0 našem šolstvu Zveza društev »Sola in dom« čuti potrebo, da poda nekaj načclnih misli o našem šolstvu ob koncu šolskega leta. Počitnice imamo. Dijaki so se razkropili širom domovine in starši se oddahnejo, ako so otroci šolsko leto srečno dovršili. Ako otrok ni izdelal irazreda, malo pozabavljajo na učitelje ali profesorje in se tolažijo. da bo morda prihodnje leto boljše. Učitelji in profesorji hvalijo ali pa tožijo, da so dijaki slabi in da se ne zanimajo za šolo. Najbrž je že od nekdaj tako, da starši in učenci iščejo krivde za neuspehe na učitelju, učitelji, oziroma profesorji pa na učancih. Vsak bo imel nekaj prav in zato bo najbrž resnica nekje v sredi; toda pri dclu v šoli sodelujejo tudi drugi važni činitelji, ki so včasih močnejši kot učitelji in učenci, ki lahko tudi najboljšemu učitelju in skrbnim učeniQ.em skoro onemogočijo napredek pri pouku. Učenci so nam po svojih zmožnostih in nagnenjih nekaj danega, s čimer moramo računati in kar naj šola šele oblikuje. Tudi učitelji in profesorji so po svojem značaju in sposobnostih že dovršene osebnosti tako, da se skoro ne dajo v osnovi izpremeniti. Vsako leto objavijo dnevni listi tabele o številu razredov in učencev ter ocene v vedenju in napredku. Ni naš namen podati tukaj števila učancev, učiteljev in šol, tudi ne številčnega razmerja učenccv, ki so zdelali razrede odlično, prav dobro, dobro. ki imajo popravni izpit ali ki so celo padli. Iz poročil, ki jih imamo o delu v šoli med letom in ob sklepu leta bi lahko ugotovili nekatere vnanije in notranje vzroke neuspehov v naših šolah. II. Sedanja gospodarska kriza ise je tako globoko zajedla v vse področje našega udej- stvovanja, da je tudi naše šolstvo hudo prizadeto po njej. Predvsem nam manjka v vseh krajih in pri vseh vrstah šol zadostnih in primernih prostorov. To je prav tako v kmečkih občinah kakor v mestih, da sta večkrat po dva razreda v enem prastoru ali pa je v razredih, kjer je prostora in kjer bi smelo biti 30 do 40 učencev sedaj 60 do 70 in celo 90 učencev. Tudi na srednjih šolah v Mariboru in Ljubljani ni boljše, vse so prenapolnjene. Poleg tega so tudi stavbe po večini starejše ter po svoji notranji ureditvi prostorov, razsvetljavi, zdravstvenih napravah, zračenju in drugih ozirih ne ustrezajo današnjim vzgojnim, učnim in higijenskim zahtevam. Pred vojno so gradili šole za tedanje prilike ali še teh malo. Mesčamskih šol skoraj nismo imeli, zato so te danes najbolj zapostavljene in se morajo stiskati po večini z osnovnimi v istih prostorih, ker jih še mnogo nima lastnih stavb. Sredtije šole v Ljubljani in Mariboru so prenapolnjene, ker šole s 1200 do 1300 učenci ne morejo vršiti pravega vzgojnega dela, ker je radi prevelikega števila učencev, razredov in profesorjev pretrgan stik med učenci in profesorji, med profesorji samimi ter med profesorji in direktorjem, ki naj bi duhovno vodil ves zavod. To niso več šole, ki bi duhovno vodile mladino in bi profesorji, kot osebnosti vplivali nanjo, ker ne pridejo v ožji stik z njo, temveč šolske tovarne, kjer se izdclujc blago na debelo. Pri tem seveda ne more biti pravih učnih, še manj pa vzgojnih uspehov. Ne sme nas varati samo boljši učni uspeh, ki ga kažejo letni izkazi večjih zavodov v primeri z manjšimi, ker to še ne kaže vzgojnih uspehov. Na zavodih z velikim številom učencev v razredih ima važno ulogo slučaj, ker učenci pridejo ocenjevanju samo dvakrat ali trikrat na vrsto v semestru. Jezikovni pouk v takih razredih je skoro nemogoč posebno v tujih jezikih. Čeprav je kriza v gaspodarstvu, je vendar skrajni čas, da se zgrade potrebne šole, ker boljše izobražen naraščaj bo lažje premagal tudi gospodarske težavc. (Dalje prihodnjič.)