Dolgosf aovc$hega iBvljcnfa Prvi je izračunal povprečno življenj« sko dobo leta 1693 matematik in zvezdoslovec Halley. Povprečna življenjska doba današnjega človeka se giblje med 35. in 45. leti. Tretjina vseh istočasno rojenih ljudi umrje že pred 20. letom starosti, polovica jih doseže starost 40 let, petina jih doživi 70. leto in niti dva odstotka 90. leta. Povprečna življenjska doba je v veliki meri odvisna od umrljivosti dojenčkov. Od 8. do 18. stoletja je znašala povprečna življenjska doba približno 33 let. Z izboljšanjem zdravstvenih razmer in z bojem proti umrljivosti dojenčkov se je povprečna življenjska doba v preteklem stoletju dvignila. Za življenjsko dobo posameznega človeka je seveda v prvi vrsti važen razvoj in pa način življenja. Velikega pomena je pa tudi poklicna delavnost. Ne samo takozvani nezdravi poklici (izdelovanje strupov, nezdrav zrak v delavnicah itd.), ampak tudi hitrost in način dela vpliva na življenjsko dobo. Neugodne so razmere pri pripadnikihi gostilniškega obrta in v industrijah, v katerih se predelujejo strupene snovl ali v katerih posamezni deli telesa posebno močno trpe. Neugodne so razmere tudi pri poklicih z nerednim, rai* Imrljivim življenjem, kakor na primer pri bankirjih, umetnikih, časnikarjih in zdravnikih. Nasprotno pa imajo delavci na prostem, kmetje, učitelji, uradniki in duhovniki ugodne življenjske izglede. Meja človeškega življenja je približno pri 100 letih. Starl pisatelji so sicer poročali, da so posamezni ljudje doiiakali starost 150 do 180 let; vendar so to izrodki domišljije. V neki bavarski istatistiki iz leta 1871 je bilo navedenib %1 oseb s starostjo nad sto let. Ko so Statistiko natančno preiskali, so našli, $a je bila samo ena oseba stara nad 8to let, petnajst oseb pa ni bilo niti 90 l«t starih. Poročila o življenjskih dobah nad 100 let prihajajo preveč iz neciviliziranih krajev, kjer še niso vodili iozadevnih seznamov. O Anglcžu Thomasu Parru, ki je umrl u Londonu leta 1635 baje v starosti 152 lei in devet mesecev, poroča znameniti Edravnik Harvey, da se je v starosti Ł'50 let poročil z mlado vdovo, ki je zagotavljala, da ni na njem nikdar opadla starosti. Parr se je preživljal baje l&ključno le z mlekom in plesnivim fclrom. Umi-1 je radi prenapasenosti, ker ga je angleški kralj pozval k sebi v London in ga tako kraljevski gostil, da je kmalu nato umrl. — Hufeland poroča o nekem norveškem kmetu, ki jt* baje leta 1797 umrl 160 let star, ko ju bil njegov najstarejši sin star 103 Ifcta, njegov najmlajši pa devet let. — Poročila o izredni starosti so, kakor kal^eta navedena slučaja, vedno opremIjena s pečatom neverjetnosti. Znanstvena opazovanja so pokazala, da je starost 105 let izredno redka. Med približno 40 milijoni in pol ljudi, ki na fcemlji vsako leto umro, je približno 17 eseb starih 106 let, 10 oseb 107 lct, 4 »sebe 108 let, 2 osebi 109 let in kvečjeInu ena oseba 110 let.