Kratek pregled zakona z dne 15. julija 1890 na Pruskem itd.    199
Kratek pregled zakona z dne 15. julija 1890 o beležništvu na Pruskem in o sodnem ali beležniškem poverilu podpisov.
Spisal dr. Vlad. Pappafava.
Že naslov zakona: „zakon, obsezajoč določila o beležništvu in o Sodnem ali beležniškem poverilu podpisov" znači, da ni zakon, ki bi jednotno urejeval vse beležništvo, ampak ima samo nekatera preminjajoča ali dopolnilna določila te materije, kar nam potrjujejo tudi njegova vsebina in zraven spadajoči motivi, kakor tudi dotična komisijska poročila in zbornične obravnave. Komisijsko poročilo imenuje toraj ta zakon tudi z vso pravico in značilno samo pomožni ali zasilni zakon.
Spoznala se je sicer davno potreba, da bi se moralo beležništvo na jednotni podlagi na novo urediti ne samo na Pruskem, ampak v vsi nemški državi, in posebno se je ta misel oživela zopet z zakonom o sodni organizaciji z dne 27. januva-rija 1877, in se je zahtevalo po resolucijah v poslaniški, kakor tudi v gospodski zbornici, da se ta misel uresniči, toda realizo-vanje te misli razbilo se je doslej vsled težkoč v izvršitvi, katere so se pokazale v praksi.
Akoravno toraj zakon z dne 15. julija 1890, kakor se je omenilo, ne urejuje in neče urejevati beležništva jednotno, je
200    Kratek pregled zakona z dne 16. julija 1890 na Pruskem itd.
vendar pomemben napredek na tem polju zakonodavstva, ker je odpravil najhujše neprilike, katere so bile dotlej, in katere so nastale vsled različnosti določil o beležništvu, in ker je vpeljal najnujnejše reforme, katere so bile ravno v trenotku potrebne.
Ako si nekoliko ogledamo njegovo vsebino, najdemo, da navaja zakon, primerno njegovemu preje naznačenemu namenu, vrsto določil o beležništvu brez gotove notranje zveze.
V §u 1. navaja določilo, katero je podlaga za jednotnost v tej materiji, in jo pripravlja, da odslej ne bodi več narodnost kot Prus, ampak kot Nemec sploh predpogoj usposobljenosti za dosego beležniškega mesta in da (§ 2.) odslej ne sme beležnik izvrševati svojega urada samo v mejah svojega bivališča, ampak v mejah dotičnega višjesodnega okraja. Glede tega, kje se od-kaže beležniku bivališče, določuje zakon (§ 3.) omeje, da mora beležnik na ukaz pravosodnega ministerstva eventuvalno v mestih z več kakor 100.000 prebivalci imeti svoje stanovanje in svojo pisarno v določenem mestnem delu. Nasprotno odpravil je pa zakon (§ 5.) za priče listin zahtevo, da morajo biti pruske narodnosti in zahtevo pogojnega bivališča. Željo, katero se je imelo že dolgo, in katero se je izreklo večkrat in nujno, izpolnil je § 4., kateri določuje, da v prihodnjosti ni treba pritegniti instrumentnih prič, ali, če teh ni, druzega notarja k notarskim aktom, razun v slučajih, v katerih je oseba, katera akt naroči ali izvrši, slepec, glušec ali mutec, ali če se napravlja javne ali mistične oporoke. S tem odpravila se je vendar enkrat starodavna formaliteta, katera se je že davno preživela, in katera je samo ovirala notarja pri izvrševanji njegovega poklica na najbolj neprijetni način, ne da bi dala občinstvu katere posebne važnosti. Drugo oprostitev v postopanju daje tudi § 6, kateri zahteva za osebe, ki naj akt izvrše, pa ne znajo pisati, prisotnost podpisne priče samo pri prečitanju in odobrilu dotične listine, in § 7., po katerem je treba številke zemljiškega katastra zapisovati samo s številkami in svote in data, katera se ponavljajo , v isti listini samo enkrat s črkami.
Naslednji §-i 8. do 12. navajajo določila o načinu poverila in potrdila podpisov (§ 8.), vsled novih zakonov in ukazov o kolkovnem davku, kateri so med tem izišli, potrebne premembe
Kratek pregled zakona z dne 15. julija 1890 na Pruskem itd.    201
kasiranja kolkov za napravljene listine (§ 9.), o pisanju belež-niškega registra (§ 10.) in depozitne knjige (§ 11.) in konečno o dolžnosti notarjev, da morajo biti v njihovih pisarnicah raz-grneni seznaraki onih oseb, ki se ne smejo dopustiti kot priče (§ 5.) ali morajo posluževati se pravnega zastopnika (§ 12.). To so pa določila, katera so velikega pomena samo za prakso, katera pa za bistvo notarijata sploh, čeravno važna, ker dotlej ni bila ta materija urejena, vendar niso tako odločilnega pomena, kakor preje navedena
V svojem zadnjem delu (§ 13. do 15.) določuje naš zakon pravila za slučaj, ako je notar na dopustu, ali če je vsled bolezni, ali vsled katerega druzega razloga zadržan, da ne more opravljati svojih posel. Tedaj mora listine, katere hrani, itd. izročiti okrajnemu sodišču ali namestniku, katerega si sam izvoli, in katerega mora potrditi pravosodni minister (izvoliti se mora izmed pravnikov, vsposobljenih za sodništvo) in ne sme med tem vršiti lastnih uradnih činov. Namestnik uraduje pod lastno odgovornostjo in onega, katerega nadomešča, in na stroške le-tega. Ako notar zamudi, postaviti si v slučaji, da je zadržan, namestnika, tedaj mora pristojno okrajno sodišče uradne spise notarja za čas, dokler je zadržan, prevzeti in izdajati izpiske listin, ako bi se jih zahtevalo, ali pa imenuje, na ozemlji, na katerem velja rensko pravo, na predlog prvega državnega pravd-nika pristojno deželno sodišče za ta čas druzega notarja kot namestnika in začasnega hranitelja.
To so najvažnejše novo te, katere je uvedel zakon z dne 15. julija 1890. 1., katere so stopile 1. oktobra 1890. 1. v veljavo (§ 16.) in katere pomenijo v nemškem zakonodavstvu za beležništvo nov korak za večjo jednoto in oprostitev ter dajejo opravičeno upanje, da se bode beležništvo ugodno razvijalo, in da se dospe polagoma do beležniškega reda, kateri bode obsegal vso nemško državo in bode postavljen na jednotno podlago.