sLovenska
International Vouth Vear 1985
Annee inlernationaie I de la jeunesse ] 1985	l
Volume - Letnik XXXVI.
FEBRUAR 1985
No.: 2
Važna odločitev
Konzorcija torontske Slovenske države in buenosaireške Smeri v sloven-
I
r
■
Konzorcija torontske Slovenske države in buenosairešk e Smeri v sloven- |
■	sko državo sporočata svojim naročnikom in vsem ostalim prijateljem našega I
I tiska, da sta se združila v eno samo glasilo z imenom Slovenska država. Naš _ namen je bralcem Smeri zagotoviti stalno kvalitetno čtivo ki jih bo seznanjalo " s perečimi problemi slovenske sedanjosti in jim kazalo edino možno pot v lep-
I" šo bodočnost.
Vsi naši somišljeniki, ki so do sedaj redno prejemali Smer v slovensko | državo, bodo odslej naprej po isti poti prejemali Slovensko državo, le s to razli-1
I" ko, da Slovenska država izhaja vsak mesec.
V zvezi z zgoraj omenjeno združitvijo konzorcij sporoča naslednje spre-1 membe:
I" 1) zaradi poenostavljenja dopisov in pošiljk bosta Uredništvo in Uprava (za * Argentino) na enem samem naslovu:
Martin Duh
I"	Calle 105 No. 4311
Villa Ballester — Argentina
2. Urednik (in obenem upravnik) za Argentino je g. Martin Duh. G. Anton 1
■	šušteršič preneha biti upravnik in nima pravice si kot tak z nikomer dopisovati. ■
3) Vse dopise, članke iz Argentine, publikacije v zameno ipd. je odslej ■
| naprej treba pošiljati na zgoraj navedeno ime (M. Duh) in ne več na naslov g. I
■	Anton Šušteršič, kot do sedaj.
Jaltska konferenca in Slovenci
Pred Bogom smo, kot da bi bili iz stekla, in na-Sa ie tako brezhibna fasada je čisto brez pomena, sai ia celo pepelnati krit — ta simbol pokorščina in kasania — la zunanja znamenja, ki ga prejemamo od zunaj. Samo notranjost vetja, in ča je prfatna In poitana, potem pač mora ustrezati smislu tega pepalnatega krila. Treba s• ja torej očistiti, treba se je prav zares spreobrniti — vsa drugo je čisto brez pomena. Pred Bogom smo namreč, kot da bi bili iz stekla.
Molitev in tiiina sta sestri. Boga ni v hrupu. Boga nI v gneči. Bog ie v najgloblji tiiini.
Naša Luč, feb. 1985
šiiridojctktnici jaiiskega sporazuma, simbola tiranje, zasužnjenja in genocida.
Že pred jaltsko pogodbo in po njej so bile druge konference. Vrstile so se med drugo svetovno vojno z majhnimi presledki in sicer najprej konferenca v Atlantiku, na ameriški vojni ladji - U. S. S. Augusta, na kateri sta, 14. avgusta 1941 leta predsednik Združene države Amerike Franklin D. Roosevelt in angleški ministerski predsednik VVinston S. Churchil, podpisala Atlantsko listino, v kateri sta med drugim poudarila načelo o samoodločbi narodov in da zavezniki ne bodo imeli nobenih teritorialnih zahtev. Stalin se ni udeležil te konference, pač pa je kasneje s podpisom odobril vsebino Atlantske listine.
Sledila je konferenca v Kasablanki januarja 1943. leta. Ta konferenca je poznana po zahtevi o brezpogojni sovražnikovi predaji.
Teheranska konferenca novembra 1943.leta je pomembna po skupni vojni operativni strategiji proti osnim silam in prvem razgovoru o predlogu svetovne mirovne organizacije - Združeni narodi.
Razgovor v Moskvi 9. oktobra 1944 leta, poznan tudi kot „oktoberski razgovori v Moskvi", kjer so Chruchill, Eden in Stalin - Roosevelt je bil zaradi ameriških volitev odsoten! - v prijetnem razpoloženju, tako rekoč v zabavo, v kratkih minutah razdelili podonavske države, vključno Grčijo, na procentual-no vplivna politična področja in sicer:
Romunija — 90% Sovjetska zveza, 10% Zapadni zavezniki Bolgarija — 75% Sov. zveza, 25% Zap. zavezniki, Madžarska — 90% Sov. zveza, 10% Zap. zavezniki, Jugoslavija — 50% Sov. zveza, 50% Zap. zavezniki , Grčija — 90% Zapadni zavezniki, 10% Sov. zveza .
Jaltska konferenca, ki se je vršila meseca februarja 1945 leta je to podlo delitev potrdila, poleg pa še nagradila Stalinovo teritorialno in ideološko politično vplivno pohlepnost.
Na potsdamski konferenci, julija 1945. leta so Stalinovi načrti zadobili jasnejše in že točno označene zahteve.
Bistvene oznake vseh teh konferenc so bile na eni strani hladno, brezvestno, že v najprej preračunano Stalinovo barantanje, na drugi strani, skrajna naivnost Roosevelta in Churchilla in pa,kar je najbolj tragično neupoštevanje upravičenih zahtev in teženj nekaleub, že pred vojno zatiranih malih evropskih
Jaltska konferenca se največkrat omenja. Njeni sklepi so živo zadeli prizadete narode, Evropo nasploh, s poraznimi, v nekaterih primerih kot npr. donski Kozaki... Slovenci in nekateri drugi mali evropski narodi,z usodnimi posledicami.
Vsebina jaltske pogodbe je bila razglašena v posebni "Izjavi o osvobojeni Evropi", v kateri so Roosevelt, Churchill in Stalin ponovno poudarili načelo o samoodločbi narodov, priznali pravico narodom, da sami izberejo oblike vladavin, dalje začasne vlade, v katerih naj bodo zastopane vse demokratske politične skupnine in končno, na podlagi vsega tega, še svobodne volitve, v katerih bodo narodi, brez kakršnega koli ustrahovanja, svobodno izbirali in volili svoje predstavnike in svoje vlade.
Na videz lepo zveneči politični jaltski sklepi so postali zaradi Stalinove načrtne, že v najprej zamišljene prevare, v zasnovi sami, neveljavni, prazni, brez prave vsebine in moralne obveznosti, zato simbol tiranije, suženjstva, posmeh pravičnosti in poroga demokratični miselnosti in demokratičnemu procesu.
Jaltska pogodba ni veljavna iz treh razlogov:
1.	Ker se Stalin, sopodpisnik jaltskega sporazuma, ni držal sprejetih sklepov in je raje aktiviral sovjetske imperialistične načrte o zavojevanju svobodnega sveta.
2.	Ker takratni politični predstavniki prizadetih narodov niso bili izvoljeni pač pa narodom vsiljeni po kominterni.
3.	Ker so Stalin, Roosevelt in Churchill sklepali o perečih vprašanjih brez dejanskega upoštevanja pravic in upravičenih teženj prizadetih narodov in se pri končnih sklepih bolj ozirali na vojno psihološko ekspeditivnost zavezniških armad proti osnim sovražnikom, so mali narodi postali pri tem žrtev boljševiške hegemonije, narodne manjšine pa povojni plen ponovno vzpostavljenih predvojnih držav.
Ker so bili srednji in južno evropski narodi z neuresničenim jaltskim sporazumom vidno prevarani, oropani osnovnih človečanskih svoboščin, zato upravičeno pričakujejo, da sedanji predstavniki podpisniških držav, ali sami, aii pa s pomočjo Združenih narodov, prekličejo in razveljavijo jaltsko pogodbo in hkrati podvzamejo primerne korake, da že štirideset let trajajoča tiranija preneha in da narodi končno vendarle svobodno izberejo svoje politične predstavnike in sami odločajo o svoji bodočnosti!
Luka Dolenje
A!i se SLS preusmerja k samostojni slovenski državi?
Misel na samostojno slovensko državo - ne rabimo izraza „suvere-ne", ker je ta po zadnji vojni zlasti, ali pravilneje, po zaslugi namernega mešanja pojmov s strani slovenskih komunistov vse preveč po-otvarjan - se je v slovenski politiki pojavila zelo pozno. Če kot čas naselitve Slovencev na sedanjem prostoru sprejmemo sredino 6. stoletja, je moralo iti mimo skoraj poldrugo tisočletje do trenutka, ko se je ta ideja pojavila v sedanji obliki. Spominjam se, kako smo kot mladi univerzitetni študentje v medvojni, z bodečo žico obdani Ljubljani, med sovražno okupacijo in sredi komunistične revolucije prvič slišali to takrat naravnost čudovito in skoraj neverjetno besedo. Mogli smo o njej rapravljati le za zaprtimi vrati in v zaupni družbi, nismo pa smeli o njej javno pisati. Za okupatorja je namreč pomenila smrti vreden političen zločin, za Slovence, vsaj za večino, pa izdajstvo kralja in zarote" proti Jugoslaviji.
Znano je že,da je rajni univ. prof. dr. L. Ehrlich že v začetku maja 1941 predlagal v Ljubljani živečim vodilnim slovenskim politikom sestavo ilegalne slovenske vlade, ki naj bi napolnila po zakonitih oblasteh izpraznjen prostor. Ta njegov predlog so slovenski politiki odklonili in vztrajali na pravni kontinuiteti Jugoslavije. S tem so naravnost povabili komunistično partijo, (ki ni štela niti 200 članov, op. p.), k revoluciji. Res je, da je po določilih mednarodnega prava zasedena Jugoslavija pravno obstojala, ker je imela v begunstvu svojo vlado, ki pa svoje oblasti v domovini ni mogla izvajati. Nemci in Italijani so proti določilom mednarodnega prava zasedeno slovensko ozemlje takoj priključili k svojim državam in začelo se je, najprej v nemškem delu, zatiranje Slovencev. Spričo takega postopanja okupacijskih oblasti bi slovenski voditelji v domovini bili upravičeni poseči po sredstvih, ki so sicer formalno bile v opreki s pravno kontinuiteto razpadle države, dejansko pa so bile takrat edina možnost, da bi se slovenski narod ob koncu vojne izognil katastrofi, ki ga je zadela.
Politični voditelji morajo v izrednih razmerah imeti pogum seči po izrednih sredstvih, zlasti pa še, če gre za sam obstoj lastnega naroda, kot je to bil primer Slovencev.
Prof. Ehrlich pa ni miroval; iskal je rešitve za slovenski narod vsaj za bodočnost, po zavezniški zmagi. V septembru 1941 je zaveznikom preko slovenskih zastopnikov v inozemstvu poslal predlog za ustanovitev velike zveze držav med Egejskim in Baltskim morjem in je v to zvezo vključil tudi samostojne države Slovenijo, Hrvatsko in Srbijo, če bi seveda te to hotele. To je bil prvi jasen predlog za ustanovitev samostojne slovenske države. Zveza naj bi se imenovala Intermarium. Tudi tega predloga slovenske politične stranke niso sprejele, ker je pomenil razbitje Jugoslavije.
Skoraj dve leti pozneje, v juniju 1943 so zagovorniki ideje samostojne slovenske države objavili ..Slovensko izjavo", ki jo je podpisalo nad 200 slovenskih javnih delavcev. Kot politični cilj slovenskega naroda je v tej Izjavi postavljena lastna slovenska država, ki kot taka lahko vstopi v širšo državno zvezo.
Na mirovni konferenci po drugi svetovni vojni Slovenija spet ni mogla govoriti v lastnem imenu ampak je za njeno zemljo spet baran-tala srbska diplomacija. Zato je v začetku leta 1946 nastal ..Akcijski


slovenska
DR2AVA
FOR A FREE SLOVENIA •'f*'«
Subscription rates
$12.00 per year $1.00 single issue
Advertising 1 column x 1"$4.20 **
Published monthly by Slovenian National Federation of Canada 646 Euclid Avenue, Toronto, Ont. M6G 2T5
SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu Glavni urednik: Vladimir Mauko Urednik za Argentino: Martin Duh
Letna naročnina znaša: Za ZDA in Kanado $12, za Argentino in Brazilijo po dogovoru. Anglija, Avstrija, Avstralija, Francija, Italija in druge države $12 US. Po letalski pošti po dogovoru. Za podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatelja.
Toronto
THE CREDIT UNION
BELONGS TO YOU AND ME
Danes sporočamo, da je bil
dne 27. jan. 1.1, občni zbor Hranilnice in posojilnice Janeza Evangelista Kreka.
Klub „Slovenski parlamentarci". Slovenci v Torontu so ustanovili društvo ..Slovenski parlamentarci". Namen tega društva je organizirati tečaj o demokratskem parlamentar-skem poslovanju v društvih in organizacijah. Potreba po takem tečaju je velika, ker dostikrat pri društvenih poslovanjih ravno pomanjkanje poznanja pravilnega postopka in pravil povzroča nesporazume-vanje in nepotrebna nesoglasja Na ta tečaj vabijo organizatorji vse tiste Slovence, ki se za aktivno delo v organizacijah zanimajo. Zlasti dobrodošla je naša mladina, ki bo prej ali slej nadaljevala delo svojih staršev, ko se bodo ti radevoljno umaknili v zasluženi pokoj.
Vsi, ki se za tečaj zanimate, to sporočite čimpreje na naslov ..Slovenski parlamentarci", P. O. Box 393, Willowdale, Ont. M2N 5T1
„lgnorance is the root of mis-fortune" (Plato)
Slovensko šahovsko prvenstvo za Ontario bo tudi letos na lovskemu letovišči blizu Allis-tona dne 5. maja 1985. Prijavite se pri P. Urbancu: 447-4332.
Privatna darežljivost: v župnijskem vestniku župnije Marija Pomagaj beremo, da so župljani darovali v 1984 letu za župnijo in razne župnijske posebne nabirke 160 tisoč dolarjev. Komaj se je leto začelo, zopet beremo iz tiste župnije, dar 3,670 iz fonda misijonskega krožka in dar 3,000 dolarjev direktno od vernikov misijonarju g. Petru Opeki, ki nasjeobiskal v Toronto. Res smo lahko ponosni na slovenske družine, ki v družinskem proračunu najdejo tako lepe vsote za potrebe župnije, drugih cerkvenih organizacij in za misijone v Afriki.	ZU
Zbiranje Slovencev ob prihodu Sv. Očeta 14. sept. 1984 v Toronto
PO POROČILIH torontskega dnevnika The Globe and Mail, so potrošniške cene samo v januarju poskočile za 9.2%.
V tiskovni sklad S. D. so zadnje čase darovali:
L. Jelene, Chicago - $8; dr. J. Goršič, Chicago $150; dr. P. Urbane, Toronto $20; A. Kurbus, Fairfield $8; L. Jarem, Euclid, USA $3; I. Kosi, Stoney Creek $3; J. Koželj, Toronto $40. Vsem prisrčna zahvala in posnemajte!
TORONTSKA OPERETA
V	koledarju SIM za 1985 na str. 110 je Mag Rado Genorja zopet prisoten s člankom o Bledu - slovenski podporni organizaciji v Kanadi. Kot je znano je Bled eno izmed redkih društev, ki zadnja leta vedno in povsod sodeluje s Slovensko Izseljensko Matico; je takore-koč edina slovenska organizacija ki je celo v svojo značko uvrstila rdečo komunistično zvezdo. Pisec, ki med drugim piše o političnih emigrantih brez običajnega etiketiranja in psovk takole piše o George Mi-heliču, takratnemu tajniku odseka št. 11 Edinost v Toronto (Bledova podružnica). Mihelič je na glavno tajništvo Bleda naslovil v tistih prvih časih političnih beguncev sledečo pismo (I. 1949 Mihelič tajniku VPZ Bled Frank Tekauc);
„Gori v Kirkland Lake Vas bo prišel obiskat duhovnik Jakob Kolarič. On ni politik. Je le en naš starodavni verski far. Rad bi, da bi ga Vi odborniki VPZ Bled sprejmete z največjimi simpatijami, ker bo to najboljša pomoč za Zvezo. S tem bomo dokazali, dasmoantikomunisti Tukajšnja država se pač le naslanja samo na vero in cerkev. Ko vodim propagando in agitacijo, se sklicujem na dejstvo, da smo bili mi antikomunisti v manjšini in zaslepljeni in da je dolžnost novih prišlekov, da stopijo v Zvezo, ker lahko le na ta način spravimo komuniste na kolena. Bilo bi dobro, če bi lahko dobil od zavarovalnega urada potrdilo da nismo vzhodni lojalisti. S tem bi doka-zali novim, da nismo naklonjeni komunizmu, kakor jih podpihujejo iz Amerike."
POKROVITELJSTVO:
V	slovenskem koledarju SIM 1985 je članek Milana Pogačnika o Društvih slovenskih delavcev v zahodnoevropskih državah. Takole pravi člankar: „SR Slovenija se lahko POHVALI, da dobro skrbi za Slovence v tujini, saj le šest naših društev nima svojega pokrovitelja oziroma partnerja v domovini. Gre za povezovanje in sodelovanje različnih dejavnikov v SR Sloveniji, občin,
Viktor Berlot
+Viktor Berlot z birmancem ■ ■ nam ■ ammm m ■■■ ■ ■■■■ ■ ■
družbenopolitičnih organizacij... z društvi naših ljudi na delu v tujini. Pri tem ni toliko bistveno, kaj to sodelovanje pomeni v smislu materialne pomoči za delo zdomskih društev, kot KOLIKO V SMISLU POMOČI PRI VSEBINSKEM USMERJANJU DRUŠTEV." Tako na strani 115 in dodajamo še svoječasno javno izjavo Mitje Ribičiča: Nam niti v glavo ne pade, da bi našim izseljencem vsiljevali našo politično linijo.
Dvanajstega februarja bi dopolnil 71 let, pa ga je Bog na poti v bariloske hribe pokličal v Sebi. Spremljal je hčerko in njenega moža g. Buda, se malo oddahnil, njegovo srce je odnehalo in je vzdihnil. Lepa smrt - v planinah!
Pred leti sva se srečala v prijateljskem domu g. Bavdaža. Rad je zahajal k njemu, da sta oživljala spomine na čase, ko sta kot borca posegala v odločine revolucionarne dogodke v domovini. Kljub vsem življen-skim preizkušnjam, ki jih je kot legionar in domobranski stotnik tako junaško zmagoval, je bil vedno nasmejan, skrben družinski oče, načelen, in zvest do konca. Ljubil je slovenske planine, zato se je rad zatekal pod Ande in s prijatelji užival lepote.
Življenje mu ni prizanašalo s trpljenjem. Hudo ga je prizadela smrt brata Božeta, ki se je po vetrinjski žaloigri vrnil v Slovenijo in padel v boju blizu Sv. Treh kraljev; prav tako bolezen njegove dobre ženke Štefke. Bil ji je zvest in neutrdljiv življenski drug do zadnjega. Z neizmerno ljubeznijo je spremljal njeno bolezen.
O stotniku V. Berlotu kot častniku samo to: med domobranci je slovel kot vzoren starešina in junak, načelen mož, odločen, po srcu zlata duša.
Pristavska srenja v Castelarju, kjer živi na desetine slovenskih družin, dolguje Viktorju Berlotu zahvalo za pobudo in nakup zamljišč v Castelarju-drugi Cordobi. Po srečanjih z M. Benedičičem in notarjem Lesarjem je izposloval cenena zemljišča, katere krase danes slovenski domovi. Tako je izpopolnil zeljo nas vseh, ki smo že leta 1948 začeli z nakupom Pristave in zemljišč v tem lepem kraju.
Hudo prizadeti družini izrekamo naše globoko sožalhe.
— erne —
■t Dr. Marjan Zaje
Božja poslanka Smrt nas zadnje čase pogosto obiskuje. Danes je poklica k Sebi slovenskega izobraženca, politika, odvetnika dr. Marjana Zajca.
Kot član Napredne stanke je v svoji mladosti sodeloval pri političnih odločitvah - v JNS, kraljev-
ski diktaturi itd. Po Živkovičevem padcu se je spremenil in pogosto obiskoval dr. Kulovca. Postala sta prijatelja.
Ko so se nekatere najvidnejše osebe iz njegove stranke in Sokola pridružile OF in se podredile JKP, je dr. Marjan Zaje obsodil zarotnike, in se pridružil Slovenski zavezi.
Po srcu je bil Jugoslovan in kot tak vstopil v SNO in sodeloval pri razglasitvi Svobodne Slovenije v Jugoslaviji.
KPJ je prve mesece pobila več njegovih prijateljev, ki so ostali v domovini in se upali v demokratizacijo države in v zavezniško pomoč. Nekaj so jih tudi obsodili na najhujše kazni na prosluli predbo-žični sodnijski razpravi v Ljubljani.
V zdomstvu se je v začetku vzdrževal s teškim delom, potem pa je dobil službo pri slovenskem podjetju v Ramos Mejia.
Življenje mu ni prizanašalo. Hudo ga je prizadela sinova nesreča, ko je izgubil oko.
G. sinu naše sožalje.
Dr. Andrija Artukovič
Bivši hrvaški notranji minister je hudo bolan in star 85 let. Po intervenciji Izraelcev in Jugoslavije je bil aretiran v Kaliforniji in je v nevarnosti, da bi bil izročen SFRJ, ki naj bi ga sodila radi vojnih zločinov proti Srbom in Izraelcem.
Ne, da bi se človek spuščal v zadevo krivde tu nastaja vprašanje ali je predaja v sojenje Jugoslaviji upravičena. Po tem, kar se je v imenu „zakona" dogajalo z nasprotniki režima na sodiščih in še več izven sodišča se Jugoslaviji ne more predati niti žeparja kaj šele kake druge osebe. Svoječasno je bil pravni sistem in postopek na Hrvaškem in v Sloveniji na višini. Sodniki so bili najbolj spoštovan poklic in sploh pravni postopek je bil na višini. Po zmagi revolucije pa je legalni postopek samo še farsa. Pomislimo samo na proces proti kardinalu Stepincu. Obtožnica in sodba našega Rožmana je bila posmeh pravnemu redu in bo kot taka šla v zgodovino.	ZU
Kaj pišejo drugi...
...o proti-amerikanstvu „neuvrščene" SFRJugoslavije
..Jugoslavija je Združene države obdolžila vmešavanja v svoje notranje zadeve, ko je komisija (ameriškega) kongresa zahtevala dovoljenje, da bi se udeležila sojenja šestim (jugoslovanskim) disidentskim razumnikom. Ti so obtoženi zarotništva za strmoglavljenje jugoslovanskega enopartijskega sistema. Zahtevo je poslala kongresna Komisija za evropsko varnost in sodelovanje, ki nadzoruje izpolnjevanje helsinških dogovorov o človekovih pravicah. Jugoslovanska vlada je komisiji odrekla dovoljenje, da bi bila navzoča pri javni sodni razpravi, ki se je začela 5. nov. (1984). Samuel Wise, podnačelnik urada komisije, je dejal, da to pomeni korak nazaj v dobrem razmerju med SFRJ in Združenimi državami, ki bi zdaj morale na novo preudariti odnose z Jugoslavijo. Glasnik (belgrajske-ga) zunanjega ministrstva je dejal, da je prošnjo po uradni navzočnosti zastopnika tuje države pri sojenju treba imeti za nič drugega ko za vtikanje (v notranje dogajanje), ki je „za našo deželo in njeno neodvisno sodstvo bilo zmerej nesprejemljivo, neglede na to, od katere strani prihaja." (The Washington Post, 14. nov. 1984)...
..Sovjetska zveza je v svojo vojsko uvedla nov tank, čeprav tega oklepnega vozila še niso pokazali v javnosti. Tank izdelujejo v SZ, na Poljskem, na Češko-Slovaškem ter na sovjetsko licenco tudi v Jugoslaviji. (The
VVashington Times, 22. nov. 1984)......FMLN
(komunistične) uporniške sile v Salvadorju imajo zdaj stalna veleposlaništva v 20 državah, med njimi v Angoli, Etiopiji in Alžirji, obiskujoče ambasadorje pa v Jugoslaviji, Sovjetski zvezi, Bolgariji, Vzhodni Nemčiji in Vietnamu". (National Review, New York, 14. dec. 1984).
...o zamolčavanju zaslužnih za slovensko vero
„(Za 30 letnico slovenske cerkve Marije Pomagaj v Torontu) je bila v soboto 22. dec. ob 6 uri zvečer sv. maša, ki jo je opravil škof. dr. Alojzi Ambrožič. Cerkev je bila za to priliko nabito polna. Škof je v nagovoru omenil štiri imena, ki so z graditvijo cerkve tesno povezana in sicer: dr. Jakoba Kolariča, Janeza Kopača, pok. Viktorja Trčka in škofa dr. Gregorija Rožmana. Dr. Jakob Kolarič, umrl pred nedavnim, in (župnik) g. Janez Kopač sta uspela postaviti v Torontu dve cerkvi, ker je bila v njunem vodstvu utelešena ista miselnost v obrambi katere deset in deset tisoči Slovencev med vojno niso klonili pred noži, krampi, lopatami, revolverji in strojnicami, kar vse je bilo naperjeno in uporabljeno proti njim. Gospodje, odprite arhive, preglejte sezname darovalcev in boste lahko ugotovili, koliko je med njimi bivših vaških stražarjev in bivših domobrancev. Preštejte njih darove in žrtve in njihovo zvestobo, in videli boste, kdo je prinesel idejo da se v Kanadi ustvarijo verska središča, kdo je to idejo uresničil in jo ševedno uresničuje. To si bili slovenski begunci,ki so po drugi svetovni vojni, ko je Slovenija padla pod komunistično diktaturo, hoteli v svobodni in demokratični Kanadi rešiti ne samo lastno življenje in eksistenco, temveč tudi slovensko krščansko tradicijo. Iz te miselnosti, iz tega prepričanja, iz te krščanske ideologije sta zrasli obe slovenski cerkvi v Torontu. Danes se na ta dejstva rado pozablja, zlasti še, ker na slovensko skupnost lega rdečkasta megla, da ne bi videli resnice. (Ameriška Domovina, Cle-veland 15. jan. 1985).
...o potrebi zahvale politični emigraciji
„Število ljudi, pobitih (leta 1945) v okolici Kočevja, cenijo na 8.000 do 15.000. Najbolj bridek sad te je bil, da je prvi in drugi rod slovenskih Amerikancev, tiste Slovence, ki so se izselili v Ameriko v poznih štiridesetih pa do konca pedesetih let, dolžili, da so oni pobijali nedolžne ljudi v Jugoslaviji, čeprav je bilo res, da so Titova partija in njegovi partizani pokončali dosti nedolžnih. Toda končna posledica teh žalostnih dogodkov je bila, da se je slovenska kultura v Ameriki pomladila in poživila prav pozasluženju teh (političnih) emigrantov. Skoraj se je zdelo, ko da bi cilj teh ljudi bil dati novega življenja zelo skromni manjšini v deželi velikih možnosti. Najbolj primerna poteza od nas, ki smo se dejansko okoristili s trpljenjem naših staršev in sorodnikov, da leta 1985
pripravimo preprosto a dostojanstveno slovesnost v spomin tistih, ki so prestali toliko hudega, in celo smrt. Ne bo preveč številne Slovence, ki so bili pri tej žaloigri osebno prizadeti, pa tudi nas, nastopajoči rod, prositi, da kaj takega storimo za vse Slovence, ki so izgubili življenje. Kogar ta misel zanima, me lahko najde na naslovu: 1214 E. 66 Street, Cleveland, OH 44103. (Stane J. Kuhar v angleškem delu Ameriške domovine, 11. jan. 1985).
...o vijugastih literatih
„Na povabilo prosvetnega društva Tabor in Knjižnice Pinko Tomažič sta se na Opčinah (pri Trstu) konec minulega tedna srečala za isto mizo (komunist) Ciril Zlobec in Alojz Rebula, pisca, ki imata dokaj natančno opredeljeni mesti v slovenski književnosti. Ciril Zlobec je sedel za mizo neobremenjen, a zaskrbljen. Alojz Rebula je drugače zastavil svoje razmišljanje. Takoj je povedal, da na splošno ne verjame v literaturo, ki naj spreminja svet na bolje. S krajšim miselnim izletom v preteklost je našel med literati oderuhe, goljufe, sleparje, izdajalce, denunciante in morilce. Zatem je potegnil ločnico med kulturo, ki jo priznava, in ono, ki je ne priznava. Tako je zakoličil svoj odnos do politike. Alojz Rebula vidi smisel književnosti v iskanju svobode človeka, politike pa v funkciji oblasti. Zato med njima ne more biti dialoga, še manj sozvočja. Kultura naj bo v opoziciji politiki, po vsem svobodna v svojem delovanju... Tu se mi je misel ustavila, nisem več sledil izvajanjem. Pri Rebuli sem zaslutil, da ima za vsako tezo pripravljeno protitezo. Čas in konkretne razmere, v katerih se kaj dogaja, zaradi tega tudi ne najde notranjega odnosa med pojavi. Rebuli se kaže svet statično. V posameznostih. Zaradi tega ostaja tragični ujetnik svojega miselnega sveta. Zgodovi narja Jožeta Pirjevca je presenetil izrazito odklonilo Rebule do politike. Drugače je sodil profesor Ivan Verč. Dejal je, da neglede na to, kaj misli o politiki, ima vendarle tudi Rebula - tako kot Zlobec-svoj politični predznak. In Rebula se je delno umaknil prejšnji kritični zagnanosti proti politiki z mislijo, da pač ne misli, naj kulturniki kot petelini kikirikajo proti oblasti. Sam voli Slovensko skupnost. Neposrednih zvez z njo že dolgo nima, vendar s simpatijo spremlja nedogajanje v tej (katoliški) stranki. (Nekdo se je nato) glasno spomnil, da tudi Alojz Rebula in Boris Pahor, ki sta sicer zelo kritična do dogajanj v matični Sloveniji, objavljata svoje knjige pri slovenskih (komunističnih) založnikih. Rebula pa je vztrajal pri tezi, da je orožje kulture resnica, za politiko pa je resnica samo taktično orodje. (Lojze Kante: O vijugah med kulturo in politiko. Delo, Ljubljana, 22. nov,. 1984).
...o strašilu klerikalizma
„V prostorih republiškega Izvršnega sveta (vlade) je bil danes (18. januarja) sprejem za predstavnike verskih skupnosti, ki delujejo v Sr. Sloveniji. Sprejem je priredil podpredsednik IS (vlade), dr. Boris Frlec, ki je hkrati tudi predsednik komisije SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi. Navzoči so bili vsi slovenski škofje... Dr. Frlec je omenil tudi reševanje odprtih vprašanj (med vlado in verami), na katera smo iskali odgovor v odprtem dialogu ljudi, ki so v svojem okolju ta vprašanja dolžni reševati. Nato je dejal: „Na tem mestu se moram odločno upreti vsem trditvam in namigovanjem, da je takšna politika (do verstev) taktična poteza, pogojena z ekonomskimi težavami zadnjih let. To je načelna politika, M izhaja iz spoštovanja človeka in njegovih različnosti v našem demokratičnem političnem sistemu. Komisija (za odnose z verskimi skupnostmi) se bo odločno uprla tudi vsem pojavom politizacije Cerkve ter vsem poskusom obnavljanja klerikalizma ali zmišljanja kakšnih bolj sodobno okrašenih neoklerikalizmov. Med takšne pojave moramo šteti... vsa stališča, ki identiteto slovenskega naroda vežejo na določeno (katoliško) versko pripadnost in mišljenje. Globoko spoštujemo vrednote narodnoosvobodilne borbe in ljudske revolucije... Napadom na te vrednote, od katerekoli strani bi prišli, se bomo odločno uprli Naš sistem je širok in demokratičen. (Družina, Ljubljana 27. jan. 1985).....Po mojem je vsak klerikalizem slab, ker zlorablja verske ali splošno idejne nagibe v politične namene, pa naj bodo ti oblastniški ali hlapčevski. Slovenski klerikalizem je imel, po mojem spoznanju, obojen značaj; proti
lastnemu narodu oblastniški, proti tujim narodom, predvsem Nemcem, hlapčevski značaj. Oba klerikalizma sta samo dve plati istega slovenskega klerikalnega pojava. Vrednotiti enega kot večje zlo nad drugim, se mi zdi nesmisel. (Dušan Nendl v Celovškem Zvonu, koroško-ljubljanski „vseslo-venski in krščanski" reviji, št. 3, junij 1984)... „Če obsojamo del klera srednjeveške Cerkve, ker je iz razodetja izpeljeval premiso (temelj) fevdalnega družbenega dela, potem je treba enako obsoditi, če kdo iz razodetja utemeljuje kapitalistični ali socialistični red... tudi če bi obstajal kje na svetu dejansko pravičen in za vse osrečujoč družbeni red, bi bilo njegovo blagoslavljan-
je s teološkimi argumenti izrazit klerikalizem... Promoviranje kateregakoli modela družbe kot največjega približka evangeliju je samo po sebi malikovanje in klerikalizem (tudi krščanskega temelječega na evangeljski zapovedi ljubezni in pravice za bližnjega, kakor ga oznanjajo in zahtevajo katoliška Cerkev in papeži?)... Ko se torej Celovški Zvon ima za protiklerikalno revijo in s tem za legitimnega naslednika (liberalnega) Stritarjevega Zvona na Dunaju, meri na klerikalizem v njegovi celovitosti." (Vinko Ošlak v isti reviji, št. 2, 1984).
(Kar je v oklepajih, so pojasnila in dopolnila pripravljavca te rubrike. P. K.).
Potres v Argentini
Zaskrbljenim sorodnikom slovenskih rojakov v Mendozi - približno tisoč km od Buenos Airesa - sporočamo, da nesreča med Slovenci ni zahtevala smrtnih žrtev ali težje poškodovanih. Brez strehe je ostalo približno 45 tisoč ljudi, materialne žrtve so ogromne. Med Slovenci je najbolj prizadeta Šmo-nova družina. Potres ji je razklal hišo na dvoje. Malo manj sinu Zenija Rupnika Pobiju.
Domovina proslavlja Mirka Kunčica
Uredništvo je sprejelo iz Celovca pismo, ki ga delno z veseljem priobčujemo:
Spoštovani g. urednik. Prvič sem imel v rokah Slovensko Državo, Smer, Tabor in Vestnik. Čudežno naključje. In to na smučanju.
Zunaj 30 stopinj pod ničlo, v lovski hišici prijetna toplota. Po minutnem branju sem se moral umakniti pecki. Branje mi je pognalo kri v žilah, postalo mi je vroče. Bral sem in ne prenehal, dokler nisem vsega prečital.
Čestitam. Da bo ste vedeli, Vaše ideje so nam mladini, ki hočemo poznati resnično preteklost, zelo blizu našim. Škoda le, da Vaši časopisi le zelo redko prihajajo v Slovenijo.
Posebno me veseli, da v tujini proslavljate velike slovenske može kakor dr. Vošnjaka, dr. Kreka, M. Kunčica in druge.
Kdaj bo izšla knjiga o 20 tisoč pobitih nekomunistov? Jo boste zares izdali? Primerno bi bilo, da bi pisanje g. Kozine izšlo v knjigi in v tujih jezikih. [Na razpolago je bila v angleščini! - Op. uredništva].
Za božične praznike sem se na poti ustavil, v Žalcu pri Celju, da opravim svojo nedeljsko dolžnost. Bil sem presenečen.
V poln ji župnijski cerkvi je bila sveta maša za pesnika in pisatelja Mirka Kunčica. Mladina je citirala Kunčičeve pesmi in g. župnik je v svojem govoru poveličeval življenje „Kotičkovega strica" v Sloveniji ter njegovo trpljenje in delo za slovenstvo in mladino v tujini. Vsem prisotnim so se zarosile oči.
Koroške novice
Polemika radi zlorabe slovenske manifestacije v Celovcu v novembru se še nadaljuje. NT skuša zadevo zopet speljati na stranski tir, češ ni bilo tako usodno. To se vidi ko v tej zvezi že drugič dopušča komentar čitateljev, to pot iz Slovenije, češ, da Internacionala, najbolj tipični simbol partije ni drugega kot „stara pesem", ki se poje ob bolj udarnih trenutkih. (NT 13. dec. 84)
Še bolj patetično zveni uvodnik urednika
J. VVakouniga glede solidarnosti. Kot vedno, zopet udarja z vso silo po Severni Ameriki in Sovjetski zvezi, s tem skuša ustvariti videz neutralnosti NT. Vietnam pravi je postal žrtev strahotnih ameriških zločinov, kar je strahotno pretirano, neglede nato, da danes vsi Vietnamci vidijo, kako pravilna je bila borba proti današnjemu režimu; in kako je škoda, da niso zmagali nasprotniki današnje diktature. Človek se ne more znebit občutka, da so bili v tej borbi
premalo odločni, - posledice poraza so še danes strašne. Ko tako Wakounig že leta sem udarja po vseh levih in desnih diktaturah pa zaman iščeš ene same besedice kritike proti Jugoslaviji, ki jo ima takorekoč pred očmi. Ni čudno, da ljudje vedno bolj zapuščajo slovenski tabor. Le kdo hoče biti vedno in povsod sluga nedemokratskega režima.
Novice iz Slovenije
ZVESTOBA DOMOVINI: Slovenska republika veliko da na dobre odnose z izseljenci. Z razliko od doma bi bil kak političen pritisk v diaspori povsem neumesten. Mitja Ribičič, eden važnih predstavnikov današnje SFRJ in Slovenije je povsem pravilno svoječasno povedal, da režimu niti v glavo ne pade na izseljence vplivati politično ali jim celo siliti z domačo politično ideologijo. Povsem drugače pa se sliši v Rodni Grudi od novembra 1984 stran 33: Na kongresu slovenskih izseljenskih društev v Moravcih letos, ki izgleda, da ga kontrolira in nanj vabi slovenski režim, so letos takole modrovali: Mladino moramo pritegniti v naše delo, da bo ostala zvesta materini besedi in privržena naši samoupravni socialistični skupnosti.
Zaključek je jasen. Mladina, ki dorašča v inozemstvu naj bi se navdušila za nesrečni slovenski samoupravni socializem, ki je njihove starše pognal v tujino. Rezultat že sedaj postaja jasen: Ljudje bežijo proč od take „domovinske" ljubezni in so tako za naš rod zgubljeni.
NOVI DINAR: 2. januarja 1985 je bil ameriški dolar uradno vreden 212 ND in 162 ND za en kanadski dolar. Sodeč po devalvaciji, ki jo mora vlada izvajati po nalogu Mednarodnega denarnega fonda, inflacija še raste. Pred časom objavljene obrestne mere okoli 50% so že brez praktične vrednosti, ker se inflacija bliža napovedani 70% stopnji. So še hujši časi na vidiku, ker vsaka pomembna ustavitev inflacije bo povezana na zniženje življenske-ga standarda!
EKSTREMNI MRAZ: Kot celo Evropo je tudi Slovenijo zajel strašen mraz. Ljudje vse od 1929 ne pomnijo tako nizkih temperatur. Povratniki iz Slovenije govore o zaprtih šolah, ukinitvi autobusnega prometa, prisilnih počitnicah, ker za šole ni zadosti kurjave. K temu položaju vše dodajmo zo-Det težave z električno strujo. ■ mmm ■ mmmm m mmmm ■ mm ■ bh a
TISKARSKI ŠKRAT ZOPET NA DELU: Popravek: Naš list je v januarski številki letos v članku „Dr. G. Rožman" med drugim v članku zapisal: da je 25 letnico obstoja proslavilo društvo Radijski klub Slovenski večer. Pravilno bi se moralo poročilo glasiti, da je to 25. letnico slavilo društvo Simon Gregorčič. Naše opravičilo radijskemu klubu Slovenski večer!
Uredništvo
NARODNI OBDOR ZA SLOVENIJO
NATIONAL COMMITTEE FOR SLOVENIA
COMITK NACIONAL ESLOVENO
Hudo lf
liUOH I.. riLOOH tiu l*OT IDIIM AIH« AlOBtITIKi •VTtBln, Da. PKTKK UKBAKC
1. DH.HIHT «.. BON MILU. OHT. MSB OlKIDl
D*. LUDVIK PUS
HM 1'lHLr. *TB ■II>aaWOOD. M. T. U*M
Buen03 ^ires, 6.februar 1985
Uredništvu:

Spoltovani!
V informacijo in s prošnjo za objavo Vara poliljamo besedilo "Naznanila KO za Slovenijo" z dne 23 decembre 1984; "Obvestilo" 6. januarja 1985 in "Pozdrava ob v3topu v spominsko leto" z datumom januarja 1985.
Priloženo snov odpošiljamo z zamudo zaradi stavke argentinske pošte, ki je zli držala mednarodno korespondenco skoraj mesec dni.
Za pisarno SHO.

na podlagi spoštovanja naŠe resnične skupne preteklosti
Vabimo pa tudi bratske narode, ki žive prav tako pod pritiskom jugoslovanskega totalitarizma, naj požive v svoji sredi ln med seboj odkrit is jasen dialog glada ureditve naših bodočih medsebojnih odnosov.
Slovenci hočemo, naj bo naša alovenaka drŽava svobodna, demokratična ln samostojna. Zavedamo pa se, da se naISa usoda prepleta z usodo bratskih narodov. Potrebno bi bilo tedaj iskati v soglasju z našimi slovenskimi sosedi demokratičnih načinov za pravično notrajno in zunanjo družbeno ureditev, da prehod iz nezaželene sedajnoati v zaželeno prihodnost ne bo zahteval od naših narodov novih, nepotrebnih žrtev.
Ti razgovori naj bi upoštevali dosežke dosedanjih alternativ, da bodo resnično znak raatl in ne le breaplodnega razpravljanja, ki je tuje slovenski tradioiji.
V upanju, da bi nam Bili skrajšani dnevi preizkušnje ter politična in duhovne nesvobode, Želimo vsem rojakom leto uspehov in bo* žjega blagoslova.
Za Slovenski Narodni Odbor:
^tbtšlP Pua
Januar 1585.
Dr.Anton Eomotar podpredsednik
Hudolf Smersu predsednik
dr.^P^teg Urbane
ItoZifaNILO H,.BODNrX™ O^BOEa Za -SLOVENIJO
Po posvetovanju z V3emi Xlani HO je bilo sklenjeno in sporočamo Slovenski javnosti, da se Narodni Odbor za Slovenijo z danaSnjim datamom preimenuje v SL0V3N3KI N-hHODNI ODBOR (SKO). Preimenovanje,, sklenjeno po dolgem premišljevanju, je izraz razmer v Sloveniji in dojemanja naše slovenske bodočnosti. Po skoraj 40 letih politične rtinspore, in razvoja dogodkov docs jo postala politično nujnost ne samo dejansko, nego tudi formalno nastopati pod imenom, ki nedvomno bolje izraža suverenost našega naroda.
Za Slovenski Narodni Odbor: Dr. Ludvik PuS
tajnika
23.december 1984
Dr. Peter Urbane
Buenos ires,
januarje 1985
037J.J2ILO
Z dopison z dne 29, decembre 1584 je nacelstvo 3 Sv s r; 3 k e ljudske stranke aporo<5ilo Narodnemu odboru za Slovenijo, da je na izpraznjeno ne.sto v teo odboru, ki ji pripada po ustanovnem dogovoru iz leta 1944, izbralo G. VSLaA LialilLii^ iz Toronta, podnaSelnika SLS za Kanado. Narodni odbor za Slovenijo je vzel to imenovanje na znanje. 3 tem imenovanjem šteje sedaj NO trinajst članov in je polnožte-vilno zaseden
Hudolf Smersu, l.r.
predsednik Slovenskega Narodnega odbora
POZDBAV OB VSTOPU T SP0MIN3Z0 LETO.
Slovenol!	4
"Eesnloa Vas bo osvobodila!" Ta obljuba se rplega preko
tiaoSletlj ln velja za vse ljudi, pa tudi narode, ki so izgubili
notrajno ln zunanjo svobodo.
Štirideset let bo, odkar je komunistlčns strsnka doseela oblast z revolucijo ln pričela neovirano izvajati nssilja nad slovenskim narodom. Sadovi	delovanja so oči vi dni. Zdaj postaja jasno Že tudi novln rodovom, da vodi pot do poživitve in rasti v našem narodu preko iskanja zgodovinska resničnosti in odkritosrčre-gu poglabljanja v družbeno realnost, ki je bistveno drugačna od one, ki jo oznanja komunistični totalitarni sistem.
Življenske korenine alovenakega naroda so ogrožene!To, kar danea grozi narodnemu obstoju, je prav isto zlo, kBteremu ae je demokratični narod postavil po robu med revolucijo, v dobi sovražne okupacije. liarkaiatiČnl materializam, ki ga Siri v našem narodu komunistična stranka, je tista razlcrojevalna sila, ki uničuje narodno zavest. Biti zaveden Slovenec zahteva danes civilnega poguma ne le v zamejstvu ln zdoo3tvu,marveč celo v republiki,ki nosi slovensko ime.
Za ohranitev slovenstva je potreben globok narodni prerod, ki ga totalitarni režim doma onemogoča. Zato moramo na ogroženost slovenstva nenehno opozsrjstl ml, ki živimo zunsj domovine,v prepričanju, da bo nsrod našel v sebi sile, ki mu bodo dale zagona, da bo vzdržal is preživel pritisk sedanje tiranije, kakor je to storil še vedno v teku zgodovine.
Navidezna trdnost sistema naj nas ne vara. pod tem videzom ae skriva neresničnost komunistične "demokraoije", neuapašnoat zlagane "aamoupravan,pa mreža akrltlh koristi vladajoče manjšine. Ko ae bo naš narod zavedel in pričel imenovati stvari po svojem imenu, bo pod slko resnice sprbnelo trhlo ogrodje, ki skuŠa resničnost prikrivati ljudstvu.
Ob priČetku leta, ki pomeni Štirideseti miljnik tudi na poti povojne politične dlaapore, vabimo vse rojake, da upreJ o pogled naprej. Povsod, kjer živi slovenski rod, naj ae Širijo in poglabljajo razgovori o poti v novo, pravično ln svobodno obdobje alovenaka prihodnosti,
Dobili smo zanimiv članek iz domovine...! Poslušajmo kaj pravi (!):
Pismo iz Prlekije
Franček Ljutomerski
Strah, pa tudi veselje sta kot povečevalno steklo...
Kadar je položaj najhujši, ko osebno misliš: zdaj je pač konec, v taki duhovni krizi pomaga morali: smeh, to je humor, (morda tkzv. humor pod vešali?)
Mi v matični Sloveniji vas v prekomorskih deželah včasih zavidamo, čeprav je Cankar i ugotovil: domovina, ti si kakor zdravje!
Mi seveda že zdavnaj ne verjamemo več, da ste vsi skupaj ničvredni izdajalci, ese-sovci, gestapovci in slična golazen, kot nam to naši vodilni vrhovi dnevno vsiljujejo. No, mi smo zdravi, ker imamo domovino doma, vi pa tam v Ameriki, Australiji in po zapadni Evropi raztrešeni, ste potemtakem bolni, pač pa nimate ljudske oblasti in sa-moupravljen socializem! Kdo je srečnejši?
Pri nas doma se zdaj kuha žgoča debata o vprašanju, kako bi se dalo ves politični in gospodarski sistem radikalno reformirati, tako, da bi nastalo gmotno blagostanje, odlična oskrba z vsemi potrošniškimi predmeti, globoka in ustvarjalna in svobodna socialistična družba, kratkomalo: srečni in zadovoljni ljudje povsod; vse to bi naj nastalo tako, da ostane Zveza komunistov Slovenije (oz. Jugoslavije) nedotakljiva voditeljica slovenskega naroda! Vsi vodilni komunisti morajo obdržati svojo (dobro plačana službena mesta) t. j. avantgardistično poslanstvo, vse krvavo priborjeno v NOB je tabu!
Ko razmišljujemo glasno in tiho o tej problematiki nas prevzame občutek veselja in potrebe po ustvarjalnem humorju. To sicer razumeti, vam tam čez izaro, ni lahko, ker niste dovolj šolani, za nas je to osnovnošolska veda. Imenuje se: revolucionaren dialekt. To je tudi tkzv. „majhna umetnost", čitati med vrsticami, kjer ni ničesar videti, je zares sposobnost, ki cve (cvete) v posebnih okoliščinah.
Povrnimo se k diskuziji (nima ničesar skupnega z „dis-harmonijo") o temeljitih spremembah v Sloveniji, ki so nujna že nekaj let, vendar nočejo „napočiti". Noč in dan razpravljamo, kako bi pustili vsem partijcem (z organi varnosti skup) vse privilegije: oblast, sodstvo, programatično vodilno vlogo, ekskluzivne plače, partizanske doklade, vveekend-hišče na Pohorju in na sinjem Jadranu, in še "Udbo" povrh - istočasno pa realizirati „radikalne" spremembe na boljše? Ouadratura kroga.
Na Trojanah, kjer radi zavijemo v oštarijo, sem zadnjič slišal, da bo oblast to vprašanje sigurno nekako rešila, verjetno bo slovenski narod preimenovala v nekaj drugega, n. pr. „Samojedi" ali »Božji voleki"... Besedica „Samo" nima ničesar z kraljem Samom skupnega, ne to je le najbolj uporabljena besedica že desetletja. „Samo-upravljanje" jasno, nikakor ni govora o enostavnem samo-upravljanju, mavreč o »socialistič-nem" samoupravljanju. To se ponavlja tako dolgo časa, da so vsi člani družbe siti ugovorov in premišljevanja in kapitulirajo,
dobro, dobro, pač mamo samoupravljanje! To je potem stanje, psyhično stanje zavestnega socialističnega ustvarjalnega državljana. A propos, Samojedi! Naši predstavniki na vrhu Triglava nam često očitajo („nam", to smo mi delavci in intelektualci, prekleti) glejte, saj vendar v življenju, „žrtje" ni vse! Človek vendar živi tudi za ideje, bodočnost in uresničenje samega sebe! Mojbog (nikol' „Moj Bog") uvidite, mi tudi ne moremo coprati in če enkrat ni kranjskih klobas ali pralnega praška, ne bo konec socijalizma! To nas potem tolaži in mi ne mislimo več na žgance (koruzne ali ajdove), hodimo z umazano srajco na delo veselo, in beremo „Pavliho".
xxXxx
Najvišje priznaje, ki ga danes pri nas doma lahko dobiš, je naziv „Gestapovec"!!! Vem, vem, prijemljate se za glavo in me morda pošiljate v norišnico, ko take stvari pisarim. Pa je resnica, tako radikalno smo „že družbo v retoriki ali jezikoslovju reformirali! „Jaz sem gestapovec", je lani nek mlad pisatelj na Štatenbergu izjavil in vsi navzoči slovenski pisatelji so ploskali. Ta čuden pojav pa je nastal tako-le: leta 1948-49 so slovenski komunisti v Ljubljani razkrinkali celo leglo gestapovskih agentov v lastni, partijski organizaciji. Vrgli so jih v ječo, pošteno po gestapovskih navodilih in vzorih mantrali in tako resnici pomagali k veljavi: vsi, ki so živi ostali, so priznali: javvohl, tovariši ljudska oblast, jaz sem gestapovec! kak ducat sojih„justificirali", druge pa obsodili na težko, dolgo robijo. In zdaj je en preživel komunist-gestapovec, po imenu Igor Torkar napisal roman o tem, kako so postali celo španski borci gestapovci. Joj, kako neugodno je zdaj našim vrhovom. Izkazalo se je namreč, da to niso bili gestapovci, temveč, pošteni komunisti! Vidite, dragi rojaki po svetu raztreseni, tako se spreminjajo časi! Kmalu bomo postavili visok obelisk sredi Ljubljane vsem padlim partizanom, domobrancem in komunistom in četnikom (seveda tudi škofu Rožmanu)! Betajmo? To je pa res: pri nas se zdaj lahko kritizira, to je tolažba. Franček Ljutomerski, seveda je to njegovo »umetniško ime", dobiva Slovensko državo na pustolovski način, v prosti prodaji tega mesečnika ni dobiti. Gotovo se bomo kdaj zabavali ob pripovedanju, kje so zdomci svobodno besedo pred „graničarji" skrivali. To so nas komunisti naučili, saj so nekdaj bili mojstri konspiracije, zdaj pa sami na oblasti, zasledujejo neusmiljeno vsako nekontrolirano natiskano besedo.
V nekaterih slovenskih publikacijah so se oglasili rojaki k temi, ali bo po osvoboditvi iz sedanje krize v domovini napočil čas »obračuna". Način kako se neumorno že pol stoletja meljejo dogodki v Sloveniji 1941-1985, v domovini in emigraciji, veliki večini Slovenk in Slovencev ni všeč, ker so želje po spravi in pomirjenju duhov velike. Pisec teh vrstic je za spravo, predvsem iz humanističnih razlogov, seveda mu je bodoča usoda rojstne domovine tesno ob srcu, zato pledoye za enotno fronto vseh Slovencev, vseh ideologij v boju za existenco slovenkega naroda v evropski družini. Žal je pa položaj tak, da je že misel po spravi pri levici in desnici nekaj zločinskega. Duh neizprostnosti in slepote, čitaj: Nadaljevanje na str. 5
Nadaljevanje s str. 4
sovraštva, se v gotovih centrih fanatično goji in razmnožuje.
Franček Ljutomerski ni vsemogočen, on sicer ve, kako težko je sprožiti roko sprave v prid višjih ciljev, meni pa, da se bodo komunisti in krščanski demokrati morali „pre-magati" in končno skupaj izvleči slovenski voz iz grape. Gospodje in tovariši, to je vaša zgodovinska naloga, če ji ne boste kos iz sebičnih razlogov: gorje vam!
Kdor se zavzema za spravo ni mlačnež ali naivnež, kot se to čuje iz Amerike sem, ali pa orodje reakcije in temnega srednjega veka, kot se to piše v Ljubljani, tak človek tolmači srčne želje današnjega slovenskega naroda. Tovarišica Spomenka Hribarjeva je zares prepričljivo dokazala v svojem prispevku za Kocbekov Zbornik (ki pa še ni izšel, čaka v Mariboru v skladišču!) da je naša bodočnost samo v samopre-magovanju lastne zgodovine. To je tovarišija in domobranstvo. To je sveta resnica, za njo je treba žrtve! Kdo misli drugače?
xxXxx
De mortius nil nisi bene: tako odgovarja predsednik Zveze slovenskih socialistov, Mitja Ribičič v zadnjih „Naših razgledih" tovarišu Matevžu Krivicu. Matevž Krivic je javno izstopil iz Zveze slovenskih komunistov, razlog: „Na koncu - last, but not least -so trije razlogi za moj izstop, ki so v bistvu en sam: mučenje na Golem otoku, dachauski procesi, povojni poboj domobrancev na Rogu. „..." ...zlorabljanje zako-nistosti in nečlovečnost naše revolucije skozi štirideset let..."
Mitja Ribičič odgovarja v dokaj mirnem tonu in obširno. Žai se ne loti dejanskih vprašanj, čutiti pa je globoko prizadetost. Prosil bi vse slovenske ne - in protikomu-niste doma in drugod po svetu,nikar se ne predajte nekontroliranemu veselju, češ, ali nismo mi že pred Turjakom napovedovali
nečlovečnost komunistov? Hura, hura, mi smo zmagovalci..! Ribičiču je treba priznati, da je v bistvu priznal krivice in napake slovenske komunistične partije. Do tega priznanja pa ga so prisilile, poleg strašne krize slovenske družbe, politično, ekonomično in moralno, dejanja slovenskih socialistič-noh demokratov kova Igor Torkarja: dokumentacija: „Umiranje na obroke"; menim pa, da je prvi prebil zid molka pisatelj Jože Javoršek s svojo knjigo „Kako je mogoče?" Ne prezrimo, da slovenska visokošolska mladina že leta kliče po resnici, da cela vrsta slovenskih pisateljev hrabro terja demokracijo in svobodne razmere in da celo Josip Vidmar javno skrbi za nacionalni obstoj Slovencev. Ne pozabijajmo, da slovenska katoliška cerkev s svojo trdno narodno prizadevnostno politiko žeje vedno bolj zaupanje in vero v bodočnost naroda. In drugače ne more biti, na vrhu v Ljubljani, ne sede več neusmiljeni udbaši, marveč .komunisti, ki gledajo trezneje na vso polomijo, ki so jo sami povzročili. Morda je pa možen dialog na podlagi enakopravnosti in spoštovanja drugače mislečih soljudi? Komunistom mora vendar biti jasno, da oni sami niso več sposobni rešiti narod pred popolnim polomom! Kitajski komunisti so pred dnevi ugotovili, da z marksovimnaukom ne gre reševati probleme dvajsetega stoletja, naši komunisti so . take so moje številne izkušnje iz pogovorov - tudi na jasnem, da ta pot ne gre več in da napake silijo k korenitim spremembam. Dragi rojaki vsepovsod, ne onemogočajte z nepolitičnim cinizmom in nediplomatskim ravnanjem enoten nastop Slovencev vseh političnih smeri in svetovno - nazorskih prepričanj!
Mi tu doma zahtevamo od vseh pamet in razsodnost, mi pa tudi vemo, da bo partija morala vsem državljanom priznati in garantirati vso svobodno in človekovo dostojanstvo, tako, da bo skupen napor mogoč. Prosimo, obvladujte se in dajte ideji o ljubezni prednost!
Napisano pri Ljutomeru, za Novo leto '85
Hon. Frank Miller, novoizvoljeni vodja P. C. stranke in predsednik nove ontarijske vlade. S. D. čestita k njegovi izvolitvi.
begunci in beli Rusi sploh niso bili predmed dogovorov. Grof N. Tolstoj odbija te izgovore Lordov Stocktona in Aldington kot prazni izgovori in kar je še slabše, kot laži. Oba bi pač rada zakrila enega največjih zločinov proti človeštvu.
Vse bolj pa postaja jasno, da je nalog za predajo padla po odločitvi angleške vlade z W. Churchillom na čelu. Dokumentarno je dokazano, da je angleška vlada odločila glede vračanja Rusov. H. MacMillan in Maršal Aleksander sta rada ali nerada v svojem ravnanju in odločitvah samo krila te nečloveško odločbo in pač pred javnostjo in zgodovino prevzela vlogo angleškega R. Eichmanna.
Objavljamo...
Izgovori MacMillana
V lanskem letu pred Božičem je govoril o celovški aferi na britanski TV H. MacMillan sedanji lord Stickton. Prvič mu je bilo javno postavljeno vprašanje njegove odgovornosti prisilnega vračanja ruskih in jugoslovanskih beguncev. "Izvršil sem samo zapovedi ko sem odobril izročitev". Nalog za vračanje je prišel od glavnega štaba zavezniških sil (Caserta) in je temeljil na dogovoru v Jalti iz I. 1943. kot je znano je ameriško stališče v Caserti bilo odločno proti vračanju in v Jalti jugoslovenski
Lord Aldington, House of Lords London, England Your Lordship,
From May 27 to May 31, 1945 Slovenian antl-communist forces vvith some civilians were forcefully returned to Yugoslavia, vvithin 10 days 95% of them were tortured, given no food and finally killed. This way one percent of our Slovenian nation perished.
From English Government so far a declaration vvas given in 1946thata"ghast-ly mistake" vvas committed.
In the interest of future relationship betvveen English and Slovenian nations it is high time to settle this matter. A declaration should be forthcoming that a terrible vvrong vvas committed. Instead of getting the political asylum these unfortunate people were sent to slaughter.
You personally were decisive in these happenings. It vvould be therefore more then appropriate and of highest moral standard if you can now be helpful to arrange for a proper apology.
cc- SD NOS	For Nat'ona' Committee for Slovenia
Enclosure Klagenfurt conspiracy SD 1985, Jan. Peler Urbane
ORGANIZACIJA MLADINE.
1985 - LETO MLADINE
ZEDINJENIH NARODOV je razglasila leto 1985 za LETO
Mladina je vedno bodočnost naroda. Čeprav bi skuhali držati oblast krčevito v svojih rokah - kot vidimo to v tiji-, prej ali slej bodo pomrli in bodo morali prepustiti svoje vodilne položaje drugim brez zagotovila. da bodo njihovi nasledniki nadaljevali njihovo delo.
Važnost mladine se se poveča v dobah, ki Sive v prelomnici časov, kakršno doživljamo očitno sedaj. Ko Človek dozori, mu postane vedno težje gledati na dogodke drugače kot se je naučil v svoji mladosti. V dobah počasnega razvoja to ni usodno, ker so pretekle perspektive še vedno zadostne za obvladanje sodobnega življenja. V dobi naglih in globoko segajofiih sprememb pa utegnejo postati pretekli vidiki ovira za obvladanje sodobnosti. Mladina, ki raste in sodoživlja te spremembe, ima mnogo lažje staliS-£e, da boljše pozna sodobni položaj in da odkrije prijeme, ki dovoljujejo učinkovito reševanje novih problemov, ki jim stari prijemi niso več kos [n.pr. stagflacija v ekonomiji].
Tudi katoliška Cerkev se zaveda pomena, ki ga bo imela mladina tako bodočo usodo človeštva kot tudi Cerkve. Papež Janez Pavel II je vključil v svojo poslanico za Dan svetovnega miru [1985] poziv mladini, naj ne klone pred političnimi in družbenimi problemi, ki ogražajo svetovni mir, marveč naj posveti svoje energije "osvoboditvi sveta aM> napačnih poti, ki jih trenutna zasleduje". Ponovil je opomin, ki ga vključuje v svojih pogostij srečnjih z mladine na svojih svetovnih potovanjih, naj se ne izmika odgovornosti z zatekanjem v svet Fantazije kot ga nudijo alkohol, mamila in kratkotrajno spolno razmerje ob izločitvi zakona in družine.
Papež se bo tudi udeležil velikega mladinskega zborovanja na cvetno nedeljo v Rimu. Računajo, da so bo zbralo do 100.000 mladincev. VeČina bo seveda iz Italije, toda zastopniki bodo prišli tudi iz drugih držav in kontinentov. Pričakujejo tudi delegacijo iz Jugoslavije in iz Poljske. V lateranski baziliki bodo naslovili na papeža v soboto svoje skrbi in težnje. Mladini bo govoril papež kot tudi kardinal Eduardo Pironio, ki je predsednik pontifikalne komisije za laike. Narodnost ne skupine bodo imele svoje bilje po raznih cerkva, v nedeljo zjutraj pa bodo sle v procesiji na trg sv. Petra.
"stari" Sovje-
Feb. 6, 1985
Jerzy Popieluszko
Tragična smrt poljskega duhovnika bo imela dalekosežne posledice. Poljske oblasti zadevo niso upali obiti s kako neuspešno preiskavo. Uveden je bil povsem objektiven policijsko praven postopek, da se krivci kaznujejo. Krivce v osebah funkcionarjev, oficirjev tajne policije so topot našli v dobi 4 dni in so jih tudi takoj zaprli. Proces je sedaj zaključen in na dan so prišle grozotne stvari. Kako komnistične policije operirajo se
je povsem dobro vedelo še iza časa stalinističnih čistk, toda še nikoli niso take operacije bile opisane s tako točnostjo v vsej svoji grozoti. Za policije levičarskih diktatur kot je sedaj razdvino je nekaj povsem normalnega, da po potrebi bilo kakega svojega državljana aretirajo brez sodnijskega naloga. Povsem normalno je, da takega človeka ustrahujejo na fizičen način kot je bil to slučaj tega pogumnega duhovnika. Odločba za smrt je tudi že padla v policijskem aparatu samem. Vse to se dela
tajno in je takorekoč ta slučaj edini, ki v vsej svoji grozovitosti pre-doči kaki usodi so izpostavljeni nasprotniki režima v komunističnih deželah. Na vzhodni fronti se takorekoč ni spremenilo nič, te grozote so se dogajale pod Stalinom, leta 1945 v celem vzhodnem bloku in se dogajajo še danes in pri tem na žalost tudi ni izveta naša domovina Slovenija.	ZU
V nadi je napoveda za april Študija, ki kaze orofil sodobne mladine po kanadskih srednjih šolah. Kot naj večjo vrednoto je imenovala pretežna mladina prija teljstvo.
Ali se SLS...
Nadaljevanje s str. 1
odbor za slovensko državo" s sedežem v Rimu. Vkljubokolnosti.daje to bila pravzaprav čisto zasebna organizacija oz. skupina za lepšo bodočnost Slovenije zavzetih slovenskih politikov in izobražencev, je vendar na mirovni konferenci zbrane diplomate in državnike s spomenicami opozarjala na slovenske probleme in jih seznanjala s položajem, pravicami in zahtevami slovenskega naroda.
Med tem so pristaši Ehrlichove zamisli samostojne slovenske države, to pot že v svojih novih adoptivnih domovinah v Združenih državah Amerike in v Kanadi, na širšem sestanku zastopnikov sestavili in podpisali drugo „Slovensko izjavo"; ker je to bilo v časufko je francoski zunanji minister Robert Schumann sprožil predlog o organizaciji Združene Evrope, podpisniki t te izjave predlagajo ustanovitev Združene republike Slovenije, ki naj bo prosta vsake (tuje nadvlade in notranjega samodrštva in naj se vključi v okvir bodoče Združene Evrope).
„Akcijski odbor za slovensko državo" je bil ustanovljen z namenom, da bi zagovarjal slovenske interese oz. seznanjal z njimi državnike na mirovni konferenci. Šlo je predvsem za Trst in Gorico, slovenski Koroški se je namreč Tito žeprej odpovedal in jo prepustil Avstriji. Ko pa sta Titova Jugoslavija in nova italijanska republika jeseni 5. okt. 1954 podpisali t. i. drugi londonski sporazum, je Akcijski odbor izgubil svoj raison d'etre; omenjeni sporazum je namreč prepustil Italiji kratko in malo vso zono>4 z mestom Trstom vred. Zato je Akcijski odbor bil v začetku avgusta 1955 uradno razpuščen.
Prenehanje Akcijskega odbora je pustilo za sabo občutno praznino, ki jo je bilo treba izpolniti, in to čim prej. Zastopniki, ki so podpisali Slovensko izjavo, so se po dveh dneh razgovorov odločili pristaše ideje samostojne slovenske države v bodoče zbirati v organizaciji, ki so ji dali ime Slovensko Državno Gibanje, ter preko tega gibanja misel svobodne slovenske bodočnosti širiti med slovenskim narodom v zdomstvu, zanejstvu in domovini. Izraz „gibanje" se jim je zdel najbolj primeren, ker je vsem Slovencem prav dobro znan z zgodovine zadnjih sto let in pomeni nestrankarsko oz celo nadstrankarsko širšo ljudsko organizacijo. (Naziv SDG) je bil med somišljeniki ideje samostojne slovenske države znan in splošno rabljen že več let pred njegovim uradnim prevzemom, op. ur.).
Slovenci s svojim položajem v novi ureditvi Jugoslavije kmalu niso bili več povsem zadovoljni, ker je bil daleč od sklepov, sprejetih jeseni 1943 na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu. Pričeli so prazpravljati o preureditvi oz. reorganizaciji federacije in so med drugim omenjali tudi konfederacije, kot eno izmed možnih zvez med južnoslovanskimi narodi oz. točneje - državami. (Tudi Smer v slovensko državo je v onih letih objavila nekaj kratkih pojasnilnih razpravic o konfederaciji, op. pisca). Nekateri nasprotniki SDG so takrat bili mnenja, da bi pristanek na konfederativno zvezo jugoslovanskih ..republik" pomenil odklon od programa samostojne Slovenije in izdajstvo slovenske državne ideje. Zato je SDG na zborovanju v Clevelandu (leta 1954) svoje težnje formuliralo v naslednjih točkah:
1.	Težnja po slovenski svobodi je istovetna z načelom enakopravne slovenske države;
2.	zgodovinska nujnost in naraščajoča stvarnost zahtevata širše evropsko združevanje;
3.	enakopravna slovenska državnost je mogoča le v neposredni zvezni pripadnosti;
4.	dokler taka možnost ne obstoja, je SDG za vsako zvezno tvorbo, v kateri bi bile vse pripadajoče narodne države državnopravno in politično enakopravne ter narodnokulturno svobodne;
5.	zveza, ki bi bila omejena zgolj na narode sedanje Jugoslavije, je na najnižji stopnji zaželjenosti, tudi če bi bila izvedljiva v svobodni odločitvi prizadetih narodov.
Na zadnjem širšem sestanku delegatov Slovenskega Državnega Gibanja v Kanadi v dneh 5. in 6. avgusta 1984 so ti v daljši izjavi najprej našteli vse najtežje krivice, ki jih komunistična strahovlada povzroča slovensku narodu že skozi štiri desetletja.
Izjava zaključuje ugotovitev, da ..Slovenci v domovini, zamejstvu in svobodnem svetu z vedno večjim prepričanjem uvidevajo, da je rešite v slovenskega naroda le v svobodni, mednarodno priznani slovenski državi, ki bo edine v stanu ustvariti ugodne pogoje vsestranske narodne rasti na vseh področjih slovenskega narodnega življenja in hkrati edina (ki bo v stanu) uspešno zaščititi slovenske narodne manjšine!
Iz do sedaj navedenega je jasno, da Slovensko Državno Gibanje že vse od prve Slovenskej izjave v juniju 1943, t. j. skozi več kot 40 let trdno in brez odklonov vztraja na istem stališču: doseči za slovenski narod samostojno slovensko državo!
V zdomstvu smo idejo samostojne slovenske države pričeli med Slovenci širiti, čim smo mogli pričeti z izdajanjem primernegaglasila. To je bila Slovenska Država, ki je začela izhajati pred 35 leti. Sledila ji je v Argentini Slovenska pot (do začetka leta 1966) in Smer v slovensko državo, katere prva tiskana številka je izšla za božič 1965. Zaradi revolucionarnosti ideje, ki sta jo omenjeni glasili širili med Slovenci v Argentini, sta takoj zadeli na odkrit odpor s strani tedanje uradne slovenske politike, ki je še vedno trdno vztrajala na kontinuiteti Jugoslavije.
Zagovorniki Jugoslavije so že od ustanovitve NOS (Narodnega Odbora za Slovenijo) 29. okt. 1944 imeli v svojem programu kot prvo točko:
1.	državno-pravno združitev vsega slovenskega narodnega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo...,
2.	federativno, na demokratični podlagi in socialno pravično urejeno kraljevino Jugoslavijo pod vladarsko hišo Karadjordjevičev, katere sestavni del je tudi narodna država Zedinjena Slovenija.
NOS so sestavljale in ga še danes: SLS - Slovenska Ljudska Stranka, Jugoslovanska Nacionalna Stranka, danes SDS - Slovenska Demokratska Stranka in Socialistična Stranka Jugoslavije, odbor za Slovenijo. Predseduje mu vedno zastopnik večinske stranke, kar je do danes vedno bila SLS.
3.	maja 1945 je NOS izdal proglas, kjer sporoča Slovencem, da je za vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, ustanovljena narodna država Slovenija kot sestavni del demokratično in federativno urejene kraljevine Jugoslavije.
SLS, ki ji je slovenski narod najbolj zaupal, ker je vse od svojega
nastanka priborila največ pravic Slovencem tako v avstro-ogrski monarhiji kot pozneje v Karadjordjevi Jugoslaviji. Če ni imela večjih in številnejših uspehov niti na Dunaju niti v Belgradu, je treba to pripisati dejstvu, da je Vidovdanska (centralistična) ustava bila izglasovana z navadno, ne pa s kvalif icirano večino, po letu 1929 pa ji je delo onemogočala Aleksandrova velesrbska diktatura.
Toda politična usmerjenost ljudi je spremenljiva in prej ali slej vpliva na programe strank, ki jim ljudje pripadajo. Ideja samostojne slovenske države se je vedno bolj razraščala med slovenskimi zdomci in je segala tudi v domovino. Vedno več je bilo mnenj, da bo slovenski narod končno le moral imeti lastno državo, če bo hotel še kot tak obstati na svoji zemlji. Tudi SLS je pod vplivom vedno močnejšega javnega mnenja za lastno državo morala svoj jugoslovenarski program modernizirati, ga ..posloveniti", vskladiti ga predvsem, če že ne izključno le s koristmi slovenskega naroda.
Na sestanku strankinih zaupnikov v New Yorku 23. aprila 1954 je bila sprejeta nova formulacija strankinega programa, ki v drugem odstavku čl. 1 ugotavlja, da ..Slovenski narod ima po naravnem pravu prvico do svoje države, da sam ureja svoje življenje, da vstopa v državne zveze ter sodeluje v družini svobodnih narodov. SLS stremi in dela, da bi slovenski narod uveljavil to svojo pravico in se ves združil v slovenski državi".
Okuženost z jugoslovanstvom pa je tako globoka, da imena Jugoslavija SLS tudi v tem programu ni mogla izpustiti. V čl. 7 (vseh členov je 9) trdi da ..Zemljepisne, geopolitične in gospodarske okolnosti, sorodnost krvi in jezika ter potrebe za obrambo ozemlja kažejo in utemeljujejo usodno življenjsko povezanost slovenskega naroda z ostalimi južnoslovanskimi narodi..."
V čl. 8 pa „SLS smatra, da je svobodna povezanost držav na slovanskem jugu najnaravnejša in najboljša. Narod sam pa odloči s splošnim enakim in tajnim glasovanjem vprašanja vstopa Slovenije v vsako zvezo držav..."
Ta program je podpisal takratni predsednik SLS, dr. Miha Krek, in vse do danes še ni bil izredno spremenjen ali izpopolnjen.
Velik in značilen korak naprej v smeri vedno nejasnega in dvoumnega stališča do samostojne slovenske države pa pomeni ..Deklaracija SLS ob 90-letnici", ki jo je 10. dec. 1982 podpisalo celotno načelnistvo stranke; Slovenska Država jo je objavila - s komentarjem - v januarski številki 1983. Jedro deklaracije so v glavnem citati členov 1., 2., in 8., popolnoma pa je izpuščen čl. 7 zgoraj citiranega newyorskega programa iz leta 1954; po tej deklaraciji ni več nobene potrebe, ki bi utemeljevala „usodno življensko povezanost slovenskega naroda z ostalimi južnoslovanskimi narodi..." Celih 40 let po rojstvu ideje samostojne slovenske države (Slovenska izjava, 1943) je končno tudi največja in po svojem delovanju najbolj slovenska stranka končno le prišla do spoznanja, da ..bratski zagrljaj" v okviru kakršnekoli Jugoslavije pomeni za Slovence najprej neizogibno balkanizacijo, t. j. kulturno zniveliranje s (sicer ne čisto po lastni krivdi) zaostalim jugoslovanskim jugom, končno pa narodno smrt. Takrat (ob koncu leta 1982) še čisto sveža ..enotna programska jedra so zadnji zgovoren dokaz za to nevarnost. Še dolgo trajajoča a enakopravna povezanost z južnimi brati bi prav kmalu postala za slovenski narod zares ..usodna".
Mi, ki smo pristaši in zagovorniki ideje samostojne slovenske države že od trenutka njenega rojstva gledamo po eni strani z zadovoljstvom, po drugi pa z zadoščenjem ta preokret v javnem mnenju SLS; prepričani smo, da načelstvo v celoti predstavlja javno mnenje velike večine slovenskega zdomstva. Novi načelnik SLS, izvoljen sredi lanskega leta, v članku ..Skupna pota in naloga" (sv. Slovenija, 13. sept. 1984) sicer v zadnjem odstavku zagotavlja, da „ne pričenjamo novega obdobja, temveč z neomanjim zaupanjem v božjo pomoč in z združenimi močmi nadaljujemo delo, ki je bilo začeto skoraj pred sto leti." Prepričani smo, da nobeno vodstvo v svojem delu ni zgolj in izključno le nadaljevanje prejšnjega. To bi namreč pomenilo, da je čas že nekje v začetku obstal, da je prvotni namen bil dosežen že v preteklosti ali, da je ostal zajet v stari kalup. Mišljen je tu seveda politični cilj slovenskega naroda; samostojna država Slovenija, z vsemi atributi, ki so po mednarodnem pravu s tem pojmom združen). Tega cilja pa tudi novo načelstvo do danes še ni izrečno izrazilo, čeprav moremo iz raznih do sedaj vidnih znamenj sklepati, da najbrže ne bomo več dolgo čakali na novo, tokrat čisto slovensko formulacijo programa SLS, brez kakršnekoli še tako neznatne jugoslovanske navlake.
Ob četrti desetletnici rojstva ideje samostojne slovenske države smo prepričani, da je ta danes živa v srcih vseh zavednih Slovencev brez ozira na kraj, kjer prebivajo. Iz male, neznatne skupinice mladih študentov, učencev duhovnika in mučenca profesorja Ehrlicha, je z vztrajnostjo in požrtvovalnostjo prodrla v vse sloje slovenskega naroda in je danes že v celoti njegova last. Nobena skupina, nobena stranka, si je nikdar ne bo mogla prisvojiti v izključno last, vsi zavedni Slovenci bodisi v slovenskih strankah bodisi izven njih pa so dolžni po svojih močeh delati za njeno uresničenje.
Tine Duh
MARIBORSKA STOLNICA na Slomškovem trgu ima del stavbe iz 13. stoletja.
CANADIAN ASSOCIATION FOR ADULT EDUCATION
Corbett House, 29 Prince Arthur Ave., Toronto, Ontario M5R 1B2
1985 is International Youth Year
The United Nations has named 1985 as International Youth Year.
For the purposes of the Year, youth is deftned as the age group 15-24 years.
The three themes for the Year are:
Participation: young people making decisions_which affect their lives;
Development: a process linking
individual growth to social, economic, and political change;
Peace: the building of mutual respect and understanding among people — an essential step tovvard participation and development.
Learning
Tltrns
Life On W
VVhether you're picking up a book from the library, or enrolling in a night course, edu-cation and learning are a part of your lite, ali of your life. Let learning turn vour life on . . .
CELJE
Od spoznanja k dejanju
Ena glavnih reči, ki smo si v njej popolnoma edinr, je ta, da smo vsi trdno prepričani, da imajo vsi Slovenci, ki bivajo izven Jugoslavije, do svojega naroda na splošno, posebej pa še do Slovencev v Jugoslaviji neko važno, morailno nujno, neodložljivo in neizogibno dolžnost, da so v moralno nujni službi onih, ki so prisiljeni k molku in mirovanju.
Druga osnovna reč, ki smo si — tako se mi zdi — v njej edini, je jasno in neomajno spoznanje, da spadajo tri dejstva — narod, pripadnost k narodu in pa demokracija — k tistim najvišjim vrednotam na tem svetu, ..Vestnik ", glasilo do-ki je vredno, da jim zvesto služi vsakdo izmed nas. Verjetno je, da je to mobrancev in drugih ro-^ od nefcdaj nage preprižanje. a nekaterim med nami je postalo doljubov (Bs. Aires) je v	„ • . „ ,	, .	.„. . .	..,
predzadnji številki razumsko m čustveno jasno sele po dolgem razmišljanju m po velikih,
svojega 25. letnika priob-često trpkih preizkušnjah na poteh, ki so nas vodile po domovini in po čil zanimivo razpravo o tujem svetu. Vsi prihajamo (če se ne motim) iz takozvanega »slovenskega suvereni slovenski državi, katoliškega tabora", katerega posamezni predstavniki so v preteklosti sffreje^nu°d'r K^emžarjeve semt®rtja poskušali vsaj v teoriji postaviti narod na bolj nizko mesto, spomenice . Pomen emi- Tembolj je zato naše spoznanje pomembno, a obenem tu-di polno posledic, gracije in nje organizaci-Kajti od spoznanja je treba preiti k dejanju. O nujnosti, a tudi o težavnosti ja " danes že pokojni nad-tega koraka si vsaj jaz ne delam nobenih iluzij.
škof in apostolski nuncij e si torej živo predstaviš, kaj je narod, Ti postane.tudi jasno kot
na Finskem in v Islandiji.	J	*	,. ., ,	, , f .
Jože Žabkar Pozna*^11 dan> da ni naroda brez politike, da narod, ki nima pollitike, nujno priobčitev je zaradi Žab-odmira, da narod, ki se odpove političnim sredstvom za svojo ohranitev karjeve službe razumljiva, in za svoj razvoj, umre. A tudi marsikaj drugega Ti bo positalo jasno,
pa aktualna še danes. Pri-^ot npr. dejstvo, da je obstoj 'in razvoj naroda izven posega cerkvene
občujemo le nekatere od-, . , .. , , , , stavke s prošnjo, da jo be- hierarhije kot teke.
rejo vsi, ki še oklevajo v Ko pa je narod dovršen, ko je zgrajen, to se pravi: ko se popolnoma nejasnosti in nujnosti jas-zaveda samega sebe in ko je odločen svoje ohčestvo obdržati tudi v bodoc-nega in odločnega slo- nosti, tedaj mora narod napeti vse sile, da ustanovi lastno družbo, da programi v^narodnem zgradi tisto juridično stavbo sil, ki najbolje jamči njeno skupnost in odboru.	njegov obstoj, njegovo sedanjost in njegovo bodočnost; tedaj mora storiti
vse, da se ta družba krije z njim kot občestvom; tedaj mora seči po zadnjem in najbolj vzvišenem sredstvu: tedaj mora ustanoviti svojo lastno narodno državo. Narava sama žene stvari tako in kdor se ji vdano in ponižno ne preda, ta prej ali slej izgine.
Slovenci po tem cilju teže že najmanj od leta 1848. Združena Slovenija, ki so ji jo takrat postavili za ciilj, je gotovo bila mišljena koit nekaka država. Dežela Kranjska bi bila morda lahko postala zametek slovenske države. Da
do tega ni prišlo, tega je kriva najbrž predvsem nadmoč nemškega Dunaja oziroma Nemcev, ki so vladali staro Avstrijo. Nekaj je morda (kriva tudi slovenska politika sama, ki je bila — in ki je deloma morala biti — v tistih letih usmerjena na male in večje dnevne pridobitve. Včasih se vprašam, ali ni morda del krivde tudi na tistih politikih, ki so bili v časih pred prvo svetovno vojno preenostransko kranjski in morda premalo vseslovenski. —
Ustanovitev Slovenske Republike, ki jo je prinesla zmaga komunistične revolucije, je v tem kontekstu gotovo nek napredek z ozirom na stanje v „stari" Jugoslaviji. Cilj Slovencev pa ostane — in sicer nujno — lastna samostojna država. Vsi Slovenci prisrčno žele ceniti in spoštovati ostale narode današnje Jugoslavije. Vsi Slovenci so edini v sklepu, da žive z vsemi sosedi v miru in sporazumu. Za vse Slovence so meje, iki do njih sega dejanska oblast vlade, ki danes sedi v Ljubljani in vlada Slovensko Republiko, deloma dobre, deloma pa vsaj znosne in torej sprejemljive. Vsi Slovenci zatrdno žele in so pripravljeni, da raste in doraste slovenska državnost v duhu miru in bratstva^ med narodi. Ali pa se ta duh more ustvariti dbdržati in ali more brez prestanka vladati, to 'žal ne zavisi samo od njih, in tudi tega se zavedajo. Vsekakor imajo vsi Slovenci vtis, da se bližajo točki, od katere naprej jim ne bo več mogoče prinašati žrtev na oltar tega duha, kot so velikodušno delali doslej. Nekateri mislijo, da bi bila sedanja Republika Slovenija najprimernejša izhodna sitopnja k dokončni rasti. Ali je to mogoče ali ne, to zavisi — se mi zdi — predvsem od onih Slovencev, ki imajo danes oblast v rokah.
Da zaključim to poglavje, samo še to: osebno sem do dna duše prepričan — in vse izkušnje po širnem svetu me potrjujejo v tem prepričanju — da se človek ne more popolnoma razviti, da se ne more tako razviti kot. sta mu narava in Bog dala, nikjer drugje kot v lastni narodni državi. Gotovo so za razvoj človeka bistvene še druge reči, a ena osnovnih je ta: lastna narodna država. Kdor pripada neki narodni manjšini, ali kdor pripada manjšinskemu narodu, ima na papirju lahko popolnoma enake pravice kot član večinskega, državnega naroda; nekaj teh pravic morda lahko tudi uživa; vseh nikoli; neka diskriminacija vedno obstaja. Te diskriminacije noben Slovenec ni več pripravljen sprejeti. In iz te diskriminacije ni druge poti kot lastna državnost. Brez nje si vedno vsaj v nekem smislu državljan druge vrste, omejen v svojem osebnem razvoju. Od Boga in narave človeku določeni integralni razvoj kriči torej po lastni narodni državi.
PODOBA KANADSKE MLADINE
Povsem naravno je, da pride do trenja med generacijami, generacija* je bolj ali manj ustaljena v svojih pogledih,
Stara mlada
generacija pa se hoSe osamosvojiti in živeti svoje življenje, ki ne bo samo odsev življenja starsev.
Čeprav je to nasprotje doživelo svoje izraze 5e v prejšnjih dobah [Dostojevski - "Ofietje in sinovi": "mladi" in "stari" v slovenski politiki, itd.], se je v novejši dobi pridružil se dodatni moment. Družbeni razvoj je rodil novo obdobje v osebni zgodovini Slovestva. DoSim se je v prejnji dobi otrok "feez not spremenil v delavca in so se dekleta preselila iz materine kuhinje v svojo lastno, doživlja danes mladina dolgo dobo, ko niso vec otroci, pa tudi se ne odrasli [teenagers]. V industrijskih družbah jim daje na eni strani obvezno šolanje priliko, da se družijo s sovrstniki, na drugi strani pa ustvarja vedno večja
zaposlitev mater izven doma veSjo praznino doma. K temu se pri-
t,	v •	v
druzuje vedno večji vpliv obcevalnih sredstev, zlasti popularne
glasbe, pa tudi mamil in spolne razbrzdanosti.
v
Na žalost ustvarja javno mnenje, ki vpliva tudi na mišljenje odraslih [ve&krat podprtih z novicami o mladinskem vandalizmu], posploševanja, ki so večkrat krivična do mladine 1. ker mečfejo vso mladino v en kol in ker 2. ne upoštevajo, da se mladina kot družbena skupina tudi spreminja in ni vedno enaka.
Da bi prišli do bolj sodobnega in bolj točnega poznanja današnje mladine, sta oganizirala [s Finančno pomočjo Državnega tajniStva] družboslovec Reginald Bibby [Leithbridge] in Don Posterski [vodja ontarijske organizacije Inter-Varsity Christian
We'vegotan RRSP thats right for you!
AETlREMENt SAVINGS PLANS
•dUMY
_ KUki
Co-oparative Truat RRSP
•	short or long term investments at competitive interest rates
•	no charges or fees
Deposit now before the March 1st deadline.
Drop In to your locat Credit Union.
John E. Krekfc Slovenian (Toronto) Credit Union
lt
COOPERATIVE TRUST COMPANY OF CANADA
MmiMt: Canada Dapoajt Inauranca Corporation.

Fellowship] studijo kanadskih mladincev po srednjih šolah v starosti od 15 do 19 let.Razdeljeno je bilo 3.530 vprasalnih pol s 333 vprašanji. Na razpolago sta bila angleško in francosko besedilo, pol.
Zajeli so 152 sol in izpolnjenih je bilo 72% vprasalnih
Rezultati so pokazali, da imamo v mnogih ozirih napačne predstave o mladini in da posplošujemo mnogokrat na podlagi enkratnih
v	v
skusenj. Preiskava bo nudila mnogo snovi za premisljanje tako za
starse kot tudi za verske organizacije in politike. Celotna študija bo izšla aprila meseca z naslovom: The Emerging Genera-tion - An Inside Look At Canadian Teenagers [Irviing Publ. Co., $ 9.95]. Med podatki, ki so bili ze objavljeni v časopisju, so naslednji:
Na vprašanje, kaj jim je "zelo važno", so odgovorili: 91% - prijateljstvo; 86% - biti ljubljen; 85% - svoboda; 78% -uspeh; 74% - udobno
ljenje; 68% - zasebnost; 65% - družinsko življenje; 58% - vzhi&anje; 43% - biti sprejet od Boga; 39% priznanje in samo 21% - popularnost.
Na vprašanje, kaj uživajo "v veliki meri", so odgovorili: 79% - prijateljstvo; 72% - glasbo; 54% - prijatljstvo drugega spola; 59% - sestanke z osebo drugega spola; 48% - stereo;
-
mater; 44% - šport; 38% - očeta; 30% - televizijo; 28% - stare starže; 25% - brata[brate]; 24% sestro[sestre]; 22% - avto; 18% -delo; 15% - solo; 11% - mladinske skupine in samo 9% - življenje v verskih organizacijah.
Po končani
Sžoli
pričakujejo naslednje "zelo resne" probleme: 60% - brezposelnost; 49% - zlorabo otrok in zlocinstvo na sploh; 48% - nuklearno vojno; 47% - mamila; 45% - spolno nasilje; ^2% -alkoholizem; 40% - samomor; 37% - gospodarstvo; 35% - onesnaženje okolja; 32% - revščino; 29% - mladinske prestopke; 22% -razporoko in rasno zapostavljanje ter po 12% - pomanjkanje kanadske edinosti ter anglesko-francoske odnose. Kljub temu so bolj optimistični kot odrasli v prepričanju, da more vsakdo v Kanadi uspeti s trdim delom [70% proti 44%]. Mladina je tudi očitno pod vplivom obcevalnih sredstev: pred leti je bila mnogo bolj zaskrbljena zaradi onesnaženja okolja, sedaj pa je dvignilo obširno
poročanje o zlorabi otrok ta problem med najbolj pereče.
Študija bo nudila dovolj snovi za premisljanje tako staršem kot
tudi šolnikom^ Obe ustanovi - druiina in sola - sta bili ocenjeni
zelo nizko. Čeprav so vzroki za to gotovo mnogoštevilni in niso
v	^
odvisni samo od družin in sol, bo verjetno varno trditi, da se niso niti družine niti solstvo dovoljno pripravili na hitre spremembe v družbi, da bi preprečili izgubo vpliva na mladino. Upoštevati pa je tudi treba, da ni ocenjevanje mladine v tej dobi nekaj, kar se ne bo spremenilo. Ko bo ta mladina prevzela odgovoi* nost za svoje lastne dru?ine, bo vedrina zopet odkrila pomen lastnih starcev in verjetno tudi šolske izobrazbe.
Ryerson Polytechnical Institu te v Torontu nudi poseben program o etničnih odnosih. Program obsega deset tečajev, ki naj bi dali dovoljno podlago vsem, ki imajo v svojem delu opravka z etniSno mnogoližnostr jo Kanade in vodi do spričeva-
la "Certificate in Canadian Cross Cultural Studies".
St. Michel's College ima sedaj ^posebno središče za preučevanje Italijanov v Kanadi. Centre for Italian-Canadian Studies vodi prof. A. Molinaro
Ob stoletnici rojstva dr. C. Jelenca
Odlomki iz zapisanih spominov
[Ob njegovi stoletnici sem iz bližnje mo-ronske cerkve, kjeržupnujeg. Himmelreich zaslišal šentlavške zvonove. Hvalevreden običaj, ki ti zradosti dušo in te poveže z domovino in s stolnico, kjer so pastirovali veliki dr. B. Jeglič, dr. G. Rozman in drugi slovenski škofje].
Slovenski zdomci se radi in s hvaležnostjo spominjamo mož in nesebičnih vzorov, zlasti takih, ki so bili v najhujši stiski z narodom. Dr. P. C. Jelene, slovenski demokratični socialist, zasluži prav za to zvestobo, da se ga spominjemo ob njegovi stoletnici rojstva. Rodil se je v Trnju na Notranjskem.
Dr. Jelene je kot dunajski visokošolec in član Ak. društva Slovenija poslušal socialista prof. dr. Rennerja in se že v mladosti navduševal za demokratični socializem. Slovenska socialistična stranka je po prvi svetovni vojni žela na slovenskem političnem polju precej uspehov, po združitvi v Jugoslovansko socialistično stranko pa je precej oslabela.
Dr. Jelene je poznal komunizem, imenoval ga je boljševizem, do obisti tudi mišljenje sloveskih boljševikov. Vsi so se v Moskvi izurili za krvavo revolucijo in jo prav po Stalinovih vzgledih tudi izvedli. Po dr. Jelencu KPS ni bila nikoli delavska organizacija, temveč le skupek poklicnih revolucionarjev Zato je že v začetku odklonil sodelovanje z OF in se pridružil Mihajlovičevi organizaciji. Ni preslišal Kidričevega načrta: da mora rdeča revolucija zmagati, če pade tudi zadnji Slovenec. Partija ga je za to že I. 1941 dala na listo 1,200 „reakcionarjev", ki jih je odločila pobiti.
Demokratski socialisti so bili KPS za dosego krvave revolucije v napotje in so že leta 1941.ubili v Polju socialista Ivana Uran-karja. Ubil ga je mladoletni Grajzer, morilec dr. Ehrlicha, Župca in Kiklja. Pomagal mu je Srečko Felix.
Minuli sta desetletji, ko sem ga srečal na Pristavi. Dr. Jelene in Rudolf Žitnik sta sedela ob pogrnjeni mizici pod obojem. Stisnili smo si roke, v očeh sem čutil iskrenost in prijateljstvo.
„Ljudska tiskarna, šentklavški zvonovi, tri demokratske stranke, ena duša-slovenska večglasna zdomska enotnost", je pripomnil dr. Jelene. Naš prijateljski pogovor se razvijal poznov v noč.
Na vprašanje, če je marksist, je bil jasen: „Danes že ni več nesporazuma med katoliško socialno vedo in mnenjem demokratičnega socializma. Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti slepa. Pravi socializem ni proti veri, je za svobodo."
S ponosom je pripovedoval o srečanjih z dr. E. Krekom in navajal dr. Ušeničnikove izreke.
Načeli smo vprašanje o vaških stražah, ki so se samostojno pojavile kot upor proti rdečemu nasilju na Notranjskem in Dolenjskem. Zanj je ta upor bil naraven in po mednarodnem zakonu tudi opravičen.
Bil je jasen: ..Državljanske vojske ni so začeli gen. Mi-hajlovič.ne četniki^ne legionarji ne vaške straže, temveč manjšinski komunisti."
Ne vem, če je dr. Jelene ob nastanku vaških straž in pozneje od slovenskih domobrancev pričakoval, da bi si namesto slovenskih kokard in kranjskega orla morali prišiti peterokrake zvezde. Tokrat se je tako izrazil s pripombo: ..Škoda, da niso tako ravnali." Ni pojasnil, kako si je to zamišljal. Morda je mislil na šesterokrake (!)
Vsi trije smo bili edini, da je vaške straže in legionarje vodil krščanski duh, obramba, ne sila in poboji.
Zanimiva je bila dr. Jelenčeva razlaga o organizaciji treh ilegalnih legij. R. Žitnik je popravljal Jelenčevo mnenje, končno sta bila edina, da ni prišlo do resne vojaške in politične povezanosti.
Politično kočljivo vprašanje, da vaške straže v začetku niso zaupale četnikom, je R. Žitnik pripisoval neki politični ljubosum-
nosti s strani Slovenske legije. Po njegovem so to povzročili levičarski Sokoli, ki so se že takoj v začetku OF popolnoma podredili komunistični partiji, med tem ko so krščanski socialisti s prof. Kocbekom na čelu isti kljubovali in zahtevali pogoje za sodelovanje. Partija si je z Dolomitsko izjavo zagotovila mesto avantgarde osvobodilnega boja." Kocbek je klonil.
Dr. Jelene je dal svojo sodbo: „Prof. Kocbek je bil idealist, žal le preveliki politični zanešenjak, ki je po mojem mnenju vsaj v začetku, ko se je prisružil OF, imel priliko in možnost, da bi uveljavil svoje krščansko mesijanstvo ali vsaj preprečil grozna komunistična zverinstva. Slovenci bi takrat šli za njim, čeprav so vedeli, da se je popolnoma podredil partiji.
Škof dr. G, Rožman je po umorih uglednih Slovencev v Ljubljani obsodil komunizem, ni pa prepovedal duhovščini dajati duhovno pomoč tudi partizanom. Znano je škofovo stališče, da so partizani tudi njegovi verniki. Škof je za Belo Krajino, kjer so bili partizani, celo imenoval škofijskega generalnega vikarja g. lica, da je opravljal namesto njega škofijsko poslanstvo. In med partizani ni bilo tako malo duhovnikov, ki so sodelovali z OF. Znano je, da je tudi dr. Mikuš odšel k partizanom s škofovim dovoljenjem."
Razgovor o slovenski politični ilegali smo kmalu zaključili. R. Žitnik je stvarno razčlenjeval takratno protikomunistično ilegalno stališče, nazadnje zaključil:
..Zgodovina bo morala priznati, da četniki in prav tako vaške straže spočetka niso napadale partizanov. Razumljivo je, ko so bili napadeni, da so se branili. Tako n. pr. v znani bitki pri Ortneku blizu Ribnice kakor tudi v Grčaricah. Po grčarski žaloigri že ne moremo več govoriti o jugoslovanski vojski v Sloveniji, temveč le o slovenskem domo-branstvu, o slovenski narodni vojski. Po mojem mnenju je popolnoma napačno, da nekateri hočejo dobo slovenskega domo-branstva črtati iz zgodovine. Ta bo dala do-mobranstvu veliki narodni pečat."
Nato smo načeli kočljivo vprašanje o našem mogočem sodelovanju s partizani proti Nemcem, tako kot je to priporočal in zahteval London-zlasti po sporazum dr. Šubašičeve vlade s Titom. Ta zahteva je bila nesmiselna, v tem smo si bili edini. Skupen nastop bi bil mogoč še po italijanskem razsulu I. 1943, ko so Kidrič in njegovi sopotniki na pogajanih v Novem mestu zahtevali od V. Rupnika (bili smo prisotni ing. Matičič, Oran, i m. m.), da odložimo orožje, nekaj ur pozneje pa že začeli s pobijanjem naših ljudi.
Partija ne bo mogla pred zgodovino nikoli zbrisati, da je tudi na Turjaku zavrnila vsako premirje, (dr. Blatnik in Paternoststa se pogajala). Komunisti so pobili na stotine fantov in mož pod pretvezo, da se ne bi pridružili k Nemcem. Zgodovinsko dejstvo je, da Nemci niso hoteli pomagati na Turjaku, ker so branilci razobesili na gradu jugoslovansko zastavo. General Rosener je to večkrat povdaril.
Narodu tudi ni neznana usoda vaških stražarjev na Notranjskem (Begunje), ko so jih partizani mobilizirali in pognali v prve vrste proti Nemcem. Komisarji so jih začeli preganjati in tudi pobijati.
Stotera zločinstva so povzročila še večji upor proti partizanstvu in rodila slovensko domobranstvo. Partizani slovenske vojske niso obvladali vse dotlej, ko se je morala umakniti proti skupni sili partizanskih brigad iz Črne gore in Hrvaške ter sovjetske, bolgarske in zavezniške pomoči.
s Trstom Titu."
Dr. Jelene se je spomnil znane dr. Kraljeve izjave v Rimu, da smo v Ljubljani bili vse premalo vseslovenski. Dr. Kralj je večkrat zatrjeval, da brez Trsta ni Slovenije in Slovenije ne brez Trsta.
Nato je obrazložil težko stališče in nalogo ki so jo opravljali dr. M. Krek, dr. Ahčin, dr. Prešeren, dr. C. Žebot in drugi v Rimu in v Kairu.
Obema ni bilo znano prizadevanje hrvaškega polkovnika Babiča, ki je po dr. Mačkovi prekasni odločitvi prišel čez morje v Italijo z željo, da bi posredoval za hrvaško domobransko vojsko pri zaveznikih. Zavezniško poveljstvo ga ni hotelo niti sprejeti. Dr. Mačkova odločitev je bila po mnenju nas treh prepozna - prav tako kot naši stiki z Zagrebom. Hrvaški komunisti so zagotavljali hrvatskemu narodu samostojno republiko, v Ljubljani pa smo se vdajali do zadnjega imaginarnemu jugoslovanstvu.
Dr. Jelene je med drugim dejal: „Vsa prizadevanja pri zaveznikih so bila ničevna. Zapadni zavezniki (Anglija in USA) so prepustili Jugoslavijo sovjetski sferi, Sovjeti so zasedli Belgrad in Tito je z njihovo pomočjo obvladal Jugoslavijo. Vsem nam je bilo nerazumljivo sodelovanje dr. Šubašiča, Grola, Šuteja, Adamiča, dr. Cankarja, Snoja in drugih politikov s Titom. Od dr. Jovanoviča, znanega ljudskofrontaša, nismo mogli pričakovati ničesar. Vse premalo so poznali komunizem, vse preslepo zaupali Titu, da bo dopustil svobodne volitve. Komunisti so jih za plačilo, da so jim pripomogli do oblasti, zmetali v jetnišnice in se jih kmalu znebili.
JKP ni razločevala ilegale od legale. Vse je proglasila za izdajalce. Pa so nekateri pričakovali ob koncu vojne, da bi bil skupni nastop s partizani še mogoč."
Mladi slovenski rodovi poznajo le laž-njivo in potvorjeno zgodovino revolucije. Zato je prav, da zdomci znova in znova pišemo resnico.
Strastna in strahotne pobijanja 1.1943, so preprečila, da slovensko domobranstvo ni več verjelo, da je kakršnekoli skupen nastop s partizani mogoč. OF in partija tega ne bi nikoli dopustila, ker bi zgubila vodstvo in oblast. Partijo pa je vodilo samo to zlobno načelo. Tisti, ki so želeli, da se upremo Nemcem, so se prav tako varali. Zgodovinsko je ugotovljeno, da je SS general Globotschnigg sklenil na Primorskem premirje s partizani, prav tako je tudi znan Titov dogovor z generalom Lohrem, da nemške čete ne bodo napadale partizanov na področju severno od Save in Drave in da Tito ne bo napadal Nemcev ob progi Bel-grad-Zidani most.
Padlo je uprašanje, kaj bi bilo, če bi se domobranstvo uprlo in napadlo Nemce.
..Doživeli bi podobno, kot je doživela Varšava I. 1944, ko so Poljaki 66 dni branili
prestolnico. Sovjeti so bili blizu, pa niso pomagali Poljakom. Padlo je 200 tisoč Poljakov in Varšava je bila porušena.
Slovensko domobranstvo bi se znašlo v podobnem položaju kot vaške straže in četniki I. 1943, ko so se partizani združili z Italijani. Tega se je zavedal celo Churchill, ko je zaključil sodbo o usodi Jugoslavije: ..Pustimo Tita, da se skuha v hribih, saj Angleži ne bomo živeli v Jugoslaviji."
Razgovor nas je zagrel in prišli smo na 3. maj 1945, ko je SNO proglasil na Taboru Svobodno Slovenijo v federativni Jugoslaviji pod žezlom po zaveznikih že odstavljenega kralja Petra.
R. Žitnik je ta dan imenoval zgodovinski dogodek. Žal le, da je v svet prešel kot labodji spev vse prepozno", je zaključil.
Spomnil sem ju na dr. Ehrlicha, ki mi je po vrnitvi iz ignanstva v Srbiji v Cirilovem domu že leta 1941 govoril o potrebi razglasitve Slovenske države. Takrat je bil vše čas, da bi se znebili komunistov. Bili so ma-lištevilni. Krščanska miselnost nam je to prepovedovala.
Obujanje spominov ni vzelo dr. Jelencu optimizma za bodočnost. Spomnil se je slovenskega rojaka, ki mu je pripovedoval o svojih vtisih med partizani I. 1944 in 1945 v Beli Krajini in po Sloveniji. Bil je v ameri-kanski službi in mu ni bilo potrebno zapustiti domovine in iti v zdomstvo. Ko pa je videl leta 1945 strašne komunistične morije pri Mariboru in drugod, je zapustil domovino. Najgroznejši vtis so nanj naredili rdeči množični pokoli Hrvatov pri Mariboru in na Krškem polju. Take Jugoslavije si ni želel.
Dr. Jelene je svoj optimizem razodel z res nimi besedami: „Svet nas danes pozna, pozna naš boj. Nismo več zaprti med gorami v domovini in jasneje vidimo bodočnost slovenskega naroda. Prišel bo čas, ko bodo novi rodovi zahtevali resnico tudi od komunistov.
Dr. Jelene in R. Žitnik sta videla za slovenski narod najboljšo rešitev v Jugoslaviji. Obadva pa nista strastno zagovarjala svojih želja. Zatrjevala sta celo, da je slovensko državno gibanje politična rezerva. R. Žitnik je dvignil čašo in pribil: „Državarji, kar vztrajno naprej! O vaši ideji je bilo govora, že I. 1944, ko je dr. M. Krek v razgovoru s srbskimi politiki in časniki v Rimu podvomil, da je rešitev slovenskega naroda v okviru države s Srbi in Hrvati mogoča."
Škoda, da nista dočakala časa, katerega velevnik je samo jasna alternativa: svobodna slovenska država.
Dr. Jelene in R. Žitnik nista bila sektaška politika. Ko smo razpravljali o slovenski državi, ustavi itd. sta kar oživela. Kako svojstveno sta podajala misli o odnosih do domovine! Brez politične osti, prava slovenska rodoljuba.
— Erne —
MLADINA PO SVETU V ŠTEVILKAH
[Podatki se nanašajo na leto 1980]
Otroci pod 15 %prebivalstva Otroška življenjska
„Ali so v Londonu poznali resnični položaj slovenskega domobranstva?"
Dr. Jelene je o tem podvomil. „Komunistična propaganda ga je v svetu razkričala kot protizavezniško. To slovensko domobranstvo nikoli ni bilo. General Rdsener je na sodnijski razpravi (rdeča jus-tica ga je obesila) zatrjeval, to je prenašala ljubljanska radio postaja, da domobrancem ni zaupal, ker so bili anglofilsko usmerjeni. Titovi oddelki so se po nemškem napadu pri Drvarju zadnjem večjega pomena, za las rešili s poveljstvom s Titom na čelu in se izmikali napadov na Nemce. Zavezniki so Tita odpeljali z letali na Vis, pozneje v Caserto in celo v Rim. Tu se je Tito pogajal s Churchillom, maršalom Aleksandrom in drugimi zavezniškimi poveljniki. Kocka je padla. Mi some še vedno upali, da Angleži in Ameri-kanci ne bodo nikoli prepustili Slovenije
[v	milijonih]		umrljivost	doba
	211	45	140	49
	944	38.1	104	60
	56	23	13	73
a	149	41	85	64
	108	22	18	72
	65	24	36	69
	7	29	43	69
	260	23	21	72
	1.279	39.1	110	58
	1 ,539	35	98	62
Afrika Azija
Sev. Amerika Latinska Amer Evropa SSSR
Oceanija Bolj razvite debele
manj razvite debele
Cel svet
V	vežfini industrijskih držav s šolsko obveznostjo je polna zaposlitev mladine do 15 leta, z nekaj izjemami, po zakonu prepovedana. Kljub temu je tudi v teh deželah zaposlenih 27% mladine pod 15 leti. V deželah v razvoju se zviša odstotek na 41%.
V	industrijskih državah obiskujejo skoraj vsi otroci [do 15 leta] solo, v deželah v razvoju pa hodi v šolo manj kot polovica otrok v starosti od 7 do 12 let.