POEZIJA
POEZIJA
Rade Krstič
Tiho na tihem
V eni noči
V eni noči se vse spreobrne. Utišajo se strune, potihnejo glasovi, vstanejo melodije.
Takrat smo si nekako blizu, pa tega ne vemo ali ne opazimo.
Nekdo narekuje. Nekdo snuje. Vseh vrst nas je.
Ne odlašaj mo, ampak iztegnimo dlani, razširimo srca, dvignimo glave!
Da bo krog sklenjen, da pade zvezda, da skoči zajec.
Radi bi spregovorili
Radi bi spregovorili
besedo,
ljubezen,
neskončnost.
Pa imamo zavezana usta, neme oči, brezglasno grlo.
Tišina govori namesto nas, molk nas upodablja, tema izrisuje.
Drugačni smo za malenkost in za črtico neizrekljivega.
V krikih stalno zaslutimo, da je luč domača.
Pošteno je priznati
Pošteno je priznati, da so besede včasih prehude. Da jemljejo.
Košček za koščkom. List za listom. Celico za celico.
Da pretrgajo. Zvezo z mrtvimi. Rdečo nit.
Jutranji svit. Da te zapustijo.
V	trdi noči.
V	naraščajoči grozi.
In potem si samo gola kost in koža. Lobanjo ti napolnijo z belim prahom. Gole roke ti položijo v glavo.
Tu boš končal
Tu boš končal. Obstal. Predrugačil sebe in druge.
Vedno nove stvari. Naložene na velik kup. Iz katerih bije hrup.
Vsako pesem znova začneš. Prehitevaš samega sebe. Ne moreš drugače.
Tu boš končal.
Obstal.
Ostal.
Stal.
Kot pika,
ki se ne da več
izdreti.
Premikajo se k tebi
Premikajo se k tebi. Z gluhoto si otirajo oči. Ti jim podeljuješ telesa, oživljaš jim duše.
Spravljaš jih v knjigo. Boriš se proti belini. Tako nastajajo črke.
Besede.
Črno na belem. Tiho na tihem.
Tako nastajajo oni. Nemi, gluhi, slepi. Z eno besedo: mrtvi! Mrtvi na tvoji strani.
Na tvojem listu papirja. V tvojem dnevniku. Brezčasno oddani!
Natančnost je tista
Natančnost je tista, ki loči.
Ki napiše pesem. Ki odloči.
Zdaj so tu, zdaj so tam. Vedno zunaj.
Redko znotraj. Ker se sprehajajo. Ker hodijo
s težkimi koraki. Neprepoznavnimi. Obledelimi. Ven in noter.
Redka je ljubezen, ki jih dvigne do sija in nato potemni.
To je tisti dan
To je tisti dan, ko si opomoreš. Ko odideš nekam v naravo.
Ko prisluhneš tišini med drevjem. Ko vse iz tebe žari.
Ko si odprt.
Snet za življenje.
Četudi je vrv globoko zarezala
svoj odtis.
Svojo črno sled.
Takrat so te rešili.
Takrat je šlo za življenje in smrt.
Danes si drugačen. Obrnjen v drugo smer. S ciljem na sredi.
Potrebna je luč
Potrebna je luč, da se bo bolje in več videlo. Da bo razbrati.
V	kaj se je spustila duša. Kako globok je vodnjak. Kje je tiha voda.
Svetloba je kraljica teme. Na glavi nosi zlato krono iz samih diamantov.
Iz svetlečih se atomov. Iz najmanjših delcev materije. Pripravljena je kričati na druge vladarje.
Obglavljala bo. Pordečila svet.
V	imenu bele krvi.
Glasba pride
Glasba pride sama od sebe. Veličastna. Nikoli slišana.
Od daleč. Onstran teh meja. Onstran vsega.
Vendar jo spremlja črna spremljevalka, ki jo polagoma zaduši.
Zato mora biti glasna, da preglasi vse besede in misli. Da pride do vrha.
Napolni človeška ušesa. Saj živimo samo enkrat in vselej prekratko.
Do smrti
Do smrti bo letelo nate in te od znotraj prebadalo.
Vleklo te bo na ono stran. Kajti tam je lepše, pravijo nemi.
Zdi se, da res.
Nekaj je vmes.
Med življenjem in smrtjo.
Med zadnjo besedo in modrim molkom. Vseeno ti je. Naj udari!
Naj izvleče kri! Življenje je namreč obrnjeno stran.