Dopisi. Iz Konjic. (Poslano). Naj rSl. Gosp." svojim častitim bralcem naznani, kako izvrstnega konjskega zdravnika da iraajo vojaki v Slov. Bistrici. V treb tednib mi je za par goldinarčkov ozdravil konja, kateiega sem mu bil na vozu pripeljal, ker že ni mogel več stati. — Kakor seru zvedel se c. k. konjski zdravnik, kateremu tukaj očitno svojo zabvalo izrekam, g. J. Wurm pišejo. V Žičab 14. maja 1877. Juri Ratej, kinet p. d Andrejec. Iz Št. lla blizu Velenja. Letine od 1860-69. bile so več ali inanj pri uas vse dobre, ined tein ko so od 1. 1870 do letos vse slabe. Edino leto 1873. je bilo boljše od drugib. Obrodilo je še nekoliko vina, ki se je drago prodalo. Leto 1874. je v začetku dobro kazalo, toda mrzli april iu preveč hladui maj sta veliko škodila viuogradom in sadju, žito pa je dobro obrodilo, posebno ajda. Predlanjskim nam je ozimina pozebla tako,. da smo jo morali podorati in jarino vsejati, ki se je še velja kako dobro obuesla, vina je bilo precej; češple so tako obrodile, da so veje pod sadom pokale. Tein slabše bilo je lanjsko leto; žita ni bilo veliko, vina malo, sadja pa uič. Draginja, da ne rečem lakota, je nastala. Letoa se je sprva vse dobro nastavilo, toda večkratni mraz, posebno 3. maja, nam je upauje na dobro letino podrl. Sadja že ne bo, kako bo po vinogradib, to ae ne prav ne v6. Kar ni pozeblo, sedaj prav lepo raste. Oziraina je iepa, rž ima že klasje. Bog nas varuj toče, potem bo obila žetev kmalu v okom prišla pomanjkanju zrnja, katero skoro vsak pri uas ku- puje. Zrnja se sicer lebko dobi — za denar, a denarja ni. Potrebovali bi drugega egiptovskega Jožefa, kateri bi nani žita v žaklje nadeval vrbka pa še denarjev naložil, kakor je nekdaj svojiui bratom storil. Velik dobrotnik celej okolici je sedaj g. Gašp. Skaza, trgovec v Velenju in predsednik okrajnega zastopa. Ta gospod blagodušno daje žito tudi na up, 5e mu kdo ročno denarjev položiti ne more. To je res velika dobrota! Kaj bi neki ljudje počeli, kateri pod milim Bogom sedaj denarjev dobiti ne morejo. Tudi njegova gospa je milosrčna. Vsaki dan nasiti mnogo lačnib siromaškib šolskih otrok, kateri tje ca južino hodijo. Bog jima plati! Takih premožnikov nam Bog več daj, takih pa, ki pri nas v teli hudib 5asih od nbogib ljudi po 10, 12, 15, 20 iu celo 25°/° obresti pobirajo, bi naj brž zmanjkalo! Od Kučence pod Radgono. Eako mila inljubeznjiva je naša slovenska domovina, to čuti človek takrat najbolj, kedar ga okoliščine prisilijo v tujih krajili med tujimi ljudmi živeti. NedopovedIjivo in vedno ga nekaj vabi iu vleče domov. Tako «e je tudi meni zgodilo ia sem se toraj 13. maja spustil na pot domov k sv. Vrbanu blizu Ptuja. Poidoč sem se moral Slovencem čuditi, kako so tujcem Nemcem postrežljivi, ker imajo povsod kažipote in srenjske table z nemškimi napisi. Nemci in Magjari blizu niso tako postiežljivi; pri njih iuoiL, tujec vedeti nemški ali magjarski. Po vinogradih, ujivab iu travnikih se lepo kaže, toda pri Kučenci in dalej na Ogerskem je boljše; tukaj inraz ui toliko škodil, ker je trs ae malo pognal. Ko sem 2 dni na svojem domu se mudil, sem vživajoč krasne razglede pač moral sain pri sebi djati: oj kako lepa si slovenska dežela, da bi le tudi tvoji sinovi jednako pridni bili! Tem bolj zu,boli Človeka, kedar tu sliši govoriti o samih pretepih in tatbinab. Bilo je v nedeljo 13. maja, ko sem pri cerkvi naletel na žalosten prizor. Prignali so namreč človeka, kateri je na eni poti nkradel 2 kravi, zvezanega in h kravi privezanega ter so ga pred pozno službo božjo grdo suvali, tepli in sramotili vpričo cele fare. Kar pa me je močno razveselilo, to je bilo premilo petje slovenskib deklin v cerkvi blaženej Devici Mariji ua čast! Zuani slovenski pesnik ima prav: rLepo ko angelji — V evetju nedolžnosti — Sladko prepeva — Slovensko dekle." Po navadi pridem tam tudi ua pokopališče in med tem, ko ondi prebiram mnogo zuanih mi imen, si mislim: 8 dubovnikov iz te fare še nas živi; kaj ko bi se enkrat zbrali vsi in sknp za svoje žive in mrtve božjo službo opravili? J. Salamun, župnik v Kučenci. Iz Savinjske doline. (Sam sebi še debelejši zaušnico prilopnil) je ljnbenski župan, ker se dizno usoja celo ono; kar v gornji savinjski dolini že vsak vrabec na strebi čivka in vsaka vrana oznanuje, laž in obrekovanje imenovati. Dopisnik je tedaj prisiljeu ae enkrat resničnost vsega, kar je o tem županu pisal, zanesljivo potrditi. Že z svojim piiznanjem, da ima samo strica v odboru, si je usta zamazal, da je joj ! Čndno, da on vec svoje žlabte ue pozna, kakor strica, in vendar jih je 5 v odboru, on je šesti in to trdne žlabte. Ako ! mi tega ne odobri, mu hočem v prihodnje z rodoslovjem postreči, da se inu oCi odprejo, buča razsvetli, da ne bode tako debele ncrcsničuosti po svetu trosil in č. bralcem nGospodarjaw pesek v oči metal. nDa-li je pa to dobro in vrlo storjeno bilo", da se oseba, kateia bi morala vsem v izgled ' služiti, kot maškar, vsem na smeb po ulicab okoli vozi, naj svet sodi! Ostane ae tedaj sploh ljuben- ! ski mažkarec! Ostalo pa sem pripravljen niu še bolj na tenko pojasniti, ako želi, ter celo osebe i navesti, katere so zadete, ali pa so bile zraven in | še dostaviti, kar se je godilo v njegovi lastni hisi ! od 6. na 7. maja v noči in kaka nezgoda se mu I je takrat pripetila ! Od sv. Petra blizu Maribora. Kogar želja ima starodavne Ruše obiskati, naj ne opusti priložnosti polioditi rSmolniško planino". Trad precerj strmega pota inu bode obilno poplačal krasni razgled proti mariborskeiuu mestu, daleko in široko proti zaliodu in jutru črez gosto nasejano bregove. Zgoraj ga bode sprejela gostoljubna ,,Hlebova biša", kjer še je pred kratkimi leti bival ,,steber Ruških Slovencev" Luka Hleb. Imenik obiskovalcev Matere Božje na Smolniku in tamoauje plauine mn bode pokazal marsiktero ime ljubega znaiica. Na prerano umrlega L. Hleba, pridnega katoličana ter vrlega naiodnjaka, nas je zopet opomnil nek primerljej prigodivii se pri sv. Petru. Kot skrben oče je žrtvoval rajni mnogo za dostojno odrejo svojib otrok. Bridko zgubo, ktero so trpeli otroci nad očetoru, se trudi nadomestiti skrbua mati vdova. Najmlajšega otroka, Juliko, da drugih neomenim, je izvočila v izrejo in odgojo tukajšnjim ,,šol. sestram". Bila pa je Julika res angeljec. Nenavadno bistre glave, uzornega obnašanja, je bila kinč naše šole. Pa kakor se iz več krajev sliši, tudi tu letos neka otročja botezen mladino tlaci, ktera nam jc vkljub zdravniški pomoči pobrala ljubeznjivega otroka. Pri tej priložnosti nemorem opustiti, da uebi vseh starišev upozoril na šole nšol. sester". Mi v sedajnem času nimamo zares boljših odgojevalk za dekliško mladino. Izvistno se podučuje mladina v vseh predmetih, ki jih tirjajo posvetue šolske postave. Toda kar bi vsak pravi oče in mati nad vse ceniti morala je: da se v šolab ,,aol. sester navzamejo otroci pravega krš. duha. Tukaj vidijo učenke izgledno obnašanje svojih učiteljic, gledajo ob enem djansko lepe naukc naae sv. vere vraiti, kar vse iina nepopisljivo moč do otroškega srca. Kaj pomaga otroku še toliko dobio zuati, koliko ima ta ali uni keber nog, ako pa ne ve postati skrben gospodar in gospodinja, miroljuben sosed, pobožen kristijan! Naj bodo torej vsem starišem in odgojiteljetn priporočeue ,,sol. sestre; in kterim je le nekoliko mogoče, naj svojim deklicam priskrbijo srečo, šole nšol. sester" obiskovati.