Za poduk iu kratek čas. Doktor. »No, kaj pa bodete vi dobrega povedali?« nagovorijo prijazno gospod župnik kmeta Kovačiča, ko jim je bil ponižno roko poljubil, kakor se spodobi. »Č.astivredni, imam še nekaj umrline poravnati.« »0 le vstopite, bova kmalu našla. Ste že izvedeli, da bodemo imeli še to leto novo mašo?« >A, pri Mesarjevib! Ge Bog da, bodo to res vrli gospod; njih bodo menda kmalu za župnika postavili«. »Jaz pa mislim, da jih bodo še za doktorja bogoslovja napravili«, menijo naposled gospod ter pristavijo: »Zdaj sem pa že našel, če hočete, lehko takoj poravnava«. Drugi dan so imeli pri Jureevih kopače. Deseta ura je morala že zdavno minoli, ker je med kopaei ludi Klopotačeva Jera, ki je sicer na glasu, da rada pozno prihaja na delo. No, zato je imela drugili lepih lastnoKtij. Tako je ona n. pr. vedno prva vedola najimcnitnejSe novice iz cele župnije ter tudi marno skrbola, da so se dalje raznesle. Seveda se je tu marsikaj pridjalo, marsikaj predrugaeilo, kakor je ravno prilika nanesla; pa kdo bi ji to zameril? Glovek včasi kaj napačno sliši —- ljudje so hoteli vedeti, da je Jera malo gluha — včasi se pa tudi več prav ne spominja. -Se ve, da je Jera imela tudi sovražnikov in kdo bi iiii np imel? in ti so trdili, da ima čudno grd jezik, ki nikomur ne prizanese. — Zdaj je ravno prvi kolek pristavila in k šparonu privezala, potera pa se uprla ob motiko rekoe: »Veste, kaj novega? Mesarjev jo je iz črne šole pobrisal«. »Ni mogoee!« oglasi se na enkrat več glasov, »tega Mesarjev gospod že niso storili«. »Če bolje veste, kakor jaz, naj pa bode. Jaz le povem, kar sem včeraj pri Kovaeičevih izvedela. Gospodar je bil pri gospodu žopniku, in so mu rekli, da bo Mesarjev za doktorja šludiral. Hog ne daj, da bi kaj liudega rekla, saj veste, ni moja navada; pa kar je res, je res: Mesarjevi so se vse preveč ponašali s svojim gospodom. Prav jim bodi!« »Mesarjev ni več v bogoslovju, on bo doktor«, to je bila zares znamenita novica in Klopotačevka in nekatere pomagalke so že skrbele, da so jo izvedeli po celi župniji; saj jim je pa kop podajala k temu res lepo priliko. Predno je prišla nedelja, vedeli so jo že v treh župnijah. Le o tem se niso zlagali, za kakega doktorja da študira; nekateri so mislili, da bo zdravnik, drugi, jim Klopotačeva Jera na čelu, da bo tak doktor, »ki ljudi dere«. Gastno pa moram priznati, da se jih je še precej našlo, ki tej novici niso verjeli in se hudovali nad drznimi jeziki, ki so si izbrali tako nedolžno žrtev. Naposled izvedeli so žalostno vest tudi Mesarjevi; neka tetica jo je povedala materi Mesarki s solznimi očmi. Mislite si, kako hudo je to uboge slariše zadelo! Vedeli so, da njihov sin tega nikdar ne stori, česar so ga ljudje dolžili; ne, tega se niso bali; a to jih je bolelo, da se sinovo dobro ime tako hudobno omadežuje. Ljudje so namree marsikaj uganjali, češ, sam od sebe že ni slekel črne suknje. V lej težavi zateče se uboga, toliko trpinčena mati h gospodu župniku ter jim razodene, kaj Ijudje o njenem sinu govorijo. Gospod jo potolažijo meneč, da bo mladi gospod, ki se jako marljivo uči, postal doktor bogoslovja ali sv. pisma, če ga bo veselilo še dalje študirati, ko bo že novo mašo zapel. Sedaj so bili Mesarjevi popolnoma potolaženi, in sčasoma obmolknejo tudi drzni jeziki. Smešnica. Babica na večer za pečjo resno prerokujejo, da bo jutri gotovo deževalo, ker jih kurja ouesa močno srbijo. Pa drugi dan je bil jako lep dan. Zato reče nekdo večer: »Babica, za danes sie nam pa slabo prerokovali.« »Oh, le norca se Se delaj iz starih ljudij! Tako se godi, da na stare dni človeka vse zapusti. Zdaj se že več na svoje noge in kurja očesa zanesti nc morem.«