Peter Hitzinger (Snojemski, Podlipski) v slovstvu slovenskem. XXIV. Novice naznanjevaje prerano sinert Hicingerjevo v 1. 36 pristavljajo: nNje, ki bodo v rokah imeli njegovo zapuščino, lepo prosirao, naj dobro pazijo na rokopise, ki bi se utegnili najti raed njegovimi papirji, ter naj je, če le mogoče, naklonijo slovenski Matici, kteri je bil ranjki odbornik itd." — Namenivši se pisati nekoliko o ranjkega slovstveni delavnosti — poprašara sestre njegove po spričalih bratovib. ali kteri knjižcvni zapustnini; toda poleg spričeval prinese mi izmed rokopisov pokazat le kosec molitvene po cerkvenem letu prav vgodno vravnane knjige in kosec pripovedi iz časov cesarja Marka Avrelija, ktero je poleg nemščine H. Geigerja poslovenil Peter Hicinger z naslovom: Lidij a. ,,Lepe pripovedi, piše v predgovoru, nekakošno prijetno objemajo vsaktero človeško serce. Veliko novih pripoved se je zategavoljo spisalo in razglasilo v poslednjih časih. Marsiktere zmed tistih niso samo zabavne, temuč tudi obilao podučne; marsiktere sicer so pa pogubljive pod 24* prijetno podobo, venderjtacih se med slovenski narod ni še veliko zaplodilo. Če hoče kdo v kacih pripovedih več podučnega naiti, mu bodo starji časi dostikrat večjo obilnost ponudili, kakor novejši dnevi. Zlasti perva doba keršanstva je bogata tacih podob in prigodeb, v kterih se duh utegne z radostjo muditi, pa si tudi mnogo naukov nabrati. Pobožni in učeni katoliški možje so se tedaj v to obernili, da spisujejo pripovedi iz pervih časov keršanske cerkve, in tako pripravljajo koristno berilo za sedanji narod. Sloveče bukve tacega obsežka so ,,Fabiola" kardinala Wisemana, ,,Kalista" profesorja Newmana, in tudi »Lidija" mašnika Geigerja. Poslednjo podarao tukaj poslovenjeno in tako izdelano, da je tudi neučenim bravcom umevua, in tedaj lahko podučna. Sicer je nekoliko krajšega obsežka; pa lepo se v njej kaže razpadanje malikovanja, in nasproti močno razrašanje keršanstva." Ker sem nekdanji kaplan Horjulski pri ranjkem bil časih v Podlipi, pa tudi pozneje v Postojni, in sem vedil, kako skerbno si je zaznamnjeval znamenitosti, kar jih je kje opazil ali čital; poprašam sestre, kamo so prešli ostanki in drugi spiski, in odgovorila mi je: nVzeli so jih g. c. kr. predstojnik A. Globočnik, dali za nje 40 gld. v zapustnino, ter poslali jih g. K. Dežmanu, varhu muzejskemu v Ljubljano". Poslal sem jo k poslednjemu gospodu dvakrat, naj blagovoli Hicingerjeve rokopise le samo pokazati, da se omenijo v pričujočem opisovanji; pa odgovoril jej jepervikrat: ,,Bom že jaz sam poslal mu jih"; in drugikrat: nAko jih imeti hoče, naj pride po nje sam!" Žal mi je, da toraj o njih poročati ne morem. Iz dosedanjega opisovanja, ktero je dokaj zvesto kazalo njegovega književnega delovanja, vidi vsakdo, kako vcrno je spremljeval Hitzinger naše slovstvo vse leta od 1829, kar je jel pečati se z njim, in vzlasti od 1843, kar je sain delovati jel na polji narodnem. Ni mu odšla skoro nobena bolj poinenljiva prikazen slovstvena skozi 25 let. Domoljubno je bilo njegovo pero, in »Ees da čerka le mori, Da le duh duha živi; Kot telo pa duši služi, Tak se čerka z duhom druži« to je po njegovem spevu bilo mu geslo ali to vsaj je znak vsega njegovega književnega dejanja. Kar je bilo brez duha, zjezalo ga je vselej; kar pa je imelo svoj razlog ali razum, pokrotilo ga je koj. Cerkev in deržava, deržava in cerkev — to se je oboje primerno strinjalo v njegovem spisovanji. Nikdo sicer nima spretnosti do vsega; a Znojemski seje z dokaj dobrim vspehom o vedah in umetnijah ponašal vsestransko v vezani ter nevezani besedi. V vezani besedi na pr. kako je spreminjal merilo, igral si z rimo, v asonanci in aliteraciji, s pripevkora, v trioletu, stancah, decimab, v distihu! Gojil je pesništvo narodno in umetno, cerkveno in posvetno, ter skladal na pr. pesmi, ode, himne, sonete; elegija, glosa, gazela, kancona, kantata se nahaja v poeziji njegovi; izpuščal je puščice ali seršene, koval napise, stikal pregovore, krožil dobvovoljke; popeval v pravljicah in pripovedkah, legende in seljanke, balade in romance. Zložil je pesem do 167, nekaj izvirnih, nekaj pretolmačenih, nekaj popravljenih ali vravnanih. Pel je rad, kar razodeva vzlasti dobrega duha, o presv. Trojici, o Jezusu v sv. Rešnjem Telesu, o sv. Dubuj o Mariji, materi Božji sami priobčil je kacih 27 spevov. Popeval je o Sloveniji, kje živi, o mirui njeni zmagi, o dobi Slovanski. Pošiljal je pesrnice v časnike o raznih prilikah, za posamne stanove; ni ga bilo skoraj godovanja, da bi ga on preslavljal ne bil. V nevezani besedi je o cerkveni vedi in umetniji pisaril največ slvari polemične v brambo veri in cerkvi nasproti drugoverceni, o poganstvu in kerščanstvu, zgodovini in pravu cerkvenem, o svetnikih, škofih, misijonarjih, cerkvah starih in novih; o cerkveni zidariji, o podobah, glasbi, zvonilu, petji: o katekizmu, blagoslovih, bratovščinah, duhovnih vajah itd. 0 petji narodnem posebej in v ljudski šoli, o pesnikih in pesmaricah; o šolah deških in dekliških, obertnijskih, nižih iu srednjih. Kolikanj spisov je sestavil iz zgodovine posvetue stare in nove, o koledarstvu, o zemlji, mestih, krajib, možeh! Kako rad je preslavljal možake svete in domoljubne, ki so n. pr. sv. Hieronim, sv. Pavlin, ss. Hermagora in Fortunat, ss. Ciril in Metod; Herberstein, Hren, Valvazor, Vodnik, Knobleher, Baraga; Pij IX., Anton Alojzij. Frančišek Jožef. Koliko je pisaril o Teržiču, Idriji, Postojni, Pivki, Terstu, Emoni in Ljubljani, Krajni in Sloveniji! Dokaj znameniti so njegovi sestavki jezikoslovni o slovenščini novi in stari, o pravopisji in blagoglasji, kovanji novih besed, o kerstnih in lastnih imenih, o pismih opravilnih, nekdanjih spominkih, o slovenščini v šolah, vradaijah, postavah, pri vojacih; o književnem jeziku vseslovanskem. Tako se je vbadal in vpiral v samoti Znojemski neutmdno za cerkev io deržavo, za dom in narod — mnogo let v dragi — Podlipski. Ujedal se je čestokrat nad učenjaki po mestib, na pr. dohtarji — češ, pri viru — pri kujigarnab — v službah — kolikanj bi spisali lahko narodu v smislu doinoljubnem, kajti dolžnost je velika. Treba mu je bilo o spisovanji zdaj te knjige, zdaj une listine, zdaj kake letnice ali kacega imena, in poskočil je časih ter hitel po noči, v gerdem vremenu, brez denarja v ta namen v Idrijo, Ljubljano, Cerknico, Zatičino itd. — Ko v takem opravilu hiti nekdaj iz Podlipe, zgubi edini svoj petak, in ko v Ljubljani pri součencu ne dobi postelje, prenoČi zunaj na Mirji, koder se nebo razpenjalo je nad njim, grad mu je bil brez vratarja, srebernina jutranja rosa, zlatnina čista zarja; splob vkvarjal se je v osodi pevca, komur sreča vedno laže, kteri po besedah Prešeraovih živi, umerje brez dnarja. Milo, premilo pa se mi je storilo, kedar sem popotnik na tolikanj slovečega moža grobu tihotnem v Postojni, kjer černe ga zemlje pokriva odeja, medleti vidil le neko germičevje — brez vsakterega, dostojnega spominka. Sicer si je Peter Hitzinger (Podlipski, Znojemski) v spisih svojih dokaj slaven spominek postavil sam; vendar — narod, kteri slavnih raož svojih ne slavi, da se mu rodijo, vreden ni. — Zdi se mi toraj, da pervo skerb ima pač Postojna, drugo Teržič, tretjo Matica slovenska, četerto Narod slovenski sploh, da verli farman in dekan, sloveči rojak, marljivi pisatelj, domoljubni učenjak ne ostane brez poslavljenja narodnega, brez dostojnega vnanjega spominka. Doslej pa, mili Bože! je žalostna istina še, da, verli Peter! tudi le Ena se tebije želja spolnila: Vzemljidomačidatruplolcži. V zemlji slovenski, v predragi deželi, Ki si jo ljubil preserčno ves čas; ¦V kteri očetje so naši sloveli, Ktera zdej ima grob komej za nas! 1