Matej Bogaüy
Zgodovina ljubi variacije
Drago Jančar: ZVENENJE V GLAVI
Mladinska knjiga, Ljubljana 1998 (Zbirka Nova slovenska knjiga)
Novi roman Draga Jančaija Zvenenje v glavi se s pomenljivimi in duhovitimi premiki še najbolj približuje takšnemu tematiziranju zgodovine, kakor ga je najizraziteje izpisal v prozni zbirki Smrt pri Mariji Snežni, predvsem v tistih novelah, ki jih lahko uvrstimo pod Borgesovo misel, citirano v motu k Dvema slikama, da so "usodi všeč ponavljanja..." Zvenenje v glavi namreč govori o uporu na Livadi, v zaporniškem kompleksu, kakor ga po pripovedovanju Kebra, nekdanjega legionaija in mornariškega telegrafista, enega izmed protagonistov vstaje ali upora, zapisuje drug, bolj objektiven in večveden pripovedovalec. Kebrov opis zaporniškega upora - v njem se mešajo reminiscence iz vseh pomembnejših etap njegovega življenja, preden je prišel v zapor, od potovanja z vlakom v domovino, ko je prvič prespal v arestu (odprtih vrat), pa do konca edine resne zveze v njegovemu življenju, ki je bil precej radikalen in ga je tudi pripeljal v zapor - je tako v sendviču med poglavjema, v katerih spregovaija prvoosebni zapisovalec, ki je Kebra " avgusta '75 ... srečal v starodavnih zaporih v mestu M.".
Takšna ločitev protagonista in pripovedovalca od končnega redaktoija, ki pričevanja sproti zapisuje, potem pa tudi komentira, dopolnjuje in popravlja, predvsem v zgodovinskem delu, na koncu pripoved relativizira.
Literatura	209
In ob tem opozori, daje vse skupaj (tudi) produkt (zaporniške) domišljije, katere krila "čez najvišjo in najstarejšo legendo nesejo z enako močjo kot čez najnižjo in najnovejšo resničnost", hkrati pa omogoči in osmisli tudi vidno mešanje dveh jezikov, robatega zaporniškega, za katerega je značilno ponavljanje, mišljenje je sestavljeno iz nekakšnih vnaprejšnjih blokov in fraz, ki so uporabni v različnih primerih, in bolj artikuliranega in distan-ciranega, ki se približuje objektivnosti zgodovinopisja. V romanu se tako kompozicijsko izredno spretno in z učinkovitim suspenzom prepletajo med komentarjem tri ločene zgodbe:
-	Kebrov opis dogodkov na Livadi, ki se iz spontanega upora spremenijo v pravo revolucijo, v družbeni prekuc, ki dobi neslutene dimenzije, predvsem na področju notranje uprave, naplavi na vrh sprevržence in zakompleksance, drobne, nekarakterne barabe, sadiste in kompromisarske strahopetce, ki kot da so ves čas samo čakali svojih pet minut,
-	njegovo takratno spominjanje na kurbe pa na Leonco, svojo nesojeno življenjsko spremljevalko, in sploh vse, kar gaje osebnostno konstituiralo, s posebnim poudarkom na nenehnem zvenenju v glavi, ki ga dela neprilagodljivega in nepredvidljivega in ki, kot lahko razberemo nekje na koncu, izvira iz svobodne volje in "praznine, ki je nič, boleči, zveneči nič"; Kebrovo zafurano življenje je posledica njegovega hrepenelstva, ki mu med nenehnim iskanjem pravega občutka, domačnosti, bližine in ljubezni ne dopušča kom-promisarstva, temveč ga sili v sociopatska, nasilna dejanja, ki se pravzaprav izmaknejo njegovi kontroli in volji ter omogočijo drugačno, še hujšo samovoljo,
-	zraven pa je precej na široko opisana zgodba o Masadi in njenih braniteljih, s posebnim poudarkom na njihovi oblastni in manj vojščaški vlogi. To mešanje pa je vidno tudi na ravni sloga; Kebrova neposrednost in omejeno poznavanje zgodovine sta dopolnjena s pripovedovalcem in pregnetena v živahen, živ, visoko kultiviran, pa vendar nekoliko znižan in manj hermetičen slog, kot je siceršnja Jančaijeva norma, to pa samo pripomore k večji komunikativnosti Zvenenja v glavi.
Keber, ki se vse življenje potika po svetu ali pa je kje zaprt - njegovi poklici so nomadski, na to ga je opozaijala tudi njegova bivša ženska Leonca; ki ni nikjer doma, tudi tam, kjer je pri miruje zaprt - je doživel trenutek vrhunskega zadovoljstva ob obisku Masade, kjer so se združile intima,
210
literatura
bilo je tako rekoč edinkrat, daje bil nekje drugje s svojo žensko, in njegove pubertetniške sanjarije o vojščaštvu, o obrambi, o hranjenju doma - ki ga ni imel. Upor na Livadi je tako zrcaljenje legende o Masadi, ki je najprej tesno legla na Kebrova fantaziranja o nepremagljivosti in junaštvu, o požrtvovalnosti in vojaški spretnosti, potem pa, zaradi razdelitve moči in oblasti med uporniki, tudi na realno situacijo znotraj obleganega zaporniškega kompleksa. Opraviti imamo z dvema zgodbama, s ponavljanjem zgodovine in usod, torej z arhetipsko situacijo, ki pa je tokrat ob tem, da je zgodovinska dokazuje, da ima zgodovina rada ponavljanja), predvsem takšna, ki se zgodijo kot farsa, tudi, če ne celo bolj psihološka, predvsem zato, ker sta obe zgodbi precejeni skozi Kebrovo dojemanje, skozi njegovo predimenzioniranje nekaterih in potlačitev drugih dogodkov, hkrati pa brez zgodovinske institu-cionalizacije; šele zgodovinopisje je povzdignilo Masado ali Spartakov upor ali vstajo, seveda bolj prvo kot drugo, protisocialistično, kronštadskih mornarjev; in tako je Kebrova zgodba bolj mitologija, nekaj, o čemer se šepeta v zaporih, priprava na naslednji upor brezpravnih (arestantov), eshatologija, ne legenda, zacementirana in uporabna.
In tudi v tem je tudi odmik od Jančaijeve prejšnje proze, na primer od novele Aithiopika. Ponovitev; zrcaljenje in presevanje obeh zgodb, Livade in Masade, seveda drži, vendar predvsem skozi Kebrove iz otroštva k samopoveličevanju naravnane psihične vsebine, na ravni njegove zavesti, sicer pa je Livada dosti manj heroična in bolj stihijska rebelija brez narodne konstitutivnosti, torej predinstitucionalizirana in ironična obdelava legendarnega vzor(c)a; ta ironični odmik omogoča veliko več duhovitosti in humorja, kot smo ga sicer v Jančaijevi prozi vajeni, tudi zato, ker prižene zadevo do absurda; če se je vstaja začela zaradi prenosa košarkarske tekme, se šele z njim lahko konča - vse je pretirano in absurdno, neresno, razen krvi, ki teče in je prava - seveda v poznanem kvazirealnem pomenu.
Zvenenje v glavi je namreč zgodba o mali revoluciji in njenih mehanizmih, ki pa je splošna in drži za vse podobne primere kljub svoji majhnosti, minornosti, naključnosti. Jančarjev romanje tako blizu raznim obdelavam revolucionarnega terorja, od štorij o Robespierru in Dantonu, pa o tukajšnjem medvojnem dogajanju, pa vendar hkrati tudi Orwellovi Živalski farmi, torej prej nekakšni hladni in zafrkljivi kot pregreti in angažirani obsodbi mehanizmov oblasti; zdi se, daje zdaj postala Jančaijeva
iteratura
211
distanca do zgodovine večja oziroma daje njegova pisateljska vpletenost manjša, zato je mogoča izrazitejša večpomenskost, odprtost; "material", ki ga uporablja, je bolj obdeljiv. Hkrati pa se Zvenenje v glavi približuje tistemu paradoksu ali pa globalni metafori, kakršna je Jančaijev Dedalus, zgodba o bivšem arestantu in potem izkušenem graditelju zaporov, ki sam pristane v svoji najpopolnejši umetnini; vstaja na Livadi se v trenutku, ko prej zanikrn in klavrn knjižničar prevzame oblast, razpusti uporniški odbor in se obda s policijo, ki spet - znotraj zapora ! - zapira neposlušne - med zajete paznike ! - spremeni v svoje nasprotje; namesto začasne osvoboditve imamo opraviti s samovoljo in strahovlado, ki se ne more primerjati s prejšnjimi pregretimi hierarhičnimi anomalijami, drobnim in kontroliranim sadizmom. Vsaka sprememba utečenega sistema, nam govori Jančarjev novi roman, je korak v bestialnost, ki se skrije za parole in ideologijo, da se lahko opraviči, vsak prekuc bolj vsebinske spremembe, kolikor te niso na slabše, kvečjemu premeša prejšnjo hierarhijo in naplavi dno na sam vrh.
Zvenenje v glavi je velik, natačno izpisan, kompozicijsko učinkovit in ob tem še duhovit roman, ki bo brez dvoma pritegnil veliko bralne in strokovne publike.