KRITIKA IN POLEMIKA _DISCUSSION_
IZŠEL JE SLOVENSKI ETNOLOŠKI LEKSIKON* VELIKO RELEVANTNIH PODATKOV, A TUDI ZEVAJOČE PRAZNINE IN LEKSIKOGRAFSKI SPODRSLJAJI
SILVO TORKAR
SEL je izdelovalo na desetine avtorjev več kot deset let. Nastalo je impozantno leksikon-sko delo, ki ga je prijetno in poučno vzeti v roke. V njem je zbrano in sistematizirano znanje mnogih rodov zbiralcev in strokovnjakov s področja slovenske etnologije, folkloris-tike in sorodnih ved, zlasti pravne zgodovine. Izredno pomembno je, da leksikon zajema celotno slovensko etnično ozemlje in ne le matično državo. Izid leksikona je vsekakor velik dogodek, saj nam v zgoščeni in izčrpni obliki ponuja poglavitna spoznanja domačih in tujih strokovnjakov o materialni, družbeni in duhovni kulturi Slovencev.
Pri pozornejšem branju pa človek hitro ugotovi, da se je pozornosti uredništva izmaknilo marsikaj. V njem marsikaj in marsikdo manjka, opaziti je mogoče kar nekaj uredniških leksiko-grafskih spodrsljajev, žal pa je v njem mogoče najti tudi primere znanstvene nekorektnosti. Sam sem leksikon prebiral predvsem z vidika slavista, imenoslovca in slovaropisca.
KAJ V LEKSIKONU MANJKA?
Manjka osvetlitev slovenske etnogeneze, procesa, tesno povezanega z lingvogenezo. Geslo etnogeneza v leksikonu sicer obstaja, vendar o slovenski etnogenezi ne pove skoraj ničesar. Lingvogeneze v leksikonu ni. Akad. France Bezlaj, ki je o tej problematiki objavil največ relevantnih dognanj in bil od 1964 do 1972 celo predstojnik Inštituta za slovensko narodopisje, je v leksikonu mirno in gladko prezrt. Slovenski jezik in jezikoslovje, slavistika
* Op. ur.: Slovenski etnološki leksikon je gotovo temeljna produkcija in sinteza etnoloških znanj zadnjih desetletij; nastala je v Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, katerega sodelavci (posebej prof. dr. Angelos Baš kot glavni urednik, doc. dr. Ingrid Slavec Gradišnik, doc. dr. Mojca Ramšak idr.) so vodili delo do oddaje rokopisa. Pri projektu so sodelovali Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, Slovenski etnografski muzej in strokovnjaki iz drugih ved in ustanov; Mladinska knjiga je poskrbela za založniško redakcijo in natis. Končno redakcijo sta opravila glavni urednik, prof. dr. Angelos Baš, in urednik Martin Ivanič (Mladinska knjiga). Delo je financiralo Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, sofinancirala pa Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Uredništvo Traditiones s kritičnim pogledom slavista mag. Silva Torkar-ja na Slovenski etnološki leksikon odpira strokovno razpravo o leksikonu.
TRADITIONES, 33/1, 2004, 253-271
sploh je v leksikonu nesorazmerno skromno in okrnjeno predstavljena, čeprav je prav jezik tisto, kar Slovence kot narod najbolj določa. Neverjetno je, da v leksikonu sploh ni gesla slovenski jezik, (skromni gesli ljudski jezik, in narečje ga pač ne moreta nadomestiti), da ničesar ne izvemo o zgodovini etnonima Slovenec in o njegovem razmerju do etnonima Windisch (če ne štejemo gesla Windische, ki bi se mu bolj prilegal naslov vindišarska teorija). In vendar je etnologija prav s slavistiko povezana bolj kot s katerokoli drugo vedo, na kar je opozarjal zlasti nedavno pokojni zaslužni profesor Vilko Novak.
Za zgled pri obravnavanju etnogeneze bi lahko vzeli slovenskemu v marsičem soroden beloruski leksikon Etnagrafija Belarusi. Encyklapedyja (Minsk 1989, 575 str., nad 3000 geselskih člankov). Glavni urednik SEL Angelos Baš sicer v Predgovoru meni, da je Madžarski etnološki leksikon »edini dosedanji leksikon etnologije kakega naroda ali narodne etnologije« (str. VII), vendar se uredništvo očitno ni kaj prida oziralo po slovanskem svetu.
V SEL ni kazala geselskih člankov. To se za resno leksikografsko delo nekako ne spodobi.
Nenavadno je, da v leksikonu manjka toliko oseb, ki so se s svojim zaslužnim delovanjem pri raziskovanju slovenske kulturne dediščine neizbrisno vpisale v zgodovino slovenske etnologije in kulture sploh.
KDO SO ZAMOLČANE OSEBE?
Ruski filolog in etnolog Izmail Sreznjevski, ki je leta 1841 potoval po številnih slovenskih krajih od Koroške, Beneške Slovenije do Kopra, Gorenjske in Dolenjske, je zapisal tam dragoceno folkloristično gradivo in ga kmalu tudi objavil. Najizčrpnejšo informacijo o njem v slovenščini je v novejšem času prispeval akad. Milko Matičetov v PSBL 1989; ruska etnomuzikologinja Jevgenija E. Linjova, ki je 1913 kot prva v zgodovini posnela 45 slovenskih ljudskih pesmi na fonograf, posnetki pa so se ohranili v dobrem stanju do danes (gl. Russkij fol'klor 1958); rusko-evropski filolog in raziskovalec baltske in slovanske mitologije Nikolaj Mihajlov (Nikolai Mikhailov), avtor monografije o slovenskih srednjeveških rokopisih (Frühslowenische Sprachdenkmäler. Amsterdam 1998) in knjige razprav o slovenski mitologiji (Mythologia slovenica: poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. Trst 2002; gl. še spodaj pri geslu mitologija in sorodnih), pobudnik mednarodne serijske publikacije Studia mythologica Slavica, pomembni promotor slovenskega mitološkega izročila in srednjeveškega slovenskega pismenstva v evropskem znanstvenem svetu.
Glede na vse, kar je napisal relevantnega tudi za etnologijo (o kozolcu, slovenskih imenih mesecev, romanjih v Porenje, zgodovini slovenskih besed, slovarjev, koledarjev, zgodovini krompirja itd.) pogrešam v SEL Jožeta Stabeja (1896-1980).
Poljsko-ruski jezikoslovec Jan Baudouin de Courtenay sicer ima svoje geslo (mimogrede, rodil se je v mestu Radzymin, ne: Radzmin), toda v članku niso omenjeni njegovi popotni vtisi, objavljeni v knjižici Nektere opazke ruskega profesorja (Gorica 1873), ki so zelo
dragoceni z vidika etnopsihologije. Nekorektno pa je navajanje Baudouinovih del v najnovejših (prirejenih) italijanskih izdajah namesto originalnih izdaj, ki so izšle v nemščini in ruščini.
Pričakovali bi, da bodo med biografskimi gesli našli svoje mesto beneškoslovenski javni delavec in ustanovitelj etnološke muzejske zbirke Terskih Slovencev Viljem Černo, beneški raziskovalec Riccardo Ruttar (knjiga o beneških izseljencih idr.), župnik iz Ukev Mario Gariup (številne lokalne monografije), časnikar Marko Waltritsch iz Gorice (številne monografije: Sovodnje, Doberdob, hranilnice in posojilnice itn.).
Po drugi strani najdemo v SEL nekatera biografska gesla, pri katerih ni preveč jasno, po kakšnem merilu so bila uvrščena vanj. Zdi se, da uredništvo zanje ni izdelalo dovolj jasnega kriterija. V mislih nimam samo nekaterih mlajših kolegov, ki se morajo v stroki šele izkazati, temveč tudi takšne, kot je npr. teolog in utopični socialist Andrej Smolnikar, saj iz članka ni niti najmanj jasno, zakaj bi bili njegovi nauki in delo zanimivi za slovensko etnologijo.
Metod Badjura je v SEL označen le kot snemalec, režiser in scenarist, zamolčan pa kot zbiralec in utemeljitelj slovenske ljudske geografske terminologije, avtor knjige Ljudska geografija (1953), ki je med najbolj citiranimi viri v slovanski besedoslovni in imenoslovni literaturi. V specializiranih leksikonih, kakršen je SEL, obstaja nevarnost, da določeno osebo, ki je delovala na dveh ali več področjih, predstavimo preveč enostransko. To se je npr. zgodilo že v leksikonu Slovenska književnost, kjer je M. Valjavec predstavljen tako, da njegovo jezikoslovno delo, ki ga je najbolj zaznamovalo, skorajda ni omenjeno. Deloma ta očitek velja tudi za SEL, kjer velikanski Valjavčev jezikoslovni opus praktično ni omenjen. Podobno se je zgodilo pri Štreklju, ki je pomemben tudi kot dialektolog in zgodovinar slovenskega jezika. Osebo je tudi v tovrstnih leksikonih treba označiti v vseh njenih razsežnostih, podrobneje pa predstaviti samo za konkretno stroko relevantne strani njenega dela. Isto seveda velja tudi za nebiografska gesla, ki so za etnološko stroko zanimiva predvsem zaradi etnoloških vsebin (npr. geslo krajevno ime, gl. spodaj).
Tako kot sta gesli o Madžarih in Italijanih v Sloveniji opremljeni z zemljevidoma, tako bi pričakovali ustrezne zemljevide tudi za slovensko manjšino v sosednjih državah.
Članek o slovenski pripovedni pesmi Pegam in Lambergar, enako kot že knjiga iste avtorice iz l. 1999, ki je pod člankom navedena kot edina bibliografska enota, mirno zamolči najstarejšo ohranjeno varianto pesmi, ki je bila l. 1993 nepričakovano odkrita v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, nato pa v februarju istega leta objavljena v Književnih listih Dela. Na najdbo sta se v istem glasilu s tekstološko razčlembo nemudoma odzvala najuglednejša poznavalca slovenske ljudske pesmi, Z. Kumer in M. Matičetov, l. 1993 pa je v Slavistični reviji izšla še dialektološka razprava o najdeni varianti izpod peresa F. Benedik. L. 2001 sem v Delovi prilogi Znanost objavil še izsledke o avtorju najdenega zapisa (prepisa), duhovniku Simonu Baxu (okr. 1720-1760), s katerimi sem lahko potrdil, da je prepis nastal že v letih 1758-1760 in je torej res najstarejši znani zapis te pesmi. O tem, zakaj se gre slovenska folkloristika zaroto molka, lahko samo ugibamo. Z gotovostjo pa je mogoče reči, da je takšno vztrajno ignoriranje dejstev znanstveno nekorektno. Da je absurd še večji, je v SEL biograf-
sko geslo Jožef Zakotnih, ker je okrog 1775 zapisal pet pripovednih pesmi (med njimi Pegama in Lambergarja), ki pa jih ne poznamo, ker se zapisi niso ohranili.
LEKSIKOGRAFSKA NEUSKLAJENOST
Žal je v SEL mogoče opaziti vse preveč primerov leksikografske neusklajenosti in nerodnosti. Gesli isteje in mesteje: čeprav gre za dva sinonimna pojma ('odprtina pred kuriščem kmečke peči'), je vsak od njiju razložen drugače, saj sta ga pisala dva avtorja. Če bi pogledali v SSKJ, se to ne bi zgodilo.
PRAVNOZGODOVINSKA GESLA
Nasploh je pravnozgodovinsko področje zelo izčrpno in sistematično predstavljeno, rekli bi lahko, da predstavlja eno od bolje obdelanih področij v leksikonu. Pogrešam sicer pomembne izraze iz slovenske pravne zgodovine: kosez, koseščina, svobodnih. Bogato so predstavljene stare dolžinske, ploščinske in votle mere (npr. seženj, laket, korec, star), v celoti pa manjkajo izrazi za denar (npr. belič, kovač, groš, krajcar, denarič /krvavi, puntarski/, penez, sold, petica, vinar, rajniš oz. renski goldinar, repar, tolar itn.).
dajatev: pri tem geslu se lepo vidi, da bi morali uredniki vsa pravnozgodovinska gesla bolje uskladiti med seboj. Geslo dajatev je zbirno geslo za vse vrste dajatev, zato bi te morale biti tu naštete (pravda, mala pravda itd., ne le desetina in pojezda). Latinsko poimenovanje za pravdo je census, nemško Zins, in pravda je v fevdalni dobi najpomembnejša kmetova dajatev za uživanje kmetije. Pri geslu dajatev pa avtor J. Friedl trdi, da je census celota dajatev, kar pa ne drži. Isti avtor teži k tujim poimenovanjem in premalo upošteva domače izraze, ki so se v slovenski pravni zgodovini že uveljavili (prim. Pravni terminološki slovar. Ljubljana 1999). huba : bavarska huba: slovanska huba: grunt : kmetija
Čeprav so huba, grunt in (cela) kmetija sinonimi, to iz SEL ni razvidno, saj ima vsako od treh gesel drugačno razlago. Naštetih pet geselskih člankov je pisalo kar četvero avtorjev: J. Friedl (grunt in bav. huba), T. Cevc (huba), V. Simič (slov. huba) in F. Šarf (kmetija), pri čemer večina navaja velikost posesti v hektarih, eden pa v oralih. Podobna neusklajenost med sinonimi velja za gesla gruntar in zemljak, tlaka in rabota, birič in valpet.
Košan je na Tolminskem praviloma sinonim za kajžarja, košanije so nastajale na srenj-ski zemlji in ne z delitvijo kmetij (polovična, četrtinska kmetija). Prim. terezijanski kataster za vasi na Tolminskem, tolminske urbarje 16. in 17. stol., matične knjige.
IMENOSLOVNA GESLA
onomastika, imenoslovje: SEL trdi, da onomastika obravnava le osebna imena, priimke, vzdevke in hišna imena, dejansko pa obravnava tudi krajevna in druga zemljepisna imena in sploh vsa lastna imena (gl. geslo ime); toponomastika je le del onomastike in proučuje ne le
krajevna imena, temveč tudi ledinska (mikrotoponime) in druga zemljepisna imena (vodna, gorska, pokrajinska itn.). Geslo onomastika ni dovolj usklajeno z geslom ime, kjer je podana ustrezna opredelitev in klasifikacija lastnih imen. O osnovnih pojmih iz slovenskega imenoslovja se je mogoče poučiti iz posebne številke Jezikoslovnih zapiskov (letnik 8, št. 2, 2002), ki predstavlja enciklopedični zaris slovenske onomastike. priimek: priimki so postali obvezni l. 1780 (ne 1784)! Gl. F. Jakopin v ES. ime: med vrstami lastnih imen pogrešam stanovniško ime (po Toporišiču: prebivalsko ime), s tujko etnik, ki pomeni ime prebivalca posameznega kraja, pokrajine, države. Stanovniška imena so pomemben del jezikovne dediščine in so vse prevečkrat predmet samovolje tako jezikovno manj skrbnih novinarjev kot nekaterih pravopiscev (vsiljujejo oblike Ospčan namesto Osapec, Marezižan nam. Marežgan, Bočenčan nam. Bočan ipd.). Krajevno ime Ovčja vas ni odsev živinorejske kulture, ker v resnici izhaja iz Volčja vas (kar se lepo vidi iz narečne oblike Učja ves in nem. poimenovanja Wolfsbach). Krajevna imena Muza, Muzec niso povezana z molžo, temveč z močvirnatim zemljiščem oz. z nejasnim substratnim pomenom. Priimek Primic ne izhaja iz občnega imena primec, temveč iz krstnega imena Primož (gl. P. Merku, Svetniki v slovenskem imenoslovju. Trst 1993). Med zbiralci imenskega gradiva je naveden neki A. Trstenjak - verjetno je mišljen Davorin Trstenjak, F. Stifter je gotovo F. Štiftar, ni jasno, kaj pomenijo »osebna domačinska imena«. hišno ime: »je drugačno od priimka, ...se ne spreminja...« Preveč kategorične trditve. To drži v številnih primerih, ni pa to pravilo. »Večina je nastala iz mikrotoponimov, ledinskih imen.« - tavtologija, saj so mikrotoponimi in ledinska imena eno in isto. imena mesecev: navedene etimologije ne upoštevajo v zadostni meri dognanj slovenskega jezikoslovja (Bezlaj, Snoj): prosinec ni nastal iz prozimec, temveč iz prosiniti, siniti; kozoprsk ni bil november, temveč oktober, zamenjali pa so ga z vinotokom (dobesednim prevodom iz nemščine) šele okrog 1857. krajevno ime: razlaga je le posredna, ne pove najrelevantnejših stvari (da je polovica slovenskih krajevnih imen lastnoimenskega izvora, da so s krajevnimi najtesneje povezana stanovniška imena ali etniki, itn.); navaja sicer imena, ki se tičejo pravne zgodovine, nato našteva z etnološkega vidika nerelevantna imena iz rastlinskih in živalskih poimenovanj, prezre pa imena, ki izhajajo iz poimenovanj dejavnosti, poklicev, npr. Cajnarje, Kozaršče, Kravjek, Železniki, Knape, iz zgodovine pridobivanja kmetijskih zemljišč, npr. Laze, Rovt, Razdrto, Novine, Novaki, Krčevina. ledinsko ime: razlaga je pomanjkljiva, saj je eden od pomembnih virov pri nastanku ledin-skih imen bil način, kako je bilo zemljišče izkrčeno; vrsta krčevinskih terminov je ohranjenih dejansko samo še v ledinskih imenih: Črt, Žbont, Ogar, Prevor, Zavod itd.
MITOLOGIJA IN SORODNA GESLA (bajno bitje, ajd, Perun, Veles, Mokoš, Svarog, Svetovit, Triglav)
Preseneča način, kako se SEL izogne vprašanju predkrščanske religije alpskih Slovanov, prednikov Slovencev. Ni gesel pokristjanjenje, poganstvo (gesli krščanstvo in Rimskokatoliška
Cerkev pač nista nadomestili zanje). Pri članku mitologija, ki je nekakšen nadomestek za zbirno geslo o predkrščanski religiji prednikov Slovencev, je zapisana preveč decidirana trditev, da »o verstvu in verskih predstavah prednikov Slovencev pred sprejetjem krščanstva ni ne pisnih ne nemih spomenikov« in da »z izjemo imena Perun......na Slovenskem ni
sledu o predkrščanskem višjem verstvu«. Navzlic temu najdemo v SEL gesla slovanskih božanstev Perun, Veles, Mokoš, Svarog, Svetovit, Triglav (začuda brez vsakršnih kazalk pri geslu mitologija), ki jih avtorica neposredno povezuje s konkretnim slovenskim izročilom in s tem priznava obstoj teh božanstev tudi pri naših prednikih ter na ta način zanika posplošujočo trditev o odsotnosti vsakršnih spomenikov. V SEL bi po tej logiki pričakoval tudi božanstva Dažbog, Morana, Živa. Z vprašanji slovenskega mitološkega izročila se poleg naštetih avtorjev (pri geslu mitologija) v zadnjem desetletju intenzivno ukvarja tudi A. Pleterski. Kurent: v članku je uporabljena terminološka zveza mitopoetično izročilo (značilen za šolo V.
Toporova), ki pa ni nikjer razložena. Svetovit: naglas bi moral biti na zadnjem in ne na prvem zlogu; naslov citirane knjige se glasi
Mify... in ne Mity... (večkrat v SEL) O imenu Svetovit je pisal R. Nahtigal v SR 1956. Mokoš: naglaša se na prvem zlogu. Svarog, Svarožič: naglašata se na drugem zlogu (gl. SP 2001) drevo življenja - manjka geslo
V najtesnejši povezavi z imenoslovnimi gesli in mitologijo je tudi geslo praslovanska kulturna plast. V mislih imam eno od bistvenih sestavin slovenske jezikovne in kulturne identitete, ki je pri naštevanju glavnih prvin praslovanske kulturne plasti prezrta, namreč za pred-krščansko slovansko lastnoimensko dediščino, ki se je deloma ohranila do današnje dobe. Stara domača osebna imena (rojstna imena in vzdevki) so bila sicer med 13. in 15. stol. izrinjena s svetniškimi krstnimi imeni (gl. geslo osebno ime). Med starimi osebnimi imeni prevladujejo optativno-magična in apotropejska.
DRUGE PRIPOMBE
kosa: trditev, da se je kosa uveljavila od 13. stol., prej pa da so kosili s srpom, je preveč decidirana. Kosa je po dognanjih arheologov v rabi že od latenske dobe, v času antike je bila splošno razširjena in poznali so jo tudi stari Slovani. Grafenauer v GDZS 1970: 213, pravi: Prav tako je kosa - čeprav so jo poznali že stari Slovani - prišla ob srpu močneje do veljave šele okrog 13. stol.
kosilnica: 'stroj za košnjo žita, trave, za urbarizacijo zemljišča'. Avtorica napačno uporablja pravnozgodovinski termin iz časa fevdalizma v nevtralnem pomenu »pridobivanje plodne zemlje«. V SEL je namreč geslo urbarizacija zemljišča, od koder vodi kazalka h geslu pridobivanje plodne zemlje. Ista avtorica pri geslu pridobivanje plodne zemlje govori o ozemlju, »ki je bilo URBARIZIRANO pred prihodom Slovanov« in s tem spet prenaša termin iz fevdalizma v antično dobo. Gl. geslo urbarizirati v SSKJ.
oranje na ploh: prav je: oranje na pleh (gl. Pleteršnikov in Bezlajev etimološki slovar); gl. še
pri geslih oranje in oranje na glih, dvojni plug. Bezjaki: »nekateri povezujejo pomen etnonima z besedo bežek ali bežjak za begunca« - med vsemi razlagami, ki so jih doslej ponudili jezikoslovci, je avtorica gesla izbrala samo eno, najmanj verodostojno (Jembrihovo). Bovčani: neverjeten naglas, pravilno je edinole Bovčani (KLS, SKI, SP 1962 in 2001). Avtorja gesla je verjetno zavedla nesmiselna umetna tvorba Bovščan, ki jo je za prebivalce Bovškega ustvaril osebno akad. Toporišič v SP 2001. Brki: trditev, da priimek Bric označuje priseljenca iz (Goriških) Brd, je izrečena na pamet in je neutemeljena. Na Slovenskem je veliko število krajev in gorskih imen Brdo, Brje, Brda ipd., zato je tudi žarišč za nastanek priimka Bric zanesljivo več. Gorenjci, Dolenjci, Štajerci: prva dva priimka sta po izvoru prej iz krajevnih kot pa pokrajinskih imen (pač pa je priimek Kranjc izpeljan iz Kranjske in ne iz Kranja), na kar kaže tudi odsotnost priimka Notranjc; priimek Štajerec pa je skrajno redek (2 nosilca), zato ga nima niti smisla navajati, priimek Štajer (69 nosilcev) glede na to, da nima nobene pripone za prebivalca, morda sploh označuje nekaj drugega. Štajerska med starimi pokrajinami izrazito izstopa ravno po tem, da se njeno ime praktično ni preneslo v priimke (za razliko od priimkov Kranjc, Korošec, Bizjak, Kočevar, Krašovec, Furlan, a tudi Haložan, Tominec, Ipavec, Bohinjc, Lakner, Polajnar, Petauer, Pohorec, Pograjc, Ižanec idr.). lesena »ruska« hiša - podpis k ilustraciji na str. 266; takšno pogovorno izražanje najbrž ne sodi v leksikon; sploh pri večini geselskih člankov o hiši pogrešam razvidnejši zgodovinski pogled, zaradi česar bralec ne dobi dovolj jasne informacije o tem, da so tipi kmečkih hiš, kakršni so predstavljeni na ilustraciji ob geslu kmečka hiša, posnetek stanja iz druge polovice 19. stol., »nikakor pa ni, kot je predpostavljala starejša etnografska literatura, podoba nekega stoletja trajajočega stanja« (S. Vilfan, GDZS I, 592). Podcenjen, neustrezno prikazan je pomen lesa v slovenski stavbni dediščini, les bi si zaslužil posebno geslo.
stog: izraz stog pomeni v delu Gorenjske in na Tolminskem isto kot dvojni kozolec.
MANJŠE PRIPOMBE
Pri biografskem geslu o Alekseju Haruzinu, prvem raziskovalcu slovenske kmečke arhitekture, je pri kraju smrti narejen vprašaj, čeprav je pri geslu navedena literatura (članek v reviji Kronika iz leta 1998), v kateri sta navedena po odprtju arhivov ugotovljena pravi kraj in datum smrti. To je ječa Butyrki (redkeje edninsko: Butyrka), ki slovi kot največja moskovska ječa, leto smrti pa je 1932 (in ne 1931).
V celotnem leksikonu je beseda izvor (izvor besede, etnosa) načrtno zamenjana z izvir. To je nepotreben purizem, saj je beseda izvor v slovenščini ustaljena s točno določenim pomenom.
Kadar ima določen izraz tudi slovarsko priznano različico, je leksikografsko primerneje navajati prvo različico in ne druge:
jutrna: SSKJ na prvem mestu navaja različico jutrnja, nato šele jutrna.
barhent: SSKJ na prvem mestu navaja različico barhant, šele na drugem tudi barhent. Enako
tudi SP 1962 in 2001. samotéinice: SSKJ na prvem mestu navaja različico z naglasom na -mo-: samotežnice. narečje: poleg F. Ramovša in T. Logarja pogrešam omembo J. Riglerja. prešice: doslej smo poznali le prešce (tudi SSKJ).
kabznik: cerkljanska beseda za 'zeljnik', morala bi biti naglašena na drugem zlogu in ne na prvem.
Narečni izrazi za posamezne etnološko zanimive pojavnosti oz. njihova razširjenost so pogosto zabeleženi glede na slučajno poznavanje avtorja, čeprav bi tu zelo prav prišlo sodelovanje z dialektologi. Tako je na primer narečni izraz košpe za cokle razširjen po celotnem Tolminskem in verjetno še kje, ne pa samo v Trenti in na Kobariškem. Potica ima v zahodni Sloveniji narečne različice gubana oz. gubanca, gbanca, pogrešam tudi druga poimenovanja za izraz kalončina 'leseno stojalo za oprtanje gnojnega koša' (pri ilustraciji tiskarski škrat zagrešil pisavo kaločina), npr. krubla v Baški dolini. Ali pa za gnojni koš v pomenu 'pletena košara za voz' itn. (npr. grot).
Barle, Janko: zbiral da je slovenska imena rož, domačih živali itd. Ne le rož - rastlinska
imena sploh, saj njegov slovar vsebuje tudi imena dreves, grmov itn. Jelinčič, Zorko: standardizirano ime kraja rojstva je Log pod Mangartom (ne: Mangrtom). Jeram, Peter Josip: naglas pri Jeram je na drugem zlogu, ne na prvem (značilen cerkljanski priimek).
Judje v Prekmurju: naglas pri besedi Prekmurju je na -mur- in ne na Prek-. Hallerstein: peterburška akademija in ne: petersburška.
Goriško: Habsburžanom je pripadlo 1500 in ne 1505 (splošno znano dejstvo, gl. ES). gobe: v članku najdemo primer slabe pismenosti oz. nelogičnega izražanja: Stoletno izročilo
o gobah je zajeto v ljudskem izrazju o gobjih in ledinskih imenih. iblajtar: razlaga je z banalnimi slovaropisnimi napakami prepisana iz SSKJ. Manjka termin iz tehnične dediščine: klavže.
Manjka termin iz kmečkega inventarja: lempa 'lesen sodček za vodo', medtem ko je lempin manjši sorodnik, putrh, prikazan na fotografiji pri geslu transportna sredstva, nima pa gesla.
V SEL najdemo Geografski vestnik in Geografski zbornik, ker da sta tam objavljala F. Baš in B. Škerlj oz. so v njih za etnologijo pomembni prispevki, ne najdemo pa revije Kronika, kjer so objavljali za etnologijo pomembne prispevke S. Vilfan, P. Blaznik idr., in Slavistična revija (V. Novak, F. Bezlaj, M. Matičetov idr.); manjkajo tudi Glasnik Muzejskega društva in Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko.
izseljenstvo: manjka zanimiva epizoda o Benečanih na Severnem Kavkazu 1878-1930 (prim. KolMD 1901, DiS 1912, Z. Šmitek, Klic daljnih svetov; Fotoalbum izseljencev iz Benečije. Trst 1986; gradivo in pričevanja zbral R. Ruttar).
kosec, »...oselnik z oslo in kladivce, ognjilo, za poravnavo poškodovane ostrine pri kosi.« Ognjilo ni kladivce, temveč gladka jeklena paličica (gl. SSKJ).
Nemci: prezrta sta dva nemška (tirolska) jezikovna otoka na Slovenskem s svojo materialno in duhovno kulturo - Nemški Rut in Sorica, čeprav o tem obstaja razmeroma izčrpna literatura (K. Czoernig, S. Rutar, I. Koštial, E. Kranzmayer idr.). Jekar, na Jeku, iz nem. Ecke: v nem. geografski terminologiji Ecke pomeni brdo in ne vogal. Kenda, Josip: ni bil samo folklorist, temveč predvsem zbiralec narečnega besedja, avtor tolminskega narečnega slovarja, ki je zaradi spleta nesrečnih naključij ostal v rokopisu, čeprav je čakal na izdajo pri Slovenski Matici, pozneje pa ga je prevzel F. Ramovš (gl. PSBL). klobučarstvo: »prvi klobučarji so na Slov. omenjeni v 15. in 16. stol.« - v tolminskem urbarju 1377 je omenjen podložnik z imenom Clabuar, kar je poimenovanje po dejavnosti, ki jo je opravljal.
dereza, krplja, smuči: ker se ta poimenovanja uporabljajo praviloma v množini, bi bilo bolje tudi prvi dve postaviti v množino, tako kot so že smuči; SSKJ v tem primeru nima dobre rešitve (smuč, -i ž, nav.mn.), saj niti ne navaja množinske oblike; ruski slovar Ožegova ima ustreznejšo rešitev: lyži, lyž, ed. lyža, -i, ž. rokopis: manjka omemba ljudskomedicinskih bukev in zagovorov, čeprav v SEL obstajata ustrezna geselska članka.
Erjavec, Fran: ni omenjen kot zapisovalec narečnega besedja (Iz potne torbe, LMS, gl. geslo
Letopis Matice slovenske).
ledarstvo: v članku pogrešam izraz ledenica, ki je ustaljeno poimenovanje za kraške jame z
ledom; članek bi glede na abecedo moral biti uvrščen dve gesli prej. naselje: v članku bi bilo primerno omeniti leto 1770, ko so nastala naselja kot upravno-statistične enote in bile uvedene hišne številke (V. Melik, Naselja kot upravno-statistič-ne enote in struktura števnih oddelkov na Slovenskem, Geografski vestnik 20-21, 194849).
nosečnica: ženska v drugem stanu (ne: stanju). oblajst: naglas je na drugem zlogu (gl. SP 1962)
otepanje: omenili bi lahko na Tolminskem in Cerkljanskem znani narečni izraz pljuskanje; otepanje je tam namreč šele sledilo pljuskanju, kadar so slamo hoteli uporabiti za izdelavo škop za kritino.
peter: avtor govori o tem, da prvotni pomen ni jasen in da besedo poznajo tudi na koroškem in štajerskem ozemlju; Bezlaj v svojem slovarju piše o tej besedi (petro, nav. v mn.: petre 'strop iz tramov') - znana je v sorodnih pomenih v vseh slovanskih jezikih in je del skupne slovanske dediščine, v stari slovanščini kot pgtro s pomenom 'strop', v moderni poljščini pigtro 'nadstropje'. poštar: pod fotografijo h geslu poštar (str. 452) je neustrezna oznaka pokrajine: Bukovo je vas
na Cerkljanskem in ne na Idrijskem. raka: beseda se navadno uporablja v množini; po SSKJ je to narečni izraz, enako kot roja, ki pa ga SEL ne navaja.
razsadnik: pogrešam na Tolminskem in Gorenjskem znani narečni izraz flančnik in pa vodil-ko h geslu flanca.
retanje: pogrešam pristen domači izraz obravnavanje, ki ga danes poznamo samo še v knjižnem
jeziku v prenesenem pomenu, npr. obravnavanje različnih vprašanj. Rezijani: niso omenjeni najpomembnejši raziskovalci rezijanskega narečja in ustnega slovstva Baudouin de Courtenay, M. Matičetov in H. Steenwijk, manjka geslo Rezija (prim. Beneška Slovenija - Beneški Slovenci, Porabje - porabski Slovenci). Rovtarji: govorijo rovtarska narečja (ne: narečje, ker ni eno samo). seno; trnač: Robidišče in ne: Robedišče.
Slovenci v Italiji: odveč oz. napačna je vodilka ^ Bizjaki na Laškem, saj Bizjaki (Bisiachi) niso slovenska, temveč italijanska etnična skupina; napačen je tudi predlog na, saj se govori v Laškem (prim. geslo Bezjaki). vampir: premrl se verjetno naglaša na drugem, zlogotvornem r-ju in ne na prvem zlogu.
veža: sčasoma, ne: ščasoma.
zapeček: pogrešam narečno različico zdič (gl. tudi SSKJ).
Kljub vsem pomanjkljivostim in napakam, ki bi se jih v veliki meri dalo odpraviti v morebitnih prihodnjih izdajah, je potrebno še enkrat poudariti, da je izid SEL izrednega pomena za zgoščeno predstavitev dognanj slovenske etnologije in kulturne antropologije. Kot slavist pa si ne morem kaj, da ne bi avtorjem priporočil, da bi v bodoče vzeli kdaj v roke in pri svojem pisanju upoštevali nekaj temeljnih slovanskih monografskih del, ki obravnavajo vprašanja slovanske etnogeneze, slovanskih starožitnosti, materialne in duhovne kulture, ker vsa ta dela pač vsebujejo kupe za slovensko etnologijo relevantnih podatkov. Naj jih nekaj naštejem: L. Niederle, Slovanske starožytnosti 1-3, Praha 1913-1921; K. Moszynski, Kultura ludowa Siowian I—II, Warszawa 1967-1968; Slownik, staroiytnoki siowianskich I-VIII, 1961-1996; Maiy siownik kultury dawnych Siowian, Warszawa 1990; Slavjanskie drevnosti. Etno-lingvističeskij slovar' v pjati tomah. T. 1-3. (1995-2004).