Kermo brez ognja skuhati 
Ljudje so nekdaj vsako reč, kakor jim je jo Bog- dal, rabili; tako so smukali klasje, in zernje zobali, tako so se oblačovali v kože, kakoršne so dobili, in so ko medvedi, v berlo^ih stanovali. Po malim so se zvedli, de jim je Bog* verh te^a vsega, kar jih živiti more, še tudi um in pamet dal, in so jeli božje stvari si pri-pravuisi narejati. Jeli so se ognja in vode, zraka in zemlje posluževati, in jih v svoj prid obračati. Tako 80 meči drugimi rečmi tudi znajdli mlin, so se učili jedi kuhati, in si iz moke kruh, in lepe bele pogače na-pravljati. — Naučili so se clo, še ni davno, sopar in nebeški ogenj — vzrok strašniga bliska in groma — svoji službi podvreči. Ni li to bilo prav ? — Ali bi pa ne bilo prav, de bi tudi kmetje um in pamet, ki je jo Bo^ njim dal, k svoji časni sreči ravno tako kakor k večni obračati se učil/.    Naj to taji, kdor more!
Bog je nam živino stvaril, de bi nam služila. Konj in vol, krava in ovca, svinja in koza, vse te živali so nam pokorne, so, tako reči, naši tovarši v posvetnim življenju, in nemogoče bi nam bilo, brez njih obstali. Al ni naša dolžnost z njimi lepo ravnati, za nje skerbeti?
Nočem oponoviti lepih naukov, ki jih nam že sveto pismo v tem oziru daje,   nočem razjasniti   krepkih  besed s. duha: „pravičnimu se tudi živina smili",   nečem razlagati : kako gerdo  in neumno je ,   živino   kleti,  in pretepati, in kako vsaka taka kletvica na zlobniga pre-tepavca nazaj pade; le to bi rad  opomnil:   kolikor pametnejši bi kmetje svojo živino,   zlasti   goveda   kermiti morali, ako bi sami  sebi   dobro  hotli.    Ne le   po   Primorskim, tudi v drugih krajih ljube Slovenije,   se ker-ma živini podlaga,   kakoršno jo narava  podeli.    Slama ali seno se  v jasli   verze,  kakoršna je;   živina  zbera, dosti  razmeče,  potepta in v gnoj spravi.    Malo bi bilo v tem reči,   ko bi kerme dosti bilo;   pa kakor  je neki bogat deček, ki je v pervi   mladosti  kruh  zmetaval in pomerančinove oblupe drugimu v obličje luskal, po nekoliko let drobtince poiskoval, in lupine,   ki so po tleh ležale,   de bi se nasitil,   poberal;   tako   se  tudi   takim ubogim kmetam,   in njih živini godi.    Zato   mora   vsa-kiga serce boleti, ki tako nespametno  kermenje še današnji dan vidi, ker je za kermo velikokrat  zlo  terda. Umniši kmetovavci so slamo in seno rezati jeli,  in veliko so že s tem prihranili.    Nekteri rezanco   poparijo, drugi, zlasti  veči   posestniki,   ki  iz  slame  tudi   dober gnoj napravljati znajo, se rezanco  namakajo,   nekoliko soli, tudi otrobov ali mekin pridenejo, in tako za živino pičo napravijo, ki se do zadnje trohe in tako pozoblje, de se skora nobena bilka ne  pogubi.    Dosti  jih je,  ki zlasti kravam, tudi kuhane klaje dajejo; kar je gotovo še boljši, tode tudi drajši pride.   G. Radizza, iz Gorice je sledeči način , kermo  za  živino   zgodnjevati  in
brez ognja skuhati prepisal, ki se nam zvestiga prev-darka vreden zdi. „Ko se mokro seno, ai mokra slama zloži, se lahko ugreje, večkrat tudi vname. To ni kmetam nič noviga, ali bi se pa ne moglo v njih prid oberniti? Prav lahko! Saj s tem pač narava sama kaže, kako bi se kerma brez ognja kuhati dala. Napravi v hlevu štiri lesene posode; vsaka naj toliko krompirja ali pesja, in zrezane slame ali drobniga sena derži, koli-* kor je klaje na dan živini treba. Posode naj bodo po primeri glav veči ali manjši, saj bolj visoke ko široke in odperte. Korunja ali pesja kernuta naj se kolikor ga je na dan treba, dobro očisti, drobno zreže, in s potrebno slamo in s senam zmeša. Vsaka žitna slama je zato dobra; tode se mora tudi zrezali, saj na debelo, in z vodo toliko poškropiti, de se navlaži. Ta zmes se zdaj dene v posode, pa naj se tudi proti potlači, tako de ^e tei*dno zleze. Posode ostanejo odperte. Pozimi se, tako napravljena piča v treh diieh "^akn ogreje, de je korunje in pesje kuhano, in kerma tako godna, de se naj živini poklada. Rada jo bo tako segreto pojedla. Slama tako zmehčana, se ne bo odbi-rala; marveč tudi bolj teknula, in živina se tako lepo redila , de se ji bo kmalo poznalo. Kdor je spervič tri ali štiri posode zapored in vsak dan eno za drugo tako napolnil, bo, ko se je ta klaja kermiti začela, dan na dan spraznjeno spet nakidal, in tako zmiraj pripravno pičo za svoje goveda imel. ^^'3 Tudi ovcam bo prijetna in zdrava. Poleti se bo prej vgrela ko pozimi; vreme to s seboj prinaša. Paziti se pa mora, de ne ostane več časa v posodi, ko ga je treba, da se korunje al pesje zmehča.
Pokropljena rezanca in seno se tudi brez korunja ali pesja ugrejete, in živini vželčno pičo date. Tode se more opomniti, de k poškropljenju je le clo malo vode treba, le toliko, de k taki kuhi napravljena kerma, bodi si slama, ali seno, ali zmes bo nekoliko vlažna, in kuha se bo po redi opravila. Preveč vode bi jo le zaderževalo, tudi clo zabranti moglo." Tako g. Radizza. Le nektere besedice še perstavim. Arabski konji so berzni, urni, lepi —• in svojimu gospodarju do smerti zvesti. Ali veste zakaj? Arabec, pol-divjak, svojiga konja ljubi, ga cedi, varuje, oskerblja, in raji sam gladuje, kakor de bi ljubo živinče stradati vidil. Njegovo kluse je vse njegovo premoženje, vse njegovo blago — to on ve. Ako bi naši kmetje to premislili, in prav spoznali, bi gotovo konjarje, volarje, in kravariče skerbno zbirali; varčlivo na njih opravke gledali, in za svoje živinčeta o pravem času dosti dobre kerme perskerbeti ne zanemarili. Njih prid to terja. Kaj si more   kmet z burno in   slabo   živino   pomagati ?
*J Mislijo   nekteri,   de   bi  prav   bilo,  v posodi  nekaj  zgrete kerme, ko kvas pustiti.
64
Revež terpi z njo vred, in se moti ako misli, de s takim terpljenjem si nebesa služi. — Lenuh, ki je, je svojih rev sam kriv, in bo še odgovor dajal večnimu Sodniku, ko zanikerni hlapec, ki je svoj talent zakopal , namest de bi gvt bil na obresti razposodil. Pervi pogoj dobriga kmetovanja je lepa reja živine; kmet, ki tega ne razume , naj gre rakom žvižgat.
(Jadranski Slavjan.)