AGROEKOLOGIJA S PRIMERI AGROEKOLOŠKIH PRAKS Uredila Andreja Borec Agroekologija s primeri agroekoloških praks Uredila Andreja Borec Maribor, marec 2021 Naslov Agroekologija s primeri agroekoloških praks Title Agroecology with Examples of Agroecology Practices Urednica Editor Andreja Borec (Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede) Avtorji Andreja Borec, Mateja Muršec, Janko Skok, Sonja Škornik, Martina Robačer, Authors Martina Bavec in Ivica Zdrilić Recenzija Franc Bavec (Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede) Review Boris Kryštufek (Prirodoslovni muzej Slovenije) Jezikovni pregled Language editing Mojca Grarantini Tehnična urednika Štefan Masič (Univerzitetna knjižnica Maribor) Technical editors Jan Perša (Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba) Oblikovanje ovitka Cover designer Štefan Masič (Univerzitetna knjižnica Maribor) Grafike na ovitku Cover graphics Sidmay Design. Flat icons set 26 - farm and farming. Digital image. 2020. Grafične priloge Graphic material Avtorji Založnik Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba Published by Slomškov trg 15, 2000 Maribor, Slovenija https://press.um.si, zalozba@um.si Izdajatelj Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Co-published by Pivola 10, 2311 Hoče, Slovenija https://www.fkbv.um.si, fkbv@um.si Izdaja Edition Prva izdaja Izdano Published at Maribor, marec 2021 Vrsta izdaje Publication type E-knjiga Dostopno na Available at https://press.um.si/index.php/ump/catalog/book/541 © Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba CIP - Kataložni zapis o publikaciji / University of Maribor, University Press Univerzitetna knjižnica Maribor Besedilo/ Text © Avtorji in uredniki 2021 631.95(082)(0.034.2) To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje AGROEKOLOGIJA s primeri agroekoloških praks [Elektron-avtorstva 4.0 Mednarodna. / This work is licensed under the Creative ski vir] / uredila Andreja Borec. - 1. izd. - E-knjiga. - Maribor : Commons Attribution 4.0 International License. Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2021 Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno Način dostopa (URL): https://press.um.si/index.php/ump/ reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in preV spomin in ljubezen moji mami Marjani! catalog/book/541 delava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. ISBN 978-961-286-433-0 (pdf) Vsa gradiva tretjih oseb v tej knjigi so objavljena pod licenco Creative Commons, razen če to ni navedeno drugače. Če želite ponovno upora-doi: 10.18690/978-961-286-433-0 biti gradivo tretjih oseb, ki ni zajeto v licenci Creative Commons, boste morali pridobiti dovoljenje neposredno od imetnika avtorskih pravic. COBISS.SI-ID 52744195 https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/ ISBN 978-961-286-433-0 (pdf) DOI https://doi.org/10.18690/978-961-286-433-0 Cena Price Brezplačni izvod Odgovorna oseba založnika For publisher prof. dr. Zdravko Kačič, rektor Univerze v Mariboru Citiranje Attribution Borec A., (2021). Agroekologija s primeri agroekoloških praks. Maribor: Univerzitetna založba. doi: 10.18690/978-961-286-433-0 ZAHVALA Ta monografija ne bi bila mogoča brez čudovitih fotografij Gregorja Domanjka, Stanke Dešnik, Mojce Podletnik, Jureta Novaka, Martine Robačer in Martine Bavec. Posebna zahvala in hvaležnost Štefanu Masiču za njegov trud, predanost in prilagodljivost s čimer je poskrbel, da je bilo ustvarjanje monografije prijetno doživetje. VSEBINA PREDGOVOR ................................................................................................................................................................................ 1 Andreja Borec KMETIJSKI PROIZVODNI SISTEMI V SPREMINJAJOČEM SE SVETU ...........................................................3 Andreja Borec TRAJNOSTNI RAZVOJ IN TRAJNOSTNO KMETIJSTVO ....................................................................................... 11 Andreja Borec AGROEKOLOGIJA: PREGLED, NAČELA IN PRAKSE ..............................................................................................21 Andreja Borec VPLIV OBDELAVE TAL NA TALNO BIOTO IN SEKVESTRACIJO OGLJIKA ..............................................45 Mateja Muršec ŽIVINOREJA V PROSTORU IN ČASU ............................................................................................................................ 65 Janko Skok CILJNO USMERJENI UKREPI KMETIJSKE POLITIKE ZA OHRANJANJE BIODIVERZITETE .............................................................................................................................83 Sonja Škornik PREKRIVNI POSEVKI .............................................................................................................................................................95 Martina Robačer, Martina Bavec VZPOSTAVITEV LOKALNEGA TRGA MALIH KMETIJSKIH PRIDELOVALCEV S STRATEGIJO RAZVOJA TURISTIČNIH DESTINACIJ ...................................................109 Ivica Zdrilić PREDGOVOR Andreja Borec Kmetijstvo ostaja glede rabe površin, proizvodnje krme in hrane ter stopnje zaposlenosti med najpomembnejšimi gospodarskimi dejavnostmi. Od drugih gospodarskih panog kmetijstvo, skupaj z gozdarstvom in ribištvom, loči tesna povezanost z biološkimi procesi in rabo naravnih virov, kot so tla, voda in atmosfera. V kolikšnem obsegu in na kakšen način so naravni viri v kmetijstvu izkoriščeni, temelji na ekonomskih pogojih, stopnji znanstvenih in strokovnih znanj ter ne nazadnje tudi na političnem sistemu. Ti dejavniki lahko bodisi zavirajo določeno vrsto kmetijske dejavnosti v sicer ugodnem naravnem okolju bodisi stimulirajo katero od dejavnosti v marginalnem oz. neugodnem naravnem okolju. Kljub temu naravni viri ostajajo najpomembnejši dejavniki, ki določajo, katere površine je v danem trenutku možno najbolje uporabiti in zaradi njih kmetijstvo še vedno sodi med najbolj nepredvidljive gospodarske dejavnosti. Kmetijstvo kot veda je zelo raznoliko — posega in prepleta se z mnogimi drugimi vedami, kot na primer ekonomijo, sociologijo in tehniko. Prav tako kot ostale znanstvene vede se je tudi kmetijstvo v svojem razvoju specializiralo, posamezne discipline so se med seboj ločile ter razvi-jale samostojno: botanika, zoologija, pedologija, klimatologija idr. Vsaka vsaka od njih je prispevala k razvoju teorije in prakse v kmetijstvu. Ko so se v zadnjih nekaj desetletjih začele pojavl-jati okoljske posledice nekaterih kmetijskih praks, je v kmetijstvu vse pomembnejša ekologija. Raziskave v kmetijstvu so se začele usmerjati v trajnostno pridelavo hrane in krme, kakovost okolja in različnih načinov spodbujanja zdravih agroekosistemov. Takšni novi razisko valni pristopi, ki so se trudili premostiti vrzel med ekologijo in agronomijo, so presegli tradicionalne prakse, ki so temeljile na ustvarjanju najvišjega možnega pridelovalnega donosa. Na podlagi novih raziskav in spoznanj v kmetijstvu in ob upoštevanju ekoloških načel pri načrtovanju in upravljanju agroekosistemov se je kot znanstvena disciplina vedno bolj uvel-javljala agroekologija, njeno eksponentno rast lahko opazujemo še danes. V zadnjih letih lahko torej opazujemo usmerjanje raziskav k vedno večjemu poudarku na trajnosti proizvodnje hrane in krme, na zagotavljanju dolgoročne kakovosti narav nih virov, stabilnosti agroekosistemov in ustvarjanju medsebojnega sodelovanja med socialno, ekonomsko in ekološko funkcijo kmetijstva. Agroekologija danes presega enodimenzionalni pogled na agroekosisteme. Za to so ob znanstvenih raziskavah zaslužne praktične rešitve in veščine, kot na primer opuščanje industrijske živinoreje in prehod k sonaravni, živalim prilagojeni reji, ublažitev dolgoročne degradacije tal z ohranitvenimi tehnikami obdelave tal, zmanjšanje uporabe pesticidov z izkoriščanjem biotičnih interakcij, ustvarjanje koristnih sinergizmov med organizmi, ki agroekosistemom omogočajo, da ostanejo ali se vrnejo v prirojeno stanje naravne pestrosti in stabilnosti. Andreja Borec: Predgovor 1 Namen te knjige je ponazoriti, kako temeljna načela agroekologije delujejo v različnih kmetijskih okoljih in kako jih je mogoče uporabiti pri reševanju praktičnih primerov. Prvi del knjige je namenjen bolj teoretičnemu razumevanju razvoja agroekoloških pristopov, prikazu temeljnih načel in različnih agroekoloških praks na nivoju pridelovalnih sistemov in kmetijske krajine. V drugem delu knjige smo skušali izpostaviti praktične primere agroekoloških praks različnih kmetijskih okolij in disciplin. Čeprav ni bilo mogoče zajeti vseh pomembnih agroekoloških vidikov v kmetijstvu, upamo, da bo knjiga zagotovila osnovni vpogled v načela, vzorce in metodologijo za vključitev agroekologije v različne kmetijske prakse in bo ustrezen učni pripomoček za študente ali priročno branje KMETIJSKI PROIZVODNI SISTEMI V za strokovno ali drugo širšo javnost. SPREMINJAJOČEM SE SVETU Andreja Borec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Slovenija andreja.borec@um.si, ISBN: 978-961-286-433-0 (pdf), DOI: https://doi.org/10.18690/978-961-286-433-0.1 Povzetek Povečanje proizvodnje hrane v obdobju zelene revolucije je posledica znanstvenega napredka, novih tehnologij in mehanizacije, razvoja novih sort poljščin, uporabe pesticidov in gnojil ter gradnje velikih namakalnih sistemov; rezultat tega pa znatno povečanje proizvedenih kalorij na hektar. Višja proizvodnja nujno ne pomeni tudi povezovanja vseh prednosti intenzivnega kmetijstva. Danes so kritike zelene revolucije številne: pregled številnih študij je pokazal, da je le-ta povzročila neuravnotežene koristi in povečala neenakost dohodka. Zato sedanji kmetijski sistemi potrebujejo temeljito preobrazbo z vidika okoljskega, socialno-ekonomskega in tudi zdravstvenega stanja ljudi. Sedanja družba je torej pred pomembno nalogo: združiti najnovejše tehnologije, omogočiti participativne modele odločanja in obravnavati kmetijske sisteme kot kmetijske ekosisteme. Ključne besede kmetijstvo, produktivnost, intenzivno kmetijstvo, zelena revolucija, naravni viri Uvod V drugi polovici dvajsetega stoletja je kmetijstvo zelo uspešno zadovoljevalo naraščajoče povpraševanje prebivalstva po hrani. Donosi primarnih pridelkov, kot sta pšenica in riž, so se na svetovni ravni močno povečali, cena hrane se je znižala. Stopnja povečanja pridelkov je bila v koraku z rastjo prebivalstva, svetovna lakota se je nekoliko zmanjšala. Takšno povečanje proizvodnje hrane je bilo predvsem posledica znanstvenega napredka, novih tehnologij in mehanizacije, razvoj novih sort poljščin, uporabe pesticidov in gnojil ter gradnje velikih namakalnih sistemov; rezultat tega pa znatno povečanje proizvedenih kalorij na hektar. Optimalna uporaba teh ukrepov, materialov in strojev je torej omogočala znatno večje donose pridelka na enoto kmetijske površine kot nekdanje tradicionalno kmetijstvo. Takšen način kmetijstva potrebuje manj kmetijskih površin za ustvarjanje podobnega pridelka. Podatki različnih virov kažejo, da lahko na nekaterih območjih danes proizvedemo skoraj trikrat več žita kot leta 1961 (Altieri in Nicolls, 2012). Povečan pridelek je lahko posledica povečanega pridelka nekega območja ali pa povečanja pridelovalnih površin. V razvitejših državah je bilo povečanje produktivnosti od začetka intenzivnega kmetijstva bolj povezano s povečanjem donosov kot s povečevanjem površin, v nekaterih delih sveta, predvsem v podsaharski Afriki, pa je bila produktivnost povezana v glavnem s povečanjem pridelovalnih površin (Altieri in Nicolls, 2012). 2 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Kmetijski proizvodni sistemi v spreminjajočem se svetu 3 Kemični nadzor škodljivcev Proizvodnja žit Na velikih monokulturnih površinah k škodljivcem prištevamo organizme, ki jedo rastline, +200% Donos žit plevel, ki moti rast rastlin, in bolezni, ki upočasnjujejo rast rastlin ali živali in lahko celo povzročijo njihov propad. Pravilna uporaba sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev je zago- +150% tovila učinkovit in relativno enostaven način nadzora nad škodljivci. Prebivalstvo Namakalne tehnologije +100% Z oskrbo pridelkov z vodo v času suše ali v delih sveta, kjer naravne padavine ne zadoščajo za gojenje večine pridelkov, je namakanje močno povečalo oskrbo s hrano. Črpanje vode iz +50% podzemnih vodnjakov, gradnja akumulacij in distribucijskih kanalov ter preusmerjanje rek so izboljšali donos in povečali površino razpoložljivih kmetijskih zemljišč. Površine za proizvodnjo žit 0%1961 1970 1980 1990 2000 2010 2014 Genetska manipulacija Kmetje že od začetka pojava kmetijstva izbirajo in žlahtnijo rastline in živali glede na želene last-1961 2017 nosti. Razvoj hibridnega semena, ki se je pojavil v obdobju zelene revolucije in pri katerem se semena pridelkov združijo, da bi ustvarili bolj produktivno potomstvo, je bila ena najpomembnejših Slika 1. Spremembe v proizvodnji in donosu žit, rasti prebivalstva in velikosti kmetijskih strategij intenzivnega kmetijstva. Gensko inženirstvo je začelo razvijati molekularne tehnike, površin, posejanih z žiti med leti 1961 in 2014 (FAOSTAT, 2020) ki selektivno vnašajo genetske informacije iz enega organizma v drugega, pogosto tudi iz zelo različnih organizmov, s ciljem izkoristiti njihove posebne uporabne lastnosti. Slika 1 prikazuje indekse gibanja pridelka žit, donosa in velikosti pridelovalnih površin ter gibanja rasti prebivalstva, izmerjenih od leta 1961 (t. j. 1961 = 100) v svetovnem merilu. Od leta 1961 do 2014 Zelena revolucija se je svetovna proizvodnja žit povečala za več kot 200 odstotkov. Če to povečanje primerjamo z rastjo prebivalstva, ki se je v istem obdobju povečalo le za okoli 130 odstotkov, vidimo, da je svetovna Začetke zelene revolucije pogosto pripisujejo Normanu Borlaugu (1914—2009), ameriškemu proizvodnja žit naraščala precej hitreje kot rast prebivalstva. Proizvodnja žit na osebo se je v času znanstveniku, ki je v 40. letih prejšnjega stoletja raziskoval v Mehiki in razvil nove sorte intenzivnega kmetijstva povečala, prav tako je naraščala svetovna populacija. Malo manj izrazito pšenice, odporne na bolezni. Nove sorte, njihovo specializirano gojenje ter nove meha-je povečevanje kmetijskih površin. Te so se v svetovnem merilu od 1961 do 2014 povečale “le” za nizirane kmetijske tehnologije so omogočile, da so uspeli proizvesti več pšenice, kot je približno 20 %, kar pomeni, da danes uporabljamo manj kmetijskih površin na osebo kot nekoč. bilo potrebno za samooskrbo, Mehika je tako do šestdesetih let prejšnjega stoletja postala izvoznik, pred uporabo teh sort je država uvozila skoraj polovico pšenice. Zaradi uspeha ze-Obdobje razcveta intenzivnega ali industriskega kmetijstva (s ciljem pridobiti čim večji lene revolucije v Mehiki so se njene tehnologije v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega pridelek in doseči največji možni dobiček) se pogosto omenja kot zelena revolucija. V začetku stoletja širile po vsem svetu. ZDA so na primer v 40. letih uvažale približno polovico svoje (natančno letnico je težko zapisati, različni avtorji navajajo letnice od 20 do 60 let prejšnega pšenice, po uporabi tehnologij zelene revolucije v petdesetih letih prejšnjega stoletja, so stoletja) je zelena revolucija povzročila velik uspeh. Temeljila je na šestih osnovnih praksah, prav tako postale izvoznik. Nove sorte in njihova specializirana raba so po pšenici sledile od katerih sicer vsaka samostojno prispeva k večji produktivnosti, združene v sistem kmeto-tudi pri drugih kmetijskih kulturah (Briney, 2020). vanja postanejo soodvisne in krepijo potrebo po medsebojni uporabi (Gliessman, 1998). Intenzivna obdelava tal Zelena revolucija kot simbol intenzivnega kmetijstva je temeljila na predpostavki, da bosta Tla se v večini sodobnih kmetijskih sistemov obdelujejo globoko, v celoti in redno. Za izvajanje voda in energija za intenzivno kmetijstvo vedno na voljo, podnebje pa bo ostalo stabilno te prakse je bilo razvite ogromno specializirane težke kmetijske mehanizacije. Tla po takšni in se ne bo spreminjalo. Proizvodnja sintetičnih gnojil, kemični nadzor škodljivcev, uporaba obdelavi so zrahljana, voda bolje odteka, korenine se hitreje razvijajo, semena lažje klijejo. kmetijske mehanizacije in namakalne tehnologije namreč temeljijo na neobnovljivih in vedno dražjih fosilnih gorivih. Uporaba prej omenjenih praks intenzivnega kmetijstva prav tako Uporaba sintetičnih gnojil pomembno prispeva k emisijam toplogrednih plinov (Position paper on Agroecology, 2019). Z uporabo sintetičnih kemičnih gnojil se lahko pridelek bistveno poveča. Sintetična gnojila so Ocenjeno je (Brown, 1998), da sta kmetijski in prehrambeni sektor od proizvodnje gnojil do sorazmerno enostavna za izdelavo, prevoz in uporabo. Proizvodnja sintetičnih gnojil se je od pakiranja hrane odgovorna za tretjino vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek konca druge svetovne vojne povečala od pet do deset krat. V tekoči ali zrnati obliki oskrbujejo na globalni ravni (IFOAM Position paper, 2019). rastline z lahko dostopnimi in ustreznimi količinami več osnovnih rastlinskih hranil. Intenzivno kmetijstvo s prekomerno obdelavo je povzročilo propadanje tal, izgubo organske Monokultura snovi, zbijanje tal ter erozijo zaradi vode in vetra. Velike monokulturne površine so še posebej Kadar na velikih površinah gojimo samo eno vrsto kmetijske rastline, imenujemo to mo-nagnjene k uničujočim izbruhom škodljivcev. Ti se pogosto pojavijo, ko škodljivci naletijo na nokultura. Z monokulturo racionaliziramo gojenje, setev semen, zatiranje plevela in spravilo veliko, enotno območje ene vrste poljščin. Vse to zahteva stalno uporabo fitofarmacevtskih pridelka. Poveča se obseg dobička na enoto površine. Z monokulturo se spodbuja tudi uporaba pripravkov. Če se ta prekomerno uporabljajo, se izcejajo iz zemlje v bližnje površinske ali ostalih osnovnih praks. podzemne vode. 4 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Kmetijski proizvodni sistemi v spreminjajočem se svetu 5 Slika 4. Intenzivna kmetijska površina v SV Sloveniji, kjer so opazne po sledice nesonaravno urejenega vodotoka (Borec, 2010) Slika 2. Intenzivni oljčni nasadi v pokrajini Jaen (Španija) v velikosti pol miljona hektarjev so Povečanje produktivnosti torej ne pomeni nujno tudi povezovanja vseh prednosti intenzivnega največji antropogeni “gozd” na svetu (Field, Olive. Spain. Photograph. 2020) kmetijstva. Danes so kritike zelene revolucije številne: pregled 300 študij je pokazal, da je v več kot 80 % le-ta povzročila neuravnotežene koristi in povečala neenakost dohodka (Smith in sod., 2017). Intenzivno kmetijstvo je postalo tudi velik porabnik vodnih virov in tako prekomerna raba, izčrpavanje zalog vodnih virov, onesnaževanje (fizikalno, kemično, biološko) vodnih teles po-Obremenjevanje okolja, kot posledica intenzivnega kmetijstva in čas zelene revolucije, je z stajajo vse preveč pogosto. Uporaba hibridnih semen veliko prispeva k izgubi genske razno-leti postajalo vse hujše, zato so se pojavila močna in upravičena nasprotovanja intenzivnemu likosti in povečanemu tveganju za velik izpad pridelka. Njihova uporaba, ki prispeva ohran-načinu kmetijstva. janju visokega pridelka, pomeni tudi večjo odvisnost od drugih praks intenzivnega kmetijstva. Podatki o biotski raznovrstnosti kažejo, da je intenzivno kmetijstvo pomemben dejavnik, ki Združeni narodi so opozorili, da bo rodovitna zemlja, če bomo z njo še naprej tako ravnali vodi k izgubi biotske raznovrstnosti na genetskem, vrstnem in ekosistemskem nivoju; upad kot doslej, izginila v 60 letih in da je prišel čas, ko se moramo spoprijeti s posledicami inten-opraševalcev dodatno zmanjšuje pridelovalni donos (Aubert, 2019). zivnega kmetovanja. Podobne negativne trende o vlogi in pomenu intenzivnega kmetijstva za obremenjevanje okolja in končno tudi za kakovost pridelane hrane danes navajajo številne študije in posamezniki. Toplogredni plini Kmetijske površine Sveža voda Evtrofikcija Biotska raznovrstnost 26 % globalnih emisij 50 % kmetijskih površin 70 % sveže vode 78 % evtrofikcija oceanov 94 % svetovne toplogrednih plinov brez puščav in zaledenelih porabi kmetijstvo in sladkih voda zaradi biomase sesalcev površin kmetijstva zavzema živinoreja Slika 3. Intenzivna živinoreja med kmetijskimi sistemi najbolj prispeva k izpustu toplogrednih plinov (Reinsten, Mark. Ingalls Feed Yard. Photograph. 2014) Pomembna kritika intenzivnega kmetijstva je neupoštevanje lokalnih okoljskih razmer, ki se spreminjajo v času in prostoru, čemur se večinoma ni prilagodil kultivar gojenih rastlin. V knjigi Agricultural Systems (2017) Kanyama-Phiri piše, da intenzivni kmetijski sistemi pogosto niso upoštevali prioritet pridelovalcev lokalnega znanja in so večinoma delovali od zgoraj navzdol. Z vidika socio-ekonomskih učinkov je intenzivno kmetijstvo vseskozi podpiralo razvoj in širitev velikih kmetij. Ta trend je v kmetijski politiki EU prisoten še danes: samo 20 % kmetij prejema 80 % vseh subvencij v okviru skupne kmetijske politike (SKP). Med letoma 2003 in 2013 je več kot SM 25 % kmetij v EU izginilo. Danes vsake 3 minute preneha s kmetovanjem ena kmetija in le 11 % evropskih kmetij vodijo kmetje mlajši od 40 let (Eurostat, 2018). Slika 5. Globalni vplivi kmetijstva in pridelave hrane na okolje (povzeto po Ritchie, 2019) 6 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Kmetijski proizvodni sistemi v spreminjajočem se svetu 7 Slika 5 prikazuje najpomembnejše spremembe okoljskih prvin, katerih vzrok je kmetijstvo 11. IFOAM EU GROUP (2019). Position paper on agroecology. Organic and agroecology: working in pridelava hrane. Najbolj obremenjena je biotska raznovrstnost, saj danes 94 % svetovne to transform our food system. IFOAM. biomase sesalcev (brez ljudi) predstavlja živinoreja. Od 28.000 vrst, za katere je na Rdečem 12. IPESFOOD. (2019). Towards a Common Food Policy for the European union. The Policy seznamu IUCN ocenjeno, da jim grozi izumrtje, je kmetijstvo in ribogojstvo navedeno kot reform and Realignment that is required to build Sustainable food systems in Europe. grožnja za 24.000 vrst. Na drugem mestu je evtrofikacija globalnih oceanov in sladkih vod, Report. IPES-Food panel. katere 78 % odpade na kmetijstvo. Delež rabe sveže vode v kmetijstvu na globalni ravni obsega 13. Kanyama, P. G., Wellard, K., Snapp, S. (2017). Reinventing Farming Systems. V: Snapp S., 70 %, delež kmetijskih površin pa 50 % vseh razpoložljivih globalnih površin (brez površin Pound, B. Agricultural Systems. Agroecology and Rural Innovation for Development. El-pokritih z ledom in puščav). Kmetijstvo in pridelava hrane k skupni količini proizvedenih sevier Academic press. toplogrednih plinov globalno prispeva 26 % (Ritchie, 2019). 14. Ritchie, H. (2019). What are the environmental impacts of food and agriculture? Dosto-pono na: https://ourworldindata.org/ (CC BY 4.0). Dejstvo je, da sedanji kmetijski in prehranski sistemi potrebujejo temeljito preobrazbo z vi-15. Smith, A., Snapp, S., Chikowo, R., Thorne, P., Bekunda, M., Glover, J. (2017). Measuring sustain-dika zaskrbljujočega okoljskga, socialno-ekonomskega in tudi zdravstvenega stanja ljudi. (IPES able intensification in smallholder agroecosystems: A review. Global Food Security Vol. 12. Food, 2019). Glede vplivov na človekovo zdravje se danes zaradi neustreznih živil, sodobnega načina življenja in neustreznih prehranskih dijet pri mnogih populacijah pojavlja predvsem pomanjkanje mikrohranil. Obilje hrane z malo prehranskih koristi lahko povzroča prehransko revščino oz. tako imenovano “skrito” lakoto, kar pomeni, da imajo porabniki dovolj hrane glede na potrebne kalorije, vendar živila ne ustrezajo njihovim potrebam (Benton in sod., 2019; Drewnowski, 2005). Družba je torej pred pomemembno nalogo: združiti najnovejše tehnologije, omogočiti participativne modele odločanja in obravnavati kmetijske sisteme kot kmetijske ekosisteme. Prizadevanja za te izzive segajo že v 70 leta prejšnjega stoletja, ko se je pojavilo tako imenovano gibanje za kmetijstvo, sledila pa so jim mnoga okoljska in gibanja za človekove pravice, danes pa se najpogosteje izražajo v paradigmi trajnostnih ciljev in v različnih alternativnih oblikah kmetijskih proizvodnih sistemov. Literatura 1. Altieri, M. A. (2015). Agroecology: key concepts, principles and practices. Conference: Two International short courses organized by TWN in Asia and Africa. 2. Altieri, M. A., Nicholls, C. I. (2012). Agroecology Scaling Up for Food Sovereignty and Resiliency. V: Lichtfouse, E. Sustainable Agriculture Reviews. Springer. 3. Aubert, P. M., Schwoob, M. H, Poux, X. (2019). Agroecology and carbon neutrality in Europe by 2050: what are the issues? Findings from the TYFA modelling exercise, Dostopno na: https://www.iddri.org/sites/default/files/PDF/Publications/Catalogue%20Iddri/ Etude/201904-ST0219-TYFA%20GHG_0.pdf. 4. Benton, T. et al. (2019). The paradox of productivity: agricultural productivity promotes food system inefficiency. Global Sustainability. Vol 2. Dostopno na: https://doi.org/10.1017/ sus. 2019.3. 5. Britney, A. (2020). History and Overview of the Green Revolution How agricultural practices changed in the 20th century https://www.thoughtco.com/green-revolution-overview-1434948. (pridobljeno, avgust 2020). 6. Brown, L. R. (1998). Struggling to Raise Cropland Productivity. In State of the World: 1998, eds. Lester Brown, Christopher Flavin, and Hilary French. New York: W.W. Norton and Company. 7. Drewnowski, A. (2005). Concept of a nutritious food: toward a nutrient density score. The American Journal of Clinical Nutrition, Vol 82. Dostopno na: https://doi.org/10.1093/ ajcn/82.4.721. 8. EUROSTAT. Agriculture, forestry and fishery statistics. 2018 edition. European Union, 2018. 9. FAOSTAT (2020) Crops http://www.fao.org/faostat/en/#data/QC (pridobljeno 2020). 10. Gliessman, S. R. (1998). Agroecology: Ecological Processes in Sustainable Agriculture. Chel-sea, MI: Ann Arbor Press. 8 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Kmetijski proizvodni sistemi v spreminjajočem se svetu 9 TRAJNOSTNI RAZVOJ IN TRAJNOSTNO KMETIJSTVO Andreja Borec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Slovenija andreja.borec@um.si, ISBN: 978-961-286-433-0 (pdf), DOI: https://doi.org/10.18690/978-961-286-433-0.2 Povzetek Cilj trajnostnega razvoja je doseganje ravnovesja med okoljsko, gospodarsko in družbeno trajnostjo. Trajnostno kmetijstvo, glede na splošno definicijo trajnosti, razumemo kot okolju prijazno oziroma neškodljivo z vidika rabe naravnih virov, ekonomsko upravičeno, družbeno podprto ter konkurenčno. Čeprav se je zanimanje za trajnostno kmetijstvo pojavilo po vsem svetu, se motivacija za udejanjanje razvoja trajnostnega kmetijstva razlikuje glede na politični, ekološki in družbenoekonomsko ozračje posamezne države ali regije. Za doseganje ciljev trajnostnega kmetijstva služijo različne kmetijske tehnike in prakse, načela pa izhajajo iz agroekologije. Definicije in načela trajnostnega kmetijstva ne pomenijo kaj dosti, če trajnosti ne moremo ovrednotiti. V ta namen je danes uveljavljena uporaba indikatorjev oz. kazalcev trajnostnega razvoja, ki nam pomagajo tudi pri oblikovanju okoljske in kmetijske politike. Ključne besede trajnostni razvoj, trajnostno kmetijstvo, agroekologija, vrednotenje, indikatorji Uvod Zametki trajnosti segajo daleč v preteklost, ko so ljudje umerjali svoje življenje z mislijo za zanamce, ko beseda “trajnost” in pojem “trajnostni razvoj” še nista bila v rabi, ampak so ljudje preprosto le trajnostno živeli. Proti koncu prejšnjega tisočletja je izraz “trajnost” postal splošno vodilo za človekov razvoj. Njegov uspeh izhaja iz razmišljanj o osnovnih eksistencialnih problemih človeštva, vse večje zaskrbljenost izkoriščanja naravnih virov in gospodarskega razvoja na račun okolja. Med prve splošno znane zapise ideje o trajnostnem gospodarjenju se omenja knjiga nemškega rudarskega upravitelja Hansa Carla von Carlowitza Silvicultura Oeconomica, natisnjena leta 1713, katere naslov bi lahko prevedli v “Ekonomično gojenje gozda”. Hans Carl von Carlowitz je na podlagi svojih spoznanj začel obširno razpravo o gozdarstvu, saj sta v tistem času intenzivno rudarstvo in taljenje srebrove rude zahtevala veliko lesa, nenačrtno gospodarjenje z gozdovi in pretirane sečnje so povzročale izginotje gozda v okolici rudnikov. Po njegovem načelu se ne bi smelo posekati več, kot v gozdu priraste. Značilen stavek te knjige je: “Ker so drevesa in gozdovi trajno bogastvo domovine, bi bilo sramotno opustiti gojenje gozda”. Najstarejši doslej znani dokument, ki obravnava vse vidike trajnostnega ravnanja na območju Slovenije je srednjeveški piranski statut, ki obravnava trajnostno preskrbo mesta z drvmi iz panjastih gozdov — od predpisanega načina izkoriščanja do natančno določenega časa, ob-10 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Trajnostni razvoj in trajnostno kmetijstvo 11 sega in nadzora nad njim, kar kaže na takratno veliko pomanjkanje in pomen lesa. Kasnejši Mednarodni vpliv tega poročila, ki je bil okrepljen s takratnimi številnimi okoljskimi nesrečami, pomemben mejnik je Flameckov gozdnogospodarski načrt za Trnovski gozd iz leta 1771, ki mu je bil ogromen. Takrat opredeljena in zapisana definicija trajnostnega razvoja, ki še vedno niti v evropskem gospodarjenju z gozdom ni enakega. Ne le da vsebuje vse elemente sodobnega velja za najbolj razširjeno definicijo, pomeni neke vrste prelomnico in ga opisuje kot: „Razvoj, gospodarskega načrta, avtor že takoj v uvodu zapiše, da je namen načrta omogočiti sečnjo “na ki zadovoljuje potrebe sedanjosti in ne ogroža možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih ro-večne čase.” Podobne izjave ne poznamo še dolgo kasneje, ne v gozdarskem načrtu ne v načrtu dov“. Te “potrebe” niso le gospodarsko zanimanje, temveč tudi okoljski in socialni imperativi, upravljanja s kakšnim drugim obnovljivim naravnim virom (spletni vir 1). ki podpirajo svetovno blaginjo. Trajnostni razvoj je opisan glede treh področij, dimenzij ali stebrov, in sicer okolja, gospodarstva in družbe. V obdobjih, ki so sledila, zlasti v obdobju industrijske revoulcije in pojava meščanstva, je bila zlata doba trajnostne samozadostnosti prekinjena. V imenu ideje „napredka“ se je zlasti krepi-Ta opredelitev trajnostnega razvoja je svetovno veljavo dobila leta 1992 na Konferenci Združenih lo izkoriščanje družb v nerazvitih delih sveta in pustošenje biosfere. Razširjati se je začela vla-narodov v Riu de Janeiru, s sporočilom: „potrebne spremembe bomo dosegli le s preobliko-davina prostega trga. Takratna obljuba o linearnem in nenehnem izboljševanju človekovega vanjem svojega odnosa in vedenja“. Svetovni vrh leta 1992 je bil prelomnica za odločno post-razvoja se je izkazala za mit o napredku, saj je bolj kot na človeških potencialih in omejitvah avljanje okoljskih in socio-ekonomskih razvojnih vprašanj v središče javnega zanimanja. Na temeljila na njihovih potrebah (Pisani, 2006). tem svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju so bili položeni temelji za številne pomembne mednarodne sporazume o okolju (spletni vir 3). Skokovit napredek ukvarjanja z idejo trajnosti je sledil šele v 20 stoletju, zlasti po dveh svetovnih vojnah, ko je bilo očitno, da je tehnološki napredek naravnemu okolju že povzročil škodo in so se pojavila vprašanja, ali sta napredek in razvoj neskončna in ali obstajajo njune meje. V obdobju industrijskega in trgovinskega razmaha po drugi svetovni vojni so se ljudje začeli zavedati groženj, ki jih hitra rast prebivalstva, onesnaževanje in izčrpavanje virov predstavljajo okolju in preživetju ljudi. Od 60 let prejšnjega stoletja so se informacije o škodi, ki so jo naravnim virom povzročile človeške dejavnosti, širile najprej v akademskih krogih, s knjigami družba kot Sielent Spring (1962) Rachel Carson, Population Bomb (1968) Paula Ehrlicha, A Blueprint for Survival (1972) Edwarda Goldsmitha in Small Is Beautiful: A Study of Economics As If People Mattered (1973) Ernsta Fritza Schumacherja. Ekološke katastrofe so postale deležne ve-vzdržno pravično like medijske pozornosti, filmi in pop glasba so popularizirali idejo o skorajšnji ekološki krizi. Pojavila so se različna zelena gibanja, ustanovljati so se pričele okoljske nevladne organizacije, okoljske skupine so postale bolj odkrite, ekologizem je postal ideologija in ideja trajnosti se je razširila tudi v politiko. okolje izvedljivo gospodarstvo Do konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je talilni lonec različnih idej o napredku, trajnosti, rasti in razvoju, ki so se razvijali v mnogih letih, usmeril v novo smer — trajnostni razvoj. Na Konferenci Združenih narodov o človekovem okolju (Stockholm, 1972) se je mednarodna skupnost prvič sestala, da bi skupaj obravnavala svetovne potrebe okolja in smeri razvoja (Keiner, 2005). Slika 2. Trajnostni razvoj kot pre- plet treh področij (spletni vir 2) V osemdesetih letih se je popularnost paradigme trajnosti v družbi razširila do novega pre-Sledili so drugi pomembni mednarodni mejniki, ki so vsak po svoje in na različnih področjih lomnega mejnika, poročila Svetovne komisije za okolje, bolj znane kot Brundtlandska komisi-prinesli številne nove zaveze za približevanje trajnostnemu razvoju. Zadnji tak pomemben ja, z naslovom Naša skupna prihodnost (1987). dokument v svetovnem merilu je Agenda 2030, s katero je istočasno 193 držav soglasno spre-jelo cilje trajnostnega razvoja, ki so postali nov univerzalni standard za razvoj. Agenda 2030 za trajnostni razvoj na uravnotežen način povezuje tri dimenzije trajnostnega razvoja - ekonomsko, socialno in okoljsko - in jih prepleta skozi 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki jih bo treba uresničiti do leta 2030 (spletni vir 4). Slika 1. Definicija trajnostnega razvoja, ki jo je zapisala Gro Harlem Brundtland, avtogram (Keiner, 2005) 12 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Trajnostni razvoj in trajnostno kmetijstvo 13 Cilji trajnostnega razvoja (Agenda 2030) Trajnost v kmetijstvu Cilj 1. Odpraviti vse oblike revščine povsod po svetu. Kmetijska proizvodnja, v kateri je prevladovala gospodarska in tehnološka dimenzija, se v Cilj 2. Odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati zadnjih desetletjih prepletla tudi z družbenimi, kulturnimi, okoljskimi in političnimi dimen-trajnostno kmetijstvo. zijami. Ideja trajnostnega kmetijstva je dobrodošla, saj zajema zaskrbljenost glede kmetijstva, Cilj 3. Poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih. kot so evolucije družbenoekonomskih in naravnih sistemov (Reijntjes in sod., 1992). Cilj 4. Vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo ter spodbujati možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar. Kljub temu da so temelji trajnostnemu kmetijstvu bili postavljeni pred skoraj 60 leti, ko je šest Cilj 5. Doseči enakost spolov ter krepiti vlogo vseh žensk in deklic. evropskih držav s podpisom Rimske pogodbe opredelilo cilje takrat oblikovane skupne kmeti-Cilj 6. Vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za trajnostno jske politike (SKP), in sicer zagotavljanje redne oskrbe z živili (po primernih cenah), dvig storil-gospodarjenje z vodnimi viri. nosti v kmetijski pridelavi, primerno rabo naravnih virov in varovanje okolja (Erjavec, 2007), Cilj 7. Vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in so- še danes nimamo trajne in trdne definicije trajnostnega kmetijstva. Interpretacija trajnost-dobnih virov energije. nega razvoja kmetijstva v Zakonu o kmetijstvu (Zkm-1, 2008) je na primer povsem zožena na Cilj 8. Spodbujati trajnostno, vključujočo in vzdržno gospodarsko rast, polno in produk-okoljsko področje in se glasi: “Trajnostno kmetijstvo vzdržuje biotsko raznovrstnost živalskih tivno zaposlenost ter dostojno delo za vse. in rastlinskih vrst in ohranja tla ter njihovo rodovitnost ob varovanju naravnih razmer za Cilj 9. Zgraditi vzdržljivo infrastrukturo, spodbujati vključujočo in trajnostno industria- življenje v tleh, vodi in zraku”. Ob zavedanju, da moramo pri opredeljevanju trajnostnega lizacijo ter pospeševati inovacije. kmetijstva upoštevati vse vidike trajnosti, s poudarkom na minimiziranih vplivih na okolje, je Cilj 10. Zmanjšati neenakosti znotraj držav in med njimi. takšna interpretacija pomanjkljiva (Slabe in sod., 2018). Trajnostno kmetijstvo moramo razu-Cilj 11. Poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja. meti širše — kot okolju prijazno oziroma neškodljivo z vidika rabe naravnih virov, ekonomsko Cilj 12. Zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in porabe. upravičeno, družbeno podprto ter konkurenčno (Gold, 2018). Cilj 13. Sprejeti nujne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam. Cilj 14. Ohranjati in vzdržno uporabljati oceane, morja in morske vire za trajnostni razvoj. Raznolikost definicij trajnostnega kmetijstva Cilj 15. Varovati in obnoviti kopenske ekosisteme ter spodbujati njihovo trajnostno rabo, Po resornem zakonu Združenih držav Amerike iz leta 1990 trajnostno kmetijstvo pomeni “in-trajnostno gospodariti z gozdovi, boriti se proti širjenju puščav, preprečiti degra-tegriran sistem praks rastlinske in živalske proizvodnje, ki dolgoročno zadovoljuje potrebe dacijo zemljišč in obrniti ta pojav ter preprečiti izgubo biotske raznovrstnosti. ljudi in živali po hrani, krmi in vlaknih; izboljšuje kakovost okolja in naravne vire, od katerih Cilj 16. Spodbujati miroljubne in vključujoče družbe za trajnostni razvoj, vsem omogočiti dostop do je odvisno kmetijsko gospodarstvo; kar najbolj učinkovito izkorišča neobnovljive naravne vire pravnega varstva ter oblikovati učinkovite, odgovorne in odprte ustanove na vseh ravneh. in jih po potrebi vključuje v naravne biološke procese; ohranja gospodarsko stabilnost kmetij; Cilj 17. Okrepiti načine in sredstva za izvajanje ciljev ter oživiti globalno partnerstvo za izboljšuje kakovost življenja pridelovalcev, predelovalcev in celotne družbe” (spletni vir 5). trajnostni razvoj. Podobna opredelitev pravi, da je trajnost v kmetijstvu kompleksna ideja z veliko vidikov: ekonom-Zamisel o trajnostnem razvoju lahko razumemo kot kompromis med rastjo in ohranjanjem. Že v skim (trajnostna kmetija bi morala biti donosen posel, ki prispeva k močnemu gospodarstvu), osnovi je trajnost bolj naklonjena stališčem rasti in tehnološkega napredka. V celotni razpravi o socialnim (ravnati bi morali pošteno in imeti vzajemno koristen odnos z okoliškimi skupnostmi) trajnostnem razvoju je bilo razumljivo, da so antropocentrični pogledi močnejši od ekocentričnih, in okoljskim. Okoljska trajnost v kmetijstvu pomeni dobro upravljanje naravnih sistemov in vi-vendar so okoljski problemi vsaj postali del različnih razprav o razvoju (Keiner, 2005). rov, na katere se kmetije zanašajo. To med drugim vključuje: ohranjanje zdravih tal, gospodarno upravljanje z vodo, zmanjšanje emisij in spodbujanje biotske raznovrstnosti (FAO, 2018). Trajnost in trajnostni razvoj je ... FAO namesto definicije ponudi pet ključnih načel za usmerjanje razvoja in prehod na trajnost: … značilnost procesa ali stanja, da se ohranja brez konca (Skrb za zemljo, 1992); Načelo 1. Izboljšanje učinkovitosti pri rabi virov je ključnega pomena za trajnostno kmetijstvo. … način rabe naravnih sistemov, ki dolgoročno ne spremeni bistvenih lastnosti sistema in ne zmanjša njegove zmožnosti za naravno obnovo (Berilo o trajnosti, 2009); Načelo 2. Trajnost zahteva neposredne ukrepe za ohranjanje, zaščito in stabilnost naravnih virov. … razvojna usmeritev človeške družbe, usklajena, uravnotežena z naravnimi razmerami, ki ohranja okolje, naravne vire za prihodnost (Geografski terminološki slovar, 2013); Načelo 3. Kmetijstvo, ki ne varuje in izboljšuje preživetja na podeželju in ne omogoča družbene … je razvoj rasti, ki ne presega okoljskih omejitev (prirejeno po spletnem viru 1). blaginje, je nevzdržno. Načelo 4. Trajnostno kmetijstvo mora povečati rezistentnost ekosistemov, skupnosti in preDanes kot končni cilj trajnostnega razvoja razumemo doseganje ravnovesja med okoljsko, go-bivalcev, zlasti glede podnebnih sprememb in nestanovitnosti trga. spodarsko in družbeno trajnostjo, pri čemer ti cilji še naprej ostajajo ključni vidiki, na katerih sloni trajnostni razvoj. V prihodnje bo potrebno več vlagati v povezana prizadevanja, in ne več Načelo 5. Premišljeno upravljanje je bistveno za trajnost naravnega in družbenega sistema v posamezne pobude. To pomeni, da ekonomska, družbena in okoljska “trajnost“ tvorijo ele- (FAO, 2018). mente dinamičnega sistema. Ne moremo jim ločeno slediti, zato morajo vse odločitve spodbujati pozitivno rast in omogočati ravnotežje v sistemu (Grober, 2007). Mednarodna zveza za trajnostno kmetijstvo (International Alliance for Sustainable Agricul-14 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Trajnostni razvoj in trajnostno kmetijstvo 15 ture) kot izzive trajnostnega kmetijstva ne opredeli zgolj povečanja proizvodnje, pravzaprav pošiljajo sporočila o tem, kaj se jim zdi pomembno. Pri tem so izzivi predvsem v strategijah, proizvodnja sploh ni opredeljena kot cilj. Če je dosežena trajnost, je proizvodnja zagotovljena. ki širijo perspektive porabnikov, tako da bodo vprašanja kakovosti, uporabe virov in socialne Ti izzivi so opredeljeni kot: pravičnosti upoštevana tudi pri nakupovalnih odločitvah. Hkrati je treba oblikovati nove politike in inštitucije, ki bodo proizvajalcem, ki uporabljajo trajnostne prakse, omogočili trženje – spodbujanje in ohranjanje zdravih podeželskih skupnosti; njihovih proizvodov čim širšemu korgu porabnikov (Velten, 2015). – razširjanje možnosti za uspeh novih in obstoječih kmetij z uporabo trajnostnih sistemov; – spodbujanje javnosti, da bi začela bolj ceniti varno in zdravo hrano; Za doseganje ciljev trajnostnega kmetijstva služijo različne kmetijske tehnike in prakse. Naj- – spodbujanje etičnosti upravljanja in humanosti pri ravnanju s kmetijskimi živalmi; pogosteje omenjena in znana je nedvomno ekološko kmetijstvo ter druge alternativne oblike – razširjanje znanja o trajnostnem kmetijstvu in dostop do njega; proizvodnih sistemov, kot npr. biodinamično kmetovanje, permakultura, kmetijsko-gozdni siste- – preoblikovanje odnosa med vlado, industrijo in kmetijstvom; mi. Načela, ki jim omenjene oblike kmetijskih proizvodnih sistemov sledijo, so precej podobna in – opredelitev nove vloge kmetijstva. izhajajo iz raziskav s področja agroekologije — vede o upravljanju kmetijskih ekosistemov. Kriteriji, ki jim moramo slediti, so: Podatki kažejo, da se je poraba fitofarmacevtskih sredstev (FFS) v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih skoraj prepolovila, z 2.031 ton v letu 1992 na 1.134 ton v letu 2010. V letu 2010 je skupna po-Okoljska ustreznost. Sposobnost dosegati raznolikost v naravi in okolju, gospodarno ravnanje raba FFS znašala 5,7 kg na hektar, kar je najmanj v celotnem obdobju spremljanja porabe FFS. z naravnimi viri, izogibanje onesnaženjem in zmanjšanje vnosov v naravne sisteme. Poraba mineralnih gnojil se je v Sloveniji v letih 1992—2010 zmanjšala za 30,6 %. Zmanjšujejo se tudi presežki dušika. Dolgoročno se zmanjšujejo tudi izpusti amoniaka in metana. Ekonomska stabilnost. Trajnostno kmetijstvo mora biti donosno. Površine zemljišč, ki so vključene v izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov, so se po letu 1999 Družbena pravičnost. Med vsemi akterji, vključenimi v proizvodni in prehranski sistem, močno povečale in so v letu 2010 obsegale že skoraj polovico vseh kmetijskih zemljišč v upo-morajo biti viri in moč pravično in enakomerno porazdeljeni. rabi. Obremenitev površin z živino je stabilna in se je celo nekoliko zmanjšala. V Sloveniji, gledano v celoti, se kmetijstvo odmika od intenzivnega proti večji sonaravnosti. Humanost. Kmetijstvo spreminja okolje in vpliva na druga bitja, do okolja in narave imamo ljudje recipročen odnos, zato mora biti naša zaveza ohranjati naklonjenost do vseh oblik Žal še naprej izgubljamo obdelovalno zemljo. Gozd zarašča obdelovalne površine na območjih, življenja. s katerih se prebivalstvo izseljuje, in kmetijskih pridelovalcev že skoraj ni več. Industrijske cone, ceste in stanovanjska naselja požirajo najboljšo obdelovalno zemljo. Pri urejanju okolja Gliesmann (2015), eden najvidnejših raziskovalcev s področja trajnostnih oblik kmetijstva, bo nujno potrebno omejiti rast naselij. Kar 13 % vsega območja Slovenije smo v zadnjih 50 je definicijo trajnostnega kmetijstva opredelil kot celovit pristop k proizvodnji hrane, krme letih izgubili zaradi razpršene gradnje in gradnje infrastrukture. Še 16 % izgube predstavlja in drugih vlaken, ki uravnoteži okoljsko stabilnost, socialno pravičnost in gospodarsko spo-zaraščanje z gozdom. Od dobre polovice vsega ozemlja je tako ostala le še četrtina, ki ga lahko sobnost med vsemi sektorji, vključujoč mednarodne in medgeneracijske povezave. Nadalje imenujemo podeželje (Vernekar, 2013). moramo po tej definiciji trajnost razširiti ne samo globalno, temveč tudi za nedoločen čas in na vse organizme, vključno s človekom, in pri tem dodati pomemben element: politično sprejemljivost. Sistem, ki ni politično sprejemljiv, je obsojen na propad. Čeprav se je zanimanje za trajnostno kmetijstvo pojavilo po vsem svetu, se motivacija za udejanjanje razvoja trajnostnega kmetijstva razlikuje glede na politični, ekološki in družbenoekonomsko ozračje posamezne države ali regije. Altieri (1988) tako navaja, da v razvitih državah motivi za trajnostno kmetijstvo izhajajo bolj iz kmetijsko-okoljskih kriz, v ne razvitih pa bolj iz revščine podeželja. Ne glede na razlike, če se želimo uspešno soočiti z različnimi krizami, morajo agroekološke tehnike ohraniti ustrezno – osrednjo vlogo v političnih pro-gramih (Altieri, 1988). Podobne opredelitve, kot jih zasledimo pri definicijah, se izkažejo tudi pri opredelitvi ciljev trajnostnega razvoja kmetijstva, in sicer: cilj trajnostnega kmetijstva je zadovoljiti potrebe družbe po hrani in tekstilu v sedanjosti, ne da bi pri tem ogrožali zmožnost prihodnjih generacij, da za-dovoljijo svoje potrebe. Izvajalci trajnostnega kmetijstva si prizadevajo, da v svoje delo vključijo tri glavne cilje: zdravo okolje, ekonomsko donosnost ter socialno in ekonomsko pravičnost. Vsaka oseba, ki sodeluje v prehranskem sistemu - pridelovalci, predelovalci hrane, distributerji, trgovci na drobno, porabniki in osebe, ki ravnajo z odpadki - lahko igrajo vlogo pri zagotavljanju trajnostnega kmetijskega sistema. Glede na to opredelitev lahko govorimo tudi o trajnostnem prehranskem sistemu, kjer ima porabnik pri ustvarjanju trajnostnega prehranskega sistema Slika 3. Ohranjena kmetijska krajina s sonaravno kmetijsko prakso na Goričkem. Podoba ključno vlogo. S svojim nakupom proizvajalcem, trgovcem na drobno in drugim v sistemu prostora, ki je danes vse redkejša (Dešnik, 2020). 16 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Trajnostni razvoj in trajnostno kmetijstvo 17 Kako vrednotimo trajnostno kmetijstvo? Definicije in načela trajnostnega kmetijstva ne pomenijo kaj dosti, če trajnosti ne moremo ovrednotiti. Kot orodje vrednotenja, prikazovanja napredka in monitoringa sprememb v smeri Indikatorji gonilnih sil trajnosti ter kot orodje komunikacije med posameznimi državami in znotraj države, je danes najbolj uveljavljena uporaba indikatorjev oz. kazalcev trajnostnega razvoja, čeprav so informacije o razvojnih trendih na različnih področjih človekovega delovanja države v nacionalnih okvirjih kontinuirano zbirale v obliki različnih periodično publiciranih statističnih podatkov že veliko pred začetkom uveljavitve indikatorjev. Naraščajoči problemi degradacije okolja v Indikatorji Indikatorji svetovnem merilu, in iz tega izhajajoči poskusi za ohranitev in varovanje okoljskih kakovosti, pritiskov odzivov so spodbudili države, da so začele svoje informacije usklajevati, standardizirati in pregledovati , najprej v obliki okoljskih indikatorjev in kasneje v obliki sistema indikatorjev trajnosti. Razvoj oz. identifikacija indikatorjev se je istočasno začela na nivoju mednarodnih organizacij, organizacij nacionalnega ali regionalnega značaja za potrebe specifičnih lastnosti posameznih regij, pogosto pa so jih razvijali tudi posamezni raziskovalci za specifične namene (Borec, 2003). Indikatorji Indikatorji stanj vplivov Slika 4. Vzročno-posledične povezave med Indikatorji skupinami indikatorjev (Borec, 2003) – so vrednost parametrov, ki kažejo oz. zagotav ljajo informacije, opisujejo stanje Pomemben vidik pri uporabi ali identifikaciji indikatorjev je opredelitev indikatorjev po ka-določenega fenomena, okolja ali področja; z indikatorji dobimo informacijo veljega in kovosti. Elementi kakovosti indikatorjev so: širšega pomena, kot je tista, ki jo daje vrednost parametra sama po sebi (Poročilo o stanju okolja 1999); – merljivost indikatorja izražanje indikatorja s kvantitiativnimi numeričnimi podatki; – prikazujejo, kako se stvari spreminjajov prostoru in času; indikator ima pomen, ki pre- – sporočilnost indikatorja (možnost napovedovanja razvoja); sega sporočilnost, neposredno povezano z vrednostjo podatka, je sintezen in razvit za – spremljanje indikatorja ali monitoring; poseben, v naprej določen namen (Radej, 1999). – izraznost indikatorja (informacije, ki jih posreduje so natančne, pregledne in natančno sporočajo cilj in namen indikatorja); Namen uporabe indikatorjev je zagotoviti javnosti in odločevalcem natančno izražene infor- – politična relevantnost indikatorja (za presojo uspešnosti politik, kot pomoč pri političnih macije, primerljivost v prostoru in času na podlagi informacij ter možnost ocenitve stopnje odločitvah, pri snovanju trajnostnih politik); realizacije zastavljenih ciljev. Pri uporabi indikatorjev morata biti izpolnjena vsaj dva mini- – mednarodna primerljivost indikatorja; malna pogoja: da indikatorji temeljijo na verificirani metodologiji in da so relevantni za raz- – cena indikatorja (strošek zbiranja in pretoka informacij, potrebnih za indikator) (Borec, 2003). vojno politiko (Radej, 1999). Slabe in ost. (2018) navajajo, da je bilo v zadnjih letih v Sloveniji razvitih veliko različnih sis-Procesi v okolju in družbi so vzročno-posledični, zato morajo tudi indikatorji odsevati po-temov kazalnikov/indikatorjev trajnostnega razvoja, kmetijsko-okoljskih kazalnikov in ka-vezanost med pritiski, stanjem in odzivi. Gonilne sile (npr. kmetijstvo) povzročajo pritiske na zalnikov razvoja podeželja. Identificirali so sistem kazalnikov razvoja podeželja, za katerega okolje (npr. poraba FFS, povečanje proizvodnih površin). Posledica pritiskov gonilnih sil so menijo, da najbolj zajema vse funkcije kmetijstva, kot na primer: ohranjanje poseljenosti, dvig spremembe v okolju ali v stanju okolja (npr. evtrofikacija, vsebnost nitratov v vodi, delež ne-zaposlenosti, ohranjanje okolja in krajine, razvoj turizma ter druge neproizvodne funkcije, pri pridelovalnih habitatov v kmetijski krajini, raznolikost gojenih in prostoživečih vrst v kmetij- čemer so kot referenčne vire navajajo mednarodne ustanove: EUROSTAT, EEA, OECD, kazal-ski krajini, delež čistih kmetij, dohodek na ha/GVŽ). Stanje v okolju pogosto vodi predvsem k niki WEF in IMD. negativnim vplivom na okolje in družbo (npr. na zdravje ljudi in živali, stabilnost ekosistemov, socio-ekonomsko stanje). Vplivi, ki se odražajo v okolju in družbi, izzovejo odzive družbe (npr. Literatura odziv javnosti, odziv različnih strok, odzivi politike). Družbeni odzivi na stanje in spremembe v okolju lahko ponovno vplivajo na gonilne sile, na pritiske in stanje v okolju in družbi 1. Altieri, M. A. (1988). Beyond agroecology: making sustainable agriculture part of a political ali ne posredno na vplive. Slika 4 prikazuje preprost sistem, ki običajno ne ustreza stanju v agenda. American Journal of Alternative Agriculture Vol. 3. resničnem svetu, saj je ta veliko bolj zapleten. Podrobna informacija indikatorjev po opisanih 2. Anko, B. (1992). Skrb za Zemljo: strategija za življenje po načelu trajnosti: povzetek. Prevod skupinah je pomembna, saj tako lažje razložimo razmerja med izvorom in posledicami, kar dela: Caring for the Earth. Aram. nam nadalje pomaga pri oblikovanju okoljske in kmetijske politike. 3. Anko, B., Bogataj, N., Mastnak, M. (2009). Berilo o trajnosti. Ljubljana. Andragoški center Slovenije. 4. Borec, A. (2003). Okoljski indikatorji in trajnostni razvoj kmetijskega prostora. Monografija. Univerza v Mariboru. 5. Daly, E. H. (1996). Beyond Growth: The Economics of Sustainable Development. http:// pinguet.free.fr/daly1996.pdf. 18 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Trajnostni razvoj in trajnostno kmetijstvo 19 6. Du Pisani, J. A. (2006). Sustainable development – historical roots of the concept. Journal Environmental Sciences. Vol. 3. 7. Erjavec, E. (2007). Prihodnost Skupne kmetijske politike v luči evropskih financ — poskus politično-ekonomske analize. URL: http://www.svez.gov.si/fileadmin/svez.gov.si/ pageu-ploads/docs/ pregled_proracuna_EU/Erjavec.pdf. 8. FAO. (2018). Scaling up agroecology to achieve the sustainable development goals. Proceedings of the second FAO international symposium. Rome. Licence: CC BY-NC-SA 3.0 IGO. 9. Geografski terminološki slovar. (2013). https://doi.org/10.3986/978-961-254-470-6. 10. Gliessman, S. R. (2015). Agroecology: The ecology of sustainable food systems, 3rd ed. Boca AGROEKOLOGIJA: PREGLED, NAČELA IN PRAKSE Raton, FL: CRC Press/Taylor&Francis. Andreja Borec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Slovenija 11. Gold, M. V. (2018). Sustainable Agriculture: Information Access Tools. National Agricultural andreja.borec@um.si, ISBN: 978-961-286-433-0 (pdf), DOI: https://doi.org/10.18690/978-961-286-433-0.3 Library (NAL) U.S. Department of Agriculture https://www.nal.usda.gov/afsic/sustainable-agriculture-information-access-tools. 12. Grober, U. (2007). Deep roots - a conceptual history of ‘sustainable development’ (Nach-Povzetek haltigkeit). (Discussion Papers / Wissenschaftszentrum Berlin für Sozialforschung. Berlin. https://nbn-resolving.org/urn:nbn:de:0168-ssoar-110771. 13. Keiner, M. (2005). History, definition(s) and models of sustainable development. https://doi. Primerjava različnih definicij in opisov agroekologije kaže, da se je agroekologija iz prvotnega org/10.3929/ethz-a-004995678 (pridobljeno avgust 2020). obravnavanja na nivoju kmetijskega zemljišča, razširila na obravnavanje celotnega prehranske-14. Poročilo o stanju okolja v Sloveniji 1996. (1999). Poročevalec. Državni zbor Republike Slo-ga sistema, prav tako iz lokalne na regionalno, nacionalno in globalno raven ter na druga zn-venije 33/99. anstvena in družbena področja, v zadnjem času tudi na politiko. Agroekološki sistemi temeljijo 15. Radej, B., Pirc Velkavrh, A., Globevnik, L., Germovšek, M. (1999). Indikatorji o okolju in raz-na uporabi agroekoloških načel, ki se uporabljajo pri različnih kmetijskih tehnikah, praksah in voju = Indicators on environment and development.Urad za makroekonomske analize in strategijah. Osnovni cilj agroekoloških tehnik je obnova biotske pestrosti agroekositema v času razvoj. Ljubljana. in prostoru, saj le-ta velja za ključni element agroekoloških načinov kmetovanja. Agroekološka 16. Reijntjes, C., Haverkort, B., Waters-Bayer A. (1992). Farming for the Future: An Introduction načela so globoko zakoreninjena tudi v ekološkem kmetijstvu. Za sinergijski učinek med njima to Low-external-input and Sustainable Agriculture. Macmillan Education. je potrebno njune odnose poglabljati, razvijati medsebojne interakcije in omogočati dopolnje-17. Slabe Erker, R., Lampič, B., Cunder, T., Bedrač, M. (2018). Opredelitev in merjenje trajnosti v vanje obeh kmetijskih praks. kmetijstvu. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 18. Velten, S., Leventon, J., Jager, N., Newig, J. (2015) What Is Sustainable Agriculture? A System-Ključne besede atic Review. Open access. Sustainability 7. https://www.mdpi.com/journal/sustainability. kmetijstvo, agroeokolgija, trajnostno kmetijstvo, ekološko kmetijstvo, biotska pestrost 19. Vernekar, P. (2013). Slovenija in sonaravno kmetijstvo. https://www.revija-vita.com/ (pridobljeno avgust 2020). Definicije in pregled razvoja Spletni viri Izraz „agroekologija“ postaja vse bolj uporaben, čeprav glede definicije trenutno ni natančnega 1. https://znamenjatrajnosti.si/trajnost/zgodovina-trajnosti. in nespornega dogovora (Calame, 2016). V najožjem pomenu beseda „agroekologija“ ali če 2. https://eucbeniki.sio.si/geo1/index.html. poslovenimo, ekologija v kmetijstvu, izhaja iz fuzije med agronomijo in ekologijo (Moudry in 3. https://www.eea.europa.eu. ost., 2018). Z vidika znanstvene discipline je Agroekologija podveda ekologije oz. biologije, saj 4. https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/uresnicevanje-agende-2030/. obravnava odnose in interakcije med organizmi in njihovim okoljem, vključno z ljudmi v 5. https://www.usda.gov/oce/sustainability/definitions. ekosistemih, ki jih uporabljamo v kmetijske namene (IFOAM on Agroecology, 2019). Agroekologija je celostni pristop, ki hkrati uporablja okoljska in družbena načela ter načela oblikovanja kmetijskih sistemov in upravljanja prehranskih verig. Skuša optimizirati interakcije med rastlinami, živalmi, ljudmi in okoljem ob upoštevanju družbenih vidikov, ki jih je treba obravnavati za trajnosten in pravičen celosten prehranski sistem (FAO, 2018). 20 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 21 Preglednica 1. Razlike med nekaterimi značilnostmi kmetijskih in naravnih ekosistemov kot Ekologija jih je leta 1996 opredelil Odum Tradicionalna znanja AG A R GROEKOL OEK OGIJA OL Antropologija kmetovalcev Značilnost ekosistema Kmetijski ekosistem Naravni ekosistem Sociologija Neto produktivnost Visoka Srednja Trofični splet Preprost, linearen Kompleksen Biološka kontrola Vrstna raznolikost Nizka Visoka Participativne Ekonomija ekologije Načela raziskave Genetska raznolikost Nizka Visoka Osnovne kmetijske vede Kroženje hranil Odprt sistem Zaprt sistem Stabilnost/odpornost Nizka Visoka Specifični Entropija Visoka Nizka agroekološki Upravljanje človeka Nujno Nepotrebno sistemi Časovna stabilnost Kratka Dolga Heterogenost habitatov Preprosta Kompleksna Slika 1. Agroekologija združuje tradicionalna in znanstvena spoznanja, biološki procesi agroekologije so okreplejeni z agroekološkimi načeli, ki se v participativnem raziskovanju različnih akterjev Fenološki cikli Sinhronizirani Sezonski udejanjajo in kažejo v specifičnih agroekoloških sistemih (povzeto po Altieri, 2015) Stopnja razvoja ekosistema Zgodnje sukcesijski Klimaksni Agroekologija je nova paradigma, katere cilj je preoblikovati sisteme kmetovanja. Izvajanje Značilno za to obdobje je, da se agroekologija kot termin ni uporabljala skoraj do konca 70 let njegovih načel vključuje kmetijske pridelovalce za korenito preobrazbo svojih praks, načina prejšnega stoletja, od 80 let let naprej je uporaba termina agroekologija v znanstvenih publikaci-razmišljanja in njihove udeležbe v lokalnih proizvodnih procesih in inovacijah. jah strmo naraščala. Takšno, skoraj eksponentno rast lahko opazujemo tudi danes. V začetku 80 let se je agroekologija pojavila kot izrazit metodološki in analitičen okvir za proučevanje Izraz agroekologija je bil prvič uporabljen v znanstvenih publikacijah ruskega agronoma Ben-agroekosistemov. V tem času je bila definirana kot študija agroekosistemv predvsem z vidika sina leta 1928 (Basil M. Bensin 1881-1973), ki je predlagal izraz za opis uporabe ekoloških me-varovanja naravnih virov in upravljanja ter urejanja agroekosistemov. Druga pomembna smer tod v kmetijstvu. Nemški ekolog/zoolog Tischler, (Wolfgang Tischler, 1912–2007) v svojem delu raziskav v agroekologiji tega obdobja so bile raziskave tradicionalnih proizvodnih sistemov Agrarökologie (1965), proučuje zatiranje škodljivcev, biologijo tal, interakcije med žuželkami tropskih in subtropskih držav v razvoju (Wezel in sod., 2009; Sanderson, 2017). in rastlinami ter pomen neobdelanih habitatov v kmetijski krajini. Leta 1967 je francoski agronom Hénin, S. v svojem prispevku Les acquisitions techniques en production végétale et Do 70 let prejšnjega stoletja se je agroekologija interpretirala v glavnem kot znanstvena veda, leurs applications zapisal zanimivo definicijo: agronomija je uporabna ekologija v rastlinski kasneje se agroekologija pojavlja tudi kot gibanje (okoljurizem, socialno-politična gibanja za proizvodnji in pri upravljanju kmetijskih zemljišč (Wezel in sod., 2009; spletni vir 1). trajnostno kmetijstvo, razvoj podeželja) in kot kmetijska praksa s specifičnimi tehnikami oz. prakso, prikazano na sliki 2 (Wezel in sod., 2009; spletni vir 1). Zanimanje za uporabo ekologije v kmetijstvu se je najbolj razširilo po letu 1970, delno zaradi odziva na zeleno revolucijo in tudi zaradi mnogih raziskav tradicionalnih sistemov kmetovanja V 90 letih so se raziskave na področju agroekologije še okrepile s pomembnimi avtorji, med v tropskih in subtropskih državah v razvoju. To obdobje je bilo zaznamovano z naraščajočim katerimi nedvomno najbolj izstopata Migel Altieri in Stephan Gliessmann. Ob raziskavah na zanimanjem za ekološka stališča v kmetijstvu. Eugene Pleasants Odum (1913–2002) je kmetijske že obstoječih področjih agroekologije so se v publikacijah tega obdobja pojavile povezave s tra-ekosisteme opredelil kot “udomačene ekosisteme”, vmesne med naravnimi in antropogenimi jnostjo in trajnostnim kmetijstvom, hkrati s tem tudi z biodiverziteto in proti koncu 90 tudi ekosistemi. Leta 1969 je bil prvi, ki je opredelil razlike med naravnim in kmetijskim ekosiste-z ohranjanjem zdravih tal in s sonaravnim upravljanjem s tlemi. mom-agroekosistemom (Wezel in sod., 2009; spletni vir 1). Nova razsežnost v raziskavah agreokologije se je začela po letu 2000, ko so se pojavile številne nove definicije agroekologije ter preskok iz bolj agronomskega pristopa na nivo celotnega prehranskega sistema. Raziskave so se usmerile k ekologiji prehranskega sistema. Gliesmann (2007) je glede na to, definicijo agroekologije opredelil kot znanje o uporabi ekoloških koncep-tov in načel pri oblikovanju in upravljanju trajnostnih prehranskih sistemov s ciljem preoblikovanja prehranskih sistemov v trajnost ter da se tako izoblikuje ravnovesje med ekološko stabilnostjo, ekonomsko upravičenostjo in socialno pravičnostjo. 22 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 23 80 in 2000), kljub temu da obravnavanje na nivoju kmetijskega zemljišča seveda ni zamrlo. Iz nabora številnih definicij lahko ugotovimo, da se je ukvarjanje z agroekološkimi temami iz 70 lokalnega okolja razširilo na regionalno, nacionalno in globalno raven ter na druga znanst-60 vena in družbena področja, v zadnjem času tudi na politiko. Vsi ti vidiki delujejo prepleteno in neodvisno od geografske opredelitve. 50 40 Prehranski sistem Kmetijsko pridelovalni sistem Kmetijsko zemljišče 30 Družba Politika 20 Agroekosistem in Agroekosistem in Agroekosistem in 10 naravni viri naravni viri naravni viri 0 Rastlinska Rastlinska Rastlinska proizvodnja Živinoreja proizvodnja Živinoreja proizvodnja Živinoreja 1930-1939 1940-1949 1950-1959 1960-1969 1970-1979 1980-1984 1995-1999 1930-1939 1930-1939 2000-2004 2005-2009 Slika 2. Povprečno število publikacij z uporabo besede agroekologija in agroekološki v naslovu ali ključnih besedah med 1930 in 2009 (Wezel in Jauneau, 2011) Okolje Ekonomija Ekonomija V današnjem času lahko v terminologiji ukvarjanja z agroekologijo opazimo poudarek na Slika 4. Nivoji tolmačenja (nivo prehranskega sistema, kmetijskega sistema in nivo kmetijskega pravičnosti v prehranskem sistemu (vrednostne verige), prehranski suverenosti, družinskih zemljišča) agroekologije v različnih časovnih obdobjih (povzeto po Wezel in Jauneau, 2011) kmetijah, multifunkcionalnosti in lokalno prilagojenim kmetijskim praksam. Definicija FAO iz leta 2018 se tako npr. glasi: agroekologija je znanstvena disciplina, skupek praks in družbeno Definicije Agroekologije skozi čas gibanje. Kot znanost preučuje, kako medsebojno vplivajo različne komponente agroekosistema. Kot niz praks išče trajnostne sisteme kmetovanja, ki hkrati optimizirajo in stabilizirajo donose Agroekologija za zasnovo uporablja ekološke koncepte in načela za upravljanje trajnostnih v ekosistemu. Kot družbeno gibanje zasleduje večnamenske vloge kmetijstva, spodbuja socialno agroekosistemov, kjer zunanje vnose nadomeščajo naravni procesi, kot npr. naravna ro-pravičnost, neguje identiteto in kulturo ter krepi gospodarsko stabilnost podeželja. dovitnost tal in biološki nadzor (Altieri, 1995). Agroekologija kot znanstvena disciplina Agroekologija je uporaba ekoloških znanj in načel pri načrtovanju in upravljanju trajnost-Agroekologija kot gibanje nih prehranskih sistemov (Gliessman, 2007). Agroekologija kot znanstvena disciplina Agroekologija kot praksa Agroekologija je znanost in množica praks. Uporablja tehnike, ki ne temeljijo na principu 1920 1930 1940 1950 1960 1970 1980 od zgoraj navzdol, ampak so razvite na podlagi znanj in eksperimentiranja kmetovalcev (De Schutter, 2010). Slika 3. Temeljne interpretacije agroekologije skozi čas (povzeto po Wezel in Jauneau, 2011) Agroekologija se vse pogosteje uporablja tudi v političnih dokumentih in postaja del političnih Prav tako je leta 2018 Evropsko združenje za Agroekologijo objavilo naslednjo razširjeno defin-agend na nacionalni ali mednarodni ravni. FAO je npr. opredelil agroekologijo kot pot do icijo: agroekologija velja za množico znanosti, praks in družbenega gibanja. Zajema celoten uresničevanja razvojnih ciljev, pri čemer promovira štiri ključna sporočila: (1) agroekologija prehranski sistem od zemljišč do organizacije celotne družbe. Kot znanost daje prednost akcijs-lahko prispeva k pospešitvi uresničevanja agende 2030, (2) agroekologija lahko pomaga prehodu kim raziskavam, celostnim in participativnim pristopom ter interdisciplinarnosti, ki vključuje na trajnostne prehranske sisteme, (3) agroekologija bo koristila ljudem, pla netu in preživetju različna znanja. Kot praksa temelji na trajnostni rabi lokalnih naravnih virov, na znanju loka-ter (4) agroekologija je model, ki lahko doseže svoj polni potencial z inovacijami in sodelo-lnih prebivalcev, na pomenu biotske raznovrstnost za zagotavljanje ekosistemskih storitev in vanjem. Natančneje so opredelili še 10 agroekoloških elementov, ki predstavljajo smernice za odpornosti ekosistemov ter na rešitvah, ki zagotavljajo multiplikacijske koristi (okoljske, gos-odločevalce, prakso in vse akterje pri načrtovanju, upravljanju in vrednotenju agroekoloških podarske, družbene) od lokalne do globalne ravni. Kot gibanje zagovarja družinske kmetije in sistemov. Elementi so medsebojno tesno povezani in prepleteni, kot je prikazano na sliki 5. Ti podeželske skupnosti, prehransko suverenost, lokalno preskrbo s hrano in kratke verige, razno-elementi so (FAO, 2018): likost avtohtonih semen in sort, zdravo in kakovostno hrano. Agroekologija kot celota pomeni veliko več kot seštevek opisanih elementov. Spodbuja tudi interakcije med njimi, omogoča – ohranjanje, vzdrževanje in varovanje pestrosti; izmenjavo znanj in ukrepov med akterji v znanosti, praksi in v družbi nasploh (spletni vir 2). – soustvarjanje in izmenjava znanj; – sinergije med sistemi (prehranski, pridelovalni); Če primerjamo različne definicije in opise agroekologije od začetka do danes, lahko ugoto- – učinkovitost in inovativnost agroekoloških praks; vimo, da se je agroekologija iz prvotnega obravnavanja na nivoju kmetijskega zemljišča (med – recikliranje; leti 1930 in 1960) spremenila v obravnavanje celotnega prehranskega sistema (med leti 1970 – odpornost ekosistemov in podeželskih skupnosti; 24 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 25 2:,=4*:*6-;742-*:22-.2667>*<2>.;74=<276;/7:42>260?2<1267=:84*6.<*:A +7=6-*:2.;?124..6;=:260<1.;7,2*4/7=6-*<276/7:26,4=;2>.*6- ;=;<*26*+4.-.>.4785.6< Agroecology seeks to reconnect producers and denomination of origin labelling, community supported consumers through a circular and solidarity economy agriculture and e-commerce schemes. These innovative that prioritizes local markets and supports local markets respond to a growing demand from consumers economic development by creating virtuous cycles. for healthier diets. Agroecological approaches promote fair solutions based Re-designing food systems based on the principles on local needs, resources and capacities, creating more of circular economy can help address the global food equitable and sustainable markets. Strengthening short waste challenge by making food value chains shorter food circuits can increase the incomes of food producers and more resource-efficient. Currently, one third of all while maintaining a fair price for consumers. These food produced is lost or wasted, failing to contribute to include new innovative markets,29,30 alongside more food security and nutrition, while exacerbating pressure traditional territorial markets, where most smallholders on natural resources.31 market their products. The energy used to produce food that is lost or wasted Social and institutional innovations play a key is approximately 10 percent of the world’s total energy role in encouraging agroecological production and consumption,32 while the food waste footprint is consumption. Examples of innovations that help equivalent to 3.5 Gt CO of greenhouse gas emissions 2 link producers and consumers include participatory per year.33 – negovanje človeških in družbenih vrednot; guarantee schemes, local producer’s markets, Podobno lahko opredelimo agroekologijo z upoštevanjem vzajemno sodelujočih trajnostnih – kultura in tradicija v prehrani; vidikov (CIDSE, 2018): – odgovorno upravljanje; – krožno in solidarno gospodarstvo. Agreokologija (okoljski vidik) – Krepi pozitivne interakcije in sinergije med elementi agroekosistemov (botični in abiotični del) in prehranskih sistemov (lokalne prehranske verige, kratke verige, vrednostne verige). – Ohranja rodovitnost tal (zdrava tla), da zagotovi ugodne pogoje za rast rastlin. – Optimizira recikliranje hranil in biomase v pridelovalnih in prehranskih sistemih. – Ohranja in vzdržuje biotsko raznovrstnost nad in pod zemljo v času in prostoru. – Odpravlja odvisnost od zunanjih sintetičnih vnosov. P estr ost – Podpira prilagajanje klimatskim in podnebnim značilnostim, hkrati pa prispeva k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov (manjša poraba fosilnih goriv, večja sekvestracija). Agroekologija (socialni vidik) – Temelji na kulturi, identiteti, tradiciji, inovacijah in znanju lokalnih skupnosti. – Prispeva h kakovostni, raznoliki, sezonski in kulturno primerni prehrani. R ecik lir anje Učinko vit ost Sinergije O dpor nost O dgov or no Kr o žno in solidarno upr a vljanje gospodarstvo – Temelji na znanju in spodbuja vertikalne in horizontalne (kmetovalec-kmetovalec) stike za izmenjavo znanj, spretnosti in inovacij. – Ustvarja priložnosti, spodbuja solidarnost in komunikacijo med kulturno različnimi skupinami (npr. različne etnične skupine, ki imajo enake vrednote, vendar različne prakse) ter med podeželskim in mestnim prebivalstvom. Člov eške in S oust v arjanje in K ultur a in tr adicija družbene vrednote izmenjava znanj v prehrani – Spoštuje raznolikost med ljudmi glede na starost, spol, raso, spolno usmerjenost in vero ter ustvarja priložnosti za vse skupine. – Spodbuja alternativne, participativne oblike kmetijstva (skupnostno podprto kmetijstvo, partnersko kmetijstvo). Slika 5. Elementi agreokolgije in njihova prepletenost kot izhodišče pri načrtovanju, upravljanju in vrednotenju agroekoloških sistemov (FAO, 2018) Agroekologija (ekonomski vidik) – Spodbuja pravične, kratke distribucijske poti in temelji na preglednem omrežju odnosov Na ravni EU se agroekologija obravnava kot nekaj, kar oblikuje trajnostne agroekosisteme in med proizvajalci in porabniki. kjer se optimirajo ekosistemske storitve z ustreznim upravljanjem naravnih virov in kmetij- – Zagotavlja preživetje kmečkih družin in prispeva h krepitvi lokalnih trgov, gospodarstva skimi praksami. Čeprav se izraz agroekologija uporablja v vsakodnevni politiki, uradna opre-in zaposlovanja. delitev ali sklop pravil na ravni EU še ne obstaja (spletni vir 2). – Temelji na viziji socialne in solidarne ekonomije. – Spodbuja diverzifikacijo dohodkov na kmetijah. Evropsko združenje za agroekologijo navaja, da so z vidika agroekologije v Skupni kmetijski politi- – Izkorišča moč lokalnih trgov, pridelovalcem omogoča prodajo svojih izdelkov po poštenih ki pomembni naslednji poudarki: kmetijstvo, ki temelji na ekologiji, pomoč kmetijstvu, podneb-cenah in se aktivno odziva na povpraševanje na lokalnem trgu. ju in biodiverziteti, ohranjanje družinskih kmetij in vitalnih podeželskih skupnosti. S takšnim – Zmanjšuje odvisnost od finančnih pomoči in povečuje avtonomijo posameznikov in skupnosti. pristopom preoblikujemo kmetijski sistem po načelu, da lahko vlogo zunanjih vnosov nado-mestimo z ekološkimi procesi, ob hkratnem ohranjanju ustrezne ravni proizvodnje. Zahvaljujoč Prav pri ekonomskem vidiku agroekologije in tudi za druge trajnostne prakse kmetijstva velja takšnemu pristopu, so agroekološki sistemi pogosto bolj donosni od običajnih kmetij skih praks, splošno prepričanje, da so le-te ekonomsko neupravičene in da so z dohodkovnega vidika za kar so v znanstvenem članku obravnavali Van Ploeg in sod. (2020). kmetovalca nezanimive. V obširni raziskavi o ekonomskem potencialu agroekologije v Evropi je 24 avtorjev ugotovilo prav obratno (preglednica 2) in sicer, da agroekologija ne le da omogoča Danes se agroekologija pogosto definira v okviru trajnostnega razvoja. Glede na to se agroekologi-bolj trajnostno pridelavo in bolj kakovostno hrano, ampak tudi znatno izboljšuje dohodkovni ja lahko opredeli kot (povzeto po Wezel, 2009): položaj pridelovalcev. Enako omogoča povečanje zaposlovanja in skupnega dohodka kmetijskega sektorja tako na regionalnem kot na nacionalnem nivoju (Van Ploeg in sod., 2020). – znanstvenoraziskovalni pristop, ki vključuje celostno preučevanje agroekosistemov in prehranskih sistemov, nabor načel in praks, ki povečujejo odpornost in trajnost proizvodnih in prehranskih sistemov; – pristop, ki pa ohranja socialno celovitost in stabilnost; – družbenopolitično gibanje, ki se osredotoča na praktično uporabo agroekologije, išče nove načine razmišljanja o kmetijstvu, predelavi, distribuciji in porabi hrane ter o odnosih z družbo in naravo. 26 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 27 Preglednica 2. Primeri ekonomskih koristi agroekoloških praks nekaterih evropskih držav Kako se bo kmetijstvo spremenilo ni odločitev, ki jo sprejemajo izključno kmetovalci. Celotna družba je odgovorna za etiko upravljanja z agroekosistemi glede na to kakšno hrano smo prip-Agroekologija v pri- ravljeni plačati, katero kmetijsko politiko podpiramo, kaj so naša okoljska pričakovanja in kaj Država Primer kmetijske prakse Kriterij merjavi s povprečno pričakujemo od kmetijskih subvencij značilnih za kmetijstvo Evrope (Thomas in Kevan, 1993). kmetijsko prakso Načela agroekologije Nizozemska Ekonomsko kmetovanje Dohodek iz dela/100 kg mleka +110 % V središču agroekološke strategije je ideja, da agroekosistem posnema delovanje lokalnih narav-Zaposlenost ust- nih ali delno naravnih ekosistemov glede nemotenega kroženja hranil in pretoka energije, Nizozemska Center za raziskave v mlečni proizvodnji varjena s proizvodnjo +100 % ohranjanja strukture ekosistema in biotske raznovrstnosti. Pričakovati je, da so takšni agroeko-800.000 kg mleka sistemi primerljivi z naravnimi, so hkrati produktivni, odporni na škodljivce in nezahtevni glede zunanjega vnosa hranil. Učenje iz narave torej omogoča razvoj agroekosistemov z mini-Francija Kmetijstvo na travinju Družinski dohodek/ zaposlenost v družini +73 % malno odvisnostjo kemičnih vnosov in dodatne energije, s poudarkom na medsebojnih vplivih in sinergiji med številnimi biološkimi komponentami v agroekosistemu. Ključna agroekološka Nemčija Živinoreja brez Dohodek na strategija pri oblikovanju trajnostnega kmetijstva je ponovna vključitev raznolikosti na kmetij-zgoščenih krmil mlečno govedo +60 % ske površine in v njihovo okolico — kmetijsko krajino. Raznolikost kmetijskih površin ra- Švica Ekološko kmetijstvo Zaposlenost/kmetijo +27 % zumemo kot hkratno rabo različnih kultur, tehnik kolobarjenja, kmetijsko gozdnih sistemov, integracijo poljščin in živinoreje itd. Na krajinskem nivoju je raznolikost prepoznana v obliki Italija Rossa reggiana Dohodek na delovno uro +15 % pestrih krajinskih elementov in krajinske strukture. Kmetijske prakse, ki povečujejo raznolikost in kompleksnost agroekosistemov na nivoju kmetijskih površin in kmetijske krajine, so Poljska Mlečna živinoreja Dohodek glede na temelj kakovosti tal, zdravja rastlin in pridelka (Altieri, 1995). samooskrbo s krmo +53 % Irska Govedoreja in mlečna živinoreja Bruto marža na ha Povečanje za 75-80 % v roku 3-4 let Velika Britanija Ovčereja Bruto dodana vrednost na ovco +10 % Španija Mediteranski pridelki Bruto dodana vrednost +35 % Zmanjšanje delovnih Belgija Omejena obdelava tal in strojnih -75 min/ha obremenitev -60 Eur/ha Kmetijske prakse z Belgija ohranjanjem trajnega Zmanjšanje odvis- Upad subvencij med 60 travinja nosti od subvencij in 20 % Portugalska Vinogradništvo Poraba fosilnih goriv na ha -30 % Glede na pomen, ki ga agroekologija dobiva v politiki in v političnih dokumentih, lahko opisanim vidikom dodamo tudi politični vidik in ga opredelimo kot: Slika 6. Raznolikost na nivoju kmetijskih površin (na sliki v ozadju) in kmetijske krajine v Agroekolgija (politični vidik) Gerlincih SV Slovenija (Domanjko, 2020) – Daje prednost potrebam in zanimanjem malih proizvajalcev hrane, ki v Evropi predstavljajo skoraj dve tretjini vseh kmetij. Altieri (1995) navaja, da so agroekosistemi skupnosti organizmov, ki so v interakciji z njihovim – Spreminja razmerja moči tako, da spodbudi večje sodelovanje pridelovalcev in porabnikov fizičnim in kemičnim okoljem in so jih ljudje prilagodili za proizvodnjo hrane, vlaknin, goriv pri odločanju o prehranskih sistemih in ponuja nove strukture upravljanja. in krme. Agroekologija kot veda obravanava celovito študijo agroekosistemov, vključno z vsemi – Potrebuje skupek podpornih, dopolnjujočih se javnih politik, podporo političnih odločevalcev okoljskimi in človeškimi elementi. Osredotoča se na obliko, dinamiko in funkcije njihovih med-in služb za dosego polnega potenciala. sebojnih odnosov in na procese, v katere so vključeni. Razumevanje teh odnosov in procesov, – Spodbuja oblike družbene organizacije, potrebne za decentralizirano upravljanje in lokalno omogoča, da z agroekosistemi upravljamo na način, da se izboljša proizvodnja in da se proizvaja z prilagodljivo upravljanje pridelovalnih in prehranskih sistemov. Spodbuja tudi samoorga-manj negativnimi vplivi na okolje in družbo ter z manj zunanjimi vnosi (Aliteri, 1995). nizacijo in kolektivno upravljanje skupin in mrež na različnih ravneh, od lokalnih do globalnih (organizacije kmetov, porabniki, raziskovalne organizacije, akademske ustanove itd.). 28 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 29 Agroekološki sistemi temeljijo na uporabi načel (Reinjntjes in sod., 1992 v Altieri, 2015), ki se med Zdravje živali. Zagotavljanje zdravja in dobrega počutja živali. raziskovalci, ki jih navajajo, bistveno ne razlikujejo. Večinoma se omenjajo naslednja načela: Biotska raznovrstnost. Ohranjanje in povečevanje pestrosti vrst, funkcionalne pestrosti (pest- – izboljšanje recikliranja biomase, optimiziranje razpoložljivost hranil in uravnavanje pre-rost trofičnih nivojev za zagotavljanje samoregulacijskih sposobnosti), genetske pestrosti ter toka hranil; pestrosti ekosistemov v času in prostoru na nivoju zemljišč, proizvodnega sistema in kmetij- – zagotavljanje ugodnih talnih pogojev za rast rastlin, zlasti z upravljanjem organskega dela ske krajine. tal in povečane biološke aktivnosti tal; – zmanjšanje izgub pri kroženju hranil, biomase, vode z ustreznim upravljanjem naravnih Sinergija. Izboljšanje pozitivnih ekoloških interakcij in sinergij med različnimi komponent-virov; ami agroekosistema. – ohranjanje vrstne in genske pestrosti agroekosistemov v času in prostoru; – izboljšanje koristnih ekoloških interakcij in sinergij med komponentami agrobiodiver-Ekonomska diverzifikacija. Diverzificiranje dohodka na kmetijskih gospodarstvih z zagotavlj-zitete in s tem spodbujanje ključnih ekoloških procesov in storitev agroekosistemov. anjem večje finančne neodvisnosti in možnosti dodajanja vrednosti majhnim pridelovalcem, hkrati omogočanje, da se odzovejo na povpraševanje potrošnikov. Altieri (2016) je opredelil šest osnovnih načel, ki skupaj z agroekološkimi tehnikami, lahko vodijo v zasnovo agroekositema, ki omogoča samostojno podporo funkcijam (npr. kroženje Sooblikovanje znanja. Izboljšanje soustvarjanja in horizontalne izmenjave znanj, vključno z hranil, upravljanje s škodljivci, ohranjanje produktivnosti) brez zunanjih vnosov (slika 7). lokalnimi in raziskovalnimi inovacijami. Družbene vrednote in upoštevanje prehranskih diet. Gradnja prehranskih sistemov na podlagi kulture, identitete, tradicije, družbene enakosti skupnosti, ki zagotavljajo zdravo, raznoliko, Vrstna in genetska sezonsko in kulturno primerno prehrano. raznolikost v času in prostoru Pravičnost. Podpiranje dostojnega in stabilnega preživetja za vse akterje, ki se ukvarjajo s prehranskimi sistemi, zlasti male pridelovalce, ki temeljijo na pravični trgovini, stabilni za-poslitvi in pravičnem obravnavanju pravic intelektualne lastnine. Izboljšanje organskih Ohranjanje krajinske snovi in biološke pestrosti in abiotičnih Povezljivost. Zagotovljanje povezovanja in zaupanja med proizvajalci in porabniki s spodbuj-aktivnosti v tleh virov anjem pravičnih in kratkih distribucijskih omrežij in s ponovnim vključevanjem prehran-Agroekološka skih sistemov v lokalna gospodarstva. načela Vsa zapisana načela se uporabljajo pri različnih agroekoloških kmetijskih tehnikah, prak-Izboljšanje recikliranja sah in strategijah. Vsaka od njih različno učinkuje na produktivnost, stabilnost in odpornost biomase in izboljšanje Biološka kontrola proizvodnega sistema, odvisno od lokalnih danosti, omejitve naravnih virov, pogosto tudi od kroženja in dostopnosti bolezni in škodljivcev ekonomskih trgov. Vsako načelo lahko podpira eno ali več agroekoloških praks, npr. diverzi-hranil fikacija kot načelo podpira polikulture in kmetijsko-gozdni sistem. Povečanje pozitivnih Končni cilj je izboljšana splošna biološka učinkovitost, ohranjena biotska pestrost na vseh interakcij in sinergij med organizmi nivojih, omogočena produktivnost in samoregulacijska sposobnost agroekosistema. Agroekologija in kmetijska praksa Slika 7. Osnovna načela agrekologije (povzeto po Altieri, 2016) Začetki agroekologije kot kmetijske prakse segajo v osemdesta leta prejšnjega stoletja v Latin-Trenutno najobsežnejši nabor agroekoloških načel je opredeljen v okviru FAO (2018), kasneje jih sko Ameriko, kot pomoč lokalnim kmetijam za izboljšanje avtohtonih načinov kmetovanja. je prevzelo tudi Evropsko združenje za agroekologijo (2019). Sestavljajo ga naslednje postavke: Prakse, kot so ohranjanje naravnih virov, prilagojeno upravljanje in ohranjanje rodovitnosti tal in agrobiodiverzitete so bile podlaga za različna agroekološka gibanja Latinske Amerike Recikliranje. Prednostno uporabljanje lokalnih obnovljivih virov, kroženje hranil, biomase in (primer Brazilija). Danes obstaja še veliko različnih vrst gibanj, ki delijo agroekološki pogled virov naj bodo karseda sklenjeni (zaprti). na kmetijsko prakso, vendar izrecno ne uporabljajo izraza agroekologija, kot na primer mini-malna obdelava tal ali uporaba domačega semenskega materiala (Wezel, 2009). Zmanjšanje vnosa. Zmanjšanje ali odprava odvisnosti od zunanjih inputov (FFS; energija, ume tna gnojila). Gliessman in sod. (1998) navajajo, da je osnova agroekoloških praks vendarle v prvi vrsti ohranjanje funkcionalne biotske pestrosti. Nadalje navajajo, da je ključno načelo agroekologije raznolikost Tla. Zagotavljanje in izboljšanje zdravja in rodovitnosti tal predvsem glede izboljšanja rastnih kmetijskih sistemov, ki spodbujajo mešane pridelovalne sisteme, kmetijsko-gozdne sisteme, pogojev za rastline (večji organski del tal, povečana biološke aktivnosti tal). kombiniranje rastlinskih in živalskih sistemov in podobno, kar omogoča aktiviranje ključnih 30 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 31 procesov, kot so recikliranje, biološki nadzor, antagonizme, alelopatijo itd., ki so bistveni za traj-Kmetijska proizvodnja, ki je odvisna od biotske raznovrstnosti in funkcij, ki jih biotska nost in produktivnost agroekosistemov. Agroekološki sistemi torej niso intenzivni pri uporabi raznovrstnost nudi kmetijstvu (opraševanje, biološka kontrola škodljivcev), je po podatkih kapitala, dela ali kemičnih vnosov, temveč se zanašajo na učinkovitost bioloških procesov, kot mnogih raziskovalcev ekonomsko visoko vredna (Wezel in sod., 2014). je fotosinteza, dušikova fiksacija, solubilizacija fosforja v tleh, izboljšanje biološke dejavnosti nad in pod zemljo in podobno, zato agroekologijo imenujemo tudi “kmetijstvo procesov”. Obstaja veliko oblik kmetovanja, ki povečujejo stopnjo biotske raznovrstnosti, večinoma spodbujajo raznolikost in krepitev agreoekosistemov s kombiniranjem hkratnih različnih Temelj agroekološkega kmetovanja je preventivne narave glede krepitve imunitete agroeko-rast linskih rab, kombiniranjem reje živali in drevesnih vrst, uporabo stročnic kot pokrivnih sistema s sledečimi tehnikami: posevkov ali s kolobarjenjem. S povečanjem stopnje biotske pestrosti v agroekosistemih, se sčasoma pokaže vedno več koristi: več je koristnih interakcij, raba virov je učinkovitejša, večja – povečanjem rastlinskih vrst in genske raznolikosti v času in prostoru; je odpornost na bolezni in škodljivce, okrepljeno je kroženje hranil (Wezel in sod., 2014). – povečanjem funkcionalne biotske raznovrstnosti; – povečanjem organske mase v tleh in izboljšanje biološke aktivnosti tal; – povečanjem pokritosti tal in konkurenčne sposobnosti posevkov; – odpravo zunanjih vnosov v kmetijski sistem. Cilj navedenih tehnik je obnova biotske raznovrstnosti agroekositema v času in prostoru, saj le-ta velja za ključni element agroekoloških načinov kmetovanja. Z organizmi, trofičnimi nivoji in življenjskimi okolji je biotska raznolikost bistvena za stabilnost, odpornost in večnamenskost agroekosistemov (Cardinale in sod., 2012; Moonen in Barberi, 2008). Znižanje biotske raznovrstnosti lahko privede do mnogih sprememb v delovanju agroekosistemov ter delovanju in zagotavljanju ekosistemskih storitev sosednjih ekosistemov. Altieri (2016) ugotavlja podobno, in sicer, da je končni cilj agroekološke strategije urediti in upravljati agroekosisteme znotraj krajinske enote tako, da na najboljši možni način posnemajo strukturo in funkcije naravnih ekosistemov. Obnova biotske pestrosti na nivoju pridelovalnega sistema (npr. polikulture, kolobarjenje, pokrivni posevki, gozdno kmetijstvo itd.) in na nivoju krajine (npr. mejice, koridorji), omogočajo vzpostavitev funkcionalne biotske raznovrstnosti, potrebne za ohranjanje ekoloških funkcij in storitev (slika 8). Slika 9. Biotsko pestra kmetijska krajina v Čepincih (SV Slovenija) z ohranjenimi ekosistemskimi funkcijami in storitvami je osnova agroekoloških praks (Domanjko, 2020) Najpogostejše agroekološke oblike kmetovanja, ki prispevajo k višji stopnji biotske pestrosti, so: Agroekologija Kolobarjenje. Kolobarjenje je metoda, pri kateri kmetijske rastline letno premikamo po gredicah ali njivi v določenem časovnem zaporedju, pri čemer manj izčrpavamo zemljo, rastline pa optimalno izkoristijo razmere v tleh, ki so nastale s predhodno setvijo drugih rastlin Vzpostavitev Ohranjaje biotske pestrosti biotske pestrosti in naravnih na istem mestu. S kolobarjenjem vplivamo na razmnoževanje škodljivcev in bolezni, ki se v pridelovalnem sistemu virov v kmetijski krajini pojavljajo, če rastline dlje časa gojimo na istem mestu. Vrstna pestrost naravni sovražniki, opraševalci, razgrajevalci, koristni organizmi Ekosistemske funkcije opraševanje, biološka kontrola, kroženje hranil, nadzorovanje erozije Slika 8. Povezanost in vpliv biotske pestrosti Ekosistemske storitve na ekosistemske funkci- dobro zdravstveno stanje rastlin in živali, ohran- Slika 10. Primer štiriletnega jene pozitivne vodne lastnosti tal, plodnost tal, je in storitve v agroeko- kolobarjenja (spletni vir 3) ohranjena/povečana produktivnost sistemih (povzeto po Al- tieri, 2016) 32 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 33 Združena setev. So oblike gojenja rastlin, pri kateri sta dve ali več vrst rastlin posajene istočasno in prostorsko blizu. Biološka komplementarnost več vrst izboljšuje učinkovitost upo rabe hranil in uravnavanje škodljivcev, s čimer se poveča pridelek in stabilnost donosa. Slika 11. Združena pridelava na njivi (Bavec, 2020) Kmetijsko-gozdni sistemi. Hkratno gojenje drevesnih vrst in pretežno enoletnih rastlin. Slika 14. “Dehesa” gozdno-pašni sistem v Španiji (Gelpi. Iberian pig eating acorns in the meadow. Drevesne vrste zaradi svojih lastnosti omogočajo izboljšanje mikroklime, ohranjanje in Photograph. 2020) izboljšanje rodovi tnosti tal (nekatere drevesne vrste prispevajo k fiksaciji dušika in dova-janju hranil iz globokih talnih horizontov, prispevajo k obnovi hranil v tleh, ohranjanju Oblike agroekoloških praks na nivoju kmetijskega zemljišča in pridelovalnega sistema (slika organske mase). 15) lahko zasledimo tudi pri drugih oblikah trajnostnega kmetijstva (ekološko kmetovanje, biodinamično kmetovanje, permakulturno kmetovanje), ki uporabljajo enake ali podobne Pokrivni posevki in mulčenje. Uporaba čistih ali mešanih sestojev travnih vrst (pod na primer tehnike. Manj praktičnih izkušenj je z agroekološkimi praksami kmetovanja na nivoju kmetij-sadnim drevjem) lahko zmanjša erozijo, zagotovi hranila v tleh, prispeva k biološkemu nad-ske krajine, saj se šele v novejšem času omenja pomen integracije ali ponovne integracije zoru škodljivcev, zmanjšuje nihanje vlage in temperature tal in zatira plevel. krajinskih elementov bodisi na ali okoli kmetijskih zemljišč ali kot del širše krajinske strukture. Krajinski elementi in ustrezna krajinska struktura (lahko jih imenujemo nepridelovalni habitati) izražajo pozitivne učinke tako na nežive komponente (protivertna in protierozijska zaščita, ugodnješa mikroklima, zaščita pred onesnaženostjo površinskih vod, ugodnejše talne lastnosti) kot na biocenozo agroekosistema (npr. življenjski ali sezonski prostor koristnih organizmov, opraševalcev, zagotavlja se višja stopnja biodiverzitete). Agroekološke prakse Upravljanje krajinskih Krajinski elemntov in strukture nivo Slika 12. Kmetijsko-gozdni sistem (Ana Slika 13. Inkarnatka, ki pozimi varuje tla Cotrin. Agroforestry of fruits and vegetables. pred erozijo, in ječmen za zimsko ozele- Nivo Izbor pridelovalne kuture, Upravljanje plevelov, Photograph. 2020) nitev (Bavec, 2020) pridelovalnega prostorska in časovna razporeditev škodljivcev in bolezni gozdno-kmetijstvo, naravni pesticidi, sistema kolobarjenje, vmesni posevki biološka kontrola, alelopatija Gozdno-pašni sistem. Visok izkoristek biomase in optimalno recikliranje hranil je mogoče doseči z vključevanjem rastlinske in živinorejske rabe. Živinoreja, ki združuje krmne grmiče, posajene z visoko gostoto, prepletenimi z izboljšanimi, visoko produktivnimi pašniki in lese-na drevesa, ki so združeni v sistemu, ki jih živina lahko neposredno pase, povečuje skupno Nivo Upravljanje s tlemi Gnojenje Namakanje produktivnost brez potreba po zunanjih vhodih (Lichtfouse, 2017). kmetijskih direktna setev, bio gnojila, kapljično namakanje reducirana obdelava zemljišč organska gnojila Različne agorekološke oblike kmetovanja nadalje lahko obravnavamo na nivoju kmetijskega zemljišča, na nivoju pridelovalnega sistema in na širšem krajinskem nivoju. Slika 15. Agroekološke prakse na nivoju kmetijskega zemljišča, pridelovalnega sistema in kmetijske krajine (povzeto po Wezel in sod., 2014) 34 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 35 Trenutno je največ raziskav s tega področja usmerjenih v izboljšanje biološkega nadzora usmerjeni predvsem v ohranjanje in/ali povečevanje nepridelovalnih habitatov, pri čemer nad škodljivci, z namenom manjše porabe pesticidov. Ugotovljeno je, da raznolikost habi-ima osrednjo vlogo njihov delež v krajini. With in King (1999, citirano v Gardiner in sod., 2009) tatov znotraj agroekosistema močno vpliva na rastlinojede žuželke in njihove naravne ter Thies in Tscharntke (1999) (vse v Wezel, 2014) so ugotovili, da je uspeh naravnih plenilcev sovražnike na pridelovalnih površinah (Altieri in Nicholls, 2004; Gardiner in sod., 2009 v manjši, če delež nepridelovalnih habitatov pade pod 20 %. Wezel in sod., 2014). Pozitiven vpliv krajinskih elementov na biološko kontrolo škodljivcev in ohranjanje drugih Veliko študij kaže, da pestrost rastlinojedih organizmov in poškodb na posevkih upada s vrst prostoživečih populacij ni odvisen le od njihovega skupnega deleža v krajini, temveč tudi povečanjem deleža nepridelovalnih habitatov. Nekaj primerov: od njihove prostorske razporeditve (strukture) in pestrosti, saj imajo npr. rastlinojedi škodljivci in njihovi naravni sovražniki različne sposobnosti disperzije (Gardiner in sod., 2009 v Wezel, – Thies in sod. (2003) so ugotovili zmanjšano škodo na kmetijskih rastlinah in povečan para-2014). V preglednem članku Tscharntke in sod. (2007) v Wezel, 2014, navajajo, da moramo za zitizem pri žuželkah v agroekosistemih z večjim deležem nepridelovalnih habitatov; povečano učinkovitost biološke kontrole upoštevati krajinsko perspektivo, vse njihove možne – Östman in sod. (2001) so objavili, da je, ne glede na konvencionalne ali ekološke proizvodne medsebojne učinke, kakor tudi kakovost samega nepridelovalnega habitata, pri čemer mora-sisteme, zgodnji pojav listnih uši v agroekosistemu ob prisotnosti vege tacijskih rastlinskih mo upoštevati posebna priporočila glede oblikovanja kmetijske krajine. pasov in trajnih drevnin občutno nižji; – Altieri in Nicholls (2004), Obrycki in sod. v Wezel in sod. (2014) so ugotovili, da cvetoča rast-Pestrost nepridelovalnih habitatov v kmetijski krajini imenujemo krajinska heterogenost ali linska vegetacija (npr. obrobni pas ob kmetijskem zemljišču) izboljša razpoložljivost cvet-krajinska oz. ekosistemska raznolikost. nega prahu in nektarja, potrebnih za optimalno razmnoževanje, plodnost in dolgoživost mnogih naravnih sovražnikov škodljivcev, kar prispeva k večjemu številu plenilcev in Pri proučevanju naravnih plenilcev (žuželk) so ugotovili, da je učinek krajinske raznolikosti manjši populaciji škodljivcev; na pojav naravnih sovražnikov pogosto močnejši od samega deleža nepridelovalnega habi- – Denac (2007) navaja, da se večina ekološko specializiranih vrst nekdanje (tradicionalne) tata v krajini (Liere in sod., 2017). To je verjetno zato, ker naravni sovražniki izkoriščajo vire kulturne krajine ni bila zmožna prilagoditi hitrim in obsežnim spremembam zaradi in-več habitatov in se opirajo na pestre krajine, ki zagotavljajo, “delne vire” za zadostitev svojih tenzifikacije kmetijstva in so njihove populacije začele upadati in izumirati. Populacije 39 potreb (Westrich, 1996; Dunning in sod., 1992; vse v Liere in sod., 2017). Tudi mnoge druge vrste vrst ptic, kar je 58 % vseh evropskih vrst ptic kmetijskih ekosistemov, so se zmanjšale in za celoten življenjski cikel potrebujejo različne habitate. postale tako ali drugače ogrožene. Tako izrazitega upada populacij ptic niso ugotovili za noben drug evropski ekosistem (Pain in Pienkowski (1997), Burn (2000), Chamberlain in sod. (1999), Fuller (2000), Schifferli (2000), Donald in sod. (2001), BirdLife International (2004), Newton (2004) v Denac (2007)). Slika 16. Ohranjena mejica v Dolencih (SV Slovenija) pozi- tivno učinkuje na abiotske in Slika 17. Zlatovranka, je bila v 50 letih Slika 18. Črnočeli srakoper je pri nas kritično biotske komponente kmetij- prejšnjega stoletja razširjena po Sloveniji, ogrožena vrsta in uvrščena na Rdeči seznam, ki skega ekosistema (Domanjko, danes je uradno izumrla ptica, zaradi in- za gnezdenje potrebuje mejice, visoko debelne 2020) tenzivnega kmetijstva, izgube nepride- sadovnjake ali skupine drevja in lovi s prež lovalnih habitatov in žuželk za hrano različne vrste žuželk (Novak, 2020) Tudi v Sloveniji sta intenziviranje in širjenje kmetijstva poglavitna vzroka ogrožanja ptic (Po- (Novak, 2020) lak 2000). Dve vrsti sta (najverjetneje zaradi vpliva intenzifikacije kmetijstva) pri nas v zadnjem času izginili. Obe sta bili še v prvi polovici prejšnjega stoletja med najpogostejšimi gnezdilkami Ob deležu in pestrosti nepridelovalnih habitatov je pomembna tudi prostorska oddaljenost kulturne krajine pri nas (Reiser, 1925). Južna postovka (Falco naumanni) je v Sloveniji kot med njimi ali drugače, njihova povezanost. Raziskave so pokazale, da je z oddaljenostjo med gnezdilka izginila leta 1994 (Tome, 2000a, Tome in sod., 2005), zlatovranka (Coracias garrulus) nepridelovalnimi habitati povezan upad velikosti populacij opraševalcev, zlasti čebel (Ricketts pa leta 2005. Ob omenjenih vrstah je izginilo tudi več populacij, kot na primer populacija in sod., 2008; Williams in sod., 2010; Winfree in sod., 2009) in čmrljev (Ockinger in Smith, 2007), črnočelega srakoperja (Lanius minor) v SV Sloveniji, v kratkem lahko pričakujemo, da bo od prav tako zaznamo upad pestrost naravnih sovražnikov (Klein, Steffan-Dewenter in Tscharn-tam kot gnezdilka izginil tudi čuk (Athene noctua), vse v Denac (2007). tke, 2006; vse v Liere in sod., 2017). Za ohranjanje prostoživečih populacij v kmetijski krajini je zabeleženih veliko pozitivnih učinkov nepridelovalnih habitatov, predvsem z vidika nadzora škodljivcev. Trenutni izzivi so 36 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 37 Pri proučevanju pomena deleža, pestrosti in medsebojne povezanosti nepridelovalnih habi-izrabiti sončno svetlobo, hranila v tleh in vodo v vseh pojavnih oblikah v kmetijski krajini tatov Perović in sod. (2010) ugotavljajo, da je njihov pomen odvisen od možnosti disperzije (Pretty, 1994; v Aliteri, 2015). preučene taksonomske skupine. Uspešno agroekološko upravljanje mora v agorekosistemu torej voditi v optimalno kroženje Nepridelovalni habitati v kmetijski krajini so tudi habitati kmetijskim škodljivcem, kar hranil, v zaprt pretok energije, ohranjanje vseh vodnih oblik in tal ter v ohranjanje ravnotežja moramo upoštevati pri ugotavljanju vloge naravnih sovražnikov in pri samem pomenu ne-s populacijami naravnih sovražnikov, pri čemer je strategija izkoriščanja komplementarnosti pridelovalnih habitatov. Naslednja ”pomanjkljivost” nepridelovalnih habitatov je povezana s in sinergizmov med različnimi kombinacijami posevkov, dreves in živali v prostorskem in površino, ki jo zavzemajo in ki bi lahko bila sicer namenjena kmetijski rabi. Ta pomislek je časovnem okvirju. Optimalno upravljanje agroekosistemov v osnovi temelji na stopnji inter- še posebej pomemben v primerih, ko v kmetijski krajini predlagamo vzpostavitev novih ne-akcij med različnimi biotiskimi in abiotskimi komponentami, na ohranjanju funkcionalne pridelovalnih habitatov. biodiverzitete, kar pomeni ohranjanje vseh trofičnih nivojev z namenom zagotavljanja samo-regulacijske sposobnosti ekosistema (Altieri, 1994). Medtem ko številne študije navajajo pozitivno korelacijo med npr. povečanjem številčnosti in pestrosti opraševalcev ter pestrostjo in deležem nepridelovalnih habitatov, so raziskave o vplivih nepridelovalnih habitatov na velikost pridelka manj pogosti (Kovacs-Hostyanszki in sod., 2017). Slika 20. Strašničin mravljiščar je ranljiva Slika 21. Čebele so med opraševalci rastlin vrsta metulja prav zaradi ogrožanja zanj na prvem mestu (Podletnik, 2020) primernih življenjskih okolij (vlažni travniki) ter fragmentacije habitatov, ki povzročajo, da postajajo populacije med seboj preveč oddaljene (Domanjko, 2020) Kako torej agroekološko ukrepati? Na nivoju pridelovalnega sistema – Povečati recikliranje biomase, optimizirati razgradnjo organskih snovi, omogočati na-Slika 19. Krajinska pestrost, opredeljena z raznolikostjo, visokim deležem in povezljivostjo ne-ravno kroženje hranil. pridelovalnih habitatov v dolini Dragonje (Borec, 2005) – Okrepiti “imunski sistem“ pridelovalnega sistema z izboljšanjem funkcionalne biotske pestrosti. Ne glede na to danes beležimo vedno več raziskav, ki potrjujejo, da povečana ekosistemska – Zagotoviti najugodnejše pogoje za rast rastlin, zlasti v zvezi z organsko snovjo v tleh in raznolikost spodbudi večji pridelek, in s tem omogoči boljšo ekonomsko učinkovitost. Raziskav povečanjem biološke aktivnosti tal. na to temo je precej manj kot raziskav, ki so povezane s pomenom in vlogo opraševanja in – Zmanjšati izgube energije, vode, hranil in genskih virov s povečanjem ohranjanja in opraševalcev v kmetijski krajini. Na primer Blaauw in Isaacs v Liere in sod. (2014) navajata obnavljanja prsti, vodnih virov in kmetijske pestrosti. večjo sadno maso in težo borovnic in jagod (Feltham in sod., 2015; v Liere in sod., 2017) tam, – Povečati pestrost vrst in genetskih virov v agroekosistemu v času in prostoru na nivoju kjer so pridelovalna zemljišča spremljali vegetacijski pasovi. kmetijskih zemljišč in kmetijske krajine. – Izboljšati koristne biološke interakcije in sinergije med komponentami kmetijske pes-Agroekološko upravljanje proizvodnih sistemov trosti, in s tem spodbujati ključne procese in storitve v kmetijskem ekosistemu. Z vidika upravljanja kmetijskih proizvodnih sistemov je agroekološki cilj zagotoviti uravnoteženo okolje, trajne donose, naravno ustvarjeno rodovitnost tal in biološki nadzor škodljivcev z zasnovo raznovrstnih agroekosistemov in uporabo nizkih vhodnih tehnologij (Gleissman 1998). Z načrtovanjem proizvodnih sistemov, ki posnemajo naravo, je prav tako mogoče optimalno 38 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 39 Preglednica 3. Primerjava temeljnih značilnosti ekološkega kmetijstva in agrekoloških praks Na nivoju kmetijske krajine (Bellon in sod., 2011) – Vzdrževati krajinsko raznolikost, vključno s prepletom kmetijskih in naravnih habitatov. – Vzdrževati vegetacijske pasove in drevnine okoli kmetijskih zemljišč, obvodne obrežne Ekološko kmetijstvo Agroekološke prakse pasove, krajinske elemente in druge nepridelovalne habitate, ki nudijo ekosistemske Oblikovanje kmetijskih in prehran-storitve, pomembne za pridelovalce. Definicija Sistem upravljanja kmetij skih sistemov z različnimi interdisci- – Ohranjati gozdne fragmente v bližini kmetijskih zemljišč. in pridelave hrane plinarnimi disciplinami – Ohraniti in redno vzdrževati obvodne linijske mejice, ki ob pozitivnem vplivu na kmetij ska zemljišča prispevajo k boljši kakovosti in biocenozi voda. Osnovna paradigma Plodnost tal (in pedologija) Ekologija (in entomologija) – Vzpostaviti gozdno-kmetijske in pašno gozdne-sisteme. Ključno načelo Pridelovalni sistem; verige Kmetijski ekosistem; prehranska – Obnoviti degradirana zemljišča. vrednosti suverenost – Obnoviti in ohraniti mokrišča. – Skrčiti širitev kmetijskih pridelovalnih površin na obstoječe naravne habitate. Referenčni model Mešani rastlinsko-živalski sistem Tradicionalni mešani sistem – Vzdrževati povezanost med nepridelovalnimi habitati. Sorodne oblike kmetijstva Biološko, biodinamično Alternativno, trajnostno, integrirano zatiranje škodljivcev Agroekološki proizvodni sistemi in ekološko kmetijstvo Ključni akterji Pridelovalci, predelovalci, porabniki Mali pridelovalci Agroekološka načela so globoko zakoreninjena tudi v ekološkem kmetijstvu, saj so se Kroženje hranil, biološka kontrola, prakse obeh porodile iz nasprotovanja intenzivnemu kmetijstvu, prav tako oba ponuja-Tehnologije Raba naravnih snovi; brez GSO možnost majhnih kemičnih vnosov ta rešitve za okoljske in socialne izzive, s katerimi se danes srečujemo. Zanimivo je, da sta v literaturi pogosto predstavljena različno oz. drugače. Nekateri ju obravnavajo kot sinoni-Hrana Kakovost, sestavine, zdravje Kmetijsko-prehranski sistem, ma, drugi trdijo, da je ekološko kmetijstvo le tehnična oblika agroekologije; tretji trdijo, da prehranska suverenost sta to dva različna proizvodna pristopa ali samo dva različna prikaza za potrebe trga. De-Usmerjenost k vplivu - jstvo je, da globalno veliko majhnih kmetij uporablja ekološke tehnike in prakse ne da bi Biotska pestrost učinek kmetijske prakse na Usmerjenost k virom - povečanje bili certificirani. Ti posamezniki so pogosto opredeljeni kot del agroekološkega gibanja. biotsko pestrost biotske pestrosti IFOAM kot evropska krovna organizacija za ekološko kmetijstvo in hrano meni, da je ekološko Zgodovinska prepoz-podmnožica agroekologije in da je certificiranje ekoloških pridelkov orodje in ne pogoj, saj Predpisi navnost, IFOAM načela, Brez mednarodnih standardov in so kmetijske tehnike oz. prakse tiste, ki opredeljujejo, ali je ekološko, in ne sam certifikat. nacionalna pravila pravil Načela ekološkega kmetijstva niso popolnoma enaka načelom agroekologije, čeprav se pogosto prekrivajo: oba podpirata zaprt sistem, pomembno vlogo pripisujeta rodovitnosti tal, ohranj-Certificiranje Neodvisne organizacije Jamstvo participativnega sistema anju biodiverzitete, promovirata tranzicijske poti k bolj trajnostnim prehranskim sistemom, podpirata zmanjševanje zunanjih vnosov. Temeljna razlika med njima je, da pri ekološkem Ne glede na različne interpretacije razlik in podobnosti med agrekologijo in ekološkim kmeti-obstaja potreba po definiranju minimalnih zahtevkov/standardov in točno določenih pravi-jstvom je nesporno, da ekološko kmetijstvo zaradi svoje zgodovine, postavljenih pravil, nadzora lih, ki jim ekološko sledi. Na primer, če oba sistema sledita načelom glede naravne odpornosti in potrjevanja ostaja referenca, kar potrjuje tudi vzpon ekološkega kmetijstva in prepoznavnost in onemogočanja škodljivcev ali glede izvora in kakovosti materialov, ki jih uporabljamo za s strani uporabnikov. Agroekologija s svojim pomenom v mnogih družbenih gibanjih in aka-gnojenje tal, ekološko točno določa, katere FFS lahko uporabljamo in katere ne; agreokološke demskem svetu mora okrepiti identiteto kot strategija in praksa. Agroekologija še zdaleč ni prakse tega ne predvidijo. Bistvena razlika je torej v certificiranju in točnem definiranju stan- “kmetijstvo preteklosti”, kot so to označili nekateri nasprotniki, agroekologija združuje znan-dardov, ki jim ekološki sistemi sledijo. Ne glede na razlike je skupni cilj isti: preoblikovanje ce-stvene raziskave in eksperimentiranje, s poudarkom na tehnologijah in inovacijah v znanju, lotnega prehranskega sistema v bolj trajnostnega in pravičnega, ohranjanje biotske pestrosti in je ekonomsko opravičljiva in prilagojena predvsem majhnim in srednje velikim prideloval-naravnih virov, spoštovanje in ohranjanje družbenih interakcij ter ohranjanje kulturnih raz-cem (IFOAM, Position paper, 2018). lik. Agroekologija se pojmuje kot splošno okrilje za vse alternativne kmetijske sisteme, vključno z ekološkim kmetijstvom. Nekateri obravnavajo ekološko kmetijstvo le kot prakso oz. tehniko Do bi v prihodnje dosegli sinergijski učinek med obema sistemoma moramo odnose med agroekologije. Guthman (2000) je ocenil, da ekološko kmetijstvo v mnogih primerih ne dosega ekološkim kmetijstvom in agroekologijo poglabljati, razvijati medsebojne koristne interakcije agroekoloških idealov, Altieri in Nicholls (2003) sta celo predlagala, da bi načela agroekologije in omogočati dopolnjevanje obeh kmetijskih praks. Skupaj še toliko bolj zmoreta preobliko-lahko rešila ekološko kmetijstvo pred modelom intenzifikacije (IFOAM, Position paper, 2019). vati prehranske sisteme za doseganje resnične ekološke, gospodarske in družbene trajnosti. 40 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 41 Literatura 22. Moudry, J. et al. (2018). Agroecology development in Eastern Europe – Cases in Czech Re-public, Bulgaria, Hungary, Poland, Romania and Slovakia, Sustainability, 10. 1. Altieri, M. A., (1994). Biodiversity and Pest Management in Agroecosystems. Haworth Press, 23. Obrycki, J. J., Harwood, J. D., Kring, T. J., O’Neil, R. J. (2009). Aphidophagy by Coccinelli-New York. dae: application of biological control in agroecosystems. Biol Control 51. doi:10.1016/j. 2. Altieri, M. A. (1995). Agroecology: The science of sustainable agriculture, 2nd ed. Boulder, CO: biocontrol.2009.05.009. Westview Press. 24. Östman, O., Ekbom, B., Bengtsson, J. (2001). Landscape heterogeneity and farming practice 3. Altieri, M. A., Nicholls, C. I. (2004). Biodiversity and pest management in agroecosystems. influence biological control. Basic and Applied Ecology. Vol. 2. Food Product Press, New York. 25. Perović, D. J., Gurr, G. M., Raman, A., Nicol, H. I. (2010). Effect of landscape composition and 4. Altieri, M. A. (2015). Agroecology: key concepts, principles and practices. Conference: Two arrangement on biological control agents in a simplified agricultural system: A cost–dis-International short courses organized by TWN in Asia and Africa. tance approach. Biological Control 52: 263–70. doi:10.1016/j. biocontrol.2009.09.014. 5. Altieri, M. A. (2016). Developing and Promoting Agroecological Innovations within Coun-26. Polak, S. (Ur.) (2000). Mednarodno pomembna obmocja za ptice v Sloveniji; Important Bird try Program Strategies to Address Agroecosystem Resilience in Production Landscapes: Areas (IBA) in Slovenia. DOPPS, Monografija DOPPS št. 1, Ljubljana. A Guide. http://foodfirst.org/wp-content/uploads/2016/02/latest-version-guidance-note-27. Reijntjes, C., Haverkort, B., Waters-Bayer, A. (1992). Farming for the Future: An Introduction GEF-SGP.pdf (pridobljeno 2020). to Low-external-input and Sustainable Agriculture. Macmillan Education. 6. Bellon, S., Lamine, C., Ollivier, G., de Abreu, L. S. (2011). The relationships between orga-28. Ricketts, T. H., Regetz, J., Steffan-Dewenter, I., Cunningham, S. A., Kremen, C., Bogdanski, A., nic farming and agroecology3rd ISOFAR Scientific Conference at the 17th IFOAM Organic Gemmill-Herren, B., Greenleaf, S. S., Klein, A. M., Mayfield, M. M., Morandin, L. A., Ochieng, World. A., Viana, B. F. (2008). Landscape effects on crop pollination services: are there general pat-7. Calame, M. (2016). “Un terme encore flou”, Comprendre l’agroécologie: origines, principes, et terns? Ecol Lett 11: 499–515. doi:10.1111/j.1461-0248.2008.01157.x. politiques, Editions Charles Léopold Mayer. 29. Sanderson Bellamy A., Antonio, A. R. Ioris. (2017). Addressing the Knowledge Gaps in Agro-8. Cardinale, B. J., Duffy, E., Gonzalez, A., Hooper, U. D., Perrings, C., Venail, P., Narwani, A., Mace, M. G., ecology and Identifying Guiding Principles for Transforming Conventional Agri-Food Sys-Tilman, D., Wardle, A. D., Kinzig, P. A., Daily, C. G., Loreau, M., Grace, B. J., Larigauderie, A., Srivas-tems. Sustainability 9. tava, S. D., Naeem, S. (2012). Biodiversity loss and its impact on humanity. Nature Vol. 486. 30. Thies, C., Dewenter, I. S., Tscharntke, T. (2003). Effects of landscape context on herbivory 9. CIDSE. (2018). The principles of Agroecology. Towards Just, Resilient and Sustainable Food and parasitism at different spatial scales. – Oikos 101. Systems. By CIDSE, Brussels, Belgium. 31. Thomas, V. G., Kevan, P. G. (1993). Basic principles of agroecology and sustainable agricul-10. De Schutter, O. (2010). The Emerging Human Right to Land. International Community ture. Journal of Agricultural and Environmental Ethics. Vol. 6. Law Review 12. (3) 32. Van der Ploeg, D. Jan., Barjolle, D., Bruil, J., Brunori, G., Costa Madureira, L., M., Dessein, J., 11. Denac, D. (2007). Populacijska dinamika repaljščice (Saxicola rubetra) v mozaiku nižinskih Drąg, Z., Fink-Kessler, A., Gasselin, P., Gonzalez de Molina, M., Gorlach, K., Jürgens, K., Kin-habitatnih tipov. Doktorska disertacija, Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in sella, J., Kirwan, J., Knickel, K., Lucas, V., Marsden, T., Maye, D., Migliorini, P., Milone, P., Noe, matematiko, Oddelek za biologijo. E., Nowak, P., Parrott, N., Peeters, A., Rossi, A., Schermer, M., Ventura, F., Visser, M., Wezel, 12. Dunning, J. B., Danielson, B. J., Pulliam H. R. (1992) Ecological Processes That Affect Popula-A. (2020). The economic potential of agroecology: Empirical evidence from Europe. Journal tions in Complex Landscapes. Oikos. Vol. 65. of Rural Studies. 13. FAO. (2018). Scaling up agroecology to achieve the sustainable development goals. Proceed-33. Westrich, P. (1996). Habitat requirements of central European bees and the problems of ings of the second FAO international symposium. Rome. Licence: CC BY-NC-SA 3.0 IGO. partial habitats. In Matheson, Buchmann, O’Toole, Westrich, and Williams (eds.). The 14. Gliessman, S. R., Engles, E., Krieger, R. (1998). Agroecology: Ecological Processes in Sustain-Conservation of Bees, Academic Press Inc., USA. able Agriculture. CRC Press. 34. Wezel, A., Bellon, T., Doré, C., Francis, D., Vallod, C. D. (2009). Agroecology as a science, a 15. Gliessman, S. R. (2007). Agroecology: The ecology of sustainable food systems. 2nd ed. Boca movement and a practice. A review. Agronomy for Sustainable Development 29. Raton, FL: CRC Press. 35. Wezel, A., Casagrande, M., Celette, F., Vian, J. F. (2014). Agroecological practices for sustain-16. IFOAM EU GROUP. (2019). Position paper on agroecology. Organic and agroecology: working able agriculture. A review. Agronomy for Sustainable Development. Vol. 34. to transform our food system. IFOAM. 36. Wezel, A., Jauneau, J. C. (2011). Agroecology – Interpretations, Approaches and Their Links 17. Kovacs-Hostyanszki, A., Espindola, A., Vanbergen,A. J., Settele,J., Kremen, C., Dicks, L. V. to Nature Conservation, Rural Development and Ecotourism. V: Campbell, W., López, O., (2017). Ecological intensification to mitigate impacts of conventional intensive land use on Bruce, S. Issues in Agroecology – Present Status and Future Prospectus Vol. 1. Springer. pollinators and pollination. Ecology Letters 20:673–89. doi:10.1111/ele.12762. 18. Lichtfouse, E. (2017). Sustainable Agriculture Reviews. Springer. Spletni viri 19. Liere, H. Kim, T. N., Werling, B. P., Meehan, T. D., Landis, D. A., Gratton, C. (2015). Trophic cascades in agricultural landscapes: indirect effects of landscape composition on crop 1. http://www.masterhdfs.org/masterHDFS/wp-content/uploads/2014/05/170222_Roma3-BA-yield. Ecological Applications. RET-2.pdf. 20. Liere, H., Shalene, J., Philpott, S. M. (2017). Intersection between biodiversity conservation, 2. https://www.agroecology-europe.org/publications/. agroecology, and ecosystem services, Agroecology and Sustainable Food Systems, 41: 7, 723-3. https://www.youtube.com/watch?v=jO380mLe5b8. 760, DOI: 10.1080/21683565.2017.1330796. 21. Moonen, A. C., Bàrberi, P. (2008). Functional biodiversity: An agroecosystem approach. Agriculture, Ecosystems & Environment. Vol. 127. 42 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Andreja Borec: Agroekologija: pregled, načela in prakse 43 VPLIV OBDELAVE TAL NA TALNO BIOTO IN SEKVESTRACIJO OGLJIKA Mateja Muršec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Slovenija mateja.mursec@um.si, ISBN: 978-961-286-433-0 (pdf), DOI: https://doi.org/10.18690/978-961-286-433-0.4 Povzetek Različne tehnike obdelave tal različno učinkujejo na ekosistemske storitve tal, med drugimi tudi na biodiverziteto in življenjske procese v tleh s tem, da vplivajo na regulacijo vode, zraka, toplote in razporeditev hranil v tleh. V kmetijstvu je cilj razviti sistem pridelavo hrane, ki je trajnosten ter ekonomičen iz vidika potrošnika in pridelovalca, hkrati pa naj ne bi dopuščal nadaljnje degradacije tal. Z namenom omiliti globalno segrevanje in izboljšati kakovost zraka in vode ter ohranjati kakovost (kmetijskih) tal, je danes pri obdelavi tal pomembno upoštevati tudi sekvestracijo oz. zadrževanje ogljika v tleh. Zaloga talnega ogljika je namreč zelo dovzetna za različne obdelave tal oz. za sisteme pridelave hrane. Takšne cilje si je zastavila ohranitvena obdelava tal, ki se je po svetu opazno razširila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V Sloveniji (kot tudi v večini evropskih držav), kjer še vedno prevladuje tradicionalni način obdelave tal z oranjem (konvencionalna obdelava tal), se ohranitvena obdelava tal počasi uveljavlja tudi v zadnjih nekaj letih. Oba načina obdelave tal se razlikujeta predvsem v intenzivnosti in številu mehanskih posegov, v deležu pokritosti tal z rastlinskimi ostanki in v raznovrstnosti vegetacije. Ključne besede kmetijstvo, tla, ohranitvena obdelava, biota, sekvestracija ogljika Pomen in ekosistemske storitve tal Kljub temu da imajo tla v našem vsakdanjem življenju veliko vlogo, je nezavedanje pomena tal prisotno ne samo pri večini posameznikov, temveč tudi na globalni ravni - pri političnih, gospodarskih in socio-ekonomskih interesih. Pomanjkljivo zavedanje pomembnosti tal kot naravnega vira vodi do povečanega obsega izgub oz. degradacije kakovostnih tal, kar posledično ogroža kakovost našega življenja. Vzpodbudno je, da se v zadnjih desetletjih med kmetijskimi politiki postopoma le širi spoznanje, da je ohranjanje rodovitnosti kmetijskih tal odločilnega pomena za pridelavo kakovostne in zdrave hrane. Slednje je za pridelovalce hrane v času globalnega segrevanja postalo še poseben izziv; novim podnebnim razmeram se bomo morali prilagoditi z uporabo okolju prijaznih tehnologij in z izbiro ustreznega sortimenta. Tla predstavljajo naravno tvorbo z velikim naborom ekosistemskih storitev oz. talnih funkcij, ki so ključnega pomena za kmetijsko, okoljsko, naravovarstveno, krajinsko in urbano rabo (slika 1). Ekosistemske storitve tal pogosto zajemajo pojem “kakovosti tal”, ki je po Tóthu in 44 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Mateja Muršec: Vpliv obdelave tal na talno bioto in sekvestracijo ogljika 45 sod. (2007) definirana kot “ocena proizvodne sposobnosti tal pri izvajanju ekosistemskih in Filter za čiščenje vode družbenih storitev z ohranjanjem svojih naravnih funkcij v primeru spremenjenih pogojev”. Regulacija Sekvestracija ogljika podnebja Ob tem, da tla za rastline pomenijo vir hranil, vode, kisika in jim dajejo oporo, so tla pomemben del hidrološkega cikla pri uravnavanju poplav in filtriranju vode; tla so pomemben ponor Krogotok hranil ogljika, ki zaradi uhajanja le-tega v atmosfero, vpliva tudi na klimatske spremembe; s pestro Proizvodnja hrane, krme, industrijskih rastlin in biogoriva biodiverziteto lahko tla pripomorejo k stabilnosti ekosistemskih funkcij, k potencialnemu genetskemu viru in k obvladovanju bolezni, ki izvirajo iz tal (EASAC, 2018). Skrb za trajnostno rabo tal zajema raziskave v zvezi z izgubami tal zaradi pozidave, zmanjšanjem Bivalni prostor živim bitjem kakovosti tal in vsebnosti talne organske snovi ter biodiverzitete zaradi intenzivnega kmetijstva in gozdarstva, vodno in vetrno erozijo, zbijanjem (kompakcijo) tal, zaslanjanjem tal in onesnaževanjem s škodljivimi snovmi. V kmetijstvu predstavlja obdelava tal enega izmed osnovnih potencialnih vzrokov degradacije tal v smislu neugodnih sprememb fizikalnih lastnosti, ki nadalje vplivajo na biološke in kemijske parametre. Kulturna dediščina Ekosistemske storitve oz. funkcije tal delimo na (ITPS, 2015): – Podporne oz. vzdrževalne storitve: nastanek tal (preperevanje primarnih mineralov Regulacija vodnega cikla in poplav in sproščenje hranil, transformacija in akumulacija talne organske snovi (TOS), struk-Pridobivanje gradbenih materialov turiranje tal za prenos vode, zraka in razporeditev korenin, tvorba sorptivne površine za zadrževanje in izmenjavo ionov), primarna proizvodnja (medij za kalitev semen in rast rastlin, preskrba rastlin s hranili in vodo), kroženje hranil (pretvorba organskega mate-Osnova za infrastrukturo Vir genetskega materiala riala s pomočjo talne biote, zadrževanje in sproščanje hranil iz aktivne talne površine). – Regulacijske storitve: regulacija kakovosti vode (filtracija in puferna sposobnost talne vode, pretvorba talnih onesnažil), regulacija količine vode (infiltracija vode in pretok skozi tla, dreniranje odvečne vode iz tal v podzemne in površinske vode), uravnavanje podnebnih Slika 1. Ekosistemske storitve tal (spletni vir 1) razmer (uravnavanje izpustov toplogrednih plinov), regulacija erozije (zadrževaje talnih delcev na površini tal), uravnavanje bolezni (kontrola rastlinskih, živalskih in človeških Načini obdelave tal bolezni). – Oskrbovalne storitve: oskrba s hrano (preskrba z vodo in s hranili za rast rastlin za živalsko Z obdelavo tal želijo pridelovalci hrane doseči ugodne pogoje za setev ter nadaljnjo rast in in človeško prehrano), oskrba z vodo (zadrževanje in čiščenje vode), oskrba z gorivom in razvoj kultur, tako da spreminjajo fizikalne razmere v tleh (vlaga, temperatura, zračnost), vlakninami (preskrba vode in hranil ter fizična podpora za rast rastlin za pridelavo biogo-skrbijo za zaščito pred pleveli, škodljivci in boleznimi ter za rastlinske ostanke. Z tehnikami riva in vlaknin oz. industrijskih ratlin), oskrba z osnovnim talnim materialom (preskrba z obdelave učinkujejo na življenje in procese v tleh (Plaster, 2009), vplivajo na kalitev semen. To vrhnjim delom tal kot substratom, šoto itd.), stabilnost površine tal (podpora človekovim zahteva ustrezno količino vode, zraka in toplote, s čimer se neposredno vpliva na vodni cikel, dejavnostim in infrastrukturi), življenjski prostor (omogočanje habitata za talne živali, na zračnost in temperaturo tal (Stajnko, 2017). ptice itd.), genetski viri (vir unikatnih bioloških materialov). – Kulturne storitve: estetske in duhovne (ponujanje različne naravne in kulturne krajine, vir Človek obdeluje tla že 4000 let in v tem času je razvil veliko različnih tehnik in orodij za ob-pigmentov in barvil, prostor za umrle), dediščina (odkrivanje arheoloških iznajdb). delavo, radikalne spremembe v razvitih deželah so se dogajale predvsem v zadnjih 200 letih. V kmetijstvu je cilj razviti sistem pridelave hrane, ki je trajnosten ter ekonomičen iz vidika po-Ekosistemske storitve tal postanejo ogrožene oz. oslabljene v primeru degradiranih tal, kar rabnika in pridelovalca, hkrati naj ne bi dopuščal nadaljnje degradacije tal (Gardiner in Miller, povzroči slabše rastne razmere za pridelavo kakovostne in zdrave hrane, večje stroške pri 2004). Pridelovalni sistemi bi se tako morali prilagoditi zmanjšanju erozije in kompakcije tal ter pridelavi in zaščiti hrane in povečano tveganje za prenos bolezni v prehransko verigo, erozijske zmanjšani porabi naravnih virov goriva. Z namenom omiliti globalno segrevanje in izboljšati in poplavne procese ter povečan izpust anorganskega ogljika v ozračje, kar nadalje vpliva na kakovost zraka in vode je danes pri obdelavi tal pomembno upoštevati tudi sekvestracijo oz. klimatske spremembe. Časovni razponi naravnih procesov v tleh so izredno dolgotrajni, tako zadrževanje ogljika v tleh. Zaloga talnega ogljika je namreč zelo dovzetna za različne obdelave tal lahko tla iz vidika trajanja človeškega življenja obravnavamo kot le delno ali celo neobnovljiv oz. za sisteme pridelave hrane. Takšne cilje si je zastavila ohranitvena (konzervirajoča, konzervir (EASAC, 2018). Strategija varovanja tal je lahko uspešna le ob upoštevanju ekosistemskih vacijska, trajnostna, reducirana, omejena) obdelava tal, ki se je po svetu opazno razširila v devet-storitev tal. Tako varovaje tal temelji na načelih ohranjanja funkcij tal, preprečevanja degra-desetih letih prejšnjega stoletja (Plaster, 2009). V Sloveniji (kot tudi v večini evropskih držav) še dacije tal, blaženja njenih učinkov oz. sanacije degradiranih tal. vedno prevladuje tradicionalni način obdelave tal z oranjem, tako imenovana konvencionalna obdelava tal, v zadnjih nekaj letih pa se počasi uveljavlja tudi ohranitvena obdelava tal. Oba načina obdelave tal se razlikujeta predvsem v intenzivnosti in številu mehanskih posegov (Morris in sod., 2010) ter v deležu pokritosti tal z rastlinskimi ostanki po setvi (Mihelič, 2012). 46 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Mateja Muršec: Vpliv obdelave tal na talno bioto in sekvestracijo ogljika 47 Konvencionalna obdelava tal (angl. Conventional tillage) je vsakoletna klasična obdelava tal so pri takšni obdelavi tla zaščitena pred neposrednim sončnim sevanjem in evaporacija je najprej z obračalnim plugom (oranje), kjer plužna deska na grobo odreže in obrne brazdo z zaradi rastlinskih ostankov omejena (Sullivan 2004, Hobbs in sod., 2008; Soane in sod., 2012). žetvenimi ali drugimi ostanki pretekle setve, plevele in hlevski gnoj. Temu sledi dopolnilna Omenjene prednosti bodo v obdobju klimatskih sprememb (sušna obdobja in pogoste nev- (predsetvena) obdela tal s stroji, ki zdrobijo, zmešajo in poravnajo grobe grude v bolj fino ihte) morda ključnega pomena pri strategiji zaščite kmetijskih tal. podlago za sejanje (brananje, valjanje, ravnanje, osipavanje itd). Cilj je priprava mehke sejalne posteljice brez žetvenih ostankov. V primeru suhih in zbitih tal uporabljajo tudi globinske Glavna pomanjkljivost ohranitvene obdelave tal je potreba po novi (ustreznejši) strojni me-rahljalnike za rahljanje spodnje plasti tal, s čimer izboljšajo prodiranje in razrast korenin ter hanizaciji, ki predstavlja pridelovalcem hrane velik stroškovni zalogaj (Baker in sod., 2007; infiltracijo vode (Bernik, 2005; Mrhar, 2002; Plaster, 2009). Soane in sod., 2012). Posamezni kmetovalci na splošno gojijo velik odpor do novih tehnologij, ob tem so stroji za ohranitveno obdelavo tal večinoma prirejeni velikim površinam, kar bolj Večina kmetov je še vedno prepričanih, da je oranje zaradi zadovoljivih pridelkov, učinkovitega ustreza večjim kmetijskim obratom (Ograjšek, 2012). Drugo veliko težavo predstavljajo pleveli, zatiranja plevelov in optimalne priprave setvene podlage sestavni del dobre kmetijske prakse ki ob uporabi fitofarmacevtskih sredstev nenehno razvijajo odpornost (Derpsch in sod., 2010). (Jones in sod., 2006). Do leta 2005 so v srednji Evropi na tak način obdelovali 75 % kmetijskih Problem predstavljajo razni škodljivci, ki v rastlinskih ostankih najdejo varno zavetje pred zemljišč (Bernik, 2005). Na osnovi pretekle prakse se vse bolj uveljavlja mnenje, da konvencionalna neugodnimi razmerami, in tako lahko povzročajo razrast številnih bolezni, kar znatno poveča obdelava tal dolgoročno vodi v degradacijo tal (uničevanje strukture, kompakcijo tal in erozijo, stroške za njihovo zatiranje in zahteva več teoretičnega in praktičnega znanja (Baker in sod., izgubo organske snovi in izhajanje CO zaradi pospešene mineralizacije, spremenjeno biodiver-2007). Najpomembnejši ukrep pri zatiranju bolezni, škodljivcev in plevelov je ustrezno kolo-2 ziteto) (Sullivan 2004, Soane in sod., 2012). Po podatkih iz tujih virov smo na račun konvencionalne barjenje kultur in uporaba fitofarmacevtskih sredstev, medtem ko mehansko zatiranje plev-obdelave tal na svetu v 150 letih izgubili skoraj polovico rodovitnih tal (Cosier, 2019). elov dodatno pospešuje mineralizacijo TOS, in s tem izhajanja CO v ozračje, ter večjo uporabo 2 strojev ter fosilnih goriv (Derpsch in sod., 2010; Stajnko, 2017). Ohranitvena obdelava tal (angl. Conservation tillage) pomeni obdelavo, ki ohranja tla bolj naravna. Pri tem tal ne obračajo, temveč jih le rahlo dvignejo, premešajo in zrahljajo (Young in Ritz, Poznamo več različic ohranitvene obdelave (obdelava z mulčenjem, vertikalna obdelava, setev 2000). Predstavlja sistem obdelave, pri katerem ostane vsaj 30 % obdelovalne površine pokrite v trakove, setev na grebene, neposredna setev itd.). Najvišja stopnja ohranitvene obdelave tal, z rastlinskimi ostanki predhodne kulture, kar je še posebej pomembno v kritičnem obdobju kjer površina tal ostane skoraj nedotaknjena, je neposredna (direktna) setev (angl. No-tillage), erozijskih procesov (Gardiner in Miller, 2004). Glavni cilj ohranitvene obdelave je ohranjanje in kar pomeni setev v neobdelana tla ali strnišče. Potrebni so posebni stroji, kot so prekopalniki, vzpodbujanje življenja v tleh in nad tlemi, pri čemer naj bi bili posegi v tla minimalni (Stajnko, ki obdelujejo samo setveno širino zemljišča, ali sejalnice s krožnimi setvenimi lemeži (Bernik, 2017). Osnovni stroj je rahljalnik ali kultivator z dodanimi elementi za poravnavo in zgostitev 2005). Neposredno setev izvajajo na velikih področjih v Ameriki, v semiaridnih podnebnih setvenega sloja, ki deluje do globine 18 — 24 cm (Ograjšek, 2012; Bernik, 2005). Prvi poskusi take razmerah pa je nujna uporaba herbicidov, ker ni mehanskega zatiranja plevela. Razširjenost obdelave segajo v ZDA in v štirideseta leta prejšnjega stoletja, od tam se je (predvsem zaradi takšne obdelave tal naj bi bila pogojena predvsem s klimatskimi in talnimi razmerami, vendar težav z erozijskimi procesi) v devetdesetih letih postopoma razširilo v Brazilijo, Argentino, Ka-zaradi manjše porabe delovnega časa in goriva nanjo vplivajo predvsem klimatske razmere. nado in Avstralijo (FAO 2015). V Evropi je sprejemanje ohranitvene obdelave v primerjavi z os-Do leta 2005 so na ta način v srednji Evropi obdelovali okoli 2 % kmetijskih zemljišč (Bernik, talim svetom še vedno omejeno (Lahmar in sod., 2010). Vodilna država je Španija, velik napre-2005). Pri izvajanju neposredne setve ni erozije, ker so tla dobro (do 90 %) pokrita z rastlinskimi dek so dosegle tudi Finska, Švica, Nemčija, Ukrajina in Rusija (Schneider in sod., 2010). Do leta ostanki, ki plevelom predstavljajo določeno konkurenco. Neposredna setev zmanjšuje čas in 2005 so v srednji Evropi na ta način obdelovali približno 23 % kmetijskih zemljišč (Bernik, 2005). stroške obdelave, porabo energije, število prehodov po pridelovalni površini, in s tem kompak-Danes je ta način obdelave razširjen v različnih talnih tipih in klimatskih razmerah (največ cijo tal. Rastlinski ostanki na površini ščitijo tla pred izhlapevanjem vlage in povečujejo bi-v Latinski Ameriki > 50 %), vendar v svetovnem merilu na ta način pridelajo samo 5 — 10 % otsko aktivnost tal ter nastanek humusa (D’Emden in sod., 2012). Prav tako povečuje vsebnost hrane (Baker in sod., 2007). Razlogi so verjetno v tradiciji in prepričanju kmetov, v pomanjkanju talne organske snovi in zalogo vode v vrhnjem delu tal in od vseh obdelovalnih sistemov na-znanja in prakse, v kmetijski politiki (slabe subvencije) in v slabi razpoložljivosti mehanizacije jbolj ugodno vpliva na sekvestracijo ogljika zaradi zmanjšanega izpusta toplogrednih plinov. ter ustreznih herbicidov za zatiranje plevelov (Derpsch in sod., 2010). Po nekaterih podatkih zmanjša tudi kislost tal (Mihelič, 2012), poveča vsebnost dušika in rastlinam dostopnega fosforja in kalija v tleh ter kationsko izmenjalno kapaciteto (Errouissi in Ohranitvena obdelava tal ima veliko prednosti in tudi nekaj slabosti. Glavne prednosti sod. 2010). Ne obdeluje površine tal, kar ohranja kanale od deževnikov za boljšo infiltracijo ekonomske narave so manjša poraba delovnega časa in zmanjšane stroške za gorivo in delov-vode in premeščanje hranil in pesticidov. Ob navedenem so učinki minimalne obdelave tal no silo (Derpsch in sod., 2010). Manjši obseg in večja hitrost opravil omogoča tudi dva pridelka še izboljšanje kakovosti zraka in voda, površina je lahko zasajena/posejana v hitrejšem času in (kulturi) v eni sezoni (Plaster, 2009). Sicer ohranitvena obdelava tal ohranja kakovost tal, saj je z dvojnim posevkom. Pomanjkljivost neposredne setve je težje premeščanje določenih hranil površina tal večino leta prekrita z rastlinskimi ostanki, kar preprečuje vetrno in vodno eroz-s površja tal navzdol, npr. aplicirana fosfatna in kalijeva gnojila ter apno ostajajo na površini ijo. Zaradi omejene uporabe kmetijske mehanizacije preprečuje uničevanje strukture, zasko- (Plaster, 2009). Za neposredno setev niso primerne vse površine oz. vsi talni tipi, ampak le tisti rjenost in zbijanje tal (Six in sod., 2002). Ohranitvena obdelava se kaže v povečanem številu z globokim profilom, lažjo teksturo, topla in s hranili bogata tla z večjo vsebnostjo humusa. obstojnih strukturnih mikroagregatov, v katerih je ogljik zaradi fizične zaščite v stabilnem Prav tako je pomembno, da gre za nezapljeveljene površine z ustreznim kolobarjem, ki ugodno stanju in manj podvržen mineralizaciji in izpustu CO (Elliot in sod., 2000). Hkrati poviša delež vpliva na rahljanje in drenažo tal (Stajnko, 2017). 2 mikropor za 15 — 40 % in s tem poveča količino rastlinam dostopne vode in zadrževanje vode v tleh (Bescansa in sod., 2006; Mihelič, 2012). Omejuje površinski odtok vode in s tem spiranje Prakticiranje ohranitvene obdelave tal v vseh načinih se v Sloveniji počasi uveljavlja, zaen-hranil in pesticidov iz obdelovalnih površin ter izboljša infiltracijo vode ter preprečuje dvig krat največ v SV delu (občine Ptuj, Puconci, Murska Sobota in Maribor). Po podatkih KOPOP skeleta iz spodnjih slojev na površje. Pospešuje biološko aktivnost in biodiverziteto ter vseb-so leta 2015 zabeležili 56 občin na skupno 7.319 ha zemljišč, kjer se tovrstna obdelava tal izvaja nost organske snovi oz. humusa. V sušni dobi oz. v območjih z omejeno količino padavin (Vučenović, 2015). Zadnje uradne statistike ni. Ocenjuje se, da na tak način obdelujejo od 8.000 48 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Mateja Muršec: Vpliv obdelave tal na talno bioto in sekvestracijo ogljika 49 do 13.000 ha (6 — 10 %) slovenskih zemljišč, pri čemer je razlaga ohranitvene obdelave zelo različna. Ohranitveno obdelavo tal v Sloveniji (formalno od 2016, sicer že dalj časa) uspešno globina Konvencionalna Neposredna setev globina obdelava tal promovira Slovensko združenje za ohranitveno obdelavo in rodovitnost tal in se v bližnji pri- (cm) (cm) hodnosti zavzema za pridobivanje subvencij za tovrstno kmetovanje. Na oddelku za Agronomi-0 0 jo Biotehniške fakultete v Ljubljani in na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru že več let (od 10 do 15) izvajajo trajnostne poskuse na dveh teksturno različnih tleh 10 10 (na težjih glinasto-meljastih tleh na poskusnem polju BF in na lažjih peščeno-prodnatih tleh v Moškanjcih) (Mihelič, 2012; Žigon, 2013). V Moškanjcih so rezultati plitve obdelave tal (10 — 15 cm), s stalno pokritostjo tal s strniščnimi ali vmesnimi posevki in pestrim kolobarjem pokazali 20 20 skoraj enakovredne pridelke v primerjavi s klasično obdelavo tal z oranjem ob bistveno nižjih Plazina Preplet biopor stroških in manjši potrebah po namakanju. 3 3 Preglednica 1. Prednosti in slabosti ohranitvene obdelave (Soane in sod., 2012) 40 40 OHRANITVENA OBDELAVA (NEPOSREDNA oz. DIREKTNA SETEV) PREDNOSTI SLABOSTI 50 50 Povečana stabilnost strukturnih agregatov, Povečana volumska gostota tal predvsem blizu površja tal Zmanjšana erozija tal Možnost površinske zbitosti tal Slika 2. Primerjava razporeditve korenin pri konvencionalni obdelavi (levo – razporeditev korenin nad nepropustno plastjo) in neposredni setvi (desno – razporeditev korenin in biopor v Povečan vertikalni in horizontalni sistem Povečana talna vlaga blizu površja (spom- globino, brez nepropustne plasti) (spletni vir 2) talnih por ladi) Ni prenosa večjega skeleta na površje Padec temperature tal blizu površja Vpliv obdelave tal na talno bioto (spomladi) Povečana vsebnost talne organske mase Problemi s plazino kot posledico predhod- Talna biota predstavlja živi del tal in je zelo pomembna pri izvajanju in vzdrževanju ekosistem-blizu površja tal nega oranja skih storitev tal. Med talno bioto prištevamo številne predstavnike organizmov različnih ve-Povečana biološka aktivnost, Povečana akumulacija fosforja blizu površja likosti in izvora (Brady in Weil, 2008): posebej deževnikov (večje tveganje za izgube s površinskim odtokom) 1. Mikroorganizmi (< 0,1 mm: praživali, kotačniki in nematode kot predstavniki mikrofavne; alge, glive, aktinomicete bakterije, cianobakterije in koreninski laski kot predstavniki mikroflore). Zmanjšana mineralizacija, in s tem izguba Povečan izpust N O 2 2. Mezoorganizmi (0,1 – 2 mm: pršice, skakači kot predstavniki favne). hranil 3. Makroorganizmi (> 2 mm: žuželke, deževniki, stonoge, dvoživke, glodavci itd. kot pred-Zmanjšan izpust CO (mineralizacija, goriva) Neprimerno za slabo strukturirana peščena stavniki favne, ter rastlinske korenine). 2 tla ali slabo drenirana težja tla Nekateri predstavniki talne favne in mikroorganizmov delujejo vzajemno in z rastlinami, Povečana infiltracija tal Neprimerno za inkorporacijo glede na kroženja hranil in drugih medsebojnih koristi, prav tako uravnavajo svoje lastne trdih živalskih gnojil populacije kot tudi nove populacije mikroorganizmov z biološkimi zaščitnimi mehanizmi. Povečana hidravlična konduktivnost Negotov pridelek Talni organizmi v tleh sodelujejo pri: v spodnjem delu dobro strukturiranih tal (posebej v vlažnem delu leta) Povečana nosilnost tal (manj poškodb zaradi Povečan problem glede zaščite pred pleveli, – kopičenju in razgradnji organskih ostankov ter pri procesu nastajanja humusa (Buckley prometa s kmetijsko mehanizacijo) povečani stroški za herbicide in povečana in Schmidt, 2003); odpornost na herbice – vzpostavljanju biološkega kroženja snovi (hranil) med tlemi in rastlinami (Buckley in Schmidt, 2003); Manjši stroški za gorivo, – biokemičnih procesih oksidacije in redukciji mineralnih snovi (Silver in sod., 1996); manjša poraba delovega časa – povezovanju talnih delcev v strukturne agregate (Emerson in sod., 1986); Možnost dodatnih jesenskih posevkov – rahljanju in oblikovanju talnih por, zadrževanju talne vlage ter preprečevanju erozije in zaskorjanja tal (Elliot in sod., 1996); – naravni obrambi pred škodljivimi organizmi (Silver in sod., 1986); – dekontaminaciji tal in vode: mikroorganizmi razgrajujejo tudi umetne organske snovi, t. i. ksenobiotike, ki se v tleh pojavijo kot posledica onesnaževanja (pesticidi, naftni derivati, topila idr.), in tako poskrbijo za dodaten vir hranil (Soulas in Lors, 1999). 50 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Mateja Muršec: Vpliv obdelave tal na talno bioto in sekvestracijo ogljika 51 Življenjski prostor vseh talnih organizmov sega od površja tal do matične kamnine, večina se Nemške raziskave so podale nekaj dejstev o vplivu različnih načinov obdelave tal (konvenciona-jih zadržuje oz. giblje v zgornjem delu tal (do 30 cm), kjer je na voljo več hrane, zraka in vlage lna, ohranitvena obdelava in neposredna setev) na talno bioto (van Capelle in sod., 2012). Razisk- (več organske snovi). Predstavniki talne favne in mikroorganizmov se z načinom življenja, ovali so prisotnost, biomaso, pestrost in encimsko aktivnost mikroorganizmov, glist, deževnikov, zgradbo in gibanjem prilagodijo fizikalno-kemičnim (abiotskim) dejavnikom okolja, torej skakačev, pršic in ugotovili specifične odzive pri posameznih populacijah. Največja pojavnost, talne mu prostoru. Med talnimi parametri na bioto v največji meri vplivajo: (1) vodno-zračne biomasa in raznovrstnost deževnikov je bila ugotovljena v primeru neposredne setve, najmanjša razmere v tleh s količino in sestavo talnega zraka ter s količino, sestavo in dostopnostjo talne pa pri konvencionalni obdelavi tal, vendar so se rezultati razlikovali glede na teksturo tal. Pri vlage (odvisno od teksture, strukture in vsebnosti organske snovi); (2) prisotnost svetlobe z UV ohranitveni obdelavi in neposredni setvi je bilo največ deževnikov v meljastih in ilovnatih tleh, žarki; (3) temperatura; (4) redoks potencial; (5) reakcija tal ter (6) vsebnost organske mase in medtem ko je bilo pri konvencionalni obdelavi največ deževnikov v peščenih tleh (v peščenih hranil, ki so v neposredni povezavi z vremenskimi razmerami (temperatura, količina in razin glinastih tleh ni bilo značilnih razlik med načini obdelave). Način obdelave tal je vplival porejenost padavin) (Mršić, 1997; Lombard in sod., 2011; Raynaud in Nunan, 2014). tudi na sestavo ekoloških skupin deževnikov, saj so bili predstavniki aneceičnih in endogeičnih deževnikov bolje zastopani pri neposredni setvi, na epigeične deževnike način obdelave ni bist-Ključno vlogo pri razgradnji talne organske snovi, kroženju hranil in strukturiranju tal igrajo veno vplival (van Capelle in sod., 2012). Pri zmanjšani intenzivnosti obdelave tal se je signifi-talni mikroorganizmi. Čeprav ogljik iz mikrobne biomase predstavlja le 1 — 2 % ogljika celotne kantno povečala populacija in diverziteta glist, medtem ko so pri skakačih in pršicah ugotovili talne biomase in mikroorganizmi predstavljajo le 0,5 vol. % talne organske mase, predstavljajo nasprotno. Za razliko od pršic in skakačev za deževnike velja, da so izredno občutljivi na mehan-najštevilčnejšo komponento talne biote in jih najdemo skoraj vsepovsod: od talnih por, na-sko obdelavo tal (van Vliet in sod., 1993). V zgornjem delu tal je bila mikrobna biomasa in ak-polnjenih z zrakom ali z vodo, do površine ali notranjosti strukturnih agregatov, na ali med tivnost v primerjavi s konvencionalno obdelavo večja pri ohranitveni obdelavi in pri neposredni posameznimi talnimi delci različnih velikosti, med odmrlo organsko maso, na rastlinskih ko-setvi. Rezultati pri deževnikih in skakačih so varirali glede na teksturo tal, pri mikroorganizmih reninah itd. (Brady in Weil, 2008; Paul in Clark, 1996). Na mikrobne združbe v tleh v veliki meri pa glede na globino tal. V osnovi so predstavniki talne biote odvisni od okolja, predvsem od raz-vplivajo vsebnost vode in zraka, temperatura in reakcija tal. Povišanje temperature neugodno poreditve in velikosti talnih por, nadalje so vezani na izvor hrane in če je le-ta v rizosferi, je za vpliva na aktivnost gliv, medtem ko bakterije slabše prenašajo nižje temperature (večina bak-njihov obstoj najbolj ugoden način obdelave tal neposredna setev, kjer je najmanj mehanskih terij in gliv v kmetijskih tleh optimalno deluje pri 25 — 30 °C) (Uhlirova in sod., 2005). Bakterije so posegov (van Capelle in sod., 2012). Največjo številčnost, biomaso in raznovrstnost deževnikov v v primerjavi z glivami bolj občutljive na preveliko količino vode v tleh (optimalna talna vlaga za primeru neposredne setve so potrdili tudi francoski raziskovalci (Peigné s sod., 2009). aerobne procese je 50 — 60 % poljske kapacitete, za anaerobne pa 80 — 100 % poljske kapacitete) (Linn in Dora, 1984; Li in sod., 2014). Glede reakcije tal so bakte rije bolj občutljive kot glive, ki se Povečano populacijo deževnikov in mikroorganizmov pri neposredni setvi so v primerjavi s kon-lažje prilagodijo kisli reakciji (Lauber in sod., 2008). Sicer je optimalni pH za večino mikroorga-vencionalno obdelavo tal dokazali še drugi raziskovalci (Doran, 1987; Parmelee in sod., 1990). Pop-nizmov v območju med 6 in 7, kjer je tudi dostopna večina rastlinskih hranil (Hartel, 2005). ulacija deževnikov se v primeru ohranitvene obdelave tal uspešno povečuje: v nemških raziskavah so dokazali tudi do šestkratno povečanje populacije deževnikov (Lahmar, 2008 in 2010). Po Z različnimi posegi v tla (mehanskimi ali kemičnimi) človek spreminja okoljske (abiotske) drugi strani konvencionalna obdelava tal v primerjavi z neposredno setvijo občutno zmanjšuje parametre. Z obdelavo tal, z uporabo fitofarmacevtskih sredstev in gnojil, z namakanjem ali populacijo deževnikov (Chan, 2001; Pfiffner, 2014). Deževniki s sistemom kanalov še dodatno izsuševanjem, prekrivanjem tal in s kolobarjem vpliva na prisotnost, aktivnost in razpored-pripomorejo pri infiltraciji vode (Wuest, 2001) ter z načinom prehrane prispevajo k boljši struk-itev talne biote (Brady in Weil, 2008; Roper in Gupta, 1995). Razne stresne okoliščine, poveza ne turiranosti tal, mešajo mineralne in organske delce ter rahljajo tla (Lovrenčak, 1994). s spremembami v abiotskih dejavnikih, upočasnijo, dezaktivirajo (prehod v mirovanje) ali celo ustavijo mikrobno delovanje (Ouyang in Li, 2013). Posebnost talnih mikroorganizmov je, Obdelava tal posredno učinkuje na populacijo praživali v tleh, s tem, ko vpliva na njihove da zelo hitro odreagirajo na spremembe, ki jih povzročajo agrotehnični ukrepi (mehanski, okoljske pogoje in na vir hrane (Foissner, 1987). Praživali se namreč prehranjujejo z bakterija-kemični) ali okoljski stresi. Njihova zastopanost, sestava in delovanje (biodiverziteta, inten-mi in glivami in igrajo pomembno vlogo pri razgradnji organske mase in tudi pri vzdrževanju ziteta dihanja, mikrobna biomasa, encimska aktivnost itd.) se novim razmeram zelo hitro mikrobnih populacij (Old in Chakraborty, 1986). Podobno bi lahko zaključili s predstavniki prilagodi. Ta sposobnost se v kmetijstvu izkorišča pri uporabi potencialnih indikatorjev (ka-mezo- in makrofavne, ki se prehranjujejo z mikroorganizmi in organsko snovjo: več pršic, zalcev) kakovosti in zdravja tal (Pankhurst, 1997). skakačev, nematod in deževnikov so ugotovili v primeru neobdelanih in pokritih tal z rastlinskimi ostanki (Roper in Gupta, 1995). Različni pridelovalni sistemi (ključni ukrepi so način obdelave tal, pokritost tal oz. upravljanje z organskimi ostanki in zatiranje plevelov) različno vplivajo na posamezne populacije talne Ameriški raziskovalci (Wanjiru Mbuthia in sod., 2015) so ugotavljali vpliv dolgoletne konven-biote in na njihovo aktivnost (Wardle, 1995). Prisotnost, biomasa in aktivnost talne biote so cionalne obdelave tal in neposredne setve na strukturo talnih mikroorganizmov in pri tem najbolj občutljivi na količino, kakovost in razporeditev organske mase v tleh kot osnovnega je setev pokazala bistveno boljše rezultate v pojavnosti biomarkerjev FAME, povezanih z Gram vira hrane. Nadalje je biota odvisna od strukture tal oz. od razporeditve talnih por za bivanje pozitivnimi bakterijami, aktinomicetami in mikoriznimi glivami. Količina pridelka, ključni oz. gibanje, od vodno-zračnega režima v tleh, nanje pa posredno vplivajo tudi spremembe v encimi za kroženje C, N in P (ß-glukozidaza, ß-glukozaminidaza, fosfodiesteraza), količina tal-medsebojnih odnosih predstavnikov prehranjevalne verige (Wardle, 1995). nega ogljika in dušika in izmenljivi P, K in Ca so bili povečani pri neposredni setvi v primerjavi s preoranimi tlemi. Povečane mikrobne biomase pri reducirani obdelavi tal niso Pri ohranitveni obdelavi tal zgornjo plast tal samo rahlo obdelamo in premešamo z rastlinskimi ugotovili, predvidoma zaradi spremenljivosti biomase glede na čas, način vzorčenja, kulturo ostanki, tako se na površini ostali rastlinski ostanki razgradijo s pomočjo talnih organizmov. Na-in in okoljske lastnosti (Carter in sod., 1999). daljnje mešanje organskih ostankov in rahljanje tal ponavadi prevzamejo deževniki in drugi predstavniki talne favne v spodnjih plasteh tal, saj je njihov življenjski prostor ostal nespremenjen v Podobne rezultate kot v ZDA so ugotovili tudi drugi raziskovalci (Mathew in sod., 2012), ki so v primerjavi s konvencionalno obdelavo, kjer ga z oranjem obrnemo na glavo (Stajnko, 2017). primerjavi s konvencionalno obdelavo tal ugotovili dolgoletni pozitivni vpliv neposredne setve 52 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Mateja Muršec: Vpliv obdelave tal na talno bioto in sekvestracijo ogljika 53 na povečano vsebnost organske snovi in dušika, na mikrobiološko strukturo ter biomaso in saj se z oranjem organska snov enakomerneje premeša do večje globine. V primeru neposredne encimsko aktivnost (aktivnost fosfataze) v zgornjih 5 cm tal. Mikrobiološka struktura, ocenje-setve večino organske mase ostane blizu površja, kjer se počasneje razgrajuje, in tako zadržuje na na osnovi PLFA (phospholipid fatty acid) in ARISA (automated ribosomal intergenic spacer večjo koncentracijo organizmov z večjo encimatsko aktivnostjo (Mikanová in sod., 2006). analysis) analiz se je spreminjala glede na obdelavo in globino tal. Pokazala boljše rezultate pri biomarkerjih gliv, bakterij mikoriznih gliv in aktinomicet v primeru neposredne setve. Tudi Med povečano mikrobno populacijo v primeru neposredne setve so lahko tudi patogeni orga-encimska aktivnost je bila boljša v primeru neposredne setve (Dick in sod., 1996). nizmi, ki povzročajo bolezni predvsem v primeru neustreznega kolobarja s posevki, podobne občutljivosti na določene bolezni kot predhodne kulture. Z ustreznim in premišljenim kolo-Konvencionalna obdelava tal vodi le do prevlade aerobnih mikroorganizmov v mikrobni ses-barjem lahko nadaljnji razvoj bolezni prekinemo. Z vključevajem stročnic v kolobar prispeva-tavi tal, medtem ko ohranitvena obdelava tal poveča mikrobno biomaso, populacijo in ak-mo k dodatnemu talnemu dušiku in stimuliramo mineralizacijske procese. Splošno povečanje tivnost v celoti (Kandeler in sod., 1999; Staley, 1999; Balota in sod., 2003). mikrobne populacije v primeru rastlinskih ostankov na površju tal posledično zmanjša obseg patogenih organizmov zaradi tekmovalnih, predatorskih ali parazitskih aktivnosti oz. odnos-Slovenska raziskava o vplivu ohranitvene in konvencionalne obdelave tal na mikrobno ses-ov (Kundu in Nandi, 1985). Pri ohranitveni obdelavi oz. pri neposredni setvi se zaradi kontrole tavo in biomaso v tleh je pokazala povečano mikrobno biomaso ter strukturno spremembo plevelov na splošno poveča zahteva po uporabi herbicidov, kar lahko zmanjša prisotnost in bakterij in deloma gliv v zgornjem sloju tal (0 — 10 cm) v prid ohranitveni obdelavi, medtem aktivnost nekaterih skupin mikroorganizmov (Roper in Gupta, 1995). ko pri arhejah ni bilo razlik. V sloju pod površjem (10 — 20 cm) so mikroorganizmi zaradi bolj ugodnih razmer pri ohranitveni obdelavi tal bolje prenesli stresne pogoje suše in se hitreje Ohranitvena obdelava torej poveča biološko diverziteto tal, kar povzroči obogateno mikro-regenerirali, kar dolgoročno doprinese k večji stabilnosti talnega ekosistema (Kaurin, 2015). floro, populacijo žuželk in večji obseg deževnikov. Nadalje omogoča ugodnejše pogoje za razrast mikoriznih gliv in za obogatitev divjih živali (fazanov, rac, zajcev itd.). Ker talna biota s svojimi Roper in Gupta (1995) sta proučevala vpliv direktne setve in konvencionalne obdelave tal na aktivnostmi posredno in neposredno vpliva na velikost in kakovost pridelkov, na pojav bolez-sestavo talne biote in pri tem ugotovila porast mikrobne biomase, vključno s heterotrofnimi ni in škodljivcev in na kakovost in obseg kroženja hranil in vode, je postalo ohranjanje njihove in celuloznimi mikroorganizmi, bakterijskimi fiksatorji dušika, nitrifikacijskimi in denitri-diverzitete ključna komponenta pri strategiji trajnostnega kmetijstva (Swift in sod., 2004). Pri fikacijskimi bakterijami, praživali in predstavniki mezo- in makrofavne v primeru pokritosti in tem predstavlja velik izziv razumevanje povezav med ekosistemskimi storitvami in vlogami minimalne obdelave tal. Pri neposredni setvi so ugotovili večjo koncentracijo mikroorganizmov posameznih predstavnikov talne biote (Brussaard in sod., 2007). bližje površini tal in manjše uničevanje strukture v primerjavi s konvencionalno obdelavo tal (Roper in Gupta, 1995). Porast predstavnikov talne biote naj bi bil predvsem rezultat ohranjanja Vpliv ohranitvene obdelave tal na sekvestracijo ogljika organske snovi kot glavnega vira hrane in izboljšane infiltracije vode (Carter in Steed, 1992). Danes je veliko pozornosti usmerjene v klimatske spremembe in globalno segrevanje, delno Prisotnost vegetacijske pokritosti oz. strnišča močno vpliva tudi na populacijsko razmerje tudi zaradi povečane količine atmosferskega CO . Ena izmed rešitev je sekvestracija ogljika, kar med glivami in bakterijami. Pri neposredni setvi so ugotovili povečano razmerje med glivami 2 pomeni zadrževanje ogljika v tleh oz. premeščanje le-tega v tla. Približno 2/3 ogljika v kopenski in bakterijami v prid prevlade gliv (Helgason in sod., 2009). Pri neposredni setvi je zaradi več biosferi se nahaja v obliki talnega organskega ogljika. Tla so torej vir (proizvajalec CO v atmos-organske snovi in zaradi manj poškodovanega glivnega micelija zaradi mehanske obdelave, 2 fero) in hkrati ponor (akceptor CO iz atmosfere) organskega ogljika (Gardiner in Miller, 2004). populacija gliv v vrhnjem delu tal tudi do tri krat večja v primerjavi s konvencionalno obdela-2 vo tal (Roper in Gupta, 1995). Ob tem na to razmerje vpliva še tudi kemična sestava rastlin skih Sekvestracija ogljika v tleh predstavlja zelo pomembno komponento pri bilanci ogljika v okolju ostankov na površju: tista s težje razgradljivimi komponentami (npr. z več celuloze ali lignina, (Lal, 2007) in obdelava tal lahko nanjo učinkuje na različne načine. O dolgoročnemu vplivu ob-manj dušika) povečajo populacijo celuloznih bakterij in gliv (Gupta in Roper, 1992). Glive so delave tal na izpuste CO je bolj malo znanega, večina raziskav se je oredotočila na kratkoročne sposobne razgrajevati organsko maso z manjšo vsebnostjo dušika (Burns, 1992). Porast gliv pri 2 izpuste plinov iz vrhnjega dela tal (do globine 30 cm) (Yang in sod., 2008), pri katerih so ugo-neposredni setvi je posledica njihovih celičnih struktur hitinske sestave, ki je bolj odporna tovili tudi do 25 % večjo akumulacijo ogljika pri neposredni setvi kot v zoranih tleh (Sombrero na razgradnjo in je povezana z večjo sekvestracijo ogljika (Jastrow in sod., 2006; Waring in in De Benito, 2010), predvsem zaradi zmanjšane uporabe goriva in povečane količine organske sod., 2013). Obdelava tal zmanjšuje razvoj mikoriznih gliv (Evans in Miller, 1990), ki povečujejo snovi. Zadnje raziskave so pokazale, da so rezultati o sekvestraciji ogljika zelo variabilni glede absorbcijsko spososbnost rastlin, in s tem prehrano rastlin, predvsem s fosforjem (Hayman, na globino vzorčenja. Znatne količine akumuliranega C so v globini tal pod 30 cm izmerili tudi 1980). Brito s sodelavci (2006) je v primeru gojenja pšenice z neposredno setvijo ugotovil 6 krat v oranih tleh (Snyder in sod., 2009) in ob upoštevanju zalog ogljika do večjih globin razlike med večjo mikorizno populacijo kot v ornih tleh. različnimi obdelavami tal niso več tako velike (Luo in sod., 2010). Glede sekvestracije talnega ogljika so mnenja deljena, večina raziskav namreč temelji na analizi plitvo odvzetih talnih Sicer prisotnost organskih ostankov na površju tal pripomore k porastu bakterij, ki so vezane vzorcev (pretežno do 30 cm globine) in ne upošteva celotnega talnega profila, kar je pokazalo na dušikov cikel (amonifikacijske, nitrifikacijske in denitrifikacijske bakterije) (Roper in Gup-tudi drugačne rezultate. Variabilnost sekvestracije ogljika v tleh je močno povezana s podnebni-ta, 1995). Obdelava tal in sposobnost razgradnje organskih ostankov na površju sta povezana mi razmerami (količina in razporeditev padavin, temperatura) in talnimi razmerami (tekstura, z aktivnostjo nitrogenaze, delovanje tega encima je namreč bolje v primeru, ko so organski poroznost, količina organske snovi, biološka kativnost), pa tudi s pridelovalnimi sistemi in z leti ostanki plitvo zadelani v tla zaradi boljšega stika s talnimi mikroorganizmi in zračnostjo tal trajanja določenega načina obdelave tal. Manjše razlike glede na obdelavo tal so evropski razisk- (Roper in sod., 1989). ovalci ugotovili v hladni in vlažni klimi (Škotska, Švica), kjer je oksidacija zadelanih organskih ostankov počasna (Anken in sod., 2009; Sun in sod., 2010). V sušni klimi je lahko mineralizacija Neposredna setev brez obdelave tal stimulira aktivnost encimov (Dick, 1984; Mikanová in sod., organske snovi na površini tal bolj intenzivna, kot če je z oranjem zadelana v tla (Six in sod., 2006). Encimatska aktivnost in biomasa z globino tal pada hitreje v primeru neposredne setve, 2004). Spremenljivost zalog ogljika še ni docela razložena, zato so potrebne nadaljne raziskave, ki 54 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Mateja Muršec: Vpliv obdelave tal na talno bioto in sekvestracijo ogljika 55 bodo ob načinu obdelave upoštevale talni tip, klimo, kulturo oz. rabo tal in celotno globino tal. N O (310 x CO ) CO CO CO Nadalje je za sekvestracijo ogljika pomembna kemijska sestava organske snovi (C/N razmerje, 2 2 2 2 2 razmerje med različno stabilnimi in velikimi frakcijami) (Mrabet, 2006). Zaradi nepravilne obdelave tal, in s tem razgradnje organske snovi, naj bi iz tal izgubili kar 50 % zalog organskega ogljika (Birkás, 2008). Pri mineralizaciji organske snovi se zaradi povečane aktivnosti oz. dihanja talnih mikroorganizmov sprošča CO , kar je še posebej izrazito 2 na zoranih njivah v toplem delu leta. Izguba organske snovi je ena izmed razlogov za nadaljnjo degradacijo tal, saj je bistvenega pomena za rodovitnost tal. Rezultat neustrezne obdelave tal Denitrifikacija Oksidacija TOS Uporaba goriva Sekvestracija TOS je torej dvojna okoljska škoda: s konvencionalno obdelavo tal se je delež talne organske snovi zmanjšal in z mineralizacijo nastali CO se je sprostil iz tal v ozračje (Triplett in Dick, 2008). V DS > O DS < O DS << O DS >=< O 2 devetdesetih letih, ko je postala popularna ohranitvena obdelava tal, se je stanje talne organ- *TOS = talna organska snov; DS = neposredna setev; O = oranje ske snovi spet izboljšalo (Gardiner in Miller, 2004). Slika 3. Prikaz splošnega vpliva neposredne setve in oranja na bilanco ogljika (Soane in sod., 2012) Izpusti CO lahko izvirajo tudi pri uporabi goriva za kmetijsko mehanizacijo in pri obdelavi iz 2 tal. Pri konvencionalni obdelavi tal, kjer se uporablja bistveno več mehanizacije, so tudi izpusti Klimatske spremembe že vplivajo na naša življenja in na življenja drugih živih bitij. Z uveljavi-CO bistveno večji kot pri ohranitveni obdelavi tal. Količina porabljenega goriva zelo variira, tvijo ohranitvene obdelave tal je obseg globalnega segrevanja možno zmanjšati s povečevano 2 odvisno od talnega tipa, vrste in moči stroja, globine obdelave itd. (Arvidsson, 2010). Izpusti CO sekvestracijo ogljika, s katero presežemo izpust treh glavnih biogenih toplogrednih plinov 2 so lahko kratkoročni (neposredno po obdelavi tal) in dolgoročni (čez celotno rastno sezono). (CO , N O in metana) (slika 3). 2 2 Neposredno po oranju se CO nekaj dni pospešeno sprošča iz tal, izpusti so tudi do 40 % večji 2 v primerjavi z neposredno setvijo (Álvaro-Fuentes in sod., 2008). Sicer je celoletna količina Zaključek sproščenega CO prav tako večja v primeru oranja (za 20 %), predvsem zaradi pospešene mi-2 neralizacije talne organske snovi in tudi zaradi pospešenega dihanja korenin (Almaraz in sod., Tla s svojimi karakteristikami in procesi predstavljajo zelo kompleksen in unikaten medij, torej 2009). V določenih pogojih so bili večji izpusti CO ugotovljeni tudi v primeru direktne setve je optimalno obdelavo tal na splošno izredno težko priporočiti. Obdelava tal se mora na vsaki 2 (Almaraz in sod., 2009), kar nakazuje na veliko odvisnost od talnih in vremenskih razmer. obdelovalni površini z ustrezno mehanizacijo, globino in intenzivnostjo pridelave prilagoditi specifičnim talnim in tudi podnebnim razmeram. Pri tem je velik poudarek na uporabi širokega Tla obravnavajo kot enega izmed virov toplogrednih plinov, vendar so dosedanje raziskave kolobarja z zadostnim vnosom organske snovi z namenom tvorbe humusa in zmanjšane potrebe ponavadi omejene le na meritev posamezne vrste plina in na le izbranih talnih tipih. Rezul-po uporabi mineralnih gnojil ter herbicidov (Dumansky in sod. 2014; Stajnko, 2017). tati so zelo spremenljivi, saj so odvisni od veliko dejavnikov, kot so vremenski dejavniki in tehnologija pridelave hrane. Regina in Alakukku (2010) sta na Finskem 10 mesecev sprem-Ohranitvena obdelava tal predstavlja dobro možnost zaščite tal proti eroziji, povečani talni bi-ljala sproščeno količino treh različnih toplogrednih plinov: CO , N O in CH na obdelovalnih oti, zmanjšanim stroškom obdelave in porabi goriva. Glede sekvestracije talnega ogljika večina 2 2 4 površinah s 5—7 let trajajočo neposredno setvijo. Ugotovila sta, da je v primeru neposredne dosedanjih raziskave kaže manj izpustov CO pri neposredni setvi v primerjavi s konvencionalno 2 setve večji izpust N O zaradi večje vlage (maks. pri 60 — 80 % zapolnjenost talnih por z vodo) in rabo, seveda so potrebne še nadaljne raziskave z upoštevanjem celotne globine tal. 2 manjše zračnosti v bolj kompaktnih tleh kot v preoranih tleh, saj ta plin nastaja pri procesu denitrifikacije v anerobnih pogojih. Pri še večji talni vlagi se N O pri denitrifikaciji reducira Različice ohranitvene obdelave tal s stalno ali delno pokritostjo tal ter s primernim kolo-2 do N . Določeno količino tega plina v primeru neposredne setve prispeva tudi povečana popu-barjenjem v zadnjih desetletjih predstavljajo dobro rešitev za usklajevanje med proizvodnjo 2 lacija deževnikov, saj ga proizvaja s prebavnim sistemom. Six je s sodelavci (2004) ugotovil večji hrane in varovanjem okolja (Conti, 2015). V južni in osrednji Evropi ohranitvena obdelava izpust N O samo v prvih desetih letih, nakar se je postopoma manjšal, kar bi lahko pomenilo tal predstavlja dobro alternativo v primeru klimatskih sprememb s pogostimi vročimi in 2 počasno reorganizacijo strukture in sistema talnih por pri neposredni setvi. V zračnih tleh sušnimi poletji ter toplimi in vlažnimi zimami, v katerih je treba s pokritostjo in močno re-so npr. pri neposredni setvi ugotovili manjši izpust N O v primerjavi z oranimi tlemi (Mutegi ducirano obdelavo tal ohranjati talno vlago (Birkás in sod., 2008). Prav tako je reducirana ob-2 in sod., 2010), kar potrjuje, da je ta plin tesno vezan z mikrobiološko aktivnostjo in tako tudi delava tal dobra izbira za severno Evropo, kjer napovedujejo mile in mokre zime z manj snega z okoljskimi dejavniki in virom hrane v tleh. V primeru zaoranih ostankov stročnic v tla so in tako večjo nevarnostjo erozije, površinskega odtoka in izpiranja hranil pri oranih površinah izpusti N O še toliko večji kot pri neposredni setvi, torej ohranitvena obdelava tal predstavlja (Muukkonen in sod., 2009). 2 prednost pri uporabi stročnic v kolobarju (Almaraz in sod., 2009). Ohranitvena obdelava tal v različnih izvedbah je nadvse priporočljiva za vodovarstvena V Evropi so podatki o izpustih metana zelo skromni, sicer so rezultati raziskav zelo različni. območja (VVO), saj zmanjšuje obremenitev podtalnice zaradi izpiranja nitratov in fitofar-Regina in Alakukku (2010) predvidevata, da obdelava tal na izpust metana ne vpliva bistveno. macevtskih sredstev (Lešnik in Flisar Novak, 2018); za nagnjene terene, kjer so še posebej iz-V primeru neposredne setve se lahko proizvede majhen izpust metana, ki je lahko pozitiven postavljeni erozijskim procesom (Derpsch in sod., 2010), hkrati predstavlja velik izziv v pridela-ali negativen, odvisno od talnih razmer. V ZDA so pri neposredni setvi ugotovili povečano ok-vi hrane ob klimatskih spremembah zaradi možnosti dvojnih posevkov. Glede na to da je sidacijo metana v primerjavi z reducirano in konvencionalno obdelavo (Ussiri in sod., 2009). kar 70 % slovenskih njiv lociranih na ranljivih VVO, zaradi pestre razgibanosti reliefa in (s tem nevarnost erozije) in zaradi težav s sušo ohranitvena obdelava tal pri nas predstavlja okolju prijazno rešitev pri pridelavi hrane. V Sloveniji v primerjavi z nekaterimi ostalimi deli 56 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Mateja Muršec: Vpliv obdelave tal na talno bioto in sekvestracijo ogljika 57 sveta še vedno razpolagamo z zavidljivo količino vode, neugodno razporeditev padavin, in s 14. Buckley D. H., Schmidt T. M., 2003. The structure of microbial communities in soil: pat-tem zadrževanje vode v sušnem obdobju lahko ublažimo s stalno pokritostjo tal ter ustrezno terns of microbial distribution their dynamic nature and the lasting impact of cultiva-količino organske mase v tleh. tion. Environmental Microbiology, 5: 441—452. 15. Burns R. G., 1982. Carbon mineralization by mixed cultures. In: ‘Microbial Interactions Vsekakor je pri prehodu na ohranitveni način obdelave tal potrebno veliko znanja in pred-and Communities’. (Eds Bull A. T., Slater J. H.), Academic Press: New York, 475. vsem velika mera potrpežljivosti, saj se izboljšave v kakovost tal pokažejo komaj v nekaj letih 16. Carter M. R., Gregorich E. G., Angers D.A., Beare M. H., Sparling G. P., Wardle D. A., Voroney (predvsem glede infiltracije vode in sestave talne favne) in tako trajnostno pridelamo zdravo R. P., 1999. Interpretation of microbial biomass measurements for soil quality assessment in kakovostno hrano. Ob veliko prednostih ima ohranitvena raba tal tudi nekaj pomanjklji-in humid regions. Canadian Journal of Soil Science 79: 507—520. vosti: zaradi omejene obdelave tal postane velik izziv predvsem zaščita rastlin pred pleveli, in s 17. Carter M. R., Mele P. M., 1992. Changes in microbial biomass and structural stability at tem povečana zahteva po uporabi herbicidov, kar predstavlja tveganje za okolje (Plaster, 2009; the surface of a duplex soil under direct drilling and stubble retention in northeastern Conti, 2015). Prav to lahko predstavlja dodatni izziv, da s primernimi načini pripomoremo k Victoria. Australian Journal of Soil Research, 30: 493—503. večji pestrosti talnih organizmov, ki so med seboj tesno povezani v prehranjevalni verigi in ki 18. Chan K. Y., 2001. An overview of some tillage impactson earthworm population abun-medsebojno tudi uravnavajo obseg populacij. Velika biodiverziteta talnega prostora omogoča dance and diversity – implications for functioning in soils. Soil & Tillage Research 57(4): večjo stabilnost tal glede ekosistemskih storitev ter tako večjo odpornost kulturnih rastlin na 179—191. biotske in abiotske strese. 19. Conti F. D., 2015. Conservation Agriculture and Soil Fauna: Only Benefits or also Potential Threats? A review. EC Agriculture 2.5: 473—482. Literatura 20. Cosier S., 2019. The world needs topsoil to grow 95 % of its food – but it’s rapidly dis-appearing. The Gardian (elektronski vir) https://www.theguardian.com/us-news/2019/ 1. Almaraz J. J., Zhou X, Mabood F, Madramootoo C, Rochette P, Ma B. L., Smith D. L., 2009. may/30 (1.12.2019). Greenhouse gas fluxes associated with soybean production under two tillage systems in 21. D’Emden F. H., Kuehne G., Llewellyn R. S. 2012., Extensive use of no-tillage in grain grow-southwestern Quebec. Soil Tillage Res., 104: 134—139. ing regions of Australia. Field Crops Research, 132:204—212. 2. Álvaro-Fuentes J., López M. V., Cantero-Martinez C., Arrúe J. L., 2008. Tillage effects on soil 22. Derpsch R., Friedrich T., Kassam A., Hongwen L., 2010. Current status of adoption of notill organic carbon fractions in Mediterranean dryland agroecosystems. Soil Sci. Soc. Am. J., farming in the world and some of its main benefits. International Journal of Agricul-72: 541—547. tural and Biological Engineering, 3(1): 1—26. 3. Anken T., Hermle S., Leifelt J., Weisskopf P., 2009. The effects of tillage systems on soil 23. Dick W. A., 1984. Influence of long-term tillage and crop rotation combinations on soil organic carbon content under moist, cold-temperate conditions. Proceedings of 18th Int. enzyme activities. Soil Sci. Soc. Am. J., 48: 569—574. Conf., Int. Soil Tillage Research Org., Izmir, Turkey, Paper T1-033, 1—9. 24. Dick R. P., Breakwell D. P., Turco R. F., 1996. Soil enzyme activities and biodiversity mea-4. Arvidsson J., 2010. Energy use efficiency in different tillage systems for winter wheat on a surements as integrative microbiological indicators, in Methods for Assessing Soil Quality, clay and silt loam in Sweden. Eur. J. Agron., 33: 250—256. Doran J. W., Jones A. J., Eds. Soil Science Society of America, Madison, Wis, USA, 247—271. 5. Baker C. J., Saxton K. E., Ritchie W. R., Chamen W. C. T., Reicosky D. C., Ribeiro M. F. S., 25. Doran J. W., 1987. Microbial biomass and mineralizable nitrogen distributions in no-Justice S. E., Hobbs P. R., 2007b. No-Tillage Seeding in Conservation Agriculture. 2nd ed. tillage and plowed soils. Biol. Fert. Soils 5: 68—75. Rome, CABI and FAO: 326 str. 26. Elliot W. J., Page-Dumroese D., Robichaud P. R., 1996. The Effects of Forest Management 6. Baker J. M., Ochsner T. E., Venterea R. T., Griffis T. J.. 2007a. Tillage and soil carbon seques-on Erosion and Soil Productivity. An invited paper Presented at the Symposium on Soil tration-What do we really know? Agriculture, Ecosystems and Environment, 118: 1—5. Quality and Erosion Interaction sponsored by The Soil and Water Conservation Society 7. Balota E. L., Colozzi-Filho A, Andrade D. S., Dick R. P.. 2003. Microbial biomass in soils of America, July 7, 1996, Keystone, CO, 16. under different tillage and crop rotation systems. Biology and Fertility of Soils, no. 1, 38: 27. Emerson W. W., Foster R. C., Oades J. M., 1986. Organo-mineral Complexes in Relation to 15—20. Soil Aggregation and Structure. In: Interactions of soil minerals with natural organics 8. Bernik R., 2005. Tehnika v kmetijstvu, obdelava tal, setev in gnojenje, predavanja za and microbes. Soil Science Society of America Journal Special Pub., Madison, Wisconsin, študente agronomije in zootehnike. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek USA, 17:521—548. za agronomijo, 139 str. 28. Errouissi F., Ben-Hammouda M., Moussa-Machraoui S. B., Nouira S., 2010. Comparative 9. Bescansa P. J., Imaz MJ, Virto I, Enrique A, Hoogmoed W. B.. 2006. Soil water retention as effects of conventional and no-tillage management on some soil Properties under Medi-affected by tillage and residue management in semiarid Spain. Soil and Tillage Research, terranean semi-arid conditions in northwestern Tunisia. Soil & tillage research, 106. 87: 19—27. 29. European Academies Science Advisory Council, 2018. Opportunities for soil sustainability 10. Birkás, M., 2008. Environmentally-sound adoptable tillage. 1st ed. Budapest, Akadémiai in Europe. EASAC policy report 36, Halle (Saale). Germany, 41 str. Kiadó: 354 str. 30. Evans D. G., Miller M. H., 1990. The role of the external mycelial network in the effect 11. Brady N. C., Weil RR. 2008. Organisms and ecology of the soil. V: the nature and Properties of soil disturbance upon versicular-arbuscular mycorrhizae colonization of maize. New of soils. Brady N. C., Weil RR (eds.). Pearson Prentice Hall: 443—495. Phytology, 114: 65—71. 12. Brito I., de Carvalho M., van Tuinen D., Goss M., 2006. Effects of soil management on the 31. FAO, AQUASTAT 2015: Conservation agriculture adoption. (elektronski vir) http://www. arbuscular mycorrhizal fungi in fall-sown crops in Mediterranean climates. Proc. 17th fao.org/ag/ca/6c.html (26. 7. 2015) Conf. ISTRO, Kiel, Germany, 622—628. 32. Foissner W., 1987. Soil Protozoa: fundamental Problems, ecological significance, adapta-13. Brussaard L., de Ruiter P. C., Brown G. G., 2007. Soil Biodiversity for agricultural sustain-tions in ciliates and testaceans, bioindicators, and guide to the literature. Progress in ability. Agric. Ecosyst. Environ. 121: 233—244. Protistology, 2: 69—212. 58 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Mateja Muršec: Vpliv obdelave tal na talno bioto in sekvestracijo ogljika 59 33. Gardiner D. T., Miller R. W., 2004. Soil in our environment. 10th edition, Pearson Educa-54. Mathew R. P., Feng Y., Githinji L., Ankumah R., Balkcom K. S., 2012. Impact of no-tillage tion, New Jersey, 382—405. and conventional tillage systems on soil microbial communities Appl. Environ. Soil Sci., 34. Gupta R., Roper M. M., 1992. Seasonal changes in microbial Properties in soil as influenced vol. 2012, 10 str. by crop residue and soil management systems. 4th National Soils Conference, April 1992, 55. Mihelič R., 2012. Ohranitvena (konzervacijska) obdelava tal. Kmečki glas 69, (9. maj), str. Adelaide, Australia. 10. Ljubljana. 35. Hartel P. G., 2005. The soil habitat. V: Principles and applications of soil microbiology. 56. Mikanová O., Javuüek M., Vach M., Markupová A., 2006. The influence of tillage on selected Sylvia D. M., Fuhrmann J. J., Hartel P. G., Zuberer D. A. (eds.). 2nd ed. Pearson Prentice biological parameters. Plant Soil Environ., 52: 271—274. Hall: 26—53. 57. Morris N. L., Miller P. C. H., Orson J. H., Froud-Williams R. J., 2010. The adoption of nonin-36. Hayman D. S., 1980. Mycorrhiza and crop Production. Nature, 287: 687—688. version tillage systems in the United Kingdom and the agronomic impact on soil, crops 37. Helgason B. L., Walley F. L., Germida J. J., 2009. Fungal and bacterial abundance in long-and the environment - A review. Soil and Tillage Research, 108: 1—15. term no-till and intensive-till soils of the Northern Great Plains. Soil Science Society of 58. Mrabet R., 2006. Soil quality and carbon sequestration: Impacts of no-tillage system. In: America Journal, 73(1): 120—127. Arrue Ugarte J. L., Cantero-Martínez C. (ed.). Troisièmes rencontres méditerranéennes du 38. Hobbs P., Sayre K., Gupta R., 2008. The role of conservation agriculture in sustainable semis direct. Zaragoza: CIHEAM, p. 43—55. agriculture. Philosophical Transactions of the Royal Society B, 363: 543—555. 59. Mrhar M., 2002. Tlom Prijazna obdelava. Slovenj Gradec, Kmetijska založba: 41—115. 39. ITPS, 2015. Status of the World’s Soil Resources - Main Report. Food and Agricultural Orga-60. Mršić N., 1997. Živali naših tal. Uvod v pedozoologijo - sistematika in ekologija s splošnim nization of the United Nations and Intergovernmental Technical Panel on Soils Rome. Pregledom talnih živali. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 416 str. 40. Jastrow J. D., Amonette J. E., Bailey V. L., 2006. Mechanisms controlling soil carbon turn-61. Muukkonen P., Hartikainen H., Alakukku L., 2009. Effect of soil structure disturbance on over and their potential application for enhancing carbon sequestration. Climatic erosion and phosphorus losses from a Finnish clay soil. Soil Tillage Res. 103: 84—91. Change, 80:5—23. 62. Mutegi J. K., Lars J., Munkholm J., Petersen B. M., Hansen E. M., Petersen S. O., 2010. Nitrous 41. Jones C. A., Basch G., Baylis A. D., Bazzoni D., Bigs J., Bradbury R. B., Chaney K., Deeks L. K., oxide emissions and controls as influenced by tillage and crop residue management Field R., Gomez J. A., Jones R. J. A., Jordan V., Lane M. C. G., Leake A., Livermore M., Ow-strategy. Soil Biology Biochemistry 42: 1701—1711. ens P. N., Ritz K., Sturny W. G., Thomas F., 2006. Conservation agriculture in Europe: an 63. Ograjšek S., 2012. Ohranitvena obdelava tal - stanje v Sloveniji. Diplomsko delo. Oddelek approach to sustainable crop Production by Protecting soil and water? Bracknell, UK, za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Jealott’s Hill: 110 str. 64. Old K. M., Chakraborty S., 1986. Mycophagous soil amoebae: their biology and significance 42. Kandeler E., Tscherko D., Spiegel H., 1999. Long-term monitoring of microbial biomass, in the ecology of soil borne plant pathogens. Progress zn Protzstology 1: 163—194. N mineralisation and enzyme activities of a chernozem under different tillage manage-65. Ouyang Y,, Li. X., 2013. Recent research Progress on soil microbial responses to drying– ment. Biology and Fertility of Soils, 28 (4): 343—351. rewetting cycles. Acta Ecologica Sinica, 33: 1—6. 43. Kaurin A., 2015. Vpliv ohranitvene obdelave na lastnosti tal in strukturo mikrobnih združb 66. Pankhurst C. E., Doube B. M., Gupta V. V. S. R., 1997. Biological indicators of soil health. v dveh pedo-klimatskih okoljih. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Biotehniška Wallingford, UK, CAB International, 451 str. fakulteta, 101 str. 67. Parmelee R. W., Beare M. H., Cheng W., Hendrix P. F., Rider S. J., Crossley D. A. Jr., Coleman 44. Kundu P. K., Nandi B., 1985. Control of Rhizoctonza disease of cauliflower by competitive D. C., 1990. Earthworms and enchytraeids in conventional and no-tillage agroecosystems: a inhibition of the pathogen using organic amendments in soil. Plant and Soil, 83: 357—62. biocide approach to assess their role in organic matter breakdown, Biol. Fert. Soils, 10: 1—10. 45. Lahmar R., 2010. Adoption of conservation agriculture in Europe. Lessons of the KASSA 68. Paul E. A., Clark F. E., 1996. Soil microbiology and biochemistry. London, UK, Academic Project. Land Use Policy, 27: 4—10. Press, 12—33. 46. Lal R., 2007. Farming carbon. Soil Tillage Res. 96: 1—5. 69. Peigné J., Cannavaciuolo M., Gautronneau Y., Aveline A., Giteau J. L., Cluzeau D., 2009. 47. Lauber C. L., Strickland M. S., Bradford M. A., Fierer N., 2008. The influence of soil Prop-Earthworm populations under different tillage systems in organic farming. Soil Tillage erties on the structure of bacterial and fungal communities across land-use types. Soil Res., 104: 207—214. Biology and Biochemistry, 40: 2407—2415. 70. Pfiffner L., 2014. Earthworms-Architects of fertile soils, Technical Guide on Earthworms, 48. Lešnik M., Flisar Novak Z., 2018. Izzivi uvajanja konzervirajoče (ohranitvene) obdelave tal. Order No. 1629. Research institute of Organic Agriculture FiBL in Tilman-ORG. Switzer-5. Lombergarjev poljedelski posvet, Maribor, 6. dec. 2018. land, 9 str. 49. Li Y., Liu Y. H., Wang Y. L., Niu L., Xu X., Tian Y.Q., 2014. Interactive effects of soil tem-71. Plaster E.J., 2009. Soil Science and Management. 5th edition, Delmar Cencage Learning, perature and moisture on soil N mineralization in a Stipa krylovii grassland in Inner United States, 345—365. Mongolia, China. Journal of Arid Land, 6: 571—580. 72. Raynaud X,, Nunan N., 2014. Spatial ecology of bacteria at the microscale in soil. PLoS 50. Linn D. M., Doran J. W., 1984. Effect of water filled pore space on CO and N:O Production ONE, 9, 1: e87217, doi: 10.1371/journal.pone.0087217: 9 str. 2 in tilled and nontilled soils. Soil Science Society of America Journal, 48: 1267—1272. 73. Regina K., Alakukku L., 2010. Greenhouse gas fluxes in varying soils types under conven-51. Lombard N., Prestat E., van Elsas J. D., Simonet P., 2011. Soilspecific limitations for access tional and no-tillage Practices. Soil Tillage Res., 109: 144—152. and analysis of soil microbial communities by metagenomics. FEMS Microbiology Ecol-74. Roper M. M., Gupta V. V. S. R., 1995. Management Practices and soil biota. Aust. 3. Soil Res., ogy, 78: 31—49. 33: 321—339. 52. Lovrenčak F., 1994: Pedogeografija. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Oddelek za 75. Roper M. M,. Marschke G. W., Smith N. A., 1989. Nitrogenase activity (C H reduction) in 2 2 geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. soils following wheat straw retention: effects of straw management. Australian Journal 53. Luo Z,, Wang E,, Sun O. J., 2010. Can no-tillage stimulate carbon sequestration in agricul-of Agricultural Research, 40: 241—53. tural soils? A meta-analysis of paired experiments. Agric. Ecosys. Environ., 139: 224—231. 60 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Mateja Muršec: Vpliv obdelave tal na talno bioto in sekvestracijo ogljika 61 76. Schneider F., Ledermann T., Fry P., Rist S., 2009. Soilconservation in Swiss agriculture-94. Van Vliet P. C. J., West L. T., Hendrix P. F., Coleman D. C., 1993. The influence of Enchytra-Approaching abstract andsymbolic meanings in farmers’life-worlds. Land Use Policy. eidae (Oligochaeta) on the soil porosity of small microcosms, Geoderma, 56; 287—299. Corrected Proof. 95. Vučenović D., 2015. Ohranitvena obdelava: Primerjava lastnosti mehansko obdelanih in 77. Silver M., Ehrlich H. L., Ivarson K. C., 1996. Soil Mineral Transformation Mediated by Soil neobdelanih Prsti. Geografski obzornik, letn. 63, št. 2/3: 47—55. Microbes. - In: Huang P, M., Schnitzer M., Interactions of soil minerals with natural organ-96. Wanjiru Mbuthia L., Acosta-Martínez V., DeBruyn J., Schaeffer S., Tyler D., Odoi E., ics and microbes. Madison, Wisconsin, USA, Soil Science Society of America, 17: 497—520. Mpheshea M., Walker F., Eash N., 2015. Long term tillage, cover crop, and fertilization ef-78. Six J,. Elliott E. T., Paustian K., 2000. Soil macroaggregate turnover and microaggregate fects on microbial community structure, activity: Implication for soil quality. Soil Biol-formation: a mechanism for C sequestration under no-tillage agriculture. Soil Biology & ogy & Biochemistry, 89: 24—34. Biochemistry, 32(14): 2099—2103. 97. Wardle D. A., 1995. Impacts of disturbance on detritus food webs in agro-ecosystems of 79. Six J., Feller C., Denef K., Ogle S. M., de Moraes Sa J. C., Albrecht A., 2002. Soil organic mat-contrasting tillage and weed management practices. Advances in Ecological Research 26: ter, biota and aggregation in temperate and tropical soils - effects of no-tillage. Agrono-105—185. mie, 22: 755—775. 98. Waring B. G., Averill C., Hawkes C. V., 2013. Differences in fungal and bacterial physiol-80. Six J., Ogle S. M., Breidt F. J., Conant R. T., Mosier A. R., Paustian K., 2004. The potential to ogy alter soil carbon and nitrogen cycling: insights from meta-analysis and theoretical mitigate global warming with no-tillage management is only realized when Practised in models. Ecology Letters, 16: 887—894. the long term. Glob. Change Biol., 10: 155—160. 99. Wuest S. B., 2001. Earthworm, infiltration, and tillage relationships in a dryland pea-81. Snyder C. S., Bruulsema T. W., Jensen T. L., Fixen P. E., 2009. Review of greenhouse gas wheat rotation. Applied Soil Ecology, 18: 187—192. emissions from crop production systems and fertilizer management effects. Agric., Eco-100. Yang X. M., Drury C. F., Reynolds W. D., Tan C. S., 2008. Impacts of long-term and recently sys. Envir., 133: 247—266. imposed tillage practices on the vertical distribution of soil organic carbon. Soil Tillage 82. Sombrero A., de Benito A., 2010. Carbon accumulation in soil. Ten-year study of conserva-Res., 100: 120—124. tion tillage and crop rotation in a semi-arid area of Castille-Leon, Spain. Soil Tillage Res., 101. Young I. M., Ritz K., 2000. Tillage, habitat space and function of soil microbes. Soil and 107: 64—70. Tilllage Research, 53: 201—213. 83. Soane B. D., Ball B. C., Arvidsson J., Basch G., Moreno E., Roger-Estrade J., 2012. No-till in 102. Žigon P., 2013. Dostopnost hranil v odvisnosti od intenzitete obdelave tal. Magistrsko delo. northern, western and south-western Europe: A review of problems and opportunities Oddelek za agronomijo Biotehniške fakultete. Univerze v Ljubljani. Ljubljana. for crop Production and the environment. Soil and Tillage Research, 118: 66—87. 84. Soulas G., Lors C., 1999. Perspectives and limitations in a assessing side-effects of pesti-Spletni viri cides on the soil microflora. In: Microbial Biosystems: New Frontiers. - Proceedings of the 8th International Symposium on Microbial Ecology Bell CR, Brylinsky M, Johnson-Green 1. Ekosistemske storitve tal. FAO, 2015. Dostopno na: https://www.fao.org/resources/info-P (eds). Atlantic Canada Society for Microbial Ecology, Halifax, Canada. graphics/infographics-details/en/c/284478 [2.11.2020]. 85. Stajnko D., 2017. Obdelovanje tal in Protierozijska zaščita na vodovarstvenih območjih. 2. Primerjava razporeditve korenin pri konvencionalni obdelavi in direktni setvi. Biota Gar-Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede in Kmetijsko gozdar-dens, 2016. Dostopno na: http://www.biotagardens.com/blog/2016/3/31/6m5h9rhp86ibdqu ski zavod Murska Sobota, 100 s. 1shw976a1m00bk0 [2.11.2020]. 86. Sullivan P., 2004. Sustainable Soil Management: Soil Systems Guide. ATTRA National Sustainable Agriculture Information Service (elektronski vir) http://soilslab.cfr.washington. edu/Watershed_Stewardship/Sustainable_soil.PDF. (18.5.2012) 87. Sun B., Hallett P. D., Caul S., Daniell T. J., Hopkins D. W., 2010. Distribution of soil carbon and microbial biomass in arable soils different tillage regimes. Plant and Soil, 338: 17—25. 88. Swift M. J., Izac A. M. N., van Noordwijk M., 2004. Biodiversity and ecosystem services in agricultural landscapes- are we asking the right questions? Agric. Ecosyst. Environ., 104: 113—134. 89. Tóth G., Stolbovoy V., Montanarella L., 2007. Soil Quality and Sustainability Evaluation - An Integrated Approach to Support Soil-Related Policies of the European Union. EUR 22721 EN, Office for Official Publications Of the European Communities, Luxemburg, 40 str. 90. Triplett G. B., Dick W. A., 2008. No-Tillagr Crop Production: Avolution in Agriculture. Agronomy Journal, 100: 153—165. 91. Uhlirova E., Elhottova D., Triska J., Šantruckova H., 2005. Physiology and microbial community structure in soil at extreme water content. Folia Microbiologica, 50, 2: 161—166. 92. Ussiri, D. A. N., Lal R., Jarecki M. K., 2009. Nitrous oxide and methane emissions from longterm tillage under a continuous corn cropping system in Ohio. Soil Tillage Res., 104: 247—255. 93. Van Capelle C., Schrader S., Brunotte J., 2012. Tillage-induced changes in the functional diversity of soil biota - A review with a focus on German data. European Journal of Soil Biology, 50: 165—181. 62 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Mateja Muršec: Vpliv obdelave tal na talno bioto in sekvestracijo ogljika 63 ŽIVINOREJA V PROSTORU IN ČASU Janko Skok, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Slovenija janko.skok@um.si, ISBN: 978-961-286-433-0 (pdf), DOI: https://doi.org/10.18690/978-961-286-433-0.5 Povzetek Udomačevanje živali in živinoreja, sta v temeljih spremenila človeško družbo. Živinoreja je od prvih udomačevanj pa vse do danes doživela izjemen razvoj in postala najpomembnejša panoga za zagotavljanje stalne in stabilne preskrbe z živalsko komponento prehrane. S svojim razma-hom in intenzifikacijo je močno prispevala tudi k spremembam v okolju, zaradi česar je pogosto tarča očitkov, nemalokrat tudi pavšalnih in neupravičenih. Vplivov živinoreje na okolje seveda ne gre zanikati, jih je pa potrebno objektivno obravnavati, kar je cilj prispevka, ki se zaključi s krajšim razmišljanjem o prihodnosti živinoreje. Ključne besede živinoreja, vpliv na okolje, interakcije, paša, krma, izločki Uvod Udomačitev živali sega v obdobje poznega pleistocena, ko je bil udomačen volk, ki naj bi začel spontano sobivati s človekom (Thalmann in Perri, 2019), torej se je udomačevanje pričelo s t. i. samoudomačitvijo. V holocenu, pred približno 11.000 leti, je sledila neolitska revolucija (rečemo ji tudi prva kmetijska revolucija) in z njo udomačevanje mnogih drugih vrst živali (koze, ovce, govedo) in rastlin. Neolitska revolucija je v temeljih spremenila človeštvo. Človek je namreč prešel z nomadskega načina življenja (lov in nabiralništvo) na življenje v stalnih naselbinah (kmetijska družba), kar mu je dolgoročno omogočilo razvoj umetnosti, kulture in znanosti (Diamond, 2002). Danes, na začetku 21. stoletja, se človeštvo sooča s težavami (klimatske spremembe, onesnaženje, izumiranje), katerih vzrok mnogi, velikokrat pavšalno in neupravičeno, v veliki meri pripisujejo tudi kmetijstvu. Med kmetijskimi panogami je živinoreja ena bolj izpostavljenih in se zato sooča z mnogimi izzivi – očitki na račun emisij toplogrednih plinov (metan, ogljikov dioksid), podaljševanja prehranske verige in slabega počutja živali v pogojih industrijske reje (neracionalna poraba živil živalskega izvora), so klasična premisa gibanj, ki nasprotujejo tovrstnim kmetijskim praksam. Brez dvoma živinoreja nezanemarljivo vpliva na okolje. Z umestitvijo populacij domačih živali in z rejo povezane infrastrukture v prostor, kakor tudi s spremljajočimi dejavnostmi, kot so pride-lovanje krme, upravljanje z živalskimi izločki, klavnimi odpadki, zdravili in drugim, povzroča ta panoga povezan neposreden in posreden vpliv na okolje. Sledeče poglavje govori prav o tem, torej o najbolj perečih dejavnikih vpliva živinoreje na okolje. 64 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Janko Skok: Živinoreja v prostoru in času 65 Obseg živinorejske dejavnosti - biomasa Kljub navedenemu med intenziviranjem kmetijstva ter izgubami vrst ni enostavnih neposrednih povezav (Burel in sod., 1998). Denimo, v primeru heterogene krajine posamezne Danes je živinorejska dejavnost ena intenzivnejših proizvodnih in pomembnejših gospodar-motnje s strani kmetijstva ne vnesejo enake stopnje sprememb v vse krajinske elemente, kar skih panog, skladno s tem je postala pomemben deležnik biosfere z nezanemarljivim prispe-daje možnost kolonizacije vrst na neprizadeta območja. vkom k celokupni biomasi. Biomasa rejnih živali, izražena v gigatonah ogljika (GtO; angl. gigaton of carbo, GtC) je namreč okvirno ocenjena kar na 0,1 GtO. Količina biomase domačih Ob poljedelski pridelavi surovin za krmo moramo izpostaviti tudi problematiko negativnega živali, h kateri največ prispevata populaciji domačega goveda in prašičev, na primer znatno vpliva prekomernega koriščenja (košnje) in gnojenja travnikov za namen intenzivne živinoreje. presega biomaso divjih sesalcev (0,007 GtO), podoben trend, a v bistveno manjšem količinskem Travniki so namreč ekološko izjemno pomembni habitati z zelo visoko biotsko pestrostjo, obsegu, je zaznati pri ptičih: t. j. 0,005 GtO biomase domače perutnine in 0,002 GtO biomase di-kakršna je v drugih habitatnih tipih redka. Vendar lahko njihovo funkcionalno biotsko pe-vjih ptičev. Čeprav človek in rejna živina predstavljata večji del biomase vretenčarjev (izvzemši strost z intenzivnimi agrotehničnimi ukrepi precej zmanjšamo ali celo izničimo (Weiner ribe), je to majhen del celotne biomase kraljestva živali, ki obsega približno 2 GtO (natančneje in sod., 2011). Medtem ko se naravni travniški habitati spontano vzpostavijo na območjih, 2,3 GtO), pri čemer prevladujejo členonožci (1 GtO) in ribe (0,7 GtO) – slika 1. kjer okoljski pogoji omogočajo prevlado trav in zelišč, ne pa tudi razrasti olesenelih rastlin, so za obstoj ostalih travnikov, ob odsotnosti velikih pašnih rastlinojedov, potrebne človeške arheja mehkužci nematode (agrotehniške) intervencije, predvsem košnja. Vendar je za ohranjanja funkcionalnih (polna-7 Gt C 0.2 Gt C 0.02 Gt C ravnih) travnikov potrebna primerna mera rabe. Z opustitvijo košnje pride tako do spontanega kolobarniki zaraščanja travnikov z olesenelimi rastlinami, in s tem postopne transformacije travniškega 0.2 Gt C virusi habitata v habitate poznejših sukcesijskih stadijev (grmišča, gozd). Čeprav takšno zaraščanje 0.2 Gt C prostoživeči (divji) ptiči znižuje biodiverziteto (Milberg in sod., 2017), pravzaprav ne okrni ekološke funkcije habitata. 0.002 Gt C Vsaj ne v takšni meri kot prekomerna raba travinja (t. j. prepogosta košnja in gnojenje), ki rastline ribe znatno osiromaši rastlinsko in živalsko združbo in lahko ustvari tako rekoč nefunkcionalen 450 Gt C členonožci 0.7 Gt C habitat, ki je bistveno občutljivejši na spremembe in predstavlja potencialni vir prekomerne bakterije 1 Gt C razmnožitve določenih organizmov. Za ohranjanje visoke funkcionalne pestrosti travniškega 70 Gt C habitata je tako najpomembneje, da se izvaja košnja v zmernem (manjšem) obsegu, t. j. do prostoživeči (divji) sesalci dvakrat letno, ter da se travnika ne gnoji (glej npr. Hudawenz in sod., ki povzema mnoge druge 0.007 Gt C študije, v katerih so prišli do podobnih ugotovitev; glej tudi Tälle in sod., 2018, ki posebnih ra-protisti glive živali ožigalkarji domače živali človek zlik med različnimi režimi košnje niso odkrili), ob tem je zelo pomembno, da se prva košnja 4 Gt C 12 Gt C 2 Gt C 0.1 Gt C 0.1 Gt C 0.06 Gt C ne opravi prehitro. Preložitev prve košnje s pomladanskega na poletni termin namreč izrazito Slika 1. Razporeditev biomase v biosferi skupno (levo) in upoštevajoč le kraljestvo živali (desno), pozitivno učinkuje na biotsko pestrost (Humbert in sod., 2012). prirejeno po Bar-On in sod. (2018) V skrbi za ohranjanje funkcionalnega agroekosistem mora biti torej ohranjanje biotsko pestrih travniških habitatov ena ključnih prioritet sodobne živinoreje. Travniki in njihova celostna Pridelava krme kot eden ključnih posrednih vplivov živinoreje na okolje ekosistemska funkcija se sicer že ohranjajo z nekaterimi ukrepi kmetijske politike, kot je na Skladno s povečanjem biomase domačih živali se povečuje tudi obseg pridelave surovin/ primer operacija Posebni traviščni habitati (Program razvoja podeželja, Podukrep 10.1, Plačilo poljščin za njihovo prehrano, ki predstavlja enega obsežnejših posrednih vplivov živinoreje kmetijsko-okoljskih-podnebnih obveznosti), znotraj katerega je (v Sloveniji) prva košnja, oz. na okolje. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je tudi paša, dovoljena šele med 20. 5. in 30. 6. (odvisno od območja), gnojenje je dovoljeno zgolj dobra tretjina poljedelskih površin namenjenih pridelavi surovin za krmo živali. Takšno in-z organskimi gnojili, vendar v omejenih količinah. Vključuje pa tudi izbirni zahtevi, in sicer tenziviranje kmetijske pridelave neizbežno botruje izgubam, spremembam in fragmentaciji spravilo izključno mrve (prepoved silaže) in opuščanje košnje na določenem delu (5—10 % oz. naravnih habitatov, kar močno vpliva tudi na biodiverziteto in funkcionalnost ekosistemov. vsaj 0,3 ha površine). Kljub temu bomo morali v prihodnje tej problematiki nameniti še več Ko pride namreč do preoblikovanja gozda ali naravnega travišča v kmetijski ekosistem, so pozornosti in predvsem ozavestiti kmete o pomenu funkcionalnih travniških habitatov in običajno izgubljene mnoge prvotne vrste rastlin in živali, čeprav ima lahko kmetijska de-njihovi ogroženosti zaradi prepogoste košnje in gnojenja. javnost tudi nekatere pozitivne učinke. Kot povzemajo Lacher in sod. (1999), so lahko vplivi uvajanja kmetijske dejavnosti sledeči: Umeščanje živali v okolje – več robnih habitatov v mozaiku kmetijskih in gozdnih zaplat, ki do določene mere ust-Za namen reje se domače živali v okolje običajno umeščajo na dva načina, neposredno s pašo varjajo tendenco naraščanja raznolikosti in gostote nekaterih vrst na meji med različnimi živali in posredno z rejo živali v objektih (hlevih). Izvaja se lahko izključno eno ali drugo, ali pa tipi krajinskih elementov (pozitiven); kombinacija obojega. Oba načina reje specifično vplivata na okolje in lahko predstavljata tudi – ostanki na žitnih poljih po žetvi, ki predstavljajo neprecenljiv vir energije nekaterim določeno mero tveganja. Hlevska reja je z vidika upravljanja in za razliko od paše popolnoma vrstam prostoživečih živali (pozitiven); nadzorovan način reje, ki zahteva pravzaprav neprestano prisotnost človeka. V hlevski reji se – spreminjanje/izguba naravnih habitatov (tudi gozdnih) zavoljo kmetijstva neposredno praviloma vzrejajo živali v pogojih relativno visoke gostote populacije, kar prinaša tudi določena zmanjšuje biodiverziteto in s tem funkcionalnost ekosistema (negativen); tveganja. Tveganja in vplivi na okolje so povezani predvsem z visoko intenzifikacijo proizvodnega – uporaba pesticidov dolgoročno verjetno pomeni največjo grožnjo vodnim ter kopenskim procesa in kopičenjem bodisi vstopnih surovin (npr. krma) ali izstopnih produktov in odpadkov ekosistemom (negativen). (npr. živalski izločki/odpadki), kar pomeni tudi potrebo po zagotavljanju skladiščnih zmogljivosti 66 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Janko Skok: Živinoreja v prostoru in času 67 tako za krmo kot tudi za izločke živali. Koncentriranje surovin in izločkov predstavlja poten-Preglednica 1. Vplivi velikih domačih rastlinojedih živali na biotske in abiotske procese ob cialen vir negativnih vplivov na okolje (npr. specifični pogoji za prerazmnožitev določenih orga-paši na različnih prostorskih nivojih (prirejeno po Rosenthal in sod., 2012) nizmov – pogosto recimo glodavci, insekti in plesni v skladiščih krme in krmnih surovin, izlitje izločkov v vodotoke itd.), vendar lahko ta tveganja bistveno zmanjšamo s pravilnim upravljan-Prostorski nivo jem in rednim vzdrževanjem tako intenzivnega procesa. Vzpostavitev (izgradnja) in upravljanje tovrstnih intenzivnih sistemov, z vsemi potrebnimi spremljajočimi ukrepi za zmanjševanje Zaplata Združba Krajina vpliva na okolje, je v večini razvitih držav precej dobro urejeno z zakonodajo. Paša na drugi strani predstavlja bistveno manj intenziven način reje, kjer neprestana pris-Gaženje/teptanje otnost človeka ni nujna, saj si živali večji del krme poiščejo same. Prav tako zaradi relativno (uhojene poti živali) Gaženje/teptanje Gaženje/teptanje nizke gostote živali svoje izločke spontano in bolj ali manj enakomerno porazdelijo po pašni (sledi kopit, poškodbe (zbijanje tal, konfigu- Neenakomerna in-površini, pri čemer je zaradi skrbi za neoporečne vodne vire, potrebno dosledno upoštevati rastlin) racija terena, razpoke, tenzivnost paše priporočila o obremenitvi površine z GVŽ/ha oz. o količini vnesenega dušika na površino, še Vpliv rastlinoje-Vpliv rastlinoje zemeljska erozija) Izbor prednostnih posebej na vodovarstvenih območjih. Veliko mero tveganja negativnih vplivov na okolje ob dov Selektivno hranjenje umestitev živali v (pol)naravno okolje predstavlja njihova interakcija s prostoživečimi orga- (rastlin/rastlinskih Selektivno hranjene območij za pašo nizmi, pri čemer je zelo pomembno predvsem skrbno načrtovanje paše in priprava pašnika, delov) na nivoju rastlinskih (npr. napajališča) upoštevajoč ekološke značilnosti danega okolja. Živalski izločki združb (Usmerjeno) razširjanje semen in Neposredni vplivi živinoreje na okolje sadežev Paša Kalitev Tekmovalnost Paša je zelo razširjen način reje živali, pri katerem populacijo domačih živali uvedemo v (pol) Dominance Kolonizacija naravno okolje, kjer se hranijo pretežno z rastlinjem danega območja. Pri tem mora biti Biotski in abiotski Razrast Strukturiranje območje gibanja (paše) nadzorovano, torej se živali ne smejo prosto gibati, kar v Sloveniji ureja procesi Vegetativna regen- Koeksistenca krajine Zakon o prepovedi nomadske paše (Ul SRS, št. 38/74, 11/81, 42/86 in Ul RS, št. 4/92). eracija rastlinskega Sukcesija tkiva Relokacija hranil Relokacija hranil Običajno se paša izvaja na travinju, ali na območjih zgodnjih sukcesijskih stadijev (zgodnja stopnja zaraščanja), medtem ko je paša v gozdu le pogojno dovoljena – na primer v Republiki Pri paši so gostote populacij pašnih živali praviloma bistveno nižje v primerjavi s hlevsko Sloveniji pašo v gozdu ureja Pravilnik o varstvu gozdov (Ul RS, št. 114/09 in 31/16, točka VI., 40. rejo, kar pomeni, da tovrsten način reje zavzema tudi temu skladno velikost kmetijskih čl.), ki določa: površin. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO, 2019) je tako skoraj 30 % kopnega namenjenega trajnim travnikom in pašnikom (t. j. 3,3 milijarde – da je paša dovoljena, ko gre za nizko produktiven gozd, zemljišče v zaraščanju ali funkcio-ha od 12,2 milijard ha kopnega), kar sta dve tretjini vseh kmetijskih površin (4,9 milijard nalen del pašnika in ko paša ni v nasprotju s funkcijami gozdov in ne ogroža njihovega ha). Glede na obsežnost površin, namenjenih pašništvu je ključnega pomena previdnosti pri razvoja; uvajanju paše v okolje, upoštevajoč ključna načela za uvajanje primernih pašnih praks, ki so – da je obremenitev glav velike živine na hektar (GVŽ/ha) določeno glede na vrsto živali in podana v preglednici 2. vpliva na tla in gozd; – da izločanje gozdov za pašo ni dovoljeno na neplazovitih podlagah z naklonom, večjim od 30 stopinj, ter plazovitih do 15 stopinj; – da je možnost prehajanje živine izven območja paše onemogočena, kar se zagotovi z ogrado, pri postavitvi katere je potrebno upoštevati selitvene poti prostoživečih živali, ki morajo biti izven pašne sezone v celoti prehodne; – uporabo primernih načinov ograjevanja (npr. prepoved bodečih žic) in – čas trajanja paše, ki je usklajen z gozdno-gospodarskim načrtom. Paša v gozdu (oz. silvopastoralni sisitem) je sicer stara pašna praksa in v določenih delih sveta precej razširjena (npr. ZDA). Prav tako lahko predstavlja primerno trajnostno živinorejsko prakso, vendar zgolj, če je uvedemo z upoštevanjem vseh prostorskih, časovnih in fizičnih značilnosti habitata, v katerega uvajamo pašo, predvsem glede zmanjševanja negativnih vplivov uvedbe paše na ekosistem (Jose in sod., 2017; Jose in Dollinger, 2019) – kar sicer velja za katerikoli način paše. Namreč, tudi travniški habitati, na katerih se izvaja večji del pašne dejavnosti, predstavljajo kompleksen ekosistem, ki prav tako ni neobčutljiv na vplive prisotnosti pašnih živali – tipi in stopnje vplivov so povzeti v preglednici 1. 68 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Janko Skok: Živinoreja v prostoru in času 69 Preglednica 2. Pomembni elementi primerne paše uvajamo nov, aktiven člen, ki je v neposredni interakciji z ostalimi predstavniki združbe/ekosistema. Rastlinojedi, predvsem govedo in drobnica (pa tudi konji, osli in kamele), so glede rabe Ohranjanje strukture habitata kmetijskih zemljišč in posledično tudi med pašnimi živalmi, prevladujoča skupina (Mottet in sod., 2018), ki s svojim načinom prehranjevanja neposredno vplivajo predvsem na združbo Habitat rastlinja. Vendar vpliva rastlinojedov na pestrost rastlinske združbe v danem okolju ni mogoče zlahka in enoznačno predvideti. Vpliv rastlinojedov je tako v veliki meri odvisen od: Izogibanje vpeljave monokultur, ohranjanje strukturne pestrosti – višine/intenzitete nadzemne rastlinske produkcije; Ohranjanje ekoloških niš na območju pašnika: – velikosti živali. drevesa, grmičevje, mejice, gole površine Pri tem rastlinojedi negativno vplivajo predvsem na pestrost rastlinske združbe z nizko produk-Struktura habitata tivnostjo (npr. v sušnih predelih) ter na območjih, kjer veliki rastlinojedi v preteklosti niso bili prisotni v večjem številu (Bakker in sod., 2006). Vendar lahko paša, če so upoštevana vsa načela Raznovrstnost prehrane (možnost hkratne paše več vrst, npr. tudi primerne paše, tudi pozitivno učinkuje na združbo, predvsem nizko-intenzivna paša lahko koz, katerih primarno pašo predstavlja listje olesenelih rastlin), predstavlja zelo učinkovit način ohranjanja ali obnove rastlinske diverzitete v kmetijski krajini prašne kopeli, zatočišča (tudi za prostoživeče organizme) itd. (Rosenthal in sod., 2012). Ko obravnavamo vplive rastlinojedov na rastlinsko združbo, moramo Uporaba primernih živali poudariti, da prehranjevanje z rastlinami (ter izločanje urnina in blata na površini) ni edini veliki vpliv rastlinojedov na rastlinsko združbo, ampak vpliva tudi gaženje. Ob neposrednih poškodbah na rastlinah, ki jih živali povzročajo z neprestano hojo po omejenem območju, je v Živali tem kontekstu veliko bolj pereče zbijanje tal (Drewry in sod., 2008). Slednje lahko povzroča splošne Preprečevanje zapleveljenosti in požarov, zmanjšanje konflikta s posledice na pašni habitat, saj spremeni strukturo in fizične lastnosti zemlje, med drugim tudi plenilci, upoštevati prisotnost prostoživečih sorodnih živali sposobnost zadrževanja vode v tleh, tako na primer lahko na vlažnih tleh (oz. v pogojih moče) (hibridizacija, paraziti in bolezni) gaženje povzroči zmanjšanje poroznosti, in s tem vodne kapacitete tal, kar ustvarja okolje, v katerih lahko bolje uspevajo rastline, ki tolerirajo s kisikom osiromašena tla (Rosenthal in sod., Primerna obremenitev površine 2012). Dolgoročno zbijanje tal privede do znatne zmanjšane primarne produkcije, ki je lahko ustrezna le ko je makro poroznost tal večja od 10 % (Drewry in sod., 2008). Raba Ob rastlinah so domače živali neizogibno v interakciji s prosto živečimi živalmi območja na GVŽ/ha (upoštevaje zakonodajo, pravilnike in uredbe), katerega uvajamo pašo. Pri tem moramo izpostaviti predvsem tri specifične med- in znotra- čredinke, pašno-kosni sistem jvrstne odnose, ki mnogokrat predstavljajo resen problem in zahtevajo temeljit premislek pri načrtovanju paše. To so: Primerna oddaljenost od vodnih virov oz. preprečitev neposred-Vodni viri nega vnosa/izpiranja živalskih izločkov v vodno telo – plenilstvo (medvrstna interakcija); – hibridizacija (znotrajvrstna interakcija) in Podobno kot pri vseh kmetijskih praksah, če ne še v večji meri, je pri paši okoljska vzdržnost – prenos patogenov/bolezni (med- in znotrajvrstna interakcija). in trajnost povezana z vzdrževanjem raznovrstnosti pašnega habitata, pri čemer je mišljeno ohranjanje obstoječe strukturne pestrosti, t. j. z ohranjanjem elementov krajine, kot so zaplate Plenilstvo je eden bolj perečih in kontroverznih pojavov pri izvajanju pašne reje domačih dreves in grmičevja, vodnih teles, mejic in golih površin, ki so bile prisotne že pred pašo. Zelo živali, zato je običajno plod razmeroma čustvenih debat med odločevalci, stroko, kmeti in pomembna je optimizacija rabe zemljišč, pri čemer moramo predvsem paziti, da površine ne laično javnostjo. Dejstvo je, da se paša izvaja v okolju, ki je neizbežno poseljeno tudi s plenilci. preobremenimo s prevelikim številom živali. Obtežbo živali določajo aktualni zakoni, uredbe Poudariti moramo, da so plenilci eden ključnih členov ekosistema in prehranskega spleta, in pravilniki, ki med drugim določajo obremenitev površine z GVŽ v primeru območij s poseb-kjer zasedajo najvišje trofične nivoje (trofični nivo je posamezna stopnja prehranjevalne-nim statusom (npr. območje s posebnim naravovarstvenim ali vodovarstvenim statusom), ga spleta, preko katerega se dogaja pretok energije/biomase). Zaradi kaskadne po vezanosti obremenitev je odvisna tudi od letnega časa in načina paše, npr. nižja pri paši vsevprek, ter prehranjevalnega spleta je tako osnovni pogoj prisotnosti plenilcev zadostna “pokritost” in višja pri obročni paši (čredinkah). delovanje nižjih trofičnih nivojev. Torej, v polno funkcionalnem ekosistemu so plenilci nujno prisotni. Mnoge študije kažejo, da je prisotnost in diverziteta plenilcev izjemno dober kazalec Na splošno paša predstavlja enega pomembnejših ukrepov za povečevanje dobrega počutja diverzitete in funkcionalnost celotnega ekosistema (npr. Sergio in sod., 2005, 2006, 2008; Sch- živali, zato jo podrobneje ureja in opredeljuje Uredba o ukrepu dobrobit živali PRP RS (Ul RS, neider in sod., 2016; Schuldt in sod., 2018). Ker je delujoč ekosistem predpogoj za sonaravno in št. 81/18 in 73/19), ki postavlja tudi pogoje paše, upoštevajoč specifike posameznih ekološko trajnostno kmetijstvo, je pomembno prepoznavanje plenilcev kot ključnega člena celovitega pomembnih območij. agroekosistema. To pomeni, da se moramo prisotnosti živali, potencialno nevarnih pašni živini, v prvi vrsti prilagoditi in jih ne stigmatizirati. Predvsem velja to pri uvajanju paše Interakcije z ostalimi organizmi drobnice, ki je v tem pogledu bistveno bolj ranljiva od govedi. Še posebej na območjih, tradi-V kontekstu vpliva na okolje moramo posebno pozornost nameniti dejstvu, da v ekosistem cionalno poseljenih z velikimi zvermi, predvsem volkom in medvedom, ki se ju največkrat 70 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Janko Skok: Živinoreja v prostoru in času 71 po vezuje s primeri plenjenja pašne živine. V Sloveniji se je na primer po letu 1980 precej živali - Merrigi in Lovari, 1996), in s tem skladna izdelava trajnostnih načrtov odlova div-povečal stalež drobnice (po podatkih Statističnega urada RS), s tem se je povečala tudi nji-jadi, ki naj temeljijo na trenutni prisotnosti plenilcev na danem območju; hova paša na območjih, poseljenih z velikimi zvermi, posebej na območju Kočevja (Kryštufek – usmerjanje in svetovanje rejcem pašne živine pri upravljanju s pašniki in čredami na in Griffiths, 2011), kar je ob nezadostnih preventivnih rejskih ukrepih privedlo do številnejših območjih poseljenih z velikimi zvermi: napadov na pašno živino, posebej drobnico. Glede učinka preventivnih ukrepov je bila izve- – vzpodbujanje večjih čred s prisotnostjo pastirskih psov (npr. kraški ovčar, tornjak, itd.), dena že vrsta študij. Študija opravljena na Slovaškem, kjer sta se po 30-letnem moratoriju na katerih naloga je predvsem varovanje črede v odsotnosti pastirja; lov, populaciji medveda in volka močno povečali, kaže na zelo visoko učinkovitost uporabe – vzpodbujanje izdelave primernih zaščitnih ograd za domače živali; pastirskih psov, medtem ko zaščitne ograde niso bistveno zaščitile domačih živali. Pri tem – izogibanje območjem/sezonam z višjim tveganjem napada; moramo poudariti, da je šlo pri pašnikih, vključenih v raziskavo, pravzaprav za izključno – uporaba repelentov (zvočnih, vizualnih in kemičnih); ograde, ka terih namen je bil zgolj omejevanje gibanja živali, ne pa tudi varovanje pred vdor- – odstranitev kadavrov poginulih živali s pašnika (temeljito in pravočasno); om plenilcev na pašnik. V obsežnem pregledu študij, ki so obravnavale učinkovitost me- – “diverzijsko” krmljenje (dodatno krmljenje na delih pašnika z manjšim tveganjem na-tod zmanjševanja plenjenja domačih pašnih živali s strani velikih plenilcev, Miller in sod. pada, s čimer odvrnemo živino od daljšega zadrževanja na potencialno bolj tveganih (2016, glej tudi sliko 2) navajajo, da je bila popolna preprečitev plenjena pašne živine ugotov-delih pašnika, npr. gozdnih robov oz. bližina gozda); ljena zgolj v primeru preventivnega ravnanja in odvračanja plenilcev od črede (primerne – zamenjava ranljivejših čred/živali in primerno upravljanje (sezona, lokacija) jagnjitev/ električne ograde, uvajanje pastirskih psov itd.), medtem ko izključna kontrola populacije jaritev/telitev; velikih plenilcev z odlovom (usmrtitev ali preselitev) ni v nobenem primeru dosegla popolne – in drugo, kot na primer, vznemirjanje plenilcev, ki jih opazimo v neposredni bližini preprečitve napadov. Poudariti moramo, da so bila odstopanja v stopnji učinkovitosti pre-pašnika, nameščanje zaščitnih ovratnic živini, višji delež rogatih živali (oz. opustitev ventivnih ukrepov bistveno višja kot v primeru odlova, kar verjetno nakazuje na pomemben ukrepa odstranjevanja rogov); vpliv kakovosti izvedbe preventivnih ukrepov - v kolikor so uvedeni temeljito in dosledno, so – kontinuiran monitoring populacij velikih zveri (predvsem volka, medveda in šakala) in tudi izjemno učinkoviti. njihovega naravnega plena; – spremeniti podobo velikih zveri v očeh javnosti, zmanjšati njihovo stigmatizacijo in povečati zavedanje o pomenu njihove prisotnosti v ekosistemu; – kontrola nad potepuškimi domačimi psi, ki prav tako plenijo domače živali, a njihove napade velikokrat neupravičeno pripišejo volkom. Medtem ko je plenilstvo precej izstopajoč pojav, ki le redko ostane neopažen, imamo na drugi strani hibridizacijo, pojav parjenja domačih živali (npr. domač pes, domače mačke, domač prašič itd.) z divjimi prostoživečimi predstavniki iste vrste, ki ga v začetku zlahka spregledamo, vendar lahko pusti dolgoročne, velikokrat nepovratne posledice na divjih populacijah (lokalnih in tudi širše). Do hibridizacije lahko pride zaradi več razlogov, bodisi zaradi nekontrolirane paše, pobega domače živali izven ograde, vdora divjega predstavnika v ogrado, ali celo z namerno hibridizacijo v ujetništvu in izpuščanjem hibridnih potomcev v naravo (kot je bil to primer pri jerebicah, glej Barilani in sod., 2007). Hibridizacija domačih in divjih živali ali spontan vnos populacije prvotno udomačenih oblik v naravno okolje lahko različno učinkuje na populacije divjih živali. Tako lahko v določenih primerih privede do novih uspešnih prostoživečih “divjih” oblik živali, kot je to na primer pri kamelah, do določene mere muflonu (Arnold, 2004) in tudi v primeru dinga. Vendarle največkrat povzročijo različne negativne posledice, kot so izguba reprodukcijskega potenciala ter posledično zmanjšanega fitnesa (t. j. genetski prispevek naslednjim generacijam), vnos maladap-tivnih alel/lastnosti (t. j. lastnosti, ki v novem okolju ne predstavljajo več uspešne prilagoditve, ampak lahko imajo v smislu preživetja in reprodukcije celo nasproten učinek) v divjo populacijo, in izgubo genetske celovitosti organizma (genetske homeostaze), kar lahko konec koncev ogrozi Slika 2. Učinkovitost različnih metod preprečevanja napadov velikih plenilcev na domače obstoj ne le posameznih hibridnih osebkov, ampak celotne divje populacije (Randi, 2008; Leon-pašne živali (prirejeno po Miller in sod., 2016) ard in sod., 2014). Navkljub temu da hibridizacija velikokrat predstavlja zanemarljiv vir genetske variabilnosti v divjih populacijah (kot je to na primer pri populacijah divjega prašiča v Evropi, Za oblikovanje učinkovite skupne politike implementacije ukrepov za zmanjševanje plenil-glej Scandura in sod., 2011), lahko vsakršen vnos udomačenih oblik živali v okolje predstavlja stva nad domačimi živalmi je sicer, kot navajajo Van Eeden in sod. (2018), še vedno premalo precejšnje tveganje in ga moramo v največji meri preprečevati. Ukrepi za preprečitev hibridizacije študij o učinkovitosti posameznih pristopov preprečevanja napadov kot tudi primerjav. Ven-so v določeni meri podobni tistim, s katerimi preprečujemo stik domačih živali in planilcev, to so: dar je že sedaj razumljivo, da lahko trajnostno sobivanje rejcev in velikih zveri najuspešneje v prvi vrsti primerno načrtovanje postavitve pašnika in krmilnih mest, vzpostavitev učinkovitih dosežemo predvsem z doslednim izvajanjem različnih preventivnih ukrepov, kot so (prirejeno ograd, ki preprečujejo pobeg pašnih živali, ali vdor divjih na pašnik, ter odvračanje divjih predpo Huber in sod., 2003; Rigg in sod., 2011; ter Miller in sod., 2016): stavnikov iste vrste od zadrževanja ali približevanja območju paše. Hkrati bi k reševanju te problematike, ob monitoringu populacij divjadi veliko pripomogla vzpostavitev genetskega monitor- – povečanje fonda naravnega plena v okolju, kjer so prisotni veliki plenilci in se izvaja tudi inga, s katerim bi lahko ovrednotili delež hibridizacije v danih populacijah (Randi, 2008). paša domačih živali (prisotnost naravnega plena zmanjša pojavnost napadov na domače 72 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Janko Skok: Živinoreja v prostoru in času 73 Če je hibridizacija med domačimi in divjimi živalmi bolj problematična za populacije slednjih, Preglednica 3. Glavni dejavniki vpleteni v prenos patogenov med divjimi in domačimi živalmi je prenos patogenov (bakterij, virusov, prionov, parazitov, itd.) največkrat dvosmeren in lahko (prirejeno po Martin in sod., 2011) prizadene tudi različne taksonomske enote, kot je to v primeru ptičje gripe (aviarne influence), ki lahko prizadene katerokoli vrsto iz razreda ptičev, ob tem tudi druge živali, vključno Globalni dejavniki Lokalni dejavniki s človekom (Bengis in sod., 2002; Siembieda in sod., 2011). Ob ptičji gripi poznamo še precej primerov prenosa patogenov med populacijami domačih in divjih živali, npr. v zadnjem času Globalne kmetijske prakse: Naravna dinamika populacij: globalno precej problematična afriška prašičja kuga. Bengis in sod. (2002) so v svoji pregledni – intenzifikacija kmetijstva – živali, ki tvorijo večje študiji povzeli glavne skupine bolezni, prenosljivih med različnimi živalmi, tako domačimi, (več živali); skupine; divjimi kot tudi na človeka. Afriška prašičja kuga sodi v skupino t. i. divjerodnih bolezni oz. – ekološko kmetijstvo – samotarske živali. bolezni, ki so vseskozi prisotne v divjih populacijah in se prenašajo z neposrednim ali posred- (več možnosti stika z divjimi nim stikom med divjim gostiteljem patogena in domačo živaljo. Med te bolezni sodi tudi živalmi). precej znana in problematična bolezen modrikastega jezika pri prežvekovalcih. Ob prenosu Klimatske spremembe: Lokalne kmetijske prakse: takšne bolezni na drugo geografsko območje, kjer se živali (največkrat sorodne vrste) s pato- – porazdelitev vektorjev prenosa; – obsežne transhumance genom še niso srečale in posledično nimajo razvitega imunskega odziva, govorimo o tujerod- – sprememba cikla patogenov. (seljenje velikih čred na nih ali eksotičnih boleznih, pandemije katerih so bile, zaradi prenosa živali med kontinenti, pašnike); pogoste v kolonialnih časih na področju Afrike. Mednje sodi na primer pandemija goveje kuge – intenzivno pašništvo (preti- v začetku 19. stoletja, ki so jo v Afriko prenesli evropski kolonialisti in je zelo prizadela popu-rana raba travinja); lacije domačih in divjih sodoprstih kopitarjev. Podobno je bilo z govejo tuberkulozo, medtem Bolezni – obseg velikosti čred. sta se v obratno smer prenesla že omenjena afriška prašičja kuga in virus zahodnega Nila. Še prostoživečih živali Globalna človeška populacija: Lovstvo: bolj problematične so bolezni, ki so globalno razširjene pri mnogoštevilnih taksonih in so ne- – sprememba distribucije v – uvajanje krmišč; malokrat zoonotske (prenosljive na človeka). Te bolezni se prenašajo navzkrižno med ta ksoni (geografskem) prostoru; – zmanjšanje števila ali celo in se običajno pojavljajo ciklično, z občasnimi obsežnejšimi izbruhi, ki so odvisni od populaci- – višja potreba po proteinih; lokalno izumrtje pomemb- jske gostote potencialnega gostiteljskega taksona, klimatskih pogojev itd. Najbolj znane bolezni – urbanizacija. Bolezni domačih nih plenilcev; te skupine so na primer steklina, pa tudi vranični prisad (antraks) in druge. Omeniti moramo živali – puščanje drobovine uplen- skupino t. i. nastajajočih bolezni, to so bolezni, ki so novoodkrite oz. so na novo zaznane pri jenih živali v naravi; določenem taksonu (vrsti), kjer se dana bolezen prej še ni pojavljala, in tudi popolnoma nove – način upravljanja lova. bolezni. Prenos bolezni je torej mogoč na mnoge načine, predvsem dandanes zaradi globalizacije in učinkovitega transporta predstavlja poseben izziv (glej Fèvre in sod., 2006). Dejavniki, Spremembe okolja: Znanost: ki vplivajo na prenos patogenov, so torej različni in medsebojno močno prepleteni, na splošno – kemično onesnaženje; – povečanje prisotnosti človeka jih lahko na prostorskem nivoju razdelimo na globalne in lokalne (preglednica 3). – raba naravnih virov; za namen raziskav; – prevelika številčnost pos- – morebitne bio medicinske ameznih vrst živali. manipulacije. Prilagoditev mikroorganizmov: Javnost: – splošna uporaba antibiotikov; – večje zanimanje za obisko- – splošna uporaba cepiv. vanje “divjega” sveta; – razvoj trofejnega lova. Ključni vpliv na zmanjševanje tveganja za prenos bolezni imajo torej biovarnostni ukrepi, tako ob transportu/premiku živali med geografskimi območji (karantene, dezinfekcijske bari-ere, zgodnja diagnostika itd.) kot tudi s strani rejcev (preprečevanje stikov med domačimi in divjimi živalmi itd.). Ob tem je ključno ohranjanje funkcionalne biodiverzitete, s čimer se zmanjša možnost prerazmnožitve določene gostiteljske živalske vrste (Martin in sod., 2011). Podobno velja tudi v primeru preprečevanja plenilstva in hibridizacije. Pri načrtovanju in uvajanju živali/paše na neko območje je zatorej zelo pomembna tudi sez-nanitev z lokalnim prostoživečim živalstvom in skladno s tem izvedba vseh potrebnih ukrepov, da v največji meri preprečimo konflikte, ki lahko zaradi sobivanja populacij domačih in prostoživečih divjih živali nastanejo. 74 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Janko Skok: Živinoreja v prostoru in času 75 Posredni vplivi živinoreje na okolje Toplogredni plini Pri vseh proizvodnih procesih neizogibno prihaja do določene količine emisij toplogrednih Emisije iz živinoreje plinov. Velikost vpliva posameznega plina izražamo s t. i. toplogrednim potencialom, TGP V kontekstu emisij iz živinorejske dejavnosti je sicer izločanje smradu, tako iz vzrejnih obratov (ang. Global warming potential, GWP), ki pove, kolikšna količina ogljikovega dioksida bi imela kakor tudi kmetijskih površin, kamor se aplicirajo izločki živali, eden bolj perečih problemov, enak toplogredni učinek, kot ena enota danega toplogrednega plina. Vsota vseh toplogred-do katerih prihaja zaradi vse pogostejšega stikanja in prepletanja podeželske in urbane kra-nih učinkov plinov iz določenega proizvodnega procesa (npr. živinoreje) izražamo z enoto CO 2 jine. Kakorkoli, ob smardu, ki sicer lahko pomeni zmanjšanje kakovosti življenja prebivalcev, ekvivalent, ki določa količino ogljikovega dioksida, ki bi imela enak toplogredni učinek, kot ga moramo več pozornosti nameniti morebitni škodljivosti emisij iz živinoreje na zdravje ljudi imajo emisije plinov iz danega procesa. in okolja. Čeprav v kontekst emisij sodijo tudi trdni delci in bioaerosoli, imamo najpogosteje v mislih pline, ki so proizvod živinorejske dejavnosti in jih uvrščamo v dve osnovni skupini: Med toplogrednimi plini, ki so proizvod živinorejske dejavnosti, izstopata predvsem dva, in sicer zdravju škodljivi plini in toplogredni plini. metan (CH , TGP = 25) in ogljikov dioksid (CO , TGP = 1), vendar tudi emisij di-dušikovega oksida 4 2 ali smejalnega plina (N O, TGP = 298), ki nastaja pri določenih procesih živinorejske dejavnosti, 2 Zdravju škodljive emisije ne smemo zanemariti (vrednosti TGP povzete po Hull, 2018). Ocene prispevka živinoreje k skup-Med zdravju škodljivimi se v največji meri izločata dva, amonijak (NH ) in vodikov sulfid (H S), nim emisijam toplogrednih plinov antropogenega izvora so različne, vendar se pretežno gibljejo 3 2 ki pretežno nastajata ob razgradnji živalskih izločkov (urin, blato). Vodikov sulfid je plin, težji med 14,5 % (npr. Greber in sod, 2013) in 18 % (npr. Moran in Wall, 2011). Skupno so emisije top-od zraka in eden ključnih smradnih plinov v živinoreji, ki nastaja ob razgradnji cisteina, ami-logrednih plinov iz živinorejske dejavnosti ocenjene na dobrih 7 Gt CO ekvivalenta, pri čemer se 2 nokisline, ki vsebuje žveplo. Koncentracija, ki jo človek že praviloma zazna in lahko ob daljši večji del (t. j. 45 %) ustvari na račun proizvodnje (pridelava in predelava) krme za živali, 39 % na izpostavljenosti povzroča poslabšanje počutja, je 10 ppb (št. delcev na milijardo), vendar je v račun fermentacije v prebavilih prežvekovalcev (pri čemer gre pretežno za metan izločen z iz-hlevskem zraku prisoten v koncentraciji >500 ppb oz. 0,5 ppm (št. delcev na milijon) (Schiff-rigavanjem), medtem ko ostale emisije nastajajo na račun skladiščenja in upravlja nja z gnojem man in sod., 2006), koncentracija tega plina pa ne sme preseči 2 ppm. Višina koncentracije ter predelave in transporta proizvodov živalske proizvodnje (Grossi in sod., 2019). Izpuste (top-v hlevskem zraku so tako na ravni, ki že lahko povzroča znatnejše zdravstvene težave, kot so logrednih) plinov iz živinorejske dejavnosti je tako mogoče omiliti na več načinov, bodisi nep-slabost, driska, glavobol, nespečnost, zasoplost itd. (glej Schiffman in sod., 2006). osredno z zmanjšanjem količine izpustov ali posredno s povečanjem učinkovitosti proizvodnje oziroma njeno optimizacijo (za podrobnosti glej Grossi in sod, 2019), na primer: Pretežen del amonijaka nastane pri razgradnji urina, ko pod vplivom encima ureaze nastaja med drugim tudi ta brezbarven plin ostrega vonja, ki je lažji od zraka. Amonijak je dražeč plin, ki lah- – količine toplogrednih plinov lahko zmanjšamo na račun fermentacije v prebavilih (npr. ko v večjih koncentracijah ali ob dolgotrajnejši izpostavljenosti škoduje zdravju. V živinorejskih kakovostnejša krma, primerno procesiranje krme, primerna vključitev koncentratov); obratih so koncentracije amonijaka običajno manjše od 20 ppm, le redko presežejo 50 ppm, – zmanjšanje izpustov na račun skladiščenja in upravljanja z gnojem in gnojevko (npr. ločitev izjema so perutninski obrati, kjer lahko izjemoma dosežejo tudi 100—200 ppm (Schiffman in tekoče - urin in trdne - blato frakcije, zmanjšan čas skladiščenja); sod., 2006; Zhao in sod., 2014). V hlevskem zraku naj sicer koncentracija ne bi presegla 20 ppm, – upravljanje z živalmi (npr. selekcija, zdravje, sistem vhlevljenja). kar je koncentracija, pri kateri lahko ob 8-urni izpostavljenosti pride do znatno povišane stopnje dušika v krvi in povzroči zdravstvene težave (motnje dihal, dražeča sluznica itd.). Z višanjem kon-Vendar moramo, ko govorimo o emisijah toplogrednih plinov iz živinorejske dejavnosti, v centracije se znižuje priporočen čas izpostavljenosti, da ne pride do resnejših zdravstvenih težav obzir vzeti tudi vse ostale spremljajoče in z rejo živali neizogibno povezane dejavnosti, ki so (glej temeljit pregled Schiffman in sod., 2006; ter Zhao in sod., 2014). podrobneje povzete v preglednici 4. Nekateri zdravju škodljivi plini lahko povzročajo precejšno škodo v okolju. Amonijak na pri mer lahko med drugim prispeva k procesom zakisanosti in evtrofikacije naravnega okolja (zemlja, voda) in močno vpliva na proizvodnjo gozdnih ali vodnih habitatov (Cowling in Golloway, 2002). Glede na to da amonijak nastaja pretežno z razgradnjo urina, ki jo povzroča encim ureaza, ki je prisoten pretežno v blatu, lahko emisije amonijaka že znatno zniža tehnologija upravljanja z urinom in blatom živali, ki bi zagotavljala njuno ločevanje (Cowling in Golloway, 2002). Ob omenjenih plinih se v procesu reje živali izločajo tudi (glej Schiffman in sod., 2006): – hlapne organske spojine (npr. kisline, alkoholi, aldehidi, amidi, amini, estri, etri, in mnogi drugi), ki so zaradi svoje reaktivnosti in toksičnosti pomembna onesnažila in lahko povzročajo zdravstvene težave, od draženja dihal, do hujših motenj organskih sistemov (npr. dihal, ter kardiovaskularnega in imunskega sistema); povzročajo lahko tudi smrad; – trdni delci, vključno z bio aerosoli, so (prašni) delci, ki lahko na svoji površini akumu-lirajo bodisi hlapne organske spojine in amonijak ter vsebujejo mikroorganizme (bakterije, viruse, plesni in aktiniomicete) ali biokemične substance (endo- in mikotoksine); problematični so v kontekstu onesnaženja zraka in zdravja ljudi in drugih živali – pri čemer se učinek na zdravje lahko pojavi pri delcih <10 μm v koncentraciji 30—150 mg/m3. 76 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Janko Skok: Živinoreja v prostoru in času 77 Preglednica 4. Viri emisij toplogrednih plinov (TP) iz dejavnosti in procesov, povezanih z Ostali izločki in odpadki z živinoreje živinorejo (prirejeno po Greber in sod., 2013) Izločki rejnih živali (urin, blato) in upravljanje z njimi predstavljajo pomemben segment živinorejske dejavnosti. Na kmetijskih gospodarstvih se živalski izločki uporabijo pravzaprav Člen oskrbovalne verige Dejavnost TP Vir TP izključno kot gnojilo za travnike in pašnike ali njive. S količino izločkov oz. količino dušika, – aplikacija umetnih (dušičnih) gnojil; vnesenega z aplikacijo živalskih izločkov na kmetijske površine, je določen obseg obremenitev – aplikacija organskih gnojil (gnoj, gnojevka); kmetijskih površin, izraženim kot število glav velike živine na hektar kmetijske površine (GVŽ/ – neposredno odlaganje gnojil s strani živali, ki se ha). Predpisi s področja vnosa dušika (N) v tla na kmetijskih zemljiščih se spreminjajo, trenutno hranijo na poljih; je v Sloveniji aktualna Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih vi-N O – upravljanje z žetvenimi ostanki oz. ostanki rast- rov (Ul RS št. 113/2009), po kateri je dovoljen vnos 170 kg N/ha kmetijskih zemljišč iz živinskih 2 linske pridelave; izločkov/gnojil. Ker je količina izločenega dušika med domačimi živalmi različna, se med skupi- – izgube N O zaradi sprememb založenosti; 2 nami domačih živali razlikuje tudi obremenitev kmetijskih zemljišč v GVŽ/ha, ki je sledeča: – sežiganje biomase; – fiksacija dušika; – govedo in drobnica 2,42; – emisije iz brez-dušičnih gnojil in apna. Pridelava – konji 2,83; Predhodni členi krme – pridelava surovin/delovni procesi na polju; – kokoši (nesnice) 1,62; (obratovanje zgradb in – transport in procesiranje surovin; – prašiči (odrasli osebki) 2,12. opreme ter pridelava – proizvodnja gnojil; krme) – priprava krmnih mešanic (mešalnice krmil); CO – proizvodnja ostalih krmnih komponent (ribja Pri vnosu živinskih gnojil je torej bistveno preprečevanje prevelikega vnosa dušika na površine 2 N O moka, apno, sintetične aminokisline itd.); oz. posledično izpiranja nitratov v podtalnico. 2 CH – emisije metana iz pridelave riža (poplavljena 4 polja); Ko govorimo o izločkih in odpadkih iz živinorejske proizvodnje ne smemo mimo veterinarske – spremembe rabe zemljišč zaradi pridelave soje, oskrbe, pri čemer moramo v kontekstu vpliva na okolje izpostaviti predvsem dvoje, in sicer, – spremembe zalog ogljika pri rabi zemljišč ob prisotnost ostankov zdravil v stranskih proizvodih reje (gnoju in gnojevki) ter neracionalna ustaljenih upravljavskih praksah. raba zdravil (razvoj rezistence patogenov). Ostanki zdravil v stranskih proizvodih in odpadkih – izdelava objektov in opreme; iz živinorejske dejavnosti je vsekakor eden bolj perečih problemov sodobne živinoreje, katere-Ostalo CO – proizvodnja čistil, antibiotikov in ostalih far- 2 mu bo v prihodnje nujno posvečati veliko pozornost. Gre za obsežno in kompleksno tematiko, macevtskih pripravkov. ki zahteva temeljito eko-toksikološko obravnavo, zaradi česar se vanjo na tem mestu ne bomo – fermentacija v prebavilih (op. avt., večji del ga spuščali, je pa zaradi njenega velikega pomena ne smemo pozabiti omeniti. CH prežvekovalci izločijo z izrigavanjem); 4 – upravljanje z gnojem in gnojevko. Prihodnost živinoreje Proizvodnja Vzreja N O – neposredne in posredne emisije ob upravljanju/ 2 Človek je vsejeda žival, ki mu živinorejska dejavnost zagotavlja stalno in stabilno oskrbo z živali skladiščenju gnoja in gnojevke. živalsko komponento prehrane, in s tem tudi nujne elemente za rast, razvoj in normalno – neposredna poraba energije na farmi: hlajenje, delovanje organizma. Uživanje proizvodov živalskega izvora, in s tem živinoreja še vsaj za CO ventilacija, ogrevanje; 2 enkrat predstavljata optimalen in tudi neizogiben način zagotavljanja prehranske varnosti – (op. avt.) dihanje/metabolizem živali. človeka. Čeprav nujen del človeške prehrane (posebej za razvoj mladega organizma) je dejstvo, – prevoz živih živali in proizvodov do klavnice in da globalna konzumacija oziroma poraba prehrane živalskega izvora (vštevši zavržen del), vsaj predelovalnih obratov; v večini razvitih držav močno presega fiziološke potrebe človeka (Kim in sod., 2019). V svetu se – transport proizvodov do trgovin; sicer vse bolj krepi iniciativa o prehodu na hrano izključno rastlinskega izvora: implemen- – zamrzovanje med transportom in predelavo; tacija tega na večinsko svetovno prebivalstvo je nepredstavljiva, in tudi močno vprašljiva tako – primarna predelava: mesa (v klavne trupe in razkosavanje), mleka, in jajc; z vidika optimiziranja oskrbe z uravnoteženo prehrano in posledično tudi z vidika okoljske Dejavnosti vzdržnosti (globalna oskrba z uravnoteženo hrano izključno rastlinskega izvora bi povečala CO – proizvodnja embalaže; 2 obseg transporta, skladiščenja in pridelovalnih obratov). Po proizvodni členi po vzrejni – upravljanje z odpadno vodo na obratu; fazi - CH4 – emisije iz živalskih odpadkov (zmanjšanje s odprema N O 2 proizvodnjo energije iz teh odpadkov na obratu); Bolj realno se zdi iskati rešitve v (i) racionalizaciji porabe, tudi zmanjšanju zavržene hrane (kar – emisije povezane s klavnimi ostanki: obrezline, močno otežujejo mnogokrat prenizke cene hrane, saj je monetarna cena, žal, pri ljudeh še ved-drobovje in koža; no eno najpomembnejših meril cenjenja dobrin), (ii) lokalizaciji oz. čim večji težnji k prehran- – energija porabljena pri prodaji na drobno in po jevanju s hrano lokalnega izvora (manj transporta, skladiščenja in uporabe fitofarmacevtskih tem; sredstev) in (iii) in uživanju (lokalno) sezonskih dobrin (manj transporta in skladiščenja). Vse – upravljanje z odpadki nastalimi pri prodaji na to zajema tudi prehranjevanje z živili živalskega izvora, ki je v določenih pogojih vsekakor drobno in po tem. optimalnejše od zagotavljanja uravnotežene rastlinske hrane, npr. v klimatih z daljšimi (tudi stalnimi) ali krajšimi obdobji ostrejših vremenskih pogojih (na primer polarna območja, ali pa zmerni klimatski pasovi z bolj ali manj ostrimi zimami itd.). 78 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Janko Skok: Živinoreja v prostoru in času 79 Ne glede na vse bi v prihodnje morali razmišljati o postopnem zmanjševanju obsega indus-12. Gahukar, R. T. (2016). Edible insects farming: efficiency and impact on family livelihood, trijske živinoreje, ki bi jo nadomestile okoljsko optimalnejše (vendar ne brez tveganj, glej food security, and environment compared with livestock and crops. V A. T. Dossey, J. A. razdelek Paša, in Interakcije z drugimi organizmi) ekstenzivne oblike živinoreje. To bi hkrati Morales-Ramos, M. G. Rojas (ur.), Insects as sustainable food ingredients: production, pro-pomenilo tudi odmik od industrializirane k sonaravni, živalim prilagojeni reji, kar je v skladu cessing and food applications (str. 85-111). Elsevier Inc. Academic Press. z vse večjim pomenom, ki ga dandanes dobiva dobro počutje rejnih živali. Slednje postaja tudi 13. Gerber, P. J., Steinfeld, H., Henderson, B., Mottet, A., Opio, C., Dijkman, J., Falcucci A. in Tem-vse bolj izrazita premisa sodobne živinorejske dejavnosti. pio, G. (2013). Tackling climate change through livestock: a global assessment of emissions and mitigation opportunities. Food and Agriculture Organization of the United Nations. Pričakovati je, da se bo v prhodnje obseg klasične industrijske živinoreje zmanjšal na račun Rome: FAO. novih tehnologij, ki bi vsaj delno nadomestile vire živalskih beljakovin. Med te lahko štejemo 14. Huber, Đ., Frković, A., Štahan, Ž., Kusak, J., & Majić, A. (2003). Present status and management predvsem celično kmetijstvo in rejo žuželk. Celično kmetijstvo oz. in-vitro kultiviran-of large carnivores in Croatia. V B. Kryštufek, B. Flajšman in H. I. Griffiths (ur.), Living with je (živalskih) celic/tkiv, je eno izmed bolj izpostavljenih alternativnih metod pridobivanja bears, a large European Carnivore in a Shrinking World (str. 207—227). Ljubljana: Ecological živalskih beljakovin, s katero je že mogoče vzgojiti mišično tkivo primerno za konzumacijo. Forum of the Liberal Democracy of Slovenia in cooperation with the Liberal Academy. Tehnologije celičnega kmetijstva so sicer še v začetni stopnji razvoja, kar pomeni, da so za 15. Hudewenz, A., Klein, A. M., Scherber, C., Stanke, L., Tscharntke, T., Vogel, A., Weigelt, A., masovno proizvodnjo ti postopki še preveč zapleteni in predragi. Reja žuželk predstavlja rela-Weisser, W. W. in Ebeling, A. (2012). Herbivore and pollinator responses to grassland man-tivno enostavno tehnologijo, izvedljivo z relativno majhnim vložkom. Žuželke so bogat vir agement intensity along experimental changes in plant species richness. Biological Con-belja kovin, ki je sicer v Aziji in Afriki pogost del humane prehrane, ne pa tudi na zahodu, kjer servation, 150(1), 42—52. se ta trend v zadnjih letih močno krepi. Zaradi nekajkrat nižjega okoljskega odtisa v razmerju 16. Hull, C. (2018). GHG Lifetimes and GWPs For ozone-depleting substances and their replace-do izplena živalskih beljakovin, čemur v klasični živinoreji ni para (glej npr. Gahukar, 2016; ments.. Accessed on, 22. Manitoba Eco Network. Smetana in sod., 2016), lahko pričakujemo, da utegne reja žuželk in celično kmetijstvo, v ne 17. Humbert, J. Y., Pellet, J., Buri, P. in Arlettaz, R. (2012). Does delaying the first mowing date tako daljni prihodnosti, prevzeti vlogo pri oskrbi ljudi z živalskimi beljakovinami, kar bo glede benefit biodiversity in meadowland?. Environmental Evidence, 1(1), 9. povezav reje živali in okolja prineslo nove izzive in tudi tveganja. 18. Jose, S., Dollinger, J. (2019). Silvopasture: a sustainable livestock production system. Agroforestry systems, 93(1), 1—9. Literatura 19. Jose, S., Walter, D. in Kumar, B. M. (2019). Ecological considerations in sustainable silvopas-ture design and management. Agroforestry systems, 93(1), 317—331. 1. Arnold, M. L. (2004). Natural hybridization and the evolution of domesticated, pest and 20. Kim, B. F., Santo, R. E., Scatterday, A. P., Fry, J. P., Synk, C. M., Cebron, S. R., Mekonnen, M.M., disease organisms. Molecular Ecology, 13(5), 997—1007. Hoekstra, A.Y., De Pee, S., Bloem, M.W., Neff, R. A. in Nachman K. E. (2019). Country-specific 2. Bakker, E. S., Ritchie, M. E., Olff, H., Milchunas, D. G. in Knops, J. M. (2006). Herbivore impact dietary shifts to mitigate climate and water crises. Global environmental change, 101926. on grassland plant diversity depends on habitat productivity and herbivore size. Ecology 21. Kryštufek, B., Griffiths, H. I. (2003). Anatomy of a human: brown bear conflict. Case study letters, 9(7), 780—788. from Slovenia in 1999-2000. V B. Kryštufek, B. Flajšman in H. I. Griffiths (ur.), Living with 3. Barilani, M., Bernard-Laurent, A., Mucci, N., Tabarroni, C., Kark, S., Garrido, J. A. P. in Randi, bears, a large European Carnivore in a Shrinking World (str. 127—153). Ljubljana: Ecological E. (2007). Hybridisation with introduced chukars (Alectoris chukar) threatens the gene Forum of the Liberal Democracy of Slovenia in cooperation with the Liberal Academy. pool integrity of native rock (A. graeca) and red-legged (A. rufa) partridge populations. 22. Lacher T. E. Jr., Slack R. D., Coburn L. M. in Goldstein M. I. (1999). The Role of Agroecosystems Biological conservation, 137(1), 57—69. in Wildlife Biodiversity. V W. W. Collins in C. O. Qualset (ur.), Biodiversity in agroecosys-4. Bar-On, Y. M., Phillips, R. in Milo, R. (2018). The biomass distribution on Earth. Proceedings tems (str. 147—165). New York: Lewis Publishers. of the National Academy of Sciences, 115(25), 6506—6511. 23. Leonard, J. A., Echegaray, J., Randi, E., Vilà, C. in Gompper, M. E. (2014). Impact of hybridiza-5. Bengis, R. G., Kock, R. A., & Fischer, J. (2002). Infectious animal diseases: the wildlife/livestock tion with domestic dogs on the conservation of wild canids. V Gompper W. E. (ur.) Free-interface. Revue Scientifique et Technique-Office international des épizooties, 21(1), 53—66. ranging dogs and wildlife conservation (str. 170—184). Oxford: OUP. 6. Burel F., Baudry J., Butet A., Clergeau P., Delettre Y., Le Coeu D., Dubs F., Morvan N., Paillat 24. MacLeod, M., Gerber, P., Mottet, A., Tempio, G., Falcucci, A., Opio, C., Vellinga, T., Henderson, B. G., Petit S., Thenail C., Brune E. in Lefeuvre J. C. (1998). Comparative biodiversity along a in Steinfeld, H. (2013). Greenhouse gas emissions from pig and chicken supply chains – A global gradient of agricultural landscapes. Acta Oecologica, 19 (1), 47—60. life cycle assessment. Rome: Food and Agriculture Organization of the United Nations (FAO). 7. Cowling, E. B., Galloway, J. N. (2002). Challenges and opportunities facing animal agricul-25. Martin, C., Pastoret, P. P., Brochier, B., Humblet, M. F. in Saegerman, C. (2011). A survey of ture: Optimizing nitrogen management in the atmosphere and biosphere of the Earth. the transmission of infectious diseases/infections between wild and domestic ungulates Journal of animal science, 80(E-suppl_2), E157—E167. in Europe. Veterinary research, 42(1), 70. 8. Diamond, J. (2002). Evolution, consequences and future of plant and animal domestica-26. Meriggi, A., Lovari, S. (1996). A review of wolf predation in southern Europe: does the wolf tion. Nature, 418(6898), 700—707. prefer wild prey to livestock?. Journal of applied ecology, 33, 1561—1571. 9. Drewry, J. J., Cameron, K. C. in Buchan, G. D. (2008). Pasture yield and soil physical property 27. Milberg, P., Tälle, M., Fogelfors, H. in Westerberg, L. (2017). The biodiversity cost of reducing responses to soil compaction from treading and grazing—a review. Soil Research, 46(3), management intensity in species-rich grasslands: mowing annually vs. every third year. 237—256. Basic and applied ecology, 22, 61—74. 10. FAO. (2019). Land Use, Irrigation and Agricultural Practices: 1961-2017 http://www.fao.org/ 28. Miller, J. R., Stoner, K. J., Cejtin, M. R., Meyer, T. K., Middleton, A. D. in Schmitz, O. J. (2016). economic/ess/environment/data/land-use/en/ [20.1.2020] Effectiveness of contemporary techniques for reducing livestock depredations by large 11. Fèvre, E. M., Bronsvoort, B. M. D. C., Hamilton, K. A. in Cleaveland, S. (2006). Animal move-carnivores. Wildlife Society Bulletin, 40(4), 806—815. ments and the spread of infectious diseases. Trends in microbiology, 14(3), 125—131. 80 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Janko Skok: Živinoreja v prostoru in času 81 29. Moran, D., Wall, E. (2011). Livestock production and greenhouse gas emissions: Defining the problem and specifying solutions. Animal Frontiers, 1(1), 19—25. 30. Mottet, A., Teillard, F., Boettcher, P., De’Besi, G. in Besbes, B. (2018). Domestic herbivores and food security: current contribution, trends and challenges for a sustainable development. animal, 12(s2), 188—198. 31. Pravilnik o varstvu gozdov. Uradni list RS, št. 114/09 in 31/16, točka VI., 40. čl. 32. Randi, E. (2008). Detecting hybridization between wild species and their domesticated relatives. Molecular ecology, 17(1), 285—293. 33. Rigg, R., Finďo, S., Wechselberger, M., Gorman, M. L., Sillero-Zubiri, C. in Macdonald, D. W. (2011). Mitigating carnivore–livestock conflict in Europe: lessons from Slovakia. Oryx, 45(2), 272–280. CILJNO USMERJENI UKREPI KMETIJSKE POLITIKE ZA 34. Rosenthal, G., Schrautzer, J. in Eichberg, C. (2012). Low-intensity grazing with domestic OHRANJANJE BIODIVERZITETE herbivores: A tool for maintaining and restoring plant diversity in temperate Europe. Sonja Škornik, Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Slovenija Tuexenia, 32, 167—205. sonja.skornik@um.si, ISBN: 978-961-286-433-0 (pdf), DOI: https://doi.org/10.18690/978-961-286-433-0.6 35. Scandura, M., Iacolina, L. in Apollonio, M. (2011). Genetic diversity in the European wild boar Sus scrofa: phylogeography, population structure and wild x domestic hybridization. Mammal review, 41(2), 125—137. Povzetek 36. Schiffman, S. S., Auvermann, B. W. in Bottcher, R. W. (2006). Health effects of aerial emissions from animal production and waste management systems. V J. M. Rice, D. F. Caldwell in F. J. Kmetijsko-okoljski ukrepi so v skupni kmetijski politiki EU uveljavljen model finančnih spod-Humenik (ur.), Animal Agriculture and the Environment: National Center for Manure and bud za gospodarjenje na načine, ki zmanjšujejo negativne vplive na okolje. V prispevku sta pred-Animal Waste Management White Papers (str. 225262). St. Joseph, Michigan: ASABE. stavljena osnovna modela kmetijsko-okoljskih ukrepov za ohranjanje biodiverzitete: klasični 37. Smetana, S., Palanisamy, M., Mathys, A. in Heinz, V. (2016). Sustainability of insect use for model ukrepov za izvajanje določene kmetijske rabe in novejši pristop ciljno usmerjenih ukre-feed and food: Life Cycle Assessment perspective. Journal of Cleaner Production, 137, 741–751. pov. Povzete so osnovne značilnosti, prednosti in pomanjkljivosti obeh modelov. Poudarek je na 38. Siembieda, J. L., Kock, R. A., McCracken, T. A. in Newman, S. H. (2011). The role of wildlife in pristopu ciljno usmerjenih plačil, saj lahko zaradi njegovih prednosti pričakujemo vedno več transboundary animal diseases. Animal Health Research Reviews, 12(1), 95—111. shem, ki bodo temeljile na tem konceptu. V prispevku je nadalje prikazan razvoj kazalnikov 39. Tälle, M., Deák, B., Poschlod, P., Valkó, O., Westerberg, L. in Milberg, P. (2018). Similar effects za varstvo ekstenzivnih travišč s ciljno usmerjenimi ukrepi, ki je zasnovan na izbiri seznama of different mowing frequencies on the conservation value of semi-natural grasslands in indikatorskih rastlinskih vrst. Europe. Biodiversity and Conservation, 27(10), 2451—2475. 40. Thalmann, O., Perri A. R. (2018). Paleogenomic Inferences of Dog Domestication. V C. Ključne besede Lindqvist, O. Rajora (ur.), Paleogenomics (str. 273—306). Springer, Cham. kmetijsko-okoljski ukrepi, ekstenzivna travišča, indikatorske vrste, Natura 2000, monitoring 41. Uredba o ukrepu dobrobit živali PRP RS. Uradni list RS, št. 81/18 in 73/19. travišč 42. Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov. Uradni list RS št. 113/2009. 43. van Eeden, L. M., Eklund, A., Miller, J., López-Bao, J. V., Chapron, G., Cejtin, M. R., Crowther, M. S., Dickman, C. R., Frank, J., Krofel, M., Macdonald, D. W., McManus, J., Meyer, T. K., Middle-Uvod ton, A. D., Newsome, T. M., Ripple, W. J., Ritchie, E. G., Schmitz, O. J., Stoner, K. J., Tourani, M. in Treves, A. (2018). Carnivore conservation needs evidence-based livestock protection. V Evropi, kot tudi drugod po svetu, obstajajo različni sistemi finančnih spodbud, namenjeni PLoS biology, 16(9), e2005577. varstvu narave in plačil za ekosistemske storitve (angl. payments for ecosystem services), 44. Zakon o prepovedi nomadske paše. Uradni list SRS, št. 38/74, 11/81, 42/86 in Uradni llist katerih osnovni cilj je prispevati k ohranjanju, izboljšanju in obnovi biotske raznovrstnosti RS, št. 4/92. (Kaiser in sod., 2019). Mednje sodijo tudi t. i. kmetijsko-okoljski ukrepi (angl. agri-environmen-45. Weiner, C. N., Werner, M., Linsenmair, K. E. in Blüthgen, N. (2011). Land use intensity in tal measures, agri-environmental schemes, AES), ki so v skupni kmetijski politiki (SKP) EU grasslands: Changes in biodiversity, species composition and specialisation in flower visi-uveljavljen model finančnih spodbud za gospodarjenje na načine, ki zmanjšujejo negativne tor networks. Basic and Applied Ecology, 12(4), 292—299. vplive kmetovanja na okolje, zanje se kmetijska gospodarstva/kmetje/upravičenci odločijo prostovoljno (Stolze in sod., 2015). Pri tem številne raziskave in analize dokazujejo, da imajo že uveljavljene kmetijsko-okoljske sheme kljub dolgoletnemu izvajanju samo zmerno pozitiven učinek na biotsko raznovrstnost (Mewes in sod., 2015; Kaligarič in sod., 2019), hkrati pa velik potencial za izboljšanje vpliva, ki ga imajo pri varovanju biotske raznovrstnosti kmetijske krajine (Kleijn in sod., 2006). Evropska ekstenzivna travišča vključujejo številne vrstno bogate habitate s seznama iz Priloge I Direktive o habitatih, ki se prednostno ohranjajo (Römermann in sod., 2008; Škornik, 2016). V zadnjih sto letih so se njihove površine povsod po Evropi močno zmanjšale, pri tem se trend izgube vrstno bogatih travišč nadaljuje tudi v sedanjosti, in tako so postali eni izmed najbolj ogroženih habitatov v Evropi (Habel in sod., 2013; Pipenbaher in sod., 2013; Kaligarič in 82 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Sonja Škornik: Ciljno usmerjeni ukrepi kmetijske politike za ohranjanje biodiverzitete 83 sod., 2019). Ker sta redna kmetijska raba — košnja ali paša nujen pogoj za ohranjanje pol nara-for Rural Development, EAFRD; slov. EKSRP) oz. drugih javnih finančnih virov. Sheme lah-vnih travišč, je pomemben finančni mehanizem za njihovo ohranjanje tudi skupna kmetijska ko vključujejo samo ciljno usmerjene ukrepe, pogosto jih kombinirajo s plačili za izvajanje politika (angl. common agricultural policy, CAP), in sicer tako v okviru neposrednih plačil določene kmetijske rabe. prvega stebra (npr. neposredna plačila za ohranjanje trajnega travinja) kot tudi v okviru politike EU za razvoj podeželja, ki predstavlja drugi steber SKP. Sicer pa je najpomembnejši vir Prednosti in pomanjkljivosti pristopa ciljno usmerjenih ukrepov financiranja za ohranjanje vrstno bogatih travišč do sedaj predstavljal finančni instrument Dobro načrtovan sistem ciljno usmerjenih ukrepov/plačil ima, v primerjavi s pristopom plačil Life v okviru programa Natura 2000 (Olmeda in sod., 2019). za izvajanje določene kmetijske rabe, številne prednosti tako za lastnike kmetijskih gospodarstev kot organe upravljanja. Najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju: V prvem delu našega prispevka smo predstavili dva osnovna modela kmetijsko-okoljskih ukrepov za ohranjanje biodiverzitete, ki jih uporabljajo v evropskih državah, klasični model – večja učinkovitost in uspešnost ukrepov, saj so vezani neposredno na želene cilje; ukrepov za izvajanje določene kmetijske rabe in novejši inovativnejši pristop ciljno usmer- – natančna povezava med plačilom in doseženim naravovarstvenim ciljem; jenih ukrepov. Povzete so osnovne značilnosti, prednosti in pomanjkljivosti obeh modelov, – pogodba definira predpisan naravovarstveni cilj in ne predpisuje kmetijske prakse. pri tem je poudarek na pristopu ciljno usmerjenih plačil, saj lahko zaradi vseh njegovih prednosti v prihodnjih letih pričakujemo vedno več shem, ki bodo temeljile na doseganju Kmetje tako ne izpolnjujejo zgolj s strani organov upravljanja predpisane pogoje in zahteve, ciljev, in ne izvajanju predpisanih kmetijskih praks. Našteti so kazalniki, ki jih uporabljajo temveč imajo priložnost, da se lahko v večji meri sami odločajo, kako bodo dosegli želene rezul- že uveljavljene sheme in s katerimi ocenjujejo uspešnost subvencij. V drugem delu je prika-tate, tudi načine kmetijske rabe, npr. količino in čas gnojenja, način in čas košnje. Omogočeno zan naš koncept razvoja kazalnikov za varstvo vrstno bogatih travišč v Sloveniji s ciljno jim je, da prilagajo rabo glede na krajevne značilnosti in možnosti na kmetiji. Kmet najbolje usmerjenimi ukrepi, ki je zasnovan na izbiri seznama indikatorskih rastlinskih vrst. Pred-pozna svojo zemljo in ta pristop temelji na spoštovanju in zaupanju v njegove odločitev o tem, stavljamo tudi praktičen primer izbire indikatorskih rastlinskih vrst za vrstno bogata suha kako bo dosegel predpisan rezultat (Sabatier, 2012; de Sainte Marie, 2014): travišča na ovršju Pohorja. – pristop, kjer kmetje prevzamejo odgovornost za doseganje naravovarstvenih ciljev, lahko Evropski modeli kmetijsko-okoljskih ukrepov (angl Agri-environmental schemes/measures) vodi k večji javni prepoznavnosti vloge kmetov pri ohranjanju biotske pestrosti; Obstoječe sheme kmetijsko-okoljskih ukrepov/plačil za ohranjaje biodiverzitete uporabljajo – večja transparentnost porabe javnega denarja in različne pristope. V grobem delimo na (i) plačila za izvajanje določene kmetijske rabe na izbranih – manj je nenamensko porabljenih sredstev, saj je v primerjavi s pristopom plačil za izva-površinah (angl. management-based payment schemes, action-based/action oriented measures) janje določene kmetijske rabe bolje zagotovljeno, da bodo lastniki izbirali in uveljavljali ter na (ii) ciljno usmerjena plačila/ukrepe (angl. results-based payment schemes, result-based/ ukrepe na površinah, kjer je mogoče doseči naravovarstvene cilje. result-oriented measures), ki so plačila za dosežen naravovarstveni cilj na površinah. Pomanjkljivosti: Klasični model: plačila za izvajanje določene kmetijske rabe Na tem modelu temelji večina obstoječih shem (Höft in sod., 2010). Lastnik oz. upravičenec – razvoj in vpeljava novega sistema je povezana s stroški, ki se sčasoma zmanjšajo; pri tem lah-se zaveže s pogodbo, da bo na površinah izvajal določeno kmetijsko rabo oz. z njo upravljal ko pomaga tudi oblikovanje takšne metodologijo kontrole (monitoringa) ukrepov, ki jo lahko na način, ki je predviden kot takšen s pozitivnim učinkom na biodiverziteto in bo vodil do namesto strokovnjakov (biologov, ekologov, naravovarstvenikov, itd.) izvajajo lastniki sami; želenega rezultata. Primeri takšnih praks so npr. zmanjšan vnos gnojil, kasnejši datum košnje – izobraževanje lastnikov s področij biodiverzitete in naravovarstva, da bodo lahko prila-in določena obtežba paše. Težava takšnega pristopa je, da zagotavlja finančno spodbudo za godili kmetijsko rabo in dosegli predpisane naravovarstvene cilje; tistega, ki sodeluje pri tem pa ni nujno, da dosega kakšen uspeh oz. dober, pozitiven učinek – z vidika lastnikov je takšen pristop povezan z veliko večjim tveganjem; predpisane cilje/re- (Hampicke, 2013). Na splošno bi lahko trdili, da so plačila za kmetijsko rabo upočasnila upa-zultate pogosto ne moremo v celoti nadzorovati, saj nanje posredno ali neposredno vpliva-danje biodiverzitete, ti ukrepi pa niso bili uspešni pri zaustavitvi zmanjševanja številčnosti jo vremenske okoliščine, kako svoje površine upravljajo sosedje, klimatske spremembe, ogroženih vrst (Kleijn in sod., 2006). nepoznavanje oz. nezanesljivost glede pravilne izbire kmetijske rabe itd. (Schwartz in sod., 2008; Zabel in Roe, 2009; de Sainte Marie, 2014); Novejši pristop: ciljno usmerjena plačila/ukrepi – zahtevnost pri definiranju naravovarstvenih ciljev, merjenju rezultatov in izboru ustre-Pristop neposrednih plačil kmetom za dosežen predpisan naravovarstveni cilj/rezultat (angl. znih kazalnikov; saj niso vsi rezultati takšni, da bi jih enostavno neposredno opazovali in payments by results) je zdaleč manj uporabljen in manj uveljavljen (Höft in sod., 2010). Čeprav enostavno merili (Burton in Schwarz, 2013). Hkrati izbrani kazalniki močno učinkujejo je predmet razprav že od leta 1980 (Hofmann, 1995), se je v večji meri začel uveljavljati v zadn-na to, kakšen bo rezultat, in s tem vplivajo tudi na to, kakšna bo kmetijska raba (katere jem desetletju, ko so se obstoječi ukrepi pokazali za premalo učinkovite pri ohranjanju biodi-prakse, tehnike se bodo uporabljale). verzitete (Kaligarič in sod., 2019). Ciljno usmerjena plačila so alternativa klasičnemu modelu in spodbujajo lastnike, da dosežejo določen rezultat, npr. izboljšanje strukturnih značilnosti Na osnovi izkušenj iz že uveljavljenih shem, ki so osnovane bodisi na tradicionalnem bodisi na habitata (primer: manjši delež golih in pregaženih tal na pašniku) in prisotnost določenega novejšem modelu, izhaja tudi pomembna ugotovitev, da so ciljno usmerjeni ukrepi bolj primerni števila gnezditvenih parov ali določenih rastlinskih vrst na kmetijskih površinah. za habitate na območju, kjer je biodiverziteta še dobro ohranjena in ki so v bolj ali manj ugodnem stanju ohranjenosti ter želimo v prihodnje takšno stanje vzdrževati ali izboljšati. Medtem V Evropi se je v zadnjih letih uveljavilo že nekaj takšnih shem, npr. v različnih zveznih ko so na območju, kjer je narava že zelo degradirana in je v ospredju ponovna vzpostavitev (revideželah Nemčije, v Avstriji, Franciji, Italiji, Švici, na Švedskem, Finskem. Večji del jih finančno talizacija) habitatov, učinkovitejši ukrepi, kjer izvajamo določene kmetijske prakse (Schwarz in podprl Evropski kmetijskei sklad za razvoj podeželja (angl. The European Agricultural Fund sod., 2008). Tradicionalen pristop je bolj ustrezen tudi v primerih, kadar (i) ni na voljo podatkov 84 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Sonja Škornik: Ciljno usmerjeni ukrepi kmetijske politike za ohranjanje biodiverzitete 85 ali strokovnjakov, ki bi zasnovali in vpeljali pristop ciljno usmerjenih ukrepov in (ii) ko okolje ni in postali so eni izmed najbolj ogroženih habitatov v Evropi (Habel in sod., 2013; Pipenbaher in pripravljeno oz. odklanja sprejeti takšen pristop (Keenleyside in sod., 2014). sod., 2013). Glavni razlog je, da je pridelavo krme na trajnih traviščih zamenjala bolj produk-tivna pridelava na dosejevanih ali v celoti sejanih travnikih (Pärtel in sod., 2005). Spremem-Kazalniki merjenja uspešnosti ukrepov ba rabe povzroča siromašenje rastlinske vrstne sestave, vpliv le-tega pa se ne kaže samo v Zaradi vseh prednosti pristopa ciljno usmerjenih ukrepov lahko v prihodnjih letih pričakujemo zmanjšani biodiverziteti, temveč tudi v upadanju njihovih ekosistemskih storitev, kot so npr. vedno več shem KOP, ki bodo temeljili na doseganju ciljev in ne izvajanju predpisanih kmetij-opraševanje in biološka kontrola škodljivcev (Tscharntke in sod., 2005; Špur in sod., 2018). skih praks (Herzon in sod., 2018). Kljub že vpeljanim modelom in analizam, ki potrjujejo njihovo učinkovitost (Burton in Schwarz, 2013; Keenleyside in sod., 2014), je ena izmed značilnosti takšnega Slovenski sistem kmetijsko-okoljih podnebnih plačil za ohranjanje biodiverzitete travišč pristopa tudi ta, da moramo zasnovati sistem/program/shemo in ukrepe tako, da bodo prilagojeni V Sloveniji so se prve finančne spodbude za gospodarjenje na način, ki zmanjšuje negativne značilnostim regije in lokalnega okolja (Stolze in sod., 2015). Pri tem je eden izmed glavnih izzivov vplive kmetovanja na okolje, prispeva k blaženju in prilagajanju in so usmerjene v ohranjanje določitev primernih kazalnikov, s katerimi bomo merili in ocenili uspešnost subvencij (Keenley-biotske raznovrstnosti in krajine, začele že v devetdesetih letih. Sistematično je Slovenija k side in sod., 2014; Stolze in sod., 2015; Kaiser in sod., 2019). Kazalniki morajo hkrati odražati kom-temu pristopila s Programom razvoja podeželja (PRP) (Kaligarič in sod., 2019). Tako v prvem pleksnost narave, po drugi strani pa morajo biti enostavni za merjenje in določanje na terenu. Ker obdobju med leti 2007—2013 kot tudi v trenutno potekajočem obdobju (2014—2020) se izvaja več sta uspeh ali neuspeh ukrepov odvisna od kakovosti kazalnikov, ki jih sprem ljamo, je odločitev za ukrepov, podukrepov in operacij, ki so posredno ali neposredno vezani na varovanje trajnih vpeljavo ciljno usmerjenih ukrepov smiselna zgolj takrat, ko lahko določimo učinkovite kazalnike travišč (ukrep trajno travinje I in II) in naravovarstveno pomembnih travišč (operacije poseb- (Keenleyside in sod., 2014). Dobro izbrani kazalniki povečajo verjetnost, da bo kmet lahko dosledno ni traviščni habitati, traviščni habitati metuljev, habitati ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov, dosegal rezultate in da bodo ukrepi dosegli naravovarstveni cilj. grbinasti travniki itd.). Ker tudi trenutni slovenski sistem kmetijsko-okoljih podnebnih plačil (KOPOP) za ohranjanje biodiverzitete travišč, tako kot v večini Evrope, temelji na plačilih za Raznolikost kazalnikov, uporabljenih v modelih ciljno usmerjenih ukrepov v Evropi izvajanje določene kmetijske rabe in je kot tak dokazano manj učinkovit (Höft in sod., 2010; Kazalniki morajo zagotoviti zanesljivo informacijo o tem, ali smo ohranili oz. izboljšali naravo-Mewes in sod., 2015; Kaligarič in sod., 2019) poteka na različnih ravneh diskusija, kako zastaviti varstveno stanje habitata. Ker ne moremo hkrati meriti vseh ravni biodiverzitete, se omejimo ukrepe v prihajajočem obdobju 2021—2027. V to razpravo smo se aktivno vključili tudi strok-na določen vidik. Kazalniki se lahko tako navezujejo na: ovnjaki za ekologijo travišč (botaniki in vegetacijski ekologi) na Katedri za geobotaniko FNM Univerze v Mariboru, ki smo v zadnjih 20 letih opravili vrsto raziskav na ekstenzivnih traviščih – značilnosti habitata/ekosistema, kot so: povsod po Sloveniji, zato so njihova floristična sestava, ekologija, načini rabe in razširjenost – biofizikalne lastnosti: (delež golih tal, vlažnostne razmere tal); ter naravovarstvena problematika dobro proučeni (Kaligarič in Škornik, 2002; Kaligarič in – fiziognomija in struktura (višina vegetacijskega sestoja) in Ivajnšič, 2014; Pipenbaher in sod., 2013; Šorgo in sod., 2016). Trenutno namenjamo posebno – število vrst ali vrstno pestrost; pozornost v okviru raziskav in aktivnosti pri projektih (Gorički travniki, Gorička krajina, – indikatorske vrste, zlasti: Življenje traviščem, Life to Grasslands, LIFE 14 NAT/SI/000005) razvoju metodologije in kazal- – redke, zavarovane, karizmatične vrste, ki so lahko že same po sebi cilj naravovarst-nikov za spremljanje doseganja naravovarstvenih ciljev na vrstno bogatih traviščih (Škornik venih ukrepov; in Špur, 2016; Škornik, 2017). Naš osnovni cilj je prispevati k razvoju novega sistema kmetijsko- – enostavno prepoznavne vrste, ki morda s svojo prisotnostjo nakazujejo tudi prisotnost okoljskih plačil v Sloveniji s ciljno usmerjenimi ukrepi za ohranjanje travišč. Njihovi habitati drugih, težje določljivih in manj opaznih vrst; namreč ustrezajo že omenjenemu ključnemu kriteriju za izbiro tega modela. So na območjih, – prevladujoče vrste, ki predstavljajo večji del biomase oz. so zelo številčne; kjer je biodiverziteta še dobro ohranjena in ki so v bolj ali manj ugodnem stanju ohranjenosti – vrste, ki so kazalniki kmetijske rabe, tako ustrezne kot neustrezne za doseganje nara-in želimo v prihodnje takšno stanje vzdrževati ali izboljšati. Pri tem se zgledujemo po vzorčnih vovarstvenih ciljev (npr. založenosti tal s hranili, vodnega režima, intenzivnosti košnje študijah in primerih dobrih praks v Nemčiji (Oppermann, 2003; Kaiser in sod., 2010; 2019; Hei-in paše) (Lukač, 2019). nz in sod., 2013), Švici (Oppermann, 2003), Franciji (de Sainte Marie in sod., 2010, 2014), Avstriji (Stolze in sod., 2015) z že uveljavljenimi ciljno usmerjenimi shemami (Underwood, 2014). Praviloma kombiniramo več različnih kazalnikov, ki odražajo različne ravni biodiverzitete. Vendar je zelo težko poiskati set kazalnikov, ki so znanstveno zastavljeni in hkrati enostavni Izbira učinkovitih kazalnikov za vrstno bogata travišča v Sloveniji za uporabo. Večina obstoječih modelov ciljno usmerjenih ukrepov v Evropi temelji na rastlin-Potrditev ustreznosti izbire in uporabe novejšega pristopa za varstvo vrstno bogatih travišč skih in živalskih vrstah kot kazalnikih (Keenleyside in sod., 2014). v Sloveniji predstavlja med drugimi tudi dejstvo, da so se prvi sistemi ciljno usmerjenih ukrepov/plačil nanašali prav na vrstno bogata travišča v različnih evropskih državah (Un-Vrstno bogata travišča – habitati, ki se prednostno ohranjajo derwood, 2014; Kaiser in sod., 2019). Večina teh modelov je za kazalnike uporabila značilne Travišča na območju zmerno toplega podnebnega pasu so v večini pol naravnega nastanka. rastlinske vrste, saj rastlinske vrste že v osnovi definirajo tipe vegetacije oz. habitate travišč. Ustvaril jih je človek z izkrčevanjem gozdov in jih skozi dolgo obdobje vzdrževal z uporabo Ali povedano drugače – ohranjanje vrstno bogatih travišč pomeni v prvi vrsti ohranjanje tradicionalnih kmetijskih rab, zlasti ekstenzivno košnjo in pašo. S tem, ko so ljudje skrčili njihove značilne floristične sestave (Underwood, 2014). Rastline so preprosto določljiv del bi-gozdove, so se ustvarili novi habitati za številne nove rastlinske vrste in prostor za obliko-otske raznovrstnosti travišč (Blanckenhorn in sod., 2018), ob tem je pestrost rastlinskih vrst vanje novih rastlinskih združb. Pol naravna travišča predstavljajo kulturno krajino, ki je v na traviščih dober kazalnik za raznolikost živalskih vrst (Brunbjerg in sod., 2018; Koch in Evropi nastajala zadnjih tisoč let in lahko jih opredelimo kot relikt evropske tradicionalne sod., 2013) in ekosistemskih storitev. Vsi ti razlogi in dejstva so bili osnova za odločitev, da bo kulturne krajine (Pärtel in sod., 2005). Ob tem predstavljajo ekstenzivno gojeni travniki vrstno metodologija (spremljanja stanja travišč) zasnovana na izbiri seznama/liste indikatorskih najbogatejše habitate v zahodnih, severnih in osrednjih predelih Evrope. V zadnjih sto letih so rastlinskih vrst kot kazalnikov. se površine trajnih, in s tem tudi vrstno bogatih travišč, povsod po Evropi, močno zmanjšale 86 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Sonja Škornik: Ciljno usmerjeni ukrepi kmetijske politike za ohranjanje biodiverzitete 87 Kazalnik: Indikatorske rastlinske vrste Kot je bilo že omenjeno, so vrstno bogata travišča rezultat značilne kombinacije naravnih danosti in dolgotrajne ekstenzivne kmetijske rabe. V Sloveniji je izredna raznolikost narav nih dejavnikov omogočila razvoj različnih tipov vrstno bogatih travišč (Jogan in sod., 2004), ki jih lahko delimo po različnih kriterijih, npr. biogeografskem (submediteranski, kraški, srednjeevropski), višinskem pasu (nižinski, gorski, visokogorski), vodnem režimu tal (suhi, pol suhi, mokrotni), geološki podlagi in kemijski reakciji tal (karbonatni, silikatni, kisli, bazični), dostopnosti hranil (oligotrofni, mezotrofni, evtrofni) in kmetijski rabi (pašniki, travniki, trate). Vsa ta raznolikost se kaže tudi v floristični sestavi (slika 1) in posledično morajo biti tudi seznami indikatorskih vrst določeni za posamezen vegetacijski tip travišča in glede na biogeografsko regijo. Kako pomembno je upoštevanje tega vidika kaže primer iz Nemčije, kjer so po izvedbi obsežne klasične fitocenološke raziskave travišč v vseh biogeografskih regijah (popisa vegetacije) ugotovili značilne razlike med njimi, tako v številu vrst na povšino ko tudi v številčnosti Slika 1. Vrstno bogata travišča Slo-Slika 2. Nižinski mezotrofni travniki populacij posamezne vrste. Gradient je potekal od severo-zahoda, kjer je bilo na traviščih venije: suha travišča na karbonatih (Goričko) (Škornik, 2015) najnižje število vrst na površino (12 vrst na 25 m2) do jugo-vzhoda, z najvišje zabeleženimi vred- (Gorjanci) (Škornik, 2016) nostmi (21 vrst na 25 m2). Če so nekatere rastlinske vrste uporabne kot kazalniki na severu, pa to zanje ne velja na jugo zahodu, saj so tam preveč splošno razširjene (Güthler in Oppermann, 2005; Oppermann in sod., 2009). Navedimo še primer Švice, ki so v svojem modelu določili dva seznama indikatorskih rastlinskih vrst za vrstno bogata travišča. Prvega, ki vključuje 34 indikatorskih vrst, uporabljajo v severnem delu države (severno od Alp) in drugi seznam 47 indikatorskih vrst velja za območje južno od Alp. Na drugem seznamu sta dve ločeni skupini vrst – za višje in nižje nadmorske višine (Opperman, 2003). Naš proces določanja kazalnikov je v fazi priprave predloga seznama (liste) indikatorskih vrst, ki ga bomo v nadaljnjih fazah testirali na terenu. Temelji na že obstoječih bazah vegetacijskih popisov, tako objavljenih kot tudi naših še neobjavljenih raziskav in poročil projektov. Primer v nadaljevanju prikazuje izbiro seznama indikatorskih rastlinskih vrst za ekstenzivna Slika 3. Suha travišča na kislih tleh Slika 4. Ekstenzivni travniki na rečnem travišča na ovršnih delih Pohorja, t. i. planje (Kaligarič in Škornik, 2002). Nastajati so začele v (Pohorje) (Škornik, 2008) produ (Čatež ob Savi) (Škornik, 2019) 17. stoletju zaradi potreb prebivalstva po površinah, kjer so pasli in kosili krmo za živino. Njihovo floristično sestavo najbolj zaznamujejo kisla tla (Unuk in sod., 2018). V Sloveniji so kisla Postopek izbire indikatorskih vrst zahteva natančno poznavanje ekologije rastlin, vegetacijske travišča redka, saj prevladujejo karbonatne kamnine in bazična tla. Značilna vrsta in pogosto ekologije travišč ter njihove odzive na različne tipe kmetijske rabe (Undrewood 2014). prevladujoča v nizki travnati ruši je volk (Nardus stricta), zato imenujejo te travnike tudi volk-ovja. Seznam rastlinskih vrst je precej enoten in zaradi kisle podlage skromnejši v primerjavi Faza 1 s podobnimi travišči na karbonatnih tleh. Ob volku sta pomembni graditeljici travne ruše 1. Oblikovanje baze vegetacijskih popisov: zbrali smo popise resav iz objavljenih člankov tudi nežni vijugava masnica (Avenella flexuosa) in šopulja (Agrostis tenuis). Prepoznavne vrste (Kaligarič in Škornik, 2002; Unuk in sod., 2018) in še neobjavljene popise in pripravili pre-teh travišč so navadna arnika (Arnica montana), brkata zvončica (Campanula barbata), srčna glednico približno 100 popisov vegetacije s 86 rastlinskimi vrstami. moč (Potentilla erecta), Lobelova (zelena) čmerika (Veratrum album subsp. lobelianum), alp-2. Vrste smo razporedili glede na njihovo frekvenco pojavljanja v popisih in izločili vrste, ki ski planinšček (Homogyne alpina), navadna zlata rozga (Solidago virgaurea), gozdni črnilec so se pojavljanje v manj kot 50 % popisih. Nato smo izločili vrste, ki niso značilne za ta (Melampyrum pratense), oranžna škržolica (Hieracium aurantiacum), rdeča bilnica (Festuca travišča in se pojavljajo tudi v drugih tipih vegetacije ter vrste, ki so težko prepoznavne. rubra) in švicarski jajčar (Leontodon helveticus) (Kaligarič in Škornik, 2002). 3. Na koncu smo dobili seznam 7 indikatorskih vrst (preglednica 1). Za vsako vrsto smo določili in na seznam zapisali tudi njeno referenčno številčnost na travniku, ki je v ugodnem stanju ohranjenosti. Za beleženje številčnosti osebkov smo uporabili lestvico s preprosto določljivimi stopnjami “posamezne”, “večje število”, “pogosta”, “zelo pogosta” (financirano v okviru projekta Life to Grasslands LIFE 14 NAT/SI/000005). 88 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Sonja Škornik: Ciljno usmerjeni ukrepi kmetijske politike za ohranjanje biodiverzitete 89 Preglednica 1. Indikatorske vrste rastlin za vrstno bogata travišča s prevladujočim navadnim volkom (Nardus stricta) Faza 1 Indikatorske vrste Številčnost Volk (Nardus stricta) 3—4 Habitatni tip/rastlinska združba Alpski planinšček (Homogyne alpina) 3—4 Navadna arnika (Arnica montana) 2—3 Seznam rastlinskih vrst in njihova frekvenca Vijugava masnica (Deschampsia flexuosa) 3 pojavljanja, določena na osnovi obstoječih Navadna zlata rozga (Solidago virgaurea) 2—3 objavljenih/neobjavljenih vegetacijskih popisov, ekspertnega znanja, dodatnega terenskega dela Srčna moč (Potentilla erecta) 2—3 Faza 2 Brkata zvončica (Campanula barbata) 2—3 Številčnost rastlinske vrste: 1 — posamezne; 2 — večje število; 3 — pogosta; 4 — zelo pogosta Analiza popisov in izločanje vrst, ki: so preredke, niso značilne za habitat, so neželena Testiranje kazalnikov oziroma seznama Faza 2 (strupene, invazivne), ne odražajo kmetijsko indikatorskih vrst na terenu Ker smo pri naših raziskavah šele v fazi 1, ko določamo sezname indikatorskih vrst za posa-rabe, so težko prepoznavne ali pa jih lahko mezne habitatne tipe oz. rastlinske združbe ekstenzivnih travišč, so koraki zapisani v nadalje-zamenjamo z drugimi podobnimi vrstami vanju metodologije, ki jo načrtujemo. Priprava in testiranje metode vzorčenja indikatorskih vrst 1. Testiranje predloga seznama indikatorskih vrst na terenu za vsak posamezen vegetacijski/habitatni tip, preden jih uvrstimo na končni seznam indikatorskih vrst za vrstno Seznam indikatorskih vrst in podatek za njihovo referenčno številčnost pojavljanja za Oblikovanje protokola in navodil bogata travišča v Sloveniji. Pri tem se moramo zavedati, da je Slovenija členjena na več habitatni tip v ugodnem stanju ohranjenosti za spremljanje kazalnikov bio-geografskih regij (npr. srednjeevropsko, dinarsko, alpsko) in, da moramo za vsako med njimi določiti svoj seznam indikatorskih vrst. 2. Indikatorske vrste za izbrane habitatne tipe travišč srednjeevropskega biogeografske regije Slika 5. Postopek izbire indikatorskih vrst za habi-Slika 6. Postopek izbire indikatorskih (tudi Pohorskih planj) testiramo v okviru monitoringa v projektu Life to Grasslands (LIFE tatni tip oz. rastlinsko združbo (faza 1) vrst za habitatni tip oz. rastlinsko 14 NAT/SI/000005) in bo ovrednoten v letu 2020. Kolikor se bodo kakšne vrste pokazale kot združbo (faza 2) neustrezne, npr. so težko prepoznavne za manj izkušene popisovalce, jih bomo izključili iz seznama oz. zamenjali s primernejšimi. Testiranje naj poteka na večjem številu travniških Zaključek površin ustreznega habitatnega tipa in vključuje tudi ugotavljanje povezave med pojav-ljanjem indikatorskih vrst ter ugodnim stanjem travnikov. Analize rezultatov in ciljev ukrepa kmetijsko-okoljsko-podnebnih plačil (KOPOP) za ohran-3. Priprava in testiranje čim bolj preproste metode popisa indikatorskih vrst na terenu. Med janje biodiverzitete travišč v preteklem in trenutnem obdobju poudarjajo potrebo po spre-pogosteje uporabljenimi metodami je beleženje vrst vzdolž transekta, npr. med spreho-membah, ki bodo zagotavljale večjo učinkovitost in uspešnost ukrepov v prihajajočem obdobju dom po diagonali od enega do drugega konca parcele. 2021—2027. Ker je trenutni slovenski sistem izrazito usmerjen k spremljanju rabe in kot tak 4. Oblikovanje terenskega obrazca/protokola in navodil. Za lažje prepoznavanje rastlin naj manj učinkovit, želimo z našimi raziskavami prispevati k razvoju inovativnega sistema ciljno obrazci vključujejo fotografije in preprost določevalni ključ. Številne sheme, ki uporabljajo u smerjenih ukrepov oz. plačil za dosežen naravovarstveni cilj na površinah v ukrepih. Določitev ciljno usmerjena plačila, med njimi na Nizozemskem, Irskem in v Nemčiji, vključujejo primernih kazalnikov, s katerimi bomo merili in ocenili uspešnost subvencij, je namreč eden lastnike gospodarskih zemljišč/kmete, ki tudi sami kontrolirajo doseganje rezultatov oz. izmed glavnih izzivov pri razvoju novega sistema. V prispevku smo predstavili naš koncept opravljajo kontrolo ukrepov. Takšen pristop je pokazal veliko prednosti, lastniki bolje spre-razvoja kazalnikov, ki je zasnovan na izbiri seznama indikatorskih rastlinskih vrst. jemajo ukrepe in razumejo pomen ohranjanja okolja in narave. Zmanjšajo se tudi stroški za plačilo kontrole, ki jo sicer opravljajo drugi plačani strokovnjaki. Posamezne faze pri Zahvala izbiri indikatorskih vrst za habitatni tip oz. rastlinsko združbo povzemata sliki 5 in 6. Del rezultatov, predstavljenih v prispevku, je pridobljenih v okviru projektov Gorički travniki (Program finančnega mehanizma EGP 2009-2014) in Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji, Life to grasslands (LIFE14 NAT/SI/000005). Raziskave podpirajo tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Raziskovalni programi Računalniško intenzivni kompleksni sistemi (P1-0403) ter Preprečevanje toplotnega stresa v urbanih sistemih v luči podnebnih sprememb (J7-1822). 90 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Sonja Škornik: Ciljno usmerjeni ukrepi kmetijske politike za ohranjanje biodiverzitete 91 Literatura sults-based agri-environment schemes 2014-20. Prepared for the European Commission, DG Environment. London: Institute for European Environmental Policy, 2014. 1. Blanckenhorn W. U., Jochmann R., Walter T., Biodiversität von Kuhdunginsekten und an-22. Kleijn D., Berendse F., Smit R., Gilissen N., Agri-environment schemes do not effectively deren Weidebewohnern nicht korreliert. Agrarforschung Schweiz, 2018; 9: 20—25. protect biodiversity in Dutch agricultural landscapes. Nature 2001; 413: 723. 2. Brunbjerg A. K., Bruun H. H., Dalby L., Fløjgaard C, Frøslev T. G., Høye T.T., Skipper L., Vascu-23. Koch B., Edwards P. J., Blanckenhorn W. U., Buholzer S., Walter T., Wüest R. O., Hofer G., Vas-lar plant species richness and bioindication predict multi-taxon species richness. Meth-cular plants as surrogates of butterfly and grasshopper diversity on two Swiss subalpine ods Ecol. Evol. 2018; 9: 2372—2382. summer pastures. Biodivers. Conserv. 2013; 22: 1451—1465. 3. Burton R. J,. Schwarz G., Result-oriented agri-environmental schemes in Europe and their 24. Lukač B., Rastlinske vrste so dober pokazatelj našega gospodarjenja s travinjem. Naše tra-potential for promoting behavioural change. Land Use Policy. 2013; 30: 628—641. vinje: strokovna kmetijska revija. 2019; 13: 12—17. 4. de Sainte Marie, C., Rethinking agri-environmental schemes. A result-oriented approach 25. Mewes M., Drechsler M., Johst K., Sturm A., Watzold F., A systematic approach for assess-to the management of species-rich grasslands in France. J. Environ. Plann. Man. 2014; 57: ing spatially and temporally differentiated opportunity costs of biodiversity conservation 704—719. measures in grasslands. Agric. Syst. 2015; 137: 76—88. 5. de Sainte Marie C., Paratte R., Doussan I., Changer de dispositifs d’action publique: 26. Olmeda C., Šefferová V., Underwood E., Millan L., Gil T., Neumann S. (compilers). EU Action d’obligations de moyens à des innovations agri-environnementales?, 2010. plant to maintain and restore to favourable conservation status the habitat type 6210 6. Güthler W., Oppermann R., Agrarumweltprogramme und Vertragsnaturschutz weiter ent-Semi-natural dry grasslands and scrubland facies on calcareous substrates (Festuco-Bro-wickeln: mit der Landwirtschaft zu mehr Natur; Ergebnisse des F+ E-Projektes ”Angebots-metalia) (*important orchid sites). European Commission Technical Report XXXX-2019. naturschutz”. Bundesamt für Naturschutz, 2005. 27. Oppermann R., (ed.) Artenreiches Grünland: bewerten und fördern; MEKA und ÖQV in der 7. Habel J. C., Dengler J., Janišová M., Török P., Wellstein C., Wiezik M., European grassland Praxis. Ulmer. 2003. ecosystems: threatened hotspots of biodiversity. Biodivers. Conserv. 2013; 22: 2131—2138. 28. Oppermann R., Krismann A., Sonnberger M., Weiss B., Germany-wide biodiversity moni-8. Hampicke U., Agricultural Conservation Measures–Suggestions for their Improvement. toring of grassland vegetation-Methodology and initial experience. Natur und Landschaft Ger. J. Agr. Econ. 2013; 62: 203—214. (Stuttgart), 2009; 84: 62. 9. Heinz S., Mayer F., Kuhn G., Mayer F., Kuhn G., Grünlandmonitoring als Instrument zur 29. Pärtel M., Bruun H. H., Sammul M., Biodiversity in temperate European grasslands: origin Entwicklung einer Kennartenliste für artenreiches Grünland. Natur und Landschaft 2013; and conservation. Grassland Sci. Eur. 2005; 10: 14. 9: 386—391. 30. Pipenbaher N., Kaligarič M., Mason N. W. H., Škornik S., Dry calcareous grasslands from two 10. Herzon I., Birge T., Allen B., Povellato A., Vanni F., Hart K., Underwood E., Time to look neighboring biogeographic regions: relationship between plant traits and rarity. Biodivers. for evidence: results-based approach to biodiversity conservation on farmland in Europe. Con-serv. 2013; 22: 2207-2221. Doi: 10.1007/s10531-013-0520-6. Land use policy 2018; 71: 347—354. 31. Römermann C., Tackenberg O., Jackel A. K., Poschlod P., Eutrophication and fragmentation 11. Hofmann H., Environmental services of farming–Reward concepts. Umweltleistungen der are related to species’ rate of decline but not to species rarity: results from a functional Landwirtschaft: Konzepte zur Honorierung. Teubner, Stuttgart, 1995. approach. Bi-odivers. Conserv. 2008;17: 591-604. doi: 10.1007/s10531-007-9283-2. 12. Höft A., Müller J., Gerowitt B., Vegetation indicators for grazing activities on grassland to be 32. Sabatier R., Doyen L., Tichit M., Action versus result-oriented schemes in a grassland agro-implemented in outcome-oriented agri-environmental payment schemes in North-East ecosystem: a dynamic modelling approach. PLoS One, 2012;7: e33257. Germany. Ecol. Indic. 2010; 10: 719—726. 33. Schwartz G., Moxey A., McCracken D., Huband S., Cummins R., An analysis of the potential 13. Jogan N., Kaligarič M., Leskovar I., Seliškar A., Dobravec J., Habitatni tipi Slovenije HTS 2004: effectiveness of a Payment-by-Results approach to the delivery of environmental public tipologija. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Agencija RS za okolje. Ljubljana, 2004. goods and services by Agri-Environment Schemes. Land Use Policy Group, Final Report, 14. Kaiser T., Rohner M. S., Matzdorf B., Kiesel J., Validation of grassland indicator species select-2008; 23192: 92. ed for result-oriented agri-environmental schemes. Biodivers. Conserv. 2010; 19: 1297—1314. 34. Stolze M., Frick R., Schmid O., Stöckli S., Bogner D., Chevillat V., Plaikner M., Result-oriented 15. Kaiser T., Reutter M., Matzdorf B., How to improve the conservation of species-rich grass-Measures for Biodiversity in Mountain Farming-A Policy Handbook, 2015. lands with result-oriented payment schemes? J. Nat. Conserv. 2019; 52: 125752. 35. Škornik S., Ekstenzivna travišča v celinski Sloveniji: srednjeevropski z orhidejami bogati 16. Kaligarič M., Čuš J., Škornik S., Ivajnšič D., The failure of agri-environment measures to pro-pol-suhi travniki. Naše travinje: strokovna kmetijska revija. 2016;10: 25—27. mote and conserve grassland biodiversity in Slovenia. Land Use Policy 2019; 80: 127—134. 36. Škornik S., Metodologija izvajanja spremljanja učinkov izvedbe konkretnih projektnih 17. Kaligarič M., Ivajnšič D., Vanishing landscape of the “classic” Karst: changed landscape aktivnosti/ukrepov na terenu in vrednotenje rezultatov projektnih aktivnosti na stanje identity and projections for the future. Landscape Urban Plann. 2014; 132: 148—158. ciljnih habitatnih tipov na projektnih podobmočjih Haloze, Pohorje, Kum, Gorjanci-Ra-18. Kaligarič M., Škornik S., Raznolikost suhih in polsuhih sekundarnih travišč (Festuco-Bro-doha: popisi začetnega stanja ciljnih habitatnih tipov ter spremljanje vplivov projektnih metea) v Sloveniji− stičnem območju različnih geoelementov. Razprave IV. razreda SAZU, aktivnosti na stanje ciljnih habitatnih tipov na projektnih podobmočjih Haloze, Pohorje, 2002; XLIII-3. Kum, Gorjanci-Radoha za izvedbo projekta z naslovom: Ohranjanje in upravljanje suhih 19. Kaligarič M., Škornik S., Contribution to the knowledge of the dry grassland vegetation on the travišč v Vzhodni Sloveniji, Life to grasslands, LIFE Narava in biodiverziteta, LIFE14 NAT/ highland areas of the Pohorje Mountain (Slovenia). Annales Ser. Hist. Nat. 2002; 12: 53—60. SI/000005. Maribor: Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 2017. 20. Kleijn D., Baquero R. A., Clough Y., Diaz M., De Esteban J., Fernández F., Knop E., Mixed biodi-37. Škornik S., Špur N., Ugotavljanje in spremljanje stanja dveh Natura 2000 habitatnih tipov versity benefits of agri-environment schemes in five European countries. Ecol. Lett. 2006; eks-tenzivnih travišč: 6210 (*) in 6510: projekt Gorički travniki. Maribor: Fakulteta za nara-9: 243—254. voslovje in matematiko, 2016. 21. Keenleyside C., Radley G., Tucker G., Underwood E., Hart K., Allen B., Menadue H., Results-38. Šorgo A., Špur N., Škornik S., Public attitudes and opinions as dimensions of efficient management based payments for biodiversity guidance handbook: designing and implementing re-with extensive meadows in Natura 2000 area. Journal of environ. Manage. 2016; 183: 637—646. 92 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Sonja Škornik: Ciljno usmerjeni ukrepi kmetijske politike za ohranjanje biodiverzitete 93 39. Špur N., Šorgo A., Škornik S., Predictive model for meadow owners’ participation in agri-environmental climate schemes in Natura 2000 areas. Land use policy 2018; 73: 115—124. 40. Tscharntke T., Klein A. M., Kruess A., Steffan-Dewenter I., Thies C., Landscape perspectives on agricultural intensification and biodiversity–ecosystem service management. Ecol. Lett. 2005; 8: 857—874. 41. Underwood E., Result indicators used in Europe: results-based Payments for Biodiversity – Supplement to Guidance Handbook. Prepared for the European Commision, DG Environment, Contract No ENV.B.2/ETU/2013/0046. Institute for European Environmental Policy, London, 2014. 42. Unuk T., Pipenbaher N., Škornik S., Trophic-level differences in functional composition of AGROEKOLOŠKE STORITVE PREKRIVNIH POSEVKOV the Nardus grassland vegetation. Plant Biosyst. 2018; 152: 1134—1140. Martina Robačer in Martina Bavec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske 43. Zabel A, Roe B. Optimal design of pro-conservation incentives. Ecol. Econ. 2009; 69: 126—134. vede, Slovenija, martina.robacer@um.si, martina.bavec@um.si, ISBN: 978-961-286-433-0 (pdf), DOI: https://doi.org/10.18690/978-961-286-433-0.7 Povzetek Prekrivni posevki služijo v pridelavi zagotavljanju t. i. agroekološkega servisa na polju in v osnovi niso namenjeni kot pridelek. Za prekrivni posevek se lahko uporabljajo različne rastline in mešanice rastlin, ki izboljšujejo kakovost in rodovitnost tal, zmanjšujejo erozijo, izgubo hranil, zapleveljenost, pojav škodljivcev, bolezni ter ohranjajo biodiverziteto prostoživečih vrst znotraj kmetijskih ekosistemov. Izbor rastlin in sistem upravljanja je odvisen od ciljev pridelave. Ključne besede prekrivni posevki, živi mulč, rodovitnost tal, biodiverziteta, trajni nasadi Uvod Trajnost je postala pomemben dejavnik in zahteva splošnega gospodarskega razvoja in tudi kmetijstva in živilsko predelovalne industrije (Bavec in sod., 2009). V zadnjih letih postaja varstvo okolja in zdravje ljudi odločilno pri izbiri hrane iz različnih pridelovalnih sistemov. Tako v konvencionalni kot tudi v ekološki pridelavi so prisotne zahteve po trajnostnih ukrepih za zagotavljanje dolgoročne rodovitnosti tal (Strategija EU za zaščito tal, 2006; Price in Norsworthy, 2013; Uredba Sveta, 848/2018). Pri tem zdrava tla delujejo v naravnih ali obdelovanih ekosistemih, vzdržujejo produktivnost rastlin in živali, ohranjajo ali izboljšujejo kakovost zraka in vode za zdravje ljudi in ostalega živega sveta (Karlen in sod., 1997). Evropska komisija je sprejela ukrepe za zmanjšanje skupne uporabe in tveganja kemičnih pesticidov za 50 % in gnojil za 20 % do leta 2030. To bo možno doseči z razvojem inovativnih tehnik zaščite pridelkov pred škodljivci in boleznimi, in s tem izboljšanje trajnostnosti prehranskega sistema (Evropski zeleni dogovor, 2019). Ena od možnosti za doseganje teh ciljev je vključevanje prekrivnih posevkov (PP) v pridelavo (Robačer in sod., 2016). Običajne prakse zastiranj tal s folijami lahko škodljivo vplivajo na okolje in zdravje. Kong in sod. (2012) navajajo, da se lahko določeni delci/sestavine folij – npr. estri ftalne kisline (sum kancerogenosti) izperejo v podtalnico in vsrkajo v rastline. Študije so pokazale med 74 % in 208 % večjo koncentracijo estrov ftalne kisline na parcelah, kjer je bila prisotna uporaba zastirnih folij, v primerjavi s parcelami, kjer folije niso uporabljali. Prekrivni posevki lahko povzročajo številne pozitivne učinke na tla, pridelavo, in s tem tudi okoljske koristi. Služijo zagotavljanju t. i. agroekoloških storitev na polju. V ta namen lahko 94 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Martina Robačer, Martina Bavec: Agroekološke storitve prekrivnih posevkov 95 uporabijo različne rastline in mešanice rastlin, ki izboljšujejo kakovost in rodovitnost tal, Živa zastirka — nov koncept prekrivnih posevkov v kmetijski praksi zmanjšujejo erozijo, izgubo hranil, zapleveljenost, pojav škodljivcev, bolezni in ohranjajo biodiverziteto prostoživečih vrst znotraj kmetijskih ekosistemov. Spremenijo tudi mikroklimo, kar Živa zastirka (LM) je učinkovitejša pri zatiranju plevelov od mulča, kateremu prekinemo rast in vpliva na populacijo škodljivcev in bolezni, posledično je lahko zmanjšan vnos pesticidov. Ob tvori plast rastlinskih ostankov na površini, ker konkurira plevelom za vodo, hranilom, svet-navedenem zvišujejo količino ogljika v tleh in pripomorejo k sekvestraciji ogljika in povečajo lobi in rastnemu prostoru. Ob tem spreminja pogoje, ki zavirajo kalitev plevela (Teasdale in kapaciteto zadrževanja vode v tleh. Daughtry, 1993; Liebman in Davis, 2000; Reddy in Koger, 2004). Pridelava z leguminoznimi LM ima višjo energetsko učinkovitost kot sistemi s samostojnimi posevki, večja je neodvisnost od Izbira prekrivnega posevka in način oskrbe sta odvisni od potreb in ciljev pridelave. Prekrivni fosilnih goriv, kar zmanjšuje negativne učinke pridelave hrane na okolje (Mohammadi, 2012; posevki lahko rastejo sočasno s pridelovanimi rastlinami in predstavljajo “živo zastirko” (liv-Montemurro in sod., 2020). Pri kombiniranju rastlin za glavni posevek in LM je potreben ustrezen ing mulch, LM), ali jih pred sajenjem oz. setvijo glavnih posevkov uničijo in tvorijo “mrtvo izbor, da med njimi ne prihaja do prevelike konkurence in da je hkrati uravnavanje plevelov zastirko” (dead mulch, DM). Rastlinam prekrivnih posevkov se lahko rast prekine z različnimi še zadovoljivo. Želene lastnosti LM (po Feil in Liedgens, 2001) so: (i) da niso preveč konkurenčni mehanskimi ukrepi, ki se uporabljajo v okolju prijazni pridelavi, kemično pa v konvencional-gojenim rastlinam; (ii) da učinkovito preprečujejo erozijo; (iii) da zmanjšujejo izpiranje dušika nih pridelovalnih sistemih. Rastline PP, ki jih uničimo z mehanskimi ukrepi, lahko zaorjemo in rabo pesticidov; (iv) so njihova semena dostopna na trgu, po sprejemljivih cenah; (v) jih je ali njihovi ostanki ostanejo na površini in tvorijo plast rastlinskega materiala. V prvi vrsti ta enostavno vključiti v kolobar; (vi) izboljšujejo strukturo tal in preprečujejo njihovo zbitost; (vii) plast preprečuje rast plevelu, ohranja vlago v tleh in je zatočišče za številne koristne organizme, vežejo zračni dušik; (ix) nudijo življenjski prostor manjšim živalim (ptice, žuželke). predvsem žuželke. Na ta način se veča biodiverziteta na kmetijskih površinah. Dolgoročno to pripomore k ohranjanju in večanju deleža organske snovi in skladiščenju ogljika v tleh. Za O možnostih vključevanja PP v pridelavo poteka po svetu mnogo raziskav, katerih cilj je opti-prekinitev rasti PP v pridelavi večinoma uporabljajo valjanje, mulčenje in košnjo PP (slika 1). malen izbor rastlin za izpolnjevanje navedenih pričakovanj in njihova prilagoditev lokalnim agroekološkim pogojem. Med letoma 2012 in 2014 so v okviru mednarodnega projekta z naslovom Multifunkcionalne Prekrivni posevki koristi prekrivnih rastlin v združenih posevkih z zelenjavo “Enhancing multifunctional benefits of cover crops – vegetable intercropping” (akronim InterVeg) potekali poljski poskusi tudi v Sloveniji. V projektu so sodelovale inštitucije iz štirih evropskih držav (Italija, Danska, Nemčija, Slovenija), skupaj je bilo vključenih sedem projektnih partnerjev. V Sloveniji smo preizkušali Živi mulč Mrtvi mulč cvetačo in por s podsevkom bele detelje, sejano v dveh terminih (ob sajenju zelenjadnic in ( living mulch) ( dead mulch) z 21 — dnevnim zamokom po presajanju). Zaključimo lahko, da je v naših agroekoloških pogojih setev podsevka bele detelje sprejemljivejša z zakasnitvijo (vsaj tri tedne) v primerjavi s sočasnim sajenjem zelenjadnice. Zgodnja setev LM — sočasno s cvetačo je povzročila drastično Setev/sajenje nižjo kakovost in znižanje pridelka (Titareli in sod., 2014; Canali in sod. 2014). Podsevek bele de-gojenih rastlin v Uničenje rastline PP telje je ugodno vplival na populacijo koristnih organizmov v nasadu pora in cvetače (Robačer. rastlinsko odejo 2019). Na parcelah kjer so rastline LM ostale pozimi, je bilo manjše izpiranje dušika v podtalje kot na golih tleh (Lakkenborg Kristensen in sod., 2014). Setev PP po sajenju gojenih Ostanki zaorani Ostanki na površini rastlin Valjanje Mučenje Košnja Nizke temperature - neprezimni PP Slika 2. Cvetača s podsevkom bele detelje Slika 3. Cvetača s podsevkom bele detelje (leva polovica) in cvetača na foliji (desna sredi rastne sezone, Univerza v Mariboru, Slika 1. Sistemi vključevanja prekrivnih posevkov (PP) v pridelavo in načini njihove preki-polovica), Univerza v Mariboru, Fakulteta Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske nitve rasti za kmetijstvo in biosistemske vede, Pivola vede, Pivola (Robačer, 2012) (Robačer, 2013) 96 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Martina Robačer, Martina Bavec: Agroekološke storitve prekrivnih posevkov 97 Preglednica 1. Metode vključevanja žive zastirke — LM (rjava polja) v pridelavo rastlin (zelena Dežne kapljice udarijo ob tla z veliko silo in zato delce tal s površine odnese v vodotoke. Prav polja) (prirejeno po Verret in sod., 2017) tako ima veliko moč vetrna energija in izpodriva površinske agregate tal in jih premešča na velike razdalje (Pimentel, 2006). Vetrna erozija predstavlja enega najpomembnejših okoljskih pro blemov v zadnjih desetletjih in povzroča onesnaževanje okolja po vsem svetu (Aliabad in Samostojni posevek Gola tla ali prekrivni posevek Pridelovane rastline Gola tla ali prekrivni posevek sod., 2019; Alipur in sod., 2016). Vetrna erozija je najpogostejša konec zime, v začetku pomladi in pred setvijo posevkov. Na erozijo vpliva tudi struktura tal. Tla z nizko vsebnostjo organske snovi so bolj izpostavljena (Bajracharya in Lal, 1992), takih tal je v Evropi 45 odstotkov (Strategija Sajenje/setev Rastline za živo Gola tla ali EU za zaščito tal, 2006). Pokrivni posevki zmanjšujejo kinetično energijo padavin in povečujejo v živo zastirko zastirko Pridelovane rastline prekrivni posevek kakovost tal z izboljšanjem kemijskih, bioloških in fizikalnih lastnosti, vključno z vsebnostjo ogljika, zmogljivostjo izmenjave kationov, stabilnostjo agregatov (slika 5) in infiltracijo vode (Blanco-Canqui in sod., 2015). Hitro rastoči prekrivni posevki zadržujejo zemljo in ščitijo tla Rastline za živo zastirko pred vetrno in vodno erozijo (Sarrantonio, 2007). Sočasna setev Gola tla ali Gola tla ali prekrivni posevek prekrivni posevek Pridelovane rastline Setev žive zastirke Rastline za živo Ščiti talne agregate pred neposrednim vplivom dežnih kapljic. po sajenju/setvi Gola tla ali Zmanjšuje rušenje talnih agregatov. pridelovane rastline prekrivni posevek Pridelovane rastline zastriko Zmanjšuje površinsko zaskorjenje tal. Zmanjšuje nagla nihanja temperature tal. Zmanjša se število ciklov vlaženja/sušenja Setev rastlin, ki tvorijo živi mulč, je lahko pred, istočasno ali po setvi oziroma sajenju gojenih Nadzemna in zmrzovanja/odmrzovanja. rastlin. biomasa Prekrivni posevki ohranjajo rodovitnost tal Vpliv prekrivnih Ostanki PP na površini Zagotavljajo različne organske vezivne Pospešuje tvorbo Vpliv prekrivnih posevkov na zmanjšanje erozije tal posevkov na komponente (polisaharide, korenine, hife). in stabilnost Tla so omejen, neobnovljivi vir in so temelj kmetijstva, prehranske in okoljske varnosti. Tla tvorbo talnih Povečujejo količino skupnega C v tleh. makroagregatov tal Povečujejo količino aktivnih C frakcij. predstavljajo vir makro- in mikrohranil za rastline in so hkrati habitat za mikrofloro in fav-agregatov Povečujejo grobe frakcije organskih snovi. no. Delujejo kot filter, preden gre voda v podzemne vodonosnike in se izteka v jezera in potoke ter se končno izlije v ocean. Zato zmogljivost talnega filtriranja določa kakovost površinskih in podzemnih vodnih teles. Zdravje tal je mogoče opredeliti kot stalno sposobnost tal, da Podzemna deluje kot vitalni življenjski sistem, znotraj meja ekosistema, za ohranjanje biološke produk-biomasa Povezuje talne delce. Stabilizira tla. tivnosti, ohranjanje kakovosti zraka in vode ter za spodbujanje zdravja rastlin, živali in ljudi Je vir hrane za talne organizme, ki (Doran in Safley, 1997). tvorijo močne vezi med talnimi delci. Povečuje mikrobiološko aktivnost tal. Erozija izprane prsti lahko povzroči veliko škode v potokih, rekah in jezerih. Ti sedimenti zamašijo rečne struge in nasipe, spremenijo vegetacijo, habitat prostoživečih živali in vodne organizme. Erozija je glavni vzrok propadanja in izgube rodovitne prsti po vsem svetu. Letno Slika 5. Mehanizmi vpliva prekrivnih posevkov na fizikalne, kemične in biološke procese v se izgubi 10 milijonov hektarjev zaradi erozije tal, kar predstavlja veliko izgubo pridelovalnih tleh, katerih rezultat so stabilni talni agregati (prirejeno po Blanco-Canqui in sod., 2015) površin. Do erozije pride, ko so tla izpostavljena vodi ali vetru. Na vodno erozijo vplivajo obdelava tal, izbira posevkov, smer in gostota zasaditve ter količina, porazdelitev in intenzivnost Vpliv na hranila padavin ali namakanja (Basic in sod., 2004). Tla zagotavljajo številne ekosistemske storitve lokalnega in globalnega pomena: (i) vpliv na podnebje, (ii) zagotavljajo hrano, (iii) uravnavajo kakovost vode in zraka ter (iv) trajnost kmetijstva (Palm s sod., 2014). Rodovitna tla imajo sposobnost zagotoviti optimalne pogoje za rast rastlin, kar omogočajo fizikalni, kemični in biološki procesi. Rastlinam zagotavljajo vodo, hranila in zračijo tla, brez prisotnosti snovi, ki bi lahko zavirale rast (Stockdale in sod., 2002). Uporaba PP predstavlja trajnostni pristop pri ohranjanju rodovitnosti tal in pri zmanjševanju njihove degradacije. Študije potrjujejo, da PP izboljšujejo mikrobiloške parametre tal, tako številčnost (za 27 %), aktivnost (za 22 %) in pestrost (za 2,5 %) mikroorganizmov v primerjavi z golimi tlemi (Nakian in sod., 2020). Prekrivni posevki vplivajo predvsem na dinamiko hranil Slika 4. Posledice vodne erozije na njivskih v tleh s fiksacijo zračnega duška in preprečevanjem izpiranja in erozije hranil. Tako lah-površinah (Robačer, 2012) ko na primer metuljnice s simbiotsko fiksacijo dušika prispevajo k zmanjšanju potrebnega 98 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Martina Robačer, Martina Bavec: Agroekološke storitve prekrivnih posevkov 99 vnosa dušika za rastline, ki jim sledijo (Blanco-Canqui in sod., 2015). Intenzivna kmetijska Prekrivni posevki primorejo k zmanjševanju porabe pesticidov v kmetijstvu pridelava je zelo odvisna od gnojenja z dušikom, toda gojene rastline ga porabijo v povprečju le 30-50 % (Tilman in sod., 2002). Vključevanje PP z globokim koreninskim sistemom lahko Vpliv prekrivnih posevkov na plevele poveča izkoristek dušika iz globljih plasti za več kot 100 kg ha-1 (Thorup-Kristensen, 2006). Pleveli gojenim rastlinam tekmujejo za hranila, vodo, prostor in sončno svetlobo (Oerke in Deh-PP lahko zmanjšajo izgube N O s kompeticijo z mikroorganizmi za dostopen N in posledično 2 ne, 2004), in s tem lahko povzročajo velike izgube pridelkov. Tekmovalnost je odvisna od gostote zmanjšujejo izpiranje NO - (Mitchell in sod., 2013). Rinnofner in sod. (2008) navajajo, da so 3 plevela in lastnosti rastlin (Abouziena in sod., 2014–2015). Razvoj nekaterih enoletnih plevelov mešanice žit in stročnic učinkovitejše pri koriščenju dušika iz tal v primerjavi s PP, sestav-je hiter, od kalitve do tvorbe semen potrebujejo manj kot šest tednov (Aldrich in Kremer, 1997). ljenimi samo iz metuljnic. Posamezne rastline tvorijo veliko semen, tudi nekaj tisoč (Mohler, 2004). Zato lahko ukrepi za obvladovanje plevelov predstavljajo velik strošek v pridelavi in zahtevajo veliko delovnih ur PP z nadzemnimi in podzemnimi deli (koreninami) pomembno dolgoročno pripomore- (Kristiansen 2003). Po navedbah Holm in sod. (1977) in Zimdahl (2013) je štirinajst plevelnih vrst, jo k sekvestraciji ogljika (C) v tleh. Meta analiza 37 študij kaže, da se lahko letno sekvestira ki povzročajo največjo gospodarsko škodo iz skupine C4 rastlin. Te v primerjavi s C3 rast linami, 0,32 ± 0,08 t C ha-1 leto-1 v 22 cm talnem sloju. Sekvestracija ogljika pripomore k blaženju pod-kamor spada 76 % gojenih rastlin, tvorijo dva do trikrat več suhe snovi na enoto porab ljene nebnih sprememb (Poeplau in Don, 2015). Količina C v tleh je specifična za okolje in je odvisna vode. Podnebne spremembe lahko ob povišanju temperatur ali zmanjšanju razpoložljive vode od: vnosa biomase PP, let s PP, predhodne ravni C v tleh, vrste tal, vrste PP, obdelave in klime pripomorejo k ugodnejšim pogojem C4 plevelom (Lundkvist in Verwijst, 2011). (Blanco-Canqui in sod., 2015). Uporaba herbicidov v konvencionalni pridelavi je postala zelo priljubljena zaradi učinkovitosti Rodovitnost tal je odvisna od kakovosti rastlinskih ostankov PP. Ostanki z visokim C : N razmer-uravnavanja plevela in zmanjšanja stroškov dela. Vendar njihova raba predstavlja nevarnost jem (npr. ostanki žit) imobilizirajo dušik in se počasi razgrajujejo, medtem ko ostanki z visokim za okolje, saj onesnažujejo tla, vodo in zrak. Ob tem so ostanki nekaterih herbicidov prisotni v vrednostmi dušika (npr. leguminoze) povečujejo dostopnost dušika v tleh (Sievers in Cook, 2018). hrani in krmi živali, in tako resno ogrožajo zdravje ljudi (Hasanuzzaman in sod., 2020). Zaradi množične uporabe herbicidov v konvencionalni pridelavi je mnogo plevelnih vrst raz-vilo odpornost nanje, kar že desetletja predstavlja težave (Oliveira in sod., 2020). Pojav odpornih plevelov lahko vodi do tega, da uravnavanje s herbicidi ni več učinkovito. Večina rezistentnih plevelov na herbicide je iz družin trav (Poaceae), ščirovk (Amaranthaceae), dresnovk (Polygo-naceae) (Chodová in Mikulka, 2002), število vsako leto narašča, kar je prikazuje slika 8. Prekrivni posevki so lahko pomembni pri uravnavanju plevela v agroekosistemih, način uravnavanja je odvisen od vrste prekrivnih rastlin. Lahko gre za tekmovalnost ali za spremembo fizikalno kemičnih lastnosti tal. Prekrivni posevki ali njihovi ostanki na površini omejujejo plevel ali zavirajo njegovo rast na več načinov: Slika 6. Inkarnatka – prezimni posevek iz Slika 7. Ozimni ječmen za zimsko ozelenitev družine metuljnic obogati tla z dušikom in tik pred valjanjem (Bavec, 2012) – z omejevanjem rastnega prostora in senčenjem, tako pleveli nimajo svetlobe in zraka; pozimi varuje tla pred erozijo (Bavec, 2012) – s konkurenčnostjo za hranila; – z alelopatskimi učinki razgrajenih prekrivnih posevkov, ki delujejo toksično na kalitev V projektu SoilVeg smo na FKBV dve sezoni (2015/16 in 2016/17) preskusili inkarnatko (slika 6) plevelnih semen in rast plevelov (Teasdale in Daughtry, 1993); in ozimni ječmen (slika 7). Inkarnatka ima ožje C/N razmerje — povprečje obeh let 16 : 1 kot – večajo populacije koristnih organizmov — tudi tistih, ki se prehranjujejo s pleveli semen ječmen v fazi vodene oz. mlečne zrelosti (BBCH 71 in 73), ko je bilo C/N razmerje 35 : 1. V suhi (Carmona in Landis, 1999). biomasi inkarnatke je bilo za okoli trikrat več C in N kot pri ječmenu, kjer so zaradi manjšega pridelka v drugem letu tudi v količine C in N v nadzemni biomasi manjše za okoli dvakrat. Fitotoksini iz razgrajenih ostankov PP se izlužijo plitvo v zgornjem sloju tal, v območju 2 Približno enaka količina suhe snovi, kot je v nadzemnem delu, je tudi v koreninski masi rast-do 3 centimetrov, kjer je približno 90 ali več odstotkov semen plevelov. Fitotoksini tvorijo lin, in to pomeni, da so tla obogatena z okoli 3 t C ha-1 v primeru inkarnatke in okoli 4 t C ha-1 alelopatsko območje, ki onemogoča kalitev plevelov (Liebman in sod., 2001). Najbolj so na to v primeru ječmena, če upoštevamo nadzemni in podzemni del rastlin. Temu primerljiv je tudi občutljiva semena enoletnih plevelov (Mohler in Teasdale, 1993). vnos dušika, katerega del lahko po mineralizaciji postane hranilo za glavni posevek. V nadzemnem delu inkarnatke je okoli 70 kg N ha-1 in pri ječmenu okoli 15 kg N ha-1 oz. dvakrat več, če Prekrivni posevki so ponavad pred sajenjem glavnih posevkov uničeni. Ostanke PP lahko z ob-upoštevamo tudi podzemni del rastlin. To pomeni, da po zimski ozelenitvi z inkarnatko lahko delavo zadelamo v tla ali pa ostanejo na površini. Z obdelavo spodbudimo kalitev mnogih semen računamo na obogatitev tal 140 kg N ha-1 in pri ječmenu s 30 kg N-1 ha (Bavec in sod., 2018). plevelov, zato lahko pričakujemo manjši pojav plevelov, ko pustimo ostanke PP na površini, semena v tem primeru niso izpostavljena svetlobi, ki povzroči kalitev (Teasdale, 2003). Potencial zatiranja plevelov s PP je odvisen od izbrane vrste (ali mešanice) in načina preki-nitve rasti ter ravnanja z njihovimi ostanki (Wortman in sod., 2013). 100 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Martina Robačer, Martina Bavec: Agroekološke storitve prekrivnih posevkov 101 pirju (Teasdales in sod., 2004) in jajčevcih (Stoner, 1997). PP lahko zmanjšujejo pojav bolezni na listih rastlin, primarno tako, da preprečujejo širjenje z razpršitvijo ali z vetrom (Liu in sod., 2008). Prekrivni posevki v trajnih nasadih Trajni nasadi imajo v agroekosistemih multifunkcijski potencial. Lahko sekvestrirajo od 2,4 t do 12,5 t ogljika ha-1 leto-1, imajo možnost izgradnje raznolikih živih mejic z večplastnimi habitati. Z vključevanjem PP lahko prispevajo k večji biotski pestrosti, in s tem povezanih storitev, vključno s krepitvijo biotskih interakcij, odgovornih za opraševanje ter nadzor škodljivcev (Demestihas, 2017). Že kratkotrajna pokritost tal s PP v sadovnjaku lahko koristi k številčnosti in aktivnosti plenilskih organizmov, kot so strigalice (Forficula pubescens) (Marliac in sod., 2015). Pomembna je sestava PP. Cvetoče rastline, kot je na primer grobelnik (Lobularia maritima), privabljajo naravne sovražnike, ki zatirajo krvavo uš (Eriosoma lanigerum) in zmanjšujejo njeno populacijo v nasadu (Gontijo in sod., 2013). PP z aromatskimi rastlinami kot so Centau-rea cyanus, Saturela hortensis, Agerarum houstonianum v nasadu hrušk zmanjšajo število Število vrst rastlinojedih škodljivcev, ker se poveča število naravnih sovražnikov (Song in sod., 2010). Doka-zani so pozitivni učinki PP na stopnjo opraševanja (Nicholls in Altieri, 2013). Medvrstni prostor s PP lahko v trajnem nasadu pomeni poleti konkurenco za vodo. Valjanje rastlinske odeje nadomešča mulčenje oziroma košnjo. Košnja in mulčenje povzročata takojšnjo novo rast. Valjanje pa povrzroči, da rastline razpadajo počasneje, dodatno ščitijo pred izhlapevanjem in tla obogatijo z organsko snovjo. Leto in ugotovljena odpornost vrst Slika 8. Naraščanje števila primerov potrjene odpornosti proti herbicidom v svetu; z zvezdico so označeni pleveli, ki predstavljajo največjo ekonomsko izgubo (prirejeno po Busi in sod., 2018) Manj škodljivcev in bolezni V agroekosistemih se naravna regulacija škodljivcev ureja po dveh mehanizmih delovanja, “od spodaj navzgor” (od rastlin) in od “zgoraj navzdol” (naravni sovražniki) (Letourneau, 1997). PP i majo Slika 9. Valjar rastlinske oddeje za med-Slika 10. Prekrivni posevek v medvrstenm pros- pri tem pomembno vlogo, med drugim povečujejo biodiverziteto nadzemnih in talnih orga-vrstne prostore sadovnjakov in vinogradov toru sadovnjaka pred valjanjem (Bavec, 2011) nizmov ter posredno pripomorejo k zmanjšanju populacije škodljivcev, ker privabljajo koristne (Bavec, 2011) žuželke (Tilman, 2004; Lundgren in Fergen, 2010). Številne študije kažejo, da pestrost rastlinskih vrst za 52 % do 70 % zmanjšuje številčnost škodljivih organizmov v primerjavi z monokulturnimi Valjar rastilnske odeje uporabljajo v južni Italiji za valjanje prekrivnih posevkov v medvrst-posevki (Safia in sod., 2011). Optimalni PP vključujejo vrste, ki nudijo nektar, cvetni prah, zatočišče nem prostoru sadovnjakov in vinogradov. S tem zmanjšajo konkurenčnost prekrivnih po- žuželkam in ohranjajo razmeroma visoko populacijo naravnih sovražnikov (Long in sod., 1998). sevkov za vodo. Učinki PP so raznoliki in opravljajo več funkcij hkrati, zlasti mešanice prekrivnih posevkov metuljnic in križnic večajo biodiverziteto in njihova agroekološka storitev je kombinacija učinkov Čeprav trajni nasadi predstavljajo le 2,6 % odstotka kmetijskih površin v EU, so le ti večinoma obeh družin. Metuljnice vežejo zračni dušik, križnice sintetizirajo sekundarne metabolite glukozi-na strmih pobočjih (predvsem vinogradi). Prav te površine so najbolj izpostavljene eroziji in nate, ki uničujejo patogene organizme (Couedel s sod., 2018). Primer delovanja PP od spodaj navzgor izguba prsti predstavlja 10 % delež celotnih izgub prsti zaradi erozije (Panagos in sod., 2015). Že so izločki žametnice (Tagetes spp.), ki zatirajo nematode (Hooks in sod., 2010). PP povečujejo popu-v preteklosti so se PP uporabljali v pridelavi kot ukrep za preprečevanje erozije in izboljšanje lacije talnih plenilcev, kot so krešiči (Carabidae), kratkokrilci (Staphylinidae) in pajki (Araneae) tal, vendar se je njihova uporaba v prejšnjem stoletju zelo zmanjšala zaradi rabe sintetičnih (Altieri s sod., 1985). Pullaro (2006) navaja, da je bilo parazitiranje sovk (Spodoptera exigua Hubner) gnojil in pesticidov (Ingels, 1998). na obravnavanjih s PP za 33 % večje kot na okopavanih parcelah brez PP in na parcelah s folijo. PP predstavljajo fizično oviro, ki omejuje gibanje po površini, in se tem tudi navade škodljivcev. Posledično je manjša izguba pridelka, kar potrjujejo raziskave s koloradskim hroščem na krom-102 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Martina Robačer, Martina Bavec: Agroekološke storitve prekrivnih posevkov 103 PP lahko znižujejo stopnjo pozeb. S prekrivanjem površine in s prestrezanjem sončnega sevan-7. Basic F., Kisic I., Mesic M., Nestroy O., Butorac A., 2004. Tillage and crop management effects ja ter izolacijo uravnavajo temperaturo tal in zmanjšujejo nihanja temperature med dnevom on soil erosion in central Croatia. Soil Till. Res. 78, 197—206. in nočjo. Znižujejo najvišje temperature podnevi in zvišujejo nizke temperature tal ponoči 8. Bavec M., Grobelnik M. S., Rozman Č., Pažek K., Bavec F., 2009. Sustainable agriculture based (Dabney in sod., 2001). on integrated and organic guidelines: understanding terms. The case of Slovenian development and strategy. Outlook Agr. 38 (1), 89—95. V zadnjih letih je v kmetijski pridelavi pomembna skrb za okolje. Tako v konvencionalni kot 9. Bavec M., Robačer M., Jakop M., Vukmanič T., Lešnik M., Vajs S., Lisec U., Kristl J., Muršec M., tudi v ekološki pridelavi so prisotne zahteve po trajnostnih ukrepih za zagotavljanje dolgoročne Grobelnik M. S., Bavec F., 2018. Izboljšanje ohranjanja tal in rabe virov v ekološki pridelavi rodovitnosti. Prekrivni posevki lahko zmanjšajo vnos pesticidov in gnojil, hkrati zmanjšujejo zelenjave z uvedbo rastlin za agroekološke storitve: Zaključno poročilo o izvajanju projekta zapleveljenost ter izboljšujejo in vzdržujejo rodovitnost tal. Na podlagi pregleda literature in SOILVEG v okviru programa ERA-NET Core Organic Plus. Maribor: Univerza v Mariboru, izvedenih študij lahko zaključimo, da PP nudijo številne agroekološke storitve v kmetijski Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede pridelavi, katere pripomorejo k izboljšanju trajnostnosti prehranskega sistema. 10. Blanco-Canqui H., Shaver T. M., Lindquist J. L., Shapiro C. A., Elmore R. W., Francis C. A., Hergert G. W., 2015. Cover crops and ecosystem services: insights from studies in temperate V zadnjih letih je v kmetijski pridelavi pomembna skrb za okolje. Tako v konvencionalni kot soils. Agron J 107, 2449—2474. tudi v ekološki pridelavi so prisotne zahteve po trajnostnih ukrepih za zagotavljanje rodovit-11. Busi R., Goggin D. E., Heap I. M., Horak M. J., Mithila Jugulam Robert A Masters Richard M nosti tal na daljši rok. Prekrivni posevki lahko zmanjšajo vnos pesticidov in gnojil, hkrati Napier Dilpreet S Riar Norbert M Satchivi Joel Torra Phillip Westra Terry R Wright. 2018. zmanjšujejo zapleveljenost ter izboljšujejo in vzdržujejo rodovitnost tal. Na podlagi pregleda Weed resistance to synthetic auxin herbicides. Pest Manag Sci 74, 2265—2276. literature in izvedenih študij lahko zaključimo, da PP nudijo številne agroekološke storitve v 12. Canali S., Campanelli G., Bavec F., von Fragstein P., Leteo F., Jakop M., Kristensen H. L., 2014. kmetijski pridelavi, katere pripomorejo k izboljšanju trajnostnosti prehranskega sistema. Do living mulch based vegetable cropping systems yield similarly to the sole ones? In: Rahmann, G. and Oksoy, U. (Eds.) Building Organic Bridges, Johann Heinrich von Thünen-V okviru kmetijsko okoljskih in kmetijsko podnebnih plačil (KOPOP) Programa razvoja Institut, Braunschweig, Germany, 1, Thuenen Report (20), 167—170. podeželja 2014—2020 sicer obstajata za njivske površine dve izbirni zahtevi, ki vključujeta PP 13. Carmona D., Landis D., 1999. Influence of Refuge Habitats and Cover Crops on Seasonal vendar pa hkrati s svojimi izvedbenimi pravili ne omogočata pridelave PP na način, ki se je Activity-Density of Ground Beetles (Coleoptera: Carabidae) in Field Crops. Environmental kot priemren izkazal tudi v dveh mednarodnih projektih, kjer smo sodelovali tudi slovenski Entomology 28(6): 1145—1153. raziskovalci. KOPOP operacija za njivske površine »setev rastlin za podor (zeleno gnojenje)« 14. Chodová D., Mikulka J., 2002. Herbicide-resistant weeds—present state of research. AF ČZU zahteva obvezno setev PP po spravilu glavnega posevka ter jeseni zaoravnje posevka in ni do-Prague 9, 69. voljena drugačna prekinitev rasti (tudi valjanje ne) in pri zahtevi »zimska ozelenitev njivskih 15. Couëdel A., Alletto L., Kirkegaard J., Justes É., 2018. Crucifer glucosinolate production in površin« se zahteva obvezna spomladanska obdelava in prav tako ni predvideno valjanje legume-crucifer cover crop mixtures, European Journal of Agronomy 96, 22—33. rastlinske odeje in tovrstna prekinitev rasti prekrivne rastline, ki ostane na njivi kot zastirka 16. Dabney S. M., Delgado J. A., in Reeves D. W., 2001. Using winter cover crops to improve soil in preprečuje rast plevelov, izhlapevanje vode ter ščiti strukturne agregate pred razpadom and water quality. Commun. Soil Sci. Plant Anal. 32, 1221—1250. zaradi padavin in sončne pripeke. Opisana pravila so tudi izključujoča za uvajanje konzervaci-17. Demestihas C., Plénet D., Génard M., Raynal C., Lescourret F., 2017. Ecosystem services in jske obdelave in ohranitvenega kmetijstva. Podlaga kreiranju novih kmetijsko okoljskih in orchards. A review. Agron. Sustain. Dev. 37 (12). podnebno okoljskih ukrepov/zahtev po 2020 bi morali biti predvideni zlasti ukrepi in zahteve, 18. Doran J. W., Safley M., 1997. Defining and assessing soil health and sustainable productivity. ki imajo dokazan prispevek trajnosti kot so to tudi PP a brez nerazumnih omejitev, ki lahko In: Pankhurst, CE.; Doube BM.; Gupta VVSR., eds. Biological indicators of soil health. CAB onemogočijo izvedbe v naprednejših in novejših konceptih kot je npr. uporaba valjarja rast-International, Wallingford, UK, 1—28. linske odeje ali združena setev s prekrivnimi posevki - v tem primeru kot podsevek. 19. Erhart E., Hartl W., 2010. Organic Farming: A review. Pest Control and Remediation of Soil Pollutants (1), Lichtfouse, E. (Ed.), 203—226. Literatura 20. Evropski zeleni dogovor. 2019. Sporočilo Komisije evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regi. Evropska komisija. Bruselj. 1. Abouziena H. F., El-Saied H. M., Amin A. A., 2014. Water loss by weeds: a review. Chem. Tech. 21. Feil B., Liedgens M., 2001. Pflanzenproduktion in lebenden Mulchen-eine Übersicht. Pflan-Res. 07 (01), 323—336. zenbauwissenschafen, 15—23. 2. Aldrich R. J., Kremer R. J., 1997. Principles in Weed Management, 2nd edition. University 22. Gontijo L., Beers E., Snyder W., 2013. Flowers promote aphid suppressionin apple orchards. Press Ames, Iowa State, 455. Biol Control 66: 8—15. 3. Aliabad F. A., Shojaei S., Zare M., Ekhtesasi M. R., 2019. Assessment of the fuzzy ARTMAP 23. Hasanuzzaman M., Mohammad M. S., Borhannuddin Bhuyan M. H. M., Farha Bhuiyan T., neural network method performance in geological mapping using satellite images and Islam Anee T., Awal Chowdhury Masud A., Nahar K., 2020. Phytotoxicity, environmental Boolean logicInt. J. Environ. Sci. Technol., 16 (7), 3829—3838. and health hazards of herbicides: challenges and ways forward. Agrochemicals Detection, 4. Alipur H., Zare M., Shojaei S., 2016. Assessing the degradation of vegetation of arid zones Treatment and Remediation, 55—99. using FAO–UNIP model (case study: Kashan zone). Model. Earth Syst. Environ. 2 (4), 1—6. 24. Holm L. G., Plucknett D. L., Pancho J. V., Herberger J. P., 1977. The World’s Worst Weeds-5. Altieri M. A., Wilson R. C., Schmidt L. L., 1985. The effects of living mulches and weed cover Distribution and Biology. University of Hawaii Press, Honolulu. on the dynamics of foliage and soil arthropod communities in three crop systems. Crop 25. Hooks C. R. R., Wang K. H., Ploeg A., McSorley R., 2010. Using marigold (Tagetes spp.) as a cover Prot. 4 (2), 201—213. crop to protect crops from plant-parasitic nematodes. Applied Soil Ecology 46, 307—320. 6. Bajracharya R. M., Lal R., 1992. Seasonal soil loss and erodibility variation on a miamian silt 26. Ingels C. A., 1998. Cover Cropping in Vineyards: A Grower’s Handbook. University of Califor-loam soil. Soil Sci. Soc. Am. J. 56 (5), 1560—1565. nia, Agriculture and Natural Resources. 104 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Martina Robačer, Martina Bavec: Agroekološke storitve prekrivnih posevkov 105 27. Karlen D. L., Mausbach MJ, Doran JW, Cline RG, Harris RF, Schuman GE. 1997. Soil Quality: 49. Poeplau C., Don A., 2015. Carbon sequestration in agricultural soils via cultivation of cover A Concept, Definition, and Framework for Evaluation. Sci. Soc. Am. J. 61, 4—10. crops – A meta-analysis. Agriculture, Ecosystems & Environment 200, 33—41. 28. Kong S. F., Ji Y. Q,, Liu L. L., Chen L., Zhao X. Y., Wang J. J., Bai Z. P., Sun Z. R., 2012. Diversi-50. Price A. J., Norsworthy K., 2013. Cover Crops for Weed Management in Southern reduce-ties of phthalate esters in suburban agricultural soils and wasteland soil appeared with Tillage Vegetable Cropping Systems. Weed Technology 27, 212—217. urbanization in China. Environ. Pollut. 170, 161—168. 51. Pullaro T. C., Marino P. C., Jackson D. M., Harrison H. F., Keinath A. P., 2006. Effects of killed 29. Kristiansen P. E., 2003. Sustainable Weed Management in Organic Herb and Vegetable Pro-cover crop mulch on weeds, weed seeds, and herbivores. Agr. Ecosyst. Environ. 115, 97-104. duction. In: Thesis. University of New England,S chool of Rural Science and Agriculture. 52. Reddy K. N., Koger C. H., 2004. Live and killed hairy vetch cover crop effects on weeds and 30. Lakkenborg Kristensen H., Campanelli G., Bavec F., von Fragstein P., Hefner M., Xie Y., Canali yield in glyphosate-resistant corn. Weed Technol. 18, 835—840. S., Tittarelli F., 2014. Effect of an in-season living mulch on leaching of inorganic nitrogen in 53. Rinnofner T., Friedel J. K., de Kruijff R., Pietsch G., Freyer B., 2008. Effect of catch crops on N cauliflower (Brassica oleracea L. var. botrytis) cropping in Slovenia, Germany, Italy and Den-dynamics and following crops in organic farming. Agron. Sustain. Dev. 28, 551—558. mark. RAHMANN G&AKSOY U (Eds.) Proceedings of the 4th ISOFAR Scientific Conference. 54. Robačer M., Canali S., Kristensen L. H., Bavec F., Mlakar G. S., Jakop M., Bavec M., 2016. Cover ‘Building Organic Bridges’, at the Organic World Congress 2014, 13-15 Oct., Istanbul, Turkey. crops in organic field vegetable production. Sci. Hort., 208: 104—110. 31. Letourneau D. K., 1997. Plant–arthropod interactions in agroecosystems.In: L.E. Jackson 55. Robačer M., 2019. Agronomski in okoljski vidiki prekrivnih posevkov v ekološki pridela- (ed.). Ecology inagriculture. Academic Press. San Diego, Calif, 239—291. vi zelenjadnic, Doktorska disertacija. Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in bio-32. Liebman M., Davis A. S., 2000. Integration of soil, crop, and weed management in low sistemske vede. external-input farming systems. Weed Res. 40, 27—47. 56. Safia M., Valantin-Morison V., Sarthou J. P., de Tourdonnet S., Gosme M., Bertrand M., Roger-33. Liebman M, Mohler C. L., Staver C. P., 2001. Ecological Management of Agricultural Weeds. Estrade J., Aubertot J. N., Rusch A., Motisi N., Pelosi C., Doré T., 2011. Agroecosystem man-University Press, Cambridge, UK: Cambridge. agement and biotic interactions: a review Agronomy for Sustainable Development 31 (3), 34. Liu B., Gumpertz M. L., Hu S., Ristaino J. B., 2008. Effect of prior tillage and soil fertility 491—514. amendments on dispersal of Phytophthora capsici and infection of pepper. Eur. J. Plant 57. Sarrantonio M., 2007. Building soil fertility and tilth with cover crops. In: Clarck JA (Ed.), Pathol. 120 (3), 273—287. Managing Cover Crops Profitably. Handbook Series Book3., 3rd Edition. Sustainable Agri-35. Long R. F., Lamb C., Reberg-Horton S. C., Chandler J., Stimmann M., Corbett A., 1998. Benefi-culture Research and Education Program, Washington, D.C, 16—20. cial insects move from flowering plants to nearby crops. Calif. Agric. 52, 23—26. 58. Sievers T., Cook R. L., 2018. Aboveground and Root Decomposition of Cereal Rye and Hairy 36. Lundgren J. G., Fergen J. K., 2010. The effects of a winter cover crop on diabrotica virgifera Vetch Cover Crops. Soil Fertility & Plant Nutrition 82 (1), 147—155. (Coleoptera: Chrysomelidae) populations and beneficial arthropod communities in No-59. Song B., Wu H., Kong Y., Zhang J., Du Y., Hu J., Yao Y., 2010. Effects of intercropping with Till maize. Environ. Èntomol. 39, 1816—1828. aromatic plants on the diversity and structure of an arthropod community in a pear or-37. Lundkvist A., Verwijst T., 2011. Weed biology and weed management in organic farming. In: chard. BioControl 55, 741—751. Nokkoul, R. (Ed.), Research in Organic Farming. InTech, 157—187. 60. Stockdale E. A., Shepherd M. A., Fortune S., Cuttle S. P., 2002. Soil fertility in organic farm-38. Marliac G., Simon S., Mazzia C., Penvern S., Lescourret F., Capowiez Y., 2015. Increased grass ing systems-fundamentally different. Soil use manage. 18 (1), 301—308. cover height in the alleys of apple orchardsdoes not promote Cydia pomonella biocontrol. 61. Stoner K. A., 1997. Influence of mulches on the colonization by adults and survival of larvae BioControl 60, 805—815. of the Colorado potato beetle (Coleoptera: Chrysomelidae) in eggplant. J. Entomol. Sci. 32 39. Mitchell D. C., Castellano M. J., Sawyer J. E., Pantoja J., 2013. Cover crop effects on nitrous (1), 7—16. oxide emissions: Role of mineralizable carbon. Soil Sci. Soc. Am. J. 77: 1765—1773. 62. Strategija za zaščito tal EU. 2006. Thematic Strategy for Soil Protection – Communication 40. Mohammadi G. R., 2012. Living mulch as a tool to control weeds in agroecosystems: a re-from the Commission to the Council, the European Parliament, the European Economic view. In: Price, A. (Ed.), Weed Control. InTech, 75—100. and Social Committee and the Committee of the Regions. 41. Montemurro F., Persiani A., Diacono M., 2020. Cover Crop as Living Mulch: Effects on En-63. Teasdale J. R., in Daughtry CST. 1993. Weed suppression by live and desiccated hairy vetch. ergy Flows in Mediterranean Organic Cropping Systems. Agronomy 10, 667. Weed Science 41, 207—212. 42. Nakian K., Zabaloy M. C., Guan K., Villamil M. B., 2020. Do cover crops benefit soil micro-64. Teasdale J. R., Abdul-Baki A. A., Mill D.J., Thorpe K. W., 2004. Enhanced pest management biome? A meta-analysis of current research, Soil Biology and Biochemistry 142. with cover crop mulches. Acta Hortic. 638, 135—140. 43. Nicholls C., Altieri M., 2013. Plant biodiversity enhances bees and otherinsect pollinators in 65. Teasdale J. R., 1993. Reduced-herbicide weed management systems for no-tillage corn (Zea agroecosystems. A review. Agron Sustain Dev 33, 257—274. mays) in a hairy vetch (Vicia villosa) cover crop. Weed Technol. 7, 879—883. 44. Oerke E. C., Dehne H. W., 2004. Safeguarding production-losses in major crops and the role 66. Teasdale J. R., 2003. In: Labrada, R. (Ed.), Principles and Practices for Using Cover Crops in of crop protection. Crop Prot. 23, 275—285. Weed Management Systems Weed Management for Developing Countries: Addendum 1. 45. Oliveira M. C., Adewale Osipitan O. A., Begcy K., Werle R., 2020. Cover Crops, Hormones and Food and Agriculture Organization of the United Nations Rome, Italy, 169-178 (Chapter 3.1). Herbicides: Priming an Integrated Weed Management Strategy, Plant Science. 67. Thorup-Kristensen K., 2006. Effect of deep and shallow root systems on the dynamics of 46. Palm C., Blanco-Canqui H., DeClerck F., Gatere L., Grace P., 2014. Conservation agriculture soil inorganic N during three year crop rotations. Plant Soil 288, 233—248. and ecosystem services: An overview. Agric. Ecosyst. Environ. 187, 87—105. 68. Tilman D., Cassman K. G., Matson P. A., Naylor R., Polasky S., 2002. Agricultural sustainabil-47. Panagos P., Borrelli P., Poesen J., Ballabio C., Lugato E., Meusburger K., Montanarella L., ity and intensive production practices. Nature 418, 671—677. Alewell C., 2015. The new assessment of soil loss by water erosion in Europe. Environ. Sci. 69. Tilman D., 2004. Niche tradeoffs, neutrality, and community structure: A stochastic theo-Pol. 54, 438—447. ry of resource competition, invasion, and community assembly. Proc. Natl. Acad. Sci. 101, 48. Pimentel D., 2006. Soil erosion: A food and environmental threat. Environment, develop-10854—10861. ment and sustainability 8, 119—137. 106 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Martina Robačer, Martina Bavec: Agroekološke storitve prekrivnih posevkov 107 70. Tittarelli F., Kristensen Lakkenborg H., Campanelli G., Bavec F., von Fragstein P., Testani E., Robacer M., Canali S., 2014. Effect of living mulch management on nitrogen dynamics in the soil – plant system of cauliflower. / Proceedings of the 4th ISOFAR Scientific Conference ‘Building Organic Bridges’ at the Organic World Congress 2014. ed. / G. Rahmann; U. Aksoy, 737—740. 71. Uredba Sveta 848/2018. European Parliament and Council Regulation (EU) 2018/848 of the European Parliament and of the Council of 30 May 2018 on Organic Production and Labelling of Organic Products and Repealing Council Regulation (EC) No 834/2007. 72. Verret V., Gardarin A, Pelzer E, Médiène S, Makowski D, Valantin-Morison M. 2017. Can legume companion plants control weeds without decreasing crop yield? A meta-analysis. VZPOSTAVITEV LOKALNEGA TRGA KMETIJ MALEGA OBSEGA Field crops research 204, 158—168. SKOZI STRATEGIJO RAZVOJA TURISTIČNIH DESTINACIJ 73. Wortman S. E., Francis C. A., Bernards M. A., Blankenship E. E., Lindquist J. L., 2013. Me-Ivica Zdrilić, Univerza v Zadru, Oddelek za ekonomijo, Zadar, Hrvaška chanical Termination of Diverse Cover Crop Mixtures for Improved Weed Suppression in izdrilic@unizd.hr, ISBN: 978-961-286-433-0 (pdf), DOI: https://doi.org/10.18690/978-961-286-433-0.8 Organic Cropping Systems, Weed Science, 61(1), 162—170. 74. Zimdahl R. L., 2013. Fundamentals of Weed Science, 4th ed. Academic Press, 31. Povzetek Kmetije malega obsega močno čutijo vpliv globalizacije, ne samo zaradi večje konkurence na trgu prehranskih izdelkov, temveč tudi zaradi povezanosti s turizmom, ki je trenutno v fazi velikih sprememb. Da bi lahko izkoristili sinergijski učinki turizma in kmetijstva, morajo mali kmetijski pridelovalci aktivnosti usmeriti v prepoznavnost lastnih pridelkov in razvijati lastne turistične potenciale. S tem se zagotovijo pogoji uspešnega poslovanja, ohranja se kmetijska pridelava in delovna mesta, ustvarjajo se izdelki z dodano vrednostjo. Pri tem imajo pomembno vlogo izdelki z označbami kakovosti. Ključne besede kmetije malega obsega, turizem, označbe kakovosti, trajnost, lokalna pridelava Uvod Splošno gledano so mali kmetijski pridelovalci pridelovali svoje pridelke ne da bi ob tem pre-tirano razmišljali o trgu, na katerem se bodo njihovi pridelki uveljavili. Res je, včasih so se s problematiko trga ukvarjale kmetijske zadruge, veletrgovci in drugi, ki so odkupovali kmetijske pridelke od njihovih proizvajalcev. Vendar je v preteklih 30 letih prišlo do značilnih sprememb na našem prostoru kakor tudi drugje. Razpad bivše države, prehod iz socialistične družbene ureditve v tranzicijo, ki bi morala biti kratko prehodno obdobje do kapitalizma, pomembne spremembe v načinu poslovanja in gospodarsko odpiranje meja ter globalizacija, so povzročile pomembne, morda tudi dramatične spremembe na poslovnem področju, ki so prisilile kmetije malega obsega k popolni spremembi paradigme poslovanja. Vpliv globalizacije je drastično spremenil videz sveta. Ta proces (Deardorff in Stern, 2001) povečevanja mednarodne izmenjave na blagovnem in storitvenem trgu ter na trgu ostalih dejavnikov proizvodnje, ki vključuje rast in razvoj institucij izven nacionalnih meja – podjetja, vladni organi, mednarodne inštitucije in nevladne organizacije, je vplival na celotno podobo sveta. Preprosto povedano je globalizacija premikanje družbenega sodelovanja izven nacionalnih meja (Boudreaux, 2008). V nekaj letih so vse kmetije malge obsega še kako občutile pomen globalizacije. Pojav velikih trgovskih verig in nakupovalnih centrov ter blišč neverjetnega po-rasta števila kvadratnih metrov prodajnih prostorov sta popolnoma spremenila naše prejšnje navade nakupovanja in velike trgovske centre spremenila, ne samo v nova nakupovalna mesta, ampak tudi v mesta družbenega dogajanja in življenja. Tako rekoč sta čez noč izpodrinila lokalni trg in položaj, na katerih so kmetije malega obsega ponujale svoje pridelke. Če k temu dodamu 108 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Ivica Zdrilić: Vzpostavitev lokalnega trga kmetij malega obsega 109 tudi vse manj pomoči, ki so jo države v tranziciji zagotovljale svojim kmetijskim pridelovalcem, Ena od možnih strategij zaustavljanja negativnih trendov v depopulaciji ruralnih območij in in na drugi strani tudi njihova nepripravljenost na soočenje z novimi izzivi, so prispevale k nas-zapuščanju kmetijske proizvodnje je ekonomska diverzifikacija. Obstajajo primeri ruralnih tanku trgov, na katerih lahko le veliki proizvajalci ponudijo svoje izdelke. Kot navajajo (Zdrilić, lokalnih skupnosti, ki skušajo razviti nove ekonomske aktivnosti, da bi prebivalstvo ostalo na Puvača in Roso, 2010) je ena od najpomemšnejših opredelitvenih komponent prav tehnološki svojih gospodarstvih. Te aktivnosti v glavnem vključujejo nadaljnje procesiranje kmetijskih razvoj. Globalizacija trga se razen v povečanju konkurence kaže v stalnih spremembah, ki so pridelkov oziroma proizvodnjo pridelkov z dodano vrednostjo (value added), manjše prede-jim proizvajalci izspostavljeni. Da bi zadovoljili vse bolj zahtevne kupce, je nuj no potrebno lovalne obrate, e-poslovanje in turizem (Brščić, Franić in Ružić, 2010). stalno redefiniranje in redizajniranje obstoječih ustaljenih poslovnih procesov ter z njimi tako doseči drastične izboljšave glavnih komponent poslovanja (Zdrilić, Puvača in Roso, 2010). Neza-Reakcije malih kmetijskih pridelovalcev na današnje globalne razmere morajo biti hitre in dostna izobraženost, primanjkljaj ustre znih ekomonskih znanj s poudarkom na prodajnih os-učinkovite. Ne zadošča samo kakovostna proizvodnja, ampak tudi primeren način uveljavljanja novah, nezadostna podpora pristojnih ministrstev in lokanih oblasti ter tehnološka zaostalost pridelkov, da bi ti prišli do kupca. Ob tem moramo razumeti, da se proces proizvodnje zaključi s so osnovni vzroki slabega odgovora kmetij malega obsega na nove okoliščine. prodajo pridelkov oziroma njihovim plačilom, in ne zgolj z uvrščanjem le-teh na lestvico kmetijskih dobrin. Pravzaprav je to ključna razlika, ki jo je treba razumeti, in katere mali pridelovalci kmetij- Če temu dodajo tudi najnovejše težave, v prvi vrsti vezane na globalno pandemijo, povzročeno z vi-skih pridelkov niso vajeni. Danes namreč ni najbolj pomembno samo pridelati določn pridelek, rusom SARS-CoV-2 (t. i. koronavirus), ki je še dodatno “preobrnila” moderna izhodišča ekonomije ampak ga je treba na koncu tudi prodati in plačati, kar je tudi končni del procesa pridelave. in proces globalizacije ter tako ogrozila konec “virusne krize” z ekonomsko krizo, lahko sklepamo, da je sedaj čas za popolno redefiniranje obstoječih izhodišč in iskanje ustre znih načinov ter vz-S tega stališča se na osnovi današnjih pogojev cilji obstoja in razvoja malih kmetijskih pride-postavitev trga, ki bo omogočil ponudbo kmetijskih pridelkov malih pridelovalcev. lovalcev lahko posplošijo: Proces globalizacije je v veliki meri vplival na trg kmetijskih in prehrambnih izdelkov in ga – tehnična realizacija pridelave (nakup vseh surovin, repromaterijalov, dodelani procesi sa-zasičil z novimi izdelki, ki medsebojno konkurirajo s trenutno ceno in kakovost. V takšnih jenja, obravnavanja, vzdrževanja in vsega, kar je potrebno za končni proizvod); globalnih okoliščinah se avtohtoni izdelki ne morejo kosati z ostro konkurenco, kupci pa ne – priprava pridelkov za prodajo (trgatev, žetev, skladiščenje, pakiranje in vse ostale dejavnos-morejo biti prepričani v kvaliteto nakupa, s čimer se pojavlja potreba po zaščiti avtohtonih ti, ki jih zahtevajo posamezni pridelki, da bi bili pripravljeni na konzumiranje); izdelkov (Borec in sod., 2017). – kontinuirano izobraževanje in pridobivanje novih znanj ter tehnologij v vseh procesih; – zagotoviti prepoznavnost in standard kakovosti pridelkov (na primer, s pomočjo evropskih Prav potreba po zaščiti avtohtonih izdelkov in novi način njihove distribucije lahko spod-označb za poreklo in kakovost ali na kakšen drug podoben način, na primer, s pomočjo budita nove načine vzpostavitve lokalnega trga, s ciljem omogočanja uveljavitve pridelkov označbe kakovosti domicilne države); kmetij malega obsega. – zagotovitev prodajnega trga (na primer z združevanjem lokalnih trgov malih kmetijskih pridelovalcev, razvojem turističnih kmetij ali z razvijanjem turističnih destinacij z o stalimi Kmetije malega obsega in spremembe udeleženci znotraj destinacije); – na koncu samega procesa je treba zagotoviti zadostno količino in uravnovešeno kakovost Na začeteku je treba razlikovati med nekaterimi pojmi, ki jih pogosto srečujemo v današnji pridelkov, s katerimi bi se lahko dolgoročno zagotovilo kakovosten, ekološko sprejemljiv, uporabi, kot so ekoturizem, ekokmetijstvo, turistične kmetije, kmečki ekoturizem, ekoorgan-trajnostni razvoj za daljše obdobje. ski turizem itd. Na prva dva cilja so mali kmetijski pridelovalci večinoma pripravljeni, medtem ko tretji, Povezanost ekoturizma in ekokmetijstva je vidna iz definicije, ki jo je podala Organizacija Združenih četrti in peti cilj prestavljajo nekaj novega in izhajajo iz samih okvirjev kmetijske pridelave. narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO). FAO vidi ekoturizem kot priložnost za kmetijske pride-Ti zahtevajo za njihovo uresničitev nova znanja in aktivnost in tudi ostale dejavnike v okolici. lovalce, s katero si lahko ustvarijo dodaten dobiček in so s tem istočasno eden od najučinkovitejših Pri tem so potrebna posebna znanja in veščine, da bi se lahko zagotovila zadostna količina načinov za ohranjanje biološke raznovrstnosti. Ta organizacija razlikuje ekoturizem od turističnih pridelkov, s poudarkom na uravnovešeni dolgoročni kakovosti. To pogosto predstavlja prob-kmetij (t. j. oddih na kmetijskih površinah) in kaže na simbiotični odnos turizma in kmetijstva lem. Če za trenutek uporabimo športno izrazoslovje, bi lahko temu rekli: ”Lažje je osvojiti kot ključnega elementa ekološkega in družbeno odgovornega turizma. Ob tem FAO omenja še dva prvenstvo v nogometu, kakor naslednje leto ubraniti naslov prvaka!” pomembna pojma. Prvi je kmečki ekoturizem, ki predstavlja kombinacijo ekološkega turizma, osnovanega na temelju narave in kmečkega turizma na kmetijskih gospodarstvih. Drugi pojem je Turizem se je znašel na prelomnici in z njim tudi kmetije malega obsega. Pravzaprav lahko ekološko organski turizem, ki predstavlja predhodno omenjen kmečki ekoturizem, ki se razvija v samo skupni pristop pripomore k razvoju kakovosti, turizma in kmetijstva. Na eni strani okviru organskega kmetijskega posestva (Pelikan-Matetić in Pelikan, 2008). je problem v neizkoriščenih kmetijskih površinah, na drugi strani v nezadovoljstvu mladih kmetijskih pridelovalcev, ki ne morejo najti primernega trga za uveljavitev lastnih pridelkov Kmečki turizem je turizem na podeželskih gospodarstvih, kjer se lahko gost spozna z avtentično in pri tem še uspešno konkurirati velikim proizvajalcem in trgovskim verigam, pri katerih se ruralno atmosfero ter postane del kmečke družine, ji pomaga pri opravilih na kmetiji ter sku-na prodajnih policah že nahajajo njihovi pridelki. paj z njo konzumira avtohtono hrano in pijačo. Največji dobiček v kmečkem turizmu ustvarja prav lokalno prebivalstvo, kar je tudi cilj njihovega razvoja. Iz tega je razvidno, da kmečki Da bi lahko izkoristili sinergijski učinki turizma in kmetijstva, morajo mali kmetijski pride-turizem prestavlja vez dveh različnih dejavnosti – turizma in kmetijstva. Specifičnosti ene lovalci aktivnosti usmeriti v naslednje dve smeri: in druge dejavnosti so med seboj povezane znotraj enega poslovnega subjekta, družinskega kmetijskega gospodarstva (Brščić, Franić in Ružić, 2010). – omogočiti prepoznavnost lastnih pridelkov; 110 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Ivica Zdrilić: Vzpostavitev lokalnega trga kmetij malega obsega 111 – skupaj z lokalnimi dejavniki izkoristiti turistične potencijale turističnih destinacij ter Evropska označba porekla (PDO) označuje naziv regije ali mesta, ki se uporablja za opisovanje delati na vzpostavitivi lokalnega trga na dva načina: kmetijskega ali prehrambnega izdelka, ki prihaja iz te regije, katere kakovost in karakteristika – razvoj lastnih turističnih potencijalov na osnovi turističnih kmetij; izvirata iz tega geografikonskega področja, vključujoč naravne in človeške dejavnike v proiz- – postati dobavitelj vsem dejavnikom znotraj turistične destinacije, ki bodo promovirali vodni proces (Petit, 1999). njihove pridelke, oziroma ustvariti brend destinacije; na ta način bodo postali pomembni nosilci turistične ponudbe določene turistične destinacije. Evropska geografska označba (PGI) je sistem, kjer se naziv regije ali mesta uporablja za opis kmetijskega ali prehrambenega izdelka, ki izvira iz te regije in se odlikuje po določeni kako-S tem se bodo zagotovili pogoje za dolgoročno uspešno poslovanje, ohranitev kmetijske vosti in lastnostih tega zemljepisnega področja, in katerega proizvodni proces je opravljen na pridelave in delovnih mest, ravoj malih kmetijskih gospodarstev, ustvarjanje pridelkov z do-istem zemljepisnem območju (Petit, 1999). dano vrednostjo, doseganje višjih prodajnih cen, povečanje prihodkov, kar se bo izražalo v povečanju dobička. S povečanjem dobička se bodo ustvarili pogoji za povečanje kakovosti Zajamčena tradicionalna posebnost (TSG) poudarja tradicionalne vidike, kot so način izdelave življenja in povečanje ekonomske moči malih kmetijskih gospodarstev, ki morajo del dobička izdelkov ali njihova sestava, vendar ti niso povezani z določenim geografskim področjem. Ime vložiti v nadaljnje zviševanje kakovosti, z izobraževanjem, modernizacijo pridelave, povečanjem izdelka, ki je registriran kot TSG, izdelek ščiti pred ponaredbo ali zlorabo. produktivnosti in skrbi za ekologijo ter okolico. Sredi leta 2020 je bilo registriranih 733 izdelkov z evropsko označbo porekla (PDO) in 899 izdelk-Označbe porekla in kakovosti kot način za povečevanje prepoznavnosti izdelkov ov z evropsko geografsko označbo (PGI) in 81 izdelkov z evropsko označbo Zajamčena tradicionalna posebnost (TSG), kar predstavlja skupaj več kot 1.700 izdelkov z eno izmed navedenih Predpisi, vezani na označbe porekla in kakovosti, ponujajo pridelovalcem možnost zaščite označb (spletni vir 4). njihovih izdelkov, ki se po nekaterih značilnostih in lastnostih, načinu predelave in pridelave razlikujejo od ostalih na domačem in mednarodnem trgu (Koprivnjak, 2000). Kakšno je stanje v Sloveniji in na Hrvaškem? Po dostopnih podatkih, ki so prikazani v spodnjih preglednicah (stanje sredi leta 2020) je razvidno, da ima Slovenija 27 izdelkov, od katerih Avtohtoni prehrambni izdelki zaradi določenih tehnoloških, prehrambnih in organoleptičnih je 25 registriranih in dva v postopku registracije. Stanje na Hrvaškem je nekoliko drugačno. značilnosti, s kakovostjo in posebnostjo konkurirajo ostalim prehrambenim izdelkom na Skupno je 33 izdelkov na seznamu, od katerih je 24 izdelkov registriranih, ostalih 9 izdelkov globalnem trgu. Avtohtoni izdelki so zaščiteni z zemljepisnimi označbami, zaradi ustvarjanja pa se nahaja v postopku registracije. Ob tem še zanimivost, da sta Slovenija in Hrvašla skupaj identite in prepoznavnosti ter višje cenovne kategorije. Zaščita avtohtonih izdelkov se uvršča registrirali eno označbo. v zakonsko definirano področje. Izdelki z zemljepisno označbo imajo značilno kakovost in dobro ime, nastalo zahvaljujoč vplivom določenega področja na njihovo poreklo (spletni vir 3). Preglednica 1. Hrvaški izdelki z evropsko označbo porekla (spletni vir 4) Evropska unija je v Uredbi (EU) Št. 1151/2012 o shemah kakovosti kmetijskih pridelkov in živil Živilo Država Status Označba (On quality schemes for agricultural products and foodstuff) predpisala zahtevo o zaščiti av-Paški sir Hrvaška Registrirano PDO tohtonih izdelkov. Bjelovarski kvargl Hrvaška Registrirano PGI Da lahko nek izdelek dobi označbo, mora biti predložen najpomembnejši dokument, to je Zagorski mlinci Hrvaška Registrirano PGI specifikacija izdelka. Ta dokument vsebuje vse informacije o izdelku, ki so nujne, da bi lah-Paška sol Hrvaška Registrirano PDO ko novi proizvajalec ali predelovalec pridelal ta isti izdelek in ga uporabil pod registrirano Dalmatinska pečenica Hrvaška Predloženo PGI označbo. Specifikacija je sestavljena iz naziva kmetijskega ali prehrambenega izdelka in njegovega opisa, definicije zemljepisnega področja, dokazila o poreklu, opisa načinov za proizvod-Dalmatinska panceta Hrvaška Predloženo PGI njo istega izdelka, povezanosti med izdelkom in zemljepisnim področjem, podatkih o certi-Brački varenik Hrvaška Predloženo PGI fikacijskem organu in specifičnih pravil za označevanje izdelka (Borec in sod., 2017). Lička janjetina Hrvaška Registrirano PGI Šoltansko maslinovo ulje Hrvaška Predloženo PDO Slavonska kobasica Hrvaška Predloženo PGI Malostonska kamenica Hrvaška Predloženo PDO Slavonski med Hrvaška Registrirano PDO Varaždinski klipič Hrvaška Predloženo PGI Rudarska greblica Hrvaška Predloženo PGI Međimursko meso 'z tiblice Hrvaška Registrirano PGI Slavonski kulen/Slavonski kulin Hrvaška Registrirano PGI Varaždinsko zelje Hrvaška Registrirano PDO Slika 1. Predpisane evropske označbe o shemah kakovosti kmetijskih pridelov in živil (spletni vir 3) 112 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Ivica Zdrilić: Vzpostavitev lokalnega trga kmetij malega obsega 113 Živilo Država Status Označba Živilo Država Status Označba Šoltansko maslinovo ulje Hrvaška Registrirano PDO Zgornjesavinjski želodec Slovenija Registrirano PGI Paška janjetina Hrvaška Registrirano PDO Nanoški sir Slovenija Registrirano PDO Korčulansko maslinovo ulje Hrvaška Registrirano PDO Prleška tünka Slovenija Registrirano PGI Krčko maslinovo ulje Hrvaška Registrirano PDO Belokranjska pogača Slovenija Registrirano TSG Zagorski puran Hrvaška Registrirano PGI Prekmurska gibanica Slovenija Registrirano TSG Poljički soparnik/Poljički zeljanik/Poljički Hrvaška Registrirano PGI Idrijski žlikrofi Slovenija Registrirano TSG uljenjak Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Slovenija Registrirano PDO Dalmatinski pršut Hrvaška Registrirano PGI Istre Drniški pršut Hrvaška Registrirano PGI V vseh kategorijah izdelkov (kmetijski pridelki, vina, aromatizirana vina in žgane pijače) je Istarski pršut/Istrski pršut Hrvaška Registrirano PDO vrednost prodaje izdelkov z geografsko označbo v letu 2020 znašala 54,3 milijarde evrov. To Lički krumpir Hrvaška Registrirano PGI predstavlja 6 % kmetijsko-živilskega sektorja in sektorja pijač EU-ja. S trgovskimi sporazumi Baranjski kulen Hrvaška Registrirano PGI se odpirajo možnosti za zaščito označb geografskega porekla v tretjih državah sveta s kako-vostnimi izdelki. Ti imajo velik izvozni potencijal in lažje vstopajo na mednarodni trg. Skupno Ogulinski kiseli kupus/Ogulinsko kiselo zelje Hrvaška Registrirano PDO 15 % vse hrane in pijače, izvožene iz EU v tretje države, so v letu 2020 predstavljali izdelki z Ekstra djevičansko maslinovo ulje Cres Hrvaška Registrirano PDO geografsko označbo. Z uvajanjem geografskih označb se spodbuja kmetijsko gospodarstvo, kar Neretvanska mandarina Hrvaška Registrirano PDO prispeva k povečanju prihoda novih kmetijskih pridelovalcev in zadrževanju obstoječega preKrčki pršut Hrvaška Registrirano PGI bivalstva v oddaljenih področjih ali področjih z oteženimi pogoji gospodarstva. Na tak način se povečuje trgovska vrednost izdelkov gospodarskih subjektov in se zagotavlja njihova posebnost v odnosu z drugimi podobnimi, živilskimi izdelki. Ob tem se lahko, zahvaljujoč uvedbi geografske označbe, kupci odločijo za nakup le teh, glede na natančne informacije o posebnos-Preglednica 2. Slovenski izdelki z evropsko označbo porekla (spletni vir 4) tih določenega izdelka (spletni vir 1). Živilo Država Status Označba Ob navedenih označbah lahko majhni kmetijski pridelovalci dobijo nacionalne označbe kakovosti, Kraška panceta Slovenija Predloženo PGI ki jih ima v glavnem vsaka država. Na Hrvaškem so to na primer označbe kakovosti, ki jih izdaja Hrvaška gospodarska zbornica (HGK). Raziskava iz leta 2017 (Borec in sod., 2017) je pokazala, da je dve Slovenska Potica Slovenija Predloženo TSG najbolj znani označbi za kakovost na Hrvaškem (Hrvatska kvaliteta in Izvorno hrvatsko) prepoznalo Jajca izpod Kamniških planin Slovenija Registrirano PGI več kot 90 % vprašanih, kar lahko pripišemo močni dejavnosti Hrvaške gospodarske zbornice v pre- Štajerski hmelj Slovenija Registrirano PGI teklih petnajstih letih, ki je po celotni Hrvaški promovirala navedene oznake. Kranjska klobasa Slovenija Registrirano PGI Turizem kot trg neomejenih možnosti Piranska sol Slovenija Registrirano PDO Prekmurska Šunka Slovenija Registrirano PGI Je razlog za prihod turistov na neko destinacijo prav možnost nastanitve, kot so dober hotel, Slovenski med Slovenija Registrirano PGI kamp, apartma, ali so razlogi povsem drugačni? Ne obstajajo turisti, ki se odločajo za potovanje samo zaradi namestitve, pa naj bo ta kakršnakoli že je. Motiv samega prihoda ni namestitev, Mohant Slovenija Registrirano PDO ampak destinacija. Zato je avtentičnost samo bistvo turizma! Ljudje želijo doživeti nov način Kraški med Slovenija Registrirano PDO in kulturo življenja, želijo videti drugačnost in to doživeti v njeni najboljši luči. Pravzaprav je Kraška panceta Slovenija Registrirano PGI to priložnost za ravoj destinacije. Kmetijstvo lahko s svojimi pridelki, ponudbo in doživetji doda doda vrednost turizmu oziroma destinaciji. Avtentičnost destinacije je razkošje, in s tem Štajersko prekmursko bučno olje Slovenija Registrirano PGI tudi izviren in edinstven turističen izdelek, ki se ne more podvajati. S tem se ustvari natančna Bovški sir Slovenija Registrirano PDO diferencijacija na trgu. Pravzaprav so avtentičnost, različnost kultur in načina življenja, glavni Kraški zašink Slovenija Registrirano PGI motivi potovanj in sestavni del turizma. Če bi bile vse destinacije iste, zakaj bi ljudje sploh še Kraški pršut Slovenija Registrirano PGI potovali? Iz tega je posvem razvidno, kako si gostje želijo, da se jim “proda zgodba”; zgodba z avtentičnim doživetjem, vsebino in motivom, zakaj naj obiščejo neko destinacijo, in ne zgolj Tolminc Slovenija Registrirano PDO z namestitvijo. Ptujski lük Slovenija Registrirano PGI Kočevski gozdni med Slovenija Registrirano PDO Svetovna turistična organizacija (UNWTO) je beležila postopno rast mednarodnih prihodov turistov po svetu od leta 2009 do 2019. Šebreljski želodec Slovenija Registrirano PGI 114 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Ivica Zdrilić: Vzpostavitev lokalnega trga kmetij malega obsega 115 Turistične nočitve so v letu 2019 porasle za 4 % v primerjavi s predhodnim letom. Ocenjujejo, stališča malih kmetijskih pridelovalcev. Po drugi strani je to odlična priložnost, da turistične da so svetovna letovišča gostila skoraj 1,5 milijarde turistov, kar je okrog 54 milijonov več kot destinacije s vključevanjem svojih lokalnih kmetijskih pridelovalcev v strategijo razvoja, po-prejšnje leto (spletni vir 6). nudijo obiskovalcem edinstveno doživetje v uživanju hrane in pijače lokalnih pridelovalcev in izlete na njihova posestva, kakor tudi, da marketinško izkoristijo omenjen potencijal v Kontinuirana turistična rast nočitev in števila turistov omogoča prihod novih porabnikov, ki pridobivanju novih in vračanju starih gostov. Zato trajnostni turizem predstavlja ogrodje pri-bodo v obdobju bivanja uporabljali področne izdelke in usluge destinacije, v kateri bodo bivali. hodnjega razvoja destinacij. Ko govorimo o Hrvaški, moramo poudariti njeno izjemno pomembnost turizma. To je vidno v njegovem doprinosu k skupnemu BDP-ju, ki je leta 2018 zavzemal skoraj 18,4 % del (Rašić in Tri pomembna načela za trajnostni turizem (Klarin, 2017): Bakarić, 2019). – ekološko (učinkovita uporaba naravnih virov); Da bi se obdržala turistična konkurenčnost, je treba poleg welnessa in zdravja, poslovnega turi- – ekonomsko (vzdrževanje ekonomije turistične destinacije); zma, kolesarjenja, planinarjenja, hrane in vina idr., promovirati prednost destinacij, s ciljem – družbenokulturno načelo (izgradnja in ohranitev odnosa lokalne skupnosti, tradicije in umestitve na trgu s svojimi edinstvenimi izdelki. Vse to se lahko doseže samo z izboljšanjem kulturne dediščine). kakovosti in kontinuiranim razvojem novih in inovativnih turističnih izdelkov. Razvidno je, da se lahko v vsa tri navedena načela vključijo mali kmetijski pridelovalci, in na ta To na nek način predstavlja poreklo izdelkov in storitev, saj brez prihoda turistov velik del po-način doprinesejo k povečanju konkurenčnosti turistične destinacije, v kateri se nahajajo. Pri nudnikov sploh ne bi imel priložnosti za njihovo prodajo. Na tak način lahko svoje storitve in tem je izredno pomembna povezanost vseh udeležencev, ki delujejo v turistični destinaciji. izdelke prodajajo kupcem, do katerih sicer ne bi nikoli mogli priti. Prav zaradi tega je turizem idealna priložnost za širjenje lokalnega trgov z malimi pridelovalci. Trajnostni turizem je v prvi meri usmerjen k povečanju zadovoljstva turizma in družbenoekonomske koristi, k ohranjanju naravne in kulturne dediščine in zmanjševanju Ko govorimo o turizmu na Hrvaškem, je eden ključnih problemov sodobnega turizma njegovo negativnih vplivov turizma na celotno lokalno skupnost. Cilji trajnostnega turizma so sezonstvo. Najpogostejši vzrok sezonstva je geografski značaj oziroma ugodni klimatski vplivi (UN WTO, 2005): samo v določenem delu leta. – ekonomski trajnostni razvoj: vzdrževanje konkurenčnosti turističnih destinacij in gospo-Zmanjševanje vpliva turističnega sezonstva na Hrvaškem se vseskozi poudarja kot strateški darskih subjektov, da bi lahko ustvarili dolgoročni ekonomski napredek lokalne skupno-cilj hrvaškega turizma (Čavlek in sod., 2010). Omejujoči dejavniki razvoja turizma na Hrvaškem sti, in s tem tudi zadovoljstvo obiskovalcev; so investicijska klima, marketing in prodaja, kakovost in struktura ponudbe, zakonski okviri – izboljšanje življenja lokalne skupnosti: spodbujanje lokalnega podjetništva in povečevanje ter človeški potencijal pri slabem ravnanju s kakovostjo (Čorak, 2011). pozitivnih društvenoekonomskih učinkov na življenje lokalne skupnosti; – izboljšanje kakovosti delovnih mest: zagotovitev in izboljšanje pogojev na delovnih mestih Hrvaška želi v turizmu ustvariti močan brend, t. j. postati država, ki bo ponujala edinstv turizmu, kar bo prispevalo k izboljšanju kakovosti turistične ponudbe; vene turistične izdelke in izkušnje, bolj privabljati turiste, in s tem postati destinacija z večjo – doseganje družbene pravičnosti: potreba po zagotovitvi družbene pravičnosti oziroma dobičkonostnostjo glede na turista. Cilj je povečati dnevno porabo za 15 %, moč brenda za 50 % pravične razporeditve gospodarskih in družbenih blaginj ter priložnosti, ki izhajajo iz tur-in maksimalno povečati številko prihodov pred in po sezoni (Sršen, 2014). izma v celotni destinaciji; – zadovoljstvo turistov: zagotoviti zadovoljivo izkušnjo pri turistih in jim nuditi zanesljivost Na osnovi raziskave Kožića (2013), kjer je spremljan Ginijev koeficijent oziroma povprečna sto-brez kakršnekoli diskriminacije; pnja sezonstva, je ta na Hrvaškem presegel srednjo vrednost vseh analiziranih skupin držav, h – zvišanje kakovosti lokalnega vodstva: intenzivno vključevanje lokalne skupnosti v spreje-katerim spadajo tudi druge države evropskega Mediterana, za skoraj 60 %. manje odločitev, planiranje, v izvedbo in nadzor ciljev, povezanih s trajnostnim turizmom – blaginja skupnosti: izboljšanje in ohranjanje kakovosti življenja lokalne skupnosti, in to Iz tega je razvidna rast turizma, ki pa je lahko glede na pojav pandemije (SARS-CoV-2) začasno brez kakršnekoli oblike družbene diskriminacije; ustavljena. Vendar turizem zelo hitro okreva, kar se je pokazalo že velikokrat do sedaj. Dovolj – kulturna dediščina: ohranjanje in zaščita kulturne dediščine in tradicije destinacije; je, če se spomnimo letalskega zrušenja stolpnic v ZDA, leta 2001. Kdo je takoj po terorističnem – zagotovitev fizične skladnosti: ohranjanje in izboljšanje kakovosti ruralnega in urbanega dejanju še pomislil, da bo potovanje z letali še kdaj tako varno? Hitro potem so potovanja z prostora, skrb za zaščitene prostore, izobraževanje o pomembnosti ohranjanja okolice; letali ne samo ponovno prišla na svojo predhodno raven, ampak je letalski prevoz doživel – ohranjanje bioraznovrstnosti: zaščita naravnih območij, bioraznovrstnost naselij kot rast-močan vzpon od takrat do danes, in to gotovo v turstične namene s pojavom niskocenovnih linskega in živalskega sveta, z zmanjševanjem negativnega vpliva turizma na naravo; letalskih ponudnikov, ki danes povezujejo vse več destinacij. Primer iz našega okolja vojna – učinkovita raba virov: zmanjševanje rabe redkih in neobvladljivih virov v namene na Hrvaškem leta 1991 ni v popolnosti zaustavila turizma, čeprav ga je občutno upočasnila. turističnih aktivnostih, ampak povečanje uporabe recikliranih materijalov in obnovljivih NATO-vo bombandiranje Srbije je vplivalo na kratkoročen padec hrvaškega turizma, ampak energetskih virov; si je že naslednje leto v popolnosti opomogel. Takšnih primerov je še več. Ljudje ljubijo po- – zagotovitev čistega okolja: zmanjševanje onesnaževanja zraka, vode in zemlje, in pogostejša tovanja in spoznavanje novih vsebin. Na destinacijah, ki jih obiščejo, želijo v dogajanjih tudi uporaba ekoloških prevoznih sredstev in recikliranja. aktivno sodelovati. Prostega časa, kot ga je bilo včasih, ni več na pretek. Tako si želijo novih izkušenj v hrani in pijači. In to je priložnost za razvoj lokalnih izdelkov, ki jih ni mogoče najti Na osnovi zgoraj povedanega lahko sklenemo, da so vsi cilji trajnostega razvoja med seboj drugod. V tem pogledu je treba uvideti možnost, da se izkoristi eden od takšnih potencijalov s povezani in enako pomembni za vodenje politke trajnostnega razvoja turizma. Pri tem je 116 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Ivica Zdrilić: Vzpostavitev lokalnega trga kmetij malega obsega 117 treba zajeti vse dejavnike, da bi lahko skupaj ustvarili strategijo razvoja destinacije: naravni, datno kakovostno unovčijo in promovirajo. Uvideli so, kako jim lahko turizem pri tem poma-ekonomski in družbeni dejavniki. ga. S ponudbo vinskih izdelkov, z degustacijo vin, bivanjem na vinotočih, v vinskih kleteh, vinogradih in podobno se izboljšuje turistična ponudba Toskane, s tem se dodatno pridobi Čeprav govorimo o malih kmetijskih pridelovalcih in kmetijah malega obsega, se lahko pojavi turiste in tako povečuje prodaja toskanskih vin. vprašanje o opravičenosti investiranja in o njihovem sodelovanju v procesih razvoja turistične destinacije. Zelo pomembno je ob vsem navedenem uporabljati moderne informacijske teh-Nove družbene zahteve zadnjih desetletij kažejo na popolno spremembo ruralnega področja v nologije (IT). Toskani. Srednjeročna reforma iz leta 2003 o vzajemni kmetijski politiki teh področij je danes v popolnosti spremenila razumevanje in izvajanje dejavnosti v ruralnem razvoju. Glavna ideja re-Zaradi razvoja IT-ja, predsvem inteligentnih sistemov in internetnih platform (Krajnović, forme je bila večnamenska proizvodnja, ki ob kmetijstvu spodbuja razvoj ostalih virov prihodka, Sikirić, Hordov, 2019) je prišlo do dramatičnega preobrata v dobrobit manjših podjetij, ki so kakor tudi ohranja okolico ruralnega področja. Danes se na tem področju razvija multifunkcio-dobila močno orožje v konkurenčnem tekmovanju z velikimi akterji na trgu. nalnost, povezuje se ponudba blaga in storitev, kakor tudi oddiha na podeželju. Posledica tega so stroški za vzdrževanje estetskega dela pokrajine, v katero se neprestano vlaga in ti stroški se na Današnje obdobje je čas revolucionarnih sprememb v marketingu in brendiranju, saj se market-koncu vključijo v ceno bivanja na teh področjih (turistične kmetije). Tako postajajo turistične ing vse bolj osredotoča na posazmeznike in njihove potrebe (Krajnović, Sikirić in Hordov, 2019). kmetije ena od ključnih prelomnic v usmerjanju destinacije v trajnostni razvoj in neprestano Pri tem se razvijajo nove veje marketinga, kakor na primer neuromarketing. Velik potencijal vlaganje v ruralna področja. Za glavni model vodenja dolčene destinacije se predlaga t. i. “multi-neuromarketinga je v dizajniranju hrane in pijače, ki naj bi bila po okusu in željah kupcev, še level pespective” oziroma večstopenjska perspektiva, ki je razdeljena na mikro- mezo- in makro posebej pri dejavnikih, kot so okus, vonj, tekstura in videz (Krajnović, Sikirić in Hordov, 2019). stopnjo vodenja. Ključni koncept delovanja je družbeno-tehnološki režim, oziroma konfiguracija Zato je pomemben dober marketinški pristop, ki bo pridelke lokalnih kmetijskih pridelovalcev med stopnjami znotraj regije, za katero je značilna visoka stopnja znanja, visokorazvite teh-dizajniral tako, da bodo gostom neke turistične destinacije nadvse zanimivi, hkrati bo doprinesel nologije, specializacija, organizacija kmetijskih gospodarstev, način izkoriščanja zemljišča, in-k dodani vrednosti vseh soudeležencev v verigi: lokalnim kmetijskim pridelovalcem, lokalnim frastrukture in ruralnih naselij. Reginalni destinacijski manedžment organizacije (DMO) upora-restavracijam, hotelom, kampom in apartmajem kakor tudi lokalnim turističnim dejavnostim blja digitalne platforme in offline marketing kot ključne točke v promociji njihovega področja. in strokovnjakom, ki delujejo na promociji ter soustvarjanju destinacije. Velike naložbe se izvajajo tudi v družbena omrežja, uradne spletne stani in v vsa ostala digitalna orodja, ki pripomorejo k promociji ruralnega turizma (Randelli in sod., 2014). Primeri iz prakse Ena zanimivejših promocij zadnjega časa je tudi Tuscany for weddings (Toskana, kraj za po-Obstaja kar nekaj primerov iz prakse. Uporabili bomo primer iz italijanske regije Toskana. Čeprav roke) oziroma predstavitev Toskane kot idealne lokacije za poroko na mednarodnem trgu. S ne spada v mikrodestinacijo, saj je velika regija, je zelo zanimiv primer, ki kaže kako je mogoče svojo luksuzno ponudbo srednjeveških dvorcev s panoramskim razgledom, prekrasno naravo vključiti večje število dejavnikov, ki skupaj prebrodijo prepreke in ustvarjajo destinacijo, znotraj z romantičnimi vinogradi, izvrstnimi vini in vrhunsko kuhinjo, postavlja to regijo na visoki katere se aktivira in zaposli prebivalstvo, ki bo delalo točno to, kar najbolje zna. Na drugi strani konkurenčen nivo svetovnega trga (spletni vir 8). Poročne organizacije nudijo celostno po-imamo primer Bibinje in Sukošan, mali občini na Hrvaškem, ki “trpita” zaradi pomanjkanja nudbo poročnih uslug. skupnega nastopa in ustvarjanja prepoznavnosti destinacije. Zanimivo je, kako sta znanstvena analiza in stroka priporočali navedenima občinama, kako naj vzpostavijo in brendirjao lastne Na primeru Toskane je razvidno, kako je turizem v regiji postal kot dopolnila dejavnost destinacije in pri tem izkoristijo celoten gospodarski potencijal, ki ga imajo v tem trenutku. družinskim kmetijskim gospodarstvom, saj je bila pravzaprav kmetijska proizvodnja pred-Gospodarstvo (Zdrilić, 2020) je ogrodje življenja vsake male občine v Republiki Hrvaški, saj je pogoj za razvoj turizma. Po drugi strani je razvoj turizma omogočil družinskim kmetijskim prav od stopnje razvoja odvisno, ali bodo mladi prebivalci ostali in se vrnili iz večjih središč po gospodarstvom nov kanal, s katerim lahko uveljavljajo svoje kmetijske pridleke in na tak zaključenem študiju nazaj domov. Prav oni naj bi bili pobudniki razvoja in obstoja lokalnega način razširijo svojo kmetijski proizvodnjo, povečajo njej obseg in kar je najbolj pomembno, si prebivalstva na današnjih prostorih občin. Z odpiranjem možnosti, da se tudi v malih središčih zagotovijo uveljavitev svojih izdelkov, in s tem posledično svoj obstoj. Hrvaške zagotovi finančna eksistenca, ne prispeva samo k razvoju in ugodnemu življenju, ampak tudi k vsem ostalim prednostim, ki jih imajo mala mesta in njihovem obstoju v prihod-Po obisku destinacije smo dobili sledeče informacije udeležencev s terena: nosti. Prebivalstvo je temeljni dejavnik družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja ter razvoja vsake družbe, še posebej lokalne skupnosti. Prebivalstvo je osnovna proizvodna moč, – priprava in pomoč na turističnih kmetijah je dovoljena samo članom družinskega kmetij-nezamenljiv element gospodarskega procesa. skega gospodarstva; – na kmetijah je obvezen prodajni prostor za neposredno prodajo domačih pridelkov; Primer Toskane (Italija) – hrana, ki se streže na kmetijah, mora biti izključno s področja Toskane; Toskana (ital. Toscana) je regija v srednji Italiji. Meji na pokrajine Lazio, Umbrija, Emilia- – davčne olajšave se priznavajo samo kmetijskim gospodarstvom, ki se ukvrajajo s turistično Romagna in Ligurija, s Tirenskim morjem na zahodu. dejavnostjo; – minimalana površina turistične kmetije za prijavo na program regionalnega razvoja: 4 ha Glavne gospodarske panoge mnogih področij Toskane so zelo povezane s turizmom in kmetijs-vinogradov ali 1000 dreves oljk. tvom. Kmetijstvo temelji predvsem na vzgoji vinske trte in proizvodnji olivnega olja. Toskan-ska vina so ena najbolj kakovostnih vin na svetu. Primeri Bibinja in Sukošana (Hrvaška) Občini Bibinje in Sukošan se nahajata v Zadarski županiji, ki ima najvišjo koncentracijo V Toskani so zelo hitro spoznali, kako lahko svojo tradicijo proizvodnje in prodaje vin še do-turističnega prometa v času vrhunca poletne sezone (julij in avgust) v primerjavi s celotno 118 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Ivica Zdrilić: Vzpostavitev lokalnega trga kmetij malega obsega 119 državo, skupno z več kot 70 % nočitvami na letni ravni v navedenih dveh mesecih. Gre za dve stavljala vrednost za vsakega soudeleženca. Glavna značilnost tega pristopa je, da se turizem sosednji občini, ki sta hrati zelo podobni, obenem pa tudi zelo različni. (kot tudi njegove nove oblike) obravnava kot temelj, na katerega se nadgrajujejo vse ostale oblike komplementarnih gospodarskih dejavnosti in kmetijstvo, v prvi vrsti ekološkega kmetij-Primeri iz Bibinja in Sukošana temeljijo na znanstevni raziskavi, kjer je bila izvedena tudi stva. Na tak način dosežemo efekt dodane vrednosti, kjer je celota večja od vsote manjših empirična raziskava (Bibinje), s katero naj bi se postavile smernice za prihodnji razvoj. Za raz-delov (Zdrilić, 2020a). liko od primerov iz Toskane, ki predstavlja dober primer iz prakse, govorimo tukaj o predlogu, kako spremeniti obstoječe stanje in kako bi ta postal v prihodnosti “živ primer”. Ta primer kaže na vse preddispozicije za celostni razvoj turistične destinacije. Med pripravo navedenih smernic je avtor izvedel raziskavo med prebivalci Občine Bibinje in pri tem analiz-Občina Bibinje se nahaja na obali jugovzhodno od mesta Zadar in se uvršča v urbano regijo Zadrske iral njihova opažanja in razmišljanje glede prihodnjega razvoja in rasti. županije. Razen z območjem mesta Zadra, meji še z Občino Sukušan na jugovzhodu in z Zemu-nikom Donjim na serverovzhodu. Področje občine obsega obalo Zadrskega kanala in njegovega Na drugi strani se Občina Sukošan razprostira na 56,61 km2, kar je mnogo večja površina od Občine neposrednega zaledja v smeri jugozahoda in severovzhoda. V Občini Bibinje je isto imensko naselje, Bibinje. Na osnovi popisa prebivalstva iz leta 2011 živi na območju občine 4.588 pre bivalcev. ki se nahaja na zelo ugodnem položaju pri morju, na pobočju z razmeroma nizkimi griči. Staro zgodovinsko jedro Bibinja je na majhnem polotoku, ki je po obliki povsem identičen zadrskemu. Če analiziramo strukturo izobraženosti Občine Sukošan (na osnovi popisa prebivalstva iz leta 2011) je le-ta nižja. Po navedenih podatkih ima občina Sukošan 10,4 % prebivalcev z dokončano Občina Bibinja se razprostira na območju 12,89 km2. Po podatkih popisa prebivalstva iz leta visoko izobrazbo, medtem ko je v Zadrski županiji ta odstotek višji in znaša 14,8 %. Na ravni ce-2011 ima Bibinje 4.019 prebivalcev, medtem ko je imela leta 2001 3.923 prebivalcev, kar kaže lotne države Hrvaške znaša to 16,4 %. Navedeni podatki so za nadaljnji razvoj zelo pomembni. na porast za 2,4 %. Od skupnega števila prebivalecv v letu 2001 je 1.973 moških in 1.950 žensk (Zdrilić, 2002a). Klimatske in pedološke značilnosti na področju Občine Sukošan so ugodne za vzgojo povrtnin, vinske trte in razvoj oljkarstva, še posebej v okviru družinskih gospodarstev, ki so že sedaj ime-Zdrilić (2020a) v svojem delu poudarja 3 glavne točke, ki bi morale biti nosilci razvoja gospo-la določeno veljavo (spletni vir 5). darstva Občine Bibinje: V občini Sukošan primanjkuje družinskih kmetijskih gospodarstev in kmetijskih obratov, ki – turizem: bi se ukvarjala z vzgojo živine in proizvodnjo mlečnih izdelkov. Ob tem je v drugi polovici 20. – zmanjševanje sezonstva; stoletja Kmetijska zadruga Sukošan imela pomembno vlogo v razvoju samega kraja. Kasneje je – brendiranje turistične destinacije; odigrala pomembno vlogo pri trgovanju, kakor tudi pri začetkih razvoja turi zma v kraju. Dobra – dvig kakovosti turističnih namestitev in izgradnja butičnih hotelov; ideja se je na koncu končala z neuspehom, saj se Zadruga s socialistično ureditvijo ni mogla – mali in srednje veliki podjetniki: obdržati in je zato končala v stečaju. Leta 2009 je bila KZ Sukošan dokončno izbrisana iz sodne- – krepitev človeških virov, s spodbujanjem vzgoje in vseživljenskega izobraževanja; ga registra. Idejo o obstoju določenega subjekta, ki bi bil ogrodje povezave med podjetništvom, – razvoj komplementarnih dejavnosti, ki se vključujejo v velike infrastrukturne projekte kmetijstvom in turizmom je treba ponovno oživiti, kot strategijo za usresničevanje ciljev. in podjetja na občinskih ravneh; Vendar nikakor ne na temeljih propadle zadruge, ampak je treba najti novo modaliteto, ki bo – kmetijstvo: na racionalen in tržno orientiran način skrbela, da bodo osnovni temelji razvoja gosodarstva – diverzifikacija kmetijske proizvodnje; Občine “pod eno streho” in z maksimalnim izkoristkom sinergijskega učinka (Zdrilić, 2020b). – razvoj kmetijstva za potrebe turizma (projekt “Zeleno-Plavo Bibinje”). Z obzirom na to, da se obstoječe stanje razlikuje od tistega v Občini Bibinje, in gre kljub temu Predlagan je (Zdrilić, 2020a) projekt “Zeleno-Plavo Bibinje”, ki je vezan na diverzifikacijo za dve sosednji občini na obali Jadranskega morja, morajo biti cilji nekoliko drugače zastav-kmetij ske pridelave, kjer je poudarek na “senior” turizmu oziroma turizmu za starejše. Projekt ljeni (Zdrilić, 2020b): “Zeleno-Plavo Bibinje” naj bi povezal kmetijsko pridelavo avtohtonih kmetijskih pridelkov in turizma. Predlagajo ustanovitev Združenja “Zeleno-Plavo Bibinje”, ki bi bilo usmerjeno k pro- – izobraževati zaposlene, da bi lahko boljše nadzirali implementacijo in izvedbo zastavljene mociji avtohtone kulture in tradicionalega načina priprave in uporabe pridelkov. Prav tako Stategije za prihodnje obdobje; bi Združenje izobraževalo svoje člane, ustvarjalo partnerstva s subjekti “na obali” oziroma z – ustvarjanje lokalnih partnerstev, imenovanih lokalne akcijske skupine (LAG) in povezo-lastniki apartmajev in lastniki gostinskih objektov. vanje lokalnih udeležencev iz vseh treh sektorjev; – štipendije vsem študentom, ki se želijo po zaključku študija vrniti na področje Občine; Nekatere smernice so izgranja vinskih cest, cest ob oljčnih nasadih, priprava bibinjskega – dodatno štipendiranje učencev in študentov z izkazanim zanimanjem in kompetencami, zaj trka, ki bi ga stregeli v apartmajih in gostinskih lokalih, v apartmajskih objektih; upo-ki so pomemben del Strategije razvoja Občine; raba izdelkov iz izvlečkov smilja; raznovrstne delavnice za turist, povezane s pripravo tradi- – zagotoviti brezplačne delavnice za ostale prebivalce, ki si želijo razširiti svoja znanja in cionalnih jedi; pomoč pri brendiranju in uveljavitvi olivnega olja, vina, sadja, izdelkov iz komeptence na področju turizma, kmetijstva in marikulture; smilja. Končni cilj je, da bi kmetijstvo izpolnjevalo namene turizma in da bi se s tem zaprl – podjetnikom, ki se želijo ukvarjati s turizmom in kmetijstvom zagotoviti dodatne ugod-ekonomski krog. nosti in olajšave pri raznih davkih, ki ji predpisuje Občina, samo v primeru, da so pripravljeni na vzajemno sodelovanje v skupno dobro; Osnova novega ravoja bi bil holistični pristop, ki bi temeljil na treh razvojih temeljih: turizem, – zagotoviti povezanost podjetnikov, ki se ukvarjajo s kmetijstvom in ostalimi dejavnostmi, gospodarstvo in kmetijstvo, ki bi bili med seboj povezani v eno gospodarsko verigo, ki bi pred-katerih proizvodi se lahko uveljavijo v turistične namene; 120 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Ivica Zdrilić: Vzpostavitev lokalnega trga kmetij malega obsega 121 – definirati pomembne in potrebne kmetijske pridelke, skladno s potrebami turističnega Preglednica 3. Primer SWOT analize značilne turistične destinacije na Hrvaškem dela podjetnikov v Občini in zagotoviti, da se pridelajo potrebne količine z definirano kakovostjo in da se definirajo razponi odkupnih cen; (S) - Prednosti (W) - Slabosti – zagotovitev prostorov za kmetijske pridelovalce, na katerih bodo lahko turistom ponujali – naravne lepote; – nezadostnost v načrtovanju in povezanosti svoje pridelke; – naravni viri in kulturna dediščina so pred planskih aktivnosti; – vplivati na podjetnike območja Občine, da se vključijo v štipendiranje študentov in učencev pogoj za ravoj turizama in kmetijstva; – slabo uresničevanje planov in slabo prevze- s področja Občine; prav tako omogočiti strokovno prakso vsem študentom in učencem iz – okrepitev izgradnje turističnih kapacitet v manje korektivnih ukrepov; območja Občine; podjetnikom, ki se odločijo za štipendiranje, omogočiti dodatno znižanje oddaljenih naseljih; – visok indeks staranja prebivalstva; davkov, ki jih predpisuje Občina; – dobre klimatske značilnosti – za ravoj selek- – depopulacija prebivalstva; – razvoj komplementarnih dejavnosti, ki se vključujejo v velike infrastrukturne projekte; tivnih oblik turizma in izkoriščanje obnov- – nizka stopnja izkoriščenosti zemljišč; – povečati ponudbo delovnih mest na področju Občine (rezultat bo stranski proizvod real-ljivih virov energije; – majhne in razdrobljene posesti; izacije predhodno navedenih ciljev); – ohranjena tradicionalna in kulturnoz- – nezadostna izobrazba; – brendiranje in izboljšanje turistične ponudbe ter podobe Občine; godovinska dediščina; – neorganiziranost; – podaljševanje turistične sezone z novimi oblikami turizma; – naravna raznolikost znoraj prostorskih – nepovezanost turizma, podjetništva in gabaritov občine; kmetij stva; – aktivno vključevanje in prezentacija zgodovinskih in sakralnih objektov in vseh ostalih – dobra prometna povezanost; – nezadostno sodelovanje vseh udeležencev v znamenitosti Občine v turistično ponudbo; pri prezentaciji uporabljati moderne teh- – kmetijska tradicija; gospodarskih aktivnostih; nologije, družabna omrežja in druge oblike neposrednega marketinga. – turizem je že na določeni razvojni stopnji; – majhno število podjetnikov; – reševanje problematike brezposelnosti; – povečana izgradnja apartmajev za prodajo; Iz navedenih ciljev je razvidno, kako je v tem primeru treba ustvariti določene predpogoje, kot – aktivacija neobdelanih zemljišč; – nezadostno vrednotena kulturna dediščina; sta obstoj in motivacija prebivalstva, s poudarkom na njihovem izobraževanju ali dodatnem – strategija razvoja kmetijskih površin in nji- – nezadostno vzpodbujanje mladega lokalnega, izobraževanju, kakot tudi nadaljnjem izpopolnjevanju, kar je potrebno, če želimo doseči napre-hova obdelava; visoko izobraženega prebivalstva, da ostanejo dek. Na koncu je cilj vedno isti, s tem, da ga lahko dosežemo na različne načine. Ta primer – dodana vrednost visoko kakovostnih in na domačem področju; dobro ponazarja razlike, ki se pojavljajo v turističnih destinacijah, ne glede na njihove podob-ekološko pridelanih pridelkov; – štipendiranje učencev in študentov ni nosti. Obstajajo pa razlike, ki jih ni moč zanemariti, ko gre za vzpostavitev lokalnega trga. – dolgoročna stabilnost (varovanje okolja in skladno s potrebami in vrsto poklicev, ki so virov, raznolikost, posebni izdelki); dogovoriti deficitarna in potrebna; se za skupno strategijo in razviti proizvode – primanjkljaj v dodelanih previdevanjih in SWOT analiza za prodajo. Proizvodi bodo postali edinstveni načrtih za potrebne poklice, ki bi prebival- “kmetijski suverji”, namenjeni konzumaciji; stvo vzpodbudili k izobraževanju; SWOT analiza je akronim iz angleškega jezika: (S)trenghts/prednosti, (W)eaknesses/slabosti, – vsaka mikroregija bo postala posebna – slabo sodelovanje z EU skladi; (O)portunities/priložnosti in (T)hreats/grožnje. Zaradi svoje enostavnosti, razumljivosti in gastronomska oaza in se bo razlikovala od – nezadostna turistična prepoznavnost; u porabnosti je priljubljena v vseh podjetjih in se uporablja kot neizogiben del analize okoliščin, drugih; – odpor do sprememb proizvodnje, ki je že s katero se običajno začne proces formulacijske strategije. SWOT analizo uporabljajo tisti, ki – postavljanje lokalnih pridelkov na funkcijo utečena; želijo oblikovati in ocenjevati strategije. Zaradi svoje enostavnosti in razumevanja trenutnega razvoja turizma; – odpor do sprememb v turizmu; stanja ter definiranja strategij za doseganje prihodnjih ciljev, se SWOT analizo uporabljajo – sinergijski učinek turizma in kmetijstva. – veliko število udeležencev, ki se morajo tudi izved korporativnih krogov. zbrati na enem mestu; – posamezna delna zanimanja lahko uničijo to strategijo. Za potrebe te knjige je bila izvedena SWOT analiza karakteristične turistične destinacije na obali Hrvaške, s ciljem izdelati strateške smernice za gospodarski razvoj karakteristične destinacije. Da bi bila analiza popolna, bi morali v SWOT analizo dodati tudi posebne značilnosti (O) - Priložnosti (T) - Pomanjkljivosti turistične destinacije, ki bi jih nato v konkretnem primeru tudi analizirali. Ta primer kaže – nove oblike turizma; – posamezne rešitve privatnih investitorjev, ki – izjemna mediteranska klima; bodo izkoriščali prostorske vire (v prvi vrsti najpomembnješe značilnosti, ki se pojavljajo gotovo v vsaki turistični destinaciji na Hrvaškem. – razvoj novih oblik podjetništva ali izgradnja apartmajev in njihova prodaja); povečevanje zmogljivosti že obstoječih, – razvoj konkurence znotraj Hrvaške in Ta SWOT analiza stanja v značilni turistični destinaciji se lahko zelo prilagodi oz. priredi kater- – razvoj kmetijstva in ribištva; medna rodne konkurence, ko govorimo o ikoli destinaciji na Hrvaškem in tudi v Sloveniji z zelo majhnimi spremembami, ki so značilne – pridobivanje sredstev iz EU skladov; turizmu, za posamezne destinacije. Tako lahko služi kot okvir, ki prikaže na splošno prednosti in sla- – padec cen kapitala na finančih trgih; – siva ekonomija; bosti, na katere lahko vplivajo udeleženci znotraj destinacije (t. i. notranji dejavniki), in tudi – rast podobe Hrvaške kot destinacije na emi- – mogoča gospodarska kriza; priložnosti in grožnje, ki so zunanji dejavniki, na katere ni mogoče vplivati. Te dejavnike mora-tivnih turističnih trgih; – možnost prodaje kmetijskih zemljišč tujcem mo opazovati in na njihovem temelju izvesti potrebne prilagoditve, s ciljem izkoriščanja ponu- – povečano zanimanje za ekološke izdelke; po letu 2020; jenih priložnosti oziroma hkrati zmanjšati mogoče zunanje tveganje tam, kjer je to mogoče. – povečano zanimanje za izdelke z označbo – ustvariti odvisnost od turizma; porekla; – svetovne krize, ki vplivajo na turizem (pri- Cilj mora biti med drugim tudi ekonomska trajnost (angl. economic sustainability), ki jo – povečano zanimanje za nova turistična mer pojava SARS-CoV-19 virusa in podobno). doživetja. dosežemo samo z vključevanjem vseh udeležencev v proces razvoja turistične destinacije, v kateri se bo vzpostavil lokalni trg. 122 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Ivica Zdrilić: Vzpostavitev lokalnega trga kmetij malega obsega 123 Zaključek 13. Pfeifer, S. (2005). Metode i tehnike analize okoline. U: Buble, M., ur., Strateški management. Zagreb: Sinergija. Kmetije malega obsega so se znašle znotaj procesa globalizacije, ki je za vse neizogiben. Njihovi 14. Randelli, F., Romei, P., & Tortora, M. (2014). An evolutionary approach to the study of rural problemi: so premajhni, ne morejo obdržati ravni kakovosti na daljše obdobje, imajo prob-tourism: The case of Tuscany. Land use policy, 38, 276—281. leme z uveljavitvijo pridelkov, prihodom velikih trgovskih verig. Ti problemi predstavljajo 15. Rašić Bakarić, I. (2019). Sektorske analize.br. 75, Ekonomski institut Zagreb, Zagreb. resne prepreke za njihovo nadaljnji obstoj. Na osnovi tega so nujne spremembe v procesu 16. Sršen, M. (2014). Hrvatska 365-doživi Hrvatsku tijekom cijele godine, 27. Kongres ugostitelja proizvodnje in pri uveljavljanju in prodaji lastnih izdekov. Spremeniti je potrebno obstoječe i turističkih djelatnika hrvatske obrtničke komore, Opatija. kanale prodaje, poiskati enakovreden odziv na prihod velikih trgovskih verig. 17. Turkalj, Ž., Ham, M., Fosić, I. (2013). The Synergy of Sustainable Tourism and Agriculture as a Factor of Regional Development Management in Croatia, Ekonomski vjesnik: časopis Na osnovi raziskave, ki so jo izvedli Turkalj, Ham in Fosić (2013), rezultati kažejo, da so turizem, Ekonomskog fakulteta u Osijeku, 26 (1), 503-513., 71—82. kmetijstvo in prehrambena industrija osnovni temelji trajnostnega razvoja, ki temelji na 18. Zdrilić, I.; Puvača, M., Roso, D. (2010). Utjecaj globalizacije na promjene u načinu poslovanja ohranjanju okolja, bogastvu in raznovrstnosti narave in kulturne dediščine. Takšen razvoj se i organizacijskoj kulturi, Ekonomski vjesnik: časopis Ekonomskog fakulteta u Osijeku, 23 osredotoča na objektivne vire in možnosti, ki izhajajo iz notranjih prednosti in slabosti, kakor (2), 503—513. in tudi relevantnih trendov na globalnem tržišču. 19. Zdrilić, I. (2020a?). Smjernice za strateški razvoj gospodarstva Općine Bibinje unutar Zadar-ske županije nakon 2018. godine, Znanstveni skup o Bibinjama – Zbornik radova (u tisku), S skupnim razvojem turizma in kmetijstva v posameznih turističnih destinacijah in ust-20. Zdrilić, I. (2020b?). Prijedlog strateških smjernica razvoja gospodarstva Općine Sukošan, varjanjem prepoznavnosti brenda, ki bo doprinesel k obojestranski koristi: turizmu prepoz-Znanstveni skup Sukošan na dobiru Kotara i mora - Zbornik radova (u tisku). navnost, nove goste, dodano vrednost in krepitev turistične destinacije in malim kmetijskim gospodarstvom kratke in transparentne distribucijske mreže, se bodo zagotovila sredstva za Spletni viri življenje vaških družin in dodatno zaposlovanje. Ob tem bo to prineslo k finančni neodvis-1. Europska komisija, (2016), Priopćenje za tisak, (pridobljeno 2020). bo zmanjšala možnost neuspeha. Skupna korist se odraža v razvoju socijalne in solidarne 2. Ministarstvo poljoprivrede (2012), Vodič za registraciju oznaka izvornosti i oznaka zemljo-ekonomije. Ob tem se povečuje avtonomija skupnosti, s spodbujanjem trajnostnih sredstev pisnog podrijetla hrane sukladno pravilniku o oznakama zemljopisnog podrijetla hrane za življenje in dostojanstvo. S tem se zagotavljajo sredstava za življenje družinam, ki živijo na (pridobljeno 2020). nega trga, gospodarstva in zaposlovanja. 3. Autohtoni prehrambeni proizvodi (2013) http://www.svijet-kvalitete.com/index.php/ prehrana/1689-autohtoni-prehrambeni-proizvodiwww.svijetkvalitete.com (pridobljeno 2020). Literatura 4. Popis proizvoda s europskom oznakom izvornosti https://www.ec.europa.eu/agriculture/ quality/door/list.html (pridobljeno 2020). Knjige in strokovne revije 5. Strategija razvoja turizma Općine Sukošan za razdoblje 2017-2026 (dostopno na: https:// 1. Borec, A.; Zdrilić, I.; Prpić, A.M.; Ivanov, K.; Surać, L. (2017). Prepoznatljivost i korištenje www.sukosan.hr/hr/info/strategija-razvoja (pridobljeno 2020). oznaka kvalitete i izvornosti u svakodnevnoj uporabi, Oeconomica Jadertina, 7 (1), 4-15 6. UNWTO (2020) World Tourism Barometer and Statistical Annex, January 2020, https:// 2. Brščić K., Franić R., Ružić D. (2010). Zašto agroturizam-mišljenje vlasnika, Journal of Central www.e-unwto.org/doi/pdf/10.18111/wtobarometereng.2020.18.1.1 (pridobljeno 2020). European Agriculture, 11 (1), 31—42. 7. UNWTO (2005), Making Tourism More Sustainable: A Guide for Policy Makers. Retrieved 3. Čavlek, N., Bartoluci M., Kesar O., Čižmar S., Hendija Z. (2010). Prilog novim odrednicama November 19, 2019, from: http://www.unep.fr/shared/publications/pdf/DTIx0592xPA-Tour-turističke politike u Hrvatskoj, Acta turistica, 22 (2), 137—16. ismPolicyEN.pdf (pridobljeno 2020). 4. Čorak S. (2011.): Izazovi upravljanja turizmom, Institut za turizam, Zagreb 8. Internetna stran Toskane, https://www.visittuscany.com/en/. 5. Boudreaux, J. R. (2008). Globalization. Westport, Conncecticut: Greenwood press. 6. Deardorff, A., & Stern, R. (2001). What You Should Know about Globalization and the World Trade Organization.Review of International Economics, 10(3), 403—427. 7. Klarin, T. (2017).Kreiranje modela održivog razvoja turizma u urbanim destinacijama Republike Hrvatske, doktorska disertacija, Rijeka: Sveučilište u Rijeci - doktorski studij. 8. Koprivnjak, O. (2000). Zaštita oznaka zemljopisnih podrijetla u Europskoj zajednici i Hrvatskoj na primjeru djevičanskih maslinovih ulja.Pomologia Croatica: Glasilo Hrvatskog agronomskog društva, 6(1-4), 99—106. 9. Kožić, I. (2013). Kolika je sezonalnost turizma u Hrvatskoj?. Ekonomski vjesnik: Review of Contemporary Entrepreneurship, Business, and Economic Issues, 26(2), 470-479. 10. Krajnović, A., Sikirić, D., Hordov, M. (2019).Digitalni marketing – nova era tržišne komunikacije,Sveučilište u Zadru, Zadar. 11. Pelikan-Matetić, N., Pelikan, Z. (2008).Organic Farming and Ecotourism – How Serious are-Croatia’s Intentions?, Agronomic Journal, Vol. 2, pp. 159—170. 12. Petit, J. (1999). Environnement et aquaculture. Editions Quae, Paris. 124 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Ivica Zdrilić: Vzpostavitev lokalnega trga kmetij malega obsega 125 AVTORJI Andreja Borec je redna profesorica na Fakulteti za kmetijstvo in Biosistemske vede Univerze v Mariboru za področje agroekologije in razvoja podeželja. Raziskovalno se ukvarja s širšimi vprašanji razvoja podeželja, zlasti hribovskih in gorskih regij ter z razvojem majhnih družinskih kmetij. V zadnjem času se osredotoča na lokalne / tradicionalne prehranske proizvode, lokalne pobude, ki podpirajo akterje kratkih prehranskih verig in z analizo krajinske strukture in elementov v kmetijski krajini. Je članica uprave mednarodne organizacije Euromontana (https://www.euromontana.org/en/) in članica zveze raziskovalcev za gorska območja NEMOR (http://nemor.creaf.cat/). Mateja Muršec je docentka na področju vede o tleh, zaposlena na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede na Univerzi v Mariboru. Je nosilka predmetov Pedologija, Tla in okolje, Sistematika in vrednotenje tal, Ekologija in varstvo tal. Raziskovalno se ukvarja z vplivi agrotehničnih ukrepov na parametre kakovosti tal. Je članica PDS - Pedološkega društva Slovenije (pedoloskodrustvoslovenije.splet.arnes.si). Janko Skok je zaposlen na Katedri za živinorejo Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Njegovo osrednje raziskovalno in pedagoško polje je biologija domačih živali s poudarkom na etologiji. Je nosilec s temi področji tesno povezanih predmetov: Evolucija in domestikacija živali, Biologija reprodukcije in biotehnološke metode, ter Vedenjska ekologija domačih živali. V preteklosti je raziskovalno deloval tudi na področju agroekologije, biodiverzitete in ekologije malih sesalcev v gozdovih z različnimi režimi upravljanja. Je član mednarodnega združenja za aplikativno etologija ISAE (International Society for Applied Ethology). Martina Robačer je višja predavateljica za področje hortikulture na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Večino njenega pedagoško raziskovalnega dela je povezanega z ekološkim kmetijstvom, ukvarja se tudi s presojo primernih vnosov pri ekološki pridelavi. Pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je članica delovne skupine Slovenija gastronomska regija 2021 in članica delovne skupine za Ekološko kmetijstvo. Martina Bavec je redna profesorica na Univerzi v Mariboru za področje poljedelstva z zelenja-darstvom. Njeno delo sega na področje kmetijstva s poudarkom na zelenjadarstvu, poljedel-stvu, ekološkem kmetijstvu, vplivih kmetijstva na okolje in vplivu pridelovalnih sistemov na kakovost hrane. Bibilografija Martine Bavec obsega preko 900 enot. Samostojno ali v soav-torstvu je objavila 58 izvirnih znanstvenih in preglednih znanstvenih člankov ter okoli 300 drugih znanstvenih in strokovnih člankov vključno s poglavji v več znanstvenih monografi-jah. Je soavtorica znanstvene monografije izdane v ZDA Organic production and use of alternative crops, ki je v prevodu izšla tudi v makedonskem jeziku. 126 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Agroekologija s primeri agroekoloških praks 127 Sonja Škornik je izredna profesorica botanike na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. Že 25 let so v ospredju njenega raziskovalno-strokovnega dela ekstenzivna travišča Slovenije, rezultati teh raziskav pa so objavljeni v znanstvenih publikacijah, ki predstavljajo travišča in njihovo botanično ter funkcionalno sestavo, varstveno ekologijo, zgodovino, kmetijsko rabo ter njihov pomen pri ohranjanju biodiverzitete v Sloveniji in Evropi. Je članica mednarodnih društev za proučevanje vegetacije International Association for Vegetation Science, Eurasian Dry Grassland Group in European Vegetation Survey. Dejavna je pri številnih projektih, ki vključujejo študije rastlinskih populacij in vegetacije; kartiranje habitatnih tipov, varstvene cilje in ukrepe za habitate ter območja Natura 2000. AGROEKOLOGIJA S PRIMERI AGROEKOLOŠKIH PRAKS Andreja Borec Ivica Zdrilić je izredni profesor na Univerzi v Zadru, Oddeleku za ekonomijo. Ukvarja se z raziskavami in izobraževanjem na področju ekonomskih znanosti (zlasti organizacije, menedžmenta in turizma) ter ekonomskega vidika agroekologije. Že več kot 20 let zaseda vod-stvene položaje različnih podjetij kot predsednik uprave ali izvršni direktor. S tem pridobiva Povzetek veliko praktičnih izkušenj in znanj, ki jih uspešno uporablja pri svojem vsakdanjem razisk-ovalnem in pedagoškem delu. Andreja Borec je redna profesorica na Fakulteti za kmetijstvo in Biosistemske vede Univerze v Mariboru za področje agroekologije in razvoja podeželja. Raziskovalno se ukvarja s širšimi vprašanji razvoja podeželja, zlasti hribovskih in gorskih regij ter z razvojem majhnih družinskih kmetij. V zadnjem času se osredotoča na lokalne / tradicionalne prehranske proizvode, lokalne pobude, ki podpirajo akterje kratkih prehranskih verig in z analizo krajinske strukture in elementov v kmetijski krajini. Je članica uprave mednarodne organizacije EUROMONTANA (https://www.euromontana.org/en/) in članica zveze raziskovalcev za gorska območja NEMOR (http://nemor.creaf.cat/). Ključne besede kmetistvo, agroekologija, trajnost, živinoreja, talna biota, sekvestracija ogljika, biodiverziteta, ekološko kmetijstvo, lokalni trg ISBN: 978-961-286-433-0 (pdf) DOI: https://doi.org/10.18690/978-961-286-433-0 128 Agroekologija s primeri agroekoloških praks Agroekologija s primeri agroekoloških praks 129 AGROEKOLOGIJA s primeri agroekoloških praks Delo celovito obravnava področje agroekologije, o katerem izobražen del javnosti sicer vsake toliko kaj sliši, nima pa o njem natančnejše predstave, niti možnosti globljega vpogleda vanjo. To vrzel lahko zapolni pričujoča monografija. V strokovnem in znanstvenem pogledu je delo neoporečno, dodatno vrednost pa mu daje umestitev v slovenski prostor. Delo gradi od splošnega do specifičnega, posamezna poglavja pa so vseeno zaokrožene celote. Tematika je po eni strani izjemno aktualna, po drugi pa deležna veliko premajhne pozornosti. Javnost namreč sprejema stalno zagotavljanje obilja poceni hrane kot nekaj, kar je razumljivo samo po sebi. Dejstva so drugačna: obstoječa kmetijska praksa ni trajnostna, degradira zemljo in vodne vire, erodira biodiverziteto in prispeva k večanju učinka tople grede. Monografija ponuja (vsaj delno) alternativo. To je delo, ki bi ga slovenski intelektualec moral prebrati, primerno pa je tudi kot osnovni ali dopolnilni visokošolski učbenik. V slovenskem prostoru podobnega dela še nimamo. - Boris Kryštufek Monografija temelji na znanstvenih spoznanjih stroke in podaja nepristranske ter objektivne informacije, v kolikor je to v največji meri mogoče. Naslov, Predgovor in Uvod ekzaktno uvedejo v vsebino oziroma njene sestavne dele, ki je glede na razpoložljivost avtorjev v Sloveniji, kolikor je to mogoče, zelo dobro izbrana. Delo je izvirno in zelo aktualno, saj podobnega v slovenskem prostoru do sedaj še ni bilo. - Franc Bavec ISBN: 978-961-286-433-0 (pdf) DOI: https://doi.org/10.18690/978-961-286-433-0 press.um.si 130 Agroekologija s primeri agroekoloških praks