Ivan Gams Slovenija na stičišču srednje, južne in jugovzhodne Evrope RELIEF IN NJEGOV VPLIV NA DRUŽBENE POJAVE Dežele navadno delimo na ravninske, nižinske, gorate, visokogorske in podobno. Tega ne počnemo samo zaradi geomorfološke sistematike, temveč tudi zaradi vpliva reliefa na človeka in njegove dejavnosti. To je še zlasti očitno v pretežno gorati Sloveniji, kjer relief od vseh pokrajinskih dejavnikov najbolj vpliva na klimo, talne in vodne razmere, močno pa vpliva tudi na družbo. To ve tudi ljudstvo, ki v pesmih govori o gorjancih, planincih in polancih. Kolike deleže Slovenije zavzemajo reliefne kategorije ravnina, gričevje, hribovje oziroma sredogorje, planote in visokogorstvo, v podrobnostih ni znano. Drugačne podatke dobimo, če se pri izračunavanju opremo na nadmorske ali na relativne višine (1), na digitalni model reliefa ali na obseg reliefno podobnih regij. Ce se odločimo za slednjo metodo (2), lahko ugotovimo, da pripada gričevju slaba šestina vsega ozemlja republike Slovenije (v bodoče okrajšano RS). Dinarski, pretežno planotasti in kraški gorski sistem zavzema okoli eno četrtino, hribovje oziroma sredogorje slabo tretjino, visokogorstev je ena desetina in ravnin za eno šestino Slovenije. Mejo med gričevjem (gričem) in hribovjem (hribom) pomeni 150—200 m višinske razlike med dnom doline in vrhom, klimatska gozdna meja, ki je med 1600 in 1900 m, pa med visokogorstvom in sredogorstvom. Med ravnine so štete predvsem nad pol kilometra široka dna dolin in kotlin. Iz navedenih deležev je videti, da je slovenska zemlja reliefno zelo heterogena, iz hipsometrične karte pa izhaja, da je relief zelo nabit. Med reliefnimi kategorijami izrazito prevladujejo vzpetine, med njimi pa hribovje. Mnenje, da smo Slovenci gorski narod, je torej utemeljeno. Ce k hribovju in visokogorstvu v RS pri- štejemo še vzpetine, ki se dvigajo iznad dinarskih kraških planot, se njegov delež dvigne na okoli polovico ozemlja. Ravninski in gričevnati svet sta bila najbolj gosto poseljena že v času slovenske naselitve. Največji strnjeni obseg ima nižavje ob spodnji koroški Krki, kjer je bilo na Gosposvetskem in delno na sosednjem Grobniškem polju središče srednjeveške slovenske Karantanije. Največja sklenjena ravnina v RS je v dnu Ljubljanske kotline, kjer je zdaj središčna gospodarsko-politična regija. Ostale manjše kotline (Dravsko-Ptujsko polje, Krška in Celjska kotlina) v preteklosti niso razvile pomembnejših avtonomnih političnih tvorb, če prezremo celjske grofe iz Spodnje Savinjske doline. Vse imenovane kotline pa so premajhne, da bi razvile večje upravno-politične tvorbe. Zato ne gre za noben geografski determinizem, če trdimo, da je razmeroma majhno in reliefno razbito ozemlje ob pomanjkanju večje ravnine zaviralo državno in politično osamosvojitev ljudstva, ki je bivalo tod. Zato so si tudi našo zemljo lahko podrejala središča iz večjih ravnin v širši okolici, kot je v severni Italiji, na Bavarskem in v Dunajski oz. Podonavski kotlini. Odkar je moderna kmetijska tehnika zapostavila obdelovanje strmin in dala prednost ravnini, je postalo razmerje 5 : 1 v prid vzpetin vedno manj ugodno. Nekmetijsko gospodarstvo, vključujoč industrijo in terciarni sektor, se je v postagrarni dobi razvilo domala samo na ravninah, če prezremo rudarske predele, ki pa so se v sedanjosti skrčili na Crni revir in Velenjsko kotlino. Ravnine in kotline zato uspevajo že dobrega pol stoletja zadržati priseljence z vzpetin. Kako močna je še vedno »erozija prebivalstva« z vzpetin, govorijo naslednji podatki. Cenimo, da je pred stoletjem na ravninah živelo manj od polovice vsega prebivalstva. Že 1. 1961 je odpadlo na ravninska naselja 64,48 % prebivalstva in ta delež je v enem desetletju, do 1. 1971, narasel na 68,31 %>. Hkrati se je kmečko prebivalstvo na ravninah zmanjšalo za 26,41 in na vzpetinah za 30,4 %>. Ob tem preseljevanju so se spremenili tudi deleži prebivalstva po višinskih pasovih. Med leti 1948 in 1971 se je delež prebivalstva v pasu 0—400 m povečal s 73,3 °/o na 76,3 %> (ta pas zavzema 41,6 °/o vsega ozemlja RS), v pasu 600 in več metrov pa je upadel s 7,5 %> na 1,2% (v tem pasu je 35,4 % vsega ozemlja). V prvem se je gostota do 1. 1971 povečala na 147 preb./km2, v drugem pa zmanjšala na 4,9 preb./km2 (3). Te selitve so povečale delež urbanega prebivalstva. V krajih, ki jih naša statistika proglaša za »mestna naselja«, je 1. 1971 živelo 46,6 % prebivalstva RS. Ce pa se opremo na mnogo bolj strogo opredeljevanje mest, ki je v navadi v tujini, je delež meščanov mnogo manjši. MAKROREGIJE V SLOVENIJI Prvi opisi naše dežele v slovenskem jeziku, ki so izšli v drugi polovici preteklega stoletja pri Slovenski matici, so se omejevali na takratne kronske dežele, kjer so bivali Slovenci (Koroška, južna Štajerska, Kranjska, Primorska z Goriškim in s Trstom). V delih Antona Melika (4, 5, 6, 7, 8) so manjše regije praviloma opredeljene po reliefnih značilnostih. Ilešič (9) je uvedel dvojno regionalizacijo, »fiziognomsko«, to je po izgledu pokrajine, in »funkcijsko«, to je po gravitaciji prebivalstva v večja središča, kar je bilo skladno s takratnimi planskimi regijami in občinskimi skupnostmi. Bolj ekološko obarvana regionalna geografija je spet obnovila regionalizacijo po reliefu in klimi (2, 10). Taka je tudi naslednja delitev na makroregije. 1. Slovenske Alpe Drugi Slovani imajo Slovence za alpske Slovane in tudi sami se često proglašamo za alpski narod. Pri presojanju, ali smo do te oznake upravičeni, zadenemo na neenotno mnenje o meji med alpskim in izvenalpskim ozemljem. Pred prvo svetovno vojno so mejo med alpskim in dinarskim ozemljem potegnili približno po črti Beneška Slovenija (Melik, 4, je zahodno mejo videl ob spodnji Soči)—Idrijca—Žiri—Vrhnika—Škofljica—železnica do Novega mesta in nato prečno čez Gorjance. Kasneje so v planinstvu in v javni rabi Alpe vedno bolj omejevali na visokogorski svet Alp. Po izidu Melikove knjige Slovenski alpski svet (1954) je temu mnenju pritegnila večina geografov. Ozemlje med alpskim visokogorstvom, omenjeno alpsko dinarsko mejo in alpsko-,subpanonsko mejo, ki jo je že Melik (4) ugotavljal na stiku hribovja in nižavja, je po večinskem mnenju tedanje geografije zavzemala samostojna makroregija Predalpska Slovenija oz. Predalpsko hribovje. Ker pa drugod po Evropi predgorja in prigorja štejejo k Alpam, je potrebno tudi našo Predalpsko Slovenijo vključiti kot podenoto k alpskemu ozemlju (11). To torej razpade na tri dele, visokogorske Alpe, hribovje in Ljubljansko kotlino kot največje med ostalimi. Tako omejenemu alpskemu ozemlju pripadajo dobre 4/10 ozemlja in 44 % prebivalstva RS. 1.1. V alpskih visokogorskih skupinah (Julijske Alpe, Kam-niško-Savinjske Alpe, Karavanke), delno tudi v Karnijskih in Ziljskih Alpah in Dobraču, prevladujejo karbonatne, zlasti apneniške kamenine. Zato in zaradi mladega in še trajajočega tektonskega dviganja jih odlikujejo precejšnje strmine. Čeprav so vrhovi nizki (nad 1600 m je le 18,5 °/o visokogorskega sveta v RS, kar je 2,1 % vse RS), je pokrajina dokaj visokogorska. Ker je ravnega sveta malo, so se morali prebivalci oprijeti alpskega pašništva, ki je v zadnjih desetletjih doživelo občuten upad (prim. 10, 13), z njim vred pa vse kmetijstvo, katerega pomen sta zasenčila industrija in turizem, podprt s smučarstvom. Kar je po izseljevanju ostalo prebivalstva, ne živi več pretežno od gora, temveč od dela v nekmetijskih poklicih v dolinskih in kotlinskih krajih, kot so Bovec, Bohinj in Kanalska dolina. Delež visokogorskega ozemlja (*/10) znatno presega delež vsega prebivalstva RS. 1.2. Predalpsko hribovje obdaja visokogorstva od Beneške Slovenije na zahodu do obmejnega Kozjaka na vzhodu. Le ob spodnji Savi se njegov del, Posavsko hribovje, oddalji od visokogorstva in moli daleč v subpanonsko nižavje. Predalpsko hribovje je svet slemen in dolin ter manjših kotlin. Ko je v dvajsetih letih preteklega stoletja nastal franciscej-ski kataster, je v hribovju gozd zavzemal dobro tretjino površja. Zdaj znaša njegov delež že okoli 2/s, ker je po upadu drobnice in paše prerasel pašnike in slabše travnike. Živinoreja, zdaj skupno z gozdnim izkoriščanjem, pa je ostala v ospredju kmetijstva. Ostalo je tudi trdo življenje hribovcev, ki ga je v okviru Mežiške doline najlepše opisal Prežihov Voranc. Povsem drug svet so akumulacijske terase v dnu širših dolin in kotlin: v hribih prevlada samotnih kmetij, tu vasi. Na pobočju le oazno izkrčeni gozd, tu sklenjeni pasovi obdelovalnega sveta in rastoča mesta. Taka dvojnost je značilna za visokogorski in sredogorski svet, kjer se je nekmetijsko gospodarstvo razvijalo predvsem v večjih krajih v regiji (Bovec, Jesenice, Železna Kapla, Trbiž, Crna) ali na njegovem robu na izteku dolin (Čedad, Bled, Tržič, Borovlje, Kamnik, Škofja Loka, Krško). 1.3. Ljubljanska kotlina. Ostale kotline in kotlinice v RS (Tolmin, Litija, Slovenj Gradec itd.) vključujemo v širšo hribovsko regijo. Največjo med njimi, ki sicer zavzema le 4,5 °/o ozemlja RS, pa kaže izdvojiti kot posebno makroregijo, ker je središčna in gospodarsko vodilna v RS. Delež prebivalstva več kot enkratno presega njen delež ozemlja. 2. Subpanonska Slovenija. Če slovensko ozemlje razdrobimo na tri makroregije, je subpanonska Slovenija največja. V njej je okoli tretjina ozemlja in prebivalstva RS. Je najnižja, ima največ ravnega sveta in gričevja. Ima najboljše pogoje za kmetijstvo, a je med makroregijami najmanj razvita. Zaostajajo zlasti gričevnate regije (Goričko, Slovenske gorice, Haloze, Soteljsko-voglajnske gorice), kjer je neugodna socialna sestava kot delno nasledstvo najemniških viničarskih odnosov. Vlogo meščanov in po-lancev kot lastnikov vinogradov so v znatni meri prevzeli vikendaši. Spodnja Savinjska dolina je prehodna med predalpsko in subpanonsko Slovenijo. Slednji je bolj podobno Ložniško gričevje, za katerega so nekdaj uporabljali manj primemo ime Ponikovska planota. Kot drugod na prehodu iz subpanonske v predalpsko Slovenijo, gojijo tudi tu trto predvsem za doma porabljeno vino. Murska Sobota Koper foooool \ Karlovac ZAGREB alpsko območje dinarsko območje submediteransko območje predalpsko območje subpanonsko območje Ljubljanska kotlina Po0ö0ö0ö0o°ö0