DRUGO
SLOVENSKO BERILO
Sestavila
JHafner Kristina
in
Ločniškar Franc
v
Druga, popravljena izdaja Cena 14 L
Ljubljana 1944
Pokrajinska šolska založba
42832
Odobreno z odlokom IV. CS št. 2923 z dne 23. VII. 1943
in
z odlokom šefa pokrajinske uprave v Ljubljani IV. štev. 7131/1? z dne 30. XII. 1943
* hh
Gedruckt bei Ljudska tiskarna in Ljubljana — Natisnila Ljudska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič)
2iv£je,nj& doma ut v loti
Otrok poje
Kaj bi le ptičica, ptička vesela? Kot moja mamica ptička ni pela.
Kaj bi le zvezdice zlatega soja? Lepše oči ima mamica moja.
Kal bi le zemski krog?
Vsak ga premeri. Nihče pa mamicam src ne izmeri.
Danilo Gorinšek
Moja mati
Moja mati je bila kmetiški otrok; rasla in dorasla je kakor cvet na polju. Ko se je možila, ni znala ne brati ne pisati. Obojega se je učila šele tedaj, ko smo mi otroci doraščali; bedela je ponoči, da bi je nihče ne videl. Pisala je z neokretno roko, črke so bile zelo velike; ali še zdaj se spominjam, da je bila njena slovenščina lepa in čista in da nam je popravljala besede.
i'
3
Ko smo se naučili brati in pisati, smo začeli s slovensko in z nemško slovnico in s težavnimi računi. Mati se je vsega učila z nami. Čudno se mi je zdelo, ko sem slišal iz njenih ust prvo nemško besedo, toda preudaril sem takoj: »Mati zna vse, čemu bi nemški ne znala?«	Po Ivanu Cankarju
Dete jezdi na kolencu
Skoka, skoka konjič na polencu, na kolencu
dete naše daleč jezdi pod nebesa k svetli zvezdi. Zvezde božje se igrajo, in igraje lesketajo; a pred njimi je danica, kolovodna prehodnica; druge naglo vse za njo sukajo se in teko. Mesec kislo se drži ter zabuhel govori: »Bolno glavo imam, ves obvezan kimam; kdo po nebu ropota, da zaspati mi ne da?«
Fr. Levstik
kolovoden = kdor (kolo) vodi; prehodnica = predhodnica
Molitev
Jezušček tam gori v svojem zlatem dvori sveti križ držiš, z angelci sediš.
Prve hlače nosim jn kleče te prosim zdravja svoji mami, ki me zjutraj drami,
pisane, zelene; čmrlje mi pokaže, a nikdar ne laže. — On s seboj me vzame, kjer so v gozdu jame, zajci in lisice, kosi, jerebice, volki in medvedie, črednikom sosedje. Kadar medved Jaka kosmat prikoraka, oče ga namaha, da zbeži od straha. Če se volk prikaže, s kolom ga namaže, da nabit zadosti spet izgine v hosti.
Stori mi še to: brani prelepo bratce in sestrice, tete mi in strice! A najprvo meni v žgance žmitkov* deni!
Fr. Levstik
žmitki = kosi zgoščenega mleka v sirotki.
čese in umiva, meni srajčko šiva, sladkih jabolk reže, rada s kruhom streže, mleka piti daje, da ga še ostaje.
Spremljaj še in vodi koder koli hodi, tudi mi očeta, ki je gnal teleta past na telčo staio, v travnik za ograjo. Čevlje mi kupuje, šibo urezuje; piščal mi obeta; bič konopen spleta: potlej moja roka sredi tnala poka; mlinček mi postavi v curku na Močavi; gobo nosi z breze; ptičke mi zaleze; grahljaste, rumene,
Razgovor
»Mamica, ali je res v očescu luknjica?«
»Res, res! V očescu je majhna, majhna luknjica, prav v sredi; pravijo ji zenica.«
»Aha, zato pade smet v oči!«
»Zato! Pa ne le smet, tudi večje reči pridejo v oči: drevesa, gore, nebo, mamica, atek ...«
»Pa oči ne počijo?«
»0 ne! Očesca so okenca obraza. Obraz pa je kakor hiša. Glej, ta tvoja usteca so vrata. Če nic ne
vstopa, so zaprta. Kakšenkrat pa se odpro. Pa vstopajo kruhek, potica, najrajši pa slaščice. — Izstopajo pa besede, druga za drugo, kakor ptički, ki jih izpustimo iz kletke. — Nad vrati pa je zvonik, ki pozvoni ,din, din', če ga malo stresemo. To pomeni: ,Ali je fantek doma?' Če je doma, povedo okenca. Kakšenkrat pa so okenca zaprta. To pomeni, da gospodarja ni doma. Odšel je sanjat kam daleč.
Večkrat pa so okenca odprta, fantka pa le ni doma. To je tedaj, kadar sedi fantek v sobi pred odprto računico na mizi. ,3 X 5 je ... je', pravijo usteca. Fantek pa nič ne vidi, nič ne sliši, fantka ni doma! Ni ga pa ga ni! Ne vem zakaj!«
»Jaz pa vem!«
»No, pa povej!«
»Zato, ker je mimo okenca, tam zunaj, zletela prva lastovka.«	(Iz »Našega roda«)
Potica
Jaz sem bolan, zaspan ves dan; še roka je lena, in jed mi nobena več ne diši---
So mamica rekli, da bodo mi spekli potico sladko. —
So atek molčali, potem pa dejali: »In ko bo pečena, ti jaz jo pokažem in ti jo namažem z leskovim oljem in brezovo mastjo!«
Hihi--,
kdo še tako potico dobi?
Doža Lovrenčič
Sirota
Anica je sirota brez matere. Vsak dan goni ovce v reber, kjer raste ogromna smreka. Korenine so raz-
pletene v zemljo in med skale na vse strani, v sredi pa je duplina, porastla z mahom in praprotjo. V tisto duplino se zateka Anica, ko varuje bele ovce, ki se pasejo po rebri. Najrajši je sama v duplini, le včasih vzame drobno jagnje s seboj. Jagnje je belo in nežno in se rado mudi pri Anici. Gleda ji v oči, liže ji roko in zdaj pa zdaj zameketa. Deklica je vesela in boža jagnje in se razgovarja z njim.
»Ali vidiš bele oblake, bolj bele od tebe, kako lete in lete? Veš, kam? Ne veš sirota? Daleč, daleč beže, v sončne kraje, v srečne dežele, po dva in po trije, da jih ni strah. Ali bi hotelo z njimi?«
Jagnje gleda in zamekeče, nič se ne gane, deklica pa se smehlja:
»Tam daleč vedo vse in vidijo vse, kar hočejo in česar si zažele. Tudi ti pojdeš tja in jaz pojdem tja, pa bova ležala na mehkem mahu. In prišla bo mamica moja in moje tri sestrice. Ali jih imaš rado?«
Jagnje gleda, gleda in zbeži k čredi.
»Nočeš,« se razžalosti Anica, »pojdem pa sama. V tiste sončne kraje pojdem in objamem mater in podam sestram roko, pa jim povem, kako je bilo na tem svetu hudo.«
Anica se sključi, skrije obraz v dlani in leže v duplini vznak, da ji sončna luč oblije ves obraz. Misli beže, na oblakih se pelje in je srečna. In njeno bogastvo je kakor sončna luč, tako silno, in kakor nebesa tako nedosegljivo. Roka ga ne more zajeti in niti pogled ne seže vanj.
Ko se zvečeri, se Anica predrami in žene svoje ovce domov. Komaj slišno prepeva o svoji sreči in niti ena skrb ji ne temni obraza.	T
Kanglfca
Deklica šla je po vodo z lepo srebrno kanglico. Zora na nebu sevala, ptičica v logu pevala. Jagoda zrela nudi se:
»Daj, le za hip pomudi se!
»Jagoda rdečk a — dober dan! Ali moj bratec je bolan, in on ozdravel prej ne bo, da mu prinesem z vrelca vodo, deklica moram zajeti jo, preden še sonce ob sveti jo...«
Hladne vodice zajela je, bistro domov odhitela je. Deklica šla je po vodo z lepo srebrno kanglico, deklica je domov prišla, kanglica bila zlata vsa.
O. Župančič
Mala sirota
Nina nana . . . Naša Ana nima mame ne očeta; sama, sama, nepoznana sredi božjega je sveta.
Nima bratcev ne sestrice, niti nima lastne strehe, sestre so ji drobne ptice, bratci — vrabčki sredi lehe.
Tuja roka da ji kruha, ko jo črni glad obhaja; če so njena usta suha, tuja časa jo napaja.
Nekdo vendar nanjo pazi. To pa angelci so zlati: koder hodi, koder lazi, so ji oče, brat in mati. —
J. Samec
Urica
Na žebljičku, zabitem v polico, je visela žepna urica, last Filipova, ki je bil že kovaški pomočnik.
Ta urica je bila za Tineta največje čudo sveta. Okoli nje se je vrtel dobršen del njegovih misli. Večkrat, kadar je bil sam v sobi, je postajal dolgo, dolgo pred omaro ter ogledoval in občudoval urico. Oči In misli so šle za kazalcema, katerih krajši In širši se skoraj ni premaknil z mesta, dočlm je daljši in vitkejši vidno napredoval. Povsem spodaj na številčnici se je vrtel še tretji. Cisto majhen, ki je kazal minute. In ko so mu misli šle za temi počasnejšimi in hitrejšimi tekalci, so se naposled redno ustavile pri eni želji: »Ko bi imel jaz tako urico I«
Pričel je računati, koliko denarja že ima v lončenem »prašičku«. Vedel je tudi, koliko taka urica velja, In je ob koncu računov vselej spoznal z veliko žalostjo, da je s svojimi bornimi deseticami še zelo daleč od tiste vsote, ki bi z njo mogel kupiti tako urico.
Včasih je Filip, kadar je uro navijal, dovolil Tinetu, da je pogledal vanjo. Kako čudo je bilo to! Tisto drobno kolesje, ki se mu je svetlikalo nasproti, tista tenka, komaj vidna vzmet, ki se je gibala in gugala tako neutrudno, kako čudovito vse!
»Prečudno učeni in modri so ljudje, ki take urice delajo,« je razmišljal ves zavzet. »Ze ko gledaš to, kako je čudesnol Kaj šele te drobne stvarce izdelovati, uravnavati, razdirati, če ni kaj V redu, in spet sestavljati.«	^g Meško
ta pri nas naj se uči: bunka, bunka, bunka, bom, bunka, bunka, bunka, bom.
Kdor krojača ne pozna, ta naj k nam se pripelja: cele ure šivamo, plače ne dobivamo.
Kdor mizarja videl ni, naj pri nas se pomudi: hlode dolge sekamo, zraven v prst se vsekamo.
Mi slikarji tudi smo, lepe slike slikamo: ogle, hiše oškropimo,
dobre starše razjezimo. Vida Tauferieva
Uganka
V temnici pretesni Za nas reva čuje, priklepa veriga	za nas se žrtvuje
jetnico obzirno.	srce ji nemirno.
Kovač in krojač
Neke sobote popoldne prinese krojač v kovačnico gla-dilnik, da si ga ondi razbeli. Med pogovorom reče kovaču: »Moj Bog, kako se moreš po ves dan tako neusmiljeno žgati pri ognju, ogljeno soparo požirati, težko železo obračati, od ranega jutra do poznega večera s težkim kladivom nabijati, da ti iskre v lice frče! Sam Bog me varuj takega dela! Že zdaj me glava boli od tvojega nabijanja!«
»A kako ti, prijatelj,« mu odgovori kovač, »ki po ves dan čepiš sključen v kotu? Ali ti ne preseda ves dan držati drobno šivanko v roki ter z njo neprenehoma vbadati, drobni konec skozi malo ušesfce vtikati, oči si napenjati? Res, pravo čudo je, da še nisi slep, da še nimaš grbe na hrbtu in ti prsti še niso odreveneli. Sam Bog me varuj takega nadležnega
dela.«	A. M. Slomšek
Tesar
Pri delu zgodaj je tesar, ne straši dež ga, mraz in veter. Tesaril je sam ruski car, mož slaven, po imenu Peter.
Hlod dolg pred mano tu leži. Jaz tešem ga po pravi meri. Sekiro krepko dlan vihti, da odskakujejo iveri.
Tesarji hiše stavimo, kolibe, hleve, streham odre; kar hočeš, ti napravimo, četudi nismo glave modre.
Nam sveti Jožef je patron,
ki ga v ponižnosti častimo.
V nebesih on ima svoj tron,
pomoči v sili ga prosimo!	j. Stritar
Otrokova večerna pesem
Po dolinah siplje luna žarek zlat. Šepeta mi v glavi: lezi spat!
Zdravje daješ očku, mamki in sestram, Ti varuješ ognja mirni hram.
V raju, dobri Bogek, čuvaj nad menoj! Vedno hočem biti milček Tvoj.
Tisočkrat zahvaljen, mol jen in češčen! Naj zadremljem, vate zatopljen.
Ti mi daješ kruha, mleka in strdi, toplo oblačilo, nič skrbi.
Vabijo me v svate angelci pojoč. Očka, mamka, sestre, lahko noč!
Anton Medved
Pojmo spat
Pojmo, pojmo spat,
angelček je zlat,
posteljo postelje,
v sobo nas popelje,
ral^lo zaodene,
vrata nam zaklene:
k nam ne smejo škratci —
zdaj molimo, bratci! ^rance SevH
Na potu t šol
Kaj mudiš me, oj zeleni in cvetoči travnik ti? Lep si, ali v šolo meni, ljubi travnik, se mudi.
Urne ribice v potoki, rad bi vam tovariš bil; tekal, skakal bi po loki in metulje bi lovil.
Ptiček, ti utegneš peti, kar ti treba, znaš ti že; v šolo moram jaz hiteti, kjer se bistrijo glave.
J. Stritar
Prva skrb
Bila sta dva kmeta, ki sta imela več otrok. Kmet Jurij je bil bogat in ni rad pošiljal svojih otrok v šolo. Mislil je, da njegovi otroci lahko žive brez šole. Ostajali so doma, a tudi znali so prav malo.
Kmet Marko ni bil premožen, a vedel je, da je šola potrebna. Zato je prav pridno pošiljal svoje otroke v šolo. Niti beliča ni izdal po nepotrebnem, da je priskrbel otrokom šolske potrebščine.
Večkrat je dejal: »Ljubi otroci! Premoženja za menoj ne boste imeli. Skrbno se torej učite in pridni bodite! Ce boste pametni, boste tudi srečni.«
Kmet Jurij je izgubil po nesreči vse svoje' premoženje. Trpel je silno pomanjkanje. Od duševne potrtosti in žalosti je umrl. Njegovi otroci so ostali sirote. Nobenega premoženja niso imeli ne v žepu ne v glavi.
Ko je umrl Marko, so bili preskrbljeni vsi njegovi otroci. Milko je bil kolar, Janez kovač, Gregor skrben kmet; Anica je bila pridna in zvesta dekla, Neža pa spretna šivilja. Vsi so imeli dovolj kruha in večkrat so pomagali Jurijevim.
A. M. Slomšek
lo

Ali ko pa šola mine, kakor ti bom, ptiček, prost; hej čez jarke in krtine! Travnik ves bo moj in gozd.
Otrok se poslavlja od igrač
Ne jokajte, igrače, tu je vse zaman. Prišel je čas. Zdaj se od vas poslavljam. Iz Tončka kmalu Tone bom postal, z učiteljem na cesti se pozdravljam, poznam že pet svetov in šest resnic .. . Zato pozdravljen, cunjasti možic!
Medvedek moj, slabo ravnal sem s tabo.
Da bi pregledal tvojo drobovino,
sem z nožem kar razparal tvoj trebušček.
Nabit si bil z navadno žagovino.
Ravnal sem s tabo res brez prave mere.
Kesam se vsega! Zbogom, brez zamere!
Smejala si se mi, poskočna žoga, ker si pogosto mi iz rok ušla. Zdaj moraš v kot, čeprav ti je hudo. Nikoli več ne vržem te ob tla. Zakaj je zdaj izginil tvoj smehljaj? No daj, še zadnjič v kot se zatakljaj!
Najrajši tebe sem imel, pajac; zato najbrž sem vsega le pohabil: oko ti manjka, manjka ti desnica. Pozabi to, pa bom še jaz pozabil. Z očesom, ki ga še imaš, namigni, edino roko za pozdrav mi dvigni!
Hudo mi je, igrače, verjemite. Najrajši zmerom bi pri vas ostal. A ker postal prevelik sem za vas, se z vami nikdar več ne bom igral. Ne jokajte! Ve ste umrle zame. Prišel je čas, ostale boste same.
Mile Klopčič.
t
V šoli
»Ti tam šesti v drugi klopi! Koliko je šestkrat pet ?«
Majhen mož na prste stopi:
»»Šestkrat pet je trideset!««
»Vrane družijo se rade, pet na smreki jih čepi. Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi? Kaj se tebi zdi?«
»»Nobena!««
»Kaj ? To v glavo mi — ne gre!«
»»Ena pade ustreljena, druge štiri odlete!««
»Glej ga, glej, glavica bistra! Majhen deček, velik mož; s časom boš še za ministra, ako vedno priden boš !«
Josip Stritar
Moji sošolci
Med sošolci imam najrajši Drobiževega Jožka. Ata nima več, samo mamo ima še in dva brata. Reveži so pri Drobi-ževih. Večkrat dam Jožku kruha, on pa meni pomaga pri računstvu. Jej, kako mu gre! Kar nevoščljiv bi mu bil, če bi kaj pomagalo.
Drugačen je pa Janez Murkovič. Strašno trde glave je. Bere komaj za silo, računati ne zna nič, piše pa tako, da stoje črke kakor razvaljen plot. Res je sirota. Zadnjič sem mu hotel pomagati pri krščanskem nauku. Vprašan je bil deset božjih zapovedi. Šlo je: »Prva..., druga..., tretja..., četrta.« Tu se je pa ustavilo.
Pomagal sem mu za hrbtom: »Spo... spo... spo...«
Pa je butil na dan: »Četrta: spovej očeta in mater vsaj enkrat na leto...«
Ali smo se smejali! Okna so se tresla. Komaj smo se pomirili. Kajpak, da ni prav, če se revežu smejemo, pa nismo mogli drugače. Saj so se meni tudi oni dan smejali, ko sem bral:
»Naj človek pol sveta obleče, najboljši kruh doma se peče.«
Ena sama črka, pa je bilo vse narobe!
Moj brat je v prvem razredu. Tam se še tožijo med seboj. Toda zdaj jim jo je gospodična učiteljica zasolila. Rekla jim je: »Kdor bo koga zatožil, bo zaprt, in kdor bo zatožen, bo tudi zaprt.«
Pri nas pa tožiti več ne znamo. Če si pa sami med seboj račune poravnamo, pa gospod učitelj hitro zve in nam da še kak nameček.
Po »Angelčku«
Prva domača naloga
Krava
Vsaka krava je domača žival.
V naši hiši jo imamo v hlevu.
In zato jo bom lahko opisal.
Videl sem jo že ponoči in podnevu.
Naša krava je zelo koristna.
To se tudi v šoli že učimo.
Včasih uide v polje in nam dela škodo.
Takrat ni koristna in jo napodimo.
Mi imamo eno samo kravo. Če ji rečeš sivka, te pogleda. Tudi smo imeli hudo sušo. Pravijo, da bo še hujša beda.
In zato bom zgubil svojo sivko. Še pred zimo bomo jo prodali. Prav, da pišemo že zdaj nalogo, ker brez krave bi težko pisali.
Pasel sem jo po bregovih, kurili smo ogenj in kresove. Ob studencih smo gradili mlinčke in poznali v fari vse zvonove.
To pomlad bom pasel le svoj dolgčas. Zdaj ne bo več kot nekoč zvečer, ko dobili v hlevu smo telička. A popoldne smo imeli sir.
Meni bo zelo hudo po sivki. S psom prišel bo ponjo tuj mesar. In potem nam daje tudi mleko. Drugače je zelo koristna stvar.
Mile Klopčič
Storžek gre v šolo
Storžek je bil lesenjak, lutka, ki jo je bil iz kosa lesa zrezal stari Pepek. Ta je bil poslej Storžkov oče.
Toda Storžek se je naveličal biti neumna majhna lutka in je hotel postati človek, pravi, resnični človek. Vprašal je dobro Sojko, kaj naj stori, da bi postal tudi on človek kot so drugi.
»Lahko postaneš, če hočeš,« mu je odgovorila Sojka. »Res? In kaj naj napravim, da bi hotel?« »Prav lahka stvar: navaditi se moraš, da boš res priden otrok.«
»O, ali mar nisem?«
»Kaj še! Pridni otroci so ubogljivi, ti pa...« »Jaz nikoli ne ubogam.«
2
17
»Pridni otroci se z ljubeznijo učijo in delajo, a ti...«

»Jaz pa se klatim okoli in postopam vse leto.«
«
»Pridni otroci govorijo vedno resnico ...«
»In jaz zmerom lažem.«

»Pridni otroci hodijo radi v šolo ...«

«
»Mene pa boli trebuh ... Pa od danes naprej bom drugačen.«

»Obljubiš?«
»
«
»Obljubim. Postati hočem priden otrok in biti v veselje in tolažbo očku.
7>
»Jutri,« je zdaj dodala Sojka, »boš začel hoditi v šolo.« Storžek tega ni bil vesel.
»Potem si izbereš poklic ali rokodelstvo, ki te najbolj
Storžek je postal resen.
»Kaj pa mrmraš sam s sabo?« ga je vprašala Sojka ostro.
»Sem rekel...« je zagrgral dondek polglasno, »da se mi zdi prepozno, da bi hodil v šolo...«
»Nič, nič! Pomni, da ni nikdar prepozno učiti se in izpopolnjevati svoje znanje!«
»A jaz ne maram ne poklica ne rokodelstva. ..«
»Zakaj ne?«
»Zato ker me delo utrudi.«
»Otrok moj,« je rekla Sojka, »vsi, ki tako govorijo, končajo skoraj vedno ali v zaporu ali v bolnišnici. Človek, bogat ali ubog, je dolžan na svetu delati in se truditi. Gorje mu, če se prepusti lenobi! Lenoba je ena najgrših bolezni in treba jo je zdraviti in pregnati že otroku, ker pozneje se ne da več ozdraviti.«
Te besede so pretresle Storžka v dno duše, živahno je dvignil glavo in rekel Sojki:
»Učil se bom, delal bom, vse bom napravil, kar mi ukažeš, ker — z eno besedo — lutkarsko življenje mi je zoprno in
veseli...«
postati hočem otrok, pa naj stane, kar hoče. Saj si mi obljubila, kaj ne?«
»Obljubila sem ti, odvisno je pa od tebe!« In drugi dan je šel Storžek v šolo.
C. Lorenzini - Lovrenčič
lutka = lesena punčka ali dondek
lutkarsko življenje = pravljično življenje v igri lesenih punčk
Ljubi svojega bližnjega
V šoli naroči učitelj, naj prineso dečki vsak po nekaj novcev za to in to učilo. Barakarjev Francek denarja ne prinese, ker mu ga doma niso mogli dati. Beda je pri njih. Francek jokaje pove, da ga prinese, ko bo brezposelni oče spet kaj zaslužil.
Učitelj pogleda po šoli. Vse tiho. Dečki gledajo v klopi. Njegove oči še iščejo in vprašujejo. Nič odziva. Nato seveda potolaži dečka in mu da učilo zastonj. Med odmorom si gre večina kupovat malico: žemlio, kostanj, sladico, potico. Torej vsi ti so tiščali denar v žepu in ni ga bilo, ki bi bil rekel: »Francek, lej, za kostanj imam, pa ga ne bom jedel, da dam denar tebi. In še tale Jože ti ga tudi da, jeli?« — Ali ne veste, da je nekje takole: V zavodu sedijo fantje pri mizi. Pride močnata jed, štrukelj, potica. Vsak prvi jo vzame, prereže in da polovico drugemu, drugi pa cel kos dene v košek — in tako gre dalje, dokler ni polovico njih deleža v košku. Popoldne pa gredo s koškom, v katerem so ti v ljubezni pritrgani kosi, v barake in delijo, delijo bednim in lačnim otročičem v barakah.
Po Fr. S. Finžgar ju
Resnica
Eno je potrebno le: Skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata, bodi ti sodnik srce!
Fr. Levstik
2*
19
ZoMft
Domovina, mili kraj
Domovina, mili kraj, kjer visoke so gore, kjer zelene so planine, mile trate in doline, cerkve bele kjer stoje: domovina, mili kraji
Domovina, mili kraj, kjer se rože scvetajo, bistre vode kjer tečejo, drobne ptičice pojejo, kjer preljubi moji so: domovina, mili kraji
And. Praprotnik
Domačija
Mlad mož dospe do vrha griča ter se ustavi. Pod njim leži dolina, bel plašč je pogrnjen čez njo. Sredi doline stoji na samem hišica, njegov rojstni dom. Dobro mu je znan nizki zid, znano mu je okence, ob katerem je poletne večere, gledaje v zvezdnato nebo, molil večerno molitev; znana mu je stara jablana in kamnltna miza v njeni senci, kjer je nekdaj pozimi zidal snežene cerkve; znan mu je klanček za skednjem, kjer se je s tovariši vozil na saneh, hlev, kjer so bile krave in voli, nekdanji njegovi tovariši na paši. O, tačas mu je bila ta mala domačija svet in na tem vesoljnem svetu vse lepo!
3. Jurčič
Le sekaj, sekaj smrečico
Le sekaj, sekaj smrečico,
tralalala, tralalala, da bom si stesal barčico, tralala, lalala.
Je smrečica posekana,
tralalala, lalalala, za barčico pripravljena, tralala, lalala.
Je barčica napravljena,
tralalala, ialalala, na morje je postavljena, tralala, lalala.
Narodna
H a iSioAnikov dan
Slomšek
Danes smo imeli v šoli Slomškovo slavje. Gospod učitelj so nam veliko povedali o Slomšku. Potem smo peli, pripovedovali in tudi uprizorili več njegovih pesmic in povesti. Nič ni bilo dolgočasno, kar rad bi bil vse dopoldne ostal v šoli. To je bilo vse drugače kot sicer, ko se samo učimo. Zdi se mi, da je bilo prav tako pri Slomšku v nedeljski šoli. Toda vi še ne veste, kaj je nedeljska šola. Počakajte, povedal vam bom vse, kar sem si iz šole zapomnil o Slomšku. Nekaj pa mi je doma tudi še stara mati povedala.
Kdo je bil Slomšek?
Slomšek je bil doma na Slomu pri Ponikvah. Zato se tudi piše Slomšek. Doma pri očetu je bil pastir, ob nedeljah pa je hodil v šolo h kaplanu Prašnikarju. Tam se je naučil brati in pisati. Potem pa je samo v knjigah tičal. Se na polje je jemal s seboj knjige. Na paši pa je tovarišem pastirčkom pridigal. Dali so ga v šole. Postal je duhovnik in nazadnje škof. Ker po naših krajih takrat še ni bilo dosti šol, je povsod ustanavljal nedeljske šole. Za te šole je spisal knjigo »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«. Zato pravijo, da je Slomšek oče slovenske šole.
Kaj mi je babica povedala?
Takrat, ko je bila moja babica še majhna, v naši vasi ni bilo prave šole. Le vaški krojač, ki je bil dvanajst let pri vojakih in je veliko sveta obhodil, je poučeval vaške otroke v branju, pisanju in računstvu. Sam ni kaj prida znal, pa tudi otrok ni veliko naučil. Imel je dolgo palico, ki je segala od mize pa prav v zadnjo klop. Kdor ni pazil, ga je učitelj s palico lopnil. Plačevati pa so ga morali otroci sami. Moja babica mu je nesla vsak mesec po en goldinar, 12 jajc, 1 kg krompirja, moke, zabele in še drugih stvari. Naučila pa se ni veliko. Danes komaj bere prav velike črke, pisati pa ne zna. Le podpiše se prav nerodno, več pa ne. V tako šolo jaz ne bi rad hodil.
Slomšek pripoveduje;
Modra miška
Miška prileze iz luknjice in ugleda nastavljeno past. »Oho,« je dejala, »vidiš jo past! Zviti ljudje nastavijo dve deščici, na zgornjo nalože kamenja, v sredi med deščici nataknejo košček slanine, da bi miška okusila slanino, sprožila past in se ujela. Pa miši smo modrejše od ljudi. Dobro poznamo take zvijače. Ne boste me ujeli ne!«
»Pa povohati,« je dejala miška, »povohati pa dobro slanino vendar smem; nosek še ne more sprožiti pasti. Slanino pa kaj rada voham.«
Miška smukne v past in prav na lahko povoha slanino. Past je prav rahlo nastavljena, in ko se miška slanine dotakne, lop! — past zagrmi in miška — mrtva leži.
A. M. Slomšek
Glas v gozdu
Mali Jurče še ni poznal odmeva, ki človeka oponaša. Nekoč zakliče na travniku: »Hop, hop!« Kmalu se mu v bližnjem gozdu tudi oglasi: »Hop, hop!«
»Kdo si pa?« — Tudi v gozdu reče: »Kdo si pa?« Zadri se je: »Ti si bedak!« — »Bedak, bedak!« se mu povrne
iz gozda. Nato se je Jurče razsrdil in klical čimdalje grše besede v gozd. Vse so se mu oglasile v odgovor. Menil je, da je kak pobalin v gozdu. Teče v gozd, preišče vse kote, da bi ga poplačal; pa ni ga mogel najti.
Potem dirja Jurče domov in potoži materi, kako ga je zmerjal hudoben fant, skrit v gozdu. Mati so pa dejali: »Zdaj si jo pač izkupil, zdaj; sam sebe si zatožil! Veš, da nisi nič drugega slišal nego sam svoje besede. Ali veš, kako si večkrat gledal svojo podobo v vodi? Ravno tako si svoj lastni glas slišal v gozdu. Ko bi bil zaklical lepo besedo v gozd, bi se bila tudi lepa vrnila iz gozda.«
A. M. Slomšek
Preljubo veselje
Preljubo veselje, oj kje si doma? Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca. Po hribih, dolinah za tabo hitim. Te videti hočem, objeti želim.
Te iščem za mizo, kjer dobro jedo, na plesu, pri godcih, kjer sladko pojo, al' prav'ga veselja na rajanju ni, pijance, plesalce veselje beži.
Te iščem po polju, kjer rože cveto, po logu zelenem, kjer ptičke pojo; pa ptičke vesele in rožice vse imajo veselje za mlado srce.
Poslednjič veselje šele zasledim, na vaško ledino pridirjam za njim; glej, tamkaj z otroki prijazno igra, jim kratek čas dela, pri njih je doma.
Oj blažena leta nedolžnih otrok! Vi imate veselje brez težkih nadlog. Oh, kako vas srčno nazaj si želim, al' ve ste minula, zastonj se solzim.
A. M. Slomšek
Slomšek uči
Materin jezik je velika dota, ki smo jo od svojih staršev prejeli.
*
Dober sosed je velik zaklad, ki se za gotove denarje ne kupi.
*
Prebrisana glava in pridne roke boljše blago so ko zlate gore.
*
Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo ozna-nju je.
Vsakemu stanu je Bog dal svojo dobroto, svojo lepoto, svojo žalost in svoje veselje. Vsak za svoje zahvali Boga in bodi zadovoljen!
*
Kdor s svojimi starši lepo ravna, časno in večno
*
srečo ima.
Dež za soncem mora hiti, za veseljem žalost priti.
\ *
Sveta vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličavne narodne omike.
tounejna - do&ha £e*ut
Je pa davi slan'ca p al a na zelene travnike, je vso trav'co pomorila in Kse žlahtne rožice.
Narodna
(Jesenska
Hajprej cvetje, potlej sad, ISog je dober, liog je zlat. Sj, spomladi smo sejali, zdaj smo žito t> l^ašče dali, l^ašče bodo se spraznile, spet se bodo napolnile, saj nam pošlje ISog pomlad, I^og je dober, JBog je zlat.
Danilo GorinšeH
Trgatev
Jesensko sonce obseva vinske gorice. Po vinogradih je vse živo. Žene in otroci trgajo grozdje ter ga mečejo v lepo umite keble. Seveda izgine marsikatera jagoda tudi skozi usta, zlasti otrokom. Kdo bi jim zameril! Saj je danes trgatev, ki so jo tako težko pričakovali.
Polne keble izpraznjujejo trgači v brente, ki jih nosijo moški v stiskalnice. Vsak brentač ima količek, v katerega zarezuje z nožem zareze, da ve, koliko brent je zanesel. Veselo ukajo v vinogradih, vmes pa streljajo s samokresi, da odmeva od hriba do hriba in da sladkosnede ptice prestrašene letajo iz vinograda v vinograd.
Žene in dekleta pojo, se šalijo in smejejo. To vam je veselja ves božji dan. Pa kaj šele zvečer, ko stiskajo!
Stiskalnica poka, da grozdje se joka in sladke solzice curljajo v kadi.
Mati speče kostanj. Ej, pečeni kostanj, pa sladki mošt! Pa bel kruh mora biti za trgatev in gibanica, a v boljših časih tudi svinjska pečenka!
Kdor še ni bil pri Slovencih v trgatvi, ne more razumeti vinogradnikovega veselja.	L. černej
Želod in buča
Kmečki človek je ležal v senci pod hrastom; premišljeval je o bučevini, ki je zraven njega rastla ob plotu.
Začel je z glavo zmajevati, rekoč: »Ne, ne, to mi ne gre v glavo, da mala bučevina rodi toliko in tako lepega sadu, veliki in krepki hrast pa nosi tako drobnega in malovrednega. Ko bi bil jaz ustvaril svet, bi moral hrast imeti same velike, kakor sonce rumene, težke buče. To bi bilo veselje gledati!«
Komaj to izreče, pade želod s hrasta in udari kmeta ravno na nos tako zelo, da se mu kri ulije. »O, joj meni!« zavpije mož, ves plašen, »zdaj sem jo za svojo modrost dobro dobil po nosu. Ko bi bil ta želod buča, bi imel zdaj ves nos razbit.«
A. M. Slomšek
Trije popotniki
/1
Na požeti njivi so
ostali samotni in zapuščeni Slamica, Bobek in Kamenček. Slamica je bila vedno vesela. Kar plesala je ob jesenski sapi. Bobek je pa dolgočasno kukal iz odprtega stroka. Ves žalosten je bil, ko ni imel nobenega tovariša več na njivi. Poleg njega je ležal Kamenček v prsti in potrpežljivo čakal zime.
Lepega popoldne pripleše Slamica k Bobku in ga nagovori: »Veš kaj, dragi moj, dolg čas je na prazni njivi. Pojdiva potovat !«
»Pa pojdiva!« pravi Bobek in se izvali iz stroka.
Tedaj se pa oglasi še Kamenček: »Jaz ne bom sam. Se mene vzemita s seboj!«
»Če ne boš prepočasen in prelen, pa pojdi!« mu dovoli Slamica.
In so šli. Veselo je frčala Slamica, Bobek je koracljal za njo, Kamenček se je ves truden valil za Bobkom.
Pod večer pridejo do potoka. Nobene brvi ni bilo čezenj. Stali so na bregu in premišljali.
Kar poskoči Slamica in vzklikne: »2e vem, takole bomo napravili. Jaz ležem čez vodo, vidva pa pojdeta po meni čez potok. Ko bosta na drugem bregu, me potegnita na suho!«
»Izvrstno!« zaploska Bobek, Kamenček pa nič ne reče.
Slamica leže čez vodo. Bobek stopi nanjo in previdno koraka po nemirni brvi. Na sredi mu skoraj izpodrsne, pa se naglo ujame in pride srečno na drugi breg.
Za njim je poizkusil Kamenček. Zelo se je bal. Toda Bobek mu Je dajal poguma in ga vabil na ozko brvco. Kamenček gre, se guga, opoteka in omahuje. Bobek se mu začne smejati. Kamenček leze in leze in krili z rokami. Bobek se mu pa smeje in se tolče po kolenih.
Tedaj Kamenček omahne In se prekucne v vodo. Poredni Bobek mu ne gre pomagat, ampak se smeje in smeje. Celo na Slamico pozabi In je ne potegne na suho. Kamenček je utonil, Slamico je odnesel potok.
Kar nenadoma zaboli Bobka čez trebušček. Neha se smejati, se potiplje in spozna, da je od smeha počil.
»Ojoj, ojoj, počil sem!« milo toži Bobek in se zvija na bregu. Zakaj hudo ga je bolelo. Na srečo pride čevljar Smola mimo in zašije Bobku trebušček s črno krpo.
In zato ima še danes vsak bob črno zaplato.
Fr. S. Finžgar

3Itrzel veter tebe žene, ljuba ptičica oči nas, l?i zna3 lipice zelene pela si mi kratek čas.
Ti?sal?o jutro, ptičl?a moja, rano si prepevala, vsal^o noč je pesem troja slačijo me zazibala.
2?3aj pa iz zvonika line začlnjo pesem žvrgoliš, ker čez hribe in Soline v tople Igraje si želiš.
2?3aj boš zapustila mene, oj, kal* srce me boli; mrzel veter tebe žene, poj3i, kam te veseli.
"©al. Orožen
Taščica
Okoli Vseh svetih, ko je prvikrat popihaval mrzli jesenski veter, sem te našel nekega jutra v veži. Ko si me spazila, si smuknila pod staro omaro, jaz sem pa hitro zaprl vežna vrata, duri izbe pa na stežaj odprl. Kmalu si prhnila izpod omare, cincala si v hišo ter si z veselim glasom pozdravila mojo babico, ki je sedela pri peči za kolovratom.
Od tega dne se je med nama skovalo prijateljstvo. Verno sem te povsod spremljal z očmi, ko si po kotih lovila zadnje osamele muhe; vsak dan sem ti premenjal vodo in ti stregel, kakor koli sem mogel. Še sedaj te vidim živo pred seboj, ko si na uri čepeč drobila tiho pesmico; zdi se mi, kakor bi se vse to godilo lani, dasiravno so od tistega časa pretekla leta in leta in se je ljuba babica že zdavnaj preselila v večnost.
Zunaj je melo s snegom, mi trije pa smo v tihi izbi sedeli pri topli peči. Babica je odmaknila kolovrat od sebe, jaz sem sedel na nizkem stolčku in zvesto poslušal vesele in žalostne povesti iz babičinih ust. Ako mi je kaka beseda ušla, tega si kriva ti, ljuba taščica, ki si zraven naju na kolovratu sedela in z rjavim očescem zvedavo pogledovala zdaj babico, zdaj mene. Zjutraj si na mojem vzglavju žvrgolela in me iz spanja budila.
Tako smo preživeli dolgo zimo in ko je prišla vigred, sem ti s težkim srcem odprl okno, ti pa si zletela v vrt na bezgov grm.
Po Fr. Erjavcu
Uganka
Čutare nanizane, polne so pijače. Črički že prepevajo, vabijo zobače.
Verne duše
Bela sveča, zlat plamenček iznad črne ruše. Tak so bele, tak so zlate zdaj pokojne duše.
Bela sveča, zlat plamenček, večna luč jim sveti! Kdor nebesa v srcu nosi, težko ni mu umreti.
Bela sveča, zlat plamenček, blagor, komur sije! On pri Bogu iz rajskih kupic večno srečo pije.
D. Gorinšek
Ura
Kadar se rodimo, dokler ne sprhnimo, meriš ti nam čas:
leto gre za letom, vene cvet za cvetom, vene nam obraz,
Fr. Levstik

Zima
Prikašljala je starka zima, naguban, suh ima obraz; ko z brado kljukasto pokima, sneg z neba prileti in mraz.
Po vrtu se sinica klati, premalo hrane da ji gozd; zdaj imaš, zajec ti uhati, svoj štiridesetdanski post.
Mož starček se pri peči greje in kima truden, da zaspi; da bo dovolj za platno preje, kolovrat urno suče hči.
Po gladkem ledu se otroci dreve, ne vedo, kaj je mraz; nagajajo si s kepo v roci — kako vesel je zimski čas!
J. Stritar

Prošnja
Oj sveti Miklavž, ko po svetu napotil se bodeš — le pazi, da se ne boš zmotil! Da ustavil se tudi pri naši boš hiši — to prošnjo gorečo, svetnik, nam usliši! Ne sodi prehudo ti naših nam grehov, prinesi igrač nam, potičk in orehov!
Radivoj Rchar
Miklavžev nožie
»Na čast svetemu Miklavžu za nove hlače... Oče naš...«
»Na čast svetemu Miklavžu za tri velike strdene štruklje... Oče naš...«
»Na čast svetemu Miklavžu za nožič... Oče naš...«
Tako sva molila z bratom na peči ves teden pred Miklavževim večerom. In na večer so prišli parkeljni in Miklavž z njimi. Spet molitve in prošnje za darove. Miklavž je bil usmiljen in je vse obljubil. Ko je pa odšel, so možje, ki so prišli na večer k nam v vas, obsedeli in se niso hoteli ganiti iz hiše. Bližalo se je polnoči, možje pa nikamor. Polaščal se me je obup; ako pride Miklavž mimo hiše in zagleda, da še bedimo, ga ne bo. Zajokal sem in v joku jezno velel: »Tak, pojdite no!« Možje pa so me potolažili, češ, ne boj se! Miklavž je kakor veter. Ne bo zamudil, kar je obljubil.
In zjutraj! Hlače, štruklji, orehi, jabolka, suhe hruške — zvrhan pehar vsega. Toda nožiča — nikjer. Kaj hruške, kaj orehi! Nožič, nožič! Na trmasti jok mi je šlo. Oče me opazi.
3
83
»Ali si že dovolj vse pretaknil?«
»Vse, pa nožiča ni, ko sem toliko molil zanj in mi ga je sam Miklavž obljubil.«
»Le išči! Kar Miklavž obljubi, izpolni.« Iščem, skladam na mizo, skladam nazaj v pehar, nožiča ni. Tedaj se me usmili mati:
»Ali hlače nimajo žepov?«
Kar zabliskalo se mi je. Segel sem v žep in potegnil iz njega lep, svetel nožič. Moj prvi nožič! Vedno sem moral prosjačiti za nož. Sedaj sem ga imel. Svojega!
Pri nas je sveti večer doma, četudi ni zunaj še nič snega, četudi ni zunaj še nič ledu.
Veliko naberemo si mahu In smrekovih vej, da božično diše. Po hribčku zelenem pa kot iz srca do jaslic pelje svetla steza:
po njej ljubezen do Jezusa gre.
Vital Vodušek
Fr. S. Finžgar
Sveti večer
Božični prazniki
1. Jaslice
O božiču imajo otroci največje veselje, ko pomagajo očku postaviti jaslice. Mahu naberejo ali nakupijo in pa-stirce in ovčice izstrižejo, očka pa naredi na deski iz mahu hrib, pod hribom pa iz lubja betlehemski hlev. Mama je vesela, da so vsi tako zaverovani v jaslice, ker je vsaj pri njenem delu ne motijo. Ali ko so jaslice postavljene, jih pride tudi ona gledat ter jih občuduje, ker so tako neizrečeno lepe. V hlevčku so Marija, Jezušček, sveti Jožef pa osliček in voliček. Smreke in palme se sklanjajo nad razdrapano, zameteno streho; po stezicah hite pastirčki k Jezuščku; ovčice se pasejo po zeleni planinici, vrh planine pa stoji slavno betlehemsko mesto, obdano z mogočnim zidom, ki se iznad njega dvigajo okrogle turške strehe in vitki stolpiči. Nad hlevom pa sije zvezda repatica in angelci oznanjujejo z višave mir ljudem na zemlji. Vse je natanko tako kakor tisto noč, ko se je Jezušček rodil.
Zdaj je treba jaslice še dejati tja, kjer imajo vsako leto svoj prostor, pripraviti lučke ter pospraviti smeti od dela, zakaj na praznik mora biti vse čisto in lepo pri hiši. Ker je mama že spekla potice in storila vse drugo, kar je za praznik treba, je za sveti večer že vse pripravljeno. V mraku pustimo delo, da ne onečastimo tega večera.
2. Na sveti večer
Božič je tih in svet praznik. Gospodar vzame ponev z žerjavico, strese nanjo kadila ter pokadi po hiši. Po vseh prostorih kadi in moli in za njim gre družina. Lepo je ta večer, in ker je Jezuščku na čast zapovedan post, jemo pred polnočnico samo potice, kuhane češplje, krhlje in orehe. Krvavice in druge koline jemo šele po polnočnici ali na sveti dan. Sveti dan je tako velik praznik, da ta dan še v vas nikamor ne gremo.
3. Tepežni dan
Tretji dan po božiču je god nedolžnih otročičev; te je velel hudobni kralj Herodež pomoriti, ko je slišal, da bo
3*
35
v betlehemskem hlevcu rojeno Dete postalo kralj. Zbal se je za svojo krono in prestol. Toda svetemu Jožefu je angel rekel, naj zbeži z Marijo in Jezuščkom v Egipt. Tako je Jezušček ušel strašni moriji. Na ta dan hodijo po nekaterih krajih otroci tepežkat in imajo pravico, lotiti se odraslih. Še celo očka in mamo smejo ta dan s šibo udariti, kar sicer Bog varuj!
Kogar se na tepežni dan otroci s šibo lotijo, se jim mora s kosom potice ali z novcem odkupiti. Tako veli stara pravica. To je lepa pravica in le škoda, da je reveži nimajo vsaj vsak teden. Precej bi jim pomagala.
Janez Rožencvet
Častitljivi koledniki
Staro šego £ranimo, novo leto znanimo; mladi Božič in Marija bodi naša tovaršifa; dani so obeti nam, zlata zvezda sveti nam, njene se držimo poti, da nas zloba ne zaloti starega prismodeža Icruteža Herodeža.
Oton Župančič
Sveti Trije kralji
Trije kralji, sveti kralji: Gašper s konjem v zlati halji, Miha s slonom v halji beli, Boltežar pa na kameli v Betlehem so jezdili in pred hlev prijezdili.
Prvi se je ves zamaknil, drugi k jaslim se primaknil, tretji pa je zadaj čakal, da bi Jezus ne zaplakal, ko bi videl tretjega, Boltežarja črnega.
Sveti Jožei mu veleva: »Kralj, le stopi v sredo hleva; saj ne bo se zasolzilo, Dete naše, Dete milo: Ne boji se črnih lic, črnih se boji dušic!«
Silvin Sardcnko
Zima nas moti
Komaj smo prestopili v novem letu šolski prag, so nam že povedali, da bomo konec tega mesca dobili izpričevala o našem znanju in neznanju. Ta mesec je zadnji čas, če hočemo svoje rede še izboljšati, nikakor si jih pa ne smemo poslabšati.
Saj bi se učil, pa —
Oh, koliko težav me moti!
Sneg! Sneženi mož, sneženi val, potem kepanje in sankanje. Pa še led, da na njem šivam čevlje, četudi se hudujejo doma. In zdaj še to! Malo je deževalo, pa je pritisnil mraz, sneg je pomrznil in je trd ko kamen. In zdaj ne poznamo nobenih potov v šolo. Kar čez drn in strn gremo. Pa se mi je nekaj zgodilo. Padel sem na trdem snegu, prav na robu Lesnega
brda, pa sem se valil v dolino in sem prišel ven prav ganljivo
opraskan po rokah in po obrazu. Zdaj sem že en teden doma —
Oh, kako me je vse bolelo, skelelo in srbelo prve dni!
In še ves teden sem bil povezan. Nak, to ni bilo prijetno!
Vidite —- takole popravljam rede...	. , ,„
r '	Po »Angelčku«
Zimski večeri
Jerica in Tonček sta bila siroti brez očeta in matere. Oče je že pred leti umrl, letošnja zima pa je še mater vzela. Ubogih otrok se je usmilil stric Tone in ju vzel k sebi. Stric Tone je bil mizar in je imel sestro, ki se je kot mati zavzela za uboga otroka. Zato sta se otroka hitro privajala novim razmeram. Najljubši prostor jima je bila delavnica, kjer je delal mizar Tone. Tam je bilo vse tako lepo navlečeno in toliko deščic in odrezkov, ki so se dali tako raznovrstno porabiti.
Največje veselje pa je bilo za nju, kadar sta smela iti k sosedu Bricu ali kadar so prišli Bričevi otroci k njima v vas. Takrat je odmevala vsa hiša od veselega kričanja. Kako ponosna je bila Jerica, da je že marsikatero tudi težko igro razumela, kako se na primer skrije fižol pod en prst sklenjene pesti in zdaj naj kdo ugane, pod katerim tiči! Še Bric ni zmeraj uganil; in kako zmagovito se je nasmejala stricu Tonetu, ko se je zmotil. Ponudila mu je svojo majhno pest in dejala, kakor je zahtevala igra: »Prepelica v prosi.«
»Ven jo iztrosi!«
»Pod podom ?«
»Pod prstom!«
»Pod katerim?«
Tone je pokazal in ni uganil. Stvar ni tako lahka. A tudi med otroki se dobe takšni, ki kaze igro. Tak sitnež je bil Janezek, najstarejši Bričev sin, ki je kmalu potegnil Gašperčka za seboj. Tema dvema se je zdela že marsikatera igra pre-otročja in Janezek se je ustil, da nihče ne ugane, pod katerim prstom ima prepelico. In res so ugibali vsi zaman. Janezek namreč ni dal fižola pod noben prst. Ampak to je sleparija. Anka in Rozalka sta tudi sitneža pošteno v strah vzeli. Igrati se moramo zares.	„ ^ , ,

Pesem o sinički
Sinička se je usedla gor na drobno vejico in je zapela vsa vesela: cicicicido.
Oj, kaj že poješ ptička moja pesem to lepo, ko pa še zunaj zima kima: cicicicido.
Sredi 7Ame je predpust, ko ljudje plešejo in ko se nekateri ženijo. O svečnici nesemo v cerkev sveče blagoslovit. Takrat je navadno najhujši mraz. Včasih od mraza drevje poka, kar je velika škoda, ker je potem les za nič. Na pustni torek nore maškare in tudi otroci se našemijo ter se hodijo po hišah kazat. Veseli so, če jih pri sosedu ne prepoznajo.
Na pepelnično sredo je pa konec predpustnega veselja. Začne se štiridesetdnevni post, v katerem je treba opravili velikonočno spoved. A tudi na delo je treba spet mislili, zakaj kmalu bo sveti Matija. O njem pravijo: »Sveti Matija led razbija; če ga ni, ga pa naredi.« In to je res. Kadar je prej mehko vreme, o svetem Matiji vselej na novo pomrzne. Hud mraz pa tedaj odjenja; to nam je še bolj pogodu.
Naj je namreč zima lepa kakor hoče, slednjič se je le naveličamo. Ledenice so polne, mraza in snega smo se na-užili, drsanja, sankanja in smučanja nam je pa tudi dovolj. Spet si zaželimo živega zelenja in cvetja. Zato se nam zdi, kakor da je že pomlad dihnila, kadar po svetem Matiji kak
Narodna
Zima
dan za veje toplejši veter.
Janez Rožencvet
$&£uica pripoveduje.
Zakleta kraljična
Tam sred lesa zapuščen kraj, tam stal je grad zaklet nekdaj.
Tam spala je že tisoč let kraljična kakor rajski cvet.
A nihče v ložo ni prišel, da bi prelepo spet otel.
Pa v gozdu zgubil kralj se mlad in prišel je pred beli grad.
In v grad se kralj Izgubil je, kraljično tam poljubil je.
In glej — zbudila se takoj,
za ženko kralj jo vzel s seboj.	^ „
D. Kette
Babica pripoveduje
Tinka: Mamica, povejte nam kakšno povest. Babica: Ti reč ti taka. jo pa povem. Pa je ne bi, ko bi ne bila prav za vas.
Minka: Prav za nas ?
Babica: Povest o skopem hribu. Ali veste otroci, kje je skopi hrib ? Tinka: Vemo! Nad Lukovim breznom je. Babica: Tam je, tam. Ali ste že bile gori ? Minka: Večkrat že, ko smo šle jagode nabirat. Babica: Tega pa ne veste, zakaj mu je tako ime. Zinka: lega pa ne vemo, babica. Povejte nam vi. Babica: Ali se ne boste bale? Minka: Ne, nič se ne bomo! Babica: Če se ne boste bale. je ne povem. Tinka: Se pa bomo, kakor hočete, mamica. Minka: Če rečete, naj se bojimo, se bomo bale, če pa rečete,
naj se ne, se pa ne bomo. Babica: Hočem, da se bojite in ne bojite. Minka: Vse obenem ? Babica: Vse obenem.
Tinka: Dobro, mamica. Z enim očesom se bom bala, z drugim pa ne. Babica: To ni za oči, to je za srce.
Minka: Povejte nam povest, jaz se bom bala in se ne
bom bala. Zinka: Ali je to mogoče, mamica?
Babica: Mogoče, pa še prav lahko mogoče. Samo treba je poprej slišati povest o skopem hribu. Tinka (in drugi dve se sklonita k babici): Pričnite, pričnite! Babica: Takoj pričnem. Ti reč ti taka. Prinesite mi palico, da se naslonim nanjo. (Tinka jo ji ponudi.) Tako naslonjena laže govorim. Zinka: Tiho, poslušajmo. Jaz se že kar bojim. Babica: Torej pričnem. Otroci, vi še ne veste. Skopi hrib
je ropar. Minka: Joj ! Ropar ! Tinka: Potem pa ne pojdemo več gori. Zinka: Nikoli več! Babica: Ali se že bojite ? Tinka: Ne še. Babica: Ne še? Torej moram nadaljevati. Zinka: Le, mamica, le!
Babica: Skopi hrib je ropar. Pa sedaj ne more več ropati.
Tinka: Zakaj ne?
Babica: Sedaj je ropar mrtev. Včasih pa je bil živ. Vrh hriba je stal grad. Na gradu pa je prebival graščak. Krog in krog hrib in svet, vse je bilo njegovo. Pa še ni bil zadovoljen. Prišli so ga kočarji izpod hriba prosit: »Smemo v hrib pobirat vsaj suš je, ki pada z drevja ?« — »Ne !« je zakričal nad njimi. »Sušje strohni in mi pognoji hrib.« Nekoč je prišla v hrib huda zima. Hujše ne pomnijo ljudje ne prej ne pozneje. Graščak je kuril in kuril vse peči, da bi se ogrel, pa se ni mogel. Pri peči, zakurjeni peči, je sedel, pa se je tresel od mraza kakor trst na vodi, zakaj zima je pregnala vso toploto iz njegovih sob in peči. Graščak pa je kuril — in vzdihoval: »Oh, ta ogenj, kakor v peklu gori in nič ne segreje.« Čez tri mesece je zima minila in prišla je pomlad. Pa na gori ni našla ne graščaka ne gradu. Vse se je spremenilo v led in kamen. Pomlad je stajala led in pritekli so studenci. In še vedno teče studenec po hribu. Ali ni to grozna povest ?
Zinka: Grozna povest. Vsa se tresem.
Tinka: V hrib ne pojdemo več.
Babica: Ali se res bojite hriba ?
Zinka: Res, mamica.
Minka: Rekli ste, naj se bojimo.
Babica: Dejala sem: Bojte se in se ne bojte. Pač, otroci, bojte se skoposti, a hriba se ne bojte. Hrib je nedolžen, a skopost je krivična.	g. Sardenko
Bajka o siroti in škrateljčkih
Živela je deklica, borno živela, brez ateja, mamice; ničesar ubožica ni imela — ne bilke, ne slamice.
In o zlatem je jutru sirotica vstala, napotila v daljni se svet, da ateja, mamico bi poiskala, napotila v daljni se svet.
A znala ni steze, a znala ni pota in v gozd je zašla teman in glasno je jokala mlada sirota, ko zbežal je beli dan.
In ko je ležala tam v vzdihljajih glasnih, prišli so k njej škrateljčki in dali zlata so in biserov jasnih ji dobri prijateljčki.
In peli so z njo in pri njej so ostali vso dolgo, čarobno noč in k dobrim ljudem so ji pot pokazali, ko zjutraj odšli so proč.
Cvetko Golar
Uboga Terezinka
Uboga Terezinka je stanovala s svojo materjo v leseni koči tam daleč na kraju vasi. Bila je dobra, postrežljiva in ponižna deklica. Vroče je ljubila svojo mater in se trudila od ranega jutra do pozne noči, da bi ji mogla s čim boljšim postreči.
Blizu koče je stala kapelica Matere božje. Terezinka jo je vedno krasila s poljskim cvetjem, kadar koli se je vračala s polja domov. Ko gre nekega dne zopet z jerbasom trave na glavi mimo bele kapelice, ji pride nasproti stara in slaba ženica in jo prosi vbogajme. Deklica hitro poseže v žep in ji da kos kruha, ki ji je od kosila ostal. Potem pa pravi: »Kam pa greste tako pozno, stara žena P« — »Ah, kaj vem,« vzdihne ženica. »Ves svet je moj.« — »Pa pojdite z menoj,« pravi Terezinka, »boste čez noč pri nas.« Stara žena se veselo nasmehne in gre za deklico. Ko prideta v kočo, strese Terezinka travo v kot, starka pa jo prosi: »Pusti, deklica, da izberem iz nje nekoliko marjetic.« — »Zakaj ne!« se zasmeje deklica, »kolikor hočete!« Tedaj nabere žena šopek belih marjetic in jih da Terezinki, rekoč: »Na, Terezinka, vzemi jih in vtakni jih v vodo, da ne zvenejo. Dam ti jih za plačilo, ker si tako dobra in postrežljiva. Pa ne smeš misliti, da je to majhen dar.« Deklica se smehlja stari ženici, vendar je ne mara raz-
žaliti, zato vzame marjetice in jih vtakne v kozarec z vodo. Potem pa napravi ženici mehko ležišče in gre tudi sama spat.
Ko se drugo jutro prebudi, zapazi, da starke ni več o hiši. Že pred svitom je vstala in odšla. Toda drugo čudo je čakalo našo Terezinko. Ko pride h kozarcu z belimi marjeticami, kaj zagleda ? ... Krog in krog kozarca je polno ce-kinčkov, a na stebelcih so se prikazovali že novi cvetovi, ki so vidno rastli in se razcvitali. To je bila deklica vesela! Sedaj je lahko nakupila zase in za bolno mamico vsega, kar sta potrebovali. Nič več se ji ni bilo treba ubijati za vsakdanji kruh, zakaj marjetice so vsako jutro pognale nove cvetove. Tako je bila Terezinka obilo poplačana za svojo dobroto.
D. Kette
O Indiji Koromandiji
In vsaka stezica povede te v Rim, pa če še tako je izgubljena, tja v Indijo, tja v Koromandijo pa roka ne kaže nobena.
Tam v Indiji, tam v Koromandiji bonbončki visijo raz veje in izpod grmiča se vsakega medena potičica smeje.
Morda pa orehovo rajši imaš? Rozinovo? — Hočeš peruti? In vile zvečer te uspavajo, in ptičice zjutraj pojo ti.
Tja v Indijo, tja v Koromandijo pa dedek naš lani odšel je: »Otroci, le pridno ubogajte! Ko vrnem se — to bo veselje!«
I
In čakali smo ga in čakali, a zdaj ga več nihče ne čaka; gotovo tam cvička dolenjskega je, gotovo je mnogo tobaka!	oton župančič
Bajka o mesecu in zvezdicah
Nekoč so se zvezde z mesecem igrale skrivalnice. Vso noč so tekali okrog in se lovili. Pa je neka poredna zvezdica mesecu spodnesla nogo, da je padel in se razbil. Pol ga je obviselo na nebu, a druga polovica je pala v morje in tam obležala. Ko je Bog opazil, da je le pol meseca na nebu, je vprašal, kaj se je zgodilo. In je izvedel, da so se mesec in zvezde igrale skrivalnice in je neka poredna zvezdica mesecu podstavila nogo, da je padel. Katera zvezdica je to naredila? Nobena se ni hotela oglasiti. Bog pa je hotel vedeti, da bi jo kaznoval, kakor je zasluzila. Poklical je takoj prvo zvezdico in jo vprašal, ali je ona mesecu nastavila nogo, da je padel. Zvezdica mu je odgovorila, da tega ni storila ona, ker je takrat že spala. Bog je poklical drugo zvezdico. Vprašal jo je, ali je bila ona mesecu podstavila nogo. Ne, tudi ona ne. Prav tedaj se je igrala z nekim otrokom, ki ni mogel spati, in mu mežikala z neba, da ni jokal. Poklical je tretjo zvezdo. Ta se je izgovorila, da je tisti čas svetila nekemu popotniku, ki se je bil izgubil v gozdu. Ni se utegnila igrati z mesecem ... In Bog je poklical četrto zvezdo ... in peto... in enajsto... In ker je zvezd več kot sto, več kot tisoč, več kot milijon, bi predolgo trajalo, če bi hoteli vsako posebej našteti. Bog je torej poklical pet sto in devetnajsto zvezdo. Ali je ona to naredila? Zvezdica je močno zardela in se tako izdala. Ne bi mogla tajiti. Da, ona je bila. Povesila je glavico, solze so ji tekle iz oči in se spreminjale v bisere. Bog pa je bil strog in jo je za vedno spodil z neba. Zvezdica se je še enkrat zalesketala, nato se je utrnila — nihče več je ni videl. Polovica meseca pa še vedno leži v morju. Kdor ne verjame, naj gre gledat, a naj pazi, da ne utone.	Fr.Bevk
Pust ali Kurent
V starih časih je živel na svetu tudi Kurent. Dasi je uganil marsikako burko ter celo smrti in hudobcem nagajal, vendar prebiva tudi on v nebeškem kraljestvu.
Služil je pri nekem bogatem kmetu celih sedem let; prislužil si je sedem denarjev in eno suknjico. Ko je dokončal to službo, se je napotil po svetu, Koder koli je hodil, je vpil: »Sedem let sem služil, sem sedem belih denarjev zaslužil in
eno suknjico.« Srečavali so ga berači in Kurent jim je kmalu ves denar razdal. Končno mu ostane samo še suknjiča. Ali glej. poprosi ga za mili dar še en berač, ki je bil sam gospod Bog. Ker pa ni imel Kurent nobenega denarja več, mu da suknjico.
Nazadnje pa je moral Kurent umreti. Sveti Peter ga ni pustil v nebesa, pa toliko mu je vendar popustil, da mu je nekoliko vrata odprl, češ naj vendar malo v nebeško slavo pokuka. Pust pa je uporabil to priliko in je vrgel skozi odprtino klobuk v nebeški dvor, potem je pa rekel, da gre ponj. Ko pa je bil že v dvoru, se je usedel na klobuk, rekši: »Bog je ded tako pravico, da sme vsak na svojem sedeti.« — In ostal je v nebesih.	Narodna pripovedka
Kralj Matjaž
Kralj Matjaž, junak slovenski, Kralj Matjaž, ki v gori spi, strašne sive brke ima, dolge cele vatle tri.
Milijon vojakov ima, vsi krog njega zbrani so, radi bi se vojskovali, pa preveč zaspani so.
Jaz pa sedem na konjiča in pojaham v goro to in pocukam kralj Matjaža za muštace in brado!
Vida Jerajeva
Zgodba o Storžku
Stari Pepek je tesal tnalo. Rezal je iz njega leseno punčko, lutko ali dondka. Ko ga je izrezal, pa je lutka spregovorila. Pepek je bil žive lutke vesel in ji je dal ime Storžek. Čudne reči je Storžek doživel, preden je iz dondka postal resničen človek. Pa poslušajte nekaj teh čudežnih dogodivščin.
Izbirčni Storžek
Storžek se je ves dan potepal. Ves premražen in lačen je prišel domov in je pripovedoval očetu Pepku o svojih nesrečah. Pepek pa je iz vsega njegovega zmešanega pripovedovanja razbral le to, da dondek umira od velike lakote. Potegnil je iz malhe tri hruške in mu jih izročil z besedami:
»Te tri hruške bi bile moj zajtrk, a rad jih dam tebi. Pojej jih in Bog ti jih blagoslovi!«
»Če hočete, da jih pojem, bodite tako dobri in mi jih olupite!«
»Olupiti jih?« se je zavzel Pepek. »Nikoli ne bi mislil, otrok moj, da boš tako izbirčen in sladkosned. Slabo, slabo! Veš, na tem svetu je treba privaditi grlo že v otroških letih na vse, ker ne ve se, kaj človeka vse doleti. Toliko slučajev je!...«
»Modro govorite,« pritrdi Storžek, »a vendar jaz ne bom nikdar jedel sadja, ki ne bi bilo olupljeno. Olupka ne morem, pa je!«
In dobričina Pepek je vzel nožek in s sveto potrpežljivostjo olupil hruške in spravil vse olupke na vogalu mize.
Ko je Storžek dvakrat usekal in pojedel prvo hruško, je zamahnil, da bi vrgel ogrizek skozi okno, a Pepek mu je zadržal roko in dejal:
»Ne zametuj ogrizka — vse utegne priti na tem svetu še prav!«
»A jaz ogrizkov ne jem, res ne!« je kriknil dondek in zapihal ko gad.
»Kdo ve? Toliko slučajev je!...« je ponovil Pepek in se ni razgrel.
In tako se je zgodilo, da so se trije ogrizki pridružili olupkom na vogalu mize, ne da bi šli skozi okno.
Ko je pojedel — ali bolje rečeno — požrl vse tri hruške, je Storžek široko zazijal in cmereč se rekel:
»Zdaj sem pa v drugo lačen!«
»A jaz, otrok moj, nimam prav nič drugega, da bi ti dal.«
»Prav prav nič, nič?«
»Imel bi, a samo te olupke in ogrizke.«
»Sila kola lomi,« je rekel Storžek, »če ni drugega, pojem pa en olupek.«
In začel je žvečiti. Spočetka je usta nekoliko skremžil, potem pa je pojedel drugega za drugim vse olupke kakor bi pogledal. In za olupki tudi ogrizke in ko je vse pospravil, se je zadovoljno potolkel z rokami po trebuhu:
»Zdaj sem pa dober, zdaj!«
»Vidiš,« je pripomnil Pepek, »kako sem imel prav, ko sem ti rekel, da se človek ne sme razvaditi in biti preveč izbirčen in sladkosned. Dragi moj, nič se ne ve, kaj človeka vse lahko doleti na tem svetu. Toliko slučajev je!«...
Storžku zrastejo oslovska ušesa
Storžek je s tovariši zašel v prečudno deželo igriško. Tam se je pet mesecev samo igral in zabaval. Potem pa je doživel presenečenje.
Presenečenje? Kakšno je bilo?
Jaz sam vam povem. Dragi moji prijateljčki: presenečenje je bilo, ko se je Storžek zbudil in se je hotel popraskati po glavi, a je zapazil...
Uganite, kaj je zapazil?
Zapazil je v svoje največje začudenje, da so mu zrastla več kot ped dolga ušesa.
Saj veste, dondek je imel sicer že od rojstva majcena, majcena ušesa, da se s prostim očesom niso niti videla! Misliti si zato morete,
kako je ostrmel, ko je zapazil svoja ušesa, ki so se mu čez noč tako podaljšala... Bal se je, da bi ga kdo ne videl.
Hitro je šel, da bi si poiskal ogledalo, a ker ga ni dobil, je napolnil skledo z vodo, in ko se je pogledal vanjo, je videl, česar ne bi želel nikdar videti: videl je namreč svojo podobo, ozaljšano s sijajnim parom oslovskih ušes.
Mislite si sami žalost, sramoto in obup ubogega Storžka!
Začel je jokati, cviliti, tolči z glavo ob zid, a čim bolj je obupaval, tem bolj kosmata so postajala ušesa proti vrhu.
Na ta šum in predirljive klice je vstopila v sobo lepa Marmotica, ki je stanovala v zgornjem nadstropju; ko je videla dondka v taki besnosti, ga je vprašala z izklesano besedo:
»Kaj ti je, dragi podsobar?«
»Bolan sem. Marmotica moja, zelo bolan in bolezen je taka, da ine je kar strah!... Se razumeš kaj na utripanje žile?«
»Malce.«
»Poslušaj tedaj, če bi imel slučajno mrzlico.«
Marmotica je dvignila desno tačko in ko je ugotovila, kako bije Storžku žila, je vzdihnila in rekla:
»Prijatelj, jako mi je žal, da ti moram povedati slabo vest!...«
»To bi bila?«
»Grozno grdo mrzlico imaš!«
»Kaka mrzlica je to?«
»Oslovska.«
»Take mrzlice ne razumem!« je odgovoril dondek; a jo je še predobro razumel.
»Potem ti jo razložim,« je pristavila Marmotica. »Vedi tedaj, da v dveh ali treh urah ne boš več ne dondek ne deček...«
»Kaj pa bom?«
»V dveh ali treh urah boš pravi pravcati osel, kot so osli, ki jih jašejo kmetice, ki tovorijo z njimi mleko v Trst...«
»O jaz revež, o jaz revež!« je zatulil Storžek in se grabil za obe ušesi z obema rokama in jih je besen vlekel in mečkal, kot bi bila ušesa koga drugega.
4
49
»Dragi moj,« je povzela Marmotica, da bi ga potolažila, »kaj hočeš? Tako ti je usojeno. Tako je pisano v zakonih pameti: Vsi malopridni otroci, ki ne marajo za knjige, šolo in učitelje in samo preigrajo svoje dneve ob igračah in zabavah, postanejo prej ali slej osli.«
»Ali je prav zares tako?« je ihteč vprašal dondek.
»Tako je in nič drugače! In zdaj je jok zaman. Moral bi bil prej misliti!«	C. Lorenzini - Lovrenčič
Prišel je ciganček
Prišel je ciganček, sajast kakor vranček, majhen kakor škrat, gibčen kakor gad.
Ni imel nič suknje, a v klobuku luknje; v trdem snegu bos kakor v grmu kos.
Tisto pa le znal je: goslice igral je milo in lepo kakor malokdo.
In ljudje so znali, da je umen mali, stekli so domov poiskat darov.
Šel je proč ciganček, kričal kakor vranček, skakal kakor škrat, sit in pa bogat...
Fr. Ločniškar
Naše. &ju&e živake.
Domače živali
Psiček laja: hov, hov, hov! Jutri pojdem spet na lov, na gorice po srnice in po zajce, po lisice, po volkove in volčiče, po medvede, medvediče. Puške bodo pokale, zveri v gozdu stokale. Psiček laja: hov, hov, hov! Jutri pojdem spet na lov.
Mačka mijavka: mrmrmjav! Miška vredna sedem krav! Miška teče: tek, tek, tek! jaz jo gonim: pek, pek, pek! Miška zlomi si nogo, jaz jo primem — v gobček z njo. Dve za zajtrk, dve v kosilo, tri k večerji — ni obilo. Mačka mijavka: mrmrmjav! Miška vredna sedem krav!
Koza vpije: mekeke!
Vse gorice zelene.
Kje sta kozel in kožica?
Da ne pride volk, volčiča,
volk, volčiča »dudeldu«,
ki živita brez domu!
Volk za grmom, sivi tat,
plane kozi — skok! — za vrat.
Koza vpije: mekeke!
Volk me stisnil je v zobe.
Krava v senci ruče: mov! Jaz bi rada šla domov. Čaka mene tele v hlevi, a predolgo je do drevi. Volek modro govori: Tele naj še potrpi, da pastirček »ruriro« v rog zatrobi nam glasno. Krava v senci ruče: mov! Jaz bi rada šla domov.
4*
51
Konjič vriska: ihaha! Dobro biti je doma: sena dosti, ovsa dosti, nič ne vemo, kdo se posti; ali kadar popotujem,
popotujem in cestujem, kola vozim, sedlo nosim, lačen hodim, slame prosim. Konjič vriska: ihaha! Dobro biti je doma.
Fr. Levstik
Kužek in Sultan
Zgodilo se je, da se je zgubil kužek od svojega gospodarja. Ves božji dan se je klatil okoli in šele na večer je pricapljal proti domu. Luna je svetila in bila je lepa, jasna noč. Pred hišo je stal Sultan in sprejel ubogega kužka z glasnim lajanjem.
»A kako je to, kužek, da si danes sam?« vpraša Sultan psička.
»Izgubil sem se, dragi Sultan. Kaj pa ti delaš tu zunaj?«
»I glej ga, hišo varujem, kakor se psu spodobi. Kaj ti nimaš takega opravka?«
»Kaj še,« vzklikne kužek ponosno. »Jaz delam vse kaj drugega. Kadar sem pri gospodi, se postavljam na zadnje noge, podajam zdaj levo, zdaj desno tačico, skačem čez palico in še druge take umetnosti razkazujem. Vidiš, Sultan, moje delo je pač vse bolj imenitno kot tvoje.«
Kaj je hotel Sultan na tako bahanje odgovoriti? Sram ga je bilo in molčal je.
Kar se priplazi izza vogla siv, gladen volk. Rep vlači po tleh, oči se mu bliskajo kot dva žareča ogla.
Hej, to je pobral kužek pete in zbežal v hišo! Ves se je tresel, kot bi ga bili pravkar iz vode potegnili.
Ne tako Sultan! Pogumno je skočil pred volka, ga z glasnim renčanjem pozdravil in mu pokazal svoje svetle, bele zobe. Volk se je prestrašil in kar se da hitro zapustil nevarnega soseda.
Ko ga je tako odpodil, je legel Sultan zopet pred hišna vrata, nekoliko zamižal in pomislil: »Hm, kuže, z vsemi svojimi umetnijami si vendarle velik strahopetec.«
D. Kette
Ako Bog da
Jurij je vprašal svojega soseda Andreja, ali pojde drugega dne na semenj. »Pojdem,« odgovori Andrej, »ako Bog da!«
»Tudi jaz pojdem,« reče Jurij, »naj Bog da ali ne.«
Ko se drugega jutra Andrej zdrami, vstane in se napravi na semenj ter pokliče soseda, mimo njegove hiše gredoč: »Jurij, ali slišiš, pojdiva na semenj!«
»Prijatelj, jaz ne morem,« mu odgovori sosed, »nocoj mi je konj poginil.«	Po V. Vrčeviču
Manca
Manca je zgubila mater in očeta. Ostala je sirota na tem božjem svetu.
Ljudje so ji dali v roko šibo in jo postavili na pašnik. Podnevi na pašniku, ponoči v hlevu, taka je bila zgodba njene mladosti.
Lep hlevec je bil to. Pobeljen kakor hiša, tlakovan in voda in luč v njem. Manca se je ugnezdila v njem, odklonila podstrešno sobo in nad svoj snažni pogradek pribila na steno sv. Ano, edini ostanek dediščine po mami. Z njo je hodila po službah od hiše do hiše.
Ko je gospodinja po štirinajstih dneh pogledala v hlev, se je razveselila.
»Mama, vaše kravice so kakor otročiči,« je pripovedovala Manca. »Pisana je nagajivka, hudobna pa ni. Vselej hoče košček kruha, sicer ne da mleka. Bistrica mi je požrla pol predpasnika, lišpavka ti, kakor da ne bi imela sena, ki diši kot vijolice.«
»Mmu,« je rekla Bistrica in jo pogledala z velikimi očmi.
»Aha, glejte, da ve, ker sem jo zatožila! Poboljšaj se! — Kostanja, ta je kakor gospodinja. Vidite, kako stoji na široko. In njena koža! Sam žamet, tako je mehka. — Rožmarinček ...«
Teliček Rožmarinček se je oglasil: »Mee!«
»Oj ti spestovanček, ti! Ali veste, da se je ponoči raz-tvezel in jo prikopal k moji postelji, poiskal skorjo kruha, ki sem jo vtaknila pod zglavje, in mi jo je pohrustal. Tak je!«
»Meee,« je zaprosil Rožmarinček Manico, naj ga ne črni, in pomahljal z belim repkom.
»Nič meee! Kar molči. Sedma pravi: Ne kradi! Kje je šiba?«
Gospodinja je poslušala, ustnice pa so ji migljale v široko
P°hval°-	Fr. S. Finžgar
Pogradek = iz desk zbita postelja v hlevu. Lišpav = kdor bi rad veljal za lepega. Lišpava krava = kočljiva, izbirčna krava. Spestovanček = ki je spestovan, raznežen teliček.
Kokodin
Imeniten je bil res Kokodin; videlo se je vsaj, da se je sam sebi zdel silno imeniten. Noben petelin v okolici ni tako visoko pokonci nosil žarečega grebena, noben se ni ponašal s tako dolgimi, tako ostrimi ostrogami kakor Kokodin, strah vsem sosednim petelinom. Kako mogočno sta mu visela dolga podbradka!
S svojim ostrim, srditim pogledom je imel v strahu vse dvorišče. Enkrat zakokotati in z glavo zmajati je bilo dovolj — in vse mu je bilo pokorno. Gorje pa porednemu petelinčku, ako se je Kokodin usrdil nad njim! Kar jezno je jel ob tla brusiti svoja zakrivljena perutna peresa, bridkim sabljam podobna. Celo domači maček Kara Mustafa mu ni hodil rad pred obličje. •
Vedel se je Kokodin oblastno, kakor da je njegovo vse lepo domovje. Tako moško ni stopal, tako visoko ni privzdigoval noge niti sam gospodar po dvorišču!	J.Stritar
Ob vodi
Ga ga, ga ga, ga ga, nič ti ne pomaga, če še bolj čebljaš: takih pisanih jajček, kot jih nese zajček, nesti, gos, ne znaš.
Rac, rac, racman, kam racaš? rac, rac, racman, kaj mi daš, pa povem ti, kje je mlaka, tam te tvoja račka čaka — račka žabice lovi, sebi tri in tebi tri.
O. Zupančič
Mačka, miš in miška
Mačka: Miška moja, pojdi sem, s tabo se igrati čem; rada bi te gladila, plesati navadila.
Miš: Dete ljubo, pazi mi,
k mački tja ne lazi mi.
Mačka: Kup orehov jaz imam,
pridi k meni, vse ti dam.
Miška: Poslušajte, mati vi, kaj mi teta govori. Naj no smuknem tja lepo, jedrce je le sladko.
Miš: Dete, molči, umikaj se, mački ne dobrikaj se!
Mačka: Vidiš, debeličica, tukaj je potičica, polna masla in medu, grozdnih zrnec in sladu.
Miška: Mati, mati, naj no grem! Teta dobra je ljudem.
Miš: Oj, ne hodi ji k nogam! teta misli tebe ham!
Miška: Mati, gleda prelepo izpod čela nje oko!
Mačka: Nič se mene ti ne boj,
steči semkaj, tam ne stoj!
(Miška smukne k mački.)
Miška: Mati, mati, o j gorje!
Med zobmi drži me že.
Miš: Kadar ubit lonec je, potlej kuhe konec je; k mački gluha tekla si, gobček si opekla si.
Miška: Mati! grozno me boli, strla mi je vse kosti!
Fr. Levstik
Palček
Ptiči so hoteli imeti kralja in so sklenili, da naj bo tisti njihov kralj, ki bo zletel v največjo višavo. Vsi ptiči so se vzdignili in tudi palček je mislil, da ne sme zaostati. Ali revše je dobro vedelo, da se v letanju ne more meriti z drugimi, zato je poskusilo z zvijačo priti do največje časti. Moj palček, ne bodi len, smukne pod letečo štorkljo ter se skrije med perje, česar pa štorklja še zapazila ni. Ptiči lete in lete, vse više in više, ali sčasoma opeša drug za drugim in nazadnje se samo še orel in štorklja zibljeta v zraku. Naposled jame tudi štorklja pešati — zdajci ji stržek izleti izpod perja in se predrzno meri z orlom. In glej! Orel res omahuje, stržek ga premaga in hoče biti kralj. Toda ptiči so zvedeli za njegovo goljufijo, zato so ga hoteli ubiti in bi ga tudi bili, da se jim ni o pravem času zmuznil in skril v mišjo luknjo. V njegovo siamoto so mu pa vzdeli ime kraljiček.
Po Fr. Erjavcu
Škorec
Star gozdar je imel škorca, ki je znal prav razločno izgovarjati nekatere besede. Če je vprašal gozdar: »Škorec, kje si?« je odgovoril vselej prav gladko in glasno: »Tukaj sem!« Nobenega ptiča gozdar ni imel tako rad kakor škorca.
Tudi sosedov Tone se je tega ptiča zelo veselil, zato je pridno zahajal h gozdarju.
Nekega dne pride Tone zopet v vas. Gozdarja ni bilo doma. Tone pogleduje po lepem ptiču, ki je skakal po sobi. »Ko bi bil ta ptič moj,« si misli deček, »to bi bilo kaj!« Urno
stopi za krotkim škorcem, ga ujame in vtakne v žep. Tiho se misli pobrati in odnesti lepega ptiča.
Kar stopi gozdar v sobo. Da bi razveselil mladega dečka, pokliče po stari navadi: »Škorec, kje si?« In škorec v dečkovem žepu odgovori prav krepko: »Tukaj sem!«
Tako je bila dečkova tatvina odkrita. Gozdar je Toneta hudo pokaral. Za kazen ni smel nikoli več k njemu priti, da bi se veselil učenega škorca.
Po K. Schniidu
Jež in lisica
Bila je huda zima, da je drevje pokalo.
Vsaka zver se stiska v svoj koteč. Medved počiva v brlogu, zajec čepi pod svojim grmom, lisica obira v votlini kosti, ki si jih je nanosila od daleč. Le ubogi jež s svojo ostro suknjo ne more dobiti strehe. Vsakdo se ga boji.
Ves zmrzel prileze k lisici na prag in prelepo prosi, naj ga vzame pod streho, da ga ne bo konec od prevelikega mraza.
»Hodi le dalje!« veli lisica. »Bila bi nama luknja pretesna. Poišči si lepšega prostora /«
»Usmilite se, dobra mamka!« prosi jež. »Ne bom vam delal nobene nadlege. Lepo čedno se stisnem v svoj koteč in tiho bom dihal, da bom le na toplem. Saj vidite, da sem potreben strehe. Rad bom ubogal, kar koli mi porečete.«
Lisica, dasi zvita, se da preprositi in vzame ježa pod streho. Prve dni sta se lepo imela. Bil jima je kratek čas. Ko se pa jež privadi, se začne iztezati in pikati ubogo lisico s svojo trnovo kožo.
Lisica mu očita: »Ali ne ves, kaj si mi obetal?« Jež pa se le izteza in zbada lisico, rekoč: »Starka, če ti ni prav, pa pojdi drugam/«
Lisica se umika, dokler se more, naposled pobegne. Jež
V našo vas so prišli oni dan cigani, pravi cigani — tri voze jih je bilo in četrtega pol. To je bil direndaj! In so jih prišli gledat možje in otroci iz dveh, ženske pa iz treh vasi. Da, da — ampak taka stvar ni kar tako, o ne. Stari cigan, ki so ga klicali
Pero, je zdajci odprl pred ljudmi zaboju podobno stvar in iz nje je za črnim smrčkom pogledal rjav medvedek, pravi medvedek! Kako srčkan je bil!
»Eeeeee,« je zapel stari cigan Pero in se ozrl po vaščanih, »pleši, pleši, medula... pleši, pleši, medula!«
Debela ženska je prijela boben in je udarjala nanj. Medvedek je zlezel iz kletke, povohal s smrčkom na levo in desno in se postavil na zadnji nožici.
»Pleši, pleši, medula!«
Boben je pel, medvedek, ki so mu rekli tudi Markec, pa je žalosten zaplesal. Oziral se je po otrocih, časih obstal in hitro poduhal kruh, ki mu je bil zadišal iz rok vaških otrok, pa se spet prestopil zdaj na levo, zdaj na desno, kakor pač pri plesu gre. Potem pa je ubožček nepričakovano omahnil in se zvalil v prah. Vsi so se smejali, medvedek pa je proseče pogledal svojega gospodarja in sklenil tački, kakor bi zaprosil: Ne morem več, lačen sem, lačen...
pa si osvoji vso luknjo.
A. M. Slomšek
Medvedek Markec
A tista debela ženska, ki je imela svetle obroče v ušesih, je še vedno tolkla po bobnu; stari cigan Pero pa je potezal za vrv, ki je bila pritrjena na železnem obroču, ki je medvedka zmerom tako rezal v smrček. Zraven je z bičem pokal po zraku in suval malega nepokorneža: »Pleši, pleši, medula!«
Potem so se mu zabliskale ciganske oči in je udaril z bičem po njem: pok, pok, pok... je udrihal — dokler se ni medvedek postavil na noge in glasno zavekal. Pa je stari Pero z obema rokama pograbil bič in hotel oplaziti po kosmatincu — ko se je medvedek nenadoma pognal v beg... Bežal je, kakor je mogel, in kakor je bil majhen, je vendar prav hitro pobiral podplate. Cigani so tekli za njim v gozd in stari Pero se mu je dobrikal:
»Na, medula... na, medula...« mu je ponujal kruh. A medvedek se ni niti ozrl, še malo ne! Še bolj jo je ucvrl in se izgubil v goščavi,..
»Ala, ala!« je kričala tista debela ženska z bobnom sredi ceste, »zdaj nam je pa medula ušla! Ala, ala!«
Potem je vrgla boben na voz in še sama stekla v gozd lovit medveda. Za njo so jo ubrali še vaški otroci in glasno kričali: »Na, medula, na, medula!«
E, pa ni vse nič pomagalo, prav nič. Medvedek je bil že daleč, daleč v temnem gozdu. Za njim se je vlekla vrvca, privezana za železni obroček in se zapletala ob grmičevje. Pa se je zgodilo, da je malega begunčka nenadoma potegnilo nazaj. Ujel se je! Kaj bo pa zdaj? je pomislil. Pa ni bilo nič hudega. Potegnil je enkrat, dvakrat in vrvca se je pretrgala prav ob njegovem smrčku. Vesel je bil pa je poskočil, potem
pa kar hitro odhlačal dalje.
Adam Milkovič
Makova je spaža - pa zapet je vAtaža

Gozdič je že zelen, travnik je razcveten, ptički pod nebom veselo pojo.
r	Narodna
Pomlad prihaja
Dnevi med zimo in pomladjo so včasih na moč lepi. Najhujše smo prebili in veselimo se teloha, ki včasih že v zimi cvete, in trobentic, ki se prve pokažejo kje v kopni rebri. Sonce res še ni čisto zdravo in nekatere dni je rdeče kakor lice vročičnega otroka, ali od dne do dne se popravlja in dobiva staro moč.
Slednjič je zemlja vsa kopna in zima je minila. Z njo vred je minilo tudi leto. Štirje letni časi so se zvrstili med tem, ko je zemlja pretekla svojo dolgo pot okoli sonca. Kar se je med letom rodilo, so angelci vpisali v knjigo, in kar je med letom preminilo, je dobilo v tej knjigi svoj križ. Kar živi in biva na zemlji že od lanske spomladi, dobi pa novo črto, ki pomeni, da so se ljudje, stvari in bitja za eno leto postarali.
Vse to imajo angelci zapisano, in kadar konec leta zaznamujejo vse črte, gredo Bogu Očetu povedat, da je sonce spet čisto zdravo. Bog Oče se nasmehne, tleskne z rokami in pravi: »Dobro, pa napravite novo pomlad/«
In kakor bi jih iz koša stresel, se vsujejo angelci iz nebes na zemljo, kjer se razprše po hribih in dolinah, da pripravijo pomlad. Ptički, ki imajo drugačna ušesa in drugačne oči kakor mi, jih pa vidijo in slišijo. Veseli prilete na naše vrtove in cvrče:
»Kmalu bo pomlad, kmalu bo pomlad.«
J. Rožencoet
Zvončki
Na mesto že lega mrak. Električne luči že gore. Ljudje hite mimo hiš. Vsem se mudi domov. Iz megle tako neprijetno prši. Mali Branko stoji ob veliki hiši in ne ve, kaj bi. V roki drži šop belih zvončkov in roka se mu trese. Že ves popoldan jih ponuja, a nihče jih ne mara. Zvončkov je sedaj toliko vsepovsod.
Čuj, kaj se niso odprla vrata za njegovim hrbtom?
Branko se umakne in ozre. Čez prag stopa lepa gospa. V levici stiska k sebi belega kužka, v desnici nosi dežnik. S težavo odpre dežnik in stopi na ulico. Deček pomišlja, kaj bi rekel.
»Ali bi zvončkov?« zatrepeta Branko.
»Drugič, mali, drugič!« odgovori gospa.
»Vse vam dam za majhen denar!« prosi mali.
»Saj vidiš, da ne morem. Obe roki sta mi polni!« hiti lepa gospa. Branko gleda za njo in preloži šopek v levico. Prsti desnice so mu že trdi od mraza. Povesi glavo in odhiti domov.
Zunaj je že noč, ko dospe v svoj dom pod zemljo. Očeta še ni. Morda pa je našel delo in se vrne smejoč in dobre volje. Tudi sestrice še ni. Tudi ona je odšla v mesto ponujat zvončke. Branko je sam, čisto sam. Ne, ni sam! Tam z omarice gleda nanj materina slika. Gleda ga in se smehlja.
Branko se približa sliki in zašepeta: »Pa jih ti vzemi, mamica!«
In potrese bele zvončke pred sliko umrle mamice.
France Demšar
Ptički se ženijo
»Stric, kdaj se ptički ženijo?«
»Na god svetega Valentina.«
Bog si ga vedi, kolikokrat v teku zime sva izpraševala strica kovača, kdaj se ptice ženijo. Tega dne sva se veselila prav posebno, skoraj tako kakor pametive in velike noči.
Na god sv. Valentina, ko praznujejo ptički gostijo, smo šli vsako leto, ako ni bil prevelik sneg, gor ob potoku iskat darov, ki so nam jih pustili ptički. Navadno je šel z nami stric.
Kaj vse so nam pripravile in pustile dobre ptičice v grmovju! Tu lepo belo pšenično štruco, ki se je kar tajala v ustih, v drugem grmu zavitek orehov, v tretjem škatlico sladkorja, fige, rožiče, jabolka. Res, prijetno gostijo imajo ptički!
»Kako dobri so! Niso pozabili na nas! Toliko so nam pustili. — A kdo jim speče te kolače, stric?«
»Vse dobijo iz nebes.«
»Ah! A da so mislili ptički tudi na nas!«
»Zato jih pa tudi mi ne smemo pozabiti, ampak jim moramo dajati v hudi zimi jesti.«
»In gnezd jim ne smemo razdirati, kaj ne stric?« je pritegnil še ta in oni.
»Bog ne daj! Greh bi bil! In ko imajo gostijo, nam ne bi nikoli več ničesar pustili.«
»Ne bomo, stric, ne bomo!« sva moško in slovesno zatrjevala s Petrčkom.	Ks Meško
Pametiva — god nedolžnih otročičev.
Prisluškovanje
Tin, tin tin, tam tam tam ...
»Kaj pa je to?
Mar na planine £e ovce gredo?«
»»Kaj Se! Saj gore so bele še vse, ovce pa travo jedo, sneica ne.««
»Bingalebongale to tudi ni;
vse bolj skrivnostno in mehko zvoni.«
»»Pst, že vem: mami zvoni že ves dan v levem ušesu...«« —
»Nak, to bo s poljan.«
»»Morda pa škratje — žvenk žvenk — zlatnike v gozdu preštevajo?««
»Ne, ne, ne, ne.«
Tin tin tin, tam tam tam .. .
» To bo veš kaj? —
Zvončki pod Rožnikom kličejo maj!«
Mirko Kunčič
BL.
Krist je vstal
Lastovica vrh grmička: Krist je vstal! In vodica sred gozdička: Krist je vstal! Beli cvet v zeleni trati: Krist je vstal! In z neba vsi žarki zlati: Krist je vstal! Lastovica vrh grmička in vodica sred gozdička, beli cvet v zeleni trati in z neba vsi žarki zlati so zbudili srce moje. Moje drobno srce poje: Krist je vstal!
Danilo Gorinšek
Božji grob
S Petrčkom sva se dolgo poprej veselila velikega petka. Nestrpno sva štela dneve. In ko sva šla popoldne v cerkev, kako sva se čudila krasoti božjega groba in se nisva mogla nagledati in načuditi!
Res, mala nebesa! Kamor se ozreš, povsod same luči, rdeče, zelene, modre, rumene. Zdi se, kakor bi se bliskale mnoge čudežne oči iz božjega groba. In vojaki, ki stoje ob strani resni in brezčutni in gledajo tako hudo in jezno! In
angela, ki jokata ob grobu! In v grobu Gospod Bog! In monštranca, stoječa visoko na oltarju, zavita v tančico, in dve dolgi vrsti sveč ob njej — čudovito!
Ljudje prihajajo poltiho; stopajo počasi, po prstih; po-klekajo ponižno daleč od groba, drsajo na kolenih do križa, položenega pred grob, poljubljajo spoštljivo in pobožno pet ran Odrešenikovih — ah, vse je še mnogo lepše, kot sva si slikala poprej v mislih in pogovorih.
Ločila sva se od groba težko in nerada, a na vse zadnje sva se morala. Na poti domov pa sva sanjarila in govorila venomer o krasoti, ki sva jo ravnokar gledala... Kakor v
b
nebesih !
Ksaoer Meško

Velika noč
»Tingel-tingel-bom-bom!« je potrkavalo pri fari.
Mati je stopila na prag in poklicala: »Otroci, pridite, da bomo nesli k blagoslovu!«
Lesko, Peter in Marjanica so pritekli z vrta. Prijeli so se za krilo matere, ki jih je odvedla v hišo.
Na mizi je stal pisan jerbas. Otroci so zlezli na klop, se naslonili na mizo in gledali. Mati je skladala v jerbas.
»Vidite, kolač — to je krona Kristusova.«
»Jagnje — Jezus je bil nedolžno jagnje, za nas darovano.«
»In pirhi — rdeče kaplje božje krvi.«
»In tu korenine hrena — trije bridki žeblji.«
Tako je razlagala mati, pregrnila jerbas s pisanim prtom in ga zadela na glavo. Potem so šli.
»Tingel-tingel-bom-bom!« je prepevalo po zraku. Bandera so plapolala v vetru. »Aleluja!« je odmevalo po polju.
Mati se je vrnila z otroki od vstajenja in blagoslova. Tedaj je vzel oče nož, prekrižal kolač in odrezal. Dal je dva kosa vsakemu in dva pirha vsakemu.
»Kaj boš sedaj, Petrček?« je vprašala mati.
»Vse bom pojedel,« je rekel Peter. »Kaj boš ti, Lesko?«
»Danes en kos, jutri en kos.«
»In ti, Marjanica?«
Marjanica pa je rekla: »Pol kosa pojem danes, pol ga pojem jutri. Enega pa ponesem v bajto ubogim gostačem. Nič niso nesli k blagoslovu, ko nimajo.«
»To je lepo, Marjanica,« izpregovori oče.
Leško gleda, Peter gleda.
»Jaz tudi, jaz tudi,« se oglasita oba. Hitro vzamejo otroci vsak svoj kos in gredo v bajto.
Siromaki v bajti so večerjali krompir v oblicah.
»Mte, nate!« so jim ponudili prišleci kolača.
Ubožčkom se je samo smejalo od veselja. Zasadili so lačne zobke v beli, sladki kolač.
Njih mati, vdova Jera, je od veselja jokala.
Otroci so se vrnili domov. Preko polja je še vedno donelo: »Tingel-tingel-bom-bom.« Otroci so poslušali glas velikonočnih zvonov. V njih srcih pa je bilo veselo, kot da jih sam Bog hvali za njih dobro dejanje.	Fr.s.Finžgar
5
65
Čebelica in čmrlj
Na dišeči cvetki sta se sešla čmrlj in čebela.
»Oj čebela,« pravi čmrlj, »kako si ti suha! Poglej mene, kako sem debel in rejen! I, kaj pa delaš z medom, ki ga nabiraš po cvetju? Kaj ga ne poješ sama?«
»O ne,« odgovori čebelica, »jaz ga dajem tudi drugim...«
»To si bedasta,« reče nato čmrlj, »jaz ga pa sam pojem. Čemu bi ga dajal drugim? Zato sem pa tudi telesen in rejen, hm, ti si pa kakor trska!«
»Naj bom kot trska, zato me pa tudi ljudje ljubijo bolj nego vse druge moje vrste, tebe pa se boje in te ne marajo,« odgovori čebelica in odleti proti uljnjaku.	Dragotin Kette
Stanovali smo zunaj mesta. Ob hiši je bil vrt. Na njem je raslo sadno drevje. V gorenjem koncu pa so bile gredice. Na njih so cvetele modre, rdeče, rumene in pisane cvetice. Tudi krompir je rastel na vrtu.
Ljubša nego cvetice in krompir, ljubša nego jabolka in češnje mi je bila velika mlaka na koncu vrta, ki tudi v najhujši suši ni usahnila. To je bilo moje morje. Po njem so se vozile moje ladje v daljna mesta. Na niti sem jih vozil celo v Ameriko. Tja sem prevažal pesek, nazaj sem pa nalagal češnjevih pečka. In če se mi je po nesreči ladja potopila, nisem dolgo žaloval. Naredil sem si drugo — iz papirja.
Moje morje je bilo tudi živo. Žabe vsake velikosti so gospodovale v njem. Vodni močeradi so kakor somi plavali sem ter tja. Široki vodni hrošči v črnih suknjicah so se potapljali. Vodni ščipalec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad vodo.
Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljal o živalih, ki so tu notri živele. Še ponoči v sanjah sem bil pri njih. V pomladnih večerih, ko sem ležal v postelji, mi je bila najslajša godba regljanje mojih žab. Poznal sem vse od najmlajše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa je imela tri rumene proge.
Najprej je debel moški bas začel poizkušati žalostne glasove. Odgovarjal mu je tanek glas. Zdelo se mi je, da ga poznam. Nekaj časa sta si odgovarjala v zateglih glasovih. Potem vse utihne. V tem trenutku pa zagrmi ves zbor. Reg-Ijanje se je razlegalo daleč okrog v neizrečno moje veselje.
In tudi pozimi, ko je regljajoča moja banda spala pod ledeno skorjo, sem imel na morju nepopisno veselje. Bilo je mraz, da je vse pokalo. S sosedovim Andrejčkom sva se pa drsala na vrtu, da so iskre švigale izpod podkovanih peta.
Nikoli te ne pozabim, mlaka na vrtu! Dnevi, ki sem jih preživel kraj tebe, so bili najsrečnejši!
Po Franu Erjavcu
Zabe
Rega, rega, rega, rega,
vedno hujša je zadrega, sonce že do dna nam sega, jojmene, kaj bo iz tega!
K um, k um",
le pogum:
slišal sem od juga šum!
Kvak, kvak,
glej oblak,
glej oblakov sivih vlak, vedro vode nosi vsak, kmalu bo vse polno mlak!
Rega, rega, rega, rega,
Bog nas reši vsega zlega!
Kum, kum,
le pogum!
Kvak, kvak,
glej oblak!
O. Župančič
5*
67
Ob vaškem potoku
Marsikako popoldne sva prebila s prijateljem ob vaškem potoku. Stavila sva mline, ki nama jih je narejal Tonček. Zvečer pa sva jih vedno skrbno vzela iz vode in jih čez noč shranila doma. Nekoč sva pustila enega ponoči v potoku, a drugo jutro ga ni več bilo. Iskala sva ga daleč dol po strugi. — »Če ga je voda odnesla, se je zadel gotovo kje ob kak grm in se je ustavil,« sva sklepala pravilno in sva se tolažila s tem upanjem v prvem nemiru. A ga ni bilo nikjer.
»Ukral ga je nekdo,« sva si priznala po dolgem brezuspešnem iskanju.
Bilo nama ga je resnično žal; prav jezna sva bila na tatu. A kdo ga je odnesel, nikakor nisva mogla vedeti. Od tedaj sva jih podrla vsak večer, jih vzela iz vode in jih ponesla domov.
Enako veselje kakor z mlini sva imela s klopotci. Ko nama je brat Tonček katerega naredil, sva ga takoj nataknila na preklo, splezala sva na slivo, jablano ali hruško in privezala preklo na vrh, da se je dvigal klopotec ponosno iznad vejevja. Splezala sva naglo zopet dol, legla v travo in poslušala, kako je klepetal s kladivci, ko je potegnil veter.
»Ta ima glas, ta!« sva se veselila in strmela vsa zamaknjena v naglo se vrteča peresa klopotčeva.
Ks. Meško
Najboljše vince
Najboljše sladko vince za deco belo je: izvira izpod skale, prelepo sveti se.
Po logu tiho teže, živinico poji, in ptičica brez plaže si žejo ugasi.
Od tega vinca glava bolela te ne bo; telo bo tvoje zdravo in spanje prav sladko.
A. M. Slomšek
Zvonovi
Bim — bim, blm — blm! Daz dan zvonim, na okna vsa trkam, zaspance budim, budim — bim — bim!
Bam — bam, bam — bam! 3az sonca vam dam, en pehar za polje, en pehar za hram ga dam — bam — bam!
Bom — bom, bom — bom! Kje je tvoj dom? Kdor pot si izgrešil, jaz vodil ga bom na dom — bom-bom.
O. Župančič
Ugani
Kupa polna božje slave se razliva čez višave.
Tiplje, tiplje po golih kosteh, zdaj sope naduha, d staro omaro puha, z viška sipi je grom po ljudeh.
Zvrhan vrč ognjenih rož, v rokah zlat drži ga mož. Sem ter tja ga maje, Bogu hvalo daje.
Zlato sonce, v soncu luna, v luni hlebček, v klebčku Bog.
O. Zupančič

Majnik
Majnik je stopil doli na trato v belili sandalih s suknjico zlato.
V sveže preproge brstja, zelenja, z nežnimi prstki šopke pripenja.
V noči prižiga zvezdice zale, v jutro med bilke vpleta korale.
---tA^
i 1	, <1	j 3
^ te J
Pevčicam gozdnim strune navija, peti uči jih: »Ave Marija!«
M. Elizabeta
Cerkvica
Cerkvica vrh gore, cerkvica bela! Vsak dan pozdravlja te duša vesela.
Zjutraj že, ko zlati sonce planine, srčne pozdrave ti diham z doline.
Tebe čez dan oko zmer pogleduje, srce večerne ti vzdihe daruje.
Saj mi tako ljubo gledaš z višave, s holmca zelenega daješ pozdrave.
Zvonček me tvoj budi zjutraj iz spanja; k delu, k pokoju spet on mi pozvanja.
Tvoje zavetje res mirno, tihotno, kak de nemirnemu srcu dobrotno.
Cerkvica vrh gore, cerkvica bela, vsak dan pozdravlja te duša vesela.
Fr. Leveč
Škofa /e pozdravila
Tenki mlaji so zrli v modrino neba, venci, trakci, pisani papirčki so se igrali s soncem in vetrcem. S holmičev so godrnjali možnarji, iz lin vaškega zvonika so hiteli glasni zvonovi. Pesem potrkaoanja je bila tako vesela, da se je še potoček nasmihal in iskril v sončnih lučkah. Nad cesto se je bohotil slavolok s pozdravom škofu, ki je prihajal bir-movat v našo faro.
Prav pod slavolokom smo stali šolarji in šolarice. Prvi pred njimi pa gospod župnik, gospod učitelj in jaz, ki sem že več dni prej znala pozdravno pesem škofu kot očenaš na pamet. Tiho sem jo obnavljala.
»Že gredo!« je zašumelo iz množice in jo vznemirilo.
Prikazala se je svetla kočija kot gospa v svileni obleki. Vsi smo vzkliknili v pozdrav, voz se je ustavil, gospod škof in spremljevalci so izstopili.
»Vaša prevzvišenost...« sem začela s tenkim glaskom in dasi sem drhtela, vendar so šle vse besede pogumno na dan. Vsi gospodje so smehljaje se zrli vame in gospod škof so me pobožali po laseh in me pohvalili. Tedaj je vse drugo izginilo zame, bila sem na višku časti in slave in nič ne vem, kaj so govoriti drugi, kako smo prišli v sprevodu do cerkve in V cerkev.	Marija Kmetova
Rek
Mnogo velja, kdor kaj ima; še več velja, kdor kaj zna.
J/z, vKol£& dni, ko klas *x>\L
Vetrovi se prepirajo med seboj
Vetrovi so se prepirali, kateri izmed njih je najboljši. Vsak našteva in hvali svoje dobre lastnosti.
Jug pravi: „Jaz prinašam toploto, da se more sneg stopiti, da cvetice rastejo ter cveto in da sad zori."
Sever rede: „Jaz prinašam ljudem zdravje."
Zapadnik se hvali, da prinaša dež, in vzhodnik, da čisti zrak.
Tako so se dolgo prepirali, in ker se niso mogli zediniti, kateri je najboljši, se razporede na štiri letne čase. Jug je vzel poletje, sever zimo, zapadnik jesen in vzhodnik pomlad.
J. Majciger
Mak
Mak, mak, mak sredi polja kima, mak, mak, mak rdečo kapo ima.
Pravi mu sončece žareče: »Daj, odkrij mi se!< On se neče.
»Ali jaz sem te izvabilo iz zemlje, z lučjo te pojilo.« »Da me ti odgojilo nisi, jaz že sam bil pomagal bi si!« Vetrček čez polje zaveje, gizdalin mak se mu zasmeje:
»Ha, ha, ha! Malo si me stresel, kape pa nisi mi odnesel!«
A jesen je prišla in zima, gologlav mak na polju kima. »Joj? j°j' J0.!'« drgeta in vzdiše, sonca ni, rezka burja piše.
O. Župančič
Škrfanček
Dete:	Dete:
V zlatem žitu je žvrgolelo,	Ali leti v nebeški raj
pa je naravnost v nebo poletelo	in ne bo ga nič več nazaj? in je izginilo mojim očem. Mati-Kaj je bilo, tega ne vem.
Pride kmalu nazaj, seveda,
Mati:	samo malo v nebesa pogleda,
Bil je škrjanček, drobna ptica,	če nam odprt je sveti raj,
s pesmijo gre v nebo kot puščica.	Jezus, Marija nam ga daj!
v
Zanj
Fran Roš
ice
Brumnovi so bili na polju: želi so.
Dovolj dobro leto je bilo. Žitne bilke so stale sicer nekoliko redko na njivah, a klas je bil poln, težak, da se je globoko nagibal k trdi, suhi in žejni zemlji.
Veselo življenje je bilo na njivah. Pridnim žanjicam so rdeli obrazi kakor cvetoči mak, ko so krepko in neumorno vihtele ostro brušene srpe, da so padale trde, rumenkaste bilke kar trumoma pod njih ostrino ter se zgrinjale na rokah žanjic v snope, ki so jih polagale nepovezane na ogone.
Zdaj zdaj je katera za hip postala; naglo je podrgnila nekajkrat z brusilnim kamnom po srpu, da je ostro zazvenelo v šum in šelest padajočega žita. Potem pa je spet hitela, da ji je tekel znoj po vročem, rdečem licu.
A dasi je bilo žanjicam vroče kakor v zakurjeni peči, dasi so hitele, kar so jim moči pripuščale, so vendar kramljale veselo in zadovoljno in se zvonko smejale. Delo jim je blažilo in razveseljevalo srca.
Za žanjicami pa sta Brumnov gospodar in hlapec Jakob vezala snope in sta jih nosila skupaj v razstave in kopice. Hišnemu očetu je žarelo oko od sreče in zadovoljnosti, ko je videl, da mu je srečno dozorelo seme, ki ga je sejal preteklo
jesen s strahom in upom, ter mu prineslo stoteren sad. Raz resni obraz si je brisal potne srage, v srcu pa je dajal hvalo Vsemogočnemu, ki je njegov trud tako obilno blagoslovil.
Ksaver Meško
Pastirska pesem o svežem Boštjanu
Pojmo, pojmo, kar se dd,
in prestrašimo volka.
Sveti Boštjan krave pasel do poldan: brezo izgubil, so vre ni, ena v senci še lezi, pa jo volk za rep drži t
breza, sovra — imeni krav
Sveti Boštjan lok je vzel, lok napel, vzel je volka na mušico, sprožil hitro je puščico in volka zlogolka v grlo zadel. — Prav je imel!
Joža. Lovrenčič
Dober svet
Kmetica, ki je bila bolj lena, je šla s srpom na žitno polje. Obstala je pred njivo in globoko vzdihnila: »Oh, velika njiva, kdaj te bom požela?« Nato je odšla domov, ne da bi se bila poprijela dela.
Drugi dan je šla zopet na njivo in globoko vzdihnila: »Oh, velika njiva, kdaj te bom požela?« In zopet je šla domov, ne da bi bila kaj storila. Njen mož pa jo je opazoval in ni mu bilo prav, da se ne loti dela.
Tretji dan je šel mož skrivaj na njivo in se skril v žitu. Ko je prišla žena ob določenem času zopet na njivo in zaklicala: »Oh, velika njiva, kdaj te bom požela?« je začula iz žita:
»Danes malo, jutri malo,
bolj boš hitela, prej boš požela.«
Bil je njen mož, ki ji je odgovarjal. Vesela je hitela žena domov, da sporoči možu, kaj ji je odgovoril angel varuh. Med-
tem pa je tudi mož neopaženo prišel domov in se lotil svojega dela. Na dolgo in široko je žena pripovedovala možu, kakšen odgovor ji je dal angel varuh.
Četrti dan je šla kmetica zopet s srpom na njivo: to pot pa se je res lotila dela. Tako ji je šlo od rok, da je bila njiva v kratkem požeta. Iz srca je bila vesela in svojemu angelu varuhu hvaležna za dober svet.	Koro§ka pravljIca
Pot do kruha
Kmetic je seme vsejal, Bogec je sončece dal, dežek in vetrček vmes, pa je rodilo zares.
Prišel žanjičic je trop, žene vezale so snop, kmalu je cepec zapel, mlinar nam moko je zmlel.
Mati so spekli nam kruh, kruh pri nas nikdar ni suh, prosimo vedno Boga, da bi ne zmanjkalo ga.
L j. Čeme j
V mlinu
Klipe klope mlin pod goro, gre v kolope, da se trese pod in strop. Klipe klope, klipe klop.
Klope klipe, mlinar Lipe komaj sope; danes vreče, včeraj snope. Pridnim rokam Bog ni skop, klipe klope,
klipe klop.	Alojzij Merhar
Oba junaka
»Kako si spehan, bled in plah! Kaj ti je, Tonče?«
»Oče, strah!« —
»Kje pa si bil, otrok, govori!« — »Tam, veste, v Hudem bregu gori.
Rdeče jagode sem bral. Kar se prikaže mi žival, rjava zgoraj, spodaj bela, pa kakor človek je sedela/«
»Ušesa dolga?« —
»Da, tako!« —
»Oči debele!« —
»Pa kako!
Jaz gledam, kar pokima z glavo pa skoči.« —
»Nate?«
»Ne, v goščavo.«
»Oba junaka! Hajd nazaj!« — »Jaz pravim, medved bil je, kajP« »Da, dolgouhi in rjavi, ki se mu tudi — zajec pravi!«
pO sveta
Pikapolonica, povej
Res ne vemo,
kam naj ml v nedeljo gremo! Pikapolonica, pokaži: ali v loko — ali v gozd, morda k 3urjevim čez most, ali v goro — ali v mesto — ali kam z železno cesto, po pravici nam pokaži, pa se nič ne zlaži!
Pikapolonica leti na vzhod — o, k teti. ..
Saj res, v nedeljo bo njen god!
Oton Gaspari
Neredni deček
Mati so rekli Nežici in Blažku: »Otroka, jutri pojdemo po železnici k babici. A vlak zgodaj odhaja in kdor ne bo o pravem času pripravljen, ta ostane doma.« — Otroka se veselita, da bosta videla babico; saj vesta, da dobita od nje mnogo lepih stvari, ako bosta pridna.
Blažek je bil nereden deček. Igrače, obleka, knjige, vse je ležalo po koteh. Kadar je bilo čas iti v šolo, je bilo treba knjige, tablico, kamenček šele iskati. Zato je često tudi pouk zamudil. Učitelj ga je zaradi tega kaznoval. Oče bi ga bili radi pogostoma kam s seboj vzeli, ali za svojo nerednost je moral ostati doma. Nežica je vse to vedela in zato ga je vprašala: »Blažek, ali imaš svoje stvari v redu?« — »Da, da,« odgovori deček ter odide spat.
Čas je bilo odpotovati. Mati in Nežica pohitita, Blažek tudi za njima. Mati se ozro ter vidijo, da je gologlav. »Kje imaš kapo?« povprašajo mati. Blažek jo teče iskat ter išče in išče, a preden jo najde, oddrdra vlak. Mati in Nežica se odpeljeta. Za kazen je Blažek ostal doma.	M
Strojevodja
Moj oče je bil strojevodja na železnici. Silno sem bil ponosen na njegov posel in s hrepenenjem sem gledal na črnega, jeklenega orjaka, ki drvi po tračnicah. Vsakokrat, kadar se je odpravljal v službo, sem ga občudoval. Stal je na lokomotivi kakor poveljnik na ladji in v njegovih rokah je bila usoda vseh potnikov. Le majhna neprevidnost — pa se lahko zgodi grozna nesreča. Čakal sem ga ob progi in ko je privozil mimo, da se je zemlja tresla, sem ga zavzet pozdravljal in bi zelo rad stal poleg njega. To je vedel moj oče. Moj oče je vse vedel in me je vzel nekoč s seboj na kolodvor. Ko sem se povzpel na stroj in se mi je frkolinu zasmejal črni kurjač, sem se čutil poleg obeh teh silnih mož. ki sta imela lokomotivo v oblasti, silno neznatnega.
Morda sem bil star deset let. Gledal sem na vse njegove gibe, dal mi je v roko vrvico, da sem lahko spustil paro v piščal. Kadar je kurjač odprl peč, je udarila v nas pekoča vročina. Stisnil sem se v kot. Do takrat nisem mogel doumeti, kako naporno delo je to. Danes vem in sem hvaležen tistemu trenutku. Takrat sem prvikrat videl, da je kurjač črn in da trpi, da je moj oče delavec, ki je črn in da trpi; takrat sem videl, da so vsi delavci junaki svoje vrste. Takrat sem sklenil postati strojevodja.	r smk

V mestu
Francetj je bil to pot prvič v mestu.
Ko je vlak z močnim sunkom potresel voz za vozom in nato obstal na ljubljanskem kolodvoru, je oprtal oče težko vrečo in izstopil.
»Fant, drži se me, sicer se izgubiš!«
Franceljnu se je za malo zdelo, da bi se lovil očetu za žep. Zakaj minili so časi, ko se je držal materinega krila. Toda hrup, krik in gneča, vrvenje in morje hiš, vse to ga je navdalo s strahom, da je krepko prijel uhelj očetovega irhastega žepa.
Nato sta utonila v mestu.
Pogled se je razpasel po hišah, po kočijah in množici. O čemer je sanjal doma, to je stalo pred njim: dolge ulice, hiša ob hiši, bogastvo igrač je gledalo skozi okna in nikjer konca in nikjer kraja. Odpirale so se nove ulice, širše in daljše, večje stavbe, neizmerna okna, vsa zatlačena z dragocenostmi. Fran-celj je gledal z razprtimi očmi, zaostajal za očetom ter zopet hitel za njim, dobro pazeč na njegov kastorec in obilno vrečo, ki je jezdila očetu na plečih. Vse se mu je zdelo kakor pravljica, deveta dežela, kakor mu jo je opisoval sivi ded. Tu je bilo vsega dosti, celo preveč, V mestu dre ve ljudje gor in dol; očetov kastorec se ziblje enakomerno dalje, nihče ga ne ustavi, nihče ne pozdravi.
Francelj si je zaželel, da bi bil zopet doma na vasi.
Fr. S. Finžgar
Kastorec = klobuk iz bobrove kože, ali sploh kakršen koli kosmat klobuk.
Otrok in kamen
Ob cesti stoji močno vkopan v zemljo temnosiv obcestni kamen.
Pa pride k njemu otrok in ga vpraša:
»Ti, pravkar sem videl sedeti na tebi ptičko. Tako lepo ti je pela. Kajne, da si je bil zelo vesel?«
»Nič,« pravi kratko in hladno kamen.
»Nič?« se čudi otrok. »A včeraj je sedel na tebi star, tuj mož. Videl sem, da je jokal. Ta pa se ti je vendar hudo smilil?«
»Nič,« pravi kamen.
»Nič? Čudno? A kadar sonce tako lepo nate sije, si vendar vesel, kaj?«
»Nič,« pravi kamen.
»Nič? Nerazumljivo. A če te poleti vsega ožge s svojimi pekočimi žarki, pa se jih ne moreš ubraniti, ker ne moreš nikamor v senco, pa ti je vendar nerodno in se jeziš na sonce?«
»Nič,« pravi kamen.
»Čudno, prečudno. A kadar na tebe vso noč in ves dan pada dež, ti je vendar pusto, ko pa strehe nič nimaš?«
»Nič,« pravi kamen.
»No, pa pozimi, ko je tako mraz in jaz še v svoji topli suknjiči ne grem rad iz sobe, te pač zebe in ves drgetaš?«
»Nič,« pravi kamen.
»Nič? Kakšen pa vendar si? A če te s tole šibo krepko udarim, te tudi to nič ne zaboli in ne razjezi?«
»Prav nič,« pravi kamen. »Glej, neobčutljiv sem za dobro in slabo, za bol in radost. Zato mi pravijo ljudje „kamen". So pa tudi ljudje, ki so neobčutljivi za dobro in zlo, za bol in radost. Da imajo v prsih kamen namesto srca. govore o njih. Teh se varuj, otrok moj!« „ . M „,
Bisagarjev osliček
Osla poznate? Menda! Ta sivček, o katerem vam pripovedujem, je imel — kakor pač vsi osli — štiri noge, zadaj rep in spredaj debelo glavo, a na glavi dolga ušesa. Pa sivo
dlako s temno progo po hrbtu. Učen ni bil posebno — zato pa je bil osel — znal je samo rigati. In je bil star, tako zelo star kot zemlja, a je še vedno stal na tenkih nogah. Bil pa je zelo skromen, jedel je trnje in slamo, kar mu je prišlo pred gobec.
Oče ga je vsako jutro ob zori otovoril z bisagami, ga gnal po vasi in vpil pojoče:
»Trarara, trarara! Dremavci, vstanite, denarce vrzite! Bisagar vas kliče, za bele beliče prinese blaga.., Trarara, trarara!«
Pel in klical je tako lepo, da so se vaščani brez jeze prebujali. Skozi okna so mu metali beličev in mu naročali, kaj naj jim prinese. Ta je hotel moke, drugi žita, tretji sodček vina, oni motiko in sekiro, a ženske so naročevale blaga za obleko. Bili so zaspanci in lenuhi, ni se jim ljubilo hoditi v mesto. Bo že Bisagar opravil.
In je tudi res opravil. Ker ni imel svinčnika, ne papirja, si je vse lepo zapisal za ušesa, da ni česa pozabil.
Pa je z oslom odcincal v mesto, ki je ležalo za devetimi griči. Hodil je od prodajalne do prodajalne, nakupoval, kar mu je bilo naročeno, in polnil bisage. Ko je bilo vse opravljeno, se je z oslom vračal domov.
Pot je bila dolga. Zdaj je šla po ravnem, drugič navkreber, zdaj po kamnitnem klancu, drugič po gladki cesti. Bisagar in osel sta tiho hodila drug poleg drugega, včasih sta počivala.
Zvečer, še preden je sonce zašlo za gozdove, sta bila zopet v vasi, v Dremavcih. Kočar je praznil bisage in delil: >,To je zate, to je zate, to je zate...« In mu je vsakdo stisnil zasluženo plačilo.
In potem je dobil osel streho, šop sena in otep slame za ležišče. Družina pa je sedla k večerji. Molili so in hvalili Boga, da jih je nasitil s poštenim delom. Bili so srečni. ^ ^^
»&MU ko pa ioJla mtae. ..«
Na kresni večer
Na kresni večer zatikamo za okna kresnice, ki cveto 1a čas o gozdu, a tudi v hiši nasteljemo ta večer po tleh kresnic in praproti. To je postelj sv. Janeza Krstnika, da si lahko na nji odpočije. Če pride mimo in vidi znamenje na oknu, stopi k nam pocl streho. Ta večer zažigamo tudi kresove na čast njemu, ki je napovedal Luč sveta.
Ko se zmrači, se oziramo po hribih, kje bomo zagledali prvi kres. Nebo je še svetlo, večernica miglja na njem in obrise hribov vidimo še natanko. Zdaj zakliče nekdo: »Že vidim prvega!« Pogledamo tja, kamor kaže z roko. Res, drobna rdeča pika se motno svetlika vrh hriba, ali kmalu postane že večja in bolj živa. Medtem vzklikajo že drugi: »Tamle ga vidim! Pa tam!« — »In na onem hribu dva!«
Rdeče pike rastejo in kmalu žare po vseh hribih kresovi.
Začnemo jih šteti. Kdor ima bolj bistre oči, jih našteje več.
Ali zdaj hočejo imeti še otroci svoj kres. Brž znesejo skupaj
slame, trsk in dračja ter zažgo. Prešerno skačejo skozi plamen,
dokler jim kres ne pogori. Medtem so jeli tudi kresovi po
hribih ugašati. Slednjič ugasnejo vsi in le srebrne zvezde se
blešče nad črno zemljo.	, „ v
J. Kozencvet
Otroci plešejo pri kresu
Gori, gori, kres, sveioivanji les, noga nam poskoči, da telo se vzboči, zaziblje dvoje rok, okrog, okrog, okrog!
Nam se pase čada, da ne uQaja rada, da bo pridna dima, da bo pozna zima — da jif) čuva Bog, okrog, okrog, okrog!
Fr. Bevk
Besede modrega moža
Visok in moder državnik je za novo leto poslal po radiu vsem otrokom po širnem svetu tele modre besede:
Spoštujmo vsakogar, ki opravlja svoje delo vestno in vztrajno.
Tisti, ki ste dobro preskrbljeni, dajte nekaj onim svojim sošolcem, ki nimajo ničesar. Ne dopustite, da drugi stradajo in zmrzujejo.
Skrbite za čistoto svojega telesa. Ne bojte se vode in umivajte se radi. Poleti se kopljite, gibajte se na svežem zraku in sončite se. Ne pozabite dobro zračiti sobe in stanovanja. Bodite zmerni v hrani in ne pijte alkoholnih pijač.
Kdor se briga za svoje zdravje, naj skrbi tudi za zdravje drugih. Vse naše življenje ne bi imelo nikakega smisla, če ne bi skrbeli kakor zase tudi za druge.
Igrajte se z veseljem; če se pa učite in če delate, učite se in delajte resno.
Če hočemo ljubiti svojega bližnjega, kot nas učijo že v mladosti, dokažimo to ljubezen z dejanji, ne pa s praznimi besedami.	>>Naš rod<<
6'
83
\$£ov&nska &&seda -	vaje,
Slovenska beseda
Kaj je, kar v meni kot ptička čudežna ves dan poseda, zvonko mi vriska in poje? — Naša slovenska beseda!
Lepa je, ubrana, nesmrtna kakor spev vetra v vrhovih, kot žuborenje studenca v tihih, samotnih gozdovih.
Mirko Kunčič
Družina
1.	Pripoveduj: Naša družina. Kako je ime mojim staršem, bratom in sestram? Moj brat. Moja sestra. Pri teti.
2.	a) Kaj deček lahko postane: mladenič, mož, starček;
učenec, dijak, vajenec, pomočnik, mojster; mizar, tesar, kovač, krojač, ključavničar, učitelj, zdravnik, profesor, odvetnik.
S temi besedami imenujemo osebe moškega spola. Te besede so moškega spola.
b)	Kaj deklica lahko postane: mladenka, žena, starka; gospodinja, mati, vdova, perica, služkinja, dekla, kuharica, šivilja, učiteljica, zdravnica.
To so imena za osebe ženskega spola. Te besede so ženskega spola.
Rečemo: tisti mladenič, tisti mož... tista deklica, žena...
c)	Kaj pa dete? Kako rečemo? Tisto dete.
Dete je beseda srednjega spola, č) Imenuj vse moške osebe v družini.
d)	Imenuj vse ženske osebe v družini.
*
3.	Imena za otroke: otročiček, dete, detece, paglaoček, malček, deček, deklica.
Kako kliče mati svojega otroka?
Kako kliče otrok svojo mater? Kako očeta?
*
4. Vse zlato na svetu ne odtehta zlatega srca materinega. Ljubezni sto imamo, a mater eno samo.
Naš dom
J. Pripoveduj: V nedeljo doma. Kdaj sem najrajši doma? Naša soseda. Na našem dvorišču. Kako prideš v hišo?
2.	a) V kuhinji je: štedilnik, stol, lonec, nož.
Rečemo: tisti štedilnik, tisti stol... To so reči moškega spola.
b)	V kuhinji je tudi miza, omara, skleda, kožica, zajemalka.
Rečemo: tista miza, tista omara... To so reči ženskega spola.
c)	V sobi je: ogledalo, omelo.
Rečemo: tisto ogledalo, tisto omelo. To so reči srednjega spola.
č) Naštej vse reči moškega spola v hiši! Vse reči ženskega spola v kuhinji!
3.	Povej še: Kaj kuhamo ali pečemo v loncu, ponvici, kožici? Kaj shranjujemo v skledi, latvici, steklenici, kozarcu ?
Kaj delamo z nožem, z žlico, s strgalom, z zajemalko?
Iz česa je miza, skleda, lonec, kožica, kozarec,
kuhinjsko orodje, stena, zavesa?
*
Katera noga je brez prstov? Kateri zajec se lovca ne boji?
4. Ljubo doma, kdor ga ima.
Boljša domača gruda kot na tujem zlata ruda.
Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče.
Majhen lonček hitro vzkipi.
1.	Pripoveduj: Moja pot v šolo. Moji šolski tovariši. Napiši: Naša šolska soba. Kaj smo delali prvi dan v šoli?
2.	a) Napiši imena reči, ki jih vidiš v šolski sobi.
b)	Ena reč: miza, tabla, stol.
Več reči: klopi, slike, svinčniki, peresa.
c)	Kaj prineseš v šolo?
č) Čemu rabiš knjigo, zvezek, peresnik, svinčnik...?
d)	Kje stoje klopi? Kje stoji miza, tabla, omara? Kje imaš zvezke, peresnico, knjige? Kje je kreda, goba? Kje visi slika, križ, luč?
e)	Koliko nadstropij ima naša šola? Katere prostore ima šolsko poslopje?
3.	Besede: učenec, učenka, učitelj, učiteljica, součenec, učilnica, učni red.
4.	Kako je ime tvojim součencem? Kako se pišejo? Iz katerih vasi, ulic so? Katera reka teče skozi naše mesto, vas? Pod katero goro leži naš kraj?
Napiši nekaj teh imen! Kako jih pišeš?
To so lastna imena. Lastna imena pišemo
vedno z veliko začetnico.
Česar se Janezek ne nauči, tega tudi Janez ne zna. Kdor je len, je sčasoma tudi lesen.
It
Vsi smo z doma, nič se bati: drobna žabica pred vrati hišo čuva nam pred tati.
V šoli
Dal sem ti črnine piti modro moraš govoriti.
V lepo razvrščene vrstice postavljamo črne možice. Če daš jim pravilno ime, prijazno s teboj govore.
Učiteljica se učila ni, in vendar starost in mladost uči.
Kaj učitelj pripoveduje
Sam sem bil v hiši. Skoraj sem mislil malo zadremati — pa je prav močno potrkalo na vrata. Komaj sem se oglasil, že je vstopilo pet čudnih mož. Kmalu smo se spoznali. Bili so iz družine samoglasnikov. Ime jim je bilo A, E, I, O, li. Vi jih menda tudi poznate? Kaj?
In ti možje so mi začeli tožiti. Koga? Vas, ravno vas. ki radi prebirate knjige. Povedali so mi, kako grdo pačite njih lepa imena. »Če nas brez knjige izgovarjajo,« so dejali, »potem še ravnajo z nami, kakor je prav. Če nas pa zagledajo v knjigi, pa pačijo naša imena tako grdo, da ni ničemur podobno. Posebno midva E in O sva velika reveža. Povejte tem mladim ljudem, kako potrebna jim je telovadba jezika. Lepo prosimo!«
Moral sem se vdati.
Napisal vam bom nekaj zgledov. Vi pa jih preberite in glejte, da boste z jezikom prav telovadili. Kako boste brali e v primerih: Struno moraš napeti. Na peti ga tišči. Zakaj ste prišli v šolo. Pes laja. Med je sladek. Med nebom in zemljo visi. Danes sem bil pri peti sveti maši (ob peti uri). Danes je bila peta sveta maša (mašnik je pel pri sveti maši). Stena je poslikana. Pesa je še na njivi. On je kruh. On je muhast. Steber stoji.
Vidite, kar vam hočem povedati, je to: Zares imamo eno samo črko e, ta e pa ima v izgovor javi različne glasove.
Kako se ti različni glasovi imenujejo po slovnicah, nas ne zanima. To pustimo večjim učenjakom, kakor smo mi. Vi samo pazite, kako izgovarjate e na primer v besedah: pet, sreča, leča, leto, jed, stena; veža, žena; pekel, menih, pesem, gaber; peta, je, med.
Enako se tudi samoglasnik o prav različno izgovarja. Kosec kosi (žgance). Kosec kosi (travo). Šel je na polje. Kupil je tri pole papirja. Srečal sem našega gospoda. Med gospodo ni dobro biti. Peter mora delati ponoči. Ponoči ga je tlačila mora. Moli in delaj. Ta ve, kam pes taco moli. On hodi k sosedu, ti pa nikar tja ne hodi. Pokoro je opravil. Goba gori. Gode in gode, pa ne vemo kaj.
Zadosti. Tudi s teh zgledov boš spoznal, da imamo v pisavi eno črko o, ki pa se različno izgovarja.
Tudi i in a izgovarjamo različno. Le poslušaj: Žila bije. Nit je tenka. Brat pase. Hrast je visok.
Še enkrat: Telovadba jezika je potrebna.
Ločila
Ko si povedal kaj, kar bralce mika,
le glej, da bo na koncu stavka pika.
Če kaj ne veš, naredi pomišljaj!
Vsak klic in vzklik zaključi naj klicaj,
če vprašaš kaj, pristavi pa vprašaj!
Če kdaj doslovno pišeš besedičje,
naj vsakikrat uvede ga dvopičje,
ter spred in zad ušes ca še pristavi!
Ravnaj po pravopisni se pisavi
ter vejice povsod pravilno rabi
in na podpičja tudi ne pozabi! ^ >Vrte
S katerimi znaki določamo pravilno branje? Napiši jih!
Ta znamenja imenujemo ločila.
Pred graščino
Pred graščino so opazili grofa celo uro, se je že sprehajal na nosu, zlata očala na nogah, lahne škornje na glavi, šlroko-krajen klobuk na prsih, zlato verižico na ustnicah, posmeh med
prsti, pasji bič v prsih, silno jezo na svojo sestrico Doro, ki ga je zmerjala v drugo dalje.
Ali razumeš to? 3az — ne. Malo popravi, pa bo prav.
v
Se ena iz šole
Naš Jaka bere
Bila sta dva kmeta, ki sta imela več otrok. Kmet Jurij je bil bogat in ni rad pošiljal — svojih otrok v šolo mislil — je da njegovi otroci lahko žive brez šole ostajali so — doma a tudi znali so prav malo kmet Marko ni bil premožen a vedel — je da je šola potrebna zato je prav pridno pošiljal — otroke v šolo niti groša ne izda po nepotrebnem da preskrbi — otroke za šolo večkrat je dejal ljubi — otroci premoženja za menoj ne boste imeli skrbno — se torej učite in pridni — bodite če boste pametni boste tudi srečni.
Takole bere naš Jaka Zaletel. Pa se res zaleti, da bi kmalu tri stene premaknil. Pred seboj vidi samo črke, drugega pa prav nič. Dokler mu ne zmanjka sape, toliko časa bere. Ravno bi se imel zadušiti, pa še o pravem času preneha. Črte (—) kažejo, kje se fantu ustavi beseda. Jaka bi se nam rad s svojo učenostjo prikupil. To dobro vemo. Pa se nam ne bo. To radi verjamemo, da že vse črke pozna. Ampak ločila, ločila! Teh ne vidi, teh ne pozna. Kakor veter, ki se za hip ustavi, pa zato potem toliko močneje potegne, tako bere naš Jaka. In kakor tak veter nese prah v oči, da bi človek skoraj oslepel, lomi in podira drevje, tako ravna Jaka s stavki. Enemu odtrga glavo, drugemu rep: začetek ali konec. Nekatere pa kar čez trebuh preščipne.
Potem smo ga vprašali, o čem je bral.
»O dveh kmetih,« se je urno odrezal.
»A kaj si povedal o dveh kmetih? To nam povej, Jaka, to!«
Jaka molči, samega sebe ni razumel. Bral je besede, pa v njih ni našel misli. Ni je našel, ker je vse misli premetal in prekucnil.
Pravijo, da je polž sedem let lezel čez zid, nazadnje se je pa še nazaj zvalil. Ko se je na tleh zavedel svoje nezgode, je vzdihnil: »Oh, prehitro sem jo ubiral. Naglica pa res nikjer ni dobra.«
Ta zlati polžev nauk smo položili Jaku na srce. Prehitro
branje, slabo branje.
Jaka, beri počasi, jasno in razločno! Vsak glas se mora
slišati! In kje stoji ločilo, to moraš videti in tisti, ki te posluša,
mora to slišati!	D T , ,
ro Langerholzu
Jesen
1.	Pripoveduj: Kako ste obirali sadje? Kako ste pospravljali krompir? Kaj sem videl na trgu?
2.	a) Katere ptice nas jeseni zapuščajo: lastovica, ško-
rec, škrjanec, kukavica, divje gosi, divje race.
b)	Katere živali se pripravljajo za zimo: medved, polh, jazbec, jež, veverica.
c)	Katera drevesa rastejo na vftu: jablana, hruška, češplja, oreh. Katera v gozdu?
č) Katere cvetice zdaj še cveto?
Živali in rastline so stvari.
3.	Naštej imena vseh stvari, ki jih vidiš v gozdu, na dvorišču, na vrtu.
Povej imena za eno teh stvari, za več stvari! Imenuj nekaj oseb! Imenuj nekaj reči!
Imena oseb, stvari in reči so samostalniki.
4.	Kako se imenuje sad hrasta, sad bukve? Kam lete lastovice? Kam se zarije jazbec? Kam se skrije polh? Kam beži zajček?
Kje smo kopali krompir? Kje smo trgali grozdje? Kje smo otresali sadje?
5.	Jesenska megla, ivje, slana.
Govorimo: Megla se vlači. Iz megle rosi. Megla je gosta, da bi jo človek rezal. Težka megla.
Prepovedan sad mika, čeprav je kisla lesnika. Laže je varovati ovce kakor novce.
Dva očeta, dva sinova prineso tri zajce z lova; vendar ima enega vsak, lepo rejenega. Ali je mogoče to? Je, toda povej kako.
Kam beži zajec, ko pride do srede gozda?
Vilice pri sebi nosi, a nikdar ne je mesa, sto peres ima, a pisati ne zna.
Rokodelci
1.	Pripoveduj: V kovačnici. Kaj bi rad postal? Čevljarja (šiviljo) smo imeli v hiši.
2.	a) Katere rokodelce poznaš? Poznam: kovača, kro-
jača, ključavničarja, mizarja ...
b)	Kovač ima: kladivo, pilo, klešče, sveder, nakovalo, meh.
Kaj ima mizar, krojač, šivilja, zidar . .. ?
c)	Kaj dela mizar: žaga, skoblja, vrta, zabija, medi, barva, pleska.
Kaj dela kovač: kuje, razbija, pili, vrta, goni meh... Povej, kaj dela zidar, krojač, tesar! č) Besede povedo tudi, kaj kdo dela: kuje, teše, šiva, zida, zabija, pili, reže, skoblje .. . To so glagoli. Povej še druge glagole.
3.	Besede: kovati, kovač, kovačnica, nakovalo, kovaček, podkovati, podkev.
Kaj bi rad postal? Kaj ne bi hotel postati?
Vsak je svoje sreče kovač.
Dobro orodje delo prikrajša.
Kovač ima klešče, da si rok ne opeče.
Prebito — zvito:
konj na meni, jaz na konju.
Šest dni obleka je njegova bela, in črna sedmi dan, ko več ne dela.
Nimam nog in vendar tekam sem in tja, da se praši; grizem, grizem, da pregrizem klado z ostrimi zobmi.
Na trgu
1.	Pripoveduj: Z očetom na semnju. Kako smo prodali
našo lisko?
Napiši: Kaj prodajajo na stojnicah.
2.	a) Besede: trg, tržnica, trgovec, trgovka, trgovati,
iztržiti, branjevec, kramar, stojnica; kupiti — kupec; prodajati — prodajalec.
b)	Kaj delajo ljudje na semnju: prihajajo, prodajajo, kupujejo, hodijo okrog, si ogledujejo, sprašujejo, izbirajo, se pogajajo, plačujejo, kriče, ponujajo, odhajajo.
c)	Kaj si ti delal na semnju? Hodil sem sem in tja, si ogledoval stvari, spraševal, kupoval, izbiral...
č) Kako ljudje na semnju sprašujejo in ponujajo: Koliko stane ta kokoš ? Po čem imate jajčka ? Kupite pri meni! Najlepše hruške imam. Samo sveža jajca prodajam. Dam prav po ceni!
d)	Napiši na listke imena stvari, ki jih vidiš na trgu, in njih cene.
e)	Kaj ogleduje oče? Kaj izbere mati? Kaj si poželi otrok ?
f)	Kam sem se peljal? Kam je postavila kmetica jerbas ? Kam sem spravil kupljeno igračo ? Kam spravlja branjevec denar ?
g)	Kje vise igrače ? Kje je privezana živina ? Kje prodajajo živino?
*
Ne prodajaj kože, dokler medved v brlogu tiči.
Zima
1.	Pripoveduj: Prvi sneg. Kako delam sneženega moža? Napiši: Kaj vidim pozimi skozi okno?
2.	a) Besede: sneg, snežiti, snežinka, snežke.
b)	Govorimo: Sneži. Sneg naletava v kosmih. Zunaj mede s snegom. Snežinke plešejo. Žameten — zasnežen. Zametena pota, zametene stopinje; sled v snegu, snežena gaz, zasnežena pokrajina, snežena odeja.
c)	Kam padajo snežinke: na cesto, na drevesa, na polja in travnike.
č) Kaj sneg pobeli: hiše, vrtove, ceste, travnike, polja.
d)	Kje obleže snežinke: na hišah, na drevesih, na poljih...
e)	Kaj delaš, ko sneg zapade? Delam sneženega moža, drsam se, kepam se, smučam se...
f)	Kaj dela tvoj bratec?
g)	Kaj si delal lani?
h)	Kaj delajo snežinke: padajo, plešejo, se vrte, pokrijejo plan, goro.
i)	Sneg škriplje pod nogami, led poka, se vdira.
j) Zebe me. Koga še zebe: ljudi, konje, pse, ptičke, k) Kdo lahko pozimi zmrzne: človek, žival, ptički. Tudi prsti lahko zmrznejo. Pravimo: ozebli prsti, ozeble roke, noge; ozebline. Voda zmrzne.
•Ss
Kaj je trdo, pa mehko postane? Kaj je mehko, pa trdo postane? Poleti je mrzlo, pozimi pa vroče. Kaj je to?
Poleti smo revčki, brez glasa smo pevčki. na zimo, na zimo na konju sedimo, pojemo, zvonimo.
Mrzlo je, pa vendar greje, kar jeseni kmet poseje.
O boleznih
1.	Pripoveduj: Kako sem se prehladil? Zdravnik je prišel k bolni sestri.
Napiši: Ko je bila mama bolna.
2.	a) Besede: bolezen, bolnik, bolnišnica; zdravje, zdrav-
nik, zdravilo, zdravilišče, zdravilni čaj, mazilo, prašek, lekarna, zdravniški predpis; bolan, bolna, zdrav.
b)	Kaj me boli: grlo, glava, oči, želodec, noga, roka...
c)	Sestrica je bila bolna, pa je ozdravela. Pripoveduj ji, kako je bilo: Bila si bolna. Vročina te je kuhala. Mrzlica te je tresla. Žila ti je močno bila. Bledlo se ti je. Govorila si zmešane besede. Prišel je zdravnik. Potipal ti je žilo. Trkal ti je po prsih. Predpisal ti je zdravila. Pila si čaj. Potila si se. Potem si ozdravela. Ozdravil te je zdravnik. Pripoveduj to o sebi!
č) Kaj pravi-mati: Prehladil se boš. Nahoden boš. Pojdi v posteljo! Pij čaj! (Pripoveduj še dalje!)
d)	Jurček se opravičuje, zakaj ni prišel v šolo: Ker je kašljal, ker ga je davil kašelj, ker ga je vročina kuhala, ker ga je mrzlica tresla, ker je imel ošpice... Pripoveduj to v samostojnih stavkih!
e)	Zdravstvena pravila: Ne pij, kadar si vroč! Imej vedno suhe noge! Ne jej vročih jedi! Jej počasi in dobro prežvekuj! Ne jej nezrelega sadja! Ne beri pri žarki luči ali v temi! Ne dihaj skozi usta! Kaj stoji na koncu teh stavkov? Zakaj?
f)	Kaj pravi bolnik: Da bi bil že zdrav! Da bi me kašelj popustil! Da bi se znebil nahoda! Da bi se spotil!
Kaj stoji tudi na koncu teh stavkov? Zakaj?
*
Bolezni sto imamo, a zdravje eno samo. Pitje in kajenje krajša ti življenje. Bolezen pride z brzini vlakom, odhaja s počasnim korakom.
*
Brez igle zbad-am, brez ognja žgem.
Noto leto
Pripoveduj: Kaj smo delali na Silvestrovo ? Piši teti za novo leto!
Novoletni pozdrav^: Srečno novo leto! Veselo novo leto! Veliko sreče v novem letu! (Katera besedica manjka v teli A^oščilih ?)
a)	Kaj smo delali v preteklem letu ? Kaj se je v preteklem letu zgodilo ?
b)	Kaj bomo delali v prihodnjem letu ? Kaj se bo v novem letu zgodilo ?
Novi koledar
a)	Opiši vaš novi stenski koledar. Katere koledarje imate še pri hiši ? Kaj vse najdeš v koledar ju ?
b)	Napiši imena mescev v letu.
c)	Poglej v koledarju, koliko dni ima vsak mesec! č) Napiši imena dni v tednu ! Koliko dni ima teden ?
Koliko tednov ima leto ?
d)	Prepiši iz koledar ja imena svetnikov tega tedna ! Kako jih pišeš ? Zakaj ? Katera imena še pišeš z veliko začetnico ?
e)	Napravi koledar za mesec januar:
1.	januar — ponedeljek
2.	januar — torek itd.
f)	Kdaj je tvoj rojstni dan? Kdaj tvoj god? Kako praznujete materin, očetov, bratov god ?
g)	Besede: koledar, koleda, koledniki; dan — dneva — dnevi; mesec — mesca — mesci; noč — noči — noči; voščiti, voščilo.
*
O pustu na griču, o veliki noči v izbici.
Ves teden brez moke in mleka, v nedeljo pa draga obleka!
Šest dni poštenega dela, potem je nedelja vesela.
Kaj je v Ljubljani po sredi ?
Kateri svetnik še ni v nebesih ?
Samorastovo drevo,* na drevesu dvanajst vej, vsaka veja štiri gnezda, v vsakem gnezdu sedem ptičkov, vsak zna štiri in dvajset pesmic.
1.	Pripoveduj: Kafer i večeri so mi najljubši? Napiši: Kaj delamo v zimskih večerih?
2.	a) Besede: večer, večerja, večerjati, večer niča; zimski
večer, poletni večer; Miklavžev večer, sveti večer. Silvestrov večer; večerna molitev, večerna pesem, večerna zarja, večerni mrak.
b)	Pozdrav: Dober večer!
c)	Zvečer večerjamo, molimo, beremo, pripovedujemo ...; dremljemo, zehamo, zeha se nam, ležemo spat, zaspimo.
b) Jutro
f. Pripoveduj: Katera jutra so najlepša?
Opiši zimsko jutro! 2. a) Besede: jutro, zajtrk, zajtrkovati, jutranja zora, jutranja rosa, jutranja molitev, svitanje, zornice, jutranjica; zimsko jutro, pomladno, poletno jutro.
b)	Pozdrav: Dobro jutro!
c)	Kaj delaš zjutraj? Pripoveduj bratcu, kako zjutraj vstajaš: Zjutraj te mama pokliče, zbudiš se. zehaš, pretegneš se, še malo poležiš, ostaneš, moliš jutranjo molitev ...
Pripoveduj bratcema, kako se zjutraj pripravljata v šolo: V staneta, umijet a se, oblečeta ...
* Samorastovo drevo: ker samo raste.
a) Večeri
c) Dan
1.	Napiši: Najlepši dan v božičnih počitnicah.
2.	a) Samostalniki: dan, dopoldan, opoldan, popoldan,
jutro, večer, polnoč.
b)	Kdaj: danes, dopoldne, opoldne, popoldne, zvečer, ponoči, drevi, davi, sinoči.
c)	Danes, jutri, pojutrišnjem, včeraj; današnji, jutrišnji, po jutrišnji; jutranji, opoldanski, dopoldanski, popoldanski, večerni,
*
Rana ura — zlata ura.
Lenuh dostikrat kosilo zaleži.
Kdor se v petek smeje, se v nedeljo joče.
Kdor brez dela ves dan postopa,
vreden ni neslanega kropa.
*
Bela golobica, črn vran — krog zemlje se lovita noč in dan.
Pri topli peči
1.	Pripoveduj: Kako mati zakuri? Dimnikar je prišel.
2.	a) Železna peč, lončena peč, krušna peč, pečica; kurim,
podkurim, kurjava, kurjač, ogenj, ognjen; goreti, gor-kota, gorivo; goreč; žgati; vroče, vročina, vročica.
b)	Kurivo: drva, premog; poleno, trska, iver, tnalo, panj; žerjavica, oglje, pepel, saje; dimnikar, dimnik, dim.
c)	Iz česa je železna, lončena peč?
č) Kaj ima dimnikar: ščetko, žico, metlico, kroglo.
Kaj dela s temi rečmi?
*
Pozimi se ve, kaj peč velja,
v nesreči se prijatelj spozna.
*
Na strehi poseda pa v kuhinjo gleda.
Ko sem v peči, vsak me rad ima, v strehi — vse pred mano trepeta.
Samica stojim poleti, spomladi, pozimi me vse objema in gladi.
Naše luči
1.	Pripoveduj: Mati prižiga luč. Ko ni bilo elektrike.
2.	a) Besede: svetiti, svetilka, sveča, svečnik, posvetiti,
razsvetliti, svetloba, svetel, b) Kaj vse sveti: žveplenka, trska, bakla, sveča, petrolejka, plinska luč, električna svetilka, kresnica, sonce, luna, mesec, zvezde.
Naša modrost:
Mala iskra zaneti velik ogenj.
1.	Pripoveduj: Pri nas v hlevu. Naša dimka. Ko smo telička
prodali.
Napiši: Moja ovčka. Naša muca.
2.	a) Kako se živali oglašajo: konj hrza, osel riga, ovca
bleje, koza mekeče, prašič kruli, krava muka.
b)	Kaj dela konj: vleče voz, orje, nosi jezdeca, hodi, teče, dirja, skače.
Kaj dela osel, krava, prašič...?
c)	Voznik sedi na vozu, poganja konja, poka z bičem, tleska s prsti, nateguje vajeti, zavira, ustavlja voz.
Skozi zaprto okno skočila, šipe nobene ni razbila.
Svetlinova hči na mizi stoji, na stene nas riše, zaspi, vse izbriše.
Nekaj o živalih
č) Kako voznik napreže konja? Rabi besede: komat, vajeti, uzda, bič.
d)	Kaj živali jedo?
e)	Mačka lovi miši, mijavka, godrnja, prede, praska, puha. Pes laja, cvili, zavija, toži, grize, koplje, podi divjačino, sledi zajca . . .
3. Ljudi primerjamo z živalmi: zvit kot lisica, neumen kot osel, požrešen kot volk, prevzeten kot pav, nesramen kot sraka, priden kot mravlja.
Živali nas uče: Darovanemu konju ne gledamo na zobe. Tudi slepa kokoš včasih zrno najde. Varuj se mačke, ki spredaj
liže, zadaj p.a praska. Praznega skednja se miš kmalu naveliča.
*
Na zapeček sede, brez vretcna prede, prede venomer, preje pa — nikjer.
Reg — reg — regija! Vile nasaja, volno prodaja.
S k sem žival, ki redi človeka, s t me tista žival prežveka.
1.	Pripoveduj: Slepi so bili pri nas. Slepi berač. Kako bi bilo, če bi bil slep.
Besede: oko, oči; jabolko, zenica, veke, trepalnice, obrvi.
2.	Z očmi gledamo, vidimo, opazujemo, strmimo, kukamo, sledimo, mežikamo, merimo, škilimo.
Pripoveduj to o sebi: gledam, vidim, opazujem...
Od znotraj vse življenje ni možiček videl svoje hiše in vendar vedno v njej tiči. Kako ta mož se piše?
Naši čuti
a) Vid
T
99
Pripoveduj to drugim: gledate, vidite, opazujete. Pomni: jaz gledam, ti gledaš, on (ona, ono) gleda; midva gledava, vidva gledata, onadva (onidve) gledata; mi gledamo, vi gledate, oni (one, ona) gledajo.
3.	Oko se blešči, se solzi, se zamegli, žari.
4.	Z očmi vidim, kakšne so osebe, reči. Povej, kakšne so reči, ki jih vidiš okoli sebe: Sneg je bel. Drevo je golo. Tabla je črna. Miza je rjava...
Napiši besede, ki povedo, kakšne so reči! Te besede so pridevniki.
Povej, kakšni so tvoji součenci: Tone je velik, Minka je majhna... itd. Napiši pridevnike!
5.	Govorimo: Smet pade v oči. Lepota mi pade v oči. Odprle so se mu oči. Spregledal je. Iz oči ti berem. Zatisni oko. Iz oči v oči. Topi se v solzah. Popra mu je natresel v oči.
*
V lepi slogi brata dva gledata, kar svet ima, vendar pa še brata brat videl niti ni enkrat.
b) Naša govorica
1.	Besede: govoriti, govor, govorica, govornik, spregovoriti, izgovoriti, nagovoriti, nagovor, pogovor, dvogovor.
Slišati, sluh, zaslišati, preslišati, poslušati, prisluškovati, prisluškovanje, posluh, poslušalec, slušalka.
2.	Dete : brblja, blebeče, golči, jeclja, žlobudra, cmen-dra, čeblja, čebrnja, šušlja.
Odrasli: govori, govoriči, klepeta, pripoveduje, jezika, prazne besede govori, kramlja, se usti, regija, toži, zdihuje, ječi. Starec: mrmra, momlja.
3.	Kdor ne sliši, je gluh. Kdor ne more govoriti, je nem. Kdo je gluhonem?
Ljudje govore: Razdira prazne besede. Oni čveka. Na jeziku med, v srcu led. Ta ima dober, oni pa dolg jezik. Jezik mu gladko teče. Srce ima na koncu jezika. Jezik mu
teče kot kolo v mlinu. Beseda mu ne gre z jezika. V zobe se je dal. Ta človek ima ostro nabrušen jezik. Brez premisleka govori, kar mu slina na jezik prinese. Ima dolg jezik ko krava rep. Jezik mu ne miruje.
Komu pravimo jezični doktor?
*
Vrtec rdeč, ograja bela, deček priden notri dela; vanj ni dežja in ni snega, vendar dovolj mokrote ima.
Pes rjavček nikdar len, laja skozi plot koščen.
Vse izve se, vse se sliši v polževi človeški hiši; to si za uho zapiši.
c) Vonj
Kako diši roža, vijolica, šmarnica? Ali voda tudi diši?
Kakšen duh ima gnoj?
S čim ztohamo?
Pred čem nas svari nos?
Nahoden, zabasan nos. Nosljati.
Kaj lahko duhamo?
č) Kaj čutiš ?
1.	Potiplji mizo, zid, papir, štedilnik. Kakšne so te reči? Miza je gladka, zid je hrapav.
Kaj tipamo?
2.	Kaj čutiš, če se dotakneš vroče peči? Če primeš sneg v roko? Če zagrabiš za trnje?
5. V duši pa obučutimo: veselje, radost, bolečino, žalost, bridkost, srečo.
Te besede zaznamujejo pojme. So samostalniki.
4. Govorimo: veliko veselje, hrupna veselost, tiha radost, sladka sreča, globoka bolečina, grenka žalost, bridko trpljenje, tiha sreča, živa bolečina, večno veselje, nebeška radost.
Smeje se, da bi počil. Trpi kot kamen. Zdihuje, da bi se ga kamen usmilil.
Človek je vesel kot ptiček na veji, žalosten, čmeren, potrt, resen, vesel, razposajen.
O uri
Pripoveduj: Pri urarju. Naša ura se je pokvarila.
1.	Imamo: stenske, žepne, stolpne, sončne ure.
2.	Kaj ima ura: kolesje, številčnico, kazalca, nihalo, uteži, pero.
3.	Kaj dela ura: gre, bije, kaže čas, se ustavi, prehiteva, zaostaja.
4.	Uro navijemo, poženemo, naravnamo.
5.	Čas, ura, minuta, sekunda, pol ure, tri četrt, en četrt.
6.	Kaj delaš čez dan: Ob pol sedmih vstanem. Ob pol osmih grem v šolo. Ob osmih se prične pouk. — Pripoveduj dalje! Pripoveduj to v množini!
7.	Govorimo: točen kot ura, priden kot ura.
Minuta zamujena, ne vrne se nobena. Čas je zlato.
A
Kaj gre, pa nima nog? Kaj bije, pa ni srce?
Kaj težaven je moj stan, nič pokoja noč in dan; ko vse spi, jaz moram čuti, ne zaspati dve minuti; iti moram brez noge, prav kazati brez roke, glasno biti zdaj pa zdaj. Malo si oddahnem naj, že vse v hiši godrnja, nihče mi miru ne da.
April zavija rep
a) Pripoveduj: Prvi dan meseca aprila: Zjutraj je mrzlo. Dopoldne sije sonce. Opoldne so ceste blatne. Popoldne sneži. Zvečer piha ostra sapa.
b)	Kako je bilo včeraj, davi, sinoči?
c)	Pazi, kako bo jutri: zjutraj, dopoldne, opoldne, zvečer, č) Ko se sneg stopi, se ne morem več drsati, sankati,
kepati, smučati. Kaj si delal pozimi?
d)	Kako je bilo pred tedni: Sneg je ležal po poljih in travnikih. Potok je bil pokrit z ledeno skorjo... Pripoveduj dalje!
e)	Nasprotja v aprilu: Sonce sije, dežek gre. Zjutraj hladno, opoldne toplo. Naštej še druga nasprotja!
f)	Besede: dež — deževati — deževnica
sneg — snežiti — snežnica.
Če je oblaček tu pa tam, nebo še lepše sije nam.
Sonca in dežja je treba,
da bo za družino hleba. *
Prirohni in prisopiha, vendar nima pljuč, da d brez jezika kakor med sneg poliže nam in led.
Pomlad Je prišla
Pripoveduj: Po zvončke. Kukavico sem slišal. Pri nas so orali.
Napiši: Spomladi na travniku.
1.	Dan raste. Dnevi se daljšajo. Noči se krajšajo; dolg — daljši — najdaljši, kratek — krajši — najkrajši. Kdaj so dnevi najdaljši? Kdaj najkrajši?
2.	Pomladanska sapica, pomladanski vetrič, pomladanska cvetica. Povej še druge besede, pred katere lahko postaviš besedico pomladanski!
3.	Drevo, drevesa, drevje; list — listje.
4.	Kje je ena stvar? Kje je več stvari?
Pred hišo stoji drevo. V gozdu rastejo drevesa... raste drevje.
iha; ^
5.	Ali ima drevo perje? Kdo ima perje? Kaj ima še liste?
6.	Barve: Kakšne so cvetice, listi, ptice?
7.	Sonce: vzhaja, zahaja, se dviga na nebu, opoldne stoji najviše. Zvečer jemlje slovo, — Jutranja zora, večerna zarja.
8.	Sončna krogla, sončni žarki, sončna toplota... Govorimo: Nebo je čisto kot ribje oko. Tema je kot v rogu.
Mlad kot kaplja, rdeč kot kri, bel kot mleko, grenek kot pelin, sladek kot med.
*
Ena lastovica še ne naredi pomladi.
*
Kakor sneg najprej sem bela, in nato ozelenela, slednjič kakor kri žarim, tudi tebi prav dišim.
Glej, čudna stvar po polju gre, spredaj ima rilec, zadaj roge!
Nekaj o ptičicah
Pripoveduj: Lastovice so se vrnile. Sinička gnezdi. Napiši imena vseh ptičev, ki si jih letos že videl!
1.	Lastovica cvrči. Slavec poje. Vrabec ščebeta. Škrjanček žvrgoli. Vrana kraka. Mlad ptiček čivka. — Povej kako se oglašajo še drugi ptiči.
2.	Gnezdo, gnezdeče, gnezditi. Samica leže jajca, vali. Ptički se izležejo. Ptiči so godni. Izletavajo. Se speljavajo.
3.	Slavec spleta gnezdo, lastovica ga zida, vrabec ga zmaši, vrana ga znaša.
4.	Kje gnezdi sinica, vrabec, lastovica, škrjanček, kos? Kam je zletel vrabec, kos, škrjanec?
Od kod je priletela sinica, škorec, lastovica?
5.	Kako se vračajo lastovice? V jatah. Kaj je čreda, četa, množica, gruča?
6.	Besede: peti, petje, pesem, popevka, pevec, zapeti, prepevati.
Ko o belem dnevu tat
krade žito, češnjev sad,
mirno gleda gospodar,
zanj ne zmeni se žandar.
Krono nosim, v svili hodim, v svetli kočiji peš korakam.
Ob potoku
Pripoveduj: Kaj vidim v potoku, ob potoku?
Kako je deklica padla v potoček?
1.	Besede: vir, izvir; studenec, studenčnica; potok, po-točnica; reka, rečnica; veletok.
2.	Desni breg, levi breg.
3.	Kaj raste na desnem, na levem bregu? Kaj drži čez potok? Kaj plava v vodi, na vodi? Kaj se zrcali v vodi?
4.	Voda šumlja, teče, dere, goni mline, napaja zemljo, razdira bregove, gasi žejo.
5.	Teči, tečem; dreti, derem, dere.
6.	Voda izhlapeva, hlapi; sopara; vodni mehurčki, vodni delci, vodne kapljice, megla, oblak, dež; rosa, slana; toča.
7.	Moker, bolj moker; suh, bolj suh.
8.	Govorimo: Moker je kot goba. Suh kot poper. Žejen kot goba. Lije kot iz škafa.
ko pišemo vodo s tremi črkami?
Stara baba grbasta, stara baba škrbasta, kraj vode poseda, se v zrcalo gleda.
Potujemo
1.	Prometna pota: steza, kolovoz, pot, cesta, ulica, trg: brv, most; pločnik.
Cestno križišče, kažipot.
2.	Prometna sredstva: voz, voziček, samokolnica, sani; kolo, motorno kolo, avtomobil, letalo.
3.	Kakšni vozovi vozijo po naši cesti?
Od kod prihajajo vozovi: z dvorišča, s polja, s kolodvora, s pošte.
4.	Kaj ima voz: kolesa, sedež, ojnice, oje, osi.
5.	Kakšne vozove imamo?
6.	Napiši na listke vse napise, ki jih vidiš ob cesti: Vozi desno! Počasi vozi! Ne dotikaj se (električne napeljave)! 15 km (kaj to pomeni?). Preriši znamenja in napise, ki jih vidiš ob križiščih cest! Kaj pomenijo?
7.	Zapomni si: Počakaj! Ne hiti! Glej pod noge! Ne oziraj se okrog sredi ceste! Preden prekoračiš cesto, poglej na desno in na levo, če ne prihaja kak voz! Prekorači cesto tam, kjer je najožja ali na določenih mestih! Hodi desno! Ne ustavljaj se na pločniku!
8.	Vprašanja: Zakaj ostajaš sredi pota? Ali si truden? Zakaj tako hitiš? Zakaj ne počakaš tovariša? Kam si se zagledal?
Kje smo bili? Na trati, v mestu, v gozdu.
9.	Dete: stopa, stopica, koraclja.
Odrasli: hodi, gre, koraka, teče, beži, skače, poskakuje, divja.
Človek teče, ptiček leti ali frči.
Do mostu mora iti, kdor hoče čez vodo priti.
Ko ti kola cvilijo, pomaži; ko se dva prepirata, tolaži.
•i:
Brez ključka je zaklenjeno, čez goro je namenjeno; vsak lahko ve, komu in kam, kako in kaj, pa eden sam.
Tanka žica, v žici iskra, v iskri novica.
Na Kolodvoru
Pripoveduj: Kako sem se z vlakom vozil?
Napiši: Kaj vidiš na kolodvoru?
1.	Besede: kolodvor, postaja, blagajna, uradnik, okence, vratar, čakalnica, peron, prometnik, vlak, vlakovodja, stroj, strojevodja, kurjač, sprevodnik. — Vozni listek, vozni red, vožnja; vstopiti, izstopiti; tir, proga, tračnica.
2.	Katere napise vidiš na kolodvoru? Napiši jih!
3.	Česa ne smeš? Hoditi preko tirov. Sklanjati se skozi okno. Pljuvati po tleh. Kričati v vlaku, ne nadlegovati potnikov, smetiti po tleh.
Povej to o sebi. Povej to Tončku, nam vsem skupaj, součencem!
4.	Kaj ljudje na kolodvoru sprašujejo: Kdaj odhaja vlak? Kdaj pripelje vlak? Koliko stane vozni listek? Na katerem tiru čaka vlak? (Pripoveduj dalje sam!)
5.	Pazi: Stopim v vlak, izstopim iz vlaka. Šel je v čakalnico, prišel je iz čakalnice. Šel je na peron, prišel je s perona.
Z glavo puha, s srcem kuha, z nogami melje, v Ljubljano nas pelje
Vas in mesto
Pripoveduj: Na našem dvorišču. Pod vaško lipo.
Kaj sem videl v mestu?
1.	Kaj slišimo na kmečkem dvorišču: mukanje krav, hrzanje konj, petelinje petje.
2.	Besede: kmet, kmetija, kmetica, kmetovati; poljedelec, orač, sejalec, kosec, žanjica, mlatič, plevica, dninar, dni-narica; gospodar, hlapec, dekla; kmet, posestnik; kočar, zemljak.
Vas, vasica, vaščan, vaški.
3.	Kaj dela orač, sejalec, kosec...?
4.	Kaj je delal? Kaj bo delal?
5.	Kakšen je: veliko posestvo, bogata kmetija, podrta koča, revna kočica, vegasta streha, lepo obdelano polje, zorana njiva, rodovitno polje, pust pašnik;
samotna vasica, odljudna naselbina; stare šege in navade. '
6.	Mesto, meščan, mestni.
7.	Visoke hiše, ponosne palače, velike cerkve, široke, ravne ulice, stisnjene hiše, razkošne izložbe.
8.	Ljudje hite, begajo, prehitevajo, se ustavljajo, kramljajo, se sprehajajo, pozdravljajo.
9.	Kmet zapove hlapcem in deklam: naj gredo na polje, naj požanjejo žito, ga povežejo v snope, nalože na voz, spravijo v kozolec; pokose travnik, obračajo seno, napravijo kopice, marljivo delajo, o mraku pridejo domov. N. pr.: Pojdite na polje! Požanjite žito!...
10.	Kmet sprašuje, ali so storili, kar jim je ukazal. N. pr.: Ali ste šli na polje? Ali ste poželi žito?
11.	Kaj si želi kmet? Da bi sijalo sonce! Da bi zorelo žito! Da bi Bog dal dežja...
Kaj si želi meščan?
Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača. Kdor hoče živeti in srečo imeti, naj dela veselo in moli naj vmes.
Od rok do ust je dolga pot.
Laže je varovati ovce kakor novce.
*
z zlatom okna zazidajo.
Sredi polja prazen grad, sama okna, nič ni vrat. Zidarji pridejo,
Zlato valov je okrog in okrog; bredem do pasa, ne zmočim si nog.
Z r napajam ponoči na polju travo, s k pa delam iz nje seno in otavo.
Kje je kaj
Življenje doma in v šoli	gtran
*	Otrok poje (Danilo Gorinšek).......... -	3
Moja mati (Po Ivanu Cankarju)......................4
*Dete jezdi na kolencu (Fr. Levstik)..................4
*	Molitev (Fr. Levstik)..............................4
Razgovor (Iz »Našega rodu«)........................6
*	Potica (Joža Lovrenčič)............................6
Sirota (Ivan Albreht)..............................6
*Kanglica (Oton Župančič)..........................8
*Mala sirota (J. Samec)............................9
Urica (Ks. Meško)..................................9
*	Pridni rokodelci ('Vida Tauferjeva).........10
*	Uganka....................10
Kovač in krojač (A. M. Slomšek)...........11
*	Tesar (J. Stritar)................11
*	Otrokova večerna pesem (Ant. Medved).......12
*	Pojmo spat (France Bevk).............12
*Na potu v šolo (J. Stritar).............13
Prva skrb (A. M. Slomšek).............13
*	Otrok se poslavlja od igrač (Mile Klopčič)......14
*V šoli (J. Stritar)................15
Moji sošolci (Po »Angelčku«)............15
*Prva domača naloga (Mile Klopčič).........16
Storžek gre v šolo (C. Lorenzini - Lovrenčič)......17
ljubi svojega bližnjega (Po Fr. S. Finžgarju)......19
*	Resnica (Fr. Levstik)...............19
Dom
*	Domovina, mili kraj (And. Praprotnik)........20
Domačija (J. Jurčič)................20
*Le sekaj, sekaj smrečico (Narodna).........21
Za Slomškov dan
Slomšek....................22
Modra miška (A. M. Slomšek)............23
Glas v gozdu (A. M. Slomšek)............23
*	Preljubo veselje (A. M. Slomšek)..........24
Slbmšek uči...................2?
Jesen rumena — dobra žena
*	Je pa davi slanca pala ... (Narodna)........26
*	Jesenska (Danilo Gorinšek)............26
Trgatev (L. Černej)................27
Želod in buča (A. M. Slomšek)............27
Trije popotniki (Fr. S. Finžgar)'...........28
*	Lastovki (Val. Orožen)..............29
Taščica (Po Fr. Erjavcu)..............30
*	Uganka....................30
*	Verne duše (Danilo Gorinšek)...........31
*Ura (Fr. Levstik)................31
V zimskih dneh
*Zima (J. Stritar)................32
*	Prošnja (Radivoj Rehar).............33
Miklavžev nožič (Fr. S. Finžgar)...........33
*	Sveti večer (Vital Vodušek)............34
Božični prazniki (Janez Rožencvet)..........35
*	Častitljivi koledniki (Oton Župančič).........36
*	Sveti Trije kralji (Silvin Sardenko) .........37
Zima nas moti (Po »Angelčku«)...........37
Zimski večeri (Fr. Detela).............38
*	Pesem o sinički (Narodna)............39
Zima odhaja (Janez Rožencvet)...........39
Babica pripoveduje
*	Zakleta kraljična (D. Kette)............40
Babica pripoveduje (S. Sardenko)..........40
*	Bajka o siroti in škrateljčkih (Cvetko Golar).....42
Uboga Terezinka (D. Kette).............43
*0 Indiji Koromandiji (Oton Župančič)...... .	44
Bajka o mesecu in zvezdicah (Fr. Bevk) ^......45
Pust ali Kurent (Narodna pripovedka).........45
*	Kralj Matjaž (Vida Jerajeva)...........46
Zgodba o Storžku (C. Lorenzini - Lovrenčič)......47
*	Prišel je ciganček (Fr. Ločniškar)..........50
Naše ljube živalce
*	Domače živali (Fr. Levstik)............51
Kužek in Sultan (D. Kette).............52
Ako Bog da (Po V. Vrčeviču)............53
Manca (Fr. S. Finžgar)...............53
Kokodin (J. Stritar)................54
*Ob vodi (O. Župančič) ..............54
*	Mačka, miš in miška (Fr. Levstik).........55
Palček (Po Fr. Erjavcu)..............56
Škorec (Po K. Schmidu)..............56
Jež in lisica (A. M. Slomšek)............57
Medvedek Markec (Adam Milkovič)..........58
Narava je spala — pa zopet je vstala
*	Gozdič je že zelen (Narodna)............60
Pomlad prihaja (J. Rožencvet)............60
Zvončki (France Demšar)..............61
Ptički se ženijo (Ks. Meško)............62
*	Prisluškovanje (Mirko Kunčič)...........62
*Krist je vstal (Danilo Gorinšek)..........63
Božji grob (Ksaver Meško).............64
Velika noč (Fr. S. Finžgar).............65
Čebelica in čmrlj (Dragotin Kette)..........66
Žabe (Po Fr. Erjavcu)...............66
*	Žabe (O. Župančič) . . . ..............67
Ob vaškem potoku (Ks. Meško)...........68
*	Najboljše vince (A. M. Slomšek)...........68
*	Zvonovi (O. Župančič)...............69
*	Ugani (O. Župančič)...............69
*	Majnik (M. Elizabeta)..............70
*	Cerkvica (Fr. Leveč)...............70
Škofa je pozdravila (Marija Kmetova).........71
*Rek......................71
Iz vročih dni, ko klas zori
Vetrovi se prepirajo med seboj (J. Majciger).....72
*Mak (O. Župančič)................72
*škrjanček (Fran Roš)..............73
Žanjice (Ksaver Meško)..............73
*	Pastirska pesem o svetem Boštjanu (Joža Lovrenčič) . .	74
Dober svet (Koroška pravljica)...........74
*Pot do kruha (Lj. Černej).............75
*V mlinu (Alojzij Merhar).............75
*Oba junaka (J. Stritar)..............76
Po svetu
*	Pikapolonica, povej (Oton Gaspari).........77
Neredni deček (A. M. Slomšek)............77
Strojevodja (Tone Seliškar)............78
V mestu (Fr. S. Finžgar)..............79
Otrok in kamen (Ks. Meško)............80
Bisagarjev osliček (Fr. Bevk)............80
»Ali ko pa šola mine...«
Na kresni večer (J. Rožencvet)...........82
*	Otroci plešejo pri kresu (Fr. Bevk).........83
Besede modrega moža (»Naš rod«)..........83
Slovenska beseda — Jezikovne vaje
*	Slovenska beseda (Mirko Kunčič)..........84
Družina....................84
Naš dom. Uganke: Noga pri mizi. Leseni zajec. Ključavnica na žabico...............85—86
V šoli. Uganki: Pisava. Knjiga..........86—87
Kaj učitelj pripoveduje..............87
Ločila (Iz »Vrtca«)................88
Pred graščino..................88
Še ena iz šole (Po Langerholzu)...........89
Jesen. Uganke: Na lovu so bili stari oče, oče in sin. Na
drugi konec. Ptič............. . 90—91
Rokodelci. Uganke: Podkev. Mlinar. Žaga.....91—92
Na trgu....................92
Zima. Uganki: Kraguljčki. Sneg...........93
O boleznih. Uganka: Bolečina...........94
Novo leto...................95
Novi koledar.................95
Uganke: Četrtek. Sv. Gregor. Leto, meseci, tedni, dnevi, ure................. . 96
Čas......................96
Uganka: Noč in dan..............97
Pri topli peči. Uganke: Dimnik. Ogenj. Peč .... 97—98
Naše luči. Uganki: Svetilka. Jutranja zarja......98
Nekaj o živalih................98
Uganke: Polž. Mačka. Koza. Krava — trava.....99
Naši čuti.................... 99
Uganke: Oči. Usta. Jezik. Uho........100—101
O uri. Uganka: Ura na steni............102
April zavija rep................102
Uganka: Južni veter..............103
Pomlad je prišla . .'..............103
Uganki: Češnja. Plug.............104
Nekajoptičicah...............104
Uganki: Vrabec. Pav..............105
Ob potoku. Uganki: Led. Vrba...........105
Potujemo. Uganka: Pismo.............106
Uganka: Brzojav...............107
Na kolodvoru. Uganka: Vlak...........107
Vas in mesto.................107
Uganke: Kozolec. Žitno polje. Rosa — kosa.....108
* Z zvezdicami zaznamovani sestavki so pesmi.