PROFESOR DR. LUC M EN AŠE
Ob petinŠesldesetletnid
MenaSt £f prikaže malokdaj, ker živi le med knjigami*
Št, Lambert, vas, 577 metrov nadmorske višine, 12 hiš, 51 duš, dostop le z vozom po dokaj slabili občinskih poteh od železniške postaje Sava ali ud ba-novinske ceste Medija—ZagoTje (6 km), Šola z enim oddelkom. Deloma peščena zemlja lc skromno preživlja prebivalce. Tako je bil pred vojno opisan rojstni kraj profesorja Menašeja,
Luc Menašc se je rodil 3. aprila 1925 kot drugi otrok arhitekta Adolfa, poljskega Žida iz Tarnovva v Galiciji, in učiteljice Helene, roj. Komac. Materin rod izvira iz Bovca. Ob srečanju na Dunaju je oba starša poleg osebnega razumevanja in spoštovanja povezalo tudi skupno zanimanje za glasbo, literaturo in likovno umetnost. Izobražena, delavna, humanistično in svobodomiselno usmerjena oče in mati sta od zgodnje mladosti nudila otrokoma najboljšo vzgojo in izobrazbo: hčerki Heleni Tove (1918—1980), poznejši diplomirani slavistki,
prevajalki, svetnici ministrstva za kulturo in Zavoda SRS za spomeniško varstvo, in sinu Lucu. V šentlambcrtu, v enorazredni osnovni šoli — kjer so bili v isti učilnici zbrani učenci in je pouk potekal za različne starostne stopnje hkrati —je Luc Menaše kot materin učenec končal dva ra/.reda in pol tretjega, in to z učili, ki jih je iznajdljiva gospa Menaše največkrat izdelala kar sama. Spomini na zasavske hribe, na mirne in lepe otroške dni, na skrbne in učene starše so se nadebudnemu otroku viisnili v spomin ¡n jlIi Sc danes šteje za
* Pisma Vena Pilona tranCetu Miticliču, MOAtp&fnttSt, 14. 3.1953; dt. po Pilonovtm âïtiivu.
9
najlepše. Oddaljenost kraju in revščina nista zaustavila pogleda v daljin, pomembnejši in bolj kulturen svet, s katerim je bila družina sorodstveno in zaradi lastnih interesov povezana.
Leta 1933 so se preselili v Ljubljano, kjer se je odraščajoči mladenič začel zavedati socialnih krivic, političnih razprtij in edine častne in velike moči in veljave, ki si jo človek pridobi — z znanjem. Šolske obveznosti je zmagoval z lahkoto. Hi! je eden redkih slovenskih otrok, ki seje že pred vojno učil angleščine. Zbiral je znamke, hodil je šahirat v Kazino, prebiral je literarna in znanstvena dela, se posebej zanimal za zgodovino, potoval (do 1932) na Dunaj in spoznal spomenike večjih mer in drugačnega pomena, kot so bili skromni domači. Maturiral je na realni gimnaziji (1943) in bil med okupacijo povezan z osvobodilnim gibanjem. Leta 1943 in znova 1945 seje vpisal na Filozofsko fakulteto univerze v Ljubljani. V ktih 1945—46 je študira! zgodovino, nato je prestopil na umetnostno zgodovino, kjer je diplomiral novembra 1949. Od I. 5. 1947 do 1,2. 1950 je bil provizorni asistent, 1.2. 1950 pa jc bil nastavljen kot asistent v seminarju za umetnostno zgodovino. Med počitnicami je sodeloval v delovnih ekipah v Kostanjevici (1946 in 1947), pri delu porušenih dolenjskih gradov (1947) in pri čiščenju arheoloških spomenikov na Brionih (1948). Sodeloval je pri popisovanju spomenikov v Vipavski dolini 1948, istega leta tudi v Špitaliču in 1949 v Posočju. roleti 1950jedelalv brigadi za izgradnjo Študentskega naselja v Ljubljani.
S petmesečno štipendijo francoske vlade mu je bi I i 952—53 omogočen študij v muzejih, galerijah in znanstvenih knjižnicah v Parizu. S prihranki sije bivanje podaljšal na sedem mesecev. Veno Pilon je pisal Izidorju Cankarju 22.4. 1953 iz Pariza; »Z Menaiejem sem govoril parkrat obširneje: simpatičen, dobro vzgojen in zelo resen studiosus, saj ga preobširna doktorska teza veže na biblioteke — Še preveč- Ro pa resen znanstvenik v smislu tradicije, ker je marljiv kot čebela." Z delom Zahodnoevropski slikani portret od srede 14. stoletja do konca visoke renesanse in ciklična interpretacija njegovega celotnega razvoja jc 1955 obranil doktorski naslov. 14. dcccmbra 1955 je bil promoviran za doktorja znanosti, januarja 1958 je z zagovorom pred fakultetno upravo Filozofske fakultete dosege! vnaprejšnjo habilitacijo iz umetnostne zgodovine za delo Avtoportret v zahodnem slikarstvu, vendar jc bil spričo nemarno zapletenih razmer na fakulteti šele 26- oktobra i960 izvoljen za docenta za predmet »umetnostna zgodovina od razpada antike do konca gotike«.
1956— 57 jc z osemmesečno štipendijo italijanske vlade študiral v Rimu in Florenci, decembra 1957 je bil kot zastopnik jugoslovanskih likovnih kritikov gost holandskega inštituta za mednarodne kulturne zveze, 1964—65 jc s Fordovo Štipendijo enajst mesecev delal v Ameriki, največ v New Yorku, in obiskal vse pomembnejše umetnostne muzeje Združenih držav, V Prineetonu seje srečal z Erwinom Pauofskym, ki mu je 17. oktobra 1964 pisal: »Vašega obiska smo bih res od srca veseli. Čimbolj je človek star, tembolj je hvaležen, da, ginjen, če vidi, da bo nova generacija na£e začeto in izročeno delo nadaljevala in presegla. Tudi nam bo ostal Vaš obisk v lepem in trajnem spominu in na£a hvaležnost je, kot -smo temu rekli v iicrlinu, obojestranska,«
Leta 1963 je bi! znova potrjen za docenta, 1966 izvoljen za izrednega profesorja in šele 1973 za rednega profesorja. Kljub doseženim višjim kvalifikacijam jc moral Menaše ostati enajst let le asistent- Vodil in uredil je knjižnico, kjer je redno in tankovestno služboval, pomagal in svetoval študentom — na našo grozo vedno obširno in natančno, Njegovo asistentsko delo je zajemalo tudi proseminarske vaje, ki jih jc, spet v obup študentov, jemal zelo resno. Morebitne odpadle ure jc do zadnje nadomeščal, slabe in okorne študentske zapis-
10
nike in proseminarske naloge in naše začetniške umotvore je popravljal in dopolnjeval. Mučil se je, da bi nam vzbudil občutek in veselje do lepote slovenske besede. Zapisnike jc opremljal s pripadajočim številom lotil, glagolov in pravilnih sklonov. Za prvo proseminarsko uro, ko nas je ludi že takrat bilo mnogo preveč, jc veljalo: In najprej jc bila kartoteka, Popisal je našo gimnazijsko preteklost in znanje tujih jezikov. Ril je edini pedagug, ki nam ni zagrenil vstopa na novo učeno pot z opombo, da ne bomo dobili služb in da je »kavarniškim debaterjem odklenkalo«. Njegov napotek je bil: »Pardon, oprostite, za pridne, delavne in znanja polne ljudi bo vedno kakšno delovno mesto." Ta op-tirni ¡tem smo sicer nosili v srcu in glavi, strašil pa nas jc popoln občutek neznanja in nemoči; če smo odgovorih lepo slovensko, sta bila napačna podatek ali pomen. Asistent Menaše seje ljubeznivo, a z rahlo ironijo smehljal in nas venomer popravljal in opominjal, da si moramo ustvariti mrežo, na katero bomo pritrjevali temeljile podatke o zahodnoevropski umetnosti: po kriterijih stila, časa, pomembnosti dežel in narodov v raznih obdobjih, nadalje po vrstah umetnin in podobnem. Na tablo nam je — seveda na pamet — risal mreže, ki smo ji h imeli za sestavni del telefonskega imenika in krajevnega leksikona in si jih ne preveč zapomnili. Približal nam je ludi vse nadrobnosli seminarske knjižnice, ki so nam, žal, dostikrat ostale nedotaknjene skrivnosti.
[■til je vedno brezhibno akademsko oblečen, poudarjeno vljuden, zagledan v evropski umetnostni svet, ateist, marksist in član komunistične partije Jugoslavije (od 1947), oddaljen od domače zarobljenosti in folklornosti, ne verujoč v preveliko genialnost svoje okolice, odkrito spoštljiv, uglajen in ljubeč sin, brat in soprog, česar tudi v javnosti ni skrival. Stal je zunaj vrste »terenskih specialistov«, kot je nekoč imenoval nekatere kolege.
Od leta 1956 je polnopravni član AICA, julija 1963 jc bil delegat na kongresu A1CA v Izraelu, udeležil seje generalnih skupščin v Dubrovniku 1956, Neaplju in Palermu 1957, Bruslju 1958, Münchnu in Berlinu 1961. Od 1966 je član nacionalnega komiteja za umetnostno zgodovino Jugoslavije. Več let (od 1950) je bil odbornik Umetnostnozgodovinskcga društva in član uredniškega odbora Zbornika za umetnostno zgodovino (od 1965 do 1976). V petdesetih in šestdesetih letih je sodeloval v raznih zveznih in republiških komisijah in žirijah v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Bilje član odborov in svetov, predaval je v Moderni galeriji, Narodni galeriji. Galeriji likovnih umetnosti na Kcki, na tečajih Zavoda za napredek šolstva, na tečajih za gledališke igralce, v tržaški Slovenski čitalnici, na tržaškem radiu B in v Kopru, v Školji Loki za Jugoslovansko ljudsko armado, na svobodni katedri Filozofske fakultete in seminarju za študente michiganske univerze, sodeloval je z radiom in televizijo v Ljubljani, kjer jc v celoti pripravil «Razgovor o sodobnem slikarstvu« (marca 1960). Kot komisarje pripravil razstavo naših umetnikov na mednarodnem bienalu v Tokiu 1961. Bil je predsednik nagradnih žirij beograjskega trienala jugoslovanskih likovnih umetnikov (1967) in zagrebškega bienala jugoslovanske grafike {1968).
Ob razstavi Jakoba Savinška 1954 v Jakopičevem paviljonu jc zapisal: »Smo rod, ki jc sanjal pred drugo svetovno vojno in ki je moral med slednjo odgovoriti na najtežja vprašanja o življenju in smrti, o svobodi in boju, o krivdi in zvestobi. O resnici. Vojna nas je zresnila in utrdila. Povojni čas nas ni zazibal v nove sanje, Navadil nas jc dela,« Menašc se ga je ok leni I z vso močjo m resnostjo. Na njegovem urniku ni bilo počitnic. Opravljal je pedagoško delo in takoj po diplomi začel pisati likovne krilikt, poročila o stari in novi umetnosti, in sicer sprva najprej v Slovenskem poročevalcu, nato v Naših razgledih. Ljudski pravici, Obzorniku, Nati sodobnosti, Pionirju itn. in seveda v Zborniku za ufítet-
3
nostno zgodovino. Pisa! je o domaČih osebnostih (Fr. Mesesnei, Iz. Cankar, Fr Siek) in umetnikih (Jakac. Mihclič, Stupica, Pregelj, Krcgar, Savinšek, Šuštar-Jič, Berber, Spanzel i in.), ki so ga posebej mikali, in je večini pozneje posvetil samostojne-Študije. Od zahodnoevropske umetnosti jcenako živo in prepričljivo razlagal slike kot tudi kiparska dela, arhitekturo, francoske ali nemške umetnine, srednjeveške in moderne in širše teme, kijih je pozneje zajel v knjigah o zahodnoevropskem poriretu in avtoportretu. Menasejeve ocene razstav, posamičnih umetnikov, manjših ali večjih umetniških skupin so bile vedno izvirne, stroge in zabavne, pisane v jasnih stavkih, z občutkom /.a kvaliteto umetnine in njen pomen, ki gaje poznejši čas potrdil (Stupica, Pregelj, Savinšek). Ko je opomnil na dela, ki niso visela na razstavah, čeprav so bila naštela v katalogih, in na sezname, sestavljene po neznanem načela je to zvenelo veselo in Se ne nevarno. Kuje ob Krega rjevi retrospektivni razstavi 1950. leta potožil nad stagnacijo naše umetnostne kritike po smrti Franceta Mesesnela in na £c vedno navzoče dogmatike, »'ki so z besedo in 'ustvaritvami' Sirili nekatere vulgarne aplikacije marksizma na likovno umetnost«, je dregnil v sršenovo gnezdo. Vprašanje v istem članku je poseglo še globlje: »Zakaj smo po vojni tako mnogo govorili o propadu zahodne likovne umetnosti? Kako to, da smo z njo strašili naše likovne umetnike in jim delili dobre nauke, pri tem pa dopuščali, da so slabi siikarji in kiparji fabricirali 'tematske1 slike in kipe, nekateri umetniki pa poskušali to, za kar niso imeli ne čuta nedant?« Vsakdo je mogel udi razumeti, da so »dvorni« umetniki imeli slikarski in kiparski material in pripomočke, večina starih in mladih pa niti ne temeljnih snovi za slikarsko in grafično delo. Mcnaieju se je zdelo nepotrebno početje, ko so delali iz sodobne umetnosti »bavbav«. Opomnil je, da umetnostna kritika lahko škoduje ali koristi, »če ima možnost za diktatorski nastop, lahko celo nekoliko 7avre naravni razvoj. Nikoli pa tega ne more storiti za dlje časa in novi likovni stili se ne porajajo po njenih pobožnih željah in direktivah". V časih, ko so bili potni listi prava redkost za navadne državljane, še večja redkost pa veljavna viza za »gnili zahodnoevropski svet«, kot smo bili nekoč poučeni, v teh časih je Mcnaše ponavljal, da bi umetniki morali potovali na Zahod. Umetnikom seje prikupil 1954 oh društveni razstavi, Zapisal je, da nikjer na svetu ne najdemo razstave sodobne umetnosti hrez kiča, Sunda in amaterskih del, nadalje, da so nepomembna dela visela poleg redkejših vrednih in najredkejših umetnin in da bi ob ostrejii izbiri ne bili napolnjeni prostori Jakopičevega paviljona. Dve leti pozneje, 1956, je v Naših razgledih poročal o zvezni razstavi v Moderni galeriji m o dveh publikacijah Ota Hihaljija-Merina. Ob publikacijah o sodobni nemški umetnosti je poudaril, da je Si halj i-Merili že 1938 odklanjal poskus uniformiranja umetnosti, se bojeval proti pamfletu, ki meče blato na vsak svobodnejši umetnostni poskus. Zapisal je tudi, daje bilo še takrat pri nas (1956) sem in tja moč najti pisarjenjc o sodobni umetnosti, s kakršnim bi bil zadovoljen tudi dr. Adolf Dresler,avtor 1938 izdane brošure Deutsche Kunst und entartete Kunst'. MenaSeja so napadli politično 'prav' opredeljeni. Anketa v tedniku TT, kjer so vprašali, ali so Pieassova dela umetnine, je že pred Menaše-jevim člankom pokazala, da So nekateri umetniki mislili in verovali, da niso. Moderna umetnost je pri nas po vojni veljala v uradnih krogih za nevarnost, dekadentnost. za oblike poslavljajoče sc zahodne kapitalistične družbe. Mena-šc sije privoščil še pripomniti, da se špekulantski psevdokritiki želijo prikupni večini, ker »jih nikoli ne mika, da bi se potrudili razumeti nekaj, kar jim zaradi pomanjkanja izobrazbe ali inteligence ni takoj na prvi muh razumljivo«. Članek 'Resnica, laž m nesporazum o sodobni umetnosti« je končal v crescendu in s citatom Prvina Šinka, ki gaje le-ta omenil na pienumu Zveze književnikov
12
Jugoslavije (1954): »Umetnost 'za množicc* ni umetnost. Umetnost je ena sama. Parola 'umetnost za množite' je prav tako diskriminacija množice kot umetnosti.« Grmada je začela tleti, prizadetih in užaljenih jc bilo preveč, navidezna nevarnost je bila strašna. Ljudski glas — božji glas. Franc Preša, tehnični manipulant in deklica za vse v seminarju za umetnostno zgodovino, takrat šc v Narodni in univerzitetni knjižnici, je komentiral v sobici za študente oz. v »kurniku«, kot smo ji rekli: »Ne kaže. da bo Menaše kdaj poslal univerzitetni profesor.« Postavljati sc po robu uradno in politično blagoslovljeni pravoverni umetnosti v stilu socialističnega realizma jc bilo v tistem času zelo pogumno dejanje, predvsem pa tudi pTesneto nevarno. Vznemirjenim dogmatikom je prekipelo tri leta pozneje. V Naših razgledih je Menaše 1959 napisal članek Italijanski grafik, surreali/cm in slovenska slikarja: Zancanaro v Moderni galeriji, Žuštaršic I ri Oetin v Jakopičevem paviljonu. Ob Za nca na rove m surrealizmu je spet zadel na občutljivo točko. Razpravljanje o surrealizmu je utemeljil kot nujnost zaradi domačih surrcalistov, -ki jim tisti, ki z veliko gorečnostjo trebijo ljuljko z našega pšeničnega polja, tako radi očitajo* da posnemajo tuje vzore — v zmotni veri. da smo druge % izme'. med katere si drznemo šteti seveda tudi realizem in vse politične izme, izdelali doma, v Školji Loki ali Biioviku". Mnogim je odleglo, ko so ugotovili, da nimajo ničesar opraviti s prvim ali drugim krajem. Oster je bil tudi stavek: »Totalitarna vladavina zahteva enoten slog, ali kot temu pravimo v novejši dobi, dirigirano in uniformirano umetnost; prava socialistična demokracija dopušča koeksistenco vseh smeri in slogov, ki so sposobni, da se umetniki v njih neovirano, iskreno izpovedujejo, šc več. zavzema sc za dejansko svobodo umetniškega ustvarjanja .,. Socialistično Jugoslavijo občudujejo v svetu tudi zaradi tega, ker vsa njena umetnost izpričuje, da nastaja v tej svobodi.« Mera je bila zvrhano polna. Takrat člani Komunistične partije legitimacij niso mogli vrniti, takrat so iz Komunistične partije »frčali«. To jc doživel tudi Menaše.
Mojstrstvo Menašejevih krajših spisov so opisi in ocene osebnosti. Z besedo je upodobil prave, v jedro zadete portrete pu fizični in duhovni podobi (Iz. Cankar. I r. Stelč* Stupica, Savinšek), z vsemi krepostmi, prijetnimi, neprijetnimi in nenavadnimi posebnostmi, zaslugami za kulturno obogatitev šentflori-janskih raz.mer v preteklosti iii sedanjosti. Čeprav sc nikoli nj srečal s Federii com Zerijem, je (1986} po njegovih delili posrečeno in duhovito karakteriziral delo in osebnost tega tujega strokovnjaka.
Kritike in poročila piše razumljivo, v lepi slovenščini, z bogatini besednim zakladom, z ritmom in niansann besed, z besednimi igrami, humorjem in duhovitimi opombami, ki bralca mnogokrat osupnejo in presenetijo zaradi modrosti. znanja, pretkanosti in navihanosti. z občutkom za kvaliteto celote in detajlov in s pravim darom pravega kritika — z. napovedmi in videnjem razvoja v prihodnosti, 2 Oceno del in oceno umetnikov, ki so v prihodnosti obstali in postali zares pomembni.
Založništvo tržaškega tiska jc 1982 izdalo prvo MenaScjevo knjigo izbranih in najpomembnejših člankov z naslovom Med ljudmi in spomeniki(članki iz let 1949 do 1958), leta 1984 pa drugi del (dela med leti 1959 do 1980). V obeh publikacijah so tudi sestavki njegove žene Ljerke, ki je poskrbela za kazala, in velik del zbranega gradiva. Za razloček od drugih domačih umetnostnih zgodovinarjev je Menaše edini, ki seje z navedbo ženinega imena na prvem mestu ugla jeno in pošteno oddolžil pomoči in sodelovanju zakonske družice. Tako je storil tudi leta 1972 v razstavnem katalogu Ivane Kobilce. Nahlesst bhiige.
V prvi Ste vi! ki Likovne revije; d vo mesečnika ¿a likovno umetnost in kulturo, beremo leta 1961, daje revijo iidalo Društvo slovenskih likovnih umetni-
13
kov, Predsednik društva France Miheličje pojasnil, da je povojna kulturna dejavnost že dlje časa pogrešala glasilo za sodobno domačo in tujo likovno problematiko, ki bi bilo pisano v jeziku, dostopnem najširšemu krogu, Omenjeno je tudi spoštovanje domače tradicije. Glavni urednik in mučenik tc revije, kije, žal, izhajala le od prve številke 15. septembra 1961 do sedme in osme 3 963, je bil Luc Menašc, kar seveda uganemo od prve naslovne strani, prek natančnih kazal, tujih in domačih prispevkov, izbire kvalitetnih reprodukcij, prevodov res pomembnih člankov in zares pomembnih osebnosti, nadalje po poročilih o razstavah, srečanjih, simpozijih, žirijah, nagradah in dokumentarnih posnetkih nekoč viikih, še temnolasih, zadovoljno, slovesno, skeptično, naivno, priliznjeno, zadržano, modrijansko, topo in bistro gledajočih ljudi naše kulturne preteklosti, ki jo sedanjost na tako kvaliteten dokumentaren na-čiil ne spremlja več ali pa zelo redko. Morda je to naša sreča, saj ne vem, če ne bi v ogledalu našega časa zagledali preveč karikatur in kreatur. Za prenehanjem izhajanja Likovne revije ni nihče javno žaloval. Se vedno pa s pridom uporabljamo njeno gradivo — ocene razstav, umetnikov in likovnih obdobij (Suš-taršič, Boljka. Slupica, Zornik, Gaspari, Pogačnik, likovna umetnost fin de siecla; Mcnašcjev članek je bil napisan 1962, ko umetnost tega časa še ni prišla znova v modo v Evropi, kar pa se je zgodilo v sedemdesetih letih). Še vedno nam je v veliko pomoč dragoceni seznam razstavnih katalogov umetnostnih razstav v Sloveniji do leta 1945, ki gaje sestavil MirkoJuteršek in ga po Mena-šejevem naročilu dopolnil s posebnim kazalom oseb. Še vedno so veljavne Me-našejeve duhovite opombe o Berensonu, ameriških zbiralcih, podatki c> umrlih umetnikih in umetnostnih zgodovinarjih. Očiten je grafični red revije, strokovni red, mala in velika mednarodna pravila resnih revij, kijih današnje izdaje še vedno s prezirom zavračajo, če sploh vedo zanje. Besede, da »je ljubega Boga najti v nadrobnostih«, so prej smcšnica kot posnemanja vredna resnica. Likoma revija je bila kratkotrajen, kvaliteten dosežek, iz katerega se še vedno učimo, se ob njem zabavamo in za njim melanholično žalujemo — vsaj nekateri.
Leta 1959 je izšla prva Menašejeva samostojna publikacija. Zajela je kratko, a mojstrsko opisano življenje slikarja Gabrijela Slupica, slikarjevo osebnost in njegovo umetnost. Leto zatem je izšlo v zbirki »Likovni zvezki« £L 1 pri Mladinski knjigi Holandsko slikarstvo 17. stoletja. Zgodovinske, politične, verske, ekonomske in socialne razmere in kot njihov nasledek umetnost, so iivo, zanimivo, prikupno, poetično, zgoščene; in tako razumno opisane, da mnoga imena in letnice, kraje in pojme z lahkoto in užitkom vsakdo prebere in si jih, če mu je naklonjen spomin, tudi zapomni. Menaše je bil od nekdaj in je še danes mojster slovenske besede, pripovedovalec in Tuzlagaiec bistvenih stvari o stari ali moderni umetnosti, oblikovalec besedila, poglavij, literature, kazal in reprodukcij po mednarodnih pravilih. Izbrane fotografije so, kolikor se je le dalo v nekdanjih slabih razmerah, vedno tipična dela kvalitetnih mojstrov in so opremljene — kot se spodobi — z jasnimi, dovolj dolgimi in predvsem zanesljivimi podnapisi. Na koncu te knjige (po vsebini knjige, po velikosti in obsegu knjižice)je bila napovedana monografija haltaKobilca, ki stajo nameravala napisati zakonca Ljerka in Luc Menašc. Kot je pri Mladinski knjigi zamria Likovna revija, tako tudi ta zamisel ni bila nikoli uresničena. Leta 1972 je izšlo s sodelovanjem obeh avtorjev pri Konferenci za družbeno aktivnost žensk Slovenije in Gorenjskem muzeju v Kranju besedilo o življenju in delu slikarke Kobilce, njena bibliografija in kazalo imen. Ni treba biti zelo bister opazovalec, da bi videli, do kod sega delo pravih umetnostnih zgodovinarjev, predvsem pa njuno znanje, razgledanost in »pokorščina« pri nas Še vedno redko uporab-
14
Ijenemu strokovnemu pisanju in tiskarskemu ohiikovanju, ki jc v omikanem svetu samo po sebi umevno. Imenitno opredeljeno delo in čas Jvane Kohilcc doma in v evropskih krajih, kjer se je mudila, nas opominja, kaj smo zgubili, ker nista zakonca Mcnašc napisala monografije s popolnim katalogom de!.
Založba Obzorja jc 1962 izdala Zahodnoevropski slikani portret, ki je de i Mcnašejeve disertacije. Zaradi omejenega obsega jc moral avtor izpustiti poglavji, ki sta za jemali zahodnoevropski slikani portret od 14. stoletja do konca visoke renesanse, ustrezni katalog obravnavanih del in 5131 številk literature. Sto in tri ilustracije tako obsežne in pomembne ičme so — kljub smešno majhnemu dovoljenemu Številu — izbrane z zanesljivo roko in pravičnostjo do vodilnih narodov in mojstrov. Slike same, zlasti kadar so postavljene v parih, gledalca opomnijo na sorodnosti, razločke, pomene — to, kar more bralec, ne gledalec, izvedeti iz besedila. — Istega leta jc izšel pri Slovenski matici Avtoportret v zahodnem slikarstvu, Menašejevo habilitacijsko delo. Knjiga je še obsežnejša t)d prve, avtorje smel zbrati slo sedemnajst slik več kot pri mariborski knjigi, čeprav so ljubljanske manjic. Poglavja knjig so razdeljena tako. da lahko takoj uganemo tek avtorjeve razprave in ob koncu najdemo ohračun. Poskrbel je, da so med evropske umetnine uvrščene tudi slovenske in jugoslovanske, Posebna dragocenost so ob koncu knjig opombe, še danes zelo uporabni seznami in kazala (kronološki pregledi, imenska kazala portretistov, poTtTeti-ranih oseb, omenjenih oseb, pregled nahajališč in lastnikov, pregled in kazalo umetnikov, kazalo pisccv in drugih omenjenih oseb) — vse skupaj do takrat unicum v slovenskem umetnostnozgodovinskem pisanju. »Le kdo bo vse to plačal,^ je tarnal dr, Karel Dobida. ravnatelj Narodne galerije in urednik likovnih izdaj Slovenske matice, ko jc izvedel, da so se v tiskarni znašla obsežna kazala, s katerimi ni računal.
»Menaše je rekel, da se je lotil dela, zaradi katerega bo mora! dve leti pretipkavati,« je nekoč omenil prof. Štele. Kaj bi to moglo bili, ni menda vedel nihče. Opazili smo, daje postal še bolj neviden, daje sredi šestdesetih let nehal objavljati tudi krajše članke, ni sprejemal nikakršnih slavnih ali manj slavnih obveznosti, ni ga bilo na otvoritvah razstav ali kjerkoli v javnosti, počitnic pa že tako ni nikoli poznal. Ob koncu leta 1971 je izšel pri Mladinski knjigi odgovor na to, kaj jc bilo treba tako dolgo prepisovati. Izšel jc Evropski umetnost-nazgodovinski leksikon 7. 9000 gesli in v 2398 stolpcih — prvi slovenski umetnost no/god o vinski leksikon, najobsežnejša knjiga, kar jih je do takral in do danes napisal slovenski in tudi nialokateri evropski umetnostni zgodovinar, hkrati tudi prva in še vedno nc dosežena, kaj šele presežena knjiga s pregledno tipografsko razporeditvijo, dosledno uporabo principov pisanja, knjiga jasnih in jedrnatih pojasnil, evropske in svetovne razgledanosti in obvladanja biblio-grafikih, biografskih, ikonografskih, kronoloških, realnih, terminoloških in topografskih gesel zahodne umetnosti. Menašejevo gigantsko delo in znanje, občutek za izbiro pomembnega, za strokovnjaka in laika potrehnega in zanimivega in avtorjeva zanesljivost, so na Slovenskem zagotovo enkratni, »Team-ske« ekipe, ki počenjajo podobne stvari, se mu nc približujejo. Njegov uspeh jc neponovljiv, ker jc bil sam za vse: sam si je ustvaril sistem, sc priganjal k delu, se dopolnjeval in segal tudi na sosednja področja — v sociologijo in politično zgodovino, arheologijo, etnografijo, zgodovino književnosti, glasbo, tilologijo, estetiko itn. Leksikon je ze zdavnaj razprodan. Kadarkoli ga vzamemo v roko, nas preseneti: ob njem sc učimo, zabavamo, čudimo, največkrat najdemo, kar iščemo, in Če ne najdemo, pač vemo, da je mera v stvareh. V razgovoru za Naše razglede jc 24. marca 1972 omenil, da se leksikonu poima, daje izicl v Ljubljani. Slovenski in jugoslovanski del sta obsežnejc zajeta prav zaradi nas samih,
15
vendar v razumnih mejah. Zajeti so seveda tudi majavi podatki iz domačih logov, ki so jih zagrešili domači specialisti. Ob leksikonu, od natiska mineva žr skoraj dvajset let, se moramo vprašati, kaj in koliko j«; slovenska umetnostna zgodovina ustvarila s svojimi številnimi člani bistvenega iti novega, pomembnega in /lasti zanesljivega^ kar bi ta leksikon moglo temeljito dopolniti? Poštenjaki so nekoč v zadregi zardevali.
Leta 1964 je Me naše prvič zajel v samostojni publikaciji del opusa Božidarja Jakca (založba Borec), 1974 v obsežni monografiji dvesto šestindvajsetih strani (Srpska akademija nauka i umetnosti v Beogradu) in istega leta v katalogu Dolenjske galerije v Novem mestu Božidar Jakac: Portreti kulturnih delavcev. Kot raziskovalec portreta in avtoportreta je .lakčevo delo spremljal in se ob njem ustavljal pri posamičnih razstavah (ud 1951 dalje), v knjigah o zahodnoevropskem po rt re L u in avtoportretu (leta 196?.} m nazadnje v poglavju 'Božidar Jakac in hiša, kratek ogled in še želja", ki je izšlo 19K8 v Novem mestu v knjigi Jukčev doni v Novem mestu: Umetnostna zbirka podarjenih Jak če vi ft del v Dolenjskem muzeju,
S članki, katalogi in monografijami ostaja Menaie mojster ocen, razprav, izbire pomembnega, vrednega in trajnega. Je očarljiv pisec in opisovalec umetniških življenj. Časov in okolij. Besedila niso variacije na isto temo, čeprav jc o določeni temi pisal večkrat. Če natančno beremo, marsikaj razberemo, vendar Menaie ni zgubljal časa in zapravljal svojega imena za umetnine in umetnike, ki po njegovih merilih tega ne bi bili vredni. Ta merila pa ™ stroga in zanesljiva.
Pri Mladinski knjigi sta v zbirki Pelikan izšli knjižici Kaj nam kažejo slikarske umetnine (1976) in Znameniti ljudje na znamkah (1978). Besedila so bila pred leti objavljena v Pionirju (1963/64) in Sintezi (1963), vendar so. povezana v knjižno celoto in opremljena z barvnimi reprodukcijami, zgleden primerek, kako je ireba približati tudi zapletene umetnostne vrste (tihožitje, zgodovinske scene, mitologijo, krajino itn.) vsakršnemu bralcu — mlademu m staremu, nevednemu, vendar tudi mnogovednemu, ker more tudi ta najti v razlagah še dodatno znanje in užitek pri branju, Avtorje želel nadaljevati svoje prispevke v tej zbirki, kar pa mu ni bilo dano, Žal.
Na Menalejevo pobudo so v Moderni galeriji postavili razstavi Avtoportret na Slovenskem (1958) in Umetniki in spremljevalci: Slovensko umetnostno življenje 20. stoletja v ogledalu portretov in portretnih karikatur (1931). Na razstavi so bili leta I95H prvič v naši zgodovini sistematično zbran: in obdelani avtoportreti slovenskih slikarjev, na razstavi 1981 je t. ženo Ljerko odbral pomembna dela slovenskih slikarjev-portret is tov, dobršno število oseb in tudi nekaj osebnosti, ki so si ali si še prizadevajo, da bi obogatile slovensko kulturo. Menašejeva misel in želja, da bi tudi pri nas morali mislili na portretiia galerijo, je stara in neuresničena. Katalog in razstava sta dokazala, da hi pač imeli kaj razstaviti in da bi bila podoba o naši umetnosti, zgodovini in kulturni zgodovini temeljito dopolnjena,
V	zbirki »Muzeji sveta" je v New Yorku izšla leta 1982 monografija o Muzeju lepih umetnosti v Budimpešti in njegovih najbolj slavnih delih evropskih slikarjev (Museum of Fine Arts Budapest)- Knjiga je biia čez leto dtii natisnjena še v Zagrebu in Beogradu, slovenske izdaje pa ni doživela. Mcnašc v njej z velikim veseljem obravnava velika dela velikih mojstrov in časov. Z živahno, strokovno besedo in suverenim obvladanjem evropske umetnosti privabi bralca, ki želi uživati lepoto slik, se brez posebnega napora naučiti gledati tudi detajle, posebnosti, ki jih laik ne pozna in ne opazi.
V	življenju seveda tudi Mcnašeju ni bilo prizaneseno. Po razrahljanih tota-
16
litarnih časih, ko so bili pozabljeni njegovi smešni grehi it. preteklosti, zaradi katerih so git izključili iz Komunistične partije, seje Zvezi komunistov znova pridružil 1974. Krajši čas je bil sekretar osnovne organizacije. Oddaljevanje od idealov, ki nuj hi jih ta zveza branila in uresničevala z dejanji, ga je dokončno razočaralo in to pot seje 1986 mogel sam zahvaliti za članstvo. Materina sitin 1979 in sestrina 1980. bolezen leta 1982, očesni operaciji 1985 in 1986 so zmanjšale mero aktivnosti, nikakor pa ne dozorevanja in nadaljevanja velikih načrtov. Leta 1984 je napisal za NaSe razglede članek O umetnosti in poznaval-stvu: Od Zerija do Zlamaiika in Topiča-Mimarc. kjer jc bi cz sprenevedanja udaril naravnost in s strokovnimi utemeljitvami v uradno {še vedno) poveličevani in s psihozo množice podpirani zagrebški čudež, dobrotljiVOSI in »Siačje gnezdo«. Pred leti (1972) je z enako ostrino in duhovitostjo dregnil v mnoge in dokaj nezaslišane napake Enciklopedije likovnih umetnosti. Očitno je, da prizadeti molčijo, kadar spregovori Menaše. Vemo tudi, da se je Menaše lotil osebnosti (leta 1951/52 Izidorja Cankarja, 1972 uredniku Enciklopedije Miroslava Krleža in drugih oseb. TopijČ-Mimara), ko so bile Se žive in pri polni moči, da bi mu lahko odgovorile, To velja tudi za dvorne zagovornike socialističnega realizma in nasprotnike moderne umetnosti, ki pa so odgovorili in poskrbeli za dovolj resne proti Lik repe.
Nedokončan jc ostal načrt, da bi objavil in komentiral zapuščino Franceta Mesesnela. Leta 1953 je izdal pri Državni založbi Slovenije le Mesesnslove izbrane članke, ki so izšli z naslovom Umetnost in kritika. Uredil je članke, ki so raztreseni v raznih časopisih in revijah od leta 1924 do 1940, napisal besedo o avtorju in izbiri del dodal biografsko bibliografijo, bibliografiji] del, bibliografijo prevodov in opremil knjigo s fotografijami, ki dopolnjujejo Mesesnelove prispevke ali podobe iz njegovega življenja.
Mcnaicjcvo delo zajema trinajst samostojnih knjig, od katerih bi že ¿¡am leksikon zadoščal vsaj za dve marljivi in sposobni življenji, Zajema tudi okrog dvesto petdeset razprav, člankov in poročil, štiri zajetne bibliografske prispevke in nad dvesto devetdeset prispevkov v časnikih in enciklopedijah.
V kurzivi večkrat zapiše reklo ali domislico tujega naroda, kar se marsikomu včasih zdi malo nenaravno — marsikomu pa od sile zabavno, Spomnim se ekskurzije Umetnostnozgodovinskcga društva, ki jo je v Horjul in na Vrzdenec pred mnogimi leti vodil profesor Stclfc. Navzoč jc bil tudi Lue Menaše. kije, kot seje spodobilo za mlajšo generacijo, sedel na -►guneljah«, zadnjih avtobusnih sedežih. Med potjo je prepeval m navihano gledal v svet. Starejše dame so spraševale, kdojc ta posrečeni mladenič. Slutili smo, daje to osebnost, ki zna tudi žvižgati, dil hodi na domače ekskurzije, obvlada domača Tekla, ki jih jc včasih tudi vredno zapisali v kurzivi, da hodi po domovini, vendar da njegov duh lebdi malo bolj v zraku, od koder vidi poleg Slovenije tudi »daljo in nebeško stran«.
Prof. dr. Lue Metiašc ni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za knjigo Avtoportret v zahodnemslikarstvu je leta 1963 prejel nagrado Kidričevega sklada, za monumentalni Evropski ttfrteJnostnozgodovin\ki leksikon pa lela 1972 le Levstikovo nagrado.
Sam zase (?) je izpopolnil gradivo za morebimo novo izdajo knjige o avtoportretu (kartoteka zajema nekaj manj kot 5000 del), sestavlja Biografski leksikon in »živi med knjigami«.
Ob zaokroženi letnici praznovanja rojstva mu v imenu uredništva Zbornika za umetnostno zgodovino. Slovenskega umetnosmozgodovinskega društva in njegovi h učencev želim, da bi imel še dosti vzrokov za ohranitev dobre volje in za hudomušne nasmehe. Želimo mu dosti veselja pri delu, užitkov ob ogledih
17
domaie in tuje umetnosti, osebnega zadovoljstvi in srečo. Dovoljujem si (udi opomniti, da sta njegovo vestno pedagoško in resno znanstveno delo opazna. Ostre kritike so zgledne, opombe, nuj se vendar držimo ¿ili vsaj skušamo približali v svetu uveljavljenim strokovnim merilom in pravilom, ne zamirajo v brezzračdtm prostoru. Naj sc teh ugotovitev kot profesor, kulturni človek in humanist veseli in se ¿¿veda, da jc s svojim požrtvovalnim delom, iskrivostjo, znanjem in uglajenostjo povečal število pomembnih Slovencev in svetovljanov.
Ksenija Kozman
.v.v
- Ip^č^
is
Ekskurzija oddelka za umcmostriú zgodovino maja 1980, Fjjwcé, Piäzzsle
M ich t.-lanicio
19
V Benetkah pred Akademijo oktobrat 1952: od leve Jože Ciuba, Tinca Sicgovcc, Ciiii P(.uokiir, Rajko Stepeniik, Ljerka in Luc Mcnašc
V knjižnici Modeme galerije v Ljubljani oktobra leta 1958: od desne Marij Pregelj, Boris K:iiin (zadaj), Zlaik:i Pregelj, Luc MenaSe
20
Now York, Centn] Park poicii 1964
Doma decembra 1985
Doma mana llJS'J
22