u 263332 Časopis za kritiko znanosti Karl Marx: Kapital I; v Sesto in sedmo poglav- je / Za razredno analizo šolskih odnosov / Kitajska in zakon vrednosti 45-48/1981 UDK 3 UDK: 321.74(510) : 338.2(510) Wertgesetz, Bürokratismus, China Bogomil Kovač: Die sozialistische Revolution in China und das neue Verständnis des Wertgesetzes Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Die sozialistische Revolution in China stellt ein interessantes historisches Bei- spiel der Einheit einer antikapitalistischen und antibürokratischen Revolution dar. Es wäre durchaus unmarxistisch und unhistorisch, auf der dogmatischen The- se zu beharren, daß die Warenproduktion mit Sozialismus unvereinbar sei, weil sie in ihrem Wesen Warenfetischismus und Entfremdung der Warenproduzenten hervorbringe. Die chinesische politische Ökonomie legt die Betonung auf eine proportionale Entwicklungsplanung als Grundgesetz des Sozialismus, während die Warenproduktion als historische Form des Wertgesetzes dabei ein eher technisches Mittel zur rationellen Arbeitszeitabrechnung ist, das andererseits gleichzeitig die historischen und materiellen technischen Möglichkeiten einer solchen Planung einschränkt. UDK: 321.74(10) : 338.2(510) The law of value, bureaucracy, China Bogomil Kovač: The social revolution in China and the new understanding of the law of value Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 The chínese socialistic revolution represents an interesting historical example of unity of an anticapitalistic and antibureaucratic revolution. It would be entirely non-marxistic and unhistorical way of consideration to in- sist on the dogmatic thesis that the production of goods is inconsistent with the socialism, for it essentially rises fetishism of goods and alienation of goods pro- ducers. The chínese political economy emphasizes the planning of proportional development as the basic law of socialism, while the goods production with its historical form of the law of value seems to be a more technical means of rational accounting of working time, which on the other hand, at the same time restricts the historical and materially-technical capabilities of such a planning. ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI Številka 45-48 1981 IX. letnik Izdajata ga Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Ljubljana in Maribor. Revijo sofinansirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost Slovenije. Izdajateljski svet: delegati redakcije in dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, . Zdravko Kravanja, Franci Pivec (predsednik), Rudi Podgornik, Marjan Pungart- nik, Ivo Soče. Redakcija: Igor Bavčar, Pavle Gantar, Peter Gruden, Srečo Kirn, Bogomir Kovač, Erna Kraševec, Lev Kreft, Bojan Korsika, Luka Markovič, Mitja Maruško, Tomaž Mastnak, Rudi Podgornik, Diana Sivec, Leo Šešerko (glav. in odg. urednik), Nada Šolar-Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarić, Pavle Zgaga in Janko Zlodre. Naslov redakcije: Trg osvoboditve l/II, 61000 Ljubljana, tel. 061 214-372 Cena enojne številke 40 din, cena dvojne številke 80 din. Cena te četvorne številke je 100 din. Celoletna naročnina 200 din. Številka žiro računa: 50100-678-47303, z obveznim pripisom ZA ČASOPIS ZSMS, UK, Predsedstvo, Ljubljana, Trg osvoboditve l/II. Po mnenju Sekretariata za informacije, IS Skupščine SR Slovenije je časopis po sklepu št. 421-1/72 oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. Tisk: Oblikovanje: Zoran Simič Ranko Novak Stara Ježica 9 Studio Znak 61000 Ljubljana Vrtača 6, 61000 Ljubljana VSEBINA: KRITIKA POLITIČNE EKONOMIJE Karl Marx: Kapital I šesto poglavje ..................................................................................................................................................................................7 sedmo poglavje ............................................................................................................................................................................17 tretje poglavje (prva izdaja 1867) ..................................................................................................................30 Siniša Zarić: Pristup Kapitalu ..........................................................................................................................................33 Leo Šešerko: W. Beckerja obračun z Marxovim Kapitalom ............................................46 Tine Hribar: Logika Kapitala ............................................................................................................................................70 Srečo Kirn: Intervju z Luko Markovičem......................................................................................................96 ZA RAZREDNO ANALIZO ŠOLSKIH ODNOSOV ..............................................................111 Franci Pivec: Izpiti po jugoslovansko ....................................................................................................114 Razprava ................................................................................................................................................................................................118 Dodatek: Darij Zadnikar: Vrednostna forma in ocenjevanje v srednji šoli ................132 Diana Sivec: Funkcija ocenjevanja v naši osnovni šoli ..............................................134 Sonja Lokar: Kvalejev manjkajoči zorni kot ..............................................................................138 Marija Skalar: Izpiti in racionalizacija šole ..................................................................................139 Alojzija Židan: Teze k preseganju vloge izpita kot »gospostvenega in- strumenta« ..................................... ................................................................................................................141 Slobodan Drakulić: Alternative v socialni funkciji izobraževanja ............................143 RAZPRAVE Andrej Kirn: Internacionalni značaj znanosti ..........................................................................................149 Adam Franko: Gilli in vprašanja vrednostne nevtralnosti znanosti ....................155 Ignac Meden: Tip in zgodovina ...................................................................................................162 Janez Justin: Od jezika k estetskemu ....................................................................................................................175 KITAJSKA IN ZAKON VREDNOSTI Bogomil Kovač: Kitajska socialistična revolucija in >vo razumevanje za- kona vrednosti ..........................................................................................................................................................................197 Sun Jefang: Treba u potpunosti razumeti sveske predsednika Maoa o pita- nju zakona vrednosti ......................................................................................................................................................208 Sun Jefang: Treba s punim pravom i neustrašivo o.ladati socijalističkim profitom .............................................................. ..................................................................223 Paul Sweezy: Japonska v perspektivi ..................................................................................................................241 Sinopsisi ...........................................253 UREDNIŠKO POJASNILO V pričujoči številki Časopisa za kritiko znanosti nadaljujemo s projektom iz- daje novega slovenskega prevoda prvega zvezka Marxovega »Kapitala«. Objav- ljamo 6. in 7. poglavje tega dela. 6. in 7. poglavje sta prevedeni po standardnem tekstu 4. nemške izdaje »Ka- pitala«, dodajamo pa prevod dela sedanjega drugega podpoglavja 7. poglavja po prvi nemški izdaji prvega zvezka »Kapitala« (v tej izdaji del tretjega podpoglavja 3. poglavja). Ta fragment spada med tiste dele teksta prvega zvezka »Kapitala«, za katere je Marx v sklepni besedi k 2. nemški izdaji izrecno opozoril, da jih je »pomembno predelal« (MEW 23, str. 18). Po prevodih prvega podpoglavja 1. po- glavja prve nemške izdaje prvega zvezka »Kapitala« in razdelka A. tretjega pod- poglavja 1. poglavja te izdaje v Časopisu za kritiko znanosti št. 13-14 in 29-30 imamo tako objavljene slovenske prevode vseh teh delov teksta. Prevod je pripravljen na podlagi istih izdaj kot v prejšnji številki Časopisa za kritiko znanosti. Tekst in nemške opombe 6. in 7. poglavja je prevedel Branko Šibal, francoske opombe Zoja Skušek-Močnik, angleške opombe Aleš Erjavec, fragment tretjega podpoglavja 3. poglavja 1. nemške izdaje »Kapitala« pa Tomaž Mastnak, ki je ves tekst tudi redigirah Ko nadaljujemo z objavljanjem novega slovenskega prevoda »Kapitala«, po- novno vabimo vse zainteresirane k teoretski diskusiji o problemih in vprašanjih tega prevoda. 7 Karl Marx KAPITAL KRITIKA POLITIČNE EKONOMIJE Prvi zvezek Knjiga I: Proces produkcije kapitala Poglavji 6 in 7 Novi slovenski prevod Šesto poglavje KONSTANTNI KAPITAL IN VARIABILNI KAPITAL Različni faktorji delovnega procesa imajo različen delež pri tvorbi vrednosti produktov. Delavec dodaja delovnemu predmetu novo vrednost*' z dodajanjem določe- nega kvantuma dela, ne glede na določeno vsebino, smoter in tehnični*2 karakter svojega dela. Po drugi strani nahajamo vrednosti potrošenih produkcijskih sred- stev kot sestavine vrednosti produkta, npr. vrednosti bombaža in vretena v vrednosti preje. Vrednost produkcijskih sredstev se torej ohrani z njenim preno- som na produkt. To prenašanje se dogaja med preobrazbo produkcijskih sredstev v produkt, v delovnem procesu. Posreduje ga delo. Toda kako? Delavec ne dela v istem času dvojno, da bi enkrat s svojim delom dodal vred- nost bombažu, in drugič, da bi bombažu ohranil njegovo staro vrednost, ali, kar je isto, da bi vrednost bombaža, ki ga predeluje, in vretena, s katerim dela, pre- nesel na produkt, na prejo. Marveč z golim dodajanjem nove vrednosti ohranja staro vrednost. Ker pa sta dodajanje nove vrednosti delovnemu predmetu in oh- ranitev stare vrednosti v produktu dva popolnoma različna rezultata, ki ju dela- vec proizvede v istem času, četudi dela v istem času samo enkrat, se ta dvojnost rezultata očitno lahko pojasni samo iz dvojnosti njegovega dela samega. To delo mora v istem trenutku v eni lastnosti ustvarjati vrednost in v drugi lastnosti vred- nost ohranjati ali prenašati. Kako dodaja vsak delavec delovni čas in zato vrednost? Zmeraj samo v formi svojega posebnega produktivnega načina dela. Predilec dodaja delovni čas samo s tem, ko prede, tkalec s tem, ko tke, kovač s tem, ko kuje. Toda s to določno smotrno formo, v kateri dodajajo delo nasploh in zato novo vrednost, s predenjem, tkanjem, kovanjem, postanejo produkcijska sredstva, bombaž in vretena, preja in statve, železo in nakovalo, tvorni elementi produkta, nove uporabne vrednote.20 Stara forma njihove uporabne vrednote premine, vendar samo, da oživi v novi for- mi uporabne vrednote. Toda ko smo obravnavali vrednotvorni proces, se je po- kazalo, da kolikor se kakšna uporabna vrednota smotrno porabi za produkcijo neke nove uporabne vrednote, tvori delovni čas, nujen za izdelavo porabljene uporabne vrednote, del delovnega časa, nujnega za izdelavo nove uporabne vred- note, da je torej delovni čas, ki se od porabljenega produkcijskega sredstva pre- nese na novi produkt. Delavec torej ne ohranja vrednosti porabljenih produkcij- skih sredstev, oziroma jih ne prenaša kot sestavine vrednosti na produkt 5 svojim s dodajanjem dela nasploh, temveč 5 posebnim koristnim značajem, s specifično produktivno formo tega dodatnega dela. Kot takšna smotrna produktivna dejav- nost, predenje, tkanje, kovanje, obudi delo s svojim golim stikom produkcijska sredstva od mrtvih, jih oživi v faktorje delovnega procesa in se spoji z njimi v pro- dukte. Če specifično produktivno delo delavca ne bi bilo predenje, tedaj ne bi pre- obražal bombaža v prejo, torej tudi vrednosti bombaža in vretena ne bi prenašal na prejo. Če nasprotno isti delavec zamenja poklic in postane mizar, tedaj bo slej ko prej z delovnim dnevom dodal vrednost svojemu materialu. Vrednost dodaja torej s svojim delom, ne kolikor je predilsko ali mizarsko delo, temveč kolikor je abstraktno, družbeno delo nasploh, in določene vrednostne velikosti ne dodaja zato, ker ima njegovo delo posebno, koristno vsebino, temveč zato, ker traja do- ločen čas. V svoji abstraktni, obči lastnosti torej, kot porabljanje človeške delovne sile, dodaja delo predilca vrednostim bombaža in vretena novo vrednost, v svoji konkretni, posebni, koristni lastnosti kot proces predenja pa prenaša vrednost teh produkcijskih sredstev na produkt in ohranja tako v produktu njihovo vrednost. Od tod dvojnost njegovega rezultata v istem trenutku. Z zgolj kvantitativnim dodajanjem dela se nova vrednost dodaja, s kvaliteto do- danega dela pa se stare vrednosti produkcijskih sredstev v produktu ohranjajo. Ta dvojni učinek istega deia se zaradi njegovega dvojnega karakterja očitno kaže v različnih pojavih. Privzemimo, da kakšna iznajdba usposobi predilca, da sprede v 6 urah toliko bombaža kot prej v 36 urah. Kot smotrno koristna, produktivna dejavnost je nje- govo delo svojo moč pošesterilo. Njegov produkt je šesteren, 36 namesto 6 funtov preje. Toda 36 funtov bombaža vsesa sedaj samo toliko delovnega časa kakor prej 6 funtov. Doda se jim šestkrat manj novega dela kakor po stari metodi, torej le še šestina prejšnje vrednosti. Po drugi strani je sedaj v produktu, v 36 funtih preje, šesterna vrednost bombaža. V teh 6 predilnih urah se ohrani in prenese na pro- dukt šestkrat večja vrednost surovinskega materiala, čeprav se istemu surovinske- mu materialu doda šestkrat manjša nova vrednost. To kaže, kako se lastnost, v kateri delo v teku istega nedeljivega procesa ohranja vrednost, bistveno razlikuje od lastnosti, v kateri ustvarja vrednost. Čim več nujnega delovnega časa pride med operacijo predenja v isti kvantum bombaža, tem večja je nova vrednost, ki se bombažu dodaja, toda čim več funtov bombaža se sprede v istem delovnem času, tem večja je stara vrednost, ki se v produktu ohrani. Privzemimo obratno, da ostane produktivnost predilskega dela nespremenje- na, da potrebuje predilec slej ko prej enako veliko časa, da bi spremenil funt bom- baža v prejo. Spremeni pa se naj menjalna vrednost bombaža samega, funt bom- baža naj naraste ali pade za šestero svoje cene. V obeh primerih nadaljuje predilec z dodajanjem istega delovnega časa istemu kvantumu bombaža, torej iste vredno- sti, in v obeh primerih producira v enakem času enako veliko preje. Vendar pa je vrednost, ki jo prenaša z bombaža na prejo, na produkt, enkrat šestkrat manjša, drugič šestkrat večja kot poprej. Prav tako je, če se delovna sredstva podražijo ali pocenijo, a opravljajo v delovnem procesu vedno isto službo. Če ostanejo tehnični*4 pogoji predilnega procesa nespremenjeni, prav tako pa se ne spremeni vrednost njegovih produkcijskih sredstev, tedaj porabi predilec slej ko prej v enakem delovnem času enake kvantume surovinskega materiala in ma- šinerije nespremenjenih vrednosti. Vrednost, ki jo ohrani v produktu, je tedaj pre- mo sorazmerna z novo vrednostjo, ki jo dodaja. V dveh tednih doda dvakrat več dela kakor v enem tednu, torej dvakrat več vrednosti, in hkrati porabi dvakrat več materiala dvakrat večje vrednosti in obrabi dvakrat več mašinerije dvakrat večje vrednosti, ohrani torej V dvotedenskem produktu dvakrat več vrednosti ka- kor v enotedenskem produktu. Ob danih nespremenjenih produkcijskih pogojih ohrani delavec toliko več vrednosti, kolikor več vrednosti dodaja, toda ne ohrani 9 več vrednosti, ker več vrednosti dodaja, temveč ker jo dodaja ob nespremenjenih in od njegovega lastnega dela neodvisnih pogojih. Vsekakor se da v relativnem*5 smislu reči, da ohranja delavec stare vrednosti vedno v istem proporcu, v katerem dodaja novo vrednost. Naj se bombaž dvigne z 1 na 2 šilinga ali pade na 6 penijev, ohrani delavec v produktu ene ure vedno samo polovico toliko vrednosti bombaža kakor v produktu dveh ur, kakorkoli že se vrednost bombaža spreminja. Če se spremeni nadalje produktivnost njego- vega lastnega dela, bodisi da naraste ali pade, tedaj bo npr. v eni delovni uri spre- del več ali manj bombaža kakor prej in bo temu ustrezno v produktu ene delovne ure ohranil vçc ali manj vrednosti bombaža. Pri vsem tem bo v dveh delovnih urah ohranil dvakrat več vrednosti kakor v eni delovni uri. Vrednost eksistira, ne glede na njeno zgolj simbolično upodobitev v vrednost- nem znaku, samo v kaki uporabni vrednosti, v kaki reči. (Človek sam, obravnavan kot golo bivanje delovne sile, je naravni predmet, rečv četudi živa, samozavedu- joča reč, in delo samo je rečevno izkazovanje one sile.) Če se torej izgubi uporabna vrednost, se izgubi tudi vrednost.*6 Produkcijska sredstva ne izgubijo s svojo upo- rabno vrednostjo obenem svoje vrednosti,*7 ker izgubijo v delovnem procesu pr- votno podobo svoje uporabne vrednosti v resnici le zato, da bi v produktu dobila podobo neke druge uporabne vrednosti. Toda kakor je pomembno za vrednost,*8 da eksistira v kakršnikoli uporabni vrednosti, tako je vseeno,*9 v kateri uporabni vrednosti eksistira, kot nam to kaže metamorfoza blaga. Iz tega izhaja, da preide v delovnem procesu vrednost od produkcijskega sredstva na produkt le toliko, ko- likor izgubi produkcijsko sredstvo s svojo samostojno uporabno vrednostjo vred tudi svojo menjalno vrednost. Produktu odda samo tisto vrednost, ki jo izgubi kot produkcijsko sredstvo. V tem pogledu pa se predmetni faktorji delovnega pro- cesa obnašajo različno. Premog, s katerim kurimo stroj, izgine brez sledu, prav tako olje, s katerim mažemo osi kolesa, itd. Barve in druge pomožne snovi izginejo, pokažejo pa se v lastnostih produkta. Surovinski material tvori substanco produkta, spremenil pa je svojo formo. Surovinski material in pomožne snovi izgubijo torej samo- stojno podobo, s katero vstopajo v delovni proces kot uporabne vrednote. Dru- gače je s pravimi delovnimi sredstvi. Instrument, stroj, tovarniška zgradba, posoda itd. služijo v delovnem procesu le toliko časa, dokler ohranijo svojo prvotno pod- obo in vstopijo jutri v delovni proces zopet v prav isti obliki kakor včeraj. Kakor ohranijo v svojem življenju, v delovnem procesu, svojo samostojno podobo na- sproti produktu, tako jo ohranijo tudi po svoji smrti. Trupla strojev, orodij, de- lovnih zgradb itd. eksistirajo še naprej ločeno od produktov, ki so jih pomagala oblikovati. Če pogledamo vse obdobje, v katerem služi takšno delovno sredstvo, od dneva njegovega vstopa v delavnico do dneva, ko mora oditi med staro šaro, tedaj je delo v tem obdobju njegovo uporabno vrednost popolnoma porabilo in je torej njegova menjalna vrednost popolnoma prešla na produkt. Če je npr. pred- ilni stroj doslužil v 10 letih, je med desetletnim delovnim procesom celokupna njegova vrednost prešla na desetletni produkt. Življenjska doba delovnega sred- stva obsega torej večje ali manjše število vedno znova z njim ponovljenih delovnih procesov. In delovnemu sredstvu se godi kakor človeku. Vsak človek odmre vsak dan za 24 ur. Na nobenem človeku pa se natančno ne pozna, koliko dni je že rajni. To pa kljub temu družbam za življenjsko zavarovanje ne prepreči, da ne bi povzele iz povprečne življenjske dobe ljudi zelo zanesljivih in, kar je pomemb- nejše, zelo donosnih sklepov. Tako tudi z delovnim sredstvom. Iz izkušnje vemo, kako dolgo povprečno traja kakšno delovno sredstvo, npr. stroj določene vrste. Postavimo, da traja njegova uporabna vrednost v delovnem procesu samo 6 dni. Torej izgubi povprečno vsak delovni dan 'Д svoje uporabne vrednosti in odda zato Ve svoje vrednosti*10 dnevnemu produktu. Na ta način se računa obraba vseh delovnih sredstev, torej npr. njihova dnevna izguba uporabne vrednosti in njihova 10 ustrezna dnevna oddaja vrednosti*10 produktu. Tako se prepričljivo dokaže, da produkcijsko sredstvo nikdar ne odda produk- tu več vrednosti, kakor jo v delovnem procesu z uničenjem svoje lastne uporabne vrednosti izgubi. Če bi ne moglo izgubiti nobene vrednosti,*10 se pravi, če samo ne bi bilo produkt človeškega dela, tedaj ne bi oddajalo produktu nobene vred- nosti.*10 Služilo bi kot tvorec uporabne vrednosti, ne da bi služilo kot tvorec me- njalne vrednosti. To velja torej za vsa produkcijska sredstva, ki obstajajo po na- ravi brez človeškega sodelovanja, za zemljo, veter, vodo, železo v rudni žili, les v pragozdih itd. Tu zadenemo ob drug zanimiv fenomen. Nek stroj naj bo npr. vreden 1000 f.št. in naj se izrabi v 1000 dneh. V tem primeru prehaja dnevno Viooo vrednosti stroja z njega samega na njegov dnevni produkt.*11 Hkrati, četudi s pojemajočo življenjsko silo, deluje v delovnem procesu vedno celokupni stroj. Pokaže se torej, da en faktor delovnega procesa, produkcijsko sredstvo, vstopa v celoti v delovni proces, a le delno v uvrednotevalni proces. Razlika med delovnim procesom in uv- rednotevalnim procesom se reflektira tu v njunih predmetnih faktorjih, s tem ko v istem produkcijskem procesu isto produkcijsko sredstvo šteje kot element de- lovnega procesa celo, kot element tvorjenja vrednosti pa le po kosih.21 Po drugi strani lahko, obratno, produkcijsko sredstvo célo stopi v uvrednote- valni proces, čeprav le po kosih v delovni proces. Privzemimo, da odpade pri predenju bombaža dnevno od 115 funtov 15 funtov, ki ne tvorijo preje, temveč le devil's dust.*17 Pa vendar, če je ta odpad 15 funtov normalen, neločljiv od povprečne predelave bombaža, preide vrednost teh 15 funtov bombaža, ki niso element preje, prav tako v vrednost preje kakor vrednost onih 100 funtov, ki tvo- rijo substanco preje. Uporabna vrednost 15 funtov bombaža se mora spremeniti v prah, da bi naredili 100 funtov preje. Propad tega bombaža je torej pogoj za produkcijo preje. Prav zaradi tega oddaja svojo vrednost*18 preji. To velja za vse izločke delovnega procesa, vsaj kolikor ti izločki ne tvorijo spet novih produkcij- skih sredstev in zato novih samostojnih uporabnih vrednosti. Tako lahko vidimo v velikih strojnih tovarnah v Manchestru gore železnih odpadkov, ki so jih kik- lopski stroji odstružili, kako potujejo zvečer na velikih vozovih iz tovarne v li- varno, da bi se drugi dan spet vrnili kot masivno železo iz livarne v tovarno. Produkcijska sredstva prenašajo vrednost*18 na novo podobo produkta samo toliko, kolikor jo v podobi svojih starih uporabnih vrednosti med delovnim pro- cesom izgubijo. Maksimum izgube vrednosti, ki jo lahko utrpijo v delovnem pro- cesu, je očitno omejena s prvotno vrednostno velikostjo, s katero stopajo v delovni proces, ali z delovnim časom, zahtevanim za njihovo lastno produkcijo. Produk- cijska sredstva zato nikoli ne morejo oddati produktu več vrednosti, kakor jo imajo neodvisno od delovnega procesa, kateremu služijo. Kakor že je delovni material, stroj, produkcijsko sredstvo koristno: če stane 150 f.št., recimo 500 delovnih dni, ne doda celokupnemu produktu, za katerega tvorbo služi, nikoli več kot 150 f.št. Njegova vrednost ni določena z delovnim procesom, v katerega vstopa kot pro- dukcijsko sredstvo, temveč z delovnim procesom, iz katerega prihaja kot produkt. V delovnem procesu rabi samo kot uporabna vrednota, kot reč s koristnimi last- nostmi, in produktu ne bi oddalo nobene vrednosti,*19 če bije ne imelo pred svo- jim vstopom v ta proces.22 Vtem ko produktivno delo preobraža produkcijska sredstva v tvorne elemente nekega novega produkta, se godi z njihovo vrednostjo*34 preseljevanje duš. Iz po- trošenega telesa preide vrednost*34 v novo oblikovano telo. Toda to preseljevanje duš se dogodi tako rekoč za hrbtom dejanskega dela. Delavec ne more dodajati novega dela, ne more torej ustvarjati nove vrednosti, ne da bi ohranjal stare vred- nosti, kajti delo mora dodajati vedno v določeni koristni formi, v koristni formi pa ga ne more dodajati, ne da bi pri tem napravil produkte za produkcijska sred- stva nekega novega produkta in s tem prenesel njihovo vrednost na novi produkt. 11 Torej je naravni dar udejstvujoče se delovne sile, živega dela, da ohranja vrednost, s tem ko vrednost dodaja, naravni dar, ki delavca nič ne stane, kapitalistu pa veliko donaša, ohranitev razpoložljive vrednosti kapitala.<<<iihaltung vom eignen Genüsse, wofür er z.B. (!!!) Zinsen ver- langt.«*29 1. c. (p. 82) Kako »geschickt«!*30 ta »anatomisch-physiologische Methode«*31 po- litične ekonomije, ki iz gole »Verlangen« razvija ravno » Werth«. *n 22a »Of all the instruments of the farmer's trade, the labour of man ... is that on which he is most to rely for the repayment of his capital. The other two - the working stock of the cattle, and the ... carts, ploughs, spades, and so forth - without a given portion of the first, are nothing at all.«*15 (Edmund Burke: »Thoughts and Details on Scarcity, originally presented to the Rt. Hon. W. Pitt in the Month of November 1795«, edit. London 1800, p. 10). 23 V »Timesu« z dne 26. nov. 1862 tama neki tovarnar, čigar predilnica zaposluje 800 delavcev in potroši tedensko povprečno 150 bal vzhodnoindijskega ali približno 130 bal ameriškega bombaža, o letnih stroških zaradi zastoja v njegovi tovarni. Te stroške ceni na okoli 6000 f.št. Med temi neproduktivnimi stroški je veliko postavk, ki se nas tu ne tičejo, denimo zemljiška renta, davki, premije za zavarovalnino, mezde delavcev, ki so najeti za vse leto, manageija, knjigovodje, inženiija itd. Potem pa izračuna za 150 f.št. premoga, da bi se tovarna občasno ogrevala in ob priliki spravil v pogon parni stroj, razen tega mezde za delavce, ki s priložnostnim delom ohranjajo mašinerijo »v teku«. Končno še 1200 f.št. za poslabšanje mašinerije, ko pa »... the weather and the natural principle of decay do not suspend their operations because the steamengine ceases to revolve«.*36 Izrecno pripominja, daje ta znesek, tj. 1200 f.št., zato tako nizko ocenjen, ker je mašinerija že v zelo obrabljenem stanju. 24 »Productive Consumption: where the consumption of a commodity is a part of the process oj production ... In these instances there is no consumption of value.«*14 (S. P. Newman, 1. c. p. 296). «; 14 ■ vexep aeOepvoapepiöxep xopnevôixv°° xi х£ ÔoÇiUeX рорба Çe 20 iÇôax°° ßepepob 3$т џ arc s pa vox iv üjrjar (popp Oannak pe-arni saporii™ Po dolgoveznem naštevanju vseh mogočih sestavin produkcije, katerih vrednost se znova prikaže v produktu, pravi na- * zadnje: »The various kinds of food, clothing, and shelter, necessary for the existence and comfort of the human being, are also changed. They are consumed from time to time, and their value re-appears, in that new vigour imparted to his body and mind, forming fresh ca- pital, to be employed again in the work of production.«*42 (F. Wayland, 1. c. p. 31, 32) Ne glede na druge čudne trditve ni npr. cena kruha tisto, kar se spet prikazuje v obnovljeni sili, temveč njegove substance, ki tvorijo kri. Kar se nasprotno spet prikaže kot vrednost sile, niso življenjska sredstva, temveč njihova vrednost. Ista življenjska sredstva, če stanejo le polovico, producirajo prav toliko mišic, kosti itd., skratka, isto silo, toda ne sile iste vrednosti. To pre- stavljanje »vrednosti« v »silo« in vsa farizejska nedolžnost skrivata vsekakor neuspešni po- skus izkonstruirati presežno vrednost iz golega ponovnega prikazovanja založenih vrednos- ti. «: 3>ovTea Xeo npoòvOxiovo (57dv pe<-pe yevpe ve (poppevr nponpepevz ^u^vve paooe°° Sovt Ae 7zpič, ae бејтeppive en général et sans égard aux circonstances particullières.«*42 (Le Trošne, 1. c. p. 893) UREDNIŠKE OPOMBE: *' 1. izd.: menjalno vrednost *2 1. izd.: tehnološki *3 »Delo naredi /.../ novo tvorbo namesto tiste, ki jo je uničilo.« *4 1. izd.: tehnološki *5 1. izd. dodaja:, če ne tudi absolutnem *6 1. izd.: menjalna vrednost *7 1. izd.: menjalne vrednosti *8 1. izd.: menjalno vrednost *9 1. izd.: tako vseeno je zanjo *10 1. izd.: menjalne vrednosti *и V 1. izd. se stavek nadaljuje: , toda, čeprav s pojemajočo življenjsko silo, v delovnem procesu deluje vedno cel stroj.- *u■ »tisto vrsto obrabe, ki je ni mogoče od časa do časa popraviti in ki spravi npr. nož nazadnje v takšno stanje, ko pravi nožar, da nož ni več vreden novega rezila.« *13 »G. Ricardo govori o delu dela, ki ga graditelj porabi, da izdela stroj za pletenje nogavic.« *u »Toda vse delo, ki je proizvedlo vsak posamezen par nogavic,... vsebuje celotno delo graditelja stroja in ne le dela njegovega dela, kajti en stroj naredi veliko parov nogavic in nobenega od teh parov ne bi bilo mogoče izdelati brez kateregakoli dela stroja. *15 »modri ha« *14 1. izd.: njuno različno delovanje *17 bombažev prah *18 1. izd.: menjalno vrednost 15 *19 1. izd.: menjalne vrednosti *20 »produktivnih uslug« *21 »Zelo pravilno pripominja J.B. Say, Traite, t. I. ch. 4: da je vrednost, ki jo proizvede oljarna, po odbitku vseh stroškov vendar nekaj novega, nekaj bistveno različnega od dela, s katerim je bila zgrajena oljarna.« *22 »olje« *23 »vrednostjo« *24 »v naravi« *2S »zelo mnogo« *26 »Ona (narava!) ne proizvaja skoraj nobenih menjalnih vrednosti.« *27 »je bil čisto majhen« *28 »učenjak« *29 »Richardova šola ima navado, da subsumira tudi kapital pod pojem dela kot ,prihranjene delo'. To je nespretno (!), ker (!) je vendar (!) lastnik kapitala (!) storil pač (!) več(\), kakor zgolj (?! proizvedel (??) in (??) istega (katerega?) ohranil: on se je prav (?!?) vzdržal, da ga ne bi sam užival za kar zahteva npr. (!!!) obresti.« *30 »spretno« *31 »anatomsko-fiziološka metoda« *32 »zahteve« *33 »vrednost« *34 1. izd.: menjalno vrednostjo *35 »Od vseh sredstev za delo, ki jih uporablja poljedelec ... je človeško delo ... tisto, na katerega se najbolj zanaša, da mu bo izplačalo njegov kapital. Drugi dve sredstvi - vprežna živina in ... vozovi plugi, motike itd. - ne pomenijo prav nič brez določene količine prvega.« *36 »vreme in naravni zakon propadanja ne nehata delovati zaradi tega, ker seje parni stroj neha vrteti.« *37 1. izd. dodaja: med delovnim procesom *38 1. izd.: menjalna vrednost *39 »Produktivna konsumpcija: kjer je konsumpcija blaga del produkcijskega procesa ... v teh pri- merih ni konsumpcije vrednosti.« *40 »Ni pomembno, v kakšni formi se kapital znova prikaže.« 4141 »Tudi različne vrste hrane, obleke in prebivališča, ki so potrebne človeškemu bitju za življenji in udobnost, so spremenjene. Od časa do časa se potrošijo in njih vrednost se znova pojavi v novi sili ki je podeljena njegovemu telesu in duhu, ustvarjajoč nov kapital, ki se zopet uporablja v produk- cijskem procesu.« *42 »Vsi izdelki iste vrste tvorijo pravzaprav samo maso, katere cena se določa na splošno in nt glede na posebne okoliščine.« * 17 Sedmo poglavje MERA PRESEŽNE VREDNOSTI 1. Stopnja eksploatacije delovne sile*1 Presežna vrednost, ki jo je v produkcijskem procesu izdelal založeni kapital C, ali uvrednotenje založene vrednosti kapitala C se prikazuje najprej kot prebitek vrednosti produkta nad vsoto vrednosti njegovih produkcijskih elementov. Kapital C razpade na dva dela, na denarno vsoto c, ki se porabi za produk- cijska sredstva, in na drugo denarno vsoto v, ki se porabi za delovno silo; c pred- stavlja v konstantni, v pa v variabilni kapital preobraženi del vrednosti. Prvotno чС vV/ je torej C = c + v, npr. založeni kapital 500 f.št. = 410 f.št. + f.št. Na koncu produkcijskega procesa izide blago, katerega vrednost = c + v + p, kjer je p pre- vCy VVv sežna vrednost, npr. 410 f.št. + 90 fšt. + 90 f.št. Prvotni kapital C seje preo- brazil v C', iz 500 f.št. \ 590 f.št. Diferenca med obema = p, presežni vrednosti 90 f.št. Ker je vrednost produkcijskih elementov enaka vrednosti založenega ka- pitala, je torej v resnici tavtologija, če rečemo, da je presežek vrednosti produkta nad vrednostjo njegovih produkcijskih elementov enak uvrednotenju založenega kapitala ali enak producirani presežni vrednosti. Vendar terja ta tavtologija natančnejšo opredelitev. Kar se primerja z vred- nostjo produkta, je vrednost produkcijskih elementov, ki so bili potrošeni za nje- govo tvorbo. Videli smo pa, da oddaja del uporabljenega konstantnega kapitala, ki sestoji iz delovnih sredstev, le en kos svoje vrednosti produktu, medtem ko dru- gi kos traja naprej v svoji stari eksistenčni formi. Ker le-ta pri tvorbi vrednosti nima nobene vloge, lahko tu od njega abstrahiramo. Njegovo upoštevanje bi ni- česar ne spremenilo. Privzemimo, da c = 410 f.št. sestoji iz surovinskega mate- riala za 312 f.št., pomožnih snovi za 44 f.št. in v procesu obrabljene mašinerije za 54 f.št., vrednost dejansko uporabljene mašinerije pa naj znaša 1054 f.št. Kot založeno za izdelovanje vrednosti produkta računamo le vrednost 54 f.št., ki jih mašinerija s svojo funkcijo izgubi in torej odda produktu. Če bi vračunali 1000 f.št., ki eksistirajo naprej v svoji stari formi kot parni stroj itd., bi jih morali vra- čunati na obeh straneh, na strani založene vrednosti in na strani vrednosti pro- dukta,263 in bi dobili tako resp. 1500 f.št. in 1590 f.št. Diferenca ali presežna vred- nost bi bila slej ko prej 90 f.št. Zato razumemo s konstantnim kapitalom, zalo- ženim za produkcijo vrednosti, kjer iz zveze ni jasno, daje nasprotno, vedno samo vrednost v produkciji potrošenih produkcijskih sredstev. S to predpostavko se vrnimo k formuli C = c + v, ki se preobrazi v C' =c+~v + p, prav s tem pa C v C'. Znano nam je, da se vrednost konstantnega kapitala v produktu samo spet prikaže. V procesu dejansko novo proizvedeni vrednostni produkt je torej različen od vrednosti produkta, ki je dobljen iz procesa, zato ni. kakor se zdi na prvi pogled, v + p ali 410 f.št. + 90 f.št. +90 fšt., temveč v + p ali 90 f.št. + 90 f.št., ne 590 f.št., tem- več 180 f.št. Če bi bil c, konstantni kapital, = 0, z drugimi besedami, če bi bile industrijske veje, v katerih kapitalistu ne bi bilo treba uporabljati nobenih pro- duciranih produkcijskih sredstev, ne surovinskega materiala, ne pomožnih snovi, 18 ne delovnega orodja, temveč samo po naravi razpoložljive snovi in delovno silo, tedaj ne bi bilo mogoče prenesti nobenega konstantnega dela vrednosti na pro- dukt. Ta element vrednosti produkta, v našem primeru 410 f.št., bi odpadel, toda vrednostni produkt 180 f.št., ki vsebuje 90 f.št. presežne vrednosti, bi ostal prav tako velik, kot da bi c uporabljal največjo vsoto vrednosti. Imeli bi C = oT^v = v, in C', uvrednoteni kapital, = v + p, C' - C slej ko prej = p. Če pa bi bilo obratno p = 0, z drugimi besedami, če bi delovna sila, katere vrednost se založi v variabilnem kapitalu, producirala samo ekvivalent, tedaj C = c + v in C' (vrednost produkta) = c + v + 0, torej C = C'. Založeni kapital se ne bi uvrednotil. V resnici pa že vemo, da je presežna vrednost zgolj posledica predrugačenja vrednosti, ki se dogodi z v, z delom kapitala, prestavljenim v delovno silo, da je torej v4p = v + Jv(v plus inkrement od v). Toda dejansko predrugačenje vrednosti in razmerje, v katerem se vrednost predrugači, sta zamegljena s tem, da zaradi naraščanja svoje variirajoče sestavine narašča tudi založeni celokupni ka- pital. Bilo je 500 in postane*3 590. Čista analiza procesa terja torej, da povsem abstrahiramo od tistega dela vrednosti produkta, v katerem se konstantna vred- nost kapitala samo spet prikazuje, da se torej konstantni kapital postavi c = 0, in da se s tem uporabi zakon matematike, kjer ona operira z variabilnimi in kon- stantnimi velikostmi in je konstantna velikost povezana z variabilno le z adicijo ali substrakcijo.*4 Druga težava izvira iz prvotne forme variabilnega kapitala. Tako je v gornjem primeru C' = 410 f.št. konstantnega kapitala + 90 f.št. variabilnega kapitala + 90 f.št. presežne vrednosti. Devetdeset f.št. pa je dana, torej konstantna velikost, in v je videti zato nesmiselno obravnavati jo kot variabilno velikost. Toda 90 f.št. ali 90 f.št. variabilnega kapitala je tu v resnici le simbol za proces, ki ga preteče ta vrednost. Del kapitala, založen za nakup delovne sile, je določen kvantum upred- metenega dela, torej konstantna vrednostna velikost, prav kakor vrednost kupljene delovne sile. V produkcijskem procesu samem pa stopi na mesto založenih 90 f.št. udejstvujoča se delovna sila, na mesto mrtvega živo delo, na mesto mirujoče gibljiva velikost, na mesto konstantne variabilna. Rezultat je reprodukcija v plus instrument od v. S stališča kapitalistične produkcije je ves ta potek avtomatično gibanje v delovno silo postavljene, prvotno konstantne vrednosti. Tej v prid se pripisujeta proces in njegov rezultat. Če se zato formula: variabilni kapital 90 f.št. ali uvrednotujoča se vrednost prikazuje kot protislovna, tedaj samo izraža kapi- talistični produkciji imamentno protislovje. Enačenje konstantnega kapitala z 0 čudi na prvi pogled. Pa vendar v vsakda- njem življenju delamo to stalno. Če hoče kdo npr. izračunati dobiček Anglije v bombažni industriji, tedaj najprej odšteje ceno bombaža plačano Združenim dr- žavam, Indiji, Egiptu itd.; se pravi, v vrednosti produkta postavi vrednost kapi- tala, ki se le ponovno prikazuje, = 0. Vsekakor je velikega ekonomskega pomena razmerje presežne vrednosti ne le do dela kapitala, iz katerega presežna vrednost neposredno izvira in katerega predrugačenje vrednosti prikazuje, temveč tudi do založenega celokupnega kapi- tala. Zato bomo to razmerje izčrpno obravnavali v tretji knjigi. Da bi en del ka- pitala z njegovo prestavitvijo v delovno silo uvrednotili, se mora drugi del kapi- tala preobraziti v produkcijska sredstva. Da bi funkcioniral variabilni kapital, je treba v ustreznih proporcih, glede na določeni tehnični*5 karakter delovnega pro- cesa, založiti konstantni kapital. Toda okoliščina, da potrebujemo za kak kemični proces retorte in drugo posodo, ne preprečuje, da pri analizi abstrahiramo od re- torte same. Kolikor obravnavamo stvarjanje vrednosti in predrugačenje vrednosti 19 sami za sebe, tj. čisto, dajejo produkcijska sredstva, te osnovne podobe konstant- nega kapitala, samo snov, v kateri naj se*6 fiksira tekoča, vrednotvorna sila. Na- rava te snovi, naj je železo ali bombaž, je zato tudi indiferentna. Tudi vrednost te snovi je indiferentna. Biti mora le pričujoča v zadostni masi, da lahko vsrka tisti kvantum dela, ki ga je treba porabiti med produkcijskim procesom. Če je ta masa dana, naj njena vrednost narašča ali pada, ali naj je brez vrednosti, kakor zemlja in morje, procesa stvarjanja in predrugačenja vrednosti to ne prizadeva.27 Najprej postavimo torej konstantni del kapitala enako nič. Zato se založeni kapital reducira od c + v na v in vrednost produkta cT4v + p na vrednostni pro- dukt vTp. Če je dan vrednostni produkt = 180 f.št., v katerem se med vsem tra- janjem produkcijskega procesa upodablja tekoče delo, moramo torej odtegniti vrednost variabilnega kapitala = 90 f.št., da bi dobili presežno vrednost = 90 f.št. Število 90 f.št. = p izraža tu absolutno velikost producirane presežne vrednosti. Njena proporcionalna velikost, torej razmerje, v katerem se je variabilni kapital uvrednotil, paje očitno določena j razmerjem presežne vrednosti do variabilnega P_ kapitala ali je izražena z ulomkom v V gornjem primeru torej 90/90 = 100 %. To sorazmerno uvrednotenje variabilnega kapitala ali sorazmerno velikost pre- sežne vrednosti imenujem mero presežne vrednosti.28 Videli smo, da producira delavec v nekem razdobju delovnega procesa samó vrednost svoje delovne sile, se pravi vrednost svojih nujnih življenjskih sredstev. Ker producira v stanju, ki temelji na družbeni delitvi dela, ne producira svojih življenjskih sredstev direktno, temveč v obliki kakšnega posebnega blaga, npr. preje, producira vrednost, enako vrednosti svojih življenjskih sredstev, ali denarju, s katerim jih kupuje. Tisti del njegovega delovnega dneva, ki ga za to porabi, je večji ali manjši, glede na vrednost njegovih povprečnih vsakdanjih življenjskih sredstev, torej glede na povprečni dnevni delovni čas, ki se zahteva za njihovo produkcijo. Ce predstavlja vrednost njegovih*8 dnevnih življenjskih sredstev po- vprečno 6 upredmetenih delovnih ur, mora torej delavec delati povprečno 6 ur dnevno, da bi jo produciral. Če bi ne delal za kapitalista, temveč za sebe samega, neodvisno,*9 bi torej moral, v sicer nespremenjenih okoliščinah, slej ko prej delati povprečno isti alikvotni del dneva, da bi produciral vrednost svoje delovne sile in tako dobil življenjska sredstva, nujna za njegovo lastno vzdrževanje ali stalno re- produkcijo. Ker pa v tistem delu delovnega dneva, v katerem producira dnevno vrednost delovne sile, recimo 3 šilinge, producira samo ekvivalent za njeno vred- nost, ki jo je kapitalist že plačal,283 torej z novo ustvarjeno vrednostjo samo na- domešča založeno vrednost variabilnega kapitala, se prikazuje ta produkcija vred- nosti kot gola reprodukcija. Del delovnega dneva torej, v katerem se godi ta re- produkcija, imenujem nujni delovni čas, med tem delovnim časom porabljeno delo nujno delo.19 Nujno za delavca, ker je neodvisno od družbene forme njego- vega dela. Nujno za kapital in njegov svet, ker je trajni obstoj delavca baza tega sveta. Drugo razdobje delovnega procesa, v katerem delavec opravlja tlako preko meja nujnega dela, ga stane sicer delo, porabljanje delovne sile, toda zanj ne tvori nobene vrednosti. To delo tvori presežno vrednost, ki se smehlja kapitalistu z vso mikavnostjo stvaritve iz niča. Ta del delovnega dneva imenujem presežni delovni čas, delo, porabljeno v tem času, pa presežno delo (surplus labour). Kakor je za spoznanje vrednosti sploh odločilno, da jo zapopademo kot golo strjenino delov- nega časa, kot zgolj upredmeteno delo, tako je odločilno za spoznanje presežne vrednosti, da jo zapopademo kot golo strjenino presežnega delovnega časa, kot zgolj upredmeteno presežno delo. Samo forma, v kateri se to presežno delo izžema 20 iz neposrednega producenta, delavca, razlikuje ekonomske družbene formacije, npr. družbo suženjstva od družbe mezdnega dela.30 Ker je vrednost variabilnega kapitala = vrednost delovne sile, ki jo kupuje, ker določa vrednost te delovne sile nujni del delovnega dneva, presežna vrednost pa je določena s presežnim delom delovnega dneva, tedaj sledi: presežna vrednost je v takem razmerju do variabilnega kapitala, kakor je presežno delo do nujnega, ali p presežno delo mera presežne vrednosti v ~ nujno delo • proporciji upodabljata isto razmerje v različni formi, enkrat v formi upredmetenega, drugič v formi te- kočega dela. Mera presežne vrednosti je zato eksakten izraz za stopnjo eksploatacije delovne sile po kapitalu ali delavca po kapitalistu.303 Po naši predpostavki je bila vrednost produkta = 410 f.št. + 90 f.št. + 90 f.št., založeni kapital = 500 f.št. Ker je presežna vrednost = 90 in založeni kapital = 500, bi po običajnem načinu izračuna dobili, daje mera presežne vrednosti (ki jo zamenjujejo s profitno mero) = 18 %, proporcionalno število, katerega skrom- nost bi utegnila ganiti g. Careya in druge harmoniste. V resnici pa mera presežne p p p 90 90 vrednosti ni — ali -, temveč = — torej ne-, temveč -= 100 %, več C c + v v 500 90 kakor peternost navidezne stopnje eksploatacije. Čeprav v danem primeru ne po- znamo absolutne velikosti delovnega dneva, tudi ne razdobja delovnega procesa (dan, teden itd.), končno niti števila delavcev, ki jih variabilni kapital 90 f.št. po- spravlja istočasno v gibanje, nam mera presežne vrednosti v s svojo konverti- bilnostjo v P__ presežno delonatančno pokaže razmerje dveh sestavin delovnega V nuino delo dneva drug do drugega, i o razmerje je 100 %. Delavec je torej delal eno polovico dneva zase, drugo pa za kapitalista. Metoda za izračunavanje mere presežne vrednosti je torej na kratko povedano ta: vzamemo celotno vrednost produkta in postavimo konstantno vrednost kapi- tala, ki se v vrednosti produkta samo znova prikazuje, enako 0. Vsota vrednosti, ki preostane, je edini v procesu tvorbe blaga dejansko izdelani vrednostni pro- dukt. Če je presežna vrednost dana, tedaj jo odštejemo od tega vrednostnega pro- dukta, da bi dobjli variabilni kapital. Obratno, če je dan zadnji in iščemo pre- sežno vrednost. Če sta dana oba, tedaj je treba opraviti samo še zaključno ope- ... . . P racijo, izračunati razmerje vrednosti do variabilnega kapitala, ~v Čeprav je metoda preprosta, se zdi vendarle primerno, da bralca z nekaterimi primeri izurimo v načinu gledanja, ki je metodi za osnovo in ki je za njega ne- običajen. Najprej primer predilnice*15 z 10.000 mule-vreteni, ki prede iz amerikanskega bombaža prejo št. 32 in producira tedensko 1 funt preje na vreteno. Odpad 6 %. Tedensko se torej predela 10.600 funtov bombaža v 10.000 funtov preje in 600 funtov odpadkov. Aprila 1871 stane funt tega bombaža 73A penija, torej na 10.600 funtov okoli 342 f.št. 10.000 vreten, inkluzive predpredilne mašinerije in parni stroj, stane 1 f.št. na vreteno, torej 10.000 f.št. Njihova obraba znaša 10% = 1000 f.št. ali tedensko 20 f.št. Najemnina za tovarniško zgradbo je 300 f.št. ali 6 funtov na teden. Premog (4 funte na uro in konjsko silo, na 100 konjskih sil (indikatorskih) in 60 ur na teden inklusive gretje zgradbe) 11 ton na teden, tona po 8 šil. in 6 penijev, stane okoli 4 V2 f.št. na teden; plin 1 f.št. na teden, olje 4 '/2 f.št. na teden, vse možne snovi torej 10 f.št. na teden. Konstantni del vrednosti je torej 378 f.št. na teden. Mezde znašajo 52 f.št. na teden. Cena preje je 12 'A penija 21 za funt ali 10.000 funtov = 510 f.št., presežna vrednost torej 510 - 430 = 80 f.št. Konstantni del vrednosti 378 f.št. postavimo = 0, ker ne sodeluje' \ tedenskem v P tvorjenju vrednosti. Ostane tedenski vrednostni produkt 132 = + M) f.št. Mera presežne vrednosti torej = 80/52 = 153 n/u %. Pri deseturnem pov prečnem delov- nem dnevu sledi to: nujno delo = 3 31/зз ure in presežno delo 6 2/зз ure.31 Za leto 1815 daje Jacob, ob predpostavki, da je cena pšenice 80 šil. za quarter in povprečni donos 22 bušlov na aker, tako da aker prinaša 11 f.št., sledeči račun, ki je zaradi prejšnje kompenzacije različnih postavk zelo pomanjkljiv, toda za naš namen zadosten. Produkcija vrednosti na aker Seme (pšenica) 1 f.št. 9. šil. Desetina, davki, takse 1 f.št. 1 šil. Gnojilo 2 f.št. 10 šil. Renta 1 f.št. 8 šil. Mezda 3 f.št. 10 šil. Zakupnikov profit in obresti 1 f.št. 2 šil. skupno 7 f.št. 9 šil. skupno 3 f.št. 11 šil. Presežna vrednost, vedno s predpostavko, da je cena produkta = njegovi vred- nosti, je tu razdeljena med različne rubrike: profit, obresti, desetina itd. Za nas so te rubrike brez pomena. Seštejemo jih in prejmemo eno presežno vrednost 3 f.št. in 11 šil. Tiste 3 f.št. in 19 šil. za seme in gnojila postavimo kot konstantni del kapitala enako nič. Ostane založeni variabilni kapital 3 f.št. in 10 šil., na me- sto katerega je bila producirana nova vrednost*16 3 f.št. in 10 šil. + 3 f.št. 11 šil.— = 1,st" * * znaša torej več kot 100%. Delavec porabi več kot v 3 f.št. 10 šil. polovico svojega delovnega dneva za produkcijo presežne vrednosti, ki si jo raz- lične osebe z različnimi pretvezami razdelijo med seboj.3Ia presežno delo -nujno delo 2. Prikaz produktove vrednosti v proporcionalnih delih produkta*17 Vrnimo se zdaj k primeru, ki nam je pokazal, kako dela kapitalist iz denarja kapital. Nujno delo njegovega predilca je znašalo 6 ur, presežno delo prav toliko, stopnja eksploatacije delovne sile zatorej 100%. Produkt dvanajsturnega delovnega dne je 20 f. preje v vrednosti 30 šil. Ne manj kot 8/io te vrednosti preje (24 šil.) tvori vrednost potrošenih produkcijskih sredstev (20 f. bombaža za 20 šil., vretena itd. za 4 šil.), ki se samo znova pri- kazuje, ali sestoji iz konstantnega kapitala. Ostali 2/io sta med procesom predenja nastala nova vrednost 6 šil., polovica od česar nadomesti založeno dnevno vred- nost delovne sile ali variabilni kapital, druga polovica pa tvori presežno vrednost 3 šil. Celotna vrednost 20 f. preje je torej sestavljena takole: vrednost preje c v. P 30 šil. = 24 šil. + 3 šil. + 3 šil. Ker se ta celokupna vrednost upodablja v celokupnem produktu 20 f. preje, morajo biti tudi različni elementi vrednosti upodobljivi v proporcionalnih delih produkta. 22 Če eksistira vrednost preje 30 šil. v 20 f. preje, tedaj eksistira 8/io te vrednosti ali njen konstantni del 24 šil. v 8/io produkta ali v 16 f. preje. Od tega upodablja 13 '/з f. vrednost surovinskega materiala, spredenega bombaža za 20 šil., in 22/з f. vrednost potrošenih pomožnih snovi in delovnih sredstev, vreten itd., za 4 šil. 13 V3 funta preje predstavlja torej ves bombaž, spreden v celokupnem produktu 20 f. preje, surovinski material celokupnega produkta, toda tudi nič drugega. V njih tiči sicer samo 13 '/з f. bombaža v vrednosti 13 '/з šil., toda njihova dodatna vrednost 62/з šil. tvori ekvivalent za bombaž, spreden v ostalih 62/з f. preje. Tako je, kot da bi bila iz tega bombaža izpukana volna, in vsa volna celokupnega pro- dukta zbita v 13 V2 f. preje. Nasprotno, zdaj ne vsebujejo nobenega atoma vred- nosti porabljenih pomožnih snovi in delovnih sredstev, niti nove vrednosti, ust- varjene v procesu predenja. Prav tako nadaljnja 2 2/з f. preje, v katerih tiči ostanek konstantnega kapitala (= 4 šil.), ne upodabljata nič drugega razen vrednosti pomožnih snovi in delovnih sredstev, uporabljenih v celokupnem produktu 20 f. preje. Osem desetin produkta ali 16 f. preje, čeprav telesno, če jih obravnavamo kot uporabno vrednoto, kot prejo, prav tako tvorba predilskega dela kot preostali deli produkta, ne vsebuje zato v tej zvezi nobenega predilnega dela, nobenega dela, vsesanega med samim procesom predenja. Tako je, kot da bi se preobrazile brez predenja v prejo in kot da bi bila njihova podoba preje čista laž in prevara. Zares, ko jih kapitalist proda za 24 šil. in s tem (denarjem) znova kupi svoja produk- cijska sredstva, se pokaže, daje 16 f. preje le maksiran bombaž, vretena, premog itd. Obratno pa preostali 2/io produkta ali 4 f. preje ne upodabljata sedaj nič dru- gega razen novo vrednost 6 šil., producirano med dvanajsturnim procesom pre- denja. Kar je tičalo v njih vrednosti porabljenega surovinskega materiala in de- lovnih sredstev, je bila že odvzeta in priključena prvim 16 f. preje. V 20 f. preje utelešeno predilsko delo je koncentrirano v 2/io produkta. Tako je, kot da bi pred- ilec 4 f. preje tkal v zraku ali z bombažem in vreteni, ki brez sodelovanja člo- veškega dela, obstajajoči po naravi, ne dodajajo produktu nobene vrednosti. Od 4 f. preje, v katerih tako eksistira ves vrednostni produkt dnevnega procesa predenja, upodablja polovica samó nadomestno vrednost porabljene delovne sile, torej variabilni kapital 3 šil., druga dva funta preje samó presežno vrednost 3 ši- lingov. Ker se 12 delovnih ur predilca upredmeti v 6 šil., je v vrednosti preje 30 šil. upredmetenih 60 delovnih ur. Te eksistirajo v 20 f. preje, od katerih je 8/io ali 16 funtov materiatura 48 delovnih ur, preteklih pred procesom predenja, namreč dela, upredmetenega v sredstvih za produkcijo preje, 2/io ali 4 f. pa nasprotno ma- teriatura 12 delovnih ur, porabljenih v predilnem procesu samem. Prej smo videli, daje vrednost preje enaka vsoti nove vrednosti, izdelane med produkcijo preje, plus vrednostim, ki preeksistirajo v sredstvih za njeno produk- cijo. Sedaj se je pokazalo, da so različni sestavni deli produktove vrednosti funk- cionalno ali pojmovno upodobljivi v proporcionalnih delih produkta samega. Ta razpad produkta - rezultata produkcijskega procesa - na kvantum produk- ta, ki upodablja samó v produkcijskih sredstvih vsebovano delo ali konstantni del kapitala, na drug kvantum, ki upodablja samo v produkcijskem procesu dodano nujno delo ali variabilni del kapitala, ter na zadnji kvantum, ki upodablja samo v tem istem procesu dodano presežno delo ali presežno vrednost, je prav tako enostaven kot pomemben, kot bo pokazala njegova kasnejša uporaba pri zaple- tenih in še nerešenih problemih.*18 Pravkar smo obravnavali celokupni produkt kot gotovi rezultat dvanajsturne- ga delovnega dneva. Lahko pa ga spremljamo tudi v njegovem procesu nastajanja in vendarle upodobimo delne produkte kot funkcionalno različne dele produkta. Predilec producira v 12 urah 20 f. preje, torej v eni uri 12/з in v 8 urah 13 х/з 23 f., torej delni produkt celokupne vrednosti bombaža, ki se sprede v teku celega de- lovnega dneva. Na isti način je delni produkt naslednje ure in 36 minut = 2 2/з f. preje in upodablja zato vrednost delovnih sredstev*19 porabljenih v 12 delovnih urah. Prav tako producira predilec v naslednji uri in 12 minutah 2 f. preje = 3 šil., kar je produktova vrednost enaka celemu vrednostnemu produktu, ki ga ust- vari v 6 urah nujnega dela. Končno producira v zadnjih 6/s*20 ure prav tako 2 f. preje, katere vrednost je enaka presežni vrednosti, izdelani z njegovim poldnevnim presežnim delom. Ta način izračuna služi angleškemu tovarnarju za njegovo do- mačo rabo in zato bo npr. rekel, da v prvih 8 urah ali 2/з delovnega dne dobi svoj bombaž itd. Kakor vidimo, je formula pravilna, v resnici samo prva formula, pre- stavljena iz prostora, kjer ležijo deli produkta zagotovljeni drug poleg drugega, v čas, kjer sledijo drug za drugim. Toda formulo lahko spremljajo tudi zelo bar- barske predstave, zlasti v glavah, ki so v uvrednotevalnem procesu prav toliko praktično zainteresirane, kolikor imajo interes, da ga teoretično narobe razumejo. Tako si je mogoče domišljati, da npr. naš predilec v prvih 8 urah svojega delov- nega dneva producira ali nadomešča vrednost bombaža, v naslednji uri in 36 mi- nutah vrednost potrošenih delovnih sredstev, v nadaljnji uri in 12 minutah vred- nost mezde in da posveča tovarniškemu gospodu, produkciji*1 presežne vrednosti, samo slovito »zadnjo uro«. Predilcu je tako naprten dvojni čudež, da producira bombaž, vretena, parni stroj, premog, olje itd. v istem trenutku, ko z njim prede, in da naredi iz enega delovnega dne z dano stopnjo intenzivnosti pet takšnih dni. V našem primeru terja namreč produkcija surovinskega materiala in delovnih sredstev 24/6 = 4 dvanajsturne delovne dneve in njihova preobrazba v prejo še en dvanajsturni delovni dan. Da roparski pohlep veruje v takšne čudeže in da nik- dar ne pogreša doktrinarnega sikofanta, ki jih dokazuje, pokaže sedaj historično znameniti primer. 3. Seniorova »zadnja ura« Nekega lepega jutra leta 1836 je bil Nassau W. Senior, slovit zaradi svoje eko- nomske znanosti in svojega lepega sloga, tako rekoč Clauren med angleškimi eko- nomisti, pozvan iz Oxforda v Manchester, da bi se tu politične ekonomije učil, namesto da bi jo v Oxfordu učil. Tovarnarji so ga izbrali za nagradnega borilca proti pred kratkim objavljenemu Factory Act in vrh tega še proti agitaciji, ki si prizadeva za deseturni delovni dan. Z običajno praktično ostroumnostjo so bili spoznali, da g. profesor »wanted a good deal of finishing«.*21 Zato so mu odredili Manchester. G. profesor sam pa je lekcijo, ki jo je prejel od tovarnarjev v Manc- hestru, stiliziral v brošuri: »Letters on the Factory Act, as it affects the cotton manufacture«, London 1837. Tu lahko beremo med drugim naslednji podučni odstavek: * »Po sedanjem zakonu ne more nobena tovarna, ki zaposluje osebe, mlajše od 18 let, delati dlje kakor 11 Vi ure dnevno, to se pravi 12 ur prvih 5 dni, in 9 ur v soboto. Naslednja analiza (!) sedaj pokaže, daje v takšni tovarni ves čisti dobiček odveden iz zadnje ure. Tovarnar založi 100.000 f.št. - 80.000 f.št. v tovarniške zgradbe in stroje, 20.000 za surovine in delovne mezde. Če predpostavimo, da se obrne kapital enkrat na leto in da znaša bruto dobiček 15 %, mora znašati letni blagovni promet tovarne 115.000 f.št.... Od teh 115.000 f.št. producira vsaka od23 delovnih polur dnevno Vus ali V23. Od 23/n, ki tvorijo celih 115.000 f.št. (con- 24 stituting the whole 115.000 f.št.), nadomesti 20/гз, tj. 100.000 od 115.000, samo kapital; V23 ali 5.000 f.št. od 15.000 bruto dobička (!) nadomesti obrabo tovarne in mašinerijo. Preostali v23, tj. obe zadnji pol uri vsakega dneva, producirala 10 %-ni čisti dobiček. Če bi torej smela tovarna - ob nespremenjenih cenah - de- lati 13 namesto 11 '/2 ure, tedaj bi se z dodatkom približno 2.600 f.št. cirkulira- jočemu kapitalu čisti dobiček več kot podvojil. Po drugi strani, če bi delovne ure reducirali dnevno za 1 uro, bi čisti dobiček izginil, če za 1 '/2 ure, tudi bruto do- biček.»*1 In to imenuje g. profesor »analizo«! Če je verjel tarnanju tovarnarjev, da zapravljajo delavci najboljši čas dneva v produkciji, zato v reprodukciji ali v nadomeščanju vrednosti zgradb, strojev, bom- baža, premoga itd., tedaj je bila vsaka analiza odveč. Odgovoriti bi bil moral pre- prosto: Gospodje! če boste delali 10 ur namesto 11 '/2, se bo, ob sicer nespreme- njenih okoliščinah, zmanjšala dnevna potrošnja bombaža, strojev itd. za 1 '/2 ure. Dobite torej prav toliko, kot izgubite. Vaši delavci bodo v prihodnje zapravljali 1 V2 ure manj za reprodukcijo ali nadomestilo založene vrednosti kapitala. Če jim pa ni verjel na besedo, temveč je imel kot strokovnjak analizo za nujno, tedaj bi bil moral ob vprašanju, ki se vrti izključno okrog razmerja čistega dobička do ve- likosti delovnega dneva, prositi g. tovarnarje predvsem, da ne bi metali vsevprek v en koš mašinerije in tovarniške zgradbe, surovinski material in delo, temveč da bi postavili ustrežljivo konstantni kapital, vsebovan v tovarniških zgradbah, ma- šineriji, surovinskem materialu itd., na eno stran, kapital, založen v mezde, na drugo stran. Če potem sledi iz tega, recimo, da po izračunu tovarnarja delavec reproducira ali nadomesti v 2/i delovne ure*24 ali v eni uri delovno mezdo, tedaj bi moral analitik nadaljevati: Po vaši navedbi producira delavec v predzadnji uri svojo mezdo in v zadnji uri vašo presežno vrednost ali čisti dobiček. Ker producira v enakih razdobjih enake vrednosti, ima produkt predzadnje ure isto vrednost kakor produkt zadnje ure. Nadalje, vrednost producira le, kolikor porablja delo, in kvantum njegovega dela je merjen z njegovim delovnim časom. Ta znaša po vaši navedbi 11 V2 ure na dan. Del teh 11 Чг ur porabi za produkcijo ali za nadomestilo svoje delovne mezde, drugi del za produkcijo vašega čistega dobička. Razen tega ne dela med delovnim dnem ničesar drugega. Ker sta pa, po navedbi, njegova mezda in pre- sežna vrednost, ki jo daje, enako veliki vrednosti, očitno producira svojo delovno mezdo v 5 3A ure in vaš čisti dobiček v drugih 5 3Л ure. Ker je, nadalje, vrednost dvournega produkta preje enaka vsoti vrednosti njegove delovne mezde plus va- šega čistega dobička, je treba to vrednost preje meriti z 11 V2 delovne ure, produkt predzadnje ure s 5 3A ure in produkt zadnje ure ditto.*25 Prihajamo do neke koč- ljive točke. Zato pozor! Predzadnja delovna ura je navadna ura kakor prva. Ni plus ni moins.*26 Kako neki more predilec producirati v eni delovni uri vrednost preje, ki upodablja 5 3A delovne ure? Takega čudeža zares ne opravlja. Uporabna vrednota, ki jo producira v eni delovni uri, je določen kvantum preje. Vrednost te preje je merjena s 5 V4 delovne ure, od katerih jih 4 3A tiči brez njegovega sode- lovanja v produkcijskih sredstvih, kolikor jih potroši vsako uro, v bombažu, ma- šineriji itd., 4/a ali eno uro dodaja on sam. Ker se torej njegova delovna mezda producira v 5 3A ure in ker vsebuje produkt preje ene ure predenja prav tako 5 3A delovnih ur, vsekakor ni nobena čarovnija, daje vrednostni produkt njegovih 5гЛ ure predenja enak produktovi vrednosti ene ure predenja. Vsekakor pa ste na na- pačni poti, če menite, da izgubi en sam hipec svojega delovnega dneva za re- produkcijo ali »nadomestilo« vrednosti bombaža, mašinerije itd. S tem, da naredi 25 njegovo delo iz bombaža in vretena prejo, s tem, da prede, preide vrednost bom- baža in vretena sama po sebi na prejo. To dolguje kvaliteti njegovega dela, ne nje- govi kvantiteti. Vsekakor bo prenesel v eni uri več vrednosti bombaža itd. na prejo kakor v V2 ure, ampak le zato, ker sprede v 1 uri več bombaža kakor v Ч2 ure. Torej razumete: vaš vtis, da producira delavec v predzadnji uri vrednost svoje de- lovne mezde in v zadnji čisti dobiček, ne pomeni nič drugega, ko da je v produktu preje dveh ur njegovega delovnega dneva, naj so spredaj ali pa zadaj, utelešenih 11 '/2 delovne ure, torej ravno toliko ur, kot jih šteje ves njegov delovni dan. Izraz pa, da producira v prvih 5 3A ure svojo delo.vno mezdo in v zadnjih 53A ure vaš čisti dobiček, ne pomeni nič drugega, kot da prvih 5 3A ure plačate in zadnjih 5 3/4 ure ne plačate. Govorim o plačilu dela namesto o plačilu delovne sile, da bi go- voril v vašem žargonu. Če zdaj, gospodje, primerjate razmerje med delovnim ča- som, ki ga plačate, in delovnim časom, ki ga ne plačate, boste odkrili, da je to razmerje pol dneva proti pol dneva, torej 100 %, kar je vsekakor čeden odstotek. Če daste svojim »rokam« garati 13 ur namesto 11 '/2 in pribijete, kar vam je tako podobno kakor jajce jajcu, prekomerno 1 '/2 ure h golemu presežnemu delu, tudi ni nobenega dvoma, da bo to zadnje naraslo od 5 3A ure na 7 'A ure, torej mera presežne vrednosti od 100% na 1262/гз%. Če si obetate, da se bo z dodatkom 1 '/2 ure dvignila od 100 na 200% in celo nad 200%, se pravi, »več kot po- dvojila«, ste nasprotno kar najbolj blazni sangviniki. Po drugi strani - čudna reč je človeško srce, zlasti če ga ima človek v mošnji - pa ste preveč nori pesimisti, če se bojite, da bo z redukcijo delovnega dneva z 11 V2 na IOV2 šel ves vaš čisti dobiček po vodi. Nikakor ne! Če ostanejo vse druge okoliščine nespremenjene, se bo presežno delo znižalo od 5 3Л» na 4 3Л ure, kar da še vedno znatno mero pre- sežne vrednosti, namreč 8214/гз %. A usodna »zadnja ura«, o kateri ste čenčali več kakor hiliasti o koncu sveta, je »ali bosh«.*27 Vaša izguba ne bo niti vas stala »čistega dobička« niti otrok obeh spolov, ki jih vi zaposlujete, »Čistosti duše«?2a Kadar bo nekoč dejansko bila vaša »zadnja urica«, mislite na profesorja iz Ox- forda. In zdaj: Na nekem boljšem svetu si obetam več od vaše cenjene družbe. Adijo!33 ... V trobento »zadnje ure«, ki jo je 1836 odkril Senior, je v polemiki proti zakonu o deseturnem delavniku 15. aprila 1848 v »London Economistu« ponovno pihnil James Wilson, eden od glavnih ekonomskih mandarinov. 4. Presežni produkt Del produkta (Vio od 20 funtov preje ali 2 funta preje v primeru sub 2), v ka- terem se upodablja presežna vrednost, imenujemo presežni produkt (surplus pro- duce, produit net). Kakor mere presežne vrednosti ne določa razmerje presežne vrednosti do celokupne vsote, temveč do variabilnega sestavnega dela kapitala, tako višine presežnega produkta ne določa razmerje presežnega produkta do os- tanka celokupnega produkta, temveč do dela produkta, v katerem se upodablja nujno delo.*36 Kakor je produkcija presežne vrednosti določujoči smoter kapita- listične produkcije, tako se stopnja velikosti bogastva ne meri z absolutno veli- kostjo produkta, temveč z relativno velikostjo presežnega produkta.34 Vsota nujnega dela in presežnega dela, tj. obdobij, v katerih producira delavec nadomestno vrednost svoje delovne sile in presežno vrednost, tvori absolutno ve- likost njegovega delovnega časa - delovni dan (working day).*n MARXOVE OPOMBE: 26a »If we reckon the value of the fixed capital employed as a part of the advances, we must reckon the remaining value of such capital at the end of the year as a part of the annual returns.«*2 (.Malthus, »Princ, of Pol. Econ.«, 2nd ed., London 1836, p. 269.) 26 27 Prip. k 2. izd.: Samo po sebi se razume, da, kakor pravi Lukrecij, »nil posse creari de nihilo«. Iz nič ni nič. »Stvaijanje vrednosti« je prestavljanje delovne sile v delo. S svoje strani je delovna sila sama predvsem naravna sila, prestavljena v človeški organizem. 28 Na isti način, kot Anglež uporablja »rate of profits«, »rate of interest« itd. V III. knjigi bomo videli, daje profitno mero lahko zapopasti, brž ko poznamo zakone presežne vrednosti. Po obratni poti ne zapopademo ni l'un, ni l'autre.*7 28aPrip. k 3. izd.: Pisec uporablja tu običajni ekonomski jezik. Spomnimo se, daje na str. 137*10 dokazano, kako v dejanskosti »ne zalaga« kapitalist delavcu, temveč delavec ka- pitalistu. - F.E. 29 Doslej smo v tem spisu besedo »nujni delovni čas« uporabljali za tisti delovni čas, ki je družbeno nujen za produkcijo kakega blaga sploh. Odslej jo bomo uporabljali tudi za tisti delovni čas, ki je nujen za produkcijo specifičnega blaga delovna sila. Uporaba istih termini technici v različnem pomenu je kočljivo, vendar se temu v nobeni znanosti ni mogoče iz- ogniti. Prim. npr. višje in nižje dele matematike. 30 Z resnično genialnostjo Gottscheda odkriva g. Wilhelm Thukydides Roscher,da če dan- današnji dolgujemo tvorbo presežne vrednosti ali presežnega produkta in s tem povezane akumulacije » Sparsamkeit« *n kapitalista, ki za to »z.B. Zins verlangt«,*12 pa nasprotno »auf den niedrigsten Kulturstufen ... die Schwächeren von der Stärkeren zur Sparsamkeit gez wungen werden«*13 (1. c. p. 82). K varčevanju dela? Ali ne razpoložljivih presežnih produktov? Poleg dejanske ignorance je apologetska bojazen pred vestno analizo vrednosti in presežne vrednosti in morda kočljivim ter policijskim predpisom nasprotnim rezultatom, ki sili ne- kega Roscheija in cons., da izkrivljajoŠ14 bolj ali manj plavzibilne kapitalistove opraviče- valne razloge za njegovo prisvajanje razpoložljivih presežnih vrednosti v razloge nastanka presežne vrednosti. 30a Pnp. k 2. izd.: Čeprav natančen izraz za mero eksploatacije delovne sile, mera pre- sežne vrednosti ni izraz absolutne velikosti eksploatacije. Npr. če je nujno delo = 5 ur in presežno delo = 5 ur, je mera eksploatacije = 100 %. Velikost eksploatacije se meri tu s 5 urami. Če je nasprotno nujno delo = 6 ur in presežno delo = 6 ur, ostane mera eksploatacije 100% nespremenjena, medtem ko naraste velikost eksploatacije za 20%, od 5 na 6 ur. 31 Prip. k 2. izd.: V prvi izdaji dani primer predilnice iz leta 1860 vsebuje nekatere fak- tične napake. V tekstu podane vsekakor točne podatke mi je dal neki tovarnar iz Man- chestra. - Pripomniti je treba, da so v Angliji računali staro konjsko silo po prerezu cilindra, nova šteje po dejanski sili, ki jo kaže indikator. 31aDani računi veljajo le za ilustracijo. Predpostavljamo namreč, da so cene = vredno- stim. V III. knjigi bomo videli, da to enačenje, celo za povprečne cene, ne poteka tako pre- prosto. 32 Senior, 1. c. p. 12, 13. Ne bomo se ukvaijali s kuriozami, ki so za nas brezpomembne, npr. s trditvijo, da računajo tovarnarji nadomestilo za obrabljeno mašinerijo itd., torej neke sestavine kapitala v dobiček, bruto ali neto, umazan ali čist. Tudi ne s pravilnostjo ali na- pačnostjo navedenih številk. Da so vredne prav toliko, kakor tako imenovana »analiza«, je dokazal Leonhard Homer v »A letter to Mr. Senior etc.«, London, 1837. Leonhard Horner, eden izmed Factory Inquiry Commissioners*22 v letu 1833 in do 1859 tovarniški nadzornik, dejansko tovarniški cenzor, ki si je pridobil nesmrtne zasluge za angleški delavski razred. Razen z zagrizenimi tovarnaiji se je vse življenje boril tudi z ministri, za katere je bilo ne- primerno bolj pomembno šteti »glasove« tovarnarjev v spodnjem domu kakor delovne ure »rok« v tovarnah. Dodatek k opombi 32.*23 Seniorov prikaz je konfuzen, ne glede na napačnost njegove vsebine. Kar je pravzaprav želel povedati, je bilo to: Tovarnar zaposluje delavce dnevno 11 x/i ure ali 23/î ure. Kakor posamezen delovni dan, tako sestoji tudi letno delo iz 11 xh ure ali23/2 ur (pomnoženih s številom delovnih dni med letom). S to predpostavko producira 23/г delovnih ur letni produkt 115.000 f.št.; x/i delovne ure producira V23 x 115.000 f.št.; 27 2% producira 20/2з х 115.000 f.št. = 100.000 f.št., se pravi, nadomestijo samo založeni ka- pital. Ostanejo V2 delovne ure, ki producirajo V23 x 115.000 f.št. = 15.000, se pravi bruto dobiček. Od teh V2 delovne ure producira '/2 delovne ure V23 x 115.000 f.št. = 5.000 f.št., se pravi, producira samo nadomestilo za obrabo tovarne in mašinerije. Zadnji dve polovični delovni uri, se pravi zadnja delovna ura, producira 2/гз x 115.000 f.št. = 10.000 f.št., se pravi neto profit. V tekstu preobraža Senior zadnji V23 produkta v dela samega delovnega dneva. 32ače je Senior dokazoval, da so od »zadnje delovne ure« odvisni čisti dobiček tovarnar- jev, eksistenca angleške bombažne industrije, veličina Anglije na svetovnem trgu, paje tako dr. Andrew Ure dokazoval zopet, da so tovarniški otroci in mlade osebe pod 18 leti, ki jih ne držimo celih 12 ur v čistem in nravnem ozračju tovarne, temveč jih »eno uro» prej pah- nemo v brezdušni in razuzdani zunanji svet, zaradi brezdelja in pregreh opeharjeni za dušno odrešenje. Od 1848 dalje tovarniški nadzorniki neutrudno dražijo tovarnaije v svojih pol- letnih »Reports«*28 z »zadnjo«, »usodno uro«. Tako pravi g. Howell v svojem tovarniškem poročilu z dne 21. maja 1855: »Če bi bil naslednji ostroumni izračun (navaja Seniora) pra- vilen, bi bile vse tovarne bombaža v Združenem kraljestvu od 1850 dalje delale z izgubo.« (»Reports of the Insp. of Fact, for the half year ending 30th April 1855«, p. 19, 20.)*29 Ko je parlament leta 1848 sprejemal zakon o deseturnem delavniku, so tovarnarji oktroirali ne- katerim delavcem v predilnicah lanu, razkropljenih ob meji grofij Dorset in Somerset, na- sprotno peticijo, v kateri je rečeno med drugim: »Vaši prosilci, starši, mislijo, da bi ena do- datna prosta ura več lahko imela samo ta uspeh, da bi demoralizirala njih otroke, kajti brez- delje je začetek vsake pregrehe.« K temu pripominja tovarniško poročilo z dne 31. oktobra 1848: »Ozračje v predilnicah lanu, v katerih delajo otroci teh krepostnih in nežnih staršev, je tako nasičeno z brezštevilnimi delci prahu in vlaken surovinskega materiala, daje izredno neprijetno prebiti v predilniških sobah tudi le 10 minut, kajti tega ne morete brez izredno mučnega občutka, ko se oči, ušesa, nosne odprtine in usta takoj napolnijo z oblaki lanenega prahu, pred katerim ni nobene rešitve. Delo. samo zahteva zaradi mrzlične naglice mašinerije neutrudno uporabo spretnosti in gibanja, pod kontrolo neutrudne pazljivosti, in zdi se ne- koliko okrutno siliti starše, da govore o ,lenarjenju' svojih lastnih otrok, ki so, če odštejemo čas za kosilo, prikovani celih 10 ur k takšnemu delu in v takšnem ozračju ... Ti otroci de- lajo dlje kakor kmetijski hlapci v sosednjih vaseh ... Takšno brezsrčno govoričenje o .brez- delju in grehu' je treba obsoditi kot čisto navadno cant*30 in najnesramnejšo hinavščino ... Del javnosti, ki je pred približno 12 leti vzkipel zaradi čvrstega prepričanja, s katerim so javno in čisto resno proklamirali, s sankcijo visoke avtoritete, da poteka ves,Čisti dobiček' tovarnarja iz ,zadnje ure' dela in da mora torej skrajšanje delovnega časa za eno uro uničiti čisti dobiček; tisti del javnosti, pravimo, bo komajda verjel svojim očem, ko zdaj odkrije, da seje prvotno odkritje o krepostih ,zadnje ure' odtlej tako spopolnilo, da enakomerno vse- buje ,moralo'in ,profit'; zato gre rakom žvižgat morala otrok hkrati z neto dobičkom njihovih uporabnikov - oba odvisna od te zadnje, te fatalne ure - če se reducira trajanje otroškega dela na polnih 10 ur.« (Rep. of Insp. of Fact., for 31st Oct. 1848, p. 101.1'*31 Isto tovarniško poročilo navaja potem preizkušnje o »morali« in »kreposti« teh g. tovarnarjev, o trikih, zvi- jačah, vabah, grožnjah, ponaredbah itd., ki so jih uporabljali, da bi od nekaj docela zane- marjenih delavcev izvabili podpise za takšne peticije, da bi jih potem podtaknili parlamentu kot peticijo cele industrijske veje, celih grofij. - Nadvse značilno za današnje stanje ekonom- ske tako imenovane »znanosti« je, da niti Senior sam, ki se je pozneje, kar mu je v čast, zavzel za zakonodajo v tovarnah, niti njegovi prvotni in poznejši nasprotniki niso znali rešiti zmotnih sklepov »izvirnega odkritja«. Apelirali so se na dejstveno izkustvo. Ta Why in Wherefore*32 je ostal misterij. 33 Pa vendar je g. profesor le nekaj profitiral od svojega izleta v Manchester! V njegovih »Letters on the Factory Act« so ves čisti dobiček, »profit« in »obresti« in celo »something more«*33 odvisni od ene neplačane delavčeve delovne ure! Leto dni poprej je v svojih »Out- lines of Political Economy«, napisanih v skupno dobro oxfordskih študentov in izobraženih filistrov, nasproti Ricardovi določitvi vrednosti z delovnim časom še »odkril«, da profit izvira iz kapitalistovega dela, obresti pa iz njegove askeze, njegove »abstinence«. Čvek sam je bil star, toda beseda »abstinenca« je bila nova. G. Roscher jo je pravilno ponemčil z »Enthal- tung«.*1* Njegovi v latinščini slabše podkovani rojaki, Wirthi, Schulzeji in drugi Michelsi, so jo pomenišili v »Entsagung«. *35 28 34 »Za individuum, ki ima kapital 20.000 f.št., čigar profiti znašajo 2.000 f.št. letno, bi bilo popolnoma vseeno, ali zaposluje njegov kapital 100 ali 1.000 delavcev, ali se produ- cirano blago prodaja po 10.000 ali 20.000 f.št., če vedno predpostavljamo, da njegovi profiti v nobenem primeru ne padejo pod 2.000 f.št. Mar ni realni interes nacije isti? Če pred- postavimo, da ostanejo njeni realni neto dohodki, njene rente in profiti isti, tedaj ni niti naj- manj pomembno, ali obstoji nacija iz 10 ali iz 12 milijonov prebivalcev.« (Ricardo, 1. c. p. 416.) Davno pred Ricardom je rekel fanatik presežnega produkta, Arthur Young, sicer dolgovezen, nekritičen pisec, čigar sloves je v obratnem sorazmerju z njegovimi zaslugami, med drugim: »Kakšne koristi bi bila za moderno kraljestvo cela provinca, katere zemljo bi še tako dobro obdelovali mali, neodvisni kmetje na stari rimski način? Kakšen smoter bi imelo to, razen tistega edinega, da bi se plodili ljudje (»the mere purpose of breeding men«), kar pravzaprav nima nobenega smisla (»is a most useless purpose«). (Arthur Young: Political Arithmetic etc.«, London 1774, str. 47.) Dodatek k pripombi 34. Čudno je »the strong inclination (...) to represent new wealth as beneficial to the labouring class ... though it is evidently not on account of being net.«*37 (Th. Hopkins, »On Rent of Land etc.«, London 1828, p. 126.) UREDNIŠKE OPOMBE: *' V 1. izd. mednaslovov ni. *2 »Če vračunamo vrednost uporabljenega fiksnega kapitala kot del založenega kapitala, moramo vračunati ob koncu leta vrednost, ki je ostala, kot del letnih dohodkov.« *3 1. izd.: na koncu procesa pa je. WV 1. izd. se na to nanaša opomba pod črto 27: »Constant quantities connected to variable by the operations of Addition or Subtraction disappear by the proces of differentation.« (»Konstantne velikosti, povezane z variabilnimi z operacijama seštevanja ali odštevanja, izginejo pri procesu dife- renciranja.«) (J. Hind: »Differential Calculs«, Cambridge 1831, p. 126.) V resnici je predrugačenje ve- likosti kake konstantne velikosti nič. Odtod zakon diferencialnega računa: diferencial konstantne ve- likosti = 0. *5 1. izd.: tehnološki. *6 1. izd.: se lahko. *7 niti enega niti drugega. *8 1. izd.: Če predstavlja vrednostna velikost teh. *9 1. izd.: temveč kot neodvisni producent. *I0G1. Časopis za kritiko znanosti št. 43-44/1981, str. XX. *" »varčnosti«. *12 »zahteva npr. obresti«. *13 »na najnižjih kulturnih stopnjah ... močnejši silijo šibkejše k varčnosti«. *14 1. izd.: žigosajo ... za. *15 V 1. izd. Marx navaja podatke iz leta 1860, torej drugačne kot v 2. izd. *16 1. izd.: ekvivalent. 29 *17 Za večji del tega podpoglavja je Marx tekst 1. izd. »pomembno predelal« (gl. MEW 23, str. 18); tisti del besedila 1. izd., ki ga ni mogoče podati v opombah pod črto, objavljamo v nadaljevanju, str. 30-31 *18 Od tu dalje se teksta 1. in 2. izd., z manjšimi izjemami, spet prekrivata. *19 1. izd.: produkcijskih sredstev. *20 1. izd.: 5/4. *21 da bi še potreboval temeljitega drila. *22 komisarji za preiskavo tovarniških razmer. *23 Tega dodatka ni ne v 1. ne v 2. izd. *24 1. izd.: v 2/гз delovnega dneva. *25 prav tako. *26 Ne več ne manj. *27 »čisti nesmisel«. *28 »Poročilih«. *29 V 2. izd. se opomba začenja šele tu; v 1. in 4. izd. tako kot v našem prevodu. *30 svetohlinstvo. *31 V 2. izd. se opomba tu zaključi. *32 zakaj in čemu. *33 »nekaj več«. *34 »vzdržnost«. *35 »odrekanje«. *36 V 1. izd. prvega stavka ni, drugi pa se glasi: Kakor stopnje presežne vrednosti ne določa raz- merje presežne vrednosti do celokupne vsote založenega kapitala, temveč do njegovega variabilnega sestavnega dela, položenega v delovno silo, tako višine presežnega produkta ne določa razmerje pre- sežnega produkta do ostanka celokupnega produkta, temveč izključno do dela produkta, v katerem se upodablja nujno delo. *37 »močno nagnjenje (...) prikazovati čisto bogastvo kot koristno za delavski razred ... čeprav to očitno ni zaradi tega, ker je čisto.« V 1. izd. tega dodatka ni, v 2. izd. pa se glasi takole: Hopkins pripominja zelo pravilno: »Čudno je, da je človek tako nagnjen k temu, da prikazuje čisto bogastvo kot koristno za delavski razred, češ da mu le-to omogoča, da dela. Jasno paje, da [bogastvo] te moči, če jo ima, nima zato, ker je ,čisto'.« *38 1. izd.: Vsota nujnega dela in presežnega dela, časa, v katerem delavec samo reproducira vred- nost svoje delovne sile, in časa, v katerem producira presežno vrednost, določa absolutno velikost nje- govega delovnega časa - delovni dan (working day). * 30 KAPITAL KRITIKA POLITIČNE EKONOMIJE 1. izdaja, 1867 Prva knjiga Tretje poglavje Produkcija absolutne presežne vrednosti 3. Mera presežne vrednosti [...] Presežna vrednost se upodablja v presežnem produktu (surplusproduce). Prej smo privzeli, daje dvanajsturni delovni dan predilca sestavljen iz 6 ur nuj- nega dela in 6 ur presežnega dela, da preobrazi 20 f. bombaža v 20 f. preje in jim doda vrednost 6 šil., da nadalje 1 f. bombaža stane 1 šil. in delovna sredstva, potrošena med celim procesom, 4 šil., vrednost celokupnega produkta torej 30 šil. in vrednost enega f. preje 1 šil. 6 penijev. Vsak funt preje predstavlja isto uporabno vrednoto. Vsak je produkt povezave istega surovinskega materiala, bombaža, z istim produktivnim delom, predenjem, posredovane z istimi delovnimi sredstvi. Tudi vrednost vsakega posameznega fun- ta preje kaže isto sestavo, 1 šil. za bombaž, 2 2/з penija za porabljena delovna sred- stva, 14A penija, v katerem je utelešeno nujno delo, in 14/s penija, v katerem je utelešeno presežno delo. Določeni kvantumi preje, obravnavani oposamljeni za sebe ali kot alikvotni deli celokupnega produkta, ostanejo vedno tvorbe istega produktivnega dela, pre- denja. Z nekega drugega vidika pa se položaj delnega produkta nasprotno docela spremeni, glede na to ali se obravnava samostojno ali v zvezi s celokupnim pro- duktom, kot delni produkt ali kot del produkta. En funt preje stane 1 šil. 6 penijev, v njem spredeni bombaž, odpada ne upo- števamo, pa 1 šil., torej 2/з njegove vrednosti. Torej sta 2/з f. preje = 1 f. bombaža in 13 3 ep- npexe = 20 društ- veni sloj ili da upotrebljavam svoj jezik - kao frakcija (samostalna) buržuazije, koja bi mogla posegnuti za vlast u vrhu klase, koja bi imala u sebi sve organe 103 kojima može preuzeti vodstvo klase i na novi viši način organizirati klasni teror buržuazije. Mislim, da klasna borba izmedju buržuazije i proletariata jest viši povjestno relevantniji odnos, nego ovaj odnos frakcija buržuazije. Ali ja ovaj rat frakcija buržuazije vidim kao rat unutar buržuazije, kako da se buržuazija na raznim stupnjevima razvoja proizvodnih snaga bolje organizira kao klasa, da bi mogla sprovoditi ovaj osnovni rat, to je rat protiv proletariata. Da bi mogla na viši na- čin, na višem dlruštvenom stupnju, odnosno na osnovi viših proizvodnih snaga uspostaviti nove i više oblike klasnog terora nad proletariatom, razbijanja pro- letariata kao klase njegovog podredjivanja. U tom smislu ja se slažem da je to najosnovniji odredjujuči odnos, a unutar tog osnovnog odredjujočeg odnosa se zbiva ova borba frakcija buržuazije. Dakle svaka ta frakcija buržuazije teži, da ostvari svoj novi viši oblik kapital odnosa, da time dospije u vrh klase i da time na novi način organizira klasu u celini za taj osnovni klasni rat. Što se tiče zamaglivanja i razbistrivanja počet ču od kraja. Ona jih jako za- magljuje, prije svega. Ona jih recimo zamagljuje na onaj način, o kojem sam i malo prije govorio, što nužno u sebe uvlači proletariat, kao što je rečeno, več u Komunističkom manifestu, a da bi se moglo uvlačit proletariat u politički pokret pojedinjenih djelova buržuazije, treba stvarati ideje političke parole koje će moći pokretati proletarijat za račun pojedinih djelova buržuazije, takve parole, mogli bi se prisjetiti i konkretnih, ako hočemo obzirom na samu svoju funkciju, znače zamaglivanje. Dakle, one pripadaju ovom zamaglivanju osnovnih klasnih suko- ba. Jedno takvo zamaglivanje je na primer to da smo vrlo skloni pojedine tekovine na području životnog standarda radničke klase danas ili mogućnosti obrazovanja ili zdravstvene zaštite i tako dalje, prikazati kao tekovine borbe radničke klase, a vrlo često su zapravo to potrebe buržuazije na suvremenom stupnju, da ima zdravog radnika, da ima radnika koji ima bar neko obrazovanje, da bi ga mogla upregnuti u suvremene pogone u kojim počivaju na sredstvima za proizvodnju znanstveno-tehnološke revolucije. I recimo svjetski gledano, vrlo često se borba kolonijalnih naroda za oslobodjenje prikazuje kao tekovina, odnosno oslobodje- nje kolonijalnih zemalja se vrlo često prikazuje kao tekovina borbe, naroda tih zemalja, a zapravo radi se o tome, da se to oslobodjenje odnosno prestajanje ko- lonijalizma i nastajanje mnogih novih formalno nezavisnih zemalja, dogodilo u okviru jednog stupnja razvoja kapitalizma, opet stičem potrebu za svjetsko his- torijskim gledanjem, kad»je kapitalizmu prestala potreba za kolonijama, kad je prestala potreba za jeftinijim surovinama i jeftinom radnom snagom, kad je jef- tina radna snaga značila nekvalificiranu radnu snagu, kad postoje sintetski sup- stituti za mnoge prirodne surovine itd. kad je za suvremene proizvodne snage neophodno postojanje infrastrukture, relativno širokog tržišta sa večjom kupovno moči itd. Što se tiče razbistrivanja, mislim, da jih oni isto tako kao što jih zamagljuju jako razbistriju, naime ti sukobi se uvjek odvijaju kroz odredjene krize sistema u ekonomsko krizu, vojnu, ideološku, političku itd., i u takvim krizama obično se ispoljavaju u čistoči pojedine klasne snage. Razbegavaju se stara klasna savez- ništva, uspostavljaju nova. I u takvim krizama prilikom takvih razbegavanja. sta- rih klasnih savezništva i uspostavljanja novih barem na časak kroz odredjeno vre- me, sve te klasne snage se istaknu u samostalnosti, oblikuju organe svoje borbe, ideološke, političke, itd., formuliraju svoje nove ideje. Jedino naravno pitanje je za koga če jih razbistriti da li za onoga ko hoće da vidi, ili za onoga ko neče da vidi, a taj neće ni puno vidjeti u tim sukobima. Medjutim za revolucionarno avantgardu koja je marksistički teorijski oskrbljena, te krize mogu, jako puno reći. 104 Pitanje: Sada bi postavili nova pitanja. To su pitanja o odredjivanju osnovnih karakteristika formacija društvene proizvodnje, koja počinje s socializmom. Dak- le, mi ne tvrdimo, da je socializam društvena formacija, nego da pripada onoj društvenoj formaciji, koja počinje sa socijalizmom. Usmerena su na odkrivanje one krajne granice, koja nastupa i radja se u pro- cesu, a na u jednom momentalnom nastupu, dakle u permanentnom klasnom su- kobu rodjene granične razlike, koja anticipira novu u odnosu unutar staroga. Anticipira komunističko društvo, u procesu destrukcije kapitalističke forme društvene proizvodnje, dakle destrukcije osovine kapital-rad. Smatramo, da tek taj proces, proces nastupajočeg komunističkog društva, proces socijalizma postav- lja kvalitativno nov odnos unutar osovine kapital-rad. Njegov povjestni nastup radikalizira zaoštrava odnose snaga u osovini kapital-rad, to je u cjelokupnoj pro- izvodnji kapitala, dakle kapitalističko klasno društvo, do one granice, da buržua- zija mora u svjetskim razmerima tražiti radikalno nove oblike u proizvodnji viška vrednosti te ih u isto vreme ideološki aktualizirati u sadašnjosti kao i stalno jih prenositi u budućnost. U kratko rečeno - prije započeti proces porasta svijesti i klasne borbe proletarijata, koji je prisiljavao buržuaziju na nove oblike gospod- stva i tiranije nad radničkom klasom to sada čini znatno snažnije ali se u isto vri- jeme taj najuniverzalniji klasni sukob oduzima i to je to najhitnije, iz zagrljaja buržuazije i prebacuje u sasvim novi povjestni milje, to je polje, koje odredjuje proletariat. Prije je klasni sukob u vrhu svjetske povjesti diktirala buržuazija, a sada ga diktira proletariat. Taj odnos se fundira svaki put na novo. Uvjek tada, kad u odredjenom razdoblju i odredjenom segmentu svjetske kapitalističke forme društvene proizvodnje nastupi diktatura proletarijata. Diktatura proletarijata tek zaoštrava i usmerava klasni sukob do granice njegovog uništenja do povjestnog trenutka, kad je ta granica vidljiva, a to znači da je vidljivo ono, što stoji izza te granice. Kad se klasni pogled proletarijata usmeri preko te granice, tek onda kuca i povjestno vrijeme sahrani kapitalizma i njegovog ugnjetačko eksploatatorski ka- rakter. Odgovor: Mislim da je dobro da ste ova pitanja usmerjena na socializam, po- stavili u jednom kontekstu svjetskih klasnih odnosa u cjelini. Jedino što se ja ne bi sasvim složio sa nekim implikacijama ovog vašeg prelaza na sledeču seriju pi- tanja. Naime, morat ćemo se suprotstaviti možda čak nešto različite poglede sada na ukupni problem, jer naime vi kažete, da buržuazija mora u svjetskim razme- rima tražiti radikalno nove oblike produciranja viška vrednosti, ja bih rekao, da jih ona ima, da ona njih nalazi. Vi kažete, da ona mora u isto vreme ideološki aktualizirati u sadašnjosti kao i stalno prinositi u budućnost, mislim, da ona njih zaista aktualizira i to dosta Uspješno prenosi u budućnost i čak mislim, da večina suvremenih koncepcij o tome kuda kreču svjetski odnosi i jesu upravo koncepcije buržuazije. Sve ono, što preplavljuje našu štampu, televiziju itd. najčešće su razne ideje, koje nastaju - ideje o budućnosti na kraju 20. stoleča u prelazu u 21. sto- leče, koja nastaju unutar pojedinih frakcija buržuazije sada. Prvenstveno mislim na birokraciju i tehnokraciju u njihovom sukobu. Ja sam u knjizi pokušao ukazati na to, da opči historijski nosilac suvremene neomaltuzijanštine je birokracija, neomaltuzijanština jako je prisutna u svim našim okupacijama pa čak i u kon- kretnim razvojnim okupacijama u našoj zemlji, planiranje, itd. Problemi ishrane, surovina, zagadjivanja čovjekove okoline itd., nasuprot tome kod tehnokracije se ispoljava futurološki optimizam, jedno pouzdanje u progres, tako i večina na- dahnutih tekstova o svjetloj budućnosti najčešće jesu izrazi jedne tehnološke vi- zije te svjetle budućnosti. Naprotiv vrlo malo u suvremenim pogledima na bu- dućnost ima vizija jedne nove više kulture jednog sasvim novog nadburžuaskog svjeta. Mislim da buržuazija dosta uspješno nalazi te nove oblike produciranja viška vrednosti. Pri tom mislim prvenstveno na suvremenu krupnu korporaciju i na 105 njeno proširenje u svjetskim razmerima u obliku t.z. multinacionalne kompanije, a na takodje ideološki aktualizira taj svoj novi oblik produkcije viška vrednosti. I pri tom gledano u svjetskom kontekstu - ja mislim da ona to može i još dosta dugo može - ranije sam več rekao, da ja gledam na svijet 20. stoleča kao na svijet, koji se tek kapitalistički sa svim razvija. Mi smo naučeni, vučemo neke stare predočbe. O tome, kako seje kapitalizam razvio u 19. stoleču, kako je 20. stoleče razdoblje truljenja kapitalizma, razdoblje socijalističkih revolucija, razdoblje opče krize kapitalizma. Sve su to stalinističke predožbe, koje su zapravo bile omotač jedne osnovne ideološke potrebe stalinizma, a to je, da kapitalizam de- finitivno i trajno ideološki veže uz privatno vlastništvo i da kaže, sve što nije pri- vatno vlasništvo, da je to več nadilaženje kapitalizma. Čak i kod nas pa čak i u našem programu SKJ, koji je zaista najmoderniji politički dokument svog vre- mena, još se vuče trag toga odredjenja socijalizma kao svjetskog procesa, kad se pri tome kaže socijalističke zemlje, elementi planiranja u kapitalističkim zemlja- ma, uloga države u kapitalističkim zemljama, borba kolonijalnih naroda itd. A ta uloga države u kapitalističkim zemljama je sva iznad privatnog vlastništva, a opet je sasvim kapitalistička uloga. To je uloga države zapravo je uspostavljanje državno-kapitalističkog najamnog odnosa, dakle najamnog odnosa, dakle kapital- odnosa, dakle kapitalizma, zatim ta borba kolonijalnih naroda, na kraju krajeva, šta je ta borba kolonijalnih naroda, ako se onda pogleda u jednoj klasnoj analizi. Koje su klase, koje vode tu borbu, pa nacionalna buržuazija u nastajanju u tim zemljima. Nije to borba proletariata koji jedva postoji. To su zemlje, u kojim je tanka i buržuazija i proletarijat. Tek nastaja avtohtona nacionalna buržuazija. Nacionalna buržuazija kažem zbog toga, za razliku od onog ranijeg početaka bur- žuazije, koji su zapravo bili samo domači agenti strane eksploatacije. Ovdje se radi o domačoj buržuaziji toliko, što ona bez obzira, što je još uvjek prisiljena da trpi vanjsku eksploataciju, ali ona razvija i vlastitu domaču unutrašnju aku- mulaciju kapitala najamni odnos. Te nacionalne buržuazije u nerazvijenim zem- ljima se tada čak već vrlo često i ponašaju posve buržuaski. Ponašaju se ponekad dosta slično buržuaziji u vreme njenog nacionalnog konstituiranja u Evropi neg- dje na prelazu iz 18. u 19. stoleče. Vode ratove zadnjih 10, 20 godina, koji nastaju sasvim mimo velikih: Tanzanija, Uganda; iako čemo vidjeti, da se velike sile vrlo efikasno umješaju u njih. Ali u osnovi nastaju mimo velikih sila; Etiopija, Soma- lija, Maroko, Alžir, Mauretanija, Zapadna Sahara; Vietnam, Kampučija - tu su več i velike sile umješane, ali kad se radi recimo o Vijetnamu, tu zemlju ne treba tretirati kao čistog produžetka neke velike sile, nego pre svega kao samostalnu zemlju odnosno vodeče snage, društvene snage u njoj. Ona je prije svega povlas- titim računima stupila u rat, a tek onda su se uvukle velike sile. Hoču reči, da se u osnovi tek u 20. stoleču zapravo razvija jedan kapitalistički svjet u potpunosti i da se u okviru jednog takvog svjeta mogu ove modernije frakcije buržuazije i te kako nalaziti nove oblike proizvodnje viška vrednosti, nove oblike kapital-od- nosa i mislim, ono - moje ukupno gledanje je tako - trebamo formirati, kako tak- vo ukupno gledanje u ovom pitanju, moje ukupno gledanje, da seja volim vračati na ono staro Marxovo (što se voli reči nekada), da se je on prevario, kad je pred- skazivao, da će revolucija biti u najrazvijenim zemljima, a da se dogodilo u ne- razvijenim zemljima. Moje gledanja - ono, da će na kraju krajeva proletarska re- volucija, zapravo kumunistička revolucija nadilaženje proletarijata i klasnog društva uopće zbivati u svjetskim razmerima, u razmerima jednog još razvijenje svijeta, pri čemu kapitalizam još nije iscrpio sve svoje razvojne potencije, ali is- crpše jih po mome mišljenju tek svjetski i tek tada će doći do komunističke re- volucije, pri čemu uopće ne mislim, da će to biti jedna revolucija, koja bi značila jedan nagli oružani preokret ili tako nešto, što smo mi navikli, kad kažemo re- volucija, pa mislimo odmah na oružje, na revoluciju, na zavjere, na barikade itd. Dok ti oblici gradjanskog rata još duboko pripadaju buržuaskom društvu. 106 Što se tiče komunizma po mome gledanju sadašnji oblik tog velikog budučeg dogadjanja je samo recimo jedna ideja, koja je zahvatila mase i u toliko postala materijalna sila. Jednostavnije rečeno - ako me pitate, šta je to socijalizam kao svjetski proces, vjerovatno to je kontekst, u kojem će ova pitanja dalje dolaziti. Ja uopće ne bi išao nabrajati odredjene zemlje, koje se zovu socijalističke, odre- djene pokrete, koji su antikapitalistički itd. Ako se tiče tih zemalja, koji se zovu socijalističkima, vrlo često, najčešće u njima se sasvim mirno reproducira kapital- odnos u obliku državnog kapitalističkog odnosa, po njima se mogu primetiti čak i pojave izvestnog frakcijskog sukoba izmedju birokracije i tehnokracije, kakav postoji i u razvijenim kapitalističkima zemljama danas, čak se može u njima pri- mjetiti izvestne elemente krize, koja trese čitav kapitalistički svijet, pa i te zemlje, što se tiče onih zemalja, odnosno pokrete, ako i sebe zovu, smatraju van- kapitalistički, i koji se socijalistički artikuliraju u obliku socijalizama ove ili one vrste afričkih, arabskih itd. vrlo često to nema veze sa izvornim idejama socija- lizma, a što se te zemlje antikapitalistički artikuliraju, ne treba ni malo čudjeti, jer u tim zemljama - da se opet vratimo na onaj naš divni Komunistički manifest - je tačno rečeno, kako buržuazija tera sve zemlje, da postaju buržuaske, ali u isto vreme im ne da, da se razviju. Te nerazvijene zemlje, če se nužno antika- pitalistički artikulirati, jer ih je ovaj svjetski kapitalizam učinio nerazvijenima i svjetski kapitalizam im onemugučava razvoj. Tako da će i sama buržuazija u tim zemljima biti nezadovoljna sa svjetskim kapitalizmom i zato će se artikulirati so- cijalistički, a da će pri tom zapravo razvijati kapital-odnos, proletarizirati društ- vo, sprovoditi akumulaciju, avtohtonu akumulaciju kapitala. Tako da, kad se radi o socijalizmu kao svjetskom procesu, ja bi više to gledao kao jednu široku pojavu i razne oblike fehomena jedne ideje jednog budućeg društva, koje može biti rukovodno i u pojedinjenim suvremenim zemljama i kad se radi o pojedinim suvremenim koncepcijama razvoja, ali koji nema još neku svoju definitivnu ek- sistenciju u smislu svog proizvodnog odnosa itd. Pitanje: Možda bi ja ovdje prešao na ovu zadnju stvar što imamo oko našeg društva. Ja bi možda ipak sad najavio neku vrstu neslaganja sa tim, da mi so- cijalizam ili bolje onu revoluciju, koja ide prema komunističkom, koja znači pre- laz u komunističko društvo, smatramo za sada u novom stupnju razvoja ovih klasnih borbi, samó kao neku ideju, kao neko materijaliziranje ideje, jer time bi u stvari došli i do nekakvog drugog radikalnog zaokreta kao što je onaj radikalni zaokret, stalinistički radikalni zaokret, koji več smatra neke vrste - ja govorim o aktualnom stalinizmu - država realnog socijalizma, da se več približavaju ko- munističkom i da to je več komunističko. A sada druga strana je to, što se ja ne bi slagao s vama, da je to - da komunističko opće ne postoji, ili da postoji kao ideja - kao ideja, koja je zahvatila mase. Odgovor: Zahvatila mase, to znači pokreće ljude, pokreće klasnu borbu ... Pitanje: E, to je več bolje. Odgovor: Ali ne u smislu da ima svoje zemlje, svoje zastave, svoje vlade; itd., več kao neka šira praksa. Kao neko definitivno postojanje te više civilizacije. Onda mislim, da moramo gledati ono u procesu, stvaranje tog društva. Pitanje: E, sad o jugoslovenskom društvu. Ako idemo s tog uvoda, mi kažemo ovdje, da jugoslovensko društvo jest diktatura proletarijata sa svim onim odre- djenjima, klasičnim odrednjenjima ili pokušajima stvaranja neke diktature pro- letarijata. Ono je specifičan oblik diktature proletarijata. Zbog toga se taj milje klasnog sukoba izmedju buržuazije i proletarijata o kome smo prije govorili, kon- centrira oko sasvim odredjenih formi društvene proizvodnje, oko samoupravno robne forme društvene proizvodnje. Toj formi u vašoj knjizi osim na nekim mjes- tima i sa dosta šturim formulacijami, niste pristupali kao specifičnoj formi društ- vene proizvodnje, a to u isto vreme znači specifičnoj formi klasnog sukoba. Sad, nas interesuje - ne zašto niste ili kako to da niste - nego koje su povjestne od- 107 lučujuče tačke klasnog sukoba u toj posebnoj formi društvene proizvodnje? Mož- da u onom razmeru izmedju samoupravnog i robnog? I sa time u vezi - koji su kod nas dakle u toj specifičnoj formi društvene proizvodnje glavni subjekti klas- nog sukoba? Kako se klasna frakcijska savezništva u suprotnosti stvaraju? Dali se stvaraju po opčenim formulacijama pristupanja samoupravljanja u uvjetima robne proizvodnje ili se koncentriraju oko pojedinih konkretnih elemenata tog sa- moupravnog robnog karaktera našeg društva, što mi smatramo, da se ne stvaraju ova savezništva i ovi klasni sukobi oko opčeg pristajanja na ovu formu samoup- ravnog robnog, nego oko konkretnih protivrečnosti ove forme društvene proiz- vodnje? Napred - dali za vas uopče postoji antagonizam izmedju samoupravnog i robnog? Kako ta antagonizam postoji i u kojim tačkama se u zbilji najviše za- oštrava i kako se on reflektira u klasični klasni sukob? Dali predstavlja klasni su- kob kod nas antagonizam izmedju samoupravnog i robnog? Dali samoupravljanje služi kao instrument, a to je več razgradjivanje ovog, kao instrument razvoja rob- noj proizvodnji ili kuda i kako je on prevazilazi destruirá, i anticipira ono ko- munističko? Dali proletarijat, odnosno sve njegove snage koje proizvode njegovu * povestnu svjest kod nas (dakle SK SSOJ, SSRN, SS itd.) trebaju samo usavršavati več postavljeni osnov samoupravnog sistema ili je pa potrebno permanentno me- njati ono, što menja? Odgovor: Počet ću sa prvom rečenicom, da jugoslavensko društvo jeste dik- tatura proletarijata. Da malo razmislimo, šta bi to moglo značiti. Jugoslavensko društvo je nastavak narodno-oslobodilačke borbe kao jedne revolucije, nastavak djelovanja svih onih klasnih snaga, koja su u samoj toj revoluciji djelovale. Sva- kako je proletarijat, jugoslavenski proletarijat bio taj, koji je bio osnovni borbeni odred, avantgarda da kažem, te revolucije, ali nije bio naravno jedina društvena snaga te revolucije. Postojalo je tu i ono seljaštvo, o kojem smo ranije govorili u vezi sa oktobarskom revolucijom, koja je u tom procesu, koje je samom revo- lucijom bilo ukinuto sa zemlje, koja seje dijelom posle revolucije vratila na zem- lju, a djelom nije, ali općenito gledano, u posleratnom razdoblju, razdoblju, kojeg zovemo socijalistička izgradnja, seljaštvo seje kod nas smanjilo sa nekih 70, 80 %, na 30 % recimo ili 28 % stanovništva, dakle ako ne gledamo to kao neke čisto demografske pokazatelje, nego ako razmislimo o jednom klasnom istorijskom smislu šta bi to moglo biti, to bi moglo značiti samo to, daje ovaj velik dio društ- va proletariziran, bilo da je absorbiran u toku razvoja naše industrije, posleratnog intenzivnog uspešnog razvoja naše industrije ili da je otišao u inozemstvo ali u svakom slučaju je prevedeno u druge odnose, nego oni koji su odnosi sitnog par- cijalnog seljaštva. Dalje, u revoluciji je takodjer po mome shvaćanju barem bio prisutan - i ja ću to reći - jedan dio buržuazije. Naime dosledno ukupno mom razvijanju pro- blema u knjizi bio je prisutan onaj dio buržuazije, koji je dominantan u okviru državnog kapitalizma, to je birokracija i neću ostati samo na jednom takvom op- ćem izjašnjenju, nego ču vas pozvat da se prisjetite svih parola osnovnih narod- nooslobodilačke borbe. Pored njezinih najosnovnijih parola, da je to narodno- oslobodilačka borba, njene parole su bile u velikoj mjeri umerjene na razlašći- vanje privatnog vlastnika, dakle one starije frakcije buržuazije, buržuazije privat- nog vlasništva poduzetništva, ali teško da bi se mogle identificirati neke parole, koje su bile odredjeno antibirokratske. E sad, te parole su vrlo brzo nestale poslije rata. Sukob sa Informbiroom 48.-50. je na jedan jedinstven način zaista revolu- cionarni momenat. Naime, tada se jugoslavenska revolucija našla u situaciji, da mora sačuvati svoj identitet ili da se izgubi u okviru državnog kapitalističkog sis- tema istočne Evrope - stalinizma, ili točnije da kažem, našla se u procjepu iz- medju'dva velika državno kapitalistička blokovska sistema - onog na Zapadu i onog na Istoku. I u tom procjepu, u toj potrebi, da opstane u svom vlastitom iden- titetu, jugoslavenski komunisti su potražili identitet iznad ta dva sistema, iznad 10,s državnog kapitalizma i tu se smešta radjanje samoupravljanja kao jedne negacije državnog kapitalizma i tu birokracija kao vodeča frakcija buržuazije u okviru dr- žavnog kapitalizma postaje službeni neprijatelj, klasni neprijatelj i dalje, sva naša kasnija ideja i programi politički su izrazito antibirokratski i takav je i sam pro- gram SKJ. Tu medjutim u toj fazi imamo jasan antibirokratski karaktar, med- jutim u pogledu antitehnokratskog karaktera nismo nikad bili barem u to vrijeme, nikad nismo bili sasvim jasni. Tehnokracija je sasvim lijepo nalazila prostora unutar samoupravljanja, da se bori protiv države, pozivajući se na samouprav- ljanje, da u svakom malom konkretnom pitanju zaštiti samoupravna prava rad- nika, a zapravo svoja »samoupravna« prava. Da vas ne bi začudilo, ja ču se čak pozvati na jedno mesto sa programa SKJ, gdje se govori o razgradjivanju samo- upravljanja i o snagama koje su sklone razgradjivanju samoupravljanja, to su na- ravno buržuaske snage, koje će biti sklone da samoupravljanje svedu na državno- kapitalistički odnos i na tehnokratski odnos. Ako se radi o državno-kapitalistič- kom odnosu, da po vežu vrhušku poduzeća sa općinom, sa komitetom, kad se radi čak o malim lokalnim sredinama ili uopće z državnom vlašću u republici, u fe- deraciji, da razviju medjurepubličke nesuglasice itd. Kad se radi o tehnokraciji, ona će opet vrlo često pod okriljem samoupravljanja nastojati, uspostaviti odnose kakvi postoje u suvremenoj krupnoj korporaciji i njoj če čak biti sasvim pogodno u pojedinim momentima, da pojedine najaktualnije političke ideje sasvim prihva- ti i da nadje u okviru njih prostora; recimo njoj uopče nije teško kolektivno ru- kovodjenje, jer u suvremenoj i krupnoj korporaciji takvo rukovodjenje najčešće postoji. Ona če nalaziti, daje modernizacija potrebna, koliko je potrebna u raz- vijenim korporacijama, s kojima se ona susreće. Sve su to bila neka nabacivanja, koja djelom možda več diraju u ova zadnja pitanja ili koja sam htio ubaciti, da kvalificiram tu tvrdnju, da jugoslavensko društvo jeste diktatura proletarijata. Onda dalje. Jedan od oblika, po kojemu je taj milje, milje proletarijata, je sa- svim sigurno samoupravljanje. To je revolucionarna vizija. Medjutim sad sam go- vorio da u okviru samoupravljanja mogu naći svoj prostor, i nalaze ga, i razgra- djuju samoupravljanje uistinu i druge društvene snage, to je buržuaske društvene snage, one koje su svjetsko historijski aktualne, pri tome mislim prvenstveno na birokraciju i tehnokraciju. I time se zapravo opet stvara onaj svijet, protiv kojeg je Marx na kraju i stvarao teoriju višaka vrednosti. Samo bi trebalo bolje poznavati neku povjest ekonomske misli nego što je ja poznajem, pa bi se moglo pokazati, kako su mnoge sadašnje ekonomske misli zapravo sadašnji oblik 200 godina starih ekonomskih misli pro- tiv kojih je Marx i stvarao svoju -, što ja ne znam dovoljno - kritiku političke ekonomije. Sada bi se hteo navezati na vaše prvo pitanje, koje su povjestno odlučujuće tačke klasnog sukoba u toj posebnoj formi društvene produkcije. Ja bi ih tražio u načelu najprije unapred. Gledao bi, šta je u svjetskim razmerima, šta je svjetsko historijski aktualno, svjetski sukob je otvoren u današnjom svjetu i koji je svjetski sukob u temelju suvremene svjetske krize, jer je to siguran put ka tome, da vi- dimo, šta će kod nas sa naročitom istorijskom snagom da se probije, koji su dakle glavni subjekti jedne strane klasnog sukoba u tom našem specifičnom prostoru i opet ču reči, oni koji su glavni u svjetskim odnosima. To je po mojoj analizi birokracija i tehnokracija, jedan sukob izmedju ta dva djela buržuazije i to na pro- lazu izmedju jednog stupnja kapitalizma, kojeg smo zvali državni kapitalizam i u kome je u središtu bila država i njen klasni supstrat, to je birokracija i jednog višeg stupnja kapitalizma, kome su u središtu krupne korporacije i koji se oče- vidno oblikuje prema kraju 20. stoljeća i treba je očekivati mnoge, sasvim nove pojave, u smislu nekog nestajanja nacionalne države kao što neki najnadahnuti ideolozi krupnih korporacija govore o tome, kako su države ostatak 19. stoljeća itd., kako će se umjesto medjunarodnih odnosa mora govoriti o medjukompanij- 109 skim odnosima na prelazu u 21. stoljeće. Naravno, da će o tom jednom novom višem kapitalu još uvjek kapitalističkom svjetu eksistirati i pojedine zemlje, kakve su sada možda u nekim drugim povezivanjima, raznim integracijama itd. ali će svakako ostati država kao taj aparat društva, odnosno aparat vladajuče klase, ali će pri tome biti po mojoj analizi jedan promenjen odnos snaga unutar buržuazije, u kojoj će premoč imati tehnokracija. To je onaj dio buržoazije, u kojoj će pre- moč imati tehnokracija. To je onaj dio buržuazije, koji svoju društvenu eksisten- ciju zasniva na suvremenoj krupnoj korporaciji i te društvene snage su kod nas takodjer na djelu, aktivne su, djeluju, bore se u okviru tog našeg specifičnog mi- ljeja. Kako se one bore? Njima je dat milje sa samoupravljanjem kao jednom općom vizijom razvoja našeg društva, ali govorio sam ranije - one se savim ljepo snalaze u okviru aktuelno postignutog oblika samoupravljanja. Njihovi sukobi su pone- kad koncentrirani kao što ste vi hteli, unutar samoupravnog robnog karaktera na- šeg društva. Ja bi prije svega htio reći, da su meni samoupravno i robno u jednoj krajnoj liniji suprostavljene stvari, sukobljene stvari, nužno sukobljene stvari. Ja gledam samoupravljanje kao jedno nadilaženje svjeta robne proizvodnje. Ja gledam samoupravljanje kao jedan revolucionarni program jednog novog višeg odnosa medju ljudima, koji nadilazi i robnu proizvodnju i nadilazi samu oddeljenost eko- nomske i političko ideološke sfere kao jedan celoviti odnos sasvim višeg tipa. Na- ravno, on mora trpiti robnu proizvodnju na suvremenom stupnju, ali toliko ko- liko mora trpiti buržuaziju na suvremenom stupnju kao svjetskohistorijski ak- tuelnu. Dakle, ja vezujem robnu proizvodnju kod nas uz postojanje buržuazije. A ne mislim, da je robna proizvodnja socijalistička robna proizvodnja. Naravno, da će te frakcije buržuazije, koje su kod nas na djelu, težiti ka naglašavanju tog ele- menta robne proizvodnje i mislim da ideolozi t.z. socijalističke robne proizvodnje zapravo jesu ideolozi buržuazije kod nas, koji teže, da razgradjuju samoupravlja- nje a ne da ga grade. Prije svega recite, dali može biti samoupravljanje u okviru - dobro, pojam poduzeća smo sad naišli u okviru pojma udruženog rada - dali može unutar pojedine čelije društva biti samoupravljanja, a da ukupno društvo bude društvo tržišta robne proizvodnje? Sad opet onda, naravno, prisutna je bila u njima, kod onih, koji su koncipirali udruženi rad kao asociaciju proizvodjača kao integralno samoupravljanje, upravo nadilaženje tog stanja. Medjutim unutar tog nadilaženja opet će te frakcije buržuazije nalaziti svoje nove prostore, sa- moupravno sporazumevanje i dogovaranje može nekad biti sasvim slično raznim kartelskim sporazumima, ocjenama itd. o surovinama itd. i to po nekim sasvim poznatim i posve kapitalističkim pojmovima. Recimo bankarstvo, i impostiranje u taj sistem. Dakle, sve naše vizije trebamo gledati kao takve koje nastaju na tlu jedne konkretne klasne borbe i gde će svaka klasna snaga na kraju krajeva spro- voditi svoj klasni interes, pa makar ga ponekad bila prisiljena zaodjevati u njemu na izgled strane političke, idejne formulacije itd. Šta ima recimo u koncepciji udruženog rada. Ovaj koncept je s jedne strane povjestni projekt koji ide u smjeru asociacije slobodnih proizvodjača, a s druge strane imamo posla sa jednom terminologijom, sa jednim teoretskim konceptom, koji je koncept klasične politične ekonomije, znači pred-Marxovski koncept koji govori o radu, a upravo je rad taj koji održava i kapital odnos, i htio bih pitati, dali nije u samom ovom konceptu več implicirano ova protuvriječnost izmedju s jedne strane istorijskih interesa proletarijata i s druge strane snaga buržuazije, koje u ovoj koncepciji sahranjivaju svoju klasnu sadržinu? Sad ču vam reči nešto, što je vjerovatno neobjavljivo. Moja hipoteza za raz- mišljanje bi bilo ono, što implicira vaše pitanje, vaše pitanje zapravo implicira ovo što ja mislim. Ako se sjetite onog što smo govorili o uvlačenju proletarijata u politički pokret buržuazije, ja bi grubu, bar kao hipotezu dok ne znam ništa 110 bolje o udruženom radu, ja bih rekao, da je to čisti primer, kako tehnokracija uv- lači proletarijat u svoj politički pokret. To znači prevlast tehnokracije nad pro- letarijatom ali gledano unutar buržuazije prevlast tehnokracije nad birokracijom, sa uvlačenjem proletarijata na svoju stranu, dakle uvlačenjem u svoj politički po- kret, u stvari ostvaranja ideologije i političkih parola, koje sve zapravo zamagljuju proletarijatu dalju sliku razvoja. Onda tu naravno na takvom tlu nastajaju kon- cepti udruživanja rada i sredstava itd. Ja pomišljam na to, da svaka suvremena ideja koja nastaje u najširem smislu u okviru ideje klasne borbe proletarijata i ko- munističke revolucije, mora biti u stanju izdržati kritiku sa stanovišta nekih kraj- nih vizija. A krajnija vizija meni nije udruživanje rada i sredstava, nego ukidanje rada. Dakle, svjet sa onu stranu nužnosti. Ja sam na jednom mjestu pomalo u zanosu rekao o viziji jednog budučeg svjeta, u kojem če rad biti neka vanjska nuž- da, jedan od oblika života ljudi, kao je što danas recimo sport ili umjetnost ili tako nešto, kojim će se i čak baviti manji dio ljudi. A ne ono što danas zovemo radom. Svaka suvremena vizija daljeg napredka, koja bi općenito bila na putu neke klasne borbe proletarijata, bi morala biti nekako čitka i izdržati kritiku sa stanovišta tih krajnih vizija. Ova sadašnja vizija - mislim da se o njoj mora dosta razmisliti. Ill ZA RAZREDNO ANALIZO ŠOLSKIH ODNOSOV Razprava o knjigi Steinarja Kvaleja Izpiti in gospostvo Ob izidu knjige Steineija Kvaleja Izpiti in gospostvo je 10. decembra 1981 . Marksistični center na Pedagoški akademiji v Ljubljani pripravil razpravo o knjigi s problematizacijo naše šolske prakse in jo v celoti objavljamo na tem mestu. Ker razprava ni bila snemana, smo vse razpravljalce ustno in pisno zaprosili, da svoje prispevke z razprave v čim bolj avtentični obliki zapišejo, česar so se v glavnem tudi držali. Do zaključka redakcije nismo prejeli prispevka Slavoja Žižka; kot smo razpravljalce pisno obvestili smo v takem primeru za objavo pripravili ured- niško poročilo na podlagi zapiskov z razprave. Uvodoma sta glavni in odgovorni urednik nove knjižne edicije Knjižnica re- volucionarne teorije (Krt), v kateri je kot prvo izšlo prav Kvalejevo delo, pred- stavila samo edicijo in njen program. Obsežnejši prispevek Francija Pivca pa je igral vlogo uvodnega razmišljanja, ki naj bi dopolnjevalo Kvalejevo delo s pri- kazom jugoslovanskega raziskovanja izpitov, hkrati pa naj bi bilo tudi iztočnica za razpravo o aktualnih vidikih te problematike in izobraževalnega procesa sploh pri nas. Razpravi je prisostvovalo prek petdeset študentov, pedagoških delavcev in družboslovcev, med njimi jih je v njej enajst aktivno nastopilo s svojimi prispevki. Poleg avtorskih zapisov posameznih diskusij z razprave pa objavljamo v dodatku tudi nekaj prispevkov udeležencev, ki se med samo razpravo niso utegnili prijaviti k besedi ali pa se je sploh niso utegnili udeležiti zaradi drugih obveznosti in so jih zato oddali za objavo kasneje. Naslovi teh tekstov so večinoma oblikovani re- dakcijsko. Uredništvo * * * 112 Igor Bavčar, glavni urednik Krta: V naši družbi je marksizem postal medij izražanja razredno antagonističnih družbenih interesov. Znotraj dela ZSMS se nasprotja v marksizmu samem kažejo tudi v vztrajnem razmejevanju med tim. »idejno-političnim« in »marksističnim« izobraževanjem, med »praktičnim« in »teoretičnim« izobraževanjem. Direktna posledica tega so razmere, v katerih se v ZSMS izobražuje v glavnem - prakti- cistično, marksizem pa ostaja osebna preokupacija nekaj posameznikov, ki se z njim ukvaijajo ljubiteljsko in ozko v raznih marksističnih krožkih ipd. Izhajajoč iz tega, da množica mladih ljudi, ki so organizirani v ZSMŠ pozna prakticistično plat življenja veliko bolje kot pa tisti, ki se za tako izobraževanje zavzemajo in da je potrebno pričeti z resnim teoretskim delom ter množičnim razširjanjem marksizma v organizaciji sami, je bila ustanovljena Knjižnica revolucionarne teo- rije - KRT. KRT je organizacijsko vezan na program teoretskega dela v ZSMS in zato ni preprosto »še ena založba«, kot bi radi nekateri v svoji osebni ogro- ženosti interpretirali pojav tega podjetja, in ga v imenu neke »stabilizacije« in ne- kakšnega »povezovanja knjižnih programov« že v začetku zatolkli. To podjetje je vezano na samostojnost, neodvisnost in politično delo družbenopolitične or- ganizacije. Pomen KRT-a pa je ključen še zaradi nečesa. Zaradi angažiranja mladih ljudi, omogočanja njihovega uveljavljanja in uveljavljanja njihovih interesov, s čimer KRT opravlja veliko mobilizacijsko vlogo, ki je le mobilizacijska vloga množične frontne organizacije, kakršna mora biti ZSMS. In da takšna bo, je potreben tudi KRT. Tu gre za prevajalce, mlade strokovnjake in znanstveno-pedagoške delav- ce, ljudi, ki bodo sodelovali pri pripravljanju znanstvenega aparata knjig, sode- lovali pri njihovem razširjanju s predavanji, seminarji, okroglimi mizami itd. Osnova, ki jo za to ponuja organiziranost ZSMS, daje priložnost, da teorija res- nično postane realna sila, ki bo zajela množice. Res pa je, da so to šele začetki, ki se stežka porajajo. Izdajatelj, zaenkrat je to še vedno Univerzitetna konferenca ZSMS, je bil pri teh začetkih v izredno pomoč tistim, ki so se tega podjetja lotili prostovoljno, ak- tivistično in tako, da je v pripravi knjig izpadla cela vrsta stroškov, ki bi knjigo naredili dražjo. Namen zbirke je ravno cenena in lahko dostopna knjiga in na tem bomo vztrajali. Prav tako paje potrebno omeniti pomoč Kulturne skupnosti Slo- venije in Fonda za raziskovalno in publicistično dejavnost pri CK ZKJ, ki sta s subvencioniranjem pravzaprav omogočila izdajo in ustanovitev zbirke. Tomaž Mastnak, odgovorni urednik Krta: Naj na kratko predstavim program Knjižnice revolucionarne teorije. KRT ne skriva, daje marksistična knjižna zbirka. A k temu sta potrebni dve pojasnili oz. dopolnili. Prvič, prednostna naloga KRT je izdajanje izvirnih del mlajših marksistično usmerjenih in družbenokritično angažiranih avtorjev, ki drugje iz različnih raz- logov, ki pa niso razlogi znanstveno teoretske ravni, nimajo prave možnosti ob- javljanja. Pri tem ne gre le za izvirna knjižna dela, temveč tudi za angažiranje pre- vajalcev, piscev uvodnih študij in znanstvenih aparatov k posameznim publika-* cijam, pa redaktorjev, lektorjev in še kaj. S tem KRT opravlja mobilizacijsko vlo- go in nalogo, ki ni nepomembna: k sodelovanju in s tem k organizirani družbeni aktivnosti priteguje že oblikovane, predvsem mlajše kadre, kijih ustaljene oblike znanstvene in raziskovalne, pedagoške ter publicistične oz. založniške dejavnosti ne zajemajo - oz. jih ne zajemajo ustrezno in dovolj - obenem pa takšne kadre oblikuje. 113 Drugič, KRT nasprotuje in bo nasprotoval tistim oblikam marksizma, ki so se uveljavile pri nas, ki ljudi, v prvi vrsti mladino, ne pritegujejo, marveč jih celo odbijajo, odvračajo od revolucionarne teorije in ubijajo interes zanjo. Na kratko rečeno, gre predvsem za marksizem kot apolegetiko oz. »legitimacijsko znanost« ter za šolski in akademski marksizem. Vsem trem je skupno, da marksizem iz- vzemajo iz revolucioniranja danih družbenih razmerij, iz revolucionarne prakse, bralca oz. poslušalca pa idejno dezorientirajo in politično demobilizirajo. Na- sproti tem oblikam marksizma (prav tako pa proti različnim nemarksističnim in protimarksističnim teoremom in ideologemom) se bo KRT z vsemi močmi trudil afirmirati revolucionarni marksizem ter revolucionarno afirmirati marksizem. Spet na kratko rečeno: marksizem kot konstitutivni moment razrednega boja, živ- ljenjsko vezan na vse tiste družbene sile, katerih vsakdanji in zgodovinski interes je revolucionarna realizacija socializma; marksizem, povezan z aktualnimi druž- benimi problemi in vprašanji, z vsakdanjim življenjem in bojem ljudi in angaži- ran pri njihovem radikalnem reševanju; teorijo, ki se odziva na odprta družbena vprašanja in odpira relevantna družbena vprašanja. Rehabilitirati želimo mark- sizem kot revolucionarno teorijo. Program edicije se - v celoti vzeto - deli na naslednje problemske sklope: - izdajanje del klasikov in virov marksizma; - izdajanje del o zgodovini delavskega gibanja s posebnim poudarkom na zgo- dovini teorije v delavskem gibanju in s posebnim ozirom na zgodovino delavskega gibanja pri nas; - izdajanje sodobne domače in svetovne marksistične in siceršnje napredne angažirane teoretske literarne produkcije. V letošnjem letniku bo izšel še izbor Engelsovih spisov o prvem zvezku Marxovega »Kapitala« z naslovom »Proti zaroti molka«, za drugi letnik, tj. za leto 1982, pa je predvidenih pet knjig: 1. Marx/Engels: Kritika malomeščanskega socializma. Izbor tekstov iz let 1846-1848. 2. Aleksandra Kollontaj: Ženske v socializmu. Izbrani spisi o ženskem vpra- šanju. 3. Skupina (domačih) avtoijev: Študentsko gibanje 1968-1972. Marksistična analiza in kritika novejše slovenske zgodovine. 4. Ciril Baškovič: ČSSR 1968. Kritika stalinizma in koncepcija nove družbe. 5. Leo Šešerko: Sohn-Rethel. Razmerje med blagovno in miselno formo in Al- fred Sohn-Rethel: Umsko in telesno delo. Za konec naj povem, da je prevod knjige, ki jo imamo zdaj pred seboj, čakal na objavo svojih deset let. Potrudili se bomo, da bo podobno aktualnim knjigam takšno čakanje v prihodnje prihranjeno in da bo v prihodnje čim več tovrstnih in podobnih knjig. Toliko o tem, da bi lahko prešli k stvari, zaradi katere smo se zbrali - h Kva- lejevi analizi gospostva izpitov. * * * 114 UDK: 371.27 (497.1) Franci Pivec IZPITI PO JUGOSLOVANSKO Beograd 1966. Dragoslav Milanović je opisal primer z ene od beograjskih teh- ničnih fakultet. Študentje so več mesecev dresirali mačka, ki bi prinašal vprašanja iz dvorane, kjer se polagajo izpiti, v prostor, kjer bi delovala posebna ekipa štu- dentov, opremljenih s priročniki in drugimi pomagali, ter vračal že končane iz- pitne naloge. Akcija je bila naštudirana s cirkuško preciznostjo, vendar je stari profesor vse skupaj nekako »zavohal« in večmesečni trud je padel v vodo. Ljubljana 1965. Suspendiranje bil univerzitetni profesor, kije že leta vztrajal, da prihajajo študente na izpite k njemu domov. Nobena od njih ni zbrala toliko smelosti, da bi to prijavila. Na koncu je to storil zaročenec ene od »izprašanih« študentk. Maribor 1975. Na učiteljev naslov je prispelo pismo in naknadno še telefonski poziv, v katerem verjetno kak finančno podmazan inštalater predlaga ubogi pari - profesorju, da za kakšnih sto jurjev (lahko tudi več, ni problem!) »spusti« nje- govo sicer uporabno punco, ki pač, reva, nekega predmeta ne more prebaviti. To prav gotovo niso najbolj karakteristični primeri, na osnovi katerih bi lahko izoblikovali kakšne globlje sklepe o naravi visokošolskega izpita. Vsi vemo, da je dovolj izgovoriti magično besedo »izpit«, pa že vsakomur stopijo pred oči najbolj neprijetni in tesnobni trenutki, kar jih je kdajkoli v življenju preživljal. Odkar se zavedamo, nas ustrahujejo s takšnimi ali drugačnimi izpiti in vedno je to povezano s stresi, ki terjajo ogromno psihično in telesno energijo z zelo majh- nim »izkoristkom«. Še najbolj čudno pri vsem tem pa je to, da o tem usodnem momentu življenja vemo tako zelo malo. Zdi se celo, da se zavestno odvračamo od poglobitve v to vprašanje in da se v tem skriva tudi malo zlobe: če sem moral jaz prehoditi to kalvarijo, naj jo še drugi, če se hočejo »zveličati«. Skušal sem zbrati nekaj podatkov iz tistega, kar je bilo v Jugoslaviji napisanega o visokošolskem izpitu. Dvomim, da celotna tematska bibliografija obsega kaj več kot dvajset člankov in razprav. Poizkušajmo najprej nekoliko širše opisati, tako imenovano izpitno situacijo. Pri tem se bomo oprli na izsledke anket in intervjujev, ki jih je opravil dr. Mi- lanović z beograjske medicinske fakultete. Njega je pritegnilo dejstvo, da na nje- govi fakulteti odstopi od prijavljenega izpita kar 65 % študentov. Nekaj teh je po- sebej analiziral: Študentki Z. K. se je vse »ustavilo«. Preprosto ne more več na izpit. »Strah jo je pred neuspehom in vedno bolj jo teži občutek manvrednosti, ker so ji boljši študentje ušli.« Sedaj razmišlja, če ni mogoče sploh »preneumna« za študij, ki si ga je izbrala in da so bile dosedanje dobre ocene samo naključne. Prej je manj razmišljala in več delala, sedaj pa se je stvar obrnila in ne more si pomagati. Ko vzame knjigo v roke se razjoče in vsega je konec. N. P. je bila najboljša študentka v letniku. Zgodilo se ji je, da jo je zapustil fant. To je v začetku zelo mirno prenesla, ko pa je prišel čas izpitov, je »prišlo vse za njo«. Koncentracije je bilo konec, neprestano so se ji mešali občutki ne- uspešne ljubezni s slutnjami neuspešnega izpita. Pričela je piti in napravila samo- mor. Ali bi moral fant svoje občutke podrejati izpitnim rokom? Saj to je bedarija! Krivo je stanje, v katerega je študentka padla, ko je nastopil trenutek izpita. 115 Starejšemu študentu B. C. se je zgodilo, da ga je v trenutku, ko je šel ravno odjavljat izpit, profesor z zvijačo zvabil v kabinet in na svoje veliko presenečenje je izpit opravil. Sedaj že več let ne upa k nekemu izpitu, ki mu je še ostal in upa, da ga bo spet nekdo presenetil in bo izpit opravil, ne da bi sam to hotel. Kdo mu je kriv, če ne upa k izpitu? »Prestrašeni« študentje, ki odjavljajo izpite, bežijo pred uspešnimi študenti in se zatekajo k agresivnosti ali v »solzno dolino« obupavanja in nenehnega jadiko- vanja: ni denarja (zelo pogostoma, ga res ni) ni stanovanja (zelo pogostoma ga res ni), ni sprostitve (zelo pogostoma res ni prave sprostitve, čeprav je lahko veliko preveč »zabitega« časa) itd.... Izredno veliko se študentje ukvarjajo z zbiranjem informacij o izpraševalcu. Evidentirajo se vsa njegova vprašanja za nekaj let nazaj, ki se jih lahko nabere nekaj sto. Posebej se izločijo tako imenovana »njegova« vprašanja. Ugotavlja se, ali je bolje k izpitu med zadnjimi ali pa na sredini. Natančno se ve, kako izpra- ševalec reagira na gola bedra, na frizuro, na prozorno bluzo, na kavbojke itd.... Organizirajo se pravi seminarji o umetnosti prepisovanja, raznih »odrešilnih« list- kih in podobno. Za vse to izgubi študent tedne in mesece, ko bi lahko bral pa- metne knjige in se ukvaijal s koristnimi zadevami. Za neuspeh pri izpitu navajajo študentje kar 68 različnih razlogov. Od tega so jih 45 vzeli nase, 23 pa so jih naprtili izpraševalcem. Na svoji strani vidijo na- slednje razloge: neznanje, težki življenjski pogoji, slabo zdravje, šibka volja, le- noba, preobremenjenost s poukom, utrujenost, površnost, strah, premalo samo- zaupanja, sramovanje pred prijatelji, občutek manjvrednosti, občutek krivde pred starši. Pogostoma se med razlogi navaja smola in različne slučajnosti (vse so pre- študirali, samo tistega ne, kar so bili vprašani). Mnogi zatrjujejo, da so znali vse, pa tudi to ni bilo dovolj. Nadalje navajajo neprespanost, neskoncentriranost, jec- ljanje, zaljubljenost itd.... Mnogi omenjajo »izpitno tremo«, zaradi katere niso spravili iz sebe niti besedice. Zanimivo je, da so v veliko večji napetosti tisti študentje, ki s svojo priprav- ljenostjo reflektirajo na višje ocene. Mnogi mirnejši so tisti študentje, ki pristopijo k izpitu na pol pripravljeni in »nimajo kaj izgubiti«. Na naslov izpraševalca gredo naslednje pripombe: splošna nerazpoloženost, ali je imel ta dan družinski prepir, kako je spal, alije dolgo čakal na mestni avtobus, subjektivnost ocenjevanja, neobvladanje lastnega predmeta, emocionalna intole- ranca, intelektualna nečimernost, želja da se s strogostjo pri izpitih »odkupi« za strokovno nesposobnost itd.... Splošno študentsko spoznanje je, da izpraševalci ocenjujejo na osnovi »halo efekta«, potem ko vidijo predhodne ocene v indeksu. O nenormalnosti izpitne situacije pričajo podatki o fiziološkem stanju kandi- datov, ki jih je med izpitom pregledal zdravnik: KANDIDATI A B C D E Krvni pritisk pred iz- pitom (AT) 150/100 130/80 110/100 145/90 140/80 Krvni pritisk po izpi- tu 120/80 120/80 110/90 140/80 150/100 Puls pred izpitom 107 105 95 102 120 Puls po izpitu 65 90 72 100 114 116 Vsakomur je jasno, da v takšnem stanju stresa res ni mogoče pokazati kakšne briljantne razsodnosti ali potrditi brezhiben spomin, kar vse pričakujemo od štu- denta pri izpitu. Na univerzi v Nišu so se nekoliko več ukvarjali z raziskovanjem študentovskih mnenj o izpitih (raziskava dr. Petra Kozica). Anketirali so 276 študentov nepo- sredno pred ali po izpitu. To so bili študentje pretežno družbenih ved, raziskava pa je bila opravljena v dveh zaporednih študijskih letih. Napravili smo najkrajši možen povzetek rezultatov raziskave. Prva skupina vprašanj se je nanašala na organizacijske in »tehnične« momente izpraševanja. Vprašanje %od skupnega števila < anketiranih Kakšna oblika izpraševanja vam bolj leži: - ustni izpit 65,5 - pismeni izpit 31,52 Ali imate raje: - da sami vlečete vprašanja 81,52 - da se vprašanja postavljajo sproti 16,30 Ali vam je pri odgovarjanju olajšano: - če dobite podvprašanja 70,65 - če vas pustijo pri miru 26,45 Vam odgovarja večje število osnovnih vprašanj: - dve vprašanji 7,61 - tri vprašanja 44,57 - več vprašanj 41,67 Ali raje polagate, če ste: - prvi na vrsti 34,7 - nekje v sredini 47,55 - pri koncu 11,96 Bi odgovarjali bolje, če bi vam pustili na hitro pre- gledati zapiske? Da 87,00 Ali menite, da je treba vse ocene: - javno objaviti 44,20 - ni treba objavljati 44,30 Ali vam je lažje, če ste pri izpitu sami? Da 55,43 Ali vas moti prisotnost drugih študentov? Da 44,20- Očitno je, da študentje v večini ne marajo pismenih izpitov. Razvoj preizku- šanja znanja v visokem šolstvu pa se ne opira kaj prida na njihovo mnenje in vse večje pismenih izpitov (nekateri temu pravijo testi, drugi naloge objektivnega tipa 117 itd—) tudi pri tistih predmetih, kjer to že po zdravi pameti ni primerno. Običajno se v takšnih primerih prehod z ustnega na pismeni izpit utemeljuje z ekonomijo časa. Le poredkoma pa se zavedamo, da ta sprememba sama po sebi prinaša nižjo çceno, iz preprostega razloga, ker študent »ni v stanju«, da bi lahko »dal vse od sebe«. Ogromna večina študentov (81,00 %) je mnenja, da bi odgovarjali bolje, če bi lahko sami izbirali (»vlekli«) vprašanja. Študentje torej ne zaupajo prav posebej v objektivnost izpraševalcev, da ne bodo delili vprašanj po simpatijah. V literaturi o izpitih bomo našli precej primerov, ki to nezaupanje potrjujejo. Spet pa lahko iz ankete ugotovimo, da študentje ne nasprotujejo podvpraša- njem in podobnim učiteljevim »intervencijam«. Bolj pogosto se dogaja, da uči- teljem ni do kakšnega posebnega »naprezanja« pri izpitih in vse preradi smatrajo, da so opravili svojo nalogo, ko so postavili vprašanja. Oceniti znanje človeka pa vendar ni tako preprosta zadeva, da bi se lahko učitelj na izpitu obnašal kot kak- šen knjigovodja. Kot vidimo, tudi študentje pričakujejo angažiran učiteljev odnos. Podatki nadalje kažejo, da so študentje zelo razsodni glede tega, kdaj je najprimerneje opravljati izpit v nekem izpitnem roku: med prvimi, med zadnjimi ali v sredini. Večina se je opredelila za sredino. V začetku učitelj še nima pravega kriterija in se še ni prav izkopal iz dnevnih skrbi. Proti koncu pa se ga loteva utrujenost in razdraženost, ki zopet vplivata na potek izpita. Najbolj primerna je torej sredina. Te dileme pa bi odpadle, če bi normirali maso študentov v enem izpitnem dnevu na 10 do maksimalno 15 študentov. Nesmiselno se bo nekomu zdelo vprašanje, ki je bilo postavljeno študentom, ali bi odgovarjali bolje, če bi med izpitom lahko mimogrede pogledali v zapiske, priročnik in podobno. Za mnoge je to absolutno nezdružljivo z bistvom izpita. Vsi pa vemo, da študentje po pravilu znajo mnogo več kot povedo na izpitu. To velja konec koncev za vse strokovnjake, tudi tiste najvišjega ranga. Zakaj ne bi potem študentu pustili, da potem, ko je dobil vprašanje, za trenutek »pokuka« v svoje zapiske. Pri tistih, ki so res študirali bo temu sledila »erupcija« dejansko osvojenega znanja. Mi pa se na izpitih obnašamo kot tiste vrste prometni policaji, ki se skrivajo za vogali in škodoželjno oprezajo, kje bo kdo zagrešil kakšen pre- kršek, da ga bodo »zašili«, namesto da bi se postavili na vidno mesto kot opo- zorilo reda in discipline. Po anketi sodeč približno enak delež študentov zagovarja ali nasprotuje jav- nemu polaganju izpitov in objavljanju izpitnih ocen. Zanimiv je tudi tisti del ankete, ki se nanaša na način priprave izpita: VPRAŠANJE % odgovorov Kako se bolje pripravite na izpit: - če delate v skupini 36,96 - če delate individualno 51,09 Katere oblike učenja se poslužujete: - tihega branjja 40,53 - glasnega branja 27,54 - pripravljanja ekscerptov 30,43 Kdaj dosegate najboljše izpitne uspehe: - v junijskem roku 49,52 - v septembrskem roku 13,41 - v januarskem roku • 24,64 118 Kaj nam pokažejo odgovori? Večina študentov zagovarja individualno pripravo na izpit. Skoraj zagotovo to ni dobra navada. Večini študentov se dogaja, da imajo odgovor na »konici jezika« pa ga ne zmorejo formulirati. Če bi se pri- pravljali skozi razpravo v študijski grupi, se jim kaj takega ne bi zgodilo. Zakaj se torej študentje ne opredelijo na skupinski način študija? Ker bi bilo treba v smislu skupnega dela preoblikovati celoten visokošolsko pedagoško-raziskovalni proces. Ali ne bi bili tudi učitelji uspešnejši, če bi delali teamsko? Iz odgovorov glede najustreznejših izpitnih rokov, lahko sklenemo, da sodi iz- pit v čas takoj po končanih predavanjih. Vendar vseh izpitov ni mogoče opraviti v junijskem roku?. Toda tudi vseh predavanj ni treba končati šele 31. maja. Štu- dentje sami nas navajajo na kurzni sistem študija. Na vsak način si učitelji in študenti v pogledih na izpit niso kaj prida blizu. Ostaja pri tem, kdo bo koga? No, vsaj to vprašanje je pri visokošolskem izpitu jasno. RAZPRAVA Pavel Zgaga, Pedagoška akademija, Ljubljana Opozoril bi rad na dimenzijo, ki se najpoprej tiče samega avtorja, mislim pa, daje za našo razpravo daljnosežnejša. Steinar K vale je po profesiji psiholog, toda svoje vrste. Problematiziranje izpitne problematike ga namreč z ožjega strokov- nega stališča vodi k globalni, družbeni problematizaciji predmeta raziskovanja, in nazadnje do eksplicitnih marksističnih stališč. Kot bi sicer kdo lahko oporekal temu ali onemu momentu v teh stališčih - in sam to kasneje nameravam, nikakor ne moremo mimo dejstva, na katerega sem hotel opozoriti: v Kvalejevi knjigi ni- mamo opravka samo s preobrazbo določene specifične strokovne, posebno-znan- stvene problematike v takšno miselno celoto, ki ustvarja revolucionaren poten- cial, pač pa hkrati z neko osebno preobrazbo, preobrazbo meščanskega psihologa v njegovi specifični socialno apologetski funkciji (»Včasih se nam zdi, da so me- ščanski psihologi plačani za to, da vedenja človeka v kapitalistični družbi razla- gajo, ne da bi pri tem denar sploh omenjali« ipd., str. 124) v materialističnega dialektika, ki se zaveda subverzivnega značaja svoje metode. Dogodki leta 1968 - v tem času se je knjiga porajala - gotovo imajo svoj vpliv na to preobrazbo, toda brez drugih, inherentnejših vzrokov bi ostala le zgodovinska kurioziteta. Takšne vzroke pa vidim predvsem v Kvalejevem doslednem razvijanju in enako doslednem osveščanju vseh tistih protislovij, ki jih je dejansko zgodovinsko po- sredovanje postavljalo pred lupo pozitivistične, »nadzgodovinske« in torej »nad- razredne« znanosti, v katere tradicijah je Kvale očitno rastel, ki pa jih je enako očitno tudi prerastel. Po takšni poti torej prihaja avtor do vzpostavljanja za analizo šolskega procesa daljnosežnejših odnosov, ki so sicer v njegovem delu že od začetka prisotni, skriti kot analogija že v naslovu knjige: odnos vzgojitelj (vzgajani, izpraševalec) izpra- šani itd. se sprva sicer res le skozi določene analogije veže na odnos gospodar (hla- pec, ki si ga Kvale sposoja (sicer prav tu ne ravno z največjim uspehom) iz Heg- love Fenomenologije duha, da bi ga s stopnjevanjem analize oddaljil od golih ana- logij in vzpostavil z vidika analize razrednih odnosov. 119 Tako sprva sam pojem izpita fungirá kot še čisto specifična kategorija neke po- sebne znanosti, potek nadaljnje analize pa naravnost zahteva njegovo razvitje kot družbenozgodovinske kategorije. Začetek je bil torej povsem nedolžen: raziskati negativne vidike visokošolskega izpita (realnost ocene; ustreznost, »humanost« iz- pitnega postopka itd.); rezultat Kvalejevega doslednega raziskovanja, ki se ni dalo omejiti v svoj abstraktno-pozitivni pojem »znanosti« in je zmoglo preživeti svo- jemu predmetu lastno dialektiko sâmo, pa ni v »humaniziranju«, v »ublažitvi« izpitnega postopka (tudi tega vidika sicer ne gre zanemariti zaradi stališč, ki jih je iz njega moč dalje razviti, v kolikor se ne odreče svojega izhodiščnega kritičnega položaja do izpitne situacije), temveč v radikalni spremembi tistih družbenih de- terminant, ki seveda zadevajo tudi izobraževalni proces in »v zadnji instanci« do- ločajo tudi samo formo izpitov: »Reforme v partikularnem sistemu izpitov pus- tijo družbeno celoto nedotaknjeno, njena fundamentalna protislovja pa neubla- ženo zajemajo tudi izpite. Reforme bi tukaj kvečjemu lahko ublažile aktualne probleme izpitnih zadev in zakrile temeljna protislovja. Protislovja izpitnega si- stema pa je mogoče razložiti šele z družbeno-zgodovinsko analizo izpitov, ki sami niso nič dokončnega, ampak skozinskoz posredovani, samo še izraz antagoniz- mov družbene celote.« (str. 181) Tu pa zdaj sledi, kot sem na začetku obljubil, moje oporekanje Kvaleju; toda kot kritika »znotraj družine«, iz istega globalnega stališča. Kvale posebej poudarja socialno-razporeditveno funkcijo izpitov, njihovo »rekrutacijsko vlogo«, če upo- rabim njegov termin. Pri tem poudarjanju analiza sicer ne spregleda, pač pa pusti preveč v ozadju dejstvo, da so koreni takšne vloge izpitov končno v obliki nepo- srednega izobraževalnega procesa, ki jo - spet »v zadnji instanci« - producira zgo- dovinsko določen način materialne produkcije: določena družbena organizacija dela posredno zahteva tudi določeno obliko izpitov, oz. zahteva tisto organizacijo izobraževalnega procesa, ki se zaključuje šele z izpitom kot birokratskim aktom posvetitve v določen resor družbene delitve dela. S pritiskanjem na vzvode, ki jih v izobraževanju obvladuje izpit kot institucija, se zadeve lotevamo pri repu in ne pri glavi. Menim, da je to točka, ki se jo Kvale premalo zaveda in v njej prav- zaprav naseda v času okrog in po letu 1968 dokaj razprostranjeni iluziji o avto- nomiji univerze, o njeni avtonomiji od meščanske družbe. Prav ta iluzija je kaj lahko uvertura v frazo o samozadostnosti univerze. Izpit sam je torej le logičen zaključek in potrditev specifičnega, tj. zgodovinsko oblikovanega načina produkcije znanja. Četudi gledamo tedaj naš problem zgolj iz sfere izobraževanja, ne pa v vej tisti celovitosti, ki se jo natančno zaveda tudi Kvale, spremembe ni moč doseči v sferi izpitov, evaluacije znanja, pač pa v sferi neposrednega izobraževalnega procesa, produciranja znanja. Samo določena zgo- dovinska oblika tega procesa nujno in neizogibno zahteva tudi takšno izpitno si- tuacijo, proti kateri vsaj od šestdesetih let sem visokošolsko - pa ne samo to - življenje povsem upravičeno protestira. Seveda, tako kot je uvid v ekonomske procese »najneposrednejši« v sferi menjave, tako je moč tudi protislovja šolskih odnosov najelementarneje začutiti v izpitni situaciji. Toda kot je punktualizacija menjave (in ne produkcije) kot momenta, v katerem naj bi bila utemeljena radi- kalna družbena sprememba, del delavskega gibanja premestila na pozicije malo- meščanskega liberalizma in demokratizma, tako bi enostranska orientacija na iz- pite (in ne na sam neposredni izobraževalni proces) rezultirala v podobni poziciji, prilagojeni na visokošolsko življenje in študentsko gibanje sploh. Sedanja oblika šolskih odnosov, znotraj katerih je sicer »hlapec« dosegel položaj »subjek- ta-na-papiiju«, ne samo da z vso nujnostjo producira izpitno formo, temveč to formo tudi reproducira. 120 Dr. Marjan Kordaš, .Medicinska fakulteta, Ljubljana: Knjigo »Izpiti in gospostvo« Steinarja Kvaleja sem začel brati z naivnim upa- njem, da bom v njej našel vsaj namig kaj storiti, da bi vsaj malo izboljšali naš sedanji izpitni sistem, ki pri nas (pa tudi drugod) razmeroma zelo slabo meri zna- nje, včasih pa ni ne validen, ne reliabilen, ne objektiven, ne relevanten, in je v izjemnih primerih celo nehuman. Recepta, ki bi vse te pomanjkljivosti na mah odpravil, seveda ni in tako kot v drugih knjigah, ni tega recepta tudi v tej. A ko sem jo prebral, sem bil razočaran, saj na mnogih mestih izzveni kot pamflet, napisan proti vsem učiteljem. Menim, daje napaka, da avtor ob takšni problematiki ni obravnaval vrste izpitov, njihove posamezne prednosti in pomanjkljivosti. Avtor se sploh ni dotaknil tiste vrste iz- pita, ki posnema konkretne razmere na bodočem delovnem mestu. Bralec dobi vtis, da se danes (1981) še vedno in povsod od študenta pričakuje, da znanje le reproducira in da se še vedno zatira takšno obliko preverjanja znanja, ki zajema študentovo samostojno delo. Četudi je v knjigi poglavje o motivaciji, avtor ne raz- pravlja o žalostnem dejstvu, da je danes večina študentov (tudi pri nas) verjetno ekstrinzično motivirana za svoj študij, da je za takega študenta ne le izpit, temveč ves njegov študij nasilje. To nasilje pa ni nasilje učitelja nad študentom, marveč nasilje tega študenta nad samim seboj. Zato ostane nasilje tudi takrat, če bi bil študijski sistem idealen. Za ekstrinzično motiviranega študenta ni sistema, s ka- terim bi bil študent lahko zadovoljen! Avtor zagovarja stališče (tako kot študentje na splošno), da je študent na izpitu v ,stanju stresa' ali ,izpitni strah' je res ne- prijetna reč. Vendar na delovnem mestu si človek ne bo mogel privoščiti privi- legija izpitnega strahu. Avtor gre molče prek dejstva, da mora biti študij tudi pri- prava za delovno mesto, kjer je zaradi odgovornosti strah neprimerno večji, kot na izpitu, pa kljub temu ne opravičuje napake. Avtor nikjer ne obravnava pro- blema odgovornosti študenta. Avtor tudi citira zdaj že pokojnega Mao Ce-tunga, da bi bilo treba vprašanja študentom objaviti vnaprej in jim dopustiti, da jih re- šujejo s pomočjo svojih knjig. Na delovnem mestu, žal, ne dobimo vprašanj vnap- rej. Če npr. pokličejo zdravnika k bolniku, zdravnik navadno ne dobi vprašanj vnaprej! Ce pa se ne oziramo na to kruto dejstvo, damo študentom vprašanja vnaprej in jih navajamo na reševanje problemov s pomočjo knjig (naj jih rešujejo doma in naj se ocenijo sami!) se izkaže, da ne znajo uporabiti ne le svojih knjig, marveč tudi svojih zapiskov ne. Morda bi bilo udobno študirati na univerzi, kjer ni izpitov. Bojim se pa, da ni veliko ljudi, ki bi si za svojega zdravnika izbrali človeka, ki je šel skozi takšen vzgojno-izobraževalni proces. Knjiga je bila napisana okoli leta 1970; njen nastanek je očitno povezan s štu- dentovskimi nemiri 1. 1968. Menim, daje zastarela. Bodoče študentovske gene- racije pa jo bodo (tudi pri nas, morda pa samo pri nas) s pridom uporabile z na- menom, da bi si olajšale razmere pri izpitih. Bojim se pa, da to ne bo prispevalo ne k njihovi vzgojenosti, ne k njihovemu znanju in ne k njihovemu občutku za odgovornost. Dr. Barica Marentič Požarnik, Filozofska fakulteta, Ljubljana: Glede na svoj interes za visokošolsko didaktiko in približno 15-letne izkušnje z visokošolskim poučevanjem bom govorila predvsem o možnostih izboljšanja visokošolskih izpitov, čeprav so to - v smislu Kvalejevega pristopa - le »igrice v peskovniku«, ki ne morejo rešiti bistvenih protislovij. Dejstvo je, da visokošolski učitelji večinoma zelo malo vedo o izpitih in oce- 121 njevanju, in da so za to (in za svoje pedagoško delo nasploh) slabše usposobljeni kot npr. ocenjevalci gimnastičnih vaj, kot ugotavlja Kvale. Tudi raziskav je malo (nekaj več na osnovnih in srednjih šolah), obstoječi rezultati se dosti ne upošte- vajo. Na drugi strani pa izpiti usmerjajo študij, so v tem odločilnejši, kot vsi dek- larirani cilji in programi, ki jih trenutno spet preoblikujemo ob trošenju veliko časa in energije. Študentje se učijo tako in toliko, kot ugotavljajo, da se od njih zahteva na izpitih (po nekih tujih raziskavah je nad 85 % izpitnih vprašanj ne dvigne nad nivo gole reprodukcije dejstev, raziskavo te vrste bi veljalo opraviti pri nas). »Rekrutacijska funckija« izpitov je pri nas morda trenutno nekoliko manj iz- razita, saj uspeh na izpitih določa predvsem trajanje študija (izpit se lahko po- navlja praktično v nedogled). Delno so od višin ocen odvisne štipendije, ne pa npr. dostop do »boljših« služb - tam se ne sprašujejo po višini ocen med študijem. Socialna selekcija se izvrši že na prejšnjih stopnjah šolanja (raziskave Centra za razvoj univerze kažejo, daje socialna struktura študentov pri nas sicer močno iz- krivljena, da pa je približno enaka ob vpisu in ob diplomiranju). Situacija pa se bo žal zaostrila, če bomo omejevali vpis na večjem številu višjih in visokih šol in bodo sprejemni izpiti prevzeli »rekrutacijsko funkcijo«. Kvale na str. 115 omenja kot karikaturo obrnjeno situacijo, da študentje eno- dimenzionalno ocenjujejo učiteljeve pedagoške zmožnosti in to »javno razobesijo na črni deski« - to se je pri nas dogajalo pred leti npr. na ekonomski in strojni fakulteti. Sodelovanje študentov v ocenjevanju pedagoških zmožnosti ne bi smeli jemati formalistično, ampak kot možnost za dialog o izboljšanju pedagoškega procesa, za dogovarjanje o optimalnih načinih osvajanja stroke in ob tem tudi njenega razvijanja. Ekspanzije visokega šolstva pri nas ni spremljalo urejanje ob- jektivnih pogojev za študij. Tako se srečujemo s prostorsko stisko, s premajhnim številom učiteljev in zlasti asistentov, s pomanjkanjem učnih pripomočkov in celo osnovne literature. Na FF imamo npr. kronične težave že z razmnoževanjem najosnovnejših tez in drugih pripomočkov za študente. Sama imam v letnikih, kjer je bilo včasih 20 ali 30 študentov, sedaj 80, 100 ali več (pri skupnih pred- metih tudi več sto). Pri reelekcijah se »obrestuje« predvsem vlaganje časa v pro- duciranje člankov in raziskav, ne pa v razgovore s študenti, mentorstvo, pripravo gradiv itd. Posedanje na neštetih sejah jemlje zadnje časovne rezerve. Rezultat so brezosebni odnosi, birokratizacija izpitov, težnja k »normalni krivulji« pri rezul- tatih (ki jo Kvale upravičeno kritizira). Moram reči, da imam odlične izkušnje z diplomskimi nalogami, ki so večinoma rezultat skupinskega dela (v dvojicah). Nastajajo ob skupnem razpravljanju, iskanju, ob komisijskem zagovoru občutim, kot da zagovarjam tudi sama svoje delo. Rezultati podirajo logiko normalne dist- ribucije - skoraj ni podpoprečnih (oz. se stranpoti sproti popravljajo), nekaj je po- prečnih, večina nadpoprečnih. Takih nalog pa ne morem imeti več kot 10-15 vsako leto. Da bi bili izpiti kvalitetnejši, predlagam: - preverjanje (in samopreverjanje) naj bo čimbolj vgrajeno v sam proces štu- dija; v seminarske diskusije, individualno in skupinsko reševanje problemov v ob- liki referatov, seminarskih, diplomskih nalog, projektov ipd. Čimbolj je študent aktiven v teh sprotnih oblikah, tem manjšo težo ima končni izpit, dokler (v ideal- nih pogojih) ne postane povsem nepotreben; in obratno - če ni sprotne aktivnosti, ima končni izpit (ki pa bi tudi moral biti vedno kombinacija ustnih, pisnih in dru- gih oblik - ocenjevanje izdelkov, izvajanja...) večjo težo; - izpitni kriteriji in zahteve morajo biti prozorni, jasni, skupno dogovorjeni; - negativen rezultat naj ima le funkcijo povratne informacije, brez drugih ne- gativnih posledic. 122 V sedanji situaciji se razmeroma malo študentov odloča za aktivnejšo vlogo, za sprotno sodelovanje, tudi če ga ponudiš (vzroki so kompleksni, delno jih od- kriva Kvale sam). Na vsak način pomeni ta knjiga pobudo za poglobljene raz- prave in tudi za delovanje. Neda Pagon-Brglez, Inštitut za marksistične študije SAZU, Ljubljana: KRT KRTICA, EVROPSKA, TALPA ELROPAEA,... OČI I UŠKE SITNE I ZAKRŽLJALE; NOGE SU JOJ KRATKE, A PREDNJE UDEŠENE ZA KOPANJE... BORAVI U UMJERENO VLAŽNOM PLODNOM TLU, GDJE RUJE HODNIKE, A NA POVRŠINU IZBACUJE HUMKE (KRTIČNJACI). KORISNA JE ŽIVOTINJA... (Opća enciklopedija, JLZ, Zagreb, 1978, 4, str 654) Za uvod in ker tako terja priložnost bodi povedano, da je pojav knjižnice re- volucionarne teorije vsekakor hvalevredno dejanje: ne samo, da »zaposluje vrzel v slovenskem kulturnem prostoru« (le za katero knjigo, zlasti marksistične orien- tacije, še nismo slišali teh besed?), ampak, ker že s svojo prvo knjigo obeta, da bo KRT: da bo rila in izmetavala na dan, kar se sicer težko prebije. Ni pa samo od nje odvisno, če bo naletela na plodna tla! Sicer pa je krt trpežna žival, upajmo, da bo tudi zbirka zdržala vsaj, kar napoveduje glede prihodnjih izdaj. Težko, da bi bilo naključje - če pa je, je zelo srečno - da se prva knjiga nove edicije ukvaija z vprašanji znanja in izobraževanja. Še predvsem, ker ji pri tem gre za usus, fructus in abusus znanja - z vsemi posledicami izobraževalnih politik, ki jh takorekoč. noben družbeni sistem v celoti ne zagleda, oziroma jih bolj ali manj prikriva. Morda le dve navidezno tehnični pripombi - bolj kot napotek za prihodnje izdaje: vedno je koristno zlasti prevodno strokovno literaturo opremiti z »uvod- no« ali »spremno« besedo; tudi, če je le-ta zgolj informativne vrednosti ima to dobro lastnost, vsaj po navadi, da umešča določeno delo v časovno-prostorski ok- vir, daje generalije o avtorju itd. Čeprav knjiga, ki je o njej govor, po mojem mne- nju ne potrebuje ne utemeljevanja, zakaj je izšla in zakaj je potrebna, in ne do- kazil o svojem marksističnem prizadevanju pa bi vendarle pridobila, če bi ji bili uredniki priskrbeli nekakšno »popotnico«. In še čisto obrobna sitnost: ali je delo prevedeno iz izvirnika (norveščine) ali pa je prevod prevoda? Steinar Kvale se je svojega podjetja lotil zavzeto, prizadeto in pošteno; napisal je iskreno in odkrito knjigo, neusmiljeno kritično do vsakršnih institucij, posebej pa do ene najtrdnejših, najbolj respektabilnih in hkrati najbolj obtoževanih in- stitucij, do takorekoč konstitutivne institucije vsakršnega družbenega reda - do etabliranega izobraževanja in šolskega režima. Paradoksov nudi več: delo je staro več kot deset let, pa - žal - ohranja veljavo danes in - še bolj žal - jo bo tudi jutri, (pre)obremenjena je z norveško skušnjo, pa jo je mogoče - statistiki navkljub in mimo nje - posplošiti na vse »dežele izobilja« in - žal - v marsičem velja tudi za našo izobraževalno teorijo in prakso. To je precej neprijetna knjiga, neprijazna 123 in skorajda nedostojna s stališča tradicionalnega spoštovanja do znanja, učitelja, šole, saj dokaj brez dvoumja postavlja pod vprašaj klasični sakrosantni režim, ki nekoga (že ve koga, vedno!) pripušča k izobraževanju. Resda mu postavlja tudi ovire (n. pr. izpite), tu in tam ga poniža v vlogo hlapca - toda to sodi v učni pro- gram, poglavje »krepitev volje« in, nazadnje, pot v raj je tlakovana z dobrimi na- meni! Raj pa je v tem kontekstu navsezadnje z diplomo pridobljena družbena promocija, ki omogoča tistemu, ki so mu jo bili podelili, da sam zopet postavlja drugim ovire, jih preizkuša in dokazuje, da moč in znanje nista zelo narazen. Nadležni so rezultati analize, ki bi zanje raje rekli, to se dogaja samo drugim... Ne samo, da nas omejujeta čas (in prostor), tudi drugi razlogi so za to, da se mi ni mogoče spoprijeti z ambicijo po celoviti oceni Kvalejevega dela. Ocena bi namreč utegnila biti nekonstruktivna, s čimer bi ponovila pomanjkljivost, ki bi jo Kvaleju lahko očitali: skoraj brez pridržkov se namreč lahko strinjamo z nje- govo analizo in kritiko postopkov, metod in funkcij izpitnega režima, toda tako kot naš avtor ne bi znali ponuditi takojšnje, uresničljive in najboljše alternative. Gre pa še za vprašanje kompetentnosti. Dokaj heterogena, celo prenatrpana vse- bina knjige je očitno preraščala od psiholoških prek pedagoških do socioloških interpretacij enega fenomena - izpitov da je prišla do širokih socialnih implikacij nekega določenega družbenega razmerja. Enodimenzionalna disciplinarna obrav- nava Kvalejevega dela bi bila potemtakem neobjektivna, če ne celo neumestna; s pridržki je zato jemati tudi pričujoče razmišljanje, ki se poskuša ukvarjati le z občimi stvarmi izobraževanja in po krivici daje v oklepaj posamezne bolj special- ne teme, ki bi zaslužile podrobnejši razmislek. Na določen »intimni«, skriti način je vsakršno branje nekakšno »vnaprejšnje« branje, hipotetično branje - predpostavlja odgovore, ki jih branje potem da' ali pa ne. Pri Kvaleju se mi je vstop v branje zgodil skozi vsaj dva »a priorija«: da gre za psihološko zamejeno razkrivanje funkcij in disfunkcij izpitnega »šoka«, v najboljšem primeru za socialno psihologijo in z njo povezanimi statistikami, psihometrijami in drugim njenim znanstvenim aparatom, ki se ga po potrebi po- služi tudi pedagogika, saj morála mora biti, če je govor o šoli... Drug »a priori« bi lahko imenovali opozorilne narave - namreč kot opozorilo k opreznemu bra- nju, če gre za »levo« kritiko šole na Zahodu, saj se takšna kritika, vsaj v svojih konsekventnih izdajah, pogosto izteče v tezo o »spontani samovzgoji«, kar je sicer lepo in pomeni »preboj meščanskega horizonta« itd., ampak... kaj nudi, koliko je teoretsko produktivna? Kar zadeva prvi bralni predsodek: Kvalejeva knjiga potrjuje, da »dejstva za- živijo šele v luči teorije« (Lukacs). Avtor je zbral mnogo »izkustvenega gradiva«, proučevanja izpitnega razmerja se je lotil z zelo hvaležnega stališča empiričnih podatkov in statističnih kazalcev - rezultati so, seveda. Posebne vrste izziv mora biti izpitni režim tudi s stališča proučevanja psiholoških stresov in pretresov. Pri Kvaleju se pokaže, da socialna psihologija preseže svoje meje, če svoj predmet - v tem primeru izpitne relacije - konotira z vsemi drugimi empiričnimi in teo- retskimi dejstvi, ki so ji na voljo, če postane torej kritična socialna psihologija. »Factum brutum« je pedagogika - po definiciji ne more prebiti okvira učitelj/uče- nec, vzgojitelj/vzgajanec; tudi v najbolj demokratizirani obliki se kot stroka po- trjuje v vlogi onega »na oni strani«. Na teoretski ravni se prav skozi pedagoški modus »preizkušanja znanja« razkriva bistvo izpitnega razmerja kot razmerja od- visnosti, v končni posledici torej kot eno izmed gospostvenih, dominacijskih družbenih razmerij. V Kvalejevem primeru prvi predsodek odpade: v večini tem, ki se jih loteva, je namreč uspešno prebil meje »strokovnih zamejenosti« in se gib- lje na tleh materialistične teorije izpitnega sistema, ki se mora nujno izteči v za- stavitev vprašanja, ali je ta sistem le odsev razredne strukture družbe ali pa mu logika kapitala nalaga, da tudi sam producira in reproducira gospostvena druž- bena razmerja? Vprašanje je kajpak zgolj retorično, zakaj že sam proces izobra- 124 ževanja (»vzgoje in izobraževanja«) kot posredovanje znanja se kaže kot gospost- veno vprašanje; Kvale govori o latentni obliki tega razmerja, ki se manifestno kaže v izpitnem režimu. Profesor - posredovalec znanja - je retorik: tudi v najbolj žlahtnem smislu pa to pomeni, da hoče na čim bolj prepričljiv način narediti, da bi bilo njegovo znanje »delujoče« (funkcionalno?), da bi delovalo/učinkovalo na poslušalce/receptorje (učence, študente): retorika se torej izkaže kot nasprotje dia- lektiki. Univerzitetno znanje tako nujno pomeni produkcijo in reprodukcijo kon- senzusa, ustvarjanje določenega modela mišljenja; na braniku tega strateškega ci- lja pa trdno in nepremakljivo stoji izpitni režim - tak kakršen je - v skoraj ab- solutni veljavi povsod - vzpostavlja, zagotavlja in zlasti terja lojalnost študentov. Le-ta postaja resda dvomljiva, kar ugotavlja tudi Kvale, toda le v sorazmerju z vsemi drugimi upori, odpori in razrednimi preboji v vsaki konkretni družbi. Drugi »bralni« predsodek izhaja pač iz izkušnje, da je, trivialno rečeno, na Za- hodu potrebno razlikovati »desno« in »levo« kritiko šolstva in izobraževalne de- javnosti. Groba, za šolsko rabo dopustna demarkacijska črta med njima poteka glede na to, ali gre za spreminjanje izobraževalnega sistema za to, da bi postal čimbolj funkcionalen (!) znotraj obstoječega družbenega sistema, ali pa za to, da bi se revolucionarno spremenil tudi družbeni sistem. Dileme seveda ni - zato pa toliko več težav in nejasnosti, pa tudi napak v praksi posameznih izobraževalnih sistemov, tudi v naši. V razvitem kapitalističnem svetu je bila za šestdeseta leta značilna silovita ekspanzija izobraževanja, ki je ni težko pojasniti - bila je svojski izraz protislovja med dejansko razredno vladavino in ideologijo enakosti, zlasti s svojo proslulo formulo o »enakih možnostih«. Ekonomsko-družbeni razkroj drobne buržoazije je povzročil, da je drobnoburžoazni otrok namesto lastnine podedoval »enake možnosti« za izobraževanje; teza o enakih možnostih ni samo mistifikatorsko zavajanje, ampak je tudi izraz krize družbenega in z njim šolskega sistema ter opravičevanje manipulacije v imenu neke demokratizacije. Kapitali- stični produkcijski način v mejah svoje monopolne rasti spodbuja prizadevanje po izobraževanju, saj v svoji hierarhizirani strukturi razdeljuje upravljalske funk- cije glede na diplome. Še posebej pri tej temi je Kvalejevo izhodišče ploden izziv naši izobraževalni politiki, praksi in pedagoškim znanostim. Kvale na koncu knjige ugotavlja, da reforme izpitnega sistema »pustijo druž- beno celoto nedotaknjeno«. Pa vendar in ne glede na to: res ni dovolj, da spre- menimo šolo, da bi se s tem spremenila vsa družba, toda velja spreminjati (de- mokratizirati) šolo, če naj se spremeni še kaj drugega. Kajti še vedno in od Pla- tona sem velja: Kdo zna? In kdo more? Kdo ima znanje in kdo moč? Peter Wieser, prevajalec knjige: Kot enega od obeh prevajalce\ me še posebno veseli, da je bilo knjigi le uso- jeno, da zagleda beli dan. Več kot osem let je od tega, kar sva s Feliksom Wie- serjem začela s prevajanjem, končala pa sva nekje jeseni 1973. Nato je manu- skript začel romati od lektorice do prvega, do drugega, do tretjega. Rajni IO SŠ LVZ je razmišljal o izdaji, prav tako ŠKUC, Tribuna je objavila nekaj odlomkov, v Mariboru pa se je Franci Pivec samoiniciativno lotil razmnoževanja rokopisa. Tako je nekaj izvodov prišlo v roke študentom pedagoške akademije, večji del paje prišel v bunker, ker je neprestano »grozil« izid knjige. Ta »grožnja« se pol- nih šest let ni materializirala. Zdaj pa je knjiga kot KRT prilezla izpod zemeljske skorje. Brez dvoma pa bo tudi njena vsebina delovala krtovsko, da bo s tipično krtovskim opravilom, s podtalnim rovaijenjem, zrahljala okamenelo grudo go- spostvenih razmerij tudi na naših visokošolskih ustanovah, razmerij, kijih izpitni sistem iz dneva v dan, iz leta v leto, iz stoletja v stoletje pomaga cementirati. Pri vsakem rojstvu nove zbirke se prigodijo kake napake, nedoslednosti. Tudi KRT s svojo prvo knjigo kajpada ni mogel opustiti te stare tradicije. Zato pa na tem mestu popravimo napake. Najpoprej, izvirnik prevoda ni norveški, temveč nemški in ima tam naslov »Prüfung und Herrschaft«, izšel paje 1972, torej dve leti po prvotni norveški verziji. To bi bilo moč razbrati iz uvoda k nemški izdaji 125 - če ne bi bil pomotoma izpadel. Ker vsebuje še nekaj drugih informacij, ga ob- javljamo tukaj: »Pričujoča knjiga je prevod moje knjige ,En eksaminasjon av universitetseksa- mener' (,Raziskava o visokošolskih izpitih'), napisane v norveščini. Delo je napi- sano z zornega kota, ki ga omogočajo norveški visokošolski izpiti iz družboslovja. Vendar pa s tega stališča skuša priti do splošnih trditev o funkcijah izpitov in o nji- hovem spreminjanju. Bralec naj sam presodi relevantnost analize za njegovo iz- kustveno področje. Prva dva dela se izčrpno navezujeta na tradicionalno psihološko in pedagoško strokovno literaturo o izpitih. Če je bralec ne pozna posebno dobro, brez skrbi lahko preskoči prva dva dela. Nasprotno pa naj bi bil tretji del o gospostvenih funkcijah splošno razumljiv. Zaključni četrti del je napisan nanovo za to izdajo - kot poskus, da bi tudi izpite privzeli v zaobsegajočo družbenopolitično analizo. Eden od vzro- kov, da ta del ni tako prepričljiv in dodelan, je že ta, da nimam ustreznega znanja iz politične ekonomije, sociologije in zgodovine. Kljub svoji začasnosti pa analiza v četrtem delu po mojem upanju vsebuje večjo pojasnjevalno moč kot prvi trije od- delki knjige, ki so bolj navezani na stroko. Za pomembne vsebinske pobude in kritične pripombe pri nemškem prevodu se zahvaljujem Bernhardu Treiberju v Heidelbergu. Dragoceno pomoč pri obdelavi pa sta mi ponudila Svein Mossige Jacobson in Odd Ruñar Gulbrandsen v Oslu. Oslo, januarja 1972 Steinar Kvale.« Izpadla pa je tudi lektorica Bora Zlobec, ki sva ji prevajalca dolžna precej za- hvale za potrpežljivo »pegljanje«. Knjiga je bila - vsaj zame - prevajalsko neke vrste izpitna naloga brez izpitne situacije. Da ni zadobila gospostvene funkcije, ima še največ zaslug dr. Božidar Debenjak, ki nama je zelo prijateljsko in mentorsko pomagal pri zapletenih ter- minoloških vprašanjih. Za to mu gre tu prisrčna zahvala. Seveda pa odgovornost za prevod nosiva sama. Še to, morda bo za koga zanimivo: Feliks Wieser je pre- vajal strani 46 do 59 in 64 do 124, ostalo pa je šlo skozi mojo glavo. Knjiga mi je tudi vsebinsko blizu, zato se mi zdi smešen očitek, da je knjiga zastarela, ker je v slovenščini izšla šele devet let za izvirnikom. Komaj desetletje mlada knjiga je torej zastarela, izpitni sistem metuzalemske starosti paje bržkone sodoben in živ instrument za vse veke. Pač razumljivo stališče tistega, ki se je pri- kopal na pozicijo, kjer lahko uživa sadove gospostva z izpiti. Morda bi avtor danes res napisal ta ali oni razdelek kaj drugače, predvsem če- trti del z njegovimi političnimi implikacijami, toda ali ni glavno, da se po tolikih stoletjih nemotenega gospodovanja izpitov končno le najde raziskava, ki s tako različnih stališč tako temeljito analizira to gospodovanje, in da ta raziskava pride tudi med slovenske bralce? Da bi bili bralci karseda številni, predvsem med štu- denti, to knjigi iz srca želim. dr. Janez Musek, Filozofska fakulteta, Ljubljana: Kvalejeva knjiga je prvo pri nas prevedeno delo tujega avtorja, ki je napisano z izrazito marksističnim razumevanjem psihologije. Obžalovanja vredno je, da ni- mamo prevedenih več del marksističnih psihologov, ničesar niti od »klasikov« kot je npr. Vigotski, ničesar od pomembnih del, ki so izšla v zadnjem desetletju izpod peres Leontjeva, Holzkampa, Sèva idr. Ne želim veliko ocenjevati dela, ki daje s strokovnega vidika v celoti soliden vtis, rad bi nekoliko preanaliziral problematiko, ki se ob knjigi odpira. Ustavil bi se ob treh vprašanjih, ki se mi zdijo pomembna: 126 - najprej ob vprašanju družbeno kritične metode, ki ji avtor sledi, - nato ob vprašanju definicije znanja, ki mora po mojem mnenju biti zajeto kot bistveno v kritični analizi izobraževanja - in končno ob vprašanju družbene zasnovanosti duševnega dogajanja, ob vprašanju, ki mora biti vsaj implicitno postavljeno v vsaki marksistični psiho- logiji. V nekaterih pogledih avtor, ki sicer zavestno uporablja kritično metodo, ostaja premalo kritičen. Tako npr. po Habermasu povzame psihoanalitično terapijo kot model družbeno kritične metode in kot model izpolnitve emancipatoričnega spoznavnega interesa - pri tem pa pozablja, da je psihoanalitični model v svoji ortodoksni obliki emancipatoričen šele potem, ko pacienta že venosmeri in raz- oroži, ko ga osredinjen na analizo odpora in transfera pripelje do tega, da kot suho zlato sprejme analitikove interpretacije v zadnji fazi terapije. Pozablja, da se v ortodoksnem razumevanju psihoanalitičnega procesa za pacienta vnaprej predpostavlja, da »ne ve« resnice o sebi in da mu mora to resnico servirati nekdo drugi. Vsak ugovor se lahko okarakterizira kot manifestacija odpora ali transfera in pacient lahko postane enakopraven šele tedaj, ko se ga obdela, šele potem, ko najprej izpolni zelo neenakopravne pogoje. To paje lahko tudi prav tista »eman- cipacija«, ki si jo razredna oblast in gospostvo želita, namreč občutje enakovred- nosti, »posvećenosti« in sprejetosti osebe, ki je indoktrinirana. Ta nevarnost bo v psihoanalitični praksi prisotna vse dotlej, dokler ne bo teoretsko jasno oprede- ljeno, kaj je utemeljen ugovor pacienta in kaj je fantazem, ki ga ustvaija odpor. Dokler je možno vsako nestrinjanje izpeljati na odpor v psihoanalitičnem smislu, bo vsekakor odprta zlasti tista pot, ki vodi k prevzemanju dogme in manj tista, ki vodi k resnici, ki je dialoška in ne enostranska. Drugo vprašanje, ki se mi zdi izredno pomembno, je vprašanje znanja. To je namreč ključno vprašanje, ki ga mora reševati kritična analiza izobraževanja. Funkcija izpitov, ki jo obravnava Kvale, ima glede na to vprašanje sekundaren pomen. Zakaj? Zato, ker lahko izobraževanje tudi ob - hipotetično - idealni humanizaciji pre- verjanja znanja, torej izpitov, zadrži tradicionalno funkcijo reprodukcije razred- nih odnosov že samo s tem, da posreduje in producira tisto znanje, ki je za raz- redno rabo. Družbena kritika izobraževanja se ne sme ustaviti ob izpitih in preverjanju znanja, ampak mora prek tega prodreti k bolj bistvenemu vprašanju, kako se v dani družbi opredeljuje, kaj je znanje in kakšno znanje se v tej družbi posreduje. Vidi se npr., kako se specificirano in diferencirano posredovanje znanja ujema s specificiranjem dela in družbenih vlog, denimo s poklicnimi hierarhijami. »Po- možni« poklic pridobi ravno toliko znanja, da ostaja v podrejenem položaju - tehnik do inženirja, medicinska sestra do zdravnika itn. Drug primer je parcial- nost in nepovezanost znanja - ta onemogoča pregled nad problemi in onemogoča njihovo kritično vrednotenje. Nevarnost je še toliko večja, ker velikokrat narav- nost mešamo če ne celo enačimo specialno znanje s poglobljenim znanjem in kvantiteto znanja s kvaliteto znanja. Ko pa se enkrat prebijemo do spoznanja, da je dobro znanje tisto znanje, ki je osmišljeno, poglobljeno, kritično, skratka kvalitetno, moramo tudi ugotoviti, da je prav to tudi tisto znanje, ki se ujema z interesi posameznikov. Ob takšnem ujemanju pa je treba tudi vlogo izpitov videti drugače in osebno sem prepričan, da izpiti niso nobeno nujno zlo, ampak zlo, ki ga je z ustreznimi načini prido- bivanja znanja mogoče sploh odpraviti. Tudi če vlogo izpitov zares zreduciramo na preverjanje znanja in odpravimo razredno izkrivljanje te vloge, se mi zdi, da problem izpitov s tem ne bo rešen. Rešen bo takrat, ko se bo pridobivanje znanja ujemalo z interesom po znanju, 127 a takrat, to sem prepričan, izpiti ne bodo imeli nobenega smisla. Ali je to pri- čakovanje res tako utopično in nerealno, o tem nisem gotov, mislim pa, da je o tem vredno razpravljati. Tretje vprašanje bi le na kratko opredelil. Gre namreč za osnovni problem marksistične psihologije, ki danes verjetno ni v tem, ali se prizna konstitutivna vloga družbenega pri oblikovanju duševnega dogajanja. Za marksizem je jasno, daje duševnost in z njo osebnost posameznika splet družbenih odnosov in vsebin, kije na neki način interioriziran v individiuu. Toda marksizem - in to je pomanj- kljivost - doslej ni znal zadostno problematizirati samega procesa interiorizacije družbenih odnosov. Danes je več kot jasno, da Zavest ni preprosto zrcaljenje druž- benih odnosov v smislu nekakšne vulgarne teorije odraza. Zavest konstituirajo in- teriorizirani socialni odnosi, toda zavest, duševnost in osebnost nikakor niso zgolj mehanična ekstenzija teh odnosov. Tu imamo opraviti z negacijo, celo z dvojno negacijo v razvoju človeka, ki najprej z razvitjem socialnih odnosov negira same- ga sebe kot biološko bitje, ki pa mora, da se razvije v družbeno bitje in osebnost, odražajočo prav to socialno in kulturno v sebi, vendar na neki način negirati tudi kulturo, bivajočo v socialnih odnosih in jo prenesti na raven osebnostne nadgrad- nje, ta pa je spet v posamezniku, je torej individualizirana. Kakor družbeni odnosi negirajo in nadgradijo biološke, čeprav se iz njih razvijejo, tako individualizirana zavest negira in nadgradi družbene odnose, čeprav se iz njih razvije. Interiorizacija družbenih odnosov pa ni nekaj samoumevnega, banalnega, tem- več nekaj, kar je z znanstveno analizo treba šele pojasniti. Interiorizirani socialni odnosi so druga kvaliteta kot objektivni socialni odnosi, toda zakonitosti nasta- janja in delovanja te kvalitete še vse premalo poznamo. Zato bo vsaka marksi- stična psihologija, ki banalizira problem interiorizacije, ostala v najboljšem pri- meru zasnutek, ki deklarira nekaj, česar dejansko ne more razložiti. Z drugimi besedami: ni dovolj, če interiorizacijo predpostavimo, moramo jo tudi pojasniti. Avtor, čigar knjigo smo prebrali, se je tega problema deloma zavedal, ko npr. na strani 127 govori o »posredovanju med materialnim in psihičnim«, očitno pa prek tega ni šel in se z veliko dozo samoumevnosti loteva tega posredovanja. Res je avtoijeva centralna tema drugje, toda v kratkem poglavju, ki je ambiciozno na- slovljeno kot »zasnutki za dialektično materialistično psihologijo« manjka tema- tiziranje nekega bistvenega problema. dr. Slavoj Žižek, ISU Ljubljana: Tovariš Žižek se je v svojem diskusijskem prispevku, ki je naletel na živahen odziv prisotnih, dotaknil naslednjih vprašanj: Najprej se je v repliki na Muskovo kritiko psihoanalize in njenih emancipa- toričnih možnosti sklical na Lacanovo interpretacijo psihoanalize in v navezavi na njena dognanja dokazoval, da tu pacient ni tisti, ki ve vedno manj od analitika, temveč da pacient več ve, kot misli, da ve. V naslednji točki je opozoril, da Kvalejeva knjiga obravnava sicer norveške primere, da pa so ti norveški primeri tudi naši primeri. Nadalje je utemeljeno po- kazal, kako se za metodami racionalizacije in »demokratizacije« izpitnega po- stopka, ki jih v zadnjem času lahko srečujemo tudi v izpitni praksi na naših vi- sokih šolah, skriva represivno jedro. Razkrinkanje te maskirane represije je po njegovem mnenju eden pomembnejših rezultatov Kvalejeve knjige. Naposled je pojasnil, da je iluzorično pričakovati, da bi bilo mogoče doseči kakršen koli uspeh pri eksperimentalnih poskusih uporabe posameznih oblik al- ternativne izpitne prakse v pogojih nespremenjenega globalnega izpitnega režima. S tem je odgovoril na Kordašev »dokaz«, da napotki Mao Zedonga v zvezi z iz- pitnim izpraševanjem niso praktikabilni oziroma realizabilni. V podporo prepri- čanju, da so, je tov. Žižek navedel konkreten primer pariške univerze Vincennes. 128 Bogomir Mihevc, Center za razvoj Univerze, Ljubljana: Kvalejeva knjiga o izpitih, ki se je desetletje po nastanku pojavila za majhen denar tudi na našem književnem tržišču, predstavlja na prvi pogled dober povze- tek mnenj, zahtev in idej, ki so jih izražala takoimenovana študentska gibanja koncem šestdesetih let. Reči moramo, da je marsikatera pedagoška ideja, ki so jo tudi v pismeni obliki izražali kritični študenti v tistih starih časih, že postala del pozitivne pedagoške tradicije. Pedagoške ideje študentskih gibanj, tudi tistih na naših tleh, so bolje preživele kot nekateri drugi nazori, ki jih pripisujemo tak- ratnim študentskim aktivistom. To ni nič čudnega, saj so kritična mnenja, zahte- ve in delno sistemizirane »študentske« ideje, izhajale iz poznavanja konkretnih razmer na posameznih univerzah in glavnih značilnosti sistema vzgoje in izob- raževanja v posameznih deželah. V kritiki konkretnih razmer rojene ideje pa še danes predstavljajo oporo za razmišljanja o ciljih in načinih preobrazbe (visokega) šolstva, ki, kot vemo, ne more biti nadomestek za družbeno preobrazbo. Kvale ilustrira svoj odnos do izpitov seveda s primeri iz izpitne prakse na nem- ških, norveških in ameriških univerzah. Neredko pa nas opisi izpitnih situacij, zlasti pa njihovih okvirov in posledic srhljivo spominjajo na naše osebne izkušnje in na pedagoško prakso na naših visokošolskih organizacijah. Rezultati raziskav Centra za razvoj univerze o vrednotah študentov kažejo podobno storilnostno usmerjenost naših študentov v osvajanje podatkov, pasivnost pri poslušanju (!) predavanj, prikriti izpitni tesnobi, ki je le del globlje bojazni za delo po diplomi, površni in zunanji motiviranosti za študij, zlasti na nekaterih visokošolskih or- ganizacijah ipd. Zanimivo bi bilo organizirati ponovno razpravo o problemih v zvezi z izpitnim režimom na podlagi strnjenih ugotovitev raziskav in izkušenj o naši situaciji. In kaj seje zgodilo potem, ko je ponehalo vrenje študentov, ko so teksti s štu- dentskimi zahtevami in parolami začeli bledeti? Kaže, da je marsikatera študent- ska ideja o izboljšanju univerze, nastopila svojo dolgo popotovanje skozi institu- cije na nenavaden način. Reprezentativni predstavnik vlade ZR Nemčije V. Dohnjanije na predavanju na ljubljanski univerzi že leta 1972 izjavil, daje takrat zastavljena zakonodajna reforma nemškega visokega šolstva prisluhnila marsika- terim študentskim zahtevam. Podobno trditev je izrekel leta 1980 na istem mestu vodilni evropski visokošolski didaktik V. Ritter in dodal, da so študentska gibanja vplivala na razvoj nove pedagoške stroke visokošolske didaktike. O tem pričajo tudi domača dela s tega področja npr. V. Schmidta in B. M. Požarnikove. Izgleda, da so tudi državnopravne in tehnokratske reforme v Franciji in drugih deželah poskusile upoštevati konstruktivne predloge kritičnih študentov. Veljalo bi zato urediti dokumentacijo o pedagoških idejah, zahtevah in pred- logih t. i. študentskega gibanja v SRS, SFRJ zlasti v obdobju 1968-1972, sledov, ki so jih pustile v resolucijah, zakonih in konceptih za preobrazbo našega sistema vzgoje in izobraževanja, kritično pretresti zapisano, ločiti predsodke od fantaz- magorij in s tem obogatiti revno zakladnico strokovnega in raziskovalnega dela, brez katere bomo težko shajali pri prizadevanjih za preobrazbo usmerjenega iz- obraževanja, družbe in naših glav. Kar se pa tiče Kvalejeve (ali Heglove trditve, na to se ne spoznam), da oblast izvajajo vedno le drugi, bi dodal, da ne drži. Oblast pomagajo, pa še kako, izvajati tudi hlapci, zlasti če mislijo z gospodarjevo glavo. LITERATURA: Mihevc B.: Okrogla miza o visokošolski didaktiki v ZR Nemčiji, Vestnik, Uni- verza Edvarda Kardelja v Ljubljani, let. 10, 1980/81, št. 2, 30-31 Schmidt V.: Visokošolska didaktika, DZS, Ljubljana 1972 129 B. Marentič-Požarnik: Prispevek k visokošolski didaktiki, DZS, Ljubljana 1978 Razgovori o visokošolski didaktiki, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, CPU FF, CRU, 1979 Kump S. in sodelavci: Izobraževalna pot in sistem vrednot študentov, I., II., III. poročilo, Center za razvoj univerze, 1979, 1980, 1980 Ključni problemi dolgoročnega razvoja visokega šolstva v SR Sloveniji, Novosti CRU, 1981, št. 12, 1-23 Cveta Razdevšek-Pučko, Pedagoška akademija, Ljubljana: Knjiga je sicer nastala v drugačnih družbenih razmerah, ki torej pogojujejo drugačno problematiko izpitov, vendar v njej kljub temu prepoznamo vrsto ugo- tovitev, ki veljajo, oz. so značilne tudi za naš družbeni, izobraževalni in torej tudi izpitni sistem. - Opozarja na podcenjevanje procesa preverjanja in ocenjevanja na vseh rav- neh, še posebej na visokošolski stopnji - od tod izrazita metodična neusposob- ljenost za preverjanje znanja. - Poudaija protislovje med najpgostejšimi zahtevami na delnih izpitih (eno- stavna reprodukcija) ter med zahtevami na zaključnih izpitih, pri diplomskih na- logah, ki kar naenkrat zahtevajo od študentov samostojnost, ustvarjalnost in kri- tičnost. - Značilnosti naše družbe je mogoče prepoznati tudi v kritični analizi racio- nalizacije na področju izobraževanja. Kvale opozarja, da so različne oblike sprot- nega preverjanja, delni in vmesni izpiti le na videz prednosti za študenta, da pa so ob tem študenti bolj pasivni, orientirani izključno k posameznim izpitom, »tako da ostane marsikatera dodatna knjiga neprebrana, da se diskusije zadušijo« (stran 144). V kritičnem prikazu racionalizacijskih prizadevanj komisije Ottosen (strani 143-147) prepoznavamo marsikateri element naših najnovejših reformnih priza- devanj, pa naj gre za prilagajanje strukture izobraževanja potrebam družbe, za iz- pitne pravilnike, ali za način financiranja: »oblasti zaupajo v racionalizacijske uk- repe, ki povečajo pritisk pri delu in poostrijo kontrolo nad učitelji in študenti. Output akademske delovne sile naj se poveča, stroški izobraževanja na diploman- ta pa naj se znižajo« (Kvale, stran 147). Lev Kreft, MC pri CK ZKS, Ljubljana: Menim, da izdaja knjige v tem trenutku, deset let po prvem izidu, nikakor ni prepozna, in da tudi vsebina knjige ni zastarela. Ena od glavnih referenc knjige je prispodoba o gospodarju in hlapcu, ki je še mnogo starejša od te knjige, pa ven- dar ni nikoli zastarela, in je tudi še danes nimamo v slovenskem prevodu. Zveza z letom 1968, ali, če hočemo, s študentskim gibanjem, je seveda očitna, toda zaključki in tudi sama metoda Steinarja Kvaleja gredo že preko dometa ge- neralnih idej študentskega gibanja. Kvale skuša odpreti širok horizont revolucio- narne spremembe družbe in prav s svojo analizo izpitnega gospostva skuša, včasih morda celo za vsako ceno, prikazati koreninjenje tega razmerja v družbenem raz- merju. Njegova pot od izpraševanja pozitivistične pedagogike in psihologije do zahteve po kritiki politične ekonomije že presega običajne okvire študentskega gi- banja, zlasti pa s tem, ko razkrijejo, da represija v šoli ni samostojni izvor kon- fliktov. 130 Leto 1968 je seveda v vsem svetu prineslo različne posledice, in ena od teh je tudi forsirana racionalizacija šolstva, v kateri se dogaja približno tisto, kar se je dogajalo v velikih mestih po revolucionarnih vstajah, ko so gradili široke ave- nije, da bi preprečili barikadni boj in omogočili manevriranje vojske in policije. Ločnica med to svetovno situacijo racionalizacije, ki je morda še bolj boleča tam, kjer je birokratizem trdneje v sedlu in racionalizaciji dodaja še specifično svoj smrad, in našim družbenim procesom je v tem, da je bil pri nas na osnovi druž- bene krize konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let narejen globalen revo- lucionaren poskus družbene spremembe. Ta poskus je sicer danes v krizi, in kako bi nek radikalen razredni program lahko zaobšla kriza, ko pa je ravno že v iz- hodiščih uperjen zoper nosilce te krize - birokracijo in tehnokracijo. Toda naj že bo v krizi tako ali drugače, ta poskus je še danes tisti globalni družbeni revolu- cionarni program, s katerim presegamo tudi v vzgoji in izobraževanju situacije preproste racionalizacije »vzhodnega« ali »zahodnega«, pa tudi »severnega« ali »južnega« tipa. Če in koliko je usmeijeno izobraževanje danes pri nas raciona- lizacija v Kvalejevem pomenu besede, in kolikor lahko (in gotovo lahko!) še ved- no govorimo tudi o delovanju starega sistema, predreformnih osnov, zlasti v oce- njevanju in izpitnih procedurah v visokem šolstvu, toliko je seveda ravno ta pro- gram radikalnih družbenih sprememb v smeri socialističnega samoupravljanja kot dominantne sile delavskega razreda, organiziranega za vladanje, tudi program borbe zoper racionalizacijo šolstva, program, ki zahteva razšolanje šolstva. Seve- da tudi nastajanje tega delno racionaliziranega sistema, ki je v toku, ne more iz- podbiti zahteve po temeljnih spremembah družbenih razmerij, še zlasti pa ne v obdobju krize, ki spet enkrat tudi pri nas vtepa v zamaščene možgančke vseh ra- cionalizatorjev - dialektiko. Jože Valentinčič, uredništvo Prosvetnega delavca, Ljubljana: Knjiga Izpiti in gospostvo, ki jo je napisal Steiner Kvale, je tudi za nas in naše razmere silno aktualna, zlasti še kot spodbuda za kritično družbeno analizo po- javov, do katerih prihaja pri izpitnem režimu in celotnem načinu selekcije in pre- verjanja znanja tako v srednjem kot visokem izobraževanju. Veliko primerov je tu potrebnih take kritične analize, ki se ne sme ustavljati le pri psiholoških, pe- dagoških in andragoških vidikih ravnanja, temveč mora hkrati poseči v marksis- tično razčlenjevanje njegovega družbenega ozadja in iz tega črpati nekaj več od- ločnosti, kot jo ponavadi imamo, za spreminjanje stanja. Prav v tem nam torej Kvale ponuja tudi metodo, kako naj se lotevamo pogledov in navad, ki niso v skladu z našo samoupravno socialistično usmerjenostjo in njenim pojmovanjem človeka. Izpiti in druge oblike preverjanja znanja, šolske ocene in spričevala imajo naj- večkrat tudi pri nas odločilno vlogo pri izbiri, usmerjanju in preusmerjanju učen- cev in študentov. Ob vsej njihovi relativnosti in včasih dosti skromni prognostični vrednosti, ob vsem zapostavljanju drugih - socialnih in osebnostnih vidikov, ki bi morali imeti pri tem večjo težo. Po končani osnovni šoli (osnovnošolski ob- veznosti) začenjamo uvajati malo bolj pretehtan sistem razporejanja vsake gene- racije glede na potrebe združenega dela in želje posameznikov. Pred mladimi se odpirajo programi srednjega izobraževanja, skrajšani programi in programi uspo- sabljanja za delo. Že na začetku srednjega izobraževanja naj bi usmerjanje dopol- njevali še s preusmerjanjem med študijem, ko naj bi se vsak učenec dokončno op- redelil za pravo smer, s tem tudi za raven izobrazbe, ki jo bo prejel pri vstopu v življenje. Ta prava smer naj bi upoštevala tako učenca kot potrebe okolja (naj- večkrat), saj je za posamezno šolo združeno delo tedaj že ta ali ona delovna or- ganizacija s svojimi, največkrat kratkoročnimi kadrovskimi načrti in zahtevami. 131 Pri vsem tem se odpirajo mnoga vprašanja, ki zahtevajo kritično družbeno ana- lizo. Koliko je npr. sistem razporejanja učencev ob vstopu v srednje izobraževanje že osvobojen socialnega razlikovanja, katerega posledice se kažejo na tej stopnji tudi v boljšem ali slabšem učnem uspehu, kije največkrat glavno merilo pri spre- jemu v srednjo šolo? Koliko je to operativno usmerjanje vpisa in učencev v skladu s potrebami združenega dela utemeljeno vsakokrat s stvarnimi, dolgoročnimi raz- vojnimi potrebami dela, ki upoštevajo predvideni razvoj znanosti, tehnike in teh- nologije - koliko pa so ugotovljene potrebe zgolj trenutna slika nekega stanja na- šega razvoja, ki je v sebi tudi zelo protislovno, saj vemo, da smo uvažali tudi za- starelo tehnologijo in odslužene licence, kijih razviti ponujajo za nizko ceno manj razvitim. Kolikor se v pritiskih na usmerjanje in preusmerjanje mladine med srednjim izobraževanjem v manj zahtevne poklice izraža ozka tehnokratska mi- selnost, ki bi rada podredila prihodnost generacij svojim trenutnim potrebam, šolo in šolske ocene pa porabila kot sredstvo za zagotavljanje potrebnih »kontin- gentov delovne sile«, in to za dela, za katera ne dobivajo več tako zlahka kot do- slej ceneno »delovno silo« iz vrst nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev iz drugih republik? Koliko bo v prihodnje tudi način sprejemanja na višje in visoke šole odražal kratkotočnost namesto dolgoročnega načrtovanja razvoja in potreb- nih strokovnjakov? Selektivni sistem se bo namreč zagotovo opiral na izpite in ocene, podrejen takim in drugačnim pritiskom objektivne nujnosti, pa tudi ozkih in trenutnih interesov. Kvalejevo tezo, da izpiti izražajo kapitalistične družbene odnose, lahko raz- umemo pri nas, da odnosi pri izpitnih in drugih oblikah preverjanja znanja iz- ražajo in odkrivajo usedline starih družbenih odnosov, ki jih vzgojno-izobraže- valni sistem še ni »prebolel« v celoti, ker so v njem po tradiciji tako zasidrani, da se venomer znova porajajo. Ti odnosi se včasih obrnejo v del mlade generacije in jo obravnavajo po starih razrednih, ali pa po sodobnih tehnokratskih merilih. V nekaterih republikah je osip po prvih dveh letih srednjega usmerjenega izob- raževanja izločil iz nadaljnjega šolanja kar celo tretjino vpisanih. Pri nas so ne- kateri učiteljski zbori ob prvi konferenci ravnali (zaenkrat še brez izključevanja) po isti logiki. Tako hkrati poudarjamo napredno načelo, da moramo vsakemu nuditi na pot v življenje celostno osnovno izobrazbo in neko temeljno usposob- ljenost za delo ali strokovno izobrazbo, istočasno pa z merili stare selektivne sred- nje šole obravnavamo mlade in po načelih selekcije odbiramo kot nekoč, ne da bi pomislili, da s tem učitelji rešujejo le svoj »problem«, pozabljajo pa na »pro- blem« tako izločene mladine in njene prihodnosti. Didaktika ponuja načelo in- dividualizacije in diferenciacije kot zdravilo, da ne zavreš sposobnega, manj spo- sobnega pa pripelješ dokler zmore. Vendar srednješolskih učiteljev nismo nikdar usposabljali za ta način dela, še manj pa jih usposobili za drugačno obravnavo manj sposobnih, ki prihajajo zdaj tudi na srednjo stopnjo, in to ob enakih učnih načrtih, izredno veliki razliki v predznanju učencev, v njihovih sposobnostih, mo- tiviranosti in delovnih navadah ter s prepolnimi razredi. Gospostvo nad učenci, študenti in odraslimi udeleženci izobraževanja še živi - v odnosih, uniformiranih pravilih in ustaljeni tradiciji. Odrasli, ki se po letih uspešnega poklicnega dela vračajo v izobraževanje v srednje, višje in visoke šole ter v podiplomski študij, se dostikrat razočarani spašujejo, ali se v šoli v teh de- setletjih samoupravnega razvoja ni nič spremenilo inje geslo, daje učenec subjekt učnega procesa še zmeraj samo okrasna parola. Ponižujoča, iz samega gospostva izvirajoča, je največkrat že sama metoda dela, ki se ne meni za to, da ima pred seboj zrele osebnosti, z bogatimi življenjskimi in delovnimi izkušnjami, s svojimi izobrazbenimi potrebami in vprašanji, na katera iščejo odgovor. Pri nas je v zad- njem času moderna parola, da moraš v imenu enotnosti vzgojno-izobraževalnega sistema enotno tj. uniformirano obravnavati tako mlade kot odrasle, z enakimi merili in odnosi torej sina in očeta. V praksi se včasih to sprevrže v situacije, ko 132 dosega gospostvo svoj absurdni vrh. Odrasli tedaj pravijo, da imamo v naši družbi sicer povsod uveljavljeno samoupravljanje kot neodtujljivo pravico delavca in ob- čana - le v šolskih klopeh, če se le-ta vanje vrne, je še naprej, kot nekoč, samo uboga para. Kritična misel, s katero E. Kvale razčlenjuje nekatere pojave vzgojnoizobra- ževalnega procesa, bi morala tudi pri nas večkrat priti na površje in se vključiti revolucionarno v dialektični spopad naprednejšega z ostanki starega in prežive- lega, pa tudi s tehnokratsko miselnostjo, ki je v pedagoški preobleki še posebej odvratna. * * * DODATEK U D K: 371.27:373.5 Darij Zadnikar VREDNOSTNA FORMA IN OCENJEVANJE V SREDNJI ŠOLI V razpravi o (ne)aktualnosti dela Steinerja Kvaleja za naše razmere so si bili vsi enotni, da avtor vsekakor problematizira nekatere teme, ki se jim naše šolstvo ne more izogniti. Če se prav spomnim, je sicer bila med mnenji razpravljalcev ena izjema, ki pa, če ni drugače, je prispevala vsaj k veselemu vzdušju. Kar aktualizira »Izpite in gospostvo« v naših razmerah, so prav te razmere, pravzaprav, če sem natančnejši, razmere, ki se nam šele obetajo, to nas nujno po- stavlja v položaj, da, če hočemo vedeti, kaj nam pravi Kvale v »Izpitih in gos- postvu«, moramo brati neko drugo delo, ki sicer ni izšlo v tako obetajoči knjižnici v znaku krta podganjega videza^ Ta druga knjižnica, oz. založba, ki ji je tak za- ščitni znak povsem odveč, je »ČZ Uradni list«, samo delo pa ima naslov »Us- merjeno izobraževanje; zakon s komentarjem in izvršilnimi predpisi ter smernicami za oblikovanje vzgojnoizobraževalnih programov«. Ker to usmerjeno izobraževa- nje obiskuje šele prvi letnik srednjega izobraževanja in se ga držijo še mladost- niške in celo pubertetniške težave, bi bilo potrebno aktualizirati Kvalejevo ana- lizo, čeprav mu je v ospredju visokošolski izpitni režim, na pogoje srednjega šol- stva, oz. srednjega usmerjenega izobraževanja. Tudi v srednji šoli je uveljavljena institucija ustmenega in pismenega ocenje- vanja, je eden od njenih temeljnih' konstitutivnih elementov. Da gre pri odnosu izpraševalec in izprašani za odnos gospodar-hlapec, kot to označi Kvale, prevze- majoč termin iz Heglove »Fenomenologije duha«, je evidentno, vendar, za to vna- njo dialektiko hierarhičnih odnosov stoji še poseben družbeni odnos, ki si prisvoji prav to obliko pedagoškega procesa. Prav tukaj se avtor iztrga iz omejenosti svo- jega časa (1968-72), ter od takrat razširjene kritike avtoritarnega sistema preide 133 v kritiko kapitalizma. Samo šolstvo in vse njegove pojavljajoče oblike se izkažejo neposredno vpete v vladajoče razredno gospostvo. Šola naj bi producirala znanje, producira pa blago, oz. tisto, kar je v danem načinu edino možno producirati. Poznamo različne šole, ki producirajo različno blago: elektrotehnike, gimnazijce, strojnike itd. Kot za vsako blago, lahko tudi na produkte šolskega procesa upo- rabimo Marxovo analizo blagovne in vrednostne forme ter ustrezajočega blagov- nega fetišizma. Kvale nakaže problem, ki je razgrnjen v začetku Kapitala I. Kvale sam pritrdi, da ocene subjektivno in objektivno ne izražajo znanja, am- pak da je njihova funkcija povsem drugačna, zato pa se tudi izoblikuje prav tak- šna forma označevanja blaga. Žal sta prevajalca norveški termin karakter preva- jala z red in ne ocena kot tudi predvideva že omenjeni zakon. Kvale nam podaja historično-etimološko analizo termina, ki da pomeni označiti, zapečatiti in kaže na usodnost ocene v procesu realizacije te ocene, to je odjemu izšolanega. Naša beseda ocena je povsem enoznačna - pri oceni gre za cenovno formo tega spe- cifičnega blaga. Že sama akademska pozitivistična psihologija ugotavlja, da učitelj pri ocenje- vanju ne upošteva neko absolutno kvalitativno in kvantitativno raven znanja, am- pak učence med seboj primerja. Zgodi se, sploh pri začetnikih, da npr. ocena 3 v enem razredu pripada povsem drugi količini in kakovosti znanja kot v nekem drugem razredu - torej ne meri znanja. Ocena 3 ali 4 nam nič ne pove o znanju, učencu ne koristi (nima feed-backa), ker ne vet kaj je vedel in kaj ni povedal, če pa bi se mu to razložilo, bi bila ocena odveč. Če učitelj pričakuje na svoje vpra- šanje odgovor a, b, c, d, in dobi pri enem učencu a, b, pri drugem c, d, lahko dobita oba isto oceno 3, ki ne pove nič o vsebini znanja. Še večji nesmisel se na prvi pogled zdi, če bi trdili, da trojki elektrotehnika in gimnazijca pomenita isto znanje. Ju pa na nek način očitno izenačuje, kar se vidi pri selekciji ob vpisu na višje šole, kjer lahko pristopajo srednješolci iz različnih šol. Ta ocenski izraz nas neposredno zveže z Marxovo analizo vrednostne forme. »Objektivni« učitelj se samo subjektivno dokoplje do skrivnosti Obče vrednostne forme. Njegova ocena je cena blaga. Če je z vrednostjo izražena materiatura abstraktnega dela, oz. če je v 20 vatlih platna ista količina abstraktnega dela kot v enem suknjiču in se po- zneje to kaže v enaki ceni, zakaj pa sta 3 (db) elektrotehnika in 3 (db) gimnazijca enaki oceni, zakaj imata enako vrednost, ko pa vemo, da sta dejansko neprimer- ljivi kvaliteti? Pravo 5 sem dobil, ko sem se naučil, da hrušk in jabolk ne smem seštevati. Tudi za njima tiči nekaj tretjega, kar ju enači kot vsako blago - ab- straktno delo. To abstraktno delo ima za šolo specifično formo »piflanja« in ko- likor učenec ne prevzame to obliko, je slab učenec. Podrobnejšo analizo v smeri, ki je tu nakazana, je pa nujna za razumevanje šolstva, ne bomo našli pri Kvaleju, ampak v prvih poglavjih Kapitala I. Vendar, muke našega starega šolstva so neposredno muke našega gospodar- stva. Nizka tehnologija in še slabša produktivnost, jalovost in nesposobnost gos- podarstva in nešteto drugih vzrokov, ki izvirajo iz samih zakonov produkcije bla- ga, rezultira, da se proizvaja premalo tistega, kar ljudje rabijo, in še tisto se pro- izvaja slabo, po drugi strani pa veliko tistega, kar sploh ne vemo čemu bi služilo. Na tržišču vlada zmeda in edini trdni zakon je špekulacija in donkihotovstvo dr- žavnih ukrepov. Ekonomiki tarnajo in vso svojo nesrečo si lajšajo z znanstvenim sklepom: »Tržišče ne funkcionira«. K sreči se jim ponudi neka posebna industrija in pripadajoč trg, šolstvo, kjer bodo lahko preizkušali v praksi svojo »mikroeko- nomsko« teorijo. Saj staro šolstvo je enako kot gospodarstvo, preveč blaga brez uporabnih vrednot in premalo tistega, ki ga tržišče rabi. V razmerah blagovne produkcije ne producirati blago pa je norost. To, da blagovna razmeija v starem šolstvu ne funkcionirajo, je bilo videti še pred šestimi leti in tremi visokošolskimi zakonodajami nazaj, večinoma pa še danes. Skoraj na vse fakultete seje dalo vpisati 134 brez omejitev, vsakdo je lahko realiziral svojo maturitetno ceno, pa če je bila 2 ali 5, torej je bila ocena povsem odveč. Tudi gospodarstvu cena na novo zaposlenega ni imela nobenega pomena, saj je za pripravnike tako ali tako veljala uravnilovka. In ko je pridrla revolucionarna ideja o razšolanju šol, ki bodo vgrajene v novo združeno delo, seje staro gospodarstvo v preobleki »združenega« dela lotilo nove šole. Ekonomiki so najprej pohiteli zgraditi svojega ljubljenca tržišče, sfero me- njave. Ocena dobi dejansko cenovno formo. To se kaže že nekaj let ob prehodu iz osnovne v nekatere srednje šole, kjer vpis (selekcijo), na osnovi ocen višjih raz- redov, opravi računalnik, ki ni obremenjen z meščanskim humanizmom, četudi po drugi strani nepotizmu še ne pride do živega. To pa le ni bilo dovolj, tržni zakoni so utesnjeni in kličejo po reformi šole. V srednjem usmerjenem izobra- ževanju bo več težavnostnih stopenj, prehod iz ene v drugo pa bo, v skladu s kon- kurenčnimi razmerji v in izven šol, uravnavano z ocenami. Kako bo oddelčna skupnost funkcionirala kot skupnost, če se bo prepuščalo iz stopnje v stopnjo do- ločeno število - konkurenca je tu temeljni odnos. Vstop v »združeno« delo pa je že po njegovi naravi kaznovalno sredstvo. Rekrutacijska funkcija ocenjevanja kot nam jo razloži Kvale, bo v usmerjenem izobraževanju šele zaživela. Blagovna forma bo sproščena, »svobodno« tržišče vzpostavljeno. Že analiza sedanje strukture diplomatov kaže, da šole reproduci- rajo obstoječo socialno strukturo. Bo analiza usmerjenega izobraževanja pokazala druge rezultate? To je edini ključ, ki bo razkril revolucionalnost ali reakcionar- nost nove šole. Namesto, da bi vgradili šolo v združeno delo tako, da to združeno delo šele zgradimo, kar je revolucionarni proces, nam s fiziokratskimi in utopič- nimi iluzijami ovešena pisana druščina (raz)druženega gospodarstva in šolskih ministrstev kroji novo kapitalistično prikazen. Ob pogledu na voluntaristično krojenje pedagoške industrije za proizvodnjo omejenega blaga, ki bo zmožno slu- žiti tehnologiji, ki se je tako široko uvažala v šestdesetih in sedemdesetih letih, se lahko sprašujemo: v čem je to revolucionarna pridobitev? S pasivnim spreje- manjem tehnologije zdaj aktivno krojimo pripadajoča družbena razmerja. Ni jas- no, v čem je dopuščanje nadaljnjega razraščanja blagovnega fetišizma v pedagoški sistem socialističen, čeprav je jasno, daje nujno in adekvatno »združenemu« delu. »Vrednost pravzaprav izraža samo s pomočjo stvari izražen proizvodni odnos dejavnosti ljudi.« Marx, Th. ii. Mehrwert III, S. Vili »Družbeni odnosi njihovih del torej niso in se zato ne prikazujejo kot nepos- redno družbena razmerja oseb v njihovih delih, temveč kot stvarna razmerja med osebami ali družbena razmerja stvari. »Marx, Kapital I (I. izd. 1867), Časopis ... 13-14, str. 203. UDK: 371.27:373.3 Diana Sivec FUNKCIJA OCENJEVANJA V NAŠI OSNOVNI ŠOLI Kvalejeva analiza visokošolskega izpitnega sistema na Norveškem je dober prikaz funkcioniranja izpitov v obstoječem vzgojnoizobraževalnem sistemu. Kljub določenim družbenim razlikam se nam vsiljujejo podobnosti z našim vzgojnoizobraževalnim sistemom ter posebej s funkcijo ocenjevanja, zato bi po- samezne izsledke lahko koristno uporabili tudi za konkretno analizo izobraževa- nja pri nas. Čeprav je Kvalejeva analiza análiza visokega šolstva, so rezultati spodbudni tudi za razmišljanje o funkciji ocenjevanja v osnovnem šolstvu. 135 Po Zakonu o osnovnem šolstvu in družbenem varstvu otrok ima osnovna šola pri nas »splošno izobraževalni značaj. S tem, ko učence vzgaja in jim omogoča splošno izobrazbo, jih pripravlja za nadaljnje izobraževanje, za delo, pa tudi za vključevalni značaj. ... S splošno izobrazbo, z njenimi vsebinami in prakso v ce- lotnem šolskem delu pa pripravlja učence tudi za aktivno udeležbo v socialistični samoupravni družbi in za osebno življenje.«1 Njeno temeljno načelo je »razvijati osebnost in ustvarjalne sposobnosti vsake- ga posameznika in pripravljati učence za aktivno vključevanje v samoupravne od- nose ter v družbeno aktivnost za materialni in kulturni razvoj.«2 Splošno izobraževalni značaj osnovne šole je točno določen s smernicami za delo osnovnih šol, z obveznimi predmetniki in učnim načrtom. Značaj splošnosti se kaže v tem, da so vsebine iztrgane iz zgodovinske družbenosti, da dobijo zato abstraktno podobo, ki je namen sama sebi in je brez konkretne razredne vsebine. S tem izgubijo za učenca vsak smisel in mu ubijejo interes za učenje. Če učenec te abstraktne vsebine absorbira do take mere, da jih je zamožen samostojno re- producirati, je nagrajen s pozitivno oceno in s tem pripuščen k napredovanju v višji razred. Ocena je torej tista, ki določa vrednost učencu, in ki odloča, ali bo napredoval, hkrati pa postane za učenca edina pomembna vrednota, za katero se je vredno boriti. Učenci vstopajo v izobraževalni proces s svojo osebno preteklostjo, iz katere izhajajo tudi njihove osebnostne razlike. Socialna pogojenost teh razlik je za vzgojnoizobraževalni sistem nepomembna, važne so le posledice, ki se v izobra- ževanju kažejo v različnem uspehu učencev. Ta uspeh se skuša preko reproduk- cije predpisanega znanja in primernosti vedenja objektivno izmeriti s skupnim ek- vivalentom, oceno. Ocenjevanje, če naj bo »objektivno«, torej predpostavlja ena- kost učencev. Učenci pa so lahko »enaki« le tedaj, če odmislimo socialne razlike med njimi. Ker pa socialnih razlik ne odpravimo s tem, da jih odmislimo, se zno- va pokažejo kot razlike med ocenami. Socialna nasprotja se s tem zreducirajo na razlike med ocenami. Vsak učenec je zdaj okarakteriziran z oceno, ki določa nje- gove »življenjske možnosti in postane važen sestavni del njegove predstave o sa- mem sebi, postane del njegove identitete«.3 Učenec se tako nauči sprejemati in prevzemati kvantificirajoče izjave svojih učiteljev kot kvalifikacije samega sebe. Utemeljevanje zaključnih negativnih ocen si poglejmo na poročilih, ki so jih učitelji dolžni podati ob vsakokratni redo valni konferenci. Najbolj pogoste ute- meljitve učiteljev ene od ljubljanskih osnovnih šol na vprašanje: »Kateri učenci imajo izrazite učne težave, pri katerih predmetih in zakaj (Navedite vzroke!)«, so bili: - »Kampanjski učenec« «- »Prelahko jemlje učenje« - »Učenec je velikokrat brez učnih priprav, ima slabo koncentracijo, slabo razvito logično mišljenje, obenem pa še premalo delavne discipline.« - »Neuspeh je posledica nezanimanja, ne uči se, neurejen«. - »Učenec je len, ne posluša«. - »Prevelika klepetavost in nesodelovanje pri pouku«. - »Slabo pomnjenje, pozabljivost, nedelavnost in izrazita trma«. - »Učenec težko dojema«. Najpogostejši odgovori na vprašanje: »Kako bi se po vašem mnenju najlažje in najbolj učinkovito lotili odpravljanja navedenih vzrokov«, pa so bili: - »Slabi učenci morajo redno obiskovati dopolnilni pouk«. - »Izboljšati je treba disciplino v razredu in se predvsem več učiti.« - »Organizirati tovariško pomoč učencem, ki si hočejo pomagati, ne pa lenu- hom.« 136 - »Potrebno je sodelovanje s starši, ki bi se morali bolj zanimati za svoje ot- roke, da ti ne bi bili prepuščeni sebi in cesti.« Pri učencih, ki se težko učijo, ali pa so vzgojno neobvladljivi, je bila za pomoč naprošena šolska svetovalna služba. Iz odgovorov učiteljev vidimo, da se neuspeh najpogosteje utemeljuje s tem, da se pripisuje krivdo učencu samemu in predvsem učencu. Vzrokov za neuspeh se ne išče v družbenih razmerah polnih nasprotij, v katerih učenci živijo, ampak so le-ti zreducirani na posledice, oziroma rezultate teh razmer, kot so lenoba, ne- zainteresiranost, nedelavnost, slaba koncentracija in pomnjenje, slabo logično sklepanje. Ti izrazi socialne problematike so na ta način »prevedeni« v naravne, biološke lastnosti učencev in s tem odpisani. Hkrati prevladuje tudi klasična meščanska predstava o človekovi svobodni vo- lji, češ, krivda je v učencu samem, saj se noče učiti in noče slediti pouku, noče biti bolj discipliniran itd. Z malo več volje in truda pa uspeh gotovo ne bi izostal. Izboljšanje stanja bi po predlogu nekega učitelja lahko dosegli tako, da bi »or- ganizirali tekmovanje za najboljši razred na šoli in ga na koncu leta primerno na- gradili«, ali kot je to nek drug učitelj že poskusil v praksi nižjih razredov: »Za najmanjši prekršek (pretep, nagajanje, zmerjanje, divjanje in fizični obračun nad sošolcem) kaznujemo s piko. Ce se bo do konca polletja nabralo 20 pik, bo tisti učenec imel vedenje neprimerno. Največ pik imajo ...« V nadaljevanju so našteti učno in vedenjsko najbolj problematični učenci. Predvsem pa so zanimive percepcije učencev samih o vzrokih njihovega uč- nega neuspeha. V anketi, ki sem jo izvedla v 8. razredih že prej omenjene ljub- ljanske osnovne šole, so učenci svoj neuspeh pojasnjevali skoraj povsem tako, kot so ga utemeljevali njihovi učitelji. Krivdo so videli v svoji nedisciplini, nezani- manju za šolo, pogostem izostajanju od pouka in premajhnem učenju. Na vpra- šanje, katerih učnih metod se pri učenju najpogosteje poslužujejo, jih je večina odgovorila, da se skoraj vse predmete učijo na pamet. Ob 1. šolski oddelčni kon- ferenci so učenci nekega 8. razreda dosegli 82,3% neuspeh. Od 17 učencev so bili pozitivno ocenjeni natanko 3 učenci, to je 17,7%. Ob tem moramo vedeti, da so ti trije učenci v tem razredu tudi edini, ki izhajajo iz povprečno urejenih družin- skih razmer (socialne razmere ostalih so zelo težke), in da se bodo morali vsi ti učenci s polletnim spričevalom vpisati v srednji sistem usmerjenega izobraževa- nja. V zapisnik so na tej oddelčni skupnosti ti učenci zapisali: »Z razrednikom smo le ugotovili, da smo premalo resni glede učenja, discipline, predvsem pa imamo premalo podlage - znanja iz 7., 6., 5. razreda. Posledica vsega tega paje takšen rezultat. Tovariš je kot razrednik storil vse mogoče za boljši uspeh, od vsakome- sečnih sporočil o uspehu, izostajanju od pouka in o naši disciplini. Enkrat na te- den je imel govorilno uro, po želji in po potrebi staršev pa tudi večkrat. Predvsem nas je opozarjal na razrednih urah. Kljub sprejetim sklepom, pa je rezultat po- razen. Res pa je tudi, da je veliko učencev prišlo v 8. razred z eno ali dvema ne- gativnima ocenama. Kaj storiti? To se tudi vprašujemo mi, sami učenci.« Iz pričujoče analize vidimo, kako se pedagoški značaj ocene, ki naj bi bila učencu kot refleksija njegovega znanja v pomoč, obrne proti učencu in postane eno temeljnih orožij za njihovo discipliniranje in selekcijo. Od ocene je odvisno, ali bo učenec razred napredoval, in kar je še važnejše, kdo bo v usmerjenem iz- obraževanju po 8. razredu lahko kandidiral na »najvišje položaje izobraževalne hierarhije«,4 saj je (če odmislimo zveze in poznanstva) zgolj od uspeha odvisno, 1-37 na katero šolo se bo učenec lahko vpisal. Tu se jasno razkrije selektivna funkcija ocen, ki se z usmerjenim izobraževanjem samo še zaostruje. Pomembna lastnost ocen je tudi njihova rekrutacijska funkcija. Meščanska ideologija, ki trdi, da so z uvedbo obvezne osemletke dobili vsi enake možnosti v izobraževalnem procesu, je lažna. Enotni pogoji šolanja in čim bolj objektivno ocenjevanje »naj zajamčijo demokratično enakost šans za vse ne glede na rojstvo, da dobijo socialno in gospodarsko priviligirane poklicne položaje.«5 Zadnje raziskave narejene pri nas pa jasno kažejo, da je uspeh učencev v os- novni šoli močno odvisen od socialno-ekonomskega f/vora in statusa posamez- nika, se pravi od razmer, v katerih učenci živijo. Raziskava, ki sta jo v 70. letih naredila I. Toličič in L. Zorman, in ki je bila 1977 objavljena v delu »Okolje in uspešnost učencev«, je pokazala, da ekonom- sko-socialna in kulturna razvitost okolja močno vpliva na šolsko uspešnost in na nekatere druge lastnosti učencev.«6 Učenci iz privilegiranih socialno-ekonomskih sredin so bili boljši v bralni spo- sobnosti, razumevanju prebranega besedila, imeli so bogatejši besedni zaklad, bili so bolj motivirani in so imeli višje poklicne aspiracije. Razlike so se pokazale tudi v učnih navadah in stilu učenja, določenih osebnostnih lastnostih ter boljšem raz- umevanju bolj zahtevnih abstraktnih vsebin. Raziskava je torej jasno pokazala, da »na otrokov duševni razvoj in uspeh v šoli bistveno vplivajo okoliščine živ- ljenja, socialno-kulturne razmere v družini v povezavi z družinskimi odnosi in šolsko okolje. Zaradi delovanja okolja imajo otroci kljub enakim formalnim po- gojem za izobraževanje dejansko neenake možnosti za osvajanje znanja in raz- vijanje sposobnosti, kar je bistvenega pomena za nadaljnje šolanje in poklicno ka- riero.«7 Po Zakonu o osnovnem šolstvu osnovna šola »učence« šele pripravlja za ak- tivno vključevanje v samoupravne odnose«,8 namesto da bi jih samoupravljanja učila preko organizacije šolskega dela in življenja samega. Socializacijo otroka v družini vedno bolj izpodriva socializacija v vzgojno-iz- obraževalnih ustanovah, kjer otrok preživi več kot tretjino svojega otroštva. V tem času mora otrok osvojiti predpisane učne programe in se naučiti za obstoječo družbo funkcionalnega vedenja. Izobraževalni sistem ga stalno kontrolira sprot- nim preverjanjem in ocenjevanjem, vse dokler učenec ne internalizira predpisanih vzgojno-izobraževalnih smotrov ter v procesu identifikacije z njimi uspešno za- ključi socializacijski proces v osnovni šoli ter si s tem izbori kandidaturo v dru- gem stadiju izobraževalnega procesa. Vidimo, da ima poleg selektivne in rekrutacijske funkcije ocenjevanje tudi funkcijo discipliniranja in pokoravanja učenca, se pravi gospostveno funkcijo. Ti vzgojni mehanizmi pa seveda ne morejo prispevati k oblikovanju takšnega miš- ljenja in vedenja, ki bi omogočal in zagotavljal v družbenem življenju boj za samoupravljanje. * * * Poleg problematike ocenjevanja oz. izpitov odpira Kvalejeva knjiga med dru- gim tudi vprašanje marksistične psihologije. Njegovi »zasnutki za dialektično-ma- terialistično psihologijo« bi lahko bili vzpodbuda za razpravo o tem vprašanju tudi pri nas. 1 Zakon o osnovnem šolstvu in družbenem varstvu otrok, ČZ Uradni list SR Slovenije, Lj. 1980, 9/10. 138 2 isto, - 9. 3 S. Kvale: Izpiti in gospostvo, KRT, Lj. 1981,-131. 4 Isto, - 130. 5 Isto, - 36. 61. Toličič, L. Zorman: Okolje in uspešnost učencev, DZS, Lj. 1977, - 325. 7 Isto, - 325. 8 Zakon o osnovnem ..., 1980, - 9. UDK: 37.014.5 Sonja Lokar KVALEJEV MANJKAJOČI ZORNI KOT Prva velika vrednost Kvalejeve analize izpitnega gospostva je v tem, da nje- gova kritika poskuša biti dosledno zgodovinska in dosledno materialistična - zgo- dovinska, ker skuša spremljati razvoj izpitov kot seje odvijal v dejanskosti, in ma- terialistična, ker se trudi ta razvoj opazovati kot moment razvijajočega se temelj- nega družbenoekonomskega odnosa, kapital odnosa. Druga pomembna vrednost Kvalejevega dela je, da se predmeta svoje analize ne loteva pozitivistično, ampak se zaveda, da se more do njega prikopati le skozi kritično analizo tistega teoretskega dela, ki je problematiko izpitov že definiralo kot predmet teoretskega razmišljanja in raziskovalne prakse. Tako mu je uspelo skozi analizo protislovij in aporij, v katere se zapletajo pozitivistična visokošolska didaktika, psihoanalitična didaktika in kritična teorija družbe prikazati notranjo pritislovnost problema izpitov in materialistično dialektično psihologijo, katere metodični postulat je prav priznavanje boja nasprotij in notranje dialektične na- petosti protislovij - predvsem protislovij temeljne kategorije epohe kapitalizma - kategorije blaga - uvesti kot edino plodno matodološko izhodišče. Tu pa se že začenjajo pomembne pomanjkljivosti Kvalejevega dela: v tem za- pisu ne poskušam ugotavljati, koliko je družbeno okolje, znotraj katerega je bila opravljena Kvalejeva analiza, z ekonomsko cenzuro, ki je prav v tem delu tako lepo opisana, vplivalo na metodo razlaganja raziskovalnih rezultatov - pripričana sem celo, da je avtorju mojstrsko uspelo uporabiti Brechtova načela o pisanju res- nice - ampak mi gre za označitev resne teoretske pomanjkljivosti, ki je po mojem pomembno zaznamovala sam proces raziskovanja problematike: Na strani 180 avtor pravi: »... protislovja je bilo mogoče razložiti šele z dia- lektično-materialistično psihologijo z Marxovo analizo blaga kot izhodiščem. Po- kazali smo, da je razvoj industrije baza za spremembe v izobraževalnem sistemu, in domnevali smo, da industrija s tem spet oblikuje psihologijo. Na področju iz- obraževanja je bilo mogoče preveriti Marxovo tezo, da je zgodovina industrije od- prta knjiga človeške psihologije.« (S. Kvale: Izpiti in gospostvo, Ljubljana, KRT, štev. 1, 1981, str. 180). Ta stavek najbolj ilustrativno kaže na avtorjevo razumevanje marksistične analize blaga kot tehnološko-deterministično razumevanje, in ta teoretska omeji- tev avtorja zaznamuje vso njegovo raziskavo: 139 »Akademska delovna sila« je samo obrobno analizirana z vidika temeljnega protislovja vsakega blaga v kapitalistični blagovni proizvodnji - namreč z vidika protislovja kapitala in mezdnega dela. Mnogo premalo je zato poudarjen in raziskovan problem »akademske delovne sile« kot blaga, ki je dvakrat blago osebne vrste - najprej zato, ker je to blago »de- lovna sila«, in potem zato, ker je to delovna sila posebne vrste - delovna sila z lastnostmi delavske aristrokracije in z lastnostmi poverjenikov zagotavljanja glad- kega funkcioniranja in nemotene reprodukcije kapitala, delovna sila, katere upo- rabna vrednost je njena sposobnost in pripravljenost za ideološko vrednost je nje- na sposobnost in pripravljenost za ideološko dresuro, discipliniranje in kontrolo ostale delovne sile v skladu z logiko kapitalistične produkcije. Tako Kvale razvoj izpitnega sistema od verskim iniciacijskim obredom po- dobnih ritualov do birokratskega in nato še racionaliziranega izpitnega sistema zapopade ne kot rezultantno nenehno na višji ravni obnavljajočega se spopada med kapitalom in mezdnim delom, ampak kot uničujočo sposobnost kapitala, da si v skladu s potrebami lastnega progresivnega zgodovinskega razvoja prilikuje in podreja vse zvrsti delovne sile. S tem izgubimo iz analize zelo pomemben zorni kot, čeprav nam gaje s svojim pristopom odprl avtor sam: skozi njegovo delo se kaže, da je le medlo zaslutil, da si je razvijajoči se kapitalizem prisiljen zdravila na tem področju predpisovati pod pritiskom, vso pozornost analize pa je strnil v opis od interesov kapitala predpisanih dresurnih metod in njihove uspešnosti v pretvarjanju akademske de- lovne sile v pokorne in ustvarjalne agente kapitala. Ostalo pa je zakrito, koliko in kako pa predpisana zdravila ugonabljajo bol- nika: ostalo je relativno neobdelano temeljno vprašanje: ali, kje, v čem nastajajo možnosti za preseganje dejanskih, čeprav z logiko in zavestno razdiralno akcijo kapitala vsiljenih razlik v interesih delovnih slojev, izostala je torej analiza, ki bi bila usmerjena v vzpostavljanje teoretskih pogojev za nastajanje spoznanja o enotnosti konkretnih interesov vseh delovnih slojev na področju vzgoje in izobraževanja. Prav tu pa se začenja tudi tisto področje, ki je izjemno - teoretsko in praktično - zanimivo tudi v teoretski analizi in praktičnem preseganju protislovij nastajanja družbene lastnine in s tem posredovanih procesov preseganja temeljne razredne družbene delitve dela v vseh socialističnih družbah in še posebej v naši lastni. UDK: 371.27 Marija Skalar IZPITI IN RACIONALIZACIJA ŠOLE Kvale s sistematično družbeno-zgodovinsko analizo dokaže oblastniško vlogo izpitov in redovanja v razredni družbi. Bralčevo pozornost usmerja na družbene dimenzije starih igric med hlapcem in gospodarjem, med učencem in učiteljem, in na brezizhodnost njunega početja ker sta oba le lutki na vrvici dejanskih no- silcev oblasti. Več ostrih puščic je avtor namenil tudi meščanski psihologiji, ki proučuje psi- hološke pojave ločeno od ekonomskih in aktualnih družbenih problemov, z ob- ravnavanjem obrobnih strokovnih vprašanj pa celo zavaja ljudi in pomaga oh- ranjati oblast vladajoči eliti. 140 Z argumentirano kritiko dosedanjih izpitnih oblik, uveljavljenega sistema re- dovanja in družbenega uporabljanja rezultatov tega početja, zbudi težnje po pri- merjanju in iskanju konstruktivnih alternativ tudi za naše razmere. Bralca spod- buja k premišljevanju in opredeljevanju za ali proti, neprizadet ne more ostati, posebno če je sam vpleten v izpitni mehanizem, bodisi kot učenec ali učitelj. V dejstvu, da aktivira bralca in ga skoraj prisili h kritičnemu razmišljanju o delu na šolah in posledicah tega dela v širši družbeni stvarnosti, vidim posebno vred- nost Kvalejeve knjige. Verjetno ni slučaj, da so se za prevod knjige v slovenščino namenili mladi, katerih pogled je usmerjen v prihodnost in ne le v preteklost in stabilizacijsko sedanjost. Marsikatera zapisana misel je aktualna tudi za nas in pomeni svojevrsten izziv naši praksi. Tudi pri nas npr. individualističen, na izpite naravnan študij navaja mlade lju- di na boj za prestiž in razvija v njih tekmovalne in ne sodelovalnih potreb kot jih pričakujemo in zapisujemo v različnih aktih. Povsem drugačen učinek bi ime- lo skupinsko delo na projektih, kjer bi študenti morali sodelovati, se posvetovati, se izkazovati z ustvarjalnostjo in animiranjem vseh osebnostnih potencialov, ne samo kognitivnih. To velja tudi za seminarje in druge oblike dela, kjer bi lahko študenti več sodelovali in se samoupravno dogovarjali med seboj in z učitelji. Razmišljam o množici študentov, ki jih ima pogosto pri nas »na vesti« en vi- sokošolski učitelj. Med njim in študentom je možen le pisni kontakt, pisni izpit, sicer pa ostajata drug za drugega popolni človeški neznanki. Komunikacije, ki bi ju povezovala v skupnem strokovnem iskanju in oplajala nove zamisli, med nji- ma ni. Iz formalnih medčloveških odnosov nastaja formalno, malo uporabno zna- nje. Absurd te situacije najbolje ponazarja izpit pri katerem se mora študent le- gitimirati z osebno izkaznico. Študentom je povem razumljivo, da se v uniformi- ranem izobraževalnem sistemu lahko zamenjujejo brez večje škode in da eno iz- pitno številko lahko nadomesti druga človeška številka, ki je uspela vase stlačiti več izpitnega znanja in ga zna bolje spraviti na papir. Učitelj pa si pomaga v hudo neprijetnem položaju z izkaznico, s slabimi občutki, ker nima in ne more imeti pregleda nad tolikimi številkami. V tovarniških pogojih dela se ugotavljajo predvsem kvantitativni vidiki znanja in ne kvalitativni, s testi se preverjajo tudi tako kompleksna in kvalitativna znanja kot so znanja iz književnosti. Model, ki je še kar primeren za matematiko in sta- tistiko, se zaradi časovne stiske prenaša tudi na družboslovne vede. Izolirano obravnavanje tematskih enot po strokah, brez skupne problemske povezave, totalni izpitni sistem s pogostimi izpiti in časovno točno načrtovanimi roki za sprejemanje in oddajanje snovi, spreminjajo pričakovan ustvarjalni izob- raževalni proces v dobro utečen stroj, ki brez večjih muk producira racionalizi- rane kognitivne strukture, birokratsko pamet s površnim in neustvarjalnim miš- ljenjem in postvarelo zavestjo. Učiteljem in učencem grozi časovni pritisk. Štu- dent, ki se študiozno loteva problemov, zgublja na lovu za ocenami, zato kaj kmalu spozna da je njegova dolžnost površen študij in hitro požiranje snovi, pri čemer marsikoga prevzame malodušje, ker je hiter zaključek študija v nasprotju z možnostjo enako hitre zaposlitve. Ekonomska računica se tu ujame v lastno past. Logično je, da v takšnih pogojih študija tudi družbeno-politična dejavnost študentov ne more zaživeti, čeprav jo poskušamo obujati z besedami. Ne moremo trditi, da imajo pri nas izpiti enako družbeno vlogo kot jo opisuje avtor. Izpiti ne odpirajo vrat v kraljestvo oblasti, vsaj ne v takšnem smislu kot je to značilno za bolj hierarhične družbene strukture kot je naša. Pomenijo pa še vedno enega izmed pogojev za socialno promocijo, ne glede na resnično usposob- ljenost kandidata za opravljanje dela na določenem strokovnem področju. To funkcijo izpiti takšni kot so, tudi morajo imeti, ker sicer zgubijo vso svojo kon- kretno vrednost. Ker pa po drugi strani negiramo izobrazbo, ki se dokazuje z dip- 141 lomami in drugimi papirji, je protislovje, ki iz tega nastaja, možno učinkovito re- ševati le z drugačnim, na kvaliteto usmerjenim študijem, katerega naravna posle- dica bodo tudi kvalitetnejši rezultati. To pa ni problem samo učiteljev in učencev, temveč celotne družbe, ki pričakuje aktivnega ustvarjalnega samoupravljalca, s svojimi mehanizmi pa oblikuje pasivnega, nezadovoljnega in na »finančna sred- stva« naravnanega individualista. I DK: 371.27 mag. Alojzija Židan TEZE K PRESEGANJU VLOGE IZPITA KOT »GOSPOSTVENEGA INSTRUMENTA« Kvalejeva publikacija, ki nosi naslov »Izpiti in gospostvo« je vsekakor za bral- čevo branje aktualna. Aktualnost publikacije vidim zlasti v avtorjevem kritičnem opozarjanju na mnoge (žal tudi v naši visokošolski pedagoški praksi!) še vedno mnogokrat na tako imenovanem »preverjalnem« ter ocenjevalnem področju uči- teljevega metodičnega načina dela prisotne negativne pojave. Negativni pojavi se, kot že rečeno, mnogokrat resnično izražajo v učiteljevi zahtevi po študentovem pretiranem poznavanju nepomembne učne tematike reproduktivne narave, v uči- teljevi zahtevi po študentovem poznavanju zgolj teoretične tematike, ne pa tudi praktične narave, v izrazitem ocenjevalnem subjektivizmu posameznih učiteljev, v njihovi uporabi zgolj vedno enakih ter zgolj vedno enih ocenjevalnih metod, v njihovem izrazitem avtoritativnem nastopanju pri opravljanju »preveijalnega« ter ocenjevalnega vzgojnoizobraževalnega dela, v njihovem podcenjevanju pomena ocenjevalnega didaktično-metodičnega dela itd. itd. Ker pa se mi zdi, da v pub- likaciji vendarle Kvalejeva kritična razmišljanja na mnogih mestih že rezultirajo v njegovi pretirano potencialni kritičnosti ali drugače izraženo: zgolj v njegovi kri- tični analizi danega, na visokošolskem pedagoškem polju že obstoječega, negativ- nega, ne pa tudi v njegovem (še večjem) odpiranju perspektivnih poti za prese- ganje takšnega danega, na visokošolskem pedagoškem polju že obstoječega, ne- gativnega, bi rada v pričujočem prispevku opozorila na nekatere takšne možne perspektivne poti. Opozorila bom poiskusila strniti v obliki nekaterih tez, ki naj bi v svoji izhodiščni obliki služile za še nadaljnja, za še bolj globinska razmišljanja o tem, kako, če parafraziram Kvalejevo v delu posta\ljeno središčno tezo, preseči vlogo »izpita kot gospostvenega instrumenta?« Prva teza: dejstvo je. da metoda, ki bi lahko pri kateremkoli visokošolskem predmetnem področju univerzalno služila učitelju za ocenjevanje studentovih vzgojnoizobraževalnih rezultatov, ne obstoji. Pri opravljanju ocenjexalnega dela je (bi bilo!) vedno potrebno učiteljevo kombinacijsko prepleeanje med seboj po- vezanih. raznovrstnih ter dinamičnih ocenje\alnih metod (npr.: ustnega prever- janja, pisnega preverjanja, študentovega sistematičnega opazo\anja itd. itd.). Druga teza: pri oblikovanju študentove (kompleksne) ocene, še zlasti pri izra- zito praktično usmerjenih predmetnih področjih bi moralo vedno predstavljati pomemben dejavnik tudi preverjanje študentovega obvladovanja praktičnih de- javnosti. Tretja teza: v visokošolski pedagoški praksi je (bi bilo!) tudi potrebno strogo zavrniti učiteljevo uporabo tako imenovanega »tradicionalnega« koncepta oce- 142 njevanja studentovih vzgojnoizobraževalnih rezultatov. To pa pomeni naslednje: medtem ko »tradicionalni« koncept ocenjevanja vzgojnoizobraževalnih rezulta- tov predvsem usmerja svojo pozornost na ugotavljanje tega, kaj študent ne zna, bi tako imenovani »novi«, »motivacijski« koncept ocenjevanja vzgojnoizobraže- valnih rezultatov študenta moral predvsem usmerjati svojo pozornost na ugotav- ljanje študentovega znanja. Celo v nepopolnostih ali neustreznostih, pojavljajočih se v študentovem kompleksnem vzgojnoizobraževalnem delu, naj bi visokošolski učitelj izpostavljal elemente, ki so točni ter na izpostavljenih točnih elementih us- merjal svoje nadaljnje ocenjevalno ravnanje. Četrta teza: (tudi!) visokošolski učitelj naj bi vedno ocenjeval načrtno ter svoje načrtno ocenjevanje kar čim bolj vgrajeval v proces obravnave nove učne mate- rije. Peta teza: sleherni visokošolski učitelj - izvajalec kateregakoli predmetnega področja - naj bi bil tudi čim bolj temeljito seznanjen z različnimi napakami (z osebno enačbo, s halo - učinkom, z učinkom kontrasta, z logično napako itd.), ki jih lahko dela kot študentov so(ocenjevalec), z napakami, ki lahko pomembno vplivajo na to, da postaja njegovo ocenjevanje študenta izrazito subjektivno, kri- vično. i 143 Slobodan Drakulić ALTERNATIVE V SOCIALNI FUNKCIJI IZOBRAŽEVANJA Od renesanse naprej prehaja izobraževanje skozi dve faze razvoja: V prvi je namenjeno edukaciji svečeništva, šolskih učiteljev ter univerzitetnih profesorjev, manjšega ali večjega števila državnih uslužbencev ter pripadnikov po- sestniških razredov, ki se izobražujejo zaradi izobrazbe same, kajti kot taka jim ni potrebna za opravljanje njihovih socialnih funkcij ali promocij. Zaradi nizke stopnje razvoja proizvajalnih sil družbe je izobraževanje v tej fazi skoraj brez ka- kršnekoli ekonomske funkcije. Sredstva za proizvodnjo so enostavna, materialna proizvodnja je majhna, tako v poljedeljstvu kot v obrti. Le-ti se razvijata zelo po- časi, in tudi tu deluje invencija, ki ne prihaja iz izobraževalnega sistema, temveč iz same prakse materialne proizvodnje. Celo kadar govorimo o svečeništvu, državnih uslužbencih ter neodvisnih in- telektualcih (plemiči in neplemiči), velja imeti v mislih omejeno funkcionalnost izobraževanja, ki ga dobijo na univerzi (izjeme so v največji meri svečeniki). Na- mreč: velik del znanj, ki jih dobijo v predhodnem izobraževanju ter na univerzi, izhaja iz okvirov tistega, kar je pripadnikom teh skupih potrebno za opravljanje njihovih poslov. Od takrat lahko že govorimo o višku znanja v tem času, seveda samo glede na njegovo socialno funkcionalnost. Od tu izhaja tudi pojav občasnega viška izobražencev, ki na ta način postajajo svobodni intelektualci. Ta svoboda ni izbrana, marveč jo vsiljujejo socialno-zgodovinske okoliščine, ter je spričo tega samo po sebi razumljivo, da se cela vrsta takšnih posameznikov v obdobjih so- cialnih kriz in konfrontacij nahaja na strani upornikov zoper obstoječi družbeni sistem. Takšen primer je državljanska vojna v Angliji v 17. stoletju, ko se cela vrsta nezaposlenih mladih intelektualcev uvršča na stran republike zoper monar- hijo. Tako se socialna disfunkcionalnost, marginalnost izobraževanja istočasno pojavlja tudi kot njegova zgodovinska funkcionalnost. Višek znanja in intelek- tualcev predstavja obenem tudi eno izmed točk, iz katerih izhaja družbena spre- memba; v neskladju s socialno statiko, je ta višek v skladu s potrebo po socialni spremembi, in v zadnji instanci s potrebo po revoluciji. Z razvojem kapitalističnih proizvodnih odnosov postaja višek znanja ter in- telektualcev diahronsko še bolj funkcionalen, medtem ko je istočasno vse bolj očitna njegova sinhronična disfunkcionalnost. Revolucionarne koncepcije nasta- jajo ter se razvijajo izven okvirjev sistema formalnega izobraževanja. Prosvetlji- telji prezirajo izven okvirjev univerzo ter univerizitetne ljudi, ki pod pritiskom države prihajajo na konzervativne položaje. Še pomembnejšo vlogo kot v Angliji 17. stoletja igra višek znanja ter intelektualcev v francoski revoluciji. Ko buržoazija prevzame politično dominacijo v družbi, tedaj njena ekonom- ska funkcija ter sama narava kapitalizma privedeta do spremembe izobraževal- nega sistema. Slednji se istočasno desakralizira ter zapira v odnosu na nov tlačeni razred - najemniške delavce. Ker se kapitalizem lahko obdrži samo na način pro- storske ekspanzije ter nenehnega spreminjanja, prihaja izobraževanje v funkcijo takšnega razvoja. Pojavi se cela vrsta novih disciplin, ki dobijo ustrezno mesto na univerzi. S spremembo narave socialnega sistema prihaja do spremembe v me- todi njegovega obstajanja, ker tudi vpliva na izobraževalni sistem. Status quo ni več statičen, temveč dinamičen, toda to dinamiko hoče vladajoči razred zvesti na ekspanzijo istega ter obdržati odnos dominacije in eksploatacije v nenehno novih 144 oblikah. To v izobraževanju označuje prehod s proučevanja klasičnih tekstov na prisvajanje vedno novih teoretičnih konceptov, seveda prilagojenih dinamiki ka- pitalističnega razvoja. Vendar pa ta dinamika ni zgolj preprosto ekspanzionistična, marveč iz sebe same proizvaja tudi bistveno drugačne odnose v družbi. Ker pa znanost v tem procesu igra izredno pomembno vlogo, se zaostruje tudi borba za izobraževalni sistem med konzervativnimi in naprednimi tokovi tako v družbi kot v izobraže- valnem sistemu. Ta borba se dogaja na nivoju razredne borbe ter na nivoju teo- retičnih konceptov. Istočasno se povečuje ter postaja vse pomembnejši tudi višek znanja in intelektualcev. O vlogi svobodnih intelektualcev v revolucionarnih gi- banjih 20. stoletja: ti prihajajo iz vrst plemstva, buržoazije, uradništva, delavcev in kmetov. V prvih dveh ter zadnji skupini je prisotna tendenca številčnega upa- danja, pa tudi sicer številčno slabijo v družbi. Ker plemstvo izginja, število re- volucionarjev iz vrst buržoazije pa tudi upada, se manjša tudi število svobodnih intelektualcev, katere zamenjujejo intelektualci, povezani s političnimi gibanji in partijami, kot tudi z univerzami. Tako postajajo univerze, kjer hitro narašča šte- vilo študentov, obenem tudi kraj konfrontacije nasprotnih teoretskih pozicij, pa tudi političnih opredelitev. Višek znanja ter intelektualcev postaja predmet na- padov vladajočega razreda in njegovih ljudi na univerzi. Ker je ta višek v glavnem situiran na področju humanističnih in družbenih disciplin, prihajajo slednje pod dvojni udarec: znotraj se te discipline poskuša pragamatizirati in postaviti v služ- bo interesov vladajočega razreda, od zunaj pa se poskuša omejiti njihov razvoj. V izobraževanju se torej postavjajo te alternative: 1) izobraževanje za prilagajanje vedno novim situacijam, ki jih prinaša dina- mika razvoja razredne družbe ter prizadevanja za njegov obstoj v vedno novih oblikah 2) izobraževanje za ustvarjanje novih situacij, ki predstavljajo točko opušča- nja, preseganja razredne strukture družbe ter njegovih proizvodov. V prvem primeru se izobraževalni sistem prilagajanja obstoječim socialnim, ekonomskim ter političnim okoliščinam, vedno pod geslom napredovanja mate- rialne proizvodnje, življenjskega standarda ter zaščite splošnih socialnih intere- sov. Poudarjajo se torej obči interesi druže, skupni vsem socialnim skupinam ter posameznikom. Pri tem se zanemarjajo in s tem prikrivajo antagonistični odnosi med različnimi socialnimi skupinami. V takšnem prikazovanju stvari se država pojavlja kot nosilec napredka, izobraževalni sistem pa se napada kot institucijo, ki ohranja status quo. Od tu prihaja tudi zaključek, da se mora izobraževanje pri- lagoditi družbenim potrebam, torej napredku razredne družbe. Na ta način po- stanejo dominacija, eksploatacija in hierarhija postulati, nedokazane trditve ne- kega koncepta razvoja, ki se odvija mimo ljudi, nad njihovimi glavami. Ta kon- cept se izvaja v njihovem imenu, v njihovem interesu ter v skladu z zgodovin- skimi zakonitostmi, ki v alkemijski verziji države predstavljajo amalgam dejan- skih zgodovinskih zakonitosti (v meri seveda, ki bodisi odgovarja oblastnikom, bodisi se je ne more zaobiti), interes privilegiranih socialnih skupin (ki jih država z dekreti razglaša za obče) ter pogosto eklektičnih fikcij posameznih mogočnikov (ki - obskrbljene z državnimi pečati - preraščajo v grandiozne teoretske koncep- cije, obvezne kot čtivo in napotek za prakso). Notranja nasprotja takšnega kon- cepta in prakse se redno pripisujejo nezadostni prilagojenosti izobraževanja druž- benim potrebam, ali pa subverzivni dejavnosti nasprotnika. Sanje o totalno funkcionalnem vključevanju izobraževanja v obstoječi socialni sistem prihajajo od instinktivnih potreb vladajočih socialnih skupin, sanje o kon- cu zgodovine, o dejanskem prevladovanju dialektike socialnega razvoja o zapi- ranju zgodovinskih horizontov, na katerih se kopičijo elementi bistveno drugač- nega sveta, torej konec njihovega sveta ter njih samih. V enaki meri, kot prihaja 145 novum v luči kritične misli iz viška znanja, ki ga daje izobraževalni sistem, prav v takšni meri se ta višek znanja poskuša enostavno likvidirati. Tedaj izobraževa- nje postane prilagoditev, znanost se spreminja v sredstvo manipulacije, mišljenje razpada v kup medsebojno nasprotujočih si mnenj, kontratoni pa se izgubljajo v kakofoniji državnega koncerta. V drugem primeru pa se progresivne izobraževalne tendence osvobajajo same- ga izobraževanja in se tudi brez državnih ukazov nahajajo v interakciji z ekono- mijo, socialimi procesi, itd. Ker je zaposlovanje tistih, ki so šolanje dokončali, odvisno od njihove izobrazbe, bodo poklici, ki ne nudijo možnosti donosne in lahke zaposlitve, zainteresirali veliko manj ljudi, toda privlačili bodo tiste, ki za- nje pokažejo in sposobnost in zanimanje. V kriznih zgodovinskih obdobjih kot je to, predstavljajo humanistične in družbene znanosti tisto področje intelektual- nega dela, kjer se najbolj intenzivno soočajo družbena nasprotja v svojih teoret- skih izrazih. Tu se namreč postavlja vprašanje o definiciji smiselnosti znanja na tem pod- ročju. V antagonističnih socialnih sistemih se to smiselnost definira vedno dru- gače, odvisno pač od tistega, ki definira. S pozicije vladajočih socialnih skupin je v humanističnih in družbenih znanostih smiselno tisto znanje, ki govori o me- todah ter tehniki prilagojevanja socialnih skupin ter posameznikov na pogoje, ki prevladujejo v razredni družbi. Gledano s pozicije deprivilegiranih ter tistih, ki jim stojijo ob strani, je smiselno tisto znanje, ki vodi v preseganje obstoječih druž- benih odnosov. Nedavna preteklost nam kaže, da bi brez državnih intervencij v izobraževalnem sistemu prevladale kritične tendence, torej tiste, ki se povezujejo z zahtevo po radikalni preobrazbi družbe, s tem pa tudi izobraževanja, ne pa za njihovo neskončno reformiranje ter krpanje ob obstoječih odnosih hierarhije, ek- sploatacije in dominacije. Da bi se omogočilo radikalno spremembo družbe in izobraževanja, mora ob- stajati višek izobraževanja, ki ni neposredno ekonomsko, socialno, politično ter kulturno funkcionalen. To prihaja od tega, ker so socialno funkcionalni fenomeni istočasno zgodovinski disfunkcionalni; to pa zategadelj, ker so obstoječi družbeni odnosi istočasno predpostavka (toliko, kolikor proizvajajo lastna nasprotja) in prepreka (toliko, kolikor se težko neskončno pojavljajo) za razvoj novih, bistveno drugačnih fenomenov. Na tak način je tudi izobraževanje predpostavka razvoja toliko, kolikor vsebuje socialno disfunkcionalni, istočasno pa tudi zgodovinsko funkcionalen višek znanja v odnosu do lastnih, pa tudi širših družbenih potreb, prepreka pa spričo tega, ker se vedno znova poskuša utrditi, zaokrožiti, zaustaviti, do česar najbolj pogosto prihaja ravno pod pritiskom interesov vladajočih social- nih skupin. V kolikor sprejmemo tezo o obstoju določenih zakonitosti v družbenem raz- voju, ki se kažejo kot neprekinjena, občasno pa tudi radikalna sprememba druž- be, kot tudi tezo o obstoju interakcije med vsemi družbenimi procesi, tedaj se nam vsiljuje misel, da bi se izobraževalnemu sistemu morali približati z določeno mero zgodovinskega optimizma, kolikor seveda želimo upravičeno verjeti, da sto- jimo na progresivnih pozicijah. Namreč: če je izobraževanje v medsebojni sood- visnosti z ekonomsko, socialno, kulturno in politično sfero, tedaj pač ni mogoče pričakovati, daje izobraževanje popolnoma družbeno, obenem pa tudi zgodovin- sko funkcionalno. Zato so za državo in njene mislece edini zanesljivi družbeni za- koni tisti, ki jih določajo oni sami, v interesu lastne socialne osnove. Preplašena od zgodovinskega razvoja, ki med njo (državo) in prihodnostjo postavlja nujnost radikalne spremembe družbe (s tem pa tudi ukinitev države), tedaj država ideo- loško in praktično vztraja na socialni, sinhroni funkcionalnosti, do katere se zgo- divinska, diahronska funkcionalnost pojavlja kot konec razrednega sveta. Poziv države in privilegiranih družbenih skupin postaja tu reforma, zgodovino se zvede na iskanje nove razmestitve starih in novih pojavov z namenom obdržati odnose eksploatacije in dominacije. 146 Prav tu pa igra izobraževanje izredno pomembno vlogo, zaradi česar si država v zadnjem času vse bolj napadalno prizadeva predpisovati vsebino, pa tudi me- todo izobraževalnega procesa. Ena izmed osnovnih zahtev, ki jih nalaga izobra- ževalnemu sistemu, je parcializacija zavesti ter zapiranje zgodovinskih horizon- tov. Ljudi poskuša čimprej stlačiti na področje določene specializacije, po mož- nosti čim ožje, tako da se jim onemogoči vpogled v totalnost družbenih odnosov. Vse več je poklicev, katerih nosilci - poleg univerzitetne izobrazbe - niso nič dru- gega kot intelektualni tehniki, sposobni da odklonijo družbene disfunkcionalnos- ti, na katere naletijo, toda brez znanja o posledicah, ki ima tako delovanje za družbo kot celoto, kakor tudi brez moči, da razlikujejo nazadnjaške od tistih, ki odpirajo možnosti radikalne spremembe. Celo več - radikalno družbeno transfor- macijo zavračajo kot zgodovinski avanturizem zmedenih ali zlonamernih posa- meznikov ali skupin. V okviru reforme izobraževalnega sistema se krepi državna kontrola: na uni- verzi je vse več od države predpisanih, ideološko funkcionalnih kolegijev; pred ostale se postavlja zahteva, da v svoje programe in načrte vključujejo ideološke vsebine. Najavlja se kontrola izvajanja te naloge, kar je nič drugega kot prenos iste prakse iz nižjih stopenj izobraževanja. Prizadevajo si skrajšati čas študija, toda brez kakršnihkoli širše spremljajočih akcij, kar ima lahko za posledico samo zniževanje izobraževalnega nivoja, kar konec koncev postaja že očitno. Omejuje se možnost izobraževanja za tiste profile, kjer je močneje izražena socialna dis- funkcionalnost (čeprav je zgodovinsko funkcionalna), oz. njene tendence. Specia- lizacija je v srednjem izobraževalnem obdobju pogosto odvisna od geografskih de- javnikov: na nekaterih področjih se od večine otrok pričakuje, da imajo nagnjenja na tiste poklice, ki so najbolj prisotni v gospodarski dejavnosti tega področja. S tem so ti otroci hendikepirani glede na tiste, ki so imeli pač to reformsko srečo, da živijo na področjih, kjer se nahajo šole, za katere imajo tako sposobnosti kot interes. Od gospodarstva pa se zahteva, da svoje kadrovske potrebe planira (kar po- meni za pet let naprej) v položaju, ko je razvoj bazičnih industrijskih dejavnosti odvisen od smeri imperialističnih geopolitičnih vetrov na prostorsko oddaljenih področjih; politične krize v določenih regijah v tem okviru izzivajo ekonomske krize svetovnih razsežnosti, s tem pa tudi nagle prestrukturacije gospodarstva, pri čemer vsi načrti doživljajo polom, do nedavnega neophodno potrebni strokovnja- ki pa se znajdejo na borzi dela. Skozi sistem financiranja znotraj družbe se to kaj- pak prenaša tudi v negospodarstvo. Danes, ko je več kot očitno, da je izobraževanje prvorazredna proizvajalna sila, se ga za vsako ceno želi postaviti v podrejeni položaj v odnosu do materialne proizvodnje ter drugih dejavnosti, ki so često arhaičnega značaja. Toliko omenja- no svobodno menjavo dela med gospodarstvom in izobraževanjem tako po ob- segu kot usmeritvi dolča država v okviru svoje lastne variante spoznane nujnosti, ki se često manifestira kot nemožnost spoznavanja. Neposredni udeleženci v iz- obraževalnem procesu se morajo radostno vključiti v tako zastavljene okvire ter biti na voljo državi, kadarkoli soji potrebni krivci za neželjene (logične) posledice njenih lastnih dejanj. Učenci in študentje postajajo stroji za memoriranje pred- pisanih izobraževalnih vsebin, učitelji pa stroji za njihovo reprodukcijo ter kon- trolo doseženih rezultatov. Edina dopustna oblika inovacije je izboljšava funkcioniranja takšnega sistema, edina dopustna kritika pa je tista, ki se sebe odreka ter napada pojave disfunk- cionalnosti znotraj danih okvirov. Parcialna kritika, lojalna kritičnost, postaneta osnovne karatkeristike izobraževanja in izobražencev, sadomazohistično brezum- no iščejo še neodkrite metode in tehnike zasužnjevanja ljudi, kako bi jih okovali v večno spremenljiv prisilni jopič za norce razredne družbe. Rešitve, ki se neredko pozdravljajo kot nove, trajne ali pa celo dokončne za celo določeno zgodovinsko 147 epoho, so kaj pogosto koščki, najdeni na smetišču zgodovine. Interdisciplinarnost se očitno kaže v povezavi zoologije in antropologije, ko se kravam v hlevih in de- lavcem v tovarniških prostorih servira glasba, da bi proizvedle več mleka oziroma viška vrednosti, in to ob povečanem zadovoljstvu obeh skupin. Izobraževanje v družbenih disciplinah se vse bolj obrača od kritike h »kulturi tišine«, družbenem konsenzusu med antagonističnimi družbenimi skupinami. Učencem in študentom se govori, da obstajajo socialne razlike, zaradi katerih pri- haja do družbenih nesporazumov ali konfliktov, ne pa da je sama družba anta- gonistična, utemeljena na hierarhičnih odnosih, dominaciji in eksploataciji. V og- ledalu izobraževalnega sistema je dejanskost postavljena na glavo: deprivilegirani in eksploatirani postanejo vladajoči razred; vladajoče družbene skupine izginjajo v delovnem ljudstvu; država se ukinja samoiniciativno; vsi ljudje postanejo de- jansko status; dohodki na osnovi socialnega statusa se prikazujejo kot rezultati dela, pri čemer nesmiselno prekladanje papirja in besed - sodeč po dohodkih - postaja delo z največjimi rezultati; privilegiji se razglašajo za dolžnosti, dolžnosti pa za privilegije; in končno, poneumljanje postane razsvetljenstvo, razsvetljenstvo poneumljanje. Sam izobraževalni sistem se samoupravno konstituira na ta način, da se ukinja njegova avtonomija ter se ga postavi v funkcijo družbe, ki jo predstavlja država. Samoupravna telesa se konstituirajo po vzoru na Francijo 18. stoletja - po sta- ležih, nato pa se svobodno odločajo v do detajlev predpisanih okvirih. Rezultat tega je kopičenje nasprotij, ki privedejo pod vprašaj izobraževanje samo, pa tudi sistem znotraj katerega se to dogaja, kajti zatiranje svobodnega izobraževanja is- točasno izziva in protest in apatijo, ki onemogoča znanstveni razvoj, s tem pa tudi razvoj proizvajalnih sil in družbe nasploh. Tu se nahaja nujnost radikalne trans- formacije izobraževalnega sistema, kar seveda predpostavlja radikalno transfor- macijo družbe v celoti, in to v vse večji meri; to je toliko, kolikor sodobna družba postaja družba izobraževalnih ljudi. S transformacijo izobraževanja in njegovega položaja v družbi bi le-to postalo še bolj odvisno od družbenih procesov, toda bilo bi izvzeto iz vplivne sfere centrov odtujene družbene moči, ki bi v tem pro- cesu prav tako morali izginiti. Tedaj bi izobraževanje postalo priprava za obvla- dovanje obstoječih situacij, kar pa je daleč pomembnejše - omogočalo bi nasta- janje novih situacij, ki skačejo izven okvirov razredne družbe, kajti v njej obsta- jajo kot elementi prihodnjega. Iz hrvaščine prevedel Jadran Sterle BESEDA O AVTORJU Smisel izobraževanja vedno presega obstoječo družbeno ureditev, morda pa celo vsako družbeno ureditev. Spričo te izhodiščne teze je tudi razumljiv naslov in vsebina pričujočega odlomka o alternativah v socialni funkciji izobraževanja, vzet in preveden iz knjige »Obrazovanje i poredak« zagrebškega sociologa mlajše generacije Slobodana Drakuliča. Šestdeseta leta so namreč odkrito prikazala kon- fliktni karakter v odnosu med izobraževanjem in družbo, ki je v študentskih gi- banjih Zahodne Evrope, ZDA, pa tudi širše - tu mislimo zlasti na povezavo z revolucionarnimi gibanji v deželah tako imenovanega tretjega sveta - grobo pre- kinil idilično sliko o harmoniji med izobraževalnim sistemom in družbo. Študent- ski upor je ogrozil, ponekod bolj, ponekod manj, tako eno kot drugo. 148 Slobodan Drakulić seje rodil leta 1947, v Zagrebu, trenutno dela kot asistent za družbena gibanja na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Njegova dela obsegajo tudi tematiko s področja mladinskih gibanj, tako imenovanega ženskega vprašanja, iz- obraževanja ter kontrakulture. Med prevodi naj omenimo knjigo Theodorja Ros- zaka »Kontrakultura«, ki je izšla v založbi Naprijed leta 78. Knjiga »Obrazovanje i poredak« je razdeljena na dva dela: v prvem - Izobraževanje in sistem - analizira odnos med izobraževanjem, znanjem in na- predkom z zgodovinskega aspekta, s tem povezano krizo univerze ter alternative v socialni funkciji izobraževanja. V drugem delu - Izobraževanje in upor - pa raz- kriva družbeno-zgodovinske predpogoje za pojav študentskega gibanja, sledi ana- liza odnosov med študentskim uporom in univerzo, analiza levih študentskih gi- banj in revolucije se nadaljuje v vprašanje nove levice in nasilja, zadnje poglavje pa osvetljuje odnos med novo levico in kontrakulturo. Pričujoči odlomek pa nam osvetljuje disfunkcionalno vlogo viška intelektual- cev v obstoječi družbi, ki pa se sprevrže v zgodovinsko funkcionalno silo za spre- minjanje obstoječe družbe. Knjiga Slobodana Drakuliča »Izobraževanje in druž- bena ureditev« je ne nazadnje aktualna tudi za jugoslovansko družbo in njen iz- obraževalni sistem - ali pa morda najprej prav za njo. 149 UDK: 001.8.001.1.(100) Andrej Kirn INTERNACIONALNI ZNAČAJ ZNANOSTI Internacionalni značaj znanosti temelji v skupnem predmetu raziskovanja, skupnih metodah in skupnih osnovnih profesionalnih normah, ki regulirajo znan- stveno dejavnost. Če je odsoten kateri izmed teh pogojev pri določenem znanstve- nem področju ali disciplini, to še ne pomeni zanikanja njenega internacionalnega značaja, ampak zgolj odstopanje od idealnih slučajev. Internacionalnost znanosti se pogosto zožuje zgolj na mednarodno organiziranje raziskovanja in mednarod- no izmenjavanje informacij o rezultatih. Ta sociološka-delovna organizacijska manifestacija internacionalnosti pa temelji na internacionalnem značaju predme- ta in metod raziskovanja. Če bi obstajali absolutno nacionalni svojski predmeti in metode raziskovanja, bi različne nacionalne znanstvene skupnosti še vedno lahko vršile izmenjavo informacij, vendar takšna informiranost ne bi imela no- benega pomena za delo s svojimi metodami in svojimi raziskovalnimi predmeti. Interes za takšno izmenjavanje informacij se ne bi mogel dolgo ohraniti. Poten- cialna predmetna-metodološka internacionalnost znanosti je vedno obstajala, toda kot dejanska delovna organizacijska internacionalnost pa je rezultat prve in- dustrijske revolucije in nastajanje svetovnega trga in svetovne konkurence. Sve- tovna konkurenca v duhovni znanstveni produkciji pa ni nič manj neizprosna in zahtevna kot v materialni produkciji. »Na mesto stare krajevne in nacionalne samozadostnosti in zaprtosti stopa vsestransko občevanje, vsestranska odvisnost nacij druga od druge. Tako kot z materialno je tudi z duhovno produkcijo. Duhovni proizvodi posameznih naro- dov postanejo splošna dobrina. Nacionalna enostranost in omejenost postaja bolj in bolj nemogoča, a iz mnogih nacionalnih in lokalnih literatur se izoblikuje sve- tovna literatura.« (Manifest komunistične stranke, Marx-Èngels, Izbrana dela zv. II, Ljubljana 1979, str. 592-593). Internacionalnost je lahko najpolnejša v tistih znanostih, kjer je družben geo- grafski položaj raziskovalnega predmeta za sam predmet nepomemben in ne iz- hajajo nobene posebnosti raziskovalnega predmeta iz njegovega različnega druž- benega-geografskega konteksta. Vseeno je torej, s spoznavnega vidika, kje se ta raziskovanja vršijo. V to skupino spadajo temeljne naravoslovne-matematične vede kot fizika, kemija, matematika. V tem primeru internacionalnost znanosti temelji na univerzalni veljavnosti teh spoznanj. Univerzalna veljavnost paje po- sledica univerzalnosti predmeta, ki dopušča, da bi se v načelu ta spoznanja lahko proizvedla v kateremkoli družbeno-geografskem okolju. Posebni družbeni-geog- rafski pogoji teh spoznanj so za samo veljavnost spoznanja irelevantni, oprede- ljujejo pa usmeijenost raziskovanja na izbrane probleme, vrednostno-idejno ozadje raziskovalnega pristopa idr. En del splošnih in aplikativnih naravoslovnih ved (npr. biologija, biotehnične vede, meteorologija) pa producira precejšen del spoznanj, čigar veljavnost je ve- zana na specifično prostorsko lokalizacijo raziskovalnega predmeta. Teh spoz- nanj ni možno pridobiti kjerkoli. Ti raziskovalni predmeti nimajo prostorske uni- verzalnosti. Znanja teh predmetov se med seboj dopolnjujejo in tvorijo sistem spoznanja določenega področja. Zaradi tega niso možnosti in interes za medna- rodno sodelovanje v teh disciplinah nič manjše, ampak nasprotno še večje, ker se brez njega ne more ustvariti sistem spoznanja nad celotnim področjem. 150 Za družbene vede se pogosto trdi, da so izrazito nacionalne vede, ker temeljijo na specifični nacionalni oziroma družbeni praksi s specifično globlano politično- ideološko in sploh vrednostno usmeritvijo. Vsaka zgodovinsko nova družbena znanost je nosila v svojem začetku izrazito nacionalno obeležje in izhajala iz do- mačih družbenih razmer. Uvajanje takšne znanosti pri drugih narodih pa običaj- no ne izhaja neposredno iz lastne družbene prakse, ampak se poslužuje znanstve- nih pojmov, ki so že izdelani in jih predeluje dokaj izolirano od svoje lastne druž- bene osnove in šele v naslednji fazi pristopi k raziskovanju lastne prakse s teo- retsko-idejno predelanimi pojmi. Naslednja ustvaijalnejša faza je v izdelavi spe- cifičnih pojmov, ki izvirajo iz lastne družbenopolitične prakse. V tej fazi se mora spremeniti tudi struktura virov za produkcijo novih spoznanj. Maksimalno se morajo kritično uporabljati nakopičena teoretična in praktična spoznanja o lastni družbi. Obseg znanja omogoča večjo kritičnost, čeprav sama kritičnost ni direkt- na posledica količine znanja. V začetni fazi osvajanja neke discipline, strokovni kriteriji ne morejo biti izredno ostri, ker se razpolaga s premajhnim lastnim zna- njem. Zelo močni so seveda lahko ideološki kriteriji, toda pri tem obstaja nevar- nost, da se cela področja znanja razvrednotijo, kar vodi v situacijo, da se sploh prekine uvajanje discipline in se zelo pogosto destimulira lastne sile, ki so mogoče sposobne, da samoniklo proizvedejo nove discipline neodvisno od tujega izkust- va. Z migracijo pojmov iz ene družbene prakse v druge se vrši dejanska znanstve- na internacionalizacija teh pojmov, ki so vse bolj očiščeni specifičnih družbenih vsebin. Hkrati s tem pa teče proces nastajanja specifičnih pojmov različnih na- cionalnih družbenih praks. Marx in Engels navajata v Sveti družini primer takšne migracije idej angleškega materializma v Francijo, kjer se je povezal in vplival na francoski materializem in dalje z obstoječimi socialističnimi in komunističnimi idejami. Tako predelan francoski materializem pa se zopet vrača nazaj v Anglijo. Internacionalno obeležje družbenih ved se uveljavlja predvsem preko: a) Splošnih in skupnih karakteristik nekega tipa civilizacije in določenih druž- benoekonomskih formacij. Čeprav Marx nenehno žigosa odvajanje pojmovnih vsebin od konkretne družbene prakse kot ideološki postopek, priznava obenem tudi zakonitost in upravičenost »razumnih abstrakcij«, ki abstrahirajo konkretne družbene situacije v času ali v prostoru. Če to abstrahiranje preide v osamosva- janje abstrakcij od »dejanske zgodovine« potem »nimajo nobene vrednosti« (Kari Marx-Friderich Engels: Izbrana dela, Ljubljana 1971, zv. II., str. 26). b) Skupnih problemov civilizacije in medsebojnih eksistenčnih odvisnosti. »Ona (velika industrija-vstavek) šele je ustvarila svetovno zgodovino, kolikor je vsak civiliziran narod in vsakega posameznika v njem napravila pri zadovolje- vanju potreb odvisnega od vsega sveta, in uničila dosedanjo samoraslo izključe- nost posameznih nacij (ibidem, zv. II, str. 75). c) Na splošnih in skupnih karakteristikah nekega področja človekove dejav- nosti. »Toda vsa obdobja produkcije imajo neke skupne značilnosti, skupne op- redelitve. Produkcija nasploh je abstrakcija, toda razumna abstrakcija, kolikor skupne opredelitve zares poudaija, utrjuje in nam s tem prihranja ponavljanje« (ibidem zv. IV, str. 15). Skupni obči momenti v različnih zvrsteh človekove dejavnosti in njenih in- stitucijah ter odnosih vodijo k nastajanju primerjalnih družbenih disciplin kot npr. primerjalno jezikoslovje, primerjalni politični in ekonomski sistemi ipd. Po- rast teoretične ravni družbenih znanosti povečuje njen internacionalni značaj ali pa jo znižuje, ker s teoretičnostjo bolj izstopajo idejne razlike kot na empirični ravni. Internacionalni značaj družbenih ved je v stalnem porastu v določenih vi- dikih kljub razrednim in ideološkim razlikam. Specifične družbeno-ideološke raz- like so postale same internacionalne. Nastajanje in poglabljanje svetovnosti so- dobne zgodovine v Marxovem pomenu zahteva razmišljanje in raziskovanje v globalnih kategorijah, ki presegajo okvire specifične družbene prakse. Nacionalna 151 zaprtost družbenih ved bi zožila zgodovinske perspektive v lastni družbeni praksi. Komparativnost je izredno stimulativna za človekovo ustvarjalnost, za kritično presmotritev ustaljenih pojmov, za razširitev njihove vsebine, za ocenitev svojih vrednosti in zaostalosti. Sedanje slovenske devizne omejitve in težave naročanja tuje strokovne literature vzpodbujajo miselno razprtost in ozkost ter dušijo ob- čutek za kritično primerjanje. Vsaka nacionalna družbena veda, če postaja vse bolj teoretična, komparativna in refleksivna, mora izkoriščati rezultate drugih nacionalnih družbenih ved. Eden izmed načinov takšnega izkoriščanja obstoji v citiranju in navajanju tuje litera- ture. Ali je neko delo na liniji raziskovalne fronte se sodi že po tem ali uporablja in navaja osnovno jedro najnovejše in najkvalitetnejše literature, ki obstoji z da- nega področja in problema. Če tega pogoja ne izpolnjuje, je to že formalni znak, da se je raziskovanje oddaljilo od glavne magistrale temeljnih problemov in idej, in da se ukvarja z nečim obrobnim ali zastarelim. Ti kriteriji so tem zahtevnejši, čim hitrejši je tempo razvoja neke discipline. Tiste znanosti, ki so se povezale z družbenimi potrebami in si ustvarile široko empirično-eksperimentalne osnove se najhitreje razvijajo in se opirajo na najširšo in najnovejšo osnovo tujih razisko- valnih dosežkov. Raziskovanju v citiranju in uporabljanju literature po različnih družbenih vedah so pokazala, da se znanstvena produkcija na tem področju sicer opira na nekoliko starejšo literaturo kot nekatere naravoslovne vede, vendar pa je bil opazen trend za ameriške psihološke revije, da se ta starostna meja znižuje. Samo 30% citatov v American Sociological Review za leto 1965 seje nanašalo na članke, ki so bili starejši od 10 let v primerjavi z 11 % citatov takšne starosti v naravoslovnih revijah (J. M. Brittain: Information and its Users, 1970, str. 132). Pogoji raziskovalne konkurence so tudi v večini družbenih ved spremenili struk- turo v uporabljanju virov: od knjig k člankom, in k osebnim, ustnim in pismenim komunikacijam ter h gradivom, ki se šele pripravlja za tisk. Kriteriji k\alitete vodijo k stihisko izoblikovani ranglisti o najbolj pogosti upo- rabi določenih del revij in avtorjev. Takšno lestvico pa v družbenih vedah ne ob- likujejo samo strokovni temveč tudi ideološki kriteriji. Daje citiranje W. Millsa v učbenikih ameriške sociologije zdrknilo po njegovi smrti od petega na enajsto mesto, je obrazložil Toumin M. med drugim tudi z »anticesteblišmentskim« po- gledom \\ righta Millsa na življenje (Mark Jay Oromaner: The most cited socio- logist: An analysis of introdutory text citations v: The American Sociologist, vol 3, št. 2. 1%8, str. 124). Z nekaterimi izjemami verjetno drži Priceva ocena tudi za družbene vede, da 75% vseh citiranj v znanstveni literaturi odpade na majhen odstotek vseh objavljenih člankov. Tako se izoblikuje v celotni literaturi majhen izsek znanstvenih del, ki so med seboj čvrsto povezane z recipročnim citiranjem, in ki ima največjo vlogo pri proizvodnji novih znanstvenih dosežkov. Ideološka selekcija, pozitivna ali pa negativna ta izsek v družbenih vedah svoj- sko oblikuje in lahko iz tega izseka izloči vrsto desetletij znanstvena dela, ki so idejno izredno kritična do obstoječega družbenega reda. Citatorska praksa je re- zultat novoveških pogojev znanstvenega dela. Citatorski mehanizem kaže, kakšen je vpliv starih idej na produkcijo novih in omogoča hitri vpogled v čem je avtorjev doprinos k napredku znanosti. V antičnem in srednjem veku, koje bil glavni ciljh izgrajevanje obsežnih filozofskih sistemov o prirodi in družbi, ne pa hitro reše- vanje o/k ih raziskovalnih problemov, je bila citatorska praksa skorajda nepotreb- na in je prihajala zelo malo v poštev. Izgradnja vseobsežnega sistema iz določe- nega principa je bila predvsem stvar individualnega dela in torej ni bilo mogoče navajati množice avtoijev, čigar ideje bi bile pomembne za izgradnjo sistema ali za rešitev posamičnih problemov v tem sistemu. Empirične raziskave v načinu citiranja navajajo, da ima po obstoječih normah običajen znanstveni članek do 15 citatov. Obstojita pa seveda dve skrajnosti: iz- 152 redno veliko citiranje ali pa sploh nikakršno. Prva dela sodijo bolj v informativne preglede, v drugem slučaju pa gre ali za izredno originalna in samostojna dela ali pa za plagiatorska dela. Družbenopolitična situacija, ki bi bila izredno nenaklonjena formalnemu skli- cevanju na tuje raziskovalne dosežke, bi objektivno zniževala strokovne norme obnašanja. Če bi raziskovalec sledil raziskovalni fronti lastne stroke, bi se pri svo- jem delu nujno opiral na njene rezultate, vendar bi se obotavljala zaradi splošne klime navajati vire in bi bil tako prisiljen predstavljati dosežke kot svoje lastne. Toda takšno ravnanje bi ga diskvalificiralo v strokovni javnosti. Kolikor pa bi se v takšnih pogojih oprl resnično le na lastne dosežke, pa bi to pomenilo počasnejše napredovanje, zoženje miselnega horizonta in občutljivost za nove in perspektiv- ne probleme. To pa že pomeni, da je odrinjen od glavnih paradigem napredka v znanosti, ki so vsaj v družboslovju zelo divergenten. Nobena družbena veda v današnjih pogojih se ne more uspešno razvijati zgolj z raziskovanjem in razmiš- ljanjem o lastni družbeni praksi kot izoliranem vrtičku svetovne zgodovine. Takš- na intelektualna samozadostnost mora nujno voditi v upadanje kreativnih spo- sobnosti in bi bila torej v škodo tudi raziskovanju lastne prakse. Čim širša in pest- rejša je komunikacijska osnova raziskovalnega dela, tembolj se lahko razvija ust- varjalnost. Če ta komunikacijski kreativni učinek prihaja do izraza že na ravni raziskovalnih institucij, potem je še večji lahko v nacionalnem in internacional- nem kontekstu. Nobenega razloga ni za domnevo, ki se izrazito kaže na področju naravoslovnega tehničnega ustvarjanja, ne bi uveljavljal tudi v družbenih znanos- tih. Pritisk v smeri podcenjevanja omalovaževanja, bi zniževal raziskovalni inte- res za trajnim in napornim spremljanjem novih idej in problemov v svetovni znanstveni skupnosti. Prav tako bi imel negativne posledice hlapčevski strokovni in ideološki odnos do tujih rezultatov. V veliki meri je točna trditev, da se ima hiter znanstveni tehnološki vzpon kapitalizma v Evropi zahvaliti nenehnemu ko- municiranju med različnimi znanstveno-tehnološkimi središči. Avtonomen znan- stveno-tehnološki razvoj je sicer mogoč, toda na račun neekonomičnosti, počas- nejšega razvoja, odpovedovanja in žrtev, kijih mora v največji meri plačevati de- lavski razred. Dragoceno a tragično zgodovinsko izkustvo takšnega avtonomnega znanstveno-tehničnega razvoja predstavlja SZ v času Stalina in delno še po njem (glej Zhores Medvede: Medvede Papers. Teh Plight of Soviet Science Today. New York 1971). Če bi se pomen družboslovnih znanstvenih del popolnoma izčrpal v različnih ideoloških in vrednostnih komponentah, potem bi bila produktivna funkcija teh del za nastajanje novih idej in raziskovalnih rezultatov zelo skromna. V takšnih pogojih bi bilo znanstveno komuniciranje popolnoma neplodno in odveč. Toda vsako kvalitetno družboslovno delo ima poleg svoje ideološke vrednosti tudi znanstveno vrednost, ki se npr. lahko kaže v korektnem zbiranju podatkov, po- stavljanju novih vprašanj, hipotez in problemov, uporabi novih metod in tehnik idr. Ideološka izhodišča ne morejo popolnoma izničiti ali odpraviti te vrednosti, četudi se lahko konservativno izkrivljajo. Marx ne bi mogel izgraditi materialis- tičnega pojmovanja zgodovine in analize kapitalistične družbe, če meščanska zna- nost ne bi imela tudi spoznavnih vrednosti. Marx je črpal svoj miselni delovni material iz nemške, angleške, francoske, ruske, grške in latinske literature. Nje- gova intelektualna odprtost se ni pustila ujeti v nobene parcialne družbene prak- se. Bil je dovzeten za vse nove nastajajoče bistvene elemente v svetovni kapita- listični družbeni praksi in mednarodnem delavskem gibanju in specifičnem po- ložaju delavskega razreda v različnih kapitalističnih deželah. Tako spremlja na- stajanje kapitalizma v Rusiji, nastajanje kolonialnega sistema, tehnološki-eko- nomski vzpon ZDA, začetek odvajanja funkcije upravljanja od neposredne funk- cije lastništva. Podobno univerzalno intelektualno-strokovno odprtost je kazal prav tako Lenin. Takšno univerzalno odprtost pa je spremljala izredna visoka 153 stopnja kritičnega ustvarjalnega izkoriščanja in predelovanja dosežkov meščanske znanosti. Določene objektivne momente ima tudi enostransko izkoriščanje tuje litera- ture iz enega samega jezikovnega področja konkretno anglo-ameriškega. Takšna usmeritev je rezultat dejstva, da je neka dežela postala vodilni center znanstvene proizvodnje. Takšno vodilno mesto pa si neka dežela prisvoji, ker proizvaja naj- večje število znanstvenih inovacij in največji obseg znanstvene literature. Japonski raziskovalec Juasa trdi, da je neko deželo možno šteti za svetovni center znan- stvene aktivnosti, če proizvede več kot 1/4 znanstvenih dosežkov v dolocenëm- časovnem razdobju. Ko dežela osvoji takšno pozicijo postaja njen jezik vodilni jezik znanstvenega komuniciranja in usmerja raziskovalce drugih dežel, da se iz- ražajo in pišejo v tem jeziku, da bi tako vplivali na svetovno raziskovalno fronto. Družbeni sistem v katerem se nahaja takšen center znanstvene .aktivnosti pa to prednost razvija tudi v smer svetovne ideološke dominacije in integracije. Takšna ideološka duhovna integracija pa v današnji strukturi mednarodne skupnosti po- teka, vsaj kar zadeva del družboslovja, v smeri blokovskih homogenosti in an- tiblokovske homogenizacije in diferenciacije, ki jo uteleša gibanje neuvrščenih, ki pa še ni postalo vplivno svetovno žarišče znanstvene aktivnosti. Po podatkih UNESCO je v letu 1967 obstajala naslednja porazdelitev svetov- ne tiskane znanstvene informacije: angleški jezik 60%, ruski 11 %, nemški 11 %, francoski 9 %, japonski 3 %, španski 2 %, ostali 4 % (G. M. Dobrov: Nauka o na- uci, Beograd 1969, str. 128). Juasa je za razdobje 1540-1955 navedel naslednje svetovne centre znanstvene aktivnosti: Italija 1540-1610, Anglija 1650-1730, Francija 1770-1830, Nemčija 1830-1920, ZDA 1920-1955 (ibidem str. 181-182). Normalno bi bilo pričakovati, da bodo takšen center postale socialistične de- žele, verjetneje pa je, da se v bodočnosti zaradi mednarodne delitve dela v zna- nosti sploh ne bodo izoblikovali tako izraziti centri kot so se v preteklosti in se bo uveljavljala tendenca k bolj policentričnemu razvoju. Količinsko-inovacijski kriterij za določevanje vodilnega znanstvenega centra ni zadosten v družbenih znanostih. Mora biti korigiran s kriterijem družbene pro- gresivne znanstvene inovativnosti. Kritična dialektična in v sedanji epohi razred- no usmerjena družbena znanost po svoji količinski produkciji gotovo ne dosega raziskovalne fronte funkcionalistično naravnane meščanske družbene znanosti, toda po svoji kvaliteti pa predstavlja posebno raziskovalno fronto ali alternativo vsem drugim. Znanstvenik, ki hoče dati pomembne prispevke k znanosti, mora kljub različni ideološki pripadnosti sprejeti osnovne strokovne, metodološke in profesionalne norme znanstvene skupnosti. Ni pa pomembna samo količinska porazdelitev produkcije znanstvene literature, pomemben je njen vpliv pri nastajanju novih del. Ta vpliv pa se meri ravno s citiranjem literature. Ko so opravili raziskovanja na nekaterih osnovnih področjih naravoslovnih ved, se je izkazalo, da se v pri- meru angleškega, francoskega in nemškega jezika količinski obseg produkcije uje- ma z obsegom vpliva (kot % citiranosti) te literature. V primeru sovjetske lite- rature pa je bil vpliv skoraj za 4-5 krat nižji od obsega produkcije. Zelo verjetno je, da je to odstopanje še večje na področju družbenih ved (Nalimov/Mul'čenko: Naukometrija, Moskva 1969, str. 146-147). Takšnega razkoraka ni mogoče pri- pisati enostavno jezikovnim barieram. Izkustva kažejo, da, če je izpolnjena vrsta drugih pogojev, se hitro najdejo načini in sredstva za premagovanje jezikovnih pregraj. Nekateri vzroki za takšno odstopanje, ki jih navajata Nalimov in MuF- čenko se v celoti pokrivajo z načelno kritiko Zh. Medvedeva o neustreznih druž- benih pogojih, v katerih so sovjetski znanstveniki lahko vzpostavljali in vzdrževali mednarodne znanstvene stike. Avtorja vidita nedopustno veliko zadrževanje no- 154 vih idej po komunikacijskih kanalih. »Prva takšna pregraja - odsotnost direktnih, rednih zvez z inozemskimi učenjaki« (ibidem, str. 163). Samo za nekatere discip- line pa je vzrok nizke citiranosti v nizki kvaliteti. Ta vzrok gotovo igra še večjo vlogo v družbenih vedah. Ko se bo v splošnem izboljšala kvalitetna raven v po- vezavi s spremembami samega politično-ekonomskega sistema in izboljšali pogoji za mednarodno komuniciranje in sodelovanje sovjetskih znanstvenikov, bo po- rasel tudi delež citiranosti sovjetske literature v znanosti. Citiranost v literaturi je v veliki meri pogojena s splošno distribucijo in vplivnostjo posameznih delov znanstvene produkcije. Pri večjem policentričnem upoštevanju literature iz raz- ličnih dežel je treba imeti pred očmi, da je znanstvena produkcija v teh deželah že pod močnim vplivom svetovnega vodilnega znanstvenega centra. Analiza ci- tatov 8 nizozemskih socioloških revij za leto 1965 je pokazala, daje samo 33,6% citatov odpadlo na domače revije, 51,7 % na angleške, na nemške 9,5 %, francoske 3,7% (J. M. Britain Information and its Users, str. 74). Majhne nacionalne znanstvene skupnosti, ki šele nastajajo v posamičnih dis- ciplinah, se lahko izmaknejo enostranskemu ideološkemu vplivu svetovnega cen- tra znanstvene aktivnosti, če v skladu s svojo ideološko pripadnostjo selekcioni- rajo znanstveno produkcijo teh centrov, ki tudi niso ideološko homogena. Mark- sistično naravnana družbena znanost mora pri transferu znanja maksimalno upoštevati in izkoriščati notranjo znanstveno idejno diferenciacijo in se obenem zavestno usmeriti na večjo policentričnost izvorov znanstvene ustvarjalnosti v različnih družbenih ureditvah in sistemih. Svetovni centri znanstvene aktivnosti na področju družbenih ved nujno ne sovpadejo mehanično v časovnem in pro- storskem pogledu s centri na področju naravoslovnih matematičnih, medicinskih in tehničnih ved. Samo pri družbenih znanostih predmet znanosti hkrati izstopa kot neposredni zunanji pogoj in determinanta razvoja znanosti same. Pri ideoloških kriterijih uvajanja in sprejemanja raziskovalnih rezultatov iz različnih družbenih ideoloških sredin, se je treba zavedati, da vrednost razisko- valnih rezultatov ni avtomatičen produkt načelnih ideoloških izhodišč, ampak da zavisi tudi od individualnih kreativnih sposobnosti, celote družbenih pogojev ob- sega in delovnih naporov, posameznikov in kolektivov. Če so odsotni ti elementi, tudi progresivna ideološka izhodišča ne morejo producirati nič novega, ampak reproducirajo edinole lahko samo sebe. 155 UDK: 303.4.001.1(45) Franko Adam GILLI IN VPRAŠANJA VREDNOSTNE NEVTRALNOSTI ZNANOSTI Več je razlogov, ki opravičujejo namero, da se Gillijevemu konceptu akcij- skega raziskovanja oziroma njegove »nove metodologije« posveti posebno pozor- nost. Res, da ima Gillijev koncept precej stičnih točk z drugimi »modeli« akcij- skega raziskovanja, toda res je tudi, daje »sestavljen« iz elementov in komponent, ki jih sicer v akcijskem raziskovanju ne srečamo. Po drugi strani pa je argumen- tacija zoper »vrednostno nevtralno« družboslovje tako specifična, da se ne da mimo nje. Skratka: Gillija je treba jemati kot avtorja, ki je s svojo intervencijo v polje sociologije sprožil zelo protislovne reakcije - od bolj ali manj navdušenega sprejema do popolne odklonitve.* Sicer paje za nas pomemben tudi še zaradi ne- česa drugega. Postavil nas je namreč pred nalogo, da se ne ustavimo tam, kjer se je on sam, da se ne zapletemo v iste mreže, kot se je on. To pa pomeni, da moramo z vso ostrino pokazati na nekonsistentnost in protislovnosti njegove »lo- gike nove metodologije«, po drugi strani pa nas to ne sme ovirati, da ne bi v nje- govem prispevku odkrili vsebine, ki nam lahko pomaga pri nadaljnjem ukvarja- nju tako s problematiko akcijskega raziskovanja kot kritiko »tradicionalne« so- ciologije sploh. Zgleda, da začetek Gillijevih sistematičnejših razmišljanj o vlogi in funkciji so- ciologa (in sociologije) sovpada z njegovim sodelovanjem z Basaglio, znanim ita- lijanskim (anti)psihiatrom, ki seje v Gorici in Trstu lotil dekonstrukcije oziroma dezinstitucionalizacije psihiatrične klinike (Basaglia, 1974). V teh »eksperimen- tih« so Basaglia in njegovi sodelavci (med njimi tudi Gilli) prehodili pot od psi- hiatrične klinike do totalne institucije (E. Goffman) preko reformirane institucije (utelešene v terapevtski skupnosti) do negacije institucije in končno do ukinitve oziroma razpustitve psihiatrične klinike. S tem v zvezi pa je treba tudi povedati, da se je ta razoj vezal z likvidacijo fiksne porazdelitve vlog, ki je tako značilna za totalno institucijo. Ta menjava vlog pa se ni zgodila preko prerazdelitve moči in vpliva na interpersonalnem ni- voju, temveč tudi na »profesionalnem«. Gre za tak status psihiatra (pa tudi so- ciologa, kar je ravno opisal Gilli), ki predpostavlja posedovanje moči, s katero psihiater lahko razpolaga (se pravi tudi manipulira) s pacienti (tako kot sociolog s svojim »objektom« proučevanja). Ker ta moč med drugim temelji na družbeno pripoznavnem vedenju, je Basaglia hkrati s procesom dezinstitucionalizacije po- stavil pod vprašaj tudi tradicionalno psihiatrijo, tako njeno tehniko oziroma te- rapevtske prijeme, ki jih je označil za represivne, kot njene teoretske in vrednost- ne predpostavke, ki jih je spoznal za meščanske. * Pri nas je Gilli precej čitan, zlasti med mlajšimi družboslovci. Je pa dejstvo, da o njem še ni bilo (vsaj v Sloveniji) napisanega skoraj nič. Mikecin (1974) v predgovoru k prevodu Gillijeve knjige zelo pozitivno ovrednoti prispe- vek Gillija. Nasprotno pa se Milic (1978) loti kritične obravnave in zavrne nekatere osnovne premise, na katerih počiva Gillijev koncept. 156 Dokler pa se ni pričela zadnja faza (to je ukinitev oziroma razpustitev psihiat- rične institucije, do katere je prišlo v letu 1978), seje celotni »eksperiment« na- hajal v precepu, ki gaje Basaglia takole formuliral: »Tako dolgo kot še obstajamo v sistemu, mora biti naša situacija protislovna: z naše strani negirana institucija je istočasno upravljana; bolezen istočasno postavljamo v oklepaje in jo obravna- vamo; terapevtski akt istočasno zavračamo in prakticiramo«. Imanentna funkcija sistema je namreč v tem, da se hoče rešiti vsake svoje negacije, s tem dajo pretvori v svojo samopotrditev. Ta zvijačnost sistema pa je na delu toliko časa, dokler je govora o »pacientih«. Namen psihiatrične ustanove je namreč, da ozdravi pacien- te (bolnike), pri tem pa je v skrajnem oziroma malo relevantno dejstvo, da se je ta ustanova zradikalizirala, se humanizirala ipd. Funkcijo, ki ji jo je naložil si- stem, še zmeraj opravlja. Basaglia in njegovi sodelavci pa ravno niso hoteli na- praviti nove institucije, ki bi služila kot »mirno odlagališče za družbene antago- nizme« (naj tu pripomnim, da ni za Basaglio »duševna bolezen« nič drugega kot posledica nakopičenih družbenih protislovij v individumu). Institucionalna kri- tika se je kot rečeno usmerila na dve področji in sicer na praktično problema- tiziranje tako »totalne« kot »reformirane« institucije psihiatrične bolice ter po drugi strani na negacijo institucije tradicionalne psihiatrije, ki v končni konsek- venci nastopa kot reprezentant vrednostnega sistema meščanskega razreda. Tako kot je vzporedno z radikalizacijo »eksperimenta« zašla v precep vloga psihiatra, se je v istem položaju znašel vsak »udeleženec« (tudi pacienti), ki so sami in seveda tudi Gilli sam, ki je opravljal funkcijo sociološkega svetovalca za strokovni tim klinike. Psihiatrična bolnica, s katero seje v začetku srečal, je prav- zaprav nekakšna »totalna institucija«. Porazdelitev moči je popolnoma transpa- rentna - na eni strani so tisti, ki jo posedujejo (psihiatri in zdravstveno osebje) na drugi strani pa so pacienti, ki so popolnoma nemočni. Kakršna koli psihiat- rova ali sociologova intervencija, ki počiva na tradicionalnem pojmovanju zna- nosti, to delitev vlog samo še bolj zafíksira. Izhaja torej iz spoznanja, da vsako raziskovalno delo nujno implicira izražanje moči (in s tem nasilje nad objekti). Ta ugotovitev pa še zdaleč ne trdi, da je socilog subjekt moči - prej obratno - on je objekt, čeprav sicer razpolaga z majhno močjo, toda pravi »lastnik« moči je »sitem« in šele ta daje sociologu moč in le-ta dela zanj. Edina rešitev seje pokazala v radikalni zavrnitvi »ideje raziskovanja« in lastne vloge sociologa. Čeprav je spoznanje opredeljeno per negationem, pa ne gre za odpoved vsakemu raziskovanju. Gilli je to takole formuliral: »Kaj po tej brez- pogojni negaciji samega sebe še preostane, ni jasno. Da pa nekaj ostane, da je tre- ba iti po poti naprej, imamo za verjetno. Zavrnitve raziskovanja ne razumemo kot zavrnitev njegovih kognitivno-operacionalnih implikacij, ampak bistveno kot zavrnitev moči.« Vprašanje pa je, ali je sploh možna raziskovalna situacija, v ka- teri bi bil raziskovalec brez moči (oziroma ne bi posedoval moči). Gilli pravi, da »za sedaj nismo zmožni dajati takojšnjih odgovorov na takšna vprašanja«. Kar priporoča, je naslednje: postavitev lastne sociološke vloge pod vprašaj se mora zgoditi v praktičnem raziskovalnem delu in v teoriji. V svoji knjigi, kije izšla nekaj let pozneje, se Gilli (1974) neposredno navezuje na izkušnje iz Gorice in že lahko odgovori na zgoraj zastavljeno vprašanje. Naj- prej pravi takole: »Tu navajamo izkustvo iz Gorice zato, ker je imel odločilno vlogo v našem sociološkem formiranju«. In naprej: »Ravno v Gorici smo kot me- todično perspektivo dobili perspektovno negativnega prakticiranja lastne vloge. Elementi, na katerih je temeljila ta perspektiva, so bili ti: moč, s katero razpolaga znanstvenik, je mistificirana moč, ki se odeva v nekakšno nevtralnost, ki mu jo daje uporaba določenih tehnik. Ta uporaba pa se po svoji strani pogosto sprevrže v nasilje nad objektom, ali tako, da vanj posega fizično (npr. s strani psihiatra), ali pa, da ga, kar je še najmanj, omejuje dejanski način njegovega izražanja, t.j., 157 da ga prisiljuje na teoretske sheme, ki so mu čisto tuje. Negativno prakticirati to vlogo je pomenilo razkriti njeno diskriminatorsko obeležje v razrednem pomenu in vzpodbuditi mobilizacijo samega objekta in raziskovanja proti raziskovanju; končni cilj je torej negativno družboslovje« (Gilli, 1974). Takšna per negationem pozicija pa je seveda lahko bila le začasna. Zahteva po novem konceptu razis- kovanja in sociologije sploh je ovrgla stališče »negativne socilogije« in afirmirala stališče »sociologije od spodaj«. Gilli se tu naveže na radikalno kritiko vrednostne nevtralne znanosti, ki jo propagira tradicionalna sociologija (naj tu mimogrede omenim malo čudno posebnost: Gilli v svoji knjigi ne spregovori niti besedice o (vsaj) vseh znanih socilogih: Beckerju in Gouldnerju, ki sta sprožila zelo živahne polemike v zvezi z »value free« konceptom sociologije). Tradicionalna (meščan- ska) sociologija naj bi opravljala progresivno oziroma inovativno funkcijo (ki je sicer bistvena značilnost znanosti) v obdobju, ko je bila buržoazija napreden raz- red. Z vse večjim razmahom delavskega razreda oziroma proletariata ter z veča- njem njegove moči pa ostaja tradicionalna sociologija vse bolj v funkciji kontrole. To seveda pomeni, da je proklamacija vrednostne nevtralnosti v službi te (kon- trolne) funkcije. Edina možna pozicija, ki jo sugerira že sintagma »sociologije od spodaj«, je v tem, da se sociolog postavi na stran tistega razreda, »ki najbolj res- nično predstavlja proizvajalne sile« - to paje delavski razred. Skratka: »znanstve- nik se postavi na stran proizvajalnih sil«. Ta opredelitev pa ne sme biti toliko vrednostna (ali etična), temveč mora biti rezultat »znanstvene ocene sodobne družbe.« Samo takšna pozicija zagotavlja pravo aspektivnosti spoznanj. Te, po mojem mnenju, močno simplifikatorske postavke so v tesni zvezi še z dvema dru- gima kategorijama empiričnega raziskovanja - gre za moč povezano s figuro na- ročnika. Simplifikatorsko je navedeno izhodišče iz več razlogov. Prvo je vsekakor v tem, da Gilli zapada tipični »hegeljanski koreografiji« kot bi rekel M. Nikolaus (1977), ko postulira dihotomno razredno shemo, se pravi, na eni strani buržoa- zijo, ki izgublja svoj primat napredne zgodovinske sile, na drugi strani delavski razred kot nosilca razvoja produktivnih sil. Zlasti ostaneta dva momenta zakrita: prvič kot da je »razvoj proizvajalnih sil« v današnjem času nekaj samo po sebi (tudi v socializmu) progresivnega in neproblematičnega, drugič Gilli sploh ne omenja enormnega povečanja tako imenovanega srednjega razreda in njegove funkcije v odnosu do d»razvoja proizvajalnih sil«, kot do buržuazije in delavskega razreda. Na nekem drugem mestu pa postane njegovo zatrdilo, da velja njegova analiza za visoko razviti kapitalizem, ko omenja Parsonsa (za katerega pravi, da je največji današnji sociolog) in njegovo opredelitev za »sistem«, komentira, da je ta opredelitev »moči. ki ohranja« neuprabna za analizo ameriške družbe, ker se pojavljajo upori in krizna žarišča, torej »moč - ki - spreminja«. To pa še ne pomeni, daje Parsonsova ali katera druga tradicionalna (oziroma meščanska) teo- rija nekaj, kar se da zlahka ovreči in se ji odreči. Novih pojmov namreč ne mo- remo ustvarjati v praznem prostoru - le-ti morajo na nek način slediti iz starih pojmov, ki nam kažejo na točke, v katerih se kumulirajo protislovja sistema ozi- roma točke, v katerih je sistem ranljiv. Niso pa ti stari pojmi v stanju pojasniti razvojnih tendenc in kriznih pojavov. Tega ne zmorejo, ne zaradi teoretskih ali tehničnih pomanjkljivosti, temveč zaradi tega. ker je \ krizi ali razpadanju do- ločen tip distribucije družbene moči. na osnovi katere temeljijo stari pojmi. So- ciolog oziroma raziskovalec mora to moč analizirati in \ z\ezi z njo tudi pojme. Kot že rečeno, mora po\ieči konsekvence. to je priključiti se mora razredu, ki je sicer še zatiran, a nezadržno uveljavlja svojo moč. (Gilli. 1974) Ko pa Gilli govori o »moči, ki spreminja« v ZDA. kar naenkrat za njenega nosilca oziroma subjekta proglasi radikalno črnsko gibanje, ki vendar ni nič dru- gega kot sicer lahko pomembna, a vendar marginalna konstatacija v okviru ame- riškega zrelega kapitalizma. Kje je torej delavski razred, ki je za Gillija alfa in 158 omega novih prevratnih tendenc v poznem kapitalizmu? Tu namreč ni možna in- terpretacija, češ da ima črnski odpor obeležja razrednega boja delavskega razreda, kajti po Gilliju je delavski razred znanilec in nosilec »novih proizvajalnih sil« in kar seveda ameriško črnsko gibanje nikakor ne more biti. Zdi se, kakor da se Gilli ne zaveda tega kratkega stika, ki je nastal med njegovim konceptom oziroma teo- rijo moči in realno situacijo v najbolj razviti kapitalistični državi. To pa je, če izhajamo iz njegovih lastnih premis, zanj velik minus. Po drugi strani pa ta »in- kompatibilnost« postavlja pod vprašaj njegov radikalni empirizem, češ da: »V ko- likor so pojmi teoretskega orodja, ne morejo popolnoma predhoditi praksi, tem- več lahko nastanejo samo iz prakse« (Gilli, 1974). Zgleda pa, da praksa, iz katere izhajajo njegovi pojmi, ni »praksa poznega kapitalizma«, kvečjemu je to praksa delavsko sindikalnih, študentskih in intelektualnih kontestacij v sodobni italijan- ski družbi. Nezadostnost in omejena validnost Gillijeve pozicije oziroma njegovega kon- cepta moči (in na njemu temelječe kritike vrednostne nevtralnosti znanosti) se ne nazadnje kaže tudi v njegovem praktičnem empiričnem delu. Vsekakor paje tre- ba s tem v zvezi povedati, daje njegova zasluga v izpostavitvi instance naročnika, ki v znanstvenem raziskovanju igra pomembno vlogo (ki je bolj opazna pri ap- likativnih raziskavah). Da bi se pobliže seznanili s to problematiko, je potreben vsaj kratek ekskurz v Gillijeva bazična izhodišča raziskovalne strategije. Za razliko od tradicionalne metodologije, kjer se problem raziskave na osnovi teoretske odločitve ali naročnikovega mnenja fiksira na začetku raziskave, Gilli zagovarja tezo, daje treba problem (izhodišča, temo) raziskave šele odkriti v toku raziskovanja. S premeščanjem oziroma procesom identifikacije pravega problema pa se v raziskovalnem postopku spreminja tudi objekt in naročnik. To je Gilli ilustriral s prikazom dveh svojih raziskav. Pri prvi je na začetku dokaj splošno zastavljena problematika učencev oziroma študentov - delavcev bila najprej ob- ravnavana v sklopu univerze in študentskega gibanja. Izkazalo pa se je, da ta ob- jekt raziskave (torej študentje na univerzi) ni primeren in je treba tako pravi pro- blem kot objekt raziskave iskati znotraj podjetja. V zadnji fazi se je pokazalo, da je treba pravi problem definirati kot »novo tehnično vsebino delavskega poklica«, pravi objekt pa so vsi delavci v podjetju. Pokazala pa se je tudi potreba po naročniku (na začetku ga namreč ni bilo in je raziskava startala v smislu akademske svobode). Le-ta je bil »najden v instituciji sindikata«. Iskanje pravega problema pa ne pomeni, da je le nazadnje problem pravi in edino realen, tudi prvi in drugi problem sta realna, vendar pa ju ni mo- goče rešiti, ne da bi odkrili in rešili zadnji problem. Kaj je tisto, kar narekuje potrebo po naročniku? Cilj raziskovanja je po Gilliju dvojen: 1. teoretski, gre za rekonstrukcijo realnosti stališča situacije oziroma real- nosti. Zlasti drugega cilja pa se ne da doseči brez moči in naročnik je tisti, ki jo poseduje. Gilli je skozi svoja raziskovalna izkustva prišel do zaključka, da mora biti vloga raziskovalca legalizirana in institucionalizirana, formalno ali vsebinsko. To pa je možno le preko naročnika, ki poseduje moč. V svoji drugi raziskavi, ki je prav tako startala z dokaj nejasnim problemom in objektom (položaj univerze in študentov), pride Gillijeva raziskovalna skupina preko raznih medfaz do sku- pine mladih delavcev (sicer članov sindikata), za katero seje zdelo, da lahko na- stopa hkrati kot objekt, subjekt in naročnik raziskave. Omenjena skupina mladih delavcev naj bi sodelovala pri vsebinski določitvi raziskave, katere praktični cilj je bil modificirati sindikalno organizacijo, da bi bila bolj odzivna za probleme in potrebe delavstva oziroma baze. Pokazalo pa se je, da skupina mladih delavcev ne poseduje dovolj moči, da bi lahko inicirala akcije oziroma spremembe. Gilli je prišel do ugotovitve, da je skupina imela »elitistični nereprezentativni karak- ter« in seje nato s svojo raziskovalno skupino preusmerila na proučevanje »skrite 159 participacije«, to je neformalne udeležbe navadnih, povprečnih, kot pravi, delav- cev pri delavskih bojih s ciljem, da se sindikat bolj angažira v bazi. Seveda je tako prišel do novega naročnika - sindikata. Raziskovalna aktivnost, ki sojo sestavljali intervjuji s funkcionarji in člani sin- dikata, ter sodelovanje (in opazovanje) pri divjih stavkah, pa se kljub »močnemu naročniku« nikakor ni mogla prevesiti v akcijo, katere posledica naj bi bila in- stitucionalna sprememba sindikata. Vodilne strukture le-tega so namreč izvajale pritisk na raziskovalno skupino, da naj bi le-ta ostala v okviru svoje »strokovne vloge« in opustila svoje »vmešavanje« v dogajanje »objektov« (to je sindikalne baze). Od kje ta paternalizem delavskega razreda? Gilli tega ne pojasnjuje, le re- signirano ugotavlja, daje v sindikalni organizaciji zmagala birokratska struja s po- močjo intervencije od »zgoraj«, ter da so sami bili nesposobni oziroma premalo izkušeni, da bi vodstvo vpletli v aktivnosti, ki so bile cilj raziskave. (Gilli, 1974; 88). Kakšne konsekvence, relevantne za našo diskusijo o kritiki vrednostne nevtral- nosti sociologije lahko povlečemo iz Gillijeve knjige? Gre pri Gilliju za skrajno politizacijo znanosti? za triumf akcionizma ali radikalnega empirizma? Zdi se, ka- kor, da del odgovora najdemo na zadnji strani knjige. Tu namreč pravi avtor na- slednje: »Iz teh razlogov (možnosti utemeljitve nove družboslovne znanosti in nove družboslovne profesije, op. F.A.) se mora vsako raziskovanje, čeprav je družbena praksa in čeprav je izvor spreminjanja realnosti, vedno končati kot raz- iskovanje. Ne more postati gola politična praksa, kakor tudi raziskovalec ni goli družbeni agitator - razen, če ne želi izgubiti svoje raziskovalne identitete.« (Gilli, 1974; 247). Prav gotovo je vsaj delno to vztrajanje na znanstveni oziroma stro- kovni vlogi in kompetenci odgovor na slabe izkušnje, ki jih je Gilli imel s sin- dikatom. Še v večji meri paje razlog za to v njegovem pojmovanju možnosti pre- vladanja delitve dela. Boj proti delitvi dela in specializaciji mora biti namreč vo- den v okviru lastne profesionalne vloge. Za sociologa to konkretno pomeni, da oblikuje tako metodologijo oziroma strategijo raziskovanja, ki bi bila v skladu z »objektom« in njjegovimi potrebami. Vendar pa je še vedno potrebna »tehnična kompetenca« ali »kvantum metodoloških znanj«. Povezovanje znanosti in politike je bistveno prekratko, saj gre pri tem za umetno lepljenko. Zaokret k »objektu« se mora odvijati na terenu znanosti ozi- roma sociologije same (to je z znanstvenimi sredstvi), ne pa da je imputiran od zunaj (to je s strani politike). Po drugi strani pa ima takšna imanentna transfor- macija prav gotovo politične in vrednostne implikacije. Nikakor pa le-teh ne sme- mo poistovetiti z Gillijevim eshatološkim pojmovanjem delavskega razreda.* Vseeno pa je tu skicirana Gillijeva pozicija relevantnejša od tiste, ki jo zago- varjajo nekateri drugi marksistično oziroma radikalno misleči sociologi in druž- boslovci. Značilno je naprimer mnenje Schmida (1977), po katerem naj bi se ba- zične raziskave (teoretske, elaboracije) odvijale znotraj znanstvene skupnosti, ap- likativne oziroma akcijske raziskave pa bi morali prenesti na teren političnih or- ganizacij in političnih bojev, ker imajo le tu možnost, da uspejo (in si zagotovijo moč oziroma naročnika). Insuficientnost te pozicije je v tem, da se akcijski del raziskave lahko sprevrže v prizorišče (političnih) pritiskov in kompromisov, kijih raziskovalec ne more več kontrolirati in vplivati nanje. S tem pa si sam reže vejo - njegova strokovna oziroma znanstvena kompetenca se izniči. Po drugi strani pa tudi akcijski del raziskave ni več produkt raziskovalne oziroma znanstvene ak- tivnosti in kot tak nima nobene vrednosti za znanstveno skupnost. * Odpoved tu omenjeni eshatologiji pa ne pomeni, da »nismo na strani delavskega raz- reda«, pomeni le, da moramo vsakokrat znova v raziskovalnem procesu razrešiti osnovne metodološke zadeve (metode, vprašanja naročnika in moči), ne pa da enkrat za vselej »sto- pimo na stran delavskega razreda«. 160 Emancipatorno politični domet akcijskih raziskav je omejen (Moser, 1975, 1977), ne gre pa zanikati dejstva, daje diskusija o politizaciji in o vrednostni nev- tralnosti znanosti* dobila nove razsežnosti z vse večjim uvajanjem in uveljavlja- njem akcijskih in aplikativnih raziskav. »Rešitve«, ki so se tu izoblikovale, so močno anivalentne, protislovne in večplastne (Badura, 1977, Bodemann, 1978, Moser, 1975 in 1977, Freire, 1974), zakaj raziskovalec je tu direktno soočen s posamezniki, skupinami in institucijami, katerih interesi (kratkoročni in dolgo- ročni) in intence se prepletajo, križajo, izključujejo. Nekaj takega je doživel tudi Gilli - saj sta obe raziskavi, ki ju omenja, ostali »nedokončani« prav zaradi inkompatibilnosti interesov raziskovalne oziroma ak- cijske skupine in institucije - naročnika (t.j. sindikata). Isto seje zgodilo z Bodemannom (1976) - le-ta je kmalu spoznal, daje forsiral (politično) intervencijo, za katero ni bilo realnih pogojev (ni bilo več političnega gibanja) in je naletel na rezistenco prebivalcev vasi na Sardiniji, kjer je podobno kot Berger hotel proučevati na kraju samem vzroke ekonomskih emigracij. In vendar se mora vsako raziskovanje končati kot raziskovanje in ne kot gola politična praksa (Gilli). Je torej radikalno kritično razpoloženje do vrednostne nevtralnosti res že porok za naprednost, »marksističnost«, ipd.? Ni mar na drugi strani Gouldner (1979) zastavil vprašanje, če današnji socio- logi, ki presegajo na znanstveno objektivnost in vrednostno nevtralnost in se pri tem sklicujejo na Webra. res to razumejo v horizontu ne samo Webrove misli, temveč tudi Webrove epohe? Latentna funkcija Webrove vrednostne nevtralnosti je bila namreč v pomiritvi konkurence za študente na univerzi in v zmanjšanju državnih političnih pritiskov na univerzo, in s tem v zagotovitvi avtonomije uni- verze. Gouldner (1977) takole pravi: »Če je princip vrednostne nevtralnosti od- govarjal pogojem Webrove Nemčije, ker je pomirjal politične strasti, je vprašanje če je koristen ravno tako tudi v današnji Ameriki, kjer ne samo, da so politiične razlike zanemarljive, ampak ljudje pogosto niti nimajo političnih prepričanj«. Weber je zastopal neko čisto »retretistično« pozicijo. Diskusija o najvažnejših nacionalnih oziorma političnih problemih na univerzi nemogoča, zato je najbolj- še, da ni nobene (take) diskusije. Ali kot je sam to formuliral: »Pred dejstvom, da je svobodno razpravljanje o prav odločilnih praktično-političnih vprašanjih katedri trajno odvzeto, se mi zdi, da edino ustreza dostojanstvu zastopnikov zna- nosti, da molčijo tudi o tistih vrednostnih problemih, o katerih se jim ljubeznivo dovoljuje, da razpravljajo (Weber, cit. po Kuvačič, 1970). V nasprotju z na nekaterih mestih dokaj demagoškimi izjavami Gillija, pa stoji poročilo sociologa, ki se je tako kot Gilli gibal v industrijskih organizacijah, kjer je sodeloval kot član akcijske skupine, ki je uvajala avtonomne skupine. Kot pra- vi, so raziskovalci igrali precej pasivno vlogo (Karllson, 1978). Kljub temu pa iz- javlja: »Ne preseneča, da njihova nepristranska raziskovanja služijo kot potrdilo k sliki delovnih razmer, ki so jo očrtali delavci, kar pomeni, da raziskovalci in- direktno pomagajo, da se ravnotežje prevrže v korist delavcev ... Končni rezultat je bil ta, da so raziskovalci, dokler so bili nevtralni, prihajali do istih zaključkov kot delavci« (Karllson, 1978; 178). Navedeni sociolog tudi omenja, da so razis- kovalci bili zaradi tega v hudem konfliktu z upravo, ter da je švedska konfede- racija delodajalcev celo pripravila črne sezname po njihovem preveč radikalnih raziskovalcev. V kakšnem smislu je bilo raziskovanje, o katerem poroča Karllson, nevtralno? Ali če drugače zastavimo vprašanje: Kako to, da so »nepristranski« raziskovalci - II ......... 4M II, ,1,1 ----------- * O vprašanju politicije znanosti in še posebej družboslovja glej knjigo avtorjev Bruckner- ja in Krovoze (1974). 161 prišli do zaključkov, ki se ujemajo s percepcijo delavcev? Avtor daje naslednjo razlago: »Nelagodju« in odkritemu upiranju uprave (privatnih delodajalcev) in nekaterih strokovnjakov je krivo dejstvo, da so te (vodilne) strukture tako odda- ljene od resničnega položaja delavcev, da je vsaka analiza, ki upošteva oziroma izpostavi tudi to »stran« podjetja, za njih nezaželjene. Namreč: čim višji je hie- rarhični nivo v podjetju, večja je oddaljenost od realnosti proizvodnje; po drugi strani pa so za ta »nivo« nekatera dejstva relevantna in »žaljiva« ter jih hočejo potlačiti. Raziskovalec, ki torej nepristransko in znanstveno pristopi k raziskavi, s tem da izpostavi tudi realnost delavcev, mora računati na odpor uprave. Tu pa smo že blizu pozicije, ki jo je programsko začrtal Becker v svojem zna- nem spisu Whose side we are on? (Becker, 1970). Zahteva po upoštevanju in ana- lizi obeh »strani« (proučevanje institucije) ter domneva, da raziskovalci v kon- fliktni situaciji bolj »simpatizirano« s subordiniranimi grupacijami, je v navede- nih stališčih našla svojo potrditev. So pa neke razlike, ki niso nebistvene. Karllson je že od začetka vedel, da stopa v konfliktno situacijo v podjetju (se pravi, da so »interesi« delavcev in uprave v konfrontaciji). Po drugi strani pa se niso razkrili samo konfliktni segmenti med proučevanimi grupacijami, temveč se je znotraj konfliktne situacije znašel tudi raziskovalec sam. Znotraj ne moremo kar tako pritrditi Bodemannovi (1976) označitvi Becker- jeve kritike vrednostne nevtralnosti za še »liberalistično«, da s tem ko poudarja »osebne in politične nazore, ki nam narekujejo uvrstitev na eno stran« (Becker, 1970; 25), ostaja še ujet v obstoječi (dominantni) družbeni pluralizem ipd. Usoda Bodemannove »raziskave« je zelo indikativna: startanje s predispozicijo elimina- cije vrednostne nevtralnosti (in objektivnosti) s takojšnjo uvrstitvijo na stran de- privilegiranih (socialno razrednem ali psihološkem smislu) se pokaže kot »bume- rang«. To, kar te zadene po glavi, je izguba tako strokovne oziroma znanstvene identitete (Bodemanna so prebivalci označili kot »vohuna«), kot tudi osebne (pre- bivalci so se izogibali komunikacij z njim). 162 L DK: 7.013:7.072.2 Ignac Meden TIP IN ZGODOVINA Celo življenje sem slikal portrete. Rembrandt van Fijn I. Verjetno se zdi odločitev za pretres in preizkus tistega dela Lukácseve estetike, ki se nanaša na naslov pričujočega zapisa, najbrže že kar nekoliko utrujajoča, saj je bilo napisanih že na ducate vpogledov, pregledov in kritik dela velikega ma- džarskega misleca s tega ali onega idejnega stališča. O spoznavnoteoretskih osno- vah njegove estetike, s heglovstvom prevete metode, deklarirane in dejanske marksistične orientacije, večjega ali manjšega vdajanja, navzven včasih morda celo vdinjanja stalinistično-ždanovski totalitarizaciji »partijnosti« umetnosti kot specifične dejavnosti, o vsem tem in drugem v njegovi teoriji o umetnosti in nato njeni razviti obliki - estetiki, kot je sam razdelil svoje delovanje na tem področju, so bile izrečene različne kritike in ocene, odvisno pač od idejne (ideološke) orien- tacije kritika - ocenjevalca in z njo pogojenega namena. Lukács v svojih kritičnih spisih in ne nazadnje v estetiki živi predvsem v svetu besede in književnosti, ostale umetnosti in njihova sredstva, likovna umetnost po- sebej (najbolj materialna - najmanj pojmovna), pa se morajo zadovoljiti z bolj ali manj obrobnim mestom v krogu pozornosti. Nemajhno vlogo pri tovrstni orientaciji ima, z drugega aspekta seveda, dejanska osnova Sartrove konstatacije o neposredni angažiranosti, ali vsaj neposredni možnosti zanjo, literature in be- sede sploh.1 V delu, ki sem ga vzel kot izhodišče in kot zaključeno, čeprav ne- razvito celoto tudi kot ustrezno merilo neke teorije, to je »Prolegomena za mark- sistično estetiko« s podnaslovom »Posebnost kot centralna kategorija estetike« kot pove sam naslov z uporabljenim terminom estetika brez zožujočih oprede- litev, eksplicite osnuje premise za sojenje o umetnosti sploh, torej tudi o tisti, ki nas predvsem zanima, likovni.2 Manj se bom ustavljal pri stokrat premletih očitkih Lukácsevemu premišlje- vanju o umetnosti (in ostalih, še izrazitejše te vrste), zasnovanem na teoriji od- raza, na neadekvatnem, v zadnjem principu vedno preslikovalnem načinu spoz- navanja, spoznavno-teoretskega modela, ki vleče svoje korenine iz Leninovega »Materializma in empiriokriticizma«. Pač pa bom poskušal odkopati ideološke korene in razgrniti zgodovinske konsekvence te estetike. Znova naj se izkaže, da spoznavno-teoretska sredstva ne morejo brez ostanka pojasniti ali celo nadomes- titi specifičnih sredstev umetnosti, torej same umetnosti in njene vloge. Kritika vloge pojma in pojma posebno posebej v tej estetiki in estetiki sploh naj izriše ideološke meje sojenja o umetnosti ter tako poskuša razpreti možnost konsek- ventnega, svojih meja in korenin zavedajočega se govorjenja o umetnosti, prav posebej pa še o tisti umetniški produkciji, ki izvira iz omenjenih izkrivljenih iz- hodišč in jih, če je dosledna v njih izpeljavi ne pa sebi kot umetnosti, ne presega. Skriti motivi mišljenja o umetnosti in umetniški produkciji, tista volja, ki stoji v posebnem in ima logiko posebnega, katere osnova je posebno in v kateri fungirá posebno, naj izkaže svoje posebno zgodovinsko bistvo. Izpostavi naj se, skratka, razredna pogojenost in osmislitev Lukácseve »kategorialne« estetike, oziroma naj 163 se pripravi osnova za razredno kritiko vseh gnoseoloških estetik in tiste umetniške produkcije, in to ni samo socrealizem, ki raste v topli gredi apologetike, naj torej eksistira neposredno kot politika ali najprej kot znanost. II. Začnimo kar s citatom iz predgovora obravnavane razprave. »Obča osnovna misel celotnega dela je, da znanstveno, vsakdanje in estetsko odražanje reflektira isto objektivno stvarnost. To potegne za seboj kot nujno posledico ne samo to. da morajo biti odražene vsebine iste, ampak da morajo biti iste tudi kategorije, ki to vsebino formirajo.«3 (Podčrtal I. M.) Da objektivna stvarnost je in daje ena sama, o tem materialist ne dvomi. Toda sklep: če je ista stvarnost in je tu subjekt, ki to stvarnost odraža, so iste tudi vsebine, je nedokazan, preuranjen ter aksioma- tičen. Istost vsebin je samo v tem, da se nanašajo na objektivno stvarnost, nista pa zato isti naprimer vsebina umetnosti in znanosti. Takšna identičnost nedvom- no vsebuje, saj gre za kategorialne in vsebine, spoznavanje te objektivne stvarnosti kot bistveno opredelitev vsega človekovega žitja in bitja. Tako gre skozi prizmo kategorije za različnost vsebin le kot različnost razvitosti pojmovnih struktur, gre pravzaprav za eno samo dejavnost na različnih nivojih. Spoznavno-teoretska orientacija se kot aksiom in končni cilj uvede že v samem začetku. Vsa nadaljnja izvajanja jo sicer lahko in tudi jo poskušajo omiliti in zakriti, vendarle negirati in preseči jo ne morejo, saj je koneckoncev navedeno tudi namen dela. Sem se- veda ne sodijo posamezni problemi, katerih raziskave lahko prinesejo tudi s takš- nih pozicij izjemno pomembne rezultate. Umetnost in znanost (filozofija) imata isti vsebini, ali jasneje - eno samo vsebino. Če je tako, obstaja tudi ena sama zve- ličavna metoda do te vsebine iz objektivne stvarnosti (v tem modelu obstaja ena sama bistvena smer spoznavanja). To je metoda kategorij, pojmov, abstrakcije, pot od posameznega k občemu in nato pot dedukcije, v kateri dobi posamezno kot rezultat spoznavanja svojo pravo podobo, vsebino in smisel. Poskušajmo opredeliti kategorialno dejavnost z ozirom na dimenzije rezultata. Ona sama sebe, če deluje konsekventno, vedno postavi za merilo resnice ne le mišljenja oziroma spoznavanja, marveč bivanja sploh. Vsa resnica - vrednost leži vedno le v njenem in samo v njenem območju, kategorialno prodiranje v objek- tivno stvarnost pa je edini resnični cilj vsakogar in zgodovine sploh. To so po- sledice, ki se jih včasih, vendar premalo, neobvezujoče, zaveda na svojem robu. V znanstvenem, pojmovnem, kategorialnem imajo posebno pomembno mesto kategorije posamezno, posebno, obče. Del konkretno bivajočega, individualnega je njegovo bistvo, ki je bolj ali manj opredeljeno in glede na to bolj ali manj obče. Obče tako eksistira v vsakem individualnem kot ekstrakt, kot (vsa) resnica indi- vidualnega, kot nujnost, vsi atributi, ki dajejo konkretnemu individualnost, pa so s pozicije kategorialno-logičnega nebistveni, slučajni, so akcidence. Individualno je torej v tej optiki akcidentalno in nebistveno, neresnično, je nepomembno in seveda skrajno pičla deskripcija pojavljanja kategorij posamezno ter obče. Poseb- no pa se nahaja v tem odnosu kot sredina, kot delna abstrakcija oziroma delna opredelitev. Na samem začetku se tako kategorije (logika), javljajo neodvisno od zgodovine. Gre za »navidez« od zgodovine neodvisen svet, ki paje kategorialno odraz » naj občej šega« - prirode, kolikor predpostavljamo, da je matematika - lo- gika njena struktura; v njene zakone in razvoj so zakoni zgodovine in njen tok subsumirani. Zgosovinsko-dialektične kategorije, kot bomo v nadaljevanju še podrobneje razvili in dokazali, se kažejo v popolnoma spremenjeni obliki in dobe popolnoma drugo vsebino, ko hočemo z njimi pojasniti njihov pravi izvor in smoter - zgodovino. 164 V nezgodovinskem mišljenju je individualno (individuum) permanentno »po- samezno«, je obsekano in prirejeno. Absolutizirano obče v tej ali oni obliki mu daje vrednost, relevantno vsebino ter celo pravico biti, je v zadnji posledici »in- dividualni cvet«, ki je popolnoma na voljo občemu. Indivduum nima vrednosti kot individuum, marveč samo kot manjvredna »konkretizacija« občega, ali kot bomo videli, dejansko posebnega, ki se izdaja za in v določenih okoliščinah tudi je obče. > Vrnimo se zdaj k citatu in poskušajmo skozi njega izčistiti vpogled v temelje neke estetike. Do zdaj smo naslutili več razlogov kritičnega pristopa. Prvič: mož- nost za nekje bolj, ijekje manj prikrito in verjetno ne samo slučajno, a nedvomno ideološko prenašanje »zakonov« dialektike prirode na dialektiko družbe in zgo- dovine. Drugič: iz tega prenosa in iz spoznavno-teoretske zasnove izvira bistveno vprašanje: kakšno vrednost ima individuum in perspektiva njegove totalitarizacije v zgodovini, kakšno vlogo ima njegovo dejansko generično bistvo. Ter tretjič in ne nazadnje vprašanje, ki nas predvsem zanima in za kar nam predvsem gre: ka- tegorije in pojmovnost sploh, ki menda formirajo vsebino tako umetnosti kot zna- nosti, pogojuje in zahteva, kot zahtevano zahteva njo, takó nepravilno optiko ne- spremenljivih zakonov dialektike prirode, kakor tudi neustrezno vrednotenje in- dividualnega in tistega, s čimer se le-to potrjuje - produkcije polnih produktov. Poglejmo še enkrat prvi stavek citata. Alije res zgolj slučajnost, da Lukâcs ved- no, ne samo v tem primeru (lahko) uporablja termin estetski kot sinonim za umetniški, oziroma s čisto pojmovnega stališča pravilnejše: umetnostni,4 kajti konsekventno in parafrazirano iz ugotovljenega sledi: estetika je prav tako kot umetnost znanost o posebnem. S temi osnovnimi ugovarjanji in razpiranji smo vzpostavili možnost za na- daljne preudarjanje in graditev problema »posebnosti kot centralne kategorije es- tetike« in njenih meja ter seveda umetnosti kot posebni človeški dejavnosti in umetniškega dela, kot posebnega produkta s posebnimi kvalitetami. Seveda tudi od tukajšnjih izvajanj ne moremo pričakovati dokončno in detajlno razrešitev, ampak v razširjenem polju vpraševanja trdnejše, preciznejše opredelitve in nove osvetlitve. III. Da bi utemeljili naše dosedanje domneve, moramo najprej pregledati in pre- izkusiti sámo metodo, ki jo uporablja Lukács, njegovo dialektiko in ugotoviti, ali je ta prava dialektika, ali se mu stvari same ne kažejo fiksno dialektične, ali torej res zamenjuje dialektiko v zgodovini, to je dialektiko odtujitve, z večnimi zakoni dialektike prirode. Takšna nakazovanja se zde verjetno na prvi pogled neumestna in njihova dejanska potrditev precej neverjetna, saj je znano, daje bil Lukács tisti, ki je v knjigi »Zgodovina in razredna zavest« Engelsu očital prenašanje prav teh večnih zakonov prirode na družbo, kar ima za posledico razlaganje, medtem ko je dejanski problem spreminjanje. Pravtako znano pa je tudi, da se je enajst let pozneje (1923-1933) moral javno posuti s pepelom in se vsaj navzven odpovedati prejšnjim nazorom, če je hotel imigrirati v Stalinovo Sovjetsko zvezo.5 V prvem delu obravnavane knjige sledi Lukács razvoju kategorije posebno in dialektike posamezno-posebno-obče od Kanta kot prvega, ki je združil natura- lizem empirizma in apriorizem idej racionalizma, sicer še na antinomičen. pro- todialektičen način in kjer zato tudi pojem posebnega dobiva važnejše mesto ter je v primerjavi s Spinozo bolj razdelan. Dialektika oziroma njeno zaziranje je v tem primeru stihijska, če imamo pred očmi njeno izvorno mesto, zgodovino. V kantovi estetiki pojem posebnega nima mesta. Kritično se nato ozre na Schellinga, kjer posebno, tako kot vsa njegova dia- lektika, nastaja kot »goli formalizem« (str. 65), ko formira Schelling pojme in dia- 165 lektiko z analogijami, ne pa da bi jih izvedel iz kompliciranih medsebojnih od- nosov. Rešitve so na koncu iracionalistične. »Kant in Schelling pristopata k pro- blemom občosti in posebnosti izključno iz filozofskega razmišljanja o problemu življenja v bilologiji. Njima se je skoraj popolnoma izmaknilo, da je bil ta kom- pleks vprašanj zaradi novih dejstev francoske revolucije poklican, da igra vlogo tudi v zgodovinskih znanostih, predvsem pa v prirodnih, ki so kljub vsemu njeno izvorno mesto. Toda: »Poznamo samo eno znanost, znanost zgodovine.«6 Za razliko od te dvojice konstruira Hegel svojo dialektiko iz analize francoske buržoazne revolucije, torej zakonitosti razvoja zgodovine. V središču pozornosti nujno postavi tudi odnos med kategorijami posamezno, posebno in obče. Kon- kretna dejanskost in zgodovinska dogajanja se javljajo v popolnoma abstraktni obliki v njegovi logiki, angleška politična ekonomija se reflektira na enak način. Filozofija in z njo dialektika prirode se šele kasneje na bistven način vključita v njegov sistem, ugotavlja Lukács. A zakaj v tem vrstnem redu in kakšno vlogo igra filozofija prirode v zgrajenem sistemu? Seveda tukaj ne moremo in je nepotrebno ukvarjati se s Heglovim sistemom, kjer so stvari postavljene na glavo, in njemu protislovno metodo; omenim naj le še to, da v njegovi estetiki pojem posebno za- vzema osrednje mesto kot najvišja možna abstrakcija v sferi manjvrednega, pred- stavnega, čutnega spoznavanja. Umetnost kot »čutno svetlenje ideje« je nižja ob- lika spoznavanja, presežena in postranska. Naslednji logični korak je opredelitev vsebine, mesta in vloge obravnavanih pojmov pri Marxu, Engelsu in Leninu, omenjenih pa je tudi nekaj Stalinovih »prispevkov« dialektičnemu materialuzmu«. Gre za analizo Marxovega historič- nega fundiranja dialektike, materialističnosti dialektike, obračanja Hegla na noge, eksplicitnega podajanja izvora takšne resnične metode - zgodovine, dejanskih družbenih odnosov in njim ustrezajočih pojmov, delitve dela in razrednega, kon- kretno meščanskega kozmosa sploh. Pojmi in logika so refleksija te dejanskosti, imajo družbeno zgodovinsko vsebino ter se obnašajo eden do drugega kot se ob- našajo njihovi korelati v dejanski zgodovini. Prava znanost iz dejanskosti same izvaja strukturalne pogoje in njihove zgodovinske spremembe. Heglovo absolu- tiziranje občega je dosledno odpravljeno in preseženo. Vendar Lukács nikjer ne navaja za kaj pravzaprav v zgodovini gre, v čem se ločita bodoča zgodovina ter pretekla in zdajšnja predzgodovina, carstvo nujnosti in carstvo svobode, razredna in brezrazredna družba. Ponuja nam le čisto analitično-logično Marxove citate, ki sicer dopuščajo zazretje bistva zgodovine, osvobajanje in prisvajanje lastnega bistva, saj je to po naravi, to je po doslednosti in enovitosti Marxove misli nujno, vendar nikjer ne podaja tistih misli, ki predvsem in eksplicite govore o vezanosti posebnega na razredno družbo, predzgodovino. Tisto, kar nas predvsem zanima, je Lukácsev odnos do individualnega, kar je v zgodovini vedno konkretni Človek, individuum, opredeljen z vsem osebnim in zgodovinskim.7 In ta kategorija se v vsej pojmovni analizi historiata posamezno-posebno-obče v odgovarjajoči formu- laciji ne pojavi kot dejanski problem niti enkrat samkrat. Kadar govori o posa- meznem, omenja vedno blago, delo kapital, omenja skratka le specifične ekonom- ske termine, ki kot elementi obstoječega nujno žive po njegovi logiki in imajo temu ustrezno vsebino; toda tudi te pojme navaja vedno za razgledovanje pro- tislovja sploh, posebno pa protislovja posebno - obče. Govori samo o nujnosti historične razjasnitve tega protislovja, nikoli ni podana tudi logična forma pre- seženja vladavine posebnega kot posebne družbene moči, ki je naperjena tako proti resnični asociaciji individuov, kakor tudi proti tem individuom' kot indivi- duom. Edini citat, ki se delno neposredno nanaša na individualno, je iz Marxovih »Ekonomsko-filozofskih manuskriptov«. Navedel ga bom v celoti. Predvsem se je treba ogniti temu, da se »družba« spet fiksira kot abstrakcija v odnosu na in- dividuum. Individuum je družbeno bivajoče. Njegova življenjska manifestacija je 166 zato manifestacija družbenega življenja - pa najsi se on niti ne pojavlja v nepo- sredni formi skupne življenjske manifestacije, ki se izraža istočasno z drugim. In- dividualno in vrstno življenje človekovo nista različna, pa naj je - to je nujno - način obstojanja individualnega življenja bolj posebni ali bolj obči način življenja vrste, in kolikor je življenje vrste bolj posebno ali obče individualno življenje.« (str. 113)8 Vendarle nas Lukács pri tem ne opozarja, za kakšno posebno gre in za kakšno pogovarjanje individua in vrste. Enači pojma posebno in obče, kajti v tej vrsti dialektike je obče le bolj obče posebno, torej občost kot taka ne obstaja, individualno življenje pa je enako posebnemu življenju, ki je zdaj pravo družbe- no, obče; znova je potrjena odgovarjajočost kategorij in njihovih medsebojnih od- nosov konkretnim zgodovinskim dejstvom. Seveda je takšna fiksacija in absolu- tizacija še posebej izražena v gnoseologiji, kjer posebno predstavlja »sredino« (center) spoznanja, delno spoznanje, ki pa je vedno absolutno, se pravi, da se ab- solutizira forma ne pa konkretna vsebina, da se iz teoretično neskončnega niza zaporednih absolutizacij delnosti izvede absolutnost delnosti (posebnosti) kot take. Tako dobimo: delno (posebno) je vedno znova absolutno, torej je absolutno kot polna (!) neskončnost. Vreča, logična forma je absolutizirana, torej je takšna metoda formalna, to je formalna dialektika. Na ta način je prešel v nekakšno za- konitostno dialektiko, kjer je aproksimativnost spoznavanja (spoznavanja, ne spreminjanja; posebno: obče = aproksimativno: absolutno) zavzela osrednje mes- to. Od tu dalje je še bolj evidentno kot prej pozornost usmerjena izključno na čis- to spoznavanje kot izvenpraktični, nezgodovinski abstraktum, formalizirano od- slikavo sveta sploh, torej na razlaganje, ki se mu spreminjanje prilepi in seveda tudi izgubi svojo pravo vsebino, postane ohranjanje in krepljenje. In ni naključje, da navaja kot potrditev nepomembnosti, zanemarljivosti os- tanka pri subsumpciji posameznega pod obče, oziroma njegovi dedukciji iz ob- čega prav Engelsovo mišljenje o vprašanju takoimenovanih velikih ljudi v zgo- dovini, saj je dozdajšnja ter še dobršen del prihodnosti predzgodovina, kjer je vsak posameznik s pozicij obstoječega dejansko zamenljiv, ne pa s svojih lastnih se- veda; gre za obdobje nujnosti, ko je individuum kot indivduum dejansko obče po- gojevalno insuficienten ter nepomemben. Skratka, na ta način se negira možnost individualnemu, da tvori zgodovino, katere dejanska predpostavka je; vsa, tudi potencialna, zgodovinotvornost in bistvenost se pripisuje posebnemu kot občenu na račun indivudalnega ter resnično občega. Francoska buržoazija in njena in- stitucija, prestrukturirana ekspanzionistična država, bi brez dvoma našli takšen ali drugačen surogat za velikega malega Korzikanca. Rezultat te hipotetične za- menjave bi bil verjetno prav tako uspešen. Stotisoči njegove nepremagljive arma- de so seveda še lažje zamenljivi, pri njih sploh ne gre za kvaliteto, marveč za kvan- titeto. O tem, da bi lahko nekdo (vsakdo) izmed njih bistveno (enakovredno) vpli- val na zgodovino, pa je nekaj izven horizonta tovrstnega vpraševanja, da ne go- vorimo še o vsej ostali evropski soldateski, skrivačih, beračih, gospodinjah in Ho- tentotih. Podobno reagira Lukács ob Marxovi kritiki Stirnerjevega »miselnega podtika- nja« o odpravi posebnega kot posredujočega v obstoječem, kar je seveda eskamo- tiranjega kapitalskega sveta. In Lukács ne postavlja zahteve po takšni »odpravi« kot najstvo zgodovine, temveč uporablja argument izolacije in absolutizacije po- sameznega kot kritiko vse meščanske filozofije, upravičeno kajpada, a ne zave- dajoč se ali ne priznavajoč lastno ostajanje na pol poti, oziroma pristajanje na podobno absolutizacijo. »Sančo hoče ali pravzaprav misli, da hoče, naj individui občujejo med seboj čisto osebno, naj njihovo občevanje ne bo posredovano s čim tretjim, s kako stvarjo (prim. Konkurenco). To tretje je tu »posebno« ali posebno, ne pa absolutno nasprotje, tj. položaj individuov med seboj, ki ga pogojujejo se- danja produkcijska razmerja. Sančo npr. noče, da bi si dva individua stala v na- 167 sprotju kot buržoa in proletarec; rad bi naredil, da bi stopila v čisto osebno raz- merje, občevala med seboj kot gola individua. Ne pomisli, da se znotraj delitve dela osebna razmerja nujno in neogibno naprej oblikujejo in fiksirajo v razredna razmerja in da se zato vse njegovo govoričenje izteče v golo pobožno željo, ki mis- li, da jo realizira, tako da opominja individue teh razredov, naj si predstavo svo- jega »nasprotja« in svoje »posebne« »predpravice« izbijejo iz glave: (str. 134; ra- zen »misli« podčrtal I. M.)9 Ali gre v navedenem tekstu res samo oziroma predvsem za očitek »odprave«, nenujnosti posebnega kot posredujočega nasploh? Prav gotovo ne. Bistveno spo- ročilo leži na eni strani v nasprotovanju empiristični individualističnosti, ko vsak posameznik fungirá kot nezgodovinski »subjekt«, in na drugi strani v vperjenosti proti spiritualnemu odpravljanju dejanskih nasprotij, proti »spreminjanju« obsto- ječega v glavi, kar dejansko pomeni njegovo potrjevanje, apologetiko par excel- lence. »S spremenjenim imetjem za in hotenjem bo nasprotje in posebno odprav- ljeno,« pravi nekoliko dalje Marx.10 Obstoječe je svet posebnega in ne gre za to, da se ne priznava, da je prav to treba spremeniti, temveč gre da se ne zamenjuje dejanske spremembe s spremembo v pojmu; gre za to, da se ugotovi dejansko re- levantno in odločujoče posebno, tisto, ki zamenjuje obče, da se odpravijo dejanski pogoji tega posebnega, da se, logično, absolutna nasprotja ne razglase za posebna. »... Znotraj delitve dela (se) osebna razmerja nujno in neogibno naprej oblikujejo in fiksirajo v razredna razmerja ...« Delitev dela je torej vzrok in osnova, ki po- gojuje to posredovanje ter odtujevanje, fiksiranje teh odnosov v obliki, ki je zanjo nujna, s posredovanjem, fiksirano transpozicijo družbenega v institucijo.11 Lukác- seva izvajanja izzvene v nemožnosti odprave posebnega sploh, v nujnosti raču- nanja z njim kot večno danega in nezanikljivega, torej pravzaprav v spoznanju posebnega kot prirodne nujnosti, in tako stori podobno kot Stirner - eskamotira podobno vsebino. Posebno protislovje razglasi za absolutno, predzgodovina je v jedru zgodovina in obratno; nujnost ohranja svojo vlogo. Tam, kjer je Lukács historiografijo posebnega začel, je ni tudi končal. Tam, kjer stoji na začetku kot osnova družbeno dogajanje, dejanski, zgodovinski sub- jekti in zakonitosti, stoji na koncu kot zadnje odločujoče večna naravna nespre- menljivost in fiksno logično odražanje te nespremenljivosti v formalizirani dia- lektiki, ki je večno in nujno »gibanje« vse bivajočega, tako v prirodi (torej tudi družbi) kot v pojmu, le daje to gibanje formalno, je torej večno vračanje enakega. Da bi še bolj razjasnili opravljena sklepanja, si moramo razširiti polje gledanja in vsaj v osnovnih črtah razgrniti resnično povezanost pojmov in logike ter nji- hove osnove - konkretne zgodovine, določenega stanja v produkciji in družbi. To na eni strani. Na drugi strani pa si moramo razjasniti prav to pogojenost forma- lizirane dialektike, ki je v omenjenem izhodišču nedosledna, ki ji je dialektika zgodovine le poseben primer. Da gre pri tem za popolnoma različne zgodovinske pozicije in interese, ni potrebno posebej poudarjati. Kot ugotavlja Marx, je Heglova dialektika odraz dejanskih protislovij in nje- gova logika na glavo postavljeni odnosi v družbeni biti, med njo in zavestjo. Lenin na tej osnovi nekje trdi, da »Kapitala« ne moremo razumeti brez poznavanja Heglove »Logike«. Zasnovana na analizi francoske buržoazne revolucije ter od- nosov družbenih subjektov, njihove zgodovinske vperjenosti in moči, poglobljeni s pojmovno refleksijo raziskav angleških klasičnih ekonomistov (zaradi nerazvi- tosti proizvajalnih sil in odnosov lahko Nemci rešujejo aktualne ter praktične zgodovinske probleme le v glavi), je ta logika - dialektika resnično adekvatno za- stavila in razrešila vprašanje posebnega. Ancien régime je demistificiran kot vla- davina posebnega, stanu fevdalcev, katerega interesi ne ustrezajo več občim in- teresom; te obče interese pa predstavlja tretji stan, ki v sebi združuje vsa hotenja in energijo celotne družbe. Ta revolucionarna teorija in metoda se kasneje spre- 168 vrže prav v svoje nasprotje; absolutna ideja, absolutistična pruska država, postane edini in neomejeni subjekt, suveren najvišji izvrševalec njene volje, birokracija tis- to posebno, ki nosi, udejanja in varuje njeno resnico. Filozof prihaja do zavesti o tem, kako absolutni duh oblikuje zgodovino, šele post festum. V Marxovi »logiki« se pojem posebno v vlogi ene izmed kategorij osnovne analize kapitalskega sveta veže prav na ta svet, na razrednost, na delitev dela, spo- jen je s svetom nesvobode, predzgodovine, s svetom neudejanjenega človeka. Meščanski kozmos razkrije kot poslednji, v katerem si stojita nasproti dva anta- gonistična razreda, dvoje posebnih protislovnih interesov, pri čemer se prvo le maskira v obče, se izdaja za obče; njegovi interesi so vladajoči interesi, v obsto- ječem tako dejansko so obči in ono je dejansko obče. Zavest, ki reflektira tako dejanskost na način apologetike obstoječega je seveda z njegovih pozicij resnična in zato vladajoča ter merodajna. Na drugi strani pa stoji razred proletarcev, po- sebno, ki s tem, da hoče udejanjiti svoje interese, brani interese vsega človeštva, ko odpravlja svojo odtujitev, presega razmere, v katerih so odtujeni vsi individui, katerega bistvo je bistvo človeštva. Njegova osvoboditev je osvoboditev od delitve dela in njegovega odtujevanja, tako od nemožnosti vlaganja prave vrednosti, ka- kor zato tudi od prejemanja takšne vrednosti. V logičnem jeziku: to posebno (pro- letariat) je poslednje posebno, je še posebno, vkolikor eksistira v antagonizmu kozmosa kapitala, in to ni, vkolikor je ta kozmos presežen, oziroma je presegljiv. Tam, kjer posebno ni več bistveno, se individualno in obče srečujeta bistveno ne- posredno in mesto njunega srečevanja je široko polje, kjer se ne more nikdar toč- no določiti, fiksirati točke srečanja, ker je njegova vsebina širša, polnejša in smi- selnejša kot točka, srečujeta se namreč individualno.12 Če sem rdečelasec, nisem človek zato, ker sem rdečelasec. Moja človeškost ni bistveno opredeljena s tem, da so moji lasje rdeči, marveč, toda samo kar se atributa lasatosti tiče, da jih na- čelno imam. Prav tako je z vsemi ostalimi atributi. Ali obratno: dokler se moja človeškost meri po barvi las, vrsti dela, ki ga opravljam, ali po tem, pod kakšno zastavo stojim, vse dotlej sem dejansko nečlovek, sem razčlovečen dejansko in v vsaki teoriji, ki pristaja in gradi na izhodišča posebnega. Obče in individualno se lahko resnično srečujeta tam in takrat, ko oz. kjer posebno ne eksistira več kot bistveno opredeljujoče, torej ne več kot fiksno zgodovinsko dejstvo. Človek do- biva vrednost po tem, kar je, in je, kakršen se kaže; je človek, ko dobiva vrednost v delu in v njegovem resničnem namenu, ne pa v posebnem, kateremu pripada.« Recimo, da sva producirala kot človeka: vsak od naju bi v svoji produkciji dvojno potrjeval samega sebe in drugega. Jaz bi 1. v svoji produkciji opredmetil svojo in- dividualnost, njeno posebnost in zatorej tako med dejavnostjo užival individualno izkazovanje življenja, kakor tudi v zrenju predmeta vedel za individualno veselje, svojo osebnost kot predmetno, čutno nazorljivo, in zato nad vsakršen dvom po- vzdignjeno moč. 2. V tvojem uživanju ali tvoji uporabi mojega predmeta bi ne- posredno imel uživanje zavesti, da sem opredmetil človeško bistvo in zatorej po- trebi nekega drugega človeškega bistva priskrbel ustrezen predmet, 3. zato bi bil srednik med tabo in tvojim rodom, torej bi me ti sam vedel in občutil kot do- polnilo tvojega lastnega bistva in kot nujen del tebe samega, jaz bi torej vedel, da sem potrjen in v tvojem mišljenju in v tvoji ljubezni, 4. v svojem indivudial- nem izkazovanju življenja bi bil neposredno ustvaril tvoje izkazovanje življenja, torej bi bil v svoji individualni dejavnosti neposredno potrdil in udejanjil svoje res- nično bistvo, svoje človeško, svoje skupno bistvo. Najine produkcije bi bile prav toliko zrcal, iz katerih bi najini bistvi svetili dru- go drugemu.13 Zdaj imamo odprto možnost, da dokončno zavržemo vsak ugovor, ki sloni na zgodovinski nujnosti posebnega kot srednika med menoj in rodom. Preko svoje udejanjitve v delu in produktu (»V delu bi zato bila potijena poseb- nost moje individualnosti, ker bi bilo potrjeno moje individualno življenje.14 tako 169 bistveno komuniciram s teboj oziroma s tvojim rodom sploh, v njem potrjujem svoje individualno in generično bistvo. »Samo kot to kar je moje delo, se kaže v mojem predmetu.« Ko smo že pri stvari: ali gre tu za odnos, ki je potrjevanje ter uporabnost in (ali pa) uživanje, ali gre za odnos spoznavanja kot pojmovne refleksije, za odražanje, ki je prav takšno kot znanstveno, torej za miselno in bist- veno logično dejavnost, ali gre za zrcala, v katerih odsevajo bistva individuov, ka- terih spoznanje je z mrežo logike neulovljivo, torej za prakso, delovanje, življenje in njega življenje, ali, ponovimo še enkrat, gre za racionalno-logično izrazljiva in izražena bistva. V obravnavanih citatih gre tako za osnovo za ideološko razlago posebnega, predvsem v razlagi Marxove kritike Stirneja, razkrili smo možnost in mesto vti- hotapljanja zgodovinsko bistvujočega posebnega, vzvratno logiko absolutizacije torej. Večni zakoni dialektike-logike narave se prenašajo v zgodovino nasploh, to- rej kot razlaga in s tem potrjevanje obstoječega, medtem ko je resnica pravzaprav ravno obratna: (tudi) pojavi prirode se nam kažejo oziroma jih razumemo v takš- ni obliki, kot nam to dovoljuje konkretna zgodovinska situacija. »Narava je več- na« in zato so kategorije, ki govore njeno bistvo tudi v podsistemu zgodovina. Po- sebno pa je logično mesto te travestije in razlog njene nujnosti. Formalno-logična sredina, genus proximum postane kot del matematično-logične strukture narave nujen del dejanske strukture družbe in zgodovine sploh, v svojem dialektičnem kostumu pa postane negibno gibalo, nespremenljivo spreminjujoče, poslednji cilj. IV. Slučajnost nam odkriva bivanje. Bracque Citat iz Marxovih »Pripomb k Millu«, na osnovi katerega smo premislili po- jem posebnosti, nam bo še naprej služil kot izhodišče in opora, saj govori povsem razvidno o delu vobče in tako tudi o umetniški produkciji in produktu. Vrnimo se zdaj k Lukácsu in k njegovi »Prolegomeni za marksistično estetiko« ter posebnemu kot centralnemu delu takšne estetike. Zdaj že lahko odločneje tr- dimo, da posebno dejansko je centralni problem, prav tako pa se je izkazalo, da se naša pozicija ne pokriva z Lukácsevo, temveč prav nasprotno. Sledimo zdaj toku njegovega razmišljanja in argumentiranja od mesta, kjer smo postali. Po pre- gledu odnosa »dialektičnega materializma« do posameznega, posebnega in občega sledi, ali je to res naključje, posebno pri razsvetljencih in pri Goetheju. Res je, da se polni naslov poglavja glasi »Estetski problem posebnega v dobi razsvetljen- stva in pri Goetheju« in da se posebno prvič prav tu pojavi predvsem v odnosu do estetičnega. Vendarle je prav tako res, da se prav dobro navezuje na tisto mi- selno pripravo, ki jo je dogotovil v prejšnjem poglavju, na zaključke katerega se Goethejeve teze zelo dobro prilegajo. Te pa, Goethejeve teze namreč, nikjer ne zanika ali vsaj kakorkoli zameji njihovo veljavnost, marveč jih sprejema kot ge- nijalna odkritja in osnove, ki jih je treba le obširneje razdelati. Po Diderotu, Les- singu in Hardu, ki razvijajo svojo dialektiko na probleme drame, se z analizo Goethejevega teoretičnega opusa, kjer je osnovni problem jasno opredeljen in raz- rešen, seveda brez dokončne »estetične sistematizacije« (str. 149), ki jo je (le še) treba izvesti, dokončno postavi splošno izhodišče. Od tu naprej se ni treba za fun- dament estetike naslanjati na nikogar več, pomembna so le še parcialna vpraša- nja, odnos do specifičnih estetskih pojmov, npr. vsebina in oblika, bistvo in pojav itd., ki se vedno pojavljajo v dvojicah kot dialektični poli. 170 Kot ugotavlja Lukács, je »tisto, kar je skupnega prirodi in umetnosti videl (Goethe, op. I. M.) v objektivnih, nespremenljivih prirodnih zakonih, katerih bistvo je razumel kot neločljivo od bistva človeka. (...) Zakoni prirode ... so is- točasno gonilne sile človeškega življenja.« (str. 157) In nato Lukács ugotavlja: »Naj je ta antropološka metoda še tako problematična za prirodne znanosti, je izredno plodna za enotnost Goethejeve poezije.« (str. 158, podčrtal I. M.) Narobe svet! Najprej so zakoni prirode gonilna sila človeškega življenja, nato pa se prav ta metoda prenešena iz prirode v bistveno človeško (družbeno) razglaša za ant- _ ropološko. Ali je antropologizem v tem, da so zakoni narave in zgodovine isto- vetni »a priori«, ali v tem, da se specifično človeški atributi prenašajo v naravo, da se naprimer specifična lastnost človeškega dela, zavestni cilj, pripisuje toku na- ravnih pojavov. »A priori« antropologizem je pač nujnost in nepresegljiva danost dokler bomo živeli v človeški koži. Zato »da bi bilo lahko takoj evidentno zakaj in kako je on (Goethe, op. I. M.) kot prvi zagledal v posebnosti centralno kategorijo estetske sfere« (str. 158), je bil, kot pravi Lukács, potreben vpogled v skupne osnovne principe Goethejeve filo- zofije prirode in estetike. Iz Goethejeve misli, na osnovi katere Lukács upravičeno in eksplicitno zaključuje, daje veliki nemški klasicist in razsvetljenec v teoriji za- stopal oblikovanje posebnega, tipa, kot osi estetičnega, bomo z obvladanim apa- ratom poskušali razviti prave konsekvence. Goethejeva misel se glasi: »Ni indi- vidua. Vsi individui so tudi genera: namreč ta indivduum ali tisti, katerikoli ho- češ, je reprezentant nekega celega rodu. Priroda ne ustvarja (podčrtal I. M.) nekaj enkratno posamezno. Ona je nekaj enkratnega, ona je ena, toda posamezno se zelo pogosto nahaja v mnoštvu, brezštevilno.« (str. 163) Naravni red stvari je torej takšen, da v njem individua ni, da ta ni bistven, da je posamezen pojav vedno odločilno subsumiran pod širši pojem, da indivduum sam po sebi (»zelo pogos- to«) nima nobene vrednosti, temveč dobi to vrednost šele v mnoštvu kot repre- zentant nekega rodu, ta pa, ker je produkt Enega, prirode. Tvoje gledišče pa mora biti nad prirodo in torej znotraj te teorije še toliko bolj nad zgodovino, saj je ta le del totalnega razvoja prirode, da lahko uvidiš večni in estetski Red; duh, ki raz- ume, je eno z Enim. Delitev dela v čebelnjaku je v principu enaka delitvi dela znotraj neke nacionalne ekonomije, razlikujeta se samo po tem, da je v slednji poleg trotov tudi eksemplarično (ne »zelo pogosto«) utelešenje absolutnega raz- umevanja. Da še bolj pojasnimo pozicije, na katerih stojimo, navedimo temu na- sproti Marxa iz Nemške ideologije: »Individui so vedno izhajali iz sebe, izhajajo vedno iz sebe. Njihova razmerja so razmerja njihovega dejanskega življenjskega procesa.«16 »Priroda ne ustvarja nekaj enkratno posamezno.« V tem stavku leži ključ pre- hoda in umetniške produkcije. V prirodi individuov ni, za »prirodno mišljenje« seveda, nadindividualno in protiindividualno, ker jih priroda ne kreira. Takemu produciranju individuov oziroma vrst nasprotuje, če ostanemo v biološki sferi, zadostno že teorija naravnega izbora, ki presega vlivanje po apriornih kalupih in s tem daje individualnemu tudi v razvoju prirode pomembnejše mesto. Prirodno, nadzgodovinsko mišljenje in produkcija pa v navedeni teoriji določa tudi način produkcije in način obstoja produkcije teh subsumiranih individuov, zato tudi njihovi produkti ne obstojajo individualno, niso producirani individualno, mar- več kot mnoštvo. Še kako je to res. Le da vzroki ležijo popolnoma drugje. Na- daljujmo nazadnje navedeni citat iz Nemške ideologije: »Odkod to, da se njihovi odnosi (odnosi individuov, op. I. M.) osamosvajajo proti njim, da dobijo sile nji- hovega lastnega življenja premoč nad njimi? Z eno besedo: delitev dela, katere stopnja je odvisna od vsakokrat razvite produktivne sile.17 In nekje drugje Marx pravi: »Samo kot to, kar je moje delo, se lahko kaže v "mojem predmetu. Ne more se kazati kot to, kar po svojem bistvu ni. Zato se kaže le še kot predmetni, čutni, nazirani (podčrtal I. M.) in zato nad vsakršen dvom vzvišeni izraz moje samoiz- 171 gube in moje nemoči.1* (Obrni pozornost na govor v ednini, torej to je pravo iz- hodišče!) Od razvoja produktivnih sil je torej odvisen način in kvaliteta produk- cije, ta pa nosi vsa odtujitvena obeležja delitve dela. V produkciji, v kateri vlada delitev dela, fungirá produkt kot samoizguba in nemoč ustvarjalca, ki je vedno konkreten individuum oziroma konkretni individui. Producentove vrednosti ni v produktu, ker je sam nima, in konsument je tako ne more sprejeti. Zato je takšen produkt nekaj, kar se nahaja v mnoštvu, brezštevilno. Prav termin »brezštevilno« najbolje oriše dejansko pozicijo takšnega produkta, ker se poudarjeno zaveda samo posebnosti - vrstnosti produkta in je tako do kon- kretnega produkta drugo izključujoče absoluten. Česar nimam, ne morem dati, ne morem vgraditi v produkt, in zato je ta, kar sem jaz, kajti v njem se izkazujem in prenašam, on je moj »nad vsakršen dvom vzvišeni izraz«. Ustvaril sem ga ne po neki »notranji nujni stiski«, marveč mi je bila ta dejavnost »izsiljena« in »na- ložena po neki vnanji naključni stiski«.19 Kot sem individualni cvet jaz sam, tako nepomemben in neponovljiv je produkt, katerega sem ustvaril, v njem ni ničesar enkratnega in nezamenljivega. Vprašajmo se zdaj, v čem je potrjevanje oziroma nepotrjevanje, ki je samoiz- guba in nemoč v predmetu. Ali leži v tistem, kar je znak in meri ven iz predmeta tako, da nosi spoznanje kot bistveno vsebino, izrazljivo in torej izražano na enak način, kot se izraža znanost, s kategorijami, ali paje to naše doživetje, »uživanje« in »uporabnost« in gre, kar se tega spoznanja tiče, le za prepoznanje nekega pred- meta kot nosilca ali nenosilca uživanja, torej tega, ali se je v njem opredmetilo človeško bistvo. Po vsem dozdajšnjem razvijanju odgovornosti ni niti težko niti problematično. Užitnost in neužitnost, uporabnost in neuporabnost leži v pred- metu samem, ne pa nekje zunaj, kategorije in znanost nimajo pri tem ničesar bist- venega opraviti, prisotni so le kot tehnologija v najširšem smislu, katera pa samozavedajoče in samokontrolirajoče ne obsega generičnega bistva. Gre torej za (ne)»uživanje« in (ne)»uživanje zavesti«, daje vsakokratno človeško bistvo opred- meteno ali ni, gre za prihod v zavedanje, dojetje, ne pa za kategorialno logično strukturo predmeta.20 V tem zarisu se pojavlja relevantno zgodovinsko posebno v vsakem človeškem produktu in javlja se kot prisotnost ali neprisotnost. Tako je in tako se javlja tudi v umetniškem produktu, kjer paje načeloma odsotna, ozi- roma bolje nenujna, uporabnost ali neuporabnost in gre bistveno le za uživanje ali neuživanje. V umetniškem produktu na ta način ne bistvuje navzven v druge stvari vperjeno spoznavanje kot preslikava, mimezis, odraz in tip. Posebno, tip, kije conditio sine qua non umetnosti in potihoma priznano bist- vo, je definiran kot: 1. Vsebina (naslov poglavja na strani 248 se glasi: »Tipično - problemi vsebine«); to pomeni, daje vsebina kot zaris intencionalnega pojmov- nega spoznanja v umetniškem delu tisto, kar ga stori za umetniško delo. Vsebina se definira na naslednji način: 2. »Videli smo, da pod tipom razumemo koncen- trirano sežetje tistih opredelitev, kijih objektivno nujno izzove določen konkretni položaj v družbi, predvsem v procesu proizvodnje. S tem je... pojem tipa pod- rejen pojmu obče zakonitosti.« (str. 250) Dognali smo že, da mesto doživljanja ni tisto nasploh navzven vperjeno v produktu, torej tudi ne v umetniškem, da to- rej ne gre za nekaj, kar je na izčrpljiv in torej bistven način podrejeno občim (beri: logičnim) zakonitostim. (S tem se Lukács tudi eksplicite strinja, ko obravnava for- mo umetniškega dela; zato postavlja vsebino, tip kot nujni pogoj, tisto kar naredi umetniško delo za to, kar je, paje oblikovanje forma. Vendar seveda tega iz svojih pozicij dokazati ne more, vkolikor je ta trditev sploh dokazljiva ali resnična.) V umetniškem delu ne gre za nikakršno »simbolično obče« kot čutno obliko občega, torej za nikakršno v čutno pojavnost kompresirano ali oskubljeno znanost, ki ne more več svobodno barantati s pojmi in abstrakcijo, občim v čimvečji možni 172 meri, ki se zaradi čutnosti, nazorljivosti, predmetnosti, »nad vsakršen dvom vzvi- šene prisotnosti« spusti v posebno ter prestukturira v tip in s tem nujno spremeni formalne opredelitve, vsebinske, torej spoznavno-intencionalne, pa prav tako nuj- no bistveno ne. Ne gre torej za »organsko enotnost čutno posameznega in miselno občega, kije v svoji neposrednosti prav atmosfera posebnosti...« (str. 245) Kakš- ne so dimenzije in posledice teh trditev, oziroma, kar je v ideološki sferi identično - krog je zaprt - kaj jih pogojuje? Obrnimo se nazaj na Marxovo analizo pro- dukta, ki je izkazovanje odtujitve producenta, nemožnosti uživanja resnične po- trditve, tako sebe kot tiste konsumenta, tako sebe kot individua, kakor tudi sebe kot generičnega bitja. Ali je tudi umetniški produkt nekaj, s čimer se hoče pro- ducent polastiti nekega drugega predmeta, alije sredstvo prilaščanja predmetnosti za predmetnost, ki je narejeno po »naključni vnanji nujnosti«, ali je tudi ono pro- stor samoizgube in nemoči, nosilec neuživanja oziroma nemožnosti uživanja? Da je resnica prav nasprotna, ni potrebno posebej ugotavljati, saj je to stvar izkustva, predmetne nazornosti, nad vsakršen dvom vzvišene prisotnosti. Vsakdo, ki ima to- vrstne izkušnje, bo potrdil, da je umetniško delo prostor uživanja in užitka. (Se- veda tu ne gre za pervertirano pojmovanje uživanja v lepem, tj. samo v določeni obliki ustrezne oblike). Dokazovati to ali temu oporekati se da le z obravnavanih gnoseoloških stališč. V umetniškem produktu se potrjuje tako človek kot indivi- dualno bivajoče, realna predpostavka zgodovine, kakor tudi človek kot generično bivajoče. Umetniški produkt je enkraten, neponovljiv, nezamenljiv, je mesto po- trditve in uživanja vseh realnih predpostavk zgodovine, s katerimi komunicira ali lahko komunicira, je potrditev individualnega. Je slutnja in potrditev možnosti udejanjitve produkcije brez delitve dela, brez razredov-posebnega. Na eni strani je to in nič drugega. Vtem smislu, torej bistveno, ni nikakršna analiza konkretne zgo- dovinske dejanskosti ali neposredna propaganda. Zato danes »razumemo« Anti-, gono in Diskobolosa, Leonardovo Poslednjo večerjo in Bachovo glasbo. Prav tako ni, z drugimi besedami, sàmo neko posebno, ki kot to, kar je, zahteva zamenjavo za drugo posebno, ni srednik med predmeti; nima menjalne vrednosti, čeprav jo de- jansko ima, ni namenjen menjavi, čeprav je menjan. Vkolikor pa določene teorije trdijo, da vse to je, postulirajo svet posebnega, delitve dela itd. in so opravičilo nev- redno sti individualnega v zgodovini, posebej pa v vsakokratnem obstoječem, zavze- manje zanj pa je v njih iracionalizem in subjektivistični individualizem. Naloga takšne estetike je odkrivati konkretno stopnjo posebnosti v konkretnem umetniš- kem produktu, ona ugotavlja - in to ni nič začudujočega, saj je ona prava znanost o posebnem, tj. občem v čutni obliki, imetnost pa le producira po njenih zaključ- kih in napotkih, če ni posebno postavljeno v določenem artefaktu malo previsoko ali malo prenizko na lestvici posarriezno-obče. Ukvarja se torej s pritiskom v bla- ženi »atmosferi posebnega«, čemur bi naprimer ustrezalo vprašanje, koliko biro- ktratov je potrebno v socializmu. Če je posebno tisto v umetniškem delu, kar ga stori za umetniško delo, potem je res le »običajen« produkt delitve dela, produkt med navzven, od človeškega vperjenimi produkti - ali kot menjava ali kot spoz- nanje - in njegova vrednost je menjalna, znanstvena in propagandno politična ter vsekakor bistveno kapitalska. Tako smo dognali dejansko zgodovinsko pojavljanje posebnega v umetniškem delu, ki je v njem kot naključna vsebina, dognali smo njegovo preseženje v ne- posrednem občenju individuov. Spoznali smo, da umetnost ne eksistira na način kategorij in se tako izmika, vkolikor je, kar je, posebnemu kot historičnemu. Na koncu se še enkrat vrnimo k prvemu stavku, ki govori o tem, da če je ista ob- jektivna stvarnost, so iste tudi vsebine in njihove kategorizacije, ki jih subjekt od- raža. Zdaj vemo, odkod potreba po tej istosti, vemo, da je to volja posebnega kot bistvujoče historične kategorije. Lahko tudi trdimo, da je istost pravzaprav volja obstoječega po ohranjanju lastne istosti. 173 Naj končam z vprašanjem. Kaj je tisto in kakšno je tisto, po čemer ločimo »brezštevilen« produkt od enkratnega in neponovljivega produkta? Kako, s kakš- no metodo sploh lahko odgovorimo na zastavljeno vprašanje? Ali je še kakšna druga pot, kot natančnejša predstavitev-opis predmeta-nosilca uživanja v odnosu do produktov neuživanja, oziroma v odnosu do uporabnih in neuporabnih pro- duktov? 1 »In nekaj je delati na barvah in zvokih, a drugo izražati se z besedami. Note, barve, oblike niso samo znaki in ne usmeijajo na nekaj, kar je izven njih.« J.P. Sartre: Angažirana književnost, v Nova filozofija umetnosti, antologija tekstova, Zagreb 1972, str. 329. »On (slikar, I.M.) je torej najdlje od tega, da barve in zvok smatra za neki jezik. Tisto, jar velja za elemente umetnikovega ustvarjanja, velja tudi za njihove kombinacije: slikar noče postavljati na platno znake, on hoče nekaj ustvariti, in če daje skupaj rdeče, rumeno in zeleno, ni nikakršnega razloga, da njihov spoj dobi določen pomen, tj. da dobesedno kaže na neki dugi objekt.« Prav tam, str. 330. 2 Pričujoči spis je bil napisan kot diplomsko teoretično delo za Akademiji na likovno umetnost v Ljubljani, zato je morda avtomatično tu in tam bolj usmerjen v to zvrst umet- nosti. 3 Gyórgy Lukács: Prolegomena za marksističku estetiku, Beograd 1975, str. 40. Kadar ne bo posebne navedbe dela, se opomba nanaša na navedeno. 4 Termin »umetniški« se dostikrat uporablja neustrezno kot sinonim za »umetnostni«. Prvi se nanaša na subjekt, drugi na področje njegove dejavnosti. Težava izvira veijetno tudi iz zapletenosti poimenovanja bistva drugega pojma (umetnost), namesto katerega se tako- rekoč brezizjemno uporablja umetniškost. 5 Naj navedem še sodbo Predraga Vranickega: »Lukácsevi dotedanji kompromisi z oft- cielnimi razumevanji so vendarle pustili več sledu na njegovih tedanjih koncepcijah, kot je to mogel sam predpostaviti.« Predrag Vranicki: Historija marksizma, Zagreb II. del, str. 113. 6 Marx-Engels: Nemška ideologija, MEID druga izdaja, Ljubljana 1977, II. del, str. 17. 7 »Predpostavke, s katerimi začenjamo, niso nobene samovoljne, niso nobene dogme, so dejanske predpostavke, od katerih lahko abstrahiraš samo v njihovi domišljiji. To so dejan- ski individui, njihova akcija in njihovi materialni življenjski pogoji.« Prav tam, str. 17-18. 'Citirano po MEID, druga izdaja, Ljubljana 1977, II. del, str. 'Citirano po istem viru, str. 301-302. 10 Prav tam, str. 302. 11 »... proletariat se, dalje, znebi vsega, kar mu je še ostalo iz njegovega dosedanjega mes- ta v družbi. Šele na tej stopnji se samoudejstvovanje ujema z materialnim življenjem, kar ustreza raz- voju individuov v totalne individue in znebitvi vsake samoraslosti in potem si ustrezata spre- memba dela v samoudejstvovanju in sprememba dosedanjega pogojenega občevanja v ob- čevanje individuov kot takih. S tem, da si združeni individui prisvoje produktivne sile, se neha privatna lastnina. Medtem ko se je v dosedanji zgodovini posebni pogoj kazal vedno kot naključen, je zdaj postala naključna sama oddelitev individuov, posebna privatna pri- dobitev vsakega zase.« (podčrtal l.M.) prav tam, str. 93. 12 Primerjaj str. 113. 174 13 MEID I. del, str. 419. 14 Prav tam, str. 420. 15 Prav tam; str. 420. 16 MEID II. del, str. 99. 17 Prav tam, str. 99. 18 • MEID I. del, str. 420. 19 Prav tam, str. 420. 20 Seveda lahko pričakujemo, da tudi na kategorialno-logično strukturo predmeta bist- veno vpliva »uživanje« oziroma »neuživanje« in da je tudi ta na nek način nosilec slednjega. Upravičeno tudi trdimo, da sta »uporabnost« na eni in zgolj »uživanje« na drugi strani v drugačnem odnosu do tehnologije in s tem do kategorialno-logične strukture predmeta. 175 UDK: 800.1 : 130.2 Janez Justin OD JEZIKA K ESTETSKEMU 1. Obrisi marksistične teorije jezika Znotraj okvirne problematike intersubjektivnega komuniciranja (občevanja1) je potrebno najpoprej določiti in utrditi pojem jezika. Le redki makrsisti so sku- šali sistematizirati svoja spoznanja o jeziku in koncipirati celovito jezikovno fi- lozofijo, tako da se kaže na tem mestu razpravljanja opreti zlasti na dve deli: na knjigo Dialektična teorija signifikacije2 avtoija Mihaila Markoviča in na delo Uvod v semantiko poljskega filozofa Adama Schaffa.3 Navedena avtoija se opirata na znana izhodišča za jezikovno teorijo, kijih vsebujejo spisi klasikov marksizma, hkrati pa si prizadevata razširiti horizont razumevanja jezikovnih pojavov in uve- ljaviti svojski dialektičen pristop k omenjeni problematiki; pravkar navedena oce- na pa kajpada ne izključuje kritičnih pomislekov, kakršne bomo razvili kasneje. Hkrati je treba opozoriti na dejstvo, da gre v obeh primerih za značilno filozofsko in filozofsko - semantično misel ter da lahko nadaljnjo specifikacijo lingivističnih pojavov iščemo v območju posebnih znanosti o jeziku. Eno od osrednjih vprašanj, ki se v tej zvezi dokaj samoumevno porajajo, se glasi: kakšne nasledke imajo za razumevanje jezikovnosti umetniških del ti naj- splošnejši marksistični postulati? Ali kar neposredno vodijo v prostor, kjer pre- vladuje estetska - umetniška funkcija, ali pa nakazujejo le nepopolne obrise je- zikovne dialektike z možnostjo ustvaijalne aplikacije v območju estetike? Predno se lotimo nekaterih ključnih vprašanj Schaifove in Markovičeve kon- cepcije jezikovnega občevanja, naj ponovno skiciramo nekaj izhodiščnih tez. Pro- ces in praksa jezikovnega komuniciranja sta povezana s človeškim delom kot ma- terialno družbeno prakso. Kategorije družbenosti, s katero zajemamo tako jezik kot materialno prakso, ne smemo pojmovati statično; vzporedno z razvojem pro- dukcijskih sil in načinom produkcije se spreminjajo razmere, v katerih poteka de- lovno - materialna, pa tudi specifična jezikovna in umetniška praksa. Zato pred- stavlja jezik eno od konkretnih zgodovinskih realizacij, hkrati pa izvorno zunanjo manifestacijo družbenosti kot »sestavine« človekovega generičnega bistva. Prav- kar ugotovljena dvojna socializacija nedvomno prispeva k potencialni definiciji jezika: kot jezikovne lahko označimo le tiste pojave, ki imajo določeno funkcijo v intersubjektivnih odnosih, ki so potemtakem transpersonalni in predstavljajo sredstvo občevanja za bolj ali manj številne posameznike. Na ta temeljni pogoj ne naletimo samo v okviru marksistične filozofije jezika - ki je sicer razvila naj- bolj nazorno in dialektično eksplikacijo intersubjektivnosti z daljnosežnimi po- sledicami - temveč tudi v različnih lingvističnih, semioloških - semiotičnih in se- maničnih postavitvah. Tako lahko srečamo najbolj poenostavljeno varianto, ki operira s pojmom govornika in poslušalca ter predpostavko o obojestranskem po- znavanju istega »koda«, drugje pa zopet nejasno predstavo o nekakšnem kolek- tivu oziroma govoreči masi (Saussure), misel o interpretacij ski družini (Charles Morris), jezikovni skupnosti (Martinet) itd.4 Te preproste označbe so včlenjene v posebne preiskave, ki seveda potekajo na bistveno drugačni ravni kot filozofsko podprte teorije jezika, tovrstna shematičnost gre v prid drugačni poglobljenosti. 176 ' Vendar se iz istega razloga zdijo bistveno deficitarne s stališča marksistične es- tetike kot tudi s stališča sleherne teorije, ki hoče misliti družbeno in zgodovinsko komponento jezikovnega občevanja. Razmerje med delovno - materialno in govorno prakso je moč označiti kot interakcijo; trditev nas povezuje z delom Mihaila Markoviča, ki v tej zvezi piše: »Delo je omogočilo nastanek jezika iz predhodnih signalnih sistemov, po drugi strani pa je tudi pojav jezika pomenil odločilno formiranje in organiziranje dis- kurzivnega mišljenja, ki je dalje razvijalo človeško delo in prispevalo k njegovi učinkovitosti.«5 Avtorjeva formulacija interakcijskih razmerij med tremi dejav- niki zgodovinskih procesov govori o vsestranskem učinkovanju in vplivanju. Po- ložaj še najbolje opiše misel o celoti, sestavljeni iz elementov, ki so medsebojno odvisni in pogojeni; izrečejo drugi od napovedanih avtorjev, Adam Schaff: »Delo, misel, jezik, tu imamo trio, ki je temeljnega pomena za marksistično koncepcijo geneze človeške družbe. To je nedeljiv trio. Človek se izloči iz živalskega sveta, ko prične proizvajati orodja - pravi Marx. Človeško delo je neločljivo povezano z zavestjo, to je z mislijo, ki je zopet v genetskem smislu neločljivo povezana z govorom.«6 Že iz Markovičeve definicije sledi, da jezikovne funkcije ne moremo zvesti na pasivno mediatiziranje miselnih procesov. Schaffove teze o triadični ce- loti to znova potrjujejo in z njimi dobimo določnejše izhodišče za kritiko tiste idealistične konstrukcije, v kateri ima jezik glede na prioriteto in samozadostnost zavesti zgolj funkcijo zunanjega sredstva ali instrumenta.7 Gotovo se lahko v ce- loti strinjamo z mnenjem obeh avtorjev, da je za materialistično razlago jezikov- nih pojavov izredno pomenljiv naslednji odlomek iz Nemške ideologije: »Duh ima na sebi že od začetka prekletstvo, daje ,obremenjen' z materijo, ki tu nastopa v obliki razgibanih zračnih plasti, tonov, skratka, jezika. Jezik je star toliko kot zavest - jezik je praktična, tudi za druge ljudi eksistirajoča in torej tudi zame šele eksistirajoča zavest, in jezik nastane, kot zavest, šele iz potrebe, nuje občevanja z drugimi ljudmi. Kjer eksistira odnos, tam eksistira zame, žival se ne ,nanaša' na nič in sploh ne. Za žival njeno razmerje do drugih ne eksistira kot razmerje. Zavest je torej že od vsega začetka družben produkt in to ostane, dokler sploh eksistirajo ljudje.«8 Navedeni stavki so pomemben napotek za sleherno jezikovno teorijo. Pomen teze o indentiteti9 jezika in misli je nedvomno zelo velik, čeravno je povsem pravilna tudi Markovičeva sodba, da »ta splošna skica ni toliko teorija o nastanku jezika kot podlaga za takšno teorijo.«10 V tej točki razpravljanja je moč nadaljnje sklepe izvesti iz Schaffove in Mar- kovičeve definicije jezika. Markovičeva opredelitev jezika je takole razčlenjena: »1. Po eni strani je instrument izražanja, po drugi pa konstruiranja, formiranja misli, čustvovanja in drugih procesov človeškega psihičnega življenja. Če to iz- razimo s termini tradicionalne filozofije, potem je jezik tako organon kot logos.11 2. Je struktura simbolov, ki jih človek uporablja z namenom, da bi označil raz- lične predmete, ki so neodvisni od zavesti kateregakoli posameznika. 3. Kot tak- šen je dejavnost (energeia), ki ima vloga medija za komunikacijo med ljudmi in koordinacijo njihove prakse.«12 Schaffova definicija se eksplicitno omeji na ver- balni - zvočni jezik. Po njej je jezik »sistem verbalnih znakov, ki služijo za for- muliranje misli v procesu odražanja objektivnih stvarnosti po subjektivnem spoz- nanju in za družbeno komuniciranje teh misli o stvarnosti kot tudi z njimi po- vezanih emocionalnih, estetskih, volitivnih itd. doživetij.«13 Vprašanje je, ali vsebujejo opisana izhodišča za splošno teorijo jezika ustrezno podlago za marksistično koncepcijo jezikovnosti umetniških del. Načelen po- mislek sproži že dejstvo, da gre le za neznaten del obsežne teorije. Vendar tudi ta fragment ni docela enoten, temveč je razločiti v njem nekakšno dvojnost. Po eni strani se zdi, da se je prek triade delo - misel - jezik razmeroma težko pri- bližati umetnostnim pojavom, kajti navidez nepremagljiva ovira je njeno racio- nalistično jedro. Tradicionalna (tudi marksistična) estetika namreč ugotavlja 177 emancipacijo čutnih »intuitivnih in iracionalnih sestavin umetnosti; v primeru nekritične aplikacije omenjene triadne strukture v območju estetike pa bi se znaš- la v protislovnem položaju. In vendar je razpoznati v zasnovi za marksistično splošno jezikovno teorijo tudi neko drugo stran. Jezik je organon in logos, ni le pasivni odraz družbeno zgo- dovinske realnosti, ampak ima aktivno vlogo v odnosu do procesov človeškega psihičnega življenja, s tem pa v odnosu do celote njegovega praktičnega zgodo- vinskega bivanja. Izvora aktivne ali nemara celo ustvarjalne funkcije jezika pa ni iskati drugje kot v generičnem bistvu človeka kot praktičnega, miselno - čutno dejavnega bitja. Jezika potemtakem ni mogoče ločevati od najrazličnejših sestavin človekovega praxisa - čutnosti, intuicije, emocionalnosti, logike itd. O širokem spektru možnih doživetij, ki jih posameznik jezikovno priobčuje, govori del SchafTove definicije. Iz zapisanega sledi, da nas zgoraj navedena izhodišča za je- zikovno teorijo pravzaprav ne ločujejo povsem od estetske - umetniške prakse, saj tudi ta aktualizira in dinamizira celoto človekovih potencialov. Zdi se torej, da opisane teze ne izključujejo a priori jezikovnosti umetniških del. Le v nekem posebnem tipu jezikovne komunikacije, ki se mu v svojih delih zlasti posvečata Markovič in Schaff, so prvine, značilne za umetniški, a tudi za ustvarjalni ne- umetniški govor, šibkeje prisotne, kar omogoča popolno afirmacijo njegovega ra- cionalističnega jedra. Vse doslej je bila v središču naše pozornosti etnična verbalna govorica, ki ji tudi obravnavana avtorja namenjata osrednje mesto v svojih raziskavah. Zastavlja se vprašanje vloge in mesta različnih vrst komunikacije glede na osrednji tip, et- nično verbalno govorico. Vendar se zdi, da na tem mestu še ne bomo dobili za- dovoljivega odgovora, kajti tako Markovič kot Schaff sta se morala iz metodo- loških razlogov omejiti na en sam tip komunikacije. Neekvivalentnost različnih jezikovnih sistemov Adam Schaff povsem nedoumno opredeli: »Zanima nas predvsem jezik zvokov, ki je zaradi določenih lastnosti jezik par excellence in tiči v temelju vsakega drugega sistema sporazumevanja v civilizirani družbi. Zato ga glede na njegove funkcije in razširjenost tudi razumemo kot jezik tout court, če dodatno ne določimo, da gre v določenem primeru za drug, poseben jezik.«14 Če naj se zdaj ob pomoči obeh navedenih tekstov na kratko dotaknemo še vprašanja jezikovne signifikacije - to pa je neizogibno, saj nakazana dvojnost v marksistični izhodiščni poziciji za teorijo jezika še ni pojasnjena - moramo takšen premislek izpeljati ravno iz podlage, ki jo nudi zgornja Schaffova določitev raz- merja med »jezikovnimi« sistemi. S tega stališča je za nadaljnje razmišljanje zlasti važen pojav, ki ga Adam Schaff imenuje »prozornost nasproti signifikaciji«15 in ki se po Schaffovem zatrdilu ni izmaknil pozornosti avtorjev, kot so Delacroix,16 Rubinštejn,17 Urban18 in Ossowski.19 Najkrajšo definicijo te posebne značilnosti jezika naj formulira kar citat iz Schaffovega dela: »Avtoiji, ki operirajo z nave- deno metaforo, so hoteli reči naslednje: medtem ko percipiramo verbalne znake, pa nasprotno kot v primeru vseh drugih znakov v pravem pomenu besede ne per- cipiramo njihove materialne oblike kot nečesa avtonomnega, temveč ravno na- sprotno - ta oblika se v tolikšni meri spaja s signifikacijo, da se - razen ob mot- njah normalnega akta percepcije - sploh ne zavedamo materialne plati verbalnega znaka.«20 Zdi se, da obstaja določena zveza med organsko enotnostjo jezika in mišljenja ter strukturo, imenovano »prozornost nasproti signifikaciji«; Schaffov tekst govori o tem več kot določno: »Ravno iz te specifične enotnosti mišljenja - jezika izvira ,prozornost nasproti signifikaciji' verbalnih znakov. Ti so signifi- kacija, čeprav viao о<хџо signifikacija.«2i Sledi v tem tekstu že navedeni odlomek iz Nemške ideologije22 in pripomba, da se spričo izrečenega vprašanje verbalnega znaka zastavlja z novo ostrino. Vsekakor pa avtor kasneje nikjer ne podvomi o svoji temeljni trditvi, da se v procesu verbalnega govora ne zavedamo njegove ma- terialno - čutne strani. 178 Tu znova zaslutimo ločnico, ki poteka med tistim komunikacijskim sistemom, ki mu je Schaff (a tudi Markovič) namenil osrednje mesto v svoji knjigi, in je- zikovnostjo umetnosti. Ne da bi se spuščali v podrobnejšo analizo estetskega zna- ka, je moč ugotoviti, da bi le-ta svoj poglavitni predmet našla prav v čutno - ma- terialnih sestavinah tovrstnih znakov oziroma v njihovi »neprozornosti«. Vendar moramo najpoprej prek empirično preverljivih lastnosti umetnosti priti do tr- dnejšega spoznanja o jezikovnosti umetniških del oziroma še preje - to je naša neposredna naloga - o razliki med percepcijo verbalnih in percepcijo estetskih znakov. 2. Zgodovinska dimenzija Schaffove teze o signifikaciji ne terjajo samo razprave o razliki med verbalno govorico in možnimi oblikami umetniške jezikovnosti, marveč tudi pojasnilo k razlikam znotraj etničnega - verbalnega komuniciranja. Poetski jezik je tako ob- lika umetniške jezikovnosti kot tudi vrsta etničnega verbalnega komuniciranja. Kot posebna vrsta etničnega verbalnega govora je zvezan z emancipacijo čutno materialnih sestavin, zato je za pesniške jezikovne strukture značilna delna »ne- prozornost nasproti signifikaciji«23 Ker na tem mestu ne gre za izčrpnejšo razlago specifičnosti pesniškega jezika, ampak le za posebej naravnano razmišljanje o opi- sanih marksističnih izhodiščih za jezikovno teorijo, naj zgornjo tezo o poetskem jeziku podkrepimo le z odlomkom iz znanega Sartrovega dela Kaj je literatura, kjer francoski filozof najprej opiše jezik literarne proze kot nekaj, kar je moč »uporabljati«,24 kot instrument, potem pa se posveti pesniškemu jeziku: »V res- nici se je pesnik z enim samim gibom iztrgal iz jezika - instrumenta; kot pesnik se je za vse čase opredelil tako, da mu besede pomenijo stvari in ne znake. Kajti spričo njihove dvoumnosti je moč skozi znake potovati kakor skozi steklo in za- sledovati skoznje označeno stvar ali pa obrniti pogled k njeni resničnosti in jo raz- umeti kot predmet. Človek, ki govori, je onstran besed in blizu predmeta; pesnik je na tej strani.«2S Pesniški jezik se torej konstituira v razliki od instrumentalnega proznega jezika. Slednje pa ne pomeni, da ob opisanem konstitutivnem načelu ni mogoče misliti dialektičnih zvez med dvema tipoma etničnega govora. Ta možnost pa dejansko postane zelo problematična v kontekstu Schaffove se- mantične teorije. Načeloma sicer ta avtor predpostavlja, da nekatere vrste govora posredujejo tudi estetska, emocionalna ipd. doživetja, vendar je to povsem mar- ginalna, od osrednje jezikovne problematike, ki se ji posveča, docela ločena tr- ditev. Schaff absolutizira strukturo, ko jo imenuje »prozornost nasproti signifika- ciji«, ji podeljuje v resnici nadzgodovinski pomen in hkrati osrednje mesto v et- ničnem jezikovnem občevanju. Spričo tega postanejo ostali tipi jezikovne dejav- nosti, kot je denimo »posredovanje« estetskih doživetij ali pa jezikovna ustvar- jalnost, zgolj spremljevalni, ravno tako zunajzgodovinski pojavi. Jezik je sestavina človekove ustvarjalne zgodovinske prakse; tu pa ni mišljen nikakršen abstraktum, temveč določena, z razvojem produkcijskih sil pogojena oblika prakse. Podružbljanje oziroma delitev dela ne pogojuje samo posameznih oblik prakse, temveč v določeni meri tudi z njo povezane oblike jezikovnega ob- čevanja. V človekovi generični ustvarjalnosti in praktičnosti je, kot trdi avtor, is- kati izvor ustvarjalnega v jeziku. Vendar je tudi v jeziku zgodovinska dimenzija: tisti tip jezikovnosti, ki jo Schaff razume kot normalni in najsplošnejši tip, kot popolno »prozornost nasproti signifikaciji«, je v resnici le skrajna in »odtujena«, z »odtujenostjo« v sferi materialne prakse pogojena vrsta jezikovnega. Kje izvira takšen sklep? Schaffov »normalni« tip jezikovnega komuniciranja je povezan z minimalizacijo vloge materialno - čutne strani jezika. In vendar nas sodobne lin- 179 gvistične analize - med njimi tudi tiste, ki skušajo kljub svoji »posebnosti« afir- mirati nekatere ključne postavke zgodovinskega materializma26 - prepričujejo o tem, da je sleherna ustvarjalnost v jeziku vezana na intenzivnejšo percepcijo nje- gove čutno-materialne strani; jezikovna kreativnost zagotavlja izboljšanje jezikov- ne komunikacije, slednje pa je mogoče doseči le s pritegnitvijo pozornosti na samo čutno pojavnost govora.27 Postopki so značilni za jezik književnosti in s tem so literarna dela zgodovinsko določeni proizvodi umetniške jezikovne prakse, ki jo omogoča dialektična zasnova jezika. Kreativnost pa ni omejena na literarna dela, marveč jo je zaznati na celotnem območju etničnih verbalnih jezikov. To pa pomeni, da je v zgodovini jezika večinoma možno ugotavljati le delno »prozor- nost nasproti signifikaciji« in da je popolna »prozornost« kot mejna realizacija po- tencialne jezikovne strukture zvezana le z največjo »odtujenostjo« proizvajalca v procesu ekonomske proizvodnje. Kapitalistični produkcijski način nedvomno edini proizvaja popolno »prozornost nasproti signifikaciji«; ta skrajna odtujitev jezika (jezik kot poročilo, Bericht, jezik tovarniških inšpektorjev, o katerem govori Marxov Kapital2* je razumljiva le ob analogiji z » jezikom blaga«,29 Enodimenzionalni je- zik, v katerem ni niti sledi ustvarjalnosti, potemtakem ni nikakršna izmišljotina ali čista teoretska spekulacija. Neobhodnost kritičnega stališča do Schaffove absolu- tizacije izhaja iz nečesa drugega: takšen jezik je dejanska, vendar zgodovinsko do- ločena in omejena forma jezikovnega občevanja. Eden od_ kritikov Schaffove koncepcije popolne identitete mišljenja in jezika, Dubravko Škiljan,30 je zasledil v njej skrito tendenco k abstraktnosti. Popolna in prazna identiteta, iz katere poteka pojav »prozornost nasproti signifikaciji«, pred- postavlja po njegovem zlitje posamične zavesti z jezikom, tako rekoč ukinja po- samično zavest in jo nadomešča z abstrakcijo. Slednje pa izključuje možnost ust- varjalnega vpliva na formiranje jezika, ki izvira ravno iz razlik med subjektivnimi zavestmi.31 Iz Škiljanovih kritičnih pripomb je torej sklepati, da je v nasprotju s Schaffovo tezo o popolni identiteti jezik le v tolikšni meri identičen z mišljenjem (zavestjo) posameznika, kolikor vključuje ta »identiteta« razlike, ki so pogoj za jezikovno ustvarjalnost. Takšno razlikovanje je postalo predmet razpravljanja tudi v strukturalni lingvistiki, a je doživelo bistveno drugačno konceptualizacijo, o čemer bomo spregovorili kasneje. Dodati pa moramo, da je Skiljanova kritika prav tako »nezgodovinska« kot sama Schaffova koncepcija, da torej izhaja iz aprioristične postavke o vnaprej danem momentu kreativnosti, ne da bi upoštevala zgodovinskost človekovega jezikovnega horizonta oziroma zgodovinsko možnost ukinitve tega momenta. Absolutizacija formule »prozornost nasproti signifikaciji« je podlaga za neko značilno idealistično interpretacijo vloge jezika. Ena od implikacij omenjene for- mule - redukcija čutnih, materialnih elementov - vsebuje nevarnost instrumen- talističnega tolmačenja jezika. Instrumentalni jezik je v idealistični razlagi in- strumentalnost, razpoložljivost za zunaj njega obstoječe duhovne vsebine, je sred- stvo za prenos določenih idej. Tovrstno metafiziko jasnovidno prepoznava Ernst Fischer, ko namesto zgornje oblikuje materialistično koncepcijo jezika: jezik ni ne prenos ne odkrivanje resnice, temveč je odkrivanje stvarnosti, ki je bila »ust- varjena v delu in skozi delo, v jeziku in skozi jezik«.32 3. Znak in signifikacija Doslej se je deloma razkrila le struktura verbalnega znaka. Ker pa so v ob- močju umetnosti verbalni znaki navsezadnje v manjšini, nastopi zdaj problema- tika znaka nasploh. Pojavlja se tako v marksistični dialektični teoriji, katere del smo že obravnavali, kot tudi v okviru specialističnih raziskav lingvističnih feno- 180 menov, znakovnih sistemov, semantičnih struktur itd. Pri uporabi posameznih pojmov ali pa celo kompleksnega kategorialnega aparata te ali one usmeritve je seveda treba upoštevati, da imamo opraviti s fragmenti, ki so iztrgani iz konteksta in zato deloma nezanesljivi. Vendar pa moramo spričo zavestne uvodne oprede- litve tega teksta ugotoviti, da primerjava s kontekstom oziroma opis širših tovr- stnih teoretskih sklopov ne more biti naš cilj in da se bo njihova eksplicitna kri- tika pojavila zgolj na tistih mestih, kjer bo to zares neobhodno potrebno. Naj zno- va izrazimo prepričanje, da je sleherna dialektična in v zgodovinskem materia- lizmu utemeljena koncepcija jezikovne narave umetnosti že sama po sebi implicitna kritika idealističnih, nedialektičnih pozicij. Če bomo torej mestoma uporabljali kategorije, ki pripadajo strukturalni lingvistiki, semiologiji - semio- tiki, ameriški semantični šoli, pa kansje ruski formalistični šoli, strukturalistično orientirani poetiki in estetiki itd., lahko kot najvažnejši razlog za takšno ravnanje omenimo dejstvo, daje spričo občutnega pomanjkanja ustreznih dialektičnih ana- liz in instrumentarija nujno izrabiti vso tisto zmožnost penetracije v jezikovne - znakovne umetnostne pojave, skratka vso tisto vrednost, ki jo navedene smeri in njihov instrumentarij imajo. Za začetek je potrebno izbrati takšno definicijo zna- ka, da jo bo moč brez posebnih težav uskladiti s koncepcijo jezika kot elementa triadne celote delo - misel - jezik. »Vsak materialni predmet, njegova lastnost ali materialni dogodek postane znak, če ima v procesu sporazumevanja in v sprejetih jezikovnih okvirih vlogo nosilca neke misli o stvarnosti, tj. o zunanjem svetu ali o notranjih (emotivnih, estetskih, volitivnih ipd.) izkušnjah ene od strani, ki se sporazumevajo.«33 Definicija je po mnenju njenega avtorja Adama Schaffa eno- stranska in presplošna, vendar je v njej pomembno to, da zelo razločno začrtuje relacijo »misel o stvarnosti«. Slednja je v definicijah nekaterih avtorjev povsem prikrita. Vzemimo na primer Charlesa Morrisa: »Če nekaj, A, uravnava vedenje k nekemu cilju na podoben (a ne nujno identičen) način, kot bi nekaj drugega, B, v opazovanem položaju uravnavalo vedenje glede na ta cilj, tedaj je A znak.«34 Razen Schaffove definicije, ki izhaja iz filozofskih premis, in Morrisove behavio- ristične definicije kaže navesti še katero od tistih, ki so - vsaj navidez - filozofsko in ideološko »nevtralne«. Zdi se, da tovrstne definicije večinoma izvirajo iz lin- gvistične vede in iz semiologije, pri čemer ni čisto brez pomena dejstvo, da se se- miološke definicije pogosto opirajo na lingvistične vzore.35 »Z besedo znak za- znamujemo kombinacijo pojma in akustične podobe.«36 Tako sintetizira svoje uvodno razmišljanje o znaku utemeljitelj strukturalne lingivistike Ferdinand de Saussure, hkrati pa pogojno uvede nov, substitucijski terminološki par: »Predla- gamo, da obdržimo besedo znak (signe) kot ime celote, da pa pojem (concept) in akustično podobo (image acoustique) zamenjamo z označeno (signifié) oziroma označujoče (signifiant).. Znak je torej po Saussuru celota, sestavljena iz dveh »komponent«.38 Klasifikacija takšnih celot predstavlja zaradi nasprotujočih si sta- lišč, ki jih ob tem vprašanju uveljavljajo različni avtorji, izredno obsežno in glede na estetsko problematiko vsaj deloma tudi nepotrebno opravilo. Zato bo bržkone zadoščalo, če poskusimo razmejiti le tisti vrsti znakovnih celot, ki utegneta imeti poseben pomen za razpravljanje o umetniških znakih: znak v ožjem pomenu be- sede in simbol. Mesto razločevanja je razmerje med označujočim in označenim, ki ju struk- turalna lingvistika ne pojmuje kot »sestavini« znakovne celote, saj ne vzpostav- ljata znakovne situacije (ki je razen z njima pogojena še s kodom, znanim vsaj dvema udeležencema komunikacije) s preprosto akumulacijo, temveč sta kom- plementarni in neločljivi strani istega pojava, takorekoč »čelna in hrbtna stran lis- ta papirja«.39 Ločevati ju je torej mogoče le v analitične namene, denimo takrat, ko raziskujemo njuno medsebojno razmerje. Ta operacija pa je nujna, kajti v omenjeni relaciji se konstituira signifikacija. Za različne tipe znakovnih celot40 ve- lja, kar je o njih zapisal Roland Barthes: »Poudarimo najprej skupni element vseh 181 terminov: vsi opozarjajo na relacijo med dvema relata.«*1 Nekritično in nedia- lektično bi bilo misliti, da vprašanje signifikacije ne presega okvirov omenjenega odnosa. Pojem relacija pa se kot vozlišče te problematike pojavlja tudi na povsem drugačni ravni razpravljanja, pri Mihailu Markoviču. Le-ta ugotavlja, da je v fi- lozofskih razpravah o semantičnih problemih »upravičeno prevladalo stališče, po katerem je signifikacija neka vrsta relacije.«42 Znotraj načelne enotnosti je opaziti tako pomembne razlike, kakršne recimo delijo Schaffov poskus materialistične rešitve problema (signifikacijo razume predvsem kot odnos med ljudmi) od Grei- masove strukturalistične koncepcije (signifikacija je premeščanje med jezikovnimi plastmi in med jeziki, je možnost transkodiranja).43 Kljub izrečenemu pomisleku pa nam ravno analiza razmeija med označujočim in označenim znaka v ožjem pomenu besede na eni ter simbola na drugi strani odkrije neko razliko, ki je re- levantna za vprašanje estetskega znaka. Oglejmo si najprej Barthesovo razporeditev znakovnih celot44 oziroma mesto znaka in simbola v njej. Za svojo klasifikacijo je izbral avtor pet ekvivalentnih pojmov, ki po binarnem ključu (prisotnost ali odsotnost lastnosti, ki ustreza pojmu) določijo bistvo signala, indeksa, ikone, simbola, znaka in alegorije. Med pojmi zadeva estetsko problematiko zlasti eden: analogija med dvema relata. O prisotnosti takšne analogije v simbolu glede na Barthesove ugotovitve ne moremo dvomiti, ravno tako ne o njeni odsotnosti iz znaka. Relacijo med označujočim in označenim (materialno stranjo in pojmom) znaka ter simbola je moč po Bart- hesu na kratko opredeliti takole: zveza, ki je pri znaku nemotivirana in zato druž- beno določena s kodom, je pri simbolu motivirana in nekonvencionalna.45 Zgor- nje terja po našem mnenju dvoje pojasnil. Danes je pravzaprav močneje zasto- pano mnenje, da je lahko nemotiviran (pri Saussuru: arbitraren) samo odnos med označujočim in označenim, med materialno stranjo znaka ter psihično predstavo, pojmom itd.46 Razen tega pa analoško razmerje med relata simbola ni vselej do- cela razvidno. Bolj natančen je v tem smislu Saussure, ko zapiše: »Lastnost sim- bola je, da ni nikoli popolnoma poljuben; ni prazen, obstaja določena sled na- ravne zveze med označujočim in označenim.«*1 Zanimiva je primeijava med zgornjo in Schaffovo koncepcijo simbola. Avtor Uvoda v semantiko pripisuje simbolom naslednje lastnosti: »1. da so materialni predmeti, ki reprezentirajo abstraktne pojme;48 2. reprezentiranje sloni na dogo- voru, ki gaje za razumevanje simbola treba poznati, in končno 3. kar se tiče zu- nanje oblike, sloni dogovorno reprezentiranje na čutnem (kar se tiče vsebine pa na eksemplificirajočem, alegoričnem, na metafori, na principu pars pro toto itd. utemeljenem) predstavljanju abstraktnega pojma z znakom.«49 Schaffova simbol- na družina je očitno izredno velika, vendar v njej prav tako kot v ustrezni Sa- ussurovi selekciji ne najdemo verbalnih znakov, »besed«. Ker pa je odnos med relata simbola po Schaffovem mnenju enako nemotiviran kot razmerje med re- lata verbalnega znaka, najbrž ni docela jasno, kako naj potem sploh ločimo raz- lična tipa znakovnih celot. Odgovor na to vprašanje je iskati v avtorjevi formuli »prozornost nasproti signifikaciji«, ki se nanaša na verbalne znake, nikakor pa ne na simbole. Materialna stran simbola se v percepciji uveljavlja kot samostojna prvina, česar pa v zvezi z verbalnimi znaki Schaff ne opaža. V definiciji simbola je poudarek na čutnosti predstavljanja. Po Schaffu bi torej pri simbolih zaman is- kali analogijo, zelo očitna pa naj bi bila tista njihova funkcija, s katero »pribli- žujejo abstraktne pojme človeku tako, da mu kažejo abstraktne vsebine skozi ma- terialni predmet, torej v obliki, ki jo je laže percipirati in obdržati v spominu.«50 V tem primeru pač ni mogoče govoriti o organski povezanosti predmeta in po- jma, njuna zveza ni zveza sui generis, kar po Schaffu velja za verbalni znak. Re- lata simbola sta relativno avtonomna in kategorična trditev, da verbalni znak ni nikakršen simbol,51 izvira iz splošnih premis Schaffove teorije. 182 Zdi se torej, da se z analizo simbola in ne z analizo znaka odpira možnost za takšno preiskavo, ki naj v polni meri upošteva specifičnost estetske - umetniške komunikacije, da paje z nasprotno možnostjo razkrit vsaj del poti, ki vodi v idea- listično estetiko. Zgrešeno bi bilo predpostavljati, da se avtorja, ki sta poizkušala zasnovati dialektično splošno semantično teorijo, tega nista zavedala. Mihailo Markovič je s stališča semantične teorije eksplicite kritiziral racionalistično - gno- zeološko estetiko, ko je znani Susan Langerovi oziroma njeni koncepciji glasbe kot logične podobe emocionalnega življenja očital intelektualizem: »Termin ,lo- gičen' je v resnici uporabljen zato, da nakaže splošnost strukture. Vendar lahko imenujemo logične samo tiste splošne strukture, ki predstavljajo pogoje za ugo- tavljanje resnice. Umetnost gotovo ni področje, na katerem bi se dogajalo oce- njevanje glede na resnico kot glavno vrednost: ima namreč specifične vredno- sti.«52 Vendar pa smo zaenkrat dobili le določene napotke, ne pa celovitejše pred- stave o estetskem znaku ali simbolu, in nakazana razmeija je potrebno podrob- neje razčleniti. Izstopata dve značilnosti simbolov: sled naravne zveze med relata, analoško razmerje med njima, hkrati pa relativna avtonomnost predmeta (materialne stra- ni) in pojma v procesu percepcije. Obe navedeni lastnosti se dopolnjujeta, sta komplementarni. Oglejmo si zdaj to trditev v kontekstu, ki ga zarisuje problema- tika ikoničnega znaka. Charles Peirce je zapisal o ikoničnem znaku: »Karkoli - lastnost, konkretni posameznik ali zakon - je pač ikonični znak neke vrste, če je v tej stvari podobno in če se uporablja kot znak zanjo.«53 Največ pozornosti je vprašanju ikoničnega znaka posvetil Charles Morris. Tudi on dokazuje, da imata znak in denotirani predmet vsaj nekaj podobnih lastnosti.54 V perspektivi, ki jo vzpostavljata Peirce in Morris, se izgubi znotrajznakovna relacija, kakršno opisuje strukturalna lin- gvistika; dogodi se redukcija, ki jo je opazil francoski lingvist Andre Martinet.55 Izpadel je pojem (označeno), vendar nas avtorja istočasno soočata s problemom zunajznakovne relacije, odnosa do denotirane stvarnosti, in na ta način dobi zna- no vprašanje o estetskem znaku oziroma simbolu povsem novo dimenzijo. Ome- niti velja, da je po Morrisu ravno analogija, ki veže denotatum z ikoničnim zna- kom in ki se strukturno razlikuje od simbolne analogije (ta ne zadeva direktno zunajznakovne stvarnosti), pogoj za osamosvojitev znaka. O sorodnosti dveh kon- cepcij govori tudi Morrisova izjava, da je ikoničnost »stvar stopnje«:56 pri sim- bolih ravno tako ni najpomembnejše to, v kakšni meri je ohranjena »sled naravne zveze med označujočim in označenim«. Obe koncepciji nas izrecno usmerjata na področje umetnosti. Kljub delni homogenizaciji problematike znaka, ikoničnega znaka in simbola je potrebno ugotoviti, da smo se dotaknili le majhnega dela obstoječe teorije. Iz- črpnejša obravnava bi nas glede na naš poglavitni predmet privedla na stransko pot, še posebej ker bi se tako pomaknilo v ozadje vprašanje celote znakovnih re- lacij. Fragmentarnost lahko preseže le dialektnična teorija, ki namesto delnih vi- dikov oblikuje celovit vpogled v problem signifikacije. Relacije med označujočim, označenim in referentom nemara res zadoščajo za opis in določitev statičnega vi- dika posameznih tipov znakovnih celot, signifikacija pa izpolnjuje dinamični vidik: lingvistika načeloma resda enači signifikacijo z aktom kombiniranja označujočega z označenim, vendar hkrati dodaja, da se signifikacija ne konstituira samo znotraj te relacije.*1 Upoštevati je potrebno vrsto doslej neimenovanih relacij in sleherna redukcija bi povzročila izkrivljene predstave o tem vprašanju,58 Dokaj izčrpno je signifikacijo obdelal Markovič. Pomeni mu kompleks relacij, od katerih jih sprva navede pet: 1. odnos med znakom in določeno psihično dis- pozicijo subjekta (mentalna signifikacija); 2. odnos med znakom in označenim objektom (predmetna signifikacija); 3. odnos med znakom in drugimi znaki da- 183 nega sistema (jezikovna signifikacija, v kolikor je dani sistem znakov jezik), 4. od- nos med dvema ali več subjekti, od katerih eni znak uporabljajo, drugi pa ga interpretirajo (družbena signifikacija); 5. odnos med znakom in določenimi prak- tičnimi akcijami subjekta (praktična signifikacija).59 Ker se zdi Markoviču nepog- rešljiva tudi Peircova zamisel o triadni relaciji znak - interprétant - označeni predmet, se njegova končna teza glasi: »Zato je signifikacija v resnici šestčlenska relacija. V tej strukturi so nekatere relacije neposredne, a nekatere posredne, ne- katere fundamentalne, a druge izvedene narave, nekatere lahko zaradi enostav- nejše in bolj poljudne razlage zvedemo na druge ali jih molče pripišemo drugim (glede družbenosti na primer domnevamo, da jo vsebujeta jezik in praktična de- javnost), vendar pa strogo znanstveno raziskovanje ne sme zanemariti nobene od njih.«60 V luči navedenih trditev se srečujemo z vprašanjem signifikacije umetniških - estetskih znakov. Že pri Markoviču je najti nekaj bežnih pripomb, ki sicer ne sestavljajo celovitega odgovora, a vseeno predstavljajo dokaj zanesljive orienta- cijske točke za nadaljnje razmišljanje. Umetniški pojmi so Markoviču tako kot mitološki, metafizični, religiozni ipd. pojmi docela ločeni od materialne prakse, umetniški znaki »ne služijo praktični dejavnosti«, zato nimajo »realne vsebine« ter se ne nanašajo na »realne predmete«; kljub temu je lahko stopnja njihove in- tersubjektivnosti zelo visoka.61 Vendar pa bi bil po mnenju tega avtorja napačen sklep, da umetniški in njim podobni znaki nimajo praktične signifikacije. Vsaka od dimenzij signifikacije, trdi Markovič, ima svojo praktično, operativno stran.62 Jezik je v tem smislu predvsem jezikovna praksa, zato jezikovna signifikacija nuj- no implicira praktično. Podobno tedaj lahko trdimo o sleherni vrsti znakovne ko- munikacije; »ustvarjanje« znakov in njihova uporaba sta svojevrstni obliki prak- se. Razen Markoviča tudi lingvistična veda63 spoznava, da je znak sam nestabilen in nepopoln, četudi navidez biva neodvisno od ljudi. Zmerom je pač potrebna do- ločena dejavnost subjekta (Markovič uporablja izraz operacija), brez katere ni sig- nifikacije. S praktično signifikacijo pa se znova vračamo k družbeni signifikaciji, saj bi bilo tovrstno prakso narobe razumeti kot izolirano in neodvisno dejavnost posameznika. Kolikor bolj kompleksni postajajo znaki, toliko izraziteje izstopa pogoj za njihovo uporabo in sprejemanje: družbenost ustreznih psihofizičnih ope- racij, prakse. Vprašanje o praktični signifikaciji pa se zaostri in dobi nove razsežnosti, če ga poskusimo reševati v okviru bolj razvite problematike umetnosti, kot pa je to lah- ko storil Mihailo Markovič v svojem delu. Z osamitvijo estetskega znaka osta- nemo na ravni elementarne signifikacije, vezani na splošno semantične postulate. Estetika mora s svojo analizo prodreti prek omejenih segmentov umetniškega go- vora do karseda obsežnih enot z zapleteno strukturo znakovnih in medznakovnih relacij. Se zlasti velja povedano za tisti del estetske teorije, ki vprašuje po jezikovni naravi svojega predmeta.64 Naša temeljna hipoteza je, da se jezikovnost v območ- ju umetnosti konstituira kot specifično povezovanje znakov v strukture višje vrste ali celo - če zaenkrat prezremo vse pomembne implikacije takšne predpostavke - v največjo možno strukturo, umetniško delo.65 Primerjava med elementarnim znakom in estetskim - umetniškim znakom najvišje vrste sicer resda govori o nuj- nosti raziskave praktične signifikacije celote umetniškega dela, vendar hkrati vzbuja dvom o takojšnji uresničljivosti zastavljene naloge. Predno je moč z go- tovostjo trditi, da celotno delo prevzame funkcijo znaka, je potrebno določiti vso specifičnost združevanja in spajanja estetskih znakov, ali z drugimi besedami, bistvo jezikovnosti v umetnosti. Znakovnost ali jezikovnost umetniških del se po naši predpostavki v tolikšni meri razlikuje od drugih vrst znakov, znakovnih si- stemov in signifikacije, da postane problematična vsaka vnaprej zamišljena ana- logija. 184 4. Jezikovna dialektika V svojih najsplošnejših obrisih je jezikovna dialektika že začrtana. Pred seboj imamo najprej strukturo, ki stoji v ozadju sleherne posamične jezikovne realiza- cije, ki je torej čista potencialnost glede na realizirane vrste ali tipe govora. Je pravzaprav njihova enotnost, povzetek oz. konstelacija specifičnih struktur jezi- kovnih realizacij, ki v toku zgodovine izpričujejo določeno nesimetričnost in sicer kljub navidezni stereotipnosti estetske - umetniške jezikovne realizacije in še niza drugih, prav tako regularno pojavljajočih se in v določeni meri nespremenljivih govornih tipov (praktično - pogovornega, mitičnega, praktično - delovnega, po- litičnega, pravnega in še kakšnega diskurza). Vzemimo zopet umetniško delo, ki nedvomno predstavlja neponovljiv, »nesimetričen« jezikovni ustroj. Samo v prime- ru, če njegovo jezikovnost izvedemo iz idealistične predstave o zgodovinski ne- transparentnosti najsplošnejše »potencialne« jezikovne strukture, se nam delo kaže kot inkarnacija enega od stereotipnih principov, jezika Umetnosti. Z metafizično hipostazo umetniškega govora je povezana le imanentistična koncepcija jezika kot enotne, vendar nezgodovinske, avtohtone strukture, ki naj bi bila v ozadju vsake po- samične realizacije in zato tudi izvor diskurza s poudarjeno estetsko - umetniško funkcijo ter kanoniziram hierarhijo elementov. Če nočemo oblagati jezikovne dia- lektike z balastom metafizike, jo moramo postaviti na realna zgodovinska tla. Kot izhodišče mora služiti takšna dialektična jezikovna teorija, ki zajema najsplošnejšo dialektično strukturo, celotni niz polaritetnih razmerij v jeziku, vso razsežnost njegovih paradoksov: individualno - splošno, subjektivno - objektiv- no, zunanje - notranje, razkrivajoče - prikrivajoče, pasivno - aktivno, odprto - zaprto, labilno - stabilno, racionalno - iracionalno, poljubno - nujno, analitično - sintetično itd.66 Nismo po naključju omenili kot pogoj za dialektični pristop spoznanje o enotnosti predmeta naše misli. K pravilnemu razumevanju te enot- nosti nas zelo nedvoumno napoti Milan Damnjanovič: »Dialektična teorija jezika odpira vprašanje o enotni biti in bistvu jezika kot sindesmos različnih delnih ho- rizontov, različnih aspektov, strani ali funkcij jezika; teorija, ki obsežno ali ce- lovito obravnava jezik, ki intendira polno dejanskost jezika in hkrati odkriva nje- govo antitetično strukturo v živi sintezi njegovih ,momentov' ter presega sleherno predmetno razumevanje kot tudi subjektiviranje jezika; teorija ki jezik razume ne samo kot organom človeškega duha, kot sredstvo sporazumevanja in kot pasivni medij, temveč kot družbeno in zgodovinsko moč spoznanja in združitve nekega naroda v duhovno skupnost. Dialektična teorija jezika tudi organsko povezuje fi- lozofsko razmišljanje o bistvu jezika s konkretnim lingvističnim raziskovanjem je- zika, s ,čistim' jezikovnim fenomenom oziroma z jezikovnimi ,dejstvi'.«67 Ade- kvatna konceptualizacija enotnosti predmeta jezikovnih raziskav torej ne poteka kot razpoznavanje »zunajčasne in nepremične esence«,68 temveč kot obdelava »splošnega značaja vseh konkretnih jezikov«,69 s predpostavko o neavtohtonosti je- zikovnega univerzuma oziroma o nujnih zvezah z zunajjezikovno stvarnostjo.10 Tu morajo pravzaprav odnehati vsi poskusi umetnega ločevanja estetskega - umetniškega govora od neestetskega govora; izkaže se nemoč tiste estetike, ki umetnost v nekakšni avtonomistični negaciji pravkar povzete realne dialektike združuje z metafizičnimi izhodišči. Dialektična enotnost jezikovnih manifestacij pa dejansko ukinja tudi možnost popolne identifikacije posameznih vrst govora in jezika. Realnost neke dialektike je tudi v njeni zgodovinski. Misel o gibljivosti notranjih razmerij v jezikovnih strukturah, o recipročno zamenljivih poudarkih v istem krogu oziroma o skrajni možnosti suprimacije enega od momentov jezikovne strukture se mora nasloniti na materialistično pojmovanje vloge jezika v človekovi zgodovin- 185 ski in družbeni praksi. Posebnosti jezikovnih realizacij v sinhroničnih presekih kot tudi tranformacije v diahronični dimenziji opozarjajo na gibalni princip, ki poteka iz zgodovinske in družbene stvarnosti, ter iz človekove ustvarjalne prak- tičnosti, ki to stvarnost ustvarja. Tako ima sleherna vrsta govora dvojno naravo in dialektična jezikovna teorija jo mora misliti v dvojni optiki, kakršno opisuje zgodovinski materializem: na eni strani ekstralingvistična stvarnost pogojuje po- samezne vrste jezikovne komunikacije, specifičnost govora, in pri tem jezik umet- nosti nikakor ni izvzet, na drugi strani pa je jezik vselej tudi jezikovna praksa, soustvarjanje stvarnosti, odkrivanje in ustvarjanje novih družbenih in naravnih razmerij. Prav skozi zgodovinsko in družbeno dimenzijo artikulira jezikovna krea- tivnost, fungirá ta potencial v danih razmerah in z močjo, kije zgodovinsko odmer- jena. Enodimenzionalna racionalistična inačica jezikovne komunikacije, ki jo v svoji konsekventni izpeljavi zariše formula o absolutni signifikativni tranzitivnosti jezika, je v resnici antiteza Marxove oznake jezika v Ekonomsko - filozofskih ro- kopisih: »Sam element mišljenja, element izkazovanja življenja misli, jezik, je čut- ne narave.«11 Gre pa za prenos neke druge antitetične strukture: za vzgibe lastne ustvarjalnosti osiromašena jezikovna komunikacija, ki pripada določenemu tipu produkcije, je rezultat enodimenzionalne prakse, človeške dejavnosti, ki ji je »od- tujen« tako njen proizvod kot njen lastni akt proizvodnje; »odtujena« praktična dejavnost je zgodovinska antiteza človekovi generični ustvarjalnosti. Podvojena antitetična struktura ni vselej predmet človeške zavesti, kar je dobro opazil Gramsci: »To vprašanje ni nepomembno, če misliš, da ga lahko formuliramo ta- kole: Kaj je slovnica?, da vsako leto po vsem svetu požrešno goltajo milijone in milijone slovnic in da pri tem nesrečniki sploh nimajo jasne predstave o tem, kar požirajo.«72 Vendar se celo tista jezikovna komunikacija, ki je postala organski del kapi- talističnega produkcijskega procesa, samo v svoji neposredni pojavnosti kaže kot totalna pasivizacija in suprimacija tvornega momenta. Kakor je glede na nekatere kompleksnejše jezikovne realizacije (zlasti glede na estetsko - umetniško) dejan- ska redukcija in osiromašenja, simplificirani instrumentalizem, pa na drugi, ob- jektivni ravni, v okviru razvoja produkcijskih sil in kapitalističnega produkcijske- ga načina predstavlja razmeroma pomembno, aktivno silo. Tvorno zgodovinsko, v ekstralingvističnih razmerah delujočo moč jezika, ki je neposredno povezana s stadijem potencirane racionalitete v intralingvističnih odnosih, je registriral Lenin v analizi produktivnih povezav med trgom, trgovino in razrednim grupiranjem prebivalstva na eni ter enotnim narodnostnim jezikom na drugi strani.73 5. Jezikovne dihotomije Prehajamo na podrobnejši opis nekaterih lingvističnih dihotomij, s čimer si raziskava noče naprtiti faktografskega obeležja niti noče izkazovati prevelike em- piristične vneme; analiza poglavitne lingvistične dihotomije in njenih derivatov74 nas pravzaprav v enaki meri usmerja k empiričnemu gradivu kot v načelno vpra- šanje o bistvu jezikovne komunikacije. V območju separatne jezikovne proble- matike ostajamo z namenom, da razvijemo spoznavno - teoretski aspekt ome- njenega vprašanja. Iz intencije tega razdelka je torej razvidno, da gre za identi- fikacijo temeljnih značilnosti jezikovne dialektike in spričo že opravljenega po- skusa sinteze se utegne poroditi misel o teoretski redundantnosti te naloge, zato je nujna njena natančnejša specifikacija. Zdi se, da si lahko s ponovno tematiza- cijo enega od ključnih vprašanj jezikovne dialektike, osrednje dihotomije jezika, utremo pot v razumevanje zvez med umetnostjo in jezikom. Ustrezno formula- cijo dveh komponent jezikovne komunikacije in njunega medsebojnega razmerja 186 bomo skušali doseči s pomočjo strukturalne lingvistike ali njej sorodnih teoret- skih usmeritev, za kar obstaja več razlogov. Že sam začetnik strukturalne lingvi- stike Saussure je s pojmoma jezik in govor zastavil enega najpomembnejših in s stališča jezikovne dialektike najbolj občutljivih vprašanj jezikovne znanosti in tako iz območja empiristične raziskave prešel na raven načelno - teoretske pro- blematizacije. Čeravno si v svojih predavanjih, ki so bila zbrana in objavljena postumno, ni prizadeval za izčrpnejšo in konsekventno obrazložitev dihotomije, je njegova koncepcija sprožila najraznovrstnejše reflekse na področju lingvistike, semiologije in celo estetike. Kljub vsem omejitvam, ki spremljajo strukturalno lingvistiko in posebej njene nasledke ter aplikacije v območju umetnosti - o če- mer bo govora kasneje - pa lahko dovolj prožna koncepcija dihotomičnega od- nosa med jezikom in govorom ob dialektični konkretizaciji uspešno poseže tudi v estetsko problematiko umetniške jezikovnosti. Razen tega se na razliko med na- vedenima pojmoma navezuje vrsta etetsko relevantnih kategorij, ki jih na tem mestu ne kaže posebej obravnavati, saj bi se tako oddaljili od začrtane poti. Pri- čakovati je, da bomo po daljšem razpravljanju, ki je zadevalo osrednji problem zgolj pet negationem, dobili del potrebnega kategorialnega aparata za opredelitev jezikovnosti umetniških del, s čimer bo naša načelna paralingvistična orientacija dobila bolj nazorno obliko. Etnična, »naravna« govorica je sistem znakov z določeno stopnjo družbene konvencionalnosti (načenjamo vprašanje koda) in funkcionalnosti (povzemamo problem praktične funkcije). Navidez enoten pojem jezika je strukturalna lingvi- stika razčlenila na individualni in družbeni vidik, kar je potem temelj vsem na- daljnjim diferenciacijam. Saussure je znotraj govorice (le langage) razlikoval jezik oz. jezikovni sistem (la langue) in govor (la parolej.15 Pravzaprav se zdi, da njegova razdelitev ni popolnoma obvezna niti za samo lingvistiko, kaj šele za njene ap- likacije, kljub temu pa je treba priznati, da nas napotuje k važnim problemom lingvističnih in paraligvističnih analiz. Jezik oz. jezikovni sistem (la langue) je po Saussuru sestavni del govorice: »Kaj je torej jezik? Nam jezik ne pomeni istega kot govorica nasploh (le langage): jezik je samo določeni, čeprav bistveni del govorice. Je družbeni proizvod govorne zmožnosti in hkrati celota nujnih, družbeno sprejetih konvencij, spričo česar lah- ko potem posamezniki uporabljajo to zmožnost.«76 Jezik je potemtakem pojav, ki ga posameznik ne more niti ustvariti niti spremeniti, saj biva zunaj njega.77 Go- vor (la parole) zajema individualni, psihični vidik govorice in je zunaj jezikovnega sistema: »Tudi psihični del ni v celoti vključen: njegova izvršilna stran je zunaj tega, kajti izvršitev ni nikdar delo množice; vselej je individualen in individuum zmerom upravlja z rijim; imenovali ga bomo govor.«78 Nemara se zdi nenavadno to, da nismo najprej definirali celote, tj. govorice, predno smo se ob podpori strukturalne lingvistike lotili razčlembe njenih delov. Vendar je treba vedeti, da je domala vsa dejavnost omenjene lingvistične orientacije usmerjena k jezikovne- mu sistemu (la langue), da se individualni, izvršilni moment izmika njenim ana- lizam, zato ji je tudi izredno težko sestaviti celoto, ki bi jo mogli glede na naša dozdajšnja prizadevanja v iskanju jezikovne dialektike označiti kot problem je- zikovne komunikacije, najširše jezikovne strukture. Zdi se torej, da strukturalna lingvistika le formalno sestavi obe komponenti: jezik je govorica minus govor.79 Kljub vsemu je operativna vrednost Saussurove sheme dokaj velika in nanjo se sklicujejo tako lingvisti80 kot semiologi,81 zaslediti pa jo je tudi v nekaterih pri- stopih k vprašanju umetnosti.82 Modifikacije, kakršne srečamo pri različnih av- toijih, so v večji ali manjši meri odvisne od izvorne postavitve; v kolikor vnašajo korekcije v perspektivo estetske jezikovnosti, bo o njih beseda kasneje. Iz skoraj enakih ali vsaj podobnih premis kot utemeljitelj strukturalne lingvi- stike izhaja tista koncepcija'jezikovne komunikacije, ki operira s pojmom kod in 187 sporočilo (le message). Primerjava ima svojo negativno stran: pojma prihajata iz komunikacijske teorije83 in ne iz jezikoslovja. Vendar pa se sistemskost nanaša na družbeno sprejete konvencije, na bolj ali manj stroga pravila, ki so pogoj za jezikovno komunikacijo in signifikacijo; s tem pa smo se za korak približali pojmu lingvističnega koda kot nujne konvencije in kot pogoja za uporabo jezi- kovnega sistema. Temeljno lingvistično kodifikacijo je moč razumeti kot konven- cionalizacijo odnosa med označujočim in označenim posamičnega jezikovnega znaka, zaradi česar lahko opišemo kodifikacijo kot »predmet sporazuma med uporabniki znaka, ki priznavajo razmerje med označujočim in označenim in ga pri uporabi znaka upoštevajo.«84 Kot je sklepati iz pridobljenih spoznanj o jezikovni signifikaciji, le-ta ni ome- jena na eno samo relacijo, zato je toliko bolj razumljivo dejstvo, da tipljejo to- vrstni lingvistični poskusi razen za temeljnimi še za ostalimi kodnimi relacijami. Eno od možnih tipologij najdemo v enciklopedičnem jezikoslovnem delu Todo- rova in Ducrota85 prva in najizrazitejša stopnja kodifikacije je v njuni verziji slo- varsko-lingvistična kodifikacija, njej sledi stopnja kulturne kodifikacije, v kateri se lingvističnim pomenom priključijo dodatni pomeni, tretja in po mnenju av- torja klasifikacije Todorova najšibkejša ter najmanj zanesljiva paje osebno - aso- ciativna kodifikacija.86 Identifikacija pojmov kod in sistem je po vsem sodeč neustrezna ali vsaj problematična: če v zvezi s kodom dopuščamo možnost oseb- ne kodifikacije, tega nikakor ni mogoče povsem uskladiti s pojmom sistem, ki vsaj v nekem določenem smislu87 izključuje individualno, psihično stran. Vendar pa je mogoče predpostavljati, da izvira neskladje le iz prevelike togosti, ki nemara neupravičeno razdvaja družbeno kristalizacijo jezika od njenega nosilca, subjekta in njegovega posamičnega govornega akta. Ugovoru se nedvomno pridružuje tudi Barthesova misel o tem, da ni v jeziku nič takšnega, kar ne bi popreje izkustveno bivalo v govoru, prav tako kot lahko govor črpa samo iz zakladnice jezika.88 Jezikovni sistem je v Saussurovi verziji družbena institucija, družbena narava sistema je nekakšna »interna značilnost«.89 Princip jezikovne evolucije tiči ne- dvomno v opisani lastnosti in se pojavlja v posamičnih govornih aktih individuov samo toliko, kolikor je posameznik družbeno bitje. Strukturalna lingvistika sama seveda ni izdelala nikakršne antropologije, vendar pa že navedene antropološke postavke nedvoumno govorijo o tem, daje človek kot praktično bitje tudi v celoti družbeno bitje. Človek je edini možni proizvajalec jezikovnih sistemov, vendar jih ne proizvaja v osamljenem govoru, temveč v toku vsestranskih življenjskih procesov, v zgodovinski in družbeni praksi, izhajajoč pri tem iz celote nujnih, od njega samega neodvisnih razmerij. Za razliko od takšnega teoretskega izhodišča je Saussurov postulat o ločitvi govora od jezika metodološko - analitične narave. Strukturalistični lingvistiki ne gre za iskanje principov jezikovne evolucije, tem- več za določanje sistema njunih zvez v sinhroničnih presekih, zato je prisiljena zaobiti posamične govorne realizacije, v kolikor je le-tem imanentna možnost od- stopanja od pravil sistema. Na ta način se je pomaknilo v ozadje vprašanje izvora in evolucije jezika. Kljub vsemu pa se zdi, da Saussurova izključitev govora vèn- darle ni samo metodološka: odvrača od misli, da je mogoče obstoj in evolucijo sistema pripisati le nenehni aktivnosti govora, njegovim odstopom od jezikovne konvencionalnosti, ali drugače rečeno, absolutizirani moči subjekta. Nevarnost idealistične interpretacije jezikovne dihotomije je opazil eden od Saussurovih kri- tikov, B. Trnka; vsekakor pa je neupravičena njegova trditev, da prihaja sklep o zgodovinskem razvoju jezika kot »vsoti osamljenih deviacij, izvirajočih v paro- le'«, naravnost iz Saussurove koncepcije jezikovne dihotomije.9o Nemara so tak- šen sklep izvedli nekateri Saussurovi nasledniki, švicarskemu lingvistu pa bi ne- mara lahko očitali le določeno nepreciznost v tej zvezi. Pojma kod in sistem sta kljub določenim pomislekom sorodna in se med- sebojno dopolnjujeta. Sistem predstavlja v strukturalni lingvistiki »inherentno or- 188 ganizacijo slehernega jezika«91 inje potemtakem vzrok za stanje, v katerem »ima- jo jezikovne prvine lastno resničnost samo v odnosu do neke celote«,92 ki temelji na razmeroma stabilnih in stalnih relacijah.93 Po Todorovu nič drugega kot »si- stem nujnih zvez (systeme de contraintes)«.94 Sledi pa tudi obraten sklep, namreč da imamo opraviti s sitemom samo tam, kjer velja trden in stabilen kod. Kakor se pojem jezikovnega sistema izkristalizira šele v nasprotju od govora, tako si pravzaprav ni mogoče ustvariti določnejše predstave o kodu, ne da bi ga mislili v zvezi s sporočilom. Ob primerjavi sistema s kodom se torej odpira kom- pleksnejše vprašanje o istovetnosti pojmovnih dvojic. Nanj docela pritrdilno od- govarja Martinet: »Tradicionalno opozicijo med jezikom in govorom lahko izra- zimo tudi s termini kod in sporočilo, pri čemer je kod organizacija, ki omogoča oblikovanje sporočila in tisto, s čimer soočimo sleherno prvino sporočila, da ji tako izvabimo pomen.«95 Po Jakobsonu je primerjava med terminološkima pa- roma nadvse plodna in ima veliko operativno vrednost.96 Vendar pa iz njegove razprave razberemo, da pojma kod in sporočilo zajemata le en sam vidik človeške govorice: aspekt »vnaprej ustvarjenih možnosti«97 oziroma aspekt »selektivni operacij v verbalnih aktivnotih«.98 Vsakršna misel o istovetnosti Saussurove di- hotomije z navedenim delom kategorialnega aparata komunikacijske teorije bi pomenila določeno redukcijo. S stališča celovite in dialektične teorije jezika na- mreč nikakor ni mogoče govoriti o subjektu jezikovnega občevanja kot o inže- nirju, ki »izhaja iz sistema vnaprej ustvarjenih, pošiljatelju in sprejemniku ver- balnega sporočila bolj ali manj skupnih možnosti, sistema, ki gaje treba zgolj »iz- polniti' z uresničenimi posameznostmi«.99 Nobenega dvoma ne more biti, da je redukcija ravno tako povsem nesprejemljiva za teorijo jezikovnosti umetniških del. Zgornja opažanja lahko strnemo v naslednji obliki: 1. Sistem je sicer v mar- sikaterem pogledu skladen s kodom, vendar pa se kažejo tudi pomembne razlike (recimo v kategoriji osebnega koda); 2. Saussurova dihotomija jezik/govor je v svoji zasnovi dovolj splošna in prožna, da v neortodoksni postavitvi vsaj posredno načenja vprašanje jezikovne evolucije in ustvarjalnosti in omogoča uspešne aplikacije na drugih področjih (v semiologiji100 in pogojno v estetiki); 3. v nasprot- ju s prvo pa druga opozicija zajema le enostransko razmerje med jezikom in go- vorečim subjektom; vsekakor obsega le instrumentalni vidik jezika; 4. Nekritično identificiranje obeh opozicijskih konstrukcij (od katerih ima le Saussurova značaj prave dihotomije) pelje v teoretsko simplificiranje zelo kompleksnih dejstev, če- ravno utegne prinesti primerjava ob ustreznih predpostavkah določene rezultate. Položaj vseeno ni popolnoma jasen, kar ugotavlja tudi del semiološke vede.101 Kljub očitni prednosti Saussurove zamisli po našem mnenju ne kaže dokončno zavreči obeh kategorij komunikacijske teorije. Medtem ko je sistemskost jezika lastnost, ki jo je moč opisati z lingvističnim pojmom diskretnosti (poleg sistem- skosti si je mogoče predstavljati samo še asistemskost), pa se kodi razlikujejo med seboj po stopnji konvencionalnosti, zaradi česar je moč razločevati med logični- mi, estetskimi itd. kodi.102 Na dihotomijo jezik/govor se navezuje pojem idiolekt. Po Martinetu je idiolekt »govorica, kakor jo govori neka določena oseba«,103 po Ebelingu pa »celotnost na- vad neke določene osebe v danem trenutku«.104 Ducrot omenja, da se lingvisti do- kaj poredkoma lotevajo tega pojma, da pa ga pogosteje uporabljajo romanopisci in literarni kritiki.105 Obenem definira idiolekt kot »govorni način nekega posa- meznika oziroma tisto v njem, česar ne moremo razložiti z vplivom skupine, ka- teri pripada«.106 Vsaj prvi del definicije zbližuje pojem idiolekta s pojavi umet- niškega - estetskega govora. Še bolj zaokroženo podobo sestavi naslednje sklepa- nje: Najprej se je pokazala povezanost Saussurove dihotomije z estetsko proble- matiko in delna neustreznost kategorij komunikacijske teorije za obravnavo je- 189 zika v estetski funkciji; potem se nam je odkrila uporabnost pojma idiolekta v literarni kritiki; ni si težko zamisliti tiste širše teoretske naravnanosti, ki je v nje- nem okviru pojem idiolekta docela neuporaben. Ducrot jo takole opiše: »Neka- teri lingvisti odklanjajo misel, da proučevanje idiolektov poteka po običajnih lingvističnih metodah; zanikajo celo, da bi idiolekt sploh bil govorica. Če dejan- sko pojmujemo govorico kot instrument komunikacije, kot kod, to izključi po- samično govorico.«107 Idiolekt ignorira lingvistika takrat, ko sprejme vase elemen- te komunikacijske teorije in hkrati z njimi instrumentalistično razumevanje je- zikovne komunikacije. Možnost nadaljnjega razločevanja med kodom in sistemom tiči v takoimeno- vanem »preizkusu s komutacijo« oziroma umetnem povzročanju sprememb na ravni izraza in opazovanju ustreznih modifikacij na ravni vsebine.108 V tej dejav- nosti izstopa predvsem kod, ki ga je moč označiti tudi kot »instrument katali- ze«,109 katalizo samo pa kot »beleženje zvez, ki nastanejo pri zamenjavi ene vred- nosti z drugo, s katero naveže odnos substitucije«.110 Kod je potemtakem tesno povezan z jezikovnimi paradigmami; ker se na ta način srečujemo z novo di- hotomijo, jo je treba vsaj približno določiti. Paradigmo naj v duhu strukturalne lingvistike in semiologije na kratko označimo kot serijo medsebojno zamenljivih jezikovnih elementov, med katerimi izbiramo glede na neko konkretno jezikovno sintagmo, pri tem pa je sintagmo razumeti kot uresničeno zvezo (association) več elementov. Od tod je le korak do spoznanja strukture: »Saussure je videl, da ima- mo na ta način dve osi v načinu gledanja na jezik, ki ju je imenoval sinhronična in diahronična os. Kadar govorimo, počnemo dvoje: razvrščamo besede, pri če- mer predstavlja sleherni element v tem razvrščanju izbiro med več možnostmi; ko rečem ,sem', izločim ,ste', ,bil sem', ,bom' itd. Tako sem torej v seriji, ki jo imenujemo paradigma, izbral določeno obliko, in isto se dogaja v vsakem delu izjave (énoncé), ki se konstituira kot sintagma. Tu imamo princip in ključ za tisto, kar imenujemo struktura. Če hočemo dospeti do nje, moramo najprej: 1. izolirati distinktivne elemente neke omejene celote; 2. vzpostaviti zakone kombinacije med temi elementi.«111 Struktura se torej pojavi kot poseben ustroj paradigmat- skih in sintagmatskih relacij, kot določeno stanje odnosov na obeh jezikovnih oseh, paradigmatskih (osi selekcije oz. podobnosti in ekvivalence,112 asociacij,113 opozicij114) in sintagmatski (osi kombinacije,115 kontrastov,116 so-prisotnosti.117) Proučevanje prve osi imenujemo paradigmatika, drugo, paralelno dejavnost pa sintagmatika.118 Na koncu je treba poiskati pot k Saussurovi fundamentalni di- hotomiji: »... asociativni plan je očitno tesno povezan z jezikom' kot sistemom, medtem ko je sintagma bližja govoru.«119 Citirani avtor (Barthes) celo nadomesti izraz »asociativni plan« s terminom »sistemski plan« oziroma govori o slednjem kot o »sistemu«.120 Zgornje analize nismo pričeli samo iz razloga, ker je v takšni ali drugačni ob- liki prisotna v domala vseh obstoječih teoretskih intervencijah v problematsko območje jezikovne narave umetnosti, ampak tudi zato ker prispeva k pojasnitvi razlike med jezikovnim kodom in sistemom. Status koda določa kataliza: »... ka- taliza tudi ni nič drugega kot način delovanja kodov, čeprav ne tudi njihovih med- sebojnih odnosov. Z drugimi besedami je kataliza regulator delovanj posameznih tipov paradigmatskega postopka nekega jezikovnega sistema, ki zajema določeno sintagmo, jezikovni sistem pa regulator delovanja teh tipov - kodov - med seboj. To pomeni, da ima vsak jezik svoj lastni sistem povezovanja in kombiniranja raz- nih kodov, od katerih sleherni na svoji stopnji uravnava paradigmatiko, ki se na- naša na konkretno sintagmo tega jezika.«121 Iz navedenega je razvidno, da je si- stem vsekakor širši pojem od koda, kajti slednji le na neki določeni stopnji urav- nava paradigmatiko, medtem ko sistem uravnava razmeija med večjim številom kodov. S tako izdiferenciranim stališčem smo pravzaprav dosegli cilj; nasproti tis- 190 te koncepcije, ki dejansko izenačuje pojma kod in sistem ali pa celo prvemu pri- pisuje določeno prednost za raziskovalno prakso, smo razpoznali prožnejše in s stališča estetike ustreznejše razumevanje. Glede na opravljeno primerjavo med kategorialnima dvojicama jezik/govor in kod/sporočilo je bržkone jasno, da od- ločitev za ožje pojmovanje koda ni nikakršno naključje. Iz istega vzroka tudi ni prav nič nenavadno, da tiste definicije koda, ki jim v skladu z našo usmeritvijo kod pomeni »omejeno celoto medsebojne artikulacije sintagmatske in paradig- matske jezikovne osi«,122 princip delovanja »malih tekstov«,123 izvirajo ravno iz študija znakovne narave umetnosti124 oz. poskusa opredelitve umetnosti glede na spoznanje o preseganju njene jezikovnosti.125 Opisane jezikovne dihotomične strukture so povezane z »naravno«, tj. etnično govorico, z njenimi »normalnimi« jezikovnimi stanji, skratka s prevladujočim ti- pom jezikovne komunikacije. S posebnimi, »deviantnimi« primeri se do zdaj nis- mo podrobneje ukvarjali. Posvečali smo se le enemu od momentov zapletene je- zikovne dialektike in iskali podlago za negacijo tega momenta. Dominantna struktura etnične govorice izhaja iz ustreznega tipa jezikovne rabe, ki jo je moč v maloprej registrirani terminologiji opisati kot izbiranje med enakovrednimi ele- menti na paradigmatski (vertikalni) osi in nizanje na »nasprotni« osi, kjer vladajo pravila sintakse kot kodificirane singmatske forme, torej na sintagmatski ali ho- rizontalni126 jezikovni osi. Gre za razmeroma stabilno strukturo in posamična iz- jemna stanja, ki so rezultat specifičnih govornih realizacij, lingvistika sicer pre- poznava, vendar ji pomenijo bodisi periferne pojave bodisi znanstveno pomemb- na dejstva, ki pa ne morejo sproblematizirati celote obravnavanega sistema. Us- taljeni predstavi o tem, da je prag med jezikom in govorom, med paradigmo in sintagmo zmerom zlahka določljiv, nasprotuje na primer obstoj okostenelih be- sednih zvez, ki imajo videz sintagmatskih tvorb, v resnici pa so zaradi popolne eliminacije izbora nekakšne paradigme.127 Vendar se lingvistika zvečine izogiba vsakršni subverziji dominantne strukture, ki je njen predmet. Zaenkrat je moč zgolj predpostavljati, da je »samoumevni« dualizem etnične govorice [sintag- ma/sistem oz. paradigma) sproblematiziran šele v poeziji in umetnosti. Številni avtorji so zaslutili povezavo med estetskim in »okvaro« semantičnega siste- ma...128 Zadnja od specifikacij v območju lingvističnih dihotomij zadeva pojav dvojne jezikovne artikulacije. Kar velja za predhodne pojave, velja tudi za to strukturo: po eni strani v celoti pripada dominantnemu, a samo na videz enotnemu tipu et- ničnih jezikovnih realizacij, ki jim le nezgodovinska razlaga brez potrebnih dis- tinkcij pripisuje stereotipen značaj, po drugi strani pa seje največ zaradi proble- matične zveze z estetsko-umetniško jezikovnostjo lotevamo na tem mestu. Med mnogimi avtorji opisuje pojav tudi Martinet, ki je sam termin uvedel v sodobno lingvistiko: »Prva jezikovna artikulacija je tista, spričo katere sleherno izkušnjo, namenjeno drugim, in vsako potrebo, ki jo želimo izraziti, razčlenimo v vrsto enot, ki jim je lastna določena zvočna oblika in določen pomen... Osebno izkuš- njo, ki je kot celote ni mogoče posredovati drugim, razčlenimo v zaporedje zgolj okvirno določenih in članom neke skupnosti znanih enot. Natančneje jih je moč določiti samo, če dodamo nove enote, če na primer samostalniku pridamo pri- devnik, pridevniku prislov, skratka določenemu pojmu drug pojem, ki ga natanč- neje opredeli.«129 Medtem ko pomen teh enot ni dalje deljiv, pa njihovo »zvočno obliko« lahko razstavimo na manjše enote (zloge in foneme), ki nimajo lastnega pomena; če naj bi s posameznimi glasovi sporočali svoje izkušnje, bi namreč po- trebovali neskončno serijo teh glasov, takšen glasovni repertoar pa je spričo fi- zioloških omejitev neuresničljiv. V procesu govora očitno izbiramo med omeje- nim številom glasov in jih spajamo v signifikativne enote. Izhajajoč s te zadnje ravni govorne dejavnosti uresničujemo potem drugo jezikovno artikulacijo.130 191 Rezultat dvojne jezikovne artikulacije je ekonomičnost etnične govorice. Z njo je pogojena tudi narava jezikovnih znakov. Le-te pa ne smemo ločevati od not- ranjega dialektičnega ustroja jezikovne komunikacije, o čemer govorijo naslednje misli istega avtorja: »Vendar gre več kot samo za ekonomičnost: če bi bile mo- neme po svoji obliki samo nedoločno mrmranje, bi obstajala popolna solidarnost med pomenom in zvočno obliko. Pomen bi neposredno vplival na obliko, tako da bi uporabnik nenehno poskušal prilagoditi svojo izgovorjavo tistim pomen- skim odtenkom, ki bi jih želel posredovati občinstvu. Posledica tega bi bilo stanje nenehne nestabilnosti oblike in pomena.«13.1 Druga lingvistična artikulacija, ka- tere proizvod so foneme, je po Martinetu »jamstvo za poljubnost znaka«.132 Raz- merje med onomatopejsko motiviranostjo in dvojno artikulacijo je ekstekluziv- no.133 Ali je v nakaznih zvezah že razločiti zanesljivejšo podlago za razrešitev vprašanja estetskega znaka? Katere orientacijske točke za vzpostavitev modela umetniške in estetske jezikovnosti ponuja vprašanje dihotomičnih struktur etnič- ne govorice? Ker seje jezikovnost v estetski funkciji doslej prikazovala le kot spe- kulativni proizvod bolj ali manj poljubnega izvajanja iz splošne dialektične jezi- kovne teorije, se utegne trenutna teoretska zadrega razbliniti šele vpričo njegove razpoznane dejanskosti. 1 Slovenski termin »občevanje« za razliko od izraza »sporazumevanje« nima racionalistič- nega »odtenka«. 2 Markovič, Mihailo, Dialektička teorija značenja, Nolit, Beograd 1971. 3 Šaf, Adam (Shaff, Adam), Uvod u semantiku (prev. Svetlana Knjazeva), Nolit, Beograd 1965. 4 Glej dela: Sosir, Ferdinand de (Saussure, Ferdinand de), Opšta lingvistika (prev. S. Maric), Nolit, Beograd 1969; Morris, Charles, Signs, Language and Behavior, New York 1946; Mar- tinet, André, Eléments de linguistique générale, Paris 1970. 5 Markovič, op. cit., str. 459. 6 Schaff, op. cit., str. 131. 7 Gre za instrumentalistično jezikovno koncepcijo, ki se pogostoma prikrade tudi v raz- pravljanje o estetski - umetniški jezikovnosti. 8 Marx-Engels, Nemška ideologija, Izbrana dela II, CZ, 1977, str. 35-36. 9 Ponovimo lahko, da to ni prazna, abstraktna identiteta. 10 Markovič, op. cit., str. 459. 11 Ta del Markovičeve definicije govori zoper abstraktno razumevanje identitete. V resnici nakazuje dialektičen odnos med mislijo in jezikom. Jezikoslovje ga je poznalo že pred poja- vom modeme lingvistike (denimo Humboldt). 12 Markovič, op. cit., str. 385. 13 Schaff, op. cit., str. 237. 192 14 Schaff, op. cit., str. 236; podobno stališče izraža tudi del sodobne semiologije: »Saussure, za njim pa vsi glavni semiologi, je menil, daje lingvistika samo del splošne znanosti o znakih. Še zdaleč pa ni gotovo, da se v družbenem življenju našega časa razen človeškega jezika po- javljajo še drugi, v določeni meri splošni znakovni sistemi. Semiolog seje moral vse doslej uk- varjati le s tako nepomembnimi kodi, kot je kod prometnih znakov; takoj ko preidemo na se- stave z dejansko družbeno razsežnostjo, znova naletimo na jezik... Vsak semiološki sistem se prepleta z jezikom. Barthes, Roland v knjigi Književnost, mitologija, semiologija, Nolit, Beog- rad 1971, str. 332. 15 Schaff, op. cit., str. 161. 16 Delacroi, H., Le langage et la pensée, Paris 1924. 17 Rubinštejn, S.. L., Osnovy obščej psihologii, Moskva 1946. 18 Urban, W. M., Language and reality, London 1951. 19 Ossowski, St., Analiza pojecia znaku, 1926. 20 Schaff, op. cit., str. 160. 21 Isto, str. 161. 22 Glej op. 2.8. 23 Takšna negativna oblika Schaffove formule anticipira dobršen del kasneje obravnavane problematike. 24 Sartre, Jean-Paul, Situations II, Qúest - ce que la littérature, Paris 1947, str. 70. 25 Isto, str. 64. 26 V tej zvezi naj omenimo le Škiljanovo že navedeno delo (op. 1.24). 27 Čutna govorna pojavnost se nanaša predvsem na zvočno - materialno, manj pa na gra- fično podobo. 28 Primerjati Faj, Žan - Pjer(Faye, Jean - Pierre), Kritika jezika i klasna analiza (prev. Ni- kola Lečić), Treći program, Radio Beograd, III. 1978, str. 294-295. 29 Prav tam. 30 Škiljan, Dubravko, Lingvistika i dijalektika, Zagreb 1975, str. 119 in dalje. 31 Prav tam. 32 Fischer, Ernst, O potrebi umetnosti, Subotica - Beograd, Minerva 1966, str. 27. 33 Schaff, op. cit., str. 146. 34 Morris, op. cit., str. 7. 35 Primer: Barthes se v navedenem delu (op. 2.14) opira na Saussura, Hjelmsleva, Marti- neta itd. 36 Saussure, op. cit., str. 85. 37 Prav tam. 193 38 Pojem »znak« pogostoma doživlja redukcijo: »Ime znak je v navadnem jeziku rezervi- rano za označujoče,« opaža Martinet (v delu, ki je navedeno v op. 2.4, na str. 20). Razen v navadni je tudi v strokovni rabi opaziti takšno redukcijo. Naj omenim le Morrisa in Marko- vića. 39 Metaforo je prvi uporabil Saussure v svojih predavanjih. 40 Eno od možnih klasifikacij teh enot najdemo pri Schaftu in sicer v poglavju Splošni te- melji tipologije znakov. 41 Barthes, op. cit., str. 338. 42 Markovič, op. cit., str. 303. 43 Greimas, Algirdas Julien, Du sens, Essais sémiotiques, Seuil, Paris 1970, str. 13. 44 S to klasifikacijo se približujemo problemu, ki nas zanima. 45 Barthes, op. cit., str. 338-340. 46 Primerjati predvsem: Benveniste, Emile, Nature du signe linguistique, Acta linguistica, Copenhague, I, 1939. 47 Saussure, op. cit., str. 86. 48 Gre za relacijo med »materialno stranjo« in »pojmom«. 49 Misel, ki jo vsebuje prvi del Schaffove definicije (op. cit., str. 153), podrobneje razčleni Markovič: »Dejansko je bistvena lastnost simbolov, da se zmerom nanašajo na tisto, kar je splošno in konstantno - na formo mišljenja, opažanja in čustvovanja na eni strani ter na formo objekta, ki je mišljen, opazovan ali občuten na drugi strani« (op. cit., str. 227). 50 Schafïf, op. cit., str. 154. 51 Isto, str. 165. 52 Markovič, op. cit., str. 228. 53 Peirce, Ch. S., Collected Papers of Charles Sanders Peirce, Vol. IL, str. 143. 54 Signification and Significance, Cambridge, 1970, str. 68. 55 Glej op. 2. 38. 56 Morris, op. cit., str. 68. 57 Spoznanje povzema Barthes, op. cit., str. 349. 58 Proti tovrstnim redukcijam argumentirano nastopa Schaff (v poglavju Signifikacija »sig- nifikacije«). 194 59 Markovič, op. cit., str. 304. 60 Prav tam. 61 Isto, str. 482. 62 Isto, str. 440. 63 Ducrot -Todorov, Dictionnaire encyclopédique des sciences du langage, Paris 1968, str. 131. 64 Tendenco izpričuje na primer Dušan Stojanović v svojem delu o filmu. Od posameznega znaka in njegove signifikacije pride do ravni »smisla« kot rezultata zvez med znaki, do ravni konotacije in končno do ravni, na kateri film preseže lastno jezikovnost (Film kao prevazi- laženje jezika, Univerzitet umetnosti, Beograd 1975. Primerjaj tudi Lotman, Jurij M., Pre- davanja iz strukturalne poetike (prev. Novica Petković), Sarajevo 1970; Mukarovski, Jan, L'art comme fait sémiologique, Actes du huitième congrès international de Philosophie à Pra- gue, 1936. 65 Primerjaj: Lotman (op. cit.) in Mukarovski (op. cit.). 66 Damnjanovié, Milan, Dijalektika jezika, Radovi, III, Filozofski fakultet u Sarajevu, 1965, str. 186. 67 Isto, str. 185. 68 Isto, str. 190. 69 Prav tam. 70 Prav tam. 71 Marx, op. cit., str. 342. 72 Gramsci, Antonio, Pisma iz ječe, citirano po Faj, Žan - Pjer, op. cit., str. 249. 73 Marks, Engels, Lenjin, O jeziku, Kultura, Beograd 1970, str. 33. 74 Glej naslednje strani. 75 Saussure, op. cit., str. 19. 76 Prav tam. 77 Isto, str. 24. 78 Isto, str. 23. 79 Isto, str. 95. 80 Primer: Troubetzkoy utemelji v njej delitev na fonetiko (ki je povezana z govorom) in fonologijo (njen predmet je jezik - langue); Principes de phonologie, Introduction, Paris 1949. 81 Barthes, a tudi nekateri drugi avtorji (C. Metz na področju filma, R. Harweg, J. J. Nattiez na področju glasbe itd.). 82 To velja med drugim za G. della Volpeja in njegov poskus, da bi zasnoval marksistično semiotično estetiko, ki bi se oprla na langue dane umetniške stvarnosti. 195 83 Jakobson, Roman, Lingvistika in teorija komunikacije, Lingvistika i poetika, Nolit, 1966, str. 185. 84 Giro, Pjer (Guiraud, Pierre), Semiologija, BIGZ, 1975, str. 28-29. 85 Ducrot - Todorov, op. cit. 86 Isto, str. 325. 87 Slednje se nanaša zgolj na dejstvo, da posameznik ne more ne ustvariti ne spremeniti si- stema. 88 Sicer pa za odnos med jezikom in govorom velja, kar je o njem zapisal Barthes: »Če os- tanemo znotraj lingvistike, potem ne zaide v jezik nič takšnega, česar govor ne bi popreje iz- kusil, a tudi nasprotno velja, nikakršen govor ni možen (ne ustreza funkciji sporazumevanja), če ne izhaja iz ,zakladnice' jezika.« Barthes, op. cit., str. 335. 89 Sosir, op. cit., str. 95. 90 Trnka, Buhumil, On the Linguistic Sign and the Multilevel Organization of Language, Travaux linguistiques de Prague, 1, 1964. 91 Ducrot - Todorov, op. cit., str. 31. 92 Isto, str. 32. 93 Hjelmslev govori tudi o shemi abstraktnih relacij (hkrati pa zoži pojem sistema). Langue et parole, Essais de Linguistique générale, Copenhague, 1959. 94 Ducrot - Todorov, op. cit., str. 137. 95 Martinet, op. cit., str. 30. 96 Jakobson, op. cit., str. 185. 97 Prav tam. 98 Prav tam. 99 Prav tam. 100 Tako je mogoče analizirati modo, prehrano itd. (Barthes, op. cit.). 101 Barthes, op. cit., str. 325. 102 Guiraud, op. cit., str. 28-29. 103 Definicijo navaja Barthes v nav. delu, str. 327. 104 Prav tam. 105 Ducrot -Todorov, op. cit., str. 80. 196 106 Isto, str. 79. 107 Prav tam. 108 Lotevajo se ga tudi avtoiji, ki se sicer posvečajo estetski problematiki (denimo Stojano- vič, op. cit., str. 18). 109 Prav tam. no prav tam. 111 Benveniste, Emile, Problèmes de linguistique générale, II, Gallimard, Paris 1974, str. 32. 1.2 Izraz je Jakobsonov. 1.3 Saussurov izraz. 114 Martinetov izraz. 115 Jakobson. 116 Martinet. 117 Todorov. 118 Pojma pomenita tudi medsebojne odnose med elementi ene in druge osi. 119 Barthes, op. cit., str. 385. 120 prav tam 121 Stojanović, op. cit., str. 36. 122 Mec, Kristijan (Metz, Christian), Jezik i kinematografski medij, Institut za film, Beo- grad, 1973, str. 74. 123 Isto, str. 82. 124 Pojem znakovnosti je v tej zvezi dosti manj problematičen od pojma jezikovnosti. 125 Gre za Stojanovičev poskus tematizacije takšnega preseganja (op. cit.). ' 126 Zaradi svoje metaforičnosti sta izraza »vertikalna« in »horizontalna jezikovna os« po- redko rabljena termina. 127 Barthes, op. cit., str. 325. 128 Tu kajpada ne more biti govora o hierarhični podrejenosti estetskega tipa komunika- cije; ustreznejši izraz je »deviantnost«. 129 Martinet, op. cit., str. 17-19. 130 Isto, str. 19. 131 Martinet, André, La linguistique synchronique, Paris 1974, str. 34. 132 Prav tam. 133 Barthes, op. cit., str. 325. , 197 Bogomil Kovač KITAJSKA SOCIALISTIČNA REVOLUCIJA IN NOVO RAZUMEVANJE ZAKONA VREDNOSTI I Za nas je socialistična ekonomija v mnogočem nepoznani svet nujnosti Mao Zedong Socialistična družba mora, ne glede na zgodovinsko stopnjo razvoja, svojo not- ranjo ekonomsko in politično ureditev, na določen način vrednotiti, meriti in raz- porejati produkcijo, delitev in potrošnjo v medsebojni povezanosti celotnega družbeno produkcijskega procesa. Poiskati mora takšno institucionalno obliko organiziranosti družbe, da bo omogočila: a) racionalno združevanje osebnih in materialno tehničnih produkcijskih tvorcev (delovne sile, produkcijskih sredstev, narave, tehnologije, znanosti); b) racionalni mehanizem povezovanja in usklajevanje različnih producentov med seboj v produkciji, razdelitvi in potrošnji; c) racionalno reševanje osrednjih ekonomskih problemov družbe (razvoj pro- duktivnih sil, preseganje produkcijskih neusklajenosti, regionalnih nesorazmer- nosti, oblikovanje in zaposlovanje družbene akumulacije, delitvena razmerja na potrošnjo in akumulaciji ipd.); d) razvijanje takšnih produkcijskih odnosov, ki omogočajo preseganje razred- ne strukture kapitala in vzpostavljanje novih enakopravnejših, svobodnejših in humanejših produkcijskih odnosov; e) razvijanje družbe kot celote, ki obsega postopno ustvarjanje novega modela civilizacije z novo humanejšo tehnologijo, z novim človekom in novimi družbe- nimi vrednotami. V zgodovinski realnosti ne obstaja socializem nasploh, temveč vedno določena zgodovinska oblika socialistične družbe, kot tudi ne obstaja blagovna produkcija nasploh, temveč vedno določena konkretna blagovna produkcija. Zgodovinska realnost je vedno enotnost različnosti, je vedno celota (totalnost) družbene prakse, ki vsebujejo najrazličnejše protislovne dele produkcijskih odnosov, produktivnih sil, političnih, ideoloških in drugih oblik družbene zavesti. Vsi deli se medsebojno privlačujejo in istočasno nasprotujejo, pa vendar v svoji vzajemni odvisnosti tvo- rijo homogen krog organizirane družbene skupnosti. Tako na primer v socialis- tični družbi delujejo določene objektivne zakonitosti blagovne produkcije in dru- gih splošnih ekonomskih zakonov, ki pa jih na drugi strani omejujejo različne ak- tivne oblike organizirane družbene zavesti (politika, ideologija, znanost). Postav- lja se vprašanje, na kakšen način so različne socialistične družbe (države) reševale objektivno prisotnost blagovne produkcije in protislovja, ki jih poraja blagovna produkcija; kako so posamični socialistični gospodarski sistemi v različnih socia- lističnih državah preoblikovali zakon vrednosti in mehanizem trga, da bi racio- nalneje uravnavali svoje družbeno reprodukcijske procese; kako seje skratka uve- ljavljal nov socialistični produkcijski način v ekonomski praksi 20 stoletja? V odgovoru na birokratsko, državno lastninsko podobo socializma, ki ga je poudarila sovjetska zgodovinska izkušnja, se v zgodovini sodobnega socializma pojavljajo nove alternative, ki socialistični razvoj vidijo v razvijanju demokratič- 198 nejših metod produkcijskih odnosov in revolucionarnih procesov. Kitajska socia- listična revolucija predstavlja zanimiv zgodovinski primer enotnosti antikapita- listične in antibirokratske revolucije in pomeni v široki pahljači sodobnih socia- lističnih tendenc nov praktični prispevek k potrjevanju univerzalnosti socializma kot svetovnega procesa. Kmečka revolucija je bila ena izmed osnovnih značilnosti kitajske revolucije, ki si je z dokončno zmago leta 1949 postavila tri zgodovinske cilje: nacionalno neodvisnost, razvoj produktivnih sil in premagovanje siromaštva ter izgradnjo so- cialističnih družbenih odnosov. Prvih osem let socialistične graditve (1949-1957) je kitajska revolucija sledila, podobno kot tudi druge socialistične revolucije tedanjega časa, sovjetskemu vzo- ru: na vasi agrarni reformi sledi kooperativna kolektivizacija, v mestih pa socia- listično podržavljanje industrije in trgovine s pospešenim razvojem težke indust- rije. Prve porevolucionarne izkušnje in negativnosti sovjetske strategije socialis- tičnega razvoja postopno omogočajo razvoj lastnih ustvarjalnih sposobnosti ob- likovanja nove socialistične poti razvoja. Obdobje »velikih skokov« in »narodnih komun« (1958-1961) predstavlja zapuščanje revolucionarnih izkušenj evropskih socialističnih dežel in vzpostavljanje nekaterih posebnosti kitajskega socializma in socialistične doktrine njenega osrednjega teoretika - Mao Zedonga. a) Kitajska revolucionarna praksa dokazuje, po mnenju Maa, da socialistična revolucija nastopa najprej v družbeni nadgradnji, v politični sferi, zato se produk- cijski odnosi spreminjajo še predno so razvite produktivne sile. Razumljivo je, da revolucioniranje produkcijskih odnosov temelji na dločeni razvitosti produktiv- nih sil, toda resnični prevrat in hitrejši razvoj produktivnih sil je možen šele tedaj, ko se preoblikujejo produkcijski odnosi. Nobeno naključje ni, da do revolucio- narnih procesov prihaja v nerazvitem svetu na periferiji svetovnega kapitalizma, kjer je družbena nadgradnja najslabša, toda revolucionarna zmožnost družbenih množic največja. b) Spreminjanje družbene nadgradnje (socialistične zavesti ideologije) in pre- magovanje neenakomernega razvoja produkcijskih odnosov zahteva neprestani razredni boj in neprestano revolucioniranje celotne družbene strukture. Sociali- zem je protisloven proces (protislovje med državo, kolektivom in posameznikom, med industrijo in kmetijstvom, delavci in kmeti, težko in lahko industrijo, cen- tralno in lokalno oblastjo), ki prehaja skozi številne ravni svojega dozorevanja. Na tej poti je najbolj pomemben ideološki boj, entuziazem delovnih množic, od- krit razredni boj in vsesplošna kulturna revolucija socialističnega človeka. Ker je nadgradnja pomembnejša od ekonomske baze (kolektivizacija je po Mau pred mehanizacijo), produkcijski odnosi pomembnejši od produktivnih sil, ideologija in zavest pomembnejši od ekonomskih zakonitosti, je permanentna socialistična revolucija na Kitajskem mnogokrat vodila v antiindustrijski in iracionalni proces družbene reprodukcije. c) Kitajska revolucija je posvečala večjo pozornost razvoju razrednega boja in samemu preoblikovanju produkcijskih odnosov kot pa racionalnemu razvoju produktivnih sil. Svoje ekonomske probleme je reševala v nasprotju z ekonomsko logiko evropskega socializma: relativno siromaštvo premaguje s pomočjo druž- benih odnosov delitve in socialistične zavesti (egalitarni princip delitve v komu- nah, skromnost človeških potreb, delovna etika, socialistična morala) in ne toliko z razvojem produktivnih sil dela, povečanjem in raznovrstnostjo produkcije in materialnim vzpodbujanjem neposrednih producentov. V svoji ekonomski stra- tegiji razvoja v nasprotju s sovjetskimi izkušnjemi poudarja politiko »hoje po obeh nogah« - proporcialnega razvoja kmetijstva in industrije, kjer predstavlja kmetijstvo osnovo, industrija pa vodilno moč, ki naj zagotovi napredek najprej v kmetijstvu, lahki industriji (drugi oddelek), težki industriji (prvi oddelek) in dru- gih sektorjih gospodarstva. I чч Osnovno značilnost kitajskega socializma predstavlja razpetost med: a) političnim volontarizmom, kjer volja družbe, države in ideologije pomenijo osrednji ekonomski zakon, ki se oblikuje po političnih potrebah (v kitajski zgo- dovini jih je poosebljal Mao); b) objektivnimi ekonomskimi zakonitostmi, razvijanjem nekaterih blagovnih oblik in priznavanjem zakona vrednosti, ki omogočajo, da politika uravnava gos- podarske procese skladno z objektivnimi ekonomskimi zakonitostmi in material- nimi možnostmi družbe. Prvemu pripada obdobje »velikih skokov« (1958-1961) in obdobje kulturne revolucije (1965-1975), drugemu pa pragmatično obdobje (1961-1964) in sodob- ne revolucionarne spremembe po 11. kongresu KP Kitajske (1977- ). V politični kampanji »velikih skokov«, kot obliki socialistične permanentne revolucije, so preoblikovali dotedanje zadruge in mestna področja v komune. Ko- mune predstavljajo novo obliko družbene organizacije dela, ki združuje na do- ločenem zaključenem ozemlju poljedelsko in industrijsko produkcijo, izobraže- valne in kulturne, socialno zdravstvene in politične institucije. Predstavljajo re- volucionarno enotnost ekonomske in politične oblasti, ki naj bi dokazala, da en- tuziazem ljudskih množic, njihov razredni boj in politična volja postaja hkrati produktivna sila socialistične revolucije. Kolektivna lastnina kmečkih komun je sestavljena iz lastnine same komune, lastnine produkcijskih brigad in lastnine produkcijskih skupin, posamezniki pa imajo pravico izkoriščati tudi preprosto ohišnico za dopolnilno domačo produkcijo. Nasprotno pa v komunah s prevla- dujočo industrijo prevladuje socialistična državna lastnina. Med kolektivno in dr- žavno lastnino prihaja do nasprotja (nasprotje med mestom in vasjo, med indust- rijo in kmetijstvom), ki se razrešuje v socialistični lastnini celotnega naroda - družbeni lastnini (industrializaciji kmetijstva v kmečko industrijskih komunah). Komune predstavjajo tudi danes (potrjene so v zadnji Ustavi leta 1978) nov pri- spevek v zakladnici svetovnega socializma, pomenijo zgodovinski poizkus vzpo- stavljanja novih produkcijskih odnosov in znotraj njih razvoj produktivnih sil, pomenijo v svoji decentralizaciji, lokalni ekonomski in politični osamosvojenosti novo obliko socialistične demokracije, združevanja delavcev s pogoji in rezultati svojega dela. Kitajska kulturna revolucija šestedesetih let ni nova iznajdba, saj je poznana že klasikom marksizma kot pojavna oblika socialistične revolucije (poleg eko- nomske in politične revolucije) in tudi Leninu kot sredstvo za kulturni, ideološki in politični dvig kmetov in delavcev v boju proti birokraciji in njeni okoreli pro- tirevolucionarnosti. Ker je po mnenju Maa Kitajska že opravila s politično in ekonomsko revolucijo (komunalni sistem), je kulturna revolucija z zaostrovanjem razrednega boja v družbeni nadgradnji pogoj za nadaljnji razvoj celotne kitajske družbe. Kulturna revolucija je kot oblika proletarske revolucije pomenila, kljub navi- deznemu avandgardizmu, proces ekonomskih in političnih protislovnosti kitajske družbe, nasprotnosti različnih frakcij njenega političnega vodstva, ki so s pomočjo ideološkega nihilizma in političnega manipuliranja z ljudskimi množicami skušali doseči politično preoblikovanje kitajske družbe v skladu s svojimi razrednimi in- teresi. Z razpuščenostjo družbenih institucij državnega aparata, partije, parlamen- ta, sindikatov in drugih političnih organizacij, z zapiranjem univerz, nasprotova- nju razširjanja novih spoznanj, z nasilnostjo v kulturi, ustavljanju produkcije, s političnim in vojnim nasiljem, šovinizmom in podobno, je pomenila prej kontrarevolucijo kot pa resnično socialistično revolucijo. Kulturna revolucija je pričela kot kritika kulture in dejavnosti nekaterih in- telektualcev, vendar je hitro zadobila razsežnosti prave politične revolucije z vse- mi svojimi protislovnostmi vred: bojevala seje proti birokratizmu, aje sama po- stala njegova največja trdnjava; bojevala se je proti oblasti, a je sama postajala 200 oblast (politično vodstvo kulturne revolucije se kasneje razkrije kot politični boj »zločinske četverice«); zanikala je pomen objektivnih ekonomskih zakonitosti in gospodarskega pragmatizma nasploh, aje hkrati v svoji slepoti ostala sama prag- matična, toda ekonomsko neučinkovita (zapostavljanje industrializacije in mo- dernizacije, intelektualci v tovarnah in delavci na univerzah); bojevala se je za novo socialistično kulturo in novega socialističnega človeka, a je predstavljala le novo obliko despotizma, nasilja nad človekom in njegovo svobodo misli, dela in akcije; predstavjala seje kot edina avtentično usmerjena revolucija, aje bila samo karikatura stalinističnega subjektivizma in političnega voluntarizma. Kulturna revolucija je bila po splošnih ocenah sedanjega kitajskega vodstva za- bloda, ki je negativno vplivala na razvoj produktivnih sil in samih produkcijskih odnosov in nikakor ni vzpodbudila v kitajskem človeku revolucionarnega razpo- loženja izgradnje nove razvojne ravni socialistične družbe. Maovo pojmovanje vodilne vloge politike, zavesti in razrednega boja nad ekonomijo, materialno osnovo družbe in objektivnimi ekonomskimi zakonitostmi ni moglo pozitivno odgovoriti na staro Engelsovo trditev, da morajo ljudje najprej jesti, piti, stano- vati, skratka živeti materialno življenje, da bi kasneje lahko politizirali, se bavili s filozofijo, kulturo, ideologijo in podobno. Na Kitajskem je zato kot skrita ali odkrita opozicija vseskozi delovala politična skupina, kije zagovarjala večji vpliv ekonomskih zakonitosti in nujnost racionalnejšega organiziranja družbeno pro- dukcijske prakse. Že Mao je poudarjal, da je blagovna produkcija objektivno po- trebna na vseh področjih družbene produkcije, čeprav vseskozi pomeni ostanek kapitalističnih produkcijskih odnosov. Blagovna produkcija in zakon vrednosti izhajata namreč iz protislovnosti med kolektivno in državno lastnino (to je bila že Stalinova teza) ter nerazvitostjo materialne osnove socialistične družbe in lah- ko le posredno, preko planskega usmerjanja družbe, vplivata na družbeno eko- nomski razvoj (zakon planiranja je prvi zakon socializma). Sodobna kitajska zgodovina socializma je zgovorno dokazala, da lahko poli- tična volja pospeši razvoj produktivnih sil, lahko pa odigra tudi povsem nasprot- no vlogo in povzroči veliko škodo ekonomskemu razvoju, neracionalnost upo- rabe družbenega fonda dela in razsipavanje družbenega bogastva. Že sam razvoj komunalnega gospodarstva je omogočal s svojo decentralizacijo in relativno sa- mostojnostjo večjo svobodo razpolaganja in upravljanja v malih podjetjih, svo- bodno razpolaganje z ohišnico pa je ohranjalo preprosto delovanje trga nekaterih kmetijskih in obrtnih izdelkov. Že v začetku šestdesetih let je zato prevladovalo mišljenje, da je blagovna produkcija in večja vloga zakona vrednosti v odnosih med kmečkim in industrijskim sektorjem osnova za enakopraven in uravnotežen gospodarski razvoj obeh gospodarskih področij. Škarje cen in planske cene in- dustrijskih in kmetijskih produktov ne omogočajo takšnega prelivanja vrednosti iz kmetijstva v industrijo, kot ga lahko srečamo v obdobju tako imenovane pr- vobitne socialistične akumulacije v Sovjetski zvezi. Prevladovalo je pragmatično Tengovo stališče, da je za socializem manj pomembno ali je mačka črna (revi- zionizem) ali rdeča (socializem), pomembno je, da učinkovito lovi miši (racional- no gospodarstvo). Ponovno oživitev ekonomskega pragmatizma srečamo šele po letu 1975, ko se pričenja dokončni obračun z ostanki kulturne revolucije s kampanjo proti »zlo- činski četverici«. Veliko ekonomsko zaostalost, ki jo je delno povzročila tudi kul- turna revolucija, je mogoče premagati samo s široko zastavljenim programom šti- rih modernizacij (kmetijstvo, industrija, armada, znanost in kultura) in treh poti za njihovo doseganje: zakona planskega proporcionalnega razvoja gospodarstva, zakona vrednosti in zakona enotnosti interesov države, kolektiva in posameznika. Modernizacija kmetijstva pomeni njegovo mehanizacijo in povečanje produk- cije, ki naj rešuje prvo življenjsko vprašanje sodobne Kitajske: hrano in prema- govanje lakote. » 201 Modernizacija industrije upošteva večje uvajanje znanstveno tehnološkega na- predka (znano Kitajsko odpiranje v svet), povečanje produktivnosti dela in raz- širjanje produkcije po znanem prednostnem vrstnem redu: lahka industrija (drugi oddelek), težka industrija (prvi oddelek). Modernizacija armade mora nadoknaditi izgubljeni materialni in tehnološki razvoj iz obdobja kulturne revolucije, da se bo učinkoviteje (zadnji spodrsljaj v vietnamsko kitajski vojni 1978) in udarneje obranila zunanjih in notranjih raz- rednih sovražnikov (partija ukazuje puški). Modernizacija znanosti in kulture pomeni novo proučevanje nekdaj prepove- danih znanstvenih področij filozofije, ekonomije, fizike, uporabne tehnologije in podobno ter novo odpiranje kulture »stotih cvetov« v domovini in v svojem znan- stveno kulturnem poslanstvu v svetu. Prednosti socialističnega uravnavanja družbeno produkcijskega procesa v pri- meri s kapitalističnim obstaja v planiranju in proporcionalnem razvijanju narod- nega gospodarstva. Za razliko od sovjetske centralno planskega načina, je kitajski plan enotnost centralnega in lokalnih planov (komunalnih in kantonskih), enot- nost neposrednega in posrednega planiranja.57 Z neposrednim direktivnim plani- ranjem država upravlja s produkcijskimi enotami z državno lastnino, ki nepos- redno izpolnjujejo planske naloge posebnega pomena in so odgovorne posamez- nim ministrstvom. Posredno (indirektno) planiranje pa pomeni posredno državno upravljanje v komunah s kolektivno lastnino, ker plan določa samo planske ok- vire in mere ekonomske politike, drugače pa so produkcijske enote relativno sa- mostojne. Zakon planskega in proporcionalnega razvoja je smiseln samo, če spoštuje za- kon vrednosti, ki določa v ravnovesju količino družbeno potrebnega dela, ki ga družba nameni za produkcijo posameznega blaga. Najprej se določajo plani, za- tem pa se formirajo planske cene, ki jih v osnovi določa zakon vrednosti. Zakon vrednosti tako prek sistema cen, ki so ustrezno spremenjene in prilagojene plan- skim ciljem, igra določeno vlogo v usmerjenju družbene produkcije in uravnote- ženju celotnega družbeno produkcijskega procesa. Na osnovi stroškovnega knji- govodstva v produkcijskih enotah, večjega materialnega vzpodbujanja producen- tov in vključevanja delavcev v samoupravljanje naj bi dosegli hitrejši napredek zaostalega gospodarstva ter povečanje materialnega in kulturnega standarda druž- be. Kitajska družba se je vedno dobro zavedala, da neposredna koncentracija ob- lasti centralno političnih in planskih organov neprestano ogroža socialistično re- volucijo, zato je pogosto poudarjala pomen relativne samostojnosti lokalnih enot (mestnih in vaških komun). Pretirana centralizacija vodi po njihovem mnenju v birokratizacijo in despotizem (Sovjetska zveza), pretirana decentralizacija pa v kaotičnost in neorganiziranost (Jugoslavija). Toda ne glede na večje potrjevanje zakona vrednosti, materialnega razlikovanja in spodbujanje kolektivov in posa- meznikov, ostaja politika v kitajskih razmerah vodilna sila revolucije. Nova je le zahteva, da politika deluje skladno z ekonomskimi zakonitostmi in ne kot po- litični aktivizem in subjektivizem, ki se zaradi zanemarjanja materialne osnove revolucije prej ali slej obrača proti proletarski politiki in revolucij sami. 202 II. Produkcija blaga in cirkulacija blaga pa sta pojava, ki pripadata najbolj različnim načinom produkcije, čeprav v različnem obsegu in na različni stopnji. K. Marx Socializem je družba, ki vsakemu človeku omogoča razvoj njegovih raznovr- stnih sposobnosti, osvoboditev vseh oblik razredne prisile in vzpostavitev novega socialnega humanizma zunaj ekonomske prisile objektivnih ekonomskih zakoni- tosti (kraljestvo svobode se po Marxu pričenja šele »onkraj sfere prave materialne produkcije«). Podružbljanje produkcijskega procesa, blagovna produkcija z me- hanizmom trga, plansko usmerjanje in usklajevanje družbene reprodukcije pred- stavljajo samo sredstvo za izgradnjo socializma s človeškim obrazom (kot Marxove asociacije svobodnih producentov). Ob tem si zastavimo nekaj temelj- nih vprašanj zgodovinske in teoretične razsežnosti: a) ali je socialistična družba lahko zgrajena na temelju blagovne produkcije? b) ali lahko govorimo o blagovni produkciji v socializmu ali o socialistični blagovni produkciji? c) ali je blagovna produkcija zgolj zgodovinski ostanek kapitalističnega pro- dukcijskega načina ali pa ima nove posebne zgodovinske oblike? Marx in Engels sta nasprotovala ohranitvi blagovne produkcije v socializmu, njuna analiza je dokazovala, daje blagovna produkcija neracionalna, anarhična, stihijska oblika družbene produkcije, ki je v zgodovinski preobleki kapitalistične blagovne produkcije dobila prikrite oblike nehumanih, izkoriščevalskih kapitalno mezdnih produkcijskih odnosov. Na drugi strani pa lahko empirično zelo hitro dokažemo, daje celotna zgodovina socialističnih revolucij 20. stoletja v večji ali manjši meri ohranila blagovno produkcijo kot nujno obliko organiziranja druž- beno produkcijskega procesa. Razkorak med teoretičnim (ideološkim) in praktič- nim (zgodovinskim) pa se vedno razrešuje v korist slednjega. V teoretičnih razlagah je sprva na osnovi poenostavljenih stališč klasiko\ marksizma prevladovalo mnenje: a) da je blagovna produkcija nezdružljiva s socializmom; b) da je njen obstoj zgolj zgodovinski ostanek kapitalizma: c) da blagovna produkcija temelji na privatni lastnini nad produkcijskimi sredstvi, ki jo s socialistično revolucijo ukinjamo; d) da je idealna organizacija socialističnega produkcijskega procesa centrali- zirano naturalno, plansko usmerjanje družbene reprodukcije. Posebni zgodovinski pogoji oktobrske revolucije so takšno teoretično oprede- ljevanje tudi praktično osmislili v novi gospodarski ureditvi z državno lastnino, centralno planskim, administrativnim uravnavanjem gospodarskih procesov v obdobju tako imenovanega jurišnega komunizma. Toda nadaljnji zgodovinski razvoj je nasprotno dokazoval, da se blagovna produkcija ne more preprosto uki- niti z dekretom, niti ni mogoče razvijati racionalnega gospodarskega procesa mimo ali nasproti zakonitostim blagovne produkcije in zgodovinskim oblikam zakona vrednosti. Blagovna produkcija v socializmu objektivno nujno obstaja, ker preprosto še vedno niso preseženi njeni zgodovinski pogoji (zgodovinska stop- nja razvoja produktivnih sil, samo nikla, stihijska družbena delitev dela, samos- tojnost in zasebnost producentov ...). Nujnost družbene delitve dela, racionalne- 203 ga gospodarjenja s produkcijskimi sredstvi in delovno silo, materialnega stimu- liranja na osnovi določene oblike gospodarskega tekmovanja (konkurence), nuj- nost materialnega vzpodbujanja produktivnosti in gospodarjenja pri delavcih, predpostavlja relativno samostojnost blagovnih producentov in nujnost njihovega posrednega družbenega povezovanja v blagovni menjavi. Blagovna produkcija v socializmu omogoča ne glede na svoje negativne zgo- dovinske oblike še vedno racionalni razvoj produktivnosti dela, razvoj produk- tivnih sil in ob določenih družbeno organizacijskih spremembah v produkcijskih odnosih (podružbljanje lastnine, delitev po delu, plansko usmerjanje produkcije) tudi nadaljnji razvoj socialističnih produkcijskih odnosov. Vendar pa je razvoj blagovne produkcije v socializmu samo sredstvo za razvoj produktivnih sil, je zgolj zgodovinsko razvojno preseganje kapitalistične blagovne produkcije in po- staja toliko bolj socialistična, kolikor bolj spodbuja nastanek socialističnih pro- dukcijskih odnosov z neposrednim povezovanjem producentov v združeno delo celotne družbene reprodukcije. Blagovno produkcijo najdemo v različnih zgodovinskih ekonomskih farmaci- jah. Tako na primer predstavlja enostavna blagovna produkcija predzgodovino buržoazne družbe in kapitalistične blagovne produkcije, ki dobiva z delovno silo kot blagom posebno zgodovinsko obliko kapitalsko mezdnih produkcijskih od- nosov; najdemo jo lahko nadalje v socializmu, ki na sedanji stopnji nerazvitosti produktivnih sil in produkcijskih odnosov ohranja blagovno produkcijo, da bi razvijala produktivne sile in ohranila demokratičnejši in svobodnejši razvoj pro- dukcijskih odnosov. Blagovna produkcija v socializmu vsebuje na eni strani osnovne lastnosti bla- govne produkcije nasploh, na drugi strani pa se hkrati razlikuje od predhodnih zgodovinskih pojavnih oblik: a) blagovna produkcija dopušča blagovno menjalna razmerja samo v okviru širših družbeno dogovorjenih (planskih) proporcev družbene reprodukcije, ker blagovna menjava ne biti odvisna zgolj od samovolje in nasprotujočih interesov blagovnih producentov, temveč tudi od splošnih, družbeno dogovorjenih intere- sov. a) blagovna produkcija temelji na podružbljeni lastnini nad produkcijskimi sredstvi, ki je na nižji zgodovinski ravni povezana s prevladujočo vlogo države (državna lastnina, centralno plansko državno planiranje ...), na višji ravni pa upravljanje s produkcijskimi sredstvi prevzamejo svobodno združeni producenti, ki samostojno in medsebojno odgovorno uravnavajo družbeno produkcijski pro- ces; c) blagovna produkcija ukinja na eni strani blagovni značaj delovne sile (pre- seganje privatne lastnine, združevanje lastninske, upravljalske in vodstvene funk- cije dela) in hkrati podružblja presežno vrednost (akumulacijo) tako, da jo druž- beno in načrtno uporablja za zadovoljevanje družbenih potreb. Z novo vlogo blagovne produkcije pa se spreminja tudi vsebina strukture vred- nosti W = (c + v + m). Pravno osnovo kapitalistične vrednostne strukture: W = (c + v + m) predstavlja privatna lastnina in monopol kapitala (c) nad delom (v) v obliki prisvajanja presežne vrednosti (m). V socialističnem prehodnem raz- dobju dobiva odločilno vlogo država (državna lastnina, državno upravljanje druž- benega razvoja), ki delavskemu razredu sprva omogoča preseganje kapitalističnih produkcijskih odnosov in vzpostavljanje materialno produkcijskih in družbeno organizacijskih predpostavk razvoja socialističnih produkcijskih odnosov. V vrednostni strukturi W = (c+ v + m) država prisvaja (m) in tako neposredne pro- ducente postavlja v klasičen položaj mezdnih delavcev do države (v) in obnavlja delavcu odtujena produkcijska sredstva v obliki državne lastnine (c) . V kapita- listični blagovni produkciji odloča o oblikovanju in delitvi presežne vrednosti za- kon vrednosti in zakon povprečne profitne mere, v državno lastninskih produk- 204 cijskih odnosih pa država odloča o delitvi presežne vrednosti (m) na potrošnjo in akumulacijo. Zdi se, da država s prisvajanjem (m) in njenim načrtnim spre- minjanjem v akumulacijo (investiranje v dodatna produkcijska sredstva in delov- no silo) omogoča najracionalnejše širjenje družbeno produktivnih sil in reproduk- cije socialističnih produkcijskih odnosov. Dejansko pa se zaradi odtujenosti nepo- srednega producenta od produkcijskih sredstev (državna lastnina) in upravljanja s presežnim delom (državno upravljanje z (m)) ohranja stara struktura vrednosti (c + v+m) in njihova vsebinska (kapitalska) opredelitev. Država z vseobsežnim planiranjem navidezno ukinja zakon vrednosti in administrativno ureja tržišče, toda dejansko ne more ukiniti ne objektivnih zakonitosti produkcije ne delovanja trga samega (zadnje najbolje dokazuje »črni trg« in »popoldanska ekonomija«). Administrativno reguliranje trga se lahko spremeni samo v administrativno urav- navanje produkcijskih odnosov in dalje v državno birokratska produkcijska raz- merja - blagovni fetišizem postane tako odkrit in neposreden fetiš države. Blagovna produkcija in socializem sta torej dialektično povezana: socialistični produkcijski odnosi preoblikujejo značaj blagovnih odnosov, na drugi strani pa blagovni odnosi s svojim protislovnim značajem (protislovje med uporabno in menjalno vrednostjo) določajo razsežnosti socializacije družbeno produkcijskega procesa. Ker postaja že zgodovinska zakonitost, da so produktivne sile v prehod- nem obdobju socializma nižje razvite od kapitalističnega povprečja, mora socia- listična družba volens nolens obdržati blagovno produkcijo kot najracionalnejšo in najdemokratičnejšo obliko nadaljnjega razvoja produktivnih sil in produkcij- skih odnosov. Bilo bi seveda nedialektično trditi, da je blagovna produkcija zgolj ostanek kapitalizma, ki nosi v sebi vsa obeležja kapitalistične blagovne produk- cije. Podobno kot je napačno, če terciarnemu blagu pripisujemo povsem novo vsebino in obliko. Blagovna produkcije je vezana na določeno institucionalno osnovo - zasebnost blagovnih producentov, samostojnost njihovega odločanja, posrednost priznavanja družbene potrebnosti produkcije in zato vedno pred- postavlja in predstavlja določene produkcijske odnose. Kolikor je zgodovinsko obstajala v različnih pojavnih oblikah (enostavna blagovna produkcija, kapitalis- tična, socialistična blagovna produkcija), si je vedno prikrojila določeno obliko produkcijskih odnosov tako, da je lahko normalno opravljala svoje funkcije usk- lajevanja družbene reprodukcije. Blagovna produkcija poraja večja družbena protislovja, če se reproducira v produkcijskih odnosih, ki so nasprotni njenemu bistvu (privatnosti, samostojnosti producentov, menjalni vrednosti, konkurenci). Tržna menjava in privatna last- nina predstavljata »ordre naturel« blagovne produkcije in zato ne more biti druž- beno nevtralni mehanizem usklajevanja družbeno produkcijskega procesa, če na primer deluje v razmerah prevladujočih socialističnih produkcijskih odnosov (družbena lastnina, delitev po delu, družbeno planiranje). Nasprotno - kot na eni strani produkcijski odnosi določajo različne tržne značaje blagovne produkcije (primarno, sekundarno, terciarno blago), tako tudi blagovna produkcija določa produkcijske odnose in vnaša vanje svoje osnove protislovnosti. Docela nemarksistično in nezgodovinsko bi bilo vztrajati na dogmatični tezi, daje blagovna produkcija nezdružljiva s socializmom, ker v svojem bistvu poraja fetišizem blaga in odtujenost blagovnih producentov. Blagovna produkcija je se- stavni del obstoja socialistične prakse, njenega zgodovinskega razvoja in preob- likovanja, toda to še ne pomeni, da se celotni smisel in vsebina socializma izčr- pavajo v blagovni produkciji in harmoniji njenega delovanja. Zgodovinski smisel obstoja blagovne produkcije v socializmu predstavlja ustvarjanje materialnih in širših družbenih predpostavk za dejansko ekonomsko (in družbeno) osvoboditev delavskega razreda. Blagovna produkcija vzpostavlja takšne ekonomske oblike, ki omogočajo delavskemu razredu, da postane resnični subjekt upravljanja družbe- no produkcijskega procesa. Politična ekonomija dela kot politična ekonomija de- 205 lavskega razreda zato preučuje vse tiste zgodovinske možnosti pojavljanja novih produkcijskih odnosov, ki presegajo vse oblike in vsebine mezdnega značaja dela in v sebi nosijo prevratniške temelje revolucionarne prakse. Med kapitalistično blagovno produkcijo in blagovno produkcijo v socializmu ne moremo preprosto postaviti znaka enakosti ali različnosti, čeprav predstavlja- ta samo posebni zgodovinski pojavni obliki nasploh. Blagovna produkcija v so- cializmu zgodovinsko neposredno izhaja iz kapitalistične blagovne produkcije in zato v sebi še vedno združuje prikrito možnost reprodukcije kapitalskega odnosa ne glede na spremenjeno okolje prevladujočih socialističnih produkcijskih odno- sov. Socialistična ekonomska formacija je namreč dialektična enotnost različnih produkcijskih načinov, kjer se v prehodnem obdobju socialistični produkcijski način šele bojuje za svoj prevladujoči obstoj. Terciarno blago zato ne predstavlja kvalitetno povsem različne oblike blagovne produkcije temveč vsebuje le tenden- ce preseganja kapitalističnih oblik, ki se morajo v vsakokratnem konkretnem raz- rednem boju šele uresničiti. Objektivni pogoji blagovne produkcije v socializmu (družbena delitev dela, nizek razvoj produktivnih sil, relativno majhen presežek družbenega produkta in način njegove delitve, razredna struktura družbe, prevla- dujoč vpliv kapitalističnega produkcijskega načina kot svetovnega načina in po- dobno) zato vedno porajajo določena protislovja v konkretni razredni strukturi družbe: poudarjajo različnost razrednih interesov, poglabljajo socialno diferencia- cijo, povečujejo možnost kolektivno monopolnega prisvajanja, vzpostavljanja ka- pitalskih odnosov in podobno. Od organiziranosti delavskega razreda in strategije njenega razrednega boja je odvisno: - ali bodo presežena vidna in prikrita protislovja med individualnimi in druž- benimi interesi; - ali bodo neposredni producenti resnično postali subjekt uravnavanja in us- merjanja celotne družbene reprodukcije; - ali bodo prevladane tendence kapitalskih odnosov, ki nikoli ne morejo biti odstranjene iz socialistične družbe prehodnega odbodbja. Razumevanje in priznanje blagovne produkcije v socializmu vedno znova za- stavlja vprašanje revolucionarnih družbenih sil, nosilcev razrednega boja, ki omo- gočajo socialističen razvoj k »svobodi asociaciji producentov«: a) ali je to država, ki s svojim neprestanim povećavanjem ekonomske, poli- tične in ideološke moči pripravlja zgodovinske predpostavke svojega čudežnega ukinjanja (Stalin); b) ali pa so to neposredni producenti, ki s pomočjo blagovne produkcije oh- ranjajo svojo ekonomsko moč in postajajo hkrati politični nosilci revolucionar- nega preseganja in spreminjanja družbeno produkcijskega procesa blagovne pro- dukcije. III Vsaka znanost bi bila odveč, če bi se vidna oblika in bistvo stvari neposredno skladali. K. Marx Velik del sodobne kitajske politične ekonomije, katero pooseblja tudi naš av- tor Sun Jefang, temelji na: a) priznanju zgodovinskih omejenosti izgradnje socializma, nujnosti ekonom- 206 ske revolucije kot sestavnega dela socialističnega družbenega prevrata; b) idejni dediščini Mao Ze Donga in njegove kritike Stalina ter njegovih kri- tičnih zapisov v sovjetskem učbeniku politične ekonomije (1956). V svoji kritiki sovjetske politične ekonomije Mao poudarja njeno zapostavlja- nje nadgradnje, politične strukture, ki s prikrivanjem družbenih protislovij in za- cementiranjem revolucionarne oblasti kot birokratske prevlade, zanika razredni boj in zgodovinsko prehodnost produkcijskih odnosov. Za razliko od sovjetske politične ekonomije, po Mau: a) blagovna produkcija omogoča povečanje produkcije, posebno drugega od- delka (lahka industrija) in enakopravnejši razvoj industrije in kmetijstva; b) blagovna produkcija predstavlja relativno dolgotrajno zgodovinsko obliko družbene reprodukcije, ki mora omogočiti in olajšati prehod od kapitalizma v so- cializem; c) kapitalistična produkcija ne more delovati preprosto samo znotraj menjal- ne vrednosti temveč samo v okviru planiranja. Kitajska politična ekonomija vidi zgodovinsko prednost socializma pred ka- pitalizmom, ker socialistična revolucija z aktivnim razrednim bojem (kot revo- lucionarno teorijo in prakso) razkriva blagovni fetišizem, protislovnosti zakona vrednosti in ga podreja zavestnemu planskemu usmerjanju družbenega razvoja. Gospodarstvo prehodnega obdobja je lahko uspešno samo na osnovi spozna- nja in priznanja dialektične enotnosti ekonomskih zakonitosti in zavestnega urav- navanja, ki vključuje mehanizme trga in cen, medsebojne konkurence blagovnih producentov, odnos plana in trga in zavestnega uravnavanja družbeno produk- cijskega procesa, ukinjanje političnega voluntarizma in prikritega birokratizma. Razlika med jugoslovanskim in kitajskim videnjem odnosov trga in plana iz- . haja iz različnega poudarjanja notranjih teoretičnih in praktičnih odnosov plan- skega in tržnega mehanizma. Za jugoslovansko politično ekonomijo je značilno večje poudarjanje trga (blagovne produkcije) kot pa planiranja (tržno plansko gos- podarstvo), planskost družbene reprodukcije planiranj samih blagovnih produ- centov in njihovega združevanja v večje reprodukcijske celote (centralizacija in koncentracija »družbenega kapitala«). Samoupravno planiranje izhaja iz TOZD kot blagovnega producenta in se potem hierarhično vzpenja v vedno širše in večje reprodukcijske celote (TOZD, OZD, SOZD, grupacija, panoga ...), ki se vodo: ravno in v obratni smeri usklajujejo na različnih ravneh regionalnih planov (sre- čujoče planiranje). Nasprotno pa kitajska politična ekonomija poudarja planiranje proporcional- nega družbenega razvoja kot osnovni zakon socializma, blagovna produkcija z zgodovinsko obliko zakona vrednosti pa je pri tem bolj tehnično sredstvo racio- nalnega obračunavanja delovnega časa, ki na drugi strani omejuje hkrati zgodo- vinske in materialno tehnične zmožnosti takšnega planiranja. Ce zakon vrednosti kot zakon sorazmerne delitve družbenega fonda dela razdeljuje družbeni fond dela na različna področja družbene reprodukcije, potem je zakon vrednosti se- stavni del zakona planskega proporcionalnega razvoja. Tudi da bi zakon vrednos- ti lahko odigral svojo zgodovinsko vlogo v racionalnem usmerjanju in uravnava- nju družbenega razvoja (hitrejši razvoj produktivnih sil, produktivnosti dela, ena- komernejšega razvoja težke in lahke industrije, industrije in kmetijstva, izboljša- nje družbene in individualne zadovoljenosti potreb ...), mora imeti dane pred- postavke svojega družbenega delovanja - relativno svobodno oblikovanje menjal- ne vrednosti ob upoštevanju plansko dogovorjenih in druženo (državno) potrjenih družbenih razmerij. Kitajsko razumevanje blagovne produkcije in zakona vrednosti je pravilno po- vezovalo blagovno produkcijo s preseganjem birokratičnosti in splošne etatizacije družbenega življenja, ko povečuje zgodovinsko neracionalnost družbenega razvo- ja. Na drugi strani pa se ob priznanju objektivnega obstoja zakona vrednosti oh- 207 ranja iluzija njegovega obvladovanja in preseganja. Kot primer lahko omenimo izredno pogosto interpretacijo Marxove kritike Strocha v tretjem delu Kapitala: »... ko bo odpravljen kapitalistični produkcijski način, vendar pa ohranjena druž- bena produkcija, bo določanje vrednosti še vedno pravladovalo v tem smislu, da bo bolj kot kdajkoli bistveno urejanje delovnega časa in delitev družbenega dela med razne produkcijske skupine, skupaj z zadevnim knjigovodstvom«. (K. Marx, Kapital III, CZ, Ljubljana, str. 949). Nesmiselno je poudarjati, da vrednost po- stane obračunska kategorija šele v razvitem socializmu v Marxovem pomenu be- sede in ne v nerazvitih zgodovinskih razmerah porajanja sodobnega kitajskega so- cializma. »Nič bolj napačnega in nesmiselnega ni, ironično pripominja Marx, kot predpostavljati nadzor združenih individuov nad celotno produkcijo na osnovi menjalne vrednosti in denarja.« (K. Marx, Grundrisse, MEW 22, str. 55). Način izražanja vrednosti je namreč menjalna vrednost, ki ob denarju kot splošnem ek- vivalentu dobi cenovno obliko vrednosti. Zakon vrednosti pa lahko razvija pro- duktivne sile in povečuje družbeno produktivnost dela samo: a) če v določeni obliki konkurence in tržnih cen, dohodka, prisiljuje produ- cente, da stalno razvijajo vse elemente produktivnosti dela in jih najracionalneje izkoriščajo; b) če v reprodukcijskem procesu stalno zmanjšuje produkcijske stroške, tako da skrbi za najracionalnejšo razmestitev (alokacijo) in zaposlitev produkcijskih tvorcev, ki omogoča nadpovprečno produktivnim producentom pridobivanje presežnega dohodka; c) če v družbi kot celoti razdeljuje družbeni fond dela, tako da ustreza razvoju produktivnih sil in dani strukturi družbenih potreb. Toda kako oblikovati cene v skladu s plansko politiko družbenega razvoja ob upoštevanju objektivnih ekonomskih zakonitosti blagovne produkcije? Kitajska politična ekonomija na to vprašanje ni odgovorila, ker pred tem ni rešila teore- tičnih in praktičnih problemov vzpostavljanja normalne cene kot ravnotežne cene, ki skrbi za abstraktno ravnovesje družbeno reprodukcijskega procesa. Toda rešitve ni, ker si prepogosto sploh ni zastavila vprašanja obstoja noralne cene v blagovni produkciji socializma, ker je zanjo blagovna produkcija samo ostanek kapitalistične in ne preoblikovana socialistična blagovna produkcija. V teoretični in praktični dilemi - ali socialistična blagovna produkcija ali blagovna produkcija v socializmu, se kitajska politična ekonomija odloča za zadnje. To pa je hkrati temeljna različnost med njo in jugoslovansko politično ekonomijo, ki pa se raz- rešuje v revolucionarni praksi vsakokratnega zgodovinskega družbenega razvoja obeh dežel. 208 Sun Jefang TREBA U POTPUNOSTI RAZUMETI SVESKE PREDSEDNIKA MAOA O PITANJU ZAKONA VREDNOSTI Kratko objašnjenje Ovu sam stvar našao kada sam nedavno sredjivao stare rukopise. Već sam i sam sasvim zaboravio na njih. S obzirom na sadržaj i na vreme koje je na kraju naznačeno kao vreme kada je esej napisan, rekao bi da je ova stvar bila napisana u vreme »četiri čistke« na bivšem Ekonomskom institutu Kineske akademije na- uka, kao odgovor u odbranu na kritiku koja mi je bila upućena na jednom fo- rumu. Kasnije, nijednom mi se nije pružila prilika da ovaj odgovor iznesem. Po- čela je Kulturna revolucija, a Lin Pjao, Čen Boda, »četveročlana banda« i njima slični izabrali su mene kao jedan od najranijih objekata svoje kritičke prozivke i negde u to vreme u novinama svekineskog karaktera pokrenuli u dva navrata tzv. kritiku na moj račun. To je išlo pod nazivom kritike mojih revizionističkih ekonomskih ideja, a ustvari je bio veliki početak osnivanja »korporacija za stav- ljanje etiketa« i »korporacija za motke i štapove«, gde oni osim fabrikacije i na- vodjenja delova rečenica kao integralnih stavova (bukvalno uzimanje »delova re- čenice« a ne »delova eseja« za celinu) uopšte nisu ni dodirnuli same ekonomske stavove koje su proklamovali da nameravaju da kritikuju; a dok su sprovodili ovu tzv. »kritiku«, Lin Pjao, Čen Boda i »četveročlana banda« su me, pripisavši mi izmišljene grehove i zločine, gurnuli u zatvor. Posle toga nisu više samnom dis- kutovali ni o kakvim ekonomskim pitanjima. Tako sam i ja potpuno zaboravio na ovaj moj odgovor. Ekonomski krugovi sada upravo diskutuju o pitanjima zakona vrednosti koji se već javno smatra u socijalističkoj izgradnji neopozivim objektivnim ekonom- skim zakonom. Ali, teorija vrednosti, ispod pera različitih ekonomista, ima na- ravno i vrlo različita značenja. Prema mom mišljenju, uglavnom postoje tri vrste različitih, dole navedenih značenja: (1) Misli se na posredno regulisanje proizvodnje, kroz regulaciju cena, odnos- no kroz regulaciju odnosa ponude i potražnje podizanjem ili sabijanjem cena. Kada sadašnji ekonomisti iz ovog ugla diskutuju o zakonu vrednosti iako više ne koriste (nakon što su prošli kroz Staljinovu kritiku) izraze kao što su »transfor- macija« ili »ograničenje« oni uvek govore o tome kako treba »koristiti zakon vrednosti«, da bi se došlo do takvog i takvog cilja. U ovo vreme, jezik ekonomista nastoji da u potpunosti izrazi vlastitu subjektivnu aktivnu funkciju, pa izgleda kao da je zakon vrednosti mala sluškinja koja se može prizvati kad god to padne na pamet. Ono što kaže sovjetski akademik Strumilin, da ako cena ne odstupa od vrednosti nema ni politike cena, tipičan je izraz ovakve vrste teorija o zakonu vrednosti. (2) Diskusija o vrednosti i zakonu vrednosti iz ugla razmene industrijskih i po- ljoprivrednih proizvoda identičnih vrednosti. Razmatrati zakon vrednosti iz ovog ugla ne znači propagirati odstupanje cena od vrednosti; naprotiv, to znači isticati saglasnost cena i vrednosti, njihovu uzajamnu uniformnost. 209 (3) Misli se na »zakon ekonomike vremena kao i na plansku raspodelu radnog vremena različitim proizvodnim granama«. (Marks: »Program kritike političke ekonomije /nacrt/«, knjiga I, str. 112.) Gore navedene tri vrste zakona vrednosti različitih značenja, u stvari su tri raz- ličite primene zakona vrednosti. Prve dve vrste primene ostvaruju se u procesu razmene, dešavaju se u procesu cirkulacije, a svrha regulisanja procesa proizvod- nje ostvaruje se kroz proces cirkulacije; šta više, ove dve primene zakona vred- nosti imaju za premisu robnu razmenu i s obzirom na to, obe bi mogle da dobiju naziv primene zakona vrednosti robe. Treća vrsta primene zakona vrednosti ostvaruje se direktno u procesu proiz- vodnje, i ona ne postiže svoju svrhu samo u procesu socijalističke robne proiz- vodnje, već postiže svrhu i u procesu proizvodnje proizvoda ne robnog karaktera. Naprimer, proizvodnja vojne tehnologije je proizvodnja apsolutnih proizvoda, jer ovi proizvodi ne ulaze u proces robne razmene, ali se i tu na isti način kao i u drugim granama proizvodnje primenjuje štednja u radu i planska raspodela rada. U budućem komunističkom društvu neće više biti robne razmene, ali će i dalje postojati ova treća vrsta primene zakona vrednosti, šta više, prema onome što je rekao Engels, ovakva primena zakona vrednosti »jeste pravi okvir njegovog de- lovanja«. (»Sabrana dela Marksa i Engelsa«, I knjiga, strana 605.) Ja mislim, da je jedino ispravno i celovito priznavanje zakona vrednosti, uko- liko se istovremeno priznaju sve njegove tri gore pomenute primene. Isto tako mislim da je od gore pomenute tri primene zakona vrednosti najvažnija ona po- slednja, treća; jer bez obzira koliko one prve dve primene zakona vrednosti danas bile važne, one su obe privremenog karaktera, ograničene su samo na vremenski period u kome postoji robna razmena, a pre svega, zbog toga što podizanjem i obaranjem cena reguliše odnose ponude i potražnje, a otud koriste i za regulisanje proizvodnje ali, ona postiže svoju svrhu samo u situaciji kada odnosi izmedju proizvodnje i potražnje nisu u potpunosti usaglašeni. Prema tome, ova primena zakona vrednosti može da posluži samo kao dopuna plana. Prvo, o planu, drugo, 0 cenama, govori se baš u ovom smislu. Ako uzmemo u obzir sadašnje rasprave na temu zakona vrednosti, ovaj moj stari rukopis još uvek ima svoj realni značaj i zato ga sada, uz neka skraćenja i male dopune, objavljujem, da bih inicirao dalja istraživanja i diskusije. Ako ne odgovara ovoj svrsi, molim drugove da iznesu svoje kritičke primedbe i ispravke. 15. oktobar 1978. * * * Mislim da u razumevanju ekonomskih krugova naše zemlje one poznate iz- reke predsednika Maoa daje zakon vrednosti »jedna velika škola« ima dosta neu- jednačenosti, šta više, to je polazna tačka novih razmimoilaženja po pitanju uloge zakona vrednosti u socijalističkom sistemu. Marksisti još ni izdaleka nisu do kraja proučili ulogu i značaj zakona vrednosti u socijalističkoj planskoj privredi. Mi treba da, rukovodjeni mišlju predsednika Maoa i u skladu sa kursom i teorijom partije da treba dozvoliti borbu mišljenja izmedju stotina škola, a i u skladu sa principom bliskog povezivanja sa praksom, postepeno sve konkretnije i dublje ulazimo u istraživanje ovoga pitanja. Predsednik Mao je, govoreći o zakonu vrednosti, rekao: »Ovaj zakon je jedna velika škola, i tek kada on počne korisno da se primenjuje, moćićemo da obraz- ujemo naših nekoliko desetina miliona kadrova i nekoliko stotina miliona ljudi, 1 moći ćemo da izgradimo naš socijalizam i komunizam. U suprotnom, sve će 210 to biti nemoguće,« Predsednik Mao je vrlo jasno i neobično naučno procenio ulo- gu zakona vrednosti u socijalističkom društvu. Ima ljudi koji misle da je predsednik Mao ovu rečenicu da je zakon vrednosti »jedna velika škola« izrekao 1959. godine u vezi sa tadašnjom »komunističkom strujom«. I još misle da je to što ne spominju reči koje je predsednik Mao rekao u jednoj drugoj situaciji, da zakon vrednosti može biti samo orudje planskog rada a da ne može biti glavni dokaz planskog rada, znači da oni »biraju ono što im je potrebno« iz reči predsednika Маоа. Ja mislim da ovakvi stavovi zaslužuju de- taljno razmatranje. NAŠTA SU BILE UPRAVLJENE REČI PREDSEDNIKA MAOA DA JE ZAKON VREDNOSTI JEDNA VELIKA ŠKOLA? Da, predsednik Mao je izgovorio ove reči u martu 1959. godine, kada smo se suočili sa privrednim teškoćama i u vreme kada je selom uzimala zamaha »ko- munistička struja«, usmerivši ih na uzajamne odnose izmedju države, kolektiva i pojedinaca. Medjutim, da li je značenje ovoga što je predsednik Mao rekao, da je zakon vrednosti »jedna velika škola«, ograničeno samo na ovakvo vreme i na ovakvu situaciju i, nadalje, ograničeno samo na odnose izmedju različitih sistema svojine? Da li su ove reči bile upravljene samo na »komunističku struju« na selu; zar gradskim kadrovima, zar svim kadrovima nije potrebna ova »velika škola«? Moj je odgovor da nije tako. Ja mislim da predsednik Mao, da je ove reči izgo- vorio upućujući ih samo na račun tadašnje »komunističke struje«, ne bi čitavo ovo pitanje tako visoko postavio. Jer, iako je u to vreme »komunistička struja« »prvo nivelacije, pa tek onda modifikacije« bila veoma ozbiljna, ovakav je po- grešan zaključak ipak bio prilično lako uočljiv i prilično se lako mogao ispraviti smernicama koje je istakao Centralni komitet partije, a da je mislio samo na to, predsednik Mao sigurno ne bi rekao da je zakon vrednosti velika škola ne samo u izgradnji socializma, već i u izgradnji komunizma. Istovremeno smatram da predsednik Mao nije ukazivao na, ili da bar nije prvenstveno ukazivao na ono golo nasilno oduzimanje bez naknade, odnosno tzv. »komunističku struju« »prvo nivelacije, pa tek onda modifikacije«, već da je ukazivao na razmenu dobara raz- ličitih vrednosti. Prema mojim saznanjima, mnogo pre 1959. godine, tamo negde oko 1956. go- dine, predsednik Mao je već obratio pažnju na pitanje razmene industrijskih i po- ljoprivrednih proizvoda različitih vrednosti. U to vreme, ja sam još uvek radio u Državnom birou za statistiku, a drug Li Fučun je već tada državnoj komisiji za plan i Državnom birou za statistiku preneo jedan važan zadatak za istraživa- nje, koji je istakao predsednik Mao. Prema recima druga Li Fučuna, predsednik Mao nije verovao da je doprinos preko 500 miliona seljaka socijalističkoj izgrad- nji ograničen samo na negde oko 10 miliona tona komunalnog žita, jer ako se ova količina žitarica preračuna po državnim otkupnim cenama, onda ona odgo- vara otprilike tek iznosu koji država svake godine isplati seljacima za robu koju kupi. A drug Li Fučun je od nas tražio da izračunamo koliki je u stvarnosti pravi doprinos seljaka. Kasnije, drugovi iz Komiteta za plan i Biroa za statistiku su na- kon raznih probnih obračuna procenili da doprinos seljaka kapitalu za izgradnju zemlje uveliko prevazilazi iznos komunalnog žita, i da otprilike iznosi negde oko 211 30 do 40 posto fìnansijskih prihoda države. U to vreme se još nije pojavila »ko- munistička struja«, tako da predsednik Mao tada sigurno nije pokrenuo ovo pi- tanje da bi ga upravio na »komunističku struju«. On je ovo pitanje pokrenuo iz ugla sintetične izbalansiranosti nacionalne privrede. Ima ljudi koji misle da se razmena dobara istih vrednosti može računati tek pošto se eliminišu razne vrste odbitaka o kojima govori Marx u »Kritici gotskog programa«, jer u suprotnom, kao da nije potrebna državna akumulacija, kao da nije potrebna socijalistička izgradnja. Socijalistička privreda koja počiva na kolektivnom vlasništvu nad sredstvima za proizvodnju mora obavezno da jedan deo proizvoda koje sama proizvede, bez naknade doprinese državi radi zadovoljavanja potreba proširene reprodukcije či- tavog društva, izgradnje u oblasti kulture, obrazovanja i zdravstva, da bi se pokrili troškovi državne administracije i potrebe odbrane zemlje; i to sve uopšte nije u pitanju. Ovaj deo proizvoda uopšte ne mora da udje u oblik razmene, pa tako ne postoji pitanje jednakih i nejednakih vrednosti. No i pored toga, ovaj deo pro- izvoda koji kolektivna privreda brez naknade doprinosi državi, ne može biti jed- nak, već treba da bude manji od odbitaka o kojima govori Marx u »Kritici god- skog programa«, zbog toga što medju onim odbitcima koje Marx navodi kao pri- mer, ne samo što onaj deo odbitaka iz kojih se vrši kompenzacija sredstava za proizvodnju utrošenih u procesu proizvodnje treba da se, kao i ranije, ostavi ko- lektivnoj privredi, odnosno da služi kao akumulacija za proširenu reprodukciju same kolektivne privrede, već jedan deo odbitaka za troškove poslovanja u kul- turi, obrazovanju, zdravstvu itd. isto tako treba da ostane u kolektivnoj privredi. Pored onog dela odbitaka koje predstavljaju doprinosi državi bez naknade, sav proizvod koji ostaje kolektivnoj privredi ustvari je jednak čitavom delu »C« (ut- rošena sredstva za proizvodnju) i »V« (sredstva za život), kada se na njih doda jedan deo »M« (odnosno proizvod proizveden za društvo, uključujući investicije za proširenu reprodukciju same kolektivne privrede i jedan deo troškova poslo- vanja u kulturi, obrazovanju, zdravstvenoj i socijalnoj zaštiti), mora da, prema principu razmene roba jednakih vrednosti udje u razmenu sa proizvodima pri- vrede koja počiva na sistemu vlasništva čitavog naroda. To je deo na koji su pr- vobitno mislili predsednik Mao i Centralni komitet kada su opet i opet govorili o razmeni robe jednakih vrednosti, neuključujući i onaj deo proizvoda koji ko- lektivna privreda treba da doprinese državi bez naknade. Ima ljudi koji uzimaju »odbitke« o kojima govori Marx u »kritici Godskog programa« kao izgovor da bi negirali princip razmene roba jednakih vrednosti, a da bi zastupali mišljenje da država treba da u razmeni industrijskih i poljop- rivrednih proizvoda, kroz primenu opruge cena, dodje do jednog dela ili većeg dela doprinosa bez naknade sistema kolektivne svojine državi, odnosno, zastupa- ju mišljenje da razmena roba i ubiranje državnog dohotka kroz porez treba da se spoje u jedno. Prema mišljenju mnogih ekonomista u Kini i inostranstvu koji imaju istu tačku gledišta, cene u socijalističkom društvu treba da izvrše nekoliko zadataka; pored toga što one treba da materijalno odraze količinu društveno po- trebnog rada u proizvodu, one treba još da snose i teret u primenu opruge pre- raspodele nacionalnog dohotka, odnosno teret obaveze ubiranja poreza, a još tre- ba da snose odgovornost u zadatku regulisanja odnosa ponude i potražnje (u stva- ri regulisanja proizvodnje). Ja mislim da, ako cene treba da nose teret i odgovornost u ovako mnogo za- dataka, kao rezultat ne mogu dobro da izvrše ni jedan zadatak. Način sticanja državne akumulacije, kroz razmenu industrijskih i poljoprivrednih proizvoda po sistemu razmene roba različitih vrednosti kakav je zaostao iz starih vremena, od- nosno kroz oprugu cena, ni u kom slučaju nije jako dobar način i on može samo da bude privremeni način u prelaznom periodu. Kada je reč o dugom vremen- skom periodu, socijalistička država treba da stiče svoj finansijski prihod kroz dva 212 oblika: kroz profit koji joj donose državna preduzeća i kroz direktan porez od ko- lektivnog sistema svojine (komunalno žito). Tek na taj način cena može da još bolje odrazi količinu prosečnog društveno potrebnog rada, da bolje odrazi vred- nost, da odrazi uzajamne ekonomske odnose izmedju sektora, rejona i preduzeća (odnosno tzv. »uporedne« odnose), i tek na taj način može da pravilno odrazi od- nose izmedju akumulacije i potrošnje, tek na taj način može stvarno da se rea- lizuje razmena robe jednakih vrednosti. U socijalističkom društvu, regulisanje odnosa ponude i potražnje (ustvari re- gulisanja proizvodnje) putem cena isto tako nije trajan način. Naravno, apsolutna izbalansiranost odnosa ponude i potražnje nije moguća. Ali, postepenim pobolj- šavanjem načina planiranja, naročito u uslovima dovoljnih državnih rezervi (Cen- tralni komitet partije i predsednik Mao su uvek govorili da je potrebno »zadržati višak zemlje«), ujednačavanje odnosa ponude i potražnje i regulisanje proizvodnje neće morati da zavisi od rasta i pada cene. Ima drugova koji, s jedne strane, propagiraju da ako cene ne odstupaju od vrednosti nema ni politike cena, a s druge strane, vrlo aktivno propagiraju teoriju razmene roba jednakih vrednosti tek nakon »odbitaka«. Da li se ovi stavovi ust- vari slažu sa gore navedenom, poznatom izrekom predsednika Maoa? Prema mom mišljenju, ne slažu se. Ako se kaže da se o razmeni roba jednakih vrednosti može govoriti tek nakon što se oduzmu »odbitci«, onda je jednaka vrednost žita u otkupu od 2 dinara po kilogramu, da je opet jednaka vrednost ako se otkupna cena sabije na 1 dinar po kilogramu (jer je potrebno više odbitaka), ili, nasuprot, ako se digne na 2,4 ili 3 dinara po kilogramu, daje to opet jednaka vrednost (jer se ne odbija od cene žitarica, ili se odbija manje). Prema tome, vrednost poljop- rivrednih proizvoda uvek ima jednaku vrednost, bez obzira po kojoj se ceni vrši otkup, pa prema tome ovde može da postoji samo pitanje koliki su odbitci, a ne i pitanje jednakih ili različitih vrednosti. Ako je tako, nije li onda postalo suvišno naglašavanje razmene roba jednakih vrednosti predsednika Maoa? Kako se mogu spojiti izjava daje zakon vrednosti jedna velika škola i da zakon vrednosti može biti samo orudje planskog rada, a da ne može predstavljati glavni dokaz planskog rada? Tradicionalno mišljenje ekonomskih krugova u zemlji i inostranstvu je da za- kon vrednosti treba posmatrati kao zamenicu spontanog uticaja. Zbog toga su ekonomisti u prošlosti često koristili izraze kao što su »katastrofalna poplava«, »razuzdani divlji konj« i slične, kako bi ga opisali; a kada su govorili o ekonom- skom sadržaju zakona vrednosti, samo bi istakli: onaj spontani proces regulisanja proizvodnje i potražnje, kroz porast i pad cena, zahvaljujući ljuljanju odnosa po- nude i potražnje na tržištu. Zarje moguće da se ztakon vrednosti koji je predsednik nazvao »velikom ško- lom« odnosi na ovakvo kretanje spontanih uticaja? Ja mislim da nije. Da li se odnosi na mere svesnog, planskog stimulisanja ili gušenja proizvodnje i potražnje kroz utvrdjivanje cena socijalističke države? Mislim da se ni na to ne odnosi. Jer, prvo, predsednik Mao govori o razmeni roba jednakih vrednosti, a metod stimu- lisanja ili gušenja proizvodnje i potražnje odredjivanjem cena ima za predpostav- ku odstupanje cene od vrednosti (ili cene proizvodnje), ima kao premisu razmenu roba različitih vrednosti. Drugo, stimulisanje ili gušenje proizvodnje i potražnje primenom »aktivnih« metoda odredjivanja cena, u stvarnosti nije uopšte rezultat »aktivnosti«, već je rezultat pogrešnog usaglašavanja u odnosima ponude i potraž- nje i nepotpunih državnih rezervi, odnosno uopšte nije rezultat »zadržavanja viš- ka zemlje«. U stvari, i u kapitalističkom društvu je veoma široko rasprostranjeno da država ili monopoli organizuju metode (iniciranja) stimulisanja ili gušenja pro- izvodnje i potražnje odredjivanjem cena. Ja mislim da se »velika škola« o kojoj je govorio predsednik Mao, sigurno ne može odnositi na ovakav zakon vrednosti. 213 Ali, veliki broj ekonomista u našoj zemlji kada piše o tzv. zakonu vrednosti ne misli na prvo pomenuti zakon vrednosti koji ostvaruje svoju ulogu u reguli- sanju proizvodnje i potražnje kroz spontano kretanje cena robe na tržištu, već misle na kasnije pomenuti zakon vrednosti, koji državnim iniciranjem odredji- vanja cena stimuliše ili guši proizvodnju i potražnju. Do 1959. godine, svi su tako pisali, svi su tako govorili; a nakon što je 1959. godine predsednik Mao rekao da je zakon vrednosti »jedna velika škola« i savetovao »razmenu robe jednake vrednosti« i dalje su tako pisali, tako govorili. Na primer, u broju 7. do 8. ča- sopisa »Crvena zastava« (»Hong Či«) 1963. godine, postoje ovakva dva odlomka: »Da li u vreme kada ponuda nekih važnih sredstava za život ne odgovara po- tražnji, mi bez obzira treba da se oslonimo na zakon vrednosti i da metodom pod- izanja cena povratimo balans ponude i potražnje? ili treba da se oslonimo da dr- žavno planiranje, gde bismo metodom planirane ponude garantovali privremenu ujednačenost ponude i potražnje, a kasnije, povećavanjem plana proizvodnje po- stizali još bolju ujednačenost?« »... ne insistirati da se državnim planom kontrolišu cene i odnosi ponude i potražnje na tržištu, slepo se pokoravati zakonu vrednosti. Kada ponuda i po- tražnja na tržištu nisu ujednačene ne preduzimati mere planske ponude, planskog otkupa i druge metode da bi se što je moguće više garantovala stabilnost cena, već osloboditi plansku kontrolu cena, ostaviti da zakon vrednosti utiče na cene, sa namerom da se konačno (dizanjem i spuštanjem cena) ponovo uspostavi bilans izmedju ponude i potražnje ... To je rezultat nedostatka tačnog poznavanja uloge zakona vrednosti u socijalističkom sistemu.« Iz gornja dva navedena odlomka možemo videti da je u očima autora sadržaj zakona vrednosti upravo ono što sam ja ranije rekao, spontana fluktuacija cena na robnom tržištu i državno regulisanje cena, jedna mešavina ove dve stvari. Ako je ovo isto njihovim ranijim tvrdnjama, onda oni ovde pominju zakon vrednosti kao suprotnost planskoj privredi. Ako bi zakon vrednosti u socijalističkom društ- vu zaista bio suprotnost planske privrede, tj. ako se ove dve stvari medjusobno isključuju, da li bi predsednik Mao mogao reći da je on velika škola u izgradnji socijalizma i komunizma? Po mom mišljenju ponovo treba naglasiti da je objektivan zakon objektivan zakon, kome suprotstaviti se, bez obzira u koje vreme, znači razbiti glavu nale- tevši na zid. Samo, ipak su proces kretanja ovog objektivnog zakona u kapita- lističkom društvu i proces kretanja u socijalističkom društvu zapravo sasvim raz- ličiti, tako da bi se na kraju moglo reći da su tržišni zakoni vrednosti kapitalis- tičke robne privrede i zakon vrednosti socijalističke planske privrede, u osnovi dva različita zakona vrednosti. Ja mislim da je predsednik Mao, kada je govorio o »razmeni roba jednakih vrednosti« i o »velikoj školi«, govorio o zakonu vrednosti socijalističke planske privrede. Ali, kada je predsednik Mao rekao da zakon vrednosti može biti samo orudje planskog rada, a ne može biti glavni dokaz planskog rada, mislio je na tr- žišni zakon vrednosti robne privrede, jer je on to rekao u diskusiji o knjizi »Pri- ručnik« koju je izdao Institut za ekonomska istraživanja Sovjetske akademije na- uka. U dvadeset i osmom poglavlju »Priručnika« stoji: »Pošto u socijalističkom sistemu postoji robna proizvodnja i cirkulacija robe, zakon vrednosti mora takod- je ispoljiti svoju ulogu i svrhu.« Očigledno zakon vrednosti o kome je ovde reč, samo je tržišni zakon vrednosti robne proizvodnje i cirkulacije robe. Da lije mo- guće da je to zakon vrednosti istog sadržaja o kome je govorio predsednik Mao kao o »velikoj školi«? Ja mislim da nije. Ima ljudi kojima je na pameti samo tržišni zakon vrednosti kapitalističke rob- ne privrede. Zato oni prema zakonu vrednosti imaju, s jedne strane odnos po- štovanja, a s druge strane bi želeli veću »kontrolu« (»kontrola« zakona vrednosti 214 je u stvari »transformacija« zakona vrednosti koju je kritikovao Staljin). Upravo zbog toga oni, ne baš da nikako ne spominju, ali vrlo retko spominju reči pred- sednika Maoa da je zakon vrednosti jedna velika škola, jer bi zakon vrednosti nji- hovog kalibra vrlo teško mogao da se meša sa ovim recima predsednika Maoa. Kao rezultat, može se čuti samo njihova propaganda alternativne razmene robe različitih vrednosti, a vrlo se retko može čuti da propagiraju razmenu roba jed- nakih vrednosti. Nije li to onda jedan odnos »koriščenja delova u službi celine« prema recima predsednika Maoa? IMA LI UOPŠTE U ROBNOJ PRIVREDI ZAKONA VREDNOSTI? Ima drugova koji su rekli sledeče: »Marksistički ekonomisti odavno priznaju da je zakon vrednosti zakon robne privrede, a ja do sada nisam čuo da postoji neki zakon vrednosti koji nije robni.« Meni se čini da nema dovoljno osnova da bi se tako govorilo. Jer Marks i En- gels ne samo da su priznavali da će u budućoj nerobnoj privredi i njenim pro- izvodnim odnosima po sistemu kolektivne svojine (pod sistemom kolektivne svo- jine oni podrazumevaju komunistički sistem proizvodnih odnosa, gde su sredstva za proizvodnju u svojini čitavog naroda) još uvek postojati kategorija vrednosti i zakon vrednosti, već su oni i veoma »visoko cenili« ulogu kategorije vrednosti i zakona vrednosti u budućem društvu. U »Programu kritike političke ekonomije« koji je Engels objavio 1844. godine u »Nemačko-francuskim godišnjacima«, a koji je bio prvo delo marksističke po- litičke ekonomije, on je istakao da će i nakon što se zatre sistem privatne svojine i kada više ne bude robe, još uvek postojati kategorija vrednosti. Tamo stoji kao što navodim: »Vrednost je odnos cene proizvodnje i efekta proizvodnje. Vrednost se prvo koristi da bi se rešilo pitanje treba li ili ne proizvoditi odredjene stvari, odnosno pitanje može li ili ne efekat ovih stvari kompenzirati cenu proizvodnje. Tek kada se reši ovo pitanje može biti reči o primeni vrednosti da bi se unapredilo pitanje razmene. Ako je cena proizvodnje dve različite stvari podjednaka, onda je efekat odlučujući faktor u odredjivanju njihovih uporednih vrednosti.« »... ako se ne ukine sistem privatne svojine, ne može se ukinuti ni konfron- tacija praktične primene, koja je sastavni deo same stvari, i odredjivanja ove pri- mene; konfrontacija odredjivanja primene i slobode onih koji robu razmenjuju; a kada bude ukinut sistem privatne svojine, neće neizostavno biti i dalje govora o ovakvoj razmeni. Kada dodje to vreme, koncept vrednosti će u stvarnosti biti sve više korišćen samo za rešavanje pitanja proizvodnje, a to je istovremeno i nje- gov pravi okvir delovanja.« Ima nekih ekonomista koji smatraju da Engels, kada je pisao ovaj esej, još uvek nije potpuno sazreo kao marksista i da ovo njegovo gore navedeno mišljenje nije i krajnje mišljenje osnivača Marksizma. Ja se ne slažem sa ovakvim pristu- pom. Zbog toga što je Engels kasnije u knjigi »Anti-Diring« ponovo istakao gore navedeni izvod iz »Nemačko-francuskih godišnjaka«, smatrajući da je to njegovo mišljenje, nakon što je objavljeno u »Kapitalu« već dostiglo naučnu argumento- vanost. Istovremeno, Marks je veoma cenio ovo Engelsovo delo i jednom ga je u uvodu knjige »Kritika političke ekonomije« nazvao »genijalnim programom kritike ekonomskih kategorija«. Kasnije, Marks je u pismu koje je 8. januara 1868. godine napisao Engelsu, ponovo istakao ovaj Engelsov sud i šta više, još ga je jednom potvrdio. 215 Ono što je Engels rekao u »Anti-Diringu« glasi: »Kada se odlučuje o pitanjima proizvodnje, gore pomenuta procena efekta i utroška rada zapravo je ukupna stvar koja će u komunističkom društvu moći da preostane kao višak, prema konceptu vrednosti političke ekonomije, a to sam ja već rekao 1844. godine (»Nemačko-francuski godišnjaci«, str. 95). Ali, moguće je videti da je naučni dokaz ovog suda postao moguć tek zahvaljujući Marksovom »Kapitalu«. Marks je 8. januara 1868. godine napisao Engelsu ovakvo pismo: »Što se tiče ljubaznog mišljenja koje je gospodin Diring izneo protiveći se od- redjivanju vrednosti, on u drugoj knjizi može sa zaprepašćenjem da pročita: ko- liko je mala uloga »direktnog« odredjivanja vrednosti u buržuaskom društvu. U stvarnosti, nema nijednog oblika društva koji bi mogao da spreči da radno vreme kojim raspolaže društvo, na ovaj ili onaj način, reguliše proizvodnju. Ali, samo je potrebno da se ovakvo regulisanje ne ostvaruje direktnom, svesnom kontrolom vlastitog radnog vremena koju sprovodi samo društvo - ovo je moguće tek u sis- temu kolektivne svojine, već se ostvaruje promenom cena robe; onda ova stvar od početka do kraja liči na ono Što si ti vrlo tačno rekao u »Nemačko-francuskim godišnjacima«.« Pored toga, u trećoj knjizi »Kapitala« Marks, kada razmatra ova pitanja, kaže u vezi sa tim jednu rečenicu, koju svi dosta često citiraju kao dokaz: »Kada se ukine kapitalistički način proizvodnje, ali u još postojećim, kao i pre, nepromenjenim uslovima društvene proizvodnje, odredjivanje vrednosti može da u nekoliko dole navedenih smislova odigra ulogu upravljanja: regulisanje radnog vremena i raspodela rada izmedju različitih grana proizvodnje, i, konačno, podaci koji se na to odnose će bez obzira u koje vreme, uvek postajati sve važniji u od- nosu na predhodne.« Kao rezime ovih nekoliko odlomaka, dovoljno je objašnjenje: i Marks i Engels su smatrali da će i u privredi sistema kolektivne svojine, nakon što se ukine ka- pitalistička robna privreda, i dalje postojati vrednost; šta više oni su izuzetno »ce- nili« ulogu koncepta vrednosti u proizvodnji sistema kolektivne svojine. DA LI JE TO SVESTRANO POZNAVANJE ILI JE »APSTRAKTNA KRITIKA«? Naravno, ako krenemo sa uopštavanjem, Marks i Engels su proučavali kate- goriju vrednosti i zakon vrednosti vezano za kapitalističku robnu privredu i zbog toga možemo u njihovim delima pronaći još više dokaza koji bi potvrdili da su Marks i Engels već smatrali da će, prateći nestanak kapitalističke robne privrede, nestati i kategorija vrednosti i zakon vrednosti. Naprimer, na istom mestu već po- menutcg citata iz Engelsove knjige »Anti - Diring« ima i jedan ovakav deo: »Kada društvo jednog dana bude imalo sredstva za proizvodnju i kada ih, šta više bude koristilo za proizvodnju u direktnom podruštvljenom obliku, rad sva- kog človeka ... od samog početka će postati direktan društveni rad. Tada ... društvo neće imati potrebe da proizvodima utvrdjuje vrednost... Ljudi će svim moći da raspolažu vrlo jednostavno, pa neće biti potrebno da slavna »vrednost« u to mrša svoje prste.« Ali, Engels je u ovom delu teksta »Anti - Diringa« istovremeno dodao onu fus notu o kojoj smo gore već govorili i u tom objašnjenju pomenuo onaj odlomak iz »Nemačko-francuskih godišnjaka«, objavljenih 1844. godine, o kome je već bilo reči. Kako je moguće usaglasiti ove dve različite izjave? 216 Očigledno, kod nekih drugova se umesto odgovora stvorila zabuna. Oni ose- ćaju da tu postoji nerazrešiva suprotnost. Šta da se čini? Oni su pribegli metodi »uzimanja delova u službi celine«: naglasili su Marksovu i Engelsovu misao da će zajedno sa nestankom kapitalističke privrede nestati i kategorija vrednosti i za- kon vrednosti, a eliminisali su ono što su Marks i Engels rekli u jednom drugom smislu, da će i u komunističkom društvu, kao i ranije, nastaviti da postoje ka- tegorija vrednosti i zakon vrednosti u funkciji upravljanja, i, šta više, dali su mno- ge interpretacije naprimer, da je to Engelsovo gledište iz ranih godina; da su Marks i Engels govorili samo o komunističkom društvu u kome još uvek postoje odredbe vrednosti i koncept vrednosti, a da nisu govorili o zakonu vrednosti; itd. itd. Prema izjavama ovih drugova izlazi kao da bez zakona mogu postojati eko- nomski koncepti i ekonomske kategorije. Ali metodom eliminisanja ili izbegavanja suprotnosti, ne može se ništa rešiti. Ako želimo objasniti to što su rekli Marks i Engels, moramo pristupiti upozna- vanju, ne iz aspekta reči, već moramo početi da analiziramo suštinu ovih pro- blema; to znači da ne smemo koristiti metod »uzimanja pojedinačnog u službi celine«, već bi bilo najbolje da ono što, spolja posmatrano, izgleda kao suprotnost u izjavama koje su oni izrekli u različitim situacijama, dodatno, detaljno proana- liziramo i ispitamo sa svih strana. Ako ovako uradimo, nećemo teško doći do zaključka: kada Marks i Engels kažu da nestankom kapitalističkog oblika proizvodnje neće više postojati zakon vrednosti, oni tu misle na zakon vrednosti kapitalističke robne privrede, misle na zakon tržišne privrede; prema ovome zakonu vrednosti, količina prosečnog društ- veno potrebnog rada sadržana u robi, mora biti izražena kroz robnu razmenu i kroz treću robu, a ne može biti direktno izražena računanjem. Pošto je u pitanju društvo sa sistemom privatne svojine, reč je o privredi spontanog karaktera, gde nema vladinog uslovljavanja; pozajmljeni oblik (ili spoljašnja forma) kroz koji se ispoljava vrednost proizvoda je vrednost u razmeni. Kada je reč o onoj vrednosti ili zakonu vrednosti za koji su Marks i Engels rekli da u komunističkom društvu još uvek treba da ima »ulogu upravljanja« i da je to »sva ona vrednost koja može da preostane« u komunističkom društvu, to je onda vrednost i zakon vrednosti u drugom smislu; to je onda koncept vred- nosti i zakon vrednosti planske privrede u sistemu svojine čitavog naroda. U pro- izvodnim odnosima sistema svojine čitavog naroda, rad koji je sadržan u proiz- vodu ne mora ponovo biti izražen kroz robnu razmenu i kroz treću robu, a ni vrednost više nema formu (ili oblik) vrednosti u razmeni, već se može izraziti di- rektno kroz statističke tabele i planske norme. Kada su Marks i Engels rekli da, nakon što nestane kapitalistički oblik proizvodnje i nakon što prestane da postoji roba, rad više neče koristiti zaobilazni vijugav put, tj. neće se više izražavati kroz posredne oblike, mislili su na to da on više neće biti izražavan kroz oblik »vred- nosti u razmeni«; ne može se dati nikakvo drugo objašnjenje. Što se tiče mate- rijalne vrednosti, kao i iznosa društveno potrebnog rada koji stvara ovu vrednost, oni se ne mogu negirati zato što je ukinut kapitalistički način proizvodnje. Ja sam o ovakvom mišljenju jednom već vodio detaljnu diskusiju sa drugom Sjue Mućaom (Xue Mu Qiao) u članku »O vrednosti«, koji sam objavio 1959. godine u devetom broju (9) lista »Ekonomska istraživanja«. Drug Sjue Mućao je bio mišljenja da će u nerobnoj privredi nestati »zakon vrednosti«, ali da se može sačuvati »forma vrednosti«. Ja sam tada naveo jednu rečenicu iz Marksovog »Ka- pitala«, da bih potkrepio tvrdnju: ono što oličava prirodu kapitalističkih proiz- vodnih odnosa svakako nije vrednost proizvoda, već je vrednost u razmeni (pro- metna vrednost), odnosno oblik vrednosti (ili, drugačije rečeno, »forma vrednos- ti«) u društvu robne privrede. Zbog toga smatram da je pogrešno mišljenje koje zastupa drug Mućao, da u sistemu svojine čitavog naroda u državnim preduzeći- ma može da se sačuva »forma vrednosti«, ali nije potreban zakon vrednosti. 217 Marks je upravo u tom pogledu kritikovao Adama Smita i Rikarda, rekavši da su oni, iako su već analizirali vrednost i iznos vrednosti, zahvaljujući svojoj klas- noj ograničenosti, buržoaski oblik proizvodnje posmatrali kao konstantan prirod- ni oblik, pa tako nisu mogli da naprave korak dalje i iz vrednosti robe izvuku formu vrijednosti. Marks je rekao: »... »Vrednost« robe je nešto što se istorijski razvija kao oblik i izražava ono što postoji i u svim ostalim istorijskim oblicima društva, iako u jednom drugom obliku; to je društveni kvalitet rada koji postoji kao utrošak društvene radne snage.« »Ako se misli postići količina proizvoda koja odgovara iznosu različitih potreba, moraju se isplatiti različite vrste, ali u odredjenom iz- nosu, ukupnog društvenog rada. Ova nužnost pódele društvenog rada prema od- redjenoj razmeri, ne može se nikako poništiti odredjenim oblikom društvene pro- izvodnje, već je ono što se može menjati samo njen pojavni oblik; to je jasno bez da se posebno naglašava. Prirodni zakoni se nikako ne mogu poništiti. Ono u čemu može doći do promene u različiatim istorijskim uslovima, to je oblik kroz koji se ovi zakoni ostvaruju. A u društvenom sistemu u kome se društveni rad povezano ostvaruje kao privatna razmena proizvoda individualnog rada, oblik kroz koji se realizuje srazmerna raspodela rada, upravo je vrednost u razmeni (prometna vrednost) ovih proizvoda.« Ovo zapravo znači da ni zakon vrednosti, kao ni »prirodni zakon« »nikako ne može biti poništen« ni u kakvoj podruštvljenoj proizvodnji. Ako je u kapita- lističkoj robnoj privredi »oblik kroz koji se on ispoljava« »prometna vrednost«, onda se on u socijalističkoj planskoj privredi ispoljava kroz statističke tabele i planske norme. Razlika u pomenutom krivudavom, zaobilaznom izrazu opsega rada i izrazu koji nije krivudav ni zaobilazan je upravo ovde; oni nisu isti, kako to zamišljaju neki ekonomisti; ova se razlika ispoljava samo kao merna jedinica -jedan način je upotrebom novčanih jedinica: juana, djaoa (1/10 juana), fena (1/100), lija (1/1000), a drugi je način jedinicama za vreme: danom, satom, mi- nutom, sekundom. Ja u pogledu vrednosti i zakona vrednosti nisam stvorio nikakvo otkriće; samo sam prema vlastitom shvatanju objasnio gore pomenute ideje Marksa i Engelsa, i pokušao da, prema ovim idejama svestrano shvatim dve izjave predsednika Maoa: da je zakon vrednosti u izgradnji socijalizma i komunizma »jedna velika škola« i da zakon vrednosti može biti samo orudje planskog rada; pokušavajući, šta više, da u skladu sa ovim idejama upoznam i shvatim mnoga aktuelna eko- nomska pitanja sadašnje socijalističke izgradnje. Ja nikada nisam bio za površne, apstraktne i uopštene razgovore o vrednosti i zakonu vrednosti; naprotiv, oduvek sam pokušavao da analiziram razliku iz- medju zakona vrednosti kapitalističke robne privrede, i da objasnim da su to dva zakona različite prirode, bez obzira da li se posmatra njihov klasni karakter ili njihov mehanizam ponašanja. Naravno, ne može se poreći da ove dve vrste za- kona vrednosti nemaju i svoju zajedničku prirodu, odnosno, količinu prosečnog društvenog potrebnog rada. Ja mislim, da bi, ukoliko bi se u potpunosti odiricalo da različiti zakoni vrednosti dva društva imaju odredjenu zajedničku prirodu, bilo nemoguće govoriti o specifičnostima svakog od njih. Ja mislim da se kategorija vrednosti i zakon vrednosti kapitalističke robne pri- vrede, kao i ostale kategorije i zakoni koji iz nje proistiću, na primer, cena, profit, cena proizvodnje, itd. itd. i kategorije i zakoni istih naziva u socijalističkoj plan- skoj privredi medjusobno razlikuju u karakteru, osim što prvi odražava odnose klasne eksploatacije, a drugi ne odražava odnose klasne eksploatacije, naročito u tome što prvi ostvaruje svoju funkciju kroz spontani uticaj na tržištu robne pri- vrede, gde ljudima slepo upravljaju objektivni zakoni, a drugi u tom slučaju od- ražava svesne, organizovane proizvodne odnose radnika koji poseduju sredstva za 218 proizvodnju. Ove kategorije i zakoni u socijalističkoj planskoj privredi ostvaruju svoju funkciju kroz svesne proračune (knjigovodstvo i statistika) i planiranje ljudi. Ove kategorije i zakoni više ne gospodare ljudima, već mogu samo da koriste lju- dima da bi svesno upravljali. To je upravo ono što je i Engels rekao, daje ljudska vrsta »u odredjenom smislu napustila životinjski svet, iz životinjskih uslova za opstanak ušla u uslove za opstanak pravih ljudi«, da je to »veliki skok ljudske vrste iz carstva nužnosti u carstvo slobode«. Ali, mislim da ima nekih drugova koji bi mogli da izokrenu moju kritiku i da kažu da je ona »apstraktna kritika«, zbog toga što ne analiziraju konkretno šta je sadržaj zakona vrednosti koji zastupaju drugi ljudi; u njihovim mislima postoji samo jedan uopšteni zakon vrednosti i, šta više, njega su spojili sa kapitalističkom robnom privredom, pa tako, čim čuju da se ističe funkcija zakona vrednosti u so- cijalističkoj planskoj privredi, misle da je to zalaganje za oslobadjanje, odnosno zalaganje za slobodnu konkurenciju i zalaganje za restauraciju kapitalizma. Baš zahvaljujući ovakvom odnosu »apstraktne kritike«, oni najčešće i ne pominju »vi- soku ocenu« uloge zakona vrednosti u socijalističkoj planskoj privredi, koju su u svojim delima istakli Marks i Engels, a predsednik Mao u svojim komentarima. IMAJU LI ZAKON VREDNOSTI I ZAKON PLANSKE PROPORCIONALNOSTI RAZLIČITI SADRŽAJ? Ja sam jednom prilikom na sastanku u svom govoru izneo da, prema mome shvatanju, kada se kaže da privreda treba upravljati ne administrativnim meto- dama već ekonomskim metodama, nikako ne znači da uopšte nisu potrebne ni- kakve administrativne mere, već znači da nisu potrebne jednostrane administra- tivne mere koje se suprotstavljaju objektivnim ekonomskim zakonima. Neki ljudi su me pitali našta sam mislio pod tim zakonima. Kažem: u hiljadu i deset hiljada zakona, prvi je zakon vrednosti (naravno, kada je reč o ekonomskim zakonima, ne uključujući zakon klasne borbe, ne uključujući zakon osnovnih društvenih suprotnosti izmedju nadgradnje i ekonomske osnove, izmedju proizvodnih odno- sa i proizvodnih snaga, itd.; a ne uključujući ni osnovni ekonomski zakon o kome je govorio Staljin, zbog atoga što, prvo, još uvek ima polemika o samom prikazu osnovnog ekonomskog zakona, a zatim, zato što za ono što neki nazivaju osnov- nim ekonomskim zakonom Vunjin kaže da su osnovna sistemska pitanja društ- va). Medjutim, ima ljudi koji kažu da sam ja u ovoj rečenici zakonom kapita- lističke robne privrede zamenio »zakon planske proporcionalnosti« socijalističke planske privrede. Oni kažu da planski zakon proporcionalnosti, na sreću, nije proporcionalnost vrednosti o kojoj mi govorimo, već je proporcionalnost upot- rebne vrednosti. A ja mislim da po ovom pitanju nisam ja onaj koji greši već su to oni koji mene kritikuju. Kakva je proporcija proporcionalnost zakona upotrebne vrednosti? Ona pred- stavlja: utrošak uglja da bi se proizvela jedna merna jedinica elektriciteta, utrošak koksa da bi se iskalila jedna tona gvoždja, kolika se dužina gvozdenih šina od- redjene težine može izvaljati iz jedne tone čelika, koliko proizvesti mašina od- redjenog tipa, itd. itd., odnosno uspostavljanje materijalne proporcije između proizvodnih sektora uglja, struje, čelika, mašina, itd na osnovu gore navedenih različitih tehničkih normi. Ali, ovakva proporcija količine upotrebnih vrednosti, proporcija materijala ili materijalnih normi, predmet je proučavanja gradjevinsko tehničkih nauka, a tek je, ovim materijalnim proporcijama odgovarajuća, proporcionalnost iznosa vred- 219 nosti, predmet proučavanja ekonomske nauke. Da sada pogledamo kako Marx posmatra proporcionalnost sektora socijalis- tičke planske privrede i da li on, na kraju krajeva, misli na proporcionalnost upot- rebnih vrednosti ili na proporcionalnost vrednosti. Mi smo napred već naveli staje Marx rekao u trećoj knjizi »Kapitala«. Osim toga, Marx je u »Eseju o novcu« u knjizi »Program Kritike političke ekonomije (nacrt)« rekao: »Sa pretpostavkom kolektivne proizvodnje, vreme se odredjuje, naravno, prema starom smislu, da bi se očuvala njegova priroda ... Na kraju, sva ekonomija završava zaključkom ekonomije vremena ... Ekonomija vremena kao i planska raspodela radnog vremena različitim sektorima proizvodnje, još uvek je najvažniji ekonomski zakon društva koje počiva na kolektivnoj osnovi. Moglo bi se čak reći da je ovo zakon najvišeg stepena«. Sve ovo gore navedeno Marx je rekao u vezi sa pitanjem proporcionalnosti izmedju raznih proizvodnih sektora komunističkog društva, odnosno, u vezi sa pitanjem sadašnjeg takozvanog »za- kona planske proporcionalnosti«, ali očigledno, on nije govorio o proporcional- nosti upotrebnih vrednosti, već o proporcionalnosti količine rada, to jest propo- rcionalnosti vrednosti. Naravno, proporcionalnost iznosa vrednosti svakako ne isključuje proporcio- nalnost iznosa upotrebnih vrednosti, jer Marksova teorija vrednosti rada ima za pretpostavka dve osobenosti proizvoda: vrednost i upotrebu vrednost; a misli se na onu vrednost koja je srazmerna upotrebnoj vrednosti odredjenog iznosa i kva- liteta, ili, kako kaže Engels: »Vrednost je odnos cene proizvodnje prema efektu proizvodnje.« Samo, ovo je nešto sasvim drugo od apsolutne proporcionalnosti upotrebnih vrednosti. Izgleda da su neki drugovi pomešali pitanje cilja društvene proizvodnje sa eko- nomskim pitanjima ili sa pitanjem predmeta ekonomske nauke. Cilj proizvodnje u kapitalističkom društvu je vrednost, a ne upotrebna vrednost (vrednost kao cilj isto je što i eksploatacija rada bez naknade kao cilj); cilj socijalističke društvene proizvodnje je proizvodnja upotrebnih vrednosti koje će zadovoljiti potrebe či- tavog društva, odnosno proizvodnja samih materijalnih dobara, a ne vrednosti. Ovo je sve u potpunosti ispravno. No, to samo objašnjava razliku u društvenim sistemima, a ne govori uopšte o samoj ekonomiji. Iako su društveni sistemi raz- ličiti, iako su različiti ciljevi proizvodnje ili proizvodni zadaci, predsednik Mao je ipak vrlo dobro rekao: »Ako se ne reši pitanje metoda, zadatak je samo gomila glupih naklapanja.« Da bi se postigao cilj socijalističke društvene proizvodnje, da bi se ostvario taj zadatak, treba i dalje razvijati ekonomiju, a Marx kaže da »svaka ekonomija na kraju završava zaključkom ekonomije vremena«, odnosno, kako za relativno kratko vreme proizvesti relativno mnogo materijalnih dobara. Kapita- lističko društvo kroz eksploataciju zaposlenog rada i merama tržišne robne raz- mene, dolazi do traženog cilja viška vrednosti; socijalističko društvo uštedom u vremenu i planskom raspodelom radnog vremena na različite sektore proizvodnje postiže cilj proizvodnje još više još boljih proizvoda. Prema tome, i kapitalističko društvo i socijalističko društvo moraju da govore o zakonu vrednosti, iako su, kao što smo napred napomenuli, ovo dva po prirodi sasvim različita zakona vrednos- ti. Otud možemo čak pretpostaviti da je u socijalističkom društvu bilo rečeno samo daje zakon vrednosti »jedna velika škola«, a da nije bilo rečeno, daje upot- rebna vrednost »jedna velika škola«. Specijalnim istraživanjem upotrebne vred- nosti bavi se nauka o robi, a ne ekonomska nauka, to jest tehnička nauka, a ne društvena nauka. Medju ekonomistima »zakon planske proporcionalnosti« se posmatra samo kao materijalna proporcionalnost ili proporcionalnost upotrebnih vrednosti, a ne poklanje se pažnja ili se potpuno poriče proporcionalnost vrednosti. Ovakav je stav sada široko razprostranjen. Na primer, u diskusijama se javljaju ljudi koji insistiraju na tome da cena proizvoda treba da se čvrsto drži utvrdjene veze sa 220 njegovim materijalnim iznosom (upotrebna vrednost), a da ona ne treba da opada srazmerno padu njegove vrednosti. To drugim rečima znači da cena u osnovi tre- ba da oličava upotrebnu vrednost proizvoda i da se, ako se upotrebna vrednost ne menja, ne menja uglavnom ni cena. Novac je u stvari simbol količine rada i iznosa vrednosti, a ako se cena odredjuje prema ovakvom stavu, novac postaje simbol iznosa upotrebne vrednosti. Ako bi se pošlo odatle, u ekonomskom bi ži- votu ostao samo obračun iznosa upotrebne vrednosti, a ne bi bilo obračuna ko- ličine rada i iznosa vrednosti, a prema tome, »planska proporcionalnost« nacio- nalne privrede ostala bi samo proporcionalnost upotrebnih vrednosti. To onda u celini ispada daje samo upotrebna vrednost jedna velika škola ili daje to škola upotrebne vrednosti (u evropskim jezicima ova dva pojma su predstavljena istom reči »škola«). Prema teoriji reprodukcije koju je objasnio Marx u »Kapitalu«, ukupni pro- izvod društva se deli na tri velika dela: prvi deo služi za kompenzaciju utrošenih sredstava za proizvodnju u procesu proizvodnje (odnosno, onaj deo proizvoda koji je predstavljen slovom »C«); drugi deo služi za kompenzaciju sredstava za život koja utroše zaposleni (odnosno, onaj deo proizvoda koji je predstavljen slo- vom »V«). Ova dva dela proizvoda moraju se kompenzirati istom vrednošću; u suprotnom bi mogao biti poremećen materijalni nadomestak u procesu društvene reprodukcije, to jest, mogla bi da se ne sačuva ni prosta reprodukcija. Samo se preostali treći deo, odnosno proizvod koji zaposleni u državnim preduzećima proizvedu za društvo (onaj deo proizvoda koje je predstavljen slovom »M«), u so- cijalističkom društvu može bez naknade predati državi (u kapitalističkom društvu to je eksploatacija za kapitalistu). Kroz gornju analizu možemo zaključiti: Prvo, u socijalističkom društvu, ne samo što u robnoj razmeni izmedju raz- ličitih sistema svojine treba govoriti o razmeni roba jednakih vrednosti i treba po- štovati zakon vrednosti, već i u razmeni proizvoda izmedju različitih sektora unu- tar sistema svojine čitavog naroda i izmedju različitih državnih preduzeća treba da bude reči o razmeni roba jednakih vrednosti i tu treba da se poštuje zakon vrednosti. Prema tome, nije pravilno opseg delovanja funkcije zakona vrednosti ograničiti na robnu razmenu izmedju različitih sistema svojine, kao što rade mno- gi ekonomisti (naravno, ovde nije reč o zakonu vrednosti spontanog uticaja robne privrede, već se misli na zakon vrednosti socijalističke planske provrede). Drugo, veze ili proporcionalni odnosi izmedju različitih sektora proizvodnje, uključujući i one izmedju sektora za proizvodnju sredstva za proizvodnju i sek- tora za proizvodnju sredstava za život, odnosno, uključujući i proporcionalni od- nos izmedju dve takozvane velike kategorije sektora, u osnovi su proporcionalni odnosi vrednosti ili ujednačeni odnosi iznosa vrednosti koji odgovara odredjenim tehničkim normama (količina društvenog rada). Otuda, ako se ovde ne bi zastu- pala razmena roba jednakih vrednosti i ako se ne bi poštovao zakon vrednosti, mogao bi biti poremećen proporcionalni razvoj nacionalne privrede. Treće, što se tiče »Kapitala«, ne samo što je njegova metodologija primenljiva u socijalističkoj političkoj ekonomiji, već ima i mnogo osnovnih principa koji su, ako se eliminiše eksploatacioni karakter kapitalističnih proizvodnih odnosa i ana- liza uloge spontanih uticaja robnog tržišta, takodje primenljivi i u socijalističkoj političkoj ekonomiji. Jedan praktičan primer medju njima je i kompenzacija jed- nakih vrednosti kod sredstava za proizvodnju i sredstava za život koju smo na- pred naveli. O ovom pitanju govorio je već Lenjin, kada je kritikovao Buharinov stav poricanja socijalističke političke ekonomije. Lenjin je smatrao da će i u ko- munističkom društvu biti potrebna politička ekonomija, pre svega zato da bi se ispitao proporcionalni odnos (C +M) sektora za proizvodnju sredstava za proiz- vodnju i »V« sektora za proizvodnju sredstava za život, kao i proporcionalni od- nos akumulacije i potrošnje. Upravo su ova dva proporcionalna odnosa bitan sa- 221 držaj teorije reprodukcije iz Marksovog »Kapitala«. Zato mislim da je pogrešno to što neki drugovi kažu da je prihvatiti ovaj deo osnovnih principa iz »Kapitala« u socijalističku političku ekonomiju, revizionistička tendencija. PREUVELIČAVANJEM ISTINE STIĆI U SUPROTNOST Lenjin je rekao: »Učinjeno je da jedna nova politička (i ne samo politička) ide- ja izgubi svoju reputaciju, da joj se nanese šteta, da se najefikasnijim metodama, pod imenom njene zaštite, ona dovede u potpuno apsurdnu situaciju. Jer, ako se preterano govori u nekoj istini, ako se ona preuveliča i ako se ona primeni van granica u kojima se može realno primenjivati, ona može biti dovedena u sasvim besmislenu situaciju i, šta više, u takvim uslovima ona može biti pretvorena u potpuni apsurd.«. On je još rekao: predpostavimo da je »to neosporna istina. Ipak, samo ako se napravi jedan mali korak previše, to je kao da je u istom pravu ispružen još jedan mali korak, a istina se može pretvoriti u grešku.« Na primer, cilj kapitalističke proizvodnje je vrednost a ne upotrebna vrednost; cilj socijalističke proizvodnje je upotrebna vrednost, a ne vrednost. Trebalo bi reći: »Ovo je neosporna istina«. Medjutim, dovoljno je da se o ovoj istini pre- terano govori, da se preuveliča funkcija upotrebne vrednosti u ekonomskom ži- votu socijalističkog društva, pa da se otud preuveliča i njen položaj u socijalitičkoj političkoj ekonomiji; naročito ako se preuveličava izvan okvira ciljeva društvene proizvodnje, pa da se zakon upotrebnih vrednosti pretvori u »veliku školu«, i da preuzme ulogu »velike škole« zakona vrednosti, pa se može desiti i da nauka o robi zauzme mesto političke ekonomije. Na primer, ako se društvena proizvodnja organizuje svesno i planski, a to je prema onome što kaže Engels, prvobitno bio dogadjaj koji je označio da je ljudska vrsta konačno »napustila životinjski svet i da je iz uslova za egzistenciju životinja ušla u uslove za egzistenciju pravog čoveka«, možemo reći da su planska privreda i socijalizam sinonimi i da nema socijalizma ako se napusti planska privreda. I ovo je takodje »neosporna istina« i čini se da se ne bi moglo preterati, čak ni ako bi se još jače naglasila. Medjutim, ako subjektivni planovi ne poštuju objektivne zakone, ako napuste marksističku teoriju vrednosti rada, napuste princip razme- ne roba jednakih vrednosti, napuste zakon vrednosti, i napustivši sve ovo krenu za takozvanim »zakonom planske proporcionalnosti« i apsolutizuju »zakon plan- ske proporcionalnosti« učinivši da se on uspne nad sve ovo, pa zatim ne posmat- raju proporcionalnost izmedju sektora kao proporcionalnost društveno potreb- nog rada i proporcionalnost vrednosti, već je posmatraju samo kao ili uglavnom kao proporcionalnost upotrebnih vrednosti, kao rezultat se dobija da tehnološko tehničke norme zamenjuju balans društveno potrebnog rada izmedju različitih sektora proizvodnje (uključujući balans materijalizovanog rada i živog rada), za- menjuju balans vrednosti, pa otud mogu delovati suprotno principu razmene roba jednakih vrednosti. Rezultat je stezanje do suprotnosti »zakona planske pro- porcionalnosti« odnosno, dolazak na put podrivanja planova i gubljenja propo- rcionalnosti. Na primer, protiviti se radu prema ekonomskim zakonima kapitalizma, pro- tiviti se oslobadjanju privrede, što za marksizam u osnovi predstavlja neopozivu dužnost i obavezu, isto tako je »neosporna istina«, za koju se čini da, bez obzira kako bila naglašavana, ne može biti pogrešna. Ali, ukoliko se ne priznaje da osim zakona vrednosti kapitalističke robne privrede i ako se poistoveti propaganda ili isticanje zakona vrednosti socijalističke planske privrede sa propagandom ili is- 222 ticanjem »oslobadjanja«, itd., pošto je postojanje zakona vrednosti objektivna stvarnost i ukoliko tebe nije briga za njega, on će možda da se pobrine za tebe, pa je prema tome moguće samo, ili i dalje zatvorenih očiju poricati postojanje objektivnog zakona, što nanosi štetu praktičnom radu, ili ne mogavši na prizna- vati postojanje objektivnog zakona, pod izgovorom »upotrebe« i »ograničenja« priznavati i, šta više, primenjivati zakon vrednosti kapitalističke robne privrede, odnosno onaj zakon vrednosti koji podizanjem ili spuštanjem cena stimuliše ili guši proizvodnju i potražnju, što će reči da se opet stiglo do suprotne strane stvari. Na primer, mi iz aspekta teorije vrednosti treba da podržimo teoriju mark- sizma-lenjinizma i teoriju Mao-Cetunga; to je još više »neosporna istina«. Med- jutim, ukoliko mi ne poznajemo u potpunosti sve što su Marx, Lenjin i predsed- nik Mao rekli u različitim situacijama o ovom pitanju, već smo ovladali samo nečim što je rečeno u nekoj prilici i u nekom smislu i što objašnjava samo jednu stranu stvari, onda mi, i ako subjektivno posmatrano ispoljavamo vlastite dobre namere i mislimo da podržavamo njihovu teoriju i da objašnjavamo njihovu teo- riju (na primer, kada je Engels rekao daje vrednost odnos cene proizvodnje mark- sista i kasnije je i sam porekao ovu svoju misao; ili, opet kao primer, kada je Marx govorio o odredbama vrednosti, a ne o zakonu vrednosti; ili, opet na primer, kada je predsednik Mao rekao da je zakon vrednosti »jedna velika škola«, to je bilo rečeno u jednom specijalno odredjenom vremenu i u specifičnim okolnostima, to jest bilo je upereno na »komunističku struju«, itd. itd.), u stvari prolazeći od pod- rške, stižemo na suprotnu stranu i postajemo stvarno oni »koji koriste pojedinač- no u službi celine«, odnosno, iskrivili smo provobitan smisao Marxa, Lenjina i predsednika Maoa. Preuveličavanjem istine, stigli smo do njene suprotnosti; zato što smo apso- lutizovali relativnu istinu, zato što nismo svestrano upoznali problem, istina je postala neistina, postala je zabluda. 16. decembra 1964. godine, napisano je prvih pet poglavja 17. marta 1965. godine, završena je redakcija ispravki NAPOMENA: Navodi u tekstu su obeleženi prema kineskim izdanjima. »Ekonomska istraživanja« broj 11/1978 NA PR VOJ STRANI U R UKOPISU STOJI: Drugu Koracu, od Sun Jefanga 27. novembar 1978. 223 Sun Jefang TREBA S PUNIM PRAVOM I NEUSTRAŠENO OVLADATI SOCIJALISTIČKIM PROFITOM »Četvoročlana banda« sastavljena od Vanga, Džanga, Djiangove i Jaoa, koja je donela nesreću i propast čitavoj zemlji i narodu, da bi minirala diktaturu pro- letarijata i ponovno vratila kapitalizam, svim silama zamagljujući granicu izmed- ju dobra i zla, nazivala je klevetnički sva socijalistička preduzeća koja ostvaruju ekonomsku računicu i koja zemlji donose profit »onima koji stvaraju materijalnu osnovu za restauraciju kapitalizma« i »onima kojima upravlja profit«. Oni su ši- rili reakcionarnu krivu teoriju da je »kriv onaj koji stvara profit, a ispravan onaj koji gubi novac«, kao da već samo stvaranje profita znači kapitalizam, a tek samo vraćanje vrednosti u novcu - socijalizam. Pod subverzivnom delatnošću »četvo- rice bande«, došlo se dotle da su se ljudi plašili da govore o profitu, jer je izgledalo da su počinili nekakav zločin već samim tim što bi spomenuli profit. Još krajem pedesetih i početkom šezdesetih godina politički prevaranti i intriganti, Čen Boda i tajni agent Kvomintanga Čang Čun Cao, manifestovali su na sve strane svoje »komunističko opredeljenje«, negirajući delovanje zakona robe i zakona vrednos- ti u socijalističkom razdoblju, negirajući princip raspodele prema radu, i samo- voljno su ocrnjavali socijalistička preduzeća koja su donela profit, pod izgovorom da se suprostavljaju »vlasti profita«. U ono vreme, zaistaje bilo teško kadrovima koji su bili zaduženi za finansijske i dohodovne poslove. Sef sektora za finansijske poslove jednog napredno preduzeća iz Šangaja mi je pričao: »Zadatak preduzeća da donosi profit je krut zadatak, koji nedopušta da zafali ni jedan bakarni novčić. To je zadatak koji se mora ispuniti. Ali, to je nešto što se sme samo uraditi a nesme se spomenuti.« U to vreme, kada sam ga saslušao, osetio sam iznenadjenje: zarje moguće daje ispuniti dužnost prema državi postala stvar zbog koje se oseća griža savesti?! U takvim uslovima, nivo profita koji su donosila neka preduzeća je opao, u ne malom broju preduzuća došlo je do gubitaka, a bilo je i takvih koja su mogla da prežive jedino tako što su u drugim periodima zavisila od pomoći države. Ovakvo nenormalno stanje stvari u vreme kada su sa strane vrebale »če- tiri štete«, što se više širilo postajalo je sve žešće. U predvečernje dane kada je uhvaćena »četvoročlana banda«, nacionalna privreda naše zemlje već je došla do ivice propasti. A to što u takvoj situaciji, »četvoročlanoj bandi« još nije omrznulo da i dalje brez prekida trabunja o tome kako »vladavina profita« još uvek nije iskritikovana do kraja, zaista je vrhunac, apsurda! Posmatrano sa teoretske strane, to što su oni ocrnili profit socijalističkih pred- uzeća, baš kao i što su negirali da u socijalističkom društvu još uvek treba da po- stoji roba, novac, vrednost, raspodela prema radu i druge slične kategorije, pred- stavljaju ideju naturalne privrede autarhičnog feudalnog društva. Ovakve natural- no privredne ideje Čan Bodaa, već su 1959. godine naišle na kritiku predsednika Maoa. Posmatrano iz političkog ugla, oni su širili ovakve ideje da bi uzburkali na- rodne mase i tako sabotirali nacionalnu privredu, a kasnije krivicu preneli na dru- goga i time na silu i bezpravno oteli vlast u partiji. Mi moramo da u borbi za raskrinkavanje i kritiku »četveročlane bande«, jasno razgraničimo ispravne i po- grešne kurseve, ispravne i pogrešne ideje, i ispravne i pogrešne teorije, da obelo- danimo njihovu zaveru i pokrenemo mase da s punim pravom i neustrašivo uzmu u svoje ruke profit socijalističkih preduzeća. 224 Kada sam se 1963. godine okomio na ovakve reakcionarne teorije i zablude 0 naturalnoj privredi Čen Bodaa, Džang Čunćaoa i nekih drugih, napisao sam jedan referat za internu upotrebu: »Profit norme u socijalističkoj planskoj privre- di» (nadalje u tekstu skraćeno pod nazivom »Profit«). Centralna ideja tog mog referata je: treba jasno povući granicu izmedju profita socijalističkih preduzeća 1 profita kapitalističkih preduzeća, boriti se protiv koriščenja stava prema kapi- talističkom profitu da bi se istim stavom tretirao profit socijalističkih preduzeća; treba ulagati napore da se gubici pretvore u povećani profit, da se povrati repu- tacija normi socijalističkog profita. Na kraju su Čen Boda i »četvoročlana banda« u više navrata dohvatili ovaj referat i pisali na sve strane članke, pokrenuvši tri puta u novinama i časopisima svekineskog karaktera talase kritike, pretvarajući ovaj referat u prototip »vladavine profita«. U vreme zastranjivanja Cen Bodaa i »četvoročlane bande«, bilo mije na silu oduzeto pravo da istupam, pa tako nisma imao načina da odbranim svoje gledište, a ni akademski krugovj, naravno, nisu mogli da o ovom pitanju pokrenu razboritu diskusiju. Danas su Čen Boda i »čet- veročlana banda« već počišćeni na otpad istorije, i partija nas ponovo poziva da gubitke pretvorimo u profit. Sada, kada ponovo čitam moj referat o profitu, iako osećam da u njemu ima nedostataka, pa čak i grešaka ipak mislim da osnovna ideja ovog referata, gledište o samom profitu, još uvek stoji (greška je u pitanju novčanih nagrada, a o tome ću govoriti u poslednjoj tačci izlaganja). Danas, kada smo ovladali smernicama kojima lečimo čitavu zemlju, to da li preduzeće ima ili nema profita, da li je profit mali ili veliki je veoma važno pitanje. Vidim da je neophodno da još jednom teoretski jasno obrazložim sva pitanja koja se tiču sicijalističkog profita. 1. ŠTA ZNAČI PROFIT Da bi se rasčistilo ovo pitanje, prvo se valja pozabaviti pitanjem šta je to profit u socijalističkoj povredi, kakvo svrhu treba da ima profit u administrativnom sis- temu socijalističke planske privrede. Profit je jedan deo materijalne vrednosti koju proizvedu radnici zaposleni u sektoru materijalne proizvodnje. Vrednost koju proizvedu zaposleni u proizvod- nom sektoru delu se na tri sastavna dela: prvi deo je naknada za materijalni ut- rošak u procesu proizvodnje, odnosno nadoknada za troškove za nepokretna sredstva i troškove sirovina, a to je ono što odgovara nepromenljivom kapitalu u Marxovom »Kapitalu« odnosno onaj deo vrednosti proizvoda koji je izražen slovom (C) na nemačkom jeziku. Drugi deo su plate koje se raspodeljuju zapo- slenima, a to znači sredstva za život koja društvo raspodeljuje zaposlenima i nji- hovim porodicama, a to odgovara onome što Marx u »Kapitalu« naziva promen- ljivim kapitalom, tj. onome delu vrednosti proizvoda koji je na nemačkom jeziku izražen slovom (V). Gore pomenuta dva dela, kada se sastave, čine ono što se na- ziva cenom koštanja. Preostali, treći deo, odgovara onome što Marx u »Kapitalu« izražava slovom M, odnosno predstavlja onaj deo vrednosti proizvoda koji se na- ziva viškom vrednosti. U kapitalističkom sistemu, profit je upravo ovaj promen- ljiv oblik viška vrednosti. Staljin je drugi deo materijalnih dobara koja proizvedu zaposleni u socijalističkim preduzećima - platni deo (V) nazivao proizvodom koji radnici proizvedu »za sebe«, a treći deo - višak vrednosti (M) nazivao je proiz- vodom »rada za društvo«. Ovo Staljinovo gledište vrlo je ispravno! Tako je u so- cijalističkom društvu profit novčani izraz vrednosti proizvoda koju zaposleni u proizvodnom sektoru stvore za društvo. A sada ćemo proanalizirati kako treba 225 da u socijalističkom društvu tretiramo tri dela (C), (V) i (M) ukupnog društvenog proizvoda. Počećemo prvo od (C). Već smo ranije rekli da (C) predstavja utrošak za ne- pokretna stredstva i sirovine. Prateći napredak savremene nauke i tehnologije, sve više se povećava vrednost napokretnih sredstava, odnosno mašina i opreme, uve- ćavaju se proizvodne snage, pa se sve više povećava i obim utrošaka za sirovine. To je ono što je Marx nazvao objektivnom tendencijom neprekidnog, organizo- vanog rasta. Medjutim, naši subjektivni napori moraju uvek biti usmereni tome da se putem povećanja proizvodnje i ekonomičnosti, borimo za što je moguće veće smanjenje dela (C), da se borimo da uz što manji materijalni utrošak pro- izvedemo novije proizvode. Sada ćemo se ponovo vratiti na drugi deo vrednosti proizvoda, odnosno na platni deo. Prateći razvoj proizvodnih snaga, životni standard ljudi u socijalistič- kom društvu, uključujući i životni standard zaposlenih u sektoru materijalne pro- izvodnje, mora se neprekidno podizati. Ali, kao prvo podizanje standarda zapo- slenih u sektoru materijalne proizvodnje odražava se samo kroz povećanje ko- ličine stvari koju oni potroše, dok se pritom ne povećava neizostavno i obim vred- nosti proizvoda ovoga dela. Prema tome, ni proporcija (V) u novo proizvedenoj vrednosti (V + M) se ne povećava neizostavno, već se treba boriti da se ona sma- nji. Drugo, podizanje životnog standarda naroda, ne manifestuje se samo kroz razvoj industrije, poljoprivrede, saobraćaja, transporta i drugih grana sektora ma- terijalne proizvodnje, već se manifestuje još više kroz podjednako opšte podizanje standarda povećanog broja ljudi koji rade u oblasti vanmaterijalne proizvodnje, zaposlenih u oblasti nauke, kulture, obrazovanja, zdravstva i ostalim raznim gra- nama uslužnih delatnosti. Povećanje udela ljudi koji rade u uslužnim delatnos- tima vanmaterijalne proizvodnje (u uslužnim delatnostima u širem smislu) u ukupnom broju zaposlenog stanovništa je važan pokazatelj razvoja proizvodnih snaga savremenog društva i bogatog života. Medjutim, ljudi .u vanmaterijalnoj proizvodnji žive zaviseći od sredstava za život koja proizvedu zaposleni u sektoru vanmaterijalne proizvodnje, tj. zavise od dela (M) vrednosti proizvoda koji pro- izvedu zaposleni u sektoru materijalne proizvodnje. Znači, izdržavaju se od pro- fita izraženog novecem. To zapravo znači da prvi deo (C) i drugi deo (V) treba nastojati smanjiti, i tek onda treći deo (M) može da se uveća. Na kraju, da bi se još više razvile proizvodne snage, da bi se proširila reprodukcija, mora se povećati i akumulacija, jer i akumulacija dolazi iz trećeg dela (M). Prema tome, razvoj pro- izvodnih snaga i ukupan porast životnog standarda naroda znači da se »rad za sebe« zaposlenih u sektoru materijalne proizvodnje smanjuje, a to znači da se smajuje proporcionalno učešće proizvoda proizvedenog za sebe u ukupnom društvenom proizvodu, odnosno da se smanjuje proporcija (V) Istovremeno, to se ispoljava i kao porast »rada za društvo« zaposlenih u proizvodnji, povečanjem proizvoda proizvedenog za društvo, odnosno dela (M), naima da se povećava pro- porcija profita izraženog novcem. Osim toga, u socijalističkom društvu, porast životnog standarda zaposlenih postiže se na dva načina: povećavajem plata i snižavanjem cena. U našoj zemlji 0 ove dve stvari jedinstveno odlučuje država, a nije na svakom preduzeću da o njima samo odlučuje. Kada je u pitanju svako, pojedinačno preduzeće, treba ula- gati napore kako bi se poboljšala organizacija upravljanja, kako bi se na osnovu uvodjenja tehničkih novina povećala produktivnost rada, kako bi se relativno pa stoga i apsolutno smanjio utrošak živog rada, odnosno smanjila proporcija (V). Sve u svemu, bez obzira da li je reč o ukupnom proizvodu čitavog društva, ili je reč o ukupnom proizvodu nekog pojedinačnog preduzeća, što su delovi (C) 1 (V), odnosno ono što se naziva cenom koštanja, niži, tim bolje; što je niža cena koštanja, povećava se profit koji donosi preduzeće, a to istovremeno znači da se 226 povećava i »rad za društvo« zaposlenih u preduzeću, odnosno da se povećava proizvod proizveden za društvo. S toga, pošto se slažemo da je bolje ukoliko je cena koštanja proizvoda niža, to znači da se u isto vreme moramo složiti da je bolje što je veći profit preduzeća. U uslovima nepromenljivih cena, smanjiti cenu koštanja proizvoda ili povećati profit znači upotpunosti govoriti o istoj stvari raz- ličitim recima. Biti spreman govoriti samo o smanjenju cene koštanja, a ne biti spreman govoriti o povećanju profita, potpuno je besmisleno izvrdavanje. Mi mo- ramo s punim pravom i neustrašivo da ovladamo profitom socijalističkih pred- uzeća. Smanjenje cene koštanja (C + V), povećanje stvorenog profita, povećanje »rada za društvo« i proizvoda proizvedenog za društvo (M), treba da budu glavni pokazatelji dobrog ili lošeg upravljanja preduzećem. Ali, s tačke gledišta Čen Bodaa i »četvoročlane bande«, kao i njima slični, po- stalo je kriminalni čin ako se socijalističko preduzeće bori za smanjenje cene koš- tanja, za povećanje proizvoda proizvedenog za društvo, za povećanje profita; iako su se svi oni izdržavali na račun profita zaposlenih u sektoru materijalne proiz- vodnje i, šta više, pored formalne plate hteli da protiv zakonito prisvoje i državni novac. Van Hunven je za nešto više od tri meseca, koliko je proveo u Šangaju proćerdao dvadeset i nešto hiljada juana državnog novca. Djang Ćing je u Tjen- cinu šila, koristeći u velikim količinama državni novac, takozvanu »Djang Ćing odeću« koju je poklanjala. Koji od tog novca nije bio iz državne blagajne, koji nije bio od profita koji donose socijalistička preduzeća? Ako kažemo da odvaj- kada feudalne birokrate i skolastičari nisu izgovarali reč »novac«, već su ga na- zivali »ova stvar«, to samo označava lažnu finoću i uzvišenost feudalnih birokrata i skolastičara da bi se pokazala njihjova » rafiniranost«, a time ustvari prikrila eksploatacija po narodu od strane feudalnih zemljoposednika i birokrata - to je jednostavno čista hipokrizija. Pa prema tome, Čen Boda, »četvoročlana banda« i njima slični su ocrnjavali profit socijalističkih preduzeća onako kako smo to na- pred već opisali, da bi uzburkali narodne mase, napravili ideološku zbrku, i time podrili nacionalnu privredu, a zatim to pripisali drugima i na silu i bezpravno preoteli vlast u partiji. t 2. OCENA »OBAVEZNOG PROFITA« Kao rezultat, Čen Boda i »četvoročlana banda« su u drugom vremenskom pe- riodu mahali »vladavinom profita« i tom »etiketom srama« plašili ljude, a tom »močugom« udarali po ljudima. Tako je »profit« postao zabranjena oblast, a tako su i finansijski poslovi u preduzeću postali »nečisti poslovi« koji se samo mogu raditi, a o kojima se ne sme govoriti«. Ni teoretičari se nisu usudjivali da s punim pravom, hrabro kažu nešto u korist »profita«. Medjutim, kako je to jedan veoma važan posao koji se mora raditi, a kako je to nekad nemoguće izbeći da se spo- mene »profit«, konačno, nemoguće je ne reći nekoliko reči u korist »profita so- cijalističkih preduzeća«. Zbog toga je u jednom veoma dugom vremenskom pe- riodu postojala ovakva izreka: »Vladavina profita« i »borba isključivo za profit« naravno da nisu u redu, ali je ipak potrebno da socijalističko preduzeće isplanira da postigne »obavezan profit« ili »zakonit profit«? Šta je to što se zove »obavezan profit« ili »zakonit profit«? Da li to ukazuje na količinu profita ili ukazuje na pri- rodu profita? Ako to označava količinu profita, da li to onda predstavlja 10% ili 20% ili 30% ...? »Obavezan profit« je jedan elektički naziv »mirnog srednjeg toka«. Predpostavimo daje profitna stopa u nekoj struci obično 20%; tih 20% je »rad za društvo« svih zaposlenih u toj struci, njihov proizvod proizveden za društvo. 227 Zar je moguće da zaposleni u svakom preduzeću ove struke ne treba da se bore da njihovo vlastito preduzeće, kao i čitava struka, pod premisom unapredjivanja organizacije upravljanja, uvodjenja tehničkih inovacija i tehnološke revolucije, podizanja produktivnosti rada i smanjenje cene koštanja, proizvede više proizvo- da za društvo, državi donese više profita i da veći doprinos, već treba da »mirno plivaju srednjim tokom« i zadovoljavaju se konstantnom profitnom stopom od 20%? Kada je u pitanju čitava zemlja, profit koji donose državna preduzeća je glavni deo finansijskih prihoda zemlje. Zar je moguće da naš finansijski sektor ne treba da, pod premisom unapredjenja proizvodnje i stalnog godišnjeg podizanja život- nog standarda čitavog naroda, traži da profit koji donose preduzeća, a kao rezul- tat i finansijski prihod država, budu nešto veći ako je to moguće, već treba da se zadovlji »obaveznim profitom«? Zar treba dozvoliti da nivo finansijskih pri- hoda države večno ostane na istom nivou? Mislim da će se većina ljudi složiti da je, pod gore navedenom premisom, bolje što je profit koji donosi preduzeće, a kao posledica toga i ovaj deo prihoda državnih finansija veći, i da nikako ne može biti suprotno. »Obavezni profit« ili »zakonit profit« ne samo što je neodredjen i nejasan kao verbalni izraz pojma, već šteti i u praktičnom radu. Ja sam 1963. godine u re- feratu »Profit« napisao: »Nemamo načina da kvantitativno odredimo koliki je postotak profita koji preduzeće može da zaradi svake godine, da bi se smatralo da je unutar okvira »obaveznog« i da je on socijalistički, a koji postotak treba da predje da bi se smatralo da je izašao iz okvira »obaveznog« i da tako može da se pretvori u revizionistički ili kapitalistički. Prateći poziv partije »da se gubitci preokrenu u viškove«, zaposlene u preduzećima boli glava zbog etikete »preduz- eće s gubitcima« i uglavnom energično zahtevaju da im se što pre skine ta etiketa. Ali čim im se skine etiketa »preduzeća s gubitcima« i čim postignu »obavezni profit« srce im dodje na svoje mesto i popusti elan. To je odraz u praksi ideje da se od socijalističkog preduzeća zahteva samo »obavezan profit«. 3. KONCEPT ZBRKE Pošto su Čen Boda i »četvoročlana banda« u tako dugom vremenskom perio- du razmahivali štapom »vladavine profita« i lepili etikete kako su hteli, a »profit« pretvorili u »zabranjenu oblast«, većina ljudi koji se bave teoretskim ispitivanji- ma i onih koji rade u praksi, nije smela da se približi ovoj »zabranjenoj oblasti«, » nije smela da pomene »povećanje profita«, već samo »smanjenje cene koštanja«, nije smela da kaže da je utoliko bolje ukoliko je veći profit socijalističkog pred- uzeća i smela je da zahteva samo »obavezni profit«. U poslednje vreme odomaćio se još jedan način da se izbegne reč »profit«, tako što se umesto »profit« koristi naziv »akumulacija«. I to što se preduzeća nisu otvoreno i odlučno pozvala da ulažu napore kako bi povećala profit koji donese državi, već je rečeno »treba ula- gati napore da se uveća akumulacija za državu«, opet je jedna vrsta koncepta zb- rke. Ako su kao što je ranije rečeno, profit i cena koštanja koncepti koji se na- zivaju suprotnim, a smanjenje cene koštanja znači povećavanje profita, ili dru- gačije rečeno, ako se povećanjem profita dolazi do smanjivanja cene koštanja, a govori se samo o smanjenju cene koštanja nepominjući povećanje profita, to iz- gleda kao da se u ekonomskoj nauci kopira šaljivi dvosmisleni jezik glumaca ko- mičara. Otuda su akumulacija i potrošnja koncepti koji se nazivaju suprotnim. Kada se, pod premisom da se nivo proizvodnje ne povećava i da se profit ne po- većava, zahteva od zaposlenih da ulažu napore kako bi povećali akumulaciju za državu, to znači da se snižava nivo potrošnje naroda. A ovo je odustupanje od 228 ekonomskih principa socijalizma i istovremeno odstupanje od politike partije i države. Nazivati profit akumulacijom je namerno izbegavanje »zabranjene oblas- ti« odnosno »profita«, a kao i rezultat dobija se neočekivano vrlo loša propaganda odstupanja od ekonomskih principa socijalizma i odstupanja od politike partije i države. Ima nekih autora eseja koji se neusudjuju da otvoreno i odlučno kažu da je ulagati napore da bi se povećao profit koji se donosi državi časno, već kažu da je časno ulagati napore da bi se povećala akumulacija za državu. Naizgled, ova rečenica ne znači ništa loše. Medjutim, ako se pažljivo razmisli, značenje ove re- čenice je da nije časno ako se koriste za potrošnju profit koji donosi preduzeće, odnosno finansijski prihod države. Naravno, ni za koga nije tajna da se veći deo finansijskih prihoda naše zemlje koristi za potrošnju, odnosno za tekuće troškove narodne odbrane i državnih organa, za troškove rada u nauci, kulturi, obrazova- nju, zdravstvu itd., da se koristi za troškove plata svih zaposlenih u sektoru van- materijalne proizvodnje; jednom rečju, veći deo finansijskih prihoda se koristi za razne vrste gore pomenute zajedničke potrošnje i lične potrošnje, a samo se jedan mali deo koristi za akumulaciju. Ako se kaže da je samo akumulacija časna, a da potrošnja nije časna, prema tome nije častan veći deo profita koji zaposleni u preduzećima donose državi. To znači da je zbog izbegavanja reči profit, i nje- govog pretvaranja u akumulaciju, stvorena koncepcijska zbrka, a kao njen rezul- tat, podstaknut je još jedan talas loše propagande. 4. TRI GRANIČNE LINIJE IZMEDJU PROFITA SOCIJALISTIČKIH PREDUZEĆA I KAPITALISTIČKOG PROFITA Zahvaljujući tome što se izbegavao »profit« i što se nije smelo dirnuti u »za- branjenu oblast« profita, koriščenje »obaveznog profita«, »akumulacije« i sličnih koncepta namesto koncepta »profita« postoji, naravno već odavno. Tako sam ja još 1963. godine u referatu »Profit« istakao da ne bi trebalo da namesto ekono- mije koristimo retoriku, da ne treba nepotrebno da iskonstruišemo neku reč koja bi zamenila reč »profit«, već treba da jasno podvućemo suštinsku granicu izmedju profita socijalističkih preduzeća i profita kapitalističkih preduzeća. Ja sam 1963. godine u referatu »Profit« istakao tri granične linije suštinskih razlika izmedju socijalističkog profita i kapitalističkog profita. Iako su Čen Boda i »četvoročlana banda« u okviru čitave zemlje ovaj moj referat pretvorili u kla- sičan primer za kritikovanje »vladavine profita«, iako se od početka do kraja nisu usudili da pomenu ove moje tri granične linije. To samo pokazuje njihov osećaj nesigurnosti. Navodim sada ove tri granične linije, kao što slede: »Prvo, klasna suština profita nija ista. Kapitalistički profit predstavja eksploa- taciju kapitaliste po radniku, dok je profit socijalističkog preduzeća vrednost koju stvore zaposleni u proizvodnom preduzeću za proširenje društvene reprodukcije i zajedničke društvene potrebe. Drugo, cilj i način proizvodnje nisu isti. Cilj kapitalističke proizvodnje je hajka za samim profitom; kapitalista proizvodi robu samo da bi došao do profita, ne- birajući način i sredstva. Cilj socijalističke proizvodnje je stvaranje materijalnih (bogatstava) vrednosti, ali da bi se došlo do tog cilja moraju se spretno koristiti vlastiti načini, podizati produktivnost rada, smanjiti cena koštanja proizvoda, po- većati profit. 229 Treće, način na koji se dolazi do profita nije isti. Kapitalizam dolazi do profita koristeći konkurenciju na tržištu, slobodnu fluktuaciju cena, špekulaciju i druge slične načine. Socijalistički profit ima za preduslov ostvarivanje raznih kurseva centralno odredjene politike, plansku proizvodnju, planirane cene, utvrdjene od- nose saradnje izmedju nabavke i prodaje, najstrožu zabranu špekulacije. U ovak- vim uslovima, do profita se može doći samo putem najpoštenijih tehničkih ino- vacija, unapredjenjem organizacije upravljanja i smanjenjem cene koštanja.« Mislim da su ove tri gornje granične linije uglavnom već jasno istakle suštinsku razliku izmedju profita socijalističkih preduzeća i kapitalističkog profita, a o tome da li su ove tri granične linije precizno iskazane mogla bi da se produbi diskusija. Nadam se da će radnici na teoretskim istraživanjima i radnici iz prakse zajednički izneti neke ocene i korekcije koje bi postale principi koje treba da zajednički po- štuju finansijski radnici i teoretičari u socijalizmu i koji bi sve podstakli da s pu- nim pravom i neustrašivo ovladaju profitom socijalističkih preduzeća i da se bore za povećanje profita koji donose preduzeća in za povećanje finansijskih prihoda države. Organizacija svih naših preduzeća je u skladu sa socijalističkim principima, pa je prema tome profit koji stekne ovakvo preduzeće zakoniti profit socijalističkog preduzeća, kojim treba ovladati hrabro i s punim pravom. Dobro je da ovakav profit bude što veći. Ako se odstupi od gore navedenih principa koje treba za- jednički poštovati, naprimer ako preduzeće krene u proizvodnju ne pridržavajući Spekulativne metode, onda to nije socijalistički profit. Ovakav su profit krali i ra- sipali Van Hunven i Djang Ćing i njima slični, a što je ovakav profit veći, to samo pokazuje da je veći i pritisak koji izdržava narod. Moramo pozvati zaposlene u preduzećima da ponovo uzmu u svoje ruke vlast koju su im ovi oduzeli i da im ne dozvole da i dalje iz radničke klase istiskuju krv i znoj. Čen Boda, »četvoročlana banda« i njima slični kažu da moj referat »Profit« širi seme »vladavine profita« i »bore samo za profit«. Ja mislim da je to kleveta, da je to samo izgovor da bi mi postavila politična zamka. 5. PITANJE OSNOVE ZA FORMIRANJE CENA Medjutim, u istoriji naše socijalističke izgradnje, zaista se desilo »da se radi ako ima profita, a ne radi ako ga nema; da se radi puno ako je profit veliki, a malo ako je profit mali«, bilo je primera takve bezobzirnosti u odnosu na celo- kupni interes države i naroda, primera da se profit grabi onako kako se to radi u kapitalizmu. Naprimer, početkom šezdesetih godina kada je zadatak pomaga- nja poljoprivrede bio veoma urgentan, u vreme kada je proizvodnim tipovima bila potrebna ogromna količina poljoprivredne mehanizacije, postojala je jedna fabrika poljoprivrednih mašina koja je odbacila zadatak odredjen od strane dr- žave, pa nije proizvodila poljoprivredne mašine, već je proizvodila male strugove. Razlog je bio taj što je utvrdjena cena poljoprivredne mehanizacije bila niska, a profit mali paje čak dolazilo i dotle da profita uopšte nema; dok je utvrdjena cena malih strugova bila visoka, a profit velik. Isto tako, u mašinogradnji je bila dosta uobičajena pojava da se veoma rado proizvode kompletne mašine, ali da niko ne želi da proizvodi rezervne delove. Razlog je opet bio taj da se za profit od kom- pletnih mašina vredelo potrudeti, dok je na rezervne delove trebalo utrošiti mno- go rada, a profit je bio mali. Ovo su sve slučajevi koji se često navode kao primeri da bi se kritikovala »vladavina profita« i da bi se suprotstavilo onima koji veličinu profita uzimaju káo merilo o valjanosti organizacije preduzeća. Ljudi često zbog 230 ovakvih pojava okrivljuju samo nedovoljan rad na ideološkom prosvećivanju, i činjenicu da ne vlada politika. Naravno, postoje i ovakvi problemi. Ali zašto cene poljoprivrednih mašina i gvozdenih strugova, kompletnih mašina i rezervnih de- lova, treba da budu nejednake i da se usled toga desi da profita ima ili nema, od- nosno da se javi razlika izmedju velikog i malog profita? Ako bi cene bile malo racionalnije odredjene i ne bi bilo razlike u veličini profita niti dovedeno u pitanje postojanje profita, ne bi bilo materijalne osnove za bezobzirnost u odnosu na dr- žavni plan i za trčanje isključivo za profitom; a zar tada i rad na ideološkom pro- svećivanju ne bi mogao dati još više rezultata? Pošto je davanje pomoći poljoprivredi odgovoran zadatak nacionalne privre- de, pošto se na proizvodnju rezervnih delova utroši mnogo rada, a svaki put kada nedostaje samo jedan rezervni deo čitava mašina mora da »prilegne u svoju rupu«; zašto onda utvrdjivanjem cena stavljati u tako loš položaj poljoprivredne mašine a povoljnije tretirati strugove; loše tretirati rezervne delove, a povoljnije tretirati kompletne mašine? Najčešće je objašnjenje: poljoprivredna mašina je proizvod koji pomaže poljoprivredu, pa joj stoga ne treba utvrditi visoku cenu, strug je roba za potrošnju, a pošto »akumulacija« državi stiže uglavnom iz indust- rije roba široke potrošnje, može mu se odrediti nešto viša cena. I još se kaže da su se, u vreme vladavine imperijalizma, kada se jednom kupila mašina od neke zemlje, rezervni delovi uvek morali kupovati od te zemlje; pa je zato imperija- lizam podizanjem cena rezervnih delova zatvarao »u sendvič« kolonije i poluko- lonije; zato mi, socijalističke zemlje, sada treba da krenemo putem suprotnim od njihovog i da rezervnim delovima odredimo vrlo niske cene; itd, itd. Ukratko, prema ovakvim objašnjenjima ispada da se cene proizvodima odre- djuju ne prema objektivnim ekonomskim zakonima, ne prema vrednosti, već pre- ma subjektivnim zahtevima. To je upravo onakva teorija koju zastupa jedan sov- jetski ekonomski stručnjak, Strumirin, kada kaže: ako cena ne odstupa od vred- nosti, onda nema ni politike cena. Ali, činjenice na sreću pokazuju: ako se ovakva politika ostvaruje odstupanjem cena od vrednosti, rezultat objektivnog razvoja stvari je najčešće taj, da se stigne na suprotnu stranu, na negativnu stranu sub- jektivnih želja. Naprimer, subjektivna želja je davanje važnosti proizvodnji poljoprivrednih mašina i proizvodnji rezervnih delova, ali je ipak rezultat toga što su im odredjene niske cene taj, daje proizvodnja poljoprivrednih mašina i re- zervnih delova postao zadatak koji niko neće da prihvati. Ja mislim daje najbolja politika cena da se svim robama, osim duvana, alkohola i nekih sličnih specijal- nih roba, cene odrede prema vrednosti proizvoda (kasnije u tekstu ja kažem da bi cenu proizvoda, na kraju krajeva, trebalo odrediti prema ceni proizvodnje, ali ovo nije u suprotnosti sa principom utvrdjivanja cena prema vrednosti), a to znači da cene treba odrediti u skladu sa objektivnim ekonomskim zakonima, a ne u skladu sa subjektivnim željama. Odstupanje cena od vrednosti ima još dve loše strane: Prvo, šteta po ekonomsku računicu. Reći da je jeftino ono što je skupo, a sku- po ono što je jeftino, može dovesti do toga da se izgubi objektivan kriterijum eko- nomske računice. Drugo, odstupanje cena od vrednosti može izazvati da se izgubi pravo stanje proporcionalnosti u odnosu pojedinih grana nacionalne privrede. Početkom sedamdesetih godina, »Ženmin žibao« je objavio esej čuvenog Caj Dženga, na temu važnosti poljoprivrede u nacionalnoj privredi, a dokaz je: pro- porcija prihoda od poljoprivrede u finansijskom prihodu države iznosi deset koma nešto posto. Negde u vreme objavljivanja ovog eseja i agencija Sinhua je objavila vest da je jedan proizvodni tip smanjio cenu koštanja proizvoda i pove- ćao dohodak tako što je pridavao važnost ekonomskoj računici. I ovaj je izveštaj na kraju došao do zaključka o značaju poljoprivrede za nacionalnu privredu, na osnovu motiva da dohodak od poljoprivrede učestvuje u finansijskom prihodu dr- 231 žave sa deset koma nešto posto. A predsednik Mao je još negde krajem pedesetih godina izrazio sumnju u tačnost ovog broja od samo deset koma nešto posto ko- liko se kaže da iznosi udeo prihoda od poljoprivrede u finansijskom prihodu dr- žave. Predsednik Mao je jednom, nakon što je pregledao nacrt plana izgradnje nacionalne privrede, postavio ovakvo pitanje radnicima na planskoj statistici: kako ste vi uspeli da izračunate da negde oko dvesto miliona cele in poluradne snage na selu državi doprinosi samo deset koma nešto posto, a da samo sto i ne- koliko desetina hiljada zaposlenih u industriji i saobraćaju državi doprinese preko 80 %? Ustvari ovaj račun je iskrivljen zbog odstupanja izmedju vrednosti i cena! Zahvaljujući veoma niskim cenama poljoprivrednih proizvoda, ako se računa prema cenama, direktan doprinos poljoprivrednih radnika finansijskom prihodu države iznosi samo deset koma nešto posto (računajući samo doprinos od žita- rica). Učešće poljoprivrede u finanskijskom prihodu države, a naročito u nacio- nalnom dohotku, daleko prelazi ovih deset koma nešto posto, ali je prošlo već više od deset godina, a autori članaka još uvek koriste ovu brojku za učešće po- ljoprivrede u finansijskom prihodu zemlje, da bi dokazali značaj poljoprivrede! Ovo pokazuje da se, ukoliko cene odudaraju od vrednosti, mogu potpuno pore- metiti proporcionalni odnosi u nacionalnoj privredi i da se može izgubiti iz vida pravo stanje stvari. Tako je došlo do toga da se značaj poljoprivrede dokazuje var- ljivim brojem, koji pokazuje vrlo mali udeo poljoprivrede u nacionalnoj privredi. Od oslobodjenja na ovamo, vlada naše zemlje već je više puta podizala otkup- nu cenu poljoprivrednih proizvoda, sa ciljem da smanji ili sasvim uništi makaze cena industrijskih i poljoprivrednih proizvoda, nasledjene još iz perioda vladavine imperijalizma i Kvomintanga. Zbog toga ima ljudi koji misle da više ne postoje makaze cena industrijskih i poljoprivrednih proizvoda, a da onaj ko ponovo po- kreće ovo pitanje samo želi da ocrni socijalizam, odnosno da je to napad uperen protiv finansijske politike partije i države. Sada je Centralni komitet partije, na čelu sa predsednikom Hua Guofengom, postavio pitanje regulisanja cena. Pred- sednik Hua, potpredsednik Beng, i potpredsednik Li su u nekoliko zasebnih go- vora posebno istakli pitanje potrebe da se reguliše odnos cena industrijskih i po- ljoprivrednih proizvoda. Ovo je veoma mudra odluka. To je ekonomska mera koja ima odlučujući značaj za stimulisanje poljoprivredne proizvodnje, a naročito za stimulisanje proizvodnje žitarica. U uslovima veoma niskih cena žitarica, kada ispuni zadatak zadovoljavanja potreba ishrane članova komune i zadatak držav- nog otkupa, proizvodni tim je vrlo slabo zainteresovan za veću proizvodnju ži- tarica, ali je zato zainteresovan za druge poljoprivredne kulture kojima može da reši pitanje koriščenja novca (kojima može da poveća svoj novčani prihod u go- tovom), zainteresovan je za domaću radinost, a naročito za transport namalo. Zbog toga je veoma dugom vremenskom periodu pažnja bila usresredjena na ideološko i političko usmeravanja i ne neprekidnu kritiku interesovanja za do- maćui radinost i podcenjivanja poljoprivrede, kritiku napuštanja poljoprivrede radi bavljenja trgovinom, transportom i kritiku drugih sličnih tendencija, ali sve to nije dalo većih rezultata. Razlog je taj, što nisu preduzete i ekonomske mere; tačnije, pošto nije rešeno pitanje koriščenja novca članova komune. Poljoprivreda je baza nacionalne privrede, a žito je blago medju blagom; ali onaj ko se bavi po- ljoprivredom i koji seje žito nemože da reši pitanje »koriščenja novca«. Da li je to razumno? Sada je, što se tiče principa, odredjeno regulisanje odnosa cena industrijskih i poljoprivrednih proizvoda i podizanje cena poljoprivrednim proizvodima; ali, zaostao je još jedan praktičan problem. Pitanje regulisanja odnosa cena industrij- skih i poljoprivrednih proizvoda ustvari je pitanje podizanja državnih otkupnih cena poljoprivrednih proizvoda. Prema tome možemo predpostaviti: ako država svake godine otkupnu cenu poljoprivrednih proizvoda odredi prema vrednosti 232 proizvoda, plašim se da će se povećani izdaci države približki iznosu investicija koje se svake godine ulažu u proširenu reprodukciju. »Ovčija vuna raste na ovci«, a finansijski prihod država, na kraju krajeva, dobija samo iz industrije (uključu- jući saobraćaj i transport) i poljoprivrede. Ako se regulisanje odnosa cena indust- rijskih i poljoprivrednih proizvoda i podizanje otkupnih cena poljoprivrednih proizvoda mora rešiti prebacivanjem svota u državnoj blagajni, onda to nije real- no i nije moguće. Zato što: Prvo, država nikako ne može da bude bez investicija za socijalističku proširenu reprodukciju. Drugo, što ako u uslovima sniženih cena poljoprivrednih proizvoda doprinos poljoprivrede državnim finansijama ioznosi samo deset koma nešto posto, a do- prinos industrije iznosi preko 80 %, to je lažna slika stvari, pošto onih deset koma nešto posto uključuje samo komunalno žito, tj. dolazi od poreza na poljoprivre- du, a ne uključuje deo od otkupa poljoprivrednih proizvoda, odnosno ne uklju- čuje prihod koji se dobija od poljoprivrede kroz takozvanu oprugu cena, nakon što se regulišu cene industrijskih i poljoprivrednih proizvoda u potpunosti prema vrednosti, prihod od poljoprivrede koji se dobija kroz »oprugu cena« više neće postojati. Tako je doprinos seljaka izgradnji zemlje ograničen samo na onaj deo komunalnih žitarica. Ako se ne promeni količina ovog dela komunalnog žita, to čini da proporcija udela ovog dela komunalnog žita (uključujući i komunalni pa- muk i druge direktne poreze na poljoprivredu) u finansijskom prihodu države, zbog regulacije cena, poraste sa deset koma nešto procenata na nešto ispod dva- deset procenata. S druge strane, ovakav odgovoran odnos, tj. to da 80-90 % po- ljoprivrednog stanovništva finansijskim prihodima države doprinosi samo nešto preko 10 %, a da otprilike samo jedna polovina zaposlenih od onih deset do dva- deset posto gradskog stanovništva, koliko čine radnici u proizvodnji (pošto je ot- prilike jedna polovina radnika u gradovima zaposlena u vanmaterijalnoj proiz- vodnji) treba da državi doprinese preko 80% njenih finansijskih prihoda, čini ovakvu obavezu neracionalnom, jer je opet doprinos poljoprivrede izgradnji zem- lje suviše mali. 6. PITANJE OBLIKA OBAVEZA SELJAKA Tako je, još krajem pedtesetih godina predsednik Mao obratio pažnju na ovo pitanje, već tada ističući da treba poštovati zakon vrednosti i da u razmeni in- dustrijskih i poljoprivrednih proizvoda treba obratiti pažnju na princip razmene dobara istih vrednosti, dajući i neke druge smernice. To samo znači da je pred- sednik Mao smatrao da postoje makaze cena industrijskih i poljoprivrednih pro- izvoda i da je to jedan problem koji zahteva rešenje. Medjutim, zašto ovaj pro- blem nije u potpunosti rešen? Zbog toga što još nije sasvim rešeno pitanje iz kojeg dela finansija doći do sume koju treba isplatiti na ime povećane pomoći zbog po- rasta cena poljoprivrednih proizvoda. I šta sad treba da se uradi? Kako ostvariti zadatak" podizanja cena poljoprivrednih proizvoda i regulisanja odnosa cena in- dustrijskih i poljoprivrednih proizvoda, koji su postavili predsednik Hua i Cen- tralni komitet partije? Ja mislim da se ovaj zadatak može rešiti ne smanjivanjem obaveza koje seljaci treba da imaju prema državnim finansijama (ne ističem pri tom primer poput onog u provinciji Hunan o kome su nedavno pisale novine, gde se radilo suprotno politici partije i gde je seljacima nametnuta protivzakonita obaveza; ovakve obaveze treb^ smesta ukinuti), već izmenom oblika obaveze. Pri tom uzimam kao predpostavku da se u procesu regulisanja odnosa cena indust- 233 rijskih i poljoprivrednih proizvoda i u procesu podizanja otkupnih cena poljo- privrednih proizvoda, obavezno učini sledeče: (1) da se ne umanji prihod države; (2) da se ne povećaju obaveze seljaka, ali da, s izuzetkom protivzakonitih obaveza koje su seljacima nametnute kroz »lokalnu politiku«, ali da njihov doprinos dr- žavi ne treba ni da se smanji; (3) da to ne utiče na život gradskog stanovništva. Sigurno će se kod nekih ljudi pojaviti sumnja: pošto je rezultat regulisanja cena taj da nisu olakšane obaveze seljaka, a da se ne povećava ni državni prihod; nije li onda promena oblika ovakvih obaveza suvišan i nepotreban posao? Nije. To sigurno nije nepotreban posao pošto je on povezan sa pitanjem po- ljoprivredne proizvodnje i, naročito, sa pitanjem može li se ili ne povećati pro- izvodnja žitarica. Nadalje ću objasniti ovo pitanje. U uslovima makaza cena industrijskih i poljoprivrednih proizvoda i niskih cena poljoprivrednih proizvoda, iznos ove razlike u cenama ustvari je jedna vrsta obaveze seljaka prema državi, ali ovakva vrsta obaveze nema očigledan, direktan oblik, već se do nje nalazi posredno, kroz ono što se zove »opruga cena«, tj. ona ima oblik neke vrste indirektnog poreza. To je jedan vrlo loš oblik. Zbog toga što iznos ovakve obaveze nije fiksiran. Što je veća količina poljoprivrednih pro- izvoda koje seljaci isporučuju državi, to je veća i njihova obaveza (prema državi). To je težak oblik napada na proizvodnu aktivnost seljaka. Ako bi se sadašnji do- prinos koji se uzima od seljaka kroz razliku u cenama industrijskih i poljopriv- rednih proizvoda pretvorio u oblik direktnog poreza (komunalno žito, komunalni pamuk), a da se pri tom iznos obaveze strogo odredi vladinim zakonom, u od- redjenom vremenskom okviru on bi bio fiksiran i ne bi se menjao. Kada isplate ovaj direktan porez na poljoprivredu, seljaci bi se za svaki kilogram više poljo- privrednih proizvoda koji proizvedu i koji isporuče državi mogli da dobiju punu vrednost. Ako bi bio realan i odnos izmedju cena različitih poljoprivrednih pro- izvoda, seljak bi mogao da, bez obzira koju od dvanaest vrsta poljoprivrednih proizvoda proizvodi (žito, pamuk, ulje, konoplju, svilu, čaj, šećer, povrće, duvan, voće, lekovito bilje ili industrijsko bilje) ili koji proizvod domaće radinosti pro- izvodi, ostvari uglavnom podjednaki interes. Na ovaj način, lako bi mogao da se realizuje zadatak planske setve u skladu sa lokalnim uslovima, koji je postavila država, a podigla bi se i proizvodna aktivnost. Podizanjem poljoprivredne pro- izvodnje, narod bi se obogatio, a povećao bi se i finansijski prihod. A to je upravo ona ideja predsednika Maoa, da skriveno blago leži u narodu. Mislim da postoji izbor od najmanje dva načina da se reši pitanje kako da pđvećanje cena poljo- privrednih proizvoda na utiče na život gradskog stanovništva. Prvo je, da se pro- dajna cena poljoprivrednih proizvoda (najvažnije je žito) u gradovima ne menja, da se na glavce okrenu kupovno prodajne cene, a da se gubitak nastao tako što su otkupne cene veće od prodajnih cena nadoknadi iz budžeta. Drugi je način pre- ma normiranoj potrošnji žitarica zaposlenih i širini fluktuacije cena potrošačima dati nadoknadu. Bez obzira na to koji način se koristi, vlada mora da poveća nov- čanu pomoć. Ali, prvo, pored toga što se ni najmanje neće umanjiti materijalna vrednost koju seljaci doprinose vladi, samo kao rezultat regulacije cena, porastće novčani izraz vrednosti ovih materijalnih vrednosti, odnosno cena; drugo, stvarna količina potrošne robe koju dobije radnik takodje se neće povećati, već će samo porasti novčani izraz ove potrošne robe, odnosno njena cena. Šta više, nivo ova dva porasta je podjednak (jer se nisu promenili ni količina stvari ni iznos vred- nosti), pa otud i vlada može da prvim porastom plati drugi porast. Ovo je lavirint koji se stvara zato što cene odstupaju od vrednosti, i to je razlog što su neki ljudi ostali neodlučni pred »velikom operacijom« regulacije makaza cena industrijskih i poljoprivrednih proizvoda. 234 7. TREBA POVRATITI REPUTACIJU »PROFITNOJ STOPI PO KAPITALU« Već odavno je pod pretekstom kritikovanja »vladavine profita«, profit socija- lističkih preduzeća bio nepravedno osudjivan i doživljavao napade i kritike kak- vih nije trebalo da bude. Ako to detaljnije analiziramo, vidimo da ovakvi napadi i kritike dolaze najverovatnije od tri vrste ljudi. Prva vrsta ljudi su Lin Pjao, Čen Boda, »četvoročlana banda« i njima slični, ljudi sa skrivenim namerama, intriganti i pohlepnici sa svojim zlobnim napadi- ma. Oni i ne zaslužuju da se o njima mnogo govori. Druga vrsta ljudi ulazi u kritiku tzv. »vladavine profita« zbog brige i zaštite socijalističkih finansijskih poslova. Ovi drugovi ne prave jasnu teorijsku razliku izmedju socijalističkog profita i kapitalističkog profita. Njihov način razmišljanja još uvek je pod uticajem otmenih ideja feudalnih skolastičara i plemića, da se reč »novac« ne sme izgovoriti, već novac treba zvati »ova stvar«. Ja sam u prvih ne- koliko pasusa ovog eseja već odgovorio na kritičke osvrte ovih drugova. Kritika tzv. »vladavine profita« kod treće vrste ljudi direktno se odnosi na one kapitalističke metode upravljanja poslovima o kojima sam je govorio napred, u petom poglavlju: »Radi se ako ima profita, a ne radi ako profita nema; radi se više ako je veći profit, a malo ako je profit mali«. Tačno je da se mora kritikovati ovakav način upravljanja. Ali ovi kritičari pitanje postavljaju isključivo iz ugla ideološke svesti i ideološkog prosvećivanja, ali se nisu setili kako to da se u so- cijalističkom društvu gde sve proizvodne grane rade za zadovoljavanje potreba društvene proizvodnje i životnih potreba naroda može desiti da profita ima ili nema i mogu pojaviti razlike u veličini profita; da su proizvodne grane i proizvodi koji ne donose profit ili donose malo profita vrlo često istovremeno i najvažnije grane proizvodnje i najvažniji proizvodi, da su to proizvodne grane i proizvodi kojima društvo i organi uprave poklanjaju najviše pažnje. Zar je moguće da je radni kapacitet i efikasnost sektora i zaposlenih koji proizvode ove proizvode iz- razito nizak i da je zbog toga njihov rad za društvo i njihov proizvod proizveden za društvo izrazito mai? Naravno da nije. Očigledno za to postoji samo jedno ob- jašnjenje, a to je da utvrdjene cene proizvoda nisu odgovarajuće. Neadekvatnost utvrdjenih cena ili, nejednaka visina cena, odstupanje cena od vrednosti, sve sku- pa se u stvarnosti pretvorilo u preraspodelu nacionalnog dohotka, što znači da se vrednost jedne vrste proizvoda, nastala u procesu proizvodnje, pripisuje na ra- čun neke druge vrste proizvoda. Zbog toga moramo da, kada govorimo o pita- njima profita govorimo o pitanjima teorije obrazovanja cena. U periodu kada su Čen Boda i »četvoročlana banda« kontrolisali sredstva javnog mnjenja, postojala je jedna neobična teorija, prema kojoj se smatralo da politika cena nije predmet istraživanja ekonomista, već da je ona samo predmet propagande. Ali, kako se može vršiti propaganda bez predhodnog istraživanja? Kada je centralna vlada i zvanično postavila zahtev za podizanje cena polj- oprivrednih proizvoda i pitanje regulisanja odnosa cena industrijskih i poljopriv- rednih proizvoda, ekonomski krugovi moraju da, zajedno sa radnicima u praksi, iz svih aspekata prodube istraživanja po tom pitanju, da bi ostvarili zadatak koji su postavili predsednik Hua i Centralni komitet partije. Mi zastupamo mišljenje da cena proizvoda treba da bude odredjena prema iz- nosu vrednosti proizvoda, a protivimo se da odstupanje cena od vrednosti služi kao princip u utvrdjivanju cena. Medjutim, ovde je reč samo o osnovnom principu, a to nikako ne znači da cena svake vrste proizvoda mora apsolutno biti 235 uskladjena sa iznosom vrednosti. Ako bi cene svih vrsta proizvoda bile apsolutno saglasne iznosu vrednosti proizvoda i ako bi se svi proizvodi prodavali prema iz- nosu vrednosti, moglo bi da dodje do ovakve situacije: velika, moderna preduzeća bi poslovala sa zaradom; mala, primitivna preduzeća bi poslovala sa gubitcima; zarada velikih, modernih preduzeća bi bila nesigurna zbog toga jer bi zavisila od veličine subjektivnih napora zaposlenih; nije sigurno da bi ni mala, primitivna preduzeća gubila, zbog toga što subjektivni napori zaposlenih ne bi bili dovoljni. Ima i objektivnih okolnosti koje utiču na ovakvo stanje stvari. Pošto velika, mo- derna preduzeća imaju dobru opremu, dosta investicije, visoki tehnološki nivo, imaju veliki obim proizvodnje, visoku produktivnost rada, nisku cenu koštanja, ostvaruju, naravno, i veliki profit. S druge strane, mala primitivna preduzeća ne- maju zadovoljavajuću tehnologiju i opremu, produktivnost rada im je niska, cena koštanja visoka; pa iz tih razloga ne mogu da ostvaruju dobitke, već na kraju po- sluju i sa gubitcima. Ovo se sve odlučuje investicionim planom i tehničkim pro- jektom na početku izgradnje fabrike i za zaposlene koji sada rade u preduzećima to je već svršena stvar. Dalje, u oblasti rudarstva, u rudnicima ima debelih i tankih, dubokih i plitkih naslaga rude kao što ima i različite dubine kopova i rude različitih kvaliteta, isto tako, razlikuju se i uslovi transporta. Kada su u pitanju poljoprivredna predu- zeća, ima razlika u stepenu plodnosti zemlje, razlika u uslovima transporta, itd. Ovo su sve objektivni uslovi koji se ne mogu promeniti subjektivnom snagom vo- lje, koji utiču na i odredjuju različitu produktivnost rada i različitu profitnu sto- pu. Ovi gore navedeni primeri su osnova ekonomistima koji se ne slažu sa utvr- djivanjem cena prema vrednosti proizvoda i oni ih često navode da bi negirali da vrednost odredjuje cenu proizvoda. Ali, posmatrano iz ugla teorije vrednosti, ovi gornji primeri nisu ništa drugo do čisti dokazi da se, pošto u socijalističkom društvu još uvek postoji zakon vred- nosti, još uvek mora polazati od te osnove i nadalje priznavati postojanje profitne stope na uloženi kapital, cene proizvodnje i razlike u stepenu dohotka (to je ust- vari i »različiti stepen najamnine«). Marks je još u »Kapitalu« dokazao da stopa profita po uloženom kapitalu, cena proizvodnje i različiti stepeni najamnine ne samo što nisu u suprotnosti sa zakonom vrednosti, već su i neminovni zaključak koji proizilazi iz zakona vrednosti. Marks je već odavno rekao da će, kada se uki- ne privatno vlastništvo nad zemljom, prestati da postoji apsolutna najamnina, ali da će još uvek moći da postoje različiti stepeni najamnine i različiti dohodovni razredi. Ali, prva »najamnina« ili dohodak više se ne daje zemljeposèdniku, već sada treba da se u obliku poreza predaje državi. Ipak, veliki broj ekonomista smatra, iako su već priznali postojanje zakona vrednosti, da su profit na uloženi kapital, cena proizvodnje i različiti stepen dohotka kapitalističke kategorije i da socijalističko društvo više ne treba da koristi ove kategorije. Zahvaljujući preciz- nim objašnjenjima koja su dali i Marks i Lenjin u vezi sa pitanjem »različitih ste- pena dohotka«, ovde više nećemo o njemu govoriti. Pozabavićemo se na ovom mestu samo ukratko pitanjem profita na uloženi kapital i pitanjem cene proiz- vodnje. Stopa profita po kapitalu i stopa profita po ceni koštanja su dva različita principa za odredjivanje cena i u isto vreme dva različita principa u odredjivanju zadatka preduzeća da predaje odredjeni profit. Prema principu stope profita po uloženom kapitalu, bez obzira na to koliko kapitala utroši svako preduzeće, ono treba da profit predaje prema trenutnoj pro- sečnoj profitnoj stopi čitavog društva. Na primer, neko preduzeće je utrošilo sto miliona juana kapitala, a trenutna prosečna profitna stopa prema kapitalu čitavog društva iznosi dvadeset procenata; onda ovo preduzeće svake godine ima zadatak 236 da donosi profit u iznosu od 20 miliona juana. Ako je na kraju godine ostvareni profit koji treba da se preda manji od ovoga iznosa, to znači da organizacija up- ravljanja ovim preduzećem nije dobra, znači da nije u potpunosti mogla da dodje do izražaja svrha državnog investiranja društvenog kapitala u odredjeno predu- zeće i da zbog toga treba tražiti uzroke lošoj organizaciji upravljanja. Ako ost- vareni profit predje ovu prosečnu utvrdjenu normu, to znači da je ovo preduzeće ovladalo veštinom organizovanja upravljanja, pa treba sumirati dobra iskustva ovog preduzeća i dalje ih propagirati. Prema principu stope profita po uloženom kapitalu, način utvrdjivanja cene proizvodu je sledeći: ukupni troškovi (cena koštanja) nekog proizvoda za čitavu granu proizvodnje, plus ukupni iznos kapitala koji treba utrošiti za proizvodnju ovih proizvoda i ukupan iznos profita koji je izračunat prema prosečnoj stopi profita po kapitalu za koji treba da se odgovara; a onda sve to podeliti ukupnim brojem proizvoda - to je cena (prema cenovniku) te vrste proizvoda. Na taj način, posmatrano iz ugla jednog preduzeća, deo M koji čini vrednost proizvoda i pro- fitni deo u ceni proizvoda u svom iznosu nisu jednaki. Ali, iz aspekta čitavog društva, ukupni zbir M jednak je ukupnom zbiru profita. Kada se ubire stopa profita po kapitalu, što je više društvenog kapitala pred- uzeće utrošilo, ima i veću odgovornost u zadatku donošenja profita, pa to može i da pomogne preduzeću da štedi kapital, a naročito da pomogne u štednji ne- pokretnog kapitala i da nagna zaposlene u preduzeću da obrate pažnju kako bi podigli stepen iskorišćenosti opreme. Ali ono što smo mi u mnogim granama praktikovali u prošlosti nije stopa pro- fita po kapitalu, već smo primenjivali sistem profitne stope po ceni koštanja, koju smo preuzeli od sovjetskog saveza u periodu prvog petogodišnjeg plana. Prema ovom sistemu, prosečna profitna stopa čitavog društva nije prosečni iznos koji se dobije kada se ukupni kapital društva podeli ukupnim društvenim profitom (pro- fitna stopa po kapitalu), već je prosečni iznos koji se dobije kada se ukupna cena koštanja ukupnog društvenog proizvoda podeli ukupnom profitnom kvotom či- tavog društva. To je prosečna stopa profita po ceni koštanja. Prema ovom si- stemu, način računanja cene proizvoda je taj da se na prosečnu cenu koštanja svih vrsta proizvoda jedne grane proizvodnje doda profit koji je izračunat prema pro- sečnoj stopi profita po ceni koštanja; a profit koji preduzeće mora da izdvoji pre- ma zadatku u osnovi se dobija kada se ukupna cena koštanja koja je utvrdjena proizvodnim zadatkom preduzeća pomnoži prosečnom stopom profita po ceni koštanja. U sistemu profitne stope po ceni koštanja, ekonom.ка računica preduzeća ust- vari obračunava jedan veoma mali deo kapitala koji koristi preduzeće, odnosno radni kapital (tekuće fondove) plus zastareli deo nepokretnog kapitala. Kako je kod nesqvremenska granica zastarevanja (otplata) obično 25 ili više od 25 godina (zahvaljujući brzini usavršavanja tehnologije i brzini kojom se nabavlja nova op- rema raste, paje tako u zapadnom svetu granica zastarevanja sa otprilike 10 go- dina, koliko je iznosila u 19. veku, smanjena na negde oko 4 do 5 godina) naš izdatak na zastarevanju je u stvarnosti uveliko smanjen; mi smo računali manje za cenu koštanja, a računali više za profit. S toga samo jedan dvadeset i peti deo, a često ni toliki deo, našeg nepokretnog kapitala ulazi u okvire ekonomskog ob- računa preduzeća, uz obavezu da donosi profit državi, dok najveći deo nepo- kretnog kapitala ne ulazi u obračun; prema tome, preduzeće koristi ogroman ne- pokretni kapital koji ne nosi obavezu da državi donosi profit, kao daje bezplatan. Zbog toga ljudi koji upravljaju preduzećem oduvek »široko kupuju a usko ko- riste«, hoče da nabave mnogo opreme a stepen iskorišćenosti opreme je vrlo ni- zak. Početkom šezdesetih godina jednom su me pozvali da održim predavanje ve- likom broju vrlo sposobnih rukovodilaca preduzeća. Kada sam ih pitao koliko 237 iznosi radni (tekući) kapital preduzeća kojim upravljaju, svi su odgovarali kao iz topa, a kada sam ih pitao koliko iznosi njihov nepokretni kapital, nijedan nije mogao da odgovori; čak mi je i šef finansijskog sektora rekao da može da odgovori tek pošto pregleda račune. Broj koji ne ulazi u ekonomski obračun je broj koji se ne koristi, pa zato ni ne može niko da ga upamti! Našoj zemlji zaista nedostaje moderna oprema, ali mi ipak i dalje koristimo sistem obračuna po kome ne obračunavamo nepokretni kapital koji predstavlja glavni deo ukupne državne svojine. Zato bi trebalo da je došlo vreme da se pitanje promene sistema profitnih stopa po ceni koštanja u sistem profitnih stopa po ka- pitalu stavi na tekući dnevni red diskusija radnika u ekonomskoj upravi i radnika na teoretskim istraživanjima. Nakon što se prema principu profitnih stopa po kapitalu odredi koliki profit preduzeće ima zadatak da donosi, velika, moderna preduzeća će, s obzirom da su uspela da postignu odlične objektivne uslove kao što je koriščenje velikih, mo- dernih mašina i opreme i superiornost u pogledu produktivnosti rada i da, kao rezultat, stvaraju velike profite, morati da donose više profita pošto troše više ka- pitala (prema principu profitne stope po kapitalu), a više neće biti kompenzacije. Ako rudnici i poljoprivredna dobra razliku u dohotku koju su stekli zahvaljujući odličnim prirodnim uslovima opet u obliku poreza donose državi, veličina profita preduzeća u pogledu organizovanja uprave, radnoj aktivnosti i drugim aspektima. Tako profit može da postane najsintetičnija norma, koja odražava stanje orga- nizacije u preduzeću. 8. ODGOVOR KRITIČARIMA PROFITNE STOPE PO KAPITALU Tako je u prošlosti, kao što sam već ranije rekao, profitna stopa po kapitalu uvek posmatrana kao kapitalistička ekonomska kategorija i kao takva negirana i kritikovana, zahvaljujući pristranom uticaju dogmatizma udžbeničke političke ekonomije. Mišljenja kritičara mogu se uglavnom svesti na sledeče četiri vrste: Prva vrsta kritičkih osvrta smatra da je svojdjenje prosečnog profita u kapi- talističkom društvu proizvod medjusobne konkurencije kapitalista u njihovo trci za profitom, a da u socijalističkom društvu koje ne dozvoljava konkurenciju iz- medju raznih preduzeća i raznih grana proizvodnje radi lova na profit, nemože postojati ni svodjenje profita na prošek, pa prema tome ne može postojati ni pro- sečna profitna stopa po kapitalu. Ova kritička primedba je primenljiva kako na profitnu stopu po kapitalu, tako i na profitnu stopu po ceni koštanja, jer je i stopa profita po ceni koštanja svodjenje profita na prošek. Profitna stopa po kapitalu je prosečna profitna norma izračunata prema uloženom kapitalu; profitna stopa po ceni koštanja je prosečna profitna norma izračunata prema ceni koštanja pro- izvodnje, što znači da su i jedna i druga prosečan profit. Ako još proširimo ovaj okvir, vrednost (iznos društvenog prošeka potrebnog rada), zakon vrednosti i sve ostale norme nacionalnog privrednog plana, takodje su sve prosečne brojke. Pre- ma tome, ako je ovakav motiv osnovan, onda on ne samo što negira profitnu sto- pu po kapitalu, već negira i profitnu stopu po ceni koštanja za koju se zalažu ovi kritičari, a negira i vrednost, zakon vrednosti i sve ostale norme. Ranije mnogi su naučnici na polju ekonomije i vrednost i zakon vrednosti posmatrali kao ka- tegorije i zakone koji postoje samo u kapitalistčkoj robnoj privredi, zbog toga što u kapitalističkom društvu robne privrede vrednost i zakon vrednosti pokazuju svoju ulogu i kroz trku kapitalista za profitom in kroz slobodnu konkurenciju. 238 U kapitalističkom društvu robne privrede, svi ekonomski zakoni ostvaruju svoju ulogu kroz spontani uticaj. Zato, prema logici kritičara profitne stope po kapitalu, kada ljudi uzmu vlastitu sudbinu u svoje ruke i kada se kapitalistička robna pri- vreda pretvori u plansku privredu, više ne moraju da postoje nikakve kategorije ni zakoni. U drugoj grupi kritičkih osvrta, kritičari profitne stope po kapitalu kažu da je vrednost stvorena radom, a da nije stvorena kapitalom, pa prema tome odre- djivati profit prema kapitalu predstavlja tačku gledišta buržuazije. Ali, prema ovakvom mišljenju, tek bi profitna stopa po platama bila odgovarajuća (pódela (M) prema (V), odnosno pódela neisplaćenog dela prema isplaćenom delu živog rada), i onda zalagati se za profitnu stopu po ceni koštanja a suprotstavljati se profitnoj stopi po kapitalu isto je što i smejati se na pola puta, a još ne stići do kraja. Cena koštanja neuključuje samo plate (V), već uključuje i (C), odnosno uk- ljučuje celokupni utrošak na sirovine i jedan deo nepokretnog kapitala (otplaćeni deo). Prema tome, profitna stopa po ceni koštanja zapravo je samo nepotpuna profitna stopa po kapitalu. Mi se slažemo da vrednost (u kojoj je sadržan i profit) stvara rad, a da je ne stvara kapital; to predstavlja opšte poznavanje marksističke političke ekonomije. Ali se isto tako ne može poreći da je u preduzećima u koja je uloženo mnogo društvenog kapitala i koja su otud opremljena velikim, modernim mašinama i opremom produktivnost rada viša od produktivnosti rada u preduzećima na koja je utrošeno malo društvenog kapitala i koja su opremljena malim, primitivnim mašinama. Otud je cene koštanja proizvoda i individualni utrošak rada u velikim, modernim preduzećima niži od prosečne cene koštanja i iznosa društvenog pro- šeka potrebnog rada, a otud je i profit veliki, modernih preduzeća neminovno veći od profita malih, primitivnih preduzeća. Ovaj dodatni profit stvaraju zaposleni u velikim, modernim preduzećima uz pomoć većeg društvenog investiranja u njih. Zbog toga, zasluge treba pripisivati dodatnom investiranju društva, jer on nije stvoren subjektivnim zalaganjem zaposlenih u preduzeću. Pored toga, nes- memo zaboraviti da kapital u socijalističkom društvu nije višak vrednosti koji ka- pitalista istisne iz radnika, već je akumulisan minuli rad same radničke klase. Ne može a da se ne računa kada neko preduzeće utroši više akumulisanog minulog rada radničke klase. Princip koriščenja kapitala bez naknade se ne slaže sa inte- resima radničke klase. Prema trećoj vrsti kritičkog mišljenja, kada se u okviru jedne iste grane pro- izvodnje napravi poredjenje i kada se ima društveni prošek potrebnog rada kao sadržaj zakona vrednosti, već je rešeno poredjenje produktivnosti rada ili rezul- tata investiranja u proizvodnji jedne vrste proizvoda. Samo, prema njoj se ne može porediti upotrebna vrednost različitih proizvoda koje proizvedu različite grane proizvodnje. Koliko će biti investiranje u neki sektor odlučuje se prema opštim društvenim potrebama i prema potrebama za život naroda, a ne odlučuje se zavisno od rezultata investiranja. Ako predpostavimo da je investiranje u pro- izvodnju neke vrste proizvoda veliko i ako je to potrebno za zadovoljavanje opš- tih društvenih potreba ili potreba za život naroda, mi moramo preduzeti proiz- vodnju te vrste proizvoda. Nije loše ni ovakvo rezonovanje. Ali, neki posao se može preduzeti na najrazličitije načine; može se preduzeti na način »velikih, mo- dernih« ili na način »malih, primitivnih«, isto tako ima načina koji koriste mnogo materijalnih sredstava a malo živog rada i načina koji koriste malo materijalnih sredstava a mnogo živog rada, itd, itd. Zato to sve treba uzeti u računicu kada se preduzima neki posao. Upotrebna vrednost različitih proizvoda ne može se uporediti, ali se ipak može posredno porediti. Na primer, hočemo da izgradimo dva preduzeća koja bi proizvodila dve vrste različitih upotrebnih vrednosti (pro- izvoda). Ako želimo da uvezemo najnoviju inostranu opremu, za svaku je potreb- 239 no po jedna milijarda u stranoj valuti. Medjutim, mi imamo samo jednu mili- jardu u stranoj valuti koju možemo da upotrebimo da bi smo iz inostranstva uvezli najnoviju tehnologiju i opremu. A izgradnja oba ova preduzeća je hitno potrebna i ne može se odložiti. Prema tome, od ova dva preduzeća samo će jedno moći da koristi najnoviju inostranu opremu, dok će drugo morati da koristi op- remu proizvedenu u zemlji. Pošto će ova dva preduzeća u budućnosti proizvoditi različite upotrebne vrednosti, koje se ne mogu porediti, da bi se odlučilo koje će od ova dva preduzeća koristiti uvoznu opremu, a koje će koristiti opremu pro- izvedenu u zemlji, treba videti koliko će ova uvozna inostrana oprema moći da unapredi efikasnost rada. Ako na primer, inostrana koju bi uvezlo preduzeće A može da podigne efikasnost rada za dva puta, a inostrana oprema koju bi uvezlo preduzeće B može da je podigne za samo jedanput, naša je odluka vrlo razum- ljiva: daćemo preduzeću A da koristi uvoznu opremu, a preduzeću B da koristi opremu proizvedenu u zemlji. Dve vrste različite opreme koja proizvodi različite upotrebne vrednosti nemoguće je uporediti; ali ako se posmatra sa tačke unap- redjivanja proizvodnih snaga i uštede kapitala (u osnovi, to je i ušteda rada), po- staju nešto što se može porediti. Prema četvrtoj vrsti mišljenja koja se suprodstavljaju profitnoj stopi po kapi- talu, preduzećima koja troše više nepokretnog kapitala treba dati u zadatak da više i doprinose, da donose više novca, a oni koji zastupaju profitnu stopu po ki - pitalu čine suprotno i daju više njima. To je sasvim suprotno pravom stanju stva- ri. Smisao ovoga što kritičari kažu je daje, kada se cene odredjuju prema profitnoj stopi po kapitalu, u granama sa visokim nivoom organizacije (grane sa mnogo velikih, modernih preduzeća) cena proizvoda viša od vrednosti, a daje to isto kao da smo prvoj vrsti grana dali više novca, a oduzeli ga drugoj vrsti grana. Ali, na- žalost, naši kritičari zaboravljaju da naša preduzeća nisu privatna preduzeća ka- pitalista, već da su državna preduzeća. Njihov profit ne dopada ruku nekakvog privatnika, već se predaje državi. Pa tako cena proizvodnje na sreću zahteva da velika, moderna preduzeća više doprinose, donose više profita, a ne da se njima daje više novca. Naši kritičari su računicu okrenuli naglavce. U granama koje imaju visoku organizovanost visoka je efikasnost rada, niska cena koštanja, paje otud niska i vrednost proizvoda. Nasuprot tome, u granama sa niskim nivoom organizovanosti efikasnost rada je niska, visoka cena koštanja, paje visoka i vred- nost. Isto tako, vrlo je razumno svodjenjem prosečnog profita neznatno povećati opterećenje potrošačima prve vrste proizvoda, a olakšati opterećenje potrošača druge vrste proizvoda. Gore napisano je moj odgovor kritičarima. Sada se povećao broj ljudi koji za- stupaju profitnu stopu po kapitalu medju radnicima u praksi i medju radnicima na istraživanju ekonomskih teorija. Nadam se da će se daljim diskusijama ubrzati što skorija primena profitne stope po kapitalu. 9. PROFITNA STOPA PO KAPITALU I NOVČANE NAGRADE U uslovima - kada cene odstupaju od vrednosti kao i kada se cene odredjuju prema profitnoj stopi po ceni koštanja, u uslovima kada se rudnicima u poljop- rivrednim dobrima ne uzima porez na različiti stepen dohotka, dodeljivanje nov- čanih nagrada prema visini profita preduzeća može državne investicije i optimal- ne prirodne uslove pretvorene u profit iznad norme proglasiti za zaslugu zapo- slenih u preduzeću. To je »prisvajanje zasluga neba« i to nije u redu. Ali, u us- 240 lovima kada se uzima zavisno od različitog razreda dohotka i kada se profit ra- čuna prema profitnoj stopi po kapitalu, visina profita može da razdvoji objek- tivne uslove od subjektivnog zalaganja, i kao rezultat, da spoji novčane nagrade i iznos profita preko norme. To je ispravno, a istovremeno je i u skladu sa pri- ncipom raspodele prema radu, štaviše, to je jedan još bolji primene principa ras- podele prema radu, koji je koristan za prenošenje aktivnosti i inicijative zaposle- nih i koristan za unapredjenje proizvodnje. Zaposlenima u preduzećima koji ulo- že više energije za društvo, treba dati odredjene pohvale i ohrabrenja. Moj referat »Profit« iz 1963. godine, pod uticajem je tadašnje »komunističke struje« koju su pokrenuli Čen Boda i Džang Čunćao kritikujući »materijalističko smeće« i ne- girajući princip raspodele prema radu, i ja sam u njemu negirao sistem novčanog nagradjivanja i sistem po kome preduzeću ostaje procenat, zastupao gledište da preduzeću ne ostane ništa od profita, već da ga celog predaje državi i to je bilo pogrešno, jer to ne koristi unapredjivanju proizvodnje. Zato sam ovde, kao do- datak mojim »levo« orijentisanim idejama u referatu »Profit« iz 1963. godine, iz- neo gornja preispitivanja i samokritiku. 18. avgust 1978. godine. (Ekonomska istraživanja, br. 9, 1978) 241 PAUL SWEEZY: JAPONSKA V PERSPEKTIVI (Monthly Review, February 1980/9) Pogled na Japonsko v perspektivi pomeni dvoje: prvič, da upoštevamo današ- njo Japonsko v kontekstu njene lastne zgodovine; in drugič, njeno postavitev v povojno globalno ekonomijo. Obe temi sta zelo obširni in zapleteni, pri njuni ob- ravnavi se je zlahka izgubiti med drevesi in pozabiti na gozd kot celoto. Moj prvi pogoj za tvegano spuščanje na to polje je bil ta, da sem bil odvrnjen zaradi po- manjkanja specializiranih znanj o drevesih, verjetno bolj kot poznavalci, od os- redotočenja na gozd. V nadaljevanju bom citiral v ilustracijo nekaj dejstev in številk in razlago vse- bine, ne da bi bremenil tekst z naštevanjem virov. Vseeno pa bi rad na začetku omenil nekaj del, ki jih smatram za posebej koristne in jih priporočam tistim, ki bi kakor jaz hoteli izpopolniti svoje poznavanje Japonske zgodovine in družbe iz časopisov. To so: (1) A political History of Japanese Capitalism, Jon Halliday (1978 edition, Monthly Review Press); (2) »Urbanization in Japan, Tokue Shi- bata, Bulletin of Concerned Asian Scholars (April-June 1979); in (3) »How to De- form Agriculture in the name of Development«, Murata Goro, AMPO, Japan- Asia Quaterly Review, Vol. 11, no. 1 (1979). Dodatno dolgujem svoje vtise in ocene precej bolj kot bi lahko priznal, razpravam in razgovorom z različnimi aka- demiki in drugimi ob nedavnem mesec dni trajajočem potovanju s predavanji po Japonski. Posebne zahvale dolgujem Tokuu Shibati, vodji tokijskega Glavnega raziskovalnega inštituta za zaščito okolja, Herbertu Bixu z odseka za sociologijo Univerze Hosei (Tokio) in Makotu Itohu z oddelka za ekonomijo Univerze To- kio. Vsakdo ve, da se je japonsko gospodarstvo izredno hitro razraslo v povojnem obdobju. V šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je bila letna rast nacional- nega brutoprodukta stalno 10% in več, veliko večja kot katerakoli v razvitih ka- pitalističnih državah. Bolj pomembne, toda manj poznane so globoke strukturne spremembe, na katerih temelji ta tako občudovani ekonomski »čudež«. In mo- goče so še celo manj poznani tisti glavni faktorji, ki so omogočili te strukturne spremembe in konsekventno hitro rast nacionalnega brutoprodukta. Strukturne spremembe so se nanašale po eni strani na izgrajeno industrijo, po- sebej na težko industrijo (jeklo, električna energija, predelava nafte, kemikalije, transportna oprema, cement, stroji - kar Marx naziva Oddelek I, produkcija pro- izvodnih sredstev) in po drugi strani na preobrazbo in propadanje kmetijstva. V zvezi s tem in kot odraz teh sprememb so bili izvedeni zelo obsežni premiki iz podeželja v mesta. Tako prestrukturiranje seveda ni nekaj edinstvenega samo za Japonsko: značilno je za vso zgodovino razvitih kapitalističnih dežel. Za Japon- sko paje edinstvena hitrost in obseg tega procesa. Kar je v drugih deželah trajalo stoletje ali več, je bilo v primeru Japonske nakopičeno v obdobju manj kot treh desetletij. 242 Pred koncem povojne ameriške okupacije Japonske, konec leta 1950 je bilo skupno japonske delovne sile, ki se ukvarja s kmetijstvom, še vedno 45,4%. V letu 1975 se le-ta spusti na 12,6% (padec za 72,2% v 25 letih), kar je brez dvoma najbolj strmo upadanje v celotni zgodovini kapitalizma. Temu je sledil premik prebivalstva iz podeželja v mesta, kakor kaže tabela 1. Tabela 1 Prebivalstvo Prebivalstvo Skupaj Ruralno Urbano Ruralno Urbano 1950 83,2 mio 52,0 mio 31,2 mio 62,5% 37,5% 1975 1 12,0 mio 27,0 mio 85,0 mio 24,1% 75,9% Želel bi opozoriti, da je bil relativni padec ruralnega prebivalstva precej manj nagel kot pa dela delovne sile, ki se ukvarja s kmetijstvom. Razloga sta dva: prvič, zaradi obsežnega števila manjših podjetij, izmed katerih so mnoga sklenila stran- ske pogodbe s srednjimi in velikimi tvrdkami in ostale na podeželju; in drugi, ker se veliko delavcev, ki se stalno vozijo v službo v mesta bodisi kot redno zaposleni ali sezonsko, ne ločijo od svojih podedovanih (in ponavadi zelo majhnih) koščkov obdelovalne zemlje. Ta faktorja kažeta na poseben in v nekaterih pogledih zelo pomemben značaj ne samo japonske industrijske strukture, temveč tudi japon- skega delavskega razreda in delavskega gibanja. Prikazane številke kažejo na razpolovljenje tistega dela prebivalstva, ki živi na podeželju in skoraj trikratno povečanje tistega, ki živi v mestih v obdobju 25 let od 1950-1975, kar pa ne zadošča za pojasnitev tako dramatičnega procesa ur- banizacije na Japonskem. Kar je potrebno dodati, je stopnja koncentracije na zelo velikih urbanih površinah, od 1960. do 1975. je delež vseh Japoncev, živečih znotraj območja 50 km (31 milj) treh največjih mest (Tokio, Osaka in Nagoya), narasel s 33,7% na 42%. Takšna aglomeracija prebivalstva na tako majhni po- vršini (okoli 6% skupnih površin dežele) ne obstoji v nobeni drugi razviti kapi- talistični deželi. Glavna gonilna sila teh sprememb je bila industrializacija posebne vrste, tj. ne samo ekspanzija industrije kot take, temveč posebne veje industrije - kot npr. za jeklo, avtomobilska in težka strojna - za kar so značilne velike produkcijske enote in so v veliki meri locirane v urbanih okoljih (kar posebej velja za Japonsko, kjer potreba po uvozu vseh industrijskih surovin narekuje lociranje blizu pristanišč, ki so zgodovinski centri urbanega prebivalstva.) Konec 1929. je bilo več kot 90% delavcev v japonski industriji v tovarnah z vsaj 30 zaposlenimi, od katerih je bila več kot polovica v tekstilni. Kakor je zgoraj zabeleženo, obstaja še vedno veliko število malih podjetij, raztresenih po vsej deželi, ki se razraščajo istočasno - ob spodbudah in ob vrsti oblik vladnega subvencioniranja - v ogromno mrežo in- dustrijskih kompleksov kot najnaprednejše in najbolj produktivne ugodnosti v kapitalističnem svetu. Tabela 2, primerjava japonske produkcije določenega blaga s tisto v ostalih glavnih kapitalističnih državah bo pomagala izraziti smisel naglih obratov v ob- segu in smeri preobrazbe, ki ji je bila podvržena Japonska. 243 Tabela 2 Produkcija določenih blag (1977 in 1978) Elektrika Surovo Aluminij Ladje Avtomobili Cement jeklo Enote (milijar- (mio. (tisoče tisoči (tisoč) (mio. de kWh) metric, ton) metric, ton) brt ton) metr. ton) Japonska 431 102 '1.088 9.943 5.424 73 ZDA 2.185 124 4.1 16 1.022 11.040 67 ZRN 335 41 741 1.390 3.792 32 Francija 210 22 399 887 3.564 29 V.Britanija 283 22 349 1.119 1.320 15 Bilo bi napačno predpostavljati, čeprav bi to lahko nekateri poskušali narediti, da je bila neprimerljivo izredna rast težke in tehnološke razvite industrije sama po sebi odgovorna za zaposlovanje v celoti in demografske spremembe, kar smo videli zgoraj. Dejstvo je, da so ti velikanski novi kompleksi visoko kapitalno in- tenzivni in da niso, če govorimo relativno, masovni zaposlovalci delavcev. Ko- pirali so ali pridobili in pogosto izboljšali zadnjo zahodno tehnologijo ter v mno- gih primerih napredovali dolgoročno v smeri avtomatiziranega produkcijskega procesa. Brez tega bi bila sprememba v zaposlovanju izven kmetijstva in rast mest dosti počasnejša, kakor je to bilo v zgodovini dežele pred drugo svetovno vojno. Toda urbanizacija na japonski način je bila precej bolj zapleten fenomen, kakor bi lahko sklepali iz pojma industrializacije. Še vedno je najlažje razumljiva tra- dicionalna razčlenitev zaposlovanja v primerne, sekundarne in terciarne veje.* Tabela 3 prikazuje, kako so se te kategorije razvijale v letih 1950-1975. Tabela 3 Trendi v zaposlovanju po splošnih dejavnostnih skupinah (procenti) Primarni Sekundarni Terciarni Skupaj 1950 48,5 21,8 29,6 100 1960 32,7 29,0 38,3 100 1970 19,4 33,9 46,7 100 1975 14,0 34,2 51,8 100 Tudi tu ponovno vidimo naglo upadanje v kmetijstvu, kar je najpomembnejša sestavina primarne skupine. Toda največji dobitnik je terciarna skupina, ne se- kundarna. Ti trendi so posebej jasni v zadnjem obdobju 1970-1975, kjer se skoraj ves kontinuirani nagli padec v primarnem sektorju izravna s porastom v terciar- nem. Z drugimi besedami, v zgodnjih sedemdesetih letih je dosežen očiten vrhu- nec v relativnih razmerjih zaposlovanja v industriji in gradbeništvu, medtem ko delež v terciarni skupini nadaljuje svoj nagli vzpon na račun ekstraktivnega sek- torja. Te številke se nanašajo na celotno državo, terciarne zaposlitve se najpogos- * Primarni vključuje ekstraktivne dejavnosti (kmetijstvo, rudarstvo, ribolov, gozdarstvo); sekundarni vključuje industrijo in gradbeništvo, in terciarni vključuje vse drugo (promet, skupna poraba, trgovina in finance, državne službe). 244 teje koncentrirajo v velikih mestih, iz česar je razvidno, da je bila urbanizacija vseskozi, posebej pa v zadnjih letih, oskrbovana z eksplozijo zaposlovanja v tr- govini, financah in javnih službah. To tudi ni nekaj edinstvenega za Japonsko: toda vnovič, kar je edinstvenega, je hitrost tega procesa. Kako se je zgodilo, da se je Japonska, ki je bila še pred drugo svetovno vojno po vseh merilih (s pomembnima izjemama, najbolj znana vojaška sila in pre- skrbovalna baza za industrijo) zaostala kapitalistična država in ki je izšla iz vojne s paraliziranim gospodarstvom in z večino razrušenih mest, lahko postavila na svoje noge in sije v kratkem obdobju treh desetletij utrla pot na vrh kapitalistične gomile, ob tem da jo prekašajo samo Združene države, ki pa je iz vojne prišla kot politična sila z neizmerno razvitim gospodarstvom? Popoln odgovor bi seveda lahko napolnil celo knjigo, toda mislim, da se lahko postavijo na enostaven in na kratek način glavne točke. Prvič, brez dvoma je najmanj pomembna razlaga ta, ki jo je izjavil že dolgo nazaj John Stuart Mill »o hitrosti, s katero se dežele obnovijo iz stanja opusto- šenosti; o najkrajši nadomestitvi vseh sledi škode, ki jo naredijo potresi, poplave, orkani in vojno razdejanje.« Ker je ta problem, vsaj kolikor se zavedam, izpuščen iz tekstov in razprav ekonomistov v kasnejšem obdobju, mislim, da bralec lahko preceni malo daljši citat enega izmed zadnjih velikih angleških političnih ekono- mistov: Sovražnik opustoši z ognjem in mečem deželo, uniči ali odpelje proč skoraj vse prenosljivo tam eksistirajoče bogastvo: vse prebivalstvo je uničeno, in vendarle je v nekaj letih vse še bolje, kot je bilo poprej... Nič ni čudežnega v tem. Kar je bil sov- ražnik poprej uničil, bi bili uničili prebivalci sami v kratkem času: bogastvo, ki ga ponovno tako hitro proizvajajo, bi bilo potrebno ponovno proizvesti in bi bilo na vsak način in verjetno v kratkem času reproducirano. Nič ni spremenjenega, razen da v reprodukciji sami ne dajejo prednost konsumiranju tega, kar so prej proizvedli. Možnost hitre nadomestitve razdejanja je v glavnem odvisna od tega, ali se je v de- želi zmanjšalo število prebivalstva. Če ni bil njen najbolj zmožni del prebivalstva sprva iztrebljen in kasneje izstradan, če preživi in ohrani poprejšnje spretnosti in znanje, če obdrži zemljo in nadaljuje neomajno z izboljšavami in če je ohranjeno več trdnih, po vsej verjetnosti neuničenih ali delno poškodovanih zgradb, potem imajo skoraj vsa sredstva potrebna za nekdanji nivo produkcije. Če jim ostane to- liko hrane ali sredstev za nakup hrane, kar jim omogoči, da ob precejšnji meri od- rekanja sicer ostanejo živi in delovno zmožni, lahko ob stalnem vztrajanju in po- prečni količini napora, ki so ga vajeni pri svojih opravilih v kratkem času dvignejo tako veliko bogastvo in tako velik kapital kot prej. (John Stuart Mill, Načela po- litične ekonomije, knjiga I, 5. poglavje, oddelek 7) Kar pravi Mili, je v bistvu to, da se materialne dobrine tako ali drugače iz- trošijo in da vojno opustošenje samo pospeši ta proces. Njihova vnovična re- produkcija je bistveno odvisna od delovne sile, in če gaje (zmožnega prebivalstva) še kaj okoli, ob tem, da ima dovolj hrane, bo pomanjkanje kmalu odpravljeno. V primeru Japonske pa je bilo delovne sile na pretek in je precej narasla z vr- nitvijo vojakov in drugih (skupaj okoli 6 milijonov) s prostranih teritorijev, ki jih je Japonska zasedla med vojno; Američani (sledeč svojiom namenom) pa so pa- zili, da so bili delavci zadosti hranjeni in sposobni razviti produkcijo v pravem času (z ameriškega stališča). Ta pravi čas je prišel z izbruhom korejske vojne (1950), s sklenitvijo miru in sporazumov med ZDA in Japonsko (1951) in z do- sledno integracijo Japonske v od Združenih držav dominirani svetovni kapitalis- tični sistem. Potrebno je dodati samo to, da je bila japonska delovna sila relativno visoko kvalificirana in potencialno daleč bolj produktivna, kot bi lahko domnevali iz 245 predvojnih dokumentov. Za to je nekaj razlogov, vključno z nacionalnim izob- raževalnim sistemom, ki ga ustanovijo z restavracijo Meiji (1868), po kateri je do- segla Japonska eno od najvišjih stopenj pismenosti na svetu, nato z razširjenostjo majhnih podjetij na podeželju, kar usmerja kmečko prebivalstvo obeh spolov k spoznavanju mehaničnih procesov in končno zaradi velikega poudarka na vojaški izurjenosti, upoštevajoč ekspanzionistično razpoloženje japonskega vladajočega razreda. Tako preokupacija države z vojno in vojnimi pripravami, kot tudi krut, ekploatatorski in nazadnjaški veleposestniški sistem na podeželju sta skupaj ovi- rala, da delo japonskih delavcev in kmetov ni realiziralo niti njihove realne de- lovne sposobnosti. Z razpustitvijo vojske po porazu v drugi svetovni vojni in po zemljiški reformi, ki jo je vsilila okupacija Združenih držav, se je situacija spre- menila: velika in potencialno visoka produktivna delovna sila je bila takorekoč »osvobojena«. Tako se je pripravila scena za ekonomski »čudež« šestdesetih in sedemdesetih let. Tako rešitev japonske ekonomije kot kasnejši zagon imata svoje korenine v korejski vojni. Japonska je postala čez noč vojaški arzenal Združenih držav. Dalj- novzhodna vojaška mašinerija. Po neki veljavni oceni »je bilo v letu 1951 72 % nacionalnih produkcijskih zmogljivosti neposredno usmerjenih v proizvodnjo orožja«. (Chiosi Yanega, Big Business in Japanese Politics, Yale University Press, 1968, str. 255.) Prizadeto s stagnacijo, kije bila značilna za zgodnja leta ameriške okupacije, prične japonsko gospodarstvo svoj meteorski vzpon, ki pa mu zdaj po- maga in ga podpira ameriški vladajoči razred, ki je v polni meri ocenil, da ima raje Japonsko kot mlajšega partnerja za dosego svojih globalnih ambicij, kot pa tekmeca in sovražnika, kakor je to bilo v preteklosti. Da bi sprovedli svojo celotno strategijo, so politiki Združenih držav uvideli, da je nujno potrebno izgraditi Japonsko kot močno industrijsko silo in jo isto- časno, kolikor je možno, narediti povsem odvisno od Združenih držav. Oba na- mena sta služila politiki, ki je bila vpeljana v zgodnjih petdesetih letih in ki se je še zdaj trdno drži. Seveda je bilo razumljivo, da bo Japonska zaradi pomanj- kanja prisiljena uvažati večino surovin, in prav gotovo je bilo tudi v interesu Združenih držav, da je Japonska odvisna tudi glede uvoza hrane. Z dosego za- dnjega bi ubili dve muhi na en mah: iz Japonske bi naredili bogato tržišče za kme- tijske presežke Združenih držav; to bi pomenilo, da bi Združene države s kontrolo dobave hrane dosegle takšno moč nad Japonsko, ki bi pomenila dobesedno živ- ljenje ali smrt; to bi sprostilo glavni del ogromne japonske kmetijske delovne sile za razvoj industrije. Toda ne samo, da bi uvažala nujne surovine in hrano v na- raščajočih količinah, Japonska bi lahko razvila svoj izvoz v neprimerljivem ob- segu. S tem v mislih so ameriške okupacijske oblasti v začetku 1949 zakoličile jen na umetno nizki ravni v razmerju 360 do dolarja - stopnja, ki se je ohranila vse do 1971. leta, koje Nixon končno priznal, daje brettonwoodski sistem fiksiranih menjalnih stopenj (in monetarne hegemonije Združenih držav) doživel kolaps, brez možnosti za ponovno oživitev. To je pomenilo, da je japonski uvoz užival v odločilnih dveh desetletjih petdesetih in šestdesetih let ogromne prednosti na svetovnem trgu, vključno z ameriškim. V istem obdobju in zopet zahvaljujoč se interesu Združenih držav, da izgradijo japonsko silo, se je bolj pospeševal razvoj Zaibutsu (ogromna japonska podjetniška združenja) kot pa brzdal (kar pa je bila izvirna namera okupacijskih planerjev), pod neugodnimi pogoji pa ji je bil omo- gočen dostop do zadnje zahodne tehnologije. V teh okoliščinah in glede na dej- stvo, da je po vojni Japonska startala skoraj iz ničle pri rekonstrukciji svoje ka- pitalne opreme, ni presenetljivo, da je dežela z vso naglico priplezala na vrh ka- pitalističnega sveta pod pogojem učinkovitosti in produktivnosti, s tem da si je delila prvo mesto z Nemčijo, katere povojne izkušnje so bile osupljivo podobne. 246 Na drugi strani pa so sedaj Združene države sledile Veliki Britaniji, kakor temu pravi Vehlen, da »se pokori za to, ker je bila vržena na čelo in da je s tem po- kazala pot«. (Thorstein Vehlen, Imperial Germany and the Industrial Revolution, broširana izdaja, str. 132.) Prej omenjena analiza japonskega »čudeža« - kar se je seveda izkazalo, da sploh ni bil čudež - bi lahko nekaterim z malo neodvisnega znanja o sodobni ja- ponski zgodovini dala varljive vtise. Lahko bi napak zaključevali - kajti Japonska je izredno odvisna od uvoza hrane in surovin, za kar mora plačevati z izvozom - da je njeno gospodarstvo močno zapleteno v zunanjo trgovino, kot je to na pri- mer bilo z Veliko Britanijo (in je še vedno). Nočem zmanjševati strateškega po- mena zunanje trgovine za Japonsko. Kot npr. za hrano, po besedah Murati Goroa »delež celotne hrane z zadostno količino kalorij, pridelane brez tuje pomoči, ki je znašal v letu 1960. 80 %, se je spustil v letu 1980 pod 30 %. Včasih samoza- dostna v hrani je Japonska postala zdaj eden največjih uvoznikov hrane.« (How to Deform Agriculture in the Name of Development, tekst citiran na prvi strani.) Deleži japonskega uvoza večjega števila ključnih industrijskih surovin so: nafta - 99,8 %, vsa energija - 88,1 %, železova ruda - 98,7 %., baker - 92,2 %, svinec - 77,5 %, cink - 62,8 %, boksit - 100 %, kositer - 62,8 %, nikelj - 100 %. Jasno je, da je sposobnost japonskega gospodarstva za razvoj povsem odvisna od uvoza in to tudi pomeni, da je dežela ekstremno ranljiva v primeru večje vojne ali blo- kade, ki bi jo odrezala od dotoka preskrbe. To prav tako pomeni, da je Japonska obojestransko tesno povezana z Združenimi državami in da je zainteresirana za uporabo svojega vpliva, da prepreči svojega močnega zaveznika pri bojevitih avanturah. Toda to ne pomeni, da je japonsko gospodarstvo povsem ranljivo od razvoja mednarodne menjave, celo če vzamemo za primer tako pomemben »šok«, kot je bilo štirikratno povišanje cen nafte v letih 1973-1974. Tabela 4, ki prikazuje relativni pomen mednarodne menjave v gospodarstvih glavnih ka- pitalističnih držav zadnje leto pred naftnim šokom, nam bo pomagala razumeti razloge za to. Tabela 4 Delež zunanje trgovine (uvoz in izvoz) v brutoproduktu, 1973 Kanada V. Britanija Italija ZRN Francija Japonska ZDA 40,1 39,6 36,2 35,6 28,5 18,2 10,7 Iz tega se lahko vidi, da je med razvitimi kapitalističnimi državami delež zu- nanje trgovine v brutoproduktu edino v Združenih državah nižji od Japonske in da je japonski delež okoli polovica povprečja drugih, ki so vključene v tabelo. To pomeni, da je za Japonsko celo občutno povečanje vrednosti uvoza, takšno, kot ga je povzročil dvig cen nafte, lahko izravnano s sorazmerno manjšim obratom iz produkcije za domači trg v izvozne kanale. Zagotovo lahko iz tega zaključimo, da raznovrstna produkcija lahko najde pripravljeno zunanje tržišče in s tem plača večji uvozni račun, kar je za veliko drugih držav včasih skoraj nemogoče. To je pač tista sposobnost naraščanja izvoza na fleksibilen način - v smislu fleksibil- nosti obeh, domače produkcije in zunanjega trga - ki ga je Japonska razvila v ne- navaden in prav gotovo neprimerljiv obseg v času svojega gospodarskega kipenja. Verjamem, da se lahko prav tu najde razlaga dejstva, ki se je včasih dozdevalo zelo pomembno tako znotraj kot zunaj Japonske, da je bila država sposobna ab- sorbirati naftni šok s tako majhnim razrvanjem svoje ekonomije. Dodal bi, da prav gotovo ni garancije, da se bo lahko ta sposobnost povečevanja izvoza na flek- sibilen način nadaljevala, tako da bo zadovoljevala koristi Japonske, ali pa celo, da bo Japonska uspela preživeti kljub naglo se spreminjajočim pogojem osem- 247 desetih let.* Ko skušamo razumeti sedanjo situacijo na Japonskem in razviti bodoče per- spektive, je koristno spremeniti naš zorni kot in obravnavati sedanjo ekonomsko zgodovino države kot eno epizodo v procesu akumulacije kapitala. Kar opazu- jemo, tako vsaj mislim, je zgodovinsko največji boom v ekspanziji kapitala. Ka- kor vedno v takih primerih je bila v središču masivna rast Oddelka I (produciranje produkcijskih sredstev); toda na Japonskem, pa verjetno bolj kot v podobnih pri- merih v drugih državah, je bila enako impresivna rast Oddelka II (produciranje potrošnih sredstev), kakor tudi ekspanzija obeh Oddelkov, ki učinkujeta drug na drugega v smislu medsebojnega spodbujanja. Nimam prostora niti poznavanja, da bi podrobno analiziral ta proces, zato se moram zadovoljiti s kratkim pregle- dom tistega, kar se mi zdijo najbolj važni delujoči faktorji. To so (1) metode fi- nanciranja, (2) dvig realnih mezd in {3) rast neproduktivnega sektorja. Metode financiranja. Japonska je zelo zgodaj vstopila v fazo monopolnega ka- pitalizma: lahko bi rekli brez mnogo pretiravanja, da je dežela napredovala ne- posredno iz fevdalizma v monopolni kapitalizem, na daleč pa se je izognila kor- porativnega kapitalizma. Čeprav so v drugi svetovni vojni nastale velike korpo- racije in trusti, pa so le-te bile povsem izčrpane in nezmožne za financiranje boo- ma ekspanzije kapitala. To funkcijo so si zato lastile banke, kakor tudi vlada, s katero so tesno sodelovale, in bi jih lahko obravnavali kot organe vladajočega raz- reda nasploh. V takih pogojih seje struktura kapitala v večini korporacij, vključ- no s posebej velikimi korporacijami, močno prevesila na stran dolga, ki je bil po splošni normi določen z ne več kot 10-20% skupne kapitalizacije. Ta preveša posojilnega financiranja je bila velikokrat razumljena kot slabost japonskega sis- tema, kajti to je po splošnih predstavah možno le v konjunkturah. Pa vendar je bilo le-to vir moči in fleksibilnosti v tedanji situaciji povojnega obdobja. Niti en- krat ni bilo primanjkljaja finančnih sredstev za obljubljene projekte, koncentra- cija moči v rokah bank (in vlade) je omogočila Japonski, da izvaja bolj razumno in učinkovitejšo stopnjo koordinacije in planiranja, kakor pa so jo bile sposobne doseči kapitalistične države s formalno bolje izdelanimi planskimi "mehanizmi. Dodati bi bilo treba, da se je v zadnjih nekaj letih ta situacija spremenila. V letu 1979 npr. uradne japonske številke kažejo, daje produktivnost naraščala za 10 %, medtem ko so se mezde dvignile le za 6 %. To pomeni, vzeto skupaj z inflacijsko stopnjo (dvig cen) 3 do 4 %, da profiti skokovito naraščajo, da omogočajo kor- poracijam izplačilo dolgov in da same prispevajo k samofinanciranju. Ali se bo ta trend nadaljeval in če bo tako, katere konsekvence bodo nastale za funkcio- niranje sistema, to sta vprašanji, na kateri je treba odgovoriti. Dvig realnih mezd. Ko se je začel veliki boom, so bile mezde na Japonskem zelo nizke in država je povsem upravičeno dajala videz producentke s ceneno de- lovno silo, kakršne so danes mnoge dežele Tretjega sveta. Z ekspanzijo produkcije pa se je to spremenilo in množina neizkoriščene in premeščene kmečke delovne sile se je postopno izčrpala. Danes so mezde na Japonskem primerljive s tistimi v drugih razvitih kapitalističnih državah. To je imelo za posledico ogromen po- * Raznoličnost poti, ki jih uvajajo različne države za plačilo dodatnega nujnega uvoza, je izredno opisana v Le Monde Diplomatique (Nicholas Baby, »Južna Koreja, 'ekonomska žival', v težavah«, december 1979, str. 13): »Da bi plačale svoje račune za nafto, izvažajo ZDA dolaije, Japonska svoje televizorje in avtomobile in Koreja svojo delovno silo.« Lahko bi še dodal, daje bila večina dežel Tretjega sveta, ki niso naftne proizvajalke, prisiljena najeti ogromne vsote na evrodolarskem trgu. Ni mi potrebno še dodati, da nobena od teh metod ne more veljati za permanentno zanesljivo. 248 rast kupne moči delavskega razreda, odslej tudi na notranjem trgu; to pa je bil glavni faktor v rasti Oddelka II. Rast neproduktivnega sektorja. Toda dvig realnih mezd ni bil edini faktor za ekspanzijo notranjega trga. Prav ob tem sem zadovoljen, da lahko rečem, da sva teoretični okvir razvila s pokojnim Paulom Baranom na osnovi izkušenj Zdru- ženih držav in prikazala v najini knjigi Monopolni kapital, kar je v izredno pomoč interpretaciji povojnega razvoja Japonske. Celotna presežna vrednost (v Mono- polnem kapitalu imenovana »presežek« in vsebuje veliko več kot običajna učbe- niška komponenta profit, obresti in renta - glej diskusijo v 3. poglavju) seje enor- mno povečala z naraščanjem zaposlovanja produktivne delovne sile in konstant- no rastjo produktivnosti; rastoči del teh naraščajočih presežkov so absorbirale (uporabljam spet metodologijo iz Monopolnega kapitala) v celotnem obsegu nep- roduktivne aktivnosti, tako uporabno kot tudi razsipno, upoštevajoč vlado (po- sebno pomembno na ravni prefektur in občin), trgovino, finance, nepremičnine, razkošne glavne sedeže korporacij in tako naprej. To je osupljiv in ekstremno važen aspekt razvoja Japonske, ki pa ga Japonci sami, tako domnevam, niso ustrezno raziskali in kar tu ne more biti jasno raz- vidno. Želel bi dodati, da bo obiskovalec Japonske, posebej pa glavnega mesta Tokia, verjetno našel vidne znake razcveta neproduktivnega sektorja, kar je vsaj toliko opazno kot v kateri drugi državi na svetu. To drži predvsem, kar se tiče zabavne »industrije« (restavracije, gledališča, kavarne, shajališča z gejšami, čajni- ce, bari, kabareji, lokali z masažo in kopanjem, sumljivi hoteli), v kateri je baje zaposleno samo v Tokiu pol milijona žensk. (Don Briggs, Tokyo: A Confindental Guide to the Greatest, Don Briggs Production, Akasaka Postoffice, Box 44, Tok- yo 107, str. 78.) Velik del tega ogromnega »prostočasnega« poslovanja se finan- cira prek računov za stroške korporacij, kar.bi se lahko tudi imenovalo zlati znak japonskega monopolnega kapitalizma, in ocenjuje se, da znaša toliko, kolikor sta- ne skupno ne tako zelo skromna vojaška mašinerija, ki je po nekaterih izračunih sedma na svetu. Končni komentar v tej zvezi: velikost in vidnost japonske zabav- ne industrije se direktno navezuje na astronomske cene nepremičnin v japonskih velemestih - za košček zemlje v središču Tokia je rečeno, daje 2 5-krat več vreden kot tisti primerne velikosti in uporabe na Manhattnu - kar po vrsti tako drastično omejuje obseg stanovanj (ki so čisto majhna po zahodnih standardih), da celo bo- gati zelo redko vabijo svoje goste domov. Zgodovina nas uči, tako mislim, da se vsak veliki boom v ekspanziji kapitala slej ali prej izčrpa. Izgradnja Oddelka I, še posebej če začne skoraj z ničle, kakor je bilo to v primeru povojne Japonske, je proces, ki se vzdržuje sam za sebe v zelo dolgem obdobju. Toda, ko pride do konca, potem, kakor se to zgodi vedno, strmoglavi navzdol ves sistem kot celota; razen če se ne pojavi nek nov močan faktor, kakor npr. vojna ali ključna inovacija, da se slika obrata navzdol nagne k stabiliziranju na nivoju stagnacije. Seveda se to lahko teoretično prepreči s pre- mestitvijo virov iz Oddelka I (tiste, ki so bili uporabljeni v razraščajočem Oddelku I) v Oddelek II, kjer bodo lahko izkoriščeni za povečanje proizvodnje dobrin oseb- ne in skupne (kolektivne) potrošnje. Planska socialistična družba bi bila sposobna izvesti tak transfer brez veliko težav: razen nekaterih čisto tehničnih problemov; kar je zapleteno, je redukcija celotne stopnje akumulacije in kompenzirajoče po- večane stopnje privatne in javne potrošnje; to pa ne bo delalo nobenih večjih te- žav tam, kjer so te spremenljivke bolj subjekti socio-političnih kot pa privatnih ekonomskih odločitev.* Toda v kapitalizmu bi ta transfer zahteval osnovno pre- mestitev v razredni razdelitvi dohodka od tistih, katerih cilj je akumulacija ka- pitala (neskončna ekspanzija menjalne vrednosti) k onim, katerim je osnovni in- teres in skrb kvantiteta in kvaliteta uporabne vrednosti). 249 Ne vem za noben primer, kjer so oblastniki v kapitalističnih družbah imeli v načrtu tak prenos dohodka od tistih, ki akumulirajo k potrošnikom, niti ne mis- lim, da se bo tak dogodek zgodil, še najmanj pa v monopolni kapitalistični Ja- ponski, ki kljub zunanji fasadi parlamentarne demokracije, s katero so v povoj- nem obdobju ameriški in japonski politiki poskušali prepričevati, ostaja najmoč- nejša in najmanj izpodbita diktatura velike buržoazije v vsem kapitalističnem sve- tu. Če se bo to zgodilo, bo to pravi japonski čudež. * Za kompletnejšo analizo tega problema glej Paul M. Sweezy, »A Crucial Difference Between Capitalism and Socialism«, The Present as History (Monthly Review Press, 1953), broš., str. 341-352. Prevod: Nada Kirn-Špolar » SINOPSISI UDK: 330.138 : 141.827 Marxov »Kapital', metodologija, raziskovanje današnjosti Siniša Zarić: Pristop h ,Kapitalu' Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Popularizacije ,Kapitala' in njegovi konspekti razodevajo stanovitne nedovr- šenosti, čeprav lahko začenjajo razpravljanje o njegovem metodološkem pomenu. Marx pravi v Pariških rokopisih, da delo ne proizvaja samo blaga, temveč pro- izvaja samo sebe in delavca kot blago, in to v razmeiju v katerem sploh proizvaja blago. Temu ustreza analiza v »Rezultatih neposrednega procesa proizvodnje« in v prvi knjigi ,Kapitala'. Toda problem stvarne in formalne subsumpcije dela pod kapital, problem, ki zadeva v samo jedro kapitalističnih odnosov, je razvit v 14. pogl. samo deloma. Tako je problem podrejenosti dela kapitalu v tekstu, ki ga Marx ni uvrstil v končno verzijo ,Kapitala', obravnavan kar v treh oddelkih. Vsi ti oddelki so bistvenega pomena za raziskovanje odtujitve. Tudi v drugih Mar- xovih delih je treba razbrati njihov metodološki pomen za raziskovanje današ- njosti. UDK: 330.138 : 141.827 Le Capital de Marx, méthodologie, étude des problèmes actuels Siniša Zarić: Une approche du Capital Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 l es ouvrages de vulgarisation sur le Capital et les compendium visant à en donner un aperçu présentent d'inévitables imperfections mais en même temps permattent de voir l'importance des questions de méthodologie soulevées par l'ouvrage de Marx. Dans ses Manuscrits parisiens Marx dit que le travail n'est pas seulement producteur de marchandises mais aussi de lui-même et du travail- leur en tant que marchandise, cela dans la mesure même où il produit des marc- handises en général. A cela correspond l'analyse faite dans les »Résultats du pro- cessus de production immédiat« ainsi qu'au livre 1 du Capital. Mais le problème de la subsomption (subordination) réelle et formelle du travail par rapport au ca- pital, problème qui est au coeur même des rapports capitalistes, n'est qu'une par- tie traité au chapitre 14. Le problème de la subordination du travail par rapport au capital se trouve abordé à trois endroits différents d'un écrit que Marx n'a pas fait figurer dans la version définitive du Capital. Les trois passages en question sont d'une importance capitale pour l'étude de l'aliénation. En ce qui concerne d'autres ouvrages de Marx il convient également de préciser leur importance mét- hodologique pour l'étude des problèmes d'actualité. UDK: 330.138 : 141.827 Marx' »Kapital«, Methodologie, Gegenwartserforschung Si niša Zarić: Zugang zum »Kapital« Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Popularisierungen und Konspekte zum »Kapital« offenbaren beständige Un- zulänglichkeiten, obwohl sie sehr wohl zum Einstieg in die Diskussion über seine methodologische Bedeutung beitragen können. Marx sagt in den »Pariser Ma- nuskripten«, daß Arbeit nicht nur Waren produziert, sondern auch sich selbst und den Arbeiter als Ware, und dies in dem Verhältnis, in dem sie überhaupt Ware produziert. Dem entspricht die Analyse in den »Resultaten des unmittel- baren Produktionsprozesses« und im ersten Band des »Kapital«. Doch das Pro- blem der sachlichen und formalen Subsumtion der Arbeit unter das Kapital, das Kernproblem der kapitalistischen Verhältnisse, ist in Kapitel 14 nur zum Teil en- twickelt. So wird das Problem der Unterordnung der Arbeit unter das Kapital, das Marx nicht in die Endversion des »Kapital« aufgenommen hat, gleich in drei Abschnitten behandelt. Alle diese Abschnitte sind von wesentlicher Bedeutung für die Erforschung der Entfremdung. Auch in anderen Werken Marx' ist ihre methodologische Bedeutung für die Gegenwartserforschung erst zu entschlüsseln. UDK: 330.138 : 141.827 Marx's Capital, Methodology, Research of the Present Siniša Zarić: Approach to the Capital Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 The popularisations of Capital and its conspects reveal the certain inperfect- nesses, though they may start the discussions on its methodological significance. In Ins Paris Manuscripts Marx says that the work does not produce only the goods, but it does produce also the work itself and the labourer as goods - all this in a relationship in which the goods are produced at all. The analysis in the »Results of direct production process« and in the first book of the Capital cor- responds to the above. But the problem of real and formal subsumption of work to the capital, relating the very core of capitalistic relationships, is disclosed in Chapter 14. only in part. In the text which was not included by Marx into the final version of Capital, the problem of work's subordination to capital in dealt with in as much as three chapters. All these chapters are of essential importance for the research of alienation. Their methodological meaning for the research of present should be dechipered also in other Marx's works. UDK: 371.27 : 373.5 Šolstvo, združeno delo, ocenjevanje, vrednostna forma Darij Zadnikar: Vrednostna forma in ocenjevanje v srednji šoli Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Avtor navezuje svoj prispevek na nekatere dimenzije potekajočega procesa šol- ske reforme oz. usmerjenega izobraževanja, pri čemer velja poudarek ocenjevanju in vlogi ocenjevanja v srednji šoli. Šolski produkcijski proces obravnava kot pro- dukcijo blaga ter tako nanj aplicira Marxovo analizo blagovne in vrednostne for- me ter opozarja na ustrezajoči blagovni fetišizem. V tem pogledu bi z usmerjenim izobraževanjem sproščena blagovna forma in vzpostavljen »svobodni trg« šele prav stopnjevala reproduciranje socialne strukture, lov za ocenami in konkurenco kot temeljni šolski odnos itd. UDK: 371.27 : 373.5 Système scolaire, travail coopératif, système de notation, forme de la valeur Darij Zadnikar: La forme de la valeur et la notation dans l'enseignement secondaire. Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 L'auteur prend comme point de départ quelques données du processus en cours de la réforme scolaire qui introduit l'orientation dans les méthodes d'en- seignement, une attention particulière étant accordée par l'auteur au système de notation ainsi qu'au rôle de celui-ci dans l'enseignement secondaire. Le processus scolaire est assimilé à une production de marchandise, ce qui permet de lui ap- pliquer l'analyse faite par Marx lui-même de la forme marchandise et de la forme valeur, ce faisant l'auteur signale l'apparition corrélative du fétichisme propre à • la marchandise. De ce point de vue, un enseignement basé prioritairement sur l'orientation jouerait en faveur d'un rétablissement d'un »marché libre« laissant un champ libre à la forme marchandise, ce qui, précisément, accroîtrait les ris- ques d'une reproduction de la structure sociale, la chasse aux bons points et aux diplômes ainsi que l'esprit de compétition et de concurrence devenant les traits dominant du système scolaire avec toutes les conséquences qui s'en suivront iné- vitablement. U DK: 371.27 : 373.5 Schuljesen, assoziierte Arbeit, Beurteilung, Wertform Darij Zadnikar: Wertform und Beurteilung in der Mittelschule Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Der Autor knüpft seinen Beitrag an einige Dimensionen des stattfindenden Prozesses der Schulreform bzw. des gesteuerten Bildungswesens, wobei die Beto- nung auf der Beurteilung und ihrer Rolle in der Mittelschule liegt. Der schulische Produktionsprozeß wird als Warenproduktion behandelt und darauf die Mara- sche Analyse der Waren- und Wertform angewendet, gleichzeitig auch auf den dem entsprechenden Warenfetischismus hingewiesen. In dieser Hinsicht würden die durch das gesteuerte Bildungswesen freigesetzte Warenform und der dadurch hergestelle »freie Markt« erst recht die Reproduktion der Sozialstruktur, die Jagd auf Noten und die Konkurrenz als schulische Grundbeziehung usw. potenzieren. UDK: 371.27 : 373.5 Education system, associated labour, assessment of knowledge, form of value Darij Zadnikar: The form of value and the assessment of knowledge in the grammar school Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 The author refers his contribution to certain dimensions of the on-going pro- cess of education system reform respectively the so-called orientated education, whereat the assessment of knowledge and its role in the grammar school are emphasized. The schooling production process is treated as the production of goods and therefore Marx's analysis of the goods and the value forms is applied and attention is called upon the corresponding fetishism of goods. In such a way, through the orientated education, released form of goods and the restored »free market« would only intensify the reproduction of social structure, the chase for marks and the competition as the basic school-relationship etc. UDK.: 37.014.5 Izobraževanje, akademska delovna sila, analiza blaga Sonja Lokar: Kvalejev manjkajoči zorni kot Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 V razčlenjevanju sicer dosledne zgodovinskosti in materialističnosti Kvaleje- vega dela Izpiti in gospostvo ugotavljamo, da predstavlja avtorjevo razumevanje marksistične analize blaga tehnološko-deterministično obliko tega razumevanja. Iz takšnega zornega kota Kvale preveč zanemarja problem »akademske delovne sile« kot posebnega blaga: tistega, ki je blago »delovna sila«, hkrati pa v družbeni funkciji »delavske aristokracije« lahko ideolog gladkega funkcioniranja kapitala. UDK: 37.014.5 Enseignement, force de travail univeritaire, analyse de la marchandise Sonja Lokar: Un point de vue faisant défaut à l'analyse de Kvale. Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Malgré son caractère historique et matérialiste conséquent, l'ouvrege de Kvale »Examens et maîtrise« n'en conçon technologique déterministe. Cela conduit l'auteur à méconnaître le problème de »la force de travail universitaire« en tant que marchandise particulière. Or celui par quoi cette dernière est incarnée en l'oc- currence appartient bien de par sa fonction sociale à »l'aristocratie ouvrière«, ce qui le prédispose au rôle d'idéologue du fonctionnement optimum du Capital. UDK: 37.014.5 Bildungswesen, akademische Arbeitskraft, Warenanalyse Sonja Lokar: Kvales fehlender Blickwinkel Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Beim Studium der zwar konsequenten Geschichtlichkeit und Materialismus von Kvales Werk »Prüfung und Herrschaft« muß festgestellt werden, daß des Au- tors Verständnis der marxistischen Warenanalyse eine technologisch-determini- stische Form dieses Verständnisses darstellt. Von diesem Blickwinkel aus verna- chlässigt Kvale zu sehr das Problem der »akademischen Arbeitskraft« als beson- dere Ware: jener, die Ware »Arbeitskraft« ist, gleichzeitig aber in der gesellschaft- lichen Funktion als »Arbeiteraristokratie« auch Ideologe des glatten Funktionie- rens des Kapitals sein kann. UDK: 37.014.5 Education, academic labour force, analysis of goods Sonja Lokar: Kvale's missing point of view Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 By analysing the otherwise historically and materialisticaly consistent Kvale's work »Examinations and domination«, the authoress finds out that Kvale's un- derstanding of marxistic analysis of goods represents a technologically determi- nistic form of this very understanding. From such a point of view, Kvale neglects too much the problems of »academic labour force« as a special kind of goods: the very one, which represents goods as »labour force«, yet at the same time in the social function of »working-class aristocracy« it could be the ideologist of the smooth functioning of the capital. UDK : 371.27 Ocenjevanje, motivacija za študij, metodično delo učitelja Mag. Alojzija Zidan: Teze k preseganju vloge izpita kot »gospostvenega instrumenta« Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Prispevek ponuja nekatere mehanizme, s katerimi bi bilo moč presegati izpit kot »gospostveni mehanizem«. To so: prepletanje raznovrstnih in dinamičnih metod ocenjevanja; ocenjevanje obvladovanja praktičnih dejavnosti; ugotavljanje znanja in ne neznanja; povezovanje ocenjevanja z obravnavo nove snovi; sezna- njanje učiteljev z napakami, ki nastajajo pri procesu ocenjevanja. UDK : 371.27 Système de notation, motivation des études, travail méthodique du maître Mag. Alojzija Zidan: Thèses préconisant le dépassement de l'examen fonctionnant comme »l'instrument dominant« du système Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 L'article propose quelques solutions faisant perdre à l'examen scolaire son pre- stige d'»instrument dominant«. A savoir: une alternance de méthodes d'évalua- tion du savoir variées et dynamiques; évaluation de la capacité à s'acquitter d'ac- tivités pratiques; contrôle du savoir et non du nonsavoir; acquisition de nouvelles connaissances en liaison avec le contrôle de l'assimilation des anciennes; infor- mation des maîtres au sujet des erreurs pouvant fausser les résultats de l'évalua- tion des aptitudes des élèves. UDK : 371.27 Beurteilung, Studienmotivation, methodische Lehrerarbeit Mag. Alojzija Židan: Thesen zur Überwindung der Rolle von Prüfungen als »Herrschaftsinstrument« Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Der Beitrag bietet einige Mechanismen an, mit denen Prüfungen als »Herr- schaftsmechanismus« überwunden werden könnten. Das sind: Verflechtung ver- schiedenartiger und dynamischer Benotungsmethoden; Beurteilung der Beherr- schung praktischer Tätigkeiten; Feststellung von Wissen, nicht von Unwissen; Verbinden der Beurteilung mit der Behandlung neuen Stoffes; Kenntnis der Lehrer von den Fehlern, die beim Beurteilungsprozeß entstehen. UDK : 371.27 Assessment of knowledge, motivation for studying, teacher's methodical work Alojzija Zidan: Theses on exceeding the role of examination as a »domination instrument« Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 The article offers some mechanisms, that could possibly contribute to exceed the examination as a »domination instrument« and they are: combination of va- rious and dynamic methods of assessment, the assessment of practical activities, the ascertaining of knowledge instead of ignorance, assessment combined with discussing of the new topics; by acquainting the teachers with the mistakes arising from the process of assessment. UDK: 371.27 Bildungswesen, quantitatives Studium, Kreativität Marija Skalar: Prüfungen und Schulrationalisierung Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Die argumentierte Kritik, die von Steiner Kvale vorgebracht wird, regt zum Nachdenken über unsere Verhältnisse an. Auch bei uns ist das Studium indivi- dualistisch orientiert und vernachlässigt besonders bei Prüfungen die Gruppen- arbeit. Wegen der großen Verpflichtungen der Lehrer bleiben Lehrer und Student bis zum Ende des Studiums völlige Unbekannte füreinander. Die Fabriksbedin- gungen des Studiums bringen eine vornehmlich quantitativ orientierte Behand- lung des Wissens hervor, was seine Rückwirkung auf die Studien weise hat. Durch den Erziehungs- und Bildungsprozeß schöpferische Selbstverwalter herausbilden zu wollen aber heißt vor allem auch, sich für ein anderes, qualitativ orientiertes Studium einzusetzen. •• UDK : 371.27 Education, quantitative study, creativity Marija Skalar: The examinations and the rationalisation of school Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 The argumented criticism, set up by Steiner Kvale, is stimulating the delibe- rations on our conditions. Also in our country studying is orientated individua- listically and as to the examinations it particulary neglects the team-work. Re- garding the high obligations the teachers have, the teacher and the student remain until the end of the studies completely unknown to each other. The factory con- ditions of studyng are bringing about mainly quantitatively orientated approach to the knowledge, what has its feed-back on the way of studyng. Through the up- bringing educational process of forming a creative self-managing subject, it could also mean above all a struggle for different studying, orientated to the quality. UDK : 371.27 Izobraževanje, kvantitativni študij, ustvarjalnost Marija Skalar: Izpiti in racionalizacija šole Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Argumentirana kritika, ki jo postavlja Steiner Kvale, spodbuja k razmišljanju o naših razmerah. Tudi pri nas je študij orientiran individualistično in posebno glede izpitov zapostavlja skupinsko delo. Glede na visoke obveznosti, kijih imajo učitelji, ostajata učitelj in študent do konca njegovega študija drug do drugega po- polni neznanki. Tovarniški pogoji študija porajajo pretežno kvantitativno usmer- jeno obravnavanje znanja, kar ima povraten vpliv na način študija. Skozi vzgoj- no-izobraževalni proces oblikovati ustvarjalnega samoupravljalca pa lahko po- meni predvsem zavzemati se za drugačen, na kvaliteto usmerjen študij. UDK : 371.27 Éducation, études quantitatives, créativité Marija Skalar: Examens et rationalisation de l'école Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Une critique argumentée, comme celle faite par Steinar Kvale, incite à s'in- terroger sur la situation dans notre pays. Là aussi on constate que l'enseignement est orienté dans un sens individualiste, une attention insuffisante étant accordée au travail par groupes collectifs, en ce qui concerne particulièrement la prépara- tion aux examens. Compte tenu du surmenage du corps professoral, il n'est pas étonnant que professeurs et élèves tout au long des études restent des inconnus les uns pour les autres. L'alignement de l'enseignement sur le travail d'usine crée des conditions favorisant une transmission du savoir fondée principalement sur des critères quantitatifs, avec répercussions sur les méthodes d'enseignement. Si on veut qu'enseignement et éducation favorisent la formation d'esprits créateurs et autogestionnaires il faut s'orienter vers un système tout différent, soucieux de critères qualitatifs avant tout. c UDK: 371.27 : 373.3 Osnovna šola, ocenjevanje, socialno razlikovanje Diana Sivec: Funkcija ocenjevanja v naši osnovni šoli Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Prispevek razčlenjuje način in vlogo ocenjevanja v osnovni šoli. T.i. »objek- tivno« ocenjevanje predpostavlja enakost učencev; dejanske socialne razlike, ki jih normativni šolski sistem obhaja, pa porajajo vrsto protislovij takšnega ocenje- vanja znanja. Avtorica dokumentirano opozarja ne nerazumevanje učiteljev za te specifične, socialne dimenzije, v katerih izražajo otroci svoje (ne)znanje ter jo pri- pisujejo nekakšnim njihovim naravnim, biološkim lastnostim, kijih ni moč spre- meniti. To ideologijo sprejemajo tudi sami učenci. Takšni vzgojni mehanizmi ne prispevajo k uvajanju v boj za samoupravljanje. UDK: 371.27 : 373.3 École primaire, système de notation, sélection sociale Diana Sivec: La fonction de la notation dans notre enseignement primaire Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 L'article analyse le système et la fonction de la notation à l'école primaire. La notation dite »objective« présuppose l'égalité des chances chez les élèves. Or, les différences sociales réelles dont les normes du système scolaire ne tiennent pas compte, font qu'un tel procédé de notation ne va pas sans entraîner une série de contradictions. L'auteur montre, avec documentation à l'appui, la méconnaissan- ce de la part des maîtres du contexte social spécifique expliquant les bons (ou les mauvais) résultats obtenus par les élèves, les maîtres attribuant ceux-ci à des pro- priétés innées et biologiques qui ne sauraient être modifiées. Les élèves adoptent à leur tour cette idéologie. La lutte pour l'autogestion n'est guère favorisée par un système éducatif fondé sur de tels mécanismes. UDK: 371.27 : 373.3 Grundschule, Beurteilung, soziale Differenzierung Diana Sivec: Die Funktion der Beurteilung in unserer Grundschule Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Der Beitrag analysiert Art und Rolle von Beurteilung in der Grundschule. Die sogenannte »objektive« Beurteilung setzt Gleichheit der Schüler voraus; die tat- sächlich bestehenden sozialen Differenzen aber, die vom normativen Schulsystem umgangen werden, erzeugen eine Reihe von Widersprüchen bei dieser Wissens- beurteilung. Die Autorin stellt dokumentiert das Unverständnis der Lehrer für diese spezifischen sozialen Dimensionen heraus, in denen die Kinder ihr (Un)Wis- sen zum Ausdruck bringen und es ihren natürlichen, biologischen Eigenschaften zuschreiben, die nicht zu ändern sind. Diese Ideologie wird auch von den Schü- lern selbst akzeptiert. Solche Erziehungsmechanismen tragen nicht zur Einübung in den Kampf um Selbstverwaltung bei. UDK: 371.27 : 373.3 Primary school, assessment of knowledge, social differentiation Diana Sivec: The function of the assessment of knowledge in our primary schools Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 The contribution analysis the way and the role of the assessment of knowledge in the primary school. The so-called »objective« assessment supposes the equality of pupils; the existing social differences, which are by-passed by the normative education system, are raising a series of contradictions in such an assessment of knowledge. The authoress has evidences to warn against teachers' non-understan- ding of these specific social dimensions in which the children express their know- ledge respectively ignorance and which they attribute to the children's somesuch natural, biological characteristics, that cannot be changed. This ideology is accep- ted also by the very pupils. Such educational mechanisms do not contribute to the initiating into the struggle for the self-management. UDK: 371.27(497.1) Izpiti, informacije o izpraševalcu, individualni in skupinski študij Franci Pivec: Izpiti po jugoslovansko Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Ljubljana 1956. Suspendiranje bil univerzitetni profesor, kije že leta vztrajal, da prihajajo študentke na izpite k njemu domov. Nobena od njih ni zbrala toliko smelosti, da bi to prijavila. Na koncu je to storil zaročenec ene od »izprašanih« študentk. Ogromna večina študentov je mnenja, da bi odgovarjali bolje, če bi lahko sami izbirali vprašanja. Študentje torej ne zaupajo prav posebno v objektivnost izpra- ševalcev, da ne bodo delili vprašanj po simpatijah. Večina študentov zagovarja individualno pripravo za izpit. Skoraj zgotovo to ni dobra navada. Večini se do- gaja, da imajo odgovor »na konici jezika«, pa ga ne zmorejo formulirati. Za sku- pinski študij se ne opredelijo, ker bi bilo treba v smislu skupinskega dela pre- oblikovati celoten visokošolski pedagoško-raziskovalni proces. UDK: 371.27(497.1) Examens, enquête sur les examinateurs, études individuelles et par groupe Franci Pivec: Les examens en Yugoslavie Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Ljubljana 1956. Un professeur d'Université est suspendu, depuis des années il exigeait des étudiantes qu'elles viennent se faire interroger chez lui. Aucune d'entre elles n'avait osé le dénoncer, jasqu'au jour aù cela fut fait par un financé d'une des étudiantes »interrogées«. A une forte majorité les étudiants sont d'avis qu'ils répondraient mieux aux examens s'ils pouvaient choisir eux-mêmes les questions d'examen. Donc les étu- diants n'ont pas précisément confiance en l'objectivité des examinateurs qu'ils suspectent de choisir les questions au gré de leurs sympathies personnelles. La plupart des étudiants se prononcent pour une préparation individuelle aux exa- mens. Pourtant cette pratique n'est pas la meilleure. Aux examens la plupart des étudiants interrogés ne peuvent formuler la bonne réponse bien qu'ils l'aient »sur le bout de la langue«. Pour que les étudiants voient l'intérêt d'une préparation collective il faudrait que tout le système pédagogique de recherche de l'enseing- nement supérieur soit transformé en conséquence. UDK: 371.27(497.1) Prüfung, Informationen über den Prüfer, individuelles und Gruppenstudium Franci Pivec: Prüfungen auf jugoslawisch Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Ljubljana 1956. Ein Universitätsprofessor wird suspendiert, der schon jahre- lang darauf bestanden hat, daß die Studentinnen zu ihm nach Hause zur Prüfung kommen. Keine von ihnen brachte so viel Kühnheit auf, die Sache zu melden. Schließlich tat es ein Verlobter einer der »geprüften« Studentinnen. Die überwiegende Mehrheit der Studenten ist der Meinung, sie würden bei der Prüfung bessere Antworten geben, wenn sie die Fragen selbst auswählen könnten. Die Studenten haben also kein sehr großes Vertrauen in die Objektivität der Prü- fer, die Prüfungsfragen nicht nach Sympathie zu verteilen. Die Mehrheit der Stu- denten ist für individuelle Vorbereitung auf die Prüfung. Das ist ziemlich sicher keine gute Gewohnheit. Der Mehrheit passiert es, daß sie die Antwort »auf der Zungenspitze« hat, sie jedoch nicht zu formulieren vermag. Sie entscheiden sich nicht für Gruppenstudium, weil der gesamte universitäre pädagogische und For- schungsprozeß im Sinne von Gruppenarbeit umzugestalten wäre. UDK: 371.27(497.1) Examinations, informations on the examiner, individual and teamstudy Franci Pivec: Examinations Yugoslaw-way Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Ljubljana, 1956. University professor who insisted for years that his female students be examined at his home, was suspended. Yet nobody of them had the courrage to report it. Finally, a fiancé of one of the »examined« students did it. An enormous mayority of students consider that they would have better sco- res, if they were able to choose the questions themselves. The students therefore do not trust the impartiality of the examiners to distribute the questions only ac- cording to sympathies. The majority of students stands for individualistic prepa- rations for an examination. Quite sure, this is not a good habit. It is happening to most of them, that they have the answer »on the tip of their tongue«, yet they are not able to formulate it. At the same time they do not declare for team-study, since the whole university pedagogical and research process would have to be transformed in the spirit of teamwork. UDK: 7.013:7.072.2 O posebnem kot centralni kategoriji estetike; individualno - posebno - obče; zgodovina, predzgodovina, umetnost Ignac Meden: Tip in zgodovina Časopis za kritiko znanosti 47-48/1981 Lukacs v »Prolegomeni za marksistično estetiko« postavlja trditev, da znan- stveno in vsakdanje mišljenje ter umetnost tvorijo iste kategorije, iz česar sledi, da je tudi umetnost spoznavanje in predvsem spoznavanje; kategorija posebnosti je bistvena za umetnost oziroma »estetsko mišljenje«. Namen teksta je razkriti apologetskost takšne teorije, v kateri je umetnost znanost o posebnem, in poka- zati historične dimenzije postavljanja umetnostnega v posebno. Gre predvsem za kritiko in negacijo, pozitivum pa je prisoten največ implicite kot jedro in vper- jenost stališča. Ugotovitev je, da je umetniško delo individualnost, ki s tem, da lahko bistveno obči z vsakim individuom, predstavlja udejanjitev občega. Umet- nost je politična v tem, da odpira in potrjuje možnost dejanske osvoboditve, v tem, da daje osrednjo vlogo »dejanski predpostavki zgodovine« - posamezniku in njegovemu rodu. UDK: 7.013:7.072.2 Sur le particulier comme catégorie centrale de l'esthétique; l'individuel - le particulier - le général; histoire, préhistoire, art Ignac Meden: Type et histoire Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Dans ses »Prolégomènes d'une esthétique marxiste« Lukacs affirme que la pensée scientifique et quotidienne d'une part et l'art de l'autre relèvent des mêmes catégories, d'où suit que l'art lui aussi est connaissance et avant tout connaissan- ce. La catégorie du particulier serait essentiellement le propre de L'art, autrement dit de la »pensée esthétique«. L'article se propose de mettre en évidence se qu'a d'apologétique la théorie selon laquelle l'art est connaissance du particulier en montrant quel contexte historique explique que l'art ait été ainsi ramené au par- ticulier. Dominent surtout critique et négation, les valeurs positives étant au plus présentes implicitement comme moyen et orientation de la tendance. On constate que l'oeuvre d'art est quelque chose d'individuel qui représente une réalisation du général, puisqu'elle permet à chaque individu d'accéder à l'essentienl. L'art est de nature politique dans la mesure où il ouvre et confirme la possibilité d'une libération effective, dans la mesure où il confère un rôle principal au »présupposé véritable de l'histoire«, à savoir à l'homme en tant que particulier ainsi qu'au gen- re humain. UDK: 7.013:7.072.2 Das Besondere als zentrale Kategorie der Ästhetik, Individuelles - Besonderes - Allgemeines, Vorgeschichte, Kunst Ignac Meden: Typus und Geschichte Časopis za kritiko znanosti 47-48/1981 Lukacs stellt in den »Prolegomena für eine marxistische Ästhetik« die Behauptung auf, daß wissenschaftliches und alltägliches Denken sowie Kunst diesselben Kategorien ausbilden, woraus folgt, daß auch Kunst Erkenntnis ist und vor allem Erkenntnis. Die Kategorie des Besonderen ist wesentlich für Kunst bzw. für »ästhetisches Denken«. Zweck des Textes ist es, die Apologetik einer Theorie zu enthüllen, in der Kunst die Wissenschaft vom Besonderen ist, und die histo- rischen Dimensionen des Setzens des Künstlerischen ins Besondere aufzuzeigen. Es geht vor allem um Kritik und Negation, das Positivum ist vor allem implizit als Kern und Gerichtetheit des Standpunktes vorhanden. Die These ist, daß kün- stlerische Arbeit Individualität ist, die die Verwirklichung des Allgemeinen dar- stellt, indem sie das Wesentliche mit jedem Individuum verallgemeinern kann. Kunst ist politisch, indem sie die Möglichkeit einer wirklichen Befreiung eröffnet und bestätigt, indem sie die zentrale Rolle der »wirklichen Voraussetzung der Geschichte«, dem Einzelnen und seinen Geschlecht zuteilt. UDK: 7.013:7.072.2 On the special as the central cathegory of esthetic, individual - special - commom; history, prehistory, art Ignac Meden: Type and History Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 In the »Prolegomena to the Marxistic Esthetic« Lukacs sets up a statement that scientific and common thinking and art form the same cathegories, resulting that also the art itself is a recognition and a recognition above all; the cathegory of special is essential for the art or »the esthetic thinking«. The purpose of this text is to reveal the apologetics of such a theory, in which the art is a science of a special, and to point out the historical dimensions of putting the object of art into the special. It is meant to be above all the criticism and the negation, po- sitivum to be present mostly implicite as a core and fixation of the standpoint. The statement is: the artistic work is an individuality, which represents materia- lisation of the common with its ability to essentially communicate with each in- dividuum. Art is political through its openning and confirming the possibility of actual liberation by giving the central role to the »actual history's presumption« - to the individuum and his origin. UDK: 800.1:130.2 Metafizično hipostaziranje estetskega govora, jezik kot zgodovinski fenomen Janez Justin: Od jezika k estetskemu Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 V marksističnih izhodiščih za premislek jezikovne narave umetnosti se razode- va nekakšna dvojnost. Resda eksplicirajo zvezo med socialnim bistvom jezikovne komunikacije in njeno materialno stranjo, vendar se hkrati usmerjajo predvsem k instrumentalističnemu tipu jezikovnih realizacij, katerega značilnost je prozor- nost jezikovnega izraza. Dvojnost je mogoče preseči v zgodovinski pojasnitvi mo- dulacij v stopnji transparentnosti jezikovne komunkacije. V nasprotnem primeru se pojavlja nevarnost metafizične hipostaze estetskega govora, povezana z ima- nentistično koncepcijo jezika kot enotne, vendar nezgodovinske, avtohtone struk- ture, ki naj bi tičala v ozadju sleherne posamične realizacije in predstavljala izvor komunkacije z izpostavljeno estetsko funkcijo ter kanonizirano hierarhijo ele- mentov. UDK: 800.1:130.2 Hypostase métaphysique du langage esthétique, de la langue considérée comme un phénomène historique Janez Justin: De la langue à l'esthétique Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 L'approche marxiste de l'aspect linguistique du phénomène artistique ne va pas sans ambiguïté. Si d'un côté on explicite li lien entre la nature sociale et l'ex- pression matérielle de la communication, de Г autre on privilégie avant tout les réalisations linguistiques de type instrumental dont la caractéristique principale est la transparence de l'énoncé linguistique. L'ambiguïté peut être levée en exp- liquant historiquement les variations des degrés de transparence de la commu- nication linguistique. Dans le cas contraire on s'expose au danger d'une hypostase métaphysique du langage esthétique, liée à une conception immanentiste de la langue considérée comme une structure homogène, échappant à l'histoire et au- tonome, laquelle se retrouverait derrière toute réalisation particulière en tant que source de communication, la fonction esthétique étant surajoutée et la hiérarc- hisation des éléments canonisée. • UDK: 800.1:130.2 Metaphysisches Hypostasieren der ästhetischen Rede, Sprache als historisches Phänomen Janez Justin: Von der Sprache zum Ästhetischen Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 In den marxistischen Ansätzen zur Untersuchung der sprachlichen Natur von Kunst offenbart sich eine Zweiheit. Zwar explizieren sie einen Zusammenhang zwischen dem sozialen Wesen von sprachlicher Kommunikation und ihrer ma- teriellen Seite, doch gleichzeitig orientieren sie sich vor allem auf den instrumen- talistischen Sprachrealisationstypus, dessen Charakteristik die Transparenz des Sprachausdruckes ist. Die Zweiheit ist durch historische Aufklärung der Modu- lationen auf der Stufe der Transparenz sprachlicher Kommunikation aufzuheben. Im gegenteiligen Fall taucht die Gefahr der metaphysischen Hypostase der äst- hetischen Rede auf, verbunden mit einer immanentistischen Konzeption von Sprache als einheitliche, jedoch unhistorische, autochtone Struktur, die im Hin- tergrund jeder einzelnen Realisierung steckt und den Ursprung der Kommunika- tion durch die herausgehobene ästhetische Funktion und die kakonisierte Hie- rarchie der Elemente darstellt. UDK: 800.1:130.2 The metaphysical hyposthasis of esthetical speech, the language as historical phenomenon Janez Justin: From the language towards esthetic Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 In the marxistic starting-points for the consideration of art's linguistic origin a certain ambiguity is revealed. Although they explicite the connection between the social essence of linguistic communication as well as material side, at the same time they orientate to instrumentalistic type of linguistic realisations, which are characterised by the transparency of the linguistic expression. This ambiguity can be surmounted by the historical explanation of modulation in the degree of tran- sparency of linguistic communication. Otherwise a danger of metaphisical hy- posthasis of esthetic speech may arise, connected with imanentistic conception of language as unified, though not historically autochtone structure, which would stick in the background of each individual realisation and represent an origin of communications with the exposed esthetical function and cannonised hierarchy of elements. UDK: 303.4.001.1(45) Vrednostna nevtralnost znanosti, negativno družboslovje, simpatiziranje družboslovnih raziskovalcev Adam Franko: Gilli in vprašanja vrednostne nevtralnosti znanosti Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Pri nas je Gilli precej čitan, zlasti med mlajšimi družboslovci. Vsaj v Sloveniji pa o njem ni še bilo nič napisanega. Mikecin (1974) je v predgovoru Gillijeve knji- ge prispevek Gillija zelo pozitivno ovrednotil. Nasprotno pa se Milic (1978) loti kritične obravnave in zavrne nekatere osnovne premise, na katerih počiva Gillijev koncept. Gilli ugotavlja, da novih pojmov ne moremo ustvarjati v praznem pro- storu - na nek način morajo slediti iz starih pojmov, ki nam kažejo na točke, v katerih je sistem ranljiv. Niso pa mogli ti stari pojmi pojasniti razvojnih tendenc in kriznih pojavov. Tega ne zmorejo, ne zaradi teoretskih ali tehničnih pomanj- kljivosti, temveč zaradi tega, ker je v krizi ali razpadanju določen tip distribucije družbene moči, na osnovi katere temeljijo stari pojmi. Sociolog oziroma razisko- valec mora to moč analizirati in v zvezi z njo tudi pojme. Pri tem pa Gilli za sub- jekta proglasi radikalno črnsko gibanje in ne tematizira delavskega razreda, ki je zanj alfa in omega novih prevratnih tendenc v poznem kapitalizmu. UDK: 303.4.001.1(45) Neutralité valorisante de la science, sociologie négative, solidarité sympathique des chercheurs sociologues Adam Franko: Gilli et les questions de la neutralité valorisante de la science Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Gilli ne manque pas de lecteurs chez nous, parmi les jeunes sociologues no- tamment, bien que, en Slovénie même, on n'ait pas encore écrit sur lui. Dans une préface à son livre, en 1974, Mikecin a parlé de façon très favorable de son oeuv- re. En revanche, en 1978, Milić l'a critiqué en récusant quelques-unes des principales prémisses qui étaient la pensée de Gilli. Selon celui-ci lès nouveaux concepts ne peuvent être élaborés ex nihilo, d'une façon ou d'une autre ils doivent être engendrés par d'anciens concepts révélant les points vulnérables du système. Les anciens concepts ne peuvent indiquer les tendances de l'évolution à venir, ni expliquer les phénomènes de crise. Ce qui les en empêche ce ne sont pas des dé- ficiences théoriques ou techniques, mais bien le fait que la crise ou la désagré- gation qui interviennent mettent en question le rapport de forces sociales auquel les concepts anciens doivent leur existence. Le sociologue qui veut faire oeuvre de recherche se doit d'analyser les forces sociales èn présence et, partant, les con- cepts correspondants. Ce faisant, Gilli prête un rôle moteur à l'aile radicale du mouvement d'émancipation des Noirs; quant à la classe ouvrière, sur le rôle de laquelle il ne s'étend pas, elle est bien pour lui la cause première et le porteur de tous les bouleversements auxquels tend le Capitalisme dans sa dernière phase. UDK: 303.4.001.1(45) Wertfreiheit der Wissenschaft, negative Soziologie, Sympathisieren der soziologischen Forscher Adam Franko: Gilli und die Frage der Wertfreiheit der Wissenschaft Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Gilli wird bei uns, insbesondere unter den jüngeren Soziologen, ziemlich viel gelesen. Es wurde - zumindest in Slowenien - jedoch noch nichts über ihn ge- schrieben. Mikecin (1974) beurteilt den Beitrag Gillis im Vorwort zu seinem Buch als sehr positiv. Milić (1978) hingegen unternimmt eine kritische Erörterung und weist einige Grundvoraussetzungen zurück, auf denen Gillis Konzept beruht. Gilli meint, daß neue Begriffe nicht im leeren Raum erschaffen werden können, sie müssen auf irgendeine Weise aus den alten Begriffen entstehen, die auf jene Punkte hinweisen, wo das System verletzbar ise Die alten Begriffen vermochten jedoch Entwicklungstendenzen und Krisenerscheinungen nicht zu erklären. Sie waren nicht imstande dazu, nicht wegen theoretischer oder technischer Mängel, sondern weil ein bestimmter Typus von Distribution gesellschaftlicher Macht, auf dem die alten Begriffe gründen, in der Krise ist oder im Zerfall begriffen ist. Der Soziologe hat diese Macht zu analysieren und in ihrem Zusammenhang auch die Begriffe. Dabei proklamiert Gilli die radikale Bewegung der Schwarzen zum Sub- jekt und thematisiert nicht die Arbeiterklasse, die für ihn das Alfa und Omega der neuen Umwälzungstendenzen im Spätkapitalismus darstellt. UDK: 303.4.001.1(45) The neutral evoluation of science, the negative sociology, simpathising the sociology researchers Adam Franko: Gilli and the questions of neutral evoluation of science Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 In our country Gilli has been read a lot, mainly by our younger sociologists. But so far in Slovenia nothing has been written about him. Mikecin (1974) in his foreword to the Gilli's book appreciates Gilli's contribution very positively. On the contrary Milić (1978) undertakes a critical discussion and turns down some of the basic straight lines, upon which Gilli's conceipt is built. Gilli finds out that the new conceptions cannot be created out in an empty space - somehow they ought to grow out of old conceptions, which show us the points, where the system is vulnerable. However, those old conceptions could not explain the developmen- tal trends and the crises phenomena. They are not able to explain the above, not because of theoretical and tecnical imperfections, but according to the fact that the certain type of distribution of social power i§ in crisis or in disintegration, on which the old conceptions are based. The sociologist or the researcher must analyse this power and the conceptions referring to it. Gilli proclaims the radical black people movement as a subject instead of working class, which according to him is the alfa and omega of the new revolutional tendency of the late capitalism. UDK: 001.8.001.1(100) Internacionalno obeležje znanosti, univerzalnost znanosti, mednarodno komuniciranje, citiranje, blokovska idejna integracija in antibolokovska diferenciacija Andrej Kirn: Internacionalni značaj znanosti Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Internacionalni značaj znanosti temelji v skupnem predmetu raziskovanja, skupnih metodah in skupnih osnovnih profesionalnih normah, ki regulirajo znan- stveno dejavnost. Internacionalni značaj družbenih znanosti je nekoliko ožji v primerjavi z na- ravoslovnimi in tehničnimi znanostmi. Nastajanje svetovnosti sodobne zgodovine in bodoče brezrazredne svetovne skupnosti poglablja internacionalni značaj zna- nosti. Nacionalna zaprtost družbenih ved bi zožila zgodovinsko perspektivo v lastni družbeni praksi. Čim širša in pestrejša je komunikacijska osnova razisko- valnega dela, ki jo na nek način izraža tudi citiranje literature, tembolj se razvija ustvarjalnost. Različna idejna pripadnost lahko otežkoča zlasti družboslovno znanstveno komuniciranje, lahko pa deluje vzpodbudno ob spoštovanju temelj- nih norm idejnega pluralizma, idejnega boja in dialoga, saj se nobeno znanstveno delo ne izčrpa v njegovih temeljnih idejnih izhodiščih. UDK: 001.8.001.1(100) Caractéristique internationale de la science, universalité de celle-ci, communication internationale, comment citer, intégration idéologique à l'intérieur des blocs, différenciation dans la lutte contre les bocs. Andrej Kirn: Le caractere international de la science Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Le caractère internationaliste de la science tient à ce que l'objet de la recherche est commun, de même que sont communes les méthodes ainsi que les principales normes professionnelles qui règlent l'activité scientifique. Les sciences sociales sont internationales dans une moindre mesure que les sciences techniques ou que celles de la nature. Avec le caractère de plus en plus mondial de l'histoire et la formation de la future communauté sans classe mon- diale ne peut que s'accroître le caractère international des sciences. Enfermer les sciences sociales dans les cadres étroits d'une seule nation entraînerait une limi- tation des perspectives historiques de la pratique sociale. Plus la base de la com- munication dont dispose la recherche est large et diversifiée - ce dont témoigne d'une certaine manière la façon dont est citée la bibliographie existante - plus l'esprit de créativité se développe. La diversité des adhésions idéologiques peut gê- ner la communication, notamment en ce qui concerne les sciences humaines, mais elle peut aussi agir de façon stimulante, à condition que soient respectées les normes fordamentales du pluralisme idéologique, de la lutte et du dialogue idéologiques. En effet, toute recherche scientifique digne de ce nom tend à dépas- ser le cadre donné par les prémisses de départ. UDK: 001.8.001.1(100) Internationaler Charakter der Wissenschaft, Universalität von Wissenschaft, internationale Kommunikation, Zitieren, ideologische Integration nach Blöcken und Anti-Block-Differenzierung Andrej Kirn: Der internationale Charakter der Wissenschaft Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Der internationale Charakter der Wissenschaft gründet auf gemeinsamen For- schungsgegenstand, gemeinsamen Methoden und gemeinsamen professionellen Grundnormen, die wissenschaftliche Tätigkeit regulieren. Der internationale Charakter der Gesellschaftswissenschaften ist im Vergleich mit den technischen und Naturwissenschaften etwas enger. Die Entstehung der Globalität der modernen Geschichte und der künftigen klassenlosen Weltgemein- schaft vertieft den internationalen Charakter der Wissenschaft. Die nationale Ab- geschlossenheit der Gesellschaftswissenschaften würde die historische Perspektive in der eigenen gesellschaftlichen Praxis einengen. Je breiter und vielfältiger die Kommunikationsbasis der Forschungsarbeit ist, die auf bestimmte Weise auch durch das Zitieren von Literatur zum Ausdruck kommt, desto besser kann sich Kreativität entwickeln. Unterschiedliche ideologische Zugehörigkeit kann insbe- sondere gesellschaftswissenschaftliche Kommunikation erschweren, sie kann aber bei Beachtung der fundamentalen Normen des ideologischen Pluralismus, des ideologischen Kampfes und Dialoges stimulierend wirken, denn keine wissen- schaftliche Arbeit erschöpft sich in ihren grundlegenden ideellen Ausgangspunk- ten. UDK: 001.8.001.1(100) The international distinction of science, universality of science, international communicating, quoting, the block ideological integration and the antiblock differentiation Andrej Kirn: The international character of science Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 The international character of science is based upon the common object of re- search, the common methods and the common basic professional standards, re- gulating the scientific acitivity. The international character of social sciences is somewhat reduced in compa- rison with natural and technical sciences. The nascent universality of the contem- porary history and of the future classless world community deepens the interna- tional character of science. The national confinment of the social sciences would diminish the historical perspectives in its own social practice. The wider and ve- riegated the communicational basis of research work (which in some way is ex- pressed also by the qouting), the better the development of creativeness would be. The different ideologic appertainance may render especially the sociological scientific communicating more difficult, as in another way it may encourage it, respecting the basic standards of the pluralism of ideas and the dialogue, for no scientific work is exhausted in its basic ideal startingpoints. UDK: 330.14:330.180(049) Branje Kapitala, Rancière, Macherey, Establet Tine Hribar: Logika Kapitala Časopis za kritiko znanosti 47-48/1981 Naslov spisa se ravna po tekstih J. Rancièra, P. Machereya in R. Estableta ter kritikov zbornika Brati Kapital (J. O'Neill, E. Fleischmann, M. Vadée, A. Doz, Fr. Ricci) in je pravzaprav prepotenten. Z nekoliko strožjega vidika bi se moral glasiti: Nekaj malega o logiki Kapitala. Da bi pokazal na pomenski razloček terminov, ki so sicer uporabljeni tako v Manuskriptih kot v Kapitalu (Entfremdung, Veräusserlichung, Entäusserung, Verkehrung), Rancière dokazuje, kako izhodišče Kapitala niso več osebe, marveč odnosi. Šlo naj bi torej le še za analogijo, ne za pojmovno adekvatnost. Ker pa Marx v Kapitalu govori tudi ravno o postvarelosti oseb, je Rancière na osnovi svojih izvajanj obenem seveda prisiljen izjaviti, da »Marx ne kritizira rigo rozno svojega besednjaka« in da »odsotnost kritike ni enostavna malomarnost«. Stari Marx po Rancièru torej še ni povsem prelomil z mladim Marxom. Ob čemer je stari Marx, torej čisti Marx Kapitala, seveda pretvoijen v strukturalista brez na- rekovajev. UDK: 330.14:330.180(049) Lecture du Capital, Rancière, Macherey, Establet Tine Hribar: La logique du Capital Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 L'article doit son titre aux écrits de J. Rancière, P. Macherey et R. Establet ainsi qu'aux critiques adressées au recueil »Lire le Capital« par J. O'Neill, E. Fleischmann, A. Doz, M. Vadée, Fr. Ricci. Titre à coup sûr trop ambitieux. In- tituler l'article »Petite notule sur la logique dans le Capital« aurait été à la fois plus modeste et plus précis. Voulant mettre en évidence les différences de sens entre les termes employés tant dans les Manuscrits que dans le Capital lui-même (Entfremdung, Veräusser- lichung, Entäusserung, Verkehrung), Rancière tente de démontrer que le Capital considère non plus les individus, mais les relations entre eux. Il s'agirait donc seu- lement d'analogie, non d'équivalence conceptuelle. Etant donné que Marx dans le Capital parle précisément de l'objectivation des individus, ses propres consi- dérations contraignent bien entendu Rancière à déclarer que »Marx ne procède pas à une critique rigoureuse de sa terminologie« et que »l'absence chez lui de critique n'est pas simple négligence«. Selon Rancière, donc, le Marx de la fin n'a pas tout à fait rompu avec le jeune Marx du début. Grâce à quoi le Marz comme tel, celui du Capital, devient bel et bien un authentique structuraliste, et non un »structuraliste«. UDK: 330.14:330.180(049) »Kapital« - Lesen, Rancière, Macherey, Establet Tine Hribar: Die Logik des »Kapital« Časopis za kritiko znanosti 47-48/1981 Der Titel des Aufsatzes bezieht sich auf Texte von J. Rancière, P. Macherey und R. Estäblet sowie auf die Kritiker des Sammelbandes »Lire le Capital« (J. O'Neill, E. Fleischmann, M. Vadée, A. Doz, Fr. Ricci) und ist eigentlich präpo- tent. Von einem strengeren Gesichtspunkt müßte er heißen: Einige Kleinigkeiten zur Logik des »Kapital«. Um auf den Bedeutungsunterschied der Termini hinzuweisen, die sowohl in den »Manuskripten« wie im »Kapital« benutzt werden (Entfremdung, Veräußer- lichung, Entäußerung, Verkehrung), versucht Rancière zu beweisen, daß Aus- gangspunkt des »Kapital« nicht mehr Personen sind, sondern Beziehungen. Es gehe also nur noch um Analogie, nicht um begriffliche Adäquanz. Da aber Marx in »Kapital« gerade auch von Verdinglichung der Personen spricht, ist Rancière aufgrund seiner Ausführungen gleichzeitig gezwungen zu erklären, Marx habe »sein Vokabular nicht rigoros kritisiert« und »Abwesenheit von Kritik« sei »nicht einfach Nachlässigkeit«. Der alte Marx hat nach Rancière also noch nicht ganz mit dem jungen Marx gebrochen. Wobei del alte Marx, also der reine Marx des »Kapital«, natürlich zum Strukturalisten ohne Gänsefüßchen umgemodelt wird. UDK: 330.14:180(049) The Reading of the Capital, Rancière, Macherey, Establet Tine Hribar: The Logic of the Capital Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 The title of this paper conforms to the texts of J. Rancière, P. Macherey and R. Establet and to the critics of the anthology To read the Capital (J. O'Neill, E. Fleischmann, M. Vadee, A. Doz, Fr. Ricci) and is actually prepotent. From a more rigorous point of view it should run: Something on the logic of Capital. In order to show the distinction in the meaning of terms, which are otherwise used in both the manuscripts and in the Capital (Entfremdung, Veräusserlichung, Entäusserung, Verkehrung), Rancière finds evidence that no more the persons but the relationships are the starting-point of the Capital. Therefore the object of it should merely be the analogy, not the conceptional adequacy. Since Marx in his Capital speaks exactly also for the materialisation of subjects, Rancière is at the same time on the basis of his own deductions certainly obliged to declare that »Marx does not criticise his own word-stock rigorously« and further that »the ab- sence of criticsm is not a plain negligence«. The old Marx, according to Rancière, therefore has not completely broken off with the young Marx. While the old Marx, thus the pure Capital's Marx, certainly is transformed into a structuralist, not being within the quotation marks. UDK: 330.138 : 19.01 Aristotel Aristotelovo pojmovanje menjave blaga, enačenje neenakega, teorija vrednosti Leo Šešerko: Wernerja Beckerja obračun z Marxovim kapitalom1 Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Werner Becker je učenec Karla Poppra, vendar je poskušal kritizirati Marxov ,Kapital' brez neposrednega vzgledovanja pri svojem učitelju. Po njegovem mne- nju je že Aristotel naredil izvirni greh vse politične ekonomije, ker njegov opis razmerja med uporabno in menjalno vrednostjo domnevno nima čsto deskrip- tivne in nevtralne funkcije, ampak Becker v njem opazi normativno oziroma etič- no obarvanost. Aristotel je odkril, da menjava blaga ni mogoča brez neke ena- kosti, enakost pa brez komenzurabilnosti. Hkrati pa je Aristotel zaslutil, da je enačenje v menjavi lahko v zvezi z enakostjo ljudi, zato je zanikal, da bi teoretsko bilo mogoče enačiti vse stvari, ki so si toliko različne. Ta »etični moment« ena- kosti in enačenja neenakega je Becker kritiziral tudi v vseh poznejših teorijah vrednosti, zlasti v Marxovi. Ni pa opazil, da ima tudi ta njegova kritika svojo predzgodovino, pri von Böhm-Bawerku, Croceju in na drug način pri Heinrichu Dietzlu. Že zdravnaj je bila proti teoriji vrednosti aktualizirana Kantova ironična domislica, da na drevesu ni dveh enakih listov. UDK: 330.138 : 19.01 Aristote Conception aristotélicienne de l'échange de marchandises, égalisation de l'inégal, théorie de la valeur Leo Šešerko: Le Capital de Marx jugé par Werner Becker Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Disciple de Karl Popper, Werner Becker n'en a pas moins tenté de critiquer le Capital sans prendre directement son maître pour modèle. A l'entendre, le péc- hé origirfel de toute économie politique a été commis dès Aristote: la description aristotélicienne du rapport entre valeur d'usage et valeur d'échange lui semble dé- pourvue d'objecitivité, Becker lui prête une coloration normative et éthique. Aris- tote a découvert que l'échange de marchandises n'est possible que s'il existe un principe d'égalité impliquant la commensurabilité. Il a pressenti que l'échange de marchandises présuppose l'égalité des individus et c'est pourquoi il a nié que l'on puisse en théorie trouver une mesure commune pour des objets à ce point dis- semblables. D'où les critiques adressées par Becker au »facteur éthique« de toute comparaison de choses non-comparables, facteur qu'il retrouve dans toutes les théories de la valeur ultérieures, celle de Marx notamment. Mais Becker n'a pas remarqué que ce faisant il a été précédé par Böhm-Bawerk, Croce et de façon dif- férente par Heinrich Dietzel. Depuis longtemps à l'encontre de la théorie de la valeur on a fait valoir la constatation ironique de Kant que sur l'arbre il n'y a pas deux feuilles identiques. UDK: 330.138 : 19.01 Aristoteles Aristoteles' Verständnis des Warentausches, Gleichsetzung von Ungleichem, Werttheorie Leo Šešerko: Werner Beckers Abrechnung mit Marx' »Kapital« Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Werner Becker ist Schüler Karl Poppers, doch er versucht Marx' »Kapital« ohne unmittelbare Bezugnahme auf seinen Lehrer zu kritisieren. Nach seiner Auf- fassung hat bereits Aristoteles die Erbsünde aller politischen Ökonomie begangen, indem seine Beschreibung des Verhältnisses von Gebrauchs- und Tauschwert ni- cht nur eine rein deskriptive und neutrale Funktion hat, sondern Becker in ihr eine normative bzw. ethische Färbung entdeckt. Aristoteles hat herausgefunden, daß Warentausch nicht ohne Gleichheit, Gleichheit nicht ohne Kommensurabi- lität möglich sei. Gleichzeitig hat er erahnt, daß die Gleichsetzung im Tausch in Zusammenhang mit der Gleichheit der Menschen stehen könnte. Daher hat er bestritten, daß es theoretisch möglich wäre, alle Dinge gleichzusetzen, die solche Unterschiede aufweisen. Dieses »ethische Moment« der Gleichheit und der Gleichsetzung von Ungleichem wird von Becker auch in allen späteren Werttheo- r en kritisiert, insbesondere in der Marxschen. Becker sieht jedoch nicht, daß auch diese seine Kritik eine Vorgeschichte hat, bei Böhm-Bawerk und Croce und auf andere Weise bei Heinrich Dietzel. Schon lange zuvor ist gegen die Werttheo- rie Kants ironische Idee aktualisiert worden, daß es am Baum keine zwei gleichen Blätter gibt. UDK: 330.138 : 19.01 Aristoteles Aristoteles' Comprehension of Goods Excanges, The Equalisation of Inequal, the Theory of Value Leo Šešerko: Werner Becker's Dissentment with Marx's Capital Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Werner Becker is Popper's pupil, yet he tried to criticise Marx's Capital wit- hout direct taking his teacher as a model. According to his opinion already Aris- toteles commited the original sin of all the political economy with his description of relationship between the use value and the exchange value supposedly not ha- ving a purely descriptive and neutral funtions; however Becker notices in it a nor- mative and etical touch, respectively. Aristoteles has discovered that the exchange of goods was not possible without a certain equality, the equality not without the commensurability. At the same time Aristoteles anticipated that equalisation in exchange could be related to the equality of ¡people, therefore he denied the theo- retical possibility to equalise all the objects, which differ so much. This »ethical moment« of equalisation of inequal was criticised by Becker also in all the further theories of value, especially in Marx's. However he did not realise, that his very criticism has had his prehistorical sources, by von Böhm-Bawerk, Croce and in other mode by Heinrich Dietzel. Long ago already the ironical idea of Kant's was actualised against the theory of value: Not two leaves in a tree are identical. UDK: 321.74(510) : 338.2(510) Zakon vrednosti, birokratizem, Kitajska Bogomil Kovač: Kitajska socialistična revolucija in novo razumevanje zakona vrednosti Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 Kitajska socialistična revolucija predstavlja zanimiv zgodovinski primer enot- nosti antikapitalistične in antibirokratske revolucije. Docela nemarksistično in nezgodovinsko bi bilo vztrajati pri dogmatični tezi, daje blagovna produkcija nezdružljiva s socializmom, ker v svojem bistvu poraja fetišizem blaga in odtujenost blagovnih producentov. Kitajska politična ekono- mija poudarja planiranje proporcionalnega razvoja kot osnovni zakon socializma, blagovna produkcija z zgodovinsko obliko zakona vrednosti pa je pri tem bolj tehnično sredstvo racionalnega obračunavanja delovnega časa, ki po drugi strani omejuje hkrati zgodovinske in materialno tehnične zmožnosti takšnega planira- nja. UDK: 321.74(510) : 338.2(510) Loi de la valeur, bureaucratisme, Chine Gogomil Kovač: Révolution socialiste chinoise et nouvelle conception de la loi de la valeur Časopis za kritiko znanosti 45-48/1981 La révolution socialiste chinoise propose un exemple historique intéressant d'une révolution à la fois anticapitaliste et antibureaucratique. , Il serait tout à fait antimarxiste et antihistorique de s'en tenir'î la thèse do- gmatique selon laquelle la production de marchandises serait incompatible avec le socialisme, du fait qu'elle entraînerait le fétichisme de la marchandise et l'alié- nation des producteurs de marchandises. L'économie politique chinoise met l'ac- cent sur la planifaction d'un développement proportionné en tant que loi fonda- mentale du socialisme, la production de marchandises avec application, sous sa forme historique, de la loi de la valeur intervenant plutôt que comme un moyen qui par ailleurs impose des limites aux possibilités à la fois historiques et maté- riellement techniques d'une telle planification.