Hnt. Debeljak:
(Dlačoletje.
To koncu ko hiša strmeva breg in v solncu kot apno odseva sneg. Ob grmih pa strmih žarek-kipar pleše in kleše okenca v sneg.
Skozi okence črno rumena glavica se vidi, trobentica nema se živo razvnema: Pridi, pomlad!
Tokava, planjava prebela. Skoz okenca mračna skopnela dremavi se zvonček prikupno priklanja, naravi zaupno pozvanja: Vigred, pridi me gret!
Iz oken temotnih okvira ozira
obrazcev-plavolascev se toliko
s tihimi vzdihi:
Vesna prelestna, postoj še nekoliko,
vesna objestna, pri meni postoj,
ne zveni v samoti-sramoti mi cvet.
Nekdaj je živelo lepo se,
sedaj pa rodovi tepo se,
tudi moj ljubi je moral na boj.
A strožji postaja že božji pogled, zenica neznosna nesprosna pronica čez griče in kliče pa z bilko pretanko — pramenom — šegače zaspanko Pomlad.
—     >•«—-----------
»Ljubljanski zvon" XXXVII. 1917. 6.
R    40-uLf
21
--70* 7 c
'
282                                         A. Debeljak: Drevesi.
R. Debeljak :
DreuesL
C^rce vam mehko je, ve smreke in hoje,
sijaj vaše boje,
značaj vam kovinsko je lep.
Oklep vam je hrapav, limanic poln,
bodice naperjene ostre za boje.
A tvoje srce otrdelo je, bukev, pa gladka ti skorja. Ponočni požar — tako ti v jeseni je listje rdelo v temini jekleni jelovega morja . . . po zimi sred njega koščene si prste molela iz snega kot oni ki tone.
Pomlad z rdečico razpali ti popje, razgali ti brste;
razpreza se — usta v poljub zagoneten,
razteza se — kelih umeten;
ko solnce še v kelihu kroži en dan,
vsak listek že proži mi žilnato svilnato dlan:
med ustne vas jemljem, o listi, ne upam si gristi!
O bukev, o smreka,
dva hipa poglobil sem v vaju se v gozdnati gluši,
in kakor da mislim o tajni človeka,
utripa prijetno mi v duši.