KATEGORIJA
F(IGE)
str. 2
NAŠE
VASNICE
str. 4
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 27. januarja 1994 * Leto IV, št. 2
OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU
7.	Ponedeljek
8.	Torek
9.	Sreda
10.	Četrtek
11.	Petek
12.	Sobota
13.	Nedelja
Riko
Slov. kult. praznik
- O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: 'Tod bodo živeli veseli ljudje!" Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od izhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje -puste leže tam, strme proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev in je rekel: "Veseli ljudje bo-doživelitod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!" Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila -vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so miloz-vočnejši in bolj pripravni za ’ vsakdanjo rabo - ali slovenska beseda je beseda 5praznika, petja in vrisal kanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, ka-
dar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca! -(Ivan Cankar, Kurent) Osmi februar. Praznik slovenske kulture. Skoraj stoletje in pol od smrti velikega sina slovenskega naroda, pesnika Franceta Prešerna. V deželici, ki jo je Bog ustvaril kot deželo veselih ljudi, pojemo njegovo Zdravljico kot državno himno. Naš jezik je pesem, veliki pesnik je dokazal s svojo edinstveno poezijo, da se v njem dajo izraziti najčudovitejše misli, najgloblja čustva; ljubiti Nekoga, ljubiti domovino,
ljubiti svoj narod... Čutiti v sebi obilje in silo ljubezni in to mojstrsko izpovedati v svojem jeziku! Prešeren nam ostaja večni vzor te veličastne ljubezni. Ljubezni do slovenstva, do jezika, svobode in naroda.
In kaj pomeni nam Slovencem, večnim Črtomirjem, praznik slovenske kulture danes, ko naša barka ne plava povsem mirno, ko največkrat bojujemo svoje boje brez upa zmage in le sanjamo o očiščenju in pomlajenju?? Je napočila zarja tistega dne, ko naša kultura ne bi bila več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega? Je prerojeni
narod pobral iz blata pohojeno ubogo krizantemo, jo očistil ter jo shranil s hvaležnim spoštovanjem, za spomin na grenkolepo preteklost??
Imamo kulturni praznik. Državni praznik je to; zapremo šole, trgovine in urade, zvečer sedemo pred televizorje in gledamo podelitev Prešernovih nagrad. Dobijo jih zaslužni ustvarjalci na kulturnem področju. Deveti februarje novi dan.. V knjigarniških izložbah odstranijo Prešernove slike in razstavijo ekskluzivno opremljene kuharske knjige in priročnike tipa Naredi si sam. Biznis je biznis. Kulturna
priprava hrane in kulturno varčevanje. Uboga bela krizantema veni...
Kljub vsemu pa moramo reči, da so slovenski umetniki ponesli sloves naše kulture in ustvarjalnosti daleč posvetu. In na žalost jih svet včasih zna bolj ceniti, kot domovina...
Naj končam svoje razmišljanje o slovenskem ljudstvu in slovenski kulturi na humorno-satiričen način z Milošem Mikelnom in njegovo Zgago vojvodine Kranjske:
- Kulturna razmerja. Potem ko smo pregledali gospodarske razmere, ne moremo opisati še kulturnih, ker Slovenci v kulturi nimamo razmer, temveč razmerja.
Razlike med razmerami in razmerji mi ni treba na dolgo opisovati. Kaj so razmere, ve vsakdo, razmerja pa so: kaj meni Jože o Janezu, kako se razumeta Franc in Tone in tako dalje.
Ker torej opis slovenskih kulturnih razmer ni možen, za opisovanje razmerij, kako je to prepleteno med Jožetom, Janezom, Francem, Tonetom in tako dalje, pa bi potrebovali deset debelih knjig, moramo s tem poglavjem končati, še preden smo dobro začeli. -
VALERIJA PERGER
"Šel bom v šolo, a samo za šalo," pravi otroška pesem, toda večini učiteljev šola ni šala. Nekaterim pomeni poslanstvo, nekaterim le službo. Zaskrbljujoče je, da bo vse več takih, katerim bo šola pomenila le delovno mesto, kjer si zagotavljajo denar (ali vsaj del denarja) za preživetje. V zvezi s šolami je vse več takih pojavov, kateri jemljejo voljo tudi tistim, ki so se (nekoč) odločili za ta poklic zaradi prepričanja, da bodo opravljali koristno in plemenito delo.
Pomislimo le na sprejemanje šolskega zakona ali na nacionalni šolski program, ki ga še do danes niso sprejeli. Precej so burili duhove dogodki okrog cerkvenih šol. Pri "razdru-ževanju" nekaterih šol se je zelo zapletlo, bili smo priče takim dogodkom, katerih ne bi "dale v okno" niti cerkvene niti civilne oblasti. Vsi ti pojavi so negativno vplivali tako na razpoloženje pedagoškega kadra kot učencev, dijakov.
KATEGORIJA F(IGE)
Situacija se je na začetku tega leta še poslabšala, kajti precej nezadovoljstva je povzročil zakon o državnih uslužbencih, mednje spadajo tudi učitelji in profesorji državnih šol. Le-ti so najbolj nezadovoljni z novo kategori-
rizacije, kajti najprej so upoštevali delovno dobo ter število diplom. Pri delovni dobi ne more biti nobenih vprašanj, postavlja pa se jih pri drugem kriteriju. Kot skrajnost se lahko zgodi, da bosta v istem plačilnem razredu učitelj,
PORABSKI UČITELJI S PEDAGOŠKO SVETOVALKO PROF. IRENO KUMER NA SEMINARJU V MONOŠTRU
zacijo pedagoškega kadra, kajti kategorije pomenijo obenem tudi plačilni razred. Od tega sta odvisna osebni dohodek in napredovanje v plači. Nezadovoljstvo so povzročili predvsem kriteriji katego-
ki je najprej končal učiteljišče (3-letni študij), potem pa ob delu doštudiral kakšen predmet za predmetno stopnjo (2-letni študij) ter srednješolski profesor matematike in fizike (5-letni študij),
ki je ob delu doštudiral recimo biologijo (3-letni študij). Kajti oba imata dve diplomi. Po takem principu se pa lahko tudi zgodi, da bo osnovnošolski učitelj v višjem plačilnem razredu kot srednješolski profesor.
V ta najvišji plačilni razred (kategorija F) so lahko prišli tudi pedagogi z eno diplomo, če so naredili nekaj posebej pomembnega, ali če so posebej "pomembni" za lastno šolo. Temu seje sicer v utemeljitvi lepše reklo "za dolgoletno zvesto in odlično pedagoško delovanje". Kdo pa je za šolo posebnega pomena, o tem so odločali ravnatelji, kar je precej subjektivna stvar. Zaradi vseh teh stvari je bil red-kokateri učitelj zadovoljen s svojim plačilnim razredom.
Ministrstvo za šolstvo je prililo olje na ogenj s tem, da je poostrilo pogoje kategorije F, kar pomeni, da se upoštevata dve diplomi le v primeru, če sta potrebni pri opravljanju dela. Torej učitelju z diplo-
mo za razredni pouk in diplomo za predmetno stopnjo pripade kategorija F le v primeru, če poučuje tako v nižjih kot višjih razredih. Takih ljudi je zelo malo, torej se je zelo zožil krog ljudi za ta plačilni razred ter precej povečalo število "užaljenih" učiteljev, ki so računali s tem plačilnim razredom.
Zakon o državnih uslužbencih je prizadel tudi samouprave, kajti državni proračun ne zagotavlja sredstev za nove plačilne razrede. Za denar naj bi poskrbele samouprave, katere so tudi do zdaj ime-le velikokrat probleme (predvsem male vaške samouprave), kako zagotoviti sredstva za delovanje inštitucij. Za seniško samoupravo bo to pomenilo približno milijon pa pol forintov dodatnih izdatkov, za števanovske pa pol milijona forintov.
Torej "F(iga) pod nos" učiteljem in samoupravam.
M. Sukič
14. januarja so podelili v zgradbi Parlamenta odlikovanja za pripadnike manjšine. Odlikovanja je predal Bertalan Andrasfalvy, predsednik kuratorija Sklada za narodne in etnične manjšine. Dogodka so se udeležili Peter Bo-ross, predsednik vlade, Janos VVolfart, predsednik Urada za manjšine ter Janos Bathory, sekretar kuratorija omenjenega sklada.
Navzoče je pozdravil Janos Bathory, ki je med drugim povedal, da bo prejelo razna odlikovanja 106 ljudi, med njimi največ učiteljev. To so ljudje, ki so dolga
leta bili v ozadju, nekako zapostavljeni. Razlogov za to je seveda več, vsekakor pa je treba priznati, da je želel sklad z nagradami "omiliti" storjene krivice.
T.i. "nagrado nivo" je prejelo 70 ljudi, "nagrado za življenjsko delo" 36 nagrajencev. Ob podelitvi nagrad je spregovoril tudi ministrski predsednik, ki je poudaril, da ga veseli, da odlikovanja prejemajo pripadniki manjšin, četudi bi si jih že veliko prej prislužili. Omenil je tudi nekatere probleme, predvsem pereče socialne probleme romske manjšine. Iz
vrst slovenske manjšine je bil nagrajen le profesor slovenskega jezika, Karel Krajcar, ki je zaposlen na števano-vski šoli. Gospod Krajcar spada med tiste ljudi, ki so vse življenje "tiho" delali za svojo narodnost. Njegova življenjska pot ni bila zmeraj posuta z rožicami. Upam si to trditi, kajti dobro se poznava. Dosegel je tudi uspehe pri svojem delu, bili so pa časi, ki so ga razočarali.
Na tiskovni konferenci (po proslavi) je Janos VVolfart predstavil delo sklada v zadnjem letu. Kuratorij sklada je v letu
1993 prejel 1800 natečajev, iz teh je odobril denarno podporo 1050-im. Podelil je približno 94 milijonov forintov. Kuratorij je razpisal splošne in namenske natečaje. (Med namenskimi so bili natečaji za šolstvo, kulturo, etnografijo itd.)
Sklad bo deloval tudi letos. Prvi rok za splošne natečaje je 4. februar. Razpis novih natečajev je pričakovati meseca maja.
Sklad ima tudi kontrolni sistem, s pomočjo katerega nadzoruje projekte, za katere je namenil denar.
Irena Pavlič
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 29. januara1994
Porabje, 27. januarja 1994
3
"MRSKI" - TISOČ LET STARA BESEDA
V besednem zakladu po-rabskega narečja je veliko arhaičnih izrazov. Starejši ljudje še poznajo in upora-bljajo besedno zvezo "grdi, mrski" v pomenu "grd, zoprn". Beseda "mrzek" obstaja tudi v slovenskem knjižnem jeziku kot sinonim za "zoprn" (utálatos).
Beseda "mrski” je bila
prvič zapisana pred tisoč leti v izrazu "mrskih del", ki sé nahaja v 18. vrsti II. Bri-žinskega spomenika.
Predstavljamo vam foto-kopijo začetka pridige, kjer je ta izraz in prepis le-tega v knjižno slovenščino (Ra-movš) ter prevod v madžarščino (F. Tóth).
"Če bi naš praded ne bil grešil, bi večno živel, ne bi sé staral in ne bi nikoli imel skrbi, tudi ne nesrečnega telesa, marveč bi večno živel. Ko pa je bil po hudičevi zavisti pregnan od božje slave, so na človeški rod prišle bolečine, žalosti, bo-lezni in navsezadnje smrt. Vendar pa, bratje, spomnimo sé, da sé imenujemo tudi sinovi božji. Zato opu-stimo ta MRZKA dela, ki so hudičeva dela, kakor ma-likovanje, obrekovanje brata, tatvina, uboj, polte-nost, nespoštovanje pri-seg, ki jih prelamljamo, sovraštvo; nič ni bolj os-tudno pred božjimi očmi
kot ta dela. Morete torej, sinovi, videti in sami razu-meti, da so bili sprva ljudje Prav taki, kot smo mi, ter so hudičeva dela sovražili, božja pa Ijubili."
"Ha ösiink nem esik bü-nbe, akkor örökké élt volna, nem öregedett volna meg, nem ismerte volna a gon-dot, sem a test szeren-csétlenségét, hanem örö-
kké élt volna. Amikor pedig az ördög kajánsága folytán kiüzetett az isteni dicsó-ségból, az emberiségre rászakadt a fájdalom, a bánat, a betegség és legvégül a halál. Mcgis, lestvérek, gondoljunkarra, hogy isten fiai vagyunk. Azért vessük el ezeket a GYÜLÖLETES ördögi cselekedeteket éspedig: a bálványimádást, felebará-taink rágalmazását, a lopást, a gyilkolást, a pará-ználkodást, az eskü megszegését, amit annyis-zor megszegünk és a gyű-lölködést; az isten színe elött semmi sem undorí-tóbb, mint ezek a cseleke-detek. Tehát be kell látno-tok, s meg kell értenetek, testvérek, hogy kezdetben az emberek ugyanolyanok voltak, mint mi és hogy az ördög cselekedeteit gyűlö-Iték, az istenét pedig imá-dták."
Brižinski spomenik! so najstarejša zapisana slo-
venska besedila. Nastali so na slovenskem Koroš-kem okoli leta 1000 in ob-segajo dve splošni spove-di (I. in III. spomenik) in spovedno pridigo o grehu in pokori (II. spomenik). Imenujejo sé po bavar-skem mestu Freising (Bri-žinj), kjer so I. 1803 našij zbornik srednjeveških la-tinskih rokopisov in ga I. 1807 prenesli v München. Tam so v njem odkrili tri slovenska besedila, po katerih je zbornik postal znamenit.
Slovenska besedila so prepisi še starejših neoh-ranjenih predlog, verjetno iz 9. stoletja. Rabili so jih nemški duhovniki pri svojom delovanju med Slovenci. Teksti nišo izvirni, ampak prevedeni po latin-skih in nemških predlogah, ki so bile v rabi v zahodni cerkvi. Po sklepu Karla Velikega je morala duho-vščina moliti z Ijudstvom glavne krščanske molitve v njihovem jeziku in mu v razumljivem govoru razlagao glavne verske res-nice. Tako so lahko nastali tudi slovenski teksti.
Najpomembnejše od treh besedil je pridiga o grehu in pokori v II. spomeniku. Nastalaje verjetno po zgledu stare bavarske pridige iz 8. stoletja. Sredi 9. stoletja je iz Karantanije najbrž prišla s karantanskimi priseljenci v Spodnjo Panonijo, v kne-ževino kneza Koclja. Tü so jo uporabili Metod in njegov! učenci. Pribinova kneževina je obsegala deželo med Rabo in Dravo in sé proti zahodu širila še preko današnjega Maribora. Ozemlje našega Porabja je bilo torej tudi v mejah spodnjepanonske pokrajine. Tako lahko predpostavljamo, da so Metorov! učenci pridigali tudi našim Porabskim pre-d nikom, ki so si tö besedo zapomnili in ohranjali iz rada v rod.
Marija Kozar
PISMO IZ SOBOTE
KA JE GNESDEN MODERNO
Tou pitanje si postavla dosta lidi po ton svejti. Malo menje pa sé jih po moudi ravna, ka mouda, bar tista najvišiša, košta, košta. Rejč je, zna sé, o oblekaj. Pri frizuraj je malo nači. Lase si trbej v rejd jemati pa tisto skouz trbej plačati, pa če ti jih frizer več ali pa menje ošiša. Gda so pa v moudi dugi lasje, te je pa tak najboukše. Frizura ti čista zašenki raste. Tü si Zdaj bole o moškij frizuraj brodin, pri ženskaj je tou čista nači. Ton sé včasi na glavaj znajdejo čüdna gnejzda ali pa tanjer špagetov. Ali tou, ka ške biti človek moderen tak nazvünaj, tou je že stara Zgodba.
Ka človek samo nazvünaj vövijdi moderno, je gnesden dosta premalo, ka bi bio rejsan moderen. Ške vse puno drüjgih reči mora moderen človek meti pa znati, ka do lidje o njen rejsan pravli, ka je človek pripravleni, ka vstoupi v tretje tisočletje.
Kak prvo trbej znati gučati. Nej kak inda, gda je za včenoga in modernoga velau tisti, steri je dobro vedo gučati latinski. Tou je gnesden nej vrejdno skoro nika. Angleški, tou je pravi jezik za nouve cajte. Ali nej ka bi sé pogučavali angleški. Tou zato nej. Kakoli je tou Zdaj moderno, vej pri nas ne vej vsikši po angleški gučati. Moderno je najbole tou, ka med slovenske besede notri, najbole kak znaš, namečeš angleške. Najbole popularne so besede: ful, kul, daun, špon, aut, brejk pa vse tak dale. Kak vövijdi mo pomali doubili nouvo slovenščino, stero do Angleži bole razmili, kak pa mij sami.
Idemo dale. Psa trbej mujs meti. Ali nej kakšoga navadnoga cüjcka. Takšoga rejdnoga z dokumen-tami, tou je rodovniki. Pa tej rodovnik je nej dober vsakši. Psi morajo biti potomci od prvakov v peskoj lepoti pa peskon bejžanji. Kak morajo lajati, san ške nej gor prišo, ka pejskoga guča ne razmin. Brodin pa si, ka bi bili njihove gazde najbole vesejle, če po angleški.
Ne je ške gotovo. Vsikši, šteri kaj na sebe da, mora meti žepke pune svojih vizitk, ka jih te vsekouli tala nepoznanin lidan. Včasi so si tou privouščili takši rejsan velki lidje, direktor!, umet-niki, političari in velki profesori pa doktori. Gnesden slejden šlosar že kouli tala svoje vizitke, zato ka je tou prej moderno.
Ške puno takši droubnih reči geste, ka jih človik mora znati delati, če ške gnesden pri nas biti moderen. Ges mo rajši Čako tiste cajte, gda de najbole moderno, če je človek sploj nej moderen. Te te pa vidli, kak sé tou pravi, biti moderer
MIKI
Porabje, 27. januarja 1994
4
ALBRIGHTOVA V SLOVENIJI
Posebna odposlanka ameriškega predsednika Clintona Madeleine Albright je bila na enodnevnem obisku v Sloveniji. Najvišje slovenske politike je seznanila s pobudo Partnerstvo za mir. Med drugim je poudarila, da je varnost Slovenije v neposrednem interesu ZDA in Nata. Pogovarjala pa se je tudi o dvostranskem sodelovanju.
ZDRAVNIKI SO STAVKALI
Slovenski zdravniki in zdravniki, povezani v sindikat Fides, so se odločili za opozorilno stavko, ker slovenska vlada ni hotela podpisati posebne kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike. Vlada je po nekaj dneh vendarle pristala na podpis pogodbe in zdravniki so prekinili stavko.
TAJNIK LUTERANSKE ZVEZE NA OBISKU
Predsednik R Slovenije Milan Kučan je sprejel generalnega sekretarja Svetovne luteranske zveze dr. Gunnarja Staalsetta. Svetovna luteranska zveza združuje 60 milijonov vernikov in 114 nacionalnih cerkva na vseh celinah.
DEVIZNE
REZERVE
Devizne rezerve Slovenije so v lanskem novembru znašale 1,47 milijarde ameriških dolarjev in so dosegle največjo vrednost od denarne osamosvojitve Slovenije. Devizne rezerve v lanskem novembru so bile v primerjavi z oktobrom višje za 13,3 milijona dolarjev.
POSOJILO ZA ŽELEZNICO
Slovenski finančni minister Mitja Gaspari je na sedežu Evropske investicijske banke podpisal pogodbo o posojilu 50 milijonov ecujev, namenjeno modernizaciji nekaterih železniških odsekov v Sloveniji. Posojilo spada v okvir finančnega protokola, ki gaje Slovenija aprila lani podpisala z Evropsko unijo. Decembra lani je slovenski parlament sprejel tudi zakon, s katerim je za kredit dal državno jamstvo.
DOLENJI SENIK
NAŠE VASNICE
Porabje, pravimo gnesden našim vasnicam. Pop-ravom je pa tak, ka blüzi Rabe je Dolenji Senik, Sakalauvci pa Slovenska ves.
Dolenji Senik je ta ves, gde reka Raba staupi na Vogrsko. Ves najdemo od Varaša (Monoštra) 7 kilometrov. Ce smo obrnjani pro-to Gorenjoga Senika, te je Dolenji Senik od Rabe na lejvo zozidani v dolinaj pa po mali bregaj.
1387. leta so Senik zvali za Zelnuk. V XVIII. stoletji so pa ves zvali za Alsó Szü-Inök, sledi pa za Alsó Szölnek. Po nemškom jeziki Unterzemming, Zening, slovenski pa Sinik. Gda so Vaugri vogrsko državo us-tanovili, te so na Seniki navekša Slovenci živeli, dapa te so že v vesi živeli Nemci tü. Törki so strašno zaničanje naprajli v vesi, etak po njini cajtaj so v ves vse več Nemcov pa Vau-grov prpelali.
Vesjestalazednoga ma-rofa, steroga gospaud je
GNEŠNJO CERKEV JE OAL ZOZIDATI GROF A LAJOŠ BATTHYÁNY
bila držina Batthyány. Plebanijo je Terezija Bat-thyany ustanovila (alapí-totta) 1821. leta. Pred tistim je lüstvo v edno malo ka-
pelo ojdlo k meši. V tauj kapeli je bio eden Marijin spomenik. Nej dugo potistim, gda so že cerkev zozi-dali, so te spomenik blüzi cirkvi gorpostavili pa so ga 1938. leta gorposvečali. Gnesden tü na taujoj mesti stoji.
Gnešnjo cerkev je grof Alajos Batthyány dau zozidati 1815-16. leta. Nas-prauti cirkvi, blüzi pauti stoji svetoga Florjana spomenik. Spomenik je eden človek z Dolenjoga Senika, po imeni Miklóš Zido dao postaviti. Držina, žlata gnesden tüj živejo, skrb majo spomenik, kaulak njega so rauže vsigdar friške.
Blüzi cirkvi stoji spomenik, gde so gornapisani vsi tisti, ki so v bojnaj spadnili.
Ves je mejla več pristav
(tanya). Gnes edna eške gesta, k šteroj blüzi je bila edna hirašnja pristava, pri-stava Götz.
Kak smo že pisali, na Dolenjom Seniki tečé Raba. Ves ma eške dva potoka, Seniški potok pa Čelin potok.
Pred bojnov je blüzi Rabe bio eden gospaud.
Guttmann, ki je žago emo. Tüj na Rabi eden leseni maust pela taprejk gne-
MARIJIN SPOMENIK
šnjo Austrijo v ves Maug-dince. Guttmann je tüj emo eden mlin. Te mlin je gnauksvejta tü grofovski bio.
Lüdje tüj zemlau delajo, maro držijo, Zvün toga pa sad pauvajo. Inda svejta so prej tüj dosta grauzdja tü pauvali, po nistarnim je zatok dobila po vogrskon ves ime Szölnök, ka je prej pred tistim Szöllök bila.
Kak smo že pisali, skurok skauz so v vesi vküp živeli Slovenje, Nemci pa
Vaugri. Sledkar so eške Ciganji tü Prišli v ves, pa gnesden so nistarni tüj. Lüdje so sé poštüvali, eden drugoga gezik spoznali, eden drugoga kulturo prejkvzeli. V vesi je dosta lejpi šeg bilau, pa so lüdje dosta šatrine vörvali.
Bojne so dosta škaudile tauj vesi. Tak prva, sploj pa druga bojna je na nikoj djala ves. Po drügoj bojni je nej sreča bilau biti Nemec, pa ranč tak nej Slovenec. Nemce so tavö odpelali na Nemško, tak so naprajli z nistarnimi Slovencami tü. 1956. je dosta lüdi odišlo z vesi. Od 56. leta naprej je več gorenjeseniški držin prišlo na Dolenji Senik.
Po 60. lejtaj je ves pa začnila sapo gemati. Lüdje so Prišli v Varaš v fabritje, doma so zatok - če rejsan nej naveltja - dapa gazdije tü delali. Dosta je njim zadej-vo draut (granica), šteroga so skurok nasrejda po vesi potegnili, dapa zatok je že baukše bilau. Tisto bogastvo je pa nej nazaj prišlo, ka je gnauksvejta Senik emo. Puno majstrov je bilau v vesi, krčme, baute, mesarnica, žaga, mlin pa
SV. FLORJAN
tak tadala.
Ves je lejpa. Doline, mali bregovi, Raba pa potoki, lejpe gauštje pa njive, trav-niki sé menjavajo. Lüstvo si je hiše vredvzelo, doste lejpi nauvi hiš je zozidalo. Če si naprej mislimo, leko našo ves ponüjamo za turi-ste, za tiste, steri radi majo lejpe, čüdovite krajine. Naša ves je takša.
Irena Barber
Porabje, 27. januarja 1994
5
A(ID)SIMILACIJA
Preminauči keden je büu den AIDS-a, enoga najbole strašni betegov modernoga cajta. Kak vejmo, tau je takša betežen, kak v fejst stari cajtaj küga. Na Vogrskom so novine, radio pa televizija skor nikanej pisale pa gučale od toga Bili so tüma, kak drek v travi.
No news is good news, pravijo Englan-darge. Če prej ne gu-čimo o lagvaj delaj, te prej negajo lagve dele. Samo vsi vejmo, ka tau nej tak. Tau že tö davnik znamo, ka AIDS nej samo gniloga kapitaliz-muša beteg gé, liki nika, ka ne pozna državne mejé. Milijoni pa mi-lijoni mrgéjo za toga volo - Zvün če kakšo vrastvo vönajdejo. Nika tak ne gleda vö. Natura takši velki betegov, kak so küga, AIDS pa drugi, je takša, ka ne zaniči cejlo lüstvo na svejti, liki samo tadau. Pa te nas-lednje sam beteg tö na nikoj pride.
Na Madžarskom je zato že tö dosta lüdi mr-lau od AIDS-a, pa je že Zdaj zavolé geste, šteri gvüšno mrgéjo, ka je vi-rus že nutri v njim. Mi pa eške itak glave v pejsek tiskarno...
Po pravici povedano, ge sam ranč nej mislo od AIDS-a pisati, liki od toga betega mi je edna druga bolezen na pamet prišla: ASIMILACI-JA (gda povejmo iz enoga pravoga Slovence loški Vogrin grata; ali zato, ka un ške, ali zato, ka Madžari škejo.). Tau je nej takša nevola, štero bi Padarge mogli vračiti. Depa če si dobro premislimo, kakši psi-hologi ali pa psihiatri bi
buma nam tö nej ška-udili, ka naj bi leko zav-račili tau drüžbeno betežen.
V džungli gestejo takši pavki, šteri djenau
tak vögledajo, kak edne čemeraste mravle. Tau pa zato, ka ftiči neškejo pogesti te mravle, ka so pune čemera. Pa te takšo fele formo pavki zna-urijo ftiče, ka brodijo, ka so Uni tö mravle. Zmejs so pa pavki. Pri tem eške Vidim nikšo logiko, ka pavki neškejo vkraj biti. Zato sé branijo. Nikše logike pa ne Vidim, ka bi človek, šteri zna dva gezika, mogo enoga zatagiti ali pozabiti. Od toga nevarnost eške nede menjša. Leko pa ka don? Vejpa Zdaj eden Madžar guči drugomi, ka un nej pravi Madžar, liki nikši tihi-nec. Depa tau kügo (na-cionalizem) Zdaj njajmo, vej enkrat drgauč mo o tom kaj pisali.
Pojmo nazaj k AIDS-i, škem povedati k asimi-laciji. V zadnji dvajsti ali štirideset lejtaj smo sé mi tö tak ponašali, kak Zdaj z AIDS-om. Glave
smo si tiskali v pejsek. Niške nej dau valati, ka je smrten beteg (asimi-íacija) že v nam, Porabski Slovencaj. Samo pitanje cajta je. Zato ka je virus, je že v nam.
V Števanovci velko nevolo majo, ka je v šauli malo mlajšov pa dosta škonikov. Ne vejo, kak bi leko šaulo gor-držali. Škonicke tadale škejo meti svoj krü, ves pa nema penas. Zdaj sé probajo - kak tisti, šteri sé zalejva - primliti za vsakšo slamo. Naprili-ko v tau, ka ta šaula že zatogavolo tö more gor-ostati, ka v Števanovci Slovenci živijo. Gda je pred, povejmo 15 lejtami, guč büu o tom, ka nauva varaška šaula naj bau slovenska central-
na šaula tö, ka bi vsi mlajši iz Porabja ta ojdli, te na tau niškenej poslüšo. Tisti, šteri bi pri tem leko pomagali, so bili prauti. Nej so naprej brodili. Ka če nas, porabskih Slovencov, samo malo geste, te dosta mlajšov tö nega. Telko narodnostno inteligence tö nega, ka bi leko v vsikši mali slovenski vesi 10-15 dobri slovenski škonikov meli. V edno šaulo bi leko moderne računalnike, jezikovni laboratorij pa takše zriktali. Edno šaulo bi bilau leži tö gor-držati kak tri ali štiri ptt, ptt.
Na žalost, Zdaj je že malo kisnau. Gda gnauk beteg AIDS začne rofnjati v človeki, te več samo tau leko čaka, gda de üšo. Za eno, dvej, tri, štiri ali pet lejt. Nikanej več. Črv asimi-lacije (ka o drugi kügaj, kak vendizmi, naciona-lizmi, šovinizmi, antise-mitizmi, fašizmi ranč ne gučim) sé je postano cujspravo pri porabskij Slovencaj. V našaj šaulaj je tö puno virusov. (Samo prebrodimo si, kelko mlajšov sé vči slovenski v prvom razredi v Monoštri? Eden? Dva? Ali ranč eden nej?)
Rejč AIDS v engliščini pomeni: pomauč, pomagati pa takše. Pomagajmo si mi tö, ka nam drugi niške nede pomago.
Ovak pa ne pozabimo. Tisti pavki v džungli so tak tö pavki, če rejsan so si tak zriktali, ka tak vögledajo, kak mravle.
Francek Mukič
NAGRADA "NIVO"
Kuratorij sklada za narodne in etnične manjšine je lani avgusta razpisal natečaj. Med nameni natečaja smo našli tudi naslednje: "Kuratorij želi moralno in materialno nagraditi posameznike, ki so se izkazali na področju narodnostne kulture, šolstva, znanosti, verskega življenja."
Podelitev nagrad je bila 14. januarja v stavbi madžarskega Parlamenta. Nagrado "Nivo" je prejel tudi profesor Karel Krajcar, ki poučuje na števanovski osnovni šoli. Predlagal ga je Kuratorij Košičevega sklada. Gospodu Krajcarju čestitamo!
ROMSKA GIMNAZIJA NA MADŽARSKEM
Na Madžarskem živi približno 500 do 600 tisoč Romov. Izobrazbena struktura romske manjšine je zelo nizka. Del romskih otrok niti osnovne šole ne konča. Komaj 0,5 % je tistih, ki končajo srednje šole oziroma maturirajo.
Leta 1992 so ustanovili sklad Gandhi. S pomočjo sklada je začela delovati romska gimnazija v Peču-ju. Zaenkrat se na tej šoli izobražuje 50 nadarjenih romskih otrok, iz njih naj bi postali učitelji, socialni delavci. V programu gimnazije ima zelo važno vlogo romska kultura, romski jezik.
ZA OTROŠKI INTENZIVNI ODDELEK V SOMBOTELU
Mestna televizija v Som-botelu je organizirala dobrodelno akcijo za ustanovitev otroškega intenzivnega oddelka v županijski bolnici Markusovszky. S pomočjo akcije je uspelo zbrati 2.130.800 forintov. Pokrovitelj akcije je bila žena predsednika R Madžarske Goncz Apadne.
Porabje, 27. januarja 1994
6
S PONOSOM REČI SMEM:	SLOVENEC SEM!
Na naše uredništvo je prispela prošnja, naj po možnosti objavimo prispevek Poročila Slovenskega ameriškega raziskovalnega centra. Ker je tekst zanimiv tudi za naše bralce, ga z veseljem objavljamo.
Skozi stoletja so nas tujci - in celo nekateri Slovenci -skušali prepričati, da smo narod pastirjev in hlapcev, narod brez zgodovine. Spet drugi so se spraševali, kje sploh je Slovenija - morda v Rusiji, na Češkoslovaškem, ali nekje na jugu Balkana? Kot pokažejo številne študije, so ljudje s predsodki navadno prepričani, da to, kar jim ni znano, mora biti zelo brezpomembno - gre pač za ljudstvo, ki ni nikdar doseglo kaj omembe vrednega.
"Pokaži nam enega samega Slovenca, ki je kdaj kaj posebnega dosegel," so me pozivali ameriški delavci leta 1951, ko sem v poletnih počitnicah delal kot zidarski strežnik, da sem si prihranil denar za nadaljevanje študija v jeseni. Utrujen od težaškega dela sem po večerih zahajal v knjižnice, da bi v knjigah in učbenikih odkril kak podatek o Slovencih, ki bi ga bil vesel sam in bi ga lahko pokazal še drugim. Končno odkrijem nekaj vrstic o Slovencih v G.H. Duncanovi knjigi, Immigration and Assimilation (1933). Takoj sem videl, da je avtor (ali morda kak njegov asistent) uporabljal zelo stare statistike in vse postavil na glavo. Bosna in Hercegovina sta bili baje v vsej Jugoslaviji najbolj pismeni, najmanj pa uboga Slovenija, saj je bilo - tako pravi Duncan - 86 odstotkov Slovencev nepismenih in sploh nismo nikdar imeli svojega knjižnega jezika in so se morali tudi naši redki izobraženci vsega učiti le v tujih jezikih. Zgrozil sem se. Kako smo mogli svojo podobo v svetu tako žalostno zanemariti?
Kaj storiti? Zanašati se še naprej na druge, na najbolj poklicane? Lahko bi čakali še desetletja, mnogo dragocenega gradiva pa bi se medtem zavedno izgubilo ali pozabilo. Takrat, v juniju 1951, sem se odločil, da začnem takoj sis-
tematično zbirati podatke in prepričljivo dokumentacijo o slovenskih uspehih v Ameriki in drugod po svetu. Ob vsaki priliki sem spraševal rojake, če poznajo morda kake slovenske uspehe ali podvige v Ameriki ali kjer koli izven Slovenije in ob sobotah in nedeljah sem tipkal in razpošiljal pisma na vse konce in kraje sveta. Tako seje rodil in z leti preko omrežja neplačanih idealistov prostovoljcev v Ameriki in številnih drugih deželah sveta razvil Slovenski ameriški raziskovalni center, ali Slovenian Research Center of America, Inc. Naš cilj je bil zbrati in ohraniti zanamcem gradivo, ki bi v največ primerih sicer nikdar ne vedeli zanj ali bi utonilo v pozabo -in pripraviti primerne publikacije, razstave in predavanja o Slovencih in njihovem doprinosu Ameriki in svetu, predvsem še v angleščini kot najvažnejšem svetovnem jeziku. Danes, po več kot 40 letih nedeljskega in nočnega garanja in stalnega dopla-čevanja iz svojega žepa, nam kartoteke in računalniki v vodilnih knjižnicah že pokažejo vrsto angleških knjig, ki v njih prepričljivo blesti slovenski doprinos Ameriki in ostalim državam sveta. Kot sta poleg večjega števila tujih strokovnjakov ugotovila v svojih komentarjih o naši knjigi Slovenian Heritage tudi dva zelo ugledna Slovenca, največji slovenski psiholog dr. Anton Trstenjak in pisatelj in takratni predsednik slovenskega Pen kluba g. Drago Jančar, že samo ta knjiga (ki uporabi le drobec že zbranega gradiva) izpričuje nad vsa pričakovanja visoko stopnjo slovenske ustvarjalnosti in podvigov na domala vseh področjih konstruktivne človeške dejavnosti.
* * *
Ponosni smo na svojo prelepo slovensko domovino in ponosni na dejstvo, da smo vkljub tujim in nekaj domačim zatiralcem in izkoriščevalcem vendarle “eden najbolj naprednih narodov na svetu” (Mar-
kham, 1947) in "narod, ki je sicer majhen po številu, a velik po duhu" (R.G.A. De-Bray, 1976). Upravičeno smemo biti tudi ponosni, da je naš sicer številčno majhen narod skozi stoletja prinašal bogate darove domala vsem deželam sveta. Oglejmo si samo nekaj primerov iz izobilja že zbranega gradiva!
Naš narod je skozi stoletja poklanjal duhovnike, misijonarje in misijonarke številnim drugim deželam. Dali smo prvega rednega škofa Dunaju in velikane Afriki in Aziji, med drugimi apostole ljubezni med gobavci in vzgojiteljico tajske kraljevske družine. Samo Združenim državam Amerike smo poklonili vsaj devet škofov, med njimi Friderika Barago, ki je po izjavi Vatikanske enciklopedije (1949) "eden največjih misijonarjev v Severni Ameriki”. Dali smo voditelje ameriški in evropski škofovski konferenci, vatikanske diplomate Rimu, Švici, Avstriji, Skandinaviji in Aziji, pa tudi vrsto katoliških rektorjev Evropi, Ameriki in Aziji in svojega dr. Alberta Schvveitzerja (ali več) Taivvanu in sedanjega nadškofa največji katoliški nadškofiji v Kanadi.
Dokazana potomca slovenskega rodu, ki sta se po dokumentih v naših arhivih zavedala svojih slovenskih korenin, sta postala državna kanclerja Nemčije, ko je bila najmočnejša država v Evropi in Avstrije, ko ji je pretila ena najhujših nevarnosti v zgodovini. Ameriški predsednik Dvvight Eisenhovver je govoril o sinu slovenskih priseljencev, guvernerju, predsedniku ameriške guvernerske konference in zveznem senatorju Francetu Lauschetu kot "rojenem za predsednika Združenih držav", ameriška občila in predsednik Reagan (v svojem prispevku za našo knjigo o tem velikem slovenskem državniku) pa so ga poimenovali kar “Ohio’s Lincoln" -ohijski Lincoln. Slovenci smo dali Ameriki vsaj tri državne guvernerje in dva zvezna se-
natorja - Tom Harkin, čigar mati je bila rojena v Škofji Loki, kot je ljubeznivo preveril tamkajšnji g. župnik Alfonz Grojzdek, je postal celo predsedniški kandidat. Dodajmo še več uglednih sodnikov in sedem zveznih poslancev (kongresnikov) in župane dolge vrste ameriških mest, med njimi Clevelanda, Euclida, Indianapolisa in Portlanda in predsednika Narodne lige ameriških mest, v katero je včlanjenih 15.000 občin, da tu ne govorimo o Jeffersono-vem spoštovanju do staros-lavne slovenske karantanske demokracije in obreda ustoličenja koroških vojvod ter dejstvu, da je Slovenec postal tudi prvi in doslej edini priseljenski in prvi neanglosaški zvezni senator Avstralije.
Čeprav so nas skušali oropati slovenske obale, je majhen slovenski narod vendarle dal admirale Avstriji, Nemčiji, Angliji in Švedski ter vsaj šest admiralov Ameriki. Slovenec je poveljeval največji ameriški bojni ladji, pa tudi eni najbolj modernih jedrskih podmornic in sloviti plavajoči bolnišnici v Vietnamu.
Prav tako je Slovenec zaslovel kot eden prvih evropskih proizvajalcev modernih koles
in motornih koles in je - dve leti pred ustanovitvijo Fordove tvrdke! - že izdelal tudi svoj prvi avtomobil. Slovenski izseljenec je bil med pionirskimi graditelji zgodnjih ameriških letal in po izjavi tujih virov "oče masovne proizvodnje v letalstvu" in proti koncu svojega plodnega življenja eden štirih glavnih graditeljev letečih trdnjav B-29, ki so odločilno pripomogle k zavezniški zmagi v drugi svetovni vojni. Dva druga rojaka pa sta načrtovala najmodernejša sodobna letala. Dodajmo še dejstvo, da je Slovenec direktor največjega ameriškega oddelka za gradnjo avtobusov in da sta kar dva Slovenca postala podpredsednika vodilne ameriške družbe za proizvodnjo tovornjakov. Tudi avtomobil bodočnosti, ki je bil ponos Amerike na svetovni razstavi v New Yorku, je plod slovenskega ustvarjalnega genija. In gotovo ne smemo pozabiti računalnika, ki ga je soizumil Slovenec in ga je ameriški predsednik Richard Nixon vzel s sabo na Kitajsko kot "prvenstveni primer visoko razvite ameriške tehnologije".
(se nadaljuje)
POROČILA
NEWSLETTER
Slovenskega ameriškega raziskovalnega centra
Slovenian Research Center of America, Inc. 29227 Eddy Road, Willoughby Hills, Ohio 44092 USA
Tel. (216) 944-7237
December, 1993
Uredil Edi Gobec — Ediled by Ed w trd Gobciz
Fax (216) 289-3724
NAŠE PESMI (66)
DELAJ LÜBO A POŠLIČ
/: Delaj, delaj lubca pošlič:/ 3x /: Z rausmarin zelenoga:/ 2x
/: Jaz bom tebi narediš:/ 3x /: z raužicami okinčala:/ 2x
/: Žuti svilom dolpovila:/ 3x /: s skuzami pofnšala:/ 2x
/: Za klobuček bom zašila:/ 3x /: z eni zlati končecom:/ 2x
/: Kaj t’ ga dekle ne ’do vzele:/ 3x /: kamakoli (j)odo boš:/ 2x
/: Če po Nemškom, al’ porabskom:/ 3x /: gor na (l)jube Štajerskom 2x
/: Tam d’ te dekle spitivale:/ 3x /: al’ maš ženko zaročeno:/ 2x
/: Nemam ženke zaročene:/ 3x /: jaz mam lubco zalubleno:/ 2x (Gorenji Sinik)
-mirni-
Porabje, 27. januarja 1994
OTROŠKI SVET
NORI MESEC JANUAR
Januar je ves leden, ves leden in ves snežen. Nos ima kot rdeč koren, je pa tudi strašno len. Počasi, počasi koraka, pod njim se drsa mišek Jaka. Januarja neizmerno glava boli, ker je popival cele tri dni za novo leto s teto Meto.
Včasih smo neprevidni. Storimo in povemo kaj takega, s čimer razžalimo svoje. Zdi se nam malenkost, toda če stvar premislimo, priznamo, da smo grešili.
Tako se je godilo tudi meni. Neki dan smo morali plačati knjige. Jaz sem pa pozabil. Tomaž je imel več denarja in je rekel: "Jaz ti posodim, a jutri mi vrneš!"
"Dobro, dobro! Hvala Tomaž! Ti si moj najboljši prijatelj!"
Naslednji dan nisem prinesel denarja. Pozabil sem. Tomaž je rekel: "Nič za to! Hočem te prositi, popoldan pridi k nam, da mi boš pomagal iskati pregovore in reke."
Jaz pa sem rekel: “Veš, pomagal bi ti, toda krožek bom imel."
"Danes ne bo krožka" pravi Tomaž. "In če ne?" sem rekel tako vzvišeno, kot nek grof. Pa sem odšel.
Danes že vem, da sem mu plačal z nehvaležnostjo. Oprosti mi, Tomaž!
Zolt Bajzek Gornji Senik
V soboto sem bila zelo nehvaležna.
Dobila sem lep plašč, to me je zelo razveselilo, ker sem vedno sanjala o takem. Materi sem obljubila, da bom potem brez besed pomagala pri vsakem opravilu. Ampak to sem hitro pozabila, in ko mi je mamica po kosilu rekla, naj pomijem posodo, tega nisem hotela slišati. Sama je morala opraviti delo. Ampak vest me ni pustila pri miru, kajti vedno sem na to mislila, kaj sem obljubila, a obljube nisem držala. Zvečer nisem mogla zaspati.
Zjutraj sem prosila za odpuščanje. Bilo me je zelo sram, da nisem držala svoje besede. Mamica mi je odpustila.
Obljubila sem, da se kaj takega ne bo več zgodilo.
Renata Čizmaš OŠ Gornji Senik
Sem zelo poreden otrok. Zaman me prosijo, naj se poboljšam. Vedno užalim tiste, ki jih imam rad. Največkrat starše. Vse obljubim, ampak čez nekaj minut pozabim obljube.
Enkrat sem prosil mamico, naj mi pomaga pri domači nalogi, potem bom ji tudi jaz pomagal v kuhinji. Mamica mi je res pomagala. Jaz pa hitro na kolo in sem izginil. Nisem izpolnil obljube. Ko sem prišel domov, me je bilo sram priti mamici pred oči. Ko sem prosil, naj mi oprosti, je bila žalostna. Samo toliko je rekla, naj se kaj takega ne zgodi še enkrat.
Kristjan Mižer OŠ Gornji Senik
KDO SEM?
botelu. Mamica in oče delata v Monoštru. Srednje visoka sem. Nisem ne debela, ne suha. Imam modre
oči in svetle krajše lase. V prostem času se najraje kartam, igram družabne igre, kolesarim in berem. Rada tudi pomagam mamici pri delu v kuhinji in pospravljanju.
Največkrat sem dobre volje in potrpežljiva.
Anastazija Bajzek OŠ Gornji Senik
Imenujem se Anastazija Bajzek. Živim na Gornjem Seniku. Stara sem deset let. Hodim v peti razred osnovne šole. Po narodnosti sem Slovenka. Imam starejšo sestro, Brigito, ki se uči v srednji šoli v Som-
Jež je iz potoka pil vodo. Na drugem bregu je v grmovju ležala lisica. Zagledala je ježa, stopila iz grmovja in se sladko nasmehnila. Povesila je uhlje in se priliznjeno ogledovala.
"Semkaj pridi," je vabila ježa. "Tu je voda okusnejša."
"Ne, ne, lisička, tudi tule je prav dobra," je odgovoril jež.
"Da nisi nemara v zadregi zaradi mene! Le nič naj ti ne bo nerodno."
Jež pa lisici ni zaupal in ni odvrnil oči z nje. Tedaj je opazil, da se lisičjega gob-
ca drži perje. "Slišiš," ji pravi, "ali si danes že kaj zajtrkovala?"
"Zajtrkovala, ljubček, zajtrkovala. Malo lubja sem pojedla, pa sem sita..."
"Sita!"
"Sita, golobček: saj sem z malim zadovoljna."
"Ali ni tisto lubje kokodakalo, ko si ga vlekla v gozd?"
"Kaj praviš, ljubček? Ne razumem te," pomaha lisica z repom.
"Pa jaz tebe razumem," odgovori jež in urno pobegne.
LEJPA PESEM JE DUPLIČNA MOLITEV
Druga januarska nedela je, lejpi sončni den, šteri je redki v tom zimskom časi.
V dvanajstoj vöri, gda so zazvonili, je autobus naš pevski zbor pelo prek Ho-doša v Dolence na božični koncert. Okauli pou dvej smo Prišli v tau lejpo ves. Pri cerkvi so nas čakali g. župnik pa veščani. Pozdravili smo sé, poglednili cerkev, zmolili Boga, zato, ka so naši starci Večkrat pravili, če si v kakšnoj cerkvi prvič, leko kaj prosiš v dober namen.
Po kratki vaji sé je začno koncert. Nastaupili so me-šani, deklički pa otroški pevski zbor od Grada, pevski zbor iz Dolejnec, mešani zbor in moški kvar-tet iz Martinja pa naš zbor z Gorenjoga Sinika.
Na konci smo vsi zamaj spopejvali pesem Sveta nauč. Vsi zbori so lepau peli, posebno so bili Ijubki oni mali od Grada. Mi smo bili navdušeni (lelkesek). Zatoga volo, ka smo prvič bili pozvani na božični koncert v Slovenijo. Po kon-certu so nas gospaud župnik povabili na "okrepitev"
v gasilski dom. Dugo smo sé nej mogli mtiditi, ka smo bili pozvani k Gradi tö.
Do Grada sé je pelau z nami graški župnik gospaud Kühar. Pokazali so nam vesnice, gde smo sé skoz pelali, pokazali staro železniško progo pa kaj smešnoga vcüjdali. Okauli pete vöre smo Prišli v Grad, žau je že kmica bila, tak smo nej dosti vidli z vési pa okolice. Poglednili smo si cerkev, štera je preveč lejpa, g. župnik so nam razlagali o cerkvi. Za Spomin smo dobili lejpe kej-pece od graške Marije. Naš nastop je biu v cerkvi. Videti je bilau, da so bili vsi navzauči zadovoljni.
Našomi zbori sé je Zavalo cerkveni odbor in g. Kühar, Senički župan sé je pa Zavalo za povabilo. Takrat mi je prišla na pamet moja draga prababica, štera mi je nej ednok povedala, ka je lejpa pesem duplična molitev, s pesmi-jo tö leko vališ Boga.
Hvala Vam, ki ste nas povabili.
Vera Gašpar
članica zbora
NIKA ZA SMEJ
DJILEJŠ
Etakšoga reda v vsakšoj mesti majo djilejše, tam cenijo, kak so delali cejlo leto, ka do pa kleta. Naša Cilika je že vse trda bila na djilejši, tak dugo je trpo. Kak sé etak že ta pa nazaj ujcka pa kopa, gnauk samo njeni kolega Hugo edno málo cejdalo potisne v njeno žepko. Naša Cilika si cejdalo vö z žepke vzema pa tapršte. Na cejdali tau stodji: "Cilike draga, vi tü tau škete, ka ge?"
Naša Cilika si je vzela edno pero pa mali papir-ček. Nika na papir spisala pa Hugona v žepko djala. Na papiri je pisalo. "Dragi kolega. Ge tü tau škem, ka vi, samo nej z vami."
POLITIKA
V Varaša v krčmej trgé moški sedijo pri ednom stauli. Gnauk samo eden
grdau na srteo plüne. Te drugi sé razčemeri, pa ma vse grdo guči, na slednja pa etak: "pfuj". Zdaj pa tretji samo telko pravi: "Lüstvo, lüstvo, Zakoj pá politiko pe-late?"
ŽENSKE V PAR-LAMENTU
Parlamentarna poslanka djilejš drži, na slednja pa etak pravi: "Dragi vsi navzauči! Zdaj pa odgovarjam na vaša pitanja."
Ozajek gnauk samo edna ženska rokau gor drži, včasin dobi rejč, pa etak pravi: "Gospa, gde ste pa küpili toga lejpoga kolapoš, ka ga na glavej mate?"
KULTURA
Etakšoga reda, gda sé prebližava Slovenski kulturni praznik, po varašaj dosta kulturni programov napravijo. Etognauk so tüj pri nas tü meli edno razstavo, gde so dosta moderni kejpov notpokazali. Naš Lujzek je nika zaplejto po Varaši pa vidi, ka leko pogledne razstavo. Etak je tü malo cajta emo, pa ovak
on doma tü rad mála kakše kejpe, Zdaj je pa najgeri kakše delajo umetniki (müvészek). Kak etak odi pa gleda te kejpe, nika dosta ne more z nji vövzeti. Gnauk samo pride k ednomi kejpi pa gleda, gleda ka je tau. Edna ficka tüjta, druga tamta. Spodkar pa etak napisano: MATI.
Lujzek si je z žepke vö-zejo edno pero pa je etak napiso pod kejp: TVOJA MATI.
I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kultur št. 415-715/93 mb z dn 3.11.1993 se časopis PORABJ uvršča med proizvode, oi katerih se plačuje davek oi prometa proizvodov po 13. toči tarife 3 zakona o prometner
davku (Ur. list RS, št. 4/92).