Stev. 5. Tečaj II. 1 aBruss izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld. Posamične številke po 20 kr. — Inserati računijo se po 4 kr. petit-vrsta. V koši v Pariz. Spisal Vinko L a p a j n e. Klagenfurt, po domače Celovec, je glavno mesto Koroške. Celovec je obdan od štirih stranij dežele Koroške; peta stran Ježi pod vznožjem Karavank in šesta na levi desne. Celovčani se radi tožijo, radi tega se tudi imenuje Klagen fort. V Celovci poučevati sem začel Anžeta v nemščini, kajti bilo bi mogoče, da se Anže zgubi in ne bi mogel naprej — brez znanja nemškega jezika pa ne pride se daleč. S prva učil sem ga glagole in samostalnike, koji se rabijo najbolj — radi tega so že tako obrabljeni. Vidiš Anže, dejal sem, nemški jezik si bodeš kmalu priučil, ker je prvič zelo podoben našemu in drugič imaš sam dober jezik. Špacirat se pravi spazieren ; ljubiti — lieben ; vino — Wein; birt — Wirth: jesih — Essig; pir — Bier; tinta — Tinte; lintvern — Lindwurm; Micka, die En te; Katra, die Gans. „0 Ježeš! vskliknil je Anže, saj je to res kakor slovenski; no, nemški bodem pa kmalu znal. Samo Enta in pa Gans je nekoliko drugače kakor v slovenskem. Sla sva v gostilno k „Sandwirthu". Hotel sem se takoj uveriti, koliko se je prijela nemščina Anžeta: Anže, zahtevaj vina, dejal sem. Takoj se je oglasil Anže klicaje: »Birt! en liter bein." Bravo, Anže! zaklical sem mu; toda opozoril sem ga, da se v nemškem izgovarja b vedno za w. Torej ne birt, temveč Wirth. Jedina izjema je ženski „Wesen", kise ne sme rabiti za „Besen". V gostilni stregli ste i dve ženski; jedni je bilo ime Micika, drugi Katrica. V Miciko zagledal se je bil Anže takoj, čeravno je bil oženjen, kar pa na potovanji ne dela ovir; prijel je Miciko okolu pasu in zašepetal na uho: „Ich lieben Ente!" Natakarica misleč, da bi Anže rad jedel raco, naročila je v kuhinji raco. Jaz nisem imel slutnje, kaj je Anže zašepetnil natakarici na uho, ko prinese natakarica raco na mizo. „Kaj si pa naročil raco?" dejal sem Anžetu. — „Saj nesem naročil race," odgovoril mi je, „Vi ste rekli, da se pravi Micika die Ente, sem ji pa rekel: „ich lieben Ente." „Seveda," pošalil sem se, „Ente se pravi raca, toda ti bi moral reči: Du Ente, potem se zove Micika." Tudi druga natakarica — Katrica, mu je zelo ugajala. Anže se je hotel drugič bolje obnašati in šel h Katri ci, objel jo in s svojim najmilejim Sebreljskim glasom zašepetal na uho: „Du Gans, ich lieben . . . ." — „Was? Ich Gans? Du Duinmkopf!" — In dobil je krepko zaušnico. Ves pobit prišel je k meni. „Kaj pa ti je rekla?" prašal sem ga. „Bas in Brumkof", odgovoril je Anže, in pritrdila mi je še zaušnico. „ Vidiš, Anže, to je prvi sad tvoje nemščine. Klofuta se pa pravi nemški Ohrfiga. Le potolaži se, kadar prideva v Pariz, imel bodeš deklet na izbero." „1 saj sem ji prav rekel, kakor ste me naučili." — „Vidiš, ženskam se mnogokrat pravo pove, vender se jim zameri." Poslal sem potem Anžeta v trafiko, naj mi prinese „Drei-K6nig-tabaka". Anže prišel je kmalu nazaj, rekoč, da tacega tabaka nema. „To ni mogoče, kako pa si rekel?" — »En pakel heilige drei schwarze Konig-Tabak". „Seveda, tacega nema." Naprosil sem gostilničarja, naj mi posodi igro „Tarok", vzel sem iz igre tri kralje in jih dal Anžetu, rekoč: „Pojdi nazaj, pokaži tri kralje trafikantinji in reci zraven: tabak." Res je prinesel Anže takoj „Drei-K5nig-tabak". Ko sem plačal račun, oprtal me je Anže in obrnivši hrbet nehvaležnemu Celovcu, mahal jo naprej proti Lienzu — na Tirolskem. Tirolska leži zelo višje od Koroške, zato je moral hoditi Anže vedno navkreber, da sva prišla na Tirolsko — v Lienz. Iz Lienza zavila sva jo v Heiligenblut. Presenečenje moje je bilo veliko, ko dobim v gostilni kralja Milana. Ko sem se predstavil, da sem ta in ta in Anže to in to, pričel sem ga inter-viuvati. Povedal mi je, da se hoče nekoliko okrepčati na alpah in da namerava prelaziti Veliki zvon. „Visokost!" dejal sem, „na Veliki zvon je te- žavno in mora biti človek prost omotice, kar pa visokost neste, kakor se mi dozdeva." — „Res je, dejal je Milan, da sem še ves omočen, kajti padel sem s prestola, toda upam, da pojde z zvonom bolje." „ Vidite, bili ste krivi sami, zakaj ste nosili vel i ki zvon, da ste se bili zadovolili s Bcingelinčkom", ne bi bili padli s prestola. Sedaj obeša soproga vaša vse n a „veliki zvon". Milan je jako debel, in bila sta z Anžetom kmalu debela prijatelja. Mej hojo na Veliki zvon pripovedoval je Anže Milanu o svojih kravah — o sivki, belki, rdečki, o gnojenji i. t. d., kar pa, kakor sem zapažal, Milana ni posebno zabavalo. Dospevši na vrhunec, bili smo iznenadeni ni krasnem razgledu. Ta je naredil Anže dober dovtip, kojega moram zabeležiti. „Tu smo sedaj trije kralji," dejal je ponosno. „Kako neki?" oglasil se je Milan. „Naravno," odgovoril je Anže : „Kralj Koroške je Veliki zvon, kralj Srbov st* Vi" — „in kralj — tepcev si ti, Anže," odgovoril sem smeje se. Drugo jutro stisnil je Milan Anžetu „Takova" red v roko. „čemu pa je ta zvezda?" prašal me je Anže. „Vidiš, to je red; kdor ima red, živi potem r ed n o , kdor nema reda, pa neredno." — Treba je bilo zopet navzdol, toda tu se je pokazal zopet Anže kot ženij. Veste kaj, rekel je Anže, čemu da bi hodili zopet peš nizdolu, saj imamo koš. Da, koš imamo, tida čjmu nama bode? To je jako jednostavno, dejal je Anže; mi Iva stopiva v koš, zaveževa na vrhu vkupa in — se pova-liva po griči doli. Krasna misel! vskliknil sem. In res ! Jaz sem se usedel na dno košu, Anže na-me in ko je na vrhu čez naju*položil nekaj praznih vreč, in zavezal, prekopicnila sva se po gori nizdolu in dospela srečno v Ci le rs k o dolino. Od tu prišla sva v Inšpruk. (Dalje prihodnjič.) N O S. V veselej družbi g ivoril Franjo. Kakor so usta, zobje, lasje, ušesi in o5i človeku potrebni, tako nepotreben mu je nos. Evo vam logičnega dokaza. Kaj ne, nos voha ali pa ne voha? Če voha, toraj voha dobro ali pa slabo. Če voha dobro, se nam sline cede in če voha slabo, ga moramo pa z vso močjo skupaj tiščati — toraj v obeh slučajih jako neljubo. — Če pa nos ničesar ne voha, čemu je pa potem na svetu ? -— Samo v našo škodo! če bi nosa ne imeli, bi tudi influence ne dobili, kajti, če bi nosa ne imeli, bi ne dobili ščinkovca na nos, če bi ščinkovca ne dobili, bf ne kihali in če bi ne kihali, bi ne bilo influence — quod erat demonstrandum ! — A to še ni vse! Nos misli, da se mora v vsako reč vtikati. — Kamor gremo, moramo za nosom! — Pri mojej ljubezni je nos prvo ulogo igral. — Ko sem se v prvo zaljubil — v notarjevo hčerko namreč — moral sem oditi z dolgim nosom; ko sem se potem v dav-karjevo zaljubil, vodila me je celo leto za nos in potem mi jo je ravno pred nosom nek dragi odnesel. — Prijatelji so mi pozneje večkrat hoteli nanos obesiti, da se ta ali ona zame interesuje, ali ona dva dolga nosova sta hodila kakor dva svarilna angelja dolgo časa okrog mene in pridno sem se žensk ogibal. Nazadnje sem jo vendar dobil — ženo namreč. Zato ker sem dolgo čakal in zbiral, sem pa ravno pravo dobil. — Kadar hoče kaj od mene dobiti, takrat so njena usta prava Kirbiševa kondit.orija, tako sladko zna govoriti, ali kadar prideva navskriž, pa le boga hvalim, da nisem pesnik, da mi ni treba večno živeti. — Jaz sem jej, hvala bogu, zvestobo obljubil le do smrti in potem — basta ! — S smrtjo je tudi ta šala pri kraji. Pred kratkim sem jej vendar jedno dobro pod nos dal. Očitala mi je, da moški niti "piškavega oreha nismo vredni. — „Veš kaj Mina", sem jej rekel, „če bi se bil Adam ob pravem času za rebra držal, bi ne bilo ne Eve, ne tebe, ne nobene druge ženske. Ker je pa Adam nekoliko zadremal, mu je pa Bog odnesel jedno rebro. Bilo je gotovo majhno in malovredno, kajti niti zbudil se ni. In glej Mina iz tega rebra ste ve ženske ! In ve si upate še nam moškim zabavljati, nam, ki se niti ne zbudimo, če nam kdo kako rebro odnese!?" — To jej je grozno imponovalo, ne bele ne črne ni zinila, ampt