Leposlover\ in znanstven. 11 str
Štev. 5. V Ljubljani, dnč 1. velikega travna 1892. Leto XII.
Kazäkova žena.
lin 1 a d.i.
»rOancs še opašem ostri meč, Z možem tvojim v bf>j odidem.
Ako Stenko se «e vrne več, Ako sam iz boja pridem,
Plftkala ne bodeš zapuščena,
Tčšil jaz te bodem, lepa žčna.«
»V tebi teče, v njem kazdška kri, Igor, dom obeh je stepa.
Posvetita drügu dr dg moč«, Ce ljubezen vaju sklepa.
Kdor srčdn je in sovraga črti,
Govori o zmagi, ne o smrti.
»Ko objame trudno stepo sčn, Otemni Kavkdzu krona,
Ti ostavi dom oborožčn In na breg prijahaj Dona!
Z lova mož se vrne, meč opaše;
Razodenem jaz mu, kam naj jaše
Mesec se blesti iz vode zroč, Svet molči v oblasti spanca.
Dva kazdka skozi jasno noč Jezdita iskreua vranca.
Don šumeva, reka valovita,
Kaj da nočna jezdeca molčita?
Čepo vleče prvi na oči, Kinžal drugi v roki stiska,
Nežno lice prvemu bledi, Drugemu okd se bliska. Prvo lice Stcnkove družice, Drugo vam je Igorjevo lice.
Sepetaje Igor z äse dč: »V noči jezdim sam ob mdži.
Predno zvezde nebne potemnč, Smrtni spev mu vrdn zakrdži. Z mečem mahnem, vrnem se in Njega Ičpo žlno, ki jo ljubim, c
snubim
Spremljevalka plašno šepetd: »Stenku duše sum ne moti, Da bežim nezvestega sred Z Igorjem po temnem poti. Za soproga le ljul>ezen čutim, A ob drdgu smrt njegovo slutim.«
Reke šum zataplja nju šepčt. Vranca skočita obema.
Konjskih zabobni kopit pekčt, Zdrzneta vojaka nema.
Ndrazen ju krepka roka pahne, Nad obrazom lepim meč zamahne.
»Smrt nezvesti Ženi!« vika jek, »Bog kaznuj tatd ljubezni!« . . .
Konja se iz dalje čuje tek, Ki ušel je roki jezni.
Vrdn nad stepo kroži v sčn vtopljčno, Stenko zrč na mrtvo svojo ž£no . . .
Dolenjec.
Dunajske pesmi.
^jolnce v mraku tone, Gor zlati vrhove, In v oblakih drobnih Hladna luna plove.
X.
Mir iz lin oznanja Svetu zvon večerni; Ura mirna zri me — Molči, vzdih preščrni!
Oh, da mi je tiho Kdfcj sreč že moje, Tiho, ko kraljevstvo, Noč, tihotno tvoje!
Oj, ti Ičpo žensko bitje,
V	stran poglčd obrni svoj, Ki me z neizrecno silo
Vleče tajno za teboj.
Od zlatri, demantov tvojih
Bolj okö se ti žari, In lokavo to smehljanje
V	mreže tvoje me lovi.
To telo v Šumečem krili,
Belo, vitko in gibko, Vse mi je sreč prevzelo Z-neutčšljivo strastjo.
XI.
Iluj, kakö se valovito V žilah mi pretaka kri,
V	strasti burni duša slepa Kopernčča plameni!
V	stran poglčd si obrnila, Drugemu se že smehljaš,
Res, nedolžna to zabava — Prav prijetno se igraš!
Meni pa, ko mi bodalo Seglo, zdi se, bi v sreč —
In spoznanja in kesanja Sdlze mi okö rosč.
Rothcnthumistrassc. V duhu vidim nizko sobo,
Vidim bled in mil obraz, In po njem čistosti svčte Angeljski razlit je kras.
Vidim sklenjene ročice,
Cujem prošnje vzdih glasrin : »Oh, ne vodi ga v skušnjavo Ter njegova bodi bran !«
Mčgla na okd mi Ičga, Divje krči se sreč — Mladih dnij vi vzori svčtli, Vprašam, kje sedaj ste, kjč! ?
XII
Revni deček, nI mladosti
Doba srečna zri te ni, V bolečini in bridkosti Tvojih broj se dnij gubi.
Med otroke druge skakat Tudi ti bi rad mi šfel, Trdnih, zdravih ndg korakat, Ne posčjal osa m čl.
A za m rin -Željč so tvoje, Mirno, tiho tii sediš, Zreš vrstnike srečne svoje In se žalostno smejiš.
Hern-.ilscr Linie. Zala tvoja ni postava,
Toda lep ti je obraz, Ki z milobo olepšava Čudno toge ga izraz.
To okd, kako ti milo
In bolestno gleda v svet, Z ognjem čudnim, s čudno silo Tebi pogled je razvnet.
Cesto že oči sem svoje
Meril z drugimi očmi — A okd vztrpeti tvoje Nemogoče se mi zdi!
Alaator.
Stari naslanjač.
Bajka. Spisal S. P. (Konec.)
akd jc minilo nekoliko tednov. Ko je nekega dnč zopet prišla, vzprejel jo je častnik kär hladno, malone neljubez-nivo. Videl sem, da se je čudila in silila vanj, kakor bi ga izpraševala, kaj ima zoper njo. Toda on je molčal in molčal ter se v jednomer kujal. Ljubkala ga je in se mu dobrikala, da bi ga spravila v dobro voljo, toda vse zastonj. Sedaj se je ujezila tudi ona in mu rekla menda nekaj rezkega, zakaj ves besen ji je nekaj zavrnil in kričal nanjo, kakor bi ji käj očital. Ostrmela je in se čudila, ali skoro se je tudi nji razvozlal jezik, in zavračala ga je, dokler se nista pomirila do dobra in se poljubila. Pri odhodu ji je moral reči nekaj imenitnega, zakaj dolgo je stala na pragu in proseč dvigala roke proti njemu. Toda nikakor se ni dal omečiti; zopet se mu je zmračilo čelo, in poslovila sta se prav hladno. Ko je bil potem sam, stopal je ves razdražen po sobi in nekaj premišljal. Napdsled pozove strežnika, osorno mu nekaj naroči in se odpravi z ddma.
Drugo jutro je bil slabe volje kakor človek, ki ga teži velika skrb. Kava mu ni nič käj teknila, in zadri se je na strežnika, da mu je ne znä več kuhati. V tem pride častnik, stisne mu prijateljski roko in mu nekaj poroči. Naš čistnik prikima z glavo, kakor da je zadovoljen s poročilom, in mu veli sesti. Prav resno sta nekaj ukrepala, ogledovala sablje, izbrala si jedno in skupaj odšla. Nato ves dan ni bilo nikogar v sobo, niti strežnika ne, da bi bil pometal in pospravil, ampak vse je ostalo razvlečeno. Že sc je zmračilo, in še ni bilo čuti žive duše. Po ulicah se je polegel hrup, in z nasprotne hiše so se zasvetili slabi žarki prižgane sveče. Od dolzega časa se mi je
17*
dremalo; kar me je vzbudilo počasno drdranje vozd, ki je obstal tik pod našim oknom. Predno se do dobra vzdramim, zarožljd ključ v vratih, strežnik plane zasopel v sobo, prižgč svečo in hiti' naravnat posteljo, ki je bila razgrnjena še od davi. Toliko da za silo postčlje, in gospod v modri vojaški suknji s črnim ovratnikom odprč vrata na izteždj; takoj za njim pa prineseta dva krepka vojaka našega častnika in ga položita na posteljo. Silno me je pretreslo, ko sem pri slabi lojevi sveči videl obraz ležečega častnika. Bil je bled kakor smrt, oči je imel zaprte, in v prvem hipu sem mislil, da je mrtev. Toda velika skrb, katero je imel zanj tisti gospod, ki je bil menda vojaški zdravnik, dajala mi je upanja, da še živi. Prav varno ga je slekel, in ko je vrgel strežnik obleko näme, videl sem, da je bila bela suknja presekana in vsa krvava. Sedaj sem se še bolj trudil, da bi videl kaj več, in kmalu sem se prepričal, da je častnik hudo ranjen. Strežnik je nosil hladne vode, zdravnik je izpiral rano in jo napdsled dobro zavezal in mnogo naročal, predno je odšel. Skoro za zdravnikom je prišel vojak v temni obleki in je vso noč bedel pri postelji. Drugo jutro jc zdravnik na vse zgodaj prišel pogledat in je zadovoljno kimal z glavo. Mudilo se mu je, zatd je hitro nekaj naročil vojaku in strežniku ter potolažil častnika, ki se je ponoči toliko pokrepčal, da je mogel tiho govoriti.
Takd je sedaj potekal dan za dnevom; jedni so stregli, drugi tolažili in kratkočasili častnika, ki je hitro okreval; saj je bil mlad in krepak. Skoro ni več potreboval drugega za pomoč nego strežnika svojega. Tedaj prišumi neko popdldnc zopet dna nališpana gospa. Strežnik ji odprč vrata in ostane v prednji sobi, da sta sama z bolnikom. Kar stekla je k postelji, nagnila se na častnikovo glavo in ga strastno poljubljala. Natd me je pomeknila k postelji, sedla in mu pravila mnogo mnogo; časih je tudi on potihoma kaj rekel, in tudi smijala sta se zopet, dokler je ni mrak spominjal, da se je zamudila že predolgo. Odslej je prav pogostoma dohajala in vselej prinesla častniku ali vkuhanega sadja ali drugih slaščic, ki teknejo bolniku, kadar okreva. Nekega dnč se je čutil častnik nenavadno pokrepčanega, in zdravnik mu je dovolil, da je vstal po obedu. Prav praznično se je oblekel, lepo počesal in namazal lasč, strežnik je moral po sobi vse lepo pospraviti ter od gospodinje izprositi prt za mizo in kolikor treba posdd za malo južino. Ravno je bilo vse v redu, ko so po prednji sobi drobneli ženski koraki. Gospa je kar ostrmela. Veselo jc skočila k častniku, objela ga in poljubila, potem pa se radovedno ozirala po sobi, kaj pomeni ta izprememba. Razumel sem, da ji je rekel:
»Gostov pričakujem.« Ona je natö nekoliko v zadregi nekaj zavrnila in se vedla, kakor bi takoj zopet odšla. Sedaj se ji on na ves glas zasmeje, razodene ji, da je ona ta željno pričakovani gost, in zdajci sedeta drug kraj drugega, kakor predno je obležal. Strežnik je v tem prinesel na mizo prav slastno južino, ki je oba še bolj razvnela in spoprijaznila. Bilo je še več takšnih južin v dvoje; sedaj je on pogostil njo, drugič ona njega, in kar izkušala sta se, kdo komu ponudi boljših in slajših oblizkov.
Skoro je čdstnik toliko okreval, da je hodil z ddma, ali moral se je opirati ob palico. Gospč tedaj ni bilo več k njemu. Ne včm, ali sta se shajala drugjč, ali sta se morebiti sprla. Tudi sem zapazil, da čdstnik ni bil nič kaj dobre volje; pogostoma se je celd hudo razjezil, zlasti če mu je strežnik izročil kakovo pisanje. Nekega dnč mu prinese krojač navadno gospodsko obleko. Pri tej priči vrže od sebe vojaško opravo, hitro se preobleče, in nagloma nekam pošlje strežnika. Za dobre pol ure se ta vrne, ž njim pa pride Jakop, stari moj znanec »Kaj bode ta tukaj?« mislil sem si. Ali tu ni bilo mnogo besed. Čdstnik je pobral vso vojaško obleko in orožje ter kos za kosom podajal Jakopu. Karkoli je ta rekel, vsemu je čdstnik prikimal, in ni ga bilo navadnega pričkanja in pogajanja. Jakopu so se oči kar svetile zaradi dobre trgovine; napdsled je čdstniku odštel novce in odnesel njega vojaško opravo.
Gospodski preoblečeni čdstnik ni bil več prejšnji. Skoro bi ga ne bil spoznal. Ali tudi držal se je do cela drugače in čmeren je bil in nejevoljen, kakor ga še nisem videl. Do večera ni šel z ddma, ampak s strežnikom je pobiral svoje stvari in jih zlagal v zaboje. Drugo jutro se je napravil na pot. Dobri strežnik se je težko ločil od njega; solznih očij mu je poljubil roko in mu laški nekaj govoril, potem je znosil zaboje na voz, in ni ju bilo več nazaj ni tega nI drugega.
Kako uro po njiju odhodu je prišla domača gospd v sobo, odprla okna na iztežaj in ogledovala pohištvo. Nejevoljna je majala z glavo in kazala dekli madeže, katerih je bilo dokaj po garnituri. »Za takšne gospode je že dobra,« rekla je, »ako jo bodem pa še kdaj potrebovala sdma, dam jo prevleči. To je grozno, kakd ljudje vse za-mažejo; ako jih ne boli tuja škoda, moralo bi jim biti vsaj do tega, da bi imeli sami čisto. Le dobro pomij tla in okna, da bode vsaj čedno, ako pride kdo pogledat.«
Do večera je bilo vse počejeno, in že drugi dan se je naselil nov gostdč. Bil jc častnik kakor prvi; le mirnejši je bil, in nc pomnim,
da bi bil kdaj kdo prišel k njemu. Zanimljivega nisem ničesar doživel ž njim, a še menj z njega nasledniki, ki so bili posvetni gospodje. Meni je bila to najdolgočasnejša doba vsega življenja. Kadar se je kdo izselil in je zopet domača gosp;! stopila čez prag, vselej sem se spominjal nje besed, da nas bode kdaj potrebovala säma, in mislil sem, ali je pač že prišel tisti čas. Vender dolgo dolgo smo morali še čakati. Minilo je gotovo nekoliko let. Napdsled je bilo konec tudi tej puščobi. Prišli so zopet možjč z zelenim predpasnikom, potrgali z nas staro zamazano in iztrošeno tkanino, zrahljali žimo in nas pre-oblekli čisto iz nova. Dobili smo zeleno tkanino z belimi cveticami, torej nekoliko podobno stari. Niso nas pustili na prejšnjem mestu, niti nas predejali v drugo sobo, ampak vsi skupaj smo se preselili v drugo hišo. Kär milo se mi je storilo, ko sem videl, kakd se je vse izpremenilo. Gospod sc jc še bolj postaral, ali bil je mirnejši in kakor bi se ne bavil z ničimer. Gospä je bila odločna kakor zmiraj, in takoj sem videl, da sedaj gospodinji in zajedno gospodari le ona. Zastonj sem se oziral po otrocih, ki so me nekdaj tolikanj kratkočasili; razven mlajše hčerke, ki je bila pa tudi že za možitev, bilo ni nikogar več domä. Namesto njih je gospä imela v skrbi tuje dečke, ki so hodili v šolo. Bilo je med njimi dobrih in razposajenih, ali nobenemu se nisem mogel privaditi, zakaj preveč se mi je tožilo po domačih otrocih.
V novem stanovanji nas niso več ločili v posebno sobo, ampak namestili so nas v sobo, kjer sta domača gospä in hči največ bivali podnevi; sploh so se menda bolj skupaj stisnili v manjše stanovanje, česar jaz sevčda nisem mogel videti. Tudi smo se odslej večkrat selili in nismo bili takd navezani na isto hišo kakor prej. M6ni je to novo življenje ugajalo, in nič nisem pogrešal nekdanje veljave svoje, ko sem bil s tovä^i svojimi služil le imenitnejšim namenom.
Sedaj sem živel bolj po domače, vender tudi kratkočasneje, saj sem bil vedno med ljudmi in le ponoči in med obedom sem bil brez žive druščine. Časih so tudi otroci za nekaj tednov prišli domdv, ali skoro jih nisem poznal. Sinovi so bili že bradati gospodje, Lojzika pa odlična gospä, lepša nego je bila v mladih letih mati njena, in s seboj je privedla vselej sinka, ki je že hodil in rad mnogo vpraševal in pripovedoval, in še manjšo punčiko, ki je bila še v nardčaji. Takd je minilo leto za letom vedno jednako, brez izprememb, ki bi bile vredne spomina. Videl sem, kakd se ljudje starajo okolo mene, in čutil sem, da niti jaz nisem več mlad.
Po dolgoletnem jednakem in mirnem življenji je bilo napdsled zopet nekoliko burnih dnij; ali ker se jc obravnavalo vse v naši
posajeni päglavci na vso moč in skakali po njih, kakor po telovadni pripravi. Odlomil se je .držaj in ni se dal več popraviti do dobra; ostal je pohabljen, in vedno ga je moral mizar iz nova klej iti, dočim je gospa kar sama krpala raztrgano prevlako.
Sedaj nas niso več čuvali, in bili smo popolnoma ravni vsemu ostalemu pohištvu; minil je vsak razloček med mehko blazino in trdim lesom. Razvlekli so nas po vseh sobah, in zdelo se mi je, kakor bi se nam posmehoval, kadar nam je kdo rekel »garnitura«. Takd po-ravnd starost tudi pri neživih stvarčh vse, in ostane ti le spomin na veljavo in gizdavost mladih let. Nekaj pa mi je venderle delo dobro. Stari naš gospod, ki me je nekdaj tolikanj črtil, sedal je rad ndme, zakaj rekel je, da najbolje počije na meni, kadar ne more ležati. Prestavili so me v njega sobo tik postelje. »Torej tudi midva sva se našla!« mislil sem si in izkuŠal čim bolje ustrezati nekdanjemu sovražniku svojemu, toda kaj pravim sovražniku, saj ni moglo mehko njegovo srce nikogar sovražiti, in sam Bog vč, zakaj je bil prav za prav zoper nas. Bodisi; sedaj je tudi on ljubil mene, kakor sem ga ljubil jaz od nekdaj, in bil sem popolnoma zadovoljen. Toda videl sem, da ne bodeva dolgo skupaj. Čimdalje bolj mu je pešala moč; časih se po ves dan ni genil iz postelje, brez tuje pomoči pa že ni mogel vstajati. Vedno je moral biti kdo pri njem, in niti ponoči ga niso dolgo puščali samega. Največ mu je stregla mlajša hči Tinica, katero je imel menda najrajši; časih pa jo je namestila mati, kadar je ni zadrževalo gospodinjstvo. Napdsled je blagi sivček že malo govoril; le spal je in molil ter se pripravljal na smrt. Nekega jutra prosi hčer, ki je pondči bedela pri njem, naj mu pomaga iz postelje, ker ne more ležati. Ko vstane in se za silo obleče, sčde näme in mi nasloni glavo na blazino. Takd sloni mirno, hči pa sedi poleg njega in dremlje. V tem pride mati in pogleda dobrega možd svojega. »Za Bdga!« vzklikne vsa prestrašena, »kaj je očetu ?« Hči skoči kvišku, in obe vzdigneta sivo očetovo glavo, ali zastonj! Toliko da jo izpustita, pade zopet nazaj; oči se ne odprd, sapa je zastala — starček je mirno zaspal v Gospodu.
Prvi trenutek je bil grozen. Mati in hči sta se jokali na ves glas, in kdorkoli domačinov ali tujcev je prišel pogledat, kakd je umrl »pravični mož,« vsakomur so zalile bridke solze oči. Ko sta se nekoliko potolažili, imeli sta polne roke opravila in zmotili sta se. Drugi dan so prišli iz bližnjih krajev ostali otroci domdv, da se poslovč od predobrega roditelja svojega in ga spremijo k večnemu počitku. Pogled na ugasle oči jc silno pretresel vsakogar, in ni se mogel takoj upo-
kojiti. Ali človek se privadi vsemu, in tudi otroci so se umirili; saj so spoznali, da stari oče ni mogel več živeti in da torej smrt zdnj ni bila nič hudega, zlasti takšna, za katero ga lahko zavida vsak človek. Potolaženi so sedeli skupaj in se pozno v noč menili o dobrem pokojniku. Karkoli je kdo povedal iz življenja očetovega, vse je le poveličevalo njega spomin. Zdelo se mi je, kakor da oče niti ni umrl, ampak da je v duhu med njimi, le nekako prerojen je, očiščen vseh tistih telesnih spon, ki svetu le prerade zakrivajo plemenito dušo, dni del božjega daru, ki človeka povzdiguje nad vse ostale stvari tega sveta.
Po pogrebu so se otroci zopet razšli, le Netka, najmlajša hči, ostala je doma pri materi in starejši sestri svoji. V lepi zlogi so živele in si pomagale pri vsakdanjih opravilih. Najmlajša se je namesto matere, ki ni bila več odločna kakor nekdaj, ukvarjala z otroki in dobro jih je znala brzdati. Tudi sicer se je na starem domu marsikaj zasukalo po novi šegi, in skoro sem zapazil, da se vse ravna po Netki, ki je imela pri materi največ veljave. Jaz sem bil s to izpremembo prav zadovoljen, zlasti ko se je pod izurjenimi prsti najmlajše hčerke tudi zopet oglašal klavir, ki je zadnja leta že popolnoma umolknil. Le jedno mi ni bilo po volji. Netka je mater vsak čas nagovarjala, naj kupi novo garnituro. »Ali kaj bode z nami?« skrbelo me je. Nič ne bi bil maral, ako bi nas bilo konec, saj sem že dolgo živel in še več izkusil; ali kaj, ko bi nas prodali Jakopu ? Ta misel me je mučila noč in dan. In prav ta strah je bil vzrok, da se navzlic dobrim nje svoj-stvom nič kaj nisem mogel sprijazniti z najmlajšo hčerjo. Res, postarali smo se, ali za staro hišo smo že še bili, vsaj za toliko časa, da bi nas bilo do dobra konec, saj dolgo itak ne bi čakali smrti. Ne morem vam povedati, kakö me je pretreslo, in koliko sem trpel, ko je rekla nekega dnč Netka: »Mama, saj bi Jakop tudi še kaj dal za staro garnituro, pa bi lahko kupili novo.«
Že sem bil uverjen, da nas nihče več ne reši Jakopa, in kakor na morišče sem se pripravljal na pot za Ljubljanico. Ali glej čudne usode! Preživel sem najmlajšo hčer na lastnem nje domu. Mati je kupovanje vedno odlašala in dasi je po malem prihranila še precčjšnjo vsoto za novo garnituro, vselej je prišlo kaj vmes, kar je bilo po-trebnejše, in novci so zopet pošli. V tem je Netka zbolela in prav naglo je hirala. Prihajali so zdravniki drug za drugim, stari in mladi, ali nobeden ni mogel pomagati. Dčklica je pdkašljevala čimdalje huje in je že sžima obupavala. Sedaj je tožila, da jo zebe, sedaj, da ne more dihati. Postavili so mene za peč, in tu je zavita v topla ogri-
njala posedala vso dolgo zimo. Napdsled je sneg skopnel, in tolažili so jo, da tudi njo zopet'okrepi pomlajena priroda. Zmajala je z rameni in bridko vzdihnila, kakor da ne včruje tolažilnim besedam. Milo je pogledala proti oknu, ko je pomladansko solnce prvič zopet posijalo v sobo. Sedaj so jo z menoj vred potisnili k oknu in ga odprli, da je dihala čisti zrak.
»Oh, kakd dobro mi dč!« ponavljala je često in zrla proti modremu nebu nad streho nasprotne hiše. Drugi dan so naju zopet namestili k oknu in potem še nekolikokrat. Ali tudi to ni več pomagalo. Lože je kašljala, ali skoro je izkašljala; bila je čimdalje slabša, in preostra ji je bila sapa pri odprtem oknu. Upanja ni bilo, da bi še kdaj okrevala. Bilo je v postu, in bližala se je Velika noč. Znanke in prijateljice, ki so prihajale tolažit in kratkočasit bolno tovarišico, pogovarjale so se o tem in dnem in govorile tudi o postnih propdvedih. Natd je omenila jedna, da je že bila pri izpdvedi; druga je rekla, da pojde v soboto, in bolnici se je milo storilo, da se ne more tudi ona udeležiti lepih pobožnostij. Ko je bila zopet säma, pozvala je sestro k postelji in rekla: »Kaj praviš, ali bi se mama kaj zeld prestrašila, ako bi se izpovedala doma in prejela sveto obhajilo? Prej mine velikonočni čas, nego okrevam, ako sploh okrevam še kdaj.« Sestra v prvem hipu ni mogla odgovoriti; silna žalost ji je stiskala srce, zakaj dobro je včdela, da Netka säma čuti bližnjo smrt. Premagovala se je, kolikor je mogla, in je izjecala nekoliko tolažilnih besed. Rekla je, da si v tem svetem času vsakdo želi verskega tolažila, nikar bolnik; a mati, ki je säma pobožna, spoznala bode, da je nje želja upravičena. Delj sestra ni mogla ostati pri Netki, ampak šla je iz sobe, in dolgo jc ni bilo nazaj. Menda je pripravljala mater, zakaj ko se je vrnila ž njo, menili sta se o sestrini želji, kakor o stväri, ki se umeje säma po sebi.
Drugo jutro se je Netka Čisto preoblekla, sedla näme in čitala iz molitvenika. Sestra Tinica je pospravila po sobi, kolikor je mogoče pri bolniku, pogrnila mizico ter postavila nanjo podobo svetega križa in dve voščeni sveči. V tem naznani zvonček, da je prišel duhovnik z zadnjo popotnico. Skesano se je Netka izpovedala in pobožnega srca prejela sveto obhajilo, ali solzne oči so zajedno pričale, kakšne misli so ji pretresale dušo. Ko je duhovnik odšel, iznemogla je popolnoma. Dejali so jo v posteljo, ali vstala ni več; izdehnila je že nekoliko dnij pozneje.
Mene so tedaj obhajale čudne misli; zdelo se mi je, da je tudi meni odbila zadnja ura. Ne včm, ali je bilo naključje ali je bila usoda: odkar je Netka pri svetem opravilu zadnjič sedela na meni, menil se
ni nihče zame, ampak potiskali so me po sobi, kakor bi bil vsem na poti. Ko so Netko devali na mrtvaški oder, vedel se je najob-lastneje človek, ki ni videl skoro ničesar, a glavo je imel izraslo po strani. Tudi njemu sem bil na poti, zakaj spoteknilo se mu je, in padel je čez moj priklejeni drždj in ga odlomil; ko pa se je prijel za blazino, pretrgala se je vsa prevlaka, da nisem bil nikomur več podoben. Niso me več ni klejili nI krpali, ampak odnesli so me po temnih stopnicah gori pod streho in mc ondu takd neusmiljeno treščili ob tla, da sem omedlel. Ko sem se zopet zavedel in se ogledoval, kje sem, žaloval sem le zatd, da me niso pokončali do dobra. Kamorkoli sem se ozrl, videl sem zgolj razbite posode, zlomljeno pohištvo in razne druge nevredne in nepotrebne stvari, ki so se preživele in niso bile za nobeno rabo. Jakopova »štacuna« je bila proti temu brlogu pravi raj.
»Kaj bodem tu? Ali me kdäj kdo otme tega groznega pregnanstva? Toda kaj bi z menoj? Peč bi si zakuril.« — Takd sem premišljal in se uveril, da bi bilo najbolje, ako bi me sežgali. In vender sem bil tudi sedaj še nekomu dober. Mačke so prihajale in si izvolile mene za ležišče. Ubraniti se jih nisem mogel; toda saj mi tudi niso storile ničesar. Bolelo me jc le moje ponižanje, kadar sem se domislil nekdanje službe pri grofu in jo primerjal sedanjemu pozivu. Ali najhuje je bilo to. da se niti smrti nisem mogel nadejati; zakaj nihče mc ni prestavljal, niti se me dotikal, in lahko bi bil mirno čepel pol veka in Še dclj v tej pusti samoti, ne da bi me bilo konec. Tinica je časih, sevčda malokdaj, prišla gori k nam in iztikala med polomljeno šaro, kakor bi iskala pozabljenih zakladov, pa je vselej zopet odšla, ne da bi bila kaj našla, kar bi bilo vredno vzeti s seboj. Nekega dnč je zopet prišla in ž njo tudi stara kuharica. Iskali sta starih škatelj, ali ni je bilo za rabo. Zdajci se kuharica zaničljivo odreže: »Gospodičina, vsa ta šara ni za drugo nego v ogenj.« Toda gospodičina Tinica jc bila drugih mislij; čislala je vse stare stvari, kakor bi bile svetinje, in ni dala odnesti ničesar. Takd sem ležal polomljen in pozabljen pod streho morda dve leti. V tem pride nekega dnč proti večeru kuharica, zgrabi me in vleče doli po stopnicah. Drugega nisem mislil, nego da me sežge. Ali motil sem se; nesla me ni v kuhinjo, ampak v sobo, in me postavila kraj starega mojega tovariša, ki je bil sklejen in pokrpan še zmiraj za manjšo službo. Kar ginjen sem bil, ko sem zopet videl in slišal ljudi, akotudi se nisem mogel nadejati, da ostanem med njimi. Ura za uro je potekala, in predno sem si mislil, bila je polnoč. Tedaj se oglasi moj tovariš in mc veselo pozdravi:
»Dobro mi došel! Mislil sem, da te je že davno konec; kar čujem danes, da si še na svetu.' Julček je na nekoliko dnij prišel k materi in sestri. Danes po obedu so vsi skupaj posedeli in se menili. Julčkova mlada žena je sedela na meni in rekla, da ga med pohištvom po novi šegi ni stola, na katerem bi mogel človek počivati takd prijetno kakor na tem starinskem naslanjači, namreč na meni. Mati natd odgovori, da ima pod streho še jednega in da ga ji rada prepusti, le popraviti in preobleči ga bode treba. In glej, sedaj si tu, jutri te pre-novč, in zopet bodeš v častčh.«
Včdel nisem, ali bi se veselil nove izpremembe ali ne. Želel sem si smrti, ne pa nove službe med mlajšim zarodom, ki me ne bode umel in me utegne še zaničevati. Vsekakor sem radoveden čakal usode svoje. Prišli niso več delavci v hišo kakor nekdaj, ampak mene so nesli k njim. Ondu so mi potrgali vse ostanke stare tkanine; popravili mi polomljene lesene kosti in jih nekoliko okovali z železom; zamenili so nekoliko jeklenih vzmetij, zrahljali žimo in ji dodali nekoliko nove; napdsled so me vsega preoblekli s temnordečo, pisano tkanino, da na meni ni bilo videti nič lesä in sem bil do cela prerojen, lepši nego v mladosti svoji. Natd so me dobro zavili in me oddali na železnico. Da se bodem kdaj vozil po železnici, tega nisem mislil nikdar niti v srečnejših časih, nikar v pustem pregnanstvu pod streho. Takd sem prišel med vas, ki ste se posmehovali moji nekoliko zastareli obliki. Bodisi; sedaj veste, da nisem preprost pritepenec; izkusil sem dosti, ali vsega vam niti povedati ne morem, ker sem mnogo pozabil. Zadovoljen sem, da sem še na svetu; saj imam lahko in prijetno službo, da jo bodem opravljal še leta in leta. Razven predobre moje gospč skoro nihče ne posčda näme; ali sösebno dobro mi de, da me gospä nič menj ne čisla nego vas mlajše po novi šegi; ampak celd nekako spoštljivo se pogovarja o meni s svojim možem. Dobro, da ni---«
V tem je petelin zapel, in minila je doba strahov in drugih čudnih prikaznij. Stari naslanjäC je umolknil in ni mogel dovršiti pripovedovanja svojega, katero se mu je itak nekoliko zavleklo.
Nebeški in pozemeljski ogenj.
Spisal dr. Simon Subic, profesor na vseučilišči v Gradci. (Halje.)
jmcnitncga pomena je tudi tisti nebeški ogenj, katerega : omenja Sveto pismo pri Elijevem darovanji, in dni, kateri se je prikazal, ko je sveti Duh razsvetlil apostole. Prerok Elija, katerega je izvolil Bog, da bi izpreobrnil izraelsko ljudstvo, zavedeno k maliku Baalu, svetoval je ljudstvu, naj se darujč prepriča, kateri bog je pravi. »Dajte,« rekel je ljudstvu, »meni in Baalovim duhovnikom dva vola. Izmed njiju naj si izberd Baalovi duhovniki, kateregakoli hočejo, pripravijo naj ga za daritev, položč naj ga na drva, ležeča na ognjišči, ognja pa naj nikar ne prižigajo pod njim. Jaz, Elija, storim prav takd in tudi ne prižgem drva. Potem prosi vsak svojega Boga, naj blagovoljno vzprejme daritev. Tisti bog, kateri pošlje ogenj na oltar, bodi pravi Bog.« — Ljudstvo temu nasvetu pritrdi, Baalovi duhovniki prosijo na vso moč od jutra do večera Baala, da bi jih uslišal, toda zaman. To videč, pokliče Elija ljudstvo k sebi, postavi oltar, potegne räzor okolo njega, izpusti vode vžinj, razseka vola in zloži kose na drva na ognjišči ali oltarji. Sedaj stopi pred oltar in prosi: »Bog, pokaži danes, da si ti Bog izraelski in da sem jaz tvoj služabnik vse to storil po tvojem povelji. Usliši me, Gospod, usliši, da spozna to ljudstvo, da si ti, Gospod, Bog in da se povrne k tebi!«
Na to prošnjo je padel ogenj z nebd, požgal vso žrtev in po-lizal celd vodo iz razora. To vidčč, padlo je ljudstvo na obraz in vzkliknilo: »Ta Gospod je Bog. ta Gospod je Bog!« —
Kdo bi se pri tej priči ne spominjal, kakd se je Bog sveti Duh v podobi plamenov spustil z nebd na apostole pri njih razsvetljenji ? Ko so bili deset dnij po Kristusovem vnebohodu zbrani v nadstropji tiste hiše, kjer so se navadno shajali na judovski bin-koštni praznik, zaslišal se je zdajci z nebä nekov vrišč, jednak silnemu vetru. Bog sveti Duh se je prikazal v podobi gorečih jezikov, ki so se dvigali nad vsemi glavami. — Vsi apostoli so bili razsvetljeni in s svetim Duhom napolnjeni. Jeli so govoriti vsakatere jezike.
Kaj imenitni so navedeni vzgledi iz Svetega pisma, premnogo dado misliti človeku, ki jih premišlja z neizkaljenim umom in jih gleda
odprtih očij. Pričajo pa tudi. kaj je v duhu tedanjega ljudstva pomenil nebeški ogenj.
II.
Mojzes se je pred trnovim grmom čudil, da grm gori, toda ne zgori. Prav takd bi se morali ljudje čuditi solncu, da gori takd silno, toda ne zgori. — Ko bi se solnce, prej nepoznano, hipoma prikazalo na nebu z veliko svojo svetlobo in s poletno vročino, ali bi kdo mislil, da ne gori? Ako bi nas ta novi prikaz grel in pripekal z Ono svetlobo in vročino kakor naše navadno solnce polčti, da prav takd ni moči gledati vänje kakor v razbeljen plavež, ali bi ne vpraševali gledalci, koliko časa bode neki gorelo, kdaj dogori? Da bi nc zgorelo ali vsaj nikdar ne ugasnilo, to bi iz težka prišlo komu na misel. Dejanski pa smo takd vajeni vsakdanjemu solnčnemu prikazu, da se ne vprašujemo, ali bode kdaj zgorelo ali ne, temveč mislimo si po navadi, da nc zgori in ne ugasne nikoli.
Vender tudi solnce, najsi je velikansko, dogorelo bode in ugasnilo v poznih prihodnjih časih.
Kdor bi se do Živega zamislil v tisto dobo, ko ugasne solnce, njega bi pretresla neizrecna groza, zakaj nikakor bi sc ne mogel iz-nebiti brezupnih mislij na prihodnjost sveta. Nemirno bi se mu podilo po glavi vprašanje za vprašanjem, kakšne bi bile neki posledice tega dogodka. Ko bi se tolikanj umiril, da bi se že ne bal za življenje, spoznal bi, da pomeni konec solnČnega sijaja in ogrevanja konec vsega, kar rase in živi na zemlji.
Kdor bi si rad natančneje razjasnil posebne posledice, katere bodo izvirale iz konca solnčne gorkote, moral bi prej pozvedeti, kaj sploh ima zemlja od solnca in kaj je prejemala od njega od tistih davnih vekov, ko se je prvič jela delati plodna prst od skalovja, katero so razrušile prvotne sile prirodne. Kdor bi pa celd predrzno trkal na vrata pozne prihodnjosti in želel uzreti podobo tedanjega svetä, moral bi razširiti znano sedanjost solnčnih učinkov po prihodnjosti in sicer v tisti meri, kakor bode končno pešala solnčna moč. Po tem poti bi se utegnil razmišljujoči človek približati v mislih dni podobi, katero bode dobivala zemlja naša, ko bode ugašalo solnce.
V Goethejevem »Faustu« pravi sicer Mefisto Bogu: »Tvoja dela so še lepa kakor prvi dan stvarjenja«, ali bodisi, da so lepa, kolikor morejo biti, takšna venderlc niso več. kakeršna so bila prvi dan. Nič ni stanovito, kar vpliva na naše počutke in kar se nam razodeva po
prikazih — povsod vedno izpreminjevanje! In samd do i zp rem i-njevanja seza spoznanje človeško, do notranjega bitja n ikolil
Nihče ne more povedati, kakova bi bila zemlja, da ni ne solnca ne njegove gorkote in luči. Brez solnca bi ne bilo zemlje; vsaj takd trdi teorija Kantova in Laplacova. Kant in Laplace in ž njima večina denašnji h strokovnjakov uči', da se je naša zemlja ločila od solnca okrog njega srede. Tedaj je bila zemlja v mladih svojih vekih kos solnca in je še sama gorela. Ohlajala se je pa tem hitreje, čim manjša je säma. Ohladi vši se, izgubila je svoj ogenj in svojo luč. Temna in mrzla bi plavala po brezkončnih prostorih svetä, da je tudi solnce ugasnilo takd hitro kakor ona. Solnce je bilo zemlji v pomoč s svojim ognjem, zlasti z žarečo gorkoto svoje luči, da se je sčasoma izkopala iz začetnega boja med svojimi tvarinami ali iz kaosa. To jc tudi Mojzes takd preprosto oznanjal svojemu ljudstvu, da ga je lahko umelo Vse, kar pripoveduje Sveto pismo o stvarjenji na zemlji, vse je prihajalo od solnca; vsega tega in še marsičesa bi pogrešala zemlja, da ni gorečega solnca na nebu.
Da so že stara ljudstva ali vsaj njih modri možjč poznali to neizrecno imenitnost našega solnca, priča Mak rob i j, ko pravi: »Pri-rodoznanci imenujejo solnce srce svetä.«
Kakor je bilo že v starodavnosti solnce najčistejši prvotni ogenj, prav takd je bilo tudi poznejšim rodovom še tisoč in tisoč let pozneje podoba Čistosti, dokler niso izumili daljnogleda. Vera v ncoskrumbno čistost solnčno se je v dolgih vekih tolikanj globoko vrasla v duševno življenje človeško, da ni bilo moči verjeti prvemu opazovalcu, ki je z daljnogledom ugledal solnčne pege. Kakor plava na raztopljenem železu, ko se odteka iz plavža, nekaj temnih, nezgo-relih rudnin, prav takd plavajo na videz po svetlem solnčnem obrazu temne lise. Kaj jih provzročuje, to dosihdob še ni dognano.
Paganski modrijani so si domišljali, da je solnce nekakšna orjaška posoda, iz katere priteka vesoljno svetovno mdrje tiste ognjene in sveteče tekočine, katera prešinja kot »eter« vsa telesa. Od te tekočine prihaja rast in življenje. Iz takih nazorov o solnci izvira misel, da ni vesoljni svet nič drugega nego živa stvar, kateri se po žilah pretaka ognjena tekočina. Po tej sliki so dalje sklepali paganski duhovniki, da ne more nič poginiti, kar je ustvarjenega; tvarine in prvine so nepogubne kakor ves svet; življenje in smrt se ločita zgolj po sestavi trohic, od katerih je bilo zgrajeno teld; večno je stvarstvo v prostoru in času!
Gledč na denašnje prirodoznanske nazore utegne kdo vzklikniti: »Nič ni novega podsolncem!« Ali pozabiti ni smeti razločka med domišljijo in pravim spoznanjem.
SolnČni ogenj, za našo zemljo najimenitnejši prikaz izmed vseh ognjenih prikazov, izvira iz dosedaj negotovega vzroka. Nekateri pri-rodoslovci mislijo, da gori vse solnčno teld, ali da je vse solnce raztopljeno ali vsaj po površini oblito z raztopljenimi rudninami, ker bi sicer ne razpošiljalo tolike svetlobe po svetovnem prostoru in ž njo vred takd hude vročine, da je kar ni prebiti, ko nas polčti najhuje zadeva. Drugi pa trdč, da solnce ne gori po vsem telesi in da ni do cela raztopljeno, nego da gori le njegova plinova odeja ali atmosfera. Zatd imenujejo njega svetečo odejo »fotosfero«. Nam se pa zdi, da bi ta vročina, katera se pojavlja vrhu solnčnega telesa, raztopila slčharne pozemeljske rudnine; saj celd zemljani v toliki razdalji časih silno trpimo od solnčne gorkote.
Razkrajanje solnčnih žarnih barev ali spektralna analiza je dokazala, da je sestavljeno solnčno teld vsaj do malega od prav takšnih tvarin in rudnin kakor naša zemlja ; torej ni soditi drugače, nego da mora biti solnčno površje raztopljeno. Z lučjo vred uhaja solncu njega vročina, in solnce se ohlaja po vrhu, kakor se ohlaja na zemlji slč-harna razbeljena stvar, kadar jo iz razgrete peči postavimo pod milo nebd. Razgreto solnce, ki plava po prostem vsemirji, mora sc torej vedno ohlajati. Ako se mu sedaj še ne poznä, da bi sc ohlajalo, temu vzrok je to, da se solnčno teld še nekoliko skrčuje, odtod pa prihaja iz sredine njegove še toliko gorkote na površje, kolikor bi se raz-merno ohladilo, ker neprestano deli gorkoto po vsem prostoru. Kadar se ne bode več krčilo, poznalo se bode ohlajanje, ako se mu od zunaj ne vrne izgubljena moč njegovega ognja. Takšne kurjave pa solncc ne pogreša. Kakor padajo ognjeni utrinki na zemljo, prav takd pada brez dvojbe obilo svetovnega ali planetnega drobiža v solnce. Morda zadene ta usoda časih tudi kakšno zvezdo repatico.
Kakor solnce še vedno gori in po neizmernem prostoru razširja svojo vročino in luč, takisto gorč in svetijo vse stalne zvezde razven premičnic ali planetov našega osolnčja. Stalne zvezde so jednake našemu solncu; vsaka je zdse goreče solnce in vsaka vodi menda kakor naše solnčno krdelo veliko druščino sedaj že ugaslih planetov s seboj po svetovnih svojih potih. Kakd veličasten je vender pogled na te mirupolne nebeške ognje, kakd skrivnostno naudaja razburjeno srcc dni ponočni svit nebeških lučij, brezštevilnih zvezd !
Toda kaj nam pripoveduje svetloba tega nebeškega ognja? O stvarstvu onkraj solnca bi človek ne včdel ničesar, da ne gorč on-dotna solnca, da ne prihaja njih luč in ne prinaša poročil na zemljo. Svetloba, poleg elektrike najhitrejša potovalka, premeri v jedni sekundi 42.000 milj; od solnca do zemlje — nad 20 milijonov milj — nc hodi dosti delj nego osem minut. Ali dasi teče hitro, vcnderle potrebuje več let do bližnje zvezde stalnice. Zvezde rimske ceste so pa celd takd daleč od nas, da potreb*uje luč na tem poti okolo štiritisoč let (Aleksander Humboldt v »Kosmosu«).
Ko bi tedaj ugasnila stalna zvezda tam v daljnem nebeškem prostoru, videli bi jo še mnogo let, in ako stoji daleč, šc po tisoč letih na prejšnjem mestu. Ako bi se pa druga zvezda v dnih krajih šele vnela, ugledali bi jo toliko pozneje, kolikor se zamudi luč njenega ognja na dolgem poti do zemlje. Človek torej nc ogleduje zvezd in zvezdnatega neba, kakeršno je sedaj, temveč kakeršno jc bilo v minulih časih.
Svetovi, kateri gorč kakor solnce in stalne zvezde, vidijo se o svoji luči, planetje ali podruženi svetovi našega solnca, n. pr. zemlja, luna i. dr., pa ne gorč več, da bi se videli o svoji svetlobi, torej so temna telesa, katerih bi ne bilo videti, da jih nc obseva solncc. V starodavnih časih pa so goreli tudi planetje. Nekoliko takega požara se je videlo pred več leti na velikem planetu Jupitru. Požar je sezal takd na široko po Jupitrovi zemlji, da bi morali naši zemlji sedemkrat odreti skorjo, ako bi hoteli ž njo pokriti goreče Jupitrove širine. Sčasoma je njega ogenj ugasnil ali tolikanj oslabel, da ga ni več videti. Površna skorja se mu je ohladila, pod njo pa še vedno tli njega notranji ogenj.
Tisti časi pa, ko je gorel še ves planet Jupiter, minili so žc davno. Dasi je Jupiter — ker je dlje od solnca nego zemlja — po Laplace-Kantovi teoriji starejši od zemlje, vender šc po svojem površji ni prebil vseh dnih prevratov, katere je že v davni dobi dokončala manjša zemlja, ker se je ohladila hitreje. Učč pa izkušnje, ne lc dne pri arteških vodnjakih, nego tudi dne pri globokih rudnikih, da je čimdalje bolj vroče, kolikor niže prihajaš pod zčmljo. Rudarji pravijo, da delavci po nekaterih globokih premogovnikih v Belgiji kar nobene obleke ne strpč na sebi zaradi prehude vročine. Ako rase zemeljska gorkota v tistem razmerji z večjo globočino kakor pri arteških vodnjakih, to mora biti že dve do tri* milje pod rušo vročina tolika, da so ondu raztopljene vsakatere rudnine. Geologi, kateri so primerjali razsežnost raztopljenega zemeljskega jedra debelosti ohlajene
iS
27s
in utrjene zemeljske skorje, pravijo, da trdna zemeljska skorja še toliko ni debela, kakor je jajčja lupina v primeri proti vsemu jajcu.
Zemlja je sicer že pred neznano dolgim časom izgubila ognjene povoje svojih otroških let, vender še ogenj ni povsod ugasnil na nji. Nc pojavlja se samd iz notranje zemlje kakor ogenj iz ognjenikov, ampak tudi v nje ozračji kakor strela, utrinki, polarna luč in mnogoteri drugi ognjeni prikazi.	(Dalje prihodnjič.)
Primera.
Tvoj duh za svet primere išče. Ni boljše, menim jaz, od tč: Vesoljni svet je gledališče, Igralci v njein ljudjč. Kulise pčstre so razmere, Življenje naše igrokäz. Junak si igre ti katere, Junak katere — jaz.
Filodem.
Mladi pevki v spomin.
%
pesmi v srce sezajoči Vzdigni, pevka, glas krasen, K sicpni mc začaraj koči! — V nji sedi na klöpi borni Starka pri mladenki zorni, Šiva rdeči sarafrin.
Tja pošilja mi poglede Skozi okno v kočo duh ; Stare matere besede
O mladosti dučli nestalnih In o starih urah žalnih Cuje mi iz pesmi sluh.
A pri tem obraz zakrijem. Kakor v slutnji vzdihujdč: Tudi ti — naj Čut izlijem — Da si v svojem mladoletji Slavca sramotila v |>etji. Praviš vnukinji nekdč . . .
Pisma iz Zagreba.
Piše Josip Starč.
XXV.
se ne mislimo opravičevati, saj se skoro kesamo, da pogosteje ne poročamo o kulturnem življenji hrvaškem, zlasti ker trdite, da Slovenci takd radi čitajo takšna poročila. Radi vam verjamemo, zakaj prepričali smo se sami o lanski tukajšnji razstavi, kakd se rojaki naši zanimljejo za duševni napredek Hrvatov in za lčpo njih stolico, za beli Zagreb. Saj ga ni bilo dnč, da bi na ličnem razstavnem prostoru sedaj tu, sedaj tam ne bili srečali znancev z dnkraj Sotle.
Omenili smo lanske zagrebške razstave ali »izložbe«, kakor bi nas pekla vest, da nismo kaj več poročali o tej prelepi kulturni cvetki, ki je iznenadejala vsakega, tudi najlahkovernejšcga optimista. Res smo nekolikokrat hoteli zamočiti perd, da opišemo mično razstavo, ali kakd da jo opišemo? V jednem pismu se ni dalo povedati vsega, za več pisem pa je prostor v »Zvonu« pretesen. V tem so slovenski dnevniki dobro in obširno poročali o nji in nas rešili naše naloge. Saj majhen leposloven list niti ni, da bi obširno poročal o izložbi, ki je hotela zlasti pokazati »gospodarsko-gozdarski« napredek näroda hrvaškega. Sevčda, lanska zagrebška izložba je imela še drug splošen, kulturen pomen, ali prav to je, kar nam ne da, da bi do čista molčali o nji.
Že zunanja uredba in uravnava vse razstave je bila takd lična in ukusna, da je takoj prijetno iznenädejala vsakogar, kdor je prestopil mejo izložbenega prostora. Tu se je prav jasno pokazal lepi dar Hrvatov, ki umejo kakor malokdo vsako stvar podati v lepi obliki, da se ti mora takoj prikupiti kakor oni sami, ki so navadno ljubeznivi, prijazni in — veseli. Ta redki dar je nekoliko prirojen, nekoliko se je razvil po napredujoči omiki, a dobro dč vsakemu človeku in gotovo je tudi vzrok, da se tujec v Zagrebu tako hitro privadi in čuti domačega. Mlad mož, ki je videl večje razstave in večja mesta, hvalil nam jc: »Nc morem reči, kaj je posebno lepega; ali kamor
18*
se ozrem po razstavi ali po mestu, vse mi je tako po volji, vse takd čarobno gddi očesu in srcu, da bi najrajši za zmiraj ostal v Zagrebu.« — Prav ta ljubka zunanjost in vesela prijaznost je privabila toliko tisoč in tisoč gostov v Zagreb na lansko razstavo, in gotovo se no beden ni kesal, da je prišel.
Razstava pa je tudi pričala iz nova, kakd so Hrvatje vsekdar navdušeni za vsako kulturno začetje in da ga v tem ni razločka med politiškimi strankami, niti med stanovi. Na izložbenem prostoru so se polegla strankarska nasprotja, in prijatelji in neprijatelji, vsi so se jednako veselili lepemu uspehu; vsi so jednako navdušeno ploskali, kadar so z godbenega paviljona zazveneli domoljubni glasovi. Najlepše pa se je kazala ta zloga, ko so odkrivali Kačičev spomenik. Vsi bližnji in daljni kraji hrvaški so poslali k tej narodni svečanosti zastopnike svoje, in nihče drug nego sam ban hrvaški je govoril slavnostni govor, v katerem je z narodnega in kulturnega stališča razjas-njeval in slavil zasluge Kačiča pesnika. Ta lepa svečanost nas je dobro poučila, kakd moramo biti pri kulturnem trudu jedini in zložni, četudi se sicer morebiti ne ujemamo v vsem. Pri malih närodih pa jc takšna jedinost celd silno potrebna, ako sploh hočejo napredovati in ne zaostajati za drugimi izobraženimi narodi.
Žal, da tega nečejo spoznati prav tisti, katerih se največ tiče. Čitali smo nedavno v veljavnem nemškem dnevniku, kakd toži imeniten pisatelj, da knjige od samih časopisov ne morejo na dan. Res je takd. Ali če jc ta tožba upravičena pri velikem nemškem narodu, koliko bolj mora biti pri malih narodih, kakeršni smo Hrvatje in Slovenci ! Kakor si navaden človek nc more privoščiti vseh užitkov bogate včlike gospdde, prav takd tudi majhen narod ne more imeti vseh tistih naprav, ki jih vidi pri velikih ndrodih. In vender pri nas ni dovolj, da ima vsaka stranka svoje časopise, ampak tudi vsak stan hoče imeti svoja posebna glasila. Takd izhaja v VaraŽdinu od novega leta nov hrvaški list za lovce! Kakd takšna podjetja drobč in slabč duševne naše moči, treba ni poudarjati iz nova. Toda saj včmo vsi, da bi bile lepe knjige pri nas bele vrane, ako bi ne imeli nekoliko književnih društev in zavodov. Velikemu čitajočemu občinstvu hrvaškemu podaja »Matica hrvaška« največ duševne hrane, pa tudi najboljše. O Božiči je udom svojim za leto 1891. razposlala devet novih knjig raznotere zabavne in poučne vsebine.
Prva, po kateri smo segli, bila je Sandora Gjalskega knjiga »Iz varmegjinskih dana«; to so po besedah samega pisatelja »portreti, akvareli in razne risarije« iz dobe županijske. Poleg Kumičiča je Gjalski
danes najobljubljcnejši in najplodovitejši pripovedovalec hrvaški. Kakor smo najprej segli po njem, nismo ga deli iz rdk, dokler ga nismo prebrali; ali to je prvo znamenje, da je knjiga dobra. Gjalski nam kaže v teh slikah svojih zopet nove strani' starega hrvaškega, zlasti zagorskega življenja v tistih časih, ko so bile avtonomne županije podlaga državni upravi. Objektivno in realisti.Ški, da se mu človek kar čudi, riše svoje junake kot vzore za dolgo vrsto podobnih ljudij, v katerih se odseva značaj njih dobe; kakor včšč anatom razdeva vsak značaj in nam brez usmiljenja odkriva vse njegove vrline in napake. In vender ga med vsemi junaki ni niti jednega, katerega bi človek črtil; vsi, tudi najslabši, znajo se ti prikupiti, a če koga ne moreš ljubiti, pa se ti smili. To je pravo čustvo, kakor te obhaja, kadar čitaš Gjalskega pripovedke; boH te srce, ko vidiš, kak<5 gine in prepada v teh lepih krajih, kar je bilo dobrega, toda ne včš, ali bode kdaj bolje ali nc. Zatd ni zgolj slučaj, da se v tej stari hrvaški družbi vsak čas prikazuje stari Batorič, prototip poštenega Hrvata starega kopita, ki nima vere v nove naprave, pa brani, kar je bilo nekdaj dobrega. Sdscbno nam ugaja to, da jc Gjalski vzvišen nad vsako politiško strast, in dasi ne more zatajiti plemenitega rodo-Ijubja svojega, vender je pravičen vsaki nasprotni stranki, dobro vedoč, da ima vsaka tudi svoje dobro zrno, da ima vsaka poštenih in nepoštenih zastopnikov; toda kaj je najbolje, to itak pokaže šele prihodnjost. Prav kakor v resničnem življenji brani v Gjalskega pripovedkah vsak mož svoje prepričanje, napdsled pa čutijo vsi, da so dobri Hrvatje, in zložno prepevajo rodoljubne pesmi. Topli pesniški zrak, katerega dišemo v pripovedkah Gjalskega, ta jc vzrok, da nas njega naturalizem nikoli ne zazebe kakor pri drugih veljavnih naturalistih naše dobe.
Dočim nas je Gjalski vodil po prijaznem Zagorji, po leži in po ljudeh Slovencem najbližjem kraji hrvaškem, vabi nas Kozarac v slavonsko vds, kjer živi' med preprostimi kmeti nekoliko pozabljene »gospode«, ali bolje rečeno, gospödski preoblečenih ljudij. Kozarac pripada najboljšim mlajšim pisateljem hrvaškim, in ako mu Bog da zdravja in telesnih močij, dvigne se še visoko. V pripovedki »Medju svjetlom i tminom« nam riše prežalostne razmere, kakeršne so danes po kmetih v Slavoniji. Čitaje si človek misli, »saj svet le ne more biti takd spačen«; ali pripovedovanje je takd realistiško, da si pisatelj le ni mogel izmisliti kaj takšnega. Kar studi se nam, kar počenja ta vaška navidezna gospoda, in skoro da je pisatelj sam čutil takd, zakaj mnogo lepše, prav vzorno je njega pripovedovanje, kadar nam opisuje
kmete in njih življenje in mišljenje. Le kmetska stran nas je sprijaznila s to najnovejšo njegovo pripovedko.
Da bi ne bil pozabljen nobeden kraj, izdala je Matica hrvaška tudi nekoliko »Slik iz Bosne*, katere je prav prijetno ter po vsebini in obliki prav značilno spisal Ivan Lepušič, ki sedaj kot učitelj sam biva med bosenskimi Hrvati in dobro poznd njih življenje. Značaj teh »Slik« je pomirljiv; mohamedovci in kristjani obeh cerkev čutijo, da so navzlic verskim razločkom venderle sinovi jednega in istega naroda hrvaškega, pa drug drugega ljubijo in spoštujejo. Dobro vedoč, kaj je kristjanu Božič, usmili se na sveti večer imovit mohamedovec izgnanih in siromašnih katoliških kmetov, nahrani jih in vzame v službo svojo. V drugih pripovedkah nas pisatelj seznanja z drugimi osebami in razmerami, ki so bile značilne za dobo turškega gospodstva. Toda pisatelj nam ne riše le zunanjega domačega in javnega življenja, ampak gleda tudi v dušo in srce bosenskih svojih rojakov in nam dobro razodeva tudi to notranje življenje. Matica hrvaška pa s takimi spisi izpolnuje še drugo vzvišeno nalogo, namreč da budi narodno zavest v bosenskih mohamedovcih, ki käj radi sezajo po takšnih knjižicah in se tudi po tem poti bližajo naši kulturi. Bosna se od drugih dežel turškega cesarstva loči zlasti po tem, da nje mohamedovci niso naseljeni Turki, ampak da so potomci nekdaj imenitnih hrvaških pleme-nitnikov; rajši se udadd vsaki državni izpremembi, nego 4bi ostavili zemljo davnih prednikov svojih.
O Kumičičevi komediji »Obitcljska tajna« smo poročali že tedaj, ko se je ta živa igra prvič predstavljala na zagrebškem gledališči. Matica hrvaška je ž njo gotovo ustregla vsem svojim udom, zlasti veliki veČini tistih, ki igre niso mogli videti v gledališči. Sicer pa je prav Matici dolžnost, da priobčuje izvirne dramatiške plodove, ki najteže dobivajo založnika, toda so preimenitni za dramatiško pesništvo in dramatiško umetnost.
Sdsebno prijetno nas je iznädejala Matica z novim književnim podjetjem, kakeršnega v podobni obliki ne najdeš niti v bogati književnosti nemški. Da bi nas seznanila s književnimi velikani drugih ndrodov, kateri dandanes ne smejo biti povsem tuji izobraženemu človeku, sklenila je Matica hrvaška izdajati zbirko »Slik iz svetske književnosti«. Prvi zvezek nam podaja sedem pesnikov prvakov, ki so v prvi polovici našega stoletja »kakor sedem zvezd sijali na obzorji javnega življenja evropskega.« Ti slavni možjč so: Anglež Byron, Poljak Mickiewicz, Rus Puškin, Ceh Kolldr, Italijan Leopardi, Nemec Heine in Francoz Viktor Hugo. Prvih šest nam je opisal in pojasnil
profesor dr. Šrepel, zadnjega pa profesor Adamovič. Človek se kar ne more ločiti te lepe knjige; toda ko jo je prebral, ne vč, ali je čital mičen roman ali učeno razpravo; zajedno se je naužil zabave in pouka, in žal mu je le to, da ne more takoj seči po drugem zvezku. Gospod brepel je znal sdsebno dobro združiti životopis pesnikov, duh njegovih pesniških umotvorov in značaj dobe njegove, ki je vplivala nanj, kakor je tudi on, pesnik, deloval na mišljenje vrstnikov svojih. Natanko odmerjeni prostor pisatelju ni pripuščal, da bi nam v prevodu podal nekoliko primerov vsakega pesnika; ali zatd je učeni gospod profesor z redkim estetiškim ukusom iz najimenitnejših del nabral prelepih mislij in je ž njimi »Slike« svoje posipal kakor s prijetno dišečimi cveticami, da se ti še bolj omilijo. Zlasti lepega cvetja je nabral iz Kollarjeve »Slavine hčere«, kjer nam kliče med drugim: »Pustite prepire, ki so itak že izkopali grob domovini vaši!«
Toda predaleč bi zašli, ko bi od prelepih mislij hoteli izpisati najlepše in jih podati čitateljem svojim, zakaj morali bi prepisati vso knjigo, a to le ni mogoče. Zatd bi priporočali vsakemu izobraženemu Slovencu, zlasti odrasli mladini, da si omisli te »Slike iz svjetske književnosti«. Toda žM, prepozno smo se oglasili. Hrvaška Matica je letošnje svoje knjige, ki so izšle v 8000 iztiskih, do čista razprodala v treh tednih. Mnogi stari udje so ostali letos brez knjig, ker niso o pravem času plačali letnine. Naj omenimo še to, da je Matica hrvaška za omenjene »Slike« pridobila novega pisatelja profesorja Adamoviča, ki se je delj časa v samem Parizu bavil s francosko književnostjo. V svojem spisu o Viktorji Hugonu ni le pokazal, kakd temeljito pozna tega prestavnega pesnika, ampak pokazal je tudi, kakd si je prisvojil gladko pisavo Francozov, ki umejo o učenih stvareh pisati »poljudno« kakor nobeden drug närod. Čuli smo ugovor, da Matica s »Slikami iz svjetske književnosti« hrvaški närod opozarja na tuje knjige. Res je; ali opozarja ga le na vzorne in najboljše, ki nam morejo samd koristiti in ki bodo marsikoga vzpodbodle, da jih bode posnemal na domačem književnem polji. Zajedno pa bode Matica s tem podjetjem odvrnila mnogo drugih, da ne bodo kupovali kakerš-negakoli literarnega smetjä, katero jim usiljujejo brezvestni knjigarji.
Srečna misel je tudi ta, da je Matica hrvaška sklenila sedanjemu rodu po malem podajati, kar je najboljših literarnih plodov pognala doba ilirska in katerih danes niti ni dobiti za težke novce. Letos je v lični knjigi izdala Demetrovo žalostno igro «»Teuto« in njega liriško-epiško pesem »Grobničko polje«. Po domorodni vsebini in po vzorni obliki sta oba umotvora stalne vrednosti; ali Matica je to vrednost
še povzdignila s tem, da jima je na 88 strančh dodala dva obširna uvoda, ki bi bila samä zäse že lepa in koristna knjiga. V prvem je Vladimir Mažuranič, sin pokojnega bana pesnika, napisal životopis Dimitrija Demetra, ujca svojega. Ta životopis nam natanko in kritiški razjasnjuje književno delovanje Demetrovo in nam podaja novih vestij za poznavanje imenitne dobe ilirske. V drugem uvodu nam prof. dr. Markovič estetiški razlaga »Teuto« in »Grobničko polje« in takd duhovito razpravlja o dramatiškem pesništvu, da smo se čitajoč prav živo spominjali Lessingove »dramaturgije.« Zatd bi tudi to knjigo kar najtopleje priporočali slovenski mladini, da ni takisto že pošla.
Izmed zgolj poučnih knjig omenjamo najprej petega zvezka »obče zgodovine«, ki obseza zgodbe srednjega veka od preseljevanja narodov do Karla Velikega. Da bi Hrvatje prej dobili včliko občo zgodovino, namerjala je Matjca izdati za vsako dobo prevod kake dobre zgodovine. Toda skoro so se pokazale napake takšnega začetja; prevod le ni to, kar je izvirna knjiga, razven tega pa treba vsako znanstveno knjigo, torej tudi zgodovino, pisati takd, da ugaja izobraženosti in drugim posebnim razmeram tistega näroda, kateremu je namenjena. Zatd je treba Hrvatom izvestno pisati drugače nego Francozom. To je glavni vzrok, zakaj Matičini udje niso bili povsem zadovoljni s prevodi izvrstne francoske zgodovine starega veka, katero sta spisala Maspero in Duruy. Sedaj je Matica drugače ukrenila in je spisovanje srednjega veka poverila prof. Valli, ki je z letošnjim prvim zvezkom pokazal, da je popolnoma dorasel težki nalogi. Käj zanimljivo je prvo poglavje »Sviet rimski i barbarski na koncu IV. stolječa«, v katerem nam pisatelj prav lepd razjasnjuje konec starega in začetek srednjega veka ter nas seznanja z Germani, ki stopajo po razrušitvi zapadnega rimskega cesarstva na prvo mesto med evropskimi ndrodi. V osmem poglavji govori o najstarejši dobi Slovenov od leta 500. pr. Kr. do leta 500. po Kr. Kar je kje zasledil o slovenski kulturi v teh staro davnih časih, vse je marljivi gospod profesor upotrebil in zložil v jedinstveno celino. Izpregledal ni niti mičnih slovenskih pravljic o stvarjenji svetä in človeka, kolikor nam jih je pozabnosti otel prof. Trdina. Tudi v zadnjem poglavji o »prvih slovenskih državah* pripoveduje o ubogem našem državnem življenji, kolikor treba v večji obči zgodovini. Jezik je pravilen in gladek, zunanja oblika prijetna in ukusna kakor sploh pri vseh knjigah Matice hrvaške.
Največja letošnja knjiga Matice hrvaške so »Črte o magnetizmu i elektricitetu,« ki štejejo 24 pol največje osmerke, in imajo v pojasnilo 196 podob. Dandanes, ko hitro napreduje elektriška znanost in je

elektrika čimdalje imenitnejša in koristnejša za vsakdanje življenje, gotovo je takšna knjiga primerna času, in Matica jc ž njo zopet izpolnila jedno izmed mnogih želja svojih udov.
Teh navedenih osem knjig je dobil vsak Matičar za samo letnino treh goldinarjev; deveto pa dobi po znižani ceni. Ta knjiga je deveti zvezek zbirke »Prievoda grčkih i latinskih klasika« in nam podaja osem izbranih »Plutarhovih životopisov« v prevodu prof. Senca, ki je za uvod popisal Plutarhovo življenje in delovanje ter na konci dodal nekoliko opazek. Kakd lepi in poučni so Plutarhovi životopisi, tega ni treba poudarjati; najslavnejši možjč vseh ndrodov so ogrevali dušo svojo na teh vzorih; da molčimo o drugih, omenjamo le cesarja Napoleona I., ki je Plutarha na potovanjih svojih vedno nosil s seboj, da je čital v njem, kadar je utegnil. Željo po hrvaškem prevodu te prelepe starogrške knjige so ponavljali Matičarji pogostoma na občih zborih, ali navzlic vsestranskemu delovanju in dobri volji je mogla Matica šele sedaj izdati prvi zvezek, v katerem čitamo životopisc Ko-rijolana, Katona, Tiberija in Gaja Graha, Sule. Cicerona in Cezarja. Želeli bi, da bi se ta koristna knjiga udomačila tudi med slovensko mladino, ki jo dobiva po znižani ceni za jeden goldinar. Ako bi si pa dijak hotel omisliti vseh doslej izšlih devet knjig, namreč dva zvezka Homera, dva Herodota, zvezek Ciceronovih govorov, Salustijevcga Ka-tilino in Jugurto, Tacitova manjša dela in Germanijo, zvezek Demoste-novih govorov in Plutarha, plača za vse te knjige le šest goldinarjev.
Matičina žetev leta 1891. je bila torej prav obila in dobra, takd da jo prištevamo najboljšim lčtinam; žal nam je samo to, da so se te lepe knjige takd hitro razprodale, da jih razven prevodov klasikov ni mogoče več dobiti. Sicer pa je bolje, da je takd, nego da bi se knjige leta in leta valjale po skladiščih, dokler ne bi pozabljene in zastarele izgubile prvotno vrednost svojo. Bog daj srečo tudi nadalje!

Mrtvaški zvon.
Iz dalje zvon odmeva, Pošilja žalen don ;
Nekdhj jaz bled bom ležal,
Telesnih rešen spon, Takrat kdo drug bo vprašal: »N^ li mrtvaški zvon ?«
Filodem.
Na tihem vselej vprašam: »Ni li mrtvaški zvon?«

Padec Krupe leta 1565.
Spisal Ivan Steklasa.
(Konec.)
jrupa je bila po smrti bana Ivana Karloviča posestvo Zrinj-j skih, ali posadki v nji je zapovedoval stotnik bihaški. I Takratni general Ivan Lenkovič se je trudil, kolikor se 1 je dalo, da pomdre vsem posadkam na Uni, toda brez pravega uspeha, zakaj od kralja Ferdinanda I. so prihajale le neznatne denarne podpore. In kakd bi se bile mogle te trdnjavice potem vzdržati v nejednaki borbi proti Turkom! Takd je imela namreč Krupa po nekem izvestji generala Ivana Lcnkoviča z leta 1563. le 40 mdž posadke. Toda še ti so bili plačevani prav nevredno in so morali pogo-stoma ccld brez uspeha prosjačiti za svojo plačo v Ljubljani, odkar je leta 1540. bihaška trdnjava pripadala upravi kranjskih stanov. Takd slaba se je godila ravno tej posadki, da je zdvojil celd neustrašni zapovednik krajiške vojske Ivan Lenkovič, ali jo bode mogel še dolgo braniti. Zatorej je predlagal bojnemu svetu, naj pusti krupsko trdnjavo in jo tudi poruši, da se Turek nc ugnezdi v nji. Toda ta predlog se ni izvedel, zakaj že leta 1565. se je odločila usoda mesta in trdnjave Krupe. Dnč 4. ržčncga cveta istega leta se prikaže pod trdnjavo bosenski paša Mustafa Sokolovič z močno turško vojsko in jo sklene vsekakor osvojiti sultanu. Kakšno je bilo takrat razmerje v Krupi, dokazuje nam najbolje pismo stotnika Petra Farkašiča, ka tero je napisal v hrvaškem jeziku generalu Ivanu Lenkoviču iz Mrežnice dnč 5. ržčncga cvčta. Pismo slove:
»Vzmožni in vzvišeni gospod, služba moja ponižna, da je priporočena vašemu gospodstvu, milostnemu mojemu gospodu. Znaj vaše gospodstvo, kakd mi je le-td uro prispel list od kapitana bihaškega, gospoda Kronšala, kakd je pritekel k njemu straždr iz Krupe, ki je čuval most, in povedal, da so Turki obsedli Krupo. Zatd, gospodstvo vaše, poskrbite, kakor vas je Bog najbolje naučil, zakaj dni siromaki, ki so v Krupi, pričakujejo pomoči od Bogä in od gospodstva vašega. Toda, gospod milostni, v trdnjavi je Matija Bakič, ki je vojvoda, in ž njim je 28 junakov, a Tihič, ki mu je tovariš in drugi vojvoda, ta je bil z ostalimi junaki izšel, prišel je k meni prosit denarja, a jaz mu ga nisem mogel dati. In to je že šesti dan, odkar je odšel. Bojim se, da je tudi on poginil na poti noter gredč z junaki, zakaj da ni
m
1 $
yp
poginil, bil bi glas od njega kakeršenkoli, premda je noter prišel. Zatorej, gospod milostni, poskrbite kaj, kakor je Bog naučil gospodstvo vaše. Tudi jaz sem nedavno celd dvakrat zdnjo (Krupo) pisal tjakaj, da bi se bolj poskrbeli zänjo; in kakd so si jo hoteli nedavno temu Turki prisvojiti z ognjenimi strelami, da bi jo bolje oskrbeli s plačo. Da, gospod milostni, nič se nemari. a na nobeni krajini ni teže nobenim siromakom, nego dnim, ki so v Krupi. Da, tega se bojim, da ne bode niti Krupe niti njih, ki so v nji. Ali, gospod milostni, ako se sedaj ne za vzamete zänje, pojdejo vsi iz nje, ako jim nc priskrbite boljše plače nego drugim. Da, gospod milostni, znajte, da je njim najteže od vseh drugih. In da sem vašemu gospodstvu priporočen. Dan v Mrižnici dnč 5. ržčnega cvčta 1565. leta. Sluga vašega gospod-stva Petar Farkašič.« (Lopašič, »Bihač i Bihačka krajina«, str. 213.)
Prerano so se izpolnile besede stotnika Farkašiča, »da ne bode niti Krupe niti onih, ki so v nji.« Krščanska vojska se je zbirala pod zapovedništvom Herbarda Turjaškega zbok nedostatnih pomočkov le prepočasi kakor po navadi takrat po vsi krajini. Prosili so sicer povsod pomoči, tudi cesarja Maksimilijana II., ali brezuspešno. Cesar je odgovoril dnč 26. ržčnega cvčta generalu Ivanu Lenkoviču, da mu nc more poslati vojske od Drave in Dunava za obrambo Krupe; naj jo brani le z dno vojsko, kolikor jc ima. Takd je bila Krupa prepuščena na žalost le sebi in krdjiški vojski, ki je pa bila v stoterih nadlogah.
Po izvestji krdjiških zapovednikov Jurija Kronšala in Herbarda Turjaškega je prišel Mustafa Sokolovič pod Krupo z 2000 Turki. Sovražna vojska se je utaborila pod mestnim hribom in po dolini ob potoku Krušnici. Natö izvede hitro vse priprave za obleganje, in skoro je trdnjava obkoljena od vseh stranfj. Sedaj poročč posadki, naj se jim dobrovoljno podä. Zapovednik posadki je bil v tem času hrabri vojvoda Matija Bakič, ki se je že pogostoma odlikoval v borbah za kralja Ferdinanda proti Turkom in Zapoljevccm. Sevčda je ponosno odbil poziv o podaji. Ko se to poroči' Mustafi SokoloviČu, za-povč svoji vojski streljati na trdnjavo. Zajedno zažgd Turki most čez Uno ter tudi vse čardake in maline blizu mesta, da bi takö odcepili obležence od vsake zveze s krščansko vojsko. Dokler je stal most čez Uno in dokler je bilo samö 2000 Turkov pod Krupo, mogla bi bila krščanska vojska oteti trdnjavo, da se je zbrala o pravem času; ali sedaj je bilo že malone prekasno. Dnč 16. ržčnega cvčta so prispele nove turške čete pod Krupo, in končno se jih je zbralo okolo trdnjave po Valvasorji (XII. 18.) do 20.000. Sedaj se jc bilo še menj
nadejati rešitve, zakaj okrepljena turška vojska je vse huje naskako-vala obleženo mesto. Vender je vse te napade več dnij prav uspešno odbijala junaška četica krupske posadke, ali ubraniti ni mogla Turkom, da so napravili na zgodnih mestih štiri nasipe, v katere so zmestili svoje topove ter ž njimi streljali na trdnjavsko obzidje.
Prvi pride na pomoč oblegancem bihaški stotnik Jurij Kronšal, poslavši že prvi dan obsade stražo pod Krupo, ki se je z levega brega Une oglasila oblegancem in jih vzpodbujala na vztrajnost, zakaj skoro pride na pomoč večja vojska krščanska. Obleganci so bihaško stražo od radosti pozdravljali s krščanskim vzklikom: »Jezus, Jezusi« Bihaški stotnik je hitro spoznal veliko nevarnost, v kateri je bila Krupa, zatorej je poslal glasnika s hrvaškim pismom vsem bližnjim vojaškim zapovednikom in hrvaškim velikašem ter jih zajedno prosil pomoči. Takisto pošlje zvestega vojaka s pismom iste vsebine k vrhovnemu zapovedniku Ivanu Lenkoviču. Na dotičnem listu so bile od zunaj napisane te le besede z velikimi in razločnimi glagolskimi črkami: ,Noč in dan se nosi ta list v pošte brez postanka v Črnomelj brzo in brzo!« Prav takrat je namreč Ivan Lenkovič bival na svojem posestvu Podbrežji blizu Črnomlja, kamor je zahajal pogostoma.
Krščanska vojska se jc zbirala v Pečih, blizu Cetina. Od tukaj se je vzdignila šele dnč 21. ržčnega cvčta proti Uni in sc postavila na levem bregu nasproti Krupi. V taboru so se zbrali najodličnejši vojaški zapovedniki s svojimi krdeli. Takd je privedel Jošt Gallenberg, dežčlni upravitelj kranjski, 30)00 mdž in tri velike tope iz Bišča, Her-bard Turjaški hrvaške graničarje, ban Peter Krded 300 konjikov, a stotnik Ivan Alapič 300 križevaških huzarjev. Le-ti zapovedniki so se dogovarjali, kakd bi napadli sovražnika, in so pripravili tudi 14 ribar-skih čolnov, da prepeljejo del svoje vojske preko Une. Ali vse nakane se jim izjalovč. Turki so se bili že takd izvrstno učvrstili okolo trdnjave, da jih ni mogla napasti krščanska vojska od nobene strani. Zatd so tudi že prej porušili in sežgali most Čez Uno, od juga pa so jim mogle brez zapreke dohajati vedno nove čete v pomoč. Samd takd je bilo moči oteti trdnjavo, ako bi napadli sovražnika za hrbtom in spredi. Toda kakd priti čez Uno! Le pri Novem je bil most Čez reko. Predno bi bile pa naše čete prišle tjakaj, pasti bi morala Krupa vsekakor že prej, in celd Bihač bi bili mogli Turki obsesti. V takd neugodnem položaji je bila krščanska vojska, dočim so Turki, varni vsakega napada, vse huje napadali trdnjavo. Že prvi dan, ko je prišla krščanska vojska pod Krupo, napadejo jo Turki petkrat in ves dan streljajo na mesto. Žalostno je gledala naša vojska na trd-
njavo, kateri ni mogla pomagati. Nekoliko srčnejših vojakov se sklene prepeljati v čolnih na drugo stran reke; ali ko spazijo, da so Turki pri bivšem mostu napravili nasipe in izza njih postavili puškarje, upali si niso dalje. Streljalo se je s te in druge strani, in mnogo Turkov je poginilo, kar jih pa niti najmenj ni preplašilo; saj so dobro vedeli, da kristjani ne morejo preko reke. In prav to je prisililo naše zapo-vednike, da so sklenili zapustiti svoj tabor in se pomekniti ob levem bregu Une nazaj proti Bihaču do Ostrožca. Po tem ukrepu krščanskih poveljnikov je bila pa tudi Krupi odločena usoda.
Junaško se je venderle držala mala posadka krupska. Bilo je iz početka samd 28 junakov, in od teh je bilo do dnč 22. ržčnega cvčta ranjenih že šest, med njimi sam vojvoda Bakič. Videli so ti junaki, kakšna usoda jih čaka, ali zatd se vender niso hoteli udati. Dva svojih tovarišev spustč dnč 22. ržčnega cvčta po vrvi raz mestni zid, kjer jih Turek ni zapazil. Le-tä razjasnita krščanskim vojvodam prežalostno stanje oblcžencev. Hrane imajo sicer dovolj, ali proti turški sili se jim ni moči držati nobeden dan več. Turki so s topovi na več mestih razrovali trdnjavski zid in na dveh krajih podkopali jedno mestno kulo. Za 50 tolarjev se je prikradel bivši krupski strelec v Krupo z dvema zastavama, kateri je ovil okolo pasa, dnč 23. ržčnega cvčta pa je prišlo v trdnjavo 20 srčnih kristjanov pod varstvom topov krščanskih. Toda prav v tem trenutku zatrobijo Turki na napad. Vsa turška vojska jc na nogah, in najodličnejši mohamedanci z zlatimi turbani in svetlimi perjanicami hitč med prvimi proti mestnim zidinam. Huda borba se vname in traja neprestano do treh popdldne. Napdsled spozna krščanska posadka, da se nikakor ne more ubraniti. Turki so kar izvirali iz tal, toliko jih je bilo. Vender sramotno se nečejo podati junaki, ki so toliko časa branili trdnjavo. Kakor je leto dnij kesnejc slavni Nikola Zrinjski v Sigctu v skrajnem času udaril iz trdnjave s četico včrnih svojih junakov in hrabro umrl za domovino, takd jc predrl tudi Bakič dnč 23. ržčnega cvčta leta 1565. popdldne po brezupni brambi poverjene mu trdnjavice s sedmimi svojimi junaki med Turke in si prekrčil pot do Une le z dvema, zakaj pet so jih sovražniki sesekali na mestu. Bakič je hotel preplavati Uno, ali utopil se je, ker je bil precej debel. Vreden je bil izvestno boljše usode za izredno svoje junaštvo. Prav tisti dan se je pomeknil Herbard Turjaški s svojo vojsko proti Ostrožcu in Beli Steni. Kesneje se napoti v Cetin, ban Peter Erded pa v Stemičnjak, da nahrani gladne svoje čete.
Osvojivši si Krupo, pridobil je paša Sokolovič novo in čvrsto podlogo za daljna osvajanja na Hrvaškem. Sedaj, ko so imeli Turki
toli važno trdnjavo na Uni, bilo jim je moči varneje napadati zemlje na levem bregu, zakaj imeli so na tem mestu varen prelaz za vsak slučaj. Velik strah je zavladal po vsi krajini hrvaški. Vse se je balo za Bihač, najmočnejšo trdnjavo v teh krajih, in sam Herbard Turjaški je poslal tja hitro oddelek svoje vojske pod zapovednikom Matijo Morom. Saj so mislili vsi, da paša Sokolovič nemudoma napade Bihač in ga tem lože vzame itak hudo zbeganim kristjanom. To se pa vender ni zgodilo. Sokolovič je namreč sam veliko izgubil in je moral iz nova zbirati vojsko. Včdel je pa tudi, da je Bihač bolje učvrščen nego Krupa in da ga njegova vojska sedaj ne bi mogla osvojiti. Za Bihač je torej nevarnost srečno minila.
Oblega Krupe se je zvršila za posadko tragiško ali slavno, za zapovednike krščanske vojske pa vsaj na videz sramotno. Zgodovinar Nikola Istvanfi je obdolžil kar naravnost Hcrbarda Turjaškega, da se je vedel prav plašno, in čudi se, da si ni upal napasti Turkov na ravnem polji, saj je imel do 7000 mdž. Tudi še dandanes se bere v vseh hrvaških zgodovinah o Herbardu Turjaškem, kakd je bil pri tem obsedanji plašen in da celd ni dovolil svojima podvodjama Fran-kopanu in Fakšiču, da s 1000 možmi preplujeta Uno in napadcta Turke. Že Valvasor (XII., 19.) brani Ilerbarda Turjaškega proti Ist-vanfiju in mu oponaša pristransko sodbo, zakaj vse zlo pripisuje tujim zapovednikom, vse dobro pa le zopet svojim zemljakom. In takd je storil tudi v tem slučaji ter Ilerbarda Turjaškega obdolžil brez pravega razloga. Herbard Turjaški je bil oprezen vojak in je dobro pre-računjal, kaj bi se zgodilo, ako bi nc mu uspel napad na Turke, ki so se takd čvrsto utaborili okolo Krupe. Velika nevarnost je bila za kristjane, da izgubč po neopreznosti še tisto leto tudi sam Bihač. Zatorej je imel Herbard Turjaški svojo vojsko zbrano za vsak slučaj in ni dovolil tudi svojim podvodjam, da se z manjšimi oddelki brezuspešno borč proti mogočnejšemu sovražniku. Lahko je razsoditi, da bi bila za kristjane velika smelost, ko bi bili napadli trikrat močnejšo izvrstno utaborjeno in dobro oskrbeno turško vojsko, dočim so sami trpeli potrebo v vsakem pogledu. Nezloge pa ni bilo med zapovedniki, kakor so mislili nekateri. Neverjetno je torej, da bi bil Herbard Turjaški iz plašnosti popustil Krupo, in sicer dni Herbard, ki se je sicer v vsaki borbi pokazal junaka in tudi kesneje sam v vojski jc žrtvoval življenje za domovino pri Budačkem leta 1575. (Letopis M. SI. leta 1889., str. 96.). Kranjska je pri tem pohodu žrtvovala največ. Poslala je, kakor smo že omenili, 3000 vojakov in 3 topove na bojišče, a t roški v denarji so znašali nad 10.000 goldinarjev, kar jc bilo
za tedanje čase že velika vsota. To vse pa so kranjski stanovi žrtvovali največ zaradi Bihača, ki je bil izročen njih varstvu.
Ko je padla Krupa, zapretila je ne samd Bihaču nego vsemu Pounju še večja nevarnost, zakaj Še mesec dnij je ostal paša Soko-lovič v krupski trdnjavi, katero je dal jako učvrstiti. Od tega časa je ostala Krupa najvažnejša trdnjava turška na Uni, dokler ni pal tudi Bihač. Posadka v krupski trdnjavi je imela kakih 300 konjikov in 400 pešcev. Od tukaj so napadali Turki na daleč okrog krščanske zemlje celd do Kolpe. Vender tudi še potem, ko je bil Bihač osvojen (leta 1592.), ostala je Krupa najvažnejše mesto na krdjini in v sand-žaku bihaškem. Ker je bila jako utrjena in po Uni dobro naklonjena, mogla je s svojo močno posadko gospodovati daleč na okrog in se je tudi hrabro držala v kesnejših borbah proti avstrijskim vojskam, sdsebno leta 1690. in 1691. Šele z mirom karlovškim leta 1699. so prestali napadi na krščanske zemlje, ker je bila od hrvaške meje precej daleč. Samd še leta 1716. so imeli Hrvatje nekatere praske s posadko krupsko, potem pa je trajal mir do leta 1878., ko je pripadla Krupa avstro-ogerski oblasti.
Krupa leži na desnem bregu Une v Turški Hrvaški. Na strmi pečini nad Uno se dvigajo podrtine starega gradu, ki je bil še v minulem veku dobro vzdržana trdnjava. Ravno pod starim gradom drži most preko Une na levo stran. V novejšem času se razvija mesto kaj lepd, sdsebno odkar se naseljujejo semkaj trgovci pravoslavne vere. Lčža Krupe je pa tudi prav ugodna za trgovino, takd da prihaja ves Kotar prav semkaj na sejme. Vsak ponedeljek so znameniti živinski in žitni sejmi. Sedaj je v Krupi sezidanih že tudi nekoliko lepših hiš, in prebivalstvo se je pomnožilo bolj nego v kateremkoli mesteci. Po popisu z leta 1885. šteje Krupa 2096 prebivalcev, ki stanujejo v 393 hišah. Večinoma so mohamedovci (1522), potem pravoslavni (523), a najmenj je katolikov (51). Tukaj je kotarska
*) Ime Krapa (slovenski Kropa) pomeni mesto, kjer se koplje ruda. Po navadi se takd imenujejo vode, zatorej je pri vsakem mestu tega imena obično istoimeni potok. Pri bosenski Krupi se je v prejšnjih časih kopala zlata ruda, v bližini pa je še sedaj mnogo kamenene soli. Sploh je po hrvaških in slovenskih zemljah mnogo Krup. Takd jc jedna pri Banjaluki, druga pri Bugojnu, tretja v Hercegovini; tudi v Dalmaciji je potok Krupa s samostanom pod Velebitom. Na Kranjskem je znan grad in potok Krupa pri Črnomlji. Valvasor misli (XI., 322.), da se grad imenuje po utemeljiteljih Krupskili grofih Blagajskih, ki so ga imeli dolgo časa v svojem posestvu ter ga morda celo sezidali. Bržkone pa je dobil grad ime po potoku Krupi, ki teče mimo njega. Tudi na Gorenjskem slovi Kropa zbok železarstva.
oblast in občinski urad. Ker sta v krupskem kotaru malone dve tretjini kmetov, a samd jedna tretjina slobodnih posestnikov, živi v Krupi tudi mnogo begov in ag (80). Krupski mohamedovci so iz večine slobodni posestniki, pravoslavni pa trgovci in obrtniki. Na narodni šoli poučujeta sedaj, dva učitelja, a pravoslavni imajo svojo versko šolo. Sploh ima to mestccc lepo bodočnost, sdsebno če se kdaj po unski dolini izvede železnica od Novega do Bihača.
Senanus.
Spisal A. Funtek. (Dalje.)
IV.
ji, gospod Gregorij, to je vse takd čudno, takd nepričakovano, kakor govorite danes! Nič nc rečem, saj bi bilo res dobro in potrebno, toda le pomislite, kakd ste me „, zavračali prav zaradi tega pohištva! In napdsled, čemu bi vam bilo, čemu baš sedaj?«
Knjigovodja je sedel pri odprtem oknu svoje sobe in sam s seboj zadovoljen gledal staro Katarino, katera je zopet kakor prejšnje dni brisala prah z zastarelega pohištva. Lep je bil danes postarni gospod, ko je imel obleko najnovejšega kroja in bil skrbno obrit — niti senca več ni bil prejšnjega gospoda Gregorija! Nekamo šegavo, kakor mu sicer ni bila navada, namežikal je svoji strežnici in raztezal usta na širok nasmeh; zajedno pa se je zložno gugal na stolu, in zlati solnčni žarki so se mu lesketali po pleši glavi . . .
Kakd da je venderle prišla stara Katarina? — Pdnjo ni šel, prišla je sama, ko je sploh mogla na ulice. Niti vprašal je ni, zakaj je izostala dva tri dni, ko si je moral pomagati brez nje, kakor jc včdel in znal. Ali zardčl se je celd, ko je stopila v sobo, kakor bi se zavčdal neprijetnega pregreška, in spoznalo se mu je, da je prccčj v zadregi. Strčžnica je začudeno pogledala svojega gospoda; saj ga ni bila vajena videti domä, in o tisti velikanski izpremembi, ki se je zvrŠila v srci in v življenji gospoda Gregorija poslednje dni, tudi ni včdela ničesar. Knjigovodja je namreč spoznal mimo drugega, da res
zaradi trgovskih poslov ni treba ves božji dan tičati v pisarni, in rad je prihajal vsak dan še pred kosilom domdv. Zakaj baš domdv? Zakaj li se je toli vztrajno naslanjal na okno in takisto vztrajno gledal po tesnih ulicah, kamor so nesle oči? In zakaj je uravnaval svoja pota takd, da je redno zahajal mimo preproste hišice na predmestji in vselej po sträni pogledaval na lično okence, kjer so cvetele skrbno gojene cvetice? Pripetilo se je dndan celd, da je zavil naravnost proti dni hišici; toda zdajci se je obrnil, kakor da se je skesal namere svoje ... In zakaj se je v mestu takd pozorno oziral na vse strani in takd pazno pogledaval ljudi, katere je srečaval ? Zakaj ? Vse to je prihajalo od tod, ker je nosil gospod Gregorij čudno čustvo, sladko skrivnost globoko prikrito v nemirno kipečem srci! . . .
»Hm,« dejal je sedaj na gorenje vprašanje stare Katarine, »rad bi včdel, zakaj se vam zdi vse takd čudno. Naveličal sem se dosedanje samote, spoznal sem, da tisto siromaštvo ni kaj prida, in tudi treba ga ni. Lahko si privoščim käj boljšega.«
»No, res je, saj imate dovolj, ali novo pohištvo za takšno stanovanje, gospod Gregorij, za takšno stanovanje!«
»Hm,« izustil je zopet knjigovodja in se nemirno premikal na svojem stolu, »to je — to bi bilo le začasno. Res, Katarina, samd za kratko dobo bi bilo.«
»Pa ne da bi se hoteli preseliti, gospod Gregorij, kaj li?« odgovori ženica skrajno presenečena in obstane sredi sobe.
»Zakaj li ne?« vptaša knjigovodja nepotrpcžljivo. »Nekaj dnij že premišljam, ali bi ne kazalo ostaviti te puste dupline. No, kaj je zopet? Kaj me gledate, kakor bi bili obstekleli ? Sicer pa dosti. Bodisi takd ali drugače: to vse skupaj ni nič, kar imam po sobi — ako veste kupca za to polomljeno šaro, dobro, «ako ne, razbijte jo in porabite za drvä.«
»In to je res — vse res, kar mi pravite?« mrmra strčžnica kakor v sanjah.
»Res, in dosti.«
Rekši gospod Gregorij vstane in hodi jako hitro po sobi. Scm-tertjä mu švigne postranski pogled na staro Katarino, ki počasno in kakor vsa omamljena briše prah s pohištva; zdajci obstoji prav tik nje in jo gleda nekaj časa brez glasu, ustnice pa se mu gibljejo, kakor bi rad nekaj rekel, toda ne včdel prav, kakd.
»Čujte, Katarina,« povzame napdsled počasi, »nekaj bi vas vprašal, ker ste že ravno tukaj. Zadnjič, ko ste bili menda bolni, prišla je semkaj — no, kakd ji je že ime?«
»Jelico mislite menda?«
»Da, njo,« prikima"knjigovodja in se zardi do čela, »torej Jelica ji je ime? Tega — resnično nisem včdel. Hm, res, ona tedaj je prišla — «
»Kaj pak, preprijazni niste bili ž njo —«
»Ali vam je povedala?« vpraša gospod Gregorij hitro in pozorno.
»I, kakd li ne? Takrat je celd prijokala domdv; no, kar se tiče mene, bilo mi ni ravno dosti do vaših besed, ker včm, kakšni ste — ali Jelica — ne, take osornosti ni bilo ravno treba, ko vam ni storila ničesar —«
Knjigovodja se nestrpno prestopa ob mizi, in velik nemir mu gleda iz očij.
»Sevčda,«roga se končno s posiljenim smehom, »na rokah bi jo bil moral nositi, ne li? Rad bi včdel, zakaj.«
Katarina krepko upre roke ob bok.
»Tn jaz bi rada včdela, zakaj bi je nc nosili na rokah, kakor pravite!« vzklikne precej razvneta. »Ali res ne morete prebiti, da bi nc pikali vsakogar ? Nič zatd, ako se zadiratc name; jaz že prebijem kaj, ali takšno dekle boli vsaka trda beseda. In zatd, da govorim po pravici, prav skelelo me je, ko mi je tožila, kakšni ste bili — kaj skelelo, jezna sem bila, da je vse pokalo po meni! — No, hvala Bogu, takšne stvari tudi nc trajajo večno; dekleta ne držč jeze, nikar da bi dolgo žalovala zaradi takih stvarfj, o katerih se napdsled niti pregovarjati ni vredno.«
Gospod Gregorij je nekako čudno ponižno povešal glavo, ko so se vsipale nanj te besede, in molčal do konca. Sedaj pa ga je hipoma obšla velika razdraženost, in dejal je zlobno:
»Sevčda, vi ste že poskrbeli s svojim jezikom, da ste ji ublažili brezumno tisto žalost in me očrnili, kolikor se je dalo.«
»Brezumno žalost? Očrnila ? Čujte, gospod Gregorij, tista žalost prvič ni bila tolikanj brezumna, kakor si mislite, ker vsakdo ni takd koščen kakor vi, in drugič, očrnila vas tudi nisem. Povedala pa sem ji, da bi ne bilo pametno misliti na vaše besede in na vas, ko vas poznam že dobro dolgo, kakd ste čmerni in čudni. Sevčda, najbolje bi bilo, da je nisem poslala k vam; toda kaj sem hotela? In kdo vender na božjem svetu bi bil takd osoren ž njo kakor vi?«
Knjigovodji .švigne hud pogled iz sivih očij, ne reče pa ničesar.
»In naposled,« nadaljuje strčžnica, »kaj bi danes govorila o tem? Dekle je hitro pozabilo tisti dan brez moje pomoči in tolažbe. Ej, da jo slišite, kakd prepeva domä, kakd jc stokrat veselej.ša, nego jc bila
sploh kdaj! Takd je čudno dobre volje in tolikanj živa je, da vam ne morem povedati. Celd vi bi se pomlädili poleg nje, bodite že ka-keršnikoli.«
Knjigovodja je nalašč preslišal zadnji stavek, ker mu ni bil kar nič po volji.
»Takd, takd,4 zamrmral je in se po sträni pogledal v zaslcpclo zrcalo; zajedno se mu je razlil velik smeh po gladko obritem lici. »Vesela je, pravite? In že dolgo?«
»Ne baš. Ta teden. Časih si tega veselja kar ne morem razjasniti. To vam zaporedoma vstaja od svojega šivanja, steče k oknu, gleda na ulice, zopet sčde in poje, vse takd, kakor da jo je hipoma doletela velika sreča. Celd mene časih prevzame nje veselost, akotudi sem se že naveličala vsega.«
Knjigovodja stopi k oknu in gleda težko dihajoč na ulice. Zgovorna ženica niti slutila ni. kakšne misli, kakšen neizrečen vihar so mu provzročile nje besede! Ta teden je taka, kakor bi jo bila doletela velika sreča — res jc — v tem tednu je bila tukaj — kaj, ako bi prihajala tista sreča, katere omenja stara Katarina v preprostosti svoji — ako bi izvirala vsa tista veselost — gospod Gregorij se ne-hotoma prime za glavo, natd pa se nasmehne takd zadovoljno, takd od vsega srca sladko, da bi se začudil samemu sebi, če bi se ugledal v zrcalu! Ako je še kaj pravicc na svetu, dna dčklica — zläto nebd se odpira gospodu Gregoriju, ko gleda nje podobo v duhu in nadalje razpleta preščrno misel svojo — dna dčklica — hm, kakd li bi se hitro povedalo to — dna dčklica čuti prav tisto, kar se je živo razvilo v njega srci — da, gospod Gregorij vč sedaj jasno, kaj mu je bilo zadnje dni, vč, da se imenuje dno čustvo — ljubezen!
»Kaj pravite?« vpraša nenadoma strčžnica, da se pdstarni gospod kar zgane in zajedno prestraši. Bog ne daj — menda vsaj ni izrekel na glas, kar je mislil samd v najtajnejšem kotu duše svoje ?
»Jaz? Ničesar nisem dejal,« odgovori zmeden; zdajci pa ga hoče obiti nejevolja, da ga je nje nepremišljeno vprašanje vzdramilo iz prekrasnih sänj. Ako bi le-tä Katarina ne bila baš teta miljeni dčk-lici — vsekakor, očitati ji ne smč ničesar, nego celd prav prijazen mora biti ž njo. In zdi se mu, da je dokaj lahko prijazen, zakaj hipna nejevolja se mu raztopi kakor breznov sneg na solnčnih žarkih! Prav blizu stopi k strčžnici in ji rahlo položi roko na rame.
»Cujte, Katarina,« reče mehko, kolikor le more, in jo gleda svetlih očij, »menda mi verjamete, da mi je jako žal, ako sem bil takrat nekamo čmercn z vašo — z vašo Jelico . . . Zakaj pa je prišla baš
tistega dnč, ko me je jezilo vse, kar sem videl in slišal? In ko bi bil prčcej včdel, da ste vi teta nje in da ste bolni, saj bi ne bil takšen 1 Takd ji povejte, ko pridete domdv — tega nečem, da bi me imela za slabšega, nego sem res, in tudi to ji lahko rečete — ne, ničesar ji ne recite, nečem, da bi ji kaj povedali, zakaj to je . . .«
Gospod Gregorij globoko zasope, kakor bi ne mogel izgovoriti dne včlike misli, ki mu je prešinila glavo. Hipoma se ohrabri in reče:
»Ne, ničesar ji ne povejte. Vi bi ji tudi ne znali povedati takd
—	kakor jaz! Kaj vam je zopet ? Saj me ni treba gledati takd osuplo in takd —«
»Ali Bog mi je priča, gospod Gregorij —«
—	»takd zbegano«, dokončd knjigovodja. »Jaz sam ji povčm vse. K vam pridem na dom — bodete li morda ugovarjali, ako pridem?«
»Ali če vam pravim, da ne včm in ne umejem —«
»Saj tudi ni treba. Kaj bi včdeli in umeli! Takd bode, in dosti. Sedaj pa pojdite. Kosit grem, pdldne je že.«
Rekši vzame knjigovodja klobuk in palico ter se pripravlja na odhod. Ni besedica ne gre iz ust stari Katarini, ko stopa zajedno z gospodom Grcgorijem po stopnicah. Ko sc napdsled vzdrami iz omamljenosti, tedaj ravno še vidi, kakd knjigovodja mladostno hitrih korakov zavije okolo ogla.
Bilo je že precej pozno tistega popdldne, ko se je gospod Gregorij iz gostilne »pri zlati luni« napotil proti pisarni. Jasen solnčen dan jc bil, in jako ga je mikalo, da bi takšen sijaj užival zunaj v zeleni prirodi. Ali ker bi tedaj venderlc prišel prepozno, obrnil jc korake samd nekoliko po mestu, da dojde po majhnem ovinku v zatohlo sobo, kjer bi moral prav za prav sedeti že dobro dolgo.
Takšen krasen dan in takd bodro življenje v pomlajenem srci! Gospod Gregorij je bil danes srečen kakor še nikoli. Niti misliti ni hotel več na dno dobo, ko se je moralo razpršiti toliko megel, ko jc moralo skopneti toliko snegd v mračnih kotih njega duše, predno se je razvila v nji tista preljuba cvetica, katere milina mu je oživljala in zajedno mamila nekoliko opešanega duha. Takd namreč je govoril sam v sebi gospod Gregorij, in zdelo se mu je neizrecno lepo, kakd so se mu vezale te misli, kakor bi pesem zlagal; naravnost reči, da je zaljubljen, zdelo se mu je pretrdo, nelepo . . .
Koliko raznovrstnih ukrepanj! Te dni je gledal samemu sebi v srce in se čudil obilemu življenju, o katerem je mislil, da mu je usehnilo že davno. Toda čudnega ni bilo nič, ako jc dne lepe misli prepletalo
marsikaj, kar je krepko korcninilo v dejanskem življenji. Sdsebno zadovoljen je bil, da si je založil precejšnjo glavnico za prihodnje dni, mrtev denar sicer, ki se pa skoro utegne oživeti v njega rokah.
Knjigovodja obstane. Res, kadar dozdri stvar takd, da se odreče pustemu samčevanju — in zavisno je le od jedne besede, da se mu odpovč — tedaj bode mogel kaj pokazati dnemu dragemu bitju; lahko ji poreče: »Glej, toliko imam, in kar imam, prihranil sem tebi!« . . .
Hm, tega ji ne more baš reči, ker ni res. Sicer pa ni treba sklepati že naprej, kakd bi govoril v odločilnem hipu! Takrat bode že dala beseda besedo, in končno — gospod Gregorij zamiži nehotč, da mu ne izgine prelepa podoba v blestečem zraku — napdsled se mu bode privila in mu vsa zrdela zašepetala, da ga ljubi prav takd, kakor jo ljubi on — hudobni mož, ki je prvič govoril Ž njo tolikanj brezozirno! . . .
Toda ako bi ne bilo takd, ako bi ga odklonila, popolnoma zavrgla celd? Kaj še — ona, uboga stvarca, ki bržkone ni okusila še nobene dobrote v življenji, njega, imovitega moža, čegar ljubezen in imenje ji odpre takd lepo prihodnjost? Niti misliti si nc more take nehvaležnosti — da, nehvaležnosti, to je prava beseda! Sicer pa je slčharn pomislek odveč; saj je dejala Katarina sdma, kakd veselo je dekle že nekaj dnij — bedak, kdor bi si zdajci ne razjasnil te izpremembe! Najprej žalost, natd jeza, potem premišljanje, morda tudi nekoliko sočutja in proračunjanja, napdsled ljubezen! Do koga? Do njega. Tedaj nekako isti pot, po katerem jc hodil sam; le da je preskočil nekaj ovinkov in prišel od jeze do premišljanja, natd pa zdajci do ljubezni.
Sevčda mu ni vse po volji, kar je prebil baš zaradi nje, ali sedaj vč, da je bilo prav dobro takd, kakor se je zgodilo. Brezumno je bilo že tisto, da se je tolikanj bal življenja, ko mu ni bilo kar nič treba. In še brezumneje je bilo, da se je jezil na druge ljudi, ki niso hodili po samotnem poti kakor on. Ali more napdsled grajati recimo Vodčta, ako se je vselej kar najodločneje upiral njega zbadanju ? Hm, Vodč — ali bode pogledal tovdriša svojega, ko začuje nekega dnč nepričakovano novico, da se je gospod Gregorij natihoma poročil z mlado, lčpo dčklico! Knjigovodji utriplje srce močneje, ko se spominja svojega tovariša; prav dobro še vč, kakd pikro mu je dndan očital njega ljubezen — sedaj ni sam nič boljši in nič slabši od njega! In še druga misel ga prešine kakor elektriška iskra, da hipoma pospeši korake proti pisarni.
Čuden prizor se mu pokaže, ko ondu na tihem odpre vrata. Sredi sobe stoji Vode, dfži v jedni roki zläto obrezano knjižico, drugo pa izteza naravnost prčdse in čita z močnim in navdušenim glasom. Gospod Gregorij skrbno prisluškuje, da bi ne preslišal nobene besede, in čudovito lepd se mu zdi vse, kar sliši. Prav takisto bi govoril sam, da mu je dano čustva svoja izliti v takd umetne in vender tolikanj preproste besede! . . .
Precej časa stoji med vrati, ne da bi ga zapazil Vode, zakaj le-tä je obrnjen proti oknu. Zdajci umolkne mladi mož in se neizrecno dobre volje zasuče na peti. Ugledavši gospoda (Jregorija, ostrmi in je videti nekoliko zmeden.
»No, no,« mčni knjigovodja počasi in zapre vrata za seboj, »Vodč, to je bilo pa res lepd, kar ste brali takd navdušeno.«
Vode se veselo zasmeje.
»Ne, gospod Gregorij, danes govorite, kolikor hočete, in rogajte se, kolikor vam je drago, danes se ne bodem pregovarjal z vami ! Oh, verjemite mi, najsrečnejši človek sem na svetu! Najrajši bi za-vt isnil od veselja! Vender, kaj sem hotel reči: gospod Gregorij, kadar bode poroka —«
»Kakšna, čegava poroka?« reče knjigovodja dokaj osupel. »Oh, res,« zamrmrä s samoljubnim nasmehom, »no, Vodč, ako že kkj slutite
—	tajiti nečem —«
»Slutim? Kaj bi slutil, ko včm, da bode! Gospod Gregorij, ali veste, da sem danes končno govoril ž njo, da sva se dogovorila do dobra? Ljubi me, kakor ljubim jaz njo, pomislite, säma mi je dejala takd, in takd ljubezniva jc bila in takd lepa! Povejte, ali je še kje človek na vesoljni zemlji, da bi se mogel primerjati meni? Govorite vender
—	oh, da — pozabil sem, da se ne menite za take stvari . . . Kaj vam do tega!«
Knjigovodja je posnel iz Vodčtovih besed, da se navdušuje mladi mož le za svojo ljubezen, in zatd se je otresel tiste zmedenosti, katere ni mogel prikriti do cela, menčč, da govori Vodč o njega poroki. Odložil je klobuk in palico ter dejal mirno:
»Prav je takd, Vodč, ako ste se zmenili do dobra. Saj je bilo že res predolgočasno, kakor ste odlašali.«
»Kaj? To pravite vi? Oh, dajte, da vas objamem! To so zlate besede, kakeršne vam ne prihajajo pogostoma iz ust. Vender še niste takšni, kakeršnega sem si mislil! Torej se celd zanimljete za mojo ljubezen; po volji vam je. da se je zvršilo vse takd srečno ?*
Knjigovodja se nasmehne.
»Sevčda je prav,« reče premišljeno in si tlači pipo. »No, povejte vender, kakd je bilo.«
»Kakd je bilo?« hiti' Vode. »Sam Bog vč, kaj mi je dalo toliko srčnosti, da sem se ji pridružil kar na izprehodu, ko sem šel nekoliko predpdldne iz pisärne! Kaj ne da, predrzno je bilo: In spotoma sva govorila to in dno, in bila je takd prijazna, in napdsled sem ji povedal, da jo ljubim od vsega srca, in takrat se je zardela in me pogledala takd milo — oh, gospod Gregorijl Kakd je bila krasna! In prišla sva do nje doma, in tam se je morala končno udati, da me tudi ljubi — povčm vam, tega ne prebijem, to je preveč, to me zaduši!«
In zdajci bega mladi mož po sobi, da gospod Gregorij kar maje z glavo. Ko se končno vender ustavi pred njim, reče mu:
»Pametni bodite, Vodč; vse, kar je prav. Ljubezen je lepa reč, ali kaj bi jo kazali takd očito? Čakajte — nekaj sem vas hotel prositi —« zdajci položi prst na čelo, kakor bi premišljal, česa ga je hotel prositi — »res da. Vodč, posodite mi vender tisto knjižico, iz katere ste čitali prej. No, saj to ni nič takega, ako jo pregledam, le sčm jo dajte.*
»Knjižico? Preščrna hočete? Nate jo — oh, to so krasne stvari v nji, videli bodete.«
Vode se je v svoji zmedenosti prvi hip celd pozabil čuditi tej prošnji gospoda Gregorija in mu podal knjižico, katero je še vedno držal v roki. Sedaj pa se mu je venderle razširilo obličje, in vprašal je ves začuden:
»Ali za Bdga, kaj li bodete ž njo? Čitali vsaj je ne bodete?«
»Zakaj ne?« vpraša knjigovodja navidezno malomarno. »Prej sem vas slišal, ko ste brali iz nje — branje je lepd, ugajalo mi je —«
»In res jo bodete Čitali, zlati gospod Gregorij? Vse tiste prekrasne pesmi o ljubezni? Bog ne daj — kaj vam je vender? Res, takd nekamo čudni se mi vidite že nekaj dnij, tudi ne zadirate se več takd — kaj ko bi bili — eh, to je preneumno, haha! To bi bilo resnično preneumno!«
»Kaj govorite?« vpraša gospod Gregorij strogo.
»Ničesar. Danes sem takd srečen, da bi ne hotel razdražiti največjega sovražnika na svetu, nikar vas. Napdsled, kaj mi je do tega, ako berete Preščrna! Kesali se nc bodete, takd vam povčm.«
Gospod Gregorij je v tem Že vzel knjižico in jo skrbno položil na pisno mizo. Olajšan si je oddehnil, zakaj nekamo bal se je, da bi Vodč nc izpraševal tega in onega, zlasti pa tega, zakaj hoče
prav tisto knjižico, o kateri se je dndan izrazil tolikanj prežimo. Umel ni do cela, kakd li ga je že spotoma obšla želja po onih poezijah, želja, zaradi katere je celd pospešil svoje korake. Saj se žive dni ni menil za pesmi, ali danes se mu ni videlo baš napačno, ako bi prečital nekatere. Kaj pa hoče tudi ? Časopis je čudno suhoparen, in zatd je res treba čitati kaj drugega, kar ne bistri samd uma, nego tudi izraža čustva takd, kakor jih nc more navadna beseda! . . .
Umolknila sta končno oba, zlati žarki pa so sijali po odprtih trgovskih knjigah, v katerih so se danes kazale čudne bele praznine ! Delala sta tisto popdldnc jako malo, prav za prav ničesar. In ko je napdsled minilo nekaj ur in je mladi tovariš vrgel pero na mizo, češ, da nikakor ne more več prebiti v tej duplini, dejal ni gospod Gregorij ničesar, nego vzel je klobuk in palico, potisnil knjižico v žep in odšel malone takd hitro kakor Vodč. Samd še nejevoljno je pogledal dna neodprta trgovska pisma, katera so ga prccčj razločno opominjala zanemarjene uradne dolžnosti. Dolžnosti ? Tlačanil je dovolj dolgo, da smč oditi nekoliko pred uro, in ako bi komu ne ugajalo, nič se ne ve, kaj se utegne zgoditi. Hvala Bogu, njega razmerje je takšno, da se lahko zdajci postavi na svoje noge, ako je treba. Klanjal pa se ne bode nikomur! —	(Konec prihodnjič.)
Aforizmi o ljubezni.
Merilo gospč Pavline Pajkove dnč 9. prosinca 1892. leta v »Slovenskem klubu«
na Dunaji.
(Konec.)
rava ljubezen je nebeška rosa, ki ohlaja srce!« poje Dante. Da, krasna je, pristavljam jaz. Ona je nekovo trepetanje stvarstva, svetloba solncu, vonjava cvetki, tolažba v vseh nezgodah. Ona je, ki nam manjša slčharno zl6, krepi, kar je dobro, dviguje in čisti človeka.
Prava ljubezen more človeka le poboljševati, vzviševati, blažiti — pohujševati nikdar.
Plutarh pravi, daje prava ljubezen učiteljica vseh krepostij, dočim mčni Dante, da je ljubezen vir krepostim in pregreham.
Oba govorita resnico.
Res, mnogo žalosti in pregreh izvira tudi iz ljubezni, ki je časih prava tragedija življenja; vender ljubezen sama na sebi ni kriva teh nesreč. Poleg ljubezni odločuje sto drugih slučajev, kateri ustvarjajo iz najblažjih čustev najhujša zla.
Ljubezni čustvo je vedno blago; ljubeče osebe so, katere ga večkrat oskrunijo. Zatd ni ljubezen nikdar slabost, kakor bi kdo menil, ljubezen se utegne izpremeniti v največjo bol, v najhujšo strast, v brezupnost — ali nravna slabost nikakor ni.
Ljubezen je človeku prijateljica ali sovražnica, kakor nanese usoda. Srečen, komur je prijazna, ali gorjč njemu, komur se ljubezen prikaže sovražnica! Prazno, tožno, brez sreče in brez veljave mu poteče življenje!
Kdor nc včrujc v blaženost ljubezni, ta tudi nikdar ne bode ljubil. Brezsrčen pa je, kdor nedolžnemu srcu zastrupi vero v ljubezen, kdor brani včrovati, da je ljubezen neizmerna, vzvišena, večna! Vzvišenost je navdušenje nežnih in blagih duš; vzvišenost ni prazna pena! Bedak, kdor se upira temu, kdor si upa izruvati to blago kal iz duše človeške! Prava ljubezen, jedina ki jc vredna tega imena, ljubezen, ki prebije čas, razdaljo, vse človeške izpremembe, da, celd smrt, ona še živi, kakor je vedno živela, in bode tudi živela, dokler se svet ne poruši.
Sicer pa nezaupnost v ljubezen ni prirojena, niti se ne nauči, niti se komu ne usiljujc; plod jc samd izkušnje in prevare. Ljudje so, kateri izgubč popolnoma vero v ljubezen, ako prebijejo v nji bridko prevaro. Kakor so prej silili v ljubezen, takd se ji sedaj upirajo.
Koliko se tedaj greši proti temu čustvu; kolika krivica se mu godi!
Ljubezen utegne roditi solze, ker je srčna stvar in ker srce ni vedno veselo; vender ne mislimo, da so dne solze, katere provzroča ljubezen, tudi vselej izvir ljubezni, ki je sicer sestavljena samd od svetlobe in sreče. Ljubezni jok je temveč prepogostoma nasledek drugih čustev, ki se kar najtesneje družijo z ljubeznijo, n. pr. ljubosumnosti, zavidnosti, sebičnosti in sto drugih neprilik, katere so bolj naslednice človeškega značaja nego njega čustvovanja.
Ne zamenjujmo čustva s strastjd, ljubezni ne s slučaji, ki spremljajo ljubezen!
Ljubezen säma na sebi je kraljica vseh zemeljskih lepot; ljubezen je božji blagoslov celd tedaj, kadar nam jo zamori katerikoli nesrečni slučaj. V takih razmerah moramo žalovati po nji, kakor žalujemo po izgubljeni sreči; spominjati sc moramo prebitih srečnih trenutkov takisto milo, kakor si navadno predstavljamo podobo drage osebe,
katere ni več. Ali zavreči, zanikati jo, to ni ne blägo, ne prirodno ; sdsebno ne za žensko srce, katero živi bolj ob čustvih nego moško. Ali zanikujemo morda materino ljubezen, ker nam mater, ko smo jo ljubili, častili, obožavali, nenadoma odtrga smrt ? Ali odrekamo iskrenost domovinske ljubezni, ker smo v svoji domovini in od svojih rojakov žčli zgolj nehvaležnost ?
Ljubezen je možu nekaj izbornega, ženski pa pomeni ves obstanek; ona je nje ponos, nje življenje, rekla bi skoro, nje vzve-ličanje!
Poznala sem moške jako pogrešne, brez vere, brez nravnosti, neza-upne; toda ko jih je navdihnila prava ljubezen, bilo jih ni več poznati.
Poznala sem dčklice lahkomiselne in ohole, ki so se posmehovale temu čustvu; ali ko so sä me ljubile in bile ljubljene, izpremenile so se v najkrepostnejše ženč in vzorne matere.
Res, ko je Bog zanetil v človeškem srci iskro ljubezni, včdel jc zakaj!
Kakd lep, kakd resničen je izrek: »Kdor ni ljubil, ni živel;« in jaz si nc morem misliti moža ali ženske, biagih v pravem pomenu tc besede, ako nista ljubila.
Voltaire trdi, da je ljubezen najmočnejša vseh strastij, ker omamlja srce, teld in glavo zajedno.
Takd si tolmačim, zakaj utegne biti ljubezen, ki poraja nežna in plemenita dejanja, ki reže kruh siromakom, ki podpira žensko v težavnih nalogah, ki navdušuje umetnika, ki je sreča življenja — zakaj utegne biti tudi najhujša nesreča.
Pregledujč povestnico, premišljujč človeško sreč in vsakdanje življenje, vidimo, da je ljubezen vir brezkončnih prestopkov in sramot, neizmernih bolestij in trpljenj, neoprostnih nesramnostij, neumevnih zablod.
In vender je ljubezen najsvetejša stvar. Celd tragedije ljubezni, bodisi igrane v gledališčih ali v sodiščih, vzbujajo resnobo.
Ako se človek umori zaradi denarja, žaljene časti ali iz kateregakoli brezumnega vzroka, tedaj nas obhaja stud, ne usmiljenje; ako se pa dve ljubeči osebi, ki nc moreta biti združeni, brezupni usmrtita — kakd sočutno nam zatrepeče srce 1 Njiju dejanja sicer ne odobru-jemo, toda obsojati ju ne moremo.
»Mnogo se oprosti njemu, kdor je mnogo ljubil,« pravi celd naš Rešitelj. Kakd ubožni bi bili, da se nam vzame ta tolažba l In ko bi tudi ljubezen imela več bridkostij nego veselja, ko bi tudi bila slabo vračevana — zatd je ni smeti poniževati. Podobna je v tem
slučaji demantu, zakopanemu v zemlji, čegar cena in vrednost je še vedno tista, kakor je bila tedaj, predno se je izgubil v zemlji.
Prava ljubezen, vračevana ali ne, to je blägo čustvo, kateremu naj bi se vselej klanjali spoštljivo. Dasi ni vselej razumna, zatd je še ni zaničevati; tedaj se moramo prepričati, da je nepopolnost usoda vsega človeškega mišljenja, čustvovanja in dejanja.
Ali se moreta ljubiti osebi, kateri se nista nikdar videli ? — Da, ali njiju ljubezen je domišljena, ne prava. Takovo čustvovanje se vzbudi navadno iz vnete domišljije, iz spisov, iz pozvedovanja, iz poetiških sanj. Ali takšna ljubezen ni trajna, nego živi samd, dokler traja dopisovanje, dokler ne mine sčn. Ko bi se pa dna človeka videla le jedenkrat, utegnila bi zdajci izginiti njiju ljubezen.
Zatd mislim, da se tako sočustvovanje ne more imenovati prava ljubezen. Utegne biti iskreno prijateljstvo, spoštovanje, češčenje, nagnjenje, ali prava ljubezen nc 1 Največ platonska ljubezen; zakaj ljubezen, katera se vzbudi, ne da bi se bile srečale oči, ta je popolnoma prazna. — Se jedno važno vprašanje o ljubezni, in potem nečem dalje truditi častitih poslušalcev. Kdo ljubi stanoviteje, moški ali Ženska? Dasi je ženska nrav izpremembnejša, nestanovitejša od moške, vender ljubi ženska stanoviteje nego on. Najsi mož iskreno ljubi izvoljenko svojo, vender se ne more ustavljati lepoti druge lepe ženske, katera ga utegne tako omamiti, da se malone nevedč izneveri ljubezni svoji.
Moški so sploh jako slabotni proti ženski lepoti; tudi jih predolga ljubezen utrudi. Ženska pa, ki ljubi resnično, druži s svojo ljubeznijo čislanje in vero ter je takd prevzeta od ljubezni, da je slepa za vse, kar se nc dostaje nje vzora. Ženska mora vedno ljubiti. Menjati utegne svoj vzor, nikdar pa ne opusti češčenja.
Ženska jc porojena, da ljubi; nji je dano netiti sveti ogenj v duši; kadar ugasne ta ogenj v jednem kotičku duše, vzplamti v drugem.
Žensko srce je že sämo na sebi podobno majhnemu svetu. Premnogo bojev vihrd v njem, dokaj žalostnih spominov ga prešinja, ali zastava z geslom: »Ljubi!« ne povesi se nikdar! Ženska živi za ljubezen celd tedaj, ko ji je zastrupila srce.
Takd smo videli, da je ljubezen sreča in trpljenje, da je življenje in luč Človeške duše in da nihče prej ali slej ne ubeži temu prirod-nemu zakonu. Srce mora prehajati svoja pota kakor mesečna luč, ki svoj čas rase in svoj čas pojema; pokoriti se mora zakonom teh izprememb.
Sklep mojega premišljanja o ljubezni je ta: Ljubezen, dasi je sladka in radostna, vender ne more osrečiti popolnoma. V te sladkosti, tudi če je ljubezen srečna, silijo nehotč bridkosti in dvojbe, katere dovolj mučijo dušo.
Kadar namreč zatrepeče srce od ljubezni, kadar se nam zdi, da jc vse naše bitje zavisno od drugega milega bitja, tedaj se nam topi' srce od sladkosti, ali skoro potem se nam krči od bolečine, zakaj dvojba, in bodisi najmanjša, to je največja muka ljubečemu srcu.
Vender: rajši nego nezmerne praznote duše, želeti si je hude prevare, ki nas spominja, da smo bili ljubljeni, da smo uživali trenutke nebeške slasti'! In ko bi tudi srce sovražilo zaradi ljubezni, bolje mu bode, nego bi bilo prazno in mrtvd.
»Sreč je prazno, srečno nf!«
toži naš Presčren. Da, v sovraštvu tiči takisto življenje, in dokler živi v srci tudi to čustvo, tli v njem prav tako šc iskra upa!
Človeško srce je največja uganka vsega stvarstva. Preiskovati njega skrivnosti, to bi bilo toliko, kakor predirati v skrivnosti življenja samega. Ako je življenje trpljenje, zakaj se rodimo: Ako je dobrota, zakaj nam smrt utrga nit življenja? — Človeštvo prihaja od Bogd in se vrača k Bogu. Življenje ni zmoter našemu bitju, ampak prehod je samd k neznanemu zmotru.
Prav takd ljubezen. Ako je ljubezen sreča, zakaj ni večna ? Ako je nesreča, zakaj se nam vzbudi? Čemu ljubimo iskreno, požrtvovalno, zakaj smo tedaj srečni, blaženi, tega ne včmo — zakaj smo nesrečni, brezupni — to si moremo še menj raztolmačiti. Vender to je gotovo, da bi človek silno žalostno prebil vrsto trudapolnih let, ako bi ne ljubil.
Ljubezen s svojimi domišljenkami, s svojo vero, s svojim upanjem v boljšo bodočnost; ljubezen s svojimi radostimi in solzami, ona je jedini vzrok, da nam je življenje znosno, celd zanimljivo.
Zatd mislim, da ne morem bolje skleniti razpravljanja svojega, nego da se sklicujem na največjega nemškega pesnika, kateri sicer takd kratko, toda izvrstno označuje ljubezen:
»Venec življenja. Sreča brez pokoja, To, ljubav, je usoda tvoja!«
Okolo svetä.
Potopisne črtice. Spisal A. Dolenec. I. I z Pulja do Mavricija.
o je prvi petek meseca kimovca 1890. leta, ko smo se odpeljali iz Pulja na Njega Veličanstva vojni ladji »Sajidi.« Vsi mornarji in morski podčastniki, osiveli v službi, zmajevali so z glavo in nam prerokovali, da se ne vrnemo na domače obrežje, ker smo nastopili pot okolo zemlje v petek. V Pulji smo za »contra-carrč« ali za meso — takd se namreč imenuje prostor za kadete na ladji — nakupili vsega, kar nam je nasvetoval nas »capo gamcla«. Zadnji dan smo bili še na kopnini, potem smo se odpeljali v čolnu na ladjo, katera bi nas za leto dnij odslovila od naše zemlje. Močno je pihal severovzhodnik, tako da smo zapustili osrednje pristanišče zgolj z jadri, ne da bi rabili stroj. Ob treh popdldne nas je poklical poveljnik vsakega na svoje mesto. Po izvrstnem manevru smo ostavili domovino; s topnjače »Novarec so zagrmeli topovi, mornarji pa so nam zaklicali »Mura!« Naše moštvo, kateremu smo se pridružili tudi mi, zaklicalo je takisto trikrat ,Hura!« —Iz početka je bil veter močan, takd da so nekateri že tedaj bdgu Neptunu za dveletno vožnjo darovali neizogibno svojo žrtev.
»Sajida« se je srčno upirala hudemu pišu in plavala hitro. Četrti dan že smo se peljali mimo jonskih otokov. Dnč 10. kimovca zvečer ugledamo otok Arovathi. Obrnili smo ladjo na zapadno stran otokovo in se usidrali prav blizu obrežja. Rešilni čoln smo izpustili v mdrje, in poveljnik s tremi častniki in dvema kadetoma se je odpeljal na kopno zemljo. Na otoku je grški samostan, pri katerem se ustavi vsaka ladja, katera sploh količkaj utegne, da podari vrečo jestvin ali boljšega žganja samostancem. Zatd dobi sod mrzle vode iz vodnjaka. Ko sta se ponoči vrnila naša prijatelja, rekla sta, da samostan ni takd ubožen, kakor bi kdo mislil, ampak da ima polne kleti dobrega vina in marsikak izvrsten prigrizek. Od tega otolca smo skoro prišli v Sredozemsko mdrje do otoka Kreta divars. Veter se je izpre-minjal, toda v obče ni bil neugoden, takd da smo za teden dnij upali
') Nekateri okrajšani odlomki teh črtic so bili že priobčeni v »SI. Narodu« ; tukaj podajamo celotni potopis. Dasi je pisatelj (sin g. svetniškega tajnika dr. II. Dolenca v Ljubljani) še mlad, vender se kaže iz njega črtic natančno opazovanje, in zatd utegnejo zanimati tudi naše čitatelje.	Urtd.
priti v Port-Said. Omeniti je treba tukaj nekoliko našega dnevnega dela in gibanja na krovu:
Od polnoči do štirih zjutraj traja takd zvana »pasja straža«. Jedna divizija je v službi, dočim druga počiva v visečih posteljah. Ako je veter močan in mdrje nemirno, truditi se je takd, da človeku kkr kosti pokajo. Ako piha veter jednakomerno in je mrzel, tedaj ima stražnik dvoje opravil: čuvati in zmrzovati. Kadar pa je mdrje mirno, tedaj je soparno, da je človek od potu moker, kakor bi zlezel iz vode. Takšna je »pasja straža«.
Ob štirih zjutraj se menjajo straže in prične se jutranja straža, katero zovejo »dijano«. Ta je že prijetnejša. Jadra, katera so bila ponoči zaradi opreznosti zavita, razvijajo se sedaj; pričenja se delo na krovu in čiščenje vse ladje. Oblekel sem velike škornje in hodil po krovu, kateri je bil kmalu 5 cm pod vodo. Kadar se ladja čisti, treba je dobro paziti in vestno izvrševati svoj posel. Nobenega madeža ali praška ni smeti videti, da se izogneš ukoru ali trpkim besedam. Na ladje sprednjem delu, kjer je kuhinja, ondukaj je najteže čistiti krov. Ves Čas lahko vpiješ in prosiš, toda to pomaga le malo. Kuharji so posebni siromaki, ker često onečistijo prostore brez svoje krivde. Evo kuharja, ko grč ne kaj varno čez krov! V rokah drži skledo z jajci; kar se pridrevi morski val; ladja se zaziblje, in kuhar leži na tleh. Višji kuhar se zaradi tega takd prestraši, da izpusti posodo, napolnjeno s paradižno omako, na tik in hiti kuharju na pomoč. Vender tudi on ni varen' na krovu in skoro leži takisto na tleh. Oba se potem z združenimi močmi vzdigneta in hitita v kuhinjo, kjer sta bolje vajena. To potem nima drugih nasledkov, nego da dobiš pri kosilu v paradižni omaki jajčje lupine, v močnati jčdi pa omako. Ali zaradi tega ni da bi tožil; tudi kuharja, zlasti višjega, ne mine dobra volja. Nekoč se spozabi njegov služabnik, da ima že polna usta; vedno pa še pokuša jedi. Ko ga višji kuhar pozove, naj se opraviči, sevčda mu ne more odgovoriti. Zatö si pomaga s prsti in takd naznanja, da je hotel samd pokusiti. Toda višji kuhar mu založi takšno zaušnico, da mu od strahu pade jed iz ust, potem pa dostavi italijanski: »Prihodnjič govori z usti in delaj z rokami, ne pa narobe!«
Jaz sem bil v oddelku, kateri je imel nalogo stražiti. To je jako naporno, ker traja straža osem ur na dan. Podnevi se še prebije, toda ponoči ne včš k<ij početi. Spati ne smeš, opravila tudi ni dosti, in takd hodimo po krovu, da si preganjamo spanec. Skrivaj tudi pokadimo kakovo cigareto, da ostanemo treznejši; potem pa stopimo smelo izza skrivišča na krov. Pozno ponoči pride služabnik s Čajem ali
črno kavo. Obično je namreč, da pošlje službujoči častnik svojemu kadetu na stražo kaj krepilnega. Jako vesel je kadet, kadar zvon osmič udari; tedaj se menjajo straže. Zaspano pride njega naslednik na krov. Vsak bi ga pomiloval; ali zavest, da gremo počivat v viseče postelje, preseza čustvo pomilovanja, in hladno se mu umaknemo. Zjutraj nas zopet vzbudč, da opravimo jutranji posel. Ko se oblečemo in umijemo, izpijemo čaj ali kavo. Podnevi so razne vaje in šola, kjer se dogaja marsikaj prijetnega, ker so mornarji večinoma novinci. Pre-iskujč obleko, vprašal je službujoči častnik svojega vojaka:
»Koliko parov nogovic imaš?« — »Tri pare, gospod.« — »Kje jih imaš?« — »Jeden par, gospod, imam na nogah, jeden par sem izgubil, jeden par so mi pa včeraj ukradli.«
Ker smo se morali zvečer slačiti v contra-carrčji, misli si lahko vsakdo, kakd je bilo v njem, ko so ležale obleke 34 kadetov na vse strani obrnjene in razmetane. Toda to še ni vse. Ako si pogledal natančneje, videl si med obleko skrite tudi — kadete. To so dni nesrečniki, kateri so bili na ponočni straži, toda po izpremembi niso prišli v svoje postelje, ampak sčm, da bi lahko spali nekaj ur čez določeni čas. Zjutraj se zdajci vse oživi v contra-carrčji. Vsakdo išče svoje obleke; vsakdo bi bil rad prvi oblečen. Navzlic velikemu ropotu spč dni kadetje trdno dalje, kakor bi bili mrtvi. Ponoči nam rabi torej contra-carre kakor spalnica in riznica. Kadar so vsi kadetje opravljeni, izpremenč služabniki contra carre v jedilnico. 13ve dolgi mizi se pogrneta, in skoro smo zbrani pri zajuterku. Potem gremo na krov, da opazujemo, kakd daleč smo prišli ponoči. Ob desetih se mesa zopet polagoma polni. Takrat pridejo samd dni, kateri ne morejo pričakati pdldne, da ne bi prej pojedli käj malega. Od 10.— 111/2. ure rabi carrč za vizitacijo moštva in druge službene opravke, pri katerih smo prisotni vsi. Po kosilu gremo počivat; potem igramo tarok, toda ne toliko za denar, kakor da si preganjamo dolgi čas. Ob petih se prično večerne vaje, katere trajajo do 6. ure; potem večerjamo. Po večerji se zopet zberemo na krovu, da se nasrkamo zraka in nekoliko pokadimo. Te večerne ure so sploh naj prijetnejše. Tudi mornarji so po večerji prosti; lahko jih opažaš, kakd se ločijo po närodnosti in dostojanstvu. Tukaj so najstarejši podčastniki, kateri pušijo iz kratkih lončenih pipic in govorč o dogodkih minulega dnč. Nedaleč od njih so mlajši podčastniki. Ti niso več takd resni kakor prejšnji, pri katerih samd debeli profos časih provzroči nekoliko smeha. Mlajši podčastniki tudi pogostoma käj zapojd, zlasti ako jim poidejo do-vtipi in smešnicc. Nekoliko dalje vidiš nižje moštvo, razdeljeno po
narodnosti. Mornarji ležč na tleh, in vsak oddelek prepeva svoje pesmi. Ob osmih zvečer'je vse končano. Pevci utihnejo, mi presta-nemo kaditi. Vse jc mirno. Moštvo se postavi v vrsto, in debeli profos prečita ukaz za naslednji dan; mornarji mu odgovarjajo s številkami. — Ko je tudi to končano, gredd prosti mornarji spat.
Dnč 18. kimovca smo dospeli v Port • Said. Ker je obala zeld nizka, zatd smo pozno ugledali mesto, katero nima ni jedne visoke zgradbe razven svetilnikov, katere zapaziš že iz dalje. Dasi ne vidiš kopne zemlje, vender spoznaš po temnejši barvi morja, da je blizu. Umazano-zeleno barvo dobiva mdrje od Nila, kateri prinaša mnogo zemlje in nesnage vänje. Pred vhodom smo najeli pilota, kateri nas jc privedel po plitvem morji v pristanišče. Takoj pri vhodu se pričenja sueški prekop. V pristanu je bilo več bojnih ladij, jedna turška, jedna angleška in jedna francoska. Ko smo prišli v pristan, pozdravili smo se z obiČnimi streli. Na vožnji v pristanišče smo videli tolpo črncev, kateri so v vrečah nosili premog na ladje; drugi pa so nas pozdravili z velikim vpitjem, ko smo se peljali mimo njih. Toliko da smo se usidrali, že je bilo okolo ladje vse polno čolnov, v katerih so črnci kričali kakor za stavo. Umeli sevčda nismo niti besedice.
Popoldne smo se civilno oblekli in šli na zemljo. Takisto smo pozneje zmiraj v tropiški obleki hodili na kopnino. Ta obleka je popolnoma bela, z belimi platnenimi čevlji, višnjevim ali rdečim pasom, srajco od flanela, dolgim civilnim ovratnikom in angleškim klobukom. Razven tega smo imeli v rokah palice, v žepu pa samokres, kateri nam je često rabil prav dobro. — Ko pridemo na stopnice, držeče z ladje na zemljo, zbere se zdajci kakih trideset Arabcev, kateri kričč v slabi nemščini: »Landsmann, komm her!« ali pa »Gib halbe Frank!« Dobro moraš paziti, da te divja drhal ne vrže v mdrje. Navadno smo najeli najoddaljenejšega Arabca; zaradi tega pa so se drugi časi h kär stepli. V čolnu sedčč bi mislil, da je sedaj konec vsi nadlogi in da se mirno pripelješ do obrežja. Toda naredil si račun brez — Arabca. Toliko da je odrinil s čolnom, že prosi napoj nine in to čudovito vztrajno. To bi se še prebilo, samd da bi bil nekoliko ponižnejši. Kar je menj od pol franka, niti ne vzprejme. Ako se pa daš preprositi in mu daš »bakšiš«, ni še zadovoljen, imeti hoče še več. Nekoč smo se peljali na krov. Ker je bilo že precčj pozno in sem imel dno noč »pasjo stražo«, mudilo se mi je zeld. Da ne bi zamudil, rekel sem Arabcu, naj vesla hitreje. Odgovori mi, da ne more; ako mu pa dam bakšiš, podvizal se bode. Ker sem bil že nejevoljen zaradi straže, razjezile so me te besede takd, da sem potegnil nenabit samokres iz žepa
in pomeril vänj, rekši: »Sedaj veslaj, sicer te ustrelim!« To je izdalo. Skoro smo bili na krovu.
Toliko da stopiš iz čolna, že te zopet obsuje tolpa črncev, kateri se ponujajo za tolmače. Od brega do mesta je slab pot, debelo potresen s peskom, nanešenim iz puščave, takd da se udiraš kar do Členkov. V mestu so pota boljša. Mesto šteje okolo 20.000 stanov-nikov, izmed katerih je nad polovico domačinov. V njem niso velika poslopja, vender ima mnogo zanimljivega za Kvropce. Mesto je razdeljeno v evropski in arabski del. Pri prvem je glavna cesta via commercio; široka je in ima vse večje prodajalnice, kavarne in hotele. Ostale ulice so večinoma zeld ozke. . Na konci evropskega dela je včliki trg, sredi njega park s paviljonom in vodometom. Podnevi in ponoči je po ulicah jako živo. Geld menjalci denarjev opravljajo svoj posel pod milim nebom. V prodajalnicah je mnogo lepih stvarij kitajskega, japanskega in turškega izvora. Človek ne vč, kaj bi kupil; najrajši bi vzel vse.
V arabski del ni varno hoditi ponoči; podnevi pa, predno si šc dobro stopil v mesto, pride ti naproti tolpa Arabcev z osli. Prosijo te in ponujajo svoje živali, da bi katero zasedel in kam pojahal. Široka cesta te vede tudi skozi arabski del, samd da se v nji do členkov udiraš v pesek. Druge ulicc so zopet zeld ozke. Tu je kavarna poleg kavarne, katere so vse polne starih Arabcev in zamorcev; nekateri pušijo iz pipe, drugi igrajo razne igre; ondu zopet moli Arabec. Proti vzhodu obrnjen stoji pokonci; kkr se vrže na preprogo, poljubi petkrat do šestkrat tla in zopet vstane. — Tu stoji moščja; vsakdo, kdor stopi vänjo, sezuje si čevlje in dobi suknene. Potem pridemo do pouličnega gledališča. V krogu stojč Arabci in zadovoljno gledajo plešoče tovariše. Zdajci se vsi zasmejejo; morda je povedal plesalec dovtip. Tukaj si tudi lahko ogledaš odhajajočo ali došlo karavano. Velblodu toliko naložč na grbo, da misliš, kar vstati ne bode mogel, ker ga natovorijo klečečega. Toda ko pride čas, dvigne se počasi in koraka varno dalje.
Zvečer, ko je solnce zatonilo, jahali smo navadno kam na oslih. V Port-Saidu jahajo namreč skoro zgolj osle, kateri so jako vztrajni in bVzih nog. Ne da bi jih tepli, dirjajo neprestano, in gonjači, kateri tekd čudovito vztrajno za njimi, dohajajo jih iz težka. Taka jčža pa ni preprijetna, ker te nadležni Arabec vedno prosi bakšiša. Ako mu kaj daš, miren je za četrt ure; potem pa iz nova prosi. Pri daljših ježah je navadni konec ta, da je bakšiš večji od zaslužka.
Večerjali smo navadno v hotelu, potem smo šli v ponočno kavarno, kjer je igrala godba. V Pord-Saidu, kakor tudi v drugih južnih mestih, igrajo češke kapele, večinoma sestavljene iz mladih deklet, katera se pa nadzirajo jako strogo; ni se jim moči približati in se zabavati ž njimi. Prebivalci so Evropci, Arabci in zamdrci. Prvi imajo v rokah hotele in trgovino, drugi pa prenašajo premog na ladje. Zamdrci so leni in večinoma postopajo; zaradi tega so razmerno dobro rejeni, dočim so Arabci suhi, toda lepd rasli in jako mišični. Arabci imajo do malega evropski oblik, samd da so svetlorjavi. Zamdrci imajo dne znane debele ustnice in krasne bele zobč, ker jih vedno drgnejo z nekim lesom. Obleka domačinov nima ničesar posebnega, zlasti moška ne. Ženske, mohamedanke, oblečene so popolnoma v črno haljo, samd oči se jim vidijo. Občevalni jezik Evropcev je francoski, laški in angleški, nekoliko tudi nemški; domačini govorč arabski. Toda tudi laški, angleški, celd nemški se lahko pogovarjaš ž njimi.
Po dveh dneh smo šli dnč 20. kimovca iz Port-Saida in nastopili pot skozi sueški prekop, katera je trajala skoro dva dni. Prekop je 186 km dolg; širok 50—60 m, na najširšem mestu tudi do 100 m. Na obe strani se s krova vse prav dobro razločuje na prosto okd. Na desni in levi sträni ni drugega nego peščena ravan, kjer ni videti ničesar zelenega. Jezero ali laguna izpremem tu in tam jednoličnost. Velike jate povodnih ptic poletavajo iz jezera; neprestano se dvigajo peščeni smrki. Za vožnjo so po nekod napravljene postaje, kjer se ladja izogne ladji. Na teh postajah jc prekop nekoliko širši. Razven tega so postaje na dnih mestih, kjer stanujejo nadzorniki in zemljc-merci. Tukaj ladja tudi zvč, smč li dalje ali ne. Ako mora počakati, umakne se drugi ladji prav do brega, kamor jo potegnejo z debelimi vrvmi. Na nekaterih krajih so veliki stroji, s katerimi čistijo prekop; ondu so tudi plavajoča stanovanja za dclavce. Ob prekopu so nekatere velike vasi, med katerimi je Kantara največja. Hiše so jako preproste ; tudi je videti dokaj šatorov. Ponoči se smejo voziti skozi prekop samd elektriško razsvetljene ladje. Nam se je zdelo bolje, počivati v velikem grenkem sueškem jezeru »Timsah«. Prekop drži namreč tudi skozi dve grenki jezeri. Poleg jezera je prijazno in čisto mesto Iz-majlah.
Nastopnega dne 21. kimovca smo nadaljevali pot. Na spodnj^n delu prekopa je dežela čimdalje hribovitejša in obrežje takd visoko, da zapira ves razgled. Tisto popdldne še smo prišli v Suez. Mesto je ravno na konci prekopa. Suez je bil do leta 1859., ko so začeli graditi prekop, znamenito mesto, kjer se je stekala vsa vzhodna
trgovina; blagö so nalagali velblodom in ga prevažali do Nila, od tod pa do Sredozemskega mdrja. Sedaj grd vsa trgovina po prekopu, in mesto je važno samd še za trgovino z Egiptom. Ker je pol ure od prekopa, morali so na obrežji zgraditi velika skladišča, takö da se je ondu skoro razvilo drugo mesto. Od mdrja v Suez držita nasip in železnica; tudi na oslih lahko jahaš v mesto. Takd smo storili nekateri, dočim so se drugi peljali po železnici. Ti so v Suezu izstopili kar na cesti, ker mesto na tej strani nima kolodvora, nego ima ga na drugi strani, odkoder drži železnica v Kairo.
Hiše v Suezu so večinoma majhne, ulice ozke in ne kaj čiste. Belcev je malo; večinoma stanujejo tu Arabci. Podnevi je vse pustd in prazno, tem živahneje pa je zvečer. Najeli smo si osle in jahali v dni del mesta, kjer so takd zvani »cafč chantants«. Na vzvišenem odru so nekje v taki kavarni sedeli prekrižanih nog trije možjč in jedna deklica. Prvi je igral mandolino, drugi citre, tretji tamburino, in vsi so spremljali dčklico, katera je pela arabski. Pesem ni bila kar nič prijetna; nje vsebina je bila neki minljivost sveta. Pozno zvečer smo zopet zasedli osle in dirjali po ozkih ulicah. Za nami so se podili kričeči gonjači; vsak je hotel biti prvi. Čudim se še sedaj, da se ni pripetila nobena nezgoda. Prišedše iz mesta, obsula nas je tolpa Arabcev, kateri so zahtevali najemnine. Dolgo smo se prepirali, predno smo se pogodili. Vender so nekateri Arabci še vedno zahtevali plačila. Marsikdo izmed nas je moral plačati dvakrat, trikrat, toda še ni dobil osla, ampak po dva sta morala sedeti na jedni živali. Veseli smo bili, ko smo prišli v pristanišče.
Dnč 22. kimovca zjutraj smo odjadrali iz Sueza v Rdeče mdrje. Obrežje je zeld hribovito, dasi posamezni griči niso kaj visoki. Videli smo goro Sinajsko. Vse gorovje je golo ter ima jako ostre vrhove in ostre zareze. Vožnja po Rdečem morji je precčj nevarna zaradi mnogih čerij, katere so ali pod vodo ali nad njo. Najeli smo arabskega pilota, kateremu pa ni bila posebna prilika, da bi pokazal svoje zmožnosti. Videli smo tri parobrode, kateri so obtičali na pečinah. Na nekaterih pečinah so svetilniki. Veter je bil ugoden; toda kadar se je polegel, zakurili smo stroj in takd prišli razmerno hitro (v devetih dneh) v Aden.
Vročina je bila v Rdečem morji kar neznosna. Akotudi smo bili opravljeni prav lahko, vender smo bili vsi' premočeni od potü. V spodnjih prostorih ni bilo moči spati, kaj li, kadar smo morali kuriti stroj. Večinoma smo spali na krovu pod milim nebom. Najslabše je
20*
bilo v jedilnici, kjer nas je bilo na ozkem prostoru zbranih 34 mdž. Na krovu so mornarji kär cepali od vročinske bolezni. Pili pa so pijačo od vode in črne kave, dočim smo si mi mešali različne stvari, da ni bilo treba piti mlačne vode. To so bili hudi Časi, dokler nismo dnč i. vinotoka dospeli v pristanišče Steaner Point.
(Dalje prihodnjič.)
Književna poročila.
11.
Levstikovi zbrani spisi. Uredil Frančišek Ixvec. I. in II. zvezek. Poezije.
Ljubljana. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Hamberg. 1891.
Ko bi se šlo za to, s primernim zaglavjem opremiti zbirko poezij, ki ležč pred menoj v krasnih dveh zvezkih, to gotovo ne bi bilo moči najti prikladnejšega nadpisa, nego je öni 9 mottokaterega si je zložil Gregorčič sam za svojo zbirko:
Poet, le malokomu znan, Leži po svetu razmetan; Da kip njegov bi vam podal, Raztresene sem ude zbral — Nc vseh! . . . h kdor pregleda tč Spozna mu gldvo in sreč!
Res je, da maloznan Levstik ni bil, in glavo in srce smo mu že dobro poznali tudi prej; tem bolj pa se ujema vse drugo. Nc sam6, da je priobčeval Levstik svoje pesmi v različnih zbirkah in časopisih (gl. ,Zvon4 1891., str. 15.) in to ne vselej pod svojim imenom, ampak mnogo poezij — dobre tretjine Levčevc zbirke — niti objavil ni. Res je, da je bil Levstik najmarkantnejša prikazen najnovejše literaturne döbe od Preščrna do zadnjih let, kateri je on sam dal pravec in udaril pSčat krepke svoje individuval-nosti; res da smo ga vsi dobro poznali zlasti kot kritika, purista in nd-rodnega »tlačana«, »Pilatuša«, ki je mnogo več nego na javnem odru delal skrivnostno za kulisami kot »režisčr*, vender lahko trdimo, da o njem pesniku, toli obsežnem, kakeršnega se nam kaže sedaj v zbranih poezijah, menda nihče izmed nas ni imel ni malo pravega pojma, razven njegovih mnogoletnih prijateljev in učencev. Zbrana dela Levstikova — zlasti trdim to o poezijah — iniajo tedaj še ves drug i>omen negoli n. pr. Stritarjeva ali Jur-
čičeva; ti zbirki sta hoteli ustreči zahtevam čitajočega občinstva, zbirka Levstikovih poezij pa izvršuje to, kar je povedano v gorenjih vrsticah: »I)a kip njegov bi vam podal, Raztresene sem ude zbral«.
Da, kipa pesnikovega nam je nedostajalo! A sedaj se nam jc odkril, krasno lep, dovršen ,ad unguem*. Izklesal si ga je pesnik sam od snovi, ki je trša od kremena in medf, »aere perennius«, sebi v čast, a nam v slast! Kar očarani smo o novo odkritem kipu; ne moremo se mu načuditi, niti se ga nagledati. (J. izdajatelj je obetal: »Lahko rečem, da bode slovenski svet strmel, kadar uglcdajo beli dan Levstikove »Poezije'*. Njegove besede so se obistinile. Nas pa IkkH skrb, pesniku iz njegovih del spoznavati glavo in srce, bolje negoli smo ji poznali doslej.
V teh vrsticah namerjam govoriti o izdaji; vender recimo za uvod dve, tri o Levstiku samem kot pesniku. Toda v tem uvodu nikakor ne namerjam ponavljati in slabše pri|>ovedovati tistega, kar sta izvrstno pogodila ocenjevatelja, ki sta bila brez ugovora najsposobnejša soditi o Levstiku : Stritar in Leveč.*) Stritar, čegar najmanjša zasluga ni, da nam jc izkopal Preščrna iz groba pozabljenosti, kamor so ga hoteli zagrebsti zaslepljeni rojaki, napisal je že v I. svojem , Zvonu* o svojem prijatelji takö izborno oceno, kakeršno more napisati le kritik, ki je sam pesnik. Čitateljem zbranih poezij Levstikovih, ki l>odo v toliki množini |>esniškega blagä iskali vodilnih mislij, bodi najtopleje prijx>ročena, tembolj, ker se sledeče pripomnje opirajo ninjo ter jo izkušajo samö spopolniti z ozirom na poznejše slovstveno delovanje Levstikovo. Stritarjeva karakteristika o Levstiku pesniku je namreč nepopolna samö zategadelj, ker obseza omejeno döbo (od leta 1850. do leta 1870.). Toda I>evstik, ki je bil tedaj že prekoračil (leta 1870.) dnij lepših polovico, ni se bil še nikakor obrabil ali izčrpil, ni bil še razkril in razvil vseh svojih poetiških darov. Jako verjetno je sicer, kar piše I^vec (,Zvon* XI., 11), da že leta 1870. in 1871. I^evstik ni bil več tistega veselega humorja, tiste mladostne živahnosti kakor prejšnje čase in da je z zlomljenimi krili prišel v Ljubljano. Naravno je in dokazati se da iz poezij samih, da so bili tedaj že minili časi, ko je bil i>esnik sam sebe vesel, vedoč, da so ga tudi drugi veseli; nemila usoda in brezozirni nasprotniki so bili že j)oskrbeli za to, da mu je za vedno prešel tisti j,urkräftiges Behagen*, iz katerega se nam je porodil nov pesniški genre, kateremu ne nahajamo nič podobnega v našem slovstvu, prim. Levca na ozn. m. str. 16. Toda motil bi se, kdor bi mislil, da je Levstik pri takih okolnostih odrevenel, da mu je zamrla pesniška žila. Res je bil ugasnil ogenj mladostne erotike, ]>olegle so se bile mladeniške
') Stritar v I. letniku dunajskega in IX. ljubljanskega, a I^evec v XI. letniku ljubljanskega »Zvona«.
strasti, toda nadomestila so jih blažja, nežnejša, če hočete, tudi svetejša, a zato nič menj globoka in iskrena čustva, in pesmi, v katerih je tem čustvom dal duška, smemo prištevati najlepšim cvetom ne samo I^evstikove, ampak sploh slovenske muze. Tukaj so mi na misli n. pr. * Preprostega otroka molitev®, »Grešnikova molitev«, »Naša vas«, »Srnica«, ,Siničja tožba* in nekatere , Otročje igre v pesencah*. V mnogih poezijah veje duh toli istinite pobožnosti, da sem živo uverjen, da le-tä ni bila Levstiku samo pesniški nakit, ampak da je bila bistveno spojena z njegovim značajem. Že z ozirom na to novo stran Levstikovega pesnikovanja Stritarjeva karakteristika ni mogla biti popolna.
Rekel sem že, da ne namerjam obširneje pisati o pesniku samem, zlasti ne napisati temeljitejše študije o toli razsežnem pesniškem delovanji, za katero bi trebalo malo več časa in resnejših priprav, nego sem si jih mogel privoščiti jaz. A dovoljeno mi bodi izreči opazko, ki si mi je vrinila iz dosedanjega čitanja. Erotiška čustva niso najkrepkejša stran Levstikovega čustvovanja; zatd pa so ljubovne pesmi, zlasti prve dobe, (zv. I., 46 — 65) iz večine nekam medle, nekatere kakor „I/epe oči" (L, 47) naravnost banalne. To je menda čutil tudi pesnik sam, zakaj izmed 24 pesmij, posvečenih Toni, objavil jih je samd 7 (glej kazalo), iz istih 7 tudi sam priredil za namerjano izdajo; med temi sedmimi pa je pač nekaj izbornih. (»Prvi poljub*, sOtvi*). Ne da bi bil potanje poučen o Levstikovih zasebnih razmerah, sodeč samd po poezijah, dejal bi, da ga je Eros samö jedenkrat preobladal z elementarno silo, a to že za moške ddbe. Proizvodov, tej ljubezni posvečenih, več je nego 40, izmed njih samd okolo 16 ni bilo še objavljenih niti predelanih za natisek. Istinita moška strast jih naudaja. V dolgi vrsti teh pesmij (gl. I., 71 —118) se nam kaže kakor v poetiški povesti razvitek in konec vsega ljubovnega razmerja. Ne motimo se menda, če trdimo, da je bil Levstik igrača praktični devici, kateri se je pač laskalo, da jo opeva mož, ki je bil že tedaj pesnik na glasu; tod3 resnih namenov imeti z možem, četudi glasovitim, a brez petič in brez stalne službe, to ji ni kazalo. To bridko spoznanje, sodim, pripomoglo je poleg sovražnega preganjanja in gmotnih stisk največ do tega, da so I^vstiku tedaj za dolgo klonile peroti. — Če pa je naše domnevanje osnovano, ondu je gotovo, da baš Franjin ciklus završuje prvo, erotiško döbo pesniškega delovanja; o erotiških proizvodih poznejše döbe pa skoro ni da bi govoril, zakaj semkaj vender ne moremo šteti kitice: »Nadgrobni kamen*, ki je pač ponesrečena inačica nadgrobnega izvirnika; vsaj meni se vidi zadnja vrstica ,Njemu srce poka* zel6 navadna. —
Toda dovdlj ugibanja, ne prehitevajmo gosp. izdajatelja, ki izvestno završi zbrana dela Levstikova s podrobnim životopisom pesnikovim, da nam bode olajšano globlje razumevanje njegovih del.
Radi pritegnemo g. izdajatelju, ki imenuje v »Zvonu« (XI., 12.) »Otročje igre v peseneah« nedosežne, ker menimo, da se ta nedosežnost nanaša na njih srčni humor, nežnočutnost in tehniško dovršenost. Ali navzlic precčj obilemu tolmaču, ki ga jim je dodal že Levstik sam v »Vrtci«, vender še marsičesa v njih ni umeti lahko. Še teže bi bilo najti vodilno misel vsaki teh pescnc, in nekatere imajo samö zmisel kot posnemanke takih n<1rodnih kitic, kakeršnih šc vse polno živf med nami, ki jih često že sami ne umejemo; le-te so ali izraz ndrodne dovtipnosti, šegavosti in bistroumja (»Malo tacih mož«, »Gosli*, »Kako je v Korotani*), ali pa imajo morda celö käj mitološkega jedra (»Kadar otrok lovi luno in zvezde*, ,Rimska cesta*).
Sicer pa je vredno primerjati zadnji pesmi radi njiju velike, zlasti zunanje sličnosti; nekatere vrstice se ujemajo kar doslovno. Podobno razmerje sem našel med sonetoma »Hoj brez koristi* in »Družba starih oblikoba se namreč pričenjata z isto, skoro z istimi besedami izraženo podobo, toda vpodobljeni ideji sta pač tu in tam popolnoma različni.
Ze Stritar piše o svojem prijatelji (na navedenem mestu str. 64.): „Iz vsega, kar vidi in sliši, pije mčd, dela pesmi, iz žalosti in veselja, iz snieš-nosti in neumnosti; pije mčd, pravimo, pa tudi nekoliko strupa, kar ga je treba za brambo; kaj nima tudi čebela strupenega orožja? Ne dražite ga torej; ostro želo ima, gorje mu, komur ga dä pokusiti; srbelo in peklo ga bo, in dolgo mu bo branila med ljudi." Ali niti Stritar ni slutil, da se bodo skoraj razmere I^vstiku toliko obrnile na zlö; le-tč so provzročile, da ni več nabiral medu, pač pa veliko strupa. Ves ta strup, pomešan z žolčem in srčno krvjö, izlil je v tiste grozno lepe poezije — öde bi jih smeli imenovati — pri katerih nas izpreletava kär mraz in strah. Včm, da se niti najboljši poznavalci Levstikovi niso od njega nadejali tolike strasti, kakeršna se razodeva v odah: »Prisega v maščevanje« in »Sovražnikom«. Toda pomisliti treba, da jih je zložil I^evstik v önih hudih letih, ko ga je najhuje tepla usoda. Samö sovraštvo in zavist bi mu ne bila mogla do živega, ali nevera prijateljev, nezvestoba najbolj ljubljenega bitja, poleg tega najhujša materijalna beda — to je bilo preveč celö za takega korenjaka, kakor je bil Levstik! Ni čudo, da je prišel z zlomljenimi krili v Ljubljano, kamor je bil imenovan meseca kimovca leta 1872. za skriptorja v licejski knjižnici. Tisti, ki so se sedaj nädejali od njega takoj plodnega delovanja, varali so se: Levstik je bil umolknil, in šele za nekaj let mu je bolna duša okrevala toliko, da je zopet prijel za perö, menda prvič šele leta 1876. (za Tomšičev „Vrtec").
Prav prikladno pa se dä ravno po tem prestanku dolgoletno njegovo pesnikovanje razdeliti na dve dobi: na ddbo pred tem odmorom in na dobo
za njim. Poezije druge — moške — döbe, katerih jedno stran smo že označili, razlikujejo se pač.bistveno od prejšnjih i gledč na čuvstvovanje i gledč na jakost izraževanja — zum Teufel ist der Spiritus, das Phlegma ist geblieben — toda obzorje pesnikovo, katero ocenjevalci njegovi po pravici imenujejo omejeno v primeri s Preščrnovim ali Stritarjevim, to je v obeh döbah bistveno isto. Že predno ga je usoda nemilo drevila semtertjä, „ni si ubijal glave s pusto špekulacijo, z nerodovitnimi teorijami," a sedaj, ko se mu je posrečilo najti trajno zavetje v mirnem pristanišči, sedaj da bi se bil začel ukvarjati z visokimi problemi in dnimi perečimi vprašanji in s socijalnimi zagonetkami, s katerimi si beli glavo denašnje človeštvo in zlasti tudi novoddbni pisatelji, ne, za to Levstik ni bil porojen! Ljubezen do večno mlade prirode (primerjaj krasne njegove pomladnje pesmi), rodoljubje v ožjem in širšem obsegu, skrbnost za domače nuje in potrebe, to mu polni vso dušo, vse srce, da mu ga ne preostaje prav nič za kozmopolitizem.
Stoletnica slovenskega pisatelja. Dnč 7. včlikega travna 1892. leta preteče sto let, odkar je bil v Vod matu pri Ljubljani porojen Janez Ziegler, slavni pisatelj prvega slovenskega ndrodnega romana »Sreča v nesreči ali popisovanje Čudne zgodbe dveh dvojčkov«, ki je pod imenom »Svetin« znan še dandanes med preprostim närodom. »Svetin« jc prišel na svetlo leta 1836., dntgič ga je dal na svetlo Ivan Tomšič leta 1881. — Ziegler je bil duhovni pomočnik najprej v Št. Kocijanu na Dolenjskem, potem pri Sv. Petru v Ljubljani, nato kurat v ljubljanski ječarni ter naposled župnik v Višnji Gori, kjer je v visoki starosti umrl dne II. malega travna 1869. leta. Poleg tega, da je sestavil mnogo molitvenikov in knjig pobožne vsebine, oglasil se je Ziegler tudi pesnik v »Kranjski Čebelici« (leta 1831. in 1832.), spisal je nekdaj mnogo brano »Življenje svete Heme, brumne koroške grofinje« (leta 1839.); dalje povest »Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov« (leta 1803.) in »Kortonica, koroška deklica« (leta 1866.). Ziegler je znal v svojih povestih dejanje mično zapletati in razmo-tavati ter prijetno pripovedovati, zato je prejšnja leta preprosti ntfrod iu zlasti šolska mladina njegove povesti slastuo prebirala. Izborni pisatelj gotovo zasluži, da se ga ob stoletnici dostojno spominjamo; zatorej kanimo v prihodnjih listih priobčiti obširnejši njegov životopis.
Nove šolske knjige. Zemljepis za meščanske šole in višje razrede ljudskih šol, spisal Fr. O roleti. I. del s 13. slikami (tiskal in založil R. Milic, stane vezan 50 kr.). To je naslov prve dnih šolskih knjig, katerih izdavanje je sklenil pospeševati in podpirati visoki deželni zbor kranjski, kakor je bilo to ob svojem času naznanjeno v našem listu. S to knjigo jc storila slovenska šolska literatura velik korak naprej, in prav v kratkem času bode sledilo Se več jednakih knjig za slovenske meščanske šole, katere nam dobri Bog lc kmalu nakloni!
(Dalje prihodnjič.)
V. lkzck.
LISTEK,
Orožnova knjiga je uravnana natanko po učnih načrtih za osemrazredne ljudske šole na Kranjskem. Zatö pride »zvezdoznanski zemljepis« šele v III. delu na vrsto, in v I. del se ga je le toliko vzprejelo, kolikor je neizogibno potrebno v razumevanje druge zemljepisne tvarine. Iz istega vzroka so opisane neevropske zemljine nekoliko natančneje; razložena je tudi njih politiška razdelitev in na konci pridejana tudi površina ter število prebivalcev važnejših držav. Tako dobč učenci lahko vsaj občo sliko posameznih neevropskih zemljin in njih politiških razmer.
Gledč na metodo, po kateri je sestavljen Orožnov zemljepis, treba mi je le na kratko omeniti, da se je g. pisatelj ravnal po priznanih avtoritetah zemljepisne metodike in da se na vseh meščanskih šolah v Avstriji zemljepisje poučuje po istem načinu, kakor je v Orožnovi knjigi predmet izbran in razdeljen. Induktivna metoda in pridejane naloge za ponavljanje najbolj pospešujejo zemljepisni pouk. Sicer pa g. pisatelj sam opozarja v uvodu na svojo »Metodiko zemljepisnega pouka«, ki je ponatisnjena iz lanskega letnika našega lista.
Posebno hvalno ie, da je g. pisatelj uvrstil v knjigo precejšnje število slik, katerih do sedaj, žal, še nismo bili navajeni v slovenskih zemljepisnih knjigah. In vender so ravno slike, načrti in obriski najboljši pripomoček nazornemu nauku, ki je jedino mogoč pri nerazvitem mišljenji nežne mladine. Jedna sama poteza na sliki ali obrisku povč več kot cela stran še tako natančnega opisovanja. Knjigi uvrščene slike so pa tako preproste, da jih lahko posname vsak učenec, ki se je učil v nižjih razredih le količkaj risati, in da jih lahko preriše v svoj zvezek, posebno ako jih učitelj še jedenkrat pred njim nariše na desko.
Samö še na nekaj bi bilo treba paziti pri risanji takih skic. Kakor je namreč debelost črtek v zvezi s strmino obronka, takö je treba tudi poteze, ki pomenijo pogorje, tako uravnati, da debelejše črte pomenijo višje pogorje, tanjše pa nižje. V tem oziru razločuje n. pr. vojaško-zemljepisni zavod na Dunaji trojno debelost potez: tanko za nizka pogorja, srednjo za srednja in debelo za visoka pogorja. V podanih načrtih pa moti natančnejšega opazovalca, da je n. pr. Zmajevo pogorje z debelejšo črto zazna-menovano, nego Kilima Ndžaro in Kenia, ali pa je Jünling krepkeje zarisan nego Himalaja (Čingan je popolnoma izostal). Dobro bi bilo tudi visoke planote zaznamenovati s klinastimi Črkami, kakor to dela omenjeni vojaško-zemljepisni zavod.
Velika prednost Orožnovega zemljepisja je, da podaja obširen it» natančen pouk o čitanji in razumevanji zemljevidov, ki so poglaviten pomoček pri poučevanji v zemljepisji. Prva stvar je, da se učencu razloži, kaj pomenijo dogovorjeua znamenja in da se mu povč, zakaj se strmine označujejo temneje, položiti obronki pa svetleje. Kakor hitro se učencu to le jedenkrat pokaže in nariše na tabli, ne bode tega nikoli več pozabil in na vsaki karti, ki mu jo daš v roko, pokaže ti koj, kje je ravnina, kje položenost in kje strmina. Ravno takö je treba tudi vse druge znake učencu pokazati in če mogoče tudi povedati, zakaj se ta ali dni predmet zaznamenuje takö ali drugače.
Omeniti mi je le še nekaj gledč na pisavo tujih imen. Da mora ta pisava v knjigah, namenjenih slovenski mladini, biti jedino le fonetiška, to se umeje samö po sebi, ker meščanski učenci ne poznajo dobro niti nemškega pravopisa, kamoli francoski ali angleški. Vender mora pri tej pisavi vladati neka doslednost, in če že pišem N ika-ragua, Kuba, Jamaika, zakaj bi ne pisal potem tudi »Kostarika, Puerto Riko« i. t. d. (str. 62.)?
To pa niso nedostatki knjige, ampak le nedoslednosti, ki bodo kmalu izginile iz naših šolskih knjig. V svoji celini jc Orožnov zemljepis takd izvrstna in praktična knjiga.
da jo višje o bi asi i gotovo potrdiš za šolsko rabo iu da bode rabila kot prekoristcn po-moček pri poučevanji zemljepisa. Pa tudi preprost Slovenec se bode iz nje naučil veliko zanimljivega in za življenje potrebnega, takö da jo lahko priporočamo vsakomur z naj-l>oljšo vestjo.	S. R. v »Ul. Torr, t
Skoro istočasno s tu pohvaljenim »Zemljepisom« je izdal prof. Orožen tudi »Metodiko zemljepisnega pouka«. Izšla je kot ponatisek iz »Učiteljskega Tovariša« s 13 slikami iz iste tiskarne in stane 30 kr. Tudi to delo je prva metodiška knjiga zemljepisne znanosti med Slovenci. Učitelje napotuje, kakd naj učencem tolmačijo zemljepisne pojme, kakd naj začenjajo zemljepisni pouk v šolski sobi, kako naj potem učencem razlagajo obzor, stran! svetd in kako naj jih učč zcmljepisja pod milim nebom. Sosebno hvalno je, da g. pisatelj pokla<la toliko važnost na zemljevid, zakaj zemljevid jc verna slika zemeljskega površja; brez zemljevida si ne more nihče predstavljati niti zunanje oblike naše zemlje, niti nje navpične izobrazbe. Zato so zemljevidi v ljudski šoli neprecenljive koristi, in nam se zdi v vsi metodiki najvažnejše poglavje ono o »čilanji zemljevidov«, ki res podaja vsakomur vsa potrebna pojasnila, da se lahko spoznava (zaveda, orijentuje) na slčharni karti.
Da je knjiga res metodiška in ta metodika sestavljena po najboljših virih, za to nam je že porok pisateljevo ime. Le gledč na nekatere tehniške izraze bi nekaj pripomnili. Tako n. pr. ni pravilno narejen izraz pridvižna karta za »Reliefkarte«, mesto vzbočena karta. Ako že rabimo polutnik za »Acquator«, zakaj bi ne rabili tudi polutke za »Halbkugel«? Izraz odtemnje van je za »Schummerung« je vender nekako čuden. Ali bi ne bilo bolje uvesti besede ose nje van je, saj je učencu jedno, kateri novi izraz si mora prisvojiti. Gledč na take izraze bode treba torej še nekoliko sporazumljenja med učitelji.	.9. R.
Zgodovinske povesti za meščanske šole in višje razrede ljudskih šol, spisal prof. Ivan Vrhovec, natisnili Blasnikovi nasledniki; stane vezana 60 kr. — Imamo torej že tudi prvo zgodovinsko knjigo za meščanske šole, ki obseza 73 stranij. Razdeljena jc tako, da je odmerjena dobra polovica staremu veku, srednjemu in novemu pa po jedna četrtinka. Iz tega se že vidi, da so nekatere »povesti« starega veka narisane preobširno (11. pr. o trojanski vojni, dočim je povedano o Odiseji primeroma malo) in da bi se bila dala izpustiti marsikatera podrobnost. Zlasti ni prav, da se mlademu učencu podaja preveč imen, ker mu to le glavo zmeša. Knjigi je vtisnjenih tudi 8 slik in sicer zgolj le pri stari zgodovini. Ali so morda srednjeveške in novodobne zgradbe menj važne nego stare?
Predgovor knjigi ima razpravo, kako naj se pišejo tuja imena v slovenščini, ki nikakor ne spada v šolsko knjigo. Pisatelj je odločno zoper fonetiško pisavo, a pomislil ni, da otroci, katerim je knjiga namenjena, ne poznajo ne latinskega, ne grškega alfabeta, da torej imen, natisnjenih v njih šolski knjigi, niti čitati ne znajo. Filip in Aleksander je znan vsakomur, zakaj bi torej mučili učence s »Philippom« in »Alexandrom« ? Sicer pa pisatelj sam nikakor ni dosleden v etimološki pisavi, ker piše n. pr. sfinga, ta raon i, A lcibiad i. t. d. V predgovoru trdi, da bi morali tudi pisali Silar in Blihar, ako pišemo vse fonetiški — mi tega »inuss« ne priznavamo — toda v tekstu piše vender liško polje za »Lechfeld«.	S. R.
Obrtno knjigovodstvo s kratkim poukom o menicah. Učna knjiga za obrtne nadaljevalne šole, ob jednem priročna knjiga za obrtnike. Spisal dr, Tomaž Romih. meščanske in obrtne nadaljevalne šole učitelj v Krškem. Celje 1892. 1. Založil in tiskal Dragotiu Hribar. — Takd je popolni naslov knjigi, ki jc izšla nedavno. Za danes jo
samö naznanjamo; ocenimo jo o priliki. »Obrtno knjigovodstvo« obseza 177 str. v osmerki in stane 1 gld., po pošti 10 kr. več.
»Pomladni glasi«. Posvečeni slovenski mladini. II. Uredil Anton Medved. V Ljubljani, 1892. Založil Cirilski. Tisek »Katoliške Tiskarne«. 100 stranij. — Ta zvezek »Pomladnih glasov«, katerega so spisali gg. bogoslovci ljubljanski, uravnan je kakor lanski prvi zvezek. Vsega skupaj obseza ib sestavkov, in sicer več pesmij, povestic in dve igri za otroke v dramatiŠki obliki. Berilo je sestavljeno srečno in vseskozi primemo otroškemu duhu. Sosebno nas je razveselil lepi. čisti in pravilni jezik, ki bi bil lahko za vzgled marsikaterim drugim spisom za mladino! — »Pomladni glasi« stanejo mehko vezani 20 kr., lično vezani 30 kr., po pošti 5 kr. več. Tudi v tehniškem oziru je knjižica lepa, in zatd jo radi priporočamo kot primerno darilo slovenskim otrokom.
»Das älteste datierte slovenische Sprachdenkmal« se imenuje razprava, katero je naš sotrudnik g. dr. V. Oblak priobčil v Jagičevem »Archivu«. Za danes sanv> naznanjamo ta znameniti spis, obširneje pa bode poročal o njem g. dr. K\ Štrekclj v prihodnji številki našega lista.
Povest o sedmih modereih. V prvi letošnji številki smo poročali o tej znameniti razpravi, katero je priobčil g. dr. M. Murko v izvestjih cesarske akademije /.nauostij na Dunaji; sedaj pa je g. pisatelj pod naslovom »Beiträge zur Textgeschichte der Iii-storia Septem sapientum« izdal novo razpravo, ki je izšla v berlinskem zborniku »Zeitschrift für vergleichende Literaturgeschichte und Renaissance-Litteratur«. Ko je namreč proučeval češke, poljske in ruske prevode gdrenje povesti, moral je vselej natančno preiskovati njih neposredne za pad no - evropske vire. Na^el je marsikaj, kar je važno za tekstno zgodovino, oziroma nabral je «lokaj gradiva za daljna raziskovanja. V tem spisu razpravlja in primerja g. dr. Murko latinske tekste, nemške tiske, nizozemski, francoski, angleški, ogerski in armenski prevod ter končno govori o redakciji »Gestae Romanorum«. Vsa razprava je plod korenitih in obsežnih študij ter obseza 34 stranij velike osmerke.
»Lacroma«. V dvorni knjigarni W. Klinasta na Dunaji je izšlo pod tem naslovom krasno delo cesaričinje-vdove nadvojvodinje Štefanije. Knjiga je okrašeua z 19 podobami, katere je zvršil dunajski slikar A. Perko, in opisuje v pesniškem jeziku in zgodovinski točno dni dičui otok poleg Dubrovnika, kateri je bil nekdaj svojina cesarja Maksimilijana in pozneje cesarjeviča Rudolfa. Pridcjanih je tudi šest pesmij cesarja Maksimilijana, zloženih leta i860, in 1862. »Lacroma« se dobiva elegantno vezana po 4 gld. in po 6 gld. Čisti dohodek je odločen dobrodelnim namenom.
•j* Anton Knez. Dnč 30. sušca je preminil v Ljubljani obče čislani včliki trgovce ljubljanski, g. Anton Knez, v najlepši dobi svojega življenja. Blagega pokojnika je dičilo iskreno rodoljubje, čemur najlepša priča je pač njegova oporoka. Vse svoje imenje — okolo 60.000 gld. — volil, je namreč naši »Matici Slovenski« v Ljubljani katera naj izplača nekaj volil, in sicer gotove zneske najboljšim prijateljem pokojnikovim v Šiški, potem 1000 gld. šišenski čitalnici v nakup in vezanje slovenskih knjig. Svojima roditeljema je volil pokojnik precejšnjo vsoto s pristavkom, da dobivata do smrti vsakoletne obresti glavnice. Po smrti roditeljev naj pusti glavni dedič to vsoto kot »Antona Kneza ustanovo« naloženo pri »Kmetski posojilnici ljub. okolice« toliko časa, dokler deluje posojilnica na podlagi neomejenega poroštva. Obresti »Antona Kneza ustanove« naj se porabljajo v izdajo cenene, zabavne in poučne ljudske knjižice, katera naj nosi v spomin ime ustauoviteljevo in mora biti pisana v strogo narodnem duhu, na podlagi katoliške vere, toda slobodomiselno. Vsa ta dela naj tiska »Narodna Tiskarna« po takrat navadnih primernih cenah, urejuje naj jih pa »Matica Slovenska«. — Iz te oporoke
se jasno odseva zlati značaj pokojnega Kneza, čegar ime »stane neizbrisno iz naše kulturne zgodovine. Žalujč ob preranem grobu njegovem, ne želimo drugega, nego da bi nam dal Bog še mnogo takih mož, ne samo prijateljev naši književnosti, nego v besede najširšem pomenu dobrotnikov vsega nrfroda slovenskega.
Slovensko gledališče. Minulega meseca so bile štiri predstave na korist nekaterim člauom našega dramatiškega osebja. Dnč 3. malega travna se je namreč igrala stara šaljiva igra »Čevljar baron« na korist g. Mariji Slav/evi in gosp. Antonu Ve-rovikti; dnč 10. malega travna smo videli prvič uprizorjeno pikantno veseloigro »Nervozne ženske«, katera je bila na korist g. Zofiji Borilni k - Zvona rjevi in g. Antonu Danilu; dnč iS. malega travna se je igrala v proslavo petindvajsetletnega delovanja g. 'julija Sriena Nestroveva Čarovna burka »Lumpaci Vagabundus«, in končno se je uprizorila dnč 24. malega travna na korist g. Avgusti Danilovi in g. Gizeli Nigrinovi Berlina burka »Čevljarska učenca«. — Kaj posebnega pač ni podajala ni ta nI druga navedenih iger — »Lumpaci Vagabundus« se je igral cclö slabo kakor že davno nobena igra — vender je občinstvo dotične benelicijante vselej odlikovalo z glasnim priznanjem. V poslednjih predstavah je nastopalo tudi dokaj novincev, kar utegne sčasoma dobro pospeševati našo dramatiko, ako se bode skrbelo za korenito izobražauje tega na-rastaja. Slovensko gledališče se je s predstavo dnč 24. malega travna za vselej poslovilo od čitalniškega odra, in ko se na jesen pričud predstave v novem deželnem gledališči, vršile se ne bodo več v takd, rekli bi, omejenem krogu kakor v ljubljanski čitalnici. Ker se mimo tega pričnd redne nemške predstave, treba bode k&r najresneje skrbeti za to, da naše predstave ne bodo zaostajale za nemškimi; dobra volja säma ne bode izdala veliko! — Sklepaje poročila o minuli gledališki d Ab i, upamo , da se do jeseni zvršl še to in dno, kar bode v prid naši dramatiki; saj je dokazalo »Dramatično društvo« baš letos, da ima slovensko gledališče dovölj življenske moči in nekateri člani njega igralnega osebja dovMj sposobnosti tudi za resnično lepe, dovršene predstave!
Iz muzejskega društva. Na obilo obiskanem zboru dnč 11. malega travna je predaval g. prof. S. Rutar v slos-enskem jeziku, kakd so v starih in novih časih plovili JH) Ljubljanici. Omenivši važnosti Ljubljanice za plovstvo sploh, dokazal je iz tehniških vzrokov, da je sedanja struga umeten kanal. Stara Ljubljanica je gotovo tekla posredno med Notranjimi Goricami in Podpečjo. Kdaj so uredili reko takd, kakor teče dandanes, določiti je težko. Ker prarimski prebivalci naših dežel niso znali zidati, moramo pripisovati ureditev Rimljanom. Plovitev po Ljubljanici je bila vsa stoletja živahna, V majhnih in velikih čolnih, noč in dan so plovili blagd, ki je prihajalo iz Italije ali odhajalo v Italijo. Male Čolne so dolbli iz jednega drevesa, velike so tesali iz velikih debel ter jih pokrivali s skodlicami. Tdko 20 m dolgo ladjo so predlanskim izkopali na Koslerjevem zemljišči. Največ dobička od plovitve so imeli Trnovci in Krakovčani, ki so v ta namen osuovali čolnarsko zadrugo v Ljubljani, kateri je podelil cesar Friderik III. leta 1489. poseben privilegij. Po tem smč Trnovce v vseh stvarčh (razven v kriminalnih soditi samö sodni čolnar v Ljubljani. Zadrugarji so vzdrževali večno luč, skrbeli za bolne in plačevali sv. maše za umrše zadrugarje. V rečenem pismu se omenjajo mogočni hrastje, ki so takrat stali ob bregovih Ljubljanice, «la ni delal vihar na votli presilnih valov. Strogo je bilo prepovedano sekati ali drvariti po dobravi. To pismo sta potrdila cesarja Maks leta 1506. in Ferdinand I. leta 1535., da sta pomnožila državne dohodke. Najobširnejši privilegij je podelila Krakovcanom ccsarica Marija Terezija leta 1756. Iz njega vidimo, kakd razvita je bila takrat plovitev po Ljubljanici. Razločevali so posestnike velikih in malih ladij; vsaka vrsta je imela svojega načelnika, svojo pušico in zastavo. Dolžni so bili imeti samö krepke in dobro izurjene čolnarje. Ako je umrl po-
sestnik ladje, stopil je drug sposobeu Čolnar v zadrugo. Sosebno lepo ladjo so izdelali Ljubljančani, ko je leta 1660. prišel cesar I^eopold v Ljubljano, da vzprejme poklo-nitev kranjske dežele. Plovili so tudi pod Ljubljano in dalje po Savi v južne kraje. Da so se ognili slapa pri Fužinah (Kaltenbrunn), napravili so leta 1738. ob strdni 810 m dolg prekop z zatvornicami. V našem stoletji pa se ta prekop ui več rabil, ampak prebivalci Sela in Vod mata so prevažali na težkih vozovih (parizarjih) blagd oil Zaloga do Ljubljane. To blagö razkladati in nakladati so imeli pravico zgolj Krakovčani, ki še sedaj nakladajo in razkladajo blagd, cariui podvrženo. Leta 1780. so izkopali Gruberjev prekop, da bi posušili barjč. V našem stoletji (leta 1840.) so za Ljubljanico stesali domači tesarji celd parnik (»Erzherzog Johann«), ki je bil 28 m dolg, 4 m širok in imel 14 konjskih sil. Do Vrhnike je potreboval 23 , ure. Ljubljančani so se s tem parnikom prav radi vozili do IJpe ali Podpeči ali k Sv. Ani ter tam napravljali razne veselice. Ali to veselje je trajalo le malo časa. Postranski potoki so uauesli veliko peska v strugo ljub-Ijaničino; nastale so prodine, ki so provzročale marsikaj nesreč. Zato so že leta 1850. opustili parnik, razdelili ga in na treh „parizarjih" odpeljali čez Ljubelj v Celovec. Ko so leta 1854. dogradili železnico z Dunaja v Trst, prestala je včlika plovitev po Ljubljanici. — Prav takd lepo in pregledno, kakor temeljito sestavljeno predavanje g. profesorja so poslušalci vzprejeli z glasno pohvalo.	A. Kaspret.
Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaji je izdalo tretje letno poročilo o svojem delovanji leta 1891. Društvo si je pridobilo prijateljstvo in sotrud-ništvo vseh odločilnih krogov, di, vse domovine. Slovenski škofje, slovenska delegacija v državnem zboru, deželni zastop sredine slovenskih dežel A, srednji stanovi vseh strok in pozivov brez ozira na pokrajino, katera jim je ožja domovina, vsi nahajajo med usta-novniki ali podporniki tega društva tudi svoja imena. Kavno ko so se završili računi za minulo leto, došla je odboru vest, da je stopil mestni zastop ljubljanski v vrsto društvenih ustanovnikov z vsoto sto gld. — V opravilnem izkazu za 1891. leto so navedeni ti-le dohodki: osnovna glavnica konci 1890. leta gld. 24i3'o6, doneski novih ustanovnikov gld. 450-—, Kotnikovo volilo gld. 1000 —, razpoložna glavnica konci 1890. leta gld. 21496, obednice, ostale za mesec prosinec 1891. leta, gld. 4*80, prispevki rednih Članov, podpornikov in dobrotnikov gld. 883-—, obresti glavnice gld. 92 40; skupaj so torej znašali dohodki gld. 5058 22. Ako se odštejejo troški v skupnem znesku gld. 1152*96, ostaue društvene imovine kouci 1891. leta gld. 3905 26. — Podpor se je razdelilo v minulem letu za gld. 974*— med 52 podpirancev v 196 slučajih, in sicer \ gotovini 68krat in v znamkah • obednicah 128-krat. Med podpirauci je bilo 2£ juristov, 11 filozofov, 5 medicincev. 1 slušatelj tehniške včlike šole in izjemoma 5 učencev živi-nozdravništva in 3 učenci akademije vpodabljajočih umetnostij. Vseh članov in dobrotnikov je bilo 117. Odbor tega prevažnega društva, katero kJtr najtopleje priporočamo imovitim Slovencem v blagohotno podporo, sestavljen je takd-le: predsednik g. Ivan Navratil, podpredsednika gg. dr. Fr. Simonič in dr. Friderik Ptoj; blagajnika gg. dr. Fran• čiiek Sedej in Jakop Pukl\ tajnika gg. Ivan Jereb in dr. Aarol Štrekelj; odborniki gg. dr. Alojzij Homan, Ivan Lnzar in dr. Matija Murko; revizorji gg. Peter IHačar, dr. VI. Globvčnik pl. Sorodolski in dr. Klement Seshun. — Darove vzprejema prvi društveni blagajnik g. dr. Frančišek Sedej, c. in kr. dvorni kapelan in ravnatelj v Augustincji na Dunaji, I, Augustinerstrasse 7.
O početku imen Sachsenfeld in Žalec. — Gospod A. Petriček, učitelj v Žalci, poslal nam je v ponatisek nastopni članek pokojnega Dav. Trstenjaka: V ustanovnem pismu novoklošterskem (Neukloster blizu Polzele) dto. 13. rožnika 1453 se omenja, da je po-kneženi grof celjski Friderik II. dal dominikauccin vinsko desetino pri Sv. Lovrenci pod
Sachsen wart o m. Sv. Lovrenc je podružnica farne cerkve sv. Pavla pri Prevolskem (na desnem bregu Savinje), v starih listinah se imenuje: St. Pauli exclesia prope L ie-benstein. (Beitr. /.ur Kunde steir. Gesch. <,)uell. VIII., 118, novoklošterska kronika v štajerskem deželnem arhivu.) Trdnjava Sachs en wart se imenuje pa že tudi za Otokara Pfcmyslovca; on je dal Neži, grofmji heunburski, to trdnjavo „zum Leibgedinge" leta 1270., kar je potrdil tudi ccsar Rudolf leta 1279. Slednjič se „Sachsen war t" nahaja v posestvu grofov celjskih do leta 1456. Kako je ta trdnjava končno razpala, ne povč nam zgodovina. Stala je južno od podružnice Sv. Lovrenca na prednjem rtu Ilrastnike. Ko je Karol Veliki uničil koroškosloveusko vojvodino, naseljeval je nemške plemiče po vsi deželi, iu ti so stavili silovite grade s pomočjo sužnih Slovencev, in tako je prišel tudi plemič „Sachse" v savinjsko dolino in si je sezidal grad „Sachsenwart", to je Sachsova stražarnica, iz katere je prežal na svoje robove podložnike. Pridevek „wart" ima več gradov, tako so plemiči „Plankh", svoj grad imenovali Planken war t. Sachse je bržkone prišel iz Saksonskega; najprej plemiče Sachse nahajamo v labodski dolini. Härtung de Sachs se imenuje že leta 1118. Iz te rodbine se je brez dvojbe jeden plemič naselil v savinjski dolini in postavil Sachsen wart. Ker se cerkva Sv. Petra v savinjski dolini imenuje exclesia s. Pauli in Saxcnthal (v listini z leta 1256.), in cerkev Sv. Miklavža pa paroehia s. Nicolai inSaxenfeld, sme se sklepati, da sta žalsko polje in šentpeterska dolina bili lastnini plemičev Sachs o v in po posestnikih dobili imeni. Nemško ime Sachsenfeld se je udomačilo pri uemški go-spodski iu v nemških kaucelijah, a domači slovenski prebivalci so kraju pravili, kakor se je velel pred prihodom nemških tlačiteljev.
Žalec. Razlaga pa se ime Žalec lahko iz dvojih debel in sicer: a) žal, starosl., ripa, breg, Ufer, v hrvaščini pa »žalo« označuje glarea, peščenato in kameničasto zemljo, kakeršna je na krajih vodd in morja, prod, debeli pesek. Oblika Žalec je diminutiv. b) Žal pa tudi označuje v staroslovenščini sepulerum, grobno jamo, pokopno jamo, grob. Kraj ob cesti nad žalskim trgom, kjer leži godovcljska cerkvena njiva, še ljudstvo sedaj imenuje „Na žaleh". Naj se sedaj in facie loci preišče, katera razklada bi bila priklad-nejša, ali po žal, ripa, glarea, ali pa po žal, sepulerum. ') Stari Trg 6. oktobra 1888.
Davorin Trstenjak.
»Hrvatski albume se bode imenovalo glasbeno delo, katero pripravlja za tisck ravnatelj »Glasbene Matice« g. prof. Fr. Gerbic. Ta album bode obsezal 25 samospevov za visoki glas s spremljevanjem klavirja in izide v treh zvezkih. Nekatere te skladbe so se že pele po raznih koncertih hrvaških; nekatere so bde tudi že natisnjene. Besede so zložili zlasti Harambašič, Suudečič, Senoa, Vukelič in Tmski.
Ne včm, koliko je upravičena beseda „žal" za „sepulerum". Sedaj je menda nikjer več ne rabijo v tcin pomenu. Morda se je razvil ta pomen zato, ker so stari ljudje svoje mrliče zakopavali tudi v pesek in žal, n. pr. v latčnski ddbi. Zdi se mi pa, da je prvotni pomen „žala" — „glarea, prod". Da se v hrvaščini tudi obala imenuje „žalo", to prihaja od tod, ker je na obali vedno mnogo obrušenegn proda. In s takim prodom je gotovo tudi napolnjeno žalsko polje, toda o kakih starinskih grobih blizu Žalca nisem mogel zvedeti ničesar. — Ignacij Orožen (Archidiaconat Saunien pg. 346) tolmači ime Žalec od ,,žal" — Ufer, Rain, in primerja to ime Brežicam. Tudi nemško ime Sachsenfeld izvaja isti zgodovinar od slovenskega .,Žalec, Žauc", češ, da so Nemci temu polju rekali najprej „Schauzenfeld" (izgovarjaj: Žauceufeld), a pozneje, ko jim pomen tega imena ni bil jasen, naredili so iz njega Sachsenfeld. Za to trditev govori posebno ta okolnost, da so Nemci kraj, trg krstili z imenom „Feld", kar bi sicer ne bilo mogoče, da jim je bil še jasen starejši i z niz „Schauzenfeld".	»S'. R.
Slovenska pravna terminologija. Društvo »Pravnik« se je nedavno obrnilo do pravosodnega ministra s prošnjo, da bi jeden izmed predlaganih sodnih uradnikov dobil šestmesečen odpust in v tem času uredil gradivo za terminološki slovar ter sestavil poročilo, o katerem bode sklepati posebni euketi. Druga prošnja je šla do deželnega zbora kranjskega, da bi se podpora 500 gld. za terminologijo ne izplačala šele, ko se terminologija izdd, nego takoj v društveno razpolago. Deželni zbor je, kakor je znano, ustregel tej prošnji.
»Slavorum carmina epica selecta.c Pod tem naslovom je izdal prof. dr. l\ Jagic nekatere narodne pesmi slovanske za svoje učence ob troških slovanskega seminara na dunajskem vseučilišči. V zbirki je po pet pesmij ruskih, bolgarskih, hrvaško-srbskih; po tri epiški-liriške: maloruske in češke, štiri poljske in jedna slovenska.
Slovanstvo ve svych zpčvech, ta znameniti zbornik, katerega izdaja g. I.udovik Kuba v Podebradih, obseza v najnovejšem svojem zvezku 62 hrvaških pesmij, prirejenih takd, kakor so bile prirejene pesmi drugih ndrodov slovanskih. Izdajatelj toži, da se veliko delo njegovo razprodaja jako slabo, tako da niti ne vč, kdaj izide prihodnji zvezek. Mi pri tej priliki opozarjamo na zbirko slovenskih pesmij g. Kube, o katerih se je strokovna kritika izrazila jako ugodno. Dobivajo se po gld. 440 v posebnem oddelku; prijatelji petja in pevska naša društva naj sežejo po njih!
»Svetem slovanskem«. Gospod Ludovik Kuba izdaja poleg slovanskih pesmij, o katerih poročamo zgoraj, zaniinljive potopise po deželah slovanskih. Na ogled imamo tretji zvezek tega dela, v katerem popisuje gosp. Kuba svoja potovanja po Črni Gori leta 1890. in 1892. V berilo je vtisnjenih več izvirnih slik; mimo tega izhajajo glasbene priloge. Lepo delo je vredno ohile podpore; dobiva pa se po vseh slovanskih knjigarnah, zvezek po 30 kr.
»Valjevske novine« (Valjevo je okrožno mesto v zapadni Srbiji) pišejo v svoji 63. številki lanskega leta zeld laskavo o Slovencih. »Slovenci so vrl, okreten ud rod, kateri zvesto čuva svoja ndrodna svojstva. Nemci so bili v novejši dobi zasadili svoje korenine mčdnje, ali v zadnjem času odbijajo Slovenci Nemce pod vodstvom svoje iute-ligencije na vseh postojankah. In dasi ta inteligencija po številu ni velika, vender je vredna vsake pohvale zaradi svoje delavnosti in svojega rodoljubja. Pazno in ljubeznivo spremljajo vsako gibanje in vedd za vsak le količkaj važni dogodek pri vseh Slovanih. »Sram me je bilo,« tako piše belograjski prof. Lazarevič, »ko sem spoznal iz razgovora s pojedinimi profesorji in učitelji, da Slovenci mnogo bolje poznajo naše razmerje in našo književnost nego mi njih.«
Zmaj Jovanovič. Skupščina srbska je dovolila slavnemu pesniku Jovanovitu 4000 dinarjev na leto za vse življenje; prav tolika vsota se je odločila tudi pisatelju Ljubomirit Nenadovitu, obema v znamenje, kakd čislajo Srbi njiju književna dela. Ndrod je navdušeno pozdravil ta ukrep nrfrodne skupščine.
Gunduličev spomenik odkrijejo prihodnje leto v Dubrovniku. Zvršil ga bode slavni hrvaški kipar Ivan Kendič v Trstu.
Spomenik Daničičev. Kipar Kendič je dovršil spomenik tega slavnega učenjaka srbskega, ki se postavi na Kalimegdanu v Belem Gradu.
Srbska opera. Vladislav Nikolajevir Slirski piše opero iz narodnega življenja srl)skega. Libreto si je zložil sam.
Nil AleksandroviČ Popov, slavni ruski učenjak, umrl je dnč 3. prosinca v Moskvi. Izmed mnogih drugih del imenujemo zlasli dve: ,,V. N. Tatiščev in njega
doba" ter „Rusija iu Srbija". 1'okojnik je bil član muogih slovanskih učenih društev, mimo tega je bil zaradi svojih zaslug imenovan za člana carske akademije v Peterburgu. Popov je mnogo potoval po zapadni Evropi in se tudi pomudil v Ljubljani. Na moskovskem vseučilišči je predaval o zgodovini ndrodov slovanskih; ta predavanja se baje izdadd v posebni knjigi.
Važne listine z vseučilišča dorpatskega. „Zlatd Praha" je poročala o znamenitih listinah, katere je našel knjižničar dorpatskega vseučilišča v skrinji, napolnjeni z duhlc-tami in starimi akti. Poleg latinski pisanih protokolov senata vscučiliškcga in računskih knjig iz poslednje polovice XVII. stoletja obsezajo te listine korespondeucijo švedskega vojvode in državnika Jakopa de la Gardie, med katero je 60 svojeročnih listov kralja Gustava Adolfa in dolga vrsta pisem raznih Švedskih vojvod in državnikov, potem pa obsežno korespondeucijo grofa Ivana Oxenstierne, sina slavnega Axela. Dočim so prvonavedene listine važne za razmerje med Rusko in Švedsko leta 1613. in za razmerje med Poljsko in Livonsko v letih 1627.—1629., Oxeustiernova korcspondencija do dobra pojasnjuje zgodovino westphalskega mirü, zakaj v nji je dokaj poročil Ivana Oxenstierne, ki se je udeleževal mirovnih pogajanj v Müustru iu Osnabriicku. — Vseh listin je preko 600; pisane so švedski, nemški, latinski, francoski in ruski. Knjižničar Kordt jih sedaj pridno proučuje, in takd je upati, da se učeni svet skoro seznani s temi listinami, ki so vsekakor jako znamenite za zgodovino severne Evrope v XVII. stoletji.
Stoletnica Rossinijeva. Dnč 29. svečana je bilo ravno sto let, odkar se je porodil slavni skladatelj italijanski, Giachino Rossini, „labod pczarski." Rossini se je že v iS. letu svoje dobe bavil z gledališčem, tri leta pozneje pa ie bil ljubljenec občinstva, katero se je čudilo njega operam „Tankrcd" in ,,Italijani v Algiru". V 23. letu dobe svoje je zložil v trinajstih dneh opero „Seviljski brivec", pozneje pa še dolgo vrsto drugih oper, izmed katerih slovč zlasti „Otclo", „Armida", Mahomet", najliolj pa „Viljem Teli", katerega je zložil v Parizu leta 1829. Natd Rossini ni več pisal oper, pač pa je leta 1841. zložil sloveči svoj „Stahat mater". Pokojno je živel s soprogo, bivšo pevko Izabelo Colbrand, v Passvji pri Parizu, kjer je umrl leta 1868. Pred nekaj leti so prenesli njega truplo v rojstveno mesto Pesaro. V spomin Rossiuijeve stoletnice so po vseh večjih gledališčih predstavljali ali popolne opere tega slavnega skladatelja ali nekatere odlomke njegovih glasbenih del.
Levstikovi zbrani spisi, liaš pred sklepom denašnje številke srno prejeli Levstikovih zbranih spisov tretji zvezek, ki obseza: Povesti, pravljice in pripovedke; potopise; zgodovinske spise, in končno književno zgodovinske spise. O svojem času priobčimo tudi o tem zvezku obširneje poročilo iz peresa g. prof. V. Bcžka.
Listnica. Zaradi pičlega prostora odgovorimo nekaterim pošiljateljem pesniškega gradiva šele prihodnjič.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta i gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »NKrodna Tiskarna« Gospodske ulice št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Ndrodna Tiskarna« v Ljubljani.