,,Dom in svet" izhaja dne i. in 15. vsakega meseca.
Vsebina 6. zvezka.
Stran
1.	Knez Ljudevit. Zložil A. Hribar. Sestanek. — Prisege odmev. — Ded
Morän in Ljudevit. — Osoda.............161
2.	Judita. (Roman.) Spisala Pavlina Pajkova..........168
3.	Vzori in boji. Po prijateljevih pismih priobčil Ošaben. (Dalje.) . .	175
4.	Kočevje. Spisal Viktor Steska. (Dalje.)...........182
5.	Fotografovanje nevidnih stvarij. Spisal prof. dr. Simon Subic. (Konec.) .	186
6.	Književnost....................189
A. Slovenska književnost. Knjige „Slovenske Matice" %a l. 18 g5.: Letopis „Slovenske Matice" %a L l8g5. — B. HrvaŠka književnost. Knjige „Matice Hrvatske" ^ 18(J5.: Naše nebo. — Slavenska knjižnica.
7.	Razne stvari...................191
belokranjskega besednega ^klada. (Priobčil I. Sašelj.) Na platnicah: Bodočnost slovenskega naroda. (Dalje.) — Zahvala dobrot-
nikom Marijanišča. — Odbor podpornega društva ^a slovenske visokošolce na Dunaju.
Slike.
1.	Magdalena mazili noge Gospodove pri pojedini farizejevi. P. Veronese	161
2.	Oltar v kapeli Marijaniški. Risal M. Jama..........169
3.	Abrahamova daritev. Slika Celestina Medoviča........176
v
4.	Ženin in nevesta s Krka...............184
5.	Obrežje pri Vdovskem. (Al. Beer.)............185
6.	Sv. Jožef. (K.Müller.)................192
Dobe se še letniki: IV. po 2 gld., V. po 3 gld., VII. in VIII. po 4 gld. 20 kr.
,,Dom in Svet" stane za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 10 kr., za četrt leta 1 gld. 5 kr. Za dijake na leto 3 gld. 40 kr., za pol leta 1 gld. 70 kr., za četrt leta 85 kr. V ptuje dežele po i gld. 20 kr. na leto več. Dobivajo se še vse letošnje (1895) številke.
Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Za ljubljanske naročnike posreduje tudi ,,Katoliška Bukvama."

Magdalena mazili,, noge Gospodove pri pojedini farizejevi. (P. Veronese.)
Knez L j u d e v i t.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
Sestanek.
M rak je; skrbno kmet zapira lese, Drobnico v plotove varno vganja, Da pred volkom lože se ubranja, Kadar temna noč razpne zavese, Da nezgoda v noči kaka v hrami Njega in otrok iz sna ne vzdrami.
Temo stvarili so zli duhovi, Da tem lože kažejo oblasti, Dela svoja besi, zle pošasti, In bore se z dobrimi bogovi; Vendar si ljudje noči želijo, Strnjeni od muk, da se naspijo.
PoveČerjal je seljak pri hlebi, Zapahujejo se duri vežne, Temna noč pa zvezdic čede nežne Za vrstjo prižiga gor na nebi, Da gorijo žarko v temni noči, Ko seljak počiva mirno v koči.
Noč pa tudi zla, gorja prižene: Tat po noči k hramu se priplazi,
V	jamo potnik in v vodo zagazi,
V	temi kolje ovce volk zgubljene, In bolniki se bojijo noči,
V	noč solze za dragim draga toči.
1
V	krškem doli noč je tiha, mirna, Sova le po gričih se oglaša,
Ko med polhi jej je mastna paša; Krka le šumeva sedmovirna In vali čez slape in jezove
V	daljne kraje sivkaste valove.
Pot peljä navzgor ob Krki reki, Z belim kamenom trdo nabita, In po poti vdarja moč kopita, Da v goro zvenijo votli jeki; Vranec dirja po nabiti poti, Brhko teče v mraku in temoti.
Kjer pa zopet se umirja voda In postaja struga jej ravnotna, Ščuka skače nad vodo togotna, V hrano ribjega iščoč si roda; Po grmovju bovleške strmine Plazijo pa divje se zverine.
Brhko vranec gre, noseč junaka, Vrlega v mladostnem cvetu, v moči, Proti gradu gor drvita v noči, Kjer nekdo junaka težko čaka. Pač mudi se jezdecu do grada, Ker priganja vranca in vspodbada.
, Dom in svet" 1896, št. 6.
11
Nič ni strah ga, Ljudevita kneza, Dasi moti sem ter tja ga veša, Ljudevita s poti nič ne zmeša, Varno vodi vranca, k tiru dreza, Ne boji se zlobnega Človeka, Saj ga ni, da on ga ne poseka.
Varno prsi mu oklep oklepa, In oklep mu tudi ledja brani, Meč ob boki in bodalo v dlani, Ni se bati mu ničesar z lepa, Volka, ne medveda kosmatinca, Risa ne, ne druzega zverinca.
Mnozega končal je že medveda; Koliko njegova že je strela Volkov, risov v drobovje zadela, In zverincev, druzih mesojedov! In zato se bati ni junaku, Ako jaše sam v ponočnem mraku.
Sam po mraku proti Krki jaše, Lahko vzel s seboj bi spremljevalce, Pustil pa doma je bojevalce In župane zveste in boljaše, Naj se vojna trudna odpočine, Da na boj, ko pride, spet odrine.
Jaše sam, še daleč je do grada, Misli pa so že na krškem dvori In pri Varni knezu v hramih gori, In pri njej, do ktere davno nada Žene ga, da zopet ž njo se snide,
Ktera toži že, zakaj ne pride. * *
*
Krški grad zaprl je trdne duri, Duri iz železa močno zbite, Straže so v stolpičih v zidu skrite, Pazijo na grad ob nočni uri.
V	gradu, v hramu vedno še v bolesti Varna knez leži, starosta zvesti.
Sam leži na svilnati blazini, Tik gori pa sveča mu brleče, Spanje na oči mu priti neče,
V	glavi vzbujajo se mu spomini, Oj spomini zlatih dnij mladosti, Hrabrosti spomini in kreposti.
V	mislih broji vojske pridobljene, Broji z lastnim mečem strte vrage, In v Morani speče mnoge drage, Broji dneve sreče si kaljene,
In na svojega rodu zvestobo Misli, na sovragov novih zlobo.
In na mrklo razsvetljeni steni Javorjeva bela je polica, K stropu svilnata jo pne vrvica, Na polici pa so razvrščeni Svetlih bogov pozlačeni kipi: Tja se knez ozira v vsakem hipi.
Prosi pomoči si od Triglava, Svetovitu vdano se izroča, In Peruna prosi, naj odloča Boje in slovenska brani prava, Sitivrata, da polje zboljšuje, Kurenta, da naj nad trsjem čuje.
In ležeč na postelji pri lini, Tudi lino sčasoma odpira, Zvedavo po zvezdah se ozira: Bogi znado, ktero na višini Rojenice njemu so prižgale, Ali še gori svetlobe zale —?
Kdo ugibal bi duhov skrivnosti, Bolje je, da skrito je prihodnje; Ko bilo bi znano, saj bi blodnje In nemiri bili Še bolj gosti, Upov solnce zlato bi se skrilo,
Sice bi Človeku mrtvo bilo.
* *'
*
V	gradu krškem sobica je dična, Strop iz javorjevih desk je belih, Tlak iz hrastovih je začrnelih,
V	kotu jednem je podoba mična Lade boginje, in v drugem Žive, Varihinj prelepe grajske Dive.
Cvetje zalo raznovrstne boje Po posodah umno nasajeno, Belo, modro, pisano, rumeno, Drevjiče razrasteno na dvoje Okraševa boginj dve podobi, Divi varihinj v kotičih v sobi.
V	steni beli proti solnca vshodu Lina je odprta po dolini,
Diva zala pa sloni na lini, Zroča v dol in po nebeškem svodu Dolgo že, odkar je mrak razgrnil Krila svoja in gore začinil.
Gleda doli v temno noč raz lino, Gleda, pazi, vleče na ušesa, Pa ne čuje nič, ne vzre ničesa, Kot le zvezde, ki krase višino, Vodne Čuje vale le šumeče, Listje, ki na topolu trepeče:
Saj je rekel k njemu sel poslani, Da se danes vidimo tu v gradu, Solnce pa odšlo je že k zapadu, Mrak se je razgrnil po poljani. Ljudstvo mirno v kočah svojih sniva, Bogi znado pa, kje on mi biva?
Čakati — hudo je to na sveti, Ko je dan, trenutek že naznanjen ; Človek nikdar bolj ni v srci ranjen, Nič ne more duše bolj boleti, Kakor, če ne dojde zaželeni:
V	večnost so trenutki spremenjeni.
Klicala bi z line z glasom močnim, Sla naproti, kamor Krka teče, Toda, kaj mi oče stari reče, Ako idem z grada z mrakom nočnim ? Ljudevit, oj kje si? pridi, pridi, Da oko te moje zopet vidi!
Duša draga, kaj te zadržuje, Da te danes bilo ni do grada? Ali te sovražnik spet napada, Ali meč ti zopet se bojuje? Morda, da bolezen te ovira, Ali ti zverina pot zapira —?
O, da dade sokol mi peroti, Lahno, tiho z line bi sfrčala, Tebe, dragi, varno bi iskala, In letela tebi bi naproti; In ko našla, Ljudevit, bi tebe, Od veselja zabila bi sebe. —
Čuj, jeklene podkve peketanje!
Kdo je? Ali Ljudevit je blagi?
Ali grad napadejo sovragi -—-?
Čuj! in zopet — zopet — so li sanje
Prav tako noben ne stopa vranec,
Kakor Ljudevitov, gor čez klanec —
Gleda Diva, moč očij upira Doli pod zidovje, kjer kopito Zmir glasneje vdarja pot nabito; Svečo vzame, sveti, se ozira
V	radosti, da njega bo spazila,
V	strahu, da se ne bi le motila.
Bledo sega žarek luči z line Čez zidovje dol na pot pod gradom, Mej visocih topolov nasadom, Pa naenkrat žar nazaj odsine, In odsinja, vedno bolj odsinja, Včasih pa presledkoma izginja:
Oh, je že, poznam, čelado zlato, Z dragim je kamenjem vsa obita, In kamenje to mi luč odsvita, Biseri, ki jo krase bogato. Pa zavikne Diva zala z line: „Ljudevit!" in klic v temino zgine.
Divin vik razgubil se je v noči, Pa prišel je na uho junaka, Ki, da tu po strmi peš koraka, Bliskoma kot jelen s konja skoči, Pa odzove viku se na lini: „Diva, vrata v dvor odpri grajščini!"
Lahno bolj je knez besedo rekel,
Diva čuje pa dovolj jo glasno,
In umeva Ljudevita jasno;
Kakor zajec bi pred lovcem stekel,
Plane Diva doli iz stanice,
Plane kar čez dve, čez tri stopnice:
„Brzo Slavko, Živko brzo k meni! Z vrat zapahe brž, brž odslonita In v zapahnice jih odmaknfta; Hoj vratar, brž vrata mi odkleni: Iz Panonske, daljnega mi kraja, Knežič Ljudevit na grad prihaja."
Zahreščijo hrastovi zapahi, Zarožljajo v vratih močni ključi, In v dvorišču straža kreše luči, Diva pa vsa v radosti in strahi Brž odslanja težkih vrat tečaja Prišlecu v pozdrav roko podaja.
Kdo opisal bi trenutje srečno, Kdo bi zmeril Divino veselje? Zdaj pač nima v srci druge želje, —-? Kakor, da bi ž njim ostala večno. Nima glasa, ne besede nima, Kar jo vpraša, le smehljaje kima.
Hajdi gori! Knežič se zasukne, Brzo prime roko tesno roka, Da v koščicah drobnih Divi poka, Brzih nog za knezom Diva smukne; Že sta gori v zalem knežjem hrami, Njun prihöd iz sanj mi Varno vzdrai
„Radegost te zri pod krovom mojim O samo, da zvest si mož obljubi, Da ne bodem mrl na dvojni zgubi, Ko trpim bolest za sinom svojim, Naj mi zvest ostane vsaj pobratim; Da si prišel, trud ti rad poplatim.
Sedi tu, ker truden si od poti, Sedi tu na stol in na blazino, Diva, ti pa hiti brž po vino, Urno teci, nič se mi ne moti, Onega donesi z laške gore, In jedil, kar koli grad premore . . .
Prvo je, junak, da me tolažiš, Da poveš mi kaj o mojem sini, Da poveš, kako je domovini, In kako domovju meje stražiš, Bodo se božanstva nam otela — ? Prav zato poslal sem po-te sela."
„Varna, težka staviš mi vprašanja, Pa še teže je odgovoriti: Praviti o sinu, vojni zbiti, Praviti o smrtni grozi klanja, To ne bo v tolažbo tvoji vesti, To ti bo še zvekšalo bolesti.
Vendar, vdaj se, knez, Peruna volji: Kot po selu bil sem ti naznanil, Sina nisem ti obelodanil; Bilo ni ga v mrtvecih na polji, Bilo Svitozora ni mej vragi, Bilo ni ga po dobljeni zmagi.
Up pa vendar naj te še tolaži,
V	meni tudi nada je velika, Da dobim še sina ti jetnika. Trden up pa redko zgine v laži; Saj bogovi so, kateri dado Tolažilno iskro srcu: nado."
„Trdim, Ljudevit, kar um tvoj pravi. Gori nad oblaki so bogovi, Njim podložni zemlje so rodovi, Česar ti ne znaš, to bog ozdravi. Vendar pa, zakaj osoda mene Iz obupnosti v obupnost žene?
In v obupnost me ženo iz upa: Nič mi ne pomaga več molitev, Prošnja ne, nobena ne daritev; Kar prejmem, je vse le toge kupa. Zdiham tu po dnevu in po noči, Pa zastonj, za me ni več pomoči.
V	gori stara bila je košuta In teletce mlado je vodila, Oh, kako žival je srečna bila; Pa sprožila lok je roka kruta In zadela mlado je s pušico: Kdo tolaži starko naj samico ?
Ptica v gnezdu izvali mladičke, Pridno jih godi in skrbno pita; Pa hudobna dečka prihitita In podavita negodne ptičke, Ptica čivka, v krogu frfetaje: Kdo naj ptici tolažila daje?
Pa košuta v gori, ptica drobna, Zgubo bridko vendar le pozabi; Ako pa očetu sina zgrabi In jedinca stre mu roka zlobna, Sina, ki ima ime očetu Živo ohraniti v živem svetu,
Sina, ki je cele kneževine Up bil, da prevzame žezlo v roke, Meč očetov, sulice in loke, Starih dedov hrabrostne spomine, Če mu sina takega končajo, Se bogovi tešiti ne znajo."
Zvezda se na vshodu je vtrnila, Dolgo cesto vtrinek je zarisal, Pa bliščobo brž je mrak izbrisal — Varni solza se je porodila, Nekaj kapljic starčku je spolzelo
V	brado sivo dol čez lice velo.
Pa veli mu Ljudevit sočutno: „Varna vrli, slavskih knezov dika, Res bolest ti v srcu je velika, In trpljenje tvoje je okrutno: Ali videl zvezde zdaj si vtrinek? To ti upov bodi nov spominek.
Ne toguj, dokler še solnce sije, In nam zvezde svitajo goreče, In gotovih znamenj ni nesreče, Naj obupno srce ti ne bije; Varna, le prisege moje pomni: Sina bom iskal čez svet ogromni.
Dobil že sledi bi bil njegove, Morda Svitozora sina tudi
V	oni borbi poleg Soče hudi; Pa mi Borna palil je gradove; Domovini pa takoj pomagaj, Prej ko moreš, tega ne odlagaj.
Vprašaš, Varna, kaj je z domovino, Z našo domovino lepo, vrlo? O, da slobodno bi skoraj zrlo Ljudstvo moje, da bi kneževino Oslobodil, vtrdil njene meje, To skrbi me, Varna, najmočneje.
Da bi skoro poljedelci naši, Polje svoje brez strahu orali, Trsje slobodno obrezovali, Da goved bi prosta bila v paši, Da bi narod moj kdaj mirno vžival, Kar si z marnostjo bo pridobival.
V več županstev narod naš deliti, Ko ga druži sama že narava: Vera stara, jezik, šege, prava, To se pravi: narod naš slabiti. Ljudstvo ločeno in razdrobljeno, Narod biti jenja, je zgubljeno.
Pa zajezi, Varna, v Krki vodo: Če od jedne se strani odvrne, Val deroči se drugam obrne, In kot prej, poslej ti dela škodo, Ker močnejša moč se skup nabere, In Še bolj razdevajoČ ti dere.
Dokler narod naš še bil je složen, Klanjal se Bicanc mu je, Atene, Lah do Pada, Nemec pa do Rene, Slednji sosed bil mu je podložen. Zdaj pa se nam vsilja nova vera, Z vero pa nesloga od večera.
Zmagani so, knez, Furlani besni, Spi v Morani Kadolah prokleti. Borna me prijel je v mojem sveti, Tudi njega stri sem v borbi resni, Dalmatince vporne zmel sem tudi; Zdaj pa Nemci so in Franki hudi.
Rodu našemu je bes bil Ober,
Kolikrat teptal je polja naša!
Zdaj pa, Ljudevit, te Varna vpraša:
Nemec, Frank, Bavär — li nam je dober?
Da rešili nas so Obrov Franki,
Njim dišali Obrov so ostanki.
Zdaj svetuj, starosta, Varna dragi: Z Nemškega hrumi nad me krdelo, S Frankovske bo tudi prigromelo, Dej, kako naj sprimem se s sovragi? To te tudi prosim, Varna, kneže, Da se vojska tvoja z mojo zveže."
Ko nad Obre Franki so prispeli, V prvi vrsti smo se mi borili, Plen pa Franki so sami povžili, In velijo, da so nas oteli! Nemec pa naš jezik zametuje In nam z vero jezik svoj vsiljuje.
Modro Varna seže mu v besedo: „Tebe, knežič, zbrali so bogovi, Ti pa misel Samota obnovi: Če pridre so vrag v dežele sredo, Ti le boš otel domovja draga, Ti prognal napadnika od praga.
In zakaj nam jemljejo bogove? Nova vera, kaj pa je storila? Bratske boje nam je povzročila, Da si lastne koljemo sinove: Boj Valhunov zoper Droha, Vrela, Kdo to, kakor nova vera, dela?
Kar od Vesne k Morani potujem, Mnogo čul o vrlih sem sosedih: O očetu tvojem in pradedih, Zdaj pa spet o tvojih zmagah čujem. Hraber, kakor si doslej bil, bodi, Meč Perunov v tvojem, knez, je rodi.
Bog kristjanov v zemlje nam prodira, Nam pa sekajo se sveti gaji, Skrunijo se posvečeni kraji, Hram božanstev naših se zapira. Če pravica še je kje na sveti, Tega več Sloven ne sme trpeti.
Slaven bil praded je Samo vrli, Združil bil slovenski svet je širni, Časi so za njega bili mirni; Prominul je, sini so pomrli; Kar je združil, spet se je razdrlo, In Slovencem moč in slavo strlo.
Kaj so ptujcu naši mar oltarji, Vsak bogove čisla naj pradedov, Mi ne rabimo jih od sosedov: Vsaka zvezda vshaja v svoji zarji, Narod slednji ima svoja prava, Pamet svojo ima vsaka glava.
Ti si Samotov potomec, kneže, Ti imaš desnico žezla vredno, Pamet bistro, dobro voljo vedno: Tvoje žezlo naj naš rod obseže. V tebi le jedino so še upi, Da se narod naš v celoto skupi:
Predno Morani v naročje ležem, Vel in truden trdega življenja, Sklonjen ves od truda in trpljenja, To velim ti še in ti prisežem: Redko ljubka Lada tu človeka, Boj pa vedno besov je in zmeka.
Pa ne boj se truda ne in boja, V trudu moč se možu spopolnjuje, On junak je, ki se zmir vojskuje, Pešca vtrdi le pogostna hoja. Ako češ, da moč ostane cela, Truda se ne boj, ne boj se dela.
Naj li stare dni živim v samoti, Njo jedino še imam na sveti, To pa ti češ, Ljudevit, imeti, O veliko vzameš mi, siroti: Onega končali so sovragi, To pa ti češ vzeti, knez preblagi
Tebi, Ljudevit, dam vse pomoči, Dokler je junakov v kneževini, Tvoji so vojaki naši sini, Sämo idi in nam boj odloči. Vi bogovi svetli znad oblakov, Vi pa ne pozabite junakov!"
Pa naj bode! Diva bodi tvoja, Ker te ljubim, kakor sebe ljubim, In zato najdražje ti obljubim. Toda, Ljudevit, zdaj pomni boja: Kadar vojni nam bučijo glasi, Za ženitev takrat niso časi.
„Nekaj, Varna, še na srcu nosim: Moč prisege, da poiščem sina, Ki po njem žaluje domovina In izdihaš ti: oprosti, prosim, Tega baš ne morem zdaj storiti, Ko nad vrage mi je spet oditi.
Pa še nekaj, Varna, ti odkrivam, Težko pač mi želje je izreči, A če dem, mi prošnje ne prepreči: Kar pobratim, Varna, tebi bivam Vtisnjena v srce mi hči je tvoja, Jo li sme snubiti roka moja?
Idi v boj, saj s tabo so bogovi, Nič sovragov teh se ne prestraši, Vzemi meč moj s stene in opaši, Ž njim so davni sekali rodovi. Kjer je ta meč klal in sekal vraga, Zagotovljena je bila zmaga.
Idi v boj, za dom in svete hrame! Kadar bode zmaga dokončana, Spolnjena ti bo obljuba dana: Divo bom ti dal, a ne le same, Ž njo ti dal bom žezlo, kneževino, Grad in zlate, celo imovino.
Divo hčer — in njo — in njo le snubim,
Knez, in ta vsaj moja biti mora;
Ako več ne najdem Svitozora,
Da vsaj njo, kot Svitozora ljubim.
Ako, Varna, češ me zreti v sreči,
Nuj mi v potrdilo v roke seči."
Pa molči mi stari, veli kneže, In pomišlja, in nato veleva: „Nove misli to mi prizadeva, Da naj moja hči se s tabo zveže; Toda devče Diva je še mlada, Znam, da je pri meni najbolj rada.
Bog Perun naj se s teboj vojskuje; Ko pa se povrneš zmagovito, Kar sem del, dobodeš istinito, To s prisego Varna potrjuje: Čuj Perun iz Prestrane me žrela:
Ded Moran in zmija, ogenj, strela!" * *
*
Diva mlada pa pred durmi biva, Sluša, sluša, kaj o njej se pravi, Pač postaja čudno ji po glavi, Srečna je in spet nesrečna Diva. Kar vihar strašan nad gradom vstane, Diva vzdrami se, v stanico plane . . .
Prisego iz grada Je čulo nebo, Oblak ga obklada, Postaja temno.
Prisege odmev.
In blisek zažarja Z oblaka v oblak, In strela udarja, Da stresa se zrak.
Vihar in šumenje, Bobnenje in grom, In piš in vrvenje In grozen polom.
Nebo se pretresa, Skalovje zemlje, V polomu drevesa Na zemljo hrešče.
In zgiblje nižava, Po zemlji je strah, Da sosed begava K sosedovim plah.
Kaj neki razsaja Perunov ti zmaj, Mar zopet prihaja Sovražnik v naš kraj ?
Ta groza pomenja Le grozo samo, In z dobrim ne jenja, Karkoli že bo. . . .
Steza vodi gor od grada Mej grmovjem do prepada, Do prepada, v hram Peruna, Bledo jo obsvita luna. Gre po njej junak postaven,
V	jeklu ves, za boj pripraven; Meč ob ledju, škit v levici, Ostro sulico v desnici,
In čelado, delo zlato, S perjem kičeno bogato. In dospe po stezi sloki K jami prestrani, globoki.
V	kremen kreše tu na robi, Da priskoči iskra h gobi,
In vihti jo v pesti slame, Dokler goba deti jame; In pri svitu slabe luči Se nizdol v globelo muči. Ob robovih skal čerečih In ob stenah v zrak Štrlečih, Kjer nevarne so strmine, Se drži za korenine. Ko najtežja pot končana,
V	dnu zapazi ded-Moräna Ki ob beli, trdi skali Vedno sveti ogenj pali. Zdaj je jasna pot neznana, In takoj je tik Moräna. Ded Moran, ki tu prebiva, Svečenik je, glava siva; Brada bela in častita Sega mu čez pas razvita; Las mu Šop za šopom pada, Rame, tilnik mu obklada, Roki, lica, nos in čelo,
Vse ie tamno, zagorelo. Ded sedi na kladi mali In sloni z glavo na skali. In na skali mu je knjiga, Vedno piše v njo in miga. Važna knjigi je vsebina: Vsa slovenska zgodovina. Slednji dan v večernem žari Gre iz kotla vedež stari: On razume dih vetričev, On umeva jezik ptičev; On zna sklepati na zraku, In prihodnjost zre v oblaku. Zna, kaj vode šum pomeni, Če se v Krki voda peni. In če laja v breg lisica, Če do hiš gre jerebica, Če ti pajek pot preprede, Če ti ptič na ramo sede. Ako čuka čuk v dvorišči,
Ded Morän in Ljudevit.
Če čujo se sove vrišči. In če volk po noči tuli, Ako medved oves puli. Če se kača najde v gnezdi, In če rep priraste zvezdi. Če megleno je pogorje, Če krvavo je obzorje: Vsa ta čuda si zapiše, Vse začrta in zariše; In iz tega, kar je bilo, Sodi, kaj se bo zgodilo. Kar Belinov žar obsvita, Vse, vse v knjigi tej se čita. Ljudevit je zdaj v prepadi, Kjer je vedež dolgobradi. Prav častito ga pozdravi In tako-le starcu pravi: „Svečenik in ded častiti, V noči moram k tebi priti. Jaz sem Ljudevit, županim In slovenska prava branim, Branim vero in bogove, In Slovenije sinove. Slal sem Frankom že poslanstva, Naj pustijo nam božanstva, Naj puste nam zemljo prosto, Naj ne hodijo pogosto Z ognjem, sulico in mečem, Da zvestobe ne odreČem —. Nečejo me Franki čuti, Dan na dan so bolj mi ljuti. Spodil vrage sem čez mejo, Zdaj pa trije name spejo. Boj imam, a vsi načrti Zde se prazni mi in strti. Varna rod mi svoj izročil, Svojo hčer mi je zaročil. Vendar vedež, duša draga, Kaži, čija bode zmaga?" Ni prenagel ded v besedi, Ptujcu kaže kamen: „Sedi!" Ogenj neti, podpihuje, ln tako-le beseduje: „Videl sem nebo krvavo, To ne more biti pravo; Dolgo niso v gori vile Pesmij svojih že krožile; In zaprta moja zmija Sluti nekaj, grozno zbija. Videl sem močno se klati Dve veliki ptičji jati; Ogenj sveti le ugaša, Slab pomen za prava naša. Boj krvav se zemlji bliža, Da Slovencev slavo zniža.
Pa naj vojska je viharna, Da bolan ni knez naš, Varna. Zdaj pa tebi meč izročil, Tebi Divo hčer odločil; Tebe je odbrai za zeta, Ti imej ga za očeta, In posnemaj ga v modrosti, In v junaštvu in kreposti. Kar on ljubi, i ti ljubi; Kar pogublja, ti pogubi. Rod slovenski daleč seza, Ali rahla mu je zveza.
V	tebi zdaj so naši upi,
Ti naš narod v jedno skupi. Ljudevit, junače vrli, Glej, bogovi so odprli Tebi tir do slavne zmage, Ti otel boš zemlje drage. Kje ima kdo vojne vrste, Kot slovenske, trde, čvrste? Kdo je rodu pot zapiral, Ko je v kraje te prodiral? Malo mož, a ti so jaki, Malo mož, pa vsi junaki. Ali čudno, zadnja leta Zgodba v knjigi mi se spleta. Knezi, vojvode slovenski, So izdajice peklenski. Oni, ki so rodu glava, So prodali njega prava, Ptujcu narod v roke dali, Sämi robje so postali. Pol že ptujec ima roda Od severa in zahoda. Roda drugo polovico S svojo čuvaj ti desnico. Pojdi v boj, in hrabra četa, Polovica je oteta. Vojske nič mi ne odlašaj, Vendar prej bogove vprašaj. Vprašaj zlasti Svetovita, Ktera vojska bo pobita. Kot božanstva so sklenila, Bode sreča se nagnila; A Perün ne dade sreče Njemu, ki beži iz gneče. Kjer ljubav srce užiga, Da za dom se kopje dviga; Kjer za vero, za bogove Srce žene v boj sinove ; Kjer bojuje se pravica: Sila tam ne bo kraljica.
V	knjigi sveti to se bere, Da Slovenstva vrag ne stere: Se lomili bodo loke,
Kri bo tekla na potoke: Se se v strele in bodala Bosta lemež, srp kovala. Še se vojni rog razlegal, Se bo nas sovrag oblegal; Ker bogovi so sklenili, Da Sloven bo v večni sili; V svoji hiši, svoji kleti Brez skrbi ne sme živeti; Zemljo, ki jo obdeluje, To s krvjo si odkupuje. Rod, moj rod, Slovenci tužni, Vsak če, da ste njega sužni." Kvišku ded M oran poskoči, In ob skalo z dlanjo poči: „Ne, saj pravi pamet zdrava, Vsak rod ima svojafprava: Jelen, ris ima pravice,
V duplih jazbeci, lisice; Sokol gospoduje v zraki, Belouška v bičji, v mlaki; Le Slovenec, sin Triglava, On naj bival bi brez prava? Ljudevit, junaško skoči, Z mečem nam obstoj odloČi, Ti nam otmi stara prava, Hram Perunov, hram Triglava: Naj te spremlja Svetovita Roka močna, zmagovita! Jaz bom netil v žrtvenikih, Daroval darov velikih Vsem bogovom po števili, Da bi zmago naklonili. Nič junak ne boj se boja, Zmaga mora biti tvoja!" Ded junaku meč izmakne,
V	sveti ogenj ga potakne. Varne meč od pamtiveka Najbolj kolje, najbolj seka; Ako ded Morän ga skalil, Ni se stri in ni se svälil. „Tu je meč! le tekaj, tekaj! Vragu glave sekaj, sekaj!
V	tebi imam zadnjo nado, Padeš ti, poglej gromado! Nove vere ded ne mara, Tu bo stiel in vera stara."
Z neba sije luna bleda, Ljudevit pa gre od deda. Zmija pa v podmolu siče, Skale stresa, guga griče. Zna se ji, da komaj čaka, Da bi treskala z oblaka.
Osöda.
L^e sveti, sveti lune sij, Milobo dol na zemljo lij ! Tu dosti src bolečih In ran je krvavečih.
Osodnice me sodimo, Ži vljenje ljudstev vodimo; Kar poje Rojenica, To trdi Sojenica.
Ko ziblje v vejah ptico mrak, Ko srče zdravo božji zrak, Pode od mnogih spanje Strahotne, zlobne sanje.
Zakaj, ko mnogi tu trpe, Takrat se drugi vesele? To stara je osoda, Od roda gre do roda.
Zakaj pa najbolj mirni rod Ne sme živeti mirno tod? Na zemlji ni življenja, Da vrag se vanj ne spenja.
Zakaj brez boja žitja ni, In brez sovraga bitja ni? Kedaj bo vse nehalo? Ko v Mörani bo spalo.
Kedaj bo mirno tu oral, Slovenec, kopal in sejal? To le bogovi znado, In komur znati dado.
(Dalje.)
Judita.
(Roman. — Spisala Pavlina Pajkova.) (Dalje.)
V.
Po onem sestanku na pokopališču z neznanim mladeničem godila se je z Judito Čudna izprememba. Se več, nego poprej, je sedevala pri knjigah, a sredi najživahnejšega čitanja je vstajala in, kakor da jo muči tajna skrb ali da ne ume, kar je ravnokar premišljevala, hode-
vala nemirno po sobi, postajala pri oknu in naglo dihala, kakor da jo hoče nekaj zadušiti, potem pa je zopet nadaljevala čitanje. Mačeho, za katero se do sedaj ni nikoli mnogo brigala, ampak se ji je pokorila le iz navade, opazovala je sedaj večkrat skrivaj, pretehtavala njene besede, ponavljala še jedenkrat v duhu njene pogo-
Oltar v kapeli Marijaniški. (Risal M. Jama.)

yore, kakor da bi rada presodila, ali je prav storila, da ji je do sedaj slepo zaupala in verjela.
Mačehi ni ušla Juditina premena. Kaj se je dekletu zgodilo.-' mislila je sama pri sebi, na pol vznemirjena, na pol prijetno iznenadjena. Da bi ji bila žalost po očetu obsenČila razum, kakor je nje očeta obsenČil mrak po ženini smrti.-' Nemogoče ni; take bolezni tičijo v krvi in se podedujejo od roda do roda.
Toda prepričala se je, da Judita še nikoli ni bila tako razumna, nego sedaj. Stavila ji je tako resna vprašanja, zahtevala je od nje natančnejših odgovorov in pojasnil o tem in onem, o Čemer ji je v prejšnjih Časih pripovedovala, da je večkrat sama prišla v zadrego. Vendar pa ni niČ hudega sumila. Vedela je, da Judita ne zahaja med ljudi, da jo torej nihče ni mogel opozoriti na to in ono, kar bi po njeni želji Juditi imelo ostati tajnost vsaj tako dolgo, dokler ne bi nevera in dvom pognala v nje duši tako globokih korenin, da bi jih ne bilo mogoče več izruvati. Iz vsega njenega govorjenja sta odmevali globoka bol in neutolažljivost po očetu. Je-li Čudo, da se je njen vedeželjni duh, vedno v take žalne misli utopljen, vpraševal' ali ni po smrti telesa konec tudi Človeškemu bitju'
Dokazovala ji je torej iznova, da je človeški duh minljiv kakor človeško telo, da je krepost prazna beseda, da je Bog samo od fanatikov vere izmišljeno bitje.
„Nebesa so izrodek pretirane domišljije mehkužnih trpinov, ki nimajo poguma, da bi moško nosili svoje težave, in se tešijo s sebično mislijo, da bodo v nebesih našli plačilo za vse križe življenja; pekel pa je le smešna bajka, strah za otroke. Da žaluješ po očetu, to je Čisto naravno. A ne misli, da sedaj trpi v neznanem kraju, ali pa da hrepeni po tebi v svetlih nebesih. Tvoj oče ni sedaj nič, razgubil se je, kakor se raz-gublja v niČ sapa, katero dihamo. O tem sem tako prepričana, da bi sama sebi vzela življenje, ko bi se mi kdaj pristudilo. Življenje je itak samo trpljenje: čemu bi torej dalje živeli, če nimamo močij nositi z življenjem tudi trpljenje?"
Ko je vrgla to novo iskro v Juditino dušo, šla je pomirjena od nje. Bila je prepričana, da bo iskra vnela njeno dušo, da se bodo njene besede globoko vtisnile v srce.
Judita je gledala z odprtimi ustmi in prestrašenimi očmi za njo. Kaj je dejala mačeha.' — Življenje naj si vzame, kdor se čuti nesrečnega? Ona torej — zgrozila se je pri tej misli ter z roko si pokrila oči.
Kako je že pravil oni mladenič r Da je neko posmrtno življenje, da biva vsemogočno, dobro bitje, ki kaznuje zlo in plačuje dobra dejanja. Zakaj ne bi bilo to res, kar je rekel mladenič?
Njegove oči, njegov obraz, njegove besede vzbujajo večje zaupanje kakor mačehine, četudi nimajo one silne satanske moči. Oh, ta dvom, ta dvom, kako je bil mučen! Dekle je grozno trpelo. Želelo je umreti, umreti samo zato, da bi ušlo tej negotovosti.
Potem pa se je Judita zopet večkrat vprašala, ali bi ne bilo prav, ko bi prosila mladeniča, katerega je odslej večkrat videla, a se ga je ogibala, da bi ji še enkrat razložil vse, o čemer sta se bila ondan menila na grobju. Morda bi ga sedaj bolj razumela. A kadar ga je zagledala, bilo ji je vselej tako tesnobno, da je zbežala. —
Razdraženi duhovi vaščanov so se bili že zelo pomirili. Župnik jim je takoj Naslednjo nedeljo po znanem pogovoru razložil, kaj uči sv. cerkev o prazni veri, vražah in Čarovnicah. Zmajevali so, a verjeti so morali gospodu. No, odkar so na gradu potihnili tisti turobni glasovi, niso veČ imeli prilike govoriti o tem in vznemirjati se.
Judito so nekaj Časa potem radovedno gledali, ker poprej se niti niso upali pogledati je. Naposled pa so se tudi tega navadili. Le kako babišče je strašilo otroke ž njo.
Župnik in Viljem sta se izprehajala skoro vsak dan zjutraj po znani beli cesti ob bregu zelene Soče. Nikoli jima niso pošle zanimive stvari za kratkočasen pogovor. Oba sta sovražila zaduhli zrak po sobah in zato hodila pod milo nebo, če je bilo le mogoče. Ob Soči pa jima je bil najljubši izprebod.
Viljem je brž potem, ko se je bil sešel z Judito, pripovedoval župniku, kar je doživel. In vsak dan se je povrnil k istemu predmetu, ki je oba zelo zanimal. Tudi danes, vec nego tri tedne po onem dnevu, ko je bil ž njo na pokopališču, začel je Viljem govoriti o njenem čudnem vedenju in govorjenju, in sicer z nekim doslej nenavadnim nemirom.
Župnik ga je poslušal ter majal z glavo.
„Čudno dekle! kakor začarano v svoje nazore! Kaj menite, gospod župnik, ali je sploh še kaj upanja, da bi se premenilo. " Župnik je molčal. Ta molk je Viljema še bolj potrl.
„Zdi se mi, da bo rajša žrtvovala življenje, kakor pa svoje krivo prepričanje."
Župnik se ustavi in pokaže na veliko izdolbeno skalo, ki je ležala sredi reke.
„Kaj je trdnejše od kamena", reče, „in kaj rahlejše od vode.' In vendar, kakor vidite, izpod-jedla je voda ono skalo. Pa, da se ne bi dali premeniti nazori, ki so komaj pognali kali v njeni duši!"
„Primera je dobra", odvrne Viljem z nasmehom; „toda voda sme mimo skale, Judita pa se ogiblje vsakemu Človeku, ki bi mogel nanjo blagodejno vplivati, posebno pa še mene.
Koliko sem si prizadeval v teh treh tednih, da bi se ji približal, a zastonj: trdovratno se me izogiblje. Ko bi vi, gospod župnik, prišli ž njo v dotiko. vi bi pac lože obrusili ta dragoceni kamen. Dekle je vredno boljše usode. Njen duh je bister, njeno čustvo globoko, njeno srce mehko in blago."
„A jaz sem prepričan, da vaš trud ne bo prazen. Da se vas ogiblje, vidi se mi čisto naravno : boji se vas, morda celo nekoliko črti, ker ste ji omajali sladko vero, s katero se je tolažila. A to še ni vzrok, da bi se oplašili. Iščite jo tako dolgo, dokler je enkrat nenadoma ne zasačite. In, verujte mi, da se vas potem ne bo veČ ogibala. Ona gotovo noč in dan misli na to, o čemer ste ji govorili. Le pridno na delo, dokler imate še počitnice! Saj ste pravili, da Čutite poseben nagon, priskočiti pravici na pomoč. Zdaj imate priliko, da pokažete svoje Človekoljubje. Poznam vas in vem, da ste zmožni priti do zmage. A kadar ganete njeno dušo, da bo vsprejemljiva za nadaljni pouk, tedaj dopolnim jaz vaše delo."
„Hvala vam za veliko zaupanje in ugodno mnenje, katero imate o meni", odvrne Viljem. Ni vedel zakaj, a neka ganjenost ga je nenadoma prevzela, ki mu je skoro solze privabila v oči. Da, da, to dekle bo rešil, Čim preje rešil, in naj velja, kar hoče.
Župnik mu je gledal v dušo.
„A pazite", dejal je počasi, s Čudnim naglasom, „pazite, da vas preveč ne omami njen obraz :"
„Njene oči so še nevarnejše", pravi Viljem ter zardi.
Župnik ni rekel ničesar na to ; začel je govoriti o drugih stvareh.
Poldne se je glasilo iz cerkvic, razstavljenih po zelenih gričih. V zlatu so plavale gore in planjave. Samo gozdna senca je ponujala še nekoliko obrambe proti pekočim žarkom.
V gozdnem hladu je počival Viljem ter čital. Slišal je, ko je zvonilo poldne, vedel je, da ga doma čaka skrbna mati, a vendar se ni mogel odločiti, da bi šel domov. Neki posebni čar ima gozdna samota, ki vabi in mika z nepremagljivo močjo, in kdor se mu udä, težko se ga oslo-bodi.
Viljem je ljubil že od nekdaj gozde, a danes, ko je bil zrak zunaj tako pekoč, bila mu je gozdna senca še posebno ljuba.
Vstal je, da bi šel še globlje v gozd. Stopal je dalje po šumečem lesu, mimo žuboreČih potočkov, med temnim skalovjem, vedno naprej v zeleno šumo, ki se je širila preči njim.
Več nego pol ure je že hodil po peščeni stezi, ko se jame pred njim svitati. Gosto vejevje je ponehalo, in stopil je na prijazen travnik, kakor jih Često skriva gozd v svoji tišini. Skalovje je tukaj štrlelo visoko kvišku, a ob njem je rastla mehka zelena trata. Izpod skalovja je žuborel srebrn vir, izlival se v potoček in hitel dalje in dalje po temnem gozdu, zelenem polju, dokler se ni združil z zelenimi valovi bistre Soče. Bil je to ljubezniv kotiček, kakor ustvarjen za počitek. Viljem se ni dosti pomišljal, legel je na trato, naslonil glavo na velik kamen, obrastel z mahom, zaprl oči in se zamislil.
Toda, da bi dolgo sanjaril, to ni bilo v mla-deničevi naravi. Dvigne torej zopet glavo in začne razmišljevati, ali bi ne bilo dobro in prijetno okopati noge v hladni vabljivi vodici, kar zapazi na tleh knjigo. Brž seže ponjo ter pogleda na naslov. Začudi se. „Schopenhauerjeva dela!" Kako je prišla le-ta knjiga sem in Čigava je: Nekdo jo je tukaj pozabil, o tem ni dvoma, ali kdo? Domačinov kdo ne, vašČanom se o Črno-gledcu Schopenhauerju še sanjalo ni. Ptujec?
Neka slutnja ga objame, loti se ga nemir. List za listom preobrne, da bi našel kako znamenje, kako črko, ki bi izdala lastnika Toda nič tacega ni bilo v njej, le močno obrabljena je bila, imela je pač pridnega bralca ali morda celo — bralko.
Vstane. Knjigo dene v žep ter zamišljen, kakor se mu je videlo, v ne vesele misli, odide.
Prišel je pod goro. Tu se je svet zopet odpiral. Gozd je bil za njim in krajina se je kazala očem v vsej lepoti popoldanskega svita. Gora je širila senco tudi še todi, in hlad bližnjega gozda je polnil vzduh.
Toda Viljem se ni ustavil, da bi se veselil krasnega razgleda, kakor je sicer vselej storil, kadar je prišel na to planjavo. Knjiga mu je vzela vso dobro voljo. Želel si je le domov.
Kar zagleda na skali, ki je bila podobna klopici — Judito. Ležala je kakor do smrti utrujena na pol na skali in pritiskala čelo ob trdi kamen. Malo da ni odskočil. Skoro prestrašila ga je ta prikazen. In vender, ali ni bil šel danes v ta samotni kraj s skrivnim upanjem, da najde Judito: Ali mu ni prav sedaj njena podoba polnila vso dušo:
Judita je čula njegove stopinje. Ozre se, zagleda ga, skoči kvišku. Rada bi zbežala, a noge ji odrekö. Sesede se na skalo. Lice ji je bilo mrtvaško bledo, Črte njenega obraza malo da ne strašne. Ubogo dekle je sanjarilo o pokoju, o brezkončno popolnem pokoju. Saj ji je mačeha dan za dnem ponavljala, da blagor njemu, ki neha živeti. Zanj ni več bolečin, ne veČ hrepenenja, zanj je vse minilo, ker je minil on sam. In ta misel jo je zasledovala povsodi, doma
v tihi sobici ob knjigah, v družbi zoprne ji mačehe, v tišini mile prirode. Vse je klilo, rastlo, živelo. A zanjo ni bilo življenja, ona ni imela Čuta za vse to. Slana nevere ji je zamorila vsako Čustvo, da je videla v sebi in okoli sebe vse Črno, vse temno, da se ji je življenje od dne do dne bolj pristudilo, da bi rada umrla, a ni mogla umreti!
Viljem jo je sočutno ter bolestno gledal. Slutil je, kaj se ji je v duši godilo. In ta izpre-memba na nji, odkar je zadnjič ž njo govoril! Grozno je morala v tem Času trpeti! Vsaka poteza na licih, usta in oči, vse je pričalo o pre-stanih dušnih mukah. Viljem je vedel, da je tudi sam kriv te strašne izpremembe. Njegove besede, ki so bile zmožne vpokojiti jo, potolažiti jo, osrečiti jo, rodile so v njenem srcu le gorje, le obup. To ga je tako potrlo, da ni vedel, kako bi jo ogovoril, Četudi mu je bila duša prepolna tega, kar bi ji rad povedal.
Približal se ji je skoro boječe.
„Kakor vidim, rana po očetovi izgubi se še ni zacelila, temveč, bojim se, da se je še bolj razbolela", reče s tihim, skoro šepetajoČim glasom. „Ali ne hrani vaše srce blagih spominov na očeta, da bi mislili nanj s sladko otožnostjo, a ne s pogubnim obupom?"
Judita se kakor nezavedna ozre nanj. Njene oči se za trenutek ustavijo na njegovem obrazu, a brezčutno, kakor da ga niti ne vidijo. Vendar se razlije po bledem obličju komaj znatna rdečica. Nekako hlastno si potegne lase s čela ter si pogladi krilo, kakor da se sramuje nečedne zunanjosti.
„Blagi spomini:" ponovi na to in dene roko na oči, kakor da se hoče šele domisliti, ali jih sploh kaj ima, ali tudi, kakor da ne mara vedeti za nje. „Ali se morda spominja uvela cvetica solnčnih poljubov? In če tudi, kaj bi ji to pomagalo;" reče naposled z brezčutnim, ledenim glasom.
„Cvetica nima duše, tedaj tudi spominov nima", odvrne Viljem nežno, „človek pa —"
„Ima sicer srce, ima dušo, a mnogo bolje bi bilo, ko bi je ne imel", seže mu Judita v besedo. „Ali mu srce in duša hasnita v življenju : Ali mu nista prav ona vir vse nezadovoljnosti ? Le človek, ki nima srca, ki ne ve, da ima dušo, je srečen. Tak človek živi brezskrbno, ker ne misli dalje, nego seže njegova roka; ker se njegovo srce na nič ne veže, in torej nikoli ničesar ne pogreša; ker ga ne muči vprašanje o duši, ali je umrjoča ali ne. Duh, breme življenja in smrt sreče!"
„Dekle, kaj govoriš:" zakliČe Viljem in se zgrozi o takih besedah iz dekliških, malo da ne še otroških ust. „Duh je najplemenitejši del Človeka, ki zanj stvarniku ne moremo biti dovolj
hvaležni. Ž njim spoznamo, kaj je zlö, kaj blago, ž njim ločimo resnico od zmote, ž njim se dvigamo nad bede vsakdanjega življenja. Duh ustvarja dela, ki bi jih brez njega nikoli ne bilo. Z duhom se razločujemo od živalij, ker ž njim mislimo, Čutimo, hrepenimo in ljubimo, in to je vendar največja dobrota, najveČa slast življenja."
„Misliti, čutiti, hrepeneti, ljubiti, to vi imenujete dobroto, slast:" odvrne Judita s pikrim poudarkom. „A kadar izgubimo to, kar ljubimo, kakor sem jaz izgubila očeta, kadar zastonj hrepenimo, kakor jaz po njem, kadar se nam od premišljevanja življenje pristudi, ko vidimo poleg ljubezni sovraštvo, poleg upa prevaropoleg hrepenenja mrzlo brezČutnost, ali naj se tudi tedaj to imenuje največja slast:"
„Judita — dovolite, da vas po imenu kličem", reče Viljem in se ji zaupno približa, „zdi se mi, da morem z vami odkritosrčneje govoriti, kakor je navada z onimi ljudmi, ki se še do dobra ne poznajo. — Judita, poznam nekoliko vašo preteklost. Res, redko so vam sijale zvezde prijazne, morda nikoli — toda mladi ste še, Judita, ne obupujte ! Ali veste, kje izvira vaša duševna zbeganost, vaš nenaravni stud nad življenjem, vaša mržnja pred svetom? Tam, kjer navadno izvira obup — iz nevere. Ko bi vi verovali v Boga, v božjo previdnost, verovali v večnost, tedaj —"
„Ne morem, ne morem verovati", zakliče Judita razburjeno in si obupno z rokami pokrije lice.
„Zakaj ne?"
„Zato ne, ker bitja božjega nikoli ne čutim", odvrne svojeglavno.
„Ne Čutite, ker ga nečete Čutiti, ker ga ne iščete. Toda ne grajam vas, Judita", mehko pristavi, vide, da ona zatrepeče, kadar ji očita kak pregrešek. „Vem, da vas nihče ni učil spoznavati Boga, zaupati v božjo previdnost, ljubiti bližnjega. Bojim se namreč, da so cepili v vaše srce z vsem trudom prav nasprotna čustva. Toda ni še prepozno. Dovolite mi le eno besedo, odgovorite mi odkritosrčno! Od koga in od kodi ste se vi navzeli temne nevere, ki je pogubna vsakemu Človeku, koliko bolj še mlademu dekletu ? Ali se ni morda zalegla v vaše srce po slabih pogovorih, ali celo po brezbožnih knjigah, kakoršna je le-ta knjiga?" Ko to reče, izvleče iz žepa Schopenhauerja in ji ga pokaže.
„Moja knjiga! Kako je prišla v vaše roke:" zakliče Judita začudeno, malo da ne srdito ter stegne roko po nji.
„Ta knjiga ni za vas in zato vam je ne vrnem", reče Viljem odločno in zvezek zopet dene v žep.
„Kakšna drznost! Tega, kar je moje, mi ne-čete vrniti:" zavzame se Judita z glasom, ki je trepetal od razburjenosti. „Mojega ljubljenca, mojega prijatelja, jedinega, ki še prijazno sveti v moje pusto življenje, tega mi hočete vzeti :"
„Vaš ljubljenec je Schopenhauer, vaš prijatelj?" pravi Viljem žalosten, videč, da Judita govori resnico. Ali bi ji sicer bledo, neobČutno lice nenadoma zažarelo v nenavadnem ognju.-' „Potem se ne Čudim, da ste, kar ste. Ali ne veste, kako pravi pregovor? Povej mi, s kom občuješ, in povem ti, kaj si. Prav tako lahko rečem: Povej mi, kaj Čitaš, in povem ti, kaj si!"
„Prosim, dajte mi knjigo", ponovi Judita, toda z drugačnim glasom, nego prej. Oči je povesila, in v njenem glasu se je bojeval jok. Mirne, sočutne, iskrene Viljemove besede so jo tako izpremenile.
„Dejal sem, da je ne dobite, Judita, in tako bo!"
„Ali mi morda prisojate tako malo razuma, da ne bi Schopenhauerja dovolj razumela."
„Prav zato, ker ga razumete, ni za vas", odgovori Viljem resno. „Pustite nekaj Časa knjige. Knjige so vam otrovale srce. Odprite rajši — knjigo prirode, in videli bodete, kako lep je svet, kako živo življenje diha iz vsega stvarstva. Spoznali bodete, da vse to snuje, nad vsem tem čuje neko neskončno lepo bitje. Padli bodete pred njim na kolena, vaše srce ga bo zaljubilo in ta ljubezen bo objela vse stvari. Oj, kako bo oživelo vaše zamorjeno srce! Schopenhauerja bodete vrgli na ogenj in čudili se, da vas je kedaj oveval ta satanski duh."
Ko je Viljem govoril, dvignila je Judita oči in skoro nehote ozrla se po krajini. Nekaj posebnega je bilo leglo na vso krajino, od travnikov in polja v daljavi, po katerih je bliščalo solnčno zlato, do čistega potoka, Čegar žubo-renje se je zdelo, da hoče vse okrog zazibati v sladek sen. Bajni mir je dihal iz tihotnega lesovja in s preČudnim čarom objemal ves okraj. Objel je tudi Viljema in Judito, ki sta si stala v tem trenutku molče nasproti, in z njenega temnega obraza je z nežno silo izbrisal vso bridkost, vse sovraštvo, ter dahnil vanj neko otožno milobo.
Ta Čar je pa sukal od enega do drugega nevidno nit, in vedno močneje in močneje je sukal; potoček ob njunih nogah pa je tekel naprej in naprej ter jima mimogrede šepetal tisto staro, a vedno novo pesem o ljubezni.
A hipoma se raztrga ta čar, kakor da bi bila kruta roka nenadoma po njem segla. Judita se zgane, pokrije si z rokami oči, kakor da ne mara, da neČe ničesar videti, in zakliče:
„Vsa ta lepota, vsa čustva, ki jih vzbuja, so goljufiva. Omamlja nas ž njimi, da smo tem
nesrečnejši, ko se nam izneverijo. — Dajte mi knjigo!"
„Judita!"
„Dejala sem, da mi vrnite knjigo; moram, hočem jo imeti!"
„Tukaj je", reče Viljem mračno.
Judita hlastno seže po nji, potem pa zbeži, ne da bi ga bila pozdravila ali še jedenkrat se nanj ozrla.
VII.
Zbegana, brez sape, dasi je potrebovala namesto jedne dve uri za pot do doma, prišla je Judita domov. Knjigo je držala še v roki, oči so ji žarele, a ta žar ni bil več odsev zmage in zadovoljnosti, temveč nasprotno: poraza in nezadovoljnosti.
Proti navadi ji pride mačeha naproti, in zdelo se je, da jo je čakala.
„Dolgo si bila danes na izprehodu", reče ji očitaje ter jo nezaupno pogleda, kakor zadnji čas navadno. Ob tej vročini bi bilo bolje, ko bi po dnevu ne hodila iz doma; zjutraj in zvečer, mislim, da se lahko dosti izprehodiš. Saj veš, da se te ljudstvo boji, Čemu torej plašiš ljudi pri delu: Prosim te še jedenkrat, hodi menj ko mogoče med ljudi, ne spuščaj se z nikomur v pogovor. Ljudje, ki imajo značaj kakor ti, tvoje globoko mišljenje, izobrazbo, ne potrebujejo nobenih družb; tvoj duh in pa tvoje knjige, menim, napolnjujejo dovolj tvoj Čas", pristavi s prijaznim glasom, zapazivši Schopenhauerja v njenih rokah. „Nikoli ne zabi, da je svet tvojega ubogega oČe^a in pozneje še tebe ž njim pregnal iz domovine, obsodil v večno samoto, ter izključil iz družabnega življenja. Sedaj se ti maščuj svetu za krivico s tem, da ga popolnoma preziraš. Pokaži mu, da lahko živiš brez njega tudi sedaj, ko ti je pot zopet odprta. Toda, saj vem, da si pametna. Se to" — pravi kakor mimogrede — „te dni pride moj brat."
„Vaš brat?" začudi se Judita. „Saj mi še ni bilo znano, da imate brata."
„Kako naj bi bila o njem govorila v žalostnih razmerah, ki smo v njih živeli s pokojnim očetom? Tvojega očeta bi pa tudi bilo malo zanimalo, da imam brata; zato mu tudi nisem nikoli dovolila, da bi bil prišel k nam. Osemnajst let ga že nisem videla, zato si misli, kako želim zopet objeti ga. Rada bi tudi kaj čula o svojih ljudeh, če niso že pomrli, kar živim v prognanstvu. Brat je bil v mladosti nekoliko lahkomiseln, in bržčas se ni še poboljšal. Zato te prosim, da bi mu bila prijazna, tudi, ko bi se ti njegova zunanjost ne zdela
prikupljiva. Sicer pa je popolnoma mojega mišljenja in prepričanja, in ni se bati, da bi ti nadležno vsiljeval kake ptuje nazore. Toda, kaj ne, Judita, nama ne bo nihče več omajal nazorov o življenju?" pristavi in ji na videz dobro-voljno položi roko na ramo.
Judita se zgane.
„Ce so le ti nazori tudi pravi in pošteni:" reče zategnjeno, strese se, obrne z mržnjo od mačehe in izgine v svojo sobo.
„Z dekletom se zadnji Čas vrši neka izpre-memba", mrmra mačeha sama zase. „Vedno bolj odurna je proti meni in nezaupna. Ali sem mar zato prebila toliko lepih let življenja v samoti, da mi nazadnje uide moja žrtev? Ne, nikakor ne! Skrajni Čas je, da pride on — zmaga mora biti moja!"
Judito so vso prevzeli dogodki, ki jih je po dnevu doživela. Čudne misli so se ji motale po glavi, Čudna Čustva plala ji po srcu. Prav je dejala mačeha, da se je ž njo zgodila velika izprememba.
Drugega dne je vzela Judita na svoj jutranji izprehod majhen zavitek s seboj. Prva pot je bila vsako jutro na očetov grob, danes pa je šla mimo. Bolestno se je ozrla na grobove, a ustavila se ni, ampak hitela je dalje.
Bilo je še zgodaj. Notranji nemir in jutranja sveža sapica sta ji privabila na lice rožnat odsev, v očeh pa rosen svit, da so blestele, kakor rosnate cvetke, ki so rastle ob potu. Kako dolga se ji je danes zdela pot do skalnate klopice, na kateri se je sedaj dan za dnevom zatapljala v trpke misli, in pri kateri je včeraj . . . Oh ta nesrečna knjiga, zavoljo katere je njega uža-lostila, njega, ki mora biti tako dober, kakor je bil le še oče! Saj prav tako dobrohotno, kakor on, govoril je oče ž njo, prav s tako milim pogledom je oče zrl nanjo. Drug doslej nihče ne. „Ne, ne maram več za ono knjigo, ne mogla bi je več čitati, ne jedne besede ne. Toda, če jo obdržim, sodil bi on lahko, da jo še vedno čitam in tega nečem, da bi on tako mislil. Zve naj, da spoštujem njegovo željo. Na klopico jo bom položila, potem pa bom zbežala. Nekaj mi pravi, da pride on tje, da bo knjigo videl ter jo odnesel. Ima naj jo, ker jo je tako iskreno želel. Jedno knjigo veČ ali manj, kaj de to: Izgubila sem ljubega očeta, izgubim naj še jedinega prijatelja — to knjigo! Tudi Schopenhauerjevih zvezkov, katere še doma hranim, ne bom se veČ dotaknila!"
Tiho se približa klopici, kakor bi želela, da bi njena navzočnost ostala skrita celo nemi prirodi, vzame Schopenhauerjev zvezek iz zavitka in ga položi na klop. Lahno vzdabne, kakor da se je iznebila težkega bremena. Sedaj pa proč, proč od tod!
Toda noga ji zastane. Ne daleč od nje je stal Viljem, resen, nem; le njegove oči so tako glasno govorile.
Judita povesi oči ter obstane kakor kip. Tiho je bilo okoli nje, tako tiho, da bi bila lahko čula drug drugega srce. Judita prva iz-pregovori:
„Prinesla sem vam knjigo, katero ste včeraj želeli imeti."
„Hvala! Vedel sem to, zato sem prišel", reče Viljem mirno, kakor da bi to bilo samo o sebi umevno. Ko bi ga pa bila Judita v tem hipu pogledala, videla bi bila njegove od veselja žareče oči.
A ni ga pogledala. Ni vedela zakaj, a hladnost njegovih besed jo je zadela. Toliko je žrtvovala, bližal se je čas, da bi se odpovedala celo svojim nazorom, in on ji ne ve nobene hvale. Res je torej, kar pravi Schopenhauer, da je svet nehvaležen! Srce jo zaboli, da je pahnila od sebe tega prijatelja.
Obrne se, da bi šla. Komaj slišno zamrmra: „Srečno!"	*
„Judita, ali že odhajate:" zakliČe Viljem za njo in stopi naprej, kakor da ji hoče zabraniti odhod.
„Na očetovem grobu še nisem bila danes", pravi Judita hladno, a noga se ji vendar nehote ustavi.
„Judita, zahvalil se vam še nisem za to, kar ste storili meni na ljubo, toda bodite uver-jeni, da znam ceniti to vaše samozatajevanje in premagovanje. Kako naj vam povrnem vašo prijaznost:"
Judita je molčala in zrla v daljavo.
„Veste, s Čim, menim, da se vam pokažem najbolj hvaležnega: Če vam bodem jaz to, kar vam je bil dosedaj Schopenhauer. Judita, sprejmite me za prijatelja!"
„Ne maram več za prijatelje, nečem na nikogar veČ navezavati srca", odvrne ona malo da ne odurno.
„Na kaj takega navezati srce, kakor je knjiga, ki leži tu na klopi, tudi jaz ne bi vam svetoval. A potrebujete prijatelja, ki bi vas vodil, vam svetoval, vas prisrčno ljubil —."
„Ljubil —?" seže mu Judita naglo v besedo. „Ljubil: Kaj je ljubezen:"
„Ljubezen? Kaj vam je rekel oče, Judita, ko vam je gladil laske in božal lica, ko je mislil le na vas, živel le za vas; glejte, to je delala ljubezen. Taka ljubezen seveda je dana le očetu, le materi — a jaz vam ponujam prijateljsko ljubezen. ,Gorje samemu', rekel je velik modrijan. ,zakaj Če pade, ga nima, da bi ga vzdignil.' Težko tudi vam! Otrovali so vam srce, in gorje vam, če bo le obup vaš tovariš. Judita, ali ne morete spoznati, da bi vam bilo
v veliko tolažbo, ko bi imeli koga na svetu, ki bi mu brez skrbi, brez strahu odprli srce, potožili svoje boli, odkrili svoje dvome — ali bi vam ne bilo to v tolažbo:"
Judita je molčala.
„Judita, zakaj mi ne zaupate? Ko sem vas prvič videl, ali sem se vam smejal, kakor drugi ljudje, ali sem vam rekel: čarovnica, ali sem bežal pred vami' Kdaj sem vas žalil, Judita, z nemilo besedo, kdaj sem bil proti vam neod-kritosrčen ;"
„Saj tega nisem rekla."
„Zakaj mi torej ne zaupate? Glejte, ko sem prvič slišal o vas, ko sem vas prvič videl, smilili ste se mi, imel sem sočutje z vami, in rad bi vam bil pomagal. Oh, koliko bolj ste se mi smilili, ko sem spoznal, da so vam hudobni ljudje izruvali iz srca, kar je Človeku najbolj tolažilnega, — vero! Tedaj sem sklenil, pomoči vam; od tedaj vas ljubim z najprisrčnejšo prijateljsko ljubeznijo, z ljubeznijo, ki vam želi le dobro. A zastonj bo moja ljubezen, če mi je vi ne bodete vračali. Judita, izberite me za svojega prijatelja, in trdno upam, da najdete zopet srčni mir in srečo življenja!"
MolČe je poslušala Judita mladeniČeve besede, preproste sicer, brez mehkobe, a tako prijazne, tako polne ljubezni. Vedno je čutila, da jo mladenič vse drugače ljubi, kakor mačeha; a tako v srce ji še niso segle njegove besede. Začela je slutiti, da so na svetu še drugačni ljudje, kakor pa jih slika Schopenhauer, in neka sladkost ji je objela srce. Saj to srce je bilo tako potrebno koga, ki bi se zaupno nanj naslonilo, to je dobro vedela, Četudi je sama sebi tajila. Kaj jo je vedno gnalo na očetov grob, kaj drugega, kakor ta potreba?
„Judita! Ali so torej bile zastonj moje besede? Ali mi ne morete biti prijazni?"
„Saj sem vam prijazna. Oh, da", — vzkipelo ji je hipoma iz srca — „bodite, bodite moj prijatelj — morda pri vas utolažim svoje srce, pozabim svoje gorje!"
„Ali mi bodete tedaj vedno odkritosrčno povedali, kar vas bo težilo? Ali bodete poslušali moje nasvete: Poslušali me tudi tedaj, ko vas bom morda moral opominjati, svariti, ko vam bom moral morda očitati napake:"
„Oh, vedno, vedno, moj prijatelj!"
„Z Bogom torej, Judita, za sedaj, a upam, da se poslej večkrat vidiva. Knjigo tu-le vza-mite, jaz vam popolnoma zaupam, da je ne pogledate več. Z Bogom, Judita!"
Judita je mirno stala na mestu. Komaj je vedela, kaj se je bilo ž njo zgodilo. Ni odgovorila: z Bogom, saj še ni imela vere v Boga, tudi ni dejala: srečno. Sedla je na klop, podprla si z rokami glavo in se zamislila.
Prijateljstvo; Ali ne bo prazna beseda; Ali mu bo mogla verovati, ko ji bo govoril o Bogu, o neumrjočnosti duše, o večnosti; O, njemu bo verovala, saj je verovala sovražljivi mačehi, verovala mrtvi knjjgi, zakaj bi njemu ne, ki ji hoče tako dobro: Gut hvaležnosti se ji je vzbudil v srcu, hvaležna bi rada bila za to srečo, a komu? Kdo ji je naklonil to prijateljstvo? Ozrla se je na nebo. Oh, ko bi tam gori, tam gori za nebesi res bival Bog, ko bi ji bil dal ta Bog v svoji ljubezni prijatelja, kako bi tudi njega rada imela . . .
Boga . . . Zakrila si je lice in zajokala in dolgo jokala; ali bolj od sreče ali nesreče, kdo ve?	(Dalje.)
Vzori in boji.
(Po prijateljevih pismih priobčil Ošaben.)
(Dalje.)
21. Dijaška kosama. Dva zida. Drugošolec. Razna pota. „Hinavec!"
Koncem kimovca. (II. gimn. razred.)
i oče! Zopet novo stanovanje! Ko sem se vračal z velikih počitnic, nisem mislil, da mi bo treba iskati druge gospodinje. A ko pridem v lansko stanovanje, kako se začudim: čisto ptuji ljudje so prebivali notri. Vprašam, kje je ona stara žena, ki je lani dijake imela v tem stanovanju? Odgovore mi, da je reva med po-
čitnicami obolela in se preselila v hiralnico sv. Jožefa v Kravji dolini in da je naročila, ako bo kak dijak po njej poprašal, naj ga pošljejo k njej v hiralnico. Sel sem naravnost gor, da bi zvedel, če res ne bode imela več dijakov v stanovanju. Prav dobro se ji je zdelo, da sem jo obiskal. Potožila mi je, da ji je dolgčas po dijakih, in kako hudo se ji godi, ker si ni mogla skoro nič prihraniti za bolezen. „Kje so pa gospodar;" vprašal sem slednjič. „Izgubil se je, in ni ga več v mesto nazaj!" Tako mi je odgovorila.
Prav žal mi je po lanskem stanovanja, po dobri gospodinji in po gluhem starčku — beraču. Pa našel sem brzo nov „kvartir". Sošolec Mlakar, doma tam od Radoljice, rekel mi je, da me njegova gospodinja vsprejme. Vedel me je k njej, in zmenili smo se. Upam, da bodete tudi Vi, ljubi oče, zadovoljni s tem novim stanovanjem. V streliških ulicah je, blizu ljudske kuhinje. Prava dijaška kosama je. Pri tleh so tri gospodinje, pa vsaka ima svoje dijake; zgoraj pa stanuje hišna posestnica in pa moja gospodinja. Hišne posestnice me je najbolj groza. Pijanka je. Ves ožgan obraz ima od žganja.
Kadar se pa napije, pa poje v sobi. O, kakšni glasovi so to : hripavi in cvileČi kakor ižanska kola. Pa kakšne ostudne pesmi poje: kar sram me je, poslušati jo. Dva sina je imela: jeden se je obesil, jeden je pa doma, tak pijanec, kakor mati. Večkrat sta pijana oba, in tedaj vpijeta, da je groza. Kar bojim se teh ljudij; nikdar še nisem pogledal v njih sobo. Naša gospodinja nas ima osem dijakov. Dva sta učiteljska pripravnika, oba se učita zadnje leto. Jeden je Kočevar, pa ima prav slovensko ime : Hostnik. Debel je in jako len. Ves dan bi ležal. Zmerom je dobre volje. Slovensko govori slabo,
Abrahamova daritev. (SHka Celestina Medovida.)
pa se tudi neČe učiti; na Slovence je hud. Kočevske pesmi bi nam zmerom pel, ako bi ga hoteli poslušati. Kar solze mu stopijo v oči, kadar poje neko kočevsko o vodi Rinži, ki menda teče skozi Kočevje. Srca je pa dobrega; tudi moli včasih. Da le ne bi tako kvantal!
Drugi učiteljski pripravnik je ves drugačen. Piše se Platnar. Gorenjec je. Z gospodinjo sta si v sorodu, mislim, da mu je teta. O, tega imam jako rad. Precej prvi dan sem ga rad imel. Velike postave je, pa nekoliko brade ima, malo govori, a poje tudi rad in na gosli zna lepo igrati, pa na kitaro. Včasih zapojemo katero narodno, n. pr. „Po jezeru", ali pa „Otok bleski", ali pa tisto:
En hribček bom kupil, Bom trte sadil . . . Ta mi je posebno všeč. Jaz pojem „naprej", drugi druge glasove, Platnar bas in pa na kitaro spremlja. Oj, to je veselje!
Platnar je tudi v šoli jeden izmed najboljših. Pravil mi je, kakšne reči se učijo tam na „pre-parandiji", n. pr. kako se otrokom dopove, katera Črka je i ali o ali v, v, reče se, je kakor vile, če se jim ročnik odbije. Ali ste Vi, ljubi oče, tudi tako učili mene in druge ? NiČ se ne spominjam več, kako sem se naučil brati.
Poleg teh dveh pripravnikov pa so z menoj na stanovanju še trije gimnazijci, dva tretje-šolca in jeden drugošolec, oni Mlakar, kateri
mi je povedal za to stanovanje. Tretješolec Prosen je jako ubožen; oce je dacar in ima veliko družino. Zato je ubogi France Prosen ves sestradan. Zjutraj nima nie gorkega. Kadar mi zajutrkamo gorko kavo, vzame 011 knjige pa gre ven, v šolo, prej pa še v cerkev molit. Gospod Jeran mu dajejo nekaj malega na dan. Opoldne vzame prikuhe za tri solde in košček kruha za jeden sold, zvečer pa je zopet za tri solde, kar dobi. Prav smili se mi. NiČ se mi ne zdi čudno, Če se mu ne ljubi učiti. Pravi, da pojde tudi on za učitelja; grščina ga tare. Samo nagle jeze je in hitro zameri, če mu kdo kaj reče.
Druga dva tovariša sta pa oba trdnih kme-tiških starišev sinova. Oba sta Gorenjca. Pa moj sošolec Mlakar ne vem če bo izdelal, že lani mu je predla v latinščini in matematiki. Pa on se tudi ne uči rad; v šoli se rad pretepa; takoj za res udari. Sošolci ga nimajo radi. Od mene prepisuje naloge. Profesor nemščine so to zapazili; pokarali so ga vpričo vseh. On pa je trdovratno tajil in se je celo surovo obnašal proti njim; gospod profesor so bili hudi in so ga zapisali v razredno knjigo ali, kakor rajši pravimo „klasenbuh", nekateri pa „klo-basenbuh". Vsem se je grdo zdelo, da je tako razžalil gosoda profesorja, ker jih imamo radi in so dobri.
Janez Muzika se imenuje sedmi tovariš, ki prebiva z menoj v naši kosami. Ne vem, ali bi ga imenoval študenta, ali ne; v orglarsko šolo hodi. Doma je z Dolenjskega, tam od St. Ruperta nekje. Stariše ima še, a so ubožni. Gospod župnik ga podpirajo, da ima najpotrebnejši živež. Star je že precej, več nego štiriindvajset let. Majhne postave je in Čokat. Vesel je zmerom, kakor pristni Dolenjec. Najhujše je zanj to, da ima jako dober želodec in še boljši tek, jesti pa malo. Opoldne dobiva pri nekem peku hrano, zv^Čer pa kjer je, v ljudski kuhinji, ali pa v kakšni kuhinji, ki se imenuje „auskoch". Tri leta se bo že potrpelo, pravi, potem dobim pa službo. Čudno je to, da ima tako slabo hrano, pa se vendar redi. Hlače mu zmerom pokajo, kakor se pripogne. Nad prsti se jezi, češ, da mu gospod F. očita nerodnost in okornost pri igranju. Ni čudno: do sedaj je imel v roki le vile in grablje, sedaj pa naj bi prsti urno skakali po klavirju. To nikakor ne gre. Vedno jih preteguje in poka ž njimi, da bi jih izuril. Sam ne vem, kako je to, da se piše „Muzika", in da se peča z muziko. V začetku sem mislil, da so mu to ime nalašč zdeli. Midva sva prijatelja. Včasih mu kaj pomagam. Orglarsko šolo imajo v Alojzijevišču, pri tleh je soba, okna ima na vrt, vhod je pa poleg stranišča. V sobi so klopi, tabla in orgle.
„Dom in svet" 1896, št. 6.
Učenci imajo tako razdeljeno, da se vsak uči nekaj Časa. Janez ima uro od 7—8 zvečer. Iz-prva si je sam gonil meh; pred dvema dnema je pa mene prosil, da bi mu ga hodil pritiskat. Rad sem mu ustregel. Sinoči sva že bila tam. Ko sva prišla v hišo, bilo je vse tiho. Po prstih sva šla v šolsko sobo. Jeden gospod so bili prišli gledat, pa nama niso nič rekli. — Janez Muzika ima dosti učenja; učiti se mora tudi liturgike, kakor jaz, ki jo imam v drugi šoli; gospod G. jih uče. Vrh tega se uči petja in note piše zmerom, dan za dnevom. Prav zaslužil si bo kruhek. Tako vidim, da se mora za vsak stan pripravljati z velikim trpljenjem, tudi za organista.
Se jednega fantka ima gospodinja na stanovanju; v prvi razred hodi. Gospodinja mu je teta. Tonček mu je ime. Prav umen je, še morda preveč. Ko so jedenkrat neki gospod vprašali, koliko je bogov, je odgovoril: „V vsaki hiši jeden", namreč za mizo v kotu. Zato so rekli gospod: „Ta fant bo jedenkrat velik gospod ali pa velik malopridnež." Meni se zdi, da ga bo gospodinja preveč razvadila. Dečko nima matere, zato je zmerom pri teti.
S tem Vam pa nisem popisal še vseh stanovalcev v našem stanovanju. Vsak petek večer prideta namreč dva Žida k nam ter ostajata soboto čez dan pri nas, soboto večer pa zopet gresta po kupčiji.
Z Židi še nikdar nisem stanoval. Vi ne veste, ljubi oče, kako smrdita po česnu in čebuli. Pobožna sta pa bolj kakor marsikateri kristijan. Petek večer si nakupita vsega, Česar potrebujeta za drugi dan. V soboto ne gresta nikamor; židje imajo ta dan za praznik. Ta dva ne delata nič v soboto, še kuhata si ne, ampak si vse v petek popoldne pripravita; najrajša imata, kakor vidim, ribe. V soboto tičita v sobi, neke debele bukve držita v rokah, pa žlobudrata skoraj ves dan iz njih. Menda molita iz sv. pisma po hebrejsko. Ko jih ni bilo doma, sem oni dan vzel v roke jedno tako knjigo, toda nobene črke nisem poznal, pa sem mislil, da znam že vse, Če znam latinsko brati. O, kako rad bi znal brati hebrejsko! Nič me bolj ne peče, kakor če imam knjigo v roki, pa še mrvice ne razumem iz nje. Govorita pa Žida nič ne z nami, samo z gospodinjo. Ležita pa kar na klopi pri peči. Nosove imata krive, kakor da bi bila iz drena. Najbolj pa me jezi to, da v soboto večer, ko se mi kristijanje pripravljamo k prazniku, ta Žida natovorita svoje škatlje čez ramo, pa gresta kupčevat. Ce svojo soboto spoštujeta, naj pa tudi našo nedeljo. Nikoli nisem vesel, kadar prideta.
Sam ne vem, zakaj se je gospodinja pogodila ž njima za prenočišče? Najbrže iz gole
12
dobičkarije. Nikoli nima dosti denarja. Mlakar mi je pravil, da sta imela gospodar in gospodinja lepo posestvo na Gorenjskem, a gospodinja je bila zapravljivka. zapravila je vse, in tako sta prišla v Ljubljano živet. Gospodar je postrešcek in sicer pri tistih, ki imajo višnjevo srajco vrh svoje obleke. Zjutraj zgodaj gre na trg stat in pozno zvečer pride domov ves truden, in če malo zaslužka prinese, zmerja ga gospodinja, Češ: ne zaslužiš, da bi jedel. Gospodinja je trdega srca, zato nisem rad pri njej, pa jedno leto se bo že pretolklo.
V šoli pa, ljubi oče, je jako veselo. Drugo -šolec! Sedaj nismo več zadnji v gimnaziji. Lani sem moral knjige samo kupovati, letos sem jih pa že nekaj prodal, n. pr. katekizem, ki je samo za prvo šolo. V šoli nas je pa letos mnogo manj nego lani. Lani nas^ je bilo sedemdeset, letos nas je še petdeset. Ce nas bodo tako re-šetali, ne vem, koliko jih bo v osmi šoli še ostalo na rešetu. Nekaj jih ponavlja prvo šolo, nekaj jih je šlo pa po raznih rokodelstvih Dva lanska sošolca sem srečal te dni, jeden je mizarski učenec, drugi čevljarski. Prvi, piše se Stolček, se mi je veselo nasmehnil, ko sva se srečala.
„Zakaj pa ne hodiš več v gimnazijo :" vprašal sem ga.
„Trojko sem dobil, saj veš", odgovoril mi je, „in tako so oče rekli, da že dovolj znam za mizarja, in dali so me učit mizarstva. Lani sem se učil, kako se mensa, mensae sklanja, letos pa se učim, kako se miza dela. Laže je vendar-le moje delo: miza ima samo štiri noge, tista neumna latinska mensa pa ima šest sklonov ali koliko. Ha, ha! Servus!"
Na glas se smejaje^ je odšel.
Čevljarski učenec, Silar se piše, me pa še pogledal ni, ko sva se srečala. Ves umazan po obrazu, gologlav, s strganim predpasnikom in parom Čevljev v roki, pa žvižgaje jo je mahal po ulicah. Mislil sem si: Prazen sod ima močan glas.
Gospode profesorje imamo iste, kakor lani, razven jednega, namreč za nemščino. Veliki so kakor Golijat, korake delajo pa kakor Home-rovi junaki, o katerih smo se oni dan učili v zgodovini. Zelo dobrega srca so. Dijaki pravijo, da dado vsakemu beraču najmanj po desetici, pa tudi več. In silno učeni so tudi, samo škoda, da slabo vidijo. Nekateri sošolci v zadnjih dveh klopeh so jim predvceranjim napravili veliko jeze in tudi mene so spravili v zamero pri njih. Strašno me to peče. Moram Vam povedati. Pa to so večji del bolj gosposki, ki so to naredili. Na zidu visi precej dolga palica, na katero obešamo zemljevide. Kaj si izmislijo? Palico postavijo v zadnjo klop, nanjo pa obesijo najprej jedno suknjo, rokave pa natlačijo z dvema manjšima
suknjama, tako, da se je cela stvar videla kot možic; na vrh mu denejo pa še klobuk. Potem ga naslonijo na klop, da se je zdelo, kakor da spi. Ko so gospod profesor vstopili, niso nič zapazili. Sedeli so za katedrom. A med uro so začeli sosedje onega možica cukati, sedaj jeden, sedaj drugi. Gospod profesor jezni vstanejo ter pridejo doli gledat. „Kaj imate tu:" zagrme po nemško. Potem pa nad možicem : „Sie, Sie, unverschämter Kerl . . . proč klobuk! Vstanite!" A možic se ne gane, kar naprej spi. Jezni zgrabijo za klobuk in sedaj vidijo, da je bil le — možic. Preiskovali so, kdo je vse to naredil. Noben se ni hotel udati. Slednjič so vprašali, čegave so suknje. To so zvedeli. Vse tri, katerih so bile suknje, so hitro zapisali, v razredno knjigo. Slednjič je prišlo vprašanje: „Čegav je klobuk:" Vse je molčalo. Ponove vprašanje še jedenkrat. Tu se oglasi sošolec Drvar ter pove, da je — moj. Kar zagomezelo je po meni. Čisto nič nisem vedel, da so bili mojega deli na možica. Gospod profesor so me molče pogledali, potem pa rekli: „Vi? Tako se držite' kakor angel, v resnici pa ste hinavec!" O, kako me je zadela ta beseda, ljubi oče! Hinavec, hinavec! Onim niso rekli tako, samo meni . . . In ko nisem zaslužil! Kar solze so mi prišle v oči. Nikakega veselja nimam več do te ure; saj sem hinavec, hinavec !
O, ljubi oČe, ljuba mati, dobro veste, da nisem bil doma nikdar hinavec, tudi sedaj nisem in ne bom nikdar. Sedaj še bolj Črtim hinavstvo, ker so me ga obdolžili. Tožiti pa ne maram. Rajši nosim krivico. Da me le Vi nimate za hinavca in pa — Bog!
Z Bogom, ljubi stariši!
22. V šoli. Zgodovina. Prijam in Hektor. Efijaltes. Slovenščina — najljubši predmet.
Dijaški list. Slovstveni poskusi.
. . vinotoka . . .
Zelo me je potolažilo Vaše poslednje pismo, ljubi oče, v katerem mi naročate Vi in mati, naj si nikar preveč k srcu ne ženem onega očitanja glede na hinavstvo, ker gospod profesor kmalu izprevidijo iz vsega vedenja, da nisem hinavec. Hvala Bogu, že sedaj so zopet prijazni z menoj! — A kaj naj Vam drugega sporočam iz šole: Letos se učimo liturgike o sveti maši, o mašni obleki i. dr. Oni teden so gospod Marn ravno razlagali, kaj pomenijo razne barve pri službi božji, namreč bela, rdeča, zelena, višnjeva in črna, ter so pri tem omenili, da rmena barva'pomeni zavist; a sam ne vem, kaj meje motilo, da sem brž pogledal sošolca v drugi klopi za menoj, ki je ves bled in rmen. Toda takoj
so me posvarili, Češ, da lahko nosi kdo rmeno zavist v srcu, lica ima pa rdeča. Bridko so me zadele te besede, ker sem mislil, da merijo name in da me imajo gospod Mam za nevoščljivca. Sedaj, upam, ne bom več kazal na druge.
Latinščino imajo gospod razrednik, kakor Jani. Slovnica se mi zdi letos tako pusta in dolgočasna. Učimo se latinskih glagolov, kako imajo v perfektu in supinu.
Stokrat ponavljamo, da ima caedo v perfektu cecidi z dolgim i, cado pa tudi cecidi, a s kratkim i, pa vendar se še dobi kak sošolec, ki vse meša ter tvori perf. od caedo cecidi s kratkim i. Gospod razrednik kar poskočijo, tako jih zbode taka napačna oblika. „Dvakrat tako dolg je i kakor Vi", pravijo navadno ob taki priliki.
Jedenkrat sem se bil pa precej vrezal v latinski uri. Imeli smo ločilni števnik singuli, -ae, -a, kar se pravi: po jeden; vprašali so, kaj se pravi: po dva.; Nobeden se ni oglasil. Tu vzdignem hitro jaz roko ter zavpijem: bin-guli. Vsa šola v smeh, gospod razrednik tudi. Reči bi bil moral: bini. Pa sem se imel za tako trdnega v latinščini! Sram me je bilo, da mi je kar kri udarila v glavo. Sedaj si že več ne upam tako hitro roke vzdigniti, ako ne vem natanko.
Iz naravoslovja se učimo letos o ribah. Prav pusta reč je. Doma sem poznal in lovil samo klene in ščuke, tu pa moramo poznati toliko drugih rib, da se mi že kar v glavi meša od njih. Gospod profesor pa ob vsaki pristavijo, če je dobra za jed ali ne. Vsak petek jih vidimo za Ljubljanico, kako kupujejo ribe. Samo to mi je bilo vseČ, ko so nam pravili, kako modro je Bog ustvaril sleherno stvarco, in tako tudi ribo. Ce se deček hoče naučiti plavati, vzame dva mehurja, ju zveže ter se vleže nanju, potem pa brca kakor hoče, potopi se ne. Ker pa morajo bit,i ribe vedno v vodi in si mehurjev same ne morejo kupiti, dal je vsaki po jednega Bog sam; nosi ga v sebi ter brez skrbi gre v najglobočjo vodo.
Najbolj pa sta mi izmed vseh predmetov všeč zgodovina in slovenščina. Zgodovino imamo trikrat na teden, seve, vse nemško. Knjigo je spisal Gindely. Uče nas gospod prof. Heinrich. Nekaj smo se učili o grških bogovih in boginjah, pa zdi se mi jako neumno. Ne vem, kako so mogli Grki verovati na take bogove.' Vse so počeli: jedli in pili in nevoščljivi so bili drug drugemu in ljudem. PaČ pa se mi zdi neizrečeno lepo, kar so nam pravili o trojanski vojski. Trojance imam mnogo rajši nego Grke, zlasti stari Prijam in njegov sin Hektor sta se mi tako priljubila, da se mi še sanja včasih o njiju. Ahil mi pa ni prav nič všeč.
Ubil je junaka Hektorja, mrtvo truplo privezal za svoj voz ter je vlekel v šotor. Kakšno srce je imeL Kar milo se mi je storilo, ko so pripovedovali o starčku Prijamu, kralju trojanskem, ki je po noči prišel v šotor k Ahilu prosit trupla Hektorjevega. Skoda, prav škoda se mi zdi, da je padla Troja. V peti šoli bomo Čitali Ho-mera, ki popisuje trojansko vojsko. Dve vrstici iz njega so nam povedali gospod profesor po nemško. Govorili so te besede tako lepo, da sem si nehote mislil: kako lepo se morajo te besede glasiti šele v grščini. Vrstici pa se glasita tako-le:
Einst wird kommen der Tag, wo das heilige
Ilion hinsinkt,
Priamus selbst und das Volk des lanzenkundigen Königs.
Prav včeraj pa smo prišli do onih slavnih 300 Spartancev, ki so pod vodjem Leonido padli kakor levi v boju za domovino v soteski pri Termopilah. Pripovedovali so nam tako lepo, da sem se bil v duhu prestavil tja na grška tla v ono sotesko ter gledal, kako padajo ti junaki drug za drugim. PaČ so zaslužili spominik, ki so jim ga napravili Grki, kakor smo Čitali v Cvetniku, namreč bronastega leva z napisom:
Lakedemoncem naznani, popotnik, tu da ležimo
Mrtvi, ker velel tako je domovine ukaz.
A kdo je bil kriv vse te nesreče? Izdajalec Efijalt, ki je pokazal sovražnikom skrivno pot. Gospod profesor so nam rekli: Efijalt je bil ostuden Človek. Veste, kako si bodete zapomnili njegovo ime.-' Recite: E, Vieh altes — E, ti stara živina! To je njegovo ime. Izdajalci domovine se mi studijo nad vse, bolj kakor živina.
Kakor pa je pri zgodovini prijetno, vendar še rajši imam slovenščino. Uče nas tudi gospod Marn, kakor liturgiko. JanežiČevo slovnico nam razlagajo in zahtevajo, da se je prav natanko učimo. Jaz se je učim zato tako rad, ker so gospod Marn rekli, da, kdor hoče dobro slovensko pisati, mora najprej slovnico dobro znati, in pa, ker ima take lepe narodne pregovore kot vzglede. Posebno sem vesel, kadar prineso naloge nazaj; tedaj vselej izbero tistega, ki je nalogo naredil najbolje, da jo prebere na glas. V Četrtek je tudi mene doletela ta sreča. Dali so nam bili za nalogo izrek Slomšekov:
Le trpljenje naših dni Nam veselje posiadf.
Razkladal sem to resnico tako: Ce dijak med letom trpi in se pošteno trudi, potem uživa pravo veselje na počitnicah; ako pa med letom neče trpeti; tudi konec leta veselja ne uživa.
Pa še to sem dostavil : če človek tukaj na zemlji trpi, veselil se bo tudi v nebesih.
Posebno to nam priporočajo, da pišimo krepko in kratko, brez nepotrebnega besedičenja, da ne bo pisava vodenična.
Sošolec Gruden je začel tudi sam nekaj spisovati. Včeraj mi je pokazal povest, katero je spisal. Naslov ji je: ,Slaba tovarišija'. Prav lepo je pisano. Bregar pa je naredil pesemco na svoj rojstveni kraj. Samo prvo kitico mi je pokazal. Tako-le se začenja:
O ljubo moje domovje, Obdaja te samo gorovje In pa bodeče grmovje In skalovje.
Tudi jaz sem poskušal narediti pesem na moj rojstveni kraj; samo šest vrstic sem naredil, naprej pa ne znam. Kaj pravite k tej pesmici.'' Ljubi oče, pišite mi, Če Vam je všeč in pa, kako naj naprej delam.
Rojstni hiši.
Oj hišica bela, Kjer mamica pela Pri zibki je mi; Ti dom si mi sreče, Srce hrepeneče Si" k tebi želi.
Pesemce me zato tako vesele, ker se jih tudi za šolo učimo na pamet. Zadnjič smo se učili o ptici pivki. Prav lepa je. Kako lepo se že začenja:
Zemlje voda je vsplahnila, V dve, tri morja se je zlila. Gora vode ni dajala, Grozna žeja je nastala.
Vse živali, vsi ljudje so vzdihovali. Bog pa jim je rekel, naj kopljejo globoko v zemljo, pa bodo prišli do vode. In res so kopali, še živali:
Krave, junci in pa voli Zemljo so z rogovi boli. Konj teptal je tak togotno, Da vso polt imel je potno.
Samo ptica pivka ni hotela kopati, zato jo je Bog kaznoval, da sme jedino le dež piti, kolikor ga more uloviti v kljun.
Neki petošolec je začel izdajati dijaški list „Lipico". Pisal je sam in bektografiral. Številka je stala 4 kr. Pri nas so ga mnogi kupili, jaz tudi. A škoda, izšla je samo prva številka. Gospod razrednik so ga zasačili pri mojem sošolcu, ko ga je Čital v šoli. Naznanili so vse gospodu ravnatelju, in vse je padlo v vodo. List je bil prav zanimiv. Na prvi strani je bila
pesem, potem povest, dalje spis o slovanski vzajemnosti, nazadnje pa urednikova listnica. Pisatelju povesti se je pa ponesrečilo v začetku. V prvem stavku piše namreč: „Krasno jutro je bilo; nobenega oblačka ni bilo videti na nebu." Takoj drugi stavek pa se glasi: „Kar se izza temnega oblaka pokaže svetlo solnce ter raz-sveti zemljo."
Ljubi oče! ne zamerite, da Vam pišem take čenčarije o pesmicah in o dijaškem listu; mene pa to zelo veseli, in pisatelji se mi zde kakor neka vzvišena bitja. O, kako rad bi postal tudi jaz slovenski pisatelj ! Ljubi oče! prosim Vas, pojasnite mi jedenkrat, česa in kako naj se učim, kaj naj berem, da postanem pisatelj.
Pozdravljam ijubo mater in Vas! Z Bogom!
23. Smrt sošolca in prijatelja Ivana Blažiča.
. . . grudna . . .
Ljubi oče! Ker je le še dobrih štirinajst dnij do božiča, nisem Vam mislil prej niČ pisati, toda zgodilo se je nekaj, kar Vam moram sporočiti. O velikih počitnicah sem Vam pravil, kako sva prijatelja z nekim Ivanom Blažicem. Lani v prvi šoli sva se prvič spoznala. Doma je z Dolenjskega, a v Ljubljani ima strica, ki skrbi zanj. Stric ga je dal v latinske šole. Med prvimi sicer ni bil glede na spričevalo, tako srednje dobro se je učil, a bil je med prvimi glede na svoje blago srce. No, in Vi, ljubi oče, ste mi tolikrat rekli, da je lepo vedenje in dobro, Čisto srce več vredno kakor pa velik talent. Blažič ie bil v šoli tih in miren, da se skoro ni opazilo, je-li v šoli ali ga ni. Radi smo ga imeli vsi sošolci, in on tudi nas, a ne vem zakaj, mene je imel najrajši. Pred jednim mesecem je obolel in ni prišel več v šolo. Sporočil mi je po nekem dijaku, ki stanuje v isti hiši, naj ga pridem obiskat. Prišel sem. Stanoval je na Dunajski cesti, v veliki Medijatovi hiši. Našel sem ga v postelji. Težko je sopel.
„Kako, da si obolel r" — vprašam.
„Zdravnik je bil tu in mi je povedal, da sem dobil bolezen zato, ker sem iz šole prehitro hodil in ker ust nisem imel zaprtih, kar je zlasti po zimi nevarno." Bil je bled kakor smrt, a vendar vedrega obličja. Izpraševal me je, kaj je v šoli novega, kaj smo vzeli na novo v latinščini, slovenščini in drugod. Upal je, da okreva, a zdravnik ni več upal. In res, danes so ga pokopali. Učenci nižjih razredov gimnazije so se vdeležili pogreba A nekaj me je peklo ves Čas pogreba: dijaki so se smejali in norčevali, nekateri so celo dostavljali: „Prav je storil, da je umrl, imamo vsaj prosto dve uri." Meni je pa za rajnim Ivanom tako hudo . . .
Obljubil mi je, ko mi je zadnjikrat stisnil roko, da bo prosil zame na onem svetu, ako umrje. To me tolaži. Z Bogom!
►	24. Spričevalo. Prva instrukcija. Robinzo-
nade. Družba Indijancev. Telovadba.
*
. . . svečana . . .
Ljubi oče! Danes smo dobili spričevala za prvo po.letje. Izdelal sem prav dobro. Med 53 učenci sem prvi. Ce hočete, pošljem Vam spričevalo. Jaz pa nisem nič vesel. Ko so mi gospod razrednik dali spričevalo v roke, niso mi rekli nič, druge odličnjake pa so pohvalili. To mi je silno hudo; morda so kaj nevoljni name. In tudi zadnjič, ko so delili pridnim in ubožnim učencem razne stvari, kakor papir, svinčnike, zvezke in peresa, nisem dobil nič; in vendar Vi, ljubi oče, niste bogati, in težko me vzdržujete. Sam ne vem, kdaj sem se jim zameril. Komaj že čakam, ljubi oče, da bi si sam kaj zaslužil, da ne bi bilo treba Vam toliko trositi zame. A drugošolcu še ne dado instrukcij. Vendar Vam naznanjam veselo novico, da sem postal inštruktor ali prav za prav korepetitor. .Součencu Butalcu gre jako trdo v matematiki in latinščini. Naprosil me je, naj bi včasih malo skupaj ponavljala. Rad sem mu obljubil. Trikrat na teden se učiva v njegovem stanovanju. Stanuje pa na Starem trgu, pod streho neke stare hiše. Samo mater ima še. Živita v velikem uboštvu. Mati je „pedinarica", kakor pravijo v Ljubljani ženskim, ki donašajo vodo, drva itd. Peči nimata. Silno je mrzlo v sobi. Sobe prav ^a prav niti nimata: z deskami je obit prostor, kjer bivata. A navzlic temu je Butalec jako dobre volje. Vsa njegova zunanja postava je smešna. Grbast je in majhen, noge ima pa tenke in precej dolge. V šoli draži, kogar more, a le v šali. Zbadljiv ni. Pred jednim tednom sva začela; Če bo izdelal, obljubila mi je mati jeden forint kot plačilo na koncu leta. To je moja prva instrukcija.
Te tri dni, kar imamo počitnic, hočem pridno citati. „Vrtec" sem prebral že skoro ves; Krištofa Smida povesti so mi tudi že znane vse. Sedaj imam izposojeno „Hudo brezno",
H	katero je spisal Erjavec. Ravnam se po Vašem
svetu, ker ste mi rekli, da naj posebno Erjavčeve spise prebiram. A kaj vse drugi bero v šoli! Neki sošolec sanjari o samem Robinzonu. Zmerom piše povesti, take, kakor je Robinzon. Sedaj ga vihar na morju trešči na ta otok, sedaj na oni. Srečo ima pa veliko; vselej mu valovi prineso kak sodček iz kake potopljene ladje, in čudno! v sodčku je vedno kaj takega, kar on najrajši je. Največkrat so rozine, s katerimi
se potresajo povitice, ali pa suhe smokve, ali mandole, ali pomaranče, ali rožiči.
Zopet drugi bero same indijanske povesti. Pet jih je združenih med seboj; vsak da na mesec po desetico, in za ta denar kupujejo povesti o Indijancih. Povsod, kjer morejo, bero. Kupujejo jih pri Giontiniju. Ni je menda indijanske povesti, katere ne bi bili kupili in prebrali. In kakšni so, Vi si ne morete misliti, ljubi oče. Govore o samih Indijancih. Imena so si dali taka, kakor jih imajo Indijanci. Jeden je „zischender Pfeil (sičoča pušica)", drugi „schlanke Tanne (vitka jelka)", tretji „schwarzer Bär (Črni medved)", četrti „rasselnde Schlange (rožljajoČa kača)", peti pa že ne vem, kakšno ime ima. Nam drugim sošolcem ne pravijo drugače kakor „bledoobrazarji", ker se tudi v onih povestih Evropci zovejo vedno „Bleichgesichter". Ge hoče reči, da me bo udaril, pravi, da me bo „škal-piral"; mesto: počesal sem se, pravijo, „tetoviral sem se". Govori se, da zbirajo tudi denar, da bi jo pobrisali Čez „slano vodo" ali „veliko lužo", kakor pravijo morju, ter šli med Indijance za poglavarje. Tako se mi zdi, kakor da se jim nekoliko v glavi meša. V šoli očividno pešajo, posebno jeden, ki je to polletje padel radi samih indijanskih povestij. Jaz sem jedno samo prebral, pa ne tako po 25 vinarjev, s kako indijansko podobo na Čelu, ampak daljšo, brez slike. „Der letzte Mohikaner" ima napis. Ta povest je prav lepa. Dal mi jo je Matej Lončar, jeden izmed onih petih. Ta Lončar je najstrastnejši bralec. Postal je zaradi tega že kratkoviden. Pa to navado ima, da kadar čita, liže bonbone ali pa kandisov sladkor. Nekaj mora imeti v ustih. Matej je repetent; lani ni izdelal, četudi je dobre glave; posebno nemško zna dobro, ker vedno čita. Gospod razrednik nas velikrat svare: „Nikar preveč čitati, zlasti ne samih povestij in še tako malovrednih! Taki ljudje niso za življenje rabni; taki postanejo sami fantasti, sanjači." Sanjač pa ne maram biti. Vi, ljubi oče, in mati, gotovo ne bi bili tega veseli.
Naposled Vam naznanjam, da drugo polletje ne bom več hodil k telovadbi. V spričevalu imam ,nichtgenügend\ Pa sem znal skakati čez kozla in konja, toda gospod profesor so mi naredili jedenkrat veliko piko v svoj zapisnik. Stali smo vsi v jedni vrsti; okrog mene pa so govorili in se smejali, seveda jaz tudi nisem bil čisto nedolžen. Gospod profesor so pa kratkovidni, in ker niso videli nobenega natanko, zgrabili so kar jednega, in ta sem bil po nesreči jaz, pa so me počili po obrazu, da so se mi kar iskre ukresale. Zelo močno udarijo; saj se pa tudi govori, da meso kar surovo jedo kakor divjaki, češ, da je bolj zdravo. Kaj ne, saj mi ne zamerite, če pustim telovadbo? Zdravi!
>
Kočevje.
(Spisal Viktor Steska.) (Dalje.)
Herman II. je imel tri nam znane sinove. Ludovik je umrl okoli leta 1414., Herman je padel s konja in se ubil v najlepši dobi okoli 1. 1426. Ostal je le Friderik, kateremu je bil oce 1. 1421, odločil v stolnico Krško in mu izročil Samobor, Kostanjevico, Novo mesto in podedovana ortenburška posestva na Dolenjskem, torej tudi Kočevje. Med 1. 1422.—1425. je sezidal Friderik grad nad Kočevjem, po njem imenovani Friderikstein. Poročen ') je bil s Fran-kopansko - Krško - Modruško grofinjo Elizabeto, katero je zaradi ljubezni do lepe Veronike Dese-niške, hčere ubogega hrvaškega plemiča, zadušil v postelji, kakor trdita celjska kronika in Enej Silvij. Pokopali so jo v celjskem samostanu. Ko se je tri leta pozneje Friderik poročil z Veroniko Deseniško, bil je sum še večji. Ta sum je navdal očeta Hermana s strašno jezo do Veronike. Začel jo je preganjati, češ, da je nejednakega rodu s Friderikom, dasi ni bilo tedaj nič nenavadnega, da bi kak grof vzel plemičko, toda Hermanu se je vendar prenizka zdela, vrhu tega jo je sin vzel, ne da bi očeta vprašal za svet. Friderik sam se je očetu in cesarju Sigismundu jako zameril s tem svojim korakom. Cesar Sigismund, njegov svak, ga pokliče na Ogersko in ga ujetega pošlje k očetu. Ta ga da zvezati in v zaprtem vozu odpeljati naOstro-vico in zapreti v stolp. Pozneje ga odpeljejo proti Celju v grad, kjer ga je stražil vitez Jošt Helffenberg. Tu je moral odstopiti vse gradove, tudi Friderikstein, ki ga je šele sezidal. Oče je dal ta grad razrušiti. Veronika je bežala kot plaha žival in se skrivala po gozdih. Spremlje-vale so jo samo nekatere komornice. Pripoveduje se, da se je nekaj Časa mudila v selu KunČen v starološki župniji. Zidovje te hiše, ki je pred kratkim pogorela, stoji še in je ka-menito. Herman II. je razposlal na vse strani ogleduhe. Prijatelji so ji svetovali, naj se skrije v neki stolp pri Ptuju, kjer so nesrečnico zasledili. Herman jo je dal odpeljati na Ostrovico in zapreti Tu je dolgo stradala. Od todi so jo poklicali pred sodišče. Herman jo je tožil, da mu je sina očarala in da je hotela zastrupiti njega samega. Dokazati ji niso mogli ničesar.
*) Glede na naslednje črtice iz zgodovine celjskih grofov omenjamo, da so bile poprej spisane, nego je naš list objavil popolno zgodovino celjskih grofov v lanskem letniku.	Uredn
Dovolili so ji zagovornika, ki jo je dobro zagovarjal. Ker je Herman ni mogel ugonobiti s sodbo, hotel jo je končati drugače. Poslal jo je na Ostrovico, da bi ondi umrla gladu. Ker se pa to ni tako naglo zgodilo, kakor je želel, odposlal je dva viteza, ki sta jo utopila v kopeli pod Ostrovico. Pokopali so jo v BraslovČah. Friderik je zbolel žalosti. OČe ga nato oprosti in mu da vse prejšnje gradove v oblast. S spremstvom se napoti v Radoljico, kjer ostane nekaj let. L. 1447. odrine proti Rimu neki po odvezo, ker je umoril svojo prvo ženo. Na poti ga ujame mejni grof Ferarski, goriški grof Henrik ga pa odkupi. Popravil je nekaj gradov, zlasti Friderikstein ok. 1. 1428., in prepeljal Veronikino truplo v kartuzijanski samostan v Jurkloštru. Enej Silvij pripoveduje, da je potem živel razuzdano do sive starosti. Ko mu je očital prijatelj grešno življenje in ga spomnil smrti, odgovoril mu je: Že izdavna sem mislil na smrt in si napravil sam nagrobnico:
Haec mihi porta ad inferos est,
Scio, quae reliqui: abundavi rebus omnibus:
Ex quibus nihil mecum fero, nisi quod bibi
Atque edi, quodque inexhausta Cupiditas exhausit.
Valvasor dobro pripominja, da bi se ta na-grobnica bolj pristojala psu ali, kakor je Aristotel o Sardanapalovi nagrobnici- sodil, — volu. Vrnimo se nazaj k Hermanu II. Le-ta je umrl 1. 1435. pri svojem cesarskem zetu v Požunu. Friderik II. je bil torej neomejeni gospodar obširne celjske grofije. Slavo njegove hiše je povzdignil cesar Sigismund, ko je poknežil njega in njegovega sina Ulrika in vse potomce v sijajnem zboru v Pragi leta 1435. Temu se je ustavil vojvoda Friderik, poznejši nemški cesar, češ, da mora on privoliti, ker imajo Celjani posestva v njegovih dednih deželah. Iz tega so nastali dolgi prepiri in naposled vojska, v kateri je Kranjska mnogo trpela. Prepir se je končal s pogodbo leta 1443.., vsled katere sta ostala Celjana kneza in obljubila Habsburžanom nasledstvo, ako njiju rod izmrje, kakor je že Herman II. obljubil leta 1433. Dne 9. rožnika 1. 1454. je umrl Friderik II., čegar ime je nosil grad nad Kočevjem. Se v 17. veku so v njem prebivali. Bil je močno zavetje kristijanom v turških bojih. Nevernik se ni nikdar lotil na strmem skalovju stoječega gradu. Valvasor pri-
poveduje, da je silil oskrbnik na praznik svetega Hermagora in Fortunata (takrat še zapovedan") 1. 1672. nekega zidarja, naj ta dan dela. Ko potlej pogleda skozi okno, zadene ga strela za kazen. L. 1791. so prenesli z gradu oltar in zvon v mesto, kjer so si bili sezidali Turjačani že poprej novo veliko grajščino.
Že v tem času je bilo Kočevsko razdeljeno v tri dele: v gorenji, dolenji in reški urad. Pod-ložniki gorenjega in dolenjega urada so morali voziti žito grajščakom v Trst, na Vinico in Reko. V urbariju 1. 1574. se tudi bere, da so imeli reški (Rieg) podložniki iz davna pravico pravde reševati. To mesto se glasi: „Župani (Supp-leute) v reškem uradu imajo deželno sodstvo (Landrecht), katero se vrši vsako leto nekaj dni j po sv. Martinu, in sicer še dvakrat na leto ob ugodnem Času." Župani so sodili v onih pravdah, kjer se je šlo za dedšČine in pogodbe podlož-nikov.
Ulrik II. je zavladal po smrti svojega očeta v ogromni knežiji. Bil je brezobziren, predrzen in pohoten. Zaplel se je v mnoge nevarne načrte, dokler ga ni Hunijadova stranka za vratno napala in posekala 1. 1456. v Belemgradu. Z Ulrikom je umrl zadnji Celjan, in nastalo je vprašanje, kdo je dedič. Da so se marsikateremu velikašu sline cedile po teh ogromnih posestvih, vidimo iz tega, da se je 24 knezov in grofov potegovalo zanje, med njimi tudi Ladislav in cesar Friderik III. Cesar se je skliceval na pogodbi iz 1. 1433. in 1443., vsled katerih pripade imetje Celjanov v nemškem cesarstvu Habsbur-žanom. Ladislav se je poganjal kot najbližji sorodnik za vsa posestva. L. 1457. so razsodniki v Gradcu prisodili cesarju celjsko zapuščino. Miru pa ni bilo, dokler ni cesar z obljubami, darili in z drugimi sredstvi, posebno z zastavljenimi gradovi pridobil grofov zase. Pravda je bila končana, ko je cesar Jana Vitovca, celjskega voja, povzdignil v grofa Zagorskega in bana Hrvaškega, ko je Ladislav isto leto umrl, in ko je cesar Ulrikovi vdovi obljubil letnih 2000 gld.
L. 1457. so se poklonili Ribničanje prostovoljno cesarju. Za Kočevce ne vemo nič trdnega; res pa je, da so od te dobe bili ti sosedje vedno ločeni. Isto leto je menda cesar že zastavil Kočevje, zakaj 1. 1466. je imel celjski vicedom, Laški župnik Friderik Absprecher med drugimi v najemu urade Gorenje, Dolenje Kočevsko in reški urad.
V tej dobi so se naselili Turki v Evropo. L. 1453. je padel Carigrad. Kmalu potem je pridrl ta sovrag krščanskega imena na Kranjsko.
Že 1. 1469. je udri Baj-beg na Kranjsko in odposlal oddelek svojih Čet v Kočevje, katero je požgal s sosednimi vasmi, pomoril ljudi ali jih odpeljal. Da bi si ljudje pomagali proti podob-
nim upadom, preselili so se od dotedanjih bivališč na levem bregu Rinže, kjer je sedaj pokopališče, na desno obrežje Rinže, ki je s svojim ovinkom delala varno zavetje. Nekoliko so pa še prekopali, da je bilo dovolj utrjeno. Za zid jim je poslal Viljem Turjaški 175 gld. podpore, in kranjski vicedom Jurij Rajnar 1470.I. 200 mark vinarjev. L. 1471, je v Gradcu petek po veliki noči Friderik III. kočevskemu trgu podelil mestne pravice, kakoršne je imelo Novo mesto. Te pravice so: meščanje smejo voliti sodnika in svetovalce, smejo imeti lastno sodišče, imajo pravico trgovati in kupčevati, imajo prosto cestnino in ribištvo, pašo in drva in zastopnika v deželnem zbora. Dovolil jim je štiri sejme in sicer na kvatrno nedeljo v postu, na praznik sv. Filipa in Jakopa, sv. Jerneja in sv. Andreja; premestil je tudi dva sejma, ki sta bila preje pri cerkvi sv. Rešnjega Telesa. Poklonil jim je ličen mestni grb : na višnjevem ščitu je s plotom pregrajena hiša, pred vrati stoji sv. Jernej, v desnici ima odprto knjigo, z levo pa drži širok nož. Meščanje so dobili tudi nov pečat s svetim Jernejem pred hišo in z besedami: Sigillum civitatis in Kotschew 1471. Ta pečat je srebrn. Mestna barva je belo-modra. Novi meščani so si volili sodnika in utrjevali mesto.
Turki so vedno pritiskali. Od 1. 1469—1 49 1 so bili na Kranjskem nič manj nego 22 krat. Težko so torej meščanje zmagovali bremena, zlasti so zaostajali davki. To cesarju ni bilo všeč. L. 1478 piše iz Gradca jako osorno sodniku in svetovalcem: „Ljubi zvesti! Večkrat smo vam že pisali in ukazali, da plačate dolžne letošnje davke v znesku 1700 gld. zvestemu našemu kapitanu v Trstu. Toda imenovani kapitan poroča, da mu doslej ne samo niste nič plačali, ampak da ste celo zasramovali naše pismo in smešili, kar nam ni prav nič všeč. Zatorej vam priporočamo stvar in terjamo, da nemudoma pošljete dolg imenovanemu Rav-barju. Ako tega ne storite in se bodete posme-hovali našemu pismu, treba vam bo sodišče v Kočevju odvzeti in drugemu podeliti, ki bo v vašo škodo skrbel, da se omenjenemu Ravbarju poplača zaostali dolg." Sodnik dolga ni izplačal, zato je bil odstavljen in neki Piers je za letnih 32 ogerskih zlato v prevzel vodstvo. Davki so tedaj redno dohajali, vsaj pritožbe so umolknile. Cesar je vso stvar kmalu pozabil in skrbel kakor preje za mesto. Ko se je namreč 1. 1478. Janez Frankopan bližal mestu, ukazal je cesar brzo kranjskemu vicedomu Gasparju Hawnspeku, naj pošlje potrebnega streliva za mestno obrambo.
Turki niso prizanesli novemu mestu. Z 1. 1471., ko se je pridrvil Izak paša s 15.000 možmi pri Vinici na Kranjsko, videli so Ko-čevci neljubega gosta. Koliko je Kočevcem ško-
doval, ne vemo, zadostuj, Če omenjamo, da je pogorelo tedaj na Kranjskem 40 cerkva, 5 trgov in 200 vasii. L. 1476. so se vrnili Turki na svoji poti ob Kočevju domov. Dne 26. kimovca istega leta je drl oddelek turških vpadnikov mimo Kočevja čez Ribnico na Notranjsko in se vrnil šele v listopadu. L. 1480. je bil nov napad. Najhujšim napadom pa prištevamo naval iz 1. 1491. Ne-
Ženin in nevesta s Krka.
nadoma je prihrumel Turek 29. kimovca v Metliko, drl skozi Novo mesto in namerjal iti proti Celju. Sava in Krka sta bili pa narasli in mu branili prehod. Zato se je obrnil proti Suhi Krajini, Ribnici in Kočevju, požigajoČ, ljudi loveč in s seboj goneč. Vsa okrajina je bila puščava. Žetev je bila končana, naposled je vse uničil požar. V tisti žalostni dobi so nastali tabori. Zidali so v vasi na varnem kraju stolp
in krog njega zid, pozneje mesto stolpa tudi cerkev. Načeloval je taborom župnik ali kak plemič, mladi junaki pa so se borili. Taki tabori so bili na Kočevskem Friderikstein, Stari Log, Mozelj, Koprivnik, Borovec, Gotenica in Osilnica. V to dobo spadajo tudi turški kresovi. Na Kočevskem so se pričeli na Spahi, širili so se pa čez Zdihovo, Friderikstein, sveto Ano pri Ribnici itd. proti Ljubljani.
L. 1492. ukaže cesar vsem okoličanom na dve milji, naj gredo meščanom pomagat s krampi, motikami, lopatami in sekirami, Češ, da dežela in ljudje ne bodo škode trpeli in da bodo imeli v sili vsaj kako zavetje; kdor pa ne pride, bode zarubljen. Omenjenega leta je radi velike izgube dovolil cesar Kočevcem, da smejo z živino, s platnom in z drugimi izdelki kupčevati po Hrvaškem in drugodi. To pravico sta jim potrdila 1. i 571. nadvojvoda Karol in 1. 1596. Ferdinand II.
Mesto je takrat živelo najbolj ob kupčiji, zakaj obrt se ni bil. v njem nikdar razcvel. Cesta je vodila od Vinice čez Stari trg pri Poljanah, Knežjo Lipo, Katzendorf, Zwischlern v Kočevje in dalje čez Ribnico v Trst; od Kostela se je pa šlo Čez Črni Potok, k mestu. Prva cesta je bila zelo znana; po drugi so naj-brže tovorih samo sol. Da je bil promet živahen, potrjujejo pritožbe trgovcev pri cesarju, Češ, da je ta cesta odklonila trgovino iz Ljubljane v Kočevje, zato je ukazal leta 1496. cesar to cesto zapreti.
Mnogo sveta je bilo takrat neobdelanega, Polje je rodilo pšenico in proso. Svet je bil skalovit in malo ploden. Pridni ljudje so se živili tudi s prejo in drvarjenjem. OpomoČi si mesto vendar ni moglo posebno, ker so se turški napadi vrstili prepogo-stoma. Na Kranjskem so bili ti gostje leta 1493., 1497. 'n l5! Tej nadlogi so sledile druge: potresi, lakota in kuga. L. 1493. je bila huda lakota v ribniškem okraju, drugo leto črvi, leta 1503. zopet lakota po vsej deželi, da kmetje niso mogli desetine plačati. Leta 1 504. je bila zima mila, pomlad pa mrzla, ki je ugonobila setev. L. i 5 10. je bila kuga in slaba letina. L. 151 1. pa je bil tak potres, da so se porušili mnogi gradovi in mnoga mesta. Potresu sta sledili lakota in kuga. Dne 15. velikega travna 1. 1515. je Kočevje pogorelo do tal.	(Dalje.)
Fotografo vanje nevidnih stvarij.
(Spisal prof. dr. Simon Subic.) (Konec.)
IVled prvimi posnemovalci in pristaši, kateri poskušajo in razkazujejo Röntgenovo fotografo-vanje, je Zastrowitz, prof. zdravništva v Bero-linu. Pred zbranim društvom za notranje zdravilstvo je razkazoval in razlagal Röntgenove slike neke roke ter je opozarjal na imenitnost te iznajdbe za zdravilstvo sploh, posebno pa za ranocelstvo. Okoli kazalca in prstanca sta visela dva prstana v podobi črnih kolobarČkov. Med prsti in med koščicami je bilo prazno; nobene mesene odeje ni bilo videti. Videlo se je, kakor da visita prstana v zraku.
V pričo te fotografije je Zastrowitz zdravnike opomni], kako imenitna je ta iznajdba za ranocelnika. Ce bi si kdo zlomil roko, pa bi mu otekla, da bi ranocelnik ne .mogel otipati dosti natanko, kako je zlomljena in, ali je treba odstraniti kakšno koščeno skrlavko ali ne, naj ranocelnik fotografuje roko, kjer je zlomljena; fotografija mu postavi pred oči v oteklini zakopano nevidno kost; tako bo videl, kaj ima storiti.
Ranocelnik, katerega pokliče kdo, da mu pride celit prestreljeno nogo, mora po navadni poti s kakim kovinskim orodjem, z grezilom, recimo z nožem ali s šilom, vbosti do kosti in okoli in okoli rane pretipati, kar dela strašne bolečine. Vsega tega mučenja odslej ne bo treba onemu ranocelniku, ki ima pripravo za katodno fotografovanje.
Ce ranocelnik doslej ni potipaval, stiskal in gnetel boleče rane na vse strani in do kosti, ni bil v svesti, ali jo sme obvezati; zakaj le zadrževal bi celjenje in sila škodoval bolniku, ko bi ostal v rani odkrušen košček ali druga, po naključju vanjo porinjena vnanja stvar. Pri takih ostankih se rana ne celi, temveč gnoji se ter nastaja dolgo trpljenje s silnimi bolečinami.
Kolikor je pripuščala ta mala ped Časa od iznajdbe do sedaj, prepričali so se zdravniki, da se s pomočjo Röntgenovega fotografovanja odpravi večina takih težav.
Na Dunaju je prof. Mosetig poskušal to iznajdbo na veČ bolnikih, izmed katerih si izvolimo dva za vzgled. Fotografoval je roko moža, ranjeno z revolverjem ali samokresom. Fotografska slika, katero je izdelal, bila je tako izvrstna, da se je natanko videlo do kosti ter mu je slika odkrila notranjo rano; na prvi pogled je zagledal v mišicah visečo svinČenko. Tedaj ni bilo treba nobenega mučenja ne s
tipanjem, ne s prebadanjem do kosti, zakaj zvedel je, kako se z najmanjšim trudom spravi svin-čenka iz telesa.
Prof. Mosetig je fotografoval tudi bolno nogo mladega dekleta. Fotografija mu je pokazala pokvaro, nekak izrastek kosti, ter mu je z natančno sliko dala celo spoznati bolezen, na kateri boleha noga. In tako jo zna celiti.
Že v prvem mesecu je ta iznajdba potrkala na vrata vseučilišča v Padovi. Ondu je profesor Vincentini fotografoval neki ženi bolno roko in po fotografski sliki je spoznal bolezen, na kateri boleha ročna kost. —- Pa tudi Madjarji niso zaprli vrat tej iznadbi; vsaj toliko sporočajo Časniki, da se v fizikalnem zavodu buda-peštanskega vseučilišča bavi prof. Klupathy z Röntgenovim fotografo van jem
Najimenitnejše poskuse pa delajo sedaj na Dunaju, in sicer med drugimi posebno profesorja Exner in Eder. Franc Exner, profesor na fizikalnem institutu dunajskega vseučilišča, je pred kratkim razkazoval nekaj novih fotografij, ki sta jih izdelala on sam in njegov brat. Kaj znamenita in poučljiva je slika davno zaceljene strelne rane na roki. Pri tej prestrelbi je malomarni ranocelnik preslabo uredil in staknil prelomljene kosti: tedaj kaže fotografija, da so se zarastle na pošev, in to prihaja od slabe uredbe, zakaj prelomljena oddelka bi se imela stikati s koncema, pa se le postrani zadevata drug ob drugega. Zatorej je pa roka grdo zaceljena. videti je ob prelombi vsa grbava. Poprej se ni vedelo, zakaj; sedaj je pa nova fotografija odkrila pravi vzrok.
Vladni svetnik dr. Eder, profesor in voditelj na fotografski šoli na Dunaju, je v svojem zavodu poslušalcem in ogledovalcem postavil pred oči dvoje fotografij, katerih prva kaže sliko roke, druga sliko noge.1)
Ogledovalci so kar osupnili. Kostenjak roke je bil vpodobljen tako natanko, da so se po samezni črni koščeni udje (prve, pozitivne slike) prstov ločili drug od drugega, kakor bi jih držala narazen široka belkasta črta. In ta belkasta vez med posameznimi udi je slika kit, s katerimi so udje zvezani med seboj. Pri mladini so te vezi še tako mehke in rahle, da jih katodni žarki lahko prodirajo z meseno odejo vred; zato se pokažejo te vezi v drugi (negativni) fotografni sliki počrnjene. Kosti so pa
') O tem poskusu smo že govorili. Naši dve sliki na str. 156 in 157 sta posneti po Ederjevih slikah.
že pri mladini toliko strjene in odrevenele, da jih prodere le kaj malega te svetlobe; torej kaže prva slika kosti v temni barvi.
Kdor Ederjeve (pozitivne) slike pogleda natanko, zagleda tudi nekaj meglenega ovoja okoli kostenjaka. In ta megleni ovoj je slika mesenega ovoja roke, katera spričuje, da tudi polt in žile prodirajoči svetlobi ukradejo nekaj žarkov.
Slično kakor roka se je fotografovala tudi noga. Slika je kazala štiri gladke koščice, ma-zinec pa je imel končni ud nekaj upognjen. Na prstu pred mazincem je imel koščeni ud neki izrastek, kateri je. tako natanko naslikan, da vajen zdravnik kar spozna njegovo naravo ter ve, kaj je storiti ž njim.
In to je glede na zdravilstvo posebno imenitno, da Röntgenovo fotografovanje slika obrise tako zvesto in natanko, da zvedeni zdravnik na prvi pogled hitro spozna, kaj je pravilnega na udih, kaj pa popačenega in pokvarjenega, in da celo spozna, kakšna bolezen povzročuje ono pokvaro notranjega, sicer nevidnega telesa.
Tedaj je po vsi resnici in pravici nova umetnost: fotografovanje nevidnih stvarij.
Pavlu Czermaku, profesorju na vseučilišču v Gradcu, se je med prvimi posrečilo, da je pokazal najrahlejše učinke te svetlobe. Izdelal je fotografijo svoje roke z večjim uspehom, kakor morebiti vsi drugi posnemalci Röntgena, vsaj natančneje, kakor doslej vsi drugi Avstrijci. V Avstriji se dosedaj ž njim ne more izkušati drug kakor prof. Pfaundler v Gradcu in profesor Eder na Dunaju.1)
Kako globoko v nevidni prostor notranjega telesa, recimo v prsi, bode segla ta fotografija, <Ja spravi na dan in postavi pred naše oči podobe globoko pod poltjo skritih notranjih organov, n. pr. srca, pluČ in jeter, kdo more to presoditi že danes! Toliko je pa prof. Pfaundler v Gradcu pokazal s svojo fotografijo žabe, da slikajoča moč Röntgenove svetlobe prešinja žabje telo s tako silo, da naslika natančno podobo žabjega srca. In slika žabe in njenega osrčja ni slabejša. nego Pfaundlerjeva fotografija roke2) mladega dekleta.
Žaba je mehkih prs, rahla je vsa njena odeja notranjih udov, zatorej je prodrla katodna svetloba njeno oprsje, prišla je natančna podoba na dan. Ali bo tudi pri človeškem oprsju kdaj to možno, ne vemo še danes.
*) Gospod pisatelj je poslal uredništvu jako dobro pozitivno sliko Czermakovo. A ker smo bili dali v delo že dunajski sliki, ni nam kazalo rabiti še Czermakove.
Uredn.
2j Ta slika se mu je tako posrečila, da je odkril ž njo kite, med katerimi tiči konec odlomljene šivanke, ki si ga je dekle zadrlo, pa ga ni bilo najti in spraviti iz roke.
Francozi, ki so večinoma sedaj v dobrih, sedaj v slabih stvareh prvi, že odpirajo s to najdbo vrata do drugih skrivnostij. Njihov list; „L/Illustration" sporoča: „Nekdo naših domaČih preiskovalcev pravi, da ,fluorescira' roka, katero zadevajo Röntgenovi žarki ter jo presevajo, in sicer s tako silo, da rahločutno oko spozna na drobno vse posameznosti njene organske skladbe." S tem, pravi „L' Illustration", bila bi dosežena prozornost temnih stvarij, jednako kakor bi podelila ta svetloba očesu moč, pro-dirajočo v notranjščino teles. — Taka sprejemljivost očesa izvira, kakor smo sodili doslej, iz razdraženja živčevja, slično, kakor pri hipno-tikih, kateri zagledajo skozi stene podobe svoje domišljije.
Vsak dan prinese kaj novega v tej stroki.
Prof. E. G o 1 d s t e i n, ki se že veČ let peča s preiskovanjem katodne svetlobe, je v vojni akademiji na Dunaju razlagal Röntgenovo iznajdbo in lastne poskuse vpričo udov nemške družbe „prijateljev fotografije".
Röntgen dvomi, rekel je, da bi bili njegovi X žarki ravno tisti, kakor katodni žarki; trdi pa le, da izvirajo iz katodnih, in sicer ondu, kjer katodna svetloba z največjo močjo bije ob notranjo steno cevi. Zatorej jih imenuje neznane ali X žarke, ker po njegovi izkušnji nimajo s katodnimi jednakih lastnostij. Magnet odriva katodno svetlobo, Xžarkov pa ne. A Goldstein je umetno razcepil katodne žarke na dvoje. Vtaknil je namreč v Crookesovo cev tanko, drobno-luknjičasto kovinsko sitce, postavil sitce počez, zaprl ž njim žarkom pot ter iih primoral stopati skozi sitčne luknjice. Nekaj svetlobe je prodrlo skozi sitce, nekaj ne; na ta način je bila razcepljena na dvoje. Kar je je šlo skozi, tista je ohranila svojo zelenkasto barvo; kar je pa sitce ni pustilo skozi, dobila je nekako višnjevo barvo. In ko se je tema raznobarvenima skupinama približal z magnetom, odbijal in nagibal je magnet zelenkasto svetlobo; bližna vijoličasta svetloba se pa ni zmenila zanj.
Na ta način je Goldstein popolnil Röntgenove izkušnje in našel še veČ znamenitega. Napeljal je ravnoČrtne žarke te in one katode navskriž. Kjer so se imeli žarki zadevati drug ob drugega, ondu so se odbivali med seboj in s tem so povzročevali ob zadevališču ali bo-rišču prekrasne podobe, sestavljene iz svetlo-zelenih zvezdic in drobno spletenih mrežic.
Kaj imenitno v teh žarkih je nadalje to, da se širijo črtno, da se nič ne lomijo, nič ne odsevajo in upogibajo. Senca, ki jo dela solnčna svetloba, izgublja se po krajeh polagoma kakor bi se razpršila; senca, ki jo delajo katodni žarki, je ostra in določna ob krajeh. In zaradi te lastnosti je mogoče fotografovati s katodnimi žarki;
zakaj tu fotografujemo le sence, ne pa podob, kakor s podnevno svetlobo; torej bi bila slika razmazana ob straneh, ako bi senca ob krajih pojemala.
Solnčna in podnevna svetloba se zadeva ob prah in druge stvari, ki so v zraku, in se ob njih razpršuje na vse strani; zato pa tudi razsvetljuje vsako stvar ne samo od jedne, ampak od več stranij. Nova svetloba pa razsvetljuje samo od tiste strani, od katere izvira; ob drugih straneh se dela seveda senca.
Kako vse drugačen bi se nam videl svet, ko bi svetila samo nova svetloba!
To si lahko vsakdo misli sam, ako se nekoliko potrudi. Že o električni luči pravijo, da dela hude sence: kaj pa šele nova svetloba! Luna, ki nam sveti, ne s svojo, ampak z odbito solnČno svetlobo, izginila bi z neba in ž njo vred drugi planeti in sploh vse temne stvari, katere nam kaže odsev. Ozračje bi se pa lesketalo od Goldsteinovih zvezdic. Ali bi nas krasota teh svetlih zvezdic in mrežic odškodovala za izgubljeno krasoto solnČnega sija -—■, ne vem.
Še do drugih stvarij nas vodi Röntgenova iznajdba. V Parizu je vzbudila spomin umrlega Burdina. nekdanjega uda francoske akademije.Ta je bil ponudil tri tisoč frankov darila oni osebi, katera bo čitala brez pomoči kako zaprto ali skrito pisavo, ki je toliko odmaknjena od osebe, da je ne more citati s prostim očesom.
Leta 1837., ko se je šopiril med ljudstvom mesmerizem s svojim tajnostnim uganjanjem, z zdravljenjem in bistrovidstvom, v tisti dobi je prevzela francoska akademija in razpisala Burdinovo zastavico — v javno znamenje, da tedaj ni odrekla priznanja mesmerizmu.
Od tiste dobe so se nekateri lotili, da bi rešili težavno nalogo in si prisvojili razpisano nagrado. A doslej vse zastonj. Med drugimi je zdravnik P igre aire pripeljal iz Montepelliera mlado dekle, katero je doma Čitalo pisavo z zavezanimi očmi. Ko pa je imela poskusiti Či-tanje v Parizu, vnel se je prepir med akademiki zaradi njene svilnate preveze očij, Češ, da taka zaveza ne zadostuje Burdinovi nalogi. In konec tega pričkanja je bil, da dekletu še poskusiti niso dovolili.
Pozneje je neki magnetizovalec —- beseda je po Mesmerjevem zmislu •—-Teste po imenu, predstavil akademiji svojo bistrovidno somnam-bulo ali bolehajoČo žensko, katera v bdečem stanju spi in se ne zaveda tega sveta. Zdravnik je trdil, da njegova bolnica čita pismo, ako je tudi zaprto v neprozornem zaboju. A poskus z njeno umetnostjo in bistro vidnostjo je izpodletel popolnoma.
Tedaj se zastavica ni rešila, in ponujeno darilo še sedaj čaka srečnejšega rešitelja te težke naloge.
Bur d in ni doživel, da bi kdo dognal ta problem, dasi ni dolgo, odkar je umrl; doživel pa je, da se je prerodil razvpiti mesmerizem, kateri se šopiri dandanes v novodobni obleki hipnotizma. Ne dolgo pred svojo smrtjo je Burdin ponovil svojo zastavico s ponujenim darilom vred. Ta ponudba se je razglasila leta 1893. v Parizu (Annales des sciences publiques).
Röntgenova iznajdba pa, tako sodijo v Parizu, odpira vrata k rešitvi te zastavice. Naj se napravi, tako pravijo, pisava s kovinskimi črkami in pred pogledom naj se zakrije z desko ali dene v neprozoren leseni zaboj. Tedaj bo Röntgenova umetnost fotografovala pisavo in rešila staro uganko.
Težka je Burdinova zastavica, a vsa ta težava ni besedice vredna v primeri s preteg-njenim problemom tiste dame, ki je pred svojo smrtjo izročila francoski akademiji vso svojo bogato dedščino, namenjeno za darilo onemu učenjaku, ki bi našel kako sredstvo za občevanje s prebivalci lune ali drugih nebeških svetov.
Kakor smo že omenili, nova svetloba ne odseva in se ne lomi. Kako odseva solnčna svetloba, to vidiš v vodi ali v zrcalu; kako se lomi, to vidiš, ako deneš ravno palico pošev v vodo. Prav iz tega pa se vidi, da za fotografovanje z novo svetlobo ne moremo rabiti navadnih fotografskih aparatov z lečami, marveč fotografovati se dado samo sence ali obrisi.
Ta lastnost je Röntgena navdala z mislijo, da žarki te svetlobe nimajo tistega valovanja, kakor navadna svetloba, t. j. transverzalno tresenje ali nihanje sem in tje, navpik na svoj tir, ampak da se razširja migljaje poleg svojega tiru, ali z longitudinalnim pomikanjem, t. j. naprej in nazaj, kakoršno opazuje lizik pri do-nenju.
Počezno ali transverzalno gibanje vidiš, ako udariš napeto vrv na jednem koncu; podolžno ali longitudinalno pa tedaj, ako vržeš kamen v vodo.
Doslej so vsi poskuševalci in preiskovalci svetlobe nahajali samo transverzalno gibanje. S tem pa ni rečeno, da bi se ne moglo razširjati tudi longitudinalno valovje, kakor misli Röntgen. Ako se ta misel potrdi po izkušnjah, potem bomo zopet za stopinjo globlje poznavali pri-rodo.
Tako odpira nova svetloba nova pota, odpira vrata novemu preiskovanju in spoznavanju; morebiti odkrije nove temelje vednostnega napredovanja. Nikar ne oporekajte, Češ, kako bi
Röntgenova iznajdba privedla toliko važnega na dan, saj sama ni drugega kakor srečno naključje! Bodi, da je Röntgen po naključju zadel na te razmere v prirodi: a za nas ni toliko važno,
kako se je stvar odkrila, marveč, kaj se je razkrilo. Tudi pri drugih iznajdbah in izumitvah je največkrat pomagala sreča. Bog daj, da bi nam sreča še za naprej bila na strani!
književnost.
Slovenska književnost.
Knjige Slovenske Matice za 1. 1895.
Letopis Slovenske Matice za leto 189j.
Uredil Anton Bartel. Zalomila in izdala Slovenska Matica. V Ljubljani. Natisnila „Narodna Tiskarna.11 i8g5. Gena 1 gld. 20 kr. — Letošnji 386 stranij obsegajoči Letopis objavlja pet znanstvenih razprav: L. Pintar: Slovarski in besedoslovni pa-berki. (1 — 52.) Leto za letom prinaša v zadnji dobi M. Letopis zbirke slovstvenega gradiva. Ple-teršnikov slovar pa je dal povod, da se bodo odslej še pridneje nabirale in objavljale besede, ki se v slovarju ne nahajajo ali vsaj ne v istem pomenu, kakor jih rabi narod. Prof. Pintar ne navaja samo besed, ampak jih tudi razlaga, kar je pri mnogih besedah zelo zanimivo, n. pr. glena, golce, kerljeiitd. Pri nekaterih bi se utegnila pridati prava domovina, n. pr. brisen iz briga (laška b. skrb). Ni-li primorski bugariti izvajati iz bocca (1. usta)? Gospod profesor sodi, da je |ugati iz suchen. Kaj, ko bi bilo iz sagen? Kočevarji izgovarjajo sagen kakor %ugen, od tod slov. |ugniti v pomenu: črhniti. Naresti za narediti govore tudi v Ljubljani. Hvalno nam je omenjati jezik pisateljev, kažoč, da profesor ni le nabiral besed, ampak, da jih ve tudi uporabljati.
Jurij Lenk o vi č. Sp. Ivan Steklasa. (Str. 53 do 145.) V petih oddelkih nam riše življenje tega bojaželjnega voja in sicer tako, da se junak le tu in tam prikaže iz vojnega ozadja. Temeljito nas gospod pisatelj seznanja z vojskami proti Turkom. Sedaj nas vodi na Ogersko, sedaj zopet v Vojno Krajino. Zmaga pri Sisku 1. 1593. ni dosti koristila Slo-vencem, zakaj sovražnik ni miroval, zmagalci pa niso izkoristili zmage radi nesloge in slabe oskrbe. Turki so se polastili Siska zopet čez nekaj mesecev. L. 1594. se pokaže Jurij Lenkovič junaka. Spremljajoč nadvojvodo Maksimilijana do Petrinje, si prisvoji trdnjavi Hrastovico in Goro. Kmalu potem se poloti Kostajnice, napade Bihač, polasti se ga oprezno, premaga posadko in reši 1200 kri-stijanov. S tem činom ohrabri stiskane kristijane. Škoda, da je dobila Lenkovičeva sreča 1. 1 596. pri Klisu znamenit „excipe" (izjemo). Spomina vredno je tudi, da je Lenkovič pripeljal 1. 1 597. in 1598. iz Like na posestvo Zrinjskega in Frankopana in čez Kolpo v Marindol in na Bojance Vlahe. Za njih pravice se je bojeval vse življenje. Žalostno
vlogo so igrali Benečani, ki so se zvezali s Turki in se bojevali proti Vlahom. V tej pravdi je nasilne smrti umrl celo kranjski vicedom Rabata. Lenkovič je bil tudi deželni glavar kranjski, ki si je pridobil poleg Tomaža Hrena največ zaslug, da je protestantom v Ljubljani in po vsej deželi od-zvonilo. Umrl je leta 1 601. in je bil pokopan pri sv. Jakopu v Ljubljani.
Razprava, pojasnjujoča nam kos najslavnejše zgodovine slovenskih dežel, je prav živahno pisana.
Ustanovitev narodne šole na Slovenskem. Po arhivnih virih spisal Jož. Apih. (Str. 146 do 233). Lani pričeto razpravo pisatelj letos nadaljuje, opisujoč zgodovino narodne šole na Primorskem, kjer je deloval s silovito eneržijo grof Torres, poročevalec goriške komisije, ki je, žal, menil, da je glavni smoter narodne šole ponem-čevanje. Na Štajerskem je prišla reforma v tir leta 1774. Mnogo zaslug so si pridobili minoriti. Dalj časa je trajal tudi boj za slovenski katekizem. Na Koroškem so bili, kakor povsodi, v denarnih zadregah. Te zadrege so rodile večkrat hudo nasprotje med cerkveno in svetno oblastjo.
Kar je pričela Marija Terezija, nadaljeval je njen sin Jožef II., zahtevajoč brezpogojno gospodstvo države na šolskem polju, katero je mati na videz vsaj še prepuščala cerkvenim organom. Jožef je tudi uvedel šolski patronat, ki je moral skrbeti za šolo in učitelja. V tej dobi si je pridobil za avstrijsko šolstvo nevenljivih zaslug naš rojak Jožef Spendov, stolni kanonik dunajski in od leta 1788. vrhovni šolski nadzornik nižeavstrijski in kot tak svetovalec vladni v vseh šolskih stvareh. L. 1805. je sodeloval tudi pri reformi, ki je ustanovila zboljšano, še sedaj veljavno osnovo. Mnogo je bilo tožb proti narodni šoli, in še te so se množile. Mnogokateri njen prijatelj se je streznil. Žrtve so bile mnogim neznosne. Odkar so izgubili redovniki toliko starodavnih samostanov, padlo je število dijakov višjih šol kar mahoma, zamrlo je zanimanje za učiteljski stan še bolj. Ne smemo se čuditi, če so ljudje sčasoma očitali jožefinizmu, da, hoteč biti pravičen vsem državljanom, dela krivico katoliškemu čustvu, da je versko in katoliško narodno šolo pretvoril v medversko ali brezversko.
O malih učiteljskih plačah je bila splošna pritožba, vendar se nam zdi, da so bili takrat učitelji bolje plačani, nego li dandanašnji. Če je imel učitelj 130 ali 150 gld. letnih dohodkov, živel je
dobro, zakaj takrat je stal denar skoro desetkrat več. Tedaj si kupil za i sold štiri jajca, kokoš za 4 '/2 solda. Tesar je služil na dan i23/4 kr. Kako je pa sedaj? Letnih 400 ali 500 gld. ne dosega plačila prvih časov.
Spis je pisan vrlo objektivno in je za našo kulturno zgodovino jako važen.
Drobiž iz starejše književnosti slovenske. Spisal dr. Vatroslav Oblak. (234 — 246.) — Konec 16. veka ni tudi konec slovenske protestantovske književnosti. Životarila je v oddaljeni kanalski dolini med slovenskimi protestanti pod-klošterske okolice južne Koroške. Skrivaj so pre-pisavali stare protestantovske knjige in leta 1788. celo izdali knjigo. Ta knjiga se imenuje; Kristianske bukvize itd., ki so precej natančen ponatisek Dalmatinovega, 1. i 584. izdanega molitvenika. Knjigi, ki jo opisuje dr. V. Oblak, je privezanih 14 starih listov, obsegajočih 1 3 cerkvenih pesmij. Te so prepisane iz stare protestantovske pesmarice, katero je izdal Dalmatin leta 1 584. Jezik je silno izpre-menjen po ljudski govorici podklošterskega okraja. —- Dalje nas seznanja dr. V. Oblak z „Agendo" 1. 1585., ki je jako redka knjiga. Znani izvod je last prof. I. Milčetiča v Varaždinu. L. 1585. je zagledal beli dan tudi: „Ta kratki wirtemberski cate-chismus" itd. neznanega izdajatelja.
N e i z d a n a Vodnikova pesem. Priobčil dr. K. Štrekelj. (247—250.)
V rokopisu Vodnikovih pesmij se nahajajoči list hrani pesem, ki se tu prvič priobčuje.
Od 251—283 str. objavlja R. Perušek: Bibliografijo slovensko za leto 1894., neutrudni tajnik Evgen Lah pa opisuje (284—3 1 8) tretje desetletje „SI. Mat." in njeno delovanje za 1. 1895. Iz računskega poročila je zvedeti, da je imela „Slovenska Matica" konec 1. 1894. imovine 58.006 gld. razven ustanov. Končujmo s tajnikovimi besedami (306) : „Dragi čitatelj, preverjen bodi, da vse kroge, ki v Matici in zunaj Matice delujejo za Matico, navdaja zavest, da delujejo za dobro stvar, kateri Bog daj obilo zaželenega uspeha, ki bodi v še večji meri viden koncem 4 desetletja Matičinega. Dotlej pa Matici vsako leto še več marljivih sotrudnikov, vplivnih prijateljev in vstrajnih društvenikov!"
V. S.
Hrvaška književnost.
Knjige „Matice Hrvatske" za 1. 1895.
Naše nebo. Črtice astronomije. Napisao Oton Kučera. Sa 142 slike u tekstu i četir-i priloga. Nagradjeno ^aklada grofa Iv. Nep. Draš-koviča T^a godinu 18Q4- Vel. 8". Str. 430. Cena 2 gld. 40 kr. — „M. Hrv." je izdala v svoji „Poučni knjižnici" že lepo vrsto poljudno-poučnih knjig, katere so po obliki in večinoma tudi po vsebini res znamenita dela. V marsikaterem oziru nas je vzlasti letošnja knjiga „Naše nebo" zadovoljila ne-
navadno. Kaj bi govoril o tem, kako lepa in veličastna veda je astronomija! Tudi potrebna je vsakemu količkaj omikanemu človeku. Vsakdo ve, da se celo ljudstvo po svoje bavi s spoznavanjem neba, in zaradi tega imajo n. pr. Slovenci lepo vrsto narodnih imen za posamezna ozvezdja, n. pr. veliki in mali voz, gostosevci, Jakopova palica itd. In rečemo lahko, da je gospod pisatelj zares pregledno, umevno in vseskozi zanimivo obdelal svojo tvarino. Posebno mične so semtertje vpletene zgodovinske črtice, recimo o velikih novejših odkritjih in velikih zvezdoslovcih, ali opisi raznih nebesnih teles, ali potrebnih orodij, ali velikih zvezdam, n. pr. Lickove zvezdarne na Mount Hamiltonu v Ameriki. Take stvari jako poživljajo razkladanje kakor tudi dobro izbrane slike in dragocene priloge. Red, po katerem je razvrščena tvarina, je jako primeren za navadnega bralca. Posebno lepo nas uči knjiga istinito poznavati nebo, zato opisuje nebo prav umevno dveh različnih letnih časih
V nekaterih kočljivih zgodovinskih vprašanjih se giblje gospod pisatelj še precej umno. Dobro bi bilo pokazati še določneje, za kaj se je šlo v Ga-lileijevih homatijah, kar seveda umeva najbolje bo-goslovec ali zgodovinar. No, priznavamo pa dobro voljo in resnicoljubnost pisateljevo.
Po naši sodbi je knjiga „Naše nebo" v mnogem oziru izvrstna poučna knjiga, in upati je, da bo širila zvezdoznanstvo pri Hrvatih. Želeli bi samo še, da bi se bilo prilično poudarjalo to, kako jasno kaže uprav zvezdoslovje začetnika vsega vesoljnega gibanja, ki je Bog stvarnik.	Fr. L.
Slavenske knjižnice III. knjiga prinaša za 1. 1895 dve povesti ruskega pisatelja Ignatija Ni-kolajeviča Potäpenka: „Generalova kči" in „Seoski roman." — Potäpenko sam (pravi se v predgovoru) sodi prvo povest za svoje najboljše delo. Ravno tako se druga šteje med jako dobre spise. In res: pisani sta obe povesti krasno. Črtani so značaji oseb zanimivo — poln humorja in dovtipov je pisatelj —, tako da človek nehote bere povesti do konca. In prelagatelj je prelagal tako, kakor da je pisal izvirno hrvaško. Jezik lep, umljiv, vabljiv. In vendar! Ko sem bil prebral „Generalovo kči", nisem bil zadovoljen — da, bil sem užaljen. Zakaj? Naj kratko povem vsebino: Marija Vladimi-rovna je bila hči voditelja „agenture južnega zavarovalnega društva". Živela je mladostna leta do dobro dvajsetega v razkošju in veselju. Potratnost roditeljev ji je dovoljevala vse, česar si želi srce. Nekega jutra se je slišal strel v hiši: Oče se je ustrelil, sedeč v naslonjaču. Zapravil je bil vse imetje, tudi hčerino doto; papirji so bili vsi v neredu, manjkalo je društvu več stotisočev. Treba je bilo kako živeti. Z materjo gre v neko vas za učiteljico. Ne zmeni se za nobenega človeka, z materjo ravna surovo, z otroki brezsrčno Slučajno — ali bolje po služabnici Hivriji — dobi dnevnik prejšnje učiteljice,
Klavdije Antonovne. Ta je bila generalova hči. Pustila je vse: očeta generala, mesto, veselice, ter odšla v vas kot učiteljica, da koristi ljudem, vzgaja otroke. Vse jo je ljubilo, bila je pravi angel — vsem vse. Vse prigovarjanje očetovo, da bi jo pripravil nazaj, bilo je zastonj. Začela je hirati in umrla je za sušico v najlepši dobi. Grob njen je pričal, kako jo je ljubilo ljudstvo.
Beroč ta dnevnik se je sprijaznila Marija Vladi-mirova s svojo prednico, katero je poprej neznano črtila, ker je vedno slišala hvalo o njej. Hotela je njej postati podobna: otrokom je začela biti prijazna, a ti so se, je bali. Občevala je z ljudmi; hotela celo sama pomagati ubožcem. Obišče je-denkrat z zvesto služkinjo revno družino. Nesnaga v hiši, siromaštvo in nezdrav zrak stori, da izgubi pogum. Čuti, da ne more biti ljudem, kar je hotela. Med tem, ko se mati veseli in obiskuje imovitejše ljudi v vasi, hiti ona o polnoči na grob generalove hčere, vzemši s seboj samokres, s katerim si je njen oče vzel življenje. — „Ni vjere, ni ljubavi, ni zlobe, ni mržnje, ni sučuti. Zaista ona je več mrtva i preostaje joj samo, da ovrši formalnost." In z vrši formalnost: ustreli se. Mati
in druga družba prihite h grobu, . . . nikdo ni branil jej, da lije solze in da se žalosti, „jer su svi mislili, da je to nešta naravno, da mati izgubi kčer". — Taka, v tem zmislu je povest. Ali more oblažiti res koga ta nesrečni konec? Ali ni misliti, da se je tako moralo zgoditi in da se mora kakemu drugemu zgoditi ravno tako? Koliko pač lahko škoduje tako lepo, vabljivo pisana knjiga — ta pesimizem, ta nihilizem !
„Seoski roman." Klasično risana vsaka oseba v njem — bodi „popadija" ali „otac Makarij", ali slikar Fjedjenjka, najbolje junak sam: Panas. Ali žal, tudi v tem delu je nekaj, kar človeka tlači, nezadovoljuje. Mogoče, da se je tako zgodilo, pa: ali se je moralo tako vse zgoditi? Ali se res v celi povesti ni mogla dobiti niti jedna oseba, ki bi ob dejanju blažila sebe in blažila i bralca? Panas postane tat, požigalec, prešeštnik, njegova mati pijanka in še huje; najvzglednejša žena v vasi. ko moža ni doma, nezvesta ter si konča življenje v valovih itd. Skoda, da tudi ta „selski roman" ob vseh vrlinah, s katerimi je pisan, tako neprijetno vznemirja bralče\o srce. Knjiga ima 343 str. in stane r gld.	M. B.
Razne stvari.
Iz belokranjskega besednega zaklada.
(Priobčil I. Sašelj.) (Dalje.)
doročen, adj., priročen, n. pr. konj. dosvetiti se, spomniti se. dotlek, adv., dotle. dračiti, vlačiti; komaj se drači.
drajsan, drman in dudan, a, m., vsa ta tri imena rabijo za novo istrijansko vino v zaničljivem pomenu, dräpan, a, m., raztrganec. dräpiti, udariti, dremävina, e, /., dremota.
dresen, a, m., preslica, der Schachtelhalm, equisetum
arvense. drgetati, drdrati, ratschen, drgetec, a, m , drdra, die Thurmratsche, driščati, driskati, das Abweichen haben, drobnetija, e, /., drobnjad. drobücen, adj., droben, drugödaj, adv., drugje.
drum, a, m., pot, der Ausweg; voda je dobila drum in
prošla. drveni'k, a, m., tnalo, drvlje, a, n. coll.. drevje, držal, a, m., držaj, duplak, a, m., das Dopelliter, duplanka, e, /., die Gartenrose, duplik, indecl., dvojen, düsati, suvati, dusniti, suniti.
duželnik, a, m., = deževnik, močerad, dvöjenice, pl. f., palici, ki se skupaj zvežeta in rabita pri tkanju.
fatlati, tudi tafläti, nerazumljivo govoriti, flaža, e, /., gruda, gleba, die Erdscholle.
frndati, kaj hitro delati, n. pr. presti, fupketati, po malem fučkati (žvižgati), fütlavec, a, m., udeb.
gadnica, e, f., ti gädnica! pravijo hudobni ženski, gäljuf, a, m., goljuf.
glavobolka, e, /., teloh, die schwarze Niesswurz, helle-
borus niger. gli'bok, adj., globok, glibfna, e, /., globina.
gnjača, e, f., človeku, ki se je preveč najel, da ne more
dihati, pravijo: ti gnjača, ti! gnjaviti, dolgo žvečiti, godin, a, m., dež (v otročjem govoru), godiniti se, na dež se prip-avljati. godinjak, a, m., veter, ki prinese godin (dež), golobača, e, /., goba, katere barva je podobna golobu, gomeljica, e, /., gomilica, matricaria chamomilla. gončin, a, m., gonjač, der Treiber, goskan, a, m., gosjak, der Gänserich grajen, adj , grajen kolec = za grajo, grčiti se, zvijati se, kriviti se; žebelj se grči. grehövati, grešiti, grehovit, adj., grešen, sündhaft, grizavina, e, f., grizenje, das Beissen. grljan, a, m., 1) jabolko v grlu, der Kehlkopf, 2) der
Flaschenhals, grlj^v, adj , škripav, knarrig, grmlje, a, n. coli, grmovje, grocelj, a, m., prav belo proso.
gruhövina, e,/., mehek kamen, ki se drobi = groh, gruh Pl. grozdje mravfncje, n., gomulica, der Mauerpfeffer, sedum acre.
gureša, e, /., tudi gurež, a, m., len in počasen človek, habdovina, e, f., sambucus ebulus. habrika, e, /., fabrika, rabi v pomenu „dnina", habrikar, a, m., dninar.
halarrugati, kaj hitro in hlastno delati, n. pr. jesti, hoditi ; halamfga kaj vuk. Od tega je „halamfga", e, f., neroden, hamlast človek. Prim, „falamigati" v L. 893, str. 9 )
harpav, adj., hrapav, rauh.
hecati, jecati. hfljada, e, f., tisoč, hinje, a, n., ivje, der Rauhreif, hit, a, m., die Eile, hitroba, e, /., hitrost, höklica, e,/., (Preloka), mala sekirica, kateri pravijo v Adlešičih „nažek". hränati, hraniti.
hreniti, n. pr. meso, v hren pomakati. hrhneti, hrhnjati, grunzen, hripiti, rdeti. PL ima ripiti. hripotav, adj., hripav. hripöten, adj., hripav. hrkelj, a, m„ = rkelj. hrskec, a, m., hrustavka (črešnja), die
Knorpelkirsche, hrščavec, a, ni., krhelj, der Kehlkopf, hübati se, jeziti se. Prim. L. 1893, str. 13 in „hujevati" v L. 1892, str. Ap ilovač, a, m., ilovica, izbetežati, oboleti.
izbrejati se; krava se izbreja, kadar izvrže, da ni več breja, izdabati, izdolbati. izgoniti, uganiti.
izkapača, e, f., izkopač, der Misthaken, fzkolek, a, m., oni košček lesa na ro-vašu, ki se odkoli (odreže) in na katerem je na polu zaznamovana zareza. Dobi ga dolžnik, izlatati se, latje dobiti. Proso se izlata. iznebäviti se, iznebiti se. Pl. ima iz-
nebavljati se. izneškati se, izločiti, ausbauchen. Les
se izneška. iznožiti se; detelja se iznoži, ko po prvi košnji požene več izrastkov iz korenine (nože), izpednjiti, s pednjem zmeriti. izpoguniti, uganiti, pogoditi, izprokšiti se, prokšen (izbirčen) postati, izproüstiti, izpregovoriti. izrubeneti se, ruben (puhel) postati, izverugati se, ausbauchen, izvfšati se; vino se izviša, ako ni dobro zatreno. Erjavec piše isti izraz v L. 1879, stran 139 „izvešiti se" in g. Barle v L. 1893, str. 13 „izviščati se". Prim, „vrisk" v L. 1880, str. 209. izvaditi, „ven vzeti", herausnehmen;
zob izvaditi. izzračati, pojemati; zaklana žival iz-zrača.
jablan, a, mdie Pyramidenpappel,
populus pyramidalis, jabučine, pl. /., posušeno jabolčno
sadje, jač, a, m., jakost.
jaglen, adj., prosen; jaglena kaša = prosena.
jagriš, a, m., nezrelo in trdo grozdje, ki se ne da stolči in sprešati. Prim. PL ägres in egriš. jagülec, a, m., jaglec, primula acaulis. jaklo, a, n., jakost; trta je pokla (počila) od jakla.	(Dalje.)
hahüljati, slabeti, pešati, hajdosevec, a, m., kresnica, solstitialis; ime je dobil od ko je treba ajdo sejati', hajdučina, e, f., hajduk.
der Junikäfer, rhizotrogus todi, ker se prikaže takrat,
Sv. Jožef. (K. Müller.)
Bodočnost slovenskega naroda.
(Dalje.)
i\e samo, da bi se dal ta namen dosezati, marveč izvestno bi ga Slovenci dosegli, ko bi vede in hote delovali zanj.
Splošna višja izobrazba napreduje stalno pri Slovencih. Res je, da naletimo še semtertje na koga, ki ne zna Čitati ali pisati, toda vsakdo se sramuje te nevednosti in jo obžaluje, Češ, ob času moje mladosti ni bilo pri nas šole in zato se nisem naučil. Smemo se pa trdno nadejati, da za 10 ali 20 let bo le težko najti takega Slovenca, ki bi ne znal čitati. Tudi opažamo sploh, da se stariši dobro trudijo z naukom svojih otrok: Le uboštvo je tu pa tam krivo, da pridržujejo otroke preveč doma, kadar bi jih morali pošiljati v šolo.
Da pri nas ravno splošna izobrazba veselo in uspešno napreduje, to nam priča najbolj naša družba sv. Mohorja. Ta družba zanaša in bo zanašala med narod toliko omike, da se Slovenec ž njenimi pomoČki lahko do dobra izobrazi. Dejal bi, da imamo velikansko narodno šolo, ki ima čim dalje veČ učencev.
Pa ne samo splošna izobrazba se nam obeta, ampak tudi strokovnjaška pri posameznih Slovencih. Žal, da so nas naše žalostne razmere pritiskale tako, da je le malokateri želel povzdigniti se do višje stopinje. Ako doseže Slovenec mesto srednješolskega profesorja, duhovnika, zdravnika, sodnika, pa se mu to zdi že jako veliko. Okrajni glavar — to je že nenavadna čast za Slovenca. Tega nismo krivi sami; saj vemo, da si Slovenci ne režemo sami kruha. Vendar, ko bi se slovenski uradniki z znanjem in sposobnostjo odlikovali mnogo pred onimi, ki se odlikujejo jedino le s kakim podedovanim plemenitim imenom, potem bi jih nobena uprava ne mogla odrivati od boljših služeb. Saj ni treba vsakaterega, ki želi povspeti se do kake boljše službe, takoj zapisati med premetene se-bičneže, ki hočejo samo plezati više in više. Ali naj ostanejo Slovenci samo kancelijski sluge vse žive dni le zato, da jim ne bo mogel nihče očitati sebičnega prizadevanja." Kdo sme pač neugodno soditi dobrega, vestnega in vnetega uradnika, ki ima vrh tega še obilno družino, ako se izkuša po pošteni poti povzdigniti više Zato se mi zdi jako napačno in pogubno ravnanje nekaterih domačinov, ki izkušajo pritisniti pečat zaničevanja na svojega brata, ki se trudi biti kaj več kakor množica. Ako drevo Slovenstva vedno le obrezujete in obrezujete, kaj bodete vzgojili kakor le pritlikavce: Seveda nesposobnežem in bahačem na boljših sedežih zaničevanje in pomilovanje, ne pa možem, ki so vredni časti in sreče! Kopitar je bil učenjak, kateremu je bila veda gotovo dražja kakor
Častno mesto. Vendar izraža v svojem življenjepisu (pri Miklošiču) veselje nad svojo službo in zadovoljnost s tem, da ni bil postal duhovnik, češ, kot duhovnik bi bil postal k večjemu škof, a dvorni knjižničar, to je tudi nekaj!
Znanstvo in umetnost imata pri vseh omikanih narodih občno čast in veljavo. Največja sreča pri obeh je ta, da za nju ni treba plemenitega imena in naslova, pač pa duševnih zmožnosti]'. Zgodovina ved in umetnosttj nam pravi, da so velikani na tem polju bili večinoma nizkih stanov. Prav tako niso samo veliki narodi zmožni duševnega delovanja, ampak tudi majhni. Nekdaj je bila Italija razcepljena v mnogo državic ali kneževin, a vede in umetnosti so v njih cvetle: delovali so veliki slikarji, in stavbarji so gradili ogromne cerkve in palače. Dandanes je Italija jedina, hoče biti celo velevlast: toda niti tega ne more ohraniti, kar so storili prejšnji veki, kaj šele, da bi stvarjala kaj novega: Zakaj ne bi torej naš narodič vzbujal in gojil svojih zmožnosti]', katerih ima tako obilo: To je očitno
—	in vsakdo, ki ima opraviti z mladino, mora pritrditi —, da so naši ljudje v obče dobro nadarjeni. Bister razum, dober spomin, gibčnost v govorjenju, lahek in ob jednem bogat jezik
—	te darove prejema Slovenec po svojem rojstvu. In ta glavnica naj bi se umno pomnožila in nam prinašala obilne obresti. Možje, ki se pečajo z vedo, naj bi se dvignili do vrhunca vede, in umetniki naj bi se potrudili za to. da so pravi umetniki, ne pa samo za silo.
Skoro najugodnejše za tako delovanje našega naroda je pa hrepenenje našega kmečkega ljudstva po višji izobrazbi svojih sinov. Kolikor krajev na Kranjskem poznam, p o vso d i sem našel celo pri ubožnih ljudeh to močno željo, da bi vsaj jeden domačih sinov šel v višje šole. Kakor si naš kmet želi, da bi imel dobrega naslednika, tako in še bolj si želi, da bi dal j e d -nega sina „študirati" in bi „imel gospoda". Res je sicer, da nameni v tej želji niso vselej vzorni in vzroki ne vselej znanstveni ali umetnostni. Mnogi stariši si žele, da bi jim sin kdaj pomagal na stara leta, drugi hrepene po nekaki imenitnosti, tretji ljubijo svoje sinove toliko, da jim ne žele jednako trde usode, kakor jo uživajo sami. Toda več je takih slovenskih starišev, ki žele iz odkritosrčne pobožnosti dati svojega sina cerkvi, ali iz prave navdušenosti domovini. Kako spoštuje naš kmet učenost in kako rad posluša modre nauke, ako mu jih podajemo v pripravni obliki! Da bi naši dijaki le ohranili onega duha, ki so se ga navzeli doma. brez dvoma bi postali še več, kakor od njih pričakujejo domačini.
(Dalje )
Zahvala dobrotnikom Marijanišča.
eg lani omenjenih darov za deški siro-tinski zavod MarijaniŠče naznanjamo še te-le:
Gosp. Franc. ŠušteršiČ, župnik vJo-
lietu v Ameriki ....	gld.	4.82
„ Al. Kummer, župnik, zbirka	„	5.—
„ Franc. Krumpestar, kapelan .	„	5.—
„ Fel. Knižek, kapelan	„	—.80
„ Neimenovanec.....„	4.25
„ Al. Puc, župnik	„	5.80 „ Franc. Buh, generalni vikar in urednik „Amerik. Slov." v
Toweru......„	95.—
„ Fr. Buh in Vit. Hribar (Ohio
v Ameriki).....„	21.27
„ Franc. Pokora, kurat	„	5.—
„ Lambert Einspieler, kanonik	„	20.—
., Simon Žužek, župnik . . .	„	to.—
„ Jos. Zelnik, župnik . . .	„	3.80
„ Stef. Rojnik, uradnik v Gradcu	„	1.—
„ Neimenovan dobrotnik . .	„	10.—
„ Rajko Logar, kapelan . .	„	2.10
., Mih. TrČek, župnik . . .	„	10.—
„ Ivan Vrhovnik, župnik . .	„	2.—-
„ dr. Ivan Svetina, profesor .	„	5.—
., Ivan Soukup, kurat	„	5.—
Gospa Jožefa Jančar.....„	5.—
,, Marija Simunič . . . .	„	5.—
Slavno županstvo vrhniško . . .	„	8.—
Nekateri drugi darovi, namenjeni	vzdrža-vanju zavodu, naznanjeni so v letnem poročilu
tukajšnje družbe sv. Vincencija, ki je izšlo pred kratkim.
Izkušnja nas uči, kako dobro in človeški družbi koristno delo je, vzgajati mladino. Ta lepi namen ima naš zavod. Gojenci se večinoma ne vzgajajo za učene stanove, ampak najprej in največ za obrt.
Bila je škoda po potresu res precejšna, toda tudi pomoč je došla od vseh stranij, da se je glavni del zavoda že popravil, drugi deli pa se bodo popravljali letos.
„Dom in svet" je tesno združen z našim zavodom. Domači gojenci ga vežejo, domače osobje oskrbuje upravništvo. In kar se tiče uredništva, ni treba dalje razkladati, zakaj mu je mari napredek zavoda. Zaradi tega upamo, da nam Čislani naročniki niso zamerili, ako smo na platnicah objavljali prošnjo in zahvalo za darove. Prav tako upamo tudi, da nam ne bo nihče zamerjal, ako bomo še nadalje na tem mestu objavljali darove za zavod, poslane uredništvu. To ne bo nikaka nepriljubljena „domaČa kronika", saj zavod ni „domača", ampak javna, naši ožji domovini namenjena hiša, in delovanje za njo je delovanje za domovino.
Ob tej priliki izrekamo še jedenkrat vsem darovalcem najiskrenejšo zahvalo in jih prosimo, naj nam ohranijo svoje dobro srce tudi za naprej.
V Ljubljani, dne 9. sušca 1896.
Vodstvo Marijanišča.
Odbor podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaju je razposlal nedavno sedmo letno poročilo o svojem delovanju v letu 1894/5. Spominja se najprvo v tem letu umrlih členov: vč. g. Fr. Carmana, voj. župnika v p., gosp. dr. Fr. Celestina, profesorja v Zagrebu, in trgovca v Mariboru gosp. Maksa Moriča. Deželni ~bor kranjski je društvu naklonil 200 gld. Večja darila so društvu poklonili trije društveni ustanovniki: Prevzvišeni knez in škof lavantinski dr. Mihael Napotnik, vč. gospod dr. Anton Gregorčič, drž. poslanec itd., in gosp. dr. Jernej GlanČnik, odvetnik v Mariboru.
Društvo je to leto imelo manj dohodkov kakor lani, prosilcev pa mnogo veČ. Tej nemili prikazni je pač največ kriva potresna nesreča. Daj Bog, da bode v tem letu društvu osoda milejša! Za to more največ storiti požrtvovalnost slovenska. Jeden podpi-ranec, koroški Slovenec, je društvu povrnil polovico njemu dane podpore. Lep vzgled za mnogo podpirancev, ki so že v raznih službah. Lep slučaj! Prvi, ki je 11a stroške tega društva svoje študije zvršil, bil je — koroški Slo-
venec. Med podporniki je tudi češka dama in veČ Cehov! Društvo izreka vsem iskreno zahvalo, ki so na kateri koli način podpirali društvo.
Vseh dohodkov je društvo imelo 1122 gld. 08 kr., od teh pripada osnovni glavnici 67 gld. 6() kr. Vsa glavnica znaša 4540 gld. 7 kr. Stroškov je imelo društvo i23q gld. 94 kr. Odbor je v devetih sejah med 53 študentov v 264 slučajih v denarju razdelil 638 gld. 5o kr., za znamke obednice pa J24 gld. j5 kr. Vsaka obednica je stala 25 kr. — Po študijah je bilo med podpiranci: 18 juristov, i3 filozofov, 6 me-dicincev, 7 tehnikov, b veterinarcev, 2 akademika kiparja in / konservatorist; — po krono -vinah: 38 Kranjcev, 7 Primorcev, 6 Stajarcev, 2 Korošca, skupaj 53 podpirancev. V sedmih letih je društvo razdelilo: 6336 gld. 46 kr., glavnica znaša 4540 gld. 7 kr. Vsega skupaj je torej društvo do sedaj prejelo io.8y6 gld. 53 kr. Vsakemu domoljubu priporočamo naslov društvenega blagajnika, vČast. gospoda dr. Fr. Sedeja, na Dunaju I., Augustinerstrasse 7.	p#