Anton  Medved: Prosjaku.
147
poti ona deklina, katero je poprej srečal sredi gozda. Ko pride blizu ter ga vidi ležečega v krvi na cesti, grozno zakriči ter pohiti na vso moč nazaj v Trbonje povedat, da neki mlad človek, ki jo je poprej srečal, leži ubit na cesti, na oni strani  gozda.
Mahoma se zbere nekaj možak jv, da gredo pogledat, kdo bi bil ubit ob belem dnevu. Ko se približajo in ga dobro pogledajo, spoznajo — Franceta. Ležal je še v nezavesti, toda žila mu je še utripala. Urno mu obvežejo rane, polože ga na nosilnice, v naglici narejene, in odneso nazaj v Trbonje v njegovo rojstveno hišo. Ko ga polože na postelj, gre jeden urno po duhovnika, ostali pa ga drgnejo ter pripravljajo k zavesti. In še predno je dospel duhovnik, zavedel se je ranjenec toliko, da je spoznal svoje domače ter mogel sprejeti^svete zakramente za umirajoče. Spravljen z Bogom je izrekel dovolj glasno, da so ga vsi slišali, da obžaluje svoje maščevanje, odpušča tudi svojemu morilcu valpetu in da želi, naj ga pokopljejo poleg njegove zaroč-nice Lucije. Nato pa mu je jelo postajati zopet slabo in, predno je šlo solnce k božji milosti, bil je — mrlič.
Žalost roditeljev, sester, prijateljev in znancev je bila nepopisna. Mati je omedlela, sestri sta jokali, postarni oče pa je le vzdihoval ter gledal v tla. Vsi, ki so ga videli, bali so se za njegovo življenje.
Mrliča polože na pare ter precujejo pri njem dve noči; tretje jutro pa ga je staro in mlado
spremilo k pogrebu. Pokopali so ga, kakor si je želel, poleg Lucije, pa tako, da sta oba imela le jedno gomilo, v kateri sta   tičala dva križa.
Naša povest je pri kraju, le nekaj malega treba še omeniti.
Dasi je bila tlaka in rabota odpravljena že 15. vel. travna, zvedeli so za to naredbo tukajšnji prebivalci šele proti jeseni, ko je odmev: prostost, jednakopravnost, doletel tudi v pohorske hribe. Pa so tudi jeli vreti od vseh stranij zatirani kmetje, da se nekoliko znosijo nad gospodo po grajščinah. Prihiteli so tudi na Pog-štanj, toda onih, katere bi bili najrajši dobili — namreč grajšČaka in njegovega valpeta — niso našli več. Popihala sta jo od todi, da ni bilo po njiju več duha ni sluha. Zgrabili so torej nekaj pisarjev, nekoliko jih pretepli, toda ubili niso nikogar. Tu se je pripetil slučaj, ki je vreden, da ga zapišem. Neki kmet je zgrabil postarnega pisarja za goste lase ter ga hotel krepko potresti, kar se nenadoma jako prestraši, ker pisar mu je bil ušel, njemu pa je vendar ostala, kakor si je mislil, njegova glava v rokah. Odtrgal mu je bil vlasuljo. — Ko so kmetje videli, da so jim pobegnili oni, nad katerimi so si hoteli ohladiti svojo jezo, razšli so se polagoma zopet,  govoreč:
„Hudi časi so bili, hudi, katere smo prestali v tlaČanstvu; Bog daj, da bi bili bodoči boljši 1"
Prosjaku.
1>I e  vem,  odkod in  kdo  si,
A da si  človek,  vem,
Ki  miloščine prosi
In  smili se ljudem.
Upala tvoja lica,
Upognjeno telo,
Tresoča govorica
In  solznato  oko,
Vse  meni glasno priča,
Vse nosi temni znak,
Da te usoda biča,
Nesrečni ti prosjak.
Kar  bodete  storili  — Odrešenik nam  de  -Najmanjšim   bratom  \ Storili ste zame. Ujetnikom slobode, Nagotnim   oblačil
sili,
In  žejnim  hladne vode In gladovnim  jedil, Užaljenim utehe, Popotnikom  domu, Sirotam  varne strehe In grešnikom  miru Želimo,  podarjujmo Odprtega srca, In   zakon fzpolnjujmo Najvišji od Boga!
Ne  vem,  odkod in  kdo  si, A da  si  človek,  vem, Ki smiljenja  me prosi: Oj,  smili   se ljudem! Dobrotna roka  voli Povsod ti dar bogat! Se zame včasih  moli, Ti moj   in — Kristov  brat!
Anton  Medved.