g e o g r a f s k i o b z o r n i k26 27 Pohodna ekskurzija po Smrekovškem pogorju (23. september 2006; strokovni vodja: univ. dipl. geog. Martina Peč- nik, Naravovarstvena zveza Smreko- vec; ambasadorka programa Leonar- do da Vinci za Slovenijo). Smrekovško pogorje leži v predalp- skem svetu vzhodnega dela Kamni- ško-Savinjskih Alp, na stičišču Šaleške, Zgornje Savinjske in Zgornje Mežiške doline. Sestavljajo ga posamezni ko- pasti vrhovi. Čeprav je najvišji med njimi Komen (1684 m), se 15 kilo- metrov dolgo pogorje, ki se razteza v smeri zahod-vzhod, imenuje po vrhu Smrekovec (1577 m). Ker geološko podlago gradijo vulkanske kamnine, je pogorje posebnost v slovenskem predalpskem prostoru. Zaradi slabo prepustne podlage so zanj značilne manjše mlake in močvirja, ki imajo po- nekod že značilnosti visokega barja. Glavna gospodarska panoga je goz- darstvo. Pretekli način gospodarje- nja z gozdom je spremenil njegovo sestavo: namesto avtohtone bukve danes prevladuje smreka. Bukov les so uporabljali tudi za potrebe oglar- jenja, na kar še danes spominjajo številna ledinska imena (ime plani- ne Roma naj bi "prispevali" italijanski oglarji, ki so prebivališče poimenovali po svojem glavnem mestu; na nek- danje laške delavce spominja "Laška cesta"). Žagarstvo, ki je bilo v 19. st. pomemben vir zaslužka, je utonilo v pozabo, planinsko pašništvo je pone- kod aktivno še danes. Travišča in gozdni rob pašnikov so pomembni z vidika varstva narave, saj predstavljajo življenjski prostor ruševca ali malega petelina. Zaradi opuščanja pašništva se marsikje za- raščajo. Z ukrepi čiščenja pašnikov že- lijo gozdarji ohranjati gozdni rob ter s tem pripomoči k "mozaičnemu zadr- ževanju zaraščanja pašnika". Za okolje ruševca je namreč bolje, da pašnika ne počistimo "na golo", temveč pus- timo nekaj dreves, razširimo gozdni rob ter s tem ustvarimo "mozaik", v katerem ima ruševec pribežališče in hrano. Pri rastlinstvu velja izpostaviti volkovje (Nardus stricta), prevladujo- čo vrsto trave, ki jo spremljajo značil- ne cvetnice: arnika, brkata zvončnica in gorska sretena, ne manjka pa niti Kochov svišč, ki je uvrščen na rdeči seznam. Z naravovarstvenega vidika so najpomembnejša rastišča naskalne flore, travišča volkovja, alpska in bo- realna travišča ter alpske in boreal- ne resave. Vsa omenjena rastišča se uvrščajo med habitatne tipe pro- grama Natura 2000. Več informacij: www.smrekovec.net. Jesenske ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva v letu 2006 Dolini Sopote in Hinje (14. oktober 2006; strokovno vod- stvo: Aleš Jesenšek in Klemen Gostič, študenta geografije in člana Društva mladih geografov Slovenije). V Kropi in Železnikih je več stoletna tradicija oglarjenja zamrla vzporedno z zatonom proizvodnje kovaških iz- delkov, saj so oglje kuhali predvsem kot glavni energent za proizvodnjo. V Dole in okolico pa so tradicijo oglar- jenja kot dopolnilno dejavnost zanes- li Italijani komaj pred 150 leti. Glavni kupci oglja so bili tuji trgovci. Ti so za- radi velikega povpraševanja ob kopah pogosto čakali tudi po dan ali dva in jo celo pomagali razdirati, le da bi z ogljem čim prej šli na pot. Ker danes delovne sile primanjkuje, kuhanje oglja poteka sočasno z drugimi deli na kmetiji, kope pa ne stojijo več v gozdu na mestu poseka drevja, tem- več v neposredni bližini hiš. Z oglar- jenjem se danes ukvarja še 15 dru- žin. Ker oglarijo tudi mlajši, ni bojazni, da bi bila tradicija ogrožena. V zadnjih sedmih letih se je povpraševanje po oglju z Dol in okolice zaradi promoci- je slovenskega oglja kakor tudi zaradi poročilo Udeleženci ekskurzije na vrhu Smrekovca. V ozadju Velenje (foto: Primož Pipan). g e o g r a f s k i o b z o r n i k26 27 njegove neprimerno boljše kakovosti od uvoženega, občutno povečalo. Po- kupijo ga v glavnem gostilničarji, kovači in ladijski kuharji. Zaradi oglarjenja na širšem območju Dol ni veliko zarašče- nih travnikov, saj za kuhanje oglja s pri- dom uporabljajo tudi les, ki ostane od čiščenja travnikov. Izletnikom namenje- na Oglarska pot je rezultat uspešnega sodelovanja med Centrom za razvoj Litija ter društvom Jarina, ki deluje kot podeželsko razvojno jedro za razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah. Svibno, včasih pomemben trg in postojanka za številne trgovske ka- ravane, razvojno nazaduje že vse od 14. st., ko so se zaradi splavar- jenja po Savi kot centralno naselje začele uveljavljati Radeče. Nekdanjo slavo Gospodov Svibenskih (Schar- fenbergov oziroma Ostrovrharjev; razvaline gradu Svibno so na zelo ostrem vrhu) je moč zaslediti edino v pesnitvi o Turjaški Rozamundi. Pridobivanje premoga v Krmelju je potekalo od 1809 do 1962. Proiz- vodnja je vrh dosegla v 30 letih 20. st., ko so letno izkopali po 116.000 ton rjavega premoga. Rudnik, ki je pred zaprtjem omogočal zaposlitev 500 delavcem iz okoliških krajev, je posred- no dajal kruh še zaposlenim v bližnji opekarni ter v proizvodnji kremen- čevega peska. Pod plastjo premoga se namreč nahaja plast gline, iz kate- re so letno proizvedli do 2 milijona kosov opek, pod glino pa se nahaja še plast kremenčevega peska, ki je bil surovina za steklarno v Hrastniku. Rudnik je prispeval geološki termin "pijavcit" (vrsta retinita, imenovanega po kraju Pijavice - nemško "Piauzit"). Dokončno ga je pokopala opustitev parne vleke na železnici. Kljub zaprtju rudnika ima Krmelj zaradi uspešnega razvoja ostalih dejavnosti danes vlogo drugega zaposlitvenega središča v občini Sevnica. Več informacij: http:// www.posavskohribovje.si. Goriško polje in Goriški kras (2. december 2006; strokovni vodja: dr. Branko Pavlin, Statistični urad Re- publike Slovenije). Vodni zadrževalnik na Vogrščku ima v Sloveniji največjo vodno kapaciteto za namakanje. Voda, ki iz njega gravi- tacijsko napaja kar 4000 ha kmetij- skih površin, je omogočila intenzifika- cijo kmetijske pridelave. Kljub temu da namakalno omrežje deluje že 15 let, sistem ekonomike še vedno ni vzpostavljen, saj vsi uporabniki vodo za namakanje še vedno prejemajo zastonj. Geološki procesi so Renške dobrave obdarili z naravnim virom v obliki 6 metrov debele plasti gline in ilo- vice, ki so ga prebivalci s pridom iz- koriščali. Pred drugo svetovno vojno je na širšem območju delovalo 50 manjših poljskih opekarn, ki so se kasneje vedno bolj združevale. Danes v Renčah obratuje še zadnja opekar- na. Podjetje Goriške opekarne d. d. ima v Sloveniji četrtinski tržni delež, 45 % proizvodnje pa izvozijo. Specia- lizirani so za proizvodnjo stropnega polnila in strešnih korcev, ki pokrivajo številne strehe vse od Gorice do Du- brovnika. Ker je surovine na območju Renških dobrav že zmanjkalo, slednjo dovažajo z območja severovzhodno od Vogrskega. Izstopajoči naravni vir Goriškega polja je prod. Iz gramoznice Vrtojba je bilo skupaj izkopanega že 7 mili- jonov m3 materiala. Ker je leta 1985 sprejeti interventni zakon za kmetij- stvo prepovedal širjenje gramoznice, danes surovino za proizvodnjo gra- moza s tovornjaki dovažajo iz 47 km oddaljenega Mosta na Soči. V Mirnu, kjer je bila ustanovljena prva čevljarska zadruga v Sloveniji, čevljarsko tradicijo nadaljuje podjetje Petejan-Ciciban, ki je pred kratkim postalo novi lastnik mreže prodajaln propadlega podjetja Planika na Hrva- škem in v Srbiji. Območje Goriškega krasa, ki je bilo do leta 1945 gravitacijsko vezano na Tržič predvsem zaradi delovnih mest v tamkajšnji ladjedelnici, se je zaradi novonastale meje, ki je bila v začetku neprodušno zaprta, postopoma ve- zalo na Miren in Novo Gorico. Kljub temu je bila cesta med Opatjim selom in Mirnom zgrajena šele leta 1956. Tamkajšnja naselja v zadnjem času doživljajo preporod, doseljujejo se ljudje z območja Nove Gorice. Območje postaja čedalje bolj turi- stično privlačno zaradi številnih po- hodniških in kolesarskih poti. Vabljeni, da se nam na prihodnjih eks- kurzijah pridružite tudi Vi. Fotografije z ekskurzij in napovednik si lahko ogledate na: www.zrc-sazu.si/lgd. Primož Pipan poročilo Spoštovani naročniki! Morebitne spremembe naročniš- kih razmerij (prijave, odjave) in spremembe naslova sporočite upravniku revije na naslov: Primož Gašperič, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka 13, 1000 Ljubljana, telefon (01) 47 06 347, E-pošta: primoz.gasperic@zrc- sazu.si. Spremembe naročniških razmerij začnejo veljati s 1. januarjem 2007 oziroma s prvo številko naslednjega letnika (med letom sprememba ni možna), spre- membe naslova pa takoj, ko prej- memo vaše obvestilo. Primož Gašperič