Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 10%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 26.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 11/23449
Leto XXXVIII. Štev. 42 (1873)
i
Gorica - četrtek, 31. oktobra 1985 - Trst
Posamezna številka Lir 600
Ine Kralj - veliki sUkar Murske Proslava 40 - letnice Združenih narodov
Objavljamo poročilo o življenjskem delu slikarja Toneta Kralja, ki ga je sestavila dr. Verena Koršič-Zorn, prebrala pa ob odprtju razstave Kraljevih del v goriškem Avditoriju v soboto 26. oktobra njena sestra dr. Marilka Koršič-čotar.
Malokateri umetnik se je tako ostro zarisal v likovno in kulturno podobo Primorske kot Tone Kralj. Prišel je z Dolenjskega (rojen leta 1900) in vztrajal pri nas tudi takrat, ko so Primorsko pretresali najtežji trenutki.
Tone Kralj je s svojim umetniškim bremenom prišel na šentviško gimnazijo pri Ljubljani, kjer se je že v času študija njegovo umetniško snovanje živahno razmahnilo. Z občudovanjem je gledal na brata Franceta, ki je že obiskoval likovno akademijo in ki mu je postal prvi umetniški vzor. Še pred maturo je Tone Kralj moral na fronto ob Piavi. Na lastni koži je doživljal grozote prve svetovne vojne in te so očitno pustile sledove v njegovih začetnih delih.
ZAČETKI UMETNIŠKE POTI
Cas, v katerem je Kralj začenjal svojo umetniško pot, je bil v polnem vrenju. Tedanji rod mladih umetnikov se je, po nesmiselnem prelivanju krvi, skušal odtrgati od realističnih predlog in upreti svoj pogled v človekovo notranjost in ob minljivosti zunanjega sveta odkrivati večne vrednote duhovnega življenja. Iz vsega tega se je začelo rojevati umetniško hotenje, katero se je vedno bolj odmikalo od realne predmetnosti in zahtevalo svojstven način izražanja, ki se je izlivalo v najrazličnejše zunanje oblike. To umetnost imenujemo ekspresionizem in na Slovenskem je bil prav Tone z bratom Francetom glavni pobudnik in predstavnik tega novega sloga.
Začetna ostrina Kraljevih del se je nato omilila ob oploditvi s Klimtovo secesijsko mehkobo, ki jo je Kralj spoznal na poti na praško likovno akademijo. Leta študija v Pragi ob kiparju in direktorju akademije Janu Štursi niso mogla Kralju odvzeti njegove enkratnosti, svojskosti, ki gre mimo vseh umetniških smeri, ki so Kralja utegnile oploditi, ne pa podvreči. Kralj je utegnil ostati neponovljiv, ustvariti lastni slog, ki ga upravičeno imenujemo kraljevskega.
PLODNA LETA UMETNIŠKEGA USTVARJANJA
Od prve razstave v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani leta 1920 pa do retrospektive, ki jo je Kralj ob 70-letnici doživel v Kostanjevici ob Krki, je poteklo polnih 50 let plodnega umetniškega delovanja, delovanja, ki ga je pogojevala pa tudi svojevrstno spodbujala druga svetovna vojna. V Kraljevo umetnost so se po ekspresionističnih deformacijah vrinila tudi nova stremljenja časa, npr. nova stvarnost, ki se je Kralju zelo prilegla in ga iz izrazito poduhovljenega ekspresionističnega sveta postavila v otipljivejše okolje in mu spet vlila ljubezen do prvinskih, plastičnih oblik. Iz tega časa naj omenimo le grafične cikluse z izrazito socialno In kmečko tematiko, cikluse, ki jih lahko postavimo v sam vrh grafične umetnosti na Slovenskem. Sicer pa so močno poudar. jena misel človeškega trpljenja, živ čut za socialne probleme, prastari vonj po domači zemlji in religiozni motivi stalnice v Kraljevi umetnosti.
Vojna leta je Kralj preživljal skoraj izključno na Primorskem in kljub izredno težkim in nevarnim okoliščinam vztrajal pri svojem delu v kritiki nepravičnih oblastnikov in v sočustvovanju s trpečimi rojaki. Proti koncu vojne je okupator v Ljubljani izvedel v Kraljevi hiši preiskavo in umetniku zaplenil atelje in številna dela. Vojna vihra se je pomirila. Kot da bi se umetniški genij po razburljivih predvojnih in medvojnih letih polagoma nmir-jeval, se Je Kraljeva umetnost spet začela bližati realizmu, ki je sicer res precej stiliziran, a izredno pripoveden, jasen in vsem razumljiv.
Slikar Tone Kralj
PRIJATELJ PRIMORSKE
Kraljev stik s Primorsko sega že v začetke tridesetih let našega stoletja, ko je poslikal župnijsko cerkev na Premu. Od takrat, posebno pa še po razhodu z bratom Francetom, s katerim je v začetku tesno sodeloval, se je Kralj z vse večjo vnemo začel posvečati cerkvenemu slikarstvu. Prav Primorska ga je v teh prizadevanjih podprla in postala odskočna deska, kasneje pa tudi glavni umetnikov delovni krog v monumetnalnem cerkvenem slikarstvu. Nad 40 cerkva hrani njegova dela, ki imajo poleg umetniške vrednosti tudi pričevalno in zgodovinsko vrednost, saj so zgovoren odraz časa in razmer, ki so narekovale njihovo vsebino in obliko.
Kralj se je pri nas popolnoma vživel in delil svojo usodo z usodo naših ljudi. Tako se je aktivno vključil v odporniško gibanje in s tenkočutnim odzivanjem na zunanje dogodke postal zapisovalec naše primorske zgodovine. Od Trente pod Triglavom in Sv. Višarij pa tja do Katinare ob Jadranu, na meji dveh svetov, dveh različnih kultur, je Kralj pred drugo svetovno vojno in med njo sledil križevemu potu slovenskega človeka. Povsod je sodeloval z vidnimi predstavniki kulturnega in političnega življenja in se priljubil najširšemu krogu občinstva.
Po vojni proti sredini petdesetih let se je Kralj začel vračati v naše kraje in nam ostal zvest do smrti, saj je bilo njegovo zadnje načrtovano delo prav poslikava kapele v Zavodu sv. Družine v Gorici.
Sad Kraljevega dela na Primorskem, in tu mislimo predvsem na Goriško, Tržaško in Kanalsko dolino, so številne slike in pa cerkve, ki se uvrščajo med najlepše spomenike v naši deželi: Sv. Višarje, Kati-nara, Pevma in Štandrež. Ostal bo zapisan v Zlati knjigi predvsem kot naš cerkveni slikar, ki mu tudi med italijanskimi sosedi ne najdemo enakega.
Kardinal Casaroli nujno operiran
Vatikanski državni tajnik kardinal Ago-stino Casaroli, ki je star 72 let in vodi vatikansko diplomacijo že od 30. aprila 1979, je v začetku preteklega tedna prišel v New York z namenom, da 24. oktobra prisostvuje proslavi 404etnice Združenih narodov, ki imajo tam svoj sedež. Nastanil se je kot običajno v diplomatski rezidenci Apostolskega sedeža.
Ko je v sredo 23. oktobra šel po stopnicah proti kapeli, da tam opravi sv. mašo, je prav nerodno padel. Pri tem si je poškodoval vranico, zaradi česar je prišlo do notranjega krvavenja. Prepeljali so ga z vso naglico v zdravniški center »Ca-brini«, kjer so mu zdravniki poškodovano vranico z operacijo odstranili.
Kardinal Casaroli je imel na programu srečanje z Reaganom, dalje s poljskim ministrskim podpredsednikom Olšovskim in s sandinističnim voditeljem Nikaragve Or-tego, kjer so trenutno odnosi med Cerkvijo in državo zelo težki, saj je režim očitno stopil na pot zatiranja Cerkve.
Pred 40 leti, 24. oktobra 1945, je stopila v veljavo ustanovna listina Organizacije Združenih narodov (OZN). Na isti dan letos so na zasedanju glavne skupščine govorili severnoameriški predsednik Reagan, predsednik kitajske vlade Čao Cijang, predsednica britanske vlade Thatcherjeva, sovjetski zunanji minister Ševardnadze, francoski zunanji minister Dumas in v imenu gibanja neuvrščenih držav predsednik indijske vlade Radživ Gandhi. Največje je bilo seveda pričakovanje, kaj bosta povedala Reagan in Ševardnadze.
REAGANOVA STALIŠČA
Severnoameriški predsednik, ki je nastopil prvi, je večino svojega govora posvetil ameriško-sovjetskim odnosom in nasprotjem, 'ki jih bremenijo. Glede OZN je dejal, da je sicer še daleč od popolnosti, a so ZDA še naprej pripravljene spolnjevati obveznosti, sprejete s podpisom ustanovne listine pred 40 leti.
O srečanju na vrhu s sovjetskim voditeljem Gorbačovom, ki bo 19. in 20. nov. v Ženevi, je izrazil upanje, da bo odprlo pot do razrešitve največjih nasprotij. ZDA sodijo, da jedrske vojne ni mogoče dobiti nikomur, zato je treba izvesti radikalno jedrsko razorožitev.
Nato je Reagan zastavil utemeljeno vpra-žanje: če je SZ res za mir in neodvisnost narodov, kar pogosto pravi in ponavlja, kako to, da tega ne dokaže vsaj v petih primerih, ko gre za krajevna žarišča spopadov kot so to Afganistan, Kampučija, Etiopija, Angola in Nikaragva.
V	Afganistanu 118 tisoč sovjetskih vojakov že dolga leta vodi boj zoper tamkajšnje ljudstvo; v Kampučiji (Kambodži) imajo Vietnamci že deset let ob sovjetski pomoči zasedeno tisto območje; v Etiopiji 1.700 sovjetskih vojaških svetovalcev ob pomoči 2.500 kubanskih vojakov načrtuje in podpira vojaške akcije; v Angoli 1.200 sovjetskih izvedencev ter 35.000 Kubancev sodeluje pri borbi zoper gverilo; v Nikaragvi deluje 5.000 izvedencev iz Kube in drugih držav vzhodnega bloka.
Za vse te konflikte je značilno, da so posledica neke ideologije, ki je vsiljena od zunaj, ki narod razdvaja med seboj in ustvarja režime, ki enkrat na oblasti, postanejo sovražniki lastnega ljudstva. Obenem pa ta marksistično leninistična vojna proti lastnim državljanom postane tudi vojna proti sosednim državam.
O teh žariščih je Reagan odločen raz-govarjati se z Gorbačovom na novembrskem vrhunskem sestanku. Predlagal bo konkretne rešitve za te spopade. Najprej naj pride do (pogajanja med v boj zapletenimi stranmi; če bo prišlo do sporazuma, tudi ob pomoči ZDA in SZ, naj slednji dve jamčita za njega izvajanje zlasti s tem, da zapustijo tuje sile območje spopadov in se preneha s pošiljanjem orožja; končno naj se državam, ki bodo dosegle pomiritev, pomaga gospodarsko pri njih obnovi. Dokler pa do tega ne pride, podpora Sev. Amerike silam, ki se bore za demokratični red, ne sme manjkati.
Reagan je za tem negativno ocenil zadnje sovjetske predloge o skrčenju nadaljnjih jedrskih izstrelkov, a je tudi priznal, da načrt vsebuje nekatere točke, o katerih bi se dalo pogovoriti. Odločno pa se je zavzel za oboroževanje v vesolju (čemur SZ zelo nasprotuje, ker je v tem daleč zadaj), kar da je za ameriško obrambo nujno potrebno.
Sovjetski zunanji minister Ševardnadze mu je takoj odgovoril, da je nujno treba preprečiti širjenje jedrske tekme v vesolje. Ponovil je svojo misel iz govora, ki ga je imel pred glavno skupščino OZN pred mesecem dni, da se SZ namesto za »vojno zvezd« zavzema za »zvezdni mir«. O OZN je pa dejal, da je njen glavni uspeh v tem, da je preprečila novo svetovno vojno. Če pa mir še ni zagotovljen, ima izključno krivdo nasprotni vojaški blok.
NESPREJETA RESOLUCIJA
Slovesno zasedanje glavne skupščine pa se kljub proslavljanju 40. jubileja ni moglo izogniti sporu, ki je nastal ob načrto-
vani in predlagani izjavi o vesoljni vlogi OZN. Predstavniki 21 držav Arabske lige so namreč predlagali, naj bi v deklaraciji bilo omenjeno tudi palestinsko vprašanje in pravica palestinskega ljudstva do samoodločbe ter konec zasedbe arabskih ozemelj. Predstavniki ZDA, Izraela in nekaterih zahodnih držav so se izrekli proti tej formulaciji in predlagali besedilo, ki je govorilo o potrebi vsesplošne in dolgoročne rešitve bližnjevzhodnega vprašanja pod vsemi vidiki. Ker ni prišlo do enotnosti, tudi ni prišlo do sprejetja deklaracije.
SESTANEK ZAHODNIH DRŽAV Z REAGANOM
Naslednji dan je Reagan zbral okoli sebe predstavnike »velikih sedmih«, tj. gospodarsko najbolj močnih zahodnih držav. Mednje spada tudi Italija. Toda namesto sedmih jih je prišlo le šest, ker je francoski predsednik Mitterand udeležbo odpovedal in sicer: iz Kanade predsednik vlade Mulroney, iz Vel. Britanije Thatcherjeva, iz ZR Nemčije kancler Kohl, iz Italije Craxi, iz Japonske ministrski predsednik Nakasone.
Vsi prisotni so poverili Reagana, da lahko v Ženevi na sestanku z Gorbačovom govori tudi v njih imenu, ker se strinjajo z Reaganovimi stališči. Na nove sovjetske razorožitvene predloge naj Reagan predloži konstruktivne protipredloge, obenem pa naj se vztraja na rešitvi krajevnih sporov na osnovi predloga, ki ga je dan prej iznesel severnoameriški predsednik v generalni skupščini OZN. Pogajanja je treba začeti resno, pa čeprav bo to zahtevalo čas.
Ameriški državni tajnik Shultz pa bo na povabilo svojega sovjetskega kolega 4. in 5. novembra obiskal Moskvo, da tam s Ševardnadzejem pripravi srečanje v Ženevi, po srečanju pa bo 21. novembra ameriški predsednik takoj poročal članom Atlantskega sveta v Bruslju, obenem pa bo poseben Reaganov odposlanec isti dan odpotoval na Japonsko, da tam poroča iz prve roke.
POBOTANJE S CRAXIJEM
Pol ure pred tem sestankom je Reagan ob prisotnosti Andreottija in Shultza sprejel Graxija in mu po polurnem razgovoru segel v roke v znamenje, da je hudi nesporazum v zvezi z ladjo »Achille Lauro« poravnan.
Cra\i je Reaganu izrazil svoje obžalovanje, da je do teh nevšečnosti prišlo, a Italija je morala tako ravnati kot je ravnala. To je zahtevala italijanska suvere-
nost, pa tudi spoštovanje do mednarodne zakonitosti, ki je zadevala zlasti pravice Egipta, saj je bilo zaplenjeno letalo egipčansko. Abas je imel poleg tega iraški diplomatski potni list in tedaj ni bilo dokazov za njegovo krivdo. Če bo italijansko sodstvo, ki vodi preiskavo, ugotovilo, da je Abas zapleten v ugrabitev ladje, bo temu primerno postopalo. Svoja pojasnila je Craxi zaključil z ugotovitvijo, da je terorizem sicer treba pobijati, a istočasno odstranjati njegove vzroke. Obe akciji morata potekati vzporedno.
Reagan pa je s svoje strani dejal, da je do nesporazuma prišlo tudi zaradi različnih informacij, s katerimi sta vladi razpolagali, toda prijateljstvo se zaradi tega ni omajalo. Sedaj je vse pozabljeno, zadeva je končana, prijatelji pa kot prej.
J. K.
Dokument Minskih škofov
Stalni svet Italijanske škofovske konference je v Rimu zasedal pod predsedstvom kardinala Polettija od 21. do 24. oktobra in na koncu izdal dokument, ki govori o verskem, moralnem in socialnem položaju Italije.
Škofje obsojajo molk, ki spremlja rastoče število splavov in ustvarja prepričanje, da kar je dovoljeno s strani civilnega zakona, velja tudi za moralno področje. Zato vnovič opozarjajo, da je življenje nedotakljivo v vseh obdobjih življenja. Ne splav ne evtanazija nista nobena rešitev: pomenita le kulturo smrti. Prov tako škofje vztrajajo na nerazdruž-ljivosti in svetosti zakona. Od vseh pa zahtevajo večji čut odgovornosti proti morebitni uvedbi evtanazije.
Italijanski škofje so se pri tem srečanju pogovorili še o dveh drugih važnih zadevah: o šolskem verouku in o vzdrževanju duhovnikov. S kakšno resnostjo in prizadevanjem se bodo katoličani zavzeli, da bodo zadevne določbe novega konkordata naletele pri vseh na dobrohoten odziv?
Škofe je zanimalo, kakšne pobude so se pojavile po velikem zborovanju v Lo-retu za letošnjo veliko noč. Gre za iniciative, ki kažejo na mlado Cerkev, ki skuša biti v službi resnice, duhovne in socialne solidarnosti in krščanskega bratstva.
Še posebne pozornosti je bila deležna s strani škofov bližnja škofovska sinoda ob 20-letnici zaključka II. vatikanskega koncila, ki bo kot znano v Rimu od 24. novembra do 8. decembra.
40 let prveoa Dovoineoa katoliškega; tednika
Zadnji teden avgusta leta 1945 je v Gorici izšel »Slovenski Primorec«. Bil je majhen list po obliki in samo na štirih straneh. Toda bil je prvi svoboden glas v tistem času rdeče diktature na vsem slovenskem ozemlju. Zamislili so ga in izdali slovenski duhovniki zato, ker so čutili in se zavedali, da potrebujemo slovenski časopis, ki bo govoril resnico in branil poštene ljudi pred krivičnimi napadi.
Potrebovali smo tudi glasilo, ki naj naše ljudi vzgaja v zvestobi do Cerkve, katero so v tistih časih tako silovito in krivično napadali. Potrebno je tudi bilo italijanskim sodržavljanom govoriti o naših narodnih pravicah in jim povedati, da nismo vsi Slovenci komunisti. Saj je držala pri njih enačba: Slavi/comunisti.
V takem ozračju ni bilo brez nevarnosti izdajati takšen časopis. To se je kmalu izkazalo zlasti na podeželju in v polemikah, ki so kaj kmalu nastale po mitingih in v režimskem časopisju. Toda zao-rana je bila brazda, ki smo vanjo sejali seme demokratične svobode, slovenstva, zvestobe Cerkvi in krščanskim vrednotam življenja. Ko je leta 1949 prenehal izhajati »Slovenski Primorec«, je njegovo poslanstvo sprejel »Katoliški glas« kot skupno glasilo slovenskih duhovnikov in katoličanov goriške in tržaške škofije.
Letos v avgustu je ta obletnica šla tiho mimo nas, ker smo bili še v poletnih počitnicah in ker smo se namenili, da to pomembno obletnico obhajamo v bolj primernem času. Določili smo nedeljo 10. novembra. Ta dan se bomo spomnili 40-letnice »Slovenskega Primorca« z akademijo v Katoliškem domu, pri kateri bomo obnovili spomine na tiste čase in na može, ki so takrat vodili ta naš prvi povojni slovenski katoliški tednik. »Katoliški glas« bo imel posebno prilogo. Istočasno se bomo spomnili tudi na tržaški katoliški tednik, ki so mu dali ime »Teden«. Začel je izhajati za »Slovenskim Primorcem« in pred njim utihnil.
Oh razstavi Tneta M i M
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici in Slovenska prosveta iz Trsta sta že dalj časa razmišljali, kako bi se dostojno oddolžili spominu slikarja Toneta Kralja, ki je zapustil neizbrisne sledove svojega umetniškega ustvarjanja predvsem v nekdanji Primorski, oz. Julijski krajini. Pravilno sta računali, da bi za takšno oddol-žitev bila najprimernejša pač razstava njegovih del. Zamisel se je uresničila v soboto 26. oktobra z odprtjem razstave del Toneta Kralja v goriškem Avditoriju ob 85-letnici njegovega rojstva in 10-letnici smrti.
Toda Tone Kralj je toliko slikal na Primorskem, da se je bilo nujno treba omejiti. Organizatorji so izbrali kriterij »Tone Kralj v deželi Furlaniji-Julijski krajini«, to se pravi, da so želeli prikazati ustvarjalnost Toneta Kralja v krajih in delih, ki so danes pod Italijo. Obrnili so se na razne lastnike Kraljevih umetnin in se omejili na cerkve tostran državne meje.
Izkazalo se je, da je bera bila zelo bogata: nad sto Kraljevih slik hranijo posamezniki in kakih deset cerkva je poslikal ali imajo vsaka kako njegovo podobo. Nekaj teh slik, posebno tistih, ki so v lasti posameznikov, je sedaj razstavljenih v goriškem Avditoriju. Obsegajo celoten obsežen Kraljev opus od prvih začetkov v dvajsetih letih do zadnjih, ki jih je izdelal malo pred smrtjo. Tako je možen pregled Kraljeve rasti kot umetnika od ekspresionističnih začetkov do umirjenega ustvarjanja v zadnjih letih, kot se je npr. v štandreški cerkvi ves zamislil v »onstransko glorio«.
Odprtje razstave v soboto 26. oktobra je bilo slovesno in prisrčno. Udeležba izredno velika ob navzočnosti civilnih oblasti: goriškega župana dr. Scarana, prefekta dr. Pierangela, senatorja Battella, občinskih in pokrajinskih svetovalcev ter odbornikov, škofovega vikarja dr. Simčiča
(nadškof se je oprostil) in zastopnikov iz Slovenije. Pozdravil je dr. D. Paulin, predsednik ZSKP.
Za njim je prebrala strnjeno poročilo o življenju in delu Toneta Kralja dr. Maril-ka Koršič-Cotar. Poročilo je napisala dr. Verena Koršič-Zorn, ki sama ni mogli biti navzoča pri odprtju, ker je nujno morala domov v Pariz, kjer živi z družino. Verena Koršič ima pravzaprav največje zasluge za to razstavo. Cele počitnice je bila v Gorici z otroki (ima troje majhnih otrok) . in se vsa posvetila pripravi razstave in kataloga. Oboje je temeljito in mojstrsko pripravila ob pomoči nekaterih drugih. Katalog ima sto strani in je dvojezičen, slovenski tekst in italijanski prevod. Temeljitemu uvodu sledijo reprodukcije Kraljevih del, nekatere v barvah, druge črnobele. Gre vsekakor za pomembno publikacijo, ki prinaša tudi nova odkritja v opusu Toneta Kralja.
Za Marilko Koršič je v italijanščini predstavil Toneta Kralja prof. Jožko Vetrih. Za njim se je oglasil župan dr. Scarano, ki je čestital organizatorjem in poudaril, kako je umetnost tista ustvarjalnost, ki jo vsi razumejo, ker govori univerzalen jezik in zato še bolj služi za povezavo med narodi. Tu v Gorici imamo skoro istočasno dve razstavi slovenskih umetnikov; v palači Attems je razstava Lojzeta Spacala, tu v Avditoriju Toneta Kralja.
V	Benetkah, je nadalje omenil, je pa retrospektivna razstava slikarja Zorana Mušiča, ki je prav tako iz naših krajev.
Za uvodnimi govori so si udeleženci ogledali razstavljena dela. Trditi smemo, da je vredno si ogledati razstavo, ker Tone Kralj ne potrebuje razlage. Razstava bo odprta do 7. novembra in sicer ob delavnikih od 10.30 do 12.30 ter od 17.30 do
19.30.	Ob praznikih od 10.30 do 13. ure. Ob ponedeljkih je zaprta.
j.
Tone Kralj: Zanjci
Cossiga in papež sta sprejela bivše istrske begunce
OKNO V DANAŠNJI SVET
Več tisoč (tržaški »>I1 Piccolo« pravi, da 13.000) bivših beguncev iz Istre in Dalmacije je prišlo konec preteklega tedna v Rim, da se srečajo z državnim predsednikom Cossigo in papežem Janezom Pavlom II.
Prvo srečanje je bilo v petek 25. oktobra zvečer na Kvirinalu, kjer 'je pred Cos-sigom govoril senator Paolo Barbi, predsednik združenja beguncev iz Julijske krajine in Dalmacije. Omenil je 40-letnico žalostnega odhoda z zemlje, kjer so nekdaj živeli. »Sedaj,« je dejal med drugim, »ostaja nam in našim potomcem upanje, da bo prišlo do Združene Evrope, ki bo odpravila krivično mejo, katera ločuje Trst od Reke in Pulja, Milje pa od Kopra in bo vzpostavljena zgolj upravna meja, ki bo dovoljevala našim sinovom in vnukom, da se vračajo na svojo zemljo ne da bi imeli občutek, da so v tujini med sovražnim in nezaupljivim ljudstvom.«
Predsednik Cossiga je odgovoril, da ne ve, kakšne politične rešitve naj bi se uporabilo za njih probleme, ker pač nima daru prerokovanja, a je dodal: »Vse, kar ste trpeli, ne bi imelo smisla in pomena, če ne boste uspeli ohraniti svoje kulturne istovetnosti — in v tem vas mora podpirati ves italijanski narod.«
Naslednji dan, v soboto, je opoldne kakih 5.000 bivših beguncev sprejel v dvorani Pavla VI. sv. oče. Spremljali so jih trije
škofje: goriški Bommarco, tržaški Bello-mi (iz Trsta je 'bilo kakih 1.300 oseb) in Ravignani iz Vittoria Veneta, sam doma iz Istre. Navzoči so bili tudi poslanec Colomi, tržaški župan Richetti in deželni odbornik za finance Rinaldi.
V imenu prisotnih je papeža nagovoril goriški nadškof Bommarco, ki se je rodil na Cresu, tedaj pod Italijo in dejal, da
350.000	beguncev, ki so se razpršili po Italiji in vsem svetu prosi sv. očeta za besede upanje in vzpodbude, da bodo ostali zvesti svojemu izvoru, domovini, latinski civilizaciji ter se ohranili poštene in delavne. Med seboj trdno povezani naj bi postali delavci za mir in slogo na vzhodnih mejah Italije in tako prispevali tudi na tem področju h gradnji bolj človeške in krščanske Evrope.
V odgovoru je papež spregovoril o smislu zgodovine. Na vprašanje, zakaj pride do usodnih dogodkov, je mogoč le en odgovor: vse nosi pečat božje Previdnosti, ki vse uravnava po svojih zakonih, zato je treba na vse gledati v luči Kristusovega skrivnostnega telesa, ki premosti vsako oviro in vsako mejo, prinašajoč vsem poslanico ljubezni. Trpljenje, tudi njihovo, se ne da živeti brez vere v Kristusa in v ljubezni. Ko je opozoril na pomen vrednot, ki so vezane na kulturo in domovino, je v zvezi s tem omenil tudi sv. Me*oda ob 1100-letnici njegove smrti.
■ Šest Palestincev je že v zaporu zaradi ugrabitve ladje »A. Lauro«. Prvim štirim, ki so prišli v italijanske roke po preusmeritvi egiptovskega letala, sta se pridružila še dva. Eden od njih je Kaleh Zainab, ki so ga italijanske oblasti aretirale že 28. septembra, ker je imel pri sebi dva ponarejena potna lista in se zaradi aretacije sledečega potovanja z ladjo ni mogel udeležiti, čeprav je že imel rezerviran prostor, drugi pa je Palestinec, ki so ga pred dnevi aretirali pod lažnim imenom v nekem rimskem kampingu. Podatke o njem sta posredovala dva od štirih ugrabiteljev ladje, ki sodelujeta z italijanskimi sodnimi oblastmi in sta že marsikaj razkrila, npr. tudi to, da ameriški Jud Klinghofer ni bil ubit naključno, ampak po njih prosti izbiri, »ker nekoga je bilo treba ubiti,« nadalje da po prvotnih navodilih ni bila na programu ugrabitev ladje, temveč da bi se vsi štirje Palestinci izkrcali v izraelskem pristanišču Ašhod in tam uprizorili samomorilsko akcijo; ker pa so se na ladji premislili, da bi šli v gotovo smrt, so se odločili za ugrabitev.
■ Češkoslovaške oblasti so zavrnile prošnjo slovaškemu škofu Hlinici, ki pa že dalj časa živi v Rimu, da bi se udeležil pogreba svoje 82-letne matere, kot so to storile pred nekaj časa, ko jo je želel pred smrtjo obiskati. Zaman se je v isti zadevi msgr. Hlinica obrnil tudi na samega predsednika češkoslovaške republike Husaka. Omenjeni škof pripada jezuitskemu redu. Leta 1950 je bil z drugimi redovniki aretiran in dolgo zaprt. V času »praške pomladi« mu je uspelo priti v Rim, kjer je sedaj zaposlen kot vodja dobrodelne organizacije za pomoč svojim rojakom. Sv. oče mu je v zvezi z zavrnitvijo prošnje poslal solidarnostno pismo.
■ Avstrija praznuje vsako leto 26. oktobra svoj državni praznik, ker so na ta dan leta 1955 zadnje zavezniške čete zapustile državo. Ker je letos poteklo od tega za Avstrijo tako pomembnega dogodka 30 let, so oblasti priredile pred županstvom na Dunaju vojaško parado, v kateri so sodelovala letala in oklepna vozila ter 2.600 vojakov.
■ V Kanadi je umrl v mestu Quebec kardinal Maurice Roy, nekdanji nadškof istoimenske škofije. Papež je njegovemu nasledniku kardinalu Louisu Vachonu poslal izraze sožalja ter pri tem poudaril zasluge in lepe lastnosti umrlega cerkvenega dostojanstvenika. Z Royevo smrtjo je živih kardinalov 150, a le 117 bi v tem hipu lahko sodelovalo pri volitvi novega papeža. Vsi ostali so stari nad 80 let.
■ Salvadorski levičarski gverilci so izpustili 34-letno Ines Guadalupe Duarte, hčerko salvadorskega predsednika, potem ko so jo 10. septembra ugrabili skupaj s prijateljico Ano Cecilio Villeda. Pri pogajanjih za izpustitev je imela tamkajšnja Cerkev pomembno vlogo, saj je sodeloval tudi nadškof Arturo Rivera y Damas. V zameno so salvadorske oblasti izpustile 21 gverilcev, 96 pohabljenim gverilcem pa izdale dovoljenje, da lahko zapustijo državo.
Novi jugoslovanski veleposlanik v Vatikanu
V	kratkem bo nastopil službo veleposlanika SR Jugoslavije v Vatikanu Štefan Cigoj, ki je po rodu Goričan, saj je doma v Solkanu, kjer se je rodil leta 1935. Star je torej 50 let. Seveda je član centralnega komiteja Zveze komunistov, nazadnje pa je bil član izvršnega odbora predsedstva republiške konference SZDL Slovenije, odgovoren za mednarodne odnose ter predsednik komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja.
Novi veleposlanik pri Vatikanu je v letih 1973 do 1978 že deloval v Rimu, ko je bil tam politični svetnik na jugoslovanskem veleposlaništvu, od 1972 do 1982 pa je bil generalni konzul SFRJ v Trstu in se ob tem dobro seznanil tudi z našo manjšinsko problematiko.
Nekaj neverjetnega!
Leta 1978 se je neko mladoletno dekle, po imenu Kristina, sedaj poročena, dva meseca potem, ko je zakon o splavu stopil v veljavo, zatekla v bolnišnico, da splavi. Poseg pa ni uspel in otrok je prišel na svet. Namesto da bi ga z veseljem sprejela, je vložila tožbo zoper zdravnika, ker ji ni uspešno odpravil lastnega plodu in zahtevala sto milijonov odškodnine. Po sedmih letih se 'je sedaj zgodilo neverjetno: sodišče v Padovi je tega zdravnika (Ruggero Cerruti) in krajevno zdravstveno enoto obsodilo na 15 milijonov odškodnine, ker da so sokrivi, da se je otrok rodil. Včasih so sodišča kaznovala umore, in splav je umor, sedaj pa se kaznuje tiste, ki ohranjajo življenje.
Dnevnik »La Stampa« iz Turina pa poroča o drugem žalostnem primeru: neka 16-letna dijakinja odkrije, da je noseča. Ne da bi kaj povedala domačim, se zateče na sodišče za mladoletne, ki izda dovoljenje za splav. Starši so prepričani, da je šla šolo, ona pa si da odstraniti plod. Pride do nepredvidenih komplikacij in dekle na posegu umre. Nesrečni starši prejmejo kratko sporočilo: »Pridite po hčer, ki je umrla, uporabljajoč zakon 194« (o splavu).
Iz Sloven
Protest slovenskih pisateljev
Ni še dolgo tega, ko je bila v Ljubljani na podlagi čl. 133 jugoslovanskega kazenskega zakonika zaplenjena 31. številka lista »■Mladina«, češ da je s svojim pisanjem v enem od člankov »vznemirila javno mnenje«. Na pritožbo omenjenega lista je bila sicer kasneje prepoved razveljavljena.
Kljub temu pa slovenski pisatelji, »ker so se podobne stvari že dogajale in da se v prihodnje ne bi več« (podpisala sta izjavo Tone Partljič in Veno Taufer, ki vodi komisijo za zaščito mišljenja in pisa-
dite medvede!« je izšla v nemškem prevodu).
Mladi ameriški pisatelj John Irving je mednarodno zaslovel z grotestknim in skurilnim romanom »Hotel Nevv Hamp-shire«. Dogajanje, prepolno obešenjaškega humorja, se med drugim odvija v nekem slabem dunajskem hotelu z lahkoživimi teroristi.
Tudi v Irvingovem prvencu »Osvobodite medvede!«, ki je to leto izšel v nemškem prevodu Michaela Walterja pri ziiriški založbi Diogenes, je Dunaj poglavitni kraj dogajanja. V nasprotju s »Hotelom Nevv Hampshire« ,pa je Irving svojo pozornost tukaj usmeril proti jugu, v Slovenijo, a tudi na celotno področje današnje Jugoslavije.
Ena glavnih oseb romana, o katerem je newyorški »Time« zapisal, da je »zares nenavadna knjiga«, se je namreč rodila leta 1919 na slovenskih Jesenicah. To je moški s čudnim imenom Vratno Javotnik, ki leta 1941, v času nemškega napada na Jugoslavijo, študira na zagrebški univerzi jezikoslovje. Zato ne preseneti, da sodijo ustaši poleg četnikov in partizanov k poglavitnim akterjem te Irvingove knjige in tvorijo z Nemci in Italijani osišče pisateljevega pregleda krvavih medvojnih dogodkov v Jugoslaviji.
Kako gleda Irving na drugo svetovno vojno na jugoslovanskem odseku? Ce hočemo pravilno odgovorita na to vprašanje, ne smemo zanemariti pisateljevega literarnega pristopa k opisovanju realnosti nasploh. Dogajanje predstavlja namreč na ironičen, lahko bi tudi rekli, prismuknjen način.
Druga svetovna vojna je namreč zarisana kot pod izbočenim zrcalom, kot čas mesarskega klanja 'in vesoljna norišnica. Zato tudi jugoslovanski dogodki pri Ir-vingu ne zablestijo v kaki posebno prijetni luči.
Zanimivo je, da je poleg Jesenic nenadoma poglavitni kraj dogajanja geografski prostor med Slovenj Gradcem in Mariborom. Medtem ko so ustaši svoje špi-jonske mreže razpeli povsod po Sloveniji, ki jo pisatelj opisuje kot čudno mešanico slovenstva in hrvaštva (domobrancev sploh ne omenja!), kar gotovo ni posebno res in bo prizadetim tem manj všeč, se glavni slovenski junak z nekim dezerterjem Hitlerjevega Wehrmachta vozi na motornem kolesu po mariborskih gozdovih čez drn in strn.
Pisatelj poroča tudi o maršalu Titu, še več pa o četniškem generalu Draži Mihaj-loviču, ki ga predstavlja kot veliko žrtev krivične zgodovine. Medtem ko piše o Titu kot o človeku s temno preteklostjo, bistveno povezanim s Stalinovo tajno policijo, prikazuje Mihajloviča kot protinem-škega upornika. Kot osvoboditelje Beograda 14. oktobra 1944 ironično omenja na strani 288 sovjetsko vojsko in nekdanjega nemškega kolaboraterja Marka Mešiča, ki vodi zdaj protifašistične jugoslovanske vojaške oddelke. V isti sapi prikazuje stike med četniki in Sovjeti pri Cačku (1944), kjer je Mihajlovičeva vojska obkolila skupaj z Rusi 20.000 nemških vojakov. Po končani protinemški bitki je četniški po-
nja), protestirajo,, da je do takšnega postopka sploh prišlo, kajti »svobodno informiranje je neodtujljiv in temeljni pogoj demokratičnega javnega mnenja« in ker »le v celoti informirana javnost lahko demokratično razčiščuje svoje mnenje«. Takšno prepričanje jih je vodilo tudi do zahteve, sprejete na kongresu jugoslovanskih pisateljev (aprila letos), da se ukine 133. člen kazenskega zakonika, ki za besedne prekrške določa kazenski pregon.
»Resnica nikoli ne more na družbeno škodljiv način vznemirjati javnega mnenja. Ce je morda boleča, ga lahko zdravi. Prikrivanje pa ne pači le resnice, ampak pači hkrati še javno mnenje. -Še več: če se javnosti omejuje pravica do informiranosti, je to 'tisto, kar javnost šele res vznemiri kot preprečevanje in zatiranje resnice. Z zaplembo je bilo poškodovano zdravje našega javnega mnenja, odvzeta mu je bila možnost, da demokratično reagira in presoja, povrh resnica nekega poročanja ni postala le ponižujoče šušljanje, marveč dejansko škodljiva dezinformacija.
V	bistvu pa še huje: Ni bila narejena le škoda našemu mednarodnemu moralnemu in političnemu ugledu. Najbolj je prepoved objave nekega osebnega pričevanja o izkušnjah v nekem zaporu z nehumanimi razmerami in nepriznavanjem zapornikovega statusa, da je obsojen za političen delikt, škodila prav odpravljanju vsega, kar ovira naša demokratična, humanistična in socialistična prizadevanja.«
(»Delo«, 15. okt. 1985)
veljnik Rakovič izročil Sovjetom bojda 5.500 nemških ujetnikov, vendar so zdaj Sovjeti skupaj s partizani izdajalsko napadli četnike in 'jih zajeli. Na strani 368 omeni tudi »ubogega ameriškega Slovenca« Adamiča kot nepoboljšljivega propagandista komunizma!
Slovenski glavni junak romana pobegne ob koncu vojne na motorju v Avstrijo, medtem ko njegovega nemškega prijatelja v nekem mariborskem gostilniškem stranišču zajamejo hitlerjanski Nemci in umore. Tu pa zgodba še ni pri kraju. Slovenski protagonist se namreč na Dunaju spozna z mlado Avstrijko in poroči. Njegov sin Siegfried je prav tako kot oče fanatičen motorist. Ko odrašča, želi s svojim 'študentskim prijateljem osvoboditi živali v dunajskem živalskem vrtu Schdn-brunn. Medtem ko se sam na motornem kolesu smrtno ponesreči, izvede njegov prijatelj Graff anarhistični podvig in osvobodi medvede in druge živali iz suženjstva v kletkah.
Ko poka tudi skozi avstrijsko polpreteklost od kanclerja Schuschnigga prek nemške priključitve Avstriji do zavezniške osvoboditve, korakajo medvedi skozi avstrijske gozdove v svobodo. Se bodo tudi ljudje osvobodili? — je vprašanje, ki si ga ob tem zastavi kritični bralec.
Tri teme, medvedi, motorna kolesa in Dunaj, so tisti dejavniki, ki Irvingovemu v določenih zgodovinskih in moralnih ozirih večkrat zelo vprašljivemu romanu podarjajo simbolično literarno vrednost. Mladostna norost na motorjih in v ljubezni, norost vojnih grozljivosti in norost osvo-bojevanja ujetih živali so se povezale z avtorjevim literarnim znanjem, z njegovimi humorističnimi in skurilnimi zasuki, z Irvingovim ljubeznivim opisom dunajskih osebnosti sredi svetovnih nevarnosti in neumnosti, ki jih mlade, protimilitari-stične liberalne generacije v Ameriki, Evropi in povsod po svetu vedno odločneje odklanjajo. Roman »Osvobodite medvede!« bi lahko označili za parodijo vojnih junaških romanov.	Lev	Detela
Vatikan — socialistična država
Nekdanji glavni urednik vatikanskega dnevnika »L'Osservatore Romano« Valerio Volpini trdi v »Famigli Cristiani«, da je Vatikan najbolj socialistična država na svetu. Govori iz svoje osebne izkušnje, saj je stanoval v Vatikanu sedem let. Noben državljan Vatikana ne more biti lastnik nepremičnin v majah te državice. Celo stanovanjska oprema je državna last. Volpini je bil lastnik le perila, odej, knjig in nekaj slik. Vsa ostala stanovanjska o-prema — irnize, stolice, hladilnik, pralni stroj in drugo — vse je bilo državna last.
Realni socializem pa se najbolj pokaže pri plačah. Najvišja plača je nekoliko več kot dvakrat najnižja plača. Nadurno delo ni plačano, zato se zgodi, da ima vratar ali šofer večje dohodke kot prefekt kakršne Kongregacije.
Laični uslužbenci imajo svoj sindikat, ki skrbi za njihove ekonomske zadeve. Tu pa tam sindikat grozi s stavko, ki pa se nikoli ne izvede — kot v socialističnih državah.
Vojna in M v mn ameriškem min
(Irvingova ameriška uspešnica »Osvobo-
Iz kronike tržaške Duhovske zveze
m.
V četrtek 25. aprila smo imeli skupno tržaško romanje v Drežnico pri Kobaridu in v Log pri Vipavi. Ta dan je bil izredno lep in sončen, prav izjemen v tistem času, kajti pred njim in za njim smo imeli same deževne dneve. Dan prej popoldne je tako močno deževalo z burjo, da smo bili v velikih skrbeh, kako bo z romanjem.
Pa so bile te skrbi odveč, kajti ko smo v četrtek zgodaj zjutraj vstali, je bilo nebo popolnoma jasno. Vseh skupaj nas je bilo okrog 400 (8 avtobusov). Večina teh vozil je ubrala pot mimo Nove Gorice, skozi Solkan po Soški dolini. Ta pot je čudovita. Skoraj ves čas smo se vozili ob sinji, pod soncem se lesketajoči Soči ter med prebujajočo se zeleno pomladjo.
Že pred 10. uro smo se pripeljali v Kobarid. Mimo Gregorčičevega spomenika smo krenili na pot, ki pelje v Drežnico. Ta pot je precej strma, ozka in ovinkasta. Pa je,šlo brez posebnih težav. Preden smo zagledali prve hiše med travniki, smo opazili na desni strani nad cesto z belim, svežim, komaj ponoči zapadlim snegom pokriti Krn, ki se je iskril v sončni svetlobi. Spodaj vse pomladno zeleno, zgoraj pa vse zimsko belo. Kak čudovit prizor! Ko smo se pripeljali v vas, smo krenili proti mogočni cerkvi, ki kraljuje nad vasjo. Nekateri so šli naravnost v svetišče, da so se pripravili na spoved, drugi pa so še nekaj časa ostali zunaj na toplem soncu in se greli.
Cerkev, ki je posvečena Srcu Jezusovemu, je res veličastna. Polna je lepih slik, delo naših slikarjev Avgusta Černigoja in Zorana Mušiča ter goriške umetnice Eme Galovič (Galli). Barvna okna so izdelali avstrijski mojstri v Innsbrucku. Apsido krasi slika Srca Jezusovega. Veliki oltar je iz raznobarvnega marmorja in bleščečih mozaikov. Naredil ga je Giovanni Novelli. Stroške zanj je v celoti pokrila preprosta služkinja Kati Čušin.
Ob 11. uri smo imeli slovesno somaševanje. Vodil ga je kobariški dekan Franc Rupnik, ker je bil domači župnik Silvo Leban bolan. On je tudi pridigal. Soma-ševalo je devet duhovnikov. Petje je bilo ljudsko. Na orgle ga je spremljala s. Angelina Šterbenc. Obhajil je bilo veliko.
Po maši smo se okrog 12.30 vrnili v avtobuse in se odpeljali, nekateri v Kobarid, drugi v Tolmin na kosilo. Okrog 16. ure smo se vrnili v Soško dolino in se peljali v Log pri Vipavi. Tam so nas čakali predstojniki in gojenci vipavskega malega semenišča. Ker smo bili še v Letu duhovnih poklicev, smo si ob povratku iz Drežnice zaželeli srečanje z njimi.
Skoraj vsi avtobusi smo se istočasno znašli pred romarsko cerkvijo. Stopili smo vanjo in s priljubljeno pesmijo Marija, Mati ljubljena se je začelo naše srečanje. Vipavski župnik in dekan Franc Pivk nas je pozdravil in nam podal kratek zgodo-
Pismo predsednika škofijske komisije za mladinsko pastoralo
Važen sestanek za Cerkev v Trstu: v soboto 16. in nedeljo 17. novembra bo na pomorski postaji že napovedano zborovanje pod naslovom Mladi in zaposlitev v Trstu. Stvarnost in perspektive, ki ga prireja Škofijska komisija za mladinsko pastoralo. Na to srečanje se komisija pripravlja že več kot leto dni in z njim bi rada kot Cerkev nudila mestu novega zagona in spodbude.
Vprašanje brezposelnosti je pereče povsod, v našem krajevnem merilu pa je še posebej poostreno. Trst se namreč — to vsakdo ve — zaradi preskromne industrije ne more ponašati s prožnostjo v zaposlovanju, kot je to možno drugod po Italiji. Nekateri sicer vidijo v našem mestu srečen otok. In to v nekaterih primerih tudi dejansko je. A problem brezposelnosti počasi načenja od znotraj medčloveške odnose.
Komisija je zato imela pri svojem delu vedno pred očmi to nevarno zaostritev, ki jo povzroča izjemno stanje. Kot cerkveni organizem je torej izbrala za prvega predavatelja pomožnega škofa iz Siene msgr. Charriera, ki je obenem predsednik komisije za delavski svet v italijanski škofovski konferenci. Je eden največjih strokovnjakov na tem področju. Slišali bomo, kakšno stališče zavzema Cerkev ob tem
vinski pregled tamkajšnje Marijine božje poti ter nas opozoril na nekatere posebnosti.
Nato so semeniščniki pod vodstvom prof. in letošnjega zlatomašnika dr. Antona Požarja ubrano zapeli nekaj Marijinih pesmi. Za tem je ravnatelj dr. Renato Pod-beršič podal kratko zgodovino razmeroma še mladega vipavskega malega semenišča in poudaril njegov veliki pomen za vso slovensko Cerkev. Zanimiv je bil razgovor med semeniščniki, iz katerega smo zvedeli, zakaj so vstopili v semenišče, kako preživljajo tam svoje dneve, kako molijo, kako se učijo, kako se igrajo, kako pomagamo med počitnicami doma svojim staršem in tudi iv župniji, kako so njihove uči uprte v veliko semenišče, v bogoslovje in kako si želijo postati Kristusovi apostoli, da bi lahko nadaljevali njegovo odrešilno delo med našim ljudstvom.
Ko smo gledali in občudovali te mlade in pogumne fante, smo bili veseli, hkrati pa tudi zaskrbljeni, ker nimamo pri nas na Tržaškem že celih 22 let nobenega fanta, ki bi se odzval božjemu klicu in se odločil za duhovniški stan.
Srečanje smo zaključili s petimi litanijami Matere božje in odpevi, s skupno prošnjo za duhovne poklice in blagoslovom. Litanije so peli semeniščniki, odpeve pa vse ljudstvo. Petje je spremljal na orgle budanjski župnik Viktor Berce.
Preden smo se ločili od loške Matere božje, smo jo zaprosili za njeno varstvo in pomoč s pesmijo Marija skoz življenje. Nato smo se veseli in Bogu hvaležni za tako okrasen in duhovno bogat dan razšli ter se vrnili na svoje domove, da bi z zglednejšim krščanskim življenjem še bolj posvetili svoje vsakdanje okolje.
Učitelja Branka Lupinca so pololili v grob na Opčinah v petek 25. oktobra. Avgusta je bil še na enotedenskem seminarju v Žabnicah in septembra na seminarju za profesorje in učitelje v Radovljici. Zadnjič sem se dlje pogovarjal z njim sredi avgusta v Zabnicah na seminarju, ki ga že leta prireja Zveza cerkvenih pevskih zborov (ZCPZ) na Tržaškem. Bil je veder in miren. Na teh seminarjih, kjer je dopoldansko učenje glasbe združeno s popoldanskimi izleti in ogledi krajev, je bil večkrat. Vedno vesten in skrben pri predavanjih in vajah in prizadeven v spoznavanju novih krajev in ljudi.
V prostem času, ko se je družba zbirala po skupinah, sem nekajkrat govoril z njim. Zanimal se je za probleme petja, organizacije, za naravo, rastline, rože, naravno zdravljenje bolezni, ki ga je priporočal tudi meni. Odprt je bil novim spo-
problemu.
Drugi predavatelj bo dr. Nerio Tomizza, tajnik deželne zveze Združenja malih in srednjih industrijcev. Prikazal nam bo zaposlitveno stanje v krajevnem merilu, ki ga marsikdo izmed nas še ne pozna.
V nedeljo 17. novembra pa bodo pri okrogli mizi sodelovali nekateri strokovnjaki (sindikalist, javni upraviitelj, indu-strijec idr.), ki nam bodo v svojih posegih skušali prikazati, kakšne so možnosti za zaposlitev in kaj se na tem področju konkretnega dela v našem mestu.
Drugi del dneva bo posvečen mladim, ki nam bodo s svojim pričevanjem prikazali, kar jim je s požrtvovalnostjo uspelo zgraditi. Prisotni bodo obrtniki in predstavniki raznih zadrug. Komisija pa načrtuje tudi to, da bi se nekatere zadruge in obrtniki predstavili občinstvu z majhno stojnico v veži pomorske postaje.
ŠKMP vabi vse mlade in manj mlade oa to srečanje, še posebej pa poziva k sodelovanju in vzajemnosti vse kristjane, saj je ta problem le ena izmed novih oblik revščine, ki nam jih prinaša sodobna družba. Cerkev — še manj pa naša komisija — ne more nuditi pripravljenih receptov. Le če se bodo kristjani zbrali v velikem Številu okrog svojega .pastirja, ki bo na zborovanju prisoten, bodo dokazali, da hoče biti Cerkev v Trstu še enkrat v službi našega mesta. Paolo Emilio Biagini
Vabilo za pomoč gobavcem
Tržaški g. škof napoveduje, da bo središče 23. Svetovnega dne gobavcev prihodnjega leta 26. januarja ravno v Trstu. Mestu se torej nudi izredna priložnost. V adventu in v januarju bodo v Trstu nekateri člani združenja »Prijatelji Raula Follereauja«, >ki bodo razlagali tragiko gobavcev in kako jim lahko pomagamo. R. Follereau je s svojo ženo vse svoje moči in sposobnosti posvetil gobavcem. Potoval je po vseh predelih sveta, kjer so ti nesrečneži, jim prinašal pomoč, svetovno javnost pa je obveščal o njihovem položaju.
G. škof v svojem vabilu za pomoč gobavcem pripoveduje, da se je z gobavci osebno srečal pred enim letom v Egiptu. Več sto mož in žena je našel za bodečo ograjo, v puščavi, popolnoma ločene od sveta. Redovnice elizabetinke jih tedensko obiskujejo in takrat je zanje praznik. Ob koncu vabila za pomoč pravi g. škof: »Nismo vredni ne zdravja ne kruha, če jih ne poslušamo in če zanje nič ne naredimo!« Izraža pa upanje, da bodo Tržačani odgovorili velikodušno kot vedno.
»Cankarjev dom« v Trstu
V torek 22. oktobra je bila v časnikarskem krožku v Trstu tiskovna konferenca vodstva Cankarjevega doma v Ljubljani. Pomen in namen tega večnamenskega centra so osvetlili direktor Mitja Rotovnik, direktor kulturno umetniškega programa Sergej Dolenc ter direktor kongresnega
znanjem in pripravljen na učenje. Nekaj let ima ZCPZ jesenski tečaj za vodje otroških in mladinskih zborov. Branko je bil pogosto prisoten in se živo zanimal za obravnavano snov, kar je s pridom uporabljal pri vajah za otroške in mladinske zbore, s katerimi je nastopal na pevskih revijah. Srečaval sem ga na predavanjih, tečajih. Vedno je imel neke predloge in načrte. Vedno je nekaj tuhtal in razmišljal.
Spoznal sem ga v prvi gimnaziji v gori-škem malem semenišču, kamor je prihajala večina slovenskih fantov z vasi in tudi nekaj meščanov. Zaradi težkih gospodarskih razmer je malo mladih študiralo: po eden, malokdaj več v eni vasi, večkrat nobeden. Študij je bil zahteven in selekcija velika že v prvi gimnaziji. Branko je bil lepo raščen deček, skromen, tih in ljubezniv. Pridno je študiral. V višji gimnaziji je hudo zbolel in bil več mesecev odsoten. Menda se njegovo zdravje ni več prav utrdilo.
Med vojno smo se porazgubili. Tudi se v neurejenih povojnih razmerah nismo mogli zanimati drug za drugega: vsakdo je skušal nadaljevati in končati študije ali si je iskal zaposlitve. Dosti let po vojni sem zvedel, da Branko uči in deluje v vrstah Slovenske demokratske zveze, da je bil izvoljen v občinski svet na Repentabru. Potem sem po malem sledil njegovi dejavnosti, predvsem vzgojiteljski in zboro-vodski. A pomagal je, kjer in kolikor je mogel. Vedno je bil vesten, skrben in zvest idealom.
Hvala ti, prijatelj, za vse, kar si naredil za slovensko narodno skupnost, za delo, primerno besedo in lep zgled. V težkem trenutku slovesa nas tolaži prepričanje, da si svoje talente dobro uporabil in 'tvojo Življenjsko nalogo dobro opravil. Zbogom in počivaj v miru.
Sošolec
Še o gostovanju zbora »M. Filej« v Belgiji
Z moškim zborom »Mirko Filej« iz Gorice je na obisk k rojakom v Belgijo odpotoval tudi goriški pokrajinski odbornik dr. M. Špacapan. Na pot je šel kot uradni predstavnik, saj je imel mandat goriške pokrajinske uprave, da predstavlja v Belgiji ves posoški teritorij in njene prebivalce.
Na predvečer slovenskega praznika je tako naš odbornik pozdravil v imenu goriške pokrajine tamkajšnjega župana, ki se je večera udeležil kot gost.
O tem gostovanju je potem naš predstavnik poročal na prvem sestanku pokrajinskega odbora, kjer je tudi napovedal, da bo za moški zbor »M. Filej« predlagal posebno podporo.
oddelka Božena Zakrajšek, ki je vodila celotni razgovor. Tržaška kulturna javnost, vsaj slovenska in delno tudi italijanska, je s posebno pozornostjo sprejela to srečanje, ki samo po sebi predstavlja okrepitev stika med obema mestoma, med Slovenijo in zamejstvom. Srečanje je bilo zares koristno in prijetno.
Cankarjev dom je praznoval letos že peto obletnico delovanja in služi najrazličnejšim potrebam, saj razpolaga poleg z estetsko zadovoljivo in akustično brezhibno dvorano, ki sprejme od 1400 do 2000 obiskovalcev še s štirimi manjšimi dvoranami in prostori za razstave. Oder velike dvorane je sedaj, kot je zatrjeval Rotovnik, z arhitektonskih in tehnoloških vidikov eden naj večjih in najsodobnejših odrov v Evropi, ki omogoča produkcijo vseh zvrsti glasbene in scenske umetnosti v velikih zgradbah.
Levji delež imajo tu glasbeni programi, predvsem po zaslugi odličnega orkestra Slovenske filharmonije, ki nudi pod vodstvom domačih ali tujih dirigentov take glasbene večere, o katerih tu v Trstu niti sanjati ne moremo. Na odru Cankarjevega doma se vrstijo v koncertni sezoni priznani umetniki najrazličnejših držav in zanimanje za te nastope vedno bolj raste.
Med tiskovno konferenco so prisotni italijanski izobraženci zastavili razna vprašanja. V celotnem srečanju, še bolj pa ob prisrčni zakuski, ki so jo pripravili ljubljanski gostitelji, je bilo opaziti iskreno vzdušje med enimi in drugimi.
Padel je tudi predlog, naj bi vodstvo Doma povabilo tržaške časnikarje na ogled ustanove, da si bodo ustvarili lastno sodbo in se prepričali o izrednem tehničnem in zelo dognanem vsebinskem dosežku tega nadvse važnega slovenskega kulturnega središča.
Ministrstvo za šolstvo odobrilo slovenski tečaj »150 ur«
Po dolgotrajnih zahtevah in neštetih te-telegramih v Rim je ministrica za šolstvo sen. Falcuccijeva podpisala dekret, ki dovoljuje odprtje slovenskega tečaja »150 ur« na srednji šoli »Ivan Trinko«. Italijanski tečaj so pričeli že pred več kot mesecem dni, za slovenskega pa se šolsko skrbništvo v Gorici ni znalo ali hotelo odločiti zaradi problema učnega osebja, ki bi ga za slovenski tečaj morali na novo vzeti v Službo, medtem ko na vseh sličnih tečajih po Italiji poučujejo stalno nameščeni profesorji.
Goriško šolsko skrbništvo je zato prepustilo odločitev ministrstvu v Rimu, ki pa je problem skušalo razčistiti glede na celotno državno ozemlje, kajti tudi na Južnem Tirolskem in še marsikje imajo podobne primere kot na slovenski šoli.
Slednjič se je vendarle Rim odločil, da zaenkrat reši problem slovenskega tečaja, za katerega se je dosledno boril odbornik za šolstvo dr. M. Špacapan, ki je bil o tem v stalnem stiku z ravnateljico nižje srednje šole dr. R. Simčič Lojk.
Zdaj bo treba, da se vsi, ki so se v tečaj vpisali, tudi zavzamejo, da bodo šolo redno obiskovali, saj za nekatere vemo, da jim je diploma nižje srednje šole nujno potrebna za ohranitev delovnega mesta.
Ritmična maša v Štandrežu in nastop v Katoliškem domu
Prelepa Gorenjska je obiskala sončno Goriško in ji pustila v spomin plemeniti del svdje duhovne prizadevnosti: ritmično mašo, ki se je v glasbi, besedi in ritmu zlila v novo duhovno razsežnost. Farno občestvo štandreške cerkve je v žarki lepoti Kraljevih slik globoko zbrano spremljalo sv. mašo ob simbolični govorici glasbe in ritma. Čeprav je vsaka sv. maša že sama po sebi najpopolnejša daritev, vendar hvala Bogu za priložnost, da kdaj prisluhnemo tudi taki svojevrstni obliki mašnega premišljevanja.
če gre za to stvariteljsko delo zahvala predvsem avtorju, tj. župniku iz Stranj Francu Gačniku, pa istočasno zasluži pohvalo tudi tako veliko število mladih za njihovo odlično izvedbo. Domači župnik msgr. Jože Žorž, kateremu v čast za nje-
llllllllllllllllllNlllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllimilllll
Izšla je
»MLADIKA«
Št. 8
llllllllllltllllllllllllllllllllllllltllllllMIIIIIIIIIIlilllllllllllllllllllllllllllllliliiiiiiiiiiiiii
Devin-Nabrežina
Tajništvo devinsko-ttabrežinske sekcije SSk je na zadnji seji proučilo in ocenilo potek ponedeljkovega zasedanja občinskega sveta, ko je bila izvoljena nova občinska uprava. Ugotovilo je, da dosežena rešitev gotovo v celoti ne ustreza nobeni stranki nove koalicije, vendar je bila po mnenju SSk to edina pot za preprečitev sestave italijanske nacionalistične uprave, ki bi zelo škodovala razvoju občine in zlasti slovenskemu prebivalstvu.
Da bi preprečila novo nevarnost in da bi občino še dalje vodil župan slovenske narodnosti, je SSk pristala na vstop v koalicijo s PSI in DC. To je bila edina možnost za sestavo občinske uprave, potem ko so socialisti jasno povedali, da se zavzemajo za takšno večino, kakršna je na vsedržavni in deželni ravni.
Za vstop v koalicijo je SSk postavila jasne pogoje; predvsem je izrazila mnenje, da je dialog z Listo nemogoč, ker se ta skupina v zadnjih petih letih ni nikoli razlikovala od novofašistov, ko se je v občinskem svetu razpravljalo o odnosih do slovenske manjšine ali o stikih s sosednjo Jugoslavijo. Lista je poleg tega edina glasovala proti varianti regulacijskega načrta, ki je temeljni dokument za nadaljnji razvoj občine in torej osnova za delovanje nove uprave. Končno je sam poseg predstavnika Liste na ponedeljkovi seji dokazal, da se ta skupina ne namerava odpovedati svojim starim stališčem.
Jasne programske zahteve SSk so bile v celoti sprejete, zaradi česar SSk z zadovoljstvom ugotavlja, da je bil dejansko osvojen njen program.
Končno tudi sestava občinskega odbora in zlasti župansko mesto, katero zaseda domačin, ki obvlada oba jezika, ustreza temeljnim načelom SSk. Vse to nudi jamstvo, da bo občinska uprava z županom na čelu razumela in upoštevala potrebe vsega prebivalstva v občini.
gov službeni in življenjski jubilej je bila slovesnost namenjena, je bil verjetno presenečen. Kako bi tudi ne bil, ko mu je iz sto mladih grl zadonel pozdrav »Spod' Kamniških planin, ob vznožju žuboreče reke Bistrice in šopkom rož jesenskih za Marijo, ki naj v svoj kraljevski plašč ovije vse družine, vse trpine; varuje polja in domove, zaščiti nedolžne bele nam cvetove...«
Svojo pozornost in voščila domačemu župniku so ritmičarji vpletali tudi v besedilo med mašnim obredom. Ob koncu maše pa je sledilo še osebno voščilo: poklonili so mu knjigo o arhitektu Plečniku, katerega mojstrovine krasijo tudi cerkev v Stranjah, Gačnikove pesmarice s šopkom cvetja ter steklenico domačega.
Pred polno zasedeno dvorano Katoliškega doma pa so ritmičarji popoldne predstavili duhovno dramo »Izgubljeni sin«. Glasbeni elementi so učinkovito poudarjali razpoloženjsko tematiko posameznih trenutkov, čudovita evangeljska prilika, brez odvečnih prvin, vedno tako blizu, ima pač edinstveno sporočilo božanskega daru Očetove ljubezni v neprestano ponavljajočem se učlovečenju Izgubljenega sina v vsakem izmed nas. Podobno kot pri jutranji maši z ritmiko, je tudi sedaj marsikoga premagala ganjenost, da so se mu orosile oči.
Iz visoko duhovnih višin so se mladi igralci po dolgem odmoru sprostili in zaigrali pred občinstvom nekaj svojih šaljivih domačih prizorov. Mnogi so se zanimali tudi za misijonski srečolov in upamo, da niso bili z dobitki preveč razočarani F.-V.
M. Terezija je govorila v Združenih narodih
Misijonarka m. Terezija je prišla v New York, kamor so jo povabili na prvo izvedbo filma o njenem delovanju v dvorani Združenih narodov. Po filmski predstavi je tudi govorila. Nenavaden je bil po televiziji pogled na skromno redovnico, ko je nastopila pred političnimi zastopniki skoro vseh držav sveta. Pogumno se je zavzela za varstvo življenja in odločno od-sodila splav. Za današnji svet ni edina nevarnost jedrska vojna, ampak tudi zatiranje življenja.
Zasilni ukrepi niso dovoli
(Se nadaljuje)	Jože	Kunčič
PrieteliB Branki Imen i sunil
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE IZ GORICE prireja ob razstavi dd Toneta Kralja
v sredo 6. novembra ob 20. uri	,
KONCERT GALLUS CONSORT IZ TRSTA
Koncert bo v pevmski cerkvi
Stekel je promet čez novi most nad Vipavo
Konec je nadležne vožnje po ozki in ovinkasti cesti skozi naselja Gabrje, Rubije in Sovodnje s tržaške strani proti Gorici in obratno, po kateri so bili vozniki prisiljeni potovati vse od letošnje spomladi, ko so oblasti zaradi neuporabnosti zaprle most čez Vipavo med Gabr-jami in Rupo.
V	rekordnem času, en mesec pred dogovorjenim rokom, je bil novi most zgrajen. Stal je tri milijarde lir, dolg je 80 m, za 2 m višji od prejšnjega, cestišče pa je široko 10 m. Zaradi tega je bilo treba cesto dvigniti in napraviti nasip tako na rupenski kot na gabrski strani. Preurediti je bilo treba tudi dohode in parkirišče pri gostilni »Pri Tomažu« v Zg. Gabrjah.
Uradno odprtje novega mostu je bilo v soboto 26. oktobra, promet pa je stekel že en dan prej, potem ko sta župana obeh najbolj zainteresiranih občin Scarano iz Gorice in Primožič iz Sovodenj v spremstvu obeh podžupanov in dirigentov državnega cestnega podjetja Anas z ogledom mostu na licu mesta ugotovila, da je uporaben za promet.
OBVESTILA
Razstava del Toneta Kralja v goriškem Avditoriju je odprta do četrtka 7. novembra in sicer ob prazničnih dneh ob 10.30 do 13. ure, ob delavnikih pa od 10.30 do
12.30 in od 17.30 do 19.30. Ob ponedeljkih je razstava zaprta.
Na goriškem mestnem pokopališču se bomo poklonili našim zaslužnim možem na praznik Vseh svetih ob 11. uri. Vabi SKPD »Mirko Filej«.
Novi župnik v Zgoniku dr. Franc Felc bo umeščen v nedeljo 3. novembra ob 16. uri v župnijski cerkvi. Predstavil ga bo škofov vikar dr. Oskar Simčič. Vabljeni!
Na Jazbinah bo v nedeljo 3. novembra zahvalna nedelja. Obenem bodo na stavbi, kjer se je devet let darovala sv. maša, odkrili spominsko ploščo. Sv. mašo bo ob
14.30 daroval kanalski dekan Srečko Šuligoj. Častilci Manije Pomagaj vabljeni!
Redna seja Zveze slov. katoliške prosvete v Gorici bo v ponedeljek 4. novembra ob 20.30 v Katoliškem domu. Dnevni red: obračun Primorskih dinevov na Koroškem in Kraljeve razstave; Cecilijanka 1985; komisije za razna kulturna področja; razno.
Dobitnika št. 1500 na misijonskem sre-čolovu v Katoliškem domu prosimo, da se zglasi na tel. 30536 oz. pri dr. Humarju, Corte S. Ilario 7 (pred stolnico), da dvigne svoj dobitek.
ACM v Trstu bo limelo 4. novembra ob
17.30 v ulici Risorta 3 mašo za edinost. Darovana bo za vse pokojne člane. Sledi prikaz diapozitivov.
V	Društvu slov. izobražencev v Trstu, ul. Donizefcti 3 bo v ponedeljek 4. novembra govorila Erika Košuta o svojem potovanju po Peruju in o vzponih na Ande in Kilimandžaro. Predavanje bo ilustrirala z barvnimi diapozitivi. Začetek ob
20.30.
Slov. Vincendjeva konferenca v Trstu
vabi k sv. maši za duhovne poklice, ki bo v četrtek 7. novembra ob 16.30 v cerkvi v Rojanu.
PD Mačkolje vabi na predstavitev domače narodne noše in na razstavo starih rut (krponov). Prireditev bo v nedeljo 3. novembra ob 16. uri v srenjski hiši v Mač-koljah. Razstava bo odprta še v ponedeljek 4. in torek 5. novembra od 17. do 20. ure.
Za novo telovadnico v Gorici: Jožef Cotič 50.000 lir.
Za zbor M. Filej: iN. N. namesto cvetja na grob Ninita Makuca 20.000 lir.
Za cerkev v Števerjanu: namesto cvetja ob smrti Efrema Klanjščka so darovali Anica, Alenka in družina Terčič, Bukovje 50.000; družina Srebrnič 100.000 lir.
Berta v spomin svojih rajnih: za slov. misijonarje 30.000, za lačne po svetu 30.000, za duhovne poklice 10.000, za Zavod sv. Družine 10.000, za slovensko duhovnijo
10.000 in za novo telovadnico 10.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: Sonja Vižintin
100.000 lir.
Za cerkev v Jamljah: Milica Pahor 100.000; Mila Pahor 100.000; Antonija Konjc-Tomici 200.000; Marija Antonič 100.000; Marija Fontana 100.000; Franc Konje, Komarji 100.000 lir.
Za kapelico v Cerovljah: tržaško-goriški romarji na poti v Rim, drugi avtobus 100.000; Marija Pahor, Cerovlje v spomin na pok. starše 30.000 lir.
Za sklad Mitja Čuk: Antonija Pečenko v spomin Ivanke Piščanc 10.000 lir.
Za cerkveni zbor Sv. Jernej - Opčine: Fani Malalan 20.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: družina Hrovatin v spomin na moža in očeta Antona 100.000; dr. Živko Lupine v spomin na očeta Stanka 100.000; Slava Čuk-Kalc ob
zlati poroki 50.000; Emilija Brišček-Daneu v spomin na Antona Hrovatina 50.000; Pina Brišček^Brecelj v spomin istega 50.000; Magda Malalan v spomin na pok. sorodnike 50.000; družina Košuta ob krstu Jasne 50.000; prijatelj iz Zgonika v spomin na Stanka Lupinca 20.000; Srečka v spomin sestre Marice Černe 20.000; Ana Jurca Sosič 15.000; Danila Vidau v spomin na Antona Hrovatina 10.000; Mario Loca-telli 10.000; družina Artač v spomin B. Lupinca 10.000; razni 20.000 lir.
Ob deseti obletnici smrti tete Julke (2. nov. 1975) in njene dobre tašče Adele (30. nov. 1975) daruje Ksenija Levak za popravilo Marijinega doma pri Sv. Ivanu v Trstu 50.000 in za svetoivanski odsek Slov. Vinc. konf. 50.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: E. Ž. ob 50. dnevu smrti Stanka Rustja za ogrevanje
50.000 lir.
Ob prerani smrti sestre Zlatke daruje Anica Slokar za Sv. goro 10.000, za lačne po svetu 10.000 in za misijone 20.000 lir.
Za cerkev na Sv. gori: Ana Jurca-Sosič, Opčine 15.000 lir.
Za misijone: Marija Kobal v spomin svojih pokojnih 30.000 in v spomin Ljudmile Kompara 20.000; Albina Brazzani 10.000; Pavla Ghezzi 10.000; žena ob obletnici smrti dragega Jožefa Radetiča 100.000 lir.
Za bogoslovce v misijonih: Zmaga Ma-stellaro 30.000 lir.
Za misijon p. Kosa: družina De Luisa, Sv. Ivan - Trst 40.000; Kristina Grgič, Opčine 20.000; Justa Planinšek, Opčine 20.000 Mr.
Za lačne otroke: Marko in David v spomin na strica Marija in strica Radija
100.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista in tudi drugim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
¥ Radio M A
Spored od 3. do 9. novembra 1985
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Kraške mravlje«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Kmetijski tednik. 14.10 iNediški zvon. 14.40 Fr. Prešeren: »Krst pri Savici«. 15.40 Šport in glasba ter prenosi z naših prireditev.
Ponedeljek: 8.10 40 let slov. rad. oddaj v Trstu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 13.20 Cecilijanka 1984: mešani zbor Rupa-Peč in dekliški zbor Devin.
14.10 Iz šolskega sveta. 15.00 Otroški kotiček: »V deželi pravljic«. 16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Repentabor, glasbeni popoldnevi. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14.10 Povejmo v živo! 15.00 Mladi mladim. 16.00 Med Brdi in Jadranom. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Repentabor, glasbeni popoldnevi. 18.00 J. Lukeš: »Noč po jubileju«, igra.
Sreda: 8.10 Primorska diaspora v svetu.
10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 13.20 Ekumenski zbor iz Trsta. 14.10 Gospodarska problematika. 15.00 Igraj se z nami tudi ti! 16.00 Od Milj do Devina. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Letošnja operna sezona v gledališču Verdi. 18.00 Poezija slovenskega zahoda. 18.30 Glasbena priloga.
Četrtek: 8,10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih.
Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice
se bo poklonila
VOJNIM ŽRTVAM v nedeljo 3. novembra v Gonarsu
Ob 15. uri sv. maša v tamkajšnji cerkvi, nato polaganje vencev in petje ob spomeniku žrtvam taborišča
DAROVI
Za Katoliški glas: družini Železnik-Udo-vič v počastitev spomina Branka Lupinoa 50.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 20.000; N. N. 30.000; N. N. 50.000; N. N. 40.000; Marijina družba 40.000 lir.
13.20 Slovenska popevka. 14.10 Ne prezri-mo! 16.00 :Na goriškem valu. 17.00 Kulturna kronika. 17,10 Moški in ženski zbor S. Ignazio iz Gorice. 18.00 40 let slovenskih radijskih oddaj v Trstu.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 13.20 Naša pesem 1984. 14.10 Povejmo v živo! 15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Pianist Aci Bertoncelj. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14.10 Anketa o mladinski brezposelnosti. 15.00 Otroški kotiček: »Skrito-odkrito«. 16.00 Diskografija Slovencev v Italiji. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Violinski natečaj »Premio R. Lipizer« v Gorici. 18.00 R. M. Rilke: »Kornet«.
Zahvala
Misijonska skupina slovenske duhovnije v Gorici se iz srca zahvaljuje vsem, ki so darovali za misijone, prispevali dobitke za srečolov, pri njem sodelovali in seveda skupini iz Stranj pri Kamniku, njihovemu župniku Francetu Gačniku in g. kaplanu za mašo v Standrežu in za nastop v Katoliškem domu.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 350 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katohško tiskovno društvo
31 -X-1985
SVETOVNI DAN VARČEVANJA
Z VARČEVANJEM SI SVOBODNEJŠI
KMEČKA BANKA - GORICA KMEČKO DELAVSKA POSOJILNICA V SOVODNJAH KMEČKO OBRTNA HRANILNICA V DOBERDOBU HRANILNICA IN POSOJILNICA NA OPČINAH KMEČKA IN OBRTNA HRANILNICA IN POSOJILNICA - NABREŽINA TRŽAŠKA KREDITNA BANKA d.d. TRST