Zaščita dece kot problem kriminalne in socijalne politike. Prof. A. Maklecov (Ljubljana).' Tema teh izvajanj ni izbran povsem siučajnq. Mladina tvori bodočnost naroda in ni čuda, da se po težkili viiiarjili zadnjega desetletja problemu zaščite dece in mladine posveča vedno večja pažnja. V tem vidimo srečen znak, ker se more preporod človeštva začeti le tedaj, ako si vzgaja mlado generacijo, sposobno k nadaljnjemu uspešnemu delovanju. V širšem pomenu besede obsega zaščita dece vse činitelje, ki imajo namen, da osigurajo življenje dece in njih" telesno in duševno blaginjo. Dasi utegne tako široko pojmovanje biti najvišji smoter in v tej smeri obdrži svoj pomen, ne daje še znakov za razlikovanje posameznih področij človeškega delovanja in posameznih disciplin o tem predmetu. Kot primer tako široko pojmovanc izjave nam je Ženevska deklaracija o pravicah otroka (Declaration des Droits de 1" En-fant, dite Declaration de Oeneve), ki je bila sprejeta na peti seji Zveze narodov dne 24. septembra 1. 1924 in prevedena na 37 jezikov.' Za podlago imenovane deklaracije je bila deklaracija od 17. maja 1. 1923, ki je nastala na ta način, da je izvrševalni odbor mednarodne zveze za zaščito mladine (L' Union Internationale de secours aux enfants), v katerem se nahajajo zastopniki vseh držav, odobril mednarodni predlog zakona o zaščiti dece in objavil teze, ki so tvorile podlago Ženevske deklaracije. * Fo nastopnem predavanju na pravni fakulteti v Ljubljani dne 25. oktobra 1925. ' (11. »iDeclaration de (jeneve en 37 langiies (4-me edition) in tudi »Bulletin de rUtiion Imternationale de secours aux enfants (Genžve), I. 19?4. - Dr. Kathe Mende: Kiiiderschutz bei dem Volkeiibund, »Zentr:i'-blatt fiir .Tugendrcclit und .Tugend\volilfart <. XVriI .lahrgang l'/26. št. fi in 7. 1 2 Zaščita dece kot oroblem kirimiinalne in socijalne politike. Ženevska deklaracija vsebuje pet točk: I. Otroku moira biti zagotovljen normalni telesni in duševni razvoj. II. Lačnemu otroku se mora nuditi hrana; bolnemu se naj zagotovi zdravljenje; duševno zaostalemu se mora posvečati izredna pažnja. Padlega otroka je treba privesti na pravo pot; siroti in zanemarjenemu otroku se naj daje zavetišče in pomoč. III. Za časa gospodarske krize in elementarnih nezgod naj se mu pomaga kot prvemu. IV. Otroku mora biti zagotovljeno ,stanje, ki mu daje možnost samostojnega preživljanja v bodočnosti; čuvati se ga mora pred vsakim izkoriščanjem. V. Otroka je treba vzgojiti v spoznanju, da naj posveča svoje najboljše sile službi svojega bližnjega. Nočemo ne poviševati, ne zmanjševati pomena takih činov kot je Ženevska deklaracija. Podobno kakor deklaracija človeških in državljanskih pravic ni prinesla človeku in državljanu vseh zaželjenih svoboščin, tako tudi Ženevska deklaracija težko izpremeni naenkrat in radikalno položaj dece, ki potrebuje pomoči in zaščite. Vojna je prinesla človeštvu grozno žetev: milijone sirot in — kar je najžalostnejše — posejala je v mlade duše kali pravne podivjanosti. Če se spominjamo pogibelji ogromne množine ruskih otrok za časa lakote 1. 1922 ob Volgi in na Krimu, če premislimo usodo srbskih in armenskih otrok za časa vojne in okupacije, potem nam je jasno, da je «dvajseto stoletje, ki je bilo prezgodaj imenovano «stoIetje otroka«, v resnici bilo ožigosano s takimi grozotami, kakor jih pomni svetovna zgodovina le malo. Vsekako pa imajo akti, kot Ž. d., nekakšen pomen. Če bi mogli kolektivni enoti pripisovati — vsaj metaforično — nravna svojstva, potem bi smeli imenovati Ž. d. izraz dejanskega kesa človeštva nad tem trpljenjem in temi grozotami, ki so zadele mlado pokolenje tekom zadnjega desetletja. Ž. d. je kažipot v razvoju problema zaščite dece in mladine. Še preden se je pojavila Ž. d., so bile oblikovane slične zahteve na mnogih nacijonalnih in mednarodnih kongresih. "V ^akonodajstvih posameznih držav najdemo delne osnutke za Zaščita dece kot problem kriminalne in socijalne politike. 3 1« ustvarjanje prej navedeniti postulatov. — Opažamo važen proces, ko raste zanimanje in sočutje do otroka in pri stopnjujočem se prehodu od naključne in neurejene pomoči k smotreni in splošni zaščiti dece in mladine. V tem pogledu je značilno, da vsebujejo konstituclje, izdane tekom povojne dobe, posebne določbe, ki opredeljujejo naloge države, kar se tiče zaščite mladoletnih. Tako n. pr. ustanavlja nemška t. z. Weimarska ustava z dne 11. avgusta 1919 v členu 7 obče državni značaj zakonodaje o mladoletnih (Sauglings-, Kinder- und Jugendfiirsorge) in v členu 122 določa, da se mora varovati mladina pred izkoriščanjem in tudi pred nravno, duševno in fizično propalostjo.* Prav tako so tudi v vidovdanski ustavi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev slične določbe. Člen 23 vidovdanske ustave pravi namreč: «Ženske in nedorasli se morajo posebno zaščititi poslov, škodljivih za njih zdravje», in čl. 27 vobče opredeljuje: «Država skrbi... 2) za posebno zaščito mater in o t r o k». Še bistvenejši je poskus uresničenja teh občnih načel v socijalni in kazenski zakonodaji. Že motivi načrta kazenskega zakonika za kraljevino Srbijo iz 1. 1910 so povsem upravičeno ugotavljali, da «način na koji se ima postupati sa maloletni-cima jeste jedna od največih zakonodavčevih briga. Ne omejujoč se na to ugotovitev, karakterizirajo zelo drastično isti uradni motivi stanje zakonodaje o zaščiti nedoraslih v kraljevini Srbiji pred vojno: «Naše zakonodavstvo ... u pustupanju sa maloletnicima ne samo da daleko izostao iza zakonodavstva svih kulturnih naroda, nego predstavlja vrlo ružnu sliku i odveč rdjavo stanje.»¦* Načrt kazenskega zakona za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev predvideva v svojih določbah o vplivu mladinske starosti na kazensko odgovornost in o zaščiti nedoraslih ra-(fikalno preosnovo, ki popolnoma ustreza glavnim zahtevam HKKlerne vede in težnjam sedanje pravne zavesti. * iDie VerfassTing des Deutschen Reiches v. 11. Augoist 1919. Mit EflSuterungen von Dr. Q. Ansohutz. 1921. ' Projekat i motivi kazmenog zakonika za Kraljevima Srbiju. Beograd. 1910 . } * Id. 4 Zaščita dece kot problem kriminalne in socijalne politike. Ista iiačela se že potrjujejo v enem delu kraljevine: mislimo namreč na znano naredbo bana Hrvaške, Slavonije in Dalmacije z dne 13. januarja 1918 o kaznovanju in zaščiti mladine, pri kateri je sodeloval odlični zagrebški kriminalist prof. dr. J. Šilo Vič. Z velikim zadoščenjem smemo tudi v Sloveniji ugotoviti živo in globoko zanirrianje za zaščito mladine. O tem nam priča ne le prizadevanje zastopnikov znanstvene misli, marveč tudi številni poskusi, da se popularizira važnost tega problema s pomočjo izdavanja knjig in brošur ter predavanj ljudske visoke šole v Ljubljani in drugod.^ Ob tej priliki bi hoteli poudariti, da v prejšnjih dobah sočutje do otroka ni bilo tako kot je sedaj. Ob začetku zgodovine najdemo nedvomljiva dejstva, da so odstranjevali nezakonske otroke, spačke ter celo deco, ki je s svojim rojstvom otežkočala gospodarsko stanje staršev. Zahteva zakona cesarskega Rima (Lex Pompeja de parricidiis), da se mora očetovska oblast kazati v dobrosrčnosti in ne v surovosti, je bila naravnost odrešilni glas nove dobe. Ne priča li o nezadostnem razvoju sočutja do otroka tudi zgodovina kaznovanja mladih zločincev? Še v 17. stoletju so na Nemškem in drugod sežigali radi čarodejstva mlade deklice. Sloveči angleški' pravnik Blackston pravi, da sta bila za njegovega življenja obsojena na smrt dva otroka, eden 9, drugi 10 let star, in da je bila na slednjem res izvršena kazen. Še v srednjem veku je morala šolska mladina prisostvovati z učitelji na čelu izvršitvi smrtne kazni zločincev. Sredstva šolske discipline so tudi izražala preveliko strogost napram deci. Kot primere lahko navedemo, da so morali učenci za kazen piti slabo vodo, jesti iz posod za pse, klečati na grahu itd. Obstojali so šolski sramotni odrr in okovi za deco. Ista brezobzirnost se je kazala proti najdencem in nezakonskim otrokom. Tako so n. pr. smatrali nezakonske otroke v starem saksonskem pravu za popolnoma brezpravne: vse svoje življenje niso mogli po takratnih pojmih odstraniti sra- ^ 01. n. pr. France Ooršič: Socialna zaščita dece in mladine. V Ljubljani 1921. — Alojzija Štebi: Zaščita zanemarjene dece in mladine. Zaščita dece kot problem kirimitialne in socijalne politike. 5 mote svojega postanka. Bil jim je prepovedan vstop v cehe in dostop do cerkvenih in posvetnih mest. Njih usmrtitev je bila veliko manjši zločin, nego usmrtitev polnopravnega državljana. Značilno je, da skuša celo Kant zagovarjati tako brezpravnost, ki je bila posledica nezakonskega rojstva. »Nezakonsko rojeni otrok.« — pravi Kant v svojih »Me-taphysiche Anfangsgriinde der Rechtslehre«, — se je tako-rekoč vtihotapil v človeško družbo (kakor prepovedano blago), tako da sme ta (ker naj bi pravzaprav na ta način ne eksistiral) ignorirati torej tudi njegovo življenje, kakor njegovo uničenje. »Das uneheliche auf die Welt gekommene Kind... isc in das gemeine Wesen gleichsam eingeschlichen (wie eine verbotene ¦VVaare), so dass dieses seine Existenz (weil es billig auf diese Art nicht hatte existieren sollen) mithin auch seine Vernichtung ignoriren kann.* Podobnih primerov iz kulturne zgodovine bi lahko navedli še več, ali hoteli bi samo naglasiti, da je naše dandanašnje pojmovanje otroka, njega pravnega statusa in njegove zaščite rezultat dolgega večletnega razvoja in da čini kakor Ženevska deklaracija, zaključujejo en del tega trajnega procesa in nam dajejo osnutke za delovanje v področju zaščite dece. Karakteristične tendence nove dobe so pri tem: 1. polagoma se pojavljajoče priznanje, da ima otrok pravico na življenje in vzgojo, človeka vredno, 2. stremljenje za urejevanjem zaščite dece ne samo v obliki dobrodelne pomoči, temVeč tudi v obliki j a v n e pomoči, Iki bi obsegala vse potrebe in interese otroka. Pri tem se naj ureditev zaščite dece ne prepušča samo družbi, ampak tudi država mora za to skrbeti. Zgolj v ilustracijo prve točke bodi navedeno, da je v novem nemškem zakonu o zaščiti dece z dne 9. julija 1922 (Reichsgesetz fiir Jugendwohlfart)^ in sicer že v prvem paragrafu ta-le stavek: " Kant: Metaphysisclhe Anfangsgrunde der Rechtslehre. M-te Aufl. 1798. sir. 234. ' Reichsigesetz fiir .lugendvvohlfart vom 9. Jiili 1922. .Mit Erlaiite-rungen von Regierungsrat Dr. Becker. 6 ZašCita dece kot problem kriminalne in socijalne politike. »Vsak.....otrok ima pravico na vzgojo v svrho fizičnega, duševnega in socijalnega napredka... Kolikor te pravice otrokove za vzgojo ne izvršuje rodbina, pride v poštev javna pomoč napram mladini, neodvisno od dobrodelne pomoči.« A § 49 istega zakona nam podaja še natančnejšo opredelbo otrokove pravice na življenje in vzgojo, vredno človeka: »Mladini morajo biti v slučaju pomanjkanja osigurani nujni življenjski pogoji vštevši vzgojo in pripravo k samostojnosti in potrebna pomoč v dobi bolezni, v slučaju smrti pa — dostojen pogreb.« Tu je torej vsaj deloma uzakonjena misel o otrokovi pravici na dostojno človeško življenje. Kar se tiče druge tendence — stopnjema se javljajočega prehoda od slučajne pomoči za deco k sistematični zaščiti dece, kot posebnega polja socijalne in kriminalne politike — je treba navesti to-le: Socijalna politika je smotrena delavnost ki ima za cilj ureditev in zboljšanje ljudskih razmer. Pomoč, ki jo mora po svoji ideji nuditi, je neodvisna od individualne dobrosrčnosti. Naloga in cilj socijalne politike, kar se tiče dece, se izraža razen tega v zaščiti za vse pomoči potrebne otroke, ter računa predvsem z individuom kot nositeljem in ustvari-teljem socijalne naloge (Othmar Spann).* Skrb za deco postane polagoma središče socijalne politike. Kakor pravi Maks Rehm, se začenja državna socijalna politika z zaščito mladine. Dovolj je poudariti, da se je skoro povsod začela zaščita dela z zaščito dela po mladini pred prevelikim gospodarskim izkoriščanjem. Dasi je bila pozornost za'konodajalca v nadaljnjem obrnjena skoraj popolnoma na t zv. delavsko vprašanje, se je vendar v poznejši dobi osredotočila na zaščito mladine. Zdaj moremo govoriti o zaščiti mladine kot posebnem krogu socijalne politike. Ne smemo pozabiti, da se karakterizira mladinska doba kot doba naravne nepopolnosti v razvoju. Ta lastnost je svoi- * Othmar Spann: Die Enveiterimg der Sozialpolitik durch die Berufs-vormundschaft »Arohiv fiir Sozialwissenschaft lund Sozialpolitik«. 34. Bd. 1912, str. 505. — Max Rehm: Das Kind in der Geseilscihaft. Abriss der Jugendwohllfart in Vergangenheit und Oesenvvart. Miinchcn. 1925, str.-436 in nasl. Zaščita dece kot problem kirimiinalne in socijalne politike. 7 stvena vsakemu otroku neodvisno od gospodarskih razmer njegovih staršev oz. sorodnikov. Mladina nastopa v vseh primerih 'kot predmet skrbi in sicer predvsem s strani staršev, in če ni teh, stopi na njih mesto oz. bi se vsaj morala uveljaviti skrb s strani družbe in države. Pri tem se ne smejo otroci smatrati kot majhni odrasli, ampak kot fizično, duševno in nravno nerazvite osebe. Iz tega svojstva pa izvirajo posebne nevarnosti, M jim pretijo od zunaj, kolikor otroci proti skušnjavam nimajo odporne sile, ki jo predpostavljamo pri odraslih, in od znotraj, kolikor imajo v sebi podedovane defekte, ki bi se ukoreninili, če se ne bi bojevali proti njim. Kar smo rekli o deci kot o posebnem predmetu skrbi, je naravno privedlo do misli enotnega zakona o deci, ki bi izenačil dosedaj raztresene ustanove o zaščiti dece, in sicer 1. pred fizično pogibeljo; 2. pred prekbmernim gospodarskim izkoriščanjem; 3. pred surovim ravnanjem in sploh pred kaznivimi dejanji proti njim; 4. pred zlorabo s strani staršev in varihov; 5. pred nravno zanemarjenostjo, beraštvom. potepanjem In prostitucijo; 6. pred tem. da bi sami postali zločinci. Posebej mora biti navedena zaščita telesno in duševno defektne dece (n. pr. slepcev, gluhonemih, idiotov, psihopatov itd.). Kot prvi poskus izenačenja'in konsolidacije zakonodaje o mladini se je pojavil znani angleški zakon o deci (Children Act iz 1. 1908). Značilno je. da se je javila misel o konsolidaciji tozadevne zakonodaje baš v Angliji, ki je, kar se tiče kodifi-kacije, zaostala za kontinentalno Evropo. Toda baš Anglija se je skupaj z Ameriko pokazala kot i)ionir-vzor, za katerim so korakale ostale države. Poskuse v smeri unifikacije zakonodaje o deci najdemo tudi v Italiji, Belgiji in Nemčiji. Toda niti v Angliji, niti v Nemčiji, niti drugod ta proces unifikacije ni dovršen. Splošno pa opažamo gibanje misli o izenačenju zakonodaje o mladini. Znani zagovornik te ideje dr. Felisch meni o tem to-le: Pojem zakona o deci dosedaj še ni točno opre- Zaščita dece kot problem kriminalne in socijalne politike. deljen. Eni razumejo pod tem zai^onom zakon o kazenski odgovornosti mladine, drugi zakon o sodstvu za mladino, tretji o socijalni zaščiti oz. druge zakone, ki deloma urejujejo podrobnosti tega velikega vprašanja.«** Zakon, katerega misli dr. Felisch, naj bo kodeks, ki bo vseboval brez izjeme vse javno in privatno pravo, ki se tiče mladine. Tega kode^ksa dosedaj na svetu še ni; tudi angleški ,Children Act' ni dosegel zaželjene stopnje popolnosti. Vendar prehaja ideja enotnega zakona o deci v zadnji dobi preko mej poedinih držav, o čemer pričajo akti, kakor Ženevska deklaracija in take institucije, kakor so n. pr. Mednarodna zveza zaščite dece, »Commission de la traite des femnies et de la protection de Fenfance« pri Zvezi narodov in dr. Z našega stališča vprašanje formalnega izenačenja ni tako bistveno kot problem vzajemne prilagoditve posameznih področij zakonodaje o mladini. V sferi zaščite dece se ne more država izogniti sodelovanja drugih činiteljev, kot n. pr. rodbina, šola, občina itd. Dovoljujemo si razjasniti to trditev s par primeri. Zanemarjenost mladine, ki je v tesni zvezi z zločinstvom nedoraslih, se pojavlja redno kot posledica osirotelosti ali razpada rodbinskih vezi. Normalna rodbina s svojo notranjo hierarhijo, s svojim vzgojnim vplivom, se nam javlja kot najsigurnejši zaveznik države v njeni misiji skrbi za deco. Država je v nekaterih primerih naravnost primorana obrniti se na rodbino in zahtevati od nje, da prevzame nad otrokom domače nadziranje in strahovanje na mesto države. Kot primer navajamo določbo § 237 bivš. avstr. kazenskega zakona: »Kazniva dejanja, ki jih izvrše otroci do končanega desetega leta, se pre-puste zgolj domačemu strahovanju.« Z druge strani pa zopet država ohranjuje rodbino in odreja pravice in dolžnosti staršev in jim dodeljuje pravico disciplinske oblasti napram deci. Dalje tvori država institucijo varuštva nad mladino in sicer nad sirotami in polsirotami, sama pa si pridrži vrhovno varuštvo nad navedeno deco. V onih primerih, kjer gre za zlorabo oblasti staršev, odvzame ' Dr. Felisch: Ein deutsches Jugendgesetz. Berlin. 1917. Isti: Weseii imd Aufgaben der .lugendpolitik. Berlin 1918. Zaščita dece kot problem kriminalne iii socijalne politike. 9 drŽava v točno naznačenih slučajih litivcem pravice roditeljslce oblasti. Šola. zlasti v državah, ki imajo šoloobvezni sistem — dobiva vse večji pomen ne le v področju pouka, ampak tudi vzgoje mladine. Kolikor gre za šole z internatom, prevzamejo šolska obiastva pravice disciplinske oblasti, ki absorbirajo v znatni meri očetovsko oblast. Istočasno določa država točne meje disciplinske oblasti šole. Izven šole izdaja država določbe v svrho, da obrani mladino škodljivih vplivov, n. pr. zabranjuje mladini do gotove starosti obisk krčem, kupovanje alkoholnih pijač in celo tobaka in reguUra vprašanje obiska kinematografov in gledaliških predstav in končno prepoveduje obisk sodnijskih obravnav. Nedavno je nemški pisatelj Franz Sachs v svoje spisu: »Wie weit ist die Schule juristisch berechtigt in das Privat-leben der .lugendlichen einzugreifen?«*". izhajajoč iz analize nove nemške konstitucije, izrazil nastopno naziranje. Trdi namreč, da je vsak šolski red, kolikor omejuje učencu pravico svobodnega zborovanja in združevanja in celo pravico obiska sodnih obravnav, gledališč, plesnih lokalov, restavracij, krčem, dalje pravico udeležbe pri političnih strankah, nezakonit in naravnost nasproten določbam ustave. Ta za naše naziranje nekoliko naivni poskus, dati mladoletnemu vse pravice državljana, je dvomljiv že s pravnega stališča, ker n. pr. nemška ustava, četudi je ukinila cenzuro kinematografov, vendar dopušča cenzuro pri predstavah, ki so mladini dostopne. Z druge strani nasprotuje ta poskus vsej tendenci novejše zakonodaje glede zaščite mladine, i)redvsem celo v klasični državi državljanske svobode v Angliji. Seveda se ne sme zanikati, da so pravice šole drugačne v policijski, kot v pravni državi. Za to je značilen pruski »Schul-gemeindeerlass« od decembra 1918, ki prepušča učencem popolno svobodo nepolitičnega združevanja (n. pr. skautska, sportska, izobraževalna in umetniška društva) v okviru ve- 01. zbirko: Stratfanstalt oder Lebenssclrule? Erlebnisse und Er-gtbnisse zum Thema »Schulstrafen«. Hgg. von Paul Oestereich. Karls-ruhe i. B. 19i22, str. 108 in nasl. — 01. tudi Stadtrat W. Friedlander; ¦Grundzuge des Jugendrechtes, Leipzig. 1924, str. 78 in nasl. 10 Zaščita dece kot problem kirimiinalne in socijalne politike. Ijavnega prava, obenem pa predvideva u'kaz pruskega ministrstva prosvete z dne 11. marca 1920 razpust takih društev s strani šolskega obiastva pri zagrešitvi zoper red in nravnost (bel Verstoss gegen Ordnung in gute Sitte). V nasprotju s Francom Sachsom, ki smatra te določbe za nepravilne po njih bistvu in za nezakonite, mislimo, da bi značilo dejstvo, ako se odvzamejo v tem pogledu šolskemu oblastvu vse pravice, razorožiti ga v boju zoper uHco in sploh zoper faktorje, popolnoma tuje in včasih celo sovražne vzgojnim nalogam šole. Država se ne omejuje samo na zgolj ix)licijske zabranitve, ampak prevzema tudi ukrepe pozitivnega značaja, n. pr. organizira zaščitno nadziranje in vzgajališča za zanemarjeno mladino in sicer s sodelovanjem z javnimi, zasebnimi, dobrodelnimi in verskimi društvi. Vzajemna zveza različnih vrst skrbstva za deco, ki so odvisne od rodbine, šole in države, se kaže tudi v tem, da mora država računati s starostno mejo obveznega pouka, če gre za določbe starostne dobe za začetek rokodelstva in tovarniškega dela, kakor tudi pri določitvi dobe kazenske nedoraslosti. PoudarjaH smo že zvezo med mladinsko zanemarjenostjo in zločinstvom nedoraslih. Kaj je to mladinska zanemarjenost? Kratka opredelba mladinske zanemarjenosti je podana v znani formuli, ki je bila sprejeta na mednarodnem kongresu za zaščito mladine v Anversu. Ta formula m.isli na pravno zanemarjeno mladino in obsega v tem pojmu tiste otroke, ki so prepuščeni samim sebi in niso deležni vzgoje radi fizičnih nedpstatkov, brezbrižnosti in nenravnosti svojih staršev ali radi drugih vzroikov. To opredelbo primerjajmo s še eno, ki je značilna za Ameriko, od koder izhaja. K zanemarjenim se prištevajo dečki do 17. in deklice do 18. leta, ki so brez doma ali ki so prepuščeni podpori družbe iz kakršnegakoli vzroka, ki jih starši in varihi redno ne nadzirajo, ki pro.