205
V zimi.
I.
(Hrepenenje.)
Mrje mi v zimi tej srce —
a veste li za kaj, zakaj ? — —
Zakaj mi duša hrepeni —
tja v južnih krajev cvetni fjaj ?  —
Kjer lotos s palmo šepeta,
in morje pluska v bajni svet —
tam v duši moji bi sladko — —
radosti čar se vzbudil spet ! . .
II.
(V rastlinjaku.)
Kot ples duhov vrti se sneg,
kot zmaj razsaja piš ; —
tu notri cvetke pa brste
kot majhen paradiž. —
Začarana kraljičina,
se v rastlinjaku zdim, —
kadar skoz steldo v mrtvi vrt
in zimski svet strmin.
Ljubko limone sad rumen
nad mano se smeji,
grmovja tropičnega kras
naslaja mi oči! «
Od zlih duhov obstražen kraj —
a kje je vitez moj ? — —
Ki me po zmagi vseh zaprek —,
])epelje v domek svoj ? — —
III.
(Pri  vezenju.)
Le vzcvetaj cvet mi pod roko,
ki delam s svilo te drobno,
kot v vesni si krasil ravan,
zdaj diči mi baržun teman !
Urneje vbadam nit na nit,
da pestri listek spet je zvit;
a zunaj sneg se vsipa nov
in burja hruje krog voglov.
Ah, pestri cvet, umetni cvet,
spomin se zdiš mi mladih let,
ki starčku vskrili pred očmi,
ko duh mu vhaja v davne dni. . .
206!
Ljuba : Nekoliko besedi o narodni noši.
IV.
(Sličnost.
Na travniku otroci zdaj
snežene grude si vale,
roke pa spretne jim iz ^rud
možica belege store,
Pač lep je, lep, ta snežni mož
saj ima usta, brado, nos — —
ne zebe ga v kožuhu nič,
čeprav stoji tam v zimi bos.
A mrzel, mrzel mu je dih,
gorkote v tem telesu ni —
trd, brezobčuten, ponosit,
med mlado množico stoji — —
Oh, tudi v svetu čestokrat
na pot nam pride  mož snežen, —
ljubezen hlini mu obraz,
a v duši nosi mraz loden . . .
V.
Pogiej mi ljubeč zmrzlo ivje,
v brezlistnih vrhih tam dreves ;
kdo bi verjel, da so cvetele
te gole veje kdaj zares !
A kadar pride nama zima
in sneg pobeli te glave —,
li pomnila še bova v duši,
kar nama čuti zdaj srce !
Zorana.