Glasilo Zveze sindikatov Slovenije
Glavni urednik Dušan Gačnik Odgovorni urednik Franček Kavčič
Ljubljana, 30. junij 1986
številka 25-26, letnik 45, cena 65 dinarjev
Korak naprej, jie v kroga_________________________________________
Tok revolucije seje razlil v mnoge rokave in v marsikate-mrtvem kar precej zaudarja. To se seveda ni zgodilo Satno od sebe, spontano in naključno, kajti ljudje in njihove 0rganizirane družbene sile so tiste, ki usmerjajo tokove ^užbenega razvoja. Kritična razčlemba družbenih in gospodarskih kriznih razmer, vzrokov zanje in odgovorno-sti Zveze komunistov je bila v žarišču pozornosti dela delegatov 13. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, treba je narediti temeljit preobrat v življenju in delu članov Zveze komunistov, dogovoriti se za smeri delovanja in Ponovno umiriti in usmeriti tok revolucije.To pa je mogoče če so komunisti idejno enotni, vendar ne v stalinistično dogmatskem smislu, temveč tako, kot ustreza samoupravni socialistični naravi naše demokracije. Komunisti Torajo prednjačiti z znanjem, delom in zavzetostjo pri Premagovanju družbenih nasprotij, biti nosilci novega raz-Tišljenja, ki ni vkovano v spone etatistično birokratske ‘°gike, in pridobiti delavski razred in delovne ljudi zato, da Sami s svojo akcijo rešujejo vsa družbena vprašanja.
y tem sklopu je pomemben poudarek kongresa, da mora diti zveza komunistov vezna moč v družbi, toda to je lahko 'e' če bo v vsakem konkretnem primeru in stalno osvetljena pot družbenega razvoja, ki vodi h krepitvi položaja delavskega razreda in delovnih ljudi v sistemu vse bolj razvite socialistične demokracije, in se bo zavzemala za takšne rešitve, ki so skladne s tem sistemom.
Temelj za ureditev vseh družbenih vprašanj je gospodarja stabilizacija. Brez trdnejše materialne podlage sampu-P.ravljanja in resničnega odločanja delavcev samih o pogo-Ph in sadovih svojega dela ne bo šlo več. Za takšno ravna-Pje imamo kup družbenih listin in ta ničkolikokrat izre-Qfna misel na kongresu jugoslovanskih komunistov, z dodatnim opozorilom, da ustreza naravi naših odnosov le Tžno-blagovna proizvodnja s popolno samostojnostjo blagovnih proizvajalcev, zanje pa morajo veljati tudi tržna berila za vrednotenje sadov dela. Če tega ne bomo uredili, so nam bo kaj kmalu zares zgodilo, kot je dejal igralec in delegat na kongresu Zidarič, da so že oni, ki živijo od desed, podvomili vanje, ker so se obrabile.
Težak gospodarski položaj, ki gaje povzročilo voluntari-sbčno odločanje zunaj združenega dela, etatistično biro-Kfatska logika odločanja v naši družbi, ki je skorajda pov-Sem izrinila samoupravljanje na stranski tir, in decentrali-Zaeija odločanja, ki ji ni sledila deetatizacija - so bile °s>'ednje teme zlasti v prvih komisijah kongresa. Dolgo-r°čni program gospodarske stabilizacije je ponovno ovrednoten kot edini izhod iz gospodarske krize, opiranje na ‘astne moči je edina možna pot razvoja, prava vrednost znanja. inovacije in inovativnosti v družbi pa pogoj za razmah ustvarjalnosti v vseh družbenih okoljih.
Politični sistem socialističnega samoupravljanja nima aTernative, njegovo dosledno uveljavljanje v razrednem oistvu.pa tudi racionalizacija odločanja in upoštevanja plu-rahzma samoupravnih interesov, spoznanje o dialektični enotnosti razrednega in nacionalnega v naši večnarod-^ostni skupnosti so tisti temelji, na katerih mora' sloneti aružbeni razvoj. Neubrani toni nekaterih delegatov v raz-Pravi, ki so oživljali stare formule (mislili smo, da se le-te že Presežene v javni reazpravi o kritični analizi delovanja Političnega sistema) o drugačni zgradbi federacije, predv-Sey> pa zvezne skupščine z novim zborom združenega dela, °ojektivno niso mogli dobiti podpore največjega zbora }ugoslovanskih komunistov. Vsakršno zgledovanje po Organiziranosti spred ustave ali celo iz začetka šestdesetih ^ Je objektivno destruktivno, če ne že kaj hujšega. Vse da je umetno ustvarjena ločnica med tako imenova-aJnn' ustavobranitelji in reformisti s 13. kongresom preneha obstajati. Naivno bi bilo seveda pričakovati, da tudi v Prihodnje ne bo razmišljanj, ki bi želele tokove zgodovine srneriti na stara pota, toda ta razmišljanja ne bodo skladna z usmeritvami kongresa jugoslovanskih komunistov.
Kritičnost razprave o vseh družbenih vprašanjih na kon-jfresu je i,j]a 0(iraz razmer, dosedanjega stopicanja na Testu pri odpravljanju vrzeli za hitrejši družbeni napredek u Poglabljanje samoupravnih procesov. Marsikatera kri-J*a, žolčna in srdita, na račun razmer v Sloveniji, predv-utn pa razmišljanj mladih, je dokaz nepoznavanja teh razmer, pretiravanja in čudnega bavbava. ki bojda straši v naši ^severnejši republiki. Strpni odgovori slovenskih delega-0^ in njihove replike na pretiravanja so bržkone pomirile udi najbolj vročekrvne, verjetno tudi tiste, ki gradijo svoje Tyne na nekaterih, morda tudi skrajnih razmišljanjih, ki krje rn°č zaznati v našem okolju zaradi razvitosti demo-
.Moč kongresa jugoslovanskih komunistov se kajpak ne u merila po izrečenih besedah in neuglašenih razmišlja-Jm temveč predvsem po tem. kako bodo komunisti v sen družbenih okoljih s svojim zgledom in močjo argu-, entov pridobili ljudi za udejanjanje sprejetih sklepov. Za yPa lahko mirne vesti zapišemo, da so nadaljevanje soci-^ 'stične revolucije, njena kontinuiteta in hkrati diskonti-Udeta vsega, kar je dogmatsko, kar hoče ohraniti ZK kot na,}‘jo na oblasti, ne pa kot močno idejnopolitično silo in prizadevanj za spreminjanje razmer po samou-ipoti.	Marjan Horvat
Miha Ravnik
Ugled si pridobivamo s sindikalnimi delavci, ne le s sklepi in stališči
Boštjan Markič
Potrebujemo družbo dialoga
Bogomir Ferfila
Prevlada politike nad ekonomijo
Andrej Kirn
Zeleni Marx na obisku pri nas
Marjan Drev
Razčiščevanje nepravilnosti, to je kontrarevolucija
Rado Roter
Saj je vsak dober, a ko so skupaj, je hudič
13. KONGRES ZKJ
Ljubljana, 30. junija 1986
Petevska enotnost 2
Kongres
doslednosti
in
kadrovske
obnove
Minula leta so prinesla v naše kongresne razprave več polemičnosti, živahnejše odslikava-nje razmer, interesov, soočanje in na tej podlagi oblikovanje listin. Številna dopolnila kongresnih listin na samem zboru jugoslovanskih komunistov so sad drugačnega razpoloženja, včasih tudi trme nekaterih delegatov, in vendar so se vsi dialogi končali tako, kot se to za takšen zbor spodobi. Gradimo zdravo enotnost Zveze komunistov Jugoslavije, ki pa ni nikdar dana vnaprej, ampak jo je treba vedno znova dosegati pri reševanju družbenih vprašanj. Ta vrlina kongresnega zborovanja, ki je zavrnila monologe, apriorne sodbe na podlagi zastarelih meril, in vnaprejšnji »prav« vodstva v vsaki stvari, je demokratična pridobitev Zveze komunistov, ki jo je treba skrbno negovati in razvijati.
Vsaka partija, ki čisla demokracijo in hoče razvijati nove demokratične odnose v družbi, mora najprej sama pri sebi storiti ta korak, ki je lahko zaradi usedlin stare miselnosti, delovanja po preživelih obrazcih in kalupih sicer težak, vendar nujen. Za našo, jugoslovansko Zvezo komunistov, to velja toliko bolj, ker je njena izkušnja v razvijanju samoupravljanja kot zelo pomembne vrednote, morda tudi ene izmed najširših človekovih pravic, njena teoretična, misel in praksa zmeraj pod mikroskopom naprednega mednarodnega delavskega gibanja. Že na sindikalnem kongresu je eden izmed tujih gostov dejal, da razvijajmo samoupravljanje, kajti to je za napredno sindikalno in delavsko gibanje prava vizija bodoče družbe, osvoboditve človeka in dela. Zveza komunistov je tokrat na trinajstem kongresu, pred očmi domače in svetovne javnosti, v kritični in samokritični oceni svojega delovanja in poti razvoja potrdila, da ni alternative samoupravljanju in graditvi republike dela. Seveda bi bili naivni in politično kratkovidni, če bi se slepili, da tudi v naši družbi ni sil, ki bi hotele ustaviti kolesje samoupravnega razvoja in socialistične demokracije. morda tudi obrniti kolo zgodovine na stare kolnike. Zaradi gospodarskih težav, ki smo jih prepočasi odpravljali, je objektivno lahko tudi več takih razmišljanj in hotenj, ki niso skladna z začetimi samoupravnimi procesi v naši družbi. Zato kolikor hitreje in dosledneje se bomo spopadli s temi težavami, manj prostora bo za razmišljanja starega kova, starega socializma, in tudi manj takih, ki bi se zgledovali po času, ko so bili na oblasti, odtlej pa je skorajda vse. po njihovo, šlo po zlu.
Na politično prizorišče stopa novi rod. S trinajstim kongresom celo radikalno, kajti večina članov novega CK ZKJ je mlajših od štirideset let. Ob prekaljenih borcih in prvih povojnih generacijah komunistov bodo v tem partijskem organu z ramo ob rami snovali in gradili nove mostove samoupravni socialistični demokraciji ter bratstvu in enotnosti v naši družbeni skupnosti. Kadrovska obnova poteka na demokratičnih načelih in celo mnogo manj boleče, kot je pričakoval kdo zunaj naših meja. ali pa smo se tu in tam lahko zamišljeno spraševali tudi doma. To pa je velik dokaz zrelosti in poštenih odnosov r Zvezi komunistov Jugoslavije.
Marjan Hor\-at
Komisija za ekonomski razvoj
ZVEZA KOMUNISTOV KOT DA SE BOJI KOMU ZAMERITI
Komisija za družbenoekonomske odnose in gospodarski ter znanstveno tehnični razvoj je bila najbolj številčna. Razprave v njej je težko strniti in jih smiselno nanizati. Rdeča nit vseh razprav je bila odločenost delegatov in njihova zahteva, da začnemo dolgoročni stabilizacijski program dosledno in dejansko izpolnjevati. Od tod tudi podpora ukrepom zveznega izvršnega sveta, ki jih je predstavil predsednik Branko Mikulič. Težko je tudi reči,' katere teme so prevladovale ali tiste o ustreznosti oziroma neustreznosti gospodarskega sistema ali one o položaju posameznih dejavnosti. Lahko bi rekli, da je kar vsak četrti razpravljalen govoril o kmetijstvu, njegovem položaju in težavah, ki ga pestijo zaradi obresti, nadzorovanih cen in neustreznega načrtovanja na tem področju. Tomislav Radojevič iz Grocke je denimo dejal, da zahtevamo naj bo kmet blagovni proizvajalec, na drugi strani pa družba tega dejansko ni pripravljena sprejeti. Zvonimir Gi-lič pa je poudaril, da kmetijstvo ne bo dajalo več kot zdaj, če se bodo z njim ukvarjali samo tisti mladi ljudje, ki niso uspeli v nobeni šoli. Znanje bo omogočilo ustrezno povečanje hektarskih pridelkov.
Avguštin Papič pa je menil, da se ne vključujemo v svetovno menjavo na temelju meril, ki veljajo v razvitem svetu. V mednarodni menjavi pada delež industrijskega blaga, povečuje pa se delež storitev. Temu skladno pada tudi število
delavcev v proizvodnji, kar gre deloma tudi na račun sodobne tehnologije, povečuje pa se zaposlenost v storitvenih dejavnostih. Pr-i nas so gibanja nasprotna, pa tudi zaradi visokih stroškov, porabe materiala, energije in drugega- nismo konkurenčni. Vlado Klemenčič je prav tako opozoril na stroške proizvodnje. Lani smo porabili več kot tristo tisoč milijard dinarjev, da bi ustvarili komaj 6800 milijard dinarjev dohodka. To pomeni, da smo z velikimi stroški ustvarili razmeroma skromen dohodek. Opozoril je tudi na to, da je učinkovitost oziroma neučinkovitost odvisna tudi od organiziranosti gospodarskega življenja ter povezanosti ozdov. »Veliko govorimo o zapiranju republik, občin, reči pa bi morali, da je to le posledica splošnih pritiskov na zapiranje. Pogosto nimamo normalnega sodelovanja med oddelki v enem ozdu, kaj šele med organizacijami.«
Za to so številni razlogi, nekateri izhajajo iz sistema in ekonomske politike. »Strinjam se,« je dejal Klemenčič, »z delegatko, ki je kritizirala neučinkovitost ekonomske politike. Zveza komunistov bo dejavna, če se bo opredelila do življenjskih problemov, ne pa da stoji ob strani in se ne želi nikomur zameriti.«
Iz Slovenije je razpravljalo več delegatov. Pavle Kovač je predstavil organiziranost energetike v Sloveniji in govoril o neu^esničevanju stališč konferenc komunistov v energetiki. Leto dni po njej dokazuje položaj v proizvod-
nji premoga in električne energije, da še ni potrebnih sprememb. Zato je povsem upravičeno vprašanje odgovornosti za to zamudo.
Budimir Kostič iz Beograda je v svoji razpravi poudaril, da tudi tokratne razprave kažejo, da ni enotnosti. V uvodnem referatu je na primer rečeno, da so še vedno omahovanja glede vloge in pomena blagovne proizvodnje in njenih zakonitosti v prizadevanjih za gospodarsko stabilizacijo in razvoj socialističnega samoupravljanja. Takih omahovanj ne bi smelo več biti.
Irena Brložnik iz Gorenja pa je seznanila komisijo s sanacijo te organizacije, ki pravzaprav pomeni uveljavitev vseh tistih prvin dobrega gospodarjenja, ki jih zahtevajo tudi kongresne listine, torej spodbuditev notranjih dejavnikov.
Teh nekaj razprav nazorno kaže, da so bile teme izredno pestre. Pestri so bili tudi pogledi, kako zagotoviti večjo veljavo združenemu delu in delegatskemu odločanju. Nekaj zahtev je bilo tudi po uvedbi zbora združenega dela v skupščini Jugoslavije, vendar so prevladali tisti, ki so v uveljavitvi samoupravljanja na vseh ravneh videli izhod iz sedanjih težav. Nekateri razpravljale! so sicer zahtevali poenotenje denimo v osebnih dohodkih kot enem izmed enakih možnosti za vse delavce, vendar je bila pozornost v glavnem namenjena odpravljanju pomanjkljivosti v gospodarjenju, sistemu in gospodarski politiki, da bi začeli smotrno poslovati. Vesna Burnik
Vsi pomagajmo potisniti voz navkreber
Vse prevečkrat se komunisti, ki z besedami prisegajo na partijski program in dolgoročni program gospodarske stabilizacije, vedejo kot za gospodarsko prenovo nezainteresirana skupina, ščitijo lastna hotenja na »sedmi decimalki« ali pa so pripravljeni za svoj kos mesa zaklati sosedovega vola. Delegati 13. kongresa, ki so sedli v komisijo za družbeno ekonomski razvoj, se niso mogli izogniti spoznanju, da gospodarska kriza ni osamljena, da gre pri nas po sedmih letih zastajanj in zaostajanj za hudo ekonomsko in družbeno krizo.
Kljub temu, da je tudi otroku jasno, daje treba - ob tako visoki inflaciji, ki izničuje vsa prizadevanja in napore, ob finančni suši in nedisciplini, ob zastajanju izvoza in proizvodnje, ob hudi nezaposlenosti med mladimi ljudmi, ob tolikšnih izgubah v gospodarstvu - pogumno in odločno ukrepati. Zvezna vlada je tudi na kongresu potrdila in zatrdila, da bo storila prav to. Moti pa. da po trdnih dogovorih in ko pridemo do praktičnih ukrepov in akcije, posamezniki zaradi ozkih lokalnih interesov spet odpirajo že razčiščene idejne dvome o tem, ali so ukrepi pravšni, ali bo komu kaj več vzeto in komu kaj več kanilo, ali bo kdo prikrajšan za svojo drobtinico skupnega kolača. Svoja hotenja so takšni ljudje, komunisti, ugledneži. pripravljeni braniti do zadnje besede, svoja pričakovanja zavijajo v trhle skorjice napolitanskih oblat. Po sprejetih ukrepih se šele razvname polemika s tistimi, ki so jih strokovno pripravili. Zato so v komisiji zahtevali, j da mora kongres pozvati vse člane zveze komunistov, ' ne glede na to. kakšne naloge opravljajo in kakšne so njihove minule zasluge, da uveljavljajo skupno dogo-vorjeno politiko, da vsak po svojih močeh in povsod deluje kot član ZK.
Gospodarsko politiko smo gradili od zveze do občine. Samo po sebi to niti ni tako slabo, če se nam ne bi seveda v pomanjkanju zgodilo, da bodo začele rasti občinske, lokalne ograje, ki bodo za ograjami spreminjale gospodarske možnosti združenega dela. Zato je zdaj, v pripravah na naslednje ukrepe ZIS. toliko ote- 1 panja, da bi v državi poenotili davčne predpise in oblikovali skupino davčno politiko, ki bo odpravila socialne težnje in zagotovila, da bodo davčna bremena pravično razdeljena.
Govorniki so zapovrstjo spoznavali, da je med ! ljudmi, zlasti delavci in kmeti, še veliko zaupanja v ZK in pričakovanj, da bo prav ZK pokazala pravo pot iz krize. Družba ima dovolj moči, da premaga sedanje težave, dežela ima dovolj bogastva, da odplača dol- \ gove. Primanjkuje nam le odločne in enotne volje ter : odločenosti vseh. da bi potegnili gospodarski voz iz blata, ne pa da’ nekateri samo nemo opazujejo in modrujejo, ali bo tistim, ki voz že rinejo navkreber, to uspelo.	ivan Vidic
POGLED NA 13. KONGRES ZKJ SKOZI TUJA OČALA
Tuji opazovalci in napovedovalci usode Jugoslavije so v svojih občilih objavili že ogromno najrazličnejših analiz in »analiz«, tez in »tez«, ugotovitev in »ugotovitev« o tem. kakšna je (in kakšna naj bi bila) Jugoslavija sedanjega časa. V tujini so nam pred šestimi leti. ko je umiral in umrl predsednik Tito, napovedovali vse najhujše, skratka razsulo. V najboljšem primeru pa - so bili prizanesljivi nekateri opazovalci - naj bi Jugoslavija končno obrnila pogled vase, se introspektivno zaprla v svoje probleme in se otresla svoje »neustrezne in megalomanske zunanje politike«. Se pravu, postala naj bi obskurna balkanska državica.
Takšne in podobne »napovedi« se seveda niso uresničile, toda ostajajo zapisane v analih kameleonskega komentiranja, ki običajno nikakor ni samo sebi namen.
Trinajsti kongres Zveze komunistov' Jugoslavije, ki ga je spremljalo kakih dvesto tujih novinarjev, so množična občila po svetu ocenje-
vala na splošno s kvalitativno precej drugačnimi merili.
Če odštejemo razne senzacionalistične zapise o tem, kako Jovanki Broz niso dovolili vstopa v center Sava, ker ni imela dovolilnice, bi lahko rekli, da so zahodna sredstva obveščanja namenila vrhunskemu sestanku jugoslovanskih komunistov veliko pozornost. Vendar pa je bilo njihovo pisanje o kongresu bolj poročevalskega značaja, manj pa so se ukvarjala z razčlenjevanjem razmer v Jugoslaviji. Zelo skrbno so si na Zahodu ogledali uvodni referat Vidoja Žarkoviča in pri navajanju posameznih delov predvsem poudarili izjemno samokritičnost, ki preveva referat. Tisk tudi ugodno ocenjuje Žarkovičevo kritično analizo položaja v ZKJ in jugoslovanski družbi, vendar večinoma tudi dodaja, da ni zaslediti kakšnih bistveno novih predlogov' za reševanje vprašanj v zvezi z gospodarskim položajem, neenotnostjo v partiji in družbi in z nacionalizmom. Precej zahodnih časopisov' je tudi povzelo ton nekaterih ti-
skovnih agencij, ki so posredno naprtile krivdo za sedanjo krizo na Titova ramena. Frankfurter Allgemeine Zeitung je na primer zapisal, da se »prvikrat vidijo vzroki krize globoko v Titovem obdobju.«
Italijanski dnevnik La Re-pubblica pa gleda na 13. kongres ZKJ kot na kongres. kije »brez dvoma eden najpomembnejših v zgodovini ZKJ, saj mora odgovoriti na nakopičena vprašanja v državi in partiji sami.«
Ugledni pariški dnevnik Le Monde pa je v svojem komentarju zapisal, da »Jugoslavija še naprej ostaja neuvrščena država, ki daje popolno podporo vsem prizadevanjem za mir in razorožitev ter sklepom OZN«.
Precejšnjo pozornost je 13. kongres ZKJ zbudil tudi v ameriškem tisku. Nevv York Times je ob poročanju s kongresa zapisal, da bo morala jugoslovanska vlada sprejeti nekaj težkih odločitev'. da bi gospodarstvo izvlekla iz sedanjega zastoja. Poročevalec Washington Posta pa meni. daje kongres
tudi nekakšna priprava javnosti na »novo bolečo stabilizacijo«. Christian Science Monitor pa v daljši analizi o Jugoslaviji med drugim poudarja, da kriza, s katero se ubada Jugoslavija, ni posledica le notranjih težav, temveč tudi globalnih gospodarskih problemov.
Vzhodnoevropski tisk je o našem partijskem kongresu poročal zelo obširno. Sovjetska tiskovna agencija TASS, ki je imela s kongresa več poročil, navaja tudi odločenost in konkretne predloge za reševanje ekonomskega položaja. Poljska Trybuna Ludu našteva najpomembnejše naloge kongresa: krepitev enotnosti ZKJ in federacije. dosledno izpolnjeva-nej dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije in razvoj socialističnega samoupravljanja. Moskovska Pravda pa v enem izmed več člankov' o kongresu poudarja. da je »ZKJ vodilna sila v jugoslovanski družbi, s katero so povezani vsi uspehi v povojnem političnem, gospodarskem in kulturnem razvoju države.« Madžarski časopisi pa pravijo, da jugo-
slovanski komunisti na ko11' greš niso prišli zato, da bise trkali po prsih, temveč za*0, da se spopadejo z zaostren0 gospodarsko krizo in driV' benimi protislovji.
Države v razvoju so še zla' sti pozorno spremljale pote*4 našega partijskega kongr0' sa, saj prav od jugoslovafl' skih komunistov pričakuj6' jo kritično in konkretno an0" lizo stanja v mednarodni** političnih in gospodarski
odnosih. Hkrati tudi PoS^u" šajo izvedeti, kako se pri na lotevamo (ali pa se namer3' varno lotevati) reševanja g°' spodarskih vprašanj in sod alne neenakosti.
Svet je torej na Jugoslad jo ob njenem partijske1** kongresu gledal z veliko P0; zornostjo; kritično je secir^ našo stvarnost, bolje rečen naše težave. Pri tem je.s'j. tovni tisk bolj ali manj 0 _ krito nakazal, da svet PrlC . kuje. da bo ravno svojski s moupravni sistem, ki ga ra. vija in uveljavlja Jugosla' j ja. sam po sebi spodbu^. iskanje odgovorov (in res tev) na izzive in težave 5 dobnega časa.
Mitja Aj^r
13. KONGRES ZKJ
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost
3
Komisija za razvoj političnega sistema
AVANTGARDA SE V VSAKRŠNIH RAZMERAH POTRJUJE Z DEJANJI
jV pokoj bi morali takoj Vsi, ki izpolnjujejo za to poboje; prepovedati je treba Nadurno in honorarno delo; Uvesti je treba druge in tret-|e izmene; delovno dobo je ^eba skrajšati najmanj za leti, da bi dali mladim Pdložnost za zaposlitev.« To Jp zahteve delegata Jova Kornazeca v komisiji za raz-v°j političnega sistema soci-alističnega samoupravljanja Pa 13. kongresu ZKJ.
Razprava je bila podobna [jrugim, več kot petsto jih je ailo na 13. kongresu ZKJ; °stala je namreč samogovor, SaJ Jovo Komazec ni dobil ne potrditve, da ima prav, Piti ni sam povedal, kako si *° predstavlja, še manj pa so Se oglasili nasprotniki takih 'Poenostavljenih) tez. Veliko Polj bi bila, menim, sprejemljiva teza, da bi se slabi de-Javci, ne glede na leta in de-Jovne izkušnje, morali uma-*rniti novim, svežim delav-Pim močem.
Izzivajoča in bolj podkrepljena s podatki je bila razpra-va delegata Manča Mitev-skega. Vprašal seje namreč, ali imamo v Jugoslaviji ptrajke, kot jih že mnogi irnenujejo, ali imamo konfliktna stanja, o katerih je govor v zakonu o združenem delu. Po mnenju Mitevskega v samoupravnem sistemu Pe more biti besede štrajk, ker nimamo niti zasebne niti
državne lastnine proizvodnih sredstev, torej ni nasprotujočih si razrednih interesov. Pomeni, če bi pri nas delavci štrajkali, bi največkrat morali štrajkati proti delavskim svetom in njihovim odločitvam, torej bi delavci štrajkali proti delavcem. Trditev je makedonski delegat oprl tudi na podatke iz svoje republike o prekinitvah dela. V Makedoniji je bilo leta 1982 pet prekinitev dela, 1983. leta 34, leta 1984 39, lani že 140 (v Jugoslaviji sta povprečno po dva štraj-ka na dan). Analiza je pokazala, da so v Makedoniji podobne razmere, kot so drugod po Jugoslaviji: 90 odstotkov prekinitev dela je zaradi nezadovoljstva z osebnimi dohodki (nizki OD, zmanjšanje vrednosti točke, zamude pri izplačilu OD, izplačilo zajamčenih OD, razlike v OD med posameznimi tozdi, povečanje OD le v skupnostih skupnih služb, ne pa tudi v neposredni proizvodnji itd.) in s tem povezana neobveščenost ali pomanjkljivo obveščanje delavcev. Doslej pa pri nas še ni bilo štrajka s sovražnih pozicij, tako da je večina prekinitev dela glede motiva upravičena. Dejstvo pa je, da takšnai konfliktna stanja kažejo tudi na premajhno učinkovitost članov, organizacij in organov zveze ko-
Odgovornost in birokracija
Enakost, birokracija in odgovornost so bile ob krizi največkrat izgovorjene besede na 13. kongresu jugoslovanske partije. Ponavljale so se v najrazličnejših inačicah, tako da so postopoma začele izgubljati pravo vsebino.
Enakost si mnogi razlagajo kot enakost siromakov, kot nekaj brez posebnosti in razlik, ki pomenijo celoto. Za birokracijo imamo sicer utečeno besedno razlago in politično definicijo, toda nihče ne zna ali noče tudi konkretno povedati imena in priimka številnih biokratov na vseh ravneh. Raje jih imenujemo kar birokracija.
Odgovornost moramo zaostriti, razčleniti, kaj je osebna in kaj kolektivna odgovornost, potreben je dogovor o tem, kaj sploh je in kaj ni odgovornost in tako dalje. Odgovorni smo delavskemu razredu, so Poudarjali odgovorni tovariši, člani avantgarde delavskega razreda tudi na kongresu, čeprav so dajali včasih tudi neodgovorne izjave.
V novem najvišjem partijskem organu, v centralnem komiteju, se je z volitvami izboljšala njegova razredna sestava je ugotavljal Ali Šukrija. ker je bilo v starem CK samo enajst delavcev. V novem najvišjem Partijskem organu, v centralnem komiteju seje z volitvami izboljšala njegova razredna sestava, je ugotavljal Ali Šukrija. ker je bilo v starem CK samo enajst delavcev. V novoizvoljenem jih bo sedemindvajset. Tudi kmetov bo več kot doslej. Namesto enega bodo trije. Vseh članov Centralnega komiteja pa je 156.
Ob tem pa je v komisiji za idejna vprašanja nenehno tekla razprava o tem, kako zagotoviti delavsko razredno večino v partijskih vrstah. Culi so se najrazličnejši predlogi, od najbolj nesprejemljivih, ki bi krepili samo količino partijskega članstva, do razum-uih o merilih za sprejem v Zvezo komunistov.
Kljub temu pa ostaja občutek, da so razprave potekale tako, kot da so se delegati pogovarjali o nekom. Precej odtujenem za katerega usodo so sicer zaskrbljeni, vendar pa ne povezani z njo. Kot da so pozabili, da je partija avantgarda delavskega razreda in da 'zhaja iz njega. Razen, če se ne odtuji...	ž R
munistov in njihovo nepoznavanje stvarnosti v posameznih kolektivih; če bi namreč člani ZK poznali razmere, v katerih delajo, bi lahko prispevali k pravočasni in učinkoviti odstranitvi vzrokov, ki pripeljejo delavce do tega, da izrazijo svoje nezadovoljstvo z ustavitvijo strojev oziroma z izsiljenimi sestanki.
Predolgo bi bilo, če bi tolikšno pozornost namenili vsem delegatom, ki so se prijavili za razpravo v komisiji za razvoj političnega sistema. Zato naj se omejim na pojma, ki sta se največkrat pojavljala:
•	etatizem,
•	odgovornost.
Etatizem (sistem, v katerem si država lasti izključno pravico do odločanja v vsem družbenem življenju) se je v razpravah delegatov pojavljal v številnih različicah: kot federalni etatizem, kot policentrični etatizem (tega
največkrat očitajo republikam in pokrajinama in iz tega jim nekateri tudi zanikajo ustavno vlogo in samostojnost), etatistični socializem (temu se po mnenju nekaterih delegatov približujemo zdaj mi), etatistični odnosi, etatizacija družbenega življenja, etatizem soglasja (mišljene so odločitve v skupščini SFRJ, ki jih je treba sprejemati s konsenzom, torej s soglasjem vseh republik in pokrajin). Vsi pa so se strinjali z uvodničarjem Boškom Kruničem, ki je odprl delo v komisiji, daje vsakršen etatizem nevaren, da nas ovira pri iskanju izhodov iz sedanjih zagat, predvsem pa onemogoča, da bi se politični sistem socialističnega samoupravljanja pokazal tudi ekonomsko učinkovit. Gre namreč za, to, da spopad med etatizmom in samoupravljanjem pri nas dobiva vse izrazitejše obrise razrednega boja, ko imajo
samoupravljalci vse manj možnosti odločati o svojem presežnem delu, da drugi odločajo v imenu delavcev o razširjeni reprodukciji, o delitvi družbene moči in družbenega bogastva.
S tem so povezane tudi vse razprave o odgovornosti. Najbolj konkretno so strnjene v besedah delegatke Ksenije Vučkovič. Že čez glavo ima, je poudarila, besed, ki jih tolikokrat slišimo z govorniških odrov, da »moramo«, da »je treba«. Zlasti je zamerila nekdanjim funkcionarjem, ki so se umaknili s političnega odra, pa so jih zdaj polna usta kritik, kam smo zabredli, kot da niso bili prav oni tisti, ki so prispevali kar izdaten delež k sedanjemu položaju, vključno z 20,6 milijarde dolarjev dolga. Za tiste pa, ki so še »na oblasti«, je treba doseči, da bodo priznali svoje napake, potem pa se umaknili in prepustili svoja mesta poštenim in sposobnim, ne pa da še naprej sede z nami na sestankih, je bila delegatka odločna.
Tudi v komisiji za razvoj političnega sistema so raz-pravljalci soglašali, da moramo spremeniti razmere, da moramo družbene in gospodarske tokove naposled preusmeriti v želeno smer, sicer se bomo vse bolj oddaljevali od ciljev, od družbe dela in svobodnih združenih delavcev. »Če hočemo kaj spremeniti, moramo najprej spremeniti miselnost ljudi, torej najprej sebe, saj smo prav ljudje najvišja in mar-
sikdaj neprehodna pregrada vsem spremembam,« je menil Branko Azeski. Torej odslej manj nedela in življenja po načelu »bomo že kako«, manj izogibanja zameram, manj preračunljivosti, skratka manj vsega tistega, ki nas je pripeljalo v sedanje krizno stanje.
Ponavljanje je mati učenosti, so rekli stari Rimljani. Tudi v kongresnih razpravah je bilo ob svežih zamislih še veliko ponavljanja. Smo pač postali izvedenci za analize razmer in ugotavljanje, kaj vse je v naši družbi napak. Po 13. kongresu -takšno je soglasno mnenje razpravljalcev - se s tem ne bomo smeli več zadovoljiti, ne bomo več mogli bolj verjeti v seje in sestanke kot v ljudi.
»Kadar nam je težko -mora biti komunistom najteže,« je med kongresom viselo geslo s pročelja hotela Jugoslavija. Avantgarda se v vsakršnih razmerah potrjuje z dejanji in akcijo, to pa je tisto, kar ljudje pričakujejo od komunistov, ko so se za delegati 13. kongresa ZKJ zaprla vrata centra Sava. In glede političnega sistema socialističnega samoupravljanja je nalog iz Kritične analize - tudi o njej je bilo veliko govora - toliko, da bomo že jutri potrebovali prednostni vrstni red; z nosilci in roki, da se bo vedelo, kdo mora kaj narediti in do kdaj. Tudi to je ena od upravičenih zahtev, ki naj naredi naš izvirni politični sistem učinkovitejši.
Vlado Šlamberger
KAKO DO ENOTNOSTI
Kritika neenotnosti v vrstah Zveze komunistov in njene neučinkovitosti, besedičenje in vse slabša sestava ZKJ je bila osrednja tema razprav v komisiji za idejno, politično, akcijsko in kadrovsko usposabljanje in delovanje ZKJ ter statutarna vprašanja. Kriza, ki se vse bolj razrašča v gospodarstvu in je tudi že družbena kriza, je močno načela tudi idejno enotnost v Zvezi komunistov. Neučinkovitost, pogosto povezana z neodgovornostjo in sprejemanjem preštevilnih sklepov, ki jih nihče ne izpolnjuje, je močno omajala ugled zveze komunistov. To se odraža tudi v vse manjšem prilivu v članstvo ZK. zlati še mladih in delavcev, ki so tudi najmočnejša skupina, ki izstopa iz Zveze komunistov.
Toda. če naj bo zveza komunistov tudi poslej avantgarda delavskega razreda, mora ne samo z besedami, temveč tudi konkretno v boj proti vsem slabostim in vsemu. kar je proti hotenjem
delavskega razreda, so poudarili delegati v komisiji. S konkretno diferenciacijo v delu komunistov je moč izločiti iz organizacije tiste, ki ne sodijo vanjo. Uveljaviti je zato treba moralne vrednote našega socialističnega samoupravljanja, ki pa so v vsakdanji praksi močno odrinjene. Lik komunista ni nikakršna idealizacija, temveč potreba, da člani ZK prednjačijo v znanju, delu. sposobnostih, in s svojim zgledom pridobivajo ljudi za spreminjanje obstoječih razmer.
Enotnost je bila največkrat izrečena beseda z govorniških odrov. Te pa ni. po mnenju članstva, kot ga je izreklo tudi v javni razpravi po 13. seji CK ZKJ. niti v najvišjih vodstvih. Razlika v stališčih med republiškimi in pokrajinskimi zvezami komunistov do posameznih vprašanj so različne. Marsikdaj se kljub soglasno sprejetim sklepom le-ti ne uresničujejo prav zaradi razlik, ki so bile potisnjene v stran, ne
pa razčiščene. Veliko je bilo naštevanja, zakaj ni enotnosti v ZKJ. od tega, da so za to krivi republiški etatizmi in neupoštevanje demokratičnega centralizma, do tega. da je tudi v vrstah zveze komunistov precej članov, ki si ne želijo sprememb in zato tudi ne podpirajo in uveljavljajo ustreznih dejanj.
Ob zahtevi, da bi morali pritegniti v ZK predvsem delavce in da se ne smemo odreči nujnosti doseganja delavske večine v ZKJ, je bil velik poudarek dan tudi odgovornosti. da bi pritegnili mladi rod. ki mu ni vseeno, kakšen bo naš jutrišnji dan. Prav oni lahko vnesejo svežino in večjo ustvarjalnost tudi v vrste zveze komunistov. ob tem pa s svojo borbenostjo dosežejo, da se razmerje sil prevesi v korist tistih. ki so za spreminjanje razmer in hitrejšo krepitev socialističnih samoupravnih odnosov. Le tako se bo lahko tudi hitreje uveljavljal ustavni položaj delavcev, zlati še za njihov odlvčilnejši
vpliv na vse reprodukcijske tokove. Treba se je obrniti k človeku-delavcu. ustvarjalcu, pritegniti vse ustvarjalne sile. ki lahko zagotavljajo napredek. Zato ob zahtevi po večji enotnosti v ZKJ ne moremo govoriti le o doslednejšem upoštevanju demokratičnega centralizma, temveč tudi o tem, kakšne oblike in metode dela bo razvila Zveza komunistov, da bo sposobna za boj proti birokratizmu, etatizmu, unitarizmu, centralizmu in vsem drugim pojavom, ki nimajo nič skupnega s socialističnim samoupravljanjem in njegovo idejo, temveč jo lahko le zadušijo. In kot je bilo tudi poudarjeno, si pač ne moremo privoščiti, da bi zamudili zgodovinsko priložnost graditve novega izvirnega socialitičnega sistema, pa ne zaradi mednarodne javnosti. temveč da bi predvsem zaradi nas samih dejansko okrepili, oživili in uveljavili našo samoupravno socialistično ureditev.
Nina Komparič
13. KONGRES ZKJ
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost 4
Komisija za razvoj Z¥eze komunistov
KO SE USTAVI, MORAMO ŠE Z VEČJO MOČJO NAPREJ
Sklepno poročilo komisije, uvodna beseda Hamdije Pozderca in večina razprav tvorijo tako rekoč nedeljivo celoto, ki jo je morda še najbolj označil v svoji razpravi Vinko Hafner, ko je govoril o zvezi komunistov in njenem odnosu do komunistične ideje. Tudi sicer je bilo v tej komisiji dosti vračanja k temeljem našega družbenopolitičnega sistema in pa spraševanja, ali so bila od-stostopanja od začrtne poti v preteklosti (pa tudi še danes!) nujna na poti graditve brezrazredne družbe — kot zadnje stopnje v razvijanju samoupravnih socialističnih odnosov — ali pa so bila samo posledica nestrokovnega in predvsem sebičnega gledanja in vztrajanja pri pridobivanju in ohranjanju trenutnih in ozkih posebnih, občinskih, republiških in pokrajinskih koristi.
Bilo je tudi nekaj odstopanj, ko so razpravo v komisiji vračala na staro in že preživeto, praznih priseganj za dvig proizvodnje, krepitev bratstva in enotnosti, povezovanje (zajedništvo), da bi od besed končno le prešli k dejanjem itd. Razprava je tudi jasno pokazala, da na nekatera vprašanja gledamo v Jugoslaviji različno, kar pa ne more biti razlog, da ne bi sodelovali, da končno zveze komunistov vseh republik in pokrajin, vsi člani Zveze komunistov delujemo z istih idejnih izhodišč. Razlike nas torej ne razdvajajo, ampak kvečjemu povezujejo, torej ne rušijo enotnosti. Zanimiveje, daje največ besednega
priseganja prihajalo iz okolij, v katerih izvajanje dogovorjene politike najpogosteje ne držijo, jo uveljavljajo počasi ali sploh ne.
Tudi v tej komisiji se je, žal, nekajkrat pokazalo, kako se med seboj še vedno preslabo poznamo, in to je bila za nekatere delegate presenetljiva, predvsem pa nepričakovana plat razpravljanja. Ni šlo za razprave in smeri razmišljanja, ki bi prevladovale in dajale smer delu komisije - daleč od tega - kljub temu pa nekaj razprav ni bilo potrebnih. Tako so denimo mladim iz Slovenije očitali, da zahtevajo nič več in nič manj kot ukinitev JLA! Seveda so ostre zahteve, da se takšne pozive obsodi, naletele na široko podporo, ki jo je potrjeval aplavz, žal pa ni bilo nikogar, ki bi delegatom iz drugih okolij povedal, da kaj takega ni nikoli in nihče - najmanj v organizirani obliki - v Sloveniji zahteval. Slovenski mladinci, mirovna skupina, ki deluje v okviru republiške konference ZSM Slovenije, je predlagala samo, da se mladincem, ki iz verskih razlogoiv nočejo prijeti za orožje (gre za po nekaj prepričanih članov skupnosti Jehovinih prič vsako leto), omogoči civilno služenje vojaškega roka. namesto da se jih po vsakem prihodu iz zapora ponovno pokliče v vojsko, in ker ne gredo, spet obsodi. Tako nekateri mladinci prežive tudi po več let v zaporu.
Podobno je bilo s predlogom mladincev na kongresu
slovenske mladine, da praznujemo dan mladosti drugače, ne več z dragimi zletski-mi prireditvami na štadionu JLA v Beogradu, predlogom za ukinitev smrtne kazni, ukinitvijo člena 133 kazenskega zakonika (verbalni delikt) ipd. Gre skratka za predloge, ki ne ogrožajo temeljev, na katerih gradimo našo družbo. Nekajkrat so bili - tudi v tej komisiji -ocenjeni za protisamouprav-ne, protisocialistične, še več, govorili celo o poskusih de-montaže države!
Kot že rečemo, je šlo za posamezne, tendenciozne, razloge, ki so dobile večjo podporo, kot jo zaslužijo, niso pa prevladovala. Prevladovali so pozivi, naj gradimo Jugoslavijo na avnojskih temeljih, nadaljujemo pot, ki jo je začel in vodil tovariš Tito, in tako. kot je videl našo skupno pot naprej.
Uvodoma smo omenili besede Vinka Hafnerja, ki pa so bile značilne za delo te in tudi drugih kongresnih komisij. Nesprejemljivo je namreč, meni Vinko Hafner, da se Zveze komunistov in komunisti včasih vedejo, kot da se boje ali pa, kot da jih je strah povedati, da si ZK prizadeva za' komunizem kot končni cilj družbe,
' ki jo gradimo, to je zvezo svobodno združenih delavcev. Samoupravni socializem je eden od ciljev na tej poti, pa še tega gradimo včasih hitreje in uspešneje, drugič zastanemo na tej poti, potem pa še z večjo močjo krenemo naprej.
Matjaž Vizjak
ZA KREPTIEV ENOTNOSTI OBOROŽENIH SIL
France Popit nas je že v uvodnem govoru spomnil, da bomo pridobitve revolucije najbolje branili s stalnim dograjevanjem revolucionarnih dosežkov. Kongres je opozoril na velike nevarnosti, ki prete naši družbi s krepitvijo nacionalizma. Izkušnje boja proti albanskemu nacionalizmu in tudi proti velikosrbskemu in črnogorskemu nacionalizmu na Kosovu kažejo, kako nacionalizem razdira vso več-narodnostno skupnost in s tem tudi njeno sposobnost, da zaščiti revolucionarne
dosežke. Po Popitovem mnenju moramo spremeniti tudi nerazumljive razlike v ocenah tega nojava. ki se kažejo zlasti v neenotnosti, oportunizmu in koketiranju z nacionalizmom v posameznih delih zveze komunistov in v nekaterih vodstvih.
Kongres je jasno povedal, da so nesprejemljive teze, ki dvomijo v ustavno vlogo, delavsko-razredni, splošno-človeški in jugoslovanski značaj naše armade. Najboljši odgovor zagovornikom takšnih stališč dajejo delovni ljudje, narodi in narodno-
sti, ki armado doživljajo kot svojo in v njej vidijo glavno : moč za zagotavljanje miru in t nedotakljivosti Jugoslavije-
V zadnjem obdobju so do; |
seženi pomembni uspehi prl usposabljanju vseh subjek' , tov za obrambo pred agreS1' |
jo. Med najpomembnejše
dosežke vsekakor spada visoka stopnja moralnopob-tične enotnosti, usposobljenosti in posodobitev JLA j11 teritorialne obrambe. Tudi v
neugodnih družbenoekonomskih razmerah smo uspeli okrepiti obrambno pripravljenost naše federativne državne skupnosti, v kongresni komisiji je bil seveda tudi govor o tem, da ne smemo idealizirati in kazati samozadovoljstvo ob doseženem, temveč da mora bih kritika podlaga za napredek na tem področju. To velja na i primer za načrtovanje obrambnih priprav v posameznih skupnostih in seveda tudi za vse druge vidike ljudske obrambe in družbene samozaščite. Razpravljal' ci so zahtevali in kongres je tudi sprejel, da moramo še naprej krepiti enotnost v jm goslovanski ljudski armadi in teritorialni obrambi. Tudi glede opreme ne smemo do- : pustiti, da bi naša armada zaostala za armadami sosednjih držav, zato bo treba za- j gotoviti trajnejše vire sredstev za posodabljanje oboro-Ženih sil, seveda le v skladu z gospodarskimi možnostmi naše države.
B. Š-
Delo, potem zasluge______________________________
Partija, kot tudi Bog. zahtevata celega in praznega človeka, si je s citatom znanega književnika na kongresu komunistov pomagala delegatka. Ne, ni bila osamljena, ko je ugotavljala, da lik komunista bledi, da se ljudem, ki so dokazano proti političnemu sistemu, nič ne zgodi, da je birokratska izkaznica vredna več kot vsako drugo delo in znanje. S prsti so komunisti kazali na tiste v svojih vrstah, ki so po njihovem mnenju krivi, da ZK izgublja ne le ugled, temveč tudi zaupanje. No, oni z imeni so spraševali, kaj je z državo in s partijo, da je tako, kot je.
Povedali so. kakšen komunist ne bi smel biti. Predvsem to. Ni pa ostalo skrito, da potrebujemo umne ljudi, ki morajo biti ob tem še sposobni z imenom in priimkom povedati, da niso bili pošteni, uspešni, idejno in moralno dovolj svetal vzor, da bi lahko pomagali strniti vrste in pritegniti sedanje razočarano članstvo in vse. ki pričakujejo pomoč svoje avantgarde, k delu in ustvarjanju.	J. Z.
NASA DIPLOMACIJA V PRECEPU
Če je kdaj delo komisije za mednarodno sodelovanje potrdilo splošno in vedno trdnejše spoznanje, daje zunanja politika v najtesnejši zvezi z notranjim razvojem in razmerami, je to odrazila tridnevna razprava v tej komisiji. Temeljne strateške opredelitve jugoslovanske zunanje politike ostajajo, in ne samo to, morajo se s konkretno zunanjepolitično akcijo in razvijanjem mednarodnih odnosov - od sosednjih dežel do širšega razvitega evropskega prostora in nerazvitih - še bolj uveljaviti. To je edina možna pot. da še bolj utrdimo mednarodni položaj SFRJ in zagotovimo boljše možnosti za napredek socialističnega samoupravljanja in tudi druge plati tega procesa, ki ga sicer imenujemo politika neuvrščenosti. Obe plati pa v sodobnih razmerah ekonomskega in znanstveno-tehnološkega razvoja, ob spremembah v sestavi (ne več) klasičnega delavskega razreda, zahtevata predvsem nenehno dejavnost, znanje ali. kot je bilo večkrat poudarjeno, navezovanje in vsestransko razvijanje mednarodnih stikov.
Glede na te osnovne prvine naše politike neuvrščenosti je prišlo do močno utemeljenega kritičnega poudarka. da je mednarodno gospodarsko sodelovanje najšibkejša točka jugoslovanske zunanje politike. Pri tem je prevladovala kritična, vendar objektivna ugotovi-
tev, daje izboljšanje tega odvisno predvsem od nas samih - od tega, kako bomo izpolnjevali načelne opredelitve o opiranju na lastne moči in o odpiranju do znanstveno-tehnološkega in siceršnjega napredka v svetu z vnašanjem znanih sestavin humanega in demokratičnega socializma v našo družbo. Poleg nujnosti sodelovanja z razvitim svetom pa ostaja življenjskega pomena usmeritev Jugoslavije v krepitev gospodarskega sodelovanja z deželami v razvoju. Tu se bomo morali bolj uveljavljati, zlasti v prizadevanjih za ekonomsko in tehnično sodelovanje v okviru koncepta Jug-Jug. Eden od govornikov je to dobro poudaril, rekoč, da to ni le vprašanje preživetja, temveč je od tega predvsem odvisna ohranitev in krepitev neodvisnosti in neuvrščenega položaja Jugoslavije.
Pri odgovornem obravnavanju mednarodnega položaja je zasluženo pomembno mesto dobila analitična in kritična razprava o procesih in odnosih v razvoju sodobnega socializma. Poudarjena je bila nujnost, da Zveza komunistov mnogo bolj poglobljeno znanstveno preučuje te spremembe in tokove v sodobni socialistični in še posebej marksistični misli. To je. je bilo rečeno, tudi njena zgodovinska odgovornost. kajti sodobno delavsko gibanje in socialistične sile to upravičeno pričakujejo
od Zveze komunistov Jugo; slavije, saj je bila v povojni zgodovini dolga leta - in je to še zmeraj - vir navdihov za socializem, v katerem se v humanih in demokratičnih - razmerah sproščajo in ustvarjalno usmerjajo sile in pobude širokih ljudskih množic.
Poudarjena je bila prednostna naloga, to je razvija' *nja dobrososedskih odnosov in v tem okviru skrb za položaj naših manjšin v sosednjih državah. Zaradi njihovih specifičnosti, kjer P°; nekod celo zavirajo obstoj delov naših narodov, je tudi v sami Zvezi komunistov nekaj nejasnosti pri konkretnem uveljavljanju pol1' tike do sosedov. Zato je P°' trebno v Zvezi komunistov nameniti veliko več pozornosti znanstvenemu raziskovanju in sprotnemu obveščanju o razvejanem sodelovanju s sosedi.
Kot sem že na začetku poudaril, je razprava pokazala prav gotovo tudi to. da spr1' čo povezanosti notranje >n zunanje politike v zvezi komunistov ne moremo loči razprav o ključnih strokovnih, razvojnih in idejni vprašanj naše družbe po komisijah. kot na kongresih-velja razmisliti o primerne] šem in celovitejšem razprav; Ijanju o zunanji politiki- sal že zdavnaj ni več klasičn., reprezentativna diplornacl ja. temveč še ne dovolj P^ vendar podružbljena dejav nost.	Andrej Škerla' aJ
13. KONGRES ZKJ
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost
5
Iz uvodnega poročila Vidoja Žarkoviča, predsednika predsedstva CK ZKJ na 13. kongresu ZKJ
ZGODOVINSKI TRENUTEK ZAHTEVA BISTVENO DRUGAČEN ODNOS DO GOSPODARJENJA, POSLOVANJA, RAZVOJA
Oanes je jasno, da mora-1,10 hitreje opuščati dosedanji ekstenzivni način gospo-^arjenja, odločneje moramo Povečevati produktivnost aela, kar najbolje izkoriščati ^se gospodarske vire in se Rojevati za kakovost izdelkov. Zgodovinski trenutek zahteva bistveno drugačen °dnos do ekonomije poslo-^ahja, do samoupravne mobilnosti in koncentracije sredstev, do oblikovanja in razvoja velikih poslovnih sistemov. Z vsemi ukrepi razvojne in ekonomske politike j-er 2 odločno akcijo Zveze komunistov in drugih sub-Ifktivnih sil moramo spodbuditi in narediti premik k Veejemu družbenemu in materialnemu vrednotenju proizvodnega in ustvarjalnega dela, znanja in poslovnosti, 'dovacij in izumiteljstva.
Izkoristiti velike rezerve
Velike rezerve, ki jih ima-nto v premalo izkoriščenih diaterialnih in človeških vi-f1*1, so dragocena osnova za hitrejšo rast proizvodnje in Povečanje splošne kakovo-sti gospodarienja. Z ukrepi Slstema, ekonomske in raz-v°jne politike ter z akcijo subjektivnih sil moramo zagotoviti, da bodo proizvod-do zmogljivosti veliko bolj izkoriščene, da se bodo stro-$ki poslovanja hitreje 2dianjševali, da bomo sredstva hitreje obračali, da bo-fdo devizna sredstva države olje usmerjali v proizvodne darnene, produktivnost dela pa hitreje povečevali. Najvažnejši pogoj za večjo ast proizvodnje na ekonomsko racionalnih in kvalita-lvnih osnovah sta večji iz-°2, posebno na konvertibilno območje, ter hitrejše in acionalnejše vključevanje v
mednarodno delitev dela. Omejenost domačega tržišča že sama po sebi navaja na močno rast izvoza blaga. Brez tega ni možno popolno in smotrno izkoriščati gospodarskih potencialov, kakor tudi ni uspešnega prehoda na intenzivno gospodarjenje brez močnejšega vpliva ekonomskih zakonitosti svetovnega tržišča na domačo proizvodnjo.
Izoblikovati moramo skupno jugoslovansko zasnovo vključevanja v mednarodno delitev dela, izvažati tisto, s čimer se lahko najbolj racionalno vključimo v mednarodne gospodarske tokove, uvažati pa tisto, kar bo bistveno pripomoglo k našemu tehničnemu in tehnološkemu razvoju. Izvozni razcvet mora vse bolj iti prek skupnih programov proizvodnje in izvoza, potekati torej na temeljih najširšega povezovanja in delitve dela na enotnem jugoslovanskem gospodarskem območju, s krepitvijo kvalitativnih dejavnikov gospodarjenja. Razvijati se mora s tistimi proizvodi in storitvami, s katerimi je mogoče dosegati vse bolj ugodne neto devizne učinke.
Nujno je tudi, da se hitreje razvijajo višje oblike gospodarskega sodelovanja s tujino - industrijska kooperacija, skupna vlaganja in podobno. S tem bi opravili nujne premike v regionalni sestavi naših skupnih gospodarskih odnosov s tujino, zlasti z državami v razvoju.
Za jugoslovansko gospodarstvo je velikega pomena devizni priliv od turizma. Tu so gotovo naše velike možnosti in optimalno jih moramo izrabiti. Vendar je že čas, da naposled resno vzamemo opozorila, da je naš dejanski devizni priliv od turizma ve-
liko večji od tistega, ki ga ustvarjajo institucije družbenega sektorja. Zavoljo ekonomskih, socialnih in političnih razlogov ne moremo dovoliti, da bi tako tudi ostalo. Do skrajnosti moramo zaostriti problem špekulacije z devizami. Seveda ne gre za legalno varčevanje na deviznih računih občanov, ampak za devize iz nedovoljenega in nezakonitega ka-siranja od tujcev, za prelivanje deviz iz družbenega sektorja v zasebne žepe.
V kmetijstvu so velikanske neizkoriščene rezerve. Če bomo kar najhitreje presegli očitno zaostajanje kmetijstva, bomo ustvarili izjemno velike možnosti za skupno povečanje proizvodnje. To je zelo pomembno tudi za stanovitnost domačega tržišča za zmanjšanje inflacije, dvig življenjske ravni in za zboljšanje plačilne bilance.
Znanje ključni dejavnik razvoja
Vso skrb je treba nameniti povečanju domačih virov za naložbe. Tudi tu imamo pomembne neizkoriščene rezerve in možnosti. Povečanje dohodka gospodarstva in v tem okviru možnosti, da več namenimo razširjeni reprodukciji, je vsekakor glavna smer naših naporov na tem področju. Vendar ne smemo pozabiti, da je tudi varčevanje prebivalstva, premišljeno spodbujevano, prvorazrednega pomena za vlaganja v gospodarstvu. Tuja sredstva, bodi v obliki posojil za uvoz opreme bodi v obliki skupnih naložb s tujimi partnerji, je treba sprejemati na podlagi meril iz usklajenih načrtov federacije, republik in pokrajin ter ob poroštvu, da jih bo tisti, ki najema ta sredstva, tudi sposoben v roku vrniti.
Racionalna uporaba in samoupravna koncentracija akumulacije, skromni v jugoslovanskem gospodarstvu, sta nezamenljiva opredelitev razvojne politike. Nujno je. da še ZK odločneje zavzema za bolj donosne naložbe in samoupravno koncentracijo naložbenih sredstev na strateških programih razvoja, a v prid hitrejši rasti dohodka. Zato moramo dati velik pomen preobrazbi poslovnega bančništva, da bo svoje finančne razvojne funkcije opravljal predvsem po ekonomskih merili, ob krepitvi odgovornosti bank in razbijanju njihove dosedanje izrazite teritorializacije.
Znanost in tehnologijo moramo razvijati na najširši fronti - - od znanstvenega snovanja dela na slehernem delovnem mestu do skupnih družbenopolitičnih odnosov in osmišljanja nadaljnjega razvoja. V tem smislu moramo tudi sistem izobraževa-
nja in vzgoje obravnavati kot dejavnik razvoja znanosti in njenega prenosa do delavcev samoupravljalcev, ker je to eden najvažnejših dejavnikov družbenega napredka sploh. Vzgoja in izobraževanje sta eno najpomembnejših družbenih področij, odkoder prihajajo naši najbolj dragoceni razvojni potenciali. To zavezuje zvezo komunistov, da se reforme izobraževanja in vzgoje loteva s stališča zahtev, dajo postavimo v službo oblikovanja celovitih, pogumnih, ustvarjalnih osebnosti, osvobojenih vseh primesi tradicionalizma in dogmatizma, sposobnih za izpolnjevanje gospodarskih, samoupravnih in drugih nalog, ki jih zahtevata družba in čas, v katerem živimo. Zveza komunistov se mora bojevati za samoupravno preobrazbo vzgojnoizobra-ževalnega sistema, njegovo povezovanje z drugimi področji združenega dela, za njegovo večje združevanje na jugoslovanski ravni. Tej zahtevi, ki izhaja iz narave sodobnega razvoja, morajo biti podrejena skupna načela in jedra vzgojno-izobraže-valnega programa ter vse oblike in vsebine medrepu-bliško-pokraiinskega sodelovanja na tem področju, vključno mreža šol. fakultet in drugih vzgojno-izobraže-valnih institucij. Ni sodobnega vzpona proizvajalnih sil. uspešnega razvoja socialističnega samoupravljanja in ne krepitve jugoslovanske enotnosti brez neoviranega pretoka idej. svobodnega poklicnega in delovnega združevanja na celotnem jugoslovanskem prostoru, in to prav v znanosti in izobraževanju.
Huda inflacija je danes ena naših največjih tegob. Spodkopava naš sistem, slabi možnosti in zmanjšuje re-
zultate naših prizadevanj, za povečanje izvoza in kvalitativnih dejavnikov gospodarjenja, znižuje življenjsko raven delavcev in najsiromaš-nejših družbenih slojev ter prelaga ekonomsko stabilizacijo domala izključno na njihova pleča. Zato je obrz-danje inflacije eden bistvenih pogojev za izhod iz gospodarske krize ter za doseganje ciljev in izpolnjevanje nalog razvojne in gospodarske politike. Naša prizadevanja za obrzdanje inflacije morajo biti celovita in usmerjena na odpravljanje vseh vzrokov zanjo. Potreben je vseobsegajoč protiinflacijski program ukrepov in dejavnosti, od temeljne organizacije združenega dela do federacije. Zveza komunistov se mora zavzeti za to, da bodo v boj proti inflaciji vključena vsa sredstva gospodarske politike in gospodarskega sistema ter pritegnjene vse družbene sile.
Za obrzdanje inflacije je bistvenega pomena, da povečamo proizvodnjo, izvoz in dohodek ter odločneje razbremenjujemo gospodarstvo velikanskih izdatkov za družbeno režijo. Hitreje moramo uveljavljati predvidene ukrepe finančne konsolidacije gospodarstva in bank, zmanjšati zadolženost gospodarstva z reprogramiranjem njegovih dolgov ter poiskati učinkovitejše rešitve za olajšanje težkega bremena tečajnih razlik. Čim prej moramo doseči, da ne bi več porabljali, kot ustvarimo. Vzporedno s tem pa je potrebno učinkoviteje uresničevati družbeno nadziranje rasti cen.
V naši socialistični samoupravni družbi je socialna politika pomemben dejavnik uspešnega gmotnega in družbenega razvoja. Izhodiščno stališče Zveze komunistov Jugoslavije je. da je
mogoče učinkovito reševati zaostrena vprašanja na področju življenjske ravni in socialne politike le z boljšim gospodarjenjem, povečevanjem dohodka in zmanjševanjem inflacije.
Nujna motivacija delavcev
Razvijati moramo celovitejši sistem motiviranja delavcev za boljše delo in gospodarjenje, in sicer z doslednejšim uveljavljanjem delitve po rezultatih dela in hitreje uresničevati politiko in stališča Zveze komunistov Jugoslavije na tem področju, ki smo jih popolneje razčlenili na 24. seji CK ZKJ in v predlogu za resolucije tega kongresa. Komunisti se moramo zavzemati za to, da bi bila v vseh organizacijah združenega dela in institucijah sistema sprejeta potrebna merila za takšno delitev ter da bi odločneje ukrepali proti omahovanju in odporom. Dolžnost komunista je, da se bori proti uravnilovki, ki postaja v razmerah hude inflacije čedalje bolj izrazita, pa tudi proti nevzdržnim razponom v osebnih dohodkih, ki niso zasnovani na rezultatih dela. Komunisti se moramo odločneje bojevati za enakopravnost delavcev pri ustvarjanju in delitvi dohodka. Brez tega ni mogoče zanesljivo vedeti, koliko je ustvarjeni dohodek plod dela in upravljanja družbenih sredstev po delavcih v tozdih, koliko pa je plod oziroma posledica privilegiranega oziroma neenakopravnega položaja delavcev v pogojih gospodarjenja.
Velika nezaposlenost je ena naših največjih socialnih in političnih tegob. To je tudi prvorazredno razvojno vprašanje, ker ostajajo zunaj dela številni mladi in šolani ljudje, ki bi s svojim znanjem in poletom lahko bistveno pripomogli k hitrejšemu in uspešnejšemu razvoju države.
Imamo dovolj materialnih in drugih možnosti, da to hitreje urejamo, a jih premalo izkoriščamo. Potrebujemo premišljenje programe in konkretne akcije. Takšni programi morajo spodbujati razgiban gospodarski razvoj, a tudi odkrivanje ustreznih ukrepov gospodarske politike. V njih mora biti poudarjena odgovornost delavcev za razpolaganje z družbenimi sredstvi, spodbujati morajo razvoj terciarnih dejavnosti, učinkovitejše naložbe, spodbujati razvoj gospodarsko manj razvitih območij in povečevati kmetijsko proizvodnjo, usmerjati varčevanje prebivalstva na proizvodne tokove in podobno. Dosledneje in učinkoviteje moramo osmisliti politiko in ustavne določbe o delu občanov s sredstvi v osebni lasti.
SEDEM DNI V SINDIKAIH
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost 4
ALI BODO NASE BESEDE PREGLAŠENE
Besede slovenskih pisateljev in prosvetiteljev Trubarja, Levstika, Zoisa, Cankarja, vedno žive misli o Slovencih, narodu in jeziku, so bile tudi zadnje mesece slišati na proslavah naših zdomskih društev. Tako je bilo nedavno tudi.v Stuttgartu na proslavi 15-letnice Triglava. Proslave so za naše ljudi, ki delajo in živijo v tujih industrijskih središčih, srečanje med svojo lastno zavestjo in pripadnosti narodu in domovini in ekonomsko in kulturno stvarnostjo tujega okolja, v katerem delajo in prebivajo. Tako vse slovesnosti, ki so združene z zabavami in kulturnimi prireditvami obeležje pa jim dajejo politični govori, običajno kažejo višjo stopnjo zavesti o pripadnosti domovini, kot jo delavci, ki so večinoma že dvajset let odtujeni od domačih ognjišč, dejansko občutijo. Še večjo razliko pa lahko vidimo pri njihovih otrocih, ki se sicer večinoma lahko nauče kaj povedati v domačem jeziku, med seboj pa govorijo v tujem in ga tudi bolje poznajo
kot tudi kulturo nam tujega naroda. Lepe besede, pesmi, glasba, sicer vedno znova povzroče, da se zavemo narodnega bistva, vendar so že naslednji dan znova prisiljeni v bitko za delo in življenje v okolju, kjer so se že stalno naselili.
Proslave, nekatere so res množične, zanesljivo veliko pomenijo za članstvo slovenskih društev, tudi zato, ker jih ob tej priložnosti domovina obišče tam, kjer delajo in živijo, in jim kaže, da nanje resno računa. To je pomembno za oživljanje narodne samobitnosti, ki jo v tujini ogroža ta družbena in gospodarska stvarnost in dajeta občutek osamljenosti in odtujenosti od vsega domačega. Kaže se tudi občutek olajšanja vesti vseh tistih, ki so se hote ali nehote odtujili svojemu narodu in postali privrženci tuje države, ki jih še vedno obravnava kot tujce. V takšnih razmerah je dejavnost naših društev nenadomestljiva in prav bi bilo, da se v njih združi še bistveno več rojakov, zlasti njihovih otrok.
Tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika je zanesljivo dober prerok, da bodo Slovenci še vedno Slovenci in da lahko nanje računamo kot na pripadnike naše državne skupnosti. Ob tem pa se je treba bati, da proslave, kultura in dopolnilni pouk kmalu ne bodo več zadoščali, če se bo še naprej poglabljal ekonomski prepad med razvitim svetom in kruto gospodarsko stvarnostjo v domovini. Le premeščanje tega prepada nas bo trdneje povezovalo in okrepilo domoljubja, bolj kot lepe besede in radosti, ki sijih občasno privoščijo. Tako bodo bolj zaživela tudi gesla in misli o ohranitvi slovenstva in tudi o povratku v domovino, o katerem v zadnjem času manj govore, zlasti morebitni povratniki, in tudi tistimi, ki naj bi jih k temu pozivali. Skrb za rojake, delavce na začasnem delu v tujini in člane njihovih družin (ne pa za zdomce), kot se včasih komu nehote zareče) bo tako dala konkretne sadove, o katerih sicer veliko pišemo in govorimo. Franček Kavčič
S posveta sindikalnih predsednikov na Pohorju
NESLAVNI REKORDI ŠE OGROŽENI
Imenovanje
urednikov
Izdajateljski svet Delavske enotnosti je na seji ta teden obravnaval uveljavljanje uredniške politike časnika in jo ugodno ocenil. Govor je bil tudi o uskladitvi ustanovnih in samoupravnih aktov Delavske
enotnosti glede na zakon o javnem obveščanju. Člani izdajateljskega sveta so sprejeli tudi predlog za organizacijo dela v uredništvu in v zvezi s tem imenovali urednike za posamezna področja.
DELAVSKA ENOTNOST PO 65 DIN
Z današnjo številko smo morali podražiti tudi časnik Delavska enotnost in sicer od sedanjih 45 na 65 dinarjev za izvod. To smo morali storiti, saj so se pogoji za izdajanje časnika izjemno zaostrili. V tiskarni so stroritve s 1. junijem podražili za nič manj kot 50 odstotkov, stroški za papir so se povečali za 30 odstotkov, poštnina in distribucija pa povprečno kar za 60 odstotkov. Takšno povečanje cen v proizvodnji časnika Delavska enotnost pomeni tudi povečanje proizvodne cene, pri tem pa sploh še nismo upoštevali
drugih podražitev, na primer energije, transporta in vzdrževanja. Izračuni so tako pokazali, da znaša ta hip proizvodna cena izvoda Delavske enotnosti 92,61 dinarjev. Tako s prodajno ceno 65 dinarjev, ki velja od 25. številke dalje, pokrivamo le dobrih 70 odstotkov, proizvodne cene. Po posebnem sporazumu med ustanoviteljem RS ZSS in tozdom Delavska enotnost, ustanovitelj sofinancira Delavsko enotnost s 15 dinarji za vsak izvod. Seštevek pove, da na ta način dobimo 80 dinarjev, kar je še zmeraj premalo. Več kot 12
dinarjev moramo na ta način za vsak natisnjen izvod zbrati iz dohodka drugih dejavnosti tozda Delavske enotnosti. Ta vprašanja je obravnaval tudi izdajateljski svet Delavske enotnosti na zadnji seji, v ponedeljek 23. junija, in soglašal,'da predlaga predsedstvu RS ZSS povečanje deleža v sofinanciranju Delavske enotnosti od sedanjih 15 na 25 dinarjev. Le tako bo namreč mogoče ublažiti razliko oziroma se izogniti morebitnim rdečim številkam na koncu leta.
Milan Živkovič
Posvet občinskih in .medobčinskih sindikalnih predsednikov je razgrnil dokaj klavrno podobo gospodarskih razmer v naši republiki. Kot rdeča nit se je vlekla v vseh predstavitvah območnih gospodarskih razmer, ki so jih podajali medobčinski predsedniki, obo-tožba neurejenih pogojev za gospodarjenje, še posebej pa deviznih zakonov, ki so na mah spremenili sorazmerno bogate izvoznike v izgubarje. To je kajpak najbolj kritično v občinah, kjer je lesno predelovalna industrija nosilec razvoja. Ta si je dobro desetletje ustvarjala zlasti na zahtevnih zahodnih tržiščih izvozne možnosti, razvejeno prodajno mrežo in ugled med tujimi kupci. V notranjski regiji ima kar polovica organizacij združenega dela izgubo, ki je celo šti-rinpolkrat večja kot v prvih štirih mesecih in tretjino vseh zgub pa ima lesna industrija. V cerkniški občini, kije znana po izredno razviti lesno predelovalni industriji, saj pravzaprav od nje živi, pa je polovica izgub v lesarstvu, ki so celo.za 60 odstotkov presegle vso akumulacijo v cerkniški občini. Morda bo s tem primerom najlaže pokazati na zgrešenost dosedanje devizne zakonodaje, ki je obrnila vse letošnje smeri v resoluciji o družbeno gospodarskem razvoju v naspotno smer, kot smo hoteli. Lani je Brest izvozil za ,tri milijone dolarjev in zanje dobil 81 milijard dinarjev, letos, ko izvažajo prav tako 20% vse proizvodnje in ob 3 milijonih izvoza v prvih štirih mesecih pa je dobil 90 milijard dinarjev. Vsako preračunavanje je pravi nesmisel, saj so morali Brest in vsa izvozno usmerjena industrija plačati davek na neumnost oblikovalcev devizne zakonodaje.
Če je izvoz v vseh regijah najbolj kritična točka v letošnjem poslovanju, potlej so izgube bržkone druga vroča tema, saj nikakor ne znamo storiti potrebnega koraka, da bi odpravili vzroke zanje. Skoraj ni občine, ki
ODMEVI
V IMV se neka! dogaja
Novinar Ivo Kuljaj je 9. junija letos obiskal naš sektor za prodajo prikolic, da bi pripravil nekakšno reklamno informacijo o prikolicah, posebno o programu, ki je
bil razstavljen na avtomobilskem sejmu v Beogradu. V reklamnem članku je bila predvidena po informaciji Iva Kuljaja tudi ustrezna moja izjava. Ker sem menil, da bo moja izjava pripomogla h predstavitvi našega programa, sem pristal na krajši pogovor. Po objavi članka v vašem časopisu pa ugotavljam, daje novinar izkoristil razgovor z menoj kot intervju, v katerem dokaj nekorektno in tudi nesramno v uvodnem delu predstavlja sedanje vodstvo IMV. Uvodni del je osebna interpretacija vašega novinarja, ker o tem v najinem pogovoru sploh nisva govorila. Uvodni del je izključno njegovo razmišljanje, ki se odraža v negativističnem odnosu tako do DO IMV kot začasnega vodstva.
Ker članek razburja člane
našega kolektiva in začasnega vodstva, mene osebno pa močno diskreditira, zahtevam, da v skladu z zakonom o obveščanju popravite informacijo v uvodnem delu članka in posredujete bralcem resnico o dogajanjih v DO IMV, še posebno v odnosih do članov začasnega vodstva. Sedanje vodstvo si prizadeva reševati zelo zapletene in težke razmere v DO IMV in vsi dosežki so izključno sad našega skupnega dela.
Član ZKPO IMV mag. Dušan Lavrič
Pripis:
Tovariši, člani ZKPO IMV, kar pravi mag. Dušan Lavrič, je vse res. Kot je povedano že v intervjuju z naslovom »V IMV se nekaj dogaja«, se sogovornik resnično ni hotel pogovarjati o ne-
katerih stvareh, ki so nekaj dni kasneje v tovarni avtomobilov pripeljale do štraj-ka. Če odmislimo javno rabo nekaterih terminov (na primer: nesramno) ki, vsaj po mojem mnenju, ne pritičejo akademskemu naslovu, potem se z Lavričem ne bi strinjal samo v tistem delu, ko pravi, da se inkriminirani del »odraža v negativističnem odnosu tako do IMV kot začasnega vodstva«. Mislim, da vsaj glede mojega odnosa do IMV, v intervjuju kot tudi v njegovem uvodnem delu, ni elementov za takšno trditev. Prepričan pa sem tudi, da vsakega drugačnega odnosa (denimo do začasnega vodstva IMV), ki ne sodi v okvir apologije, dandanašnji ne moremo imeti več kar za »negativističnega«^
Ivo Kuljaj
se ne bi otepala z izgubami in zaradi njih tudi sindikalni aktivisti očitno ne morejo mirno spati. Vse kaže, da te močno pestijo predvsem severnoprimorsko regijo, še zlasti novogoriško občino. Tam imajo kar dvanajst odstotkov vseh slovenskih izgub in ugotavljajo, da jih ne bodo zmogli sami, z lastnimi sredstvi, odpraviti. Kako jih pustiti in kje najti ustrezne vire sredstev, ta hip pravzaprav nihče ne ve. Prav gotovo ne tako, kot so »storili« v Tehnostroju Ljutomer, kjer so delavci dobivali dva meseca zajamčene osebne dohodke. Republika jim je namreč rekla, da se morajo sami pretolči, kakor vedo in znajo, kar je slej ko prej pozitivna plat reševanja nakopičenih problem v organizacijah združenega dela, vendar zelo nespodbudno vpliva na taka prizadevanja neustrezen prijem republiških organov in sklada skupnih rezerv, če ga ne uveljavljajo tudi pri drugih izgubarjih.
Ko je Janez Bohorič, podpredsednik IS Skupščine SRS, komentiral splet vprašanj, povezanih z izgubami, ki so v Sloveniji v prvih treh mesecih za 271 odstotkov višje kot v.enakem obdobju lani, je menil, da se bo potrebno lotiti tako imenovanih sistemskih zgubarjev (Elektrogospodarstvo, Železniško gospodarstvo in drugi) z dodatnim zbiranjem sredstev za kritje izgub, pri izvoznikih bo bržkone spremenjena politika spodbud in drugih ukrepov ekonomske politike prispevala k temu, da se bodo v pretežni meri lahko pobrali, pri nekaterih kroničnih zgubarjih pa bo očitno treba junaško zarezati, ukiniti proizvodnjo oziroma jo preusmeriti na druga področja. Na Dolenjskem, kjer je zaradi znanih vzrokov v težkem položaju zlasti Novoles, pa je spodbudno, da IMV nima tekoče izgube, pa čeprav so delavci skrajno nezadovoljni s prepočasnim urejanjem položaja tega novomeškega velikana. To se je pokazalo tudi v prekinitvi dela v tovarni avtomobilov v Novem mestu, kjer so delavci maja delali celo tri dni več kot prejšnji mesec, dobili pa manjše osebne dohodke. In da bo mera polna, so si upali ob takih rezultatih v delovni skupnosti skupnih služb za 14 odstotkov prav v tem mesecu povečati osebne dohodke. Če bi trdili, kot je dejal predsednik medobčinskega sveta dolenjske regije, da je do prekinitve dela prišlo samo zaradi neobveščenosti glede osebnih dohodkov, bi storili napako, kajti v IMV se razmere prepočasi sanirajo, primanjkuje strokovnih in drugih kadrov in očitno je ob prekinitvi dela prebila miselnost, da se da na tako izsiljen način tudi kaj dobiti. Sindikalni delavci so že na začetku meseca opozarjali, da bo prišlo do težav zaradi predvidenega dviga osebnih dohodkov v delovni skupnosti skupnih
služb, vendar je bilo opozorilo, kot vse kaže, bob ob steno.
Razporejanje dohodka 111 delitev sredstev za osebne dohodke, pa tudi za skupno in splošno porabo, je seveda tema, ki na nobenem sindikalnem posvetu ne manjka. Ni kaj, uokviriti bo treba vse vrste porabe v resolucijska predvidevanja, kot temu pravimo. To pa ne bo lahko in nekaj sedanjih obljub v organizacijah združenega dela, da bodo to storili. je tudi zelo na pamet izrečenih-Gospodarstveniki marsikje že opozarjajo, kot je dejal eden od razpravljalcev, da smo vsi za, ne vemo pa> kakšne so lahko žrtve takšnega ukrepanja, če se ne uredijo tudi drugi pogoji za gospodarjenje. To bržkone ne bo težko tam, kjer nimajo izgub, presneto težko pa bo to pri izgubarjih, kajti tu očitno pridno »usklajujejo" višino svojih osebnih dohodkov z rastjo osebnih dohodkov drugod, kar seveda izničuje vsa družbena prizadevanja po treznem in na realnih gospodarskih uspehih temelječem gibanju osebnih dohodkov. Tokrat nismo Pr' vič slišali, da je naša ekonomska politika pravzaprav premalo spodbudna za ustvarjanje večje akumulacije in na tej podlagi za ofen-zivnejšo naložbeno politiko v organizacijah združenega dela. Krepak zasuk v tej smeri bi prav gotovo prip°' mogel k oživitvi gospodarske rasti, lažjemu premagovanju sedanjih gospodarskih težav in bržkone tudi k resnemu premisleku v de; lovnih kolektivih o politiki razporejanja dohodka in delitve. Po mnenju resnih znanstvenikbv in tudi razpravljalcev na sindikalnem posvetu bo to prava smer ozdravitve našega gospodarstva, kar z drugimi besedami pomeni, da. se je treba več posvečati zlati dobrim organizacijam združenega dela, jih spodbujati, saj P povsem jasno, da je le njih odvisno, ali bomo na5 gospodarski voz izvlekli m blata.
Sodeč po razgrnitvi družbenogospodarskih razmer v slovenskih regijah nimam0 biti na kaj ravno ponosni, zategadelj ni prav nič čudnega, da je razpoloženje meh delavci slabo. Samo s Po11' tičnim prepričevanjem se tega ne da popraviti, ampak s° potrebni konkretni uspeh1 in zavzemanje vseh za konkretne cilje, kajti drugače b° nezadovoljstvo naraščalo-Že dosedanjih 187 prekin1' tev dela je velik rekord, 3 lahko se jih nabere še precej več. Seveda pa v našem za' pišu ne moremo mimo mnenja enega izmed razpravlja*' cev, ki je med drugim deja*’ da so v neki tovarni ra,za člembi izgube ugotovili, 0 je 60 odstotkov krivde zanj res v tako imenovanih 5 stemskih vzrokih, venda tudi tistih svojih 40 odsto ^ kov niso odpravili.
Marjan HorV^
VSREDIŠČU POZORNOSTI	:. Delavska enotnost 7
Republiška proslava ob dnevu samoupravljalcev
PRIZNANJA IN NAGRADE NAJBOUSIM
. Ob dnevu samoupravljalcev so na vsakoletni slovesnosti v veliki dvorani skupščine SR Slovenije podelili letošnja sindikalna priznanja in nagrade samoupravljalcem. Zbranim udeležencem je govoril Valentin Dvojmoč, predsednik Jbora združenega dela skupščine SRS. Priznanja in nagrade pa sta podelila Miha Ravnik, predsednik sindikatov, in Miran Potrč, predsednik skupščine SRS.
Na slovesnosti so podeli-b tudi prvo nagrado nate-za izvirno slovensko Povest ali roman, skupaj jo Podeljujeta RS ZS_S in Prešernova družba. Žirija, ki 1° je vodil Vladimir Kav-cio, je odločila, da jo prej-Pjo Miha Mazzini za rokopis Drobtinice. Priznanja samoupravljalcev za leto 1986 so prejeli:
delovna organizacija JUGOTEKSTIL -tMPEK Ljubljana, za samoupravno organizira-n°st, doseganje izvoznih rezultatov, združevanje sredstev za naložbe na nerazvitih območjih, za skrb 2a delovnega človeka in Pjegovo socialno varnost;
DELOVNA ORGANIZACIJA SMELT Ljubljana, za ^zorno samoupravljanje, v katerem delavski svet °bravnava vsa vprašanja, Pomembna za delo in poslovanje delovne organizacije; za obladovanje strokovnih, poslovnih, samoupravnih in družbenopolitičnih funkcij in nenazad-Pje za dobre uspehe na do-Pračem in tujem tržišču;
tovarna kovinskih IZDELKOV IN LIVARNA TITAN Kamnik, 2a-razmerja med tozdi na dohodkovnih temeljih, ki so tudi podlaga za delitev Po delu in rezultatih dela.
OSNOVNA ŠOLA NARODNEGA HEROJA RAJKA, Hrastnik, za vzor-Po samoupravljanje na šoli- tudi za vključevanje staršev v samoupravne organe šole, in za usklajeno sodelovanje z organizacija-mi združenega dela, kra-lovnimi skupnostmi in
Ciril Vidrih
standarda, obveščanja, športa in rekreacije ter kulture. Uspešno dela tudi kot predsednik izvršnega odbora Kluba samoupravljalcev občine Slovenska Bistrica, je tudi predsednik skupščine samoupravne interesne skupnosti zdravstva v občini.
MATIJA KOREN, 1926, upokojenec iz Lendave. Že od mladosti je predan družbenopolitični delavec. Z njegovim delom je prežeta tudi dejavnost sindikata v občini Lendava. Vseskozi sije prizadeval za dosledne družbenoekonomske odnose, za boljše delovne in življenjske razmere, s čemer si je pridobil ugled in spoštovanje med delavci.
BRANIMIR KRUM-PERŠČAK, 1932, Svila Maribor. Največ je delal na področju zaposlovanja v občini in v republiki ter v zveznem merilu. Bil je
Branimir Kumperščak
Ema, v občini ter republiki. Veliko je prispeval k uveljavljanju zakona o združenem delu, pri oblikovanju tozdov ter pri urejanju medsebojnih in družbenoekonomskih odnosov v delovni organizaciji.
CIRIL VIDRIH, 1931,
Rudi Vrabec
Matija Koren
Rudnik Mežica. Je zavzet družbenopolitični delavec v sindikatu, krajevni skupnosti in v delegatskem sistemu. Opravljal je vrsto dolžnosti v sindikatu, tako v rudniku, kot v občinskem in republiškem svetu ter v sindikatu delavcev industrije in rudarstva Slovenije. S svojim delom je veliko pripomogel k razvoju svojega kraja in občine in tudi k razvoju socialističnega samoupravnega sistema.
RUDI VRABEC, 1935, Is kra Telematika, Kranj. Opravljal je vrsto samoupravnih in družbenopolitičnih funkcij v Iskri, v kateri razvoju dela že več kot tri desetletja. Njegova odlika je skladnost besed in dejanj. S svojim delovanjem skuša povsod dokazati, da sta samoupravljanje in delegatski sistem potreba in pogoj za boljši in hitrejši razvoj.
^ružbenopolitičr Racijami v obči so podpisal oupravne spon
DU8AN	E
J17, predsedni ^.nee ZS Impol : ^strica. Opravlj; Unkcij v mladin C,alni organiza' P°lu in v občini!
e
Uspešno -delo
dnJa, zlasti gl
Problematike,
Dušan Detiček
predsednik skupščine za zaposlovanje SR Slovenije, opravljal je tudi druge zahtevne funkcije v interesnih skupnostih za zaposlovanje. Pomagal je pri preoblikovanju nekdanjih zavodov za zaposlovanje v strokovne službe samoupravnih interesnih skupnostih in tudi pri oblikovanju teh interesnih skupnosti v občinah.
JOŽE TURNŠEK, 1938, Emo Celje. Opravljal je vrsto dolžnosti v sindikatu in samoupravnih organih
^DROBTINICE so pripoved mladega boema iz manjšega industrijskega kraja. Prikazuje življenje na dnu socialne lestvice, kar nedvomno predstavlja poseben izziv za sodobno slovensko književnost-tako po vsebinski kot po umetniško-oblikovni plati. Pisec je problem rešil tako, da prikazuje osebo, ki si je socialni položaj izbrala sama in v njem vztraja zaradi svojega posebnega odnosa do življenja, kar daje sodobnemu družbenemu dnu posebne, nove razsežnosti. Pripoved je privlačna zaradi izjemne odkritosrčnosti, brez vsakršnih sledov moraliziranja, z veliko mero ironije in humorja, kar vse izhaja iz tipičnih življenjskih položajev, ki jih ta oseba živi. Občasno se namreč preživlja s pisanjem pogrošne literature, v kateri ustvarja za naivne bralce svet neuresničljivih iluzij, sam pa živi v pravem nasprotju, nezaposlen, prosjači, opazuje svojo okolico, vstopa v spontane odnose z različnimi osebami, predvsem ženskega spola. Zanimiva in človeško poglobljena so tudi srečanja z delavci z juga. Pri tem se ne spreneveda, ne moralizira, vendar dovolj jasno razkriva lažnost malomeščanske morale in nasilje, ki v veliki meri obvladujeta sodobno družbo.
V skladu z obravnavano snovjo ali kar njen sestavni del je tudi jezik, ki ga uporablja avtor. To so seveda nižje plasti jezika z vulgarizmi in slangom, kar deluje povsem funkcionalno in še dodatno poudarja grozljivo stisko obrobnega sloja, za katerega družba skrbi predvsem s policijio. Besedilo v celoti deluje pristno, skoraj srhljivo, v njem čutimo močno izpovedno in družbenokritično vsebino, vendar na drugačni ravni, kot smo je vajeni iz klasične socialne književnosti. To so družbeni in osebni problemi sodobnega časa, porevolucijskega obdobja, v katerem so mnoga razredna nasprotja sicer razrešena, problemi posameznika in njegovi odnosi z družbo pa dobivajo subtilnejšo vsebino.
Seveda v celotni pripovedi ne smemo prezreti avtorjevega zornega kota, ki nas neprestano opozarja, da vsega skupaj ne kaže jemati preveč resnobno, vse skupaj so le
Zbori združenega dela morajo izražati celoto hotenj delavcev
(Iz govora Valentina Dvojmoča)
Za razvoj naših družbenih odnosov in za premagovanje protislovij, kijih porajajo, je najnaprednejši in tudi učinkovit način razvoja pluralizma samoupravnih interesov, ki v svoji ideji nosi tudi zahtevo po soočenju in organizirani sintezi posamičnih družbenih interesov in potreb iz različnih okolij. Na podlagi demokratične razprave v svobodnem, vendar konstruktivnem in argumentiranem dialogu, morajo priti delavci-samoupravljalci ali njihovi delegati do končnih odločitev, ki morajo biti po vsebini napredne in zagotavljati napredek, pri čemer imajo posebno odgovornost vse subjektivne sile z njihovo usmerjevalno in integrativno vlogo. Uresničitev demokratične integracije družbe omogoča samoupravni socialistični sistem z naprednimi oblikami odločanja, katerih izraz je tudi delegatski sistem. Prek delegatskega sistema uveljavljajo delavci oblast in opravljajo druge družbene zadeve. Organiziran mora biti tako, da se odražajo v njem hotenja vse družbe. Zato morajo biti v njem zastopani vsi samoupravno organizirani delavci, ljudje in občani, tisti v združenem delu, v krajevnih skupnostih in družbenopolitičnih organizacijah.
Posebno vlogo v delovanju delegatskega sistema imajo zbori združenega dela. Se posebej je bila njihova vloga poudarjena v SR Sloveniji ob vseh ocenah delegatskega sistema, poudarjena pa je tudi v Kritični analizi delovanja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Izražati morajo interese celotnega združenega dela tako, da spodbujajo odgovorno in smotrno gospodarjenje in upravljanje s sredstvi v družbeni lasti, na primer v ozdih glede na možnosti in sprejete planske akte, čimboljšo izrabo zmogljivosti, učinkovito uporabo akumulacije, spodbujati čimširše samoupravno povezovanje združenega dela na načelu ustvarjenega dohodka. Boriti se moramo proti poslovni zaprtosti ozdov, proti teritorialnemu zapiranju, prizadevati si moramo za čimširšo povezavo na enotnem jugoslovanskem trgu na temelju združevanja dela in sredstev.
Seveda pa bo takšno delovanje zbora združenega dela uspešno, če bo zagotovljeno dobro delo temeljnih delegacij pri sprejemanju in uveljavljanju v skupščini sprejete politike. Zato je nujno tesno sodelovanje delegacij za družbenopolitične skupnosti, samoupravne interesne skupnosti družbenih in infrastrukturnih dejavnosti ter delavskih svetov.
drobtinice od življenja in v življenju, ki se venomer začenja in končuje na družbenem dnu.
V opisanih lastnostih besedila žirija zaznava možne nastavke za posodobitev slovenskega umetniškega pisanja in dovolj izrazito avtorsko osebnost, kar oboje želi uveljaviti z dodeljeno nagrado, čeprav ni povsem prepričana, da bo takšnemu mnenju pritegnil širok krog bralcev.
Iz obrazložitve Vladimirja Kavčiča
i
INTERVJU
Miha Ravnika, predsednika slovenskih sindikatov, smo na začetku pogovora vprašali, kako je zaznal vlogo sindikalne organizacije in kako se je sam znašel v tej široko razvejeni sindikalni organizaciji in v zahtevnih političnih in gospodarskih razmerah. Povedal je, da za sindikat niso aktualne samo naloge, ki so bile sprejete na kongresih, temveč da je na preizkušnji vsa družbena vloga, vseh petdeset in več nalog oziroma pristojnosti, ki jih ima sindikat po ustavi in zakonu o združenem delu. Glede organiziranosti in metod dela pa so po njegovem mnenju še vedno akutalne vse misli, ki jih je o sindikatu v »Smereh razvoja« napisal Edvard Kardelj, da pa jih je treba narediti uporabne za vsakdnje delo sindikalnih aktivistov. Zaupanje delavcev in širše javnosti v sindikat po njegovem mnenju ni odvisno le od dobrih sklepov in stališč, temveč od tega, ali so sindikalni delavci sposobni uveljaviti sindikal-politiko v konkretnih
no
spopadih, v reševanju zapletenih gospodarskih in socialnih vprašanj.
Govorili smo tudi o kadrovanju v sindikalna vodstva, tudi v predsedstvo RS ZSS. Predsednik slovenskih sindikatov je dejal, da se mu zdi pomembneje kot to, od kod kdo pride, da je sposoben
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost 8
Intervju z Mihom Ravnikom, predsednikom republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, o aktualnih vprašanjih delovanja sindikatov
razmišljati in sprejemati naloge, ki mu jih postavlja članstvo in sindikalne organizacije. Potem ko smo izmenjali še nekaj misli o stro-kovnopolitičnih službah v sindikatu, smo preskočili v njegove vtise z zveznega sindikalnega kongresa.
— Zvezni sindikalni kongres po našem mnenju ni prinesel veliko novega v delo sindikalnih organizacij. Zanima nas, ali so usmeritve slovenskega kongresa prodrle tudi v zvezne listine.
združenega dela v zvezi s ci Iji, ki smo jih v planskih 1' stinah že sprejeli. Zato se vr sta organizacij ukvarja s se
stavljanjem računalnikov
na to so zelo - ponosni, ne upoštevajo pa tega, da jih je sposobna narediti vsaka majhna strokovna skupina' ker lahko zanje kupi večino sestavnih delov. Sestavljanje računalnikov zanesljiv0 ni naša prihodnost. Tudi lesna industrija se ne glede na dobre ali slabe gospodarske možnosti ne more več razvijati kot klasična lesna indm strija. Razvoj mora usmeriti " kaj drugega, v kemijo, v
kovinsko industrijo in drug6 panoge, ki proizvajajo polizdelke za razvito lesno industrijo.
Poudarjam, daje v vsakih, tudi sedanjih razmerah m°' goče in potrebno načrtovati in usmerjati razvoj. Ne moremo namreč čakati na stabilne 'razmere. Te bodo namreč takrat, ko bodo tržne in ekonomske zakonitosti temeljno merilo gospodari6; nja. Mi pa v naši socialistični družbi še nismo rešili nekaterih vprašanj, ki jih po svoje rešujejo tudi razvite Zahodne družbe in tudi po svoje socialistične države. Gr6 za vprašanje trga in vlaganj6 zasebnega kapitala. Pravih ekonomskih meril v Jugoslaviji ni tudi zato, ker nismo ločili dela od nedela. uspešnosti od neuspešnosti
Sl PRIDOBIVAMO
DIKALNIMI DELAVCI; NE LE S SKLEPI IN STALIŠČI
»Menim, da smo v pripravah na kongres in slovenski delegati na njem dosegli vsaj to, daje temeljna usmeritev listin zveznega sindikalnega kongresa skladna s cilji razvoja socialističnega samoupravnega sistema in tudi z načeli, ki smo jih postavili že na 2. zasedanju Avnoja. To pomeni, da so bile vsaj v dokumentih zavrnjene težnje po centralizaciji in drugačni vlogi ter položaju republik in vlogi delavcev v družbeni reprodukciji. Niso bile sprejete tudi zahteve po enem enotnem sindikatu, ki bi zanikal republiške sindikalne organizacije, sprejete pa so bile zahteve po enotnem delovanju sindikata in
enakih razrednih izhodiščih.«
— Vseeno pa so razpravljale! s takšnimi zahtevami poželi kar precej aplavzov!
»To, kar sem rekel, velja za kongresne listine, v razpravi pa so se seveda pokazali različni interesi pa tudi različni pogledi, kar se pojavlja tudi na kongresih drugih organizacij. Vedeti moramo, da različna hotenja izhajajo iz različnih družbe-no-gospodarskih razmer v okoljih, ki večkrat ne vidijo druge rešitve za svoje probleme. kot neko obliko centralizacije in delitve dohodka.
Sindikat je delavski
V zadnjem času res veliko govorimo o delavskih sindikatih. Govorimo tudi: »mi v šolah, mi inženirji, mi zdravniki«. Tako se ponovno postavlja vprašanje, kdo je delavec in čigav je sindikat. Po mojem mnenju je sindikat samo delavski, merilo za članstvo pa je le delo, ki ga posameznik opravlja. Za sindikat ni pomemben le delavec v neposredni proizvodnji, temveč tudi učitelj, zdravnik ali kulturnik. Glede sestave sindikalnih organov in kongresa pa zame ni bistveno, ali je v njih dovolj delavcev iz materialne proizvodnje oziroma fizičnih delavcev, kot nekateri govorijo. Zame je pomembno le to, ali ljudje, ki so delegirani ali izvoljeni v sindikalne organe, tudi razmišljajo s stališča delavskega razreda. Ne moremo se zavzemati le za delavce v proizvodnji oziroma da bi osnovo proizvodnje pomenilo fizično delo. Pogoj za naš napredek je večja izobraženost. Torej več tehnikov, inženirjev, ekonomistov. Ljudi pa ne moremo ločevati po delovnem mestu, ki ga imajo, po delitvi dela v gospodarstvu ali v družbenih službah, temveč po tem, ali razmišljajo delavsko ali pa birokratsko in tehnokratsko. Za to moramo v vsakem okolju konkretno ugotavljati, kdo je tehnokrat in kdo birokrat, in ne le načelno govoriti o takšni nevarnosti. Z načelnim govorjenjem o nevarnosti birokratizma in tehnokratizma lahko le zamegljujemo icsnične odnose in onemogočamo bitko proti stvarnim nosilcem takšnih pojavov in teženj.
Kljub temu, da nismo v celoti zadovoljni z vsakim stavkom v resoluciji in statutarnih spremembah, pa so usmeritve, ki jih je sprejel zvezni sindikalni kongres, skladne s cilji 11. kongresa Zveze sindikatov Slovenije. Zame pa niso najbolj pomembne majhne razlike v pogledih, temveč koliko bomo sposobni in pripravljeni v Zvezi sindikatov Jugoslavije in njenih organizacijah narediti za udejanjanje sprejetih stališč in usmeritev. To poudarjam zato, ker smo se v vsej družbi pri konkretnem delu preveč navadili izhajati iz pogledov, ki niso dobili potrditve, kar seveda ne omogoča uveljavljanje sprejetih dogovorov. Takšnih razprav, kijih kongres ni sprejel, je kar precej, najbolj opazna je bila nedvomno tista o zboru združenega dela zvezne skupščine. Glede na to, da v kongresnih listinah ni mogoče videti, s kakšno težko bitko so bile odbite zahteve po tem novem zboru zvezne skupščine, bo verjetno v sindikalnih organizacijah tudi po kongresu prihajalo do razhajanja glede tega vprašanja.«
Za sindikat so najpomembnejše gospodarske naloge, tem sledijo naloge s področja samoupravljanja in političnega sistema. Povsod, kamor pridem, zahtevajo, da smo strokovnjaki za razporejanje dohodka in njegovo delitev na OD, razen proizvodnje so pomembni tudi šolstvo, zdravstvo in druge družbene dejavnosti, s socialnega področja pa je v ospredju stanovanjska politika, vedno bolj je aktualno tudi zaposlovanje, ukvarjati pa se moramo tudi z razvojem sindikata in njegovimi kadri. Za vsa ta področja se moramo politično usposobiti, kar pomeni, da jih moramo tudi strokovno čimbolj spoznati.
— Kateri so bili pa osrednji poudarki zveznega sindikalnega kongresa, ki bodo enotno usmerili sindikalne organizacije v federativni državni skupnosti?
»Poglavitno je. da smo enotni glede družbenoekonomskih razmer, da je potrebna odločna bitka za ustvarjanje stabilnih pogojev za gospodarjenje in spreminjanje razmer v konkretnih ozdih. Mislim na to. da
smo ustvarili prepričanje, da razmer ne bodo spremenili samo zakoni in ugodnejši pogoji za gospodarjenje, temveč konkretne bitke za proizvodnjo, dohodek, izvoz,-manjše stroške. To je pomembno zaradi tega, ker ugodnejših pogojev za gospodarjenje v bližnji prihodnosti ne moremo pričakovati. kar pomeni, da bodo težavni še vrsto let. Bistveno je tudi spoznanje, daje treba dati možnost in prednost tistim, ki dobro delajo in gospodarijo. da bodo še naprej generator razvoja. Gre za to. da smo vsi spoznali, da moramo ustvariti in razviti motiviranost, ne samo materialno. ampak tudi miselno, da se bodo ljudje zavedli, da lahko le s svojim ustvarjalnim delom spremenijo neugodne družbenoekonomske razmere.
Pomembna se mi zdi tudi odločitev, da ne bomo več sanirali vsake organizacije z izgubo, saj moramo preu-strojiti proizvodnjo, ki nima prihodnosti, čeprav bo gotovo premalo programov, ki bi naj to prestrukturiranje omogočili. Ni namreč dovolj ukiniti nedonosno proizvod-
njo, treba je tudi ponuditi nove programe, ki pa jih za zdaj nimamo.«
- Kdo pa naj po vašem mnenju pripravi te programe?
»Najbrž ne sindikat, ampak strokovnjaki, ki jih je sploh premalo in večinoma niso ustrezno zaposleni. V združenem delu se zadnje čase prav vsi ukvarjajo s sprotno gospodarsko problematiko, z iskanjem dnevnih rešitev. In nihče ne razmišlja o razvoju in tudi razvojnih skupin nimamo.
— Se vam ne zdi, da razen dobrih strokovnjakov manjkajo stabilne gospodarske razmere?
Strinjam se. da bi morali biti gospodarska politika in njeni ukrepi bolj jasni in trajni. To velja tudi za izvoz in druga aktualna gospodarska vprašanja. Strinjam se tudi. da moramo v Sloveniji in Jugoslaviji bolj jasno določiti osnovne razvojne usmeritve, in tiste, za katere se bomo dogovorili, tudi konkretno podpirati. Danes pa ne delamo niti tega,kar bi lahko, niti ne znamo ali nočemo povezati prizadevanj in programov organizacij
in tako večina organizacij združenega dela tudi v Sloveniji ni sposobna delati p° ekonomskih merilih, ki veljajo v razvitem svetu: Zato ima večina ozdov težave, samo poglejmo spiske ozdov, ki poslujejo z izgubo. Da j6 tako, je seveda kriv tudi sistem, in ne moremo pričakovati, da bo občina ukinil? ozd, tudi če je deset ali vec let nedonosen, če je v njenj zaposlenih štirideset ali vec odstotkov vseh delavcev občini. Vrsta občin namrec ne bi mogla več obstajati, č6 bi res ukinili ozde z izgubo."
- Za vse to je kriya tu«1 slaba organizacija dela' Obrtnik si hitro izračunaj da bo lepo živel, če bo dela* dva ali tri dni na teden. Te; ga v združenem delu in tud* v organih oblasti očitno n6 znamo?
»Danes je zanesljivo večji družbeni problem naša P°' slovna organiziranost kot pa samoupravna. Prerekamo s6 na primer glede ukinjanja tozdov. Ob tem pa se pojavljajo tako banalni primer1-kot je ta, da v enem tozda leži material v skladišču, v' drugem tozdu iste delovn6 organizacije pa morajo ustaviti delo. ker nimajo materiala. Načelno gre za dvojno5 naše organiziranosti, posl°;
vodnega odločanja na 601 -----------------------1 od-
strani in samoupravnega ločanja na drugi. Glavn0 vprašanje naše neučinkovn organizacije pa ni v organih' ranosti. v načelih sarnod'
pravljanja. ampak v tem 0 nekaj sklenemo, potem P se še naprej dogovarjamo tem. ah bi se tega. kar sm sklenili, držali ali ne. Na način dvomimo v samo
jNTERVJU
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost 9
Nimamo več ljudi, ki bi bili sposobni sprejeti vsako funkcijo v kateri koli organizaciji oziroma v organu. Tudi sama formalna izobrazba še ne pomeni, da si sposoben neko zahtevno delo tudi dobro opravljati. Zato mislim, da bomo morali v kadrovski politiki delati bolj dolgoročno in ljudi bolj načrtno usmerjati v posamezne organizacije in pripravljati za posa-hiezne funkcije. Priti bi morali do tega, da bomo Janezu ali Petru rekli: Predvidevamo, da te bomo čez dve, štiri ali pet let kadrovali v zvezno skupščino, v vodstvo Zveze komunistov, sindikatov ali socialistične zveze. In potlej, človeka, ki smo mu to povedali, tudi pripravljati na to vlogo. Gre za načrtno kadrovsko politiko, ki bo omogočila tudi večjo kontinuteto in kakovost dela organizacij in organov. Doslej smo ljudi Prevečkrat postavljali le za obdobje od kongresa do kongresa.
javljanje kot sistem kot tudi konkretno samoupravno 3rganiziranost, pozabljamo kakšni sta pravzaprav vi°ga in odgovornost poslo-v°dnih delavcev in organizatorjev delovnega procesa.
Pa je odgovorno izpolnjevanje tega, kar smo samoupravno sklenili.«
, ~ Čeprav smo vsi prepri-cani, da je potrebno preusmeriti gospodarstvo, pa vemo, da bodo zato nastala tudi vprašanja prezaposlovanja delavcev. Ali je sindikat do teh vprašanj že *avzel stališče?
“Imamo že prve podatke, hrupnosti za zaposlovanje
že celo izračunale, koliko delavcev v posameznih dejavnostih bo odveč. Številke, ki smo jih videli, niso zanesljive, izračunali so na-nrreč, da bo le tri tisoč delavcev odveč, poznamo pa tudi druge analize, ki kažejo, da Je pri nas formalno zaposlenih skoraj petina delavcev v 2druženem delu. Na predsedstvu smo dejali, da so za zaposlitev vseh teh delavcev odgovorne organizacije 2druženega dela. Odgovorne s° tudi vse izobraževalne skupnosti, ki morajo usposobiti delavce za drugo delo. pomembno delo bodo mora-11 opraviti tudi republiški odbori sindikatov, ki najbo-Je poznajo razmere v svojih 'ejavnostih. V sindikatih o°rno morali vztrajno zago-'erjati stališče, da preustroj d mogoče, dokler ni po-skrbljeno za gmotno in soci-alno varnost delavcev. Seveda pa smo pri tem tudi sindikati šele na začetku, nima-nao še konkretnih odgovorov na vprašanja, ki bodo nastala ob preustroju in s ;ehnološkim napredkom, ^labo pa je, da so pri tej zah-tevi sedanjega časa še- bolj račelni tisti, ki bi morali poprijeti in omogočiti njihovo zPolnitev.«
'Sindikat se v preteklo-jdi ni dovolj ukvarjal z de-mvnim okoljem in z ekološkimi vprašanji. Se glede lCga obetajo kakšni novi
Prijemi?
“Strinjam se, da so bile te fndeve tudi v sindikatu tako nakor v drugih družbenih aojavnikih manj pomembno- Važno je bilo pridobiti
olovno mesto, dobiti delo, ?o pa, kakšno bo okolje. . daj smo spoznali, daje ure-lono okolje eden od osnov-
nih
in v delegatskem sistemu. Kako naj bi do takšnega sindikata prišli?
»Prepričan sem, da ni glavno vprašanje ali je sindikat bolj ali manj samostojen. Po mojem mnenju bi morali govoriti o samostojnosti sindikata pri sprejemanju stališč in v političnem delovanju, vendar ne v smislu opozicije v meščanskih družbah. Samostojnost je po mojem v tem, da sprejemamo sklepe na podlagi svojih strokovnih ocen, politike in seveda z upoštevanjem hotenj delavcev. Tu pa ne gre samo za kratkoročne interese delavcev, na primer za višje osebne dohodke in večjo socialno varnost, temveč tudi za skladen razvoj vse družbe na temelju samoupravnega političnega sistema. Ne dvomim v samostojnost republiškega sindikal-
Ijavili tudi v celotnem delegatskem sistemu. Sindikalno stališče torej ne more biti vedno enako stališču drugih dejavnikov in sindikat ni potrebno da vedno, vnaprej »požegna« vsako stališče vodstva delovne organizacije, izvršnega sveta ali drugega organa oblasti. Pomembno je, da imajo v sindikatih jasno opredeljene politične cilje, poslovodna vodstva, organi oblasti in tudi izvršni sveti pa naj nosijo odgovornost za ukrepe, ki jih sprejemajo, da bomo politične cilje tudi dosegli. Pomembno se mi zdi tudi to, da mora sindikat prispevati k učinkovitejšemu samoupravljanju, kar pomeni, da ne smemo delati le v forumih, temveč samoupravljati in sode-
Spremeniti moramo tudi metodo sindikalnega dela. Gre za to. da sindikat ne more pripravljati strokovnih predlogov in predlogov odločitev. temveč jih mora s svojimi političnimi stališči zahtevati od tistih, ki so zanje plačani. Sindikat mora torej dati pobudo in zahtevati rešitve od strokovnih služb, poslovodnih in vod-stvenih delavcev. Sindikalni organi in člani ZS pa so sposobni odločati o predlogih, rešitvah, ki jih ponujajo tisti, ki zanje skrbe. Ne sprejemam miselnosti, da delavci ne znajo dobro gospodariti, da ne mislijo na jutri, da ne mislijo na gospodarski in socialni napredek. V republiškem svetu bomo skušali uveljaviti tudi prakso, tako
katerih smo se na kongresih enotno in dovolj jasno opredelili. Mislim, da ni nobene druge možnosti, kot ta, za katero smo se dogovorili, da je treba sedanje razmere spremeniti in zgraditi odnose, za kakršne smo se dogovorili z ustavo in kongresnimi listinami. Gre pa za to, da resnično spremenimo odnos do stališč in tudi do kongresnih listin, za kar pa ni potrebno zamenjati vseh organov oziroma oblasti, kakor nekateri mislijo. Zato tudi poudarjam, da bomo morali biti res zelo demokratični pri sprejemanju sklepov in odločitev, enkrat za vselej pa spoznati, da ni več demokracije, potem ko smo odločitve sprejeli.
Prav zaradi težav pri uve-
lovati v delegatskih skupšči- pa bi morali tudi v občinah Ijavljanju dogovorjene poh-
nah. Ko smo na predsedstvu razpravljali o vprašanjih, ki bodo na dnevnem redu skupščine SR Slovenije, smo povabili tudi naše delegate v družbenopolitičnem zboru. Zdi se mi, da to metodo priprave delegatov, na primer skupne seje izvršnega odbora osnovne sindikalne organizacije in delavskega sveta, sploh ne uporabljamo, čeprav bi na ta način lahko najbolj neposredno uveljavili sindikalna stališča v samoupravnem sistemu.«
— Zdi se nam, da so za takšno delo sindikalna vodstva dostikrat prešibka, premalo usposobljena. Tudi sami ste že rekli, da
in v združenem delu, da to- tike, v kateri nekateri vidijo variši, ki skrbe za posamez- preveč anarhije, prihaja tudi na področja, pridejo sindi- do teženj po centralizaciji, kalnemu vodstvu razlagat Gretorej zared,kigapogre-ukrepe, ki jih pripravljajo, in šajo tudi najbolj preprosti kako si zamišljajo njihovo ljudje in tisti, ki so najbolj uveljavljanje. Na ta način bo vneti zagovorniki demokra-
- Veliko smo razpravljali o deviznem sistemu, kot da je poglavitni vzrok vseh težav, ki so nas včeraj pestile ali nas še danes. Zdi se mi, dg je pomembnejše vprašanje, kdo je odgovoren, da bomo spremenili v zakonu tisto, kar ovira izvoz oziroma povzroča druge težave, o katerih govorimo. Mislim, da takšne ukrepe prepočasi sprejemamo. Imam svoje mnenje tudi o preplačilu deviz, po mojem je delovalo dokaj gospodarsko. Bilo je neke vrste tržišče kapitala, posebno če srilo pridobljeni dohodek namenila za gospodarjenje, ne pa za osebne dohodke. Direktor je torej vedel, ali naj izvaža, ali pa bo moral devize kupiti po takšni ceni, kot jo določa »tržišče.«
Pogovor v uredništvu Delavske enotnosti, na katerem so bili naši novinarji, uredniki in urednici Naše žene.
moupravnem odločanju, pri čemer mislimo, na neustrezno delitev dohodka. Ne strinjam se, da je to nered. Odločitve so namreč, na predlog poslovodnih organov in služb, ki so za to pristojne, sprejeli samoupravni organi. Za položaj torej nista odgovorna samo sindikat ali izvršni svet, kot radi rečemo, za vsak konkreten primer je odgovorno vodstvo delovne organizacije in seveda tudi samoupravljalci, ki so to sprejeli. In za te sklepe je vedno mogoče in treba zahtevati in ugotoviti odgovornost.«
— Za konec bi mogoče povedali še svoje mnenje o vlogi sindikata v konfliktnih situacijah in o nekaterih predlogih na ubiranje novih pravil igre v političnem sistemu?
»Mislim, da je treba zamisli, ki smo jih slišali v zadnjem času resno preučiti. Tudi glede odnosa sindikata do štrajkov. Na prvi pogled je zelo lahko reči, naj bo sindikat soorganizator ustanovitve dela, če ni uspel po redni poti rešiti spornega vprašanja. In kako to urediti, kako priti do nekakšnih pravil igre, kot jih pozna vsak sistem. Zame so resno vprašanje težnje, ki dobivajo domovinsko pravico z vedno pogostejšimi prekinitvami dela. V sindikatih bomo torej morali znati ločiti, katerih zahtev oziroma štrajkov ne bomo podpirali in tudi jasno povedati, zakaj ne. Morali pa bomo dati podporo tistim in zahtevati ukrepe in odgovornost tam, kjer imajo-prav.«
— Raziskave kažejo, da delavci ne čutijo dovolj pripadnosti svoji organizaciji. Različne raziskave dajejo seveda različne rezultate, vendar nas vseeno zanima, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se stvari izboljšale?
»Ugotovitve raziskav so res zelo različne. Tako glede odnosa do drugih družbenopolitičnih organizacij kot tudi glede pripadnosti sindikatu. Stanje bomo takoj popravili, če bomo resnično omogočili svobodno opredelitev vsakega delavca glede članstva v sindikatu, kar je zapisano tudi v statutu. Ko pride delavec na delo, ga namreč vsaj skušamo obvestiti o pravicah in dolžnosti iz delovnega razmerja, ponekod mu dajejo tudi samoupravne akte, sploh pa ga ne seznanimo s politiko in stališči sindikalne organizacije, v katero ga kar sami vpišemo. V sindikatih zato pripravljamo nekakšno brošurico, iz katere bo vsak delavec lahko zvedel, kaj je sindikat, in se potem odločil, ah se bo vanj tudi včlanil.
Tako se bo delavec tudi zavedal, kaj pomeni biti član
Pogojev za življenje in
^ružbeni napredek. Danes Dudi delavci, ki jih pred leti prav nič ni motila umazana ndustrija, sami zahtevajo stavitev proizvodnje, hoče-v Clsto okolje. Odnos do teh Prašanj se je torej spreme-• ■ treba bo zbrati denar za 'stejšo industrijo, na okolje Pa bomo seveda še posebej Pazili pri vseh novih progra-^ in naložbah.«
" V zadnjem času in tudi “a kongresih je bilo veliko sovora o samostojnem in pbi borbenem sindikatu, kai° °. sindikatu kot o ne-ksni opoziciji. Gre v bi-vitU -Za zabteve po učinko-ejšetn sindikatu v ozdih
nega sveta in naših organov pri zavzemanju stališč. Stališča, kijih sprejemamo, zrastejo v naši hiši brez vpliva drugih dejavnikov, in ne tako, kot nekateri mislijo, da samo ubogamo to, kar drugi ukažejo. Sindikat je treba zatorej utrditi in okrepiti tako, da bo imel do vseh ukrepov in zakonov, ki zadevajo delavce, svoje stališče in tako, da bomo ta stališča uve-
Sindikat je široko razvejena organizacija z osemnajstimi republiškimi odbori sindikatov, da ne omenjam medobčinskih in občinskih svetov, odborov in osnovnih organizacij. Tudi to, da nas v Dalmatinovi ulici 4 v Ljubljani dela skoraj 180, mora zagotavljati dobro delo.
ugled sindikata krojijo konkretni sindikalni aktivisti s konkretnim delom oziroma (ne)delom!
»Res je vprašanje, kakšen je družbeni pomen sindikata in njegov ugled v konkretnih okoljih. Sindikat v vrsti ozdov opravlja le kulturno., športno in preskrbovalno -ozimniško delo, kar pomeni, da je kot politična organizacija na stranskem tiru. Prepričan sem, da bi vsak predsednik sindikata moral skozi šolo sindikalnega usposabljanja. ki jo z enotnim programom pripravljamo v republiškem sindikalnem svetu. Pa ne zato. da bi sindikalne aktiviste učili teorije, načel našega ekonomskega in političnega sistema, ampak da bi jih učili za konkretno delo. za uspešno vodenje sindikalnih organizacij.
sindikat prevzel pobudo v svoje roke, tako bo seveda sindikat lahko povsod v središču političnih in gospodarskih dogajanj. Sindikalni organ, ki bo tako sodeloval, bo drugače sprejemal programe in ukrepe, lahko jih bo tudi odločno podprl ali zahteval spremembe, pripravo drugačnih ukrepov.
— Ali se vam vseeno ne zdi, da si na kongresih in tudi sicer preveč prizadevamo za sprejemanje stališč in sklepov na papirju, da pa še vendo ni dejanske pripravljenosti za spremembo vedenja, za drugačno delo?
»Ne strinjam se s trditvijo, da se o teh osrednjih vprašanjih samo pogovarjamo, prepričan sem, da je prišel čas, ko se moramo resno spopasti z odnosi in vprašanji, do
Podobno je tudi z nadomestnimi deli. V naših tovarnah imajo v njih zabite milijarde. Kljub ogromnim količinam nadomestnih delov pa največkrat ni mogoče dobiti ravno tistega, ki ga rabiš. Zanj potem potrebuješ mesec ali dva, preden ga lahko kupiš. V njih so mrtva ogromna družbena sredstva in zato se še naprej znižuje učinkovitost našega gospodarstva. Predpise o nadomestnih delih pa smo sprejeli takšne, kot so zaradi tega, ker se bojimo, da bo nekdo iz njih izdeloval nove stroje ali naprave. Gledali smo torej na možne negativne posledice in ekonomsko politiko uravnavali po njih, namesto da bi takšno ravnanje preprečili.«
cije. Ko pa je načrt sprejet, ne more delavec v proizvodnji niti novinar v redakciji reči, tega ne bom naredil, tega ne bom napisal. V tem smislu moramo zato ločiti vodenje od samoupravljanja in prenašanje odgovornosti na vse oziroma nikogar, kar se nam je v zadnjem času dogajalo. Danes se veliko govori tudi o neredu pri sa-
sindikata oziroma kakšne so posledice, če izstopi iz članstva. To ne velja samo za pravice, ki jih sindikat nudi znotraj svoje organizacije, na primer pravno varstvo, socialna pomoč, ozimnica in podobno, temveč tudi za politične pravice, kijih delavec v ozdu lahko uveljavi le kot član sindikata.«
Franček Kavčič
POLITIČNI SISTEM
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost 10
O kritični analizi političnega sistema in dolgoročnem programu ekonomske stabilizacije
PREVLADA POLITIKE NAD EKONOMIJO
Uvodni del kritične analize, torej ocena delovanja političnega sistema v celoti, je dober in pomeni velik korak naprej pri »uradnem« ocenjevanju stanja na področju politike in ekonomije. Verjetno je to celo najboljši del analize. Druga stvar, vredna razmišljanja, pa je. dejstvo, da so družboslovne znanosti (predvsem sociološka in ekonomska, deloma tudi politološka razmišljanja) že dolga leta prej govorile o takšnih težnjah in stanjih v naši družbi, ki jih »odkriva« omenjeni uvodni del.
Piše: Bogomil Ferfila
Vseeno - to razkrajanje med »uradno« in znanstveno oceno stanja v jugoslovanski družbi seje bistveno in odločilno zmanjšalo. Porebno pa je opozoriti na način argumentiranja oziroma prepričanje, ki preveva tako uvodni del. pa tudi vso kritično analizo - našteva vse mogoče obstoječe odklone v stvarnosti, vendar z implicitno domnevo, da so potrebne prav vse bistvene institucije in rešitve normativnega modela sedemdesetih let ter da so potrebne le korekcije prakse, ki bodo pripomogle k polni uresničitvi tega modela. Iz tega izhaja tudi logičen sklep (str. 61):
»Kritična analiza potrjuje, da ni razlogov za spremembe temeljnih načel in temeljnih določb ustave SFRJ o političnem sistemu, prav tako pa tudi niso potrebne spremembe pri njegovi splošni razvojni usmeritvi.« Opozarja pa na »nujnost radikalnih sprememb v praksi delovanja političnega sistema, kakor tudi na potrebo po njegovem dograjevanju«.
Blagovna proizvodnja v konfliktu z normami?
Seveda je takšno razmišljanje možno, bolj ali manj utemeljeno, vprašljivo je le, če je v sedanjih razmerah tudi optimalno. Dejstvo je, da ideološko normativne zamisli sedemdesetih *■ let niso uresničili v obdobju zadnjih 15 let. Kaj zdaj predlagajo tako korenito novega, da je upravičeno staviti na karto uspešnega udejanjenja ustavno-zakonskega modela (sistema)? Ali je to vezano na blagovno proizvodnjo, ki jo je uvedel dolgoročni program ekonomske stabilizacije? Precejšen del teoretikov (France Černe) dokazuje prav nasprotno, govori o konfliktnosti in antagonizmu med številnimi normativnimi rešitvami in duhom blagovne proizvodnje.
Poglejmo, na primer, kako o ekonomski racionalnosti ustavnega modela razmišlja Ljubomir Madjar (Društvena svojina in institucionalna struktura samoupravne pri-vrede, referat za posvet o sredstvih v družbeni lastnini, Ljubljana, januar 1986). Našteje velike sistemske defekte ekonomskega (gospodarskega) sistema (motivacijski defekt v smislu zanikanja privatnolastninske motivacije, opadanje akumulacijske in reprodukcijske sposobnosti gospodarstva, velike disparitete v cenah produkcijskih tvorcev in produktov). Nato ugotovi, da bi kolikortoliko avtomatsko in neovirano delovanje proklamiranega gospodarskega sistema rojeva težnje. Vse socialistične revolucije
so bile izvedene s koncentracijo politične moči, s hegemonijo politike revolucionarne skupine (partije, množičnega gibanja) nad drugimi področji, družbe. Le na tak način je bilo revolucijo mogočd5 izvesti in le tako je bilo mogoče tudi v porevolucionarnem obdobju »preskakovati« naravne faze razvoja kapitala (družbenih proizvajalnih sil) oziroma izločal iz novih socialističnih družb deformacije kapitalizma, proti katerim je tudi izbruhnila revolucija. V socialističnih državah, z Jugoslavijo vred, so se stvari »dogajale« vedno v politični sferi, politični sistem je tradicionalno odločilno področje spopadanja interesov, pa tudi regulacije družbe. Zato le težko sprejema in priznava drugačne logike kot svojo, kar izvira v prvi vrsti iz dejstva, da vsaka njegova (zlasti od zunaj vnesena) sprememba lahko rezul-tira v spremembi položaja in vloge upravljalskih struktur. Pri nas je vse to še dodatno »začinjeno« z izredno občutljivo medrepubliško oziroma mednacionalno problematiko. Če stvari zelo poenostavimo, lahko rečemo, da sta poglavitna vzvoda, gibali (ne)razvoja naše družbe prav dialektika trga
(ekonomije in politike, normativnega in stvarnega, planskega in spontanega) na eni strani ter dialektika nacionalnega (splet medrepubliških in mednacionalnih odnosov na relaciji deli-celota - deetatizacija, decentralizacija itd.) na drugi, pa tudi njeno prepletanje. Zlasti v zadnjih dvajsetih letih se je tehtnica izrazito nagnila, na strani potenciranja nacionalnega in zanikavanje tržnega (blagovnega), kar je odločilno pripomoglo (predvsem odpravo ekonomskih zakonitosti) k negativnemu predznaku tako rekoč vseh gospodarskih pa tudi številnih političnih, sociokultur-nih tokov in stanj. Ustavno-zakonsko ustrezno zamišljeno oblikovanje, konstituiranje republiško-pokrajinskih političnih, zgodovinskih, so-ciokulturnih entitet, enostavno ni imelo temelja, ki ga na naši stopnji razvitosti pomeni, lahko edino blagovno gospodarstvo in tržna prisila.
Barka je zajela morsko vodo
Danes je prav vseeno, na katere kazalce učinkovitosti gospodarskega sistema se sklicujemo, vsi nam kažejo, da je barka našega gospodarstva krepko zajela morsko vodo (stopnja rasti družbenega proizvoda, zaposlenosti, učinkovitosti sredstev, realnih čistih osebnih dohodkov, amortizacije.
stopnja rasti produktivnosti dela, tehnične opremljenosti dela, rast cen itd.). Se bolj klavrne so primerjave s kapitalističnimi deželami, ki so okoli leta 1950 bile na približno podobni razvojni stopnji (Grčija, Portugalska, Španija). Zdaj smo nekajkrat zaostali za njimi, česar bistveno ne spremene niti težave pri primerljivosti, ki izvirajo iz različnega statističnega zajemanja in prikazovanja narodnega dohodka, podcenjenosti ali prece-njerlosti dinarja, različnega načina obračunavanja osebnega dohodka oziroma, različnega financiranja družbenih dejavnosti itd. in ki bi bili povsem skregani z dolgoročnimi in ekonomsko zdravimi cilji in potrebami. Ker to implicitno vemo, se praviloma kot rešitve pojavljajo različne nesistemske intervencije. Vseobsežnejša državna intervencija v vse gospodarske segmente, kar seveda bistveno determinira tudi številne politične odnose in procese, tako dobiva obliko eksistencialno nujne zaščite proklamiranega ustavnega ekonomskega sistema pred njegovo siceršnjo samodestrukcijo kot nujne posledice delovanja njegovih zamišljenih institucionalnih mehanizmov. Gospodarska intrvencija se tako kaže kot zlo, vendar zlo, ki gospodarstvo rešuje pred razdiralnim delovanjem napačno zasnovanega in slabo operacionaliziranega gospodarskega sistema.
Številni teoretiki in praktiki čeprav verjetno gre tudi za vpliv teritorializacije njihovega mišljenja pa danes opozarjajo na drugo stran že navedenega zaskrbljujočega dejstva na krepitev države v zadnjem času s sprejemom nekaterih novih gospodar-sko-sistemskih zakonov, kar spreminja prej interventno podobo države v povsem legalno. Denimo povečanje možnega števila ukrepov neposrednega nadziranja cen (prej štiri, po zakonu o sistemu družbene kontrole cen pa 9); uvajanje planske hierarhije - smernice kot obvezujoč planski dokument po zakonu o temeljih sistema družbenega planiranja in o družbenem planu; povečanje pristojnosti organov oblasti glede urejanja pravic do deviz -, da zvezni izvršni svet določa devizne režime kot devizni sistem (zakon o ekonomskih odnosih s tujino). Na političnem področju gredo po tej poti predlogi, za statute zveze sindikatov, Zveze socialistične mladine, zveze komunistov. Tako bi lahko postavili tudi takšnole diagnozo stanja in zdravilo, ki mu zdaj vse očitneje predpisuje: krčevito oklepanje ustavno-zakonske normative sedemdesetih let, ki je povsem očitno gospodarsko katastrofalno, nas pelje tja, kamor ne želijo priti, ne »branitelji« ne »reformatorji« - v administrativni centralizem.' Tudi zato, ker ne gremo v izgrajevanje pozitivne alternative na logiki blagovne proizvodnje, tako za ekonomijo kot za politiko.
Znanost je sposobna oblikovati odgovore
Vprašanje nujno načenja nekatere »sistemske« (metodološke) dileme kritične analize. Gre predvsem za vprašanja sestave delovnih skupin, ki so »obdelovale« njene vsebinske sklope. Kot lahko očitamo dolgoročnemu programu ekonomske stabilizacije njegovo ekono-mistično naravnanost, če-
prav mnogi menijo, da Je stvari tudi v ekonomske^1 pogledu na številnih P°; dročjih vse premalo d o reke* in izostril, in morda obžaN; jemo, da vanj niso vključen1 tudi separati, ki so jih Prl' pravljali sociologi, lahko kr>' tični analizi očitamo njen0 pravniško naravnanost, m1' selnost in dikcijo. Zlasti de' ficitarna je sestava »kritičn0 analitične« skupine na P°' dročju ekonomsko sociol°' ških disciplin, ki so imele v zadnjih letih povedati obil0 kritičnega na račun »urad' nega« sistema (politike)’ Morda je ocena delovali]3 političnega sistema najbolj51 del kritične analize prav za-to, ker povzema (resda s Pr' cejšnjim časovnim odl°' gom, kot smo že omenil)' prav spoznanja teh disciplin, ki se jim nato v nadaljevanju »odreka«. Drug0’ mnogo bolj zapleteno 111 kompleksno področje pa je pogojenost, prepletenost, konfliktnost antagonizm3 ekonomije in politike, ekonomskega in političnega; katerih konkretizacije sta v končni konsekvenci tud1 dolgoročni program ekonomske stabilizacije in kitična analiza. Zdaj so se žev vseh znanstvenih, strok°v" nih, pa tudi dnevno pragmatičnih krogih udomačil! izrazi kot denimo: ekonomske zakonitosti, tržna prisila, zakoni tržne konkurence itd’ Povsod smo si tudi edini, da jih naša družba in predvsen) naše gospodarstvo nujn° potrebuje, ker mu bo vse t° pomagalo premagati krizo-To pa je tudi vse, o čemer s° lahko sporazumemo.
Kakšen trg potrebujem0 za koliko in kakšno planira nje naj si prizadevamo?
Kolikor toliko smo si edi ni, da zavestna družbena k° rekcija in vplivanje na stihij ske tržne tokove, (kar je bi stvo planiranja in tudi njen® »človeške variante« v oblik1 samoupravnega sporazume vanja in družbenega dog0; varjanja), ne more poteka)1 na neznanstveni, pragmati-stični, voluntaristični osnovi, po logiki močnejšega, kar so praktični rezultati »dogovorne« ekonomije sedemdesetih let.
Menim, da na tem področ; ju tudi v ekonomski teorij1
obstajajo velike praznine’ deloma tudi zaradi dejstva^ da se ekonomska razmišlja-1 nja pričenjajo zopet tarr>’ kjer so pred desetimi leti ob- j stala obsežna ekonomska raziskovanja pod skupnim naslovom Privredni sisteF | SFRJ, na katerih temelji h3' di dolgoročni program ekonomske stabilizacije.
Morda sploh vse naš° družboslovne discipline, k1 so ob politiki najbolj angaž>" rane in odgovorne za analiz0 | in oceno našega včeraj, da-; nes, jutri, spet začenjajo razmišljati o problemih iz zornega kota izpred desetletja in več.
Vsekakor lahko ugotovr mo’, da nam tudi znanost n° daje pretirano dobro argumentiranih rešitev za razrs-ševanje iz jugoslovanske g°' | spodarske, politične, sod"; okulturne slepe ulice.
V kritiki vodijo sociologi
Ali je sedanje tavanje (lahkotno in pragmatističn0
sprehajanje!?) družboslovnih znanosti posledica nJ1' hove nesposobnosti, neizd6' lanosti, nepopolnosti ali P°! litičnih, partijskih blokad, k1 preprečujejo vsezmožnib1 znanstvenikom, da odstran1" jo »medsebojne blokade'’ poženejo »razvoj nerazvoj3' itd.
Nedvomno je pomembo
^upna točka vseh družbo-°vnih (ekonomskih, soci-^oških, politoloških, filo-°tskih, deloma tudi prav-.'h) disciplin: poudarjanje svilnih slabosti, riedoreče-osti, nesprejemljivosti pre-sklosti in sedanjosti, mno-^ ^ežje pa je najti skupne Unice ustreznega razvoja Plodnosti.
,.^e bi toliko utemeljeni ra-'kalnosti kritike »vodijo« sciološko ekonomska raz-/Ušljanja, vendar se zlasti P.n ustnih (kongresi, simpo-UU okrogle mize) in pisnih Raziskave, projekti) oblikah °očenja praviloma pokaže, aa ima pač vsaka discplina ^°j predmet, metodo in i°g proučevanja in da v do-pisdni bodočnosti ni priča-jr°vati več kot približnega ulja parcialnih disciplinar-Uih pogledov in mnenj v eno/ Uier, ne pa kakšne sinergič-116 interdisciplinarne sinteze U°vih prebojev. Družboslovja6 znanstvene discipline so Pretežno varno zaprte za astne plotove. Vzrok je po
eni strani objektivnost delitve dela med institucijami, znanstvenimi disciplinami, po drugi pa nekakšna pri nas močna samozadostnost, zapiranje v ozke strokovne, politične, institucionalne, somišljeniške skupine. Veliko govorimo o odločanju in delovanju v zaprtih krogih, za zaprtimi vrati, za čemer naj bi predvsem bolehala naša vrhovna in kvazi vrhovna politična sfera. Polna usta imamo teh primerov. Cesto pa (hote) pozabljamo mikro strukturne vidike oblasti, ki so celo pomembnejši, dejstvo, da imamo tudi v podjetjih in morda še zlasti na znanstvenih institucijah celo vrsto nefunkcionalnega hierarhičnega odločanja in delovanja, zapiranja v po lastnem mnenju edino zveličavne in vsemogočne discipline, katere člen smo. Vse to so tudi vzroki, da je sicer moderno in »ušesno ter prebavno« prijetno zveneče govorjenje o interdisciplinarnem delu,
projektih itd., v resnico pa smo tu še precej bosi.
Imamo pa tudi na tem področju premike, ki lahko' prinesejo tudi kaj več. Rekel bi, da zlasti za ekonomske razprave do nedavnega ni bilo značilno tako močno pritegovanje drugih, čeprav sorodnih in komplementarnih disciplinarnih področij in poseganje na le-te. Lahko pa rečemo, da je takšna usmeritev tudi simptomatična za nekakšno že prej omenjeno »tavanje« naših družbeno najbolj angažiranih družboslovnih disciplin (ekonomija, sociologija, pravo, politologija, filozofija), ekonomija išče korenine pojavov v drugih disciplinah oziroma sferah človekovega bivanja in delovanja, druge družboslovne discipline skušajo izhajati iz ekonomije oziroma gospodarske sfere. Verjetno je tak korak tudi pravilen, saj izhaja predvsem iz dejanskih odnosov in tokov v družbenoekonomski stvarnosti, ki seveda ne
pozna_ in ne priznava znanstveno disciplinarne delitve dela in področij. Druga plat pa je, kako takšna delitev dela omogoča med - in nad-disciplinarna soočanja, zlasti še raziskovalno utemeljeno proučevanje relacij med ekonomijo in politiko, ekonomijo in pravom itd.
Povezanost med ekonomijo in politiko je treba povečati
V vsaki družbi imamo določeno obliko prevlade politično pravne, normativne ureditve nad gospodarsko (čeprav je lahko odnos med ekonomskim in političnim sistemom tudi obrnjen. Verjetno. pa je pomembnejše, za kakšno vsebino politike, ki uravnava gospodarstvo, gre ali za racionalno, znanstveno ali za voluntaristično, totalitaristično.
Obdobje praktičnega (nedelovanja političnega in
ekonomskega sistema dohodka je dalo (navkljub velikemu trudu subjektivnih sil) povsem drugačne rezultate od pričakovanih in želenih, ki jih niti ni potrebno naštevati, saj jih vsak dan vidimo, slišimo in občutimo. V primeru gospodarskih in drugih težav smo v družbo pričeli vključevati gospodarske mehanizme in institute, ki so prav tako kot družbena in gospodarska stvarnost v očitni ali prikriti konfliktnosti z ustavnoza-konskim modelom ekonomskega in političnega sistema. Zato na teoretično-prak-tičnem področju ekonomije in politike skušajo najti nove rešitve, dopolnitve (dokumenti Kraihgerjeve komisije, analiza delovanja političnega sistema).
Kot eno bistvenih pomanjkljivosti razprav lahko omenimo ločeno, zaprto proučevanje problemov in dilem ekonomije in politike, nezadostno upoštevanje njihovih soodvisnosti, preple-
tenosti. Kardeljeva jnetoda povezovanja ekonomije in politike se v sedanjih razpravah vseh premalo pojavlja. Niso nam potrebni navedki iz njegovih besedil, potrebna nam je ustvarjalna uporaba njegovega dialektičnega razumevanja in dodelave ekonomije in politike.
Koncept kritične teorije družbene lastnine (Ivan Maksimovič, France Černe, Aleksander Bajt, Branko Horvat, Ivan Lavrač) je jedro, ki omogoča celostno oblikovanje blagovnega ekonomskega sistema samoupravne družbe. (Glej njegovo predstavitev v delu B. Ferfila, Družbena lastnina in razpotja našega časa. Komunist, Ljubljana 1985). Tako zamišljen ekonomski sistem družbene lastnine je lahko tudi ustrezno izhodišče pri proučevanju problemov, dilem, institucij in zgradbe političnega sistema oziroma izhodišče koncipiranja celovite »kritične teorije ekonomije in politike«.


Odtujevanje dohodka delavcem	Piše: Janez Šinkovec
BIUARDNA PALICA PREMAKNE HKRATI VEČ KROGEL
Upravljanje dohodka po-! toeni v bistvu gospodarjenje ^.družbenimi sredstvi, zato | jji morali zagotoviti tak me-esnizem, ki ne bi preprečeni delavcem, da dosegajo Dtn boljše učinke. V ospredju tega je zagotavljanje sPosobnosti za enostavno in Jazširjeno reprodukcijo. Na tern področju pa so zlasti pomembna naslednja vpra-; Sanja.
Pogoj gospodarjenja je {Jrayilno vrednotenje družbenih sredstev, torej tak na-■ Cln gospodarjenja z njimi, ki uPošteva njihovo dejansko Vrednost in sposobnost za Njihovo obnavljanje. Dej-stvo je, da naša osnovna ! sredstva nišo stvarno ovred-| botena, prav tako pa ni I stvarna amortizacija sred-j ftev, ki bi morala zagotavlja-I 11 že enostavno reprodukcijo- Če je predpisana mini-b^alna, z zakonom določena i arnortizacija, ne zagotavljajmo enostavne reprodukcije, bsr nam dokazuje tudi sta-bje v slovenskem gospodar-sjyu, saj imamo povprečno °o 70 do 80% amortiziranih ^snovnih sredstev. Tak na-, jjin obračuna amortizacije j Povzroča tudi, da je izračun dohodka fiktiven. Na taki molji temelji splošna in bupna poraba, ta fikcija je udi temelj poslovnih pa tu-1 Političnih odločitev. Zato ,e v Sloveniji ogrevamo za ,°> da bi zakon o združenem ! ,.elu uveljavil stvarno amor-i J2ac'j°- Š tem je povezano Udi vprašanje o obrestih, aJ so te v bistvu negativne, e dohitevajo inflacije.
Urnenjena je že bila skup-ain splošna poraba. Usta-^a SFRJ določa v 33. členu, sja delavci prispevajo za sKuPno in splošno porabo v djuzmerju z doseženimi re-[tati in s sposobnostmi jbbjektov. Davki in prispev-v ne bi smeli posegati v no-li? ustvarjalno vrednost v to-sni meri, da bi bili gospo-lijh5^ subjekti onesposob-. bi za enostavno in razšir-n° reprodukcijo", kot so ah saj sami sebi žagamo
vejo, na kateri sedimo. Nesporno je namreč dejstvo, da sta družbenopolitični sistem in njegova sposobnost odvisna od gospodarske moči. Če izpodjedamo z davki in prispevki svojo materialno osnovo, izpodjedamo svoj temelj. Zato ne moremo graditi sistema davkov in prispevkov, ki ni v korelaciji z gospodarsko močjo subjektov in ki jim ne omogoča enostavne in razširjene reprodukcije.
Za uveljavitev smotrnega položaja delavcev je potrebno tudi pravilno vrednotenje rezultatov dela. Rezultati dela se družbeno ovrednotijo s tržno reakcijo. Trg potrjuje, ali je bilo vloženo delo smotrno in učinkovito. Da bi bilo delo delavcev pravilno družbeno ovrednoteno, bi morali v večji meri uveljavljati tržne zakonitosti - zakon ponudbe in povpraševanja; subjekti, ki niso sposobni ustvarjati rezultate dela, ki bbbili družbeno potrjeni, bi morali nehati delati. Ker pri nas čezmerno posegajo z državno intervencijo v določanje cen, so rezultati, dela povsem nerealni - lahko so preveliki ali premajhni. Državna intervencija je pogosto parcialna (denimo poveča cene energije, prometa, reprodukcijskega materiala), ker ne jemlje tržnih razmerij celovito. Ob takih intervencijah se kaj lahko zgodi, da določene panoge povečujejo izgube, če več proizvajajo. To prav gotovo ni sistemska rešitev, je posledica političnega voluntarizma, neredko pa tudi pritiska močnejših gospodarskih subjektov. Obstaja tudi dispariteta med cenami, kar je zlasti značilno za kmetijstvo. Nedvomno je nujno potrebna državna intervencija na določenih področjih, vendar je stvari mogoče urejati z različnimi stopnjami davkov, z uvajanjem državne stimulacije za določena deficitna področja, pa tudi z diferencirano kreditno politiko, s ca-
rinsko politiko, ki varuje domače proizvajalce, ne pa le skrbi za državni proračun. Državna politika bi morala na tem področju spodbujati rast produktivnosti in družbenega napredka.
Delavci niso sposobni stvarno načrtovati svojega razvoja, če nimajo trdne ekonomske politike, kar pa je eden izmed bistvenih pogojev za uveljavitev ustreznega položaja glede dohodka. Družbeni, srednjeročni načrti bi morali jasno opredeliti uveljavljeno ekonomsko politiko za pričakovano obdobje (davki, prispevki, carine, kreditna politika itd.) sicer ni mogoče načrtovati in pripravljati razvoja posameznih gospodarskih subjektov, še manj pa tudi družbenega. Ob tem velja ugotoviti, da so družbeno-eko-nomski pojavi kompleksni, sprememba pri enem povzročil reakcijo pri številnih drugih. Vsak subjekt ima ogromno vstopnih in izstopnih zvez, kar vse povzroča veliko soodvisnost. Govorimo o biljardni krogli, pri čemer en sunek povzroči reakcijo veh drugih. Zato je parcialni prijem pri razreševanju ekonomskih vprašanj zelo problematičen, delavce pa spravlja v negotovost in nemožnost načrtovanja.
Davčna in prispevna politika omogoča pojave lokalizma
Občinski ali republiški dejavniki z davki in prispevki preprečujejo gibljivost družbenih sredstev, gledajo le iz lastnega kota, pri tem pa v bistvu siromašijo lastno podlago in onemogočajo širši družbeni razvoj. Če občina dobiva glavni del sredstev iz prispevkov na podlagi osebnih dohodkov, tedaj je zainteresirana za povečanje števila zaposlenih ne glede na gospodarske učinke, kar je, gledano s celovitega položaja družbenega razvoja, povsem nesmotrno. To se
povezuje tudi z nadaljnjim nujnim imperativom: mobilnost, koncentracija in smotrna alokacija družbenih sredstev. Družbena sredstva morajo biti vedno angažirana, ker le taka lahko ustvarjajo novo vrednost. Vsak subjekt sam praviloma ne more slediti hitremu razvoju, ki je značilen za sedanje obdobje v tehniki in tehnologiji, zato je potrebno sredstva koncentrirati za delovne in sestavljene organizacije, neredko tudi na ravni republike in federacije. Razdrobljenost sredstev ne vodi k učinku. Sredstva pa je treba vlagati tam, kjer dajejo največ . Resno bomo morali razmišljati o preprečevanju slovenske ozkosti in zaprtosti v občinske in druge meje, saj bomo sicer ostajali na ravni zapečkarske miselnosti in zavirali svoj razvoj. Lo-kalizem je neredko tudi ovira za smotrno planiranje v prostoru, saj se občinske in republiške meje ne ujemajo z naravnimi usodami, posebej še za rodove, ki bodo prišli za nami. Z demagoškimi prijemi preprečujemo mobilnost, koncentracijo in smotrno alokacijo družbenih sredstev. To pogosto niso delavci, temveč lokalne in tozdovske strukture.
Vrednotenje dela zahteva tudi vrednotenje znanja
Danes je v svetu zanimiva tehnološka renta. Kdor napreduje pri inovacijah, osvoji z novimi izdelki svetovni trg in potegne specifično rento. Pri nas bi si s tem omogočili ustrezen dohodkovni položaj. Težnje po uravnilovki vodijo k zanikanju pomena znanja. Številni inovatorji morajo vlagati tožbe za uveljavitev svojih pravic, ker naša razmišljanja neredko temeljijo na nevoščljivost namesto na materialnem, moralnem in družbenem priznanju znanja. Če bomo uveljavljali to miselnost, bomo kmalu na
ravni velike provincialnosti v svetovnih razmerah, ki dnevno prinašajo bliskovite spremembe, saj govorimo o tretji industrijski revoluciji. Razvrednotenje znanja se kaže tudi *v destimulaciji znanja, napredovanja, uveljavlja se problematično poenostavljeno pojmovanje: za enako delo enako plačilo. S tem je tudi povezano vprašljivo priznavanje delovne usposobljenosti mladim, namesto da bi iskali načine nagrajevanja znanja, sodbujali podiplomski študij in podobno. Če ne bomo zagotovili znanja, bo to občutno poslabšalo dohodkovni položaj delavcev, zlasti pa bomo preprečili učinkovito vključevanje v mednarodno delitev dela.
Anonimnost
predlagateljev
pomeni
neodgovornost
Pogosto govorimo, da teh-nostrukture odtujujejo dohodek od delavcev, pri čemer je nemalo demagogije. Glavni del nove vrednosti zajemamo z omenjenim spornim vrednotenjem družbenih sredstev in nesmotrno proračunsko, politi-kok ter skupno porabo in podobnim. Poslovodne strukture odtujujejo dohodek od delavcev, če niso sposobne oblikovati poslovne politike, če nimajo razvojne zasnove, če ne uveljavljajo dosledno sprejete poslovne politike in ne uporabljajo sredstev, ki jih imajo za zagotovitev učinkovitega proizvodnega dela. Vse to se povezuje s problemom znanja. Res je, da se tehno-strukture rade povezujejo s političnimi in bančnimi ter odločajo mimo delavcev. Če bi te strukture dejansko odgovarjale za to, za kar se odločajo, bi do neke mere bile še sprejemljive, ker v skrajni konsekvenci predloge vedno potrdijo delavci. Problem je anonimnost predlagateljev, zato tudi ni odgovornosti, zato tudi tako radi trdimo, da vsi odgovarjamo za vse, kar pa je popoln nesmisel. Vsakdo lahko odgovarja po svojih pooblastilih. Čim večjo ima kdo moč pri odločanju, večja bi morala biti njegova odgovornost. Zato bi morali izdelati model presojanja odgovornosti nosilcev javnih funkcij in pooblastil, uveljaviti različne oblike odgovornosti, morda tudi pred posebnimi skupščinskimi komisijami
itd. Če tega ne bomo izpeljali in če bomo ostali pri splošnih deklaracijah, ne bomo dosegli napredka. Smo v obdobju, ki je prineslo neverjetno delitev dela. Zato je povsem nelogično stališče, da vsi vse znamo, da vsi lahko o vsem odločamo. Odgovornost moramo diferencirati, temelj morajo biti predvsem tisti, ki morajo biti strokovno usposobljeni za dejanje predlogov.
Lahko bi naštevali še vrsto vprašanj, kakor je na primer togost v angažiranju osebnih sredstev in znanja za družbeni napredek. Mar ni grozljivo za kaj vse se porabljajo osebna sredstva (počitniške hišice, dragi avtomobili itd.) namesto da bi iskali gibke modele angažiranja teh sredstev v družbene namene. Raje se gremo demagogijo in s prstom kažemo tudi na tise, ki so kaj ustvarili z lastnim delom. Togi smo pri organiziranju, poudarjamo zlasti velike sisteme, namesto manjših organizacij, ki bi tyle sposobne biti dinamične, kar je nujno ob tako hitrih spremembah. Integracije in koncentracije so gibke, zelo različne, pomembni so gospodarski učinki. V naših organizacijah je vrsta neangažiranih osnovnih sredstev, ki bi jih lahko dali kooperantom, majhnim organizacijam in podobnim, ki bi hitro pospeševale rast družbenega proizvoda in zmanjševale nezaposlenost. Mnogi radi poudarjajo, da so družbena sredstva ogrožena s protipravnim prilaščanjem in kličejo po trdi roki - krepitvi represije. Vsaka družba ima določeno kriminalno populacijo, vendar ta ne more ogrožati sistema tako, kot slabo gospodarjenje. Namesto klicev po krepitvi represije bi morali več razmišljati o motivaciji, spodbujanju k boljšemu gospodarjenju. Motivacija pa ne pomeni neizdelana zasnova splošne porabe, razprava o izjemnem dohodku, ki ni rezultat dela, pa s tem mislijo na dohodek, ki je rezultat večjega dela ali prejšnjih vlaganj,* uravnilovka pri nagrajevanju, zanikanje pomena znanja, negotovost pri načrtovanju razvoja in podobno.
Skromno odmerjen prostor za ta prispevek onemogoča širšo razpravo, zato bi veljalo na kontu opozoriti tudi na stališča, izražena v gradivih komisije za stabilizacijo, na katera se pogosto sklicujemo, uresničimo pa jih žal bolj malo.
Delavska enotnost
Premalo za raziskovalno delo
V preteklih desetih letih je naš delež za raziskovalno delo močno upadel. Nismo ustanavljali novih inštitutov, števila raziskovalcev nismo povečali, univerzitetni delavci niso povečali števila ur za raziskovanje. V tem času smo precej vlagali v proizvajalna sredstva in relativno malo v znanje. Plahnelo je zanimanje za raziskovalno delo in v proizvodnih organizacijah je zato vse manj magistrov in doktorjev.
Šele pred nekaj leti smo se začeli pogovarjati, da bi dvignili prispevno stopnjo za raziskovalno dejavnost Lani smo sklenili, da bomo dvignili prispevno stopnjo za to dejavnost s 0,36 odstotka na kakšnih 0,80 odstotkov. Sedaj je to zvišanje preloženo na konec tega desetletja.
Do konca maja so štorski železarji predložili več inovacijskih predlogov kot lani vse leto
no zavlačujejo s poštenim in strokovnim obravnavanjem predlogov inovatorjev, kar mnogim delavcem jemlje voljo do nadaljnjega ustvarjalnega dela, je v štorski železarni drugače.
ZAMISLI RODE SADOVE, ČE SO LE VODILNI ZA TO
»Zelo si prizadevamo, da postopka ne bi zavlačevali in da bi bilo potrebno strokovno delo kot tudi formalnosti v zvezi s prijavami inovatorjev kar najhitreje opravljene. Običajno traja postopek dva meseca, včasih teden ali dva več...,« razlaga Gorazd Tratnik. »Prav dobro vemo, kolikšno škodo bi povzročili kolektivu, če bi
inovacij in. s tem v zvezi p°' skrbeti, da imajo prav vsi zaposleni nekaj konkretneg3 od ustvarjalnega dela posameznikov. To je čarobna pa' lica. Zato jo še kako velja -uporabljati,« ugotavlja inz: Boris Marolt. »Sicer pa Prl teh stvareh ne gre le za zavist, temveč tudi strah za obstanek. Ta pogosto duši ustvarjalnost in dobre ideje-No, po svoje je razumljiv0, da se ljudje, ki delajo boljz rokami, boje mislecev. Čut1' jo se ogrožene, zato si žele povprečje in si prizadevaj0’ da kdo ne bi odskočil in se oddaljil od večine.«
V mnogih primerih še nismo sposobni oplemenititi rezultatov dela naših inovatorjev
Že vrsto let prepričujemo drug drugega, da vse premalo cenimo delavce z idejami in ljudmi, ki nenehno iščejo nove, boljše rešitve v proizvodnji in pri vodenju in upravljanju. Pa ta prepričevanja, dokazovanja in vrsta političnih akcij še niso obrodila pravih sadov. Dolgo let smo bili kar zadovoljni s sadovi svojega dela. Samozadovoljstvo je bilo tolikšno, da smo se otepali vsega novega, mnogih dobrih pobud in predlogov. Ljudi, ki so utemeljevali nujnost sprememb na tem ali onem področju, smo imeli za nezadovoljneže, ki spodkopavajo svetlo preteklost, inovatorje obravnavali kot nergače oziroma ljudi, ki hočejo utečeno delo in^tsbičaje postaviti na glavo.
Ponekod so šli celo tako daleč, da so predlagatelje konstruktivnih sanacijskih ukrepov postavili na cesto, da množice inovatorjev, ki kot legendarni hlapec Jernej iščejo svojo pravico, niti ne omenjamo. Eno z drugim: kljub temu, da nam teče voda v grlo, gledamo na ljudi, ki pri svojem delu uporabljajo glavo - potrebujemo pa predvsem oziroma čim-več takih - še vedno s precejšnjim nezaupanjem. Ne glede na spoznanje, da po starem ne gre več naprej.
O vseh teh vprašanjih, predvsem pa o spodbujanju
Z znanjem do uspešnega izvoza
Da bi znanost lahko odigrala svojo vlogo pri premagovanju tehnološke zaostalosti, je nujno, da v združenem delu ustvarimo mehanizme, ki bodo spodbudili raziskovalno delo, raziskovalni nemir, ne pa iskanje rešitev z visokim cenami. Šele ko bo postalo pomembno, za kakšno ceno izvažamo, ne le to, da izvažamo, bo znanje dobilo pravo ceno. Naši strokovnjaki bodo takrat dobili ustrezno zaposlitev in bodo primerno ovrednoteni. To danes ni značilno niti za izrazite izvoznike.
podobne poteze veliko pripomorejo k spreminjanju miselnosti in ustvarjanju ugodnega ozračja za inventivno dejavnost,« razmišlja inž. Boris Marolt. »Prav zanimivo je, kako se pametna politika na tem področju hitro obrestuje. Samo v letošnjih prvih petih mesecih smo namreč zabeležili že več prijav kot v vsem lanskem letu!«
dela inovatorjev, smo se te dni pogovarjali v Železarni Štore. Obiskali je nismo naključno, saj ,so železarji v marsičem že prešli od besed k dejanjem, med drugim tudi v ustvarjalnem delu.
Spodbude rojevajo sadove
»Pogosto slišimo, da nismo inovativna družba, da med nami ni inovatorjev. Resnica je nekoliko drugačna: inovatorji so bili, so in bodo. Povsod, na slehernem koraku. Najdemo jih v vseh delovnih okoljih, v tovarni in med zasebniki, med kmetovalci, mladimi in starimi. Gre pa za vprašanje, kako je z evidentiranjem njihovega dela in še bolj, kako spodbujamo ljudi za ustvarjalno delo. In v tem je problem. Mnogih sposobnih delavcev ne znamo pritegniti k iskanju boljših rešitev, kaj šele
Pomanjkanje motivacije
Strokovnjaki pravijo, da smo v zadnjih dveh desetletjih napravili v Jugoslaviji dve veliki razvojni napaki. Zaradi nekritičnega pogleda na prihodnost v svoj ekonomski sistem nismo uvedli vrednostnih meril, ki jih je narekoval tehnološki razvoj v svetu, in zaradi podcenjenosti osnovnih proizvodnih dejavnikov, predvsem kapitala in energije, nismo odpravili negospodarne porabe naravnih virov. Tako nismo poskrbeli v industriji ne v vsem gospodarstvu za prepotrebno zmanjšanje materialnih stroškov. Če bi denimo jugoslovanska proizvodnja jekla izpolnjevala merila porabe energije v razvitem svetu, bi prihranila naša država več energije, kot jo proizvaja jedrska elektrarna Krško. Vse to je seveda močno ohromilo pašo reprodukcijsko sposobnost in nas privedlo v razvojno krizo. In še druga generalna napaka: v naš ekonomski sistem nismo uvedli motivov za spodbujanje tehnološkega napredka, inovacij in vključevanja znanja v proizvodnjo, vodenje in upravljanje. Zato sta zastali produktivnost in konkurenčna sposobnost gospodarstva za izvoz, kar danes ogroža povezave z razvojno razgibanim svetom.
da bi bili sposobni oplemenititi rezultate dela naših inovatorjev in izumiteljev ...,« pravi inž. Boris Marolt, vodja temeljne organizacije Jeklovlek in predsednik društva izumiteljev in avtorjev tehničnih izboljšav v Železarni Štore.
Dobrih deset let je od tega, ko so v tem kolektivu začeli organizirano spremljati in spodbujati inovacijsko dejavnost. Takrat so ustanovili tudi posebno službo za inovacije ter društvo izumiteljev in avtorjev tehničnih izboljšav.
»V tem obdobju smo evidentirali 1250 inovacijskih predlogov,« pripoveduje sociolog Gorazd Tratnik, organizator inventivne dejavnosti v železarni. »Po naših izračunih je že vsak sedmi delavec inovator, velika večina pa jih izhaja iz vrst kvalificiranih delavcev, delovodij in tehnikov. Opažamo, da v zadnjem času narašča število predlogov iz delovnih enot. kjer uvajamo inovacijske krožke. Gospodarska korist od inovacijske dejavnosti je bila lani 228 milijonov dinarjev, kar je 4 odstotke dohodka železarne ali okroglo enomesečna vsota povprečnih osebnih dohodkov v lanskem letu«.
Na podlagi teh rezultatov so se železarji kot samou-pravljalci in ljudje, ki ustvarjajo možnosti za inovacijsko dejavnost, odločili, da ob zaključnem računu za lansko leto razdele v povprečju po 7900 dinarjev na zaposlenega. Seveda na račun gospodarske koristi od inovacij.
»Radi poudarjamo, da so bili omenjene spodbude deležni prav vsi delavci, tudi v oddelkih, kjer ni bilo predlogov. Odločitev je seveda dobro premišljena, saj take in
Pobudo duši tudi strah za obstanek
Če v prenekaterih delovnih okoljih še vedno namer-
mencali in vlekli ljudi za nos. Žal se včasih zatika pri strokovnih ocenah. Gre za na moč odgovorno delo, od katerega je odvisna usoda predlogov. Zato si je bolje vzeti za strokovno oceno več kot pa premalo časa, saj bi morebitno zmoto predrago plačali.«
Pa zavist? Se morajo štorski inovatorji bojevati s to, sicer pogosto, pa nič kaj zavidanja vredno človeško lastnostjo?
»Zavist je bila in bo tudi ostala v vseh delovnih okoljih. Izkoreniniti jo je po moje nemogoče, čeprav poznamo orožja proti lajšanju bolezni. Zelo učinkoviteje redno prikazovanje gospodarske koristi od predlogov in
OSNOVNE ORGANIZACIJE ZSS
NIKOLI NI PREZGODAJ IN NIKOLI NI PREPOZNO
Še vedno lahko naročite Rokovnik-priročnik Delavske enotnosti
za leto 1986!
Rokovnik je oproščen plačila prometnega davka, sredstva zanj lahko črpate iz sklada za izobraževanje.
PO ŽELJI VAM LAHKO NATISNEMO NA OVITEK TUDI ZNAK ALI NASLOV VAŠE DELOVNE ORGANIZACIJE!

Cena 1.500 din.
->§-
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročamo.......izvodov
rokovnika-priročnika za leto 1986.
a)	s sitotiskom (napis na ovitku) in prilagamo znak in film
b)	brez sitotiska
Naročeno pošljite na naslov: .......................................................
Ulica, poštna št., kraj:
Ime in priimek podpisnika:
Naročamo, dne:
Žig
Podpis' naročnika
Zato tudi v Štorah ugotavljajo, da je moč dobre zamj-sli oziroma predloge uresru-čiti v proizvodnji in na P°' dročju vodenja in upravlja; nja, če so le ljudje na najbolj odgovornih delovnih mestih za to. Potrebno zakonsko osnovo imamo, interni sam°u' pravni akti v glavnem nis° več problem, politična usmeritev je na dlani. Vs° skupaj je potrebno le prenesti v življenje in delo. To P3 je stvar, kot že rečeno, vodilnih v združenem delu. Izgovarjati se na ljudi v nep^' sredni proizvodnji je nesmiselno, kot tudi preveč pričakovati le od strokovnih služb za inovacijsko dejavnost.
Andrej Ulag3

POLITIČNI SISTEM
Pogovor s prof. dr. Boštjanom Markičem
POTREBUJEMO DRUŽBO DIALOGA
Delegati zmerom manj odločajo o bistvenih vpraša-J,n. Ce ima samoupravna demokracija trdne temelje, če ■J utrjen sistem družbenoekonomskih odnosov, je seveda rJen tudi sam delegatski sistem. Če pa so materialne Osnove samoupravljanja izpraznjene — kar se nam ta čas °£aja — tudi delegatsko odločanje preide v krizo. To je eUa izmed sklepnih misli iz zadnje raziskave delegat-ega sistema, raziskave, kakršne že vrsto let opravljajo & fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo Ljubljani. O tem, kje smo pravzaprav ta hip pri razvija-Ju samoupravljanja, pluralizma samoupravnih intere-in podobno, smo se pogovarjali s prof. dr. Boštjanom arkičem, predavateljem na FSPN.
. V raziskavi o delovanju 'U uveljavljanju delegatskega sistema v SRS meni-vprašani delegati, da po-S°sto le formalno potrjuje-iu dejansko že sprejete Salepe. V raziskavi Sloven-Sa° javno mnenje 1986 pa sk°raj polovica ali 44,8 odstotka vprašanih Sloven-Cev meni, da nima dovolj ^uimosti za odločanje. To-rei bi lahko govorili o splošnem občutku ljudi, da s° odrinjeni od procesa odganja. Kako bi dosegli,
[*a bi lahko ljudje več in b°lje odločali?
'»Mislim, da bi bila potreb-1 Predvsem večja spodbu-aa> motiviranost za odloča-uje. Danes je naš občan le Naslovljenec številnih admi-uistrativnih ukrepov, ki se °Pičijo iz dneva v dan. To prav gotovo jemlje občanu
°ljo do odločanja, do tega, a bi se bolj samostojno ^.Predeljeval do posameznih Prašanj. Danes smo pravza-Prav priča številnim poja-0rn-etatizacije in birokrati-acije. Mislim, da so ti pojavi Posegli tudi v delegatski sistem.«
' ^akaj pa je do teh poja-
v°v prišlo?
"Mislim, da je do njih pri-0 predvsem zato, ker so aterialni temelji samou-P avljanja omajani, ker ob-nH?1 -v najboljšem primeru jo čaj o ie o nekaterih prvi-tlau enostavne reprodukcije, e Pa o razširjeni reproduk-2 JI- Do tega je prišlo tudi aw’ ^er Ponujamo premalo "Uernativriih rešitev. Več-i rajse ta delegatska razmer-v jo Popapirijo, namesto ^^oinska postajajo formal-a- Ravno ponujanje alter-»stivnih rešitev v okviru samoupravnega sistema bi r, spodbujalo občane za določanje.«
SZDL kot vseljudski ^arlament
~ Kdo pa naj bi ponujal e Mternativne rešitve?
“Mislim, da bi morala te
S7me Ponujati predvsem v DL, kot neke vrste širok , ofjudski parlament. Pro-pa Jo ta, da SZDL po-inosto čaka na zeleno luč ZK str 6 Preveč potisnjena z ene ^ an' med državo in z druge i o partijo oziroma Zvezo Kornunistov.«
e ' pa ocenjujete vlo-Zveze sindikatov pri da-JanJu pobud?
mojem mnenju je to v. evec transn * J J Senopolitiena
benVe^ tmnsmisijska druž-To .0P0.Ltična organizacija, deiaf ^ organizacija samega v, jayskega razreda. Izhod bi v večji avtonomnosti
sindikatov. Sindikati bi morali razviti večjo občutljivost za zahteve delavcev, se bolj pogumno vključevati v družbene probleme, pri tem pa se ne vtapljati v splošnem in globalnem, ampak reševati tiste probleme, ki delavce neposredno žulijo.«
- Vaše raziskave o delegatskem sistemu kažejo, da se dejanska mesta bistvenih odločitev pomikajo iz delegatske sfere vedno bolj v roke izvršilnih organov družbenopolitičnih skupnosti. Ali se bo ta proces nadaljeval?
»Če se bo ta proces nadaljeval, potem bo postalo ne le politično, ampak tudi znanstveno raziskovalno povsem upravičeno vprašanje, zakaj sploh delegatskim volitvam pripisujemo tolikšen pomen. Skratka, vprašanje je, kako je z delegatskimi volitvami, če objektivno pada pomen delegatskih skupščin, s tem pa tudi pomen temeljne družbene ravnine. Skrajno zaskrbljujoče bi torej bilo, če bi bile delegacije in delegati zgolj manevrska masa, množica izvršilno partijskih struktur. Želim poudariti to, da je naša jugoslovanska družba tista, ki hoče preseči to dvojnost med družbo in državo. Smo družba z zelo veikimi težnjami na mnogih področjih. Tudi na področju političnega in delegatskega sistema smo opredeljevali številne cilje in naloge, ki pa jih - kot kaže praksa - v relativno kratkem času in še zlasti ob upoštevanju zdajšnjih izjemno utesnjenih materialnih možnosti nismo sposobni v celoti uresničiti.«
Etatizem je grobar samoupravljanja
- V zdajšnji družbi krizi je čutiti zastoj v uresničevanju Kardeljeve zamisli o pluralizmu samoupravnih interesov. Kakšno prihodnost vidite za nadaljnji razvoj te zamisli?
»Gre za to, kako se politični sistem vede do samoupravnega pluralizma, katera mnenja, interese in potrebe potiska v ospredje. Bistveno je, da naš sistem samoupravnih interesov ustvarja lastna pravila pluralizma, pluralizma samoupravne demokracije. ki niti po vsebinskih niti po formalnih podobnostih ni obremenjen s prvinami strankarskega pluralizma. Glede pluralizma samoupravnih interesov bi rekel, da je to dejanska oblika demokratičnega političnega sistema in daje mogoč v družbi. ki se osvobaja etatizacij.
Mi pa se v zadnjem času znova srečujemors precejšnjimi procesi etatizma. Etatizem pa pomeni od človeka odtujeno oblast. Več je etatizma v naši družbi, manj je možnosti za razvoj pluralizma samoupravnih interesov. Etatizem je grobar samoupravljanja. Ko govorim o etatizmu, seveda ne zanikam vloge države, gre le za to, da damo tej vlogi prave poudarke.«
-	Kako pa v praksi vidite uveljavljanje pluralizma samoupravnih interesov?
»Glede pluralizma samoupravnih interesov bi lahko , rekel, da gre za problem izražanja interesov in pa za problem integracije interesov. Pri izražanju interesov smo dosegli napredek. Vsi lahko svoja hotenja izražajo. Manjši uspeh pa je naša družba dosegla pri integraciji, strnitvi interesov, pri njihovem povezovanju. Tu se dejansko srečujemo z razdrobljenostjo in tudi ZK kot subjektivni dejavnik jih večkrat ne zmore povezati oziroma strniti v skupne interese. Mislim, da sta za našo družbo danes značilna dva pojava, z ene strani težnja po centralizmu in z druge težnja po preveliki razdrobljenosti. V tej zvezi opozarjam na vlogo ZK, da bi jo pojmovali kot notranjo silo samoupravnih odnosov, ne pa kot silo, ki bi delovala zunaj sistema.«
Kooperativni
federalizem
-	Večkrat je v razpravah slišati, da se načelo o demokratičnem centralizmu postavlja po robu zamisli o pluralizmu samoupravnih interesov. Kako vi na to gledate?
»Demokratični centralizem je organizacijsko načelo. ki se uveljavlja v ZK. V sami družbi pa ne uveljavljamo načela o demokratičnem centralizmu, ampak govorimo, ko gledamo gldbalno z vidika jugoslovanskega političnega sistema, o tistem.
kar bi poimenoval za neke vrste kooperativni federalizem. To je federalizem na temelju sporazumevanja, dogovarjanja. Tu se mi zdi zlasti pomembno, da se upošteva načelo soglasja, to je konsenza. Če namreč tega načela v pluralizmu samoupravnih interesov ne bi upoštevali, bi se vsaka federalna enota v našem političnem sistemu spremenila v nekakšno nesamostojno pokrajino, nesamostojno provinco.«
-	Kako gledate na federalizem?
Vprašanje federalizma je povezano vprašanjem demokracije na eni strani, na drugi strani pa s problemom obstoja pravne države. V tej zvezi menim, da se pri nas pogosto ne držimo zakonov. Upoštevali jih bodo takrat, ko bodo v skladu z interesi posamezne federalne enote. Ko govorimo o pluralizmu samoupravnih interesov, tega ne bi smeli pojmovati v anarhičnem smislu. Samoupravljanje namreč zahteva tudi organiziranost oziroma povezovanje. Samoupravljanje torej ni le decentralizacija, ampak tudi družbena integracija. Na to pogosto pozabljamo.«
-	Kako pa si razlagate besede Rose Luxemburg, da je svoboda vedno samo svoboda tistega, ki misli drugače?
»To razumem tako, da je socializem uspešen le tedaj, če se povezuje z demokracijo. Ne z vsakršno demokracijo, ampak s samoupravno demokracijo, delegatsko demokracijo, demokracijo združenega dela. To pomeni, da lahko pri nas uspešno razvijamo družbo tedaj, če bo to družba dialoga, družba svobodnega izražanja stališč. družba, ki bo ohranila do sebe neko kritično refleksijo, družba, ki bo imela tudi kritično distanco do države, dr-užbavki se ne bo razvijala v državo-partijo oziroma partijsko državo. Socializem bo uspešen le tedaj, ko bo odpiral horizonte svobode, ko bo omogočal več ustvarjalnosti. kot pa jo omogoča
meščanska družba. Samo v tem primeru bo socializem privlačen za ljudi. In v tem vidim tudi vrednost omenjene sintagme Rose Luxem-burg.«
-	Veliko govorimo o birokraciji, ki da se je v zadnjih dveh desetletjih kar podvojila, zato jo je treba skrčiti. Toda birokracija sama si pač ne bo odžagala veje, na kateri sedi. Kdo naj to stori?
Z ustvarjalnostjo nad birokracijo
»Birokracija je problem, ki ves čas spremlja politični sistem socializma. Mislim, da se birokracija danes uveljavlja tudi v delegatskih razmerjih in da moč birokracije narašča ravno zato, ker je sistem preveč zapleten. Zato se birokracija pojavlja kot nekakšen odrešenik, ki naj bi reševal zaplete. Lahko jo omejujejo samo ustvarjalne sile v naši družbi, lahko jo omejuje znanje, povezano z izkušnjami, lahko jo omejujejo samoupravljanje, ki ima močne materialne družbene temelje. Dokler pa tega ni, nisem prevelik optimist glede krčenja moči birokracije. Samoupravljanje ne more cveteti v izredno zoženih materialnih razmerah. Boriti se proti birokraciji pomeni predvsem dvigovati materialne temelje, pomeni demokratizacijo družbenopolitičnih organizacij, zlasti ZK in frontne SZDL.«
-	Kako ocenjujete vlogo tehnične in humanistične inteligence v sodobni družbi?
»V skladu s sodobnim razvojem družbe in z zahtevami po sodobni tehnologiji v nobenem primeru ne kaže podcenjevati vloge inteligence. Znanje je tisto, ki nas lahko reši. O znanju pa za zdaj še zmerom veliko govorijo tisti ki ga nimajo. V današnjem času sta nam potrebni tako tehnična kot družboslovna inteligenca. Bilo bi nesmiselno eno konkurenčno spodbujati proti drugi. Zato je pomembno, da se razvija tudi takšna družboslovna inteligenca, ki bo znala razčlenjevati družbene procese.«
-	V preteklosti je bilo veliko odločanja na pamet. Zakaj?
»V preteklosti je bilo pri nas veliko pojavov voluntarizma in subjektivizma, čemur je botrovalo preprosto pomanjkanje znanja. Imeli smo opraviti z raznimi improvizacijami, kar nas je pripeljalo v razmere, v katerih smo. Improvizacije pa so bržčas dobre v glasbi, ne morejo pa biti v gospodarstvu. Ravno na tej točki je naša jugoslovanska družba v precejšnjem obsegu spodrsnila. Zato se mi zdi zlasti pomembno, da vzgajamo mlade strokovnjake, raziskovalce, ki se bodo znali lotiti dejanskih, to je temeljnih - ne pa obrobnih problemov našega družbenega razvoja.«
-	Ljudje imajo občutek, da se stvari spreminjajo le
tedaj, če jih sami vzamejo v svoje roke. Od tod protestna pisma pa razni shodi, štrajki in podobno. Kaj mislite o tem?
»Nobena inštitucija samoupravnega sistema ni dovolj široka, da bi zmogla vsrkati vse interese. Zato se mi zdi, da bi morale biti družbenopolitične organizacije odprte do vseh predlogov, ki prihajajo od delovnih ljudi in občanov. Ne bi se smeli zapirati v institucije, ampak pokazati določeno družbenopolitično senzibilnost do vseh tistih, ki jih tarejo denimo problemi okolja ali pa demokratizacije naše družbe. V odnosu do teh gibanj se ne bi smeli obnašati sektaško.«
Sektaško gledanje
-	Se vam ne zdi, da so ljudje postali dosti bolj kritični?
»Raziskava Slovensko javno mnenje 1986 kaže, da so ljudje zelo kritični do posameznih ustanov. To bf bržčas moral biti nekakšen alarmni zvonec za vse arhitekte našega družbenopolitičnega sistema. To priča, da so institucije še zmerom preveč zaprte in da niso zadosti funkcionalno usposobljene, da bi lahko reševale vsa vpr-šanja, ki se danes pojavljajo. Zlasti ZK bi morala biti veliko bolj občutljiva za mlade, za njihove težnje. Slovensko javno mnenje kaže določeno zadržanost do institucij. Ljudje so precej kritični, zato bi morali samoupravljanje razvijati ne kot institucije, ampak kot gibanje. To je po mojem mnenju ena poglavitnih nalog, ki se zastavlja. A čeprav so ljudje kritični do institucij, pa kažejo zaupanje do samoupravnega sistema. Vprašanje je, ali ni to protislovno - po eni strani kritičnost do posameznih institucij, po drugi pa zaupanje v celoten sistem. Kot raziskovalec menim, da je to protislovje samo navidezno.«
-	Kako to mislite?
»Čeprav ljudje izražajo kritičnost do določenih vprašanj, pa jim je politični sistem socialističnega samoupravljanja kljub svojim vzponom in padcem zadnjih 40 let vendarle zagotavljal stabilnost. Sleherno globlje spreminjanje sistema bi peljalo v nadaljnje težave, v nadaljnje zaplete, tega pa si ljudje ne želijo. Moja ocena kot raziskovalca je, da se slovensko javno mnenje giblje po eni strani med visoko stopnjo kritičnosti in določenega malodušja, ki ga ne bi smeli podcenjevati, in po drugi strani med hotenjem po spreminjanju razmer. Mislim, da bi bilo zelo dobro, ko bi družbenopolitične organizacije - ZK, SZDL, ZS, ZSM, ZB - znale izkoristiti pozitivne naboje kritičnosti za spreminjanje razmer in sicer za izboljšanje družbenoekonomskega položaja in večje demokratizacije naše družbe.«
Marija Frančeškin
TA TEDEN V VAŠI KNJIGARNI:
-	malo grafiko Ljubljane, akademskega slikarja Tomaža Kržišnika, v mešani tehniki, v okvirju, cena 7.425 din
-	ponovno dobite vse stripe Mikija Mustra o dogodivščinah Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika



POLITIČNI SISTEM
Ljubljana, 30.’junija 1986
Delavska enotnost 14
Sindikat med načeli in akcijo
PODATKI KAŽEJO NEKAJ DRUGEGA
Nedavno tega smo lahko v Teleksu brali dialog o sindikatu. Množična občila nas redno obveščajo o sestankih sindikalnih vodstev,"sindikati pa imajo daleč največ prostora v glasilih v času svojih kongresov, kar smo lahko opazili tudi v letošnjem prvem polletju. Nedavno tega smo lahko v Teleksu brali dialog o sindikatu. Sindikat je seveda tudi to, kar sami delamo in občutimo, ko gre za našo osnovno organizacijo, v katero smo vsaj formalno vsi tudi včlanjeni.
Jedro vprašanja, podobno velja tudi za samoupravljanje in partijo, je da naša sindikalna organizacija ne dela vsega tistega, za kar je ustanovljena, temveč opravlja le del svojih političnih in večino socialnih nalog, ki si jih sama postavlja. Še eno vprašanje se zdi pomembnejše od številnih drugih, ki se postavljajo tudi v javnosti, v organizaciji bi naj bilo namreč politično dejavno in osveščeno članstvo, kar pa vsi delavci niso. Delo sindikata pa bi naj vodili sposobni, predani in k članstvu obrnjeni in borbeni aktivisti. tudi tisti, ki poklicno delajo v sindikatih. Vemo pa, da večinoma ni tako, in da so tudi sindikalni aktivisti le običajni ljudje, ki sprejmejo te zahteve in nehvaležne dolžnosti dostikrat po sili razmer, ker jih pač nihče ne sprejme.
Tu in tam lahko beremo in poslušamo sicer redke družboslovne znanstvenike, ki se ukvarjajo s sindikatom (zanimivo bi bilo vedeti, zakaj so tako redki) ki v glavnem govore kritično o sindikalni stvarnosti in ponujajo celo teze o sindikatu kot nekakšni opoziciji oziroma organizatorju stavk. »Politika« je danes med ljudmi dokaj nepriljubljena, podobno velja tudi za oblast, zato se nekaterim zdi prav čudno,da se V sindikatu, o katerem v javnosti v tem smislu največ govorijo, ne zgodi nič od tistega, kar pričakujejo. Iz sindikata je na primer v lanskem in letošnjem letu v Sloveniji izstopilo manj kot sto članov, kar je neprimerno manj kot iz zveze komunistov; kako pa je z evidenco članstva v mladinskih in
frontni organizaciji, lahko le ugibamo.
V sindikatu smo torej vsaj na papirju organizirani vsi, ki smo zaposleni v združenem delu in tudi precejšen del delavcev pri zasebnikih. Ob tem podatku se moramo najprej vprašati, koliko se delavec pri nas resnično počuti in hoče oočutiti kot človek v politiki. Samoupravljanje, delegatski sistem, sindikat in druge množične organizacije temeljijo na ideji, da ima vsakdo vsaj določena politična gmotna, socialna in druga hotenja, ki jih lahko udejanja v razvejanem sistemu, ki izpolnjuje te možnosti, od tozda do federacije. Ljudje so raje ob strani, skrbijo le zase in svojce in svoje življenjske potrebe, za družbeno in skupno ter ozdovsko pa se zavzemajo le toliko, kolikor so pritegnjeni v splošno gibanje. To velja tudi za celo vrsto vprašanj, o katerih delavci formalno sklepajo na zborih ali celo z referendumi, še bolj pa za skoraj vsa vprašanja z dnevnih redov delegatskih skupščin. Le posamezniki, ki se zdijo kot Don Ki-hoti, se ob tem tolčejo za dosledno veljavo' izvirnih soci-alističniih in demokratičnih načel, drugi na molče pristajajo na skupne razvojne cilje, na katere so uglašeni skoraj vsi ukrepi in s tem seveda na odmero svojih pravic ter v manjši meri dolžnosti, še najmanj pa odgovornosti.
Tudi če te podatke o članstvu oziroma občutku pripadnosti sindikatu primerjamo s stanjem v razvitih deželah, kjer imata sindikat in demokracija več kot stoletno tradicijo, opazimo, da je
odstotek delavcev, ki so včlanjeni v sindikat, zelo majhen, da je v zadnjih letih v nekaterih deželah že manjši od 10 odstotkov. Ponuja se razlaga, da je sindikat na zahodu v tesni zvezi s partijo, stranko ali celo oblastjo, če je ravno njegova stranka na vladi. Lahko tudi trdimo, da družba oziroma oblast zagotavlja zaposlenim delavcev socialno in gmotno blaginjo, in da se zato delavci (v politično) sindikalno organizacijo ne včlanijo. In še ena razlaga je: tisti, ki se ne ujamejo s to splošno blaginjo, in oni, ki mislijo drugače, iščejo svoje možnosti v vedno novih alternativnih gibanjih, ki so v začetnih fazah odprta za vse ljudi in tudi za njihove ideje in težnje.
Če se potem miselnem sprehodu vrnemo k našemu delavcu, kije član sindikata, moramo o vseh vprašanjih in drugačnih mnenjih, ki jih ponujajo nekateri teoretiki, le ugotoviti, da stoodstotno članstvo pomeni pasivno pripravljenost na politično in drugo dejavnost v sindikatu. Formalnega članstva torej nikakor ne moremo šteti za nečlanstvo, kot nekateri trdijo. Menimo, da odgovori na ankete o članstvu v sindikatu (okoli 50 odstotkov vprašanih izjavlja, da so člani sindikata) kažejo, kdo bi se bil ali se je že pripravljen v organizaciji tudi boriti za njene politične cilje ali vsaj organizirano delati na njenem socialnem področju, denimo pri pomoči sodelavcem, ki so zašli v težave. Če podatke ocenimo tako, sploh niso slabi, saj nikjer na'svetu nobena organizacija, razen takrat, ko gre za oboroženo borbo, v svoje vrste ni pritegnila toliko somišljenikov.
Štiri desetletja izgradnje samoupravne socialistične družbe so torej očitno prepričala večino, da bi se bili pripravljeni za cilje in ideje tudi konkretno angažirati. Glede podatkov bi bilo treba
skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v sr Sloveniji
IS
m
PRIROČNIK ZA POMOČ PRI ODMERI IN IZPLAČEVANJU NADOMESTIL OSEBNEGA DOHODKA DELOVNIM INVALIDOM
Organizacije združenega dela, delovne skupnosti ter druge organizacije in skupnosti:
V	okviru sprememb in dopolnitev statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (veljajo od 29. marca letos) ste dolžni v celoti in brez izjem invalidom, ki so pri.vas v delovnem razmerju, skladno s statutom in zakonom odmeriti oziroma ugotavljati višino nadomestila osebnega dohodka:
•	za čas prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije,
•	zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in
•	zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu.
V	nepogrešljivo pomoč z vsemi potrebnimi obrazci vam bo priročnik, ki ga lahko naročite pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43. Cena le 450 dinarjev!
vedeti tudi to, ali se.število tistih, ki izražajo zavest o pripadnosti sindikatu, veča ali manjša in tudi katere kategorije zaposlenih so med njimi v večini. Skrbijo nas podatki, daje najmanjša sindikalna zavest med nekvalificiranimi in priučenimi delavci. Še bolj hudo je to, da mlajši delavci manj čutijo pripadnost svoji razredni organizaciji. V tem primeru se moramo namreč vprašati, kaj je z razvojem samoupravljanja, ali mladim ne pustimo blizu, ali pa mladi v samoupravno idejo zaradi stvarnih razsežnosti samoupravljanja ne verjamejo več dosti.
Danes precej govorimo o formalnem članstvu v sindikatu, namesto da bi se delavci tudi resnično izrekli o tem, ali vstopajo v organizacijo. To bo treba čimprej popraviti. Ne moremo namreč verjeti, da bi pomemben del delavcev ne želel biti član svoje organizacije. Ne nazadnje to dokazujejo tudi podatki iz ozdov, kjer že sedaj sprejemajo v sindikat na
podlagi prostovoljne pristopne izjave in kjer odstotek članstva ni nič manjši kot tam. kjer glede tega velja birokratski avtomatizem. Sicer pa gre le za upoštevanje statutarnih določb o včlanjevanju v sindikalno organizacijo.
Organizacija se pozna po delu. po storjenem, po premikih, ki jih delajo njeni aktivisti, ne pa po tem. kaj piše v ustavi, zakonu o združe-
nem delu in v sindikalnhih listinah, je v pogovoru z Delavsko enotnostjo dejal Miha Ravnik, oredsednik slovenskih sindikatov. Organizacije. ki ne vodijo politike, ki nimajo pobud, ki ne zahtevajo odgovornosti, niso sindikat, temveč socialne združbe, ki sicer upravljajo za delavce koristno delo. To bo treba spremeniti, sicer se nam v sindikatu res obetajo slabši časi. Delavci namreč sindikat danes iščejo v neka-

terih okoljih vedno bolj- T° nedvomno dokazuje, da č® sindikat ne bo organizir3' akcij za udejanjanje njih0' vih teženj, bodo le te organ1-zirali tudi brez njega, kot se že zdaj dogaja ob prekin1; tvah dela in verjetno tulT tam. kjer ni prave skladnos med cilji, ki.si jih postavljal0 ozdi, in rezultati, kijih dose-gajo delavci, ki so te ciUe formalno sprejeli.
Franček Kavčič
Delavska enotnost 15
politični sistem
Naša tribuna: zakaj nimamo boljših direktorjev
MED KLADIVOM IN NAKOVALOM
t 9 * vlogi in položaju direk rJa v naši družbi je preč li380?1 v zvezi s kritično ana zo delovanja političnega si erna socialističnega samoupravljanja razmišljal dr pS^un Kavčič. Zapisal je ' °ložaj in naloge poslovod-ega organa so verjetno naj-°lj slikovita ponazoritev te-,av ’n nedodelanosti zasno-■e samoupravne organizaci-združenega dela. Gre za eJansko konfliktno stanje Na eni strani jih vse bolj opredeljujemo kot odgovor-ne za gospodarsko uspešnost organizacije združenega dela, na drugi pa je zahte-Ve po uresničevanju samoupravljanja mogoče doka; nedvoumno razumeti kol omejevanje njihove oblasti Na eni strani ugotavljamo oa imajo na njihovo postav Jjanje in razreševanje odloči len vpliv dejavniki zunaj oz oov, na drugi pa jih legalne 'rnenuje delavski svet. Nč oni strani so odgovorni druž oenopolitični skupnosti z; zakonitost poslovanja, n; drugi pa delavci in delavsk
sveti v ozdu. Njihovo poslovanje in položaj uravnava več kot sedemsto predpisov, kar je gotovo dokaz družbene zmedenosti na tem področju. Na eni strani jim nalagamo skrb za uspešnost in krivimo za neuspešnost gospodarjenja, na drugi pa za to nimajo potrebnih pooblastil. Če odločneje posežejo v procese odločanja, hitro dobijo etiketo tehnokrati, teh-nomenežerji in podobno.
Odrivanje delavcev od upravljanja
Kritična analiza se dotika večine teh vprašanj, kar je nedvoumno njena prednost. Prav tako menim, da kaže odločno podpreti v tej analizi izraženo zahtevo, naj imajo ključno vlogo pri izbiri poslovodnega organa delavci v organizaciji. To pomeni, da kritična analiza zagovarja to, da je poslovodni organ organ kolektiva, ne pa družbenopolitične skupnosti, države ali koga drugega. Zaradi družbene lastnine pa se
Dr. Bogdan Kavčič
družbenopolitična skupnost
v celoti tudi ne more odreči svojemu vplivu na sestavo tega organa.
Več treznega, kritičnega in celovitega premisleka pa zaslužijo predlogi iz kritične analize za ločitev upravljanja od poslovodstva, za osa-mostojitev poslovodnih organov ipd. (str. 101 in 102). Čeprav teze niso povsem jasne in do kraja izdelane, vendarle zbujajo nekaj pomislekov. Zahteva po ločevanju poslovodstva od upravljanja lahko pomeni predlog za uvajanje dvojne oblasti v organizacijah združenega dela. Na eni strani je to poslovodna plat, ki je odgovorna za uspešnost in ima za to potrebna pooblastila, je osamosvojena, na drugi pa samopravna, ki naj bi imela predvsem nadzorno vlogo. Menim, da bi bila takšna dvojnost hudo nevarna, saj pomeni ločevanje kolektiva v dve skupini. Obe-
nem je povsem nestvarno pričakovati, da bi delavci lahko opravljali nadzorno vlogo. Za to ni možnosti. So namreč premalo organizirani in preslabo obveščeni.
Vse doslej nismo mogli razviti informacijskega sistema, ki naj bi delavcem dajal ustrezno informacijsko podlago za upravljanje. Naenkrat pa naj bi, ne vem od kod, imeli ustrezno informacijsko podlago za presojanje uspešnosti poslovodnega organa, recimo enkrat letno (kot predlaga Goldstein: Pri-jedlog 1985). Obenem pa to nujno pomeni postopno odrivanje delavcev od upravljanja, ker ne bi bili odgovorni za posledice svojega odločanja, ali narobe, če je poslovodni organ odgovoren za uspešnost ozda, mora
imeti tudi ustrezna pooblastila za odločanje.
Vsekakor je to bistveni odmik od začetne zamisli o delavskem samoupravljanju. Če je zavesten in nameren, bi ga kazalo bistveno temeljiteje pretresti in utemeljiti. Če pa je plod površnega in delnega razmišljanja, bi ga kazalo popraviti. Nekatere teze namreč vse preveč spominjajo na dileme in njihove rešitve, s katerimi so se ukvarjali v Sovjetski zvezi neposredno po revoluciji.
Razmere je treba spremeniti
Mitinška demokracija pri odločanju in podrejanju volje tisočev volji enega pri uresničevanju je pripeljala do »jedinonačalija« in do znanih posledic. Prav ta sistem upravljanja tovarn je bil glavna točka kritike v Titovem govoru ob sprejemanju prvega zakona o samoupravljanju. Nujna sestavina »jedinonačalija« je seveda tudi močan državni aparat, ki nadzira »jedinonačalni-ka«. Vloga delavcev je, da pridno delajo in izboljšujejo delovno disciplino. To tudi v Sovjetski zvezi v zadnjem desetletju vse bolj popravljajo in razvijajo demokracijo (»samoupravljanje«) v okviru delovnih skupin (bri-gadna organizacija dela).
Druga možna posledica pa je sprememba družbene lastnine v delničarsko kolektivno lastnino. Potem bi delavci delničarji na podlagi dobička nadzirali uspešnost svojega vodstva, ki bi bilo
na tak način tudi odgovorno delavcem.
Menim, da takšne rešitve niso sprejemljive in da je za samoupravni socialistični sistem združenega dela treba rešitve iskati drugje, kvečjemu k večjemu vplivu delavcev na upravljanje organizacij in v njihovi večji odgovornosti za upravljanje. To pa pomeni, da, prvič, država bistveno zmanjša svoje vmešavanje in omejevanje, (drugič) pa tesnejše, sodelovanje poslovodnih in drugih delavcev. Ni mogoče uresničiti teze, da naj delavci upravljajo (odločajo), poslovodni organ pa je odgovoren za uspešnost. Nasprotno, potrebno je, da delavci in poslovodni organi sodelujejo pri upravljanju in sicerjš-njem delu in da so za to skupno odgovorni, seveda v skladu s svojim vplivom in vlogo pri določanju, usklajevanju in uresničevanju. Nujno se je skupno usmeriti na reševanje skupnih vprašanj in ne izgubljati časa in moči za razmejevanje pristojnosti. Upravljanje, poslovodenje in uresničevanje so tako prepletena, da delov ni mogoče ostro razdeliti. Takšni poskusi so bili že narejeni v drugi polovici šestdesetih let, pa so se pokazali kot neuspešni. Zakaj ponavljati dejanja, za katera smo že ugotovili, da so napačna? Sedanje stanje pa seveda ni dobro in gaje treba spremeniti.
Tudi ta zahteva podrobnejšo in temeljitejšo razčlembo.«	I. K.
Zvezni izvršni svet je odprl prvi sveženj ukrepov, gospodarstvo pa je preplavilo razočaranje - zakaj?
VEC GLAV VE -MANJ?
Ni moč zanikati dobre volje ZIS in tudi ne spregledati posamičnih dobrih ukrepov za gospodarsko utrditev, toda tudi ni moč zamolčati, da jih je delal brez posvetovanja z gospodarstvom, da krepijo centralizem in administrativno urejanje, da nimajo vsi stvarne materialne podlage in da niso sprejeti kot celota.
Nazc^ranjc, ki seje po pr Vlh ukrepih zvezneg3 izvrš ftsga svete »razlilo« prek slo Yenskega gospodarstva, ka 2e>_da so v združenem delu 1 ftaši republiki pričakoval Precej več, kot je vlada zda Pala od sebe. Vprašanje se veda je, ali je razočaranji Upravičeno in ali bi vlada ’ re®ruci lahko naredila več z; 'zboljšanje skrajno neugod U'n gospodarskih tokov v le ušnjem letu, kot je. Al ranko Mikulič ni mogel al Pa ni hotel bolj uveljavljat uko imenovanih ekonom ^kih zakonitosti pri spremi Janju pogojev za gospodar Jer>je niti dati večje veljavi samoupravljanju in poslov 1 suverenosti delovnim or Sanizacijam na račun cen ralistično in administrativ o vodenega gospodarstva? Na takšna vprašanja, ki p; ® Postavljajo nekako sam; u sebe, je pravilno odgovo skrajno težko? Zakaj' Uradi tega, ker vsi ukrep e niso znani (prvi svežen 0 ZIS izpraznil te dni. dru sega nekako sredi julija ii 'retjega jeseni) ker se ZIS Pri sprejemanju ni posveto al z gospodarstvom, ker bo
0	sprejemani po hitrem po stopku (mnogi med njimi pi
1	Potrebovali temeljitejše ravnavo), ker so nekater
; reP' v neskladju z obsto h 3° za^oriodajo in navzkri: ui med seboj, ker vsi ni ajo stvarne materialni Podlage, ker ZIS z nekateri 1 krepi centralistično ir
administrativno gospodarsko politiko, ker nekateri ukrepi dišijo po hudem kompromisarstvu s koristnim posameznim delom gospodarstva ali celo posameznih delovnih organizacij, ker... ZIS si je privoščil tudi krepko zamudo pri sprejemanju ukrepov za reševanje sprotnih gosnodarskih vprašanj. Čeprav seje nova vlada odzvala sorazmerno hitro na pozive iz združenega dela in organov družbenopolitičnih skupnosti (slovenske vlade na primer), bi morala odločilne korake storiti vendarle že vlada prejšnjega sestava. Ne le mnogi ekonomisti, tudi združeno delo je skozi svoje institucije (zbornico) dovolj, zgodaj, že decembra lani, opozarjali, da se bodo v letošnjem letu gospodarski tokovi zatikali, če ne bodo hitro sprejeti nekateri ukrepi za oživitev proizvodnje, izvoza, za zmanjšanje inflacije in porabe. Toda prejšnja vlada je čakala, kaj se bo zgodilo, na primer z novo zakonodajo o ekonomskih odnosih s tujino. Čakala je zato, ker ni preizkusila delovanja nove zakonodaje in ni vedela, da se bo najverjetneje zgodilo, kar seje: da deviz na deviznem trgu ne bo, da bo padel izvoz, da se bo zmanjšala proizvodnja... Žal tudi za nove ukrepe še nihče ni izračunal, koliko bodo povečali dohodkovno zanimivost izvoza, obseg proizvodnje, koliko bodo
prispevali k poenotenju pogojev za gospodarjenje na »enotnem« jugoslovanskem trgu, za koliko bodo zmanjšali inflacijo, ali bodo pospešili razvoj najboljšega dela gospodarstva.
Zvezni vladi tudi utemeljeno očitajo, da se je lotila vse preveč problemov hkrati, med katerimi so preneka-teri obrobnega pomena za reševanje najpomembnejših gospodarskih vprašanj. Prav pri najpomembnejših pa je pokazala dobršno mero neodločnosti ter mnogo smisla za sklepanje kompromisov s tako imenovanimi parcialnimi interesi. Tako spremembe v devizni zakonodaji (zakoni sami ostanejo) bolj kažejo za skrb vlade za trenutne devizne zagate, kakor pa, da bi izvoz napravila za razvojno težnjo gospodarstva. Pri ukrepih za finančno utrditev ter za zmanjševanje inflacije (cene, poraba) pa je videti, da se tudi nova vlada bolj nagiba k preizkušenim administrativnim ukrepom in da ima solidarnost še vedno dosti večjo težo med »pravili ekonomske politike«, kakor gospodarjenje na zdravih temelji. Za ukrepe, ki naj bi oživljali proizvodnjo, nikakor ni moč reči drugega, kot da so nedorečeni, in za tiste, ki naj bi pospešili razvoj drobnega gospodarstva, da so preveč medli in neodločni. Po želji, da bi zadeve vodili centralistično. pa dišijo tako imeno-
vani skupni izvozni programi, pravica ZIS, da interventno odobrava izjemne uvozne pravice in kontingente posameznim delovnim organizacijam. Nekateri slovenski gospodarstveniki menijo celo, da je v ukrepih ZIS predvidenih toliko izjem, toliko privilegijev, stranskih, hitrejših poti do cilja, in drugih ugodnosti za posamezne DO, da so ukrepi ZIS pravzaprav sistem privilegijev, o katerih pa odloča institucija (vlada), ne pa ustvarjalci. Zato mislijo, da zaradi množice nenačelnih ukrepov pravih učinkov gospodarstvo in družba ne bosta deležna. En sam, droben detajl po našem prepričanju dovolj pokaže na utemeljenost takšnih ocen. ZIS je povečal spisek izdelkov tako imenovane visoke stopnje predelave, ki so deležni višjih stopenj izvoznih spodbud. Na spisek je uvrstil tudi feronikelj. da bi pomagal tovarni feroniklja v Glo-govcu...
Skratka, nezadovoljstva zaradi načina priprave ukrepov (ZIS sam. brez sodelovanja z gosnodarstvom. in prepozno) ter zaradi njihove vsebine, je med slovenskimi gospodarstveniki precej. Ni pa kajpak vse v svežnju slabo. Zelo krivični bi bili do ZIS, če bi sodili tako. Treba ga je pohvaliti, da je dokaj dobro ugotovil, da izvoz upada zaradi premajhne dohodkovne donosnosti in
ukrepal - upajmo, da ustrezno. Nujni so bili tudi ukrepi zoper preveliko rast porabe - na račun akumulativne sposobnosti gospodarstva. Žal zadevajo ukrepi tudi osebne dohodke, čeprav se delavci do njih ne vedejo prav nič drugače, kakor do cen svojih izdelkov. Pri proizvodnji rastejo vhodni stroški čez vse meje, zato se tudi cene izdelkov dvigajo nenormalno visoko. Ker se tudi delavcem oziroma občanom »vhodni stroški« toliko povečujejo, je pritisk na povečanje njihovega (osebnega) dohodka razumljiv. Pohvaliti velja tudi prizadevanja ZIS za povečanje deviznega
priliva ne samo z izvozom izdelkov in še kaj. Ob podrobnem pregledu ukrepov bi zanesljivo našli še precej takih, za katere bi prisegli, da bodo pravi. Toda, kot pravijo gospodarstveniki, ukrep za ukrepom je lahko odličen, toda vsi zapovrstjo kaj lahko zvodenijo, če niso izdelani pravočasno in sprejeti v pravilnem zaporedju. Prav tega pa se je, kot kaže, bati pri vseh treh sveženj ih ukrepov zvezne vlade, s katerimi naj bi zasukala negativna gospodarska gibanja in postavila temelje za dolgoročnejše reševanje naših gospodarskih zagat.
Boris Rugelj
m
SS
t
POLITIČNI SISTEM
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost

Razvoj delegatskega sistema v bežigrajski občini: korak za korakom je težka, počasna pot, toda zanesljivo prava
KDAJ BO DELEGAT PRAVI DELEGAT
Delegatski sistem je uresničen napol, saj so delegatske skupščine marsikje le glasovalni stroj, delegati pa s sistemom in bazo niso povsem zliti — Dokler delavci ne bodo odločali o vsem dohodku, delegatski sistem ne bo popoln.
daiani osebnih mnenj delegatov. Zelo dobro je. da seje delegatski zbor »skrčil« na konference delegacij. To^se zelo dobro pozna v zboru krajevnih skupnosti, kjer je bilo prej vse preveč zastopanja interesov krajevnih skupnosti, zdaj pa delegati že vidijo in razumejo težave drugih, še preden pridejo na sejo. V občini razmišljajo tudi. kako bi v odločanje oziroma pripravo odločitev in mnenj vključili tudi delegate za zvezno skupščino. Le-ti bi vnesli v poznavanje snovi dosti večjo širino in tudi globino, saj bi prinašali podatke s samega vrha. In ne nazadnje je eden od vzrokov za boljše sodelovanje delegatov tudi njihova strokovna
mi službami, delegacije 51 ! lahko izmenjajo mnenj3' Dobro je, da na sejah ne izgubljajo časa s tistimi preCi: logi za osnutke, na katere n bilo bistvenih pripomb, a111' pak jih takoj prekvalificiraj0 v osnutke in dajo v razpravo-Delegati so strokovno kar dobro usposobljeni, sarn° volje za sodelovanje ni vedno dovolj. Je pa udeležba n3 sejah boljša, razprave živahnejše. (ljudje bolje poznaj0 zadeve in jih zato tudi bolj zanimajo), vse manj je nemega dvigovanja rok. O0' činske strukture na vpraša; nja delegatov dajejo dovolj dobre in hitre odgovore.
Seveda pa je velik pr°' blem prav zagnanost delegacij in njihov položaj v delov-
(
i
a
1
(
i
(
1
i
Ali je delegatska skupšči- , na - občine, denimo - res samo glasovalni stroj, ki samo potrjuje odločitve, za katere se odločijo in jih pripravijo drugi organi? Če bi vse strokovne razprave, kar jih je bilo napisanih o delegatskem sistemu doslej in vsa mnenja neposredno »prizadetih« strnili v povsem kratek odgovor na uvodno vprašanje, bi lahko dejali tole: delegatski sistem je nekako polovičen, to pa zato, ker delavci ne odločajo o vsem dohodku, ki ga ustvarijo. Ko bodo odločali prav o vsem, bo tudi delegatski sistem stoodstoten. Da bi ga ponazorili, smo se pogovarjali v ljubljanski občini Bežigrad z nekaj udeleženci delegatskega življenja in dogajanja: Francem Ambrožičem, vodjo konference delegacij v ČGP Delo v zboru združenega dela, in njegovim predhodnikom Emilom Pečovnikom,	predsednikom
skupščine občine Bežigrad Andrejem Kumarjem, in s sekretarko skupščine občine Senko Namar. Pogovarjali pa smo se tudi v občinskem sindikalnem svetu s predsednikom Živkom Rusom, sekretarjem občinskega sveta Andrejem Satra-nom ter sekretarko v občinskem svetu Bojano Pečko.
V	pogovoru smo se osredotočili na delo v zboru združenega dela in odnos med zborom ter občinsko vodstveno ter strokovno strukturo. Izhodišče je bilo vprašanje, zakaj zbor združenega dela ni vedno dovolj dejaven pri nekaterih vprašanjih in predlogih; delegati marsikak važen sklep sprejmejo, ne da bi pokazali zanj kaj več, kakor zanimanje, kdaj bo treba dvigniti roke. Poleg tega nas je zanimalo, zakaj izvršni svet občine ne pripravlja gradiv, kot je treba, zakaj jih pripravlja prepozno, zakaj so preobsežna, delegatom nerazumljiva.
Le od zgoraj navzdol
V	občinskem sindikalnem svetu o delegatskih odnosih v občini sodijo takole. Ena ključnih neurejenih zadev je pripravljanje predlogov za seje skupščine. Zdi se, kot da si izvršni svet občine lasti oblast, predlogi prihajajo od njega oziroma njegovih strokovnih služb, namesto od delegatov. Torej od zgoraj navzdol! To se zlasti močno opazi pri razpravah o predlogih SIS. Delegati samo potrjujejo gradivo. V zboru združenega dela gredo odloki skoz skoraj brez razprave. Delegati čutijo, da jih »problematika ne, zadeva ali, da ne morejo uveljaviti svoje volje. Bolj živi so pri gospodarskih vprašanjih, razpravah o zaključnih računih, politiki delitve sredstev za osebne dohodke, pri obravnavi rezultatov gospodarjenja. Ob koncu mandata so pogosto težave s sklepčnostjo.
Izvršni svet skupščine občine ni vršilec njenih sklepov oziroma neenakopraven pri pripravi sklepov, ampak je oblikovalec občinske politike. Vzrok je dejstvo (tako je na vseh ravneh, ne le na občinski), da interes delegatov oziroma delavcev in drugih občanov ni v ospredju, ni odločilen. Delegacije ne sodelujejo pri sestavljanju dnevnih redov za seje svojih zborov in delo med konferencami ni dovolj usklajeno, predvsem zaradi premajhne delavnosti vodij delegacij. Nasploh sta vloga in pomen delegacij in delegatov pri nas opazno manjša od tistega, kar bi delegacije morale pomeniti pri samoupravnem odločanju. O tem sta govorila tudi oba delegata, Ambrožič in Pečovnik, in dejala, da bi delegacija morala imeti vsaj takšen položaj v organizaciji združenega dela, kot ga ima delavski svet. Kajti - ta obravnava predvsem notranje zadeve, delegacija pa se ukvarja s širšimi vprašanji, ki nimajo manjšega pomena za ustvarjanje dohodka kot sklepi delavskega sveta.
Sindikat je imel pomembno vlogo pri volitvah delegatov in sodi, da so v bežigrajski občini letos izbrali boljše delegate kot doslej in da bi morala skupščina delovati bolj uspešno, kot je doslej. Seveda se ne slepijo, da so vsi delegati najboljši, saj je bila pred volitvami med družbenopolitičnimi organizacijami in skupnostmi velika konkurenca, kdo bo pridobil najbolj primerne kandidate za delegate. Ker je med njimi veliko mladih delegatov, namreč po stažu v družbenopolitičnem življenju, je sindikat ponovno pred nalogo, kako iz izvoljenih napraviti prave delegate. Delegatom pri nas nasploh posvečamo premalo pozornosti. V združenem delu so prepuščeni bolj ali manj sebi, vodstva jih ne štejejo za enakopravne (tako tudi Ambrožič in Pečovnik). Zlepa tudi ni poskrbljeno za kratka, razumljiva gradiva (bežigrajska občina je v zadnjem času svetla izjema, kar zadeva obseg in razumljivost gradiv). Zato ni čudno, da jim je problematika pogosto tuja in odvečna, še zlasti zato, ker so pri ustreznih (za posamezne strukture) odločitvah občinske skupščine hitrejše in bolj učinkovite direktor-sko-funkcionarske poti kot samoupravne, delegatske. V bežigrajski občini bodo za nove delegate pripravili skupno izobraževanje, kot so vedno doslej. Toda, pravijo delegati, v dobri zamisli izobraževanja je slabo to, da je snov predstavljena preveč posplošeno, zato je izobraževanje premalo učinkovito.
Napake so na višjih ravneh
Občinske »strukture«, predsednik in sekretarka,
sta na vprašanje o gradivih odgovorila nasprotno. Pritiskov od zgoraj ni. sta dejala, in gradivo, vsaj občinsko, je pripravljeno v roku. Do zamud prihaja predvsem pri gradivih, ki na skupščino prihajajo z mestne ali republiške ravni, kar lahko razumemo, in pa pri kakih nujnih zadevah, ko delegati dobijo gradivo pred sejo.
Vedno večja težava pa je vse več sprejemanja po hitrem postopku, kar seveda sploh ni značilnost samo na občinski ravni, ampak zlasti na višjih ravneh, prenaša pa se navzdol. To je zavoljo tega, ker ustrezne strukture vprašanj ne majo videti v njihovi celoti, zato jih niso sposobne coiovitp in dolgoročno razreševati. Hitri postopki pri sprejemanju »gasilskih« cdločitev so zato razumljive posledica.
V	mlačnosti delegatov, kar zlesti velja, čeprav nič več v tako'veliki meri kot minula leta, za zbor združenega dela, pa odseva splošno aružbeno vzdušje, ki ga že več let povzroča družbena neučinkovitost pri uveljavljanju zakonov, ukrepov itd. Ta povzroča občutek, da razprava pravzapraV ni pomembna.
V	novem mandatu pa so bile prve seje skupščine tudi po zaslugi delegatov iz združenega dela živahnejše. Zakaj? Težko je reči, sta menila Namarjeva in Kumar. Nekaj so prispevali novi delegati, polni volje in moči, nekaj pa prav gotovo podaljšani rok za razpravo. Tako imajo delegacije dovolj časa, da gradivo temeljito premeljejo in se posvetujejo med sabo in s strokovnimi službami v svoji delovni organizaciji. Slaba stran podaljšane razprave pa je, da poteče med predlogom in sklepom najmanj pet tednov, kar je za nekatere nujne rešitve, predolga doba; na primer za sklepanje o družbenem varstvu v kakem tozdu.
Nekaj stalnih točk bo odpadlo
Eden od problemov so tudi predolgi dnevni redi. Navadno imajo seje vsaj 15 točk dnevnega reda, včasih pa še več. V bežigrajski občini se trudijo obseg obravnavanih tem skrčiti, kolikor se da. Tako bodo izločili nekaj nepotrebnih razprav, na primer: o rezultatih prvih treh mesecev leta in poročilu o uresničevanju letnih resolucij. Trimesečne rezultate obravnavati konec maja ali junija je v resnici nesmisel, prav tako pa poslušati' poročila o tem, daje pri uresničevanju resolucije o družbenoekonomskem razvoju občine vse v najlepšem redu. Delegati naj obravnavajo samo tisto, pri čemer je treba pomagati. Ta dva predloga bodo seveda uskladili tudi z drugimi ljubljanskimi občinami.
Na očitke, da gradivo pri-
socialistična republika Slovenije skupščina občine Ijubljana-bežigrad
.skupščine občine
Ijubljana-bežigrad
občinska konferenca szdl Ijubljana-bežigrad
iruzbens pravobranilec sannoupr.
Ijubljana - bežigrad
zveza sindikatov Slovenije
občinski svet
Ijubljana-bežigrad
občinska konferenca zsms Ijubljana bežigrad
zzb nov Slovenije
občinski odbor predsedstvo
Ijubljana-bežigrad
pravlja 'občinska »vrhuška«, pa sta imela pripravljen odgovor, češ da delegati takrat, ko so v občini sprejemali program dela, niso hoteli sodelovati (9 desetin dela je potem opravil izvršni svet občine). Od tod se porajajo ocene, daje izvršni svet oblikovalec politike, da sili skupščinske zbore, da sprejemajo njegove rešitve, njegove pobude. Da veliko zamisli, ki se rojevajo na mestni, republiški, zvezni ravni, izvršni svet občine mora izpeljati, čeprav v rokah nima instrumentarija, ne vpliva na odločitve, da izvršni sveti v občinah postajajo vse bolj prenosni člen za odločitve, pa delegati radi pozabljajo. Ljubljanska družbenopolitična skupnostjo posebnost, saj so občine mnoge svoje funkcije združile na mestni ravni, tako da jim je ostalo še manj »pristojnosti« pri odločanju kot drugim občinam.
usposobljenost in to, da so ljudje spoznali, da delegacija vendarle je vzvod za pritisk na sistemske odločitve in razreševanje vprašanj.
Tudi v postopkih so rezerve
O razvoju delegatskega sistema sta Namarjeva in Kumar dejala, da je čutiti napredek. Delegati so bolj oskrbljeni s strokovnimi mnenji in mnenji baze, vse manj je »osebnih« razprav,
Predsednik konference delegacij v Delu v zboru združenega dela Franc Ambrožič in njegov predhodnik Emil Pečovnik sta prepričana, da bo »zlitost delegatov z delegatskim sistemom do nalednjega mandata vsaj za četrtino večja, kakor je zdaj, ko je delegatski sistem uresničen približno polovično, to je seveda odvisno od stopnje odločanja delavcev o vseh vprašanjih.« Marsikaj se je v zadnjih petih letih spremenilo na boljše, trdita, čeprav je hkrati res, da v zboru združenega dela samo desetina delegacij dela, kot je treba. Druge so premrtve, nezainteresirane, nepovezane. Kaj je še boljše? Gradiva, na primer, so postala razumi Ijivejša in krajša. Tritedenski rok za razpravo je naravnost čudovit. Delegatom pomeni ogromno. Lahko se posvetujejo v bazi, s strokovni-
1
ni organizaciji. V Delu, sta dejala Ambrožič in Pečovnik, imajo delegati to srečo, da so nemara bolje obveščeni. Mnogi namreč tudi p° službeni dolžnosti berej01 več kot drugi. Delavci vedo, daje dohodek delovne organizacije v marsičem odvisen od dobrega ali slabega dela delegatov, to pa ve tudi vodstvo delovne organizacije-Sreča je, daje devet desetin delavcev v Delu zaposlenih na istem dvorišču.
Delegatski sjstem seveda ni zaključen proces. Marsikaj mu še manjka, marsičesa je preveč. Zato pa je treba pri razvijanju delegatskih odnosov biti potrpež; Ijiv, hkrati pa vztrajen pr' uresničevanju najpomembnejših prvin samoupravne-, ga odločanja: pri splošnem izobraževanju delavcev, n« samo o pomenu delegatskega sistema, pri krepitvi vl° ge delegacije v organizaci jah združenega dela, vztra jati pri uveljavljanju pra vega samoupravnega odno sa med delegatsko bazo, delegati in izvršilnimi struk'
turami družbenopolitičnih
skupnosti.
Boris Rugelj
£Q SLEDEH DOGOVARJANJA
Delavska enotnost

Socializem in ekologija
ZELENI MARX NA OBISKU PRI NAS
ti i,^V.1?a ^an samouPravljalcev, 27. junija (kar gotovo ni ek i -^e)’ 50	mladinci skupaj s predstavniki
Koloških skupin iz vse Slovenije pripravili pred uni-širši shod. Spregovorili so tudi o »zelenem« Marxu, .loškem va^u> ki je zapljusnil tudi k nam. Doslej je asa javnost poznala le rdečega Marxa. »Marx v svoji ®leni preobleki, če lahko tako rečem, pa ni neznan,« nam J v pogovoru o sodobnih ekoloških vprašanjih povedal Prof. dr. Andrej Kirn s fakultete za sociologijo, politične e,le in novinarstvo.
“^endar pri nas šele zdaj okopavamo to zeleno deželno iz arheoloških used-ln.« pravi prof. dr. Kirn. V yetu, kjer imajo ekološka gibanja tradicijo, pa to že ni nič novega. Del kološkega gibanja se je na-obrnil tudi k dediščini
Marksizma.
" Katere so tiste bistve-^ značilnosti, ki delajo larxa tudi zelenega?
“Naj omenim nekatere mi-?k| ki so za sodobno ekološko gibanje nepogrešljive. uokler bo obstajala zgodovi-119 ljudi, sta zgodovina nara-|'e in človeška zgodovina ne-ooljivo povezani. Marxova ?l°vita misel je, da je narava človekovo anorgansko telo, v kolikor še ni njegovo lastjo, fizično telo. In če je nara-Va anorgansko telo človeka Je jasno, da so vse škode, prizadejane temu telesu, hkrati kode za človeka samega. /1arx pravi, da narava ni last obenega posameznega člo-eka, nobenega naroda-sem ljudem je prepuščena uživanje in jo morajo kot ,0°ri. očetje zapustiti pri-odnjim rodovom. Vsakdo zmed nas namreč potrebuje s° Zemljo, vse njene si-mmske kakovosti in razme-,e> da lahko preživi. Zato je Pritisk, da bi se ekolo-ki problemi reševali na ‘mednarodni ravni.«
~ Kako ocenjujete varo-anje naravne dediščine?
“Znašli smo se v razme-an, ko je Marx lepo rekel, a v reki ni mogoče uloviti če jih ni. S sodobno teh-, clogijo grozi nevarnost, da ?mo prehitevali obnavljale naravnega bogastva. Z . °beno sodobno tehnologi-• ne bomo mogli uloviti rib.
če
smo prej z njo ribe iztrebi-
li rT'
m ra misel nam je postavila . eJe tehnološkega izkoriš-amja narave.«
Padavina človeka Uad naravo
.." Kako to, da socializmu, v- Postavlj3 človeka za naj-ohr° .v.reanoto> ni uspelo voditi ravnotežja z nara-n ' .^^kaj se nismo ničesar učili iz napak kapitaliz-v na tem področju — še C’ nelamo celo večje?
So'^0 ie ključno vprašanje.
koC'a^zem ie uiet v ^sto
ra? lri- Pr's>l0 ekonomskega kot kapitalizem, ati pa trpi iste ekološke ^siedice. V bistvu smo ah:YZeli ekološko isti tip 2CUj?čih tehnologij. Še mam ^npi^3! razvitih držav teh l?01111!3 danes umazano ša n°logijo in nam celo sku-Ocma,?evize vsiliti nevarne ška	^ri tern Je ekolo-
.seY aediščina Marxa ostala v sinCl' Za njegove misli bodi-'srno vedeli bodisi so bile
preplavljene s socialističnim ekonomizmom pod ozkimi merili ekonomskega in družbenega napredka. Gre tudi za evropsko dediščino racionalistične kulture in filozofije, ki od novega veka naprej prek nemške klasične filozofije delno odzvanja v marksizmu kot formula vladavine človeka nad naravo.«
- Kakšno ceno pravzaprav plačujemo?
»Vse ekonomsko politične težave rešujemo s prilaščanjem in gospodovanjem nad naravo in z njenim spreminjanjem. Kakšno ceno pa za to plačujemo, na to smo bili zelo malo pozorni. Dokler je bilo mogoče, smo to potiskali v stran, o tem sploh niso razmišljali. Za ves povojni razvoj so bile značilne težnje, da so socialistične dežele v določenih pogledih potegnile krajši konec. Ekološko vprašanje seje začelo zaostrovati po drugi svetovni vojni, izrazito pa v šestdesetih letih. Za nas je značilno tole: vzpon h kapitalno zahtevnim tehnologijam, ki onesnažujejo okolico, večja produktivnost dela, hkrati pa upadanje produktivnosti kapitala in produktivnosti uporabljene energije. Produktivnost energije je pri nas precej nižja kot drugod v razvitem svetu.«
- V kapitalizmu pada poraba energije na enoto proizvoda. Zakaj pa ne tudi pri nas?
»V razvitem svetu so se v 80 letih težnje na področju produktivnosti energije obrnile. Družbeni proizvod se ni več razvijal vzporedno z rastjo energije, ampak je ra-stel, poraba energije pa padala. Pri nas pa je bila poraba ves čas vzporedna z družbenim proizvodom ali pa ga je celo prehitela. Ravno v teh protislovjih tiči skrivnost naraščajoče ekološke krize pri nas. Odpoved jedrski energiji je prvi korak, da se to gibanje obrne in da začnejo delovati tudi drugi mehanizmi za varčnejše gospodarjenje z energijo.«
— Kaj menite o odnosu med tehnološko politiko in samoupravno demokratično javnostjo?
»Ko stopamo v novo tehnološko obdobje, moramo spremeniti tudi tehnološko politiko pa tudi odnos med tehnološko politiko in samoupravno demokratično javnostjo. Ne vem, morda nisem dobro poučen, vsaj slišati je o tem zelo malo, ali sploh naše skupščine obravnavajo poročila strokovnih komisij o zadevah, ki so kočljive, so pa temeljnega pomena za naš razvoj. Tu imam ravno knjigo, ki govori o svobodni znanosti in človeških vrednotah. Tukaj je popisanih nekaj strani o delu strokovne komisije, ki poroča ameriškemu kongresu o vojaških, ekoloških in drugih kočljivih zadevah. Mislim, da bi morali tudi pri nas tako urediti, da bi na vseh skupščinskih ravneh razpravljali tudi o najbolj kočljivih zadevah«.
- Se vam ne zdi, da je pogosto prevladala miselnost, da morajo kočljive zadeve obravnavati v ozkih oziroma	strokovnih
krogih?
»Na to je celo zahodna de-
mokratična strokovna javnost odgovorila drugače. Že v 70. letih je fizik Weinegger razvil idejo tako imenovane republike znanosti in trans-znanosti. Bistvo te ideje je, da so manjše težave res stvar izvedencev, drugih, strokovnih in družbenih, pa ne morejo reševati le v političnih krogih pa tudi ne le v strokovnih, ekspertnih krogih. To je imenoval republiko transznanosti, za katero je nujno pritegniti široko javnost kot enakovrednega partnerja. Najširša javnost bo namreč tudi morala odločitve ekspertov čutiti na svoji koži, bodisi dobre ali slabe. Zato ima širša javnost tudi pravico sodelovati pri takšnih odločitvah. Takšen družbeni korektiv je potreben, in mislim, da se bo njegova vloga v nadaljnjem razvoju čedalje bolj večala. Pri nas bi že zdaj morali spremeniti nekatere predpise in vzpostaviti takšne mehanizme, ki bi preprečili gradnjo ekološko vprašljivih projektov.«
Rušilni učinki ustvarjalnosti
— Danes smo v razvitem svetu priče eksploziji človekove ustvarjalnosti. Kje pa so meje izrabljanja potencialnih intelektualnih zalog? Ali se bo moral človek znati tudi pravi čas odreči prodoru novih tehnologij, da ne bo uničil samega sebe?
»Človek nasploh še ni dovolj ocenil rušilnih učinkov svoje ustvarjalnosti. Nihče ni hotel zla. a vendar nastaja. Da bi bil človek lahko ustvarjalen, bo moral znati svojo ustvarjalnost tudi brzdati. Moral jo bo omejiti tedaj, ko bo zanj postala neznosna, z nepredvidljivimi posledicami tveganja. Tudi
tam, kjer bo s svojo ustvarjalnostjo rušil nekatere osnovne možnosti za svoje ustvarjanje, bo moral,to svojo ustvarjalnost omejiti ali se ji odreči. Če ugotovimo, da je več vredno tožda človek živi, kot pa, da ne živi, potem mora človek popraviti svojo ustvarjalnost. Drugače se bomo znašli v razmerah, ko ne bomo več izbirali med večjim in manjšim zlom. ampak med enako velikim.«
- Kakšne pa so poti razvoja?
»Dve možnosti sta. Če smo zajahali konja trajnega in neomejenega tehnološkega razvoja, je po prvi možnosti zelo nevarna težnja, da se bodo standardi spustili in da bodo ljudem zmerom bolj skušali vcepiti misel, da se je pač treba navaditi na obstoječe tveganje, ki je nekaj normalnega. Da se je pač treba sprijazniti z rahljanjem predpisov in standardov, ker drugače ne moremo živeti, ker nam grozi brezposelnost in podobno. To je smer, da se človek lahko na vse navadi. Poudaril pa bi rad, da brezplačnega kosila ni. Ceno je zmerom treba plačati.
Druga možnost pa je ta, da bodo ljudje na določeni točki rekli, da tveganje v to smer ni več sprejemljivo. To je iskanje nekaj resnično drugačnega. Tako ne bi postali ujetniki zmerom novih in novih tehničnih prisil, ki se seveda tedaj, ko so razširjene, pojavijo kot življenjski pogoj.«
— Znane so različne vizije nadaljnje človekove usode. Bi jih lahko na kratko pojasnili?
»Prva ali klasična vizija je tako imenovana ideologija rasti, ki je danes v svetu že precej družbeno in strokovno razvrednotena in nesprejemljiva.
Druga pot pa poudarja kakovost in kakovosten razvoj. Tuje pomembno geslo: ekonomija se lahko uskladi z ekologijo in v enaki meri upošteva ekonomska kot ekološka merila ali pa celo daje primat ekološkim ocenam, ker so primarne, življenjskega pomena. Ekonomija, ki ne upošteva ekologije, je ekonomija smrti. Zato je upoštevanje ekoloških načel pomembnejše kot spoštovanje ekonomskih. Če
namreč rušimo osnovne prvine življenja, potem tudi ekonomskih ne moremo razvijati. Nekateri se obreguje-jo ob to misel, češ da ekologija ne more imeti primata, ker pač ne razumejo teh globokih zvez med človekom in naravo. Enkrat za vselej bi si morali biti na jasnem: nobenega trajnega razvoja ne more biti na našem planetu, če ne bomo upoštevali temeljnih ekoloških norm in kvalitet. To je takšna resnica, kot če skočim skozi okno v desetem nadstropju in se bom ubil.
Tretja vizija pa je zelo heretična in ta hip še ni izdelana. Gre ža to, da se bo tudi družbeni razvoj moral v prihodnosti ustaliti v naravi, da ne bo mogel trajno rasti, pa tudi, da se ne bo mogel trajno razvijati, če bo razvoj zahteval nove količinske obremenitve. To je prehod k ustaljeni ekonomiji, h kulturno bogatejšemu življenju, ne pa k takšnemu hlastanju in hitenju, kot ga zdaj poznamo. Zdi se mi, da bo ta prehod logično slejkoprej nujen.«
— Ali vidite še kakšno drugo možnost razvoja?
»Tu sta še vizija postopnega nazadovanja in propadanja ter vizija postopnega drsenja v katastrofo oziroma kataklizmo. Če ne bomo izrabili priložnosti, ki ju ponujata druga in tretja vizija, potem je možno le nazadovanje.«
Ekološka solidarnost med delavci
- Ekologom pogosto očitajo zanesenjaštvo. Kaj mislite o tem?
»Reševanje ekoloških vprašanj terja prehod k novemu načinu ne le produkcije, ampak tudi kulture. Mogoče je v vseh teh idejah tudi kaj utopičnega, toda tako je bilo zmerom tedaj, ko je civilizacija iskala izhod. Iskanje izhoda iz obstoječe stiske je zmerom obremenjeno tudi z utopičnimi prvinami. To pa je še vedno bolje, kot če ne bi ničesar iskali in se zanašali na lažno zanesljivost in stvarnost.«
— Opaziti je povečano kritično odzivanje krajanov in delovnih ljudi na ekološka vprašanja, pri tem pa so uradne reakcije po navadi precej nervozne. Kako gledate na to zadevo?
»Če ne upoštevamo mnenja krajanov, gre za poraz samoupravljanja v osnovni celici, to je v krajevni skupnosti. Zakaj naša vodstva ZK in SZDL ne pridejo enkrat v konflikt z občinskimi vodstvi in se postavijo na stran občanov. Ko bi se to nekajkrat zgodilo, bi kaj hitro naraslo zaupanje v ZK in druge družbenopolitične organizacije. Potrebna je tudi ekološka solidarnost delavskega razreda in delovnih ljudi. Delavci v delovnih organizacijah bi se morali prav tako zavzemati za reševanje ekoloških problemov v tovarni, kot tam, kjer stanujejo. Po navadi se dogaja, daje delavec kot krajan za rešitev ekološkega problema, kot član tozda, ki uničuje okolje, pa je malodušen.
Sindikati bi morali za to še veliko storiti, si prizadevati za izboljšanje razmer delavcev, tako tehnoloških kot ekoloških. Sindikat tu še ni opravil svoje vloge in ga čaka še veliko dela, saj bi moral biti na tem področju zastavonoša.«
Marija Frančeškin
PO SLEDEH DOGOVARJANJA	Ljubljana, 30. junija 1986 DCldVSKd 6YI0tll0St
£			
Kaj se skriva za 19,5-odstotno rastjo realnih osebnih dohodkov v Sloveniji
NEKATERI SO KAR DOBRO IZKORISTILI AKTUALNA GESLA ZA USTREZNEJŠE NAGRAJEVANJE ZNANJA
V tem gospodarskem položaju zveni podatek katastrofalno: realni osebni dohodki v Sloveniji so v primerjalnem obdobju (maj 1985 - maj 1986 povečali kar za 19,5 odstotka. Takšen dvig glede na druge kazalce gospodarjenja (rast proizvodnje, dvig produktivnosti, izvoz...) kajpak nima nikakršne podlage, kar te dni ugotavljajo na najrazličnejših sejah gospodarskih in političnih teles.
V svežnju ukrepov za ustavitev neugodnih gospodarskih gibanj, ki jih te dni v sodelovanju z drugimi pristojnimi organi pripravlja nova zvezna vlada, predvidevajo med drugim tudi uskladitev rasti osebnih dohodkov z resolucij skimi predvidevanji, kar pa, gledano z delavsko rarednega vidika, nosi v sebi veliko past, ki bi jo morali v sindikatih pravočasno odkriti, sicer . . . Ze tako zaostrena socialna nasprotja se bodo še bolj zaostrila, kar pa lahko pomeni samo nov izbruh delavskega nezadovoljstva v vseh njegovih pojavnih oblikah. Zakaj pravzaprav gre?
Eni bogatijo, drugi
Nekaj je na dlani: omenjena realna rast slovenskih osebnih dohodkov niti približno ni veljala za vse delavce enako. Medtem ko so se lani nekaterim slojem delavcev v združenem delu osebni dohodki povečali realno celo za 40 ali 50 in več odstotkov, so se drugim povečali bore malo ali celo nič. Veliko pa je bilo primerov, ko nominalna rast osebnih dohodkov nekaterih kategorij delavcev ni dohajala inflacijske stopnje, kar pomeni, da so jim po več letih realno padli tudi lani. Najbolj zaskrbljujoče pri vsem tem je, da se takšna gibanja osebnih dohodkov s koncem lanskega leta niso nehala, temveč da se z vso silovitostjo nadaljujejo tudi letos. Ponekod so se osebni dohodki delavcev nominalno že v prvi polovici letošnjega leta podvojili, medte ko so kuverte drugih nominalno debelejše le za pet do deset odstotkov, kar pomeni, da so realno tanjše, kot so bile lani. Vendar se je zelo težko dokopati do nekih splošnih ugotovitev, ker je potrebno vsak primer obravnavati posebej. Stvar ne preseneča, če vemo, da je v poplavi administrativnih kazalcev in meril pogosto zelo težko ugotoviti celo to, kdo je kršitelj resolucije in kdo ne, ker je informacijski sistem na tem področju docela zatajil. Kljub temu pa si le moramo postaviti vprašanje: kje iskati vzroke za takšne razlike med osebnimi dohodki v delovnih organizacijah, ki nekaterim delavcem iz višjih slojev omogočajo dvigovanje življenjske ravni, medtem ko tiste iz nižjih pehajo v bedo?
Če pri iskanju odgovora na vprašanje odmislimo inflacijo. ki razdiralno posega v delitvena razmerja, potem bi veljajo nameniti največ pozornosti spreminjanju pravilnikov o delitvi sredstev za osebne dohodke. In v glavnem vsi. ki spreminjajo samoupravno zakonodajo
na tem področju, govorijo, da jih v to silijo aktualne gospodarske razmere, v katerih je nujno potrebno bolje ovrednotiti znanje, če hočejo preusmeriti gospodarstvo. Nočemo oporekati ustreznemu vrednotenju znanja, saj so nekatere industrijsko razvite družbe prav z lastnim zgledom dokazale, da so relativno draga energija, stvarna cena kapitala in pa znanje nujni pogoj za razvoj tehnološko zahtevne industrije. Konec koncev se je za takšno pot odločila tudi naša družba, kar so prepričljivo potrdili tudi nedavni kongresi. Toda po tem, kar se zdaj dogaja z nagrajevanjem, lahko sklepamo, da gre še vedno bolj za načelno opredelitev. Resnica je namreč ta, da gre pri spreminjanju pravilnikov pod plaščem boljšega nagrajevanja znanja dejansko za večje vrednotenje položajev, kar ni eno in isto in kar nas od tehnološko zahtevnejših proizvodenj le bolj oddaljuje. Za zdaj sta znanje in strokovnost, vsaj glede nagrajevanja, še vedno drugorazredni kategoriji. Vprašanje pa je, če je po veljavnem »vrednostnem sistemu« sploh lahko drugače. Vedeti je namreč treba, da ta sistem ni nič drugega kot odraz sestave družbene moči, ki seje oblikovala v časih bistveno drugačnih družbenoekonomskih odnosov. In po slehernem pravilniku, ki upošteva to lestvičo, strokovnjak najsi ima svetovni sloves in naj bo od njega še tako odvisna prihodnost neke tovarne, preprosto ne more biti bolje plačan od njegovega sektorskega šefa. To pa nam potrjuje, da s spreminjanjem pravilnikov, ki bodo temelili na obstoječem vrednostnem sistemu, znanje nikoli ne bo dobilo ustrezne cene, saj je na dlani, da gre le-za lepotne popravke. Znanje bo ustrezno ovrednoteno šele, ko bomo začeli spreminjati sam sistem vrednosti. To pa se mora zgoditi čimprej, posebno če res hočemo preiti od ekstenzivnega k intenzivnemu gospodarjenju in če nočemo postati anahronizem v gospodarsko razviti Evropi.
talizaciji. ki pa bi bila vprašljiva, če ne bi začeli bolje ceniti dela strokovnjakov. Pravzaprav bi lahko rekli, da so se znašli v precepu prav zato, ker tega niso počeli že doslej.
Spet se vračamo k vrednostnemu sistemu. Na La-borah so nam namreč odkrito povedali, da doslej sposobnega in zagnanega strokovnjaka niso mogli nagraditi drugače kot tako, da so ga postavili za šefa. Toda tašna praksa seje izkazala za povsem zgrešeno, saj je novopečeni šef porabil več časa za »šefovanje« kot za strokovno delo. To pa je bila velika izguba zanj kot tudi ža delovno organizacijo. Kot so nam povedali mladi raziskovalci iz neke druge Iskrine delovne organizacije (hoteli so ostati neimenovani), se zato v Iskri vsak mlad in sposoben raziskovalec na vse kriplje otepa vodilnega mesta. Nekateri zagnani raziskovalci, ki so se v Iskri izkazali s svojim delom, so preprosto odšli, ker so menili, da so premalo plačani za svoje delo pa tudi zato, ker so uvideli, da jim njihovo delovno okolje ne nudi pravih možnosti (pomanjkanje stikov z domačo in tujo stroko) za strokovno napredovanje. Mnogi so postali tudi samostojni obrtniki. In zdaj paradoks: če jih Iskra ni mogla ustrezno nagraditi, pa jim je potem za odkup patentov lahko tebi nič meni nič nudila vsote denarja, ki so nekajkrat presegale njihov nekdanji celoletni zaslužek. Le kdo bi razumel to logiko?
V Telematiki delavci spet grozijo s štrajkom
Da te misli niso priletele z neba. nam potrjujejo v Iskri Telematiki iz Kranja. Tudi v tej delovni organizaciji so pred kratkim spremenili pravilnik o delitvi sredstev za osebne dohodke. V to naj bi jih prisililo kronično pomanjkanje perspektivnih proizvodnih programov, kar je tudi eden poglavitnih vzrokov za velike težave. Na Laborah vidijo svojo prihodnost v tako imenovani digi-
V Telematiko nas je pognalo anonimno pismo, ki so ga na naše uredništvo naslovili delavci te delovne organizacije in v katerem so med drugim zapisali: » ... V Iskri Telematiki na Laborah v Kranju nekaj ni v redu. Vodilni in vodstveni delavci so si upali povečati osebne dohodke, medtem ko tega za delavce niso naredili, zato le-ti pripravljajo štrajk. Menijo namreč, da morajo vodilni in vodstveni poskrbeti, da bodo imeli delavci kaj delati, ne da si dvigujejo plače za svoje nesposobnosti. Malo poglejte, in če si upate, pridite z resnico na dan . . .« Pa smo pogledali, in glej ga zlomka:, stara ljudska modrost. po kateri mora biti v bližini dima tudi ogenj, seje vnovič potrdila. Vodilni v Telematiki so si res zvišali plače, ampak o tem kasneje.
Na Laborah so nam ponovili znano pesem. Povedali so. da imajo glede na tehnološko zahtevnost proizvodnje zelo neustrezno kvalifikacijsko sestavo (kar 37 odstotkov delavcev je polkvali-ficiranih). ki jo morajo zaradi sanacijskega načrta in digitalne razvojna vizije bistveno izboljšati. »Na vse
načine si pomagamo, da bi spodbudili stroko«, so nam zaupnih. V pravilniku o nagrajevanju so povečali razpon plačilnih razredov od 6 do 50. Prej bila zgornja meja pri številki 45, zdaj pa ni nihče niže od 15. razreda. Povečali so torej razmerje od 1:5,5 na 1:7, s čimer so hoteli, kot so nam rekli, ustvariti prostor za ustreznejše vrednotenje dela strokovnjakov. Po starem pravilniku doktor znanosti ni mogel biti v 45. plačilnem razredu, medtem ko bo po novem lahko. Ne gre dvomiti v iskrenost njihovih želja - da bi bolje vrednotili strokovno in raziskovalno delo, vendar je tudi ta sprememba pravilnika dokaz, da gre le za lepotni popravek, pri katerem super strokovnjak še vedno ne more biti vrednoten višje od njegovega šefa. Kljub temu pa se zdi, da z,novim pravilnikom niso kaj dosti bližje tehnološko zahtevnejši proizvodnji. tembolj, ker so pri operacionalizaciji pravilnika najprej dvignili kategorije petdesetim poslovodnim delavcem. Na vprašanje, kdaj bodo to storili tudi za strokovnjake in druge delavce, pa so skomignili z rameni, rekoč: »Najbrž v tretjem trimesečju, če bodo to dovoljevali naši poslovni rezultati.« Zdaj si pa misli, kar si hočeš ... Na vsak način anonimno pismo iz Kranja ni bilo iz trte izvito. Vodilni na Laborah so si res zvišali točke, kar za druge delavce, tudi za strokovnjake, zaradi njih so pravzaprav spreminjali pravilnik, niso storili. Res pa je še nekaj: poslovodnim delavcem v Telematiki se je letos veliko bolj povečal osebni dohodek kot drugim delavcem. Kaj se lahko izcimi iz takšne politike v Telematiki. si lahko samo mislimo. Posebej, če imamo pred očmi že nekaj izbruhov delavskega nezadovoljstva v tej delovni organizaciji.
Vznemirljive vesti iz IMF in Kompasa
Podobne vesti prihajajo tudi iz sozda IMP in Kompasa v Ljubljani. Če se ne zapletamo s telovadbo, ki so se je lotih v obeh organizacijah, da so sprejeli nova pravilnika. pri čemer ni moč spre-
gledati, da se bo najbolj zaslužnim za ta poseg to poznalo tudi pri novih točkah in statusu (z načinom Kompasovega pravilnika se ta čas poglobljeno ukvarja tudi družbeni pravobranilec samoupravljanja kot tudi nekateri politični organi), potem tudi v teh primerih ne moremo mimo bistvenega: predvsem so dobro ovrednotili položaj. V sozdu IMP so povečali razmerje od 1:3,18 na 1:4.79. pri čemer se je snažilki povečal osebni dohodek v osnovi za 19,7 odstotka, administrativnemu kadru od 27 do 42. strokovnemu kadru v povprečju za 57 odstotkov, vodjem služb za 64, pomočnikoma za 75 in glavnemu za 80 odstotkov. Kakšne razlike v' osebnih dohodkih nastajajo na tej podlagi, si lahko samo mislimo.
Poglavje zase v tej zgodbi pa je Kompas. Podatki o novih točkah v tej delovni organizaciji so naj večja skrivnost. In to ne samo za novinarje. temveč celo za delavce, ki lahko o tem, koliko so se z novim pravilnikom povečali osebni dohodki vodilnim delavcem, samo sanjajo. Po redni poti (torej uradno) nam je v tem kolektivu uspelo zvedeti le to, da so pri vrednotenju del in nalog posebej upoštevali odgovornost, delovne razmere in strokovnost. O konkretnih številkah se z nami ljudje iz Kompasa uradno niso bili pripravljeni pogovarjati. Pa smo si pomagali drugače in zvedeli:	direktorju tozda
TURIZEM so točke dvignili od 571 na 1110, njegovemu pomočniku za razvoj od 492 na 1013 (torej za več kot 100 odstotkov), direktorju gospodarsko finančnega sektorja od 521 na 1013, direktorju sektorja za vzhodno Evropo od 571 na 967. svetovalcu direktorja za poslovno mrežo od 397 na 670, direktorju sektorja Iniciativa od 464 na 967 itd. Tu se sto- in večodstotni skoki končajo. Med »strokovnjaki« jo je potem še kar dobro odnesel strokovni sodelavec za plan in analize (357-640), mogoče še svetovalec za bančno poslovanje (419-611). tenko pa je verjetno že zapiskal kadrovski referent (288-386), da o drugih ne govorimo. Mogoče le še to: obračunski
referent V je z 209 točk skočil na 293. buker z 288 110j 386, kurir (najnižja plača) Pa| s 179 na 222. kot vidimo. s° silno povečali število točk'! medtem ko se je osebni dohodek povečal le za 17 odstotkov. To pa zato, ker sol bili prisiljeni znižati vrednost točke in sicer od 281) dinarjev na 240. Seveda N treba biti kakšen poseben računski mojster, da bi človek ugotovil, kako se je ku-l rirju povečala plača le za bo-J rih nekaj odstotkov (nominalno seveda, realno mu Je j precej padla) ter da so kuverte vodilnih precej debe-j lejše.
Kompas dokazuje, da je '1 naši družbi še vedno važno kaj si, in ne, kaj znaš. Polo-; žaj. ne glede na znanje in izobrazbo. že sam po sebi žago; tavlja nenehno višji osebml
dohodek, kar dokazuje tudi ^
povečano razmerje med naj- ^ nižjim in najvišjim osebnih1: n dohodkom od 1:3,82 na h3- n Tudi v tej delovni organiza- ^ ciji je veliko ljudi s P°' ^ manjkljivo izobrazbo, ki za' n sedajo zelo visoke položajo-i j( Dokaz več za to je tudi re' jf elekcija 34 vodilnih delo'" nih mest v tem kolektivu. za katera bodo po vsej verjeji nosti ponovno kandidira* vsi, ki so že doslej sedeli na teh stolčkih, vse pogoje za1 pa jih izpolnjuje le osem-
Na koncu bi torej z go^ vostjo lahko rekli, da 5 osebni dohodki delavcev 1 nižjih slojev realno ne po'^ čujejo, prej narobe, in da grn 19,5-odstotno realno raS osebnih dohodkov v SloV£' niji marsikje pripisati debelim kuvertam ljudem na P°' ložajih. Kot vidimo, »delav ska aristokracija prav m3 dro izkorišča aktualna ges*
za ustreznejše nagrajevanj*, znanja, ki pa je dejansko s!
■t	j •	•	„ + r’«:
b
vedno potisnjeno na stran, , ski tir. Neupravičene socia’ ^ ne razlike se še povečujerj ^ kar logično obeta nove lZ J bruhe delavskega nezad0 voljstva. Prav tako pa seda nja gibanja osebnih doho° kov (še vedno neustrezn i nagrajevanje znanja in str° kovnosti) niso noben por° in tudi ne motiv za uvajanj zahtevnej5*
tehnološko
proizvodenj, kar je sicer e1 na naša perspektiva.

Ivo
j
SiuvvSKO GIBANJE V SVETU____o iu„ a 1986 Delavska enotnost 19
Mednarodni ekonomski odnosi
VSAKA DRŽAVA IMA SVOJO KRIZO
Ena od osnovnih značilnosti mednarodnih ekonomskih odnosov je neizprosen boj posameznih držav za mednarodno tržišče, na katerem se srečujejo kupci in prodajalci najrazličnejšega blaga, trajnih in podobnih dobrin. Ta boj gre pravzaprav v dveh smereh: za pridobivanje novih tržišč in uveljavljanje na tistih trgih, kjer je mednarodna trgovina že povsem razvita, prodajalcev pa je preveč, da bi lahko prodali vso blago, ki so ga izdelali. Ugotovimo lahko torej, da svetovno gospodarstvo in nekatere industrijske panoge bremeni hiperpro-dukcija. medtem ko je povpraševanje po nekaterih vrstah blaga večje od ponudbe. Logična posledica nerav-
novesja med ponudbo in povpraševanjem je. prepletanje liberalizacije trgovinske menjave in protekcionizma. ki' ga uporablja velika večina držav.
Gospodarska vprašanja razvitih in nerazvitih držav so seveda različne narave. Medtem ko si razviti svet prizadeva zmanjšati število brezposelnih, na primer v Zahodni Evropi, pesti dežele v razvoju odplačevanje dolgov. Možnosti za novo svetovno konjunkturo in ublažitev razvojnih težav so torej vprašanje, ki je v ospredju zanimanja vsega sveta. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj OECD meni. da se bo položaj svetovnega gospodarstva izboljšal, če se bo rast družbe-
Gospodarski vzpon ZR Nemčije
ZR Nemčija je lani povečala bruto družbeni proizvod za 2,4 odstotka (predlani za tri odstotke), letos pa naj bi bil le-ta večji za 3,5 odstotka. Zaposlenost se je povečala za 0,8 odstotka, letos pa naj bi bila večja za odstotek. Nezaposlenost se je povečala od 9,3 na 9,4 odstotka aktivnega prebivalstva, cene na drobno so se povečale za 2,2 odstotka (podatki veljajo za lani). V menjavi blaga in storitev s tujino je ZRN ustvarila lani 30,6 milijard mark presežka, proračunski primanjkljaj pa je zmanjšala od 33,7 na 20.3 milijarde nemških mark.
Odnosi med supersilama
PODNEBJE SE SPREMINJA, »VRH« SE BLIŽA
oj D ^rerne v odnosih med su-oj ^ers'lama se hitro spremi-nj i(f- Ni še dolgo od tega. ko dj t Vl'sta najvišjih ameriških yj j/edstavnikov z izjavami o n j ®)možnostih razorožitve-:5 | Jf1 dogovorov med vrstica-:a o :a ie
■e v za
! Povedala, da se nima pola eila sestajati ne na vrhu ne od drugod; edina doseda-Ja dvostranska pogodba, ki ; SuPersilama naložila ome-i v^nje oboroževanja s stra-(S A rm jedrskim orožjem u 2), naj bi bila po nji-jli °vem mnenju mrtva črka n3 : .a Papirju, odnosi pa na tisti to D..c. k° uspehov ni mogoče kakovati na nobenih tre-.J MM Pogajanjih (v Ženevi J u d supersilama. v Stock-ij c mu rned državami člani-J k M evropske varnostne irJ ^ference).
;,t R(Maj govorov (Gorbačov, J aSan). nekaj razlagalnih 'J ut,aY.na ameriških tiskovnih oj ^Hfe;rencah (»o SALT 2 še v- seK 0končno odločeno«), za-
\o\ baSvuP1inm0 Reagana Gor-n\ ,vu m »zaupno« pismo
5jJ v rdačova Reaganu - in
L videti drugače.
,n. bnTJ Se-ie torej zgodilo? Je
i,j. i2 ameriško trdo stališče
■ J trenutnega ravnotežja
U težp' v, vladi in torej večje
in-l s-vp °Prambnega ministr-
,a. trii v Primerjavi z zunanji-
M	tuj ^ Koi?gre'
^0! at>a '..Al1 Je morda reakcija 0. hnHenŠk'k zaveznikov v Zank raM Evropi na napovedi tiMMnja dosedanje mreže i\ ti-godb zahtevala večjo tak-J VM° , Previdnost? Ah so ! derM 1 kritični glasovi izve-! ohpCe^ za nadzorstvo nad .•oj javi1r0iZevgnjem' ki so se po-H Vljali v ameriškem tisku?
Kar koli je že obrnilo položaj, izhodišča so zdaj drugačna:
•	Gorbačov se na namige o izstopu iz SALT ni odzval oziroma seje zavzel za obnovitev dialoga o oboroževanju;
•	varšavska zveza je pripravila nove predloge za zmanjšanje vojaštva v Evropi. hkrati je Sovjetska zveza ponudila nove načrte na ženevskih pogajanjih o strateškem jedrskem orožju;
D Reagan je v osebnem pismu Gorbačovu dal znamenje. da je pripravljen na obnovitev dialoga;
•	na izkazano znamenje pripravljenosti in pogajalske dobre volje je namudo-ma reagiral Gorbačov s pismom Reaganu.
Vrsta analitikov hitrih sprememb v odnosih med ZDA in Sovjetsko zvezo meni, da še nič ne kaže. da seje zgodilo kaj bistveno novega. Izluščiti pa je mogoče sklep, da se bosta voditelja najbrž le sestala, kar ne bo brez odmeva v ameriškem notranjem soočanju o pravi oborožitveni strategiji v prihodnjih letih. Opazovalci se tudi strinjajo, daje Sovjetski zvezi v tem trenutku več do pogajanj kot ZDA in daje Gorbačov s predlogom, a drugim za drugim, primoral Belo hišo k odgovoru. Zanimivo pa je. da si je Reagan za kraj javnega sporočilo o pripravljenosti na pogajanja izbral prav Glassboro, mestece. kjer sta se leta 1967 sestala Johnson in Kosigin. in končala eno najnevarnejših
kriz po drugi svetovni vojni. (Kubanska kriza je bila pozabljena, postavljena so bila izhodišča za nadzorovano tekmovanje, in pet let pozneje je novemu paru državnikov - Brežnjevu in Nixo-nu - uspelo podpisati prvo pogodbo iz okvira SALT). Iz Glassboroja je torej prišlo sporočilo, da so ZDA za nadaljevanje pogajanj, če jih bo vodila »vzajemna in pristna želja po napredku«; novi sovjetski predlogi so »velika priložnost« za izboljšanje odnosov med državama in. ameriški predsednik se je zdaj pripravljen sestati s sovjetskim partijskim voditeljem kjerkoli (»ni važen kraj, ampak podnebje«).
Novost na pogajalski mizi je sovjetski sveženj usklajenih predlogov, ki povezujejo področja strateškega orožja (medcelinskih izstrelkov in bombnikov) z orožjem in vojaštvom v Evropi, vse skupaj pa je povezano še z-vprašanjem spoštovanja pogodb in z vesoljskim oboroževanjem. Sovjetska zveza je ponudila Združenim državam Amerike, da bi bila pripravljena močno zmanjšati zaloge strateškega jedrskega orožja z izstrelišči na tleh. če bi se druga stran posebej zavezala. da se bo še najmanj petnajst let držala pogodbe o prepovedi proizvodnje in nameščanja protiraketnega jedrskega orožja iz leta 1972. Pripravljena naj bi bila tudi na prehodni sporazum o jedrskem orožju srednjega dosega. v veljavi pa ostaja še postopno zmanjšanje in odstranitev strateškega jedr-
skega 'orožja sploh (za začetek 50-odstotno). Pripravljenost na zmanjšanje strateških jedrskih zmogljivosti.' ki ameriške stratege najbolj skrbi, se je torej v sovjetski ponudbi povezala s starim strahom pred vesoljskim obrambnim ščitom (SDI), ki ga, na drugi strani, ameriška stran šteje za izhodišče prihodnje strategije »nadzorovanega« tekmovanja.
Ameriški odgovori na tako oblikovane in tako povezane sovjetske predloge še niso znani; verjetno je celo. da niso pripravljeni, ker je v sami vodilni sestavi mnogo mnenj. Pomembno v zasuku je spoznanje, da skupina privržencev pogodbenega tekmovanja (njegov najboljši izid doslej sta bile obe pogodbi SALT in sporazum o prepovedi gradnje protiraketnih sistemov) v ZDA še vedno močna in vplivna, še bolj pa. da se je v tem primeru postavila na soglasno stališče tudi Zahodna Evropa; na sestanku Nato v kanadskem Halifaxu ni bilo med Evropejci nikogar, ki bi podprl ZDA v nameri, da bi se odlepil od okvirov SALT. naj bodo ti še tako načelni, zastareli in nepopolni.
Hitro menjavanje dežja in sonca v odnosih med supersilama pa na drugi strani pove tudi to. da sta državi daleč od kompaktne strategije, ki bi pogajalcem dajala politična navodila pri usklajevanju tehničnih zahtev zapletenih pogodbenih mehanizmov.
Mojca Drčar-Murko
Sporna odmrznitev cen in plač v Argentini
V Argentini so pred letom dni s tako imenovano šok terapijo (zamrznitvijo cen in plač) uspeli naglo zajeziti 1100-odstotno inflacijo in zmanjšati proračunski primanjkljaj. Med uspehe argentinske gospodarske strategije lahko štejemo, da so odpravili nekatere primarne vzroke za hiperinflacijo (v obtok so dali manj denarja). Položaj pa se je začel zapletati, ko so kljub padcu realnih plač za okoli dvajset odstotkov cene še naprej rasle, tako da je bil argentinski predsednik pred kratkim prisiljen »legalizirati« rast plač za 8,5 odstotka v zasebnem sektorju in za pet odstotkov v državnem sektorju.
Plače so zdaj okoli 2,5 odstotka nižje kot pred desetimi leti. Največje probleme pa ima argentinsko gospodarstvo zaradi prezadolženosti (lani so morali za odplačilo obresti nameniti 54,4 odstotka deviznega priliva), padca izvoznih cen in podražitve uvoza ter neto odliva kapitala, pri čemer je samo lani bruto družbeni proizvod padel za štiri odstotke.
nega proizvoda v državah članicah OECD povečala za tri odstotke, prihodnje leto pa za 3,25 odstotka. Odločilnega pomena za uresničitev razvojnih želja v posameznih državah pa bo nadaljnje zniževanje obrestnih mer na mednarodnem trgu kapitala. kar v bistvu pomeni, da bi se ustavilo prelivanje dohodka iz nerazvitega V razviti svet.
Rast svetovne trgovine naj bi bila letos 3,5 odstotna, prihodnje leto pa štiriodstotna, torej nekoliko višja od rasti družbenega proizvoda. In katere države naj bi bile »lokomotive« te rasti? Izvedenci OECD menijo, da se bo izvoz povečal predvsem v države uvoznice nafte, ki bodo kupno moč povečale zaradi cenejše nafte, nekoliko pa naj bi se zmanjšal izvoz v države, ki uvažajo. ZR Nemčija bo menda prva država zahodne Evrope, ki bo v tem desetletju število brezposelnih nekoliko zmanjšala, stopnja rasti izvoza pa bo zaradi revalvacije marke nekoliko padla.
Na konferenci Mednarodne trgovinske zbornice v Barceloni je bilo rečeno, da je zaradi padanja cen nafte, obrestnih mer in vrednosti dolarja napočil ugodni trenutek za preustroj nekaterih narodnih ekonomij, ki ga ne bi smeli zamuditi. Toda rastočega protekcionizma in prezadolženosti ne bo mogoče rešiti brez krepitve mednarodnega sodelovanja. Nekatere težnje v mednarodni trgovini pa so ravno nasprotne. Predstavniški dom ameriškega Kongresa je na primer pred kratkim sprejel poseben zakon, da lahko Ronald Reagan ukrepa proti vsaki državi, ki z »nelojalnimi« postopki in trgovinsko prakso škodi ameriškim hotenjem. Zakon daje ameriškim podjetjem pravico, da se zaščitijo pred dumping-škim uvozom, poskusi kraje patentov, trgovskih znamk, intelektualnega znanja. ZDA morajo obenem poskrbeti da se zunanjetrgovinski primanjkljaj s posameznimi državami vsako leto zmanjša za okoli deset odstotkov.**
Čeprav mora omenjeni zakon sprejeti senat, predsednik pa ima na koncu pravico veta. je protekcionistično razpoloženje v ameriškem Kongresu dovolj zgovoren, dokaz, kako zapletena je zunanjetrgovinska problematika ZDA in trgovinski odnosi v svetu, v katerem raz-
vite države prevladujejo nad državami v razvoju in jim vsiljujejo zdaj liberalizem, zdaj protekcionizem, kar jim pač ustreza. Tudi Japonska obljublja, da bo zmanjšala zunanjetrgovinski presežek s posameznimi državami, toda od obljub do izpolnitve trgovinske politike je zelo dolga pot. Kanček upanja, da se obetajo mednarodni trgovini boljši časi, mogoče daje odpiranje pogovorov
Prazne blagajne
ameriških
farmarjev
Skupna zadolženost ameriškega kmetijstva znaša po uradnih podatkih okoli dvesto milijard dolarjev, to je toliko, kot je lani znašal skupni ameriški proračunski primanjkljaj. Blagajne večine ameriških farmarjev so menda prazne, ameriško kmetijstvo pa naj bi se izvilo iz klešč sedanje krize z agresivno izvozno politiko. Toda izvoz se je v zadnjih petih letih zmanjšal za trideset odstotkov, delež ZDA v mednarodnem prometu pšenice pa se je v desetih letih zmanjšal od 41 na 33 odstotkov. Vzroke za takšna gibanja po oceni poznavalcev ne kaže iskati v precenjenem dolarju v preteklosti niti v nekdanjem Carterjevem embargu do Sovjetske zveze, ampak predvsem v produktivnosti kmetijskih pridelovalcev drugod.
med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Svetom za vzajemno ekonomsko pomoč. ki bodo letos, toda količinsko omejevanje uvoza je stvarnost, na katero morajo računati domala vse države. Še zlasti zato. ker ima vsaka država pravzaprav svojo notranjo gospodarsko krizo in ker je svetovno gospodarstvo zdrsnilo v bolj ali manj nestabilen položaj zaradi vse ostrejše konkurence na mednarodnem trgu, prezadolženosti, dinamične znanstveno-tehnolo-ške revolucije v razvitem svetu. Ta prinaša v mednarodne ekonomske tokove novo delitev dela in morda še bolj izkoriščevalsko prisvajanje presežne vrednosti v korist bogatega sveta.
Emil Lah
POLITIČNI SISTEM
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost
Kako razmišlja delegat delegatov (pogovor z Radom Roterjem)
SAJ JE VSAK DOBER,
A KO SO SKUPAJ, JE HUDIČ
Rado Roter je zdaj predsednik skupščine v ljubljanski občini Šiška. Obiskali pa smo ga z vprašanji o njegovem prejšnjem delu. Bil je namreč delegat v zvezni skupščini. Pomenek smo začeli s tezo, ki smo si jo sposodili pri kolegici z Naše žene. Miha Ravnika, predsednika RS ZSS, je vprašala približno takole: »Ko srečam politika, se mi običajno zdi moder in pošten mož. Ko se pa vkup vsedete, pa sprejemate takšne bedarije. Kako to?« Zanimalo nas je, ali to velja le za poklicne politike ali tudi za delegate, in če, do katere ravni.
ostajajo pa problemi.«
- Problemi, delovni ljudje, njihovi delegati, kako je zdaj s tem...
»No, če vam bo kaj povedalo, recimo takole:	-
oblastni organ v Jugoslaviji se imenuje Zvezni izvršni svet. Takemu organu v republiki pravimo Izvršni svet skupščine republike tein te.
Ko bo, če bo, če bi vodil prizadevanje v proceduri nastajanja predpisov osnovni motiv, najbolj kakovostna rešitev in ne konfrontacija dveh ali več stališč, potem...«
smisla pogovarjati o delitvi, preden smo nekaj ustvarili. To ni niti ekonomsko niti politično oportuno. Prav tu je tisto ključno zlo našega položaja. Lepo se kaže v novi devizni zakonodaji. Najbolj je ubrana na delitev deviz, teh pa brez izvoza seveda ni moč ustvariti. In ker izvoz ni spodbuden, logično ni deviz, ni deviznega trga,
»Kritična analiza, kongresi, veliko besed o delegatskem sistemu. Tudi v jugoslovanski skupščini je ista zgodba - ponujene rešitve v kakovostnem smislu pa položaja ne bodo spremenile. Prav gotovo ne z ustanovitvijo zveznega zbora združenega dela.
Že v zveznem zboru je pol delegatov iz združenega dela. Dolžnosti opravljajo bolj ali manj neprofesionalno -zato tudi nekakovostno. Ob vsem upoštevanju količine gradiv in pestrosti problemov, ki jih je treba načrtova-
no ali nenačrtovano reševati.« -
— Očitno se zavzemate za profesionalizacijo delegatov?! Do katere ravni pa bi profesionalizem kot pogoj za kakovost spustili?
»Nisem za popolno profesionalizacijo. Le polemiziram z idejami o organizacijski obliki, ki ne bi dala nobenih rešitev. Nasprotno, težave bi bile le še večje!
Se to. Delegati v zvezni skupščini delajo največ za reševanje vprašanj, ki jih je prej identificirala, okvalificirala in ponudila rešitve zanje zvezna administracija oziroma ZIS.«
— Torej popolna nesamostojnost delegatov?
»Delegati delajo sila malo
toda, ki jo hvalite kot edino pravo, ne živi?
»Seveda ne, ker se vse rešuje v političnih vrhovih...«
- Kamor spada tudi skupščina SFRJ?
»Tudi in na vrhovih govorijo drugi jezik, ki ni jezik okolij, ki jih ukrep prizadeva. «
- Moštvo je torej v redu, interesi pa tako navzkriž, da se ne da?
»Ja, to večno premlevanje razviti - nerazviti, o prelivanju dohodka, s čimer razviti izkoriščajo nerazvite in podobno. Hja, kot politično geslo naj bo, ekonomsko pa je brez vsake osnove. Če smo se zmenili, da bo bistvo naših ekonomskih odnosov delovanje tržnih zakonitosti, se bomo pač morali pogovarjati tako. Na način, ki bo jasno pokazal, kdo dela bolje. več in ceneje za razliko od drugih, ki jim trg ne priznava vseh njihovih stroškov.«
-	Navzkrižje interesov se skriva v teoriji enakih želodcev, a neenakih rok?
»In zato ni mogoče vztrajati pri tem, kar zdaj veje po Jugoslaviji - da morata imeti dva delavca na enakih delovnih mestih v podobni proizvodnji enake osebne dohodke.«
-	Nemogoče vztrajati, pa vztrajajo!
»Sploh mislim, da se nima
NOVO NOVO NOVO NOVO NOVO NOVO NOVO NOVO
UGOTOVITVE STROKOVNJAKOV KAŽEJO, DA: športna rekreacija veča odpornost človeka proti boleznim,
-	bogati življenje v prostem času
-	vzdržuje kondicijo za lažje in boljše delo
VEČ O TEM IN O NAČINIH, KAKO ORGANIZIRATI AKTIVNI ODMOR MED DELOM. PA PREBERITE V BROŠURI, ki je izšla v zbirki KNJIŽNICA SINDIKATI
več avtorjev:
AKTIVNI ODMOR MED DELOM
Cena 1.200 din.
Redni naročniki zbirke Knjižnica Sindikati imajo 15% POPUST.
NAROČILNICA

Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročamo.........izvo-
d(ov) brošure K.S. št. 81 AKTIVNI ODMOR MED DELOM po 1.200 din.
Naročeno pošljite na naslov:^.
Ulica, poštna št., kraj:......
Naročeno,
Ime in priimek podpisnika: . . . .
dne:
žig
Podpis naročnika
samostojno. Če ja. je to bolj ali manj postavljanje delegatskih vprašanj, terjanje pojasnil. Na sejah zborov v razpravah pripovedujejo, izpovedujejo svoja spoznanja. So še dogovorjena stališča po opravljenem posvetovanju v delegatski bazi...«
- Bazi?!
»Veliko časa in dela gre za identifikacijo delegatske baze v zveznem zboru. A ni zanimivo. da večina išče izvor organizacijske. institucionalne. shematične narave?!
Rezultate pa je dajala le praksa neposrednega stika z okolji, ki so najbolj čutila posamezen predpis ali ukrep - v organizacijah združenega dela. krajevnih skupnostih... Brez vsakega filozofiranja o neidentificirani delegatski bazi!«
— Pa nas po zamislih podobni podprejo ali molče čakajo?
»Na slovenske predloge so odzivi zelo različni. Morda zato, ker smo preveč načelni, ker hočemo prehitevati čas, ki ni dober. Prehitevati druge glede na stanje in pripravljenost za reševanje istega problema, ki ga čutijo tudi v drugih okoljih.«
— Zanimiva misel, tole o okoljih. Po tej metodi ne bi bili Slovenci večni izkori-ševalci, gospoda, nejevolj-neži za povrh in še zdraharji. Izvoznik tu ali tam je enako prizadet, dober gospodar je povsod udarjen... Logičen sklep — me-
-	In potem se pač prilagajamo ali...?
»Ostati moramo načelni. Edino to bo vedno dajalo re-zulate. V reševanju problemov. v tehniki recimo, pa se bomo morali zmeniti za minimum in maksimum v predlaganih rešitvah.«
— To lahko stoji v političnem jeziku. V poštenem pa tole ni nič...
»Toda kompromis zahteva že samo dejstvo, da moramo pri vsakem predlogu rešitve izhajati iz jugoslovanskega povprečja - kije. takšno kot je. dejstvo. Razlike v plus in minus zahtevajo kompromise oziroma rešitve, ki lahko zadovoljijo ene in druge.«
-	Zveni precej nesmisel-
no. Enega in drugega hkrati ne moreš zadovoljiti, ža kompromis pa sploh veni°’ da je delna, začasna rešitev, ki nujno vodi v nov konflikt...
»...Reševanje v soočenju med ekstremom razviti nerazviti pa s sistemom gla' sovanja oziroma preglasovanja lahko vpliva na sprejem rešitev, ki so nazadnjaške, k| zavirajo	gospodarski
razvoj.«
- Prej ste rekli: ... »oz>' roma rešitve, ki lahko zadovoljijo ene in druge.« Pa sploh koga zadovoljijo?
»To se pač vse dogaja v inštituciji, ki se imenuje skupščinski sistem. Nanj imajo vpliv določene strukture in od vseh najmanj i združeno delo. To je vsa kunšt. To je politika.«
— Morda zveni diplomatsko, naklonjeno pa gotovo ne. Kaj vas v tej godlj' pravzaprav najbolj moti?
»To, da sem živel z občutkom, da ogromno delam in sila malo naredim. Ker sem se ukvarjal z vsem tem, °| čemer se meniva, konkretna; praksa pa je zahtevala povsem drugačne rešitve.
Zlobno bom rekel: velik0 smo se pogovarjali, kaj je stabilizacijski program, !n nič o tem, kako ga bomo in zakaj ga ne uresničujem0-Zakaj pripravljamo kritično : analizo, resnični problem1; pa so v nezadostno in nekakovostno opredeljenem dohodku, v njegovi delitvi na škodo razvojnih možnost* združenega dela.«
— Problem je torej znan. določen, rešitve tudi. Bodp morda uspele novi vladi-Večina dvomi...
»Me sploh ne zanima. P°' I glejva v Šiško. Rezultati so 2 enega zornega kota celo zadovoljivi - ker so nad pov'' j prečjem. Toda če bi na tem oblikovali politiko, bi zgrešili. Produktivnost nami'eC pada. osebni dohodki so gle' i de na dohodek previsoki- | akumulativnost pada. izgu' I be rastejo, sestava izvoza se -spreminja na škodo konvertibilnega. dosežke izničij0 stroški, pri katerih so glavni problem obresti...	j
Tu moramo graditi. t° i spremenit - če bomo zaresne le z besedami, povečali veljavo delavcev pri odločanju in njihovo pravico do delitve ustvarjenega. Pa z jasno (in podprto!!!) usmeritvijo v izvoz, v izvoz na konvertibilna tržišča. In razvoj v celoti bomo morali uskladiti5 stvarnimi možnostmi...“
— In kako kaže!
»Vsega tega ne delamo ••-" i Cini Braft'
j j*b SLEDEH POGOVARJANJA	uu.^na 3» 1Un ia 1986 Delavska enotnost 21
osrednjih točk posveta slovenskih sociologov v Dobrni je bil Phspevek dr. Veljka Rusa
ZANIMIVA TEZA: VETO STROKOVNJAKOV
Ena osrednjih točk srečala slovenskih sociologov v °brni pri Celju je bil ned-°rnno prispevek dr. Veljka ^usa, ki ga je v njegovi od-°tnosti ustrezno podal (vča-. 'h tudi polemično) Emil Mi-an Pintar. Dr. Rus je v svo-J6rn razmišljanju, ki ga je nalovil »Sociološki problemi nanstveno-tehničnega raz-tv°Ja«, razvil vrsto zanimivih ern, ki so plod dolgoletnih ®ftipiričnih raziskav. Pose-DeJ zanimivo se nam je zdelo Njegovo razglabljanje o ti '^tran)poteh naših inovacij-a ^kih prizadevanj, ki so te-h “^eljni pogoj za kakovostni h I av'g slovenskega gospodar-j- stva.
| “Kot je pokazala raziska-u p’« je zapisal dr. Rus, »ki je " ’ ^eljila na mnenju več kot a- fto slovenskih strokovnja-j- p v, je najšibkejši člen v A Hovacijski verigi slovenske d družbe delovna organizacija di '^organizacija v njej. Raziskava je'opozorila tudi na to, i- cta aplikativno raziskovanje j- ^ostaja za znanstvenim. Za-a °stajanje tehnologije za zna-J}?stjo je pravzaprav posle-v ''''ca tega, da delovne organi-te 2acije niso usposobljene za ij1 sPrejemanje večjih količin Zlaanja. Pri tem ne gre toliko ij 1 Za pomanjkanje finančnih ;a ^edstev niti ne za nerazvi-I 0st strokovnih služb, am-t- Pak predvsem za neustrezen o S°cialni status teh služb v ji delovnih organizacijah.«
. Po Rusovem mnenju ima-t- j ^strokovne službe v delov-n	organizacijah obrobni
n Pomen in status. Njihov oj Pliv na dogajanje je maj-a "on, njihovi stiki z drugimi /- °rganizacijskimi enotami pa 0 Podpovprečni. Razumlji-o! .° je torej, da je podpovpre-e ^en tudi občutek odgovor-n p0sb strokovnjakov za do-n 7riJa^e v Podjetju. Zakon o ). j Združenem delu ni krepil o
vloge strokovnih služb, ampak je deloval v nasprotni smeri, saj je preprečeval, da bi se strokovne službe organizirale v tozde.
Rus odgovarja tudi na enega najpomembnejših vprašanj današnje slovenske družbe in sicer, kako spodbuditi strokovnjake. Pravi, da motivacija ne more biti uspešna, če se omeji zgolj na povečanje osebnih dohodkov, ne da bi se prej spremenil njihov obrobni status. Prav to pa se v zadnjih letih dogaja v naših ozdih. Strokovnjaki, ki so ohromljeni s tem statusom, samo z višjimi osebnimi dohodki ne bodo bistveno bolj motivirani. Večjo učinkovi-
tost strokovnjakov lahko dosežemo na več drugih načinov. na primer z večjo organizacijsko avtonomijo strokovnih služb ali pa z večjo vlogo strokovnjakov v strateških procesih odločanja. Večjo vlogo v procesih odločanja morajo imeti vse strokovne službe; to jim lahko zagotovimo s pravico veta. Pri strokovnih odločitvah namreč po Rusovem mnenju ne more veljati tako imenovano majoritetno načelo. En glas strokovnjaka je lahko pomembnejši kot pa glas nepristojne večine. Strokovnjak sicer ne more odločati sam, moral pa bi preprečiti obveljavo odločitve, če meni, da le-ta naspro-
tuje strokovnim načelom. Prav zaradi tega bi moral imeti pravico veta. Če bi bila uporabljena ta pravica, naj bi prišlo tudi do arbitraže, ki bi jo izpeljalo nevtralno strokovno telo.
S to izredno zanimivo tezo dr. Rusa, namreč s pravico veta, bi se po njegovih besedah zelo povečal vpliv in tudi odgovornost strokovnjakov, ne da bi bil s tem porušen sedanji sistem samoupravnega odločanja. Odgovornost strokovnjakov oziroma služb bi bila namreč velika zato, ker bi bil odgovoren v primeru, ko bi pravico veta izkoristil, kot tudi takrat, ko je ne bi, pa bi jo moral.
Partija ali inteligenca?
Avtor se je posebej osredotočil tudi na tako imenovane sociološke vidike institucionalnega urejanja znan-stveno-tehnološkega razvoja. pri čemer je omenil štiri teorije. Po prvi, ki naj bi veljala tudi za nas, inercija institucionalnih struktur prevladuje nad dinamiko znan-stveno-tehnoloških sprememb. Obstoječi institucionalni okviri sprejemajo le tiste tehnologije, ki pripomorejo k ustalitvi sistema. Pri nas prevladujejo prav tovrstna stališča. Poudarjajo nujnost stabilnega sistema in hkrati tudi potrebo po pritegnitvi vseh znanstveno-tehničnih resursov. To pa zato, ker naj bi naš samoupravni socialistični sistem tako in tako bil zasnovan kot sistem prihodnosti. Da bi zaživel, ga je treba revitalizira-ti z novimi tehnologijami.
S tem v zvezi se je dr. Rus ostro postavil po robu temu konceptu, kije po njegovem mnenju najbolj ekstremno formuliran v besedilu »Sre-dobežne sile. vnemarnost in zveza komunistov« (Stanič 1986). Avtor se zavzema za najtesnejše povezovanje med Zvezo komunistov in
novo tehnologijo. Zveza komunistov naj bi sicer, kot pravi Stanič, ne prevzemala nase opravil poslovnih skupnosti, sindikatov, gospodarskih zbornic itd., morala pa bi biti nosilka aktivne strategije in politične mobilizacije. Skratka, kot je zapisal dr. Rus, Stanič predlaga kar se da tesno fuzijo med zvezo komunistov in novo tehnologijo. To pa je po njegovem mnenju model, ki ga je Sovjetska zveza uveljavljala v začetku tega stoletja.« »Kakšne so bile posledice tega modela, vemo, zato je toliko bolj nenavadno, da ga Stanič obnavlja v okoliščinah, ki so povsem drugačne od tistih, v katerih je živel proletarial na začetku tega stoletja.« S tem v zvezi Rus nekako pozablja na proletariat v sodobnem pomenu besede in ga nadomešča z inteligenco. Če je s tem mislil na ustrezno kvalifikacijsko sestavo delavcev, ki je potrebna za prehod iz industrijske v informacijsko oziroma kot jo on imenuje inovacijsko družbo, potem takšno ravnanje ne poraja dvomov. V nasprotnem primeru pa bi utegnilo biti, vsaj po našem mnenju, zelo problematična tale njegova teza: »Če bi za inteligenco lahko trdili isto, kar je trdil Lukacz za industrijski proletariat in sicer, da ta nima zadostnih moči za samoosvoboditev iz okov kapitalistične družbe ter za to potrebuje avantgardno partijo, ki bo z revolucijo zlomila staro družbo, potem bi bil Staničev model razumljiv in celo nujen. Ker pa razpolaga inteligenca z bistveno večjimi intelektualnimi, socialnimi in političnimi potenciali kot industrijski proletariat, lahko rečemo, da prehoda iz industrijske družbe v informacijsko ne bo, če tega ne bo izpeljala sama inteligenca. Vloga politične partije je v takšnih okoliščinah povsem drugačna, takšna pač, kot jo je orisal Kardelj takrat, ko se je KPJ preimenovala v ZKJ. In nasprotno; če se v sedanjih okoliščinah obnavlja klasična avantgardna vloga komunistične partije, lahko to vodi samo v politizacijo znanosti in tehnologije, v erozijo profesionalne etike in v hromitev pobud nosilcev znanstveno-tehnološke-ga razvoja.
I.	K.
KDO JE DELAVCEM »VZEL« ODLOČANJE
Vprašanje v naslovu ni Pravo vprašanje; V njem je amreč, trditev, da so, »ne-°c« v povojni zgodovini, elavci resnično odločali. 11 so res? Ne, nanje so se Predvsem veliko sklicevali Pr' odločanju. Formula o .’°Pjektivnih zgodovinskih dresih delavcev«, ki so tu lae°^v'sno oc* tega, kar de-. v°i zares mislijo in si želi-V je bila vedno izgovor sem, ki so v tej soeialistič-delavski državi imeli s avno besedo. In to niso ni-°h bili delavci. Tako seje v tih štiriintridesetih le-odkar so uvedli samou-ravljanje, povsem praktič-0r° Uveljavijal tisti veliki te-k. ski aksiom iz povem do-cene zgodovine delavske-a gibanja, ki doseg delav-, e razredne zavesti vidi solj v sindikalističnih, tra-^unionističnih zahtevah iavcev. In ker skladno s slut' .prav*tem delavci niti 1 te' ne morejo meja svoje ia tee svobode, sta tu Parti-'n Država, ki z roko v roki
osmišljujeta socialistični razvoj ter v bodita nad pravilnostjo njegove smeri.
Kakor koli zveni paradoksalno, toda v sistemu, ki temelji na socialističnem samoupravljanju ter »osvobajanja dela in delavca« (kar koli že to pomeni), se je razmerje med omenjenimi dejavniki vedno privesilo v blokiranje delavskih stališč in zahtev, v demontažo delavskih svetov, v nemoč sindikatov in delegatskega odločanja. Če prištevamo še razmerje med delavci in poslovodnimi strukturami, ki sicer so in v glavnem še igrajo drugorazredno vlogo v družbi, pa sicer veliko bolj pomembno v delovnih organizacijah, potem nam bo jasneje, zakaj delavci ne odločajo ne tam, kjer delajo, ne tam, kjer živijo.
Tezo, da delavci niso nikoli odločali (oz. da njihova beseda ni bila nikoli bistvena), bi seveda lahko celo matematično dokazovali. Navedli
bi recimo odstotek dohodka, ki ostane delovnim organizacijam potem, ko poravnajo vse obveznosti, in videli bi, daje vsako leto nižji in ne seže daleč čez stroške za enostavno reprodukcijo v tovarnah. Videli bi, da še moč direktorjev, ki jih dr-žavno-partijska birokracija, kadar koli seji zazdi primerno. proglaša za grešne kozle samoupravnega socializma in jih kampanjsko zamenjuje in zopet nastavlja, nima praktično nobene prave materialne osnove.
To pa bi nam pomagalo razumeti ta ogromen pomen in boj za nadzor nad kreditno monetarnim, bančnim, deviznim, planskim in drugimi sistemi, skozi katere je moč, kot skozi dgromne namakalne naprave in kanale, nadzirati kroženje žegnane vode samoupravnega socializma - kroženje presežne vrednosti, denarja! Razumljivo je, da nihče, ki sedi pri glavni ali pa pri tistih nekaj stranskih zapornicah tega.
namakalnega sistema, noče, da bi se kdorkoli osamosvojil in začel po svoje zaganjati črpalke in vklapljati in izklapljati kanale.
Teorija socialističnega samoupravljanja in njeni posvečeni razlagalci so uspeli razviti retoriko, ki s svojo gostobesednostjo uspešno skriva vsa ta razmerja in odnose. Z znano trditvijo o ukinjanju privatne lastnine in s tem delitve na delodajalce in delojemalce, delavce vedno znova mečejo na finto, da se vsakič, ko se upirajo, upirajo le sebi, tistemu »resničnemu delavcu«, ki tiči v njih, pa se ga ne zavedajo. To se najlepše kaže ob vsakem novem štrajku ali pa, ko razpravlja recimo o potrebi po institu-cionalizaciji industrijskega konflikta (med kapitalom in delom) in s tem o zahtevi po svobodnih in neodvisnih sindikatih. Sami sindikalni funkcionarji se sprašujejo, od koga naj bo sindikat neodvisen in pravijo: »Od delavskega samoupravljanja?
Od delegatskega sistema, katerega osnovo tvorijo delavci in delovni ljudje? Od Zveze komunistov morda?« Poanta je razumljiva. Delavci so sami krivi za vse, kar jih teži in s čimer niso zadovoljni. Povsod so zraven, »tvorijo osnovo«, bi rekel sindikalni funkcionar, le borijo se ne dovolj, niso že ozaveščeni ...
Izredno veliko štrajkov konec lanskega in na začetku letošnjega potrjuje tale naša stališča. V ozadju štrajkov so, razumljivo, težke življenjske razmere, nezadovoljstvo s plačami, inflacija, ki žre standard, stabilizacijsko dvigovanje norm itd. Obenem pa se strukturalna in načelna nasprotja naše družbe kažejo tudi v štrajkih ter tako vedno bolj v ospredje potiskajo zahtevo po legitimnosti. Delavci hočejo, da namesto »zgodovinskih interesov delavskega razreda«, odločajo - sami!
Prav zdajle nova vlada po
hitrem postopku in brez »delegatskega sistema, katerega osnovo tvorijo delavci in delovni ljudje«, utrjuje oblast Države in jo vedno bolj spreminja v občega delodajalca. V teh razmerah z odstotki dohodka, ki ostaja v upravljanje delovnim organizacijam, ni več moč vsega razložiti in dokazati, kajti vsiljevanje tega, za svetovne in evropske razmere mizer-no plačanega, težaškega in pohabljajočega dela, megalomanskih socialističnih koncernov, težke industrije, atomskih central in vsega drugega, ni več stvar matematike, ampak družbenih odnosov.
Stvar teh družbenih odnosov in tega sistema je tudi, da resnične zahteve teh živih delavcev in delovnih ljudi bolj obravnava kot vprašanje javnega reda, miru in discipline. Res je vprašanje, kdo je v tej delavski državi delavcem »vzel« odločanje.
Igor Bavčar
KOMENTIRAMO
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost 22
Razmišljanja ob Marlesovem sanacijskem programu
TEMELJITO PRED SVOJIM PRAGOM
Koliko notranjih rezerv je tudi v organizaciji dela in boljši disciplini, so ugotovili v mariborskem Marlesu, lahko pa bi jih tudi drugje.
Že vrabci na strehi čivkajo o hudih težavah lesno-pre-delovalne industrije, če se ne motimo pa so lesarji tudi najvišje na lestvici slovenskih izgubarjev. Mariborski Marles spada med velike gospodarske sisteme, saj zaposluje 2750 delavcev v 14 tozdih in delovni skupnosti. Lani je znašal primanjkljaj v zaključnem računu milijardo dinarjev.
Po zakonu so morali pripraviti sanacijski program (kratkoročni in dolgoročni), ustanoviti komisije, ki sedaj nadzirajo izpolnjevanje nalog, v poslovanje se sedaj vse bolj vtika tudi komisija izvršnega sveta občine oziroma sam izvršni svet.
Pred nedavnim je o sanacijskem programu Marlesa razpravljal izvršni svet občine Maribor Tabor in med drugim ugotovil, da je sicer ta lepo napisan, vendar se ob branju lepih besed človek sprašuje, ali bodo uspeli vse sami izpolniti. Zakaj gre? V sanacijskem programu so na primer zapisali, da bodo do konca leta povečali proizvodnjo in prodajo za 30 odstotkov, produktivnost za 20, osebne dohodke naj bi povečali za 30 odstotkov, zmanjšali izmet in slabo kakovost za polovico in prav za toliko zaloge. Teh številk bi se torej razveselil še tako velik optimist.
To, kar smo zapisali v sanacijskem programu, drži, pravijo marlesovci, ter opozarjajo na vzroke izgub, ki so jih ugotovili v pripravi sanacijskega programa. Ti pa so bili: preveliki režijski stroški, majhna prodaja, kije bila sprta z dejansko in razpoložljivimi delovnimi sredstvi, zmanjševanje izvoza, nesolidnost na domačem in tujem tržišču, slaba delovna in tehnološka disciplina, neustrezna kadrovska politika, nesposoben strokovni kader pri vodenju podjetja, slabi medsebojni odnosi, brezbrižnost delavcev in podobno.
Če se je na tržišču denimo pojavilo večje povpraševanje po pohištvu, jih je to vselej »presenetilo«, odzvali pa so se takrat, ko je vlak že odpeljal. Ali pa: nekdo je hotel takšno ali drugačno pohištvo, pa so odgovorni dejali, da se to pač ne splača delati. V tovarni pa delavci večkrat niso imeli kaj delati!
Drži, da samo sprememba kadra na vrhu podjetja še ne bo prinesla čez noč novega vetra in polne vreče denarja, dejstvo pa je, da je s prihodom novega direktorja prišla tudi prepotrebna osvežitev, pa če to v kolektivu ni bilo vsem prav. Na srečo je v kolektivu zelo malo takšnih, ki novim pobudam direktorja ne bi pritegnili. Nasploh nima nihče nič proti trdi disciplini in večjemu redu v tovarni, samoupravno pa so se tudi dogovorili, da bodo mo-
rali nesposobni kadri prepustiti mesto drugim.
Zakaj smo se oglasili ob napovedanih pozitivnih učinkih sanacijskega programa mariborskega Marlesa? Iz enega samega razloga: ker postajamo že hripavi od nenehnega opozarjanja, da bo treba v vseh organizaci-
jah združenega dela najprej temeljito pomesti slabosti pred lastnim pragom, preden usmerimo prst v druge. Prepričani smo, da bodo v Marlesu uresničili vse, za kar so se temeljito dogovorili, javnost pa bi vsekakor rada izvedela za imena in priimke vseh odgovornih delavcev Marlesa, ki so v preteklosti dopuščali nedelo, zmanjšanje izvoza in še kaj, saj bi navsezadnje moral ob milijardnem minusu nekdo tudi osebno odgovarjati, kajti poravnava računa iz žepa krivcev bi bila le malo prehuda, sicer pa vsekakor pravilna.
V mariborskem Marlesu so torej začeli zares in stiskali bomo pesti, da ozdravitev čimprej uspe.
Srečko Logar
Izredni uspeh Poslovnega združenja za vinogradništvo in sadjarstvo
S SEKIRAMI NAD RIBEZ
Poslovno združenje za vinogradništvo in sadjarstvo je s predelovalci končno uspelo izoblikovati odkupne cene za ribez. Te so takšne, kot so pridelovalci tudi pričakovali in v tej smeri že ukrepali: v Prekmurju ribeza sploh ne bodo obirali, na Kozjanskem so na desetine_Jiektarov ribezovih nasadov že posekali...
Pivsko kletni kabinet, vsaj njegovo predsedstvo, v zadnjem času žanje velike in daljnosežne uspehe v svoji banovini. Po uspešni dvakratni podražitvi lanskega mošta, petkratni podražitvi predlanskega vina in dva-najskratni podražitvi predlanskega vina, ki nič krivo ne dolžno mirno počiva v kleteh in čaka na novo, za jesen napovedno podražitev, je zdaj osrečilo pridelovalce ribeza, kot pred tem jagodičevja.
Zdaj končno le »dogovorjene« odkupne cene ribeza so pridelovalce dokončno streznile. Suma sumarum, pridelka se ne splača več niti - obirati. Prekmurci vidijo trenutno rešitev v pozivu občinstvu, naj pride v njihove plantaže in si nabere ribeza, kolikor želi in zmore ali potrebuje. . .
V srednjeročnem programu razvoja SR Slovenije ima kmetijstvo in z njim sadjarstvo pomebno vlogo. Ta vloga je še večja v načrtovanjih tistega dela gospodarstvenikov, ki vidijo Sloveni-
jo, svojo deželo in njeno prihodnost v turizmu in - kmetijstvu. Po teh načrtovanjih naj bi iz leta v leto uredili vse več plantaž - tudi ribeza. Življenje pa teče svojo pot in sadjarstvo z njim. Na Kozjanskem so v teh letih iztrebili več kot polovico vseh nasadov ribeza, kaj šele, da bi usposabljali nove. v Prlekiji so tik pred tem, za krčenje se odločajo zdaj tudi že Gorenjci in Posavci!
Zdaj ostaja odprto vprašanje samo še predelava in tovrstna industrija, ki ni niti tako zanemarljiva, če odštejemo njene izgube. Gre za vprašanje, kaj bo odslej za osnovo vsem brezštevilnim imenom brezalkoholnih pijač in sadnih sokov, ki se jim čebele že zdaj v širokem krogu izognejo in mravlje ob prisilni pokušini mrtve padejo na - hrbet. Vprašanje je namreč, če bo Etol v Celju uspel svojih laboratorijih pripraviti toliko zvarkov za vso to industrijo.
Očitno je. da je v glavah že omenjenega predsestva pivsko kletnega kabineta prišlo
do zaskrbljujočega stanja -vretja. Zato ni odveč bojazen, da bodo preveliko skrbi za pivce primorani dotolči še zadnjega sovražnika -•borovnice, ki meni nič tebi nič kljub žveplovemu dioksidu veseli brstijo. Morebiti pa so že v teku dogovori z vojvodinskim letalstvom kmetijstva, da bi borovnice dotolkli s škropljenjem iz zraka! Kajti obiralci z borovnicami zdaj iztržijo dvakrat več kot pridelovalci ribeza, da o gobarjih ne govorimo, čeprav ne vlagajo niti dinarja. . .
Na zdravje letniku 1986. 1987. 1988 in tako naprej vse do takrat, ko se ne bodo od-
ločili še za sečnjo - trte. Če bo šlo tako naprej, ni vrag, da jutri ne bi prišli na idejo, da na Kozjanskem, v Slovenskih goricah, Vipavskem in Brdih, na Goričkem in Dolenjskem ne kaže namesto jagodičevja, ribeza in trte sejati - riž! Kaže, da je pri nas še vedno - vse mogoče. Prav tako je na dlani, da našemu kmetijstvu in sadjarstvu niso tako nevarni ne Černobil in ne Hamm, nobena atomska elektrarna in radioaktivnost. kot naši vrli »strokovnjaki«!! Razpolovna doba nevarnega radiok-tivnega joda in cezija je mnogo krajša. , .
Janez Sever
Staro znanje za stare stroje
Smelo načrtujemo družbeni in ekonomski razvoj, v besedah preoblikujemo slovensko gospodarstvo z zna' njem, višjo tehnologijo in prehodom v računalniško, in°' vacijsko družbo. Ploskamo akciji 1000 mladih strokov' njakov do leta 2000. Zapisali smo, da bomo imeli do konca drugega tisočletja blizu 68 odstotkov delavcev s srednjo šolo, 5,8 odstotka z višjo in 6,4 odstotka z visok0 šolo. Naše znanje pa zastareva. Prisegamo na šolo, kise izgublja v formalnostih in kvantiteti, izključujemo vsak° drugo možnost za pridobivanje znanja in v skladu z niz' kimi kadrovskimi potrebami delovnih organizacij se postopno, a kot strahotna stalnica zvišuje število nekvak' ficiranih delavcev s komajda polno osnovno šolo in še kakšnim skrajšanim programom.
Paradoks, o katerem je govorila na nedavnem posveta slovenskih sociologov na Dobrni dr. Ana Kranjc, je zaostren do tolikšne mere, da lahko upravičeno podvomim0 v progresivna razvojna prizadevanja in nas utrjuje v pre; pričanju, kako s polnim jadri plujemo med vse manj razvite. Ker ne znamo ali nočemo dejansko podpreti tako imenovanega permanentnega izobraževanja, izobraževa; nja za vse človekove socialne funkcije, izobraževanje prl delu, tudi ne vemo in neznamo dati šoli njene temeljn6 razvojne kvalitete.
Šolo smo podredili stroju in izključili človeka. Etatistični pritiski onemogočajo uvajanje novih kvalitet v iz°: braževanju in nadgradnji znanja, s sistemskimi poseg1 smo razvrednotili izobrazbo. Mladi se vpisujejo na vse nižje stopnje, denar za izobraževanje od delu v delovni*1 organizacijah (ne gre za majhne vsote, leta 1983 naj bi za te namene porabili več kot deset milijard dinarjev, kolikor je stal ves sistem usmerjenega izobraževanja) brez slabe vesti uporabljajo za vse kaj drugega, sejme, ekskurzije, reprezentanco in tako naprej. Še izšolanih ljudi kolikor jih imamo, ne znamo izkoristiti. V analizi zvezne ; gospodarske zbornice iz leta 1984 piše, da v jugoslovanskem združenem delu uporabijo le 46 odstotkov doktorjev in magistrov znanosti, 60 odstotkov ljudi s srednjo^ višjo ali visoko izobrazbo.
Leta 1977 se je 24.137 učencev, 94 odstotkov otrok, P° končani osnovni šoli vpisalo v srednjo šolo. V šolskem letu 1984/1985 22.450 učencev ali 90 odstotkov. Do četrtega letnika izgine več kot polovica šolarjev. Z uvedb0 usmerjenega izobraževanja je tudi izobraževanje odraslih hitro upadlo. Leta 1973 seje na srednjih tehničnih šolah v Jugoslaviji usposabljalo 30.078 ljudi, na gimnaziji 1.429-Deset let kasneje le še 4.031 delavcev na srednji tehnični. 77 delavcev na gimnaziji. Število študentov ob delu na višjih in visokih šolah se je od šolskega leta 1977/78 d° 1983/84 več kot razpolovilo, s 6.784 padlo na 3.152. Preprosto povedano: redna šola in izobraževanje ob delu doživljata pravo razdejanje. In to ob dragem, mnogo predragem šolskem sistemu, brez alternativnih poti za pridobivanje znanja. 4
Strah pred širokimi znanji in izobraževanjem? Hočem0 le nekaj receptov, da dobimo družbeno koristnega produktivnega človeka? Znanje po kapljicah, da pacient ne , umre, ni pa preveč živahen in razborit? »Človek zaradi svojega znanja ne sme izgubiti poslušnosti«?
Takšen odnos do znanja in napredka je na Slovenskem, kjer stalno primanjkuje delovne sile, še toliko bolj nerazumljiv. Nezaposlenost ni ovira na poti v intenzivno, avtomatizirano, tehnološko polno, na znanju in inovacijah temelječo proizvodnjo. Letne potrebe po prirastu delavcev (okoli 40 tisoč) še zdaleč ne dosegajo razpoložlji; vega zaposlitvenega potenciala 26 do 27 tisoč mladih, k* sklenejo šolanje in iščejo delo. Delovno silo moram0 »uvažati«, med njimi pa je 60 in več odstotkov nekvalih' ciranih delavcev.
»Še tako poceni roke in mišice na razprodajo revnih i*1 nerazvitih narodov ne bodo več za nikogar zanimivo, nikomur potrebne, ker se je delo z razvojem intelektualk ziralo. Družba bo lahko tako živela, kolikor bo imel3 zagona od lastnih intelektualnih potencialov. Razvoj vod1 v medsebojno menjavo idej, zamisli, inovacij in znanstvenih odkritij. Ti so neponovljivi, enkratni, zunaj konkU; renče. Zanimivi so tudi za druge, ne glede na ceno,« pravl prof. dr. Ana Kranjc.
In mi? Stara znanja v službi starih strojev. Slovenij3; »nepismena« lastna in bratska delovna sila. Prehod v informacijsko družbo je za zdaj in na tak način čist3 iluzija. Ob takih kadrovskih razmerjih je jasno, da lahk° naše gospodarstvo ohranjamo pri življenju le umetno.z administrativnimi ukrepi navznoter, medtem ko v mednarodni delitvi dela nimajo kaj početi.
Janez Sever
Miroslav Glas:
Naročila pošljite na naslov:
- zbirka družboslovje Knjiga, po kateri ste spraševali
DELITEV PO DELU V SOCIALISTIČNI DRUŽBI
DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana. Celovška 43, kupite jo v vseh knjigarnah po Sloveniji.
VEČ O KNJIGI IN AVTORJU Sl PREBERITE V NASLEDNJI ŠTEVILKI DELAVSKE ENOTNOSTI.
’ 400 LET PRIMOŽA TRUBARJA	u 3o lu„ia ,986 Delavska enotnost 23
Obisk pri kulturnih zanesenjakih v Velikih Laščah
OSEMDESET VAJ, DA BODO PREDSTAVILI ROJAKA
..pe je Levstik lahko uprizoril Junteza, skupaj z doma-mi, v domači gostilni pri Drakslerju in imajo danes v ehkih Laščah lep kulturni dom, ki ga imenujejo Levsti-°v dom, potem kulturno izročilo dolenjskih krajev, kjer je tekla zibelka slovenskega književnega jezika, danes še O »Trubarjevih« slavnostih, ki te dni potekajo, d Ljubljane do Velikih Lašč in Rašice, je bilo že veliko sovora, mi pa smo pogledali »za kulise«.
Na tiskovni konferenci so Pohvalili novinarje in njiho-a sredstva javnega obveš-ahia, ki da so ustvarila pri-l^Ofno ozračje proslavljanja.
Pri
nas se nam je zdelo, da bi
r Počastitev 400-letnice smr-1 Primoža Trubarja lahko napisali več, zato smo se napotili v Velike Lašče in posedali, kaj se tam dogaja te-oen pred uradnimi slovesnostmi. To pa toliko bolj, Ker je iz programov razvidno- da težo programa v Tru-arjevo počastitev nosijo oniači kulturni zanesenjaki.
Trubar je pač izdal prvo lovensko knjigo, doma je
Marija Perhaj
h v tistem dolenjskem ko-u- kot drugi, ki so oblikova-1 slovenski knjižni jezik. In e Jih že slavijo, od Levstika , aiJe, potem bomo zabeležili • f ^o proslavljanje. In smo Sl1 v Lašče.
Lilo je kot iz škafa, tako a Je človeka prijelo, da bi le Prepisal program Trubarje-jnn slavnosti Tudi v Velikih asčah ni bilo nič bolj spod-udno. Nevihta je bila, tudi rele so udarjale v okolici, ,° Pa je bilo dovolj, da se še ave ni dalo skuhati, kaj šele greti reflektorje. Pa ni bil predsednik Kulturno umet-aiskega društva Primož Tru-av v Velikih Laščah Janez
Grude
rano nam je pripovedoval
■zu "ten niti najmanj zbegan.
/«ora
ljubiteljski kulturni dejav-osti v njihovem društvu in š ,e na drugo opozorilo seje .Preobleč v kostum za °J0 vlogo. »Saj imam sa-r ? nekaj malega.-> nam je 7 i eh Pa se je kasneje izka-, 0- da ima škof Vergerij trdosti povedati.
; V. Trubarjevih slavnostih v ,. 0 v zadnjih dneh že do-eii ^ f.0Vora- Ud zbiralne ak-^Je, ki je navrgla kar nekaj sknafia za ureditev spomin-e niše. prodajne razstave tP Venskih likovnikov, do li-a! nega večera, ki ga bodo sUjPr1avili najmlajši sloven-»IVn jterati pod naslovom nai * 1 slovenski pisatelji -pG^nrejšemu slovenskemu
Pisatelju«.
J^Užno pol ure pred na-vorudano Predpremiero Ja-vrsKovega pasiona »Življe-ja<< m srnrt Primoža Trubar-sva s fotoreporterjem
prišla v Lašče. Pred blagajno je bila huda gneča. Že druga predpremiera je bila, za domačine, sedeži pa so bili razprodani. Nikogar ni motilo, da ni bilo elektrike. Prejšnjo noč so jih spet priklopili ob enih po polnoči, tokrat pa so pričakovali, da bodo »na zvezi« pravi čas. »Če že pišete o naši predstavi, potem morate povedati, da se v »Elektro Kočevje« nemarno obnašajo,« nam je zabičal eden od igralcev po končani predstavi. »Le zabliskati se mora, pa smo brez toka. In ko smo jim nocoj tretjič zagrozili z uglednimi gosti, so nas zadnji hip spet priključili.«
Gneča v garderobi pred predstavo je pričala, da gre zares. Pevci in pevke so pod vodstvom neutrudnega Jo-žega Gačnika pilili še zadnje speve. Pred blagajno so domačini zaman spraševali po vstopnicah. Tudi nekaj uglednih gostov so imeli, pa so nam organizatorji na vprašanje, če jih to kaj dodatno obremenjuje, odgovorili, da so takšnih obiskov navajeni. Igrajo zase.
Sedaj je čas za predstavitev kulturno umetniškega društva Primož Trubar iz Velikih Lašč. Janez Gruden nas je najprej popeljal po prostorih Levstikovega doma. Ob veliki, sodobno opremljeni dvorani, je tu še knjižnica s tremi prostori, posvečenimi velikim rojakom - Trubarju, Levstiku
ffi,
Janez Gruden
in Stritarju, pa klubski prostori in vse drugo, kar priti-če sodobno urejenemu kulturnemu domu. Dom imajo že vrsto let, ob 150-letnici Levstikovega rojstva pa so ga temeljito prenovili in sedaj dejavnost kar spontano raste.
V Velikih Laščah so ponosni na svojo kulturno dediščino. Ne le. da so bili prvi slovenski pisatelji tam doma in so uveljavili njihovo narečje kot osnovo slovenskega knjižnega jezika, tudi sicer je kulturno izročilo pri njih stalno. Med obema vojnama so se »sokoli« in »orli« kosali, kdo bo dejavnejši. Po vojni so najprej uprizorili Levstikovega Tugomerja v proslavitev 400-letnice slovenske knjige. Izseljevanje mladih v mesta je nekaj časa imelo svoje posledice, amaterska dejavnost je bila osiromašena, zamrla pa ni nikoli. In potem je prišlo še proslavljanje velikih obletnic kraja. Vse po vrsti so obeležili z gledališkimi uprizoritvami. Tu je še skoraj »hišni avtor«, domačin Jože Javoršek. Štiri njegova dela so v Velikih Laščah doživela praizvedbo in to dostojno.
Med gledalci smo videli veliko mladih, tudi med igralci jih ni manjkalo. Kar samo se je ponudilo vprašanje Janezu Grudnu, kako uspevajo pritegniti mlade. Nobenih težav nimajo s tem. nam je povedal, s to uprizoritvijo so ne samo strnili vse dosedanje sile. marveč je začela delovati tudi mladinska gledališka skupina. Ob rednih gledaliških uprizoritvah se ukvarjajo tudi z eksperimentalnim gledališčem in satiro. Spontano je nastala tudi gledališka skupina mladih deklet. »Sapho« -se imenujejo. ukvarjajo se z glasbo, recitali in gibom, ob tem, da se poskušajo samostojno
Lektorica predstave Marija Perhaj je imela pred uprizoritvijo kaj malo časa za pogovore. »Nič posebnega ne delam, ampak povsod moram biti zraven.« Šele po predstavi smo se lahko pogovarjali. Ravnateljica osnovne šole - tudi ta se imenuje po Trubarju - je pri gledališki skupini že od nekdaj. Včasih je tudi igrala, zadnja leta pa se predvsem posveča organizaciji. Zdi se, da je, če je treba, sposobna tudi ostrejše besede, toda ves čas deluje umirjeno. Prav to nas je zanimalo v pogovoru. Kako so uspeli strniti tako velik kolektiv, kako so uskladili petdeset različnih interesov in življenjskih ritmov v enega. In to kar za šest mesecev. Zelo prostodušno in samoumevno je sprejela vprašanje in ugotovitev. Bilo je kar nekaj težav, toda zavedali so se jih, ko so začenjali. In jih sproti poskušali odpravljati. Okoli osemdeset vaj so imeli od februarja sem, sodelujoči pa so imeli svoje obveznosti kot srednješolci in študentje, delavci in uslužbenci, ki
so največkrat zaposleni v Ljubljani, pa kmetje, ki jih ritem narave bolj kliče na njive in travnike, kot pa na gledališke vaje. Pa jih, vse po vrsti, gledališko ustvarjanje veseli in na vaje prihajajo tudi do petkrat na teden. Tudi ob nedeljah. Takrat ni filmske predstave, dvorana je prosta in... vadijo.
Mirko Modic
izraziti seveda sodelujejo tudi pri skupnih prizadevanjih.
Predsednik društva pravi, da je v društvu več kot sto delovnih članov. Moški pevski zbor, ki ga vodi domačin, zanesenjak Jože Gačnik in prihaja vsak dan iz Ljubljane, pa noče nobenega povračila stroškov, prerašča v mešani zbor. Za vsak primer
imajo še pevski zbor upokojenk, ki se jim tudi pridružijo v Skupih akcijah.
V- Laščah imajo tudi bogato klubsko dejavnost. Sedaj je malo zamrla, ko so se vsi lotili prireditev v zvezi s Tru-barjepi. Sicer pa se redno zbirajo - do štirideset jih pride - na pogovorih in lite-rarnib večerih, kjer se lotevajo aktualnih, uporabnih, izobraževalnih, kulturnih in političnih tem. Njihovi mladi literdti izdajajo »Premike«. še bolj mladi pa aktualno kritični bilten »Krpanove novice«. V domu teče tudi reden filmski spored - v zadnjem času so z njim bolj zadovoljni, knjižnica ima vedno polno obiskovalcev, imajo tudi svojo skupino -ansambel zabavne glasbe, na likovnem področju pa pripravljajo neke vrste ex tempore.
Denarja jim manjka, kot vsem drugim amaterskim skupinam. Pa ne obupajo. Aktivistom društva ni težko obiskati vsake družine. Tradicija ali zavist, kakor koli že, vstopnice prodajo. In tudi občinstvo iinajo. Pri vsaki uprizoritvi najmanj za polno dvorano. Za osmesto prebivalcev naselja in dva tisoč iz krajevne skupnosti je to kar veliko. Pa so zraven še gostovanja - ljubiteljev in profesionalcev. Sicer pa nekaj denarja dobijo od občinske kulturne skupnosti Vič-Rudnik, nekaj od vstopnine, drva dobijo in jih sami razžagajo, poprimejo tudi za druga dela.
Na petnajsti postaji pasjo-na o Trubarjevem življenju smo ustavili tudi glavnega igralca Mirka Modica. Če ni na eni od osniedesetih vaj, je pravnik v ljubljanskem Staninvestu. Trinajst let je že zapisan ljubiteljskemu gledališču. Za Trubarja seje moral posebej pripravljati, veliko zapisanega je moral prebrati. Ves znojen in še neumirjen je bil s predstavo kar zadovoljen. »Trubar je bil kolerik, z vsakim se je kregal,« je povedal. »Vsi smo se poskušali vživeti v svoje vloge. Ni važno, ali si kmet, delavec ali študent, izobrazba ne pomeni nič, važno je, da si zaljubljen.«
Igor Žitnik
Delavska enotnost 24
»SREČNO!« VSEM RUDARJEM ZA PRAZNIK
Kdo bo ugasnil zadnjo rudarsko luč v rudniku Senovo in kdaj?
V vodi, blatu, predvsem pa v lastnem znoju najpogosteje odpravljajo okvare na dotrajani opremi.
BITI ALI NE BITI JE SPET VPRAŠANJE
Udarniško delo v rudniku je postalo izročilo. Ne samo delavke, predstavniki kolektivov iz Ljubljane, Maribora in Krškega, tudi upokojeni rudarji in njihovi otroci prihajajo v akcijo.
Od tistega dne leta 1796, ko je kovač Andrej Grabner na Reštanju med pripravo ogljarske kope naletel na izdanek premoga, in vse do danes rudnik v Senovem ni imel obetavne prihodnosti. Nekateri raziskovalci so sicer trdili, da zemljina nedra skrivajo dvesto milijonov ton premoga od Podsrede do Mirne na Dolenjskem, mogoče res, toda sloji so tanki, izkoriščanje drago. Nafta bi na svojem osvajalnem pohodu skoraj dokončno potopila tudi ta rudnik.
Medtem ko so se vse dotedanje gospodarske krize izredno tragično zrcalile med rudarji v Senovem, je danes vprašanje obstoja tega rudnika nekoliko manj boleče. V zadnjih dvajsetih letih so rudarji postavljali ob sebi na noge drugo gospodarsko vejo - industrijo. Negotovost rudnika se je seveda najbolj odrazila v rudni-
Jano Čepin:
ZAKONODAJA NE SLEDI PRAKSI
»Na sestankih, predvsem tistih na »visoki ravni« je lahko razčlenjevati, razglasiti in se pogovarjati. Jaz bi rada videla naše vodilne med delavci, da bi jim razložili, zakaj je tako, kot je. Ne pa da se mora sindikat pojavljati zdaj kot razlagalec zdaj kot gasilec in zdaj kot aktivist tudi za reči, ki niso po meri sindikata. Enako je z nami, ki delamo v skupnih službah,« pravi Jana Čepin, ki so rudarji v Senovem nimajo za vodjo neke službe, temveč za resničnega »kamera-da«, kije ob vsakem trenutku pripravljena pomagati, če tudi to ne piše v njenem opusu delovnih nalog.
»Naše spremembe zakonodaje sledijo praksi. Na hitrico in premalo premišljeno sprejemamo za-
konodajo, ki je že izničila vse razumne meje. Razlike so vse večje. Tako so zakoni in večina samoupravnih aktov, družbenih dogovorov in sklepov postali papir, ki je daleč od življenja. %
V takšnih okoliščinah, ko je večina slovenskih rudarjev v rdečih številkah, je vprašljivo tudi njihovo samoupravljanje. Kako in s čim naj upravljajo? Vpliv rudarjev v takšnih razmerah ni mogoč in vse kaže, da bo tako še nekaj časa. To pa našega rudarja najbolj skrbi. Strahotno naprezanje ne prinaša belega kruha, temveč še večjo izgubo. Žal to niso besede, ki naj bi jih vtikali v zdravico ob prazniku, vendar je tako in mimo tega ne moreš. Tudi ob prazniku ne...«
Senovo leži deset kilometrov severno od Krškega in štiri kilometre naprej od Brestanice, v dolini pod 1023 metrov visokim Bohorjem in 712 metrov visokim Veternikom, v kotlini pod Armezom ob sotočju Bovškega in Reštanjskega potoka.
O davni preteklosti doline, ki je dolga stoletja samevala pod južnim pobočjem Bohorja ni znanega dosti. Po nekaterih najdbah predvidevajo, da je bila dolina naseljena že vsaj v mlajši kameni dobi — torej že pred štiri tisoč leti. Najdbe potrjujejo, da so v dolini pred dvema tisočletjema živeli Kelti in Rimljani.
ku samem: težave s kadri, skoraj nikakršno posodabljanje. Naj ne bo odveč, če povemo, da danes rudarji v Senovem kopljejo premog tako, kot so ga pred sto leti. S krampom in lopato, razen oporja so rudniške naprave zvečine še spred druge vojne...
Z zmanjšanjem pridobivanja premoga je usahnila tudi potreba po delavcih. Še večje probleme je kraj čutil zaradi rudarskih družin, nezaposlenosti žensk. Vodstvo rudnika je skupaj z občino že zgodaj začelo iskati rešitve. Na srečo se je prav v tistem času začel neverjeten vzpon sevniške tekstilne industrije. V soglasju z Lisco so na Šenovem zgradili nove prostore za brestaniško šivalnico, tozd Lisce, in jih februarja leta 1966 usposobili za proizvodnjo. Že v prvem letu dela se je število zapo-
slenih žensk v novih obratih povečalo na sto. V drugi P°' lovici sedemdesetih let so zgradili še drugo fazo, lani je Lisca v Senovem zaposlovala že 360 delavcev.
Še vedno pa je ostajalo boleče vprašanje zaposlovanja rudarjev. V času naftne krize je mnogo najboljših od; šlo, zvečine v Velenje. Pr’ iskanju novih možnosti za zaposlovanje so naleteli na razumevanje v Mariboru. V dogovorih z Metalno je premogovnik leta 1972 uspel zgraditi prvo fazo nove tovarne gradbenih žerjavov. Metalna je v Senovo prenesla del svojega proizvodnega programa, ki je zaposlil 355 delavcev, zvečine iz rudnika. Do konca leta 1980 so dogradili še drugo fazo tega obrata, tako daje lani v njem delalo že 420 delavcev.
Kakor je na začetku kazalo da bodo v Senovem konč-
Meter za metrom, včasih po vseh štirih, je treba za pi-6' mogom.
ti
k
P
; S : ti
r
2
V
t
|	r
s
r
\
|	t
t t
t
1
t
<
i
Ivan Abram, tajnik sindikata:
POCENI ENERGIJE NI
»Rudar v Senovem je tipičen rudar -trmast, skromen in potrpežljiv. Knapovšči-na je tod stara skoraj dve stoletji. Prehaja iz roda v rod, zdaj te blagruje, zdaj lakotni, toda ti vztrajaš,« pravi Ivan Abram, tajnik sindikata, sicer strojni nadzornik. On ve, o čem govori. K rudniku je zavil z očetom, njegov oče s svojim očetom. Je ravno toliko star, da je z rudnikom doživljal vse, kar so navrgla povojna leta.
»Danes družba potrebuje ogromno energijo. Tudi naša družba je dolgo načrtovala svoj razvoj, kot daje energija najcenejša in neusahljiva. Gradili smo industrijo in pri tem zanemarjali vprašanje energije. Govorili smo in govorimo o preusmerjanju.naše industrije, vendar kaj več od besed ni opaziti. In tako naša družba zahteva vse več energije - cenene energije. Poceni energije ,pa ni.
Da bi vsaj za silo skušalo omejiti gospodarsko krizo, se naša družba zateka h kratkoročnim rešitvam z zamrzovanjem cen energije. Gospodarstveniki zatiskajo oči pred breznom, ki nastaja v našem elektro-
gospodarstvu. Izgube rastejo iz dneva v dan, težave se kopičijo in to v glavnem na ramenih - rudarjev.
Poglejte nesmisel, prekoračujemo načrtovano proizvodnjo, ob tem pa vse globlje tonemo v izgube. Ne samo naš tozd, ki posluje v okviru REK Edvard Kardelj. Ves sodz, vsi premogovniki v Posavju so na istem, kot tudi REK v Titovem Velenju.
Naše razmere so težje, ker v rudnik že vrsto let nismo vlagali potrebnega denarja za obnovo in posodobitev. Ko so nas obiskali rudarji iz Tovrstnega Velenja, se niso mogli, kot še marsikdo drug načuditi, kako ta reč pri nas sploh še teče. Na srečo so naši rudarji, kot sem že rekel, posebne baže možakarji. Krpamo, kopljemo, ko na nekem mestu rov zasuje ali poplavi, ga spet usposobimo in kopljemo.
Potem pa bereš ali poslušaš, da imamo knapi velikanske plače. Poglejva skupaj, kako je to v resnici: odštejva nadurno delo in delo ob praznikih, nočno delo, jamski dodatek in minulo delo - ostane nekaj nad sto tisočakov. Zato pravim: pridite v Seno-
vo pridite za ta denar delat v naš rudnik, pridite, primanjkuje rudarjev. Ponujemo vam ob tem še nevarnost, obljube za stanovanje.
Koliko besed je bilo izrečenih na račun deputata, ki smo ga rudarji imeli. Koliko zavisti, obrekovanj. Jaz pa pravim: pridite k nam in se priključite našemu odboru sindikata za družbeni standard, ko obiskuje naše upokojene sodelavce. Ljudi, ki so mnogo žrtvovali za to, kar danes imamo, njim pa odmerili pokojnine, ki so na robu -podpore. Ne smemo pozabiti, da je med njimi precej nekdanjih borcev, ljudi z velikimi družinami!
Vsi ti in mi z njimi nismo nikoli odrekli razumevanja, bili proti solidarnosti. Rudarji so omogočili razvoj kraja, industrije in napredka v njem. Danes pa o rudarjenju in rudniku govorimo, kot da bi bilo to nekje zunaj nas. Tudi v sindikatu. Poglejte, v našem najvišjem vrhu nimamo rudarje, nas predstavlja član iz elektrogospodarstva. Tako je to. Tudi ob praznovanju 190-letnice...
!J0 uspeli obrniti rudniško Krizo sebi v prid, so se znašli Pred novimi težavami. Gospodarska kriza je hudo odmevala v gradbeništvu, uda-je tudi po povpraševanju žerjavi iz Senovega. Ko je 2e kazalo, da bodo na Senovem pestovali še enega ne-. ^ogljenčka, se je zadeva čez 1 Poč obrnila na bolje. Vodstvo obrata Metalne je hitro reagiralo in z lastnimi raz-v°jnimi programi zamašilo Patrgano popkovino z Metalno in odmaknjenost obra-! ta od matičnega kolektiva.'
. Prizadevno vodstvo pa je lrOelo hkrati več železja v og-Pju. Po postavitvi kovinskopredelovalnega obrata skupaj z Metalno so uspeli vzbu-| Piti zanimanje in najti razu-I Sevanje tudi v matični obči-Pi- Vodstvo Tovarne celulo-
Leto 1923 imajo v Senovem za mejnik industrijskega kopa. Čez šest let je bilo pri rudniku zaposlenih že 707 delavcev, ki so izkopali 139.000 ton premoga. Svetovna gospodarska kriza je tudi Senovo zavila v lakoto, leta 1933 je rudnik zaposloval le še 155 delavcev, ki so izkopali 27.880 ton premoga in to šele vsak drugi dan.
•
Tik pred vojno je rudnik že spet zaposloval 500 delavcev, ki so leta 1940 nakopali 168.000 ton premoga. Tri leta pozneje pa je 922 rudarjev nakopalo 250.440 ton. Največ premoga so izkopali leta 1952 — 286.140 ton, zaposlenih pa je bilo že 1.309 delacev. Do sedemdesetih let so nakopali še dvesto tisoč ton, potem pa izkop zmanjševali do sto tisoč ton.
ze Djuro Salaj iz Krškega se je skupaj z rudnikom po temeljitih pripravah odločilo za razširitev proizvodnje papirne embalaže. Do začetka leta 1977 so zgradili objekte
in začeli proizvodnjo. V tem tozdu je že naslednje leto delalo sto delavcev. Čez dve leti, do leta 1979 so dogradili še drugo fazo, lani je tozd zaposlovala že 280 delavcev.
Ob zadnjem popisu prebivalstva je bilo tako na Senovem zaposlenih že 1.341 občanov.
Rudnik pa je poleg svoje energetske pomembnosti omogočil še drugi vir pridobivanja energije. Že leta 1924 je tedanji lastnik, Trboveljska premogokopna družba, na Senovem zgradila termoelektrarno z močjo dvakrat po petsto kilovatov. Zmogljivost termoelektrarne je pokrila potrebe rudnika in okolice. Zaradi naraščajočih potreb se je omenjena družba leta 1939 odločila za gradnjo nove termoelektrarne v Brestanici. Med vojno so dogradili prvo fazo z močjo 12,5 megavatov. Po osvoboditvi so vse elektrarne prešle v upravljanje repu-
, Prvi znani pisni dokument o obstoju organiziranega zivljenja v dolini je iz leta 895, ko je vzhodnofrankov-ski kralj Arnulf tega leta svojemu fevdniku Valtunu Podelil tri kraljevske kmetije pri Rajhenburgu ob kavi.
•
Na Reštanju je začel pridobivati premog grof Attems leta 1796. Pozneje so se kot lastniki premogovnika zvrstili različni tuji podjetniki. Največ težav je Povzročalo spravilo premoga do kupca, zato so bile Jzkopane količine majhne. Sele leta 1865 je takratnih J < delavcev izkopalo 8.790 ton premoga.
•
Leta 1904 je senovski premogovnik kupila Trbovelj-ska premogokopna družba, ki je zgradila železniško Progo od Brestanice do Senovega in žičnico od Seno-voga do Reštanja. Do leta 1923 so na Senovem zgradili Vrsto objektov in rudarsko stanovanjsko kolonijo.
Fotografija, ki pove vse ali skoraj vse: na oporju visijo obleke in »topli« obrok. V suhe obleke se preoblečejo rudarji med malico, če ta visi dovolj visoko, da je ne dosežejo podgane. To je druga resnica o »črnem zlatu«...
bliškega elektrogospodarstva. To je začelo graditi še drugo fazo termoelektrarne v Brestanici in jo leta 1961 dogradilo.
Osiromašenje rudnih zalog in vse težje ter dražje rudarjenje je pripomoglo, daje ob mnogo cenejšem plinu in nafti vodstvo termoelektrarne sprejelo odločitev o prehodu na tekoča goriva in razžširitev na tri agregate. Novi del so dogradili do začetka leta 1975. Tako je elektrarna v Brestanici postala prva kombinirana plinsko-parna elektrarna pri nas. Zaradi divjega naraščanja prav
teh, nekoč tako cenenih goriv, je v Brestanici pridobljena elektrika draga, zato elektrarno zaganjajo samo ob izrednem pomanjkanju električne energije. Lani so se celo nekatere delovne organizacije povezovale z elektrikarji v Brestanici in združevale devize za nakup potrebnega goriva. Tako pridobljena električna enargija je bila še vedno cenejša od one - ki je ni bilo in bi zato morali ustaviti delo.
Kot je železnica pomenila nov zalet za rudarjenje v Senovem, rudnik je bil dotlej odmaknjen, oskrba večjih
porabnikov pa predraga, je tudi danes železnica glavni prevoznik premoga iž Senovega. Pred leti so ga največ vozili v Šoštanj, kjer so v tamkajšnji termoelektrarni z njim bogatili velenjski lignit. Z dograditvijo toplarne v Ljubljani pa premog iz Senovega v glavnem greje občinstvo naše metropole.
Kako dolgo, je vprašanje, ki najbolj skrbi prav rudarje v Senovem. Ob praznovanju 190-letnice je zato njihova najpogostejša želja - »Srečno ob 200-letnici...«
Zbral in uredil Janez Sever Slika: Ivan Kastelic
V teh dneh hitijo postavljati spomenik, ki naj bi prihodnjim rodovom govoril o tem, kako in s čim so rudarili. V ozadnju zgradba, ki so jo preuredili v muzej.
Alja Košak, diplomirana pravnica, je že osem let dopisnica Dela v Londonu
POVPREČNI ANGLEŽ
POZNA DUBROVNIK, VE ZA TITA IN NOB
Domenili sva se, da se dobiva na Oxford circusu v najstrožjem središču Londona pred trgovino Peter Robinson. Zelo me je skrbelo, kako se bova našli, saj se prej nisva poznali. Toda imela sem srečo. Bila je prva, ki sem jo v množici vprašala, če nima morda prav ona zmenka z menoj. Prijazno je pokimala in me vprašala, kako sem jo prepoznala. Pravzaprav niti sama ne vem, kako. Toda zdelo se mi je, da se le v njej - v tisti množici - skriva nekaj novinarskega: prefinjena radovednost, radoživost in nadvse živahen pogled.
Alja Košak, ki je po pokli-cil diplomirana pravnica in seje specializirala za mednarodno trgovinsko pravo, je po naključju zajadrala v novinarstvo. Ko je bila še v Ljubljani, je bila ena izmed uspešnih poslovnih žensk v Iskra Commercu. Potem je lepega dne prišel domov njen mož Ciril, diplomirani ekonomist, in je meni nič in tebi nič rekel: »Aljg, v Ameriko gremo!« In so šli. To je bilo leta 1970. S seboj sta vzela nekaj malega prtljage in sina Miha, ki ima danes že 18 let; v Chichagu pa se jima je rodil zdaj že dvanajstinpol letni Gregor.
Aljin mož je bil v Chichagu predstavnik Metalke. Alja pa je po sili razmer postala gospodinja. Takšna usoda čaka namreč vse žene naših diplomatov in drugih trgovskih predstavnikov v tujini. Kako nespametno ravna naša država, da množice izobraženih žensk, ki so v tujini s svojimi možmi, bolje ne izkoristi... Alja si je mislila, da si bo že našla delo, da se bo sprva malce spočila. Resno je tudi upala, da se bodo kmalu vrnili in da bo spet delala v Iskri. Zato je redno pregledovala vse uradne liste na našem konzulatu v Chichagu. Potem so tam začeli varčevati in najprej odpovedali vse uradne liste in še nekaj naših časopisov. Tako je bila Alja hitro ob strokovni stik s svojo stroko...
Kmalu je tudi rodila Gregorja in za nekaj časa je pozabila na delo. Potem pa jo je spet zgrabilo, kajti še vedno niso šli domov. Alja, kije na moč dinamična ženska in ji je gospodinjstvo prej v nadlogo, kot v veselje, je sklenila, da bo začela nekaj delati vsaj na ■ lastno pest. Zvečer, ko so že vsi spali, je sedla za pisalni stroj in tako je na začetku sedemdesetih let izšel njen prvi prispevek v Delu - tedaj še iz ZDA. Iz čiste novinarske samorast-nice se je kmalu rodilo izvrstno novinarsko pero.
Leta 1975 so se za dve leti vrnili v domovino. Od leta 1977 pa živijo v Londonu. Tam je Aljin mož uspešen predstavnik Gorenja. Alja pa že vsa ta leta pogodbena sodelavka Dela. Občasno pošilja svoje prispevke tudi ljubljanski televiziji.
— Pa začniva. Kaj ve povprečen Anglež o Jugoslaviji?
»Pravzaprav ne veliko. Ve, da ima Jugoslavija Dubrovnik. ve za Poreč, pozna Tita in ve za NOB. Naj še posebej poudarim, da so Angleži zelo naklonjeni Jugoslaviji.
Navadni ljudje pa govore o njej kot o deželi sonca in morja, kamor se gre na počitnice. Tisti, ki so bili že pri nas, so bili zelo presenečeni, da uradniki in uradnice v bankah in na poštah niso za neprebojnim steklom. Tu v Londonu, kjer se umori in roparski napadi vrste kot po tekočem traku, si brez neprebojnega stekla javnih
la na vsaj uradno najhujšo atomsko nesrečo sedanje dobe?
»Če sem malo kritična, lahko rečem, da so podobno kot Sovjeti reagirali prepozno. O nesreči so prvič pisali in govorili šele 28. aprila. Pravočasno niso dali nobenih navodil, čeprav je tudi Veliko Britanijo zajel radioaktivni oblak, ki je nadnjo priplaval čez Francijo. Minister za okolje Velike Britanije je po televiziji objavil, da ni nobene nevarnosti. Tedaj so se znanstveniki uprli. Ljudje pa so bili čisto zmedeni. Ja, danes je pač tako. Kdor ima informacije, tisti lahko manipulira z ljudmi. Novica, ki ni objavljena, se pač za množice ne zgodi.«
Alja Košak na londonski ulici
služb ne predstavljajo. V primerjavi s Španijo ali Italijo ima Jugoslavija skozi angleška očala še tole veliko prednost: vedo, da je pri nas zelo malo kriminala, malo napadov na turiste in sploh nič terorizma. Na to karto bi morale ndše turistične organizacije bolj igrati. Ameri-kancev letos ni v Londonu prav zaradi strahu pred terorizmom.«
— Mar se Američani ne boje tudi radiacije? In kako je Velika Britanija reagira-
pa se vam zde
— Kakšni Angleži?
»V primerjavi z Američani so veliko bolj zaprti. Sicer pa v Veliki Britaniji živijo: Angleži, Škoti, Irci in Vale-žani. Rekla bi, da so notranje nekako zavrti^ker še niso preboleli, da seTje njihov imperij sesul v prah in da niso več največji. Poleg, tega imam občutek, da so Američani, če se na primer komu na ulici kaj pripeti, hitreje pripravljeni pomagati od za-
držanih Angležev oziroma Britancev.«
— Kako pa živi povprečni Londončan?
»Ne cedita se mu med in mleko. V povprečju zasluži štiristo funtov (neto) na mesec in s tem denarjem težko shaja. Če vzamem za primer svojo družino, živimo v tri-, sobnem stanovanju v relativno dobrem predelu Londona. Tam pač moramo stanovati. ker je mož predstavnik Gorenja. Za najemnino odštejemo šeststo funtov mesečno. Za elektriko pa še sto funtov. Oba otroka se šolata tudi v zasebnih šolah, ker so državne čisto zanič. Privatno šolanje pa je treba plačati.«
— Vem, da je v Veliki Britaniji od tri do štiri milijone brezposelnih. Povsod v mestu pa sem opazila, da iščejo ljudi za delo. Kako to razložiti?
Bom poskusila. V Londonu je res mogoče najti delo. Toda delo ni vse. Treba je še živeti in preživeti. Če delaš na primer kot tajnica, dobiš okoli 460 funtov na mesec. Če imaš v najemu dvosobno stanovanje nekje daleč v predmestju, te to stane vsaj 240 funtov mesečno. Če se hočeš voziti na delo. si kupiš tedensko vozovnico, kar znese na mesec spet vsaj 32 funtov. Kje pa je tu še hrana, obleka itd? Torej je bolje ostati doma in vleči preživnino, kot životariti v Londonu.«
-	Kaj pa bi rekli o Londonu kot o svetovni turistični prestolnici?
»Turizem je tu industrija. Naš turizem se je usmeril v cenenost, londonski pa vsakomur kaj ponuja. Za vsak žep nekaj. Toda tudi nad Londonom se zbirajo črni oblaki. Manjkajo njihovi najboljši gostje Američajh, kar vse bolj kaže na to, kako je turizem čedalje bolj odvisen od mednarodne politike.«
-	Kakšne pa so angleške ženske?
»Čedalje več jih je zaposlenih, če ste mislili na to. Toda še vedno so slabše plačane od moških in še vedno se težje prebijejo v vrh. Je pa značilno zanje, da ostanejo doma, ko rodijo otroke, saj tam nimajo jasli oziroma vrtcev kot pri nas. Tam so vrtci odprti le dve do tri ure na dan. To je premalo, saj traja tam delavnik (s prekinitvijo za kosilo) od 9. do 17. ure. Ponovno se zaposlujejo, ko otroci odrastejo.«
-	London je tudi veliko novinarsko središče, mar ne?
. »Točno. Novinarska in strokovna profesionalnost naših kolegov tu v Londonu je na veliki višini. Volitve so na primer ob treh zjutraj, jutranjiki pa že poročajo o podatkih oziroma izidih volitev!
-	Ali ste kot dopisnica v tujini zadovoljni s svojim delom?
•■Sem, a bi si želela veliko
Alja Košak, dopisnica Dela iz Londona
več pisati o navadnih ljudeh, o njihovih majhnih radostih in o njihovih stiskah, kot pa o mednarodni politiki. Novinarji pač zares le malokdaj zaslutimo, kaj se kuha v diplomatskih loncih. Mi le bolj ali manj uspešno ugibamo. Prva povezava med ljudmi pa je v tem, da jim predstavljaš življenje navadnih ljudi te ali one države, saj ljudi le umetno ločijo različni državni sistem. Sicer pa si ljudje vseh držav sveta želijo isto: manj vojn, lepše življenje, nič radiacije, lepo in neones-naženo naravo itd.
— Katere časnike prebirate?
»Mnogo. Poleg tega pa še vsak dan poslušam radio in gledam televizijo. Naj naštejem nekaj znanih nacionalnih dnevnikov: The Times, The Daily Telegraph, Financial Times, The Guardian. The Sun, ki ima na primer štiri do pet milijonov naklade, The Mirror. Today... Dnevniki stanejo od 20 do 45 penijev in imajo vsaj 40 strani. Revij pa je na tone. Naj mimogrede omenim, da so oglasi, ki jih je povsod zares veliko, tam za naše razmere dragi. Povprečno stane
barvni, oglas v reviji vsaj 3500 funtov.«
— Ljubljana je v primerjavi z Londonom zelo zaspana?
»Zelo. grozno. London živi 24 ur na dan. To je kulturno. znanstveno, umetniško in politično središče dela Evrope. Ljubljana pa pade v trden spanec že ob osmih zvečer. Zato pa tudi ne more privabiti v mesto petičnejših gostov. Še revnih ne, saj pozapre ob sobotah, nedeljah in praznikih vse trgovine, še celo gostilne in restavracije.«
— Za konec pa še tole vprašanje: govorita vaša otroka slovensko?
»Seveda. Doma govorimo samo slovensko. Sama ju tudi učim brati, pisati po naše in sploh ljubiti domovino-Človek brez korenin ni pravi človek. Človeka brez korenin. brez domovine, odnese že najmanjša sapa. Naj še omenim, daje v jugoslovanskem centru v Londonu organiziran dopolnilni pouk v materinščini, kajti tudi v Londonu, kot povsod po svetu, žive naši ljudje.«
Besedilo in sliki: Neva Železnik
,	' 'v^


*	- Naročila sprejema DE-
»	4»\\ LAVSKA ENOTNOST,
Ljubljana, Celovška 43, tel. 320-403. Kupite jo lahko v knjigami DELAVSKE ENOTNOSTI v Ljubljani, Tavčarjeva 5 ali v ostalih knjigarnah po Sloveniji.
Slovenski pevski zbori so se zbrali na sedemnajstem taboru v Šentvidu pri Stični
PESEM ZMAGUJE TUDI NA ŠENTVIŠKEM TABORU
Slovenski pevci so letošnji Tabor, pa tudi pesmi, ki so jih prepevali, posvetili 45-letnici vstaje slovenskega naroda in 400-letnici smrti Primoža Trubarja
Minulo nedeljo so vse poti vodile v Šentvid za tiste, ki radi pojejo, ki jim pesem pomeni sprostitev, ki jim petje v zboru dviga samozavest, skratka za vse, ki del življenja posvetijo petju. Že sedemnajstič so se letos zbral-ni na Taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Kar dvesto enainsedemdeset zborov s 7867 pevci je skupaj začelo na zaključni prireditvi. Skupaj in ubrano so prepevali slovenske narodne in umetne pesmi. In ko je zmanjkalo sporeda se niso ustavili. Povzeli so eni, za njim drugi in vsi. Dodajali so pesmi, ki so jim tisti hip privrele iz srca. In peli so pevci in poslušalci in gostje in vsi. Ne vem, zakaj? Zapeli so tudi tisto, in najbolj je odmevala, »Kako se imamo radi«. In objeli so se, ko so peli.
Ko so že odhajali, so odhajali s pesmijo skozi vas, proti domu. Tisti dan je Šentvid zopet pel kot lani, kot prejšnja leta, kot bo pel tudi prihodnje leto, čeprav bi nekateri radi pevcem vzeli Tabor. Vsako leto pa tisti iz Ljubljane in Murske Sobote, Kopra, Novega mesta. . . pa tisti iz daljne Švedske, ponovno izpričujejo svojo pripadnost Taboru in svojo željo, da bi se ob letu spet zbrali.
Pevcem je letos govoril predsednik skupščine SR Slovenije Miran Potrč, ki je med drugim ugotovil, da je: »Pesem v vsej naši zgodovini vlivala pogum, družila, spodbujala k delu, izražala veselje in lajšala bolečine. Takšna je posebej slovenska partizanska pesem, zapeta
ob zmagi, na pohodu ali ob tabornem ognju.
Tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični ima zaradi takšnega pomena slovenske zborovske pesmi v zgodovini in danes velik kulturno-politični pomen. Ta ni predvsem v njegovi kakovosti, v njegovih visokih umetnostnih dosežkih. Njegov največji pomen tudi ni v sami prireditvi. Njegova največja vrednost je v resnični volji, v iskrenem hotenju in neustavljivi želji tiso-čev pevcev, da se zberejo na pevskem taboru. Da se zberejo prostovoljno, brez nagrad in priznanj, zato da dokažejo, da so, da pojejo in da bodo še peli. Zato v naši kulturni politiki mora ostati in
se kot potreben in koristen mora pevski Tabor še bolj utrditi. Zato moramo, kljub težkim časom in skromnim sredstvom, kljub skrbnemu obračanju slehernega družbenega dinarja, zagotavljati denar tudi za to množično kulturno prireditev.«
Ob koncu pa je še dejal: »Veliko zanesenjaštvo, požrtvovalnost, trdna volja, sloga in tudi skromnost, ki jo pri svojem petju ne le danes, temveč vsa leta izpričujejo pevci, je potrebno tudi v družbi. Z utrjevanjem teh lastnosti in vrlin bomo storili še več, še laže bomo premagovali naše težave, naši uspehi bodo še večji in naša pesem še bolj radostna.«
Problemska konferenca sindikata o gledališčih
SLOVENSKA GLEDALIŠČA IZZA KULIS
, Y petek, 20. junija, je repu-bhški odbor sindikata delav-v kulturi pripravil proteinsko konferenco o slovenskem gledališču, na ka-ei’i so sodelovali predstav-tki slovenskih poklicnih tamskih, opernih in lutkovnih gledališč, združenja damskih umetnikov, kul-orno-umetniškega progra-?la ljubljanske televizije.
. ulturne skupnosti Sloveni-Je' CK ZKS in republiškega Slndikata. Pobudo zanjo so *Pi'ožili v SNG Maribor. Podprli pa tudi v mestnem fvetu sindikatov v Mari-boru.
Gradivo z izhodišči za raz-au'0 Popravil iniciativni ?dbor v sestavi Jože Dom-Vili Ravnjak, Henrik eubauer. Marija Šeme-Ba-'eevič. Emil Aberšek, Matija Milčinski. Marjana Jaklič-jManšek in Milan Marinič,
„ onferenco pa je vodil pred-. nik tega odbora Vili Rav-riu V pisnih izhodiščih je obor podal finančno podo-0 Poslovanja slovenskih 8‘edališč s podatki iz zak-JUcnih računov gledališč za panjih pet poslovnih let. Pisal kadrovske težave jamskih in opernih gleda-Sc- se dotaknil neurejenih azrnerij med gledališči, ra-. °Y1 *n televizijo, vprašanj 'Medrepubliškega, obmejne- , sa m meddržavnega sodelo-i posebnega položaja kovnih gledališč ter vpra-dtn • ^moupravljanja v gle-, , 'seih. V razpravi pa so se uaeleženci omejili na obrav-
navo problematike in neurejenih razmerij med gledališči in RTV Ljubljana ter med posameznimi dramskimi umetniki in s tem velikim producentom igranega programa.
Na najbolj pereče težave je v nagovoru opozoril že predsednik republiškega odbora sindikata delavcev v kulturi Franček Drofenik, ki je poudaril, da se delavci v gledališčih še vedno borijo za enakopravnejši družbenogospodarski položaj z delavci v združenem delu in da je osnovni namen konference, da bi slovenski javnosti celovito prikazali aktualno problematiko in nakazali smernice za njeno učinkovito reševanje. Zavzel se je za visoko profesionalizacijo gledališča, ki bo sposobno ugoditi zahtevam družbe samoupravnega socializma, pri čemer pa so za razvoj najbolj odgovorni gledališčniki sami.
Razprava o družbenogospodarskih temeljih poslovanja gledališč je ponovno pokazala, da prihodki iz svobodne menjave dela in drugih virov ne rastejo enako hitro kot stroški, zato varčevanje najbolj pritiska na neposredne stroške umetniškega programa (oprema predstav, avtorski honorarji) in osebne dohodke zaposlenih. da o vlaganju v izboljševanje delovnega in življenjskega standarda zaposlenih sploh ne govorimo. Posledi-
ce so najbolj vidne v zaostajanju OD za gospodarstvom za okoli 30 odstotkov, v neurejenih razmerah za delo in bivanje zaposlenih, v nea-traktivnosti neumetniških del v gledališčih in zaradi tega v neustrezni kvalifikacijski sestavi (v tehničnih, kadrovskih, finančnih in poslovodnih službah) ter v globalnem zaostajanju delovanja tehnike in organizacije za ravnijo umetniških dosežkov in potencialnih možnosti. Posebne težave povzroča običajno zaostajanje načrtovanja za .celotno področje družbenih dejavnosti in zaradi tega zamude pri dotoku sredstev, zamujanje informacij o gibanju OD v gospodarstvu in v valorizacijah deležev kulturnih skupnosti ter neenako vrednotenje predloženih programov v republiški in matičnih kulturnih skupnostih, zaradi česar nastajajo v prihodkih gledališč iz SMD očutni primanjkljaji.
Hude kadrovske težave, ki se ne kažejo le v nepopolnih in neusklajenih dramskih, baletnih in pevskih solističnih ansamblih (gre za ne-us-klajenost po starosti in spolu umetnikov), ampak še bolj v neprimernem sestavu tehničnih in upravnih služb, so predvsem posledica trajno neustreznega družbenogospodarskega položaja gledališč. Več razpravljalcev je poudarilo, da bi bilo treba sedanjo krizo AGRFT in tu-
di kritične ocene rezultatov drugih visokih in srednjih šol, ki usposabljajo kadre za delo v gledališčih, izkoristiti za temeljito analizo učnih programov in na tej osnovi sprožiti pobude za nujne spremembe.
Med kadrovsko problematiko spada tudi sodelovanje med gledališči, posameznimi dramskimi umetniki in drugimi proizvajalci igranega programa (RTV. Viba. CD itd.). Ugotovili so. da so razmere skrajno neurejene in nikakor v skladu z načelnimi zahtevami po umetniški kakovosti vseh produkcij. Neurejen družbenogospodarski položaj dramskih umetnikov v ustanovah, v katerih združujejo delo. jih sili v iskanje dodatnega zaslužka. čeprav ne gre vedno za kakovostne projekte niti za ustrezno plačilo. Posledica je nekakšen »divji lov« producentov za čim cenejšimi izvajalci in igralcev za nujnim krpanjem družinskega proračuna, pri katerem so umetniške ambicije in profesionalne zahteve medija pogosto zanemarjene. Nič bolje ni s sodelovanjem gledališč in televizije, saj sredstva Kulturne skupnosti Slovenije, ki so namenjena za spodbujanje televizijskih prenosov in priredb gledaliških predstav ne pomenijo več niti simboličnega nadomestila za opravljeno delo.
Slavko Pezdir
NOVO • NOVO
DELAVSKI RAZRED V SLUŽBI ZVEZE KOMUNISTOV ALI ZVEZA KOMUNISTOV V SLUŽBI DELAVSKEGA RAZREDA?
preberite v novi brošuri zbirke
Bogomil Ferfila	št. 37
EKONOMIJA IN POLITIKA
Znanost krize ali kriza znanosti
REDNI NAROČNIKI ZBIRKE IMAJO 15% POPUST!	Cena 1.950 din
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno
naročamo...izvodov AT št. 37 EKONOMIJA IN
POLITIKA - a din 1.950
Pošljite nam na naslov: ...........
Ulica, poštna št., kraj:	.........
Naročil, dne: ....................
Ime in priimek podpisnika:	........
Žig'
KAKO GOSPODARIMO
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost 28
TEKMOVALCI NISO VELIKO GOVORILI
Delovno tekmovanje gozdarjev Jugoslavije
ZMAGALO
SLOVENSKO MOŠTVO
Prejšnji teden je bilo na Bledu 14. sklepno delovno proizvodno tekmovanje gozdarjev Jugoslavije. Pomerili so se gozdarji iz vseh republik in pokrajin. V vsakem moštvu je bilo po šest najboljših in svoje sposobnosti, znanje in spretnosti so pokazali v sedmih disciplinah ter posebej v teoretičnem znanju.
Tekmovanje so pripravili republiški odbor sindikata delavcev gozdarstva in lesarstva, Gozdno gospodarstvo Bled in Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva z Bleda, ki je z 80 člani nosilo levji delež prireditve.
Na slovesni otvoritvi, ki je bila v Festivalni dvorani na Bledu je udeležencem tekmovanja in gostom govoril predsednik RS ZSS Miha Ravnik. V nagovoru je pre-devsem poudaril pomembnost stabilizacijskih ukrepov v gozdarstvu in lesarstvu, saj sta ti panogi, ki sta tudi močno izvozno usmer-
jeni, v tem trenutku v nezavidljivim gospodarskem položaju. »V prihodnjih mese-cij se morajo,« je med drugim dejal Miha Ravnik, »v vsaki delovni organizaciji združenega dela sproti prilagajati razmeram v proizvodnji in na tržišču ter sprejeti ukrepe za povečanje proiz-vodje in doseganje resolucij-skih ciljev. Vsi skupaj pa moramo v vseh okoljih tudi utrjevati zavest, da ni mogoče vnaprej pozabiti tistega, kar še nismo usvarili. Zato bo treba do konca devetme-sečja povsod in v celoti uskladiti osebne dohodke z doseženimi. To pa ne pomeni nominalnega zniževanja osebnih dohodkov, temveč zadrževanje njihove nadaljnje rasti povsod tam, kjer rezultati ne opravičujejo doseženi ravni. Naš cilj so vsekakor visoki osebni dohodki, ki pa morajo temeljiti na dobrih proizvodnih in poslovnih rezultatih.«
Govoril je tudi o gozdovih, našem narodnem bogastvu,
ki ga moramo smotrneje izkoriščati, predvsem pa Sa varovati pred propadom, k' grozi že dobri polovici našia gozdov. Čimprej moramo odločno ukrepati v industrijskih okoljih, ki povzročajo umiranje gozdov.
V okviru 14. delovno proizvodnega tekmovanja g°z' darjev Jugoslavije je bilo tudi posvetovanje o varstvu okolja in umiranju gozdov.
Marjan Šolar je govoril o poškodovanosti gozdov v Sloveniji, Hubert Dolinšek o gozdovih na Koroškem' Zvone Nastran je komentiral sklepe s posvetovanja »Gozd in okolje - FORE^ 86« in posveta izvršnega sveta skupščine SRS, in Karej Lipič, ki je navzoče seznanil s sušenjem gozdov v Evropi-Posvetovanje je bilo bolj informativnega značaja, vseeno pa dobra podlaga za na-daljne delo republiških in zveznih družbeno koristnih organizacij in ustanov.
točk, 8. SR Makedonija lan Lišanin, SR Srbija, 885,5 1926,5 točke.	točke, 8. Drago Ružič, SR
Med samim tekmovanjem gozdarji, kot vodje ekip in sodniki niso bili najbolj zgovorni. Osredotočili so se na tekmovanje, na točke, rezultate. Posebno vodje ekip so si skrbno beležili vsak dosežek svojih, pa tudi tistih, ki so jih imeli za najresnejše konkurente, pa vendar...
Kazimir Komovec, vodja slovenskega moštva, je le
našel nekaj minut časa, čeprav je z enim očesom opazoval tekmovalni prostor.
»Organizacija je zelo v redu, tudi sodniki so dobri. Malo več dela imajo takrat, ko je kdo od tekmovalcev zaradi napake diskvalificiran. Sicer do kakšnih večjih zapletov ni prišlo. Imamo mlado moštvo, zagnane fante, ki so tudi teoretično dobro podkovani. Slaba stran pa je, da nimajo kdovekakš-nih izkušenj in jih zato pesti močna trema. Skoda, da v ekipi ni Čuka, ki je na slovenskem tekmovanju zmagal. Pa kaj hočemo, za vse velja pravilo, da prvih deset na prejšnjem zveznem tekmovanju naslednje leto ne sme nastopati:
Od ostalih ekip so dobri Hrvatje in Vojvodinci. Ven-da upam na dobro uvrstitev, vsekakor pa moramo biti boljši kot četrti. Lani smo bili drugi.«
Kazimir Komovec, ki je sicer inštruktor na Gozdarskem Šolskem centru v Postojni in vodi slovensko ekipo že vrsto let, takrat še ni mogel vedeti, da so njegovi fantje zmagali. Ob koncu je bil prav gotovo zadovoljen.
Tudi vodja hrvaške ekipe Marko Babič, ki je imel tokrat prvič takšno vlogo na zveznem tekmovanju, ni bil preveč zgovoren.
»Težko je tekmovalcu pokazati vse, kar zna. Malo je treme, včasih tudi smola, potem pa rezultat ni tak kot si ga pričakoval. Saj so rezultati tudi pomembni, a bolj to, da sodelujemo, se vidimo in spoznamo in izmenjamo izkušnje, čeprav je včasih doma zaradi tega tudi
kaj hude krvi. Z organizacijo in krajem samim pa sem zelo zadovoljen. Veliko lepega smo videli te dni.«
Dušan Jug, inženir gozdarstva, dela v GG Celje, na 24. sklepnem delovno proizvodnem tekmovanju gozdarjev Jugoslavije pa je bil sodnik v glavni žiriji. Kot organizator pri teh tekmovanjih dela pravzaprav že od vsega začetka.
»Na tekmovanjih 'redno sodelujem in lahko rečem, da njihova kakovost vsako leto raste. Letos smo uvedli majhno novost in to pri kleš-čenju vej. Večjo veljavo smo dali kakovosti. Žal na zveznih tekmovanjih ni voznikov kamionov, ki so se na slovenskih tekmovanjih že dodobra uveljavili. Prav tako tudi v nekaterih drugih republikah. Zanje ne moremo zagotoviti enakih možnosti na tekmovanju, ker je jugoslovanski vozni park preveč raznolik in en tip tovornjakov ne bi vsem enako ustrezal.
Nimamo posebnega dela. Pritožbe, ki so v glavnem zaradi diskvalifikacij, sproti rešujemo. Malo več dela nam dajejo žage in njihova oprema. Taje strogo določena in nekateri tekmovalci se ne držijo pravil. Zato je treba vsako žago posebej pregledati. O tekmovalcih pa le to, da so skoraj vsi dobri in da so dobri tekmovalci lahko le dobri delavci.«
Desimir Abramovič, član ekijje Srbije, dela kot sekač v SIK »Slobodan Jovič« v Kučevu že 23 let.
»Tekmujem že deset let. Nisem eden najboljših, sem pa vedno nekje med prvimi desetimi. Tekmovanje in rezultati prav nič ne vplivajo na moj osebni dohodek, le kakšno čestitko dobim, če se dobro odrežem. Je pa notranje zadovoljstvo tisto, kar je zame najbolj pomembno. Čeprav sem ga tokrat dvakrat polomil, sem vseeno zadovoljen, saj mi tudi srečanje z delavci iz drugih krajev Jugoslavije veliko pomeni.«
Letošnji zmagovalec je Marko Lamešič, član ekipe Hrvaške, dela pa v Vinkovcih. To je že tretja njegova zmaga na zveznih tekmovanjih. Svoje znanje in moči pa je že nekajkrat meril tudi na svetovnih srečanjih najboljših gozdarjev.
Marko je star 49 let in mu zaradi beneficiranega delovnega staža manjka do upokojitve le še nekaj let.
»Vesel sem, da sem zmagal, saj je to tekmovanje moje zadnje. Oči me že izdajajo pa tudi tako hiter nisem več kot nekdaj. Nehal bom tekmovati.
Pohvaliti moram organizatorje. Zelo dobro se počutim na Bledu. Pa veliko se pogovarjamo s tovariši, o normah, plačah, delovnih razmerah, saj veste, dosti je tega, o čemer bi radi izmenjali mnenja oziroma izkušnje.
To, da tekmujem in dosegam dobre rezultate, se mi pri osebnem dohodku pozna le posredno. Na teh tekmovanjih sem se veliko naučil, svoje znanje dopolnjeval, in ker je to, kar zahtevajo na tekmovanju, zelo podobno delu v gozdu, lahko pri delu dosegam več, kar pomeni tudi boljši zaslužek. Kakšnih posebnih nagrad ali drugih ugodnosti pa zaradi uspehov na tekmovanju nimam. Morda prav zato mnogi gozdarji, čeprav so zelo dobri, nočejo na tekmovanja.«
Rezulfgti * 1 * 3
Jugoslovanski gozdarji sekači so se po dosežkih razvrstili takole:
moštva:
1. SR Slovenija 5088,5 točke (Ambrožič, Krese, Baša, Li-
kar, Lenko, Štemberger), 2. SR Hrvaška 5022,5 točke (Lamešič, Ružič, Turk, Ru-ževič, Milovanovič, Tomič),
3. SAP Vojvodina 4977,5 točke (Došič, Makaj, Takač, Ra-bihič, Pevlič, Jakovljevič), 4. SR Srbija 4737 točk, 5. SR Bosna in Hercegovina 3776 točk, 6. SR Črna gora 3735 točk, 7. SAP Kosovo 2809
Teden pred zveznim tekmovanjem je bilo na Bledu tudi republiško delovno -proizvodno tekmovanje gozdarjev Slovenije, ki so ga letos pripravili delavci Gozdnega gospodarstva Bled in člani Društva inženirjev in tehnikov gozdarstva z Bleda.
Tekmovalo je 15 ekip gozdarjev - sekačev
Najboljši so bili člani GG Postojna (Čuk, Baša, Samec), drugi sekači GG Nazarje (Lenko, Voler, Šolar), tretji ZAV Kras — Sežana (Ambrožič, Štembergar, Vrh), četrti gozdarji - sekači iz Lesne Slovenj Gradec (Obretan, Srebre, Obretan) in peti SGG Tolmin (Likar, Rudolf, Koren).
Med posamezniki pa je bil najboljši Ivan Čuk iz GG Postojna, drugi Andrej Lenko iz GG Nazarje, tretjič Bogdan Ambrožič ZAV Kras Sežana, četrti Jože Štembergar ZAV Kras - Sežana in
posamezniki:
1. Marko Lamešič, SR Hrvaška, 923,5 točke, 2. Ratko Došič, SAP Vojvodina, 919,5 točke, 3. Bogdan Ambrožič, SR Slovenija 909 točk, 4. Domine Krese, SR Slovenija, 903 točke, 5. Miran Baša, SR Slovenija, 888,5 točke, 6. Mi-
peti Miran Baša, GG Postojna.
Tekmovali so tudi gozdarji - vozniki. Od 11 ekip sta bila najboljša Kovač in Ule iz GG Postojna, druga Fink in Turk, GG Novo mesto, tretja Gramc in Mlakar, GG Brežice, četrta Meglič in Se-lišnik, GG Kranj in peta Lampe in Osolnik iz GG Ljubljana.
Med posamezniki gozdarji - vozniki pa je bil najboljši Dušan Kovač iz GG Postojna, drugi Janez Gramc, GG, Brežice, tretji Ivan Fink, GG Novo mesto, četrti Karel Kuzmič, ABC Pomurka, in peti Ludvig Suhovršnik, GG Nazarje.
Na podlagi razpisa Republiškega odbora sindikata delavcev lesne industrije in gozdarstva Slovenije in meril Samoupravnega sporazuma o pripravi, izvedbi, finansiranju in razvoju proizvodnih tekmovanj gozdarjev Slovenije je Izvršni od-
Hrvaška, 855 točk, 9. Drago Turk, SR Hrvaška, 855 točk, 10. Jože Makaj, SAP Vojvodina, 846,5 točke.
Ostali člani slovenske ekipe so se uvrstili takole:
14. Klemen Likar, 17. Andrej Lenko in 22. Jože Štemberger.
bor koordinacijskega odbora za delovno proizvodna tekmovanja v gozdarstvu pr' republiškem odboru sindikata izbral tri najboljše delavce in tozde oziroma TOK v gozdarstvu za leto 1985.
Za najuspešnejšega delavca v gozdarstvu Slovenije so proglasili Antona Črešnarja, traktorista iz GG Maribor, tozd Oplotnica. Drugi je bil Izidor Vogrič, sekač, Soško gozdno gospodarstvo Tolmin, tozd Trnovo pri Gorici, in tretji Drago Gril, traktorist, GG Novo mesto, tozd Podturn.
Za najuspešnejši tozd oziroma TOK gozdarstva pa so proglasili soško Gozdno g°' spodarstvo Tolmin, tozd Trnovo. Na drugem mestu je GG Bled, tozd Gozdarstv^ Pokljuka, na tretjem GG Novo mesto, TOK Gozdarstvo Trebnje, na četrtem GG Nazarje tozd Gozdarstvo Gornji grad.
Posebno priznanje je dobil tudi Jurij Hočevar - GG Bled, kot eden najzaslužnejših za napredek delovno proizvodnih tekmovanj gozdarjev Jugoslavije. Bil je eden od idejnih vodij in nosilec zasnove že za prvo zvezno tekmovanje gozdarjev, ki je bilo pred štiriindvajsetimi leti na Bledu.
Petnajsto republiško delovno proizvodno tekmovanje gozdarjev Slovenije
NAJBOLJŠI SO TO TUDI DOKAZALI
ŠPORT. ODDIH IN REKREACIJA
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost 29
V Sloveniji imamo 450 tisoč planincev, med njimi sto tisoč organiziranih
SO PROGRAMI DRUŠTEV PREMALO PRIVLAČNI?
i Občine z veliko proizvodnih delavcev imajo največ planincev
t Iz majske številke Planin-!	skega vestnika razberemo,
ima Planinska zveza Slo-Venije že 102.412 članov. S "-m v zvezi razmišlja Jože Robnik, avtor uvodnika v Sušilu slovenskih planin-Cevl takole:
:	. »Stavilko sto tisoč organi-
' branih planincev smo v Slo-|eniji prvič presegli leta ^SO. Če naše članstvo primerjamo s članstvom dru-^	gih družbenih organizacij,
Potlej je na dlani, da je naša 3	0rganizacija med najbolj
1	množičnimi. Podatek je zgo-
voren in smo lahko z njim | zadovoljni. Vendar, če primerjamo organizirano član-'	stvo planinske organizacije
.	s skupnim številom ljudi, ki
2ahaja v gore - teh pa je okrog 450.000 - potlej je sli-ka nekoliko drugačna in zadovoljstvo manjše. Seveda hiorajo biti vsi, ki hodijo v 1	Planine, biti obenem tudi
1	cJani tega ali onega planin-
skega društva. Kljub temu „	Pa si moramo postaviti vpra-
?aoje, zakaj združujejo dru-j	stva le četrtino slovenskih
t	Planincev. Ali smo slabo or-
)	Sanizirani? Smo preveč za-
, 'Prti? So naši programi nezanimivi, je mar previsoka članarina ali je posredi povsem kaj tretjega ...?«•
!	9^ svojem razmišljanju
:	.°že Dobnik ugotavlja, da je
j	število članstva odvisno
Predvsem od organizirano-
sti društev, od zagnanosti njihovih vodij, od odprtosti društva krajanom, kadrovske politike in seveda od programov, ki morajo biti tako privlačni, da zadržujejo staro članstvo in pridobivajo novo. S tem v zvezi navaja Dobnik primer Planinskega društva Kamnik, ki je z domiselno akcijo in prizadevnim delom posameznikov v letu dni podvojilo svoje članstvo.
Organizirani tudi garajo, neorganizirani le uživajo
Takih in podobnih spodbudnih primerov v Sloveniji ni malo. Radi pa bi, da bi jih bilo še bistveno več, saj je razmerje med organiziranimi in neorganiziranimi planinci le preveliko. Marsikdo se bo ob tem vprašal - zakaj? Ali ni vseeno, ali je človek, ki rad zahaja v gore, član te ali one planinske organizacije ali pa je samohodec, ki ne da kaj dosti na formalnosti?
Na videz je to res precej vseeno, v resnici pa ni. Člani slovenskih planinskih društev namreč pošteno garajo in sleherno leto dodobra namočijo naše gore s svojim znojem, da so planinske stezice lepe in varne, kot so, da so poti dobro označene ter
planinske postojanke tople in oskrbovane. Za vse to je članarina premalo. Ni brez pomena, toda k njej je potrebno primakniti še veliko drugega, predvsem dela in dobre volje, da je v naših planinah tako lepo, kot je.
In s tem je krog razmišljanja o številčnosti organiziranih planincev sklenjen, saj odgovor na vprašanje ponuja novo razmišljanje: kaj vse bi lahko nudila naša društva, če bi znala vključiti v svoje vrste le polovico vseh slovenskih planincev. V tem primeru bi bila namreč kar enkrat močnejša, to pa pomeni, da bi bile razvojne možnosti naše najbolj množične telesnokulturne organizacije bistveno večje.
Slabo izkoriščeni planinski domovi
Z več pridnih rok in z znatno večjimi sredstvi od članarine bi lahko med drugim tudi bolje vzdrževali planinske postojanke, katerih zmogljivost je že malo manj kot šest tisoč ležišč. Ne samo bolje vzdrževali, lahko bi to bogastvo tudi bolje izkoristili, saj mnogi domovi nudijo gostoljubje le nekaj mesecev na leto. Ja, slabo so izkoriščeni, čeprav je zelo veliko planincev, ki radi zahajajo v gore ob vsakem vremenu, ne glede na letni čas,
sneg ali toplo poletno sonce.
Vzdrževanje odročnih postojank daleč od prometnih povezav je namreč zelo drago, po drugi plati pa je tudi malo ljudi, ki so pripravljeni zavihati rokave in skrbeti za gornike od zgodnjih jutranjih do poznih večernih ur, brez pravega počitka in brez nedelj in praznikov. Zato so planinska društva v nemalo primerih prisiljena zapirati koče, ko te ne prinašajo več pravega dohodka. Škoda, ki nastaja s tem, je seveda večkratna, najbolj narobe pa je, da začnemo zapirati planinske domove že konec poletja in so gorniki prikrajšani še za tiste zmogljivosti, ki jih imamo.
Ob podatkih, ki govore, koliko imamo v Sloveniji organiziranih in neorganiziranih planincev, bi kazalo vsekakor storiti vse, da bi svoj gorski svet in svoje planinske postojanke bolje izkoristili in imeli več od njih.
Andrej Ulaga
Memorial Rada Pehačka
Od 27. do 28. junija 1986 bo na športnih igriščih Doma borcev NOV in invalidov Rado Pehaček Ljubljana tretji memorial Rada Pehačka. Športno-rekreativno srečanje bo imelo tri dele. Prva dva bosta namenjena tekmovanjem, tretji pa govoru predsednice Skupščine mesta Ljubljana Nuše Kerše-van ter slovesni predaji športno-rekreativnih objektov ljubljanskim invalidom.
M. M.
Izognimo se hudi vročini
Na počitnicah se želimo naužiti veliko tistega, kar smo med letom pogrešali, zato včasih pretiravamo in sebi bolj škodujemo kot koristimo. Med drugim radi pozabljamo, da je dolgotrajno sončenje nevarno. Če smo preveč na soncu, smo lahko mimogrede ob nekaj dni počitnic, lahko pa se nam pripeti tudi kaj veliko bolj neprijetnega.
Kadar je zrak vlažen in ni vetra, temperatura pa zelo visoka, organizem ne more več oddajati toplote in se ne more hladiti. Telo sicer oddaja toploto z znojenjem in neposrednim izžarevanjem, toda ob dolgotrajni vročini zatajijo tudi ti človekovi varovalni mehanizmi, zaradi pretiranega povišanja telesne temperature začno možgani otekati. Glavna postane rdeča, koža suha in vroča. V tem primeru je človek na najboljši poti, da omedli. Če postane koža sivo modra, obraz pa bled, je prizadeti v šoku in življenjski nevarnosti. Torej, oprezno s sončenjem in poletno vročino?
Če kljub vsemu pride do nesreče, je potrebno prizadetemu nemudoma pomagati. Prenesemo ga v senco, glavo in zgornji del telesa mu nekolikio dvignemo, obrnemo ga na bok in mu slečemo čim več obleke. Z vodo in drugimi stvarmi ga skušamo ohladiti. Če ponesrečenec ne diha, mu pomagamo z umetnim dihanjem. Ko nezavest mine, mora prizadeti še naprej ležati. Ker je nevarno, da bi bruhal, s pijačo ni treba pretiravati. Dobiva naj jo le po požirkih. Sicer pa mora človeka v takem stanju čimpreje pregledati zdravnik. Z vročinsko kapjo in tudi sončarico se ni šaliti.
Še enkrat: na dopustu nikar no pretiravajmno s sončenjem. Sončni žarki odvzemajo koži naravno vlago in olja. Zato postane koža, posebno starejših ljudi, po pretiranem sončenju suha in starikava. Skratka, v teh lepih poletnih dneh le pojdimo na zrak, k vodi in na sonce, toda - s pametjo.
A. Ul.
Turnišče
NOČNI TURNIR V MALEM NOGOMETU
Športno društvo Turnišče čar, saj bodo dobile najbolj-pri Ptuju bo letos pripravilo še ekipe lepe pokale in na-drugi nočni turnir v malem grade v vrednosti sto tisoč nogometu, ki se bo začel v dinarjev. Posebni nagradi petek, 25. julija, ob 18. uri. bosta prejela tudi najboljši
vratar in seveda najučinko-Organizator bo spremljal vitejši strelec. Razumljivo za prijave na prizorišču vse do jedačo in pijačo poskrb-začetka tekmovanja. Tek- Ijeno!
movanje bo imelo poseben	B. Zupančič
Občinsko sindikalno prvenstvo Maribora v namiznem tenisu
SVILA IN OBRTNIK
S 13. kolom se je končalo spomladansko sindikalno prvenstvo Maribora v namiznem tenisu,
V	1. ligi je zasluženo zmagala ekipa Svile v postavi: Vezjak, Kralj in Rakuša. Na drugo mesto se je z zaostankom 2 točk uvrstila ekipa DO TAM pred ŽTO Maribor, Cevovod, Z. D. Maribor, TVT B. Kidrič itd.
V	2. ligi vodi ekipa Ruše
II.	, kije najresnejši kandidat za uvrstitev v 1. ligo, sledijo Swaty, Birostroj, PTT, Primat, TVT B. Kidrič III.
V	3. ligi, kjer se prav tako borijo za uvrstitev v višjo ligo, je stanje naslednje: vodi brez poraza ekipa MTT II. pred Zlatorogom, MTT L, DEM, Feromoto L, P. M. Šentilj itd.
V	4. ligi je zmagala ekipa državni organi pred Elektro Maribor, KB Maribor, Cevovod II., ŠNG, Elektrokovina
III.	itd.
V	ženski ligi je zmagala ekipa Obrtnika, ki je z odlično igro premagala vse nasprotnice. Na drugo mesto seje uvrstila ekipa DO TAM pred Feromoto, Elektro M., Cevovod, Intes itd.
Drago Zagorac
Pristovnikova in Šobrova, nepremagljivi namiznoteniški igralki Obrtnika
IZ ZGODOVINE
Ljubljana, 30. junija 1986
Delavska enotnost 30 ]
Spomini Jožeta Ranta Moše (6)
ŽIVLJENJSKA POT PROLETARCA
Odlomki iz še neobjavljenega rokopisa iz arhiva Muzeja osvoboditve v Mariboru
Ti so bili res cvet naroda, komunisti v dejanjih'.' ki bii bili danes še kqko potrebni za ozdravitev današnjih' slabosti in težav, i ,
Imel sem tudi v.eč dobrih prijateljev, paših simpatizerjev, naj orhenimjld še dva; to sta bila Romah Štiabelj, zidar pri našem podjetju in Franc Babšek, krojač, ki je delal pri nekem- zasebnem krojaču na Studencih; Tam sem -imel (udi kandidat za' sprejem v KP'. Z5 usodo prvega'ne .vem nič. Babšek je pa, kolikor vem, šel v partizane, kjer pa, ni vzdržal. Pobegnil je ip; §e vrnil v, Maribor, kjer je d^jal javne izjave o nemogočehi 'ih nekzdrž-nčm stanj.u v partizanih; Trdil je; da 'ta boj nima nikakršnega smisla., K^jise je po-terrt'žgpdilo^ z .njim,' kak-šna Usoda ga jfe doletela,1 ne,y,em.'‘ To, kar 'šern- ppvgdal ;z'a'Bab-ška, mi je povedal Ga^pbrič.
Revolucija ‘ je ‘bila . 'neizprosna ih rjppopustljlva; selekcija našega kadra m "vseh naših državljanov;. ki' šp1 se vključili vanjo. Tisti, ki ni bil dovolj trden, telesno, 'srčno in idejno dovolj močan, gdje revolucija pač izločila iž'Svojih vrst, tak je zašel v,vrste sovražnika ali pa omahnil in se ni več pobral.
Naj navedem še - preden se poslovim kot svoboden državljan stare Jugoslavije -kako sem preživel zimo 1938-1939 ter leti 1939 in 1940. ko je za gradbince »mrtva« sezona..Ta čas sem preživel kar dobro. Kljub temu, da je bila konec jeseni, zaradi mraza, večina delavcev odpuščena, naju z Medveščkom ni doletela ta usoda. Poleg naju je ostal v službi še zaupnik klerikalne sindikalne organizacije.
Iz tega se da sklepati, da se inž. Gabrijelčič ni hotel zameriti nobeni stranki. Če bi. sklepali po tem, bi rekli, da je imel nas rajši, ker je v službi obdržal dva komunista in le enega klerikalca. Morda je upošteval to, da jč bila naša ■ organizacija številčno in idejno močnejša od . nasprotne. Da sva, z Medveščkom člana KP v prvi zimi inž. Gabrijelčič ni vedel, lahko si pa je mislil, da mor^ nekaj takega biti. Sicer serij “ jaz postal član KP pred dru-' go zimo in inž. Gabrijelčič tudi v drugi zimi za naju ni vedel točno, kaj sva. Ker sva bila na gradbišču med delavci najboljša, poleg tega pa je bil tudi dovolj bister in razgledan, da je bil prepričan. da sva člana KP.
Čez zimo smo pospravljali okoli stavbe, čistili les, popravljali orodje, pripravljali material za delo. Spomladi dokončevali notranja dela in /podobno. Razumljivo je. da naju in drugih niso čez zimo obdržali v podjetju iz usmiljenja, pač pa zato, da-špjnas koristno uporabili pri delu. Ker je bil pozimi krajši dan. smo pač delali manj ur in zato tudi manj zaslužili. Za čez zimo nisem imel tesarskega dela. delal sem pač kot navaden delavec in zato imel manjšo urno postavko, kljub temu sem zaslužil toliko. da se je dalo živeti.
Dne 30. avgusta 1940. v no-
Jože Rant Moša se je rodil 15. marca 1913 v Bukovici pri Škofji Loki. Bil je tesarski pomočnik, sedaj pa je upokojeni major milice. Od leta 1939 je član KPJ, leta 1941 pa se je pridružil NOB. Pred vojno je bil med vodilnimi revolucionarji med gradbenimi delavci. Zdaj živi v Slovenj Gradcu, Prečna ulica št. 5.
čl na 1. september, sem opravil kot komunist zadnjo akcijo v stari Jugoslaviji, in ta je bila zame usodna. To noč smo namreč opravili napisno akcijo po vsem Mariboru in okolici. Na delu smo bili vsi člani KP in SKOJ ter naši simpatizerji, kot kandidati za člane KP. Začetek akcije je bil določen ob eni uri po polnoči. Bila je noč iz sobote na nedeljo. Akcija je bila protest proti vojni na prvo obletnico začetka druge svetovne vojne. Znano je, da je Nemčija 1. 9. 1939. leta napadla in zasedla Poljsko. Tako je Nemčija začela izpolnjevati svoje agresivne načrte in zasedla takorekoč s paradnimi marši v dveh letih skoraj vso Evropo. Z napadom Nemčije na Poljsko se je začela druga svetovna vojna. Naša akcija je bila tudi protest proti draginji in brezposelnosti ter proti vladajoči kliki beograjske čar-šije in za tesnejše prijateljstvo s Sovjetsko zvezo. V tem smislu smo pisali po zidovih in plotovih parole, poleg teh pa risali še srp in kladivo s petokrako zvezdo.
Zvečer pred to akcijo smo dobili škatljo rdečega minija s čopičem. Kakšne parole bomo pisali, so nam že prej povedali na partijskem sestanku. Meni je bil dodeljen Vojašniški trg, sedanja tržnica, proti severu pa še Stro-smeyerjeva ulica.
Za pomoč pri tem delu sem pritegnil še P. L., s katerim sva bila zaposlena pri istem podjetju. On je bil kot strojnik. Bilje tudi kandidat za sprejem v članstvo KP. V akcijo sva šla s kolesi. Kolesa je držal on. jaz pa sem pisal parole. Začela sva ob točno določeni uri in minuti na Vojašniškem trgu. nadaljevala po Strosmeyerjevi ulici in na koncu le-te. pri pisanju zadnje parole, je naju presenetila patrola dveh policajev. P. L. bi moral sicer paziti, da se nama ne bi kdo približal, pa jih je opazil šele, ko sta bila že čisto blizu. Zavpil je: »Policija!« Pograbil sem kolo in se odpeljal v smeri proti Trem ribnikom, seveda z vso hitrostjo, ki sem jo premogel. Tudi P. L. sem rekel: »Beži!« Sicer sem ga pa že pred samim začetkom akcije podučil, kako naj ukrepa, če naju zalotijo.
Jaz sem pri Treh ribnikih poiskal grmovje in se vanj skril ter tu čakal skrit kakšno uro. Ko sem ugotovil, da me nihče ne zasleduje, sem odšel k Medveščku, ko je že spal. čeprav je bil pred tem prav tako v tej akciji, vendar na drugem terenu. P. L., ki je bežal, sta policaja nekje med potjo ujela in ga odpeljala na orožniško postajo na Koroški cesti, ker mu pač ni uspelo pobegniti. Kot mi je P. L. pozneje v zaporu povedal. je imel to smolo, da mu
je s kolesa padla veriga. P. L. so nato na policiji zasliševali in pretepali dan in dve noči, tako da je v ponedeljek 2. 9. 1940 klonil in jim povedal še zame. Iz njega so hoteli izvleči to, kdo je bil še z njim v akciji, ker sta pač policista povedala, da sva bila dva. To jim je tudi uspelo na zelo grob in surov način.
Aretacija
Dne 2. 9. 1940 dopoldne sem bil aretiran na delovnem mestu pri gradnji zgradbe za radijsko postajo na Teznem. Jaz sem bil, ko sem zvedel, da so P. L. aretirali, zelo nemiren in negotov. Bal sem se, da ne bo zdržal mučenja. Dobro sem se zavedal, kaj čaka mene, če bo P. L. klonil. Nedeljo 1. septembra sem preživel kot na trnih, v ponedeljek pa se je zgodilo to, kar sem se bal. Da meje P. L. izdal, mu niti ne zamerim, ker vem da me ni namenoma, pač pa me je zato, ker so ga preveč mučili in je mukam" podlegel. Hlapci buržoazije so ga pač preveč zdelali, kar sem tudi sam videl, ko so naju po nekaj dneh na policiji pri zaslišanju soočili. Po obrazu in rokah je imel polno podpludb od,sledov udarcev, kakšen pa je bil po telesu, ne vem. verjetno pa jih je imel tudi tam.
Ljudje smo pač različni, nismo vsi junaki niti ne vsi boječneži. Vsakih je nekaj, največ je pa srednjih, to je tistih, ki niso ne junaki ne slabiči. V to zadnjo kategorijo prištevam tudi sebe. P. L. sem šel po osvoboditvi celo za pričo, da je bil v stari Jugoslaviji pristaš naprednega delavskega gibanja, kar je rabil za uveljavitev delovne dobe. Potrdil sem. da je bil zaradi tega aretiran, zaprt in obsojen, nisem pa povedal, daje policiji povedal tudi za-. me. saj bi to meni nič ne koristilo marveč le njemu škodovalo. P. L. je bil pred leti še zaposlen kot šofer v industrijski šoli TAM. Morda je že zdaj upokojen, naslova ne vem.
Kako je moralno učinkovala ta akcija po vsem mestu in okolici na delavski razred, si lahko mislimo še danes. Kako porazno pa na vladajočo gospodo, si lahko tudi predstavljamo. Kako besni so bili policaji in orožniki, ki so vso svojo jezo stresli na ubogega P. L., ko nobenega drugega pač niso dobili v roke, zato so pa hoteli iz njega iztisniti čim več. Naj navedem v dobro P. L. to. da ni povedal nič več. kot le to. da sva bila midva skupaj v akciji in kdo sem jaz. Lahko bi pa povedal še kaj več. ker je nekaj stvari le vedel ali vsaj predvideval, sicer bi bile posledice še večje. Vladajoči gospodi pa smo s to akcijo pokazali in dokazali, da smo komunisti še tu. da še živi-
mo in delamo ter se borimo proti njim.
Naj se povrnem nazaj na aretacijo in tam nadaljujem. Aretiral me je komandir orožniške postaje Tezno narednik Bajc. Znjim sta bila še dva mlajša orožnika, zato da ne bi jaz. kot njima nevaren tip pobegnil. Ko sem opazil, da gredo orožniki proti stavbi, sem takoj vedel »koliko je ura«. Lahko bi še pobegnil, toda kam in za koliko časa. je bilo pa drugo vprašanje, s čemer pa bi se verjetno položaj samo še poslabšal. Tisti trenutek sem se zavedal, daje moje svobode konec ter da me čaka dolga trnova pot.
Sicer pa smo morali biti komunisti pred vojno in med njo na to vedno pripravljeni. Mirno sem se vdal v usodo, ki me je čakala. Takrat še nisem vedel, kaj je to nervoza, »živci«, ali kakršna koli druga bolezen. Ko je orožniška patrola prišla na stavbo, je narednik Bajc vprašal, če je tu zaposlen neki Rant. Ko sem jaz to slišal, sem mu šel sam naproti in se mu sam javil, da sem jaz tisti, ki ga iščejo.
Narednik mi je povedal, da ima nalog, da me more v imenu njegovega veličanstva kralja aretirati, to je, napovedal mi je aretacijo. Takoj nato sta me mlajša orožnika osebno preiskala, če bi imel pri sebi kakšno orožje ali nedovoljeno literaturo. Nato sem komandirja prosil, če mi dovoli, da pospravim svoje orodje, kar mi je odobril. Orožnika pa sta mi bila na vsakem koraku za petami. Ko sem orodje znosil v barako in se preoblekel, tedaj je nastalo vprašanje, kako se bom rešil partijske literature, ki sem jo imel v žepih suknjiča in jo nameraval po končanem delu razdeliti med zanesljive delavce. Padla mi je v glavo odrešilna misel. Ko sem bil preoblečen, sem prosil komandirja, če mi dovoli iti še na stranišče, kar je seveda odobril. V stranišču sem odvrgel vso literaturo v blato in jo z neko lato še potisnil, da ni bila več vidna. Orožnika sta v tem času stala vsak na svoji stra-ni zasilnega stranišča in pazila, da ne bi morda pobegnil. Če bi ob aretaciji dobili pri meni to literaturo, bi bil zame položaj še bolj kritičen. Še sreča, da orožniki niso moje obleke, preden sem se preoblekel, pregledali, je pač obveljalo staro pravilo kriminalistike, ki pravi, da se vsak storilec dejanja podpiše na kraju samem in da vsak preiskovalec kakšnega dejanja pri preiskavi stori napako. Orožniki so bili površni in nedosledni in niso našli mojega podpisa, to je nedovoljene partijske literature. V istem času, ko so me aretirali, so v stanovanju, kjer sva stanovala z Medveščkom, opravili hišno preiskavo. Našli niso ničesar, kljub temu, da sva imela za leseno stensko oblogo v spalnici skrite več partijske literature. Tu je policija spet storila napako v svojo škodo in v mojo korist.
Potem, ko sem se rešil težkega bremena, sem olajšan stopil pred komandirja in ga vprašal za vzrok aretacije. Rekel sem mu, da se ne zavedam, da bi storil kakršno koli kaznivo dejanje, zaradi katerega bi me bilo potrebno aretirati. Povedal mi je. da ima on le nalogo od mestne policije, da me mora aretirati in pripeljati k njim, da mi pa vzroka ne bo tu razlagal, sicer pa tako sam dobro vem, zakaj sem aretiran. Nato mi je roke vklenil v verigo, lisic najbrž takrat še niso imeli. Odgnali so me na orožniško postajo v Tezno.
Hoditi sem moral pred njim, orožnika vsak z ene strani, za njima pa še komandir postaje. Orožnika sta držala puške pripravljene na strel, na njih pa bajonete, kar je bil simbol stare jugoslovanske oblasti, za preganjanje poštenih delavcev, ki so se borili za boljši in pravičnejši red na svetu.
Ko so me tako vklenjenega in s takim častnim spremstvom odgnali s stavbe, kot največjega zločinca, sem se še zadnjikrat ozrl nazaj na ljudi - sodelavce, s katerimi sem dalj časa delal skupaj. Bilo je tukaj nekaj zelo dobrih in predanih delavcev. Posebno mi je ostal v spominu neki mladi delavec Jože Korošec, kije bil zelo dovzeten za naše napredne ideje. Nekaj pred tem dogodkom, sem ga postavil za delavskega zaupnika na tem gradbišču. Delavci so mi mahali v zadnji pozdrav, nobenega od teh pa nisem nikoli več videl.
Po prihodu na orožniško postajo me je komandir še enkrat temeljito osebno preiskal, mi odvzel vse predmete, razen žepnega robca, ter o tem napravil zapisnik, tako kot to delajo v takih primerih vse policije na svetu. Zatem me je začel zasliševati o zadevi, zaradi katere me je aretiral. Povedal mi je, da so P. L. aretirali in daje vse povedal, zato da nima smisla, da jim tajim, naj kar vse lepo po pravici povem, da bo tako boljše zame. To so bile pač običajne fraze vsakega zasliševalca. Seveda nisem nič povedal in nič priznal. Zaključil je zapisnik o zaslišanju, na katerem pa ni bilo drugega, kot moji podatki, pod temi pa napisano to, da ničesar ne priznam, nato pa sva zapisnik oba podpisala.
Povedati moram to, da narednik Bajc ni bil do mene grob, obnašal seje dostojno, ni mi rekel žal besede in me ni udaril. Svetoval mi je, naj priznam vse, da bom za to manj kaznovan. Morda, poudarjam, morda, se mu je kje globoko v njegovi zavesti upiralo preganjati komuniste. Bilje primorski Slovenec, in če je kdaj trpel pod italijanskim fašizmom, če so ga kdaj preganjali, potem so moje domneve zanj točne.
Po približno enournem zadrževanju na orožniški postaji, sta me dva orožnika spremila peš v Maribor na policijo. Tu je mene sprejel uslužbenec policije v civilu,
imena in priimka se več ne
spominjam. Ta je bil postavljen za to, daje zasliševal 'j1 preganjal ljudi, ki so b1!1 osumljeni da so komunist*' ali protidržavni elementi. P° 1 nekajurnem zasliševanju 2 raznimi grožnjami sva PoC*' pisala zapisnik, na katerefl* spet ni bilo drugega kot moj* osebni podatki in da osunj' Ijenec ne prizna ničesar. To se je ponavljalo nekaj dn1. Po končanem zasliševanj11 me je policaj uklenjeneg3 odpeljal v zapor Graf, kje* sem bil zaprt. Med zasliševanjem so mi sicer roke vedn° razklenili. V tem zaporu sen* bil približno deset dni. Vsako dopoldne je prišel po me' ne policaj in me odpeljal i*a zaslišanje, ki je vsak dan trajalo po nekaj ur. Zasliševal me je vedno isti uslužbenec policije. Kazalo je, kot da hv ma drugega dela, kot sam0 moj problem.
Ko po nekaj dnevih zasliševanja ni uspel iz mene izvleči ničesar, je naju s P- L' soočil. P. L. je rekel, naj on pove vse, kako je bilo. med tem sem jaz seveda moral molčati. P. L. je povedal p° resnici vse, kar je vedel. Se preden pa je končal, sem jaZ skočil pokonci, zagrabil P' L., mu pljunil v obraz in ga nahrulil, da laže in da hoče mene po nedolžnem spraviti : v nesrečo. Tako nas je učila partija, kako naj se obnašamo pred razrednim sovražnikom. če pademo kdaj v roke policije, in kako do ljudi-če bi nas kdaj kdo izdal. P° tem mojem izbruhu je zašli; Sevalec poklical policaja, k' meje vklenil, da ne bi pono-vil napada. Pozneje, po sod; bi. kasva bila s P. L. skupaj zaprta v isti celici, mi je po- i vedal. da je bil ob mojem izbruhu tako presenečen, da prvi trenutek sam ni vedel- ^ ali govori resnico in kako je | sploh bilo.
Jaz sem na prvih zasliše- | vanjih odločno trdil, da P. L-sploh ne poznam, pri nadalj- i njih zasliševanjih in po soočenju. sem to trditev moral ■ spremeniti in priznati, da-ga ; poznam, kajti ni imelo več : smisla zanikati, ko sva bila : skupaj zaposlena, kar je tudi policija dobro vedela. P° večdnevnem zasliševanju ir* soočenju s svojim kompl*-cem. sem spoznal, da s svojo trmo ne bom uspel. Ugotovil sem, da me na podlagi doka-ki so dovolj močni ir*
zov
ker je P. L. vse priznal, lab; ko obsodijo, ne da bi kaj priznal.
Nadaljevanje prihodnjič
FOTO YU — družabna
igra za otroka
Potovanje po naši domovini, spoznavanje 49 mest z znamenitostmi, spoznavanje zastav in grbov.
Naročila sprejema DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Celovška 43, tel. 320-403. Kupite jo lahko v knjigami DELAVSKE ENOTNOSTI v Ljubljani, Tavčarjeva S ali v ostalih knjigarnah po Sloveniji.

Velika nagradna križanka	^.iana 3,	98a Delavska enotnost 31
Rešitev velike nagradne križanke pošljite do 8. julija 1986 na naslov:	DELAVSKA
ENOTNOST Ljubljana, Celovška cesta 43, s pripisom na ovojnici: VELIKA NAGRADNA KRIŽANKA. Podelili bomo 15 nagrad: 1. nagrada 2.500 din, 2. -2.300, 3. - 2.100, 4. -1.900, 5. - 1.700, 6. -1.500, 7. - 1.300., 8. -1.100,9. - 900, 10. - majica Utrip, 11. knjiga Praznovanje 1. maja na Slovenskem, 12. Vodnik po peš poteh, 13. AT Kako naprej, 14. Jadranje na deski in 15. vrečka z metulji.
Rešitev nagradne Jadžanke št. 19
TELE, SPLAV, ANT, ELEKTROINŽENIR, LAN, ABLATIV, VA, ESKIMI, NOGOMET, PTICA, CAN, ROSA, RICARDO, TAN, IČA, NGAMI, SIK, NN, OVINKARSTVO, TOSKANA. RIBERA, ESKALACIJA, RIL, RTANJ, RAC, ATA
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 19
1.	nagrada 1.500 din: Gašper Gorenak, Na zelenici 1, 63000 Celje;
2.	nagrada 1.400 din: Miran Hočevar, Levstikova 22. 61000 Ljubljana;
3.	nagrada 1.300 din: Štefka Lovrec, Framska 4, 62000 Maribor;
Nagrade bomo poslali po pošti.
Delavska
enotnost
• Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije.
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-let-nici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČGP Delo - tozd Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška cesta 43, poštni predal 313-VI, te-lex 31 787 • Glavni urednik in direktor tozda: Dušan Gačnik • Odgovorni urednik: Franček Kavčič • Člani uredništva: Marjan Horvat (pomočnik odgovornega urednika, politični sistem, dopisništvo), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev); področni uredniki: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Ciril Bajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Emil Lah (mednarodni ekonomski odnosi in politika), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Brane Bombač (oblikovalec), Meri Jurca (tajnica), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica) • Pomočnik direktorja tozda Milan Živkovič • Telefon, glavni urednik in direktor tozda 322-778, odgovorni urednik 313-942 • Naročniška centrala 318-855 • Založba Delavske enotnosti, Celovška c. 43, Ljubljana, odgovorni urednik 318-855 • Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij Ljubljana, Celovška c. 43, 311-956 • Uredništvo Naša žena, Ljubljana, Celovška c. 43, 318-855 in 321-651 • Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c. 43, 323-951 • Ekonomsko komercialni sektor, Ljubljana, Celovška c. 43, 320-403 • Računovodstvo, Ljubljana, Hrvatski trg 3, 312-125 in 310-923 • Žiro račun 50100-603-41502 • Knjigarna galerija Ljubljana, Tavčarjeva 5. 317-870 in 312-891 • Posamezna številka Delavske enotnosti 65 din, letna naročnina 3.380 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina pla-' čana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago Seliger (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik. Alfred Golavšek, Jože Hozjan, Franček Kavčič, Vlajko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopold Perc. Jože Peterkoč. Brane Praznik. Pavel Stupnikar. Andrej Ulaga in Igor Žitnik.
Marjan Drev, CINKARNA CELJE
RAZČIŠČEVANJE NEPRAVILNOSTI, TO JE KONTRAREVOLUCIJA
»Ni me sram, da sem komunist, član Zveze komunistov. Ničesar takšnega, kar bi krnilo ugled komunista, človeka, tovariša, stariša, doslej nisem storil. Do danes pa nisem razčistil sam s sabo le o tem, če v takratnem vodstvu študentov Univerze v Ljubljani nismo naredili napake, ko smo popustili pritiskom in organizacijo združili v ZSMS. O vseh drugih stvareh imam dokaj jasno mnenje...«
— Potemtakem ste srečen človek.
»Kako to mislite?«
— Zanimivo je, da so vas v treh različnih okoljih predlagali za člana Zveze komunistov, takrat partije, vi ste pa dolgo kolebali.«
»Nisem hotel v organizacijo vse do takrat, dokler sam pri sebi nisem razčistil, kaj pravzaprav pomeni biti član partije. Ali to pomeni plačevati članarino in se postavljati, da si član ali gre tudi za obveznosti.«
— Skoraj enako zanimivo je tudi to, da vas za članstvo niso predlagali v delovni organizaciji.
»Ne, to je prav zanimivo. Vsa tista leta me niso niti vprašali, če bi mogoče hotel biti član.«
— Se mar z delom niste dokazovali?
»To morate vprašati moje sodelavce, čeprav je res, da bi tudi tam težko prišli do resnice, ker sem nekaterim takrat nadrejenim zdaj jaz šef.
Nisem človek, ki bi se silil v ospredje. Od doma. sem prinesel tisti del delavske vzgoje - skromnost, »tiho in potrpežljivo čakaj«. Ta skromnost in strah sta bila tudi vzrok, da sem se tako pozno odločil za študij. Če verjamete ali ne, odločitev sem sprejel med služenjem vojaškega roka, ko sem v šoli rezervnih oficirjev ugotovil, da nisem nič manj zabit od sošolcev, inženirjev in magistrov.«
— V Žalcu so vam ponujali mesto poklicnega mladinskega funkcionarja in ga niste sprejeli?
»Ne. Na izbiro sem imel dve možnosti: eno lažjo in drugo težjo.«
- Zakaj ste pravzaprav vstopili v Zvezo komunistov?
»Osnovni razlog je bil v spoznanju, da član ZK laže organizirano spreminja družbenopolitične razmere v smeri temeljnih ciljev, ki si jih je naša družba zastavila. S temeljnimi cilji se namreč povsem strinjam, s prakso pa ne. Šlo je za to, da sem bil takrat nezadovoljen z velikimi razli-
kami med vsakdanjo prakso in deklariranimi cilji. Preden človek ugotovi - češ, saj se nič ne da spremeniti - mora poskušati, če se res ne da. Zato sem šel v ZK.«
— In kaj menite o tem danes, po petnajstih letih?
»Zdaj ugotavljam, da sem si jaz te bitke predstavljal preveč naivno. Takrat sem si predstavljal, da je partija monolitna, akcijsko in idejno enotna, v resnici pa so stvari drugačne.«
— V čem?
»Mi tudi v partiji hitro dosežemo načelna soglasja, v praksi, ko jih uresničujemo, pa se vidi, da je tudi v ZK, ki je sestavni del naše družbe, vrsta slabosti, kot v vsej naši družbi.«
— Namenoma nisem našteval vseh dolžnosti, ki ste jih že ali jih še opravljate eno pa bi morala vseeno omeniti.
To je tisto predsednikovanje akcijski konferenci v Cinkarni, ker ste jo vodili v času, ko je v Cinkarni prišlo do znanih hudih zapletov. Nekateri so jih imenovali kar afera. V mislih imam škandal v vodstvu Cinkarne, ki še danes odzvanja. Ta primer želim navezati na vašo prejšnjo izjavo o uveljavljanju dogovorjenih stališč. Zakaj jih tako počasi spreminjamo v dejanja? Za Celje je to značilnost, če razčlenimo dosedanje afere in njihove posledice.
»Po moje je to zato, ker so med povzročitelji zvečine člani ZK. Torej - naši!«
- In vi? Kako bi vi ravnali?
»Mislim, tako, po moji delavski logiki, da gre pri nas za tri razrede centrov moči. Zase vem, da sem v tistem, tretjem, najnižjem razredu.
Poglejva nedavni intervju Staneta Dolanca v zvezi z nogometno afero. Tovariš Dolanc je med drugim povedal, ob tem ne pozabimo, da je član predsedstva, da je bil do nedavnega minister za notranje zadeve, torej, »da so za nepravilnosti v našem nogometu že dolgo vedeli in jih poznali, da je bilo nekaj poskusov sramežljivih razčiščevanj, kot v Mariboru, da pa korenitih posegov za ozdravitev razmer v našem nogometu na temelju socialistične morale zaradi posameznih centrov moči vedno ostajamo pri polovičnih rešitvah!« Če to izjavi član predsedstva, kaj naj potem rečem jaz, inženirček iz Cinkarne, politik tretjega razreda!«
In zdaj poglejte zanimivost! Ti ljudje zahtevajo od mene. od nas spodaj, naj zadeve razčistimo. To zahtevajo tudi oni, ki z mano neposredno sodelujejo, ki me kritizirajo, tu-
di moji sodelavci zahtevajo rešitve, ki očitno niso v moji moči...«
- Vam ljudje zaupajo ali se vas bojijo?
»Nikoli si nisem ustvarjal lažne avtoritete. Povedo mi tudi stvari, ki jih ne slišim rad.«
— Nikoli1 ne taktizirate? Nimate občutka, da je naša družba razslojena?
»Odvisno je od tega, s katerega vidika gledate na razslojevanje. Ali izhajate iz Marxo-ve definicije odnosa vladajočega razreda do lastnih proizvajalnih sredstev ali iz Leninove, ki jo je razčlenil in razširil tudi na moč odločanja.
Marjan Drev se je rodil 18. februarja 1948 v Celju. Oče je bil voznik reševalnega avtomobila, mati gospodinja. V družini so bili trije otroci, trije fantje. Kmalu po Marjanovem rojstvu se je družina preselila v Migoj-nice pri Zabukovici.
Osnovno šolo je Marjan končal v Grižah, srednjo šolo v Rušah. Kljub odličnemu uspehu in priporočilu šole, štipenditor, Cinkarna Celje, Marjanu ni prisluhnila in mu omogočila nadaljnjega šolanja. Po poldrugem letu dela v Cinkarni si je prihranil nekaj denarja za študij na univerzni v Ljubljani. Da bi se preživel, je opravil izpit za voznika inštruktorja pri SOLT. Po končanem študiju se je v Cinkarni zaposlil kot servi-sant v servisni službi tozda Grafika, po reorganizaciji pa prevzel delovno mesto vodje priprave proizvodnje v tozdu Grafika, kjer je še danes.
nad odločitev, kdo ima družbeno moč v rokah. Občutek imam, da se teoretiki temu vprašanju elegantno izognejo in definicijo popravljajo.
Osnovni problem je, če razmišljam o sebi, da je moja vloga protislovna. V bistvu prek delegatskega sistema soodločam o vseh pomembnih vprašanjih delovne organizacije in kot občan družbe, medtem ko je moje napredovanje, osebni dohodek, možnost izobraževanja iz dela in ob delu, stanovanjsko vprašanje, odvisno od poslovodnih struktur, ki niso toliko po-družbljene, da nanje ne bi imele vpliva.«
— In kljub temu ste ob zadnji aferi v Cinkarni rekli, da vas nihče ne bo prisilil, da bi v Cinkarni uprizarjali dachauske procese — četudi bi morali živeti pod mostom čez Savinjo?
»Rekel sem in se tega držal.«
— Mimogrede, vi stanujete z ženo in dvema otrokoma v 43 kvadratnih metrov velikem stanovanju. Nepremičnin nimate? Imate avto?
»Nepremičnin nimava, žena ima stoenko, ki jo bo zdaj prodala, da bo za doplačilo za novo stanovanje.«
— Če se vrneva, torej so pritiski?
»So. Do mene je segel lokalni, ker nisem toliko pomemben v igri, da bi prišli drugi.«
— Kot smo spremljali razvoj dogodkov v Cinkarni, je bilo moč ugotoviti, da ste dokaj korenito razčiščevali zadeve. Letele so glave. To pa ni moč trditi za druge soudeležence, denimo za onega iz republiškega odbora, ki je bil dokazano udeležen pri tistih mahinacijah s stroški v tujini.
»Ne vem. Podrobnosti ne poznam in me končno tudi ne zanimajo.«
— Kako da ne. Vi za nekaj mark vzamete direktorju stolček in obraz, drugi pa še naprej sedi na Republiki! Mar nisva spet pri vprašanju centrov moči? Enakosti, odgovornosti? Sicer pa mi povejte, kaj je to vprašanje nekaj mark?
»Vidite, to je tisto, o čemer se moralizira. Za delavca je 600 nemških mark nekaj velikega, kajti on izgubi službo že, če ukrade klešče. Za referente v zunanji trgovini 600 nemških mark ne pomeni omembe vredno izgubo. To
lahko vsak dan srečate v našem načinu razmišljanja in gospodarjenja.«
— Ali je lahko komunist bogat?
»Kaj pomeni biti bogat? Koliko kapitala mora imeti? Če je premožen, in si je to premoženje ustvaril z lastnim delom, zakaj ne bi smel biti bogat! Kje so tisti časi zmotne miselnosti o enakosti!
Mislim pa, da je velik del premoženja nekaterih nastal pollegalno ali na robu poštenosti, kar seveda ni združljivo z likom komunista. Na kaj ob tem bolj odločno mislim? Na vsa tista pretapljanja stanovanjskih kreditov v gotovino, na vsa izsiljena potovanja v tujino, na sisteme »daj-dam«, jaz tebi nekaj ceneje v moji tovarni, ti meni v tvoji...«
— Ali menite, da smo komunisti zato izgubili ugled?
»Ne! Kje pa, vendar tudi zaradi tega. Njega dni si za mnogo manjšo stvar letel iz partije, kot si bil dolg in širok. Pa še druge posledice si čutil. Danes je v zvezi komunistov mnogo članov, ki tega ne zaslužijo, oportunistov, karieristov, alkoholikov, moralnih izprijencev? Ljudje ne gledajo samo na posameznika, nagnjeni so k temu, da takšno mnenje izrekajo počez.«
— Ko smo iskali sogovornika za to temo, smo se odločili za vas, ker smo prišli do stališča, da ste radikalen človek. Obenem pa komunist, ki se je v danih razmerah moral hitro in sam odločati, tu mislim na tedanje razmere v Cinkarni. Ste radikalni?
»Glede naštetih stvari zelo«.
— So potemtakem v vaši osnovni organizaciji samo vam enaki?
»Ne«.
— In kaj ste ukrenili?
»Mnogo. Toda v cinkarniški aferi sem se precej naučil. Tudi to, da vsako razčiščevanje ni družbeno koristno.«
— Ste lahko konkretnejši?
»Vzemimo za primer »strah« nekaterih v občinskih strukturah, ki začno jadikovati, da kam to pelje, če bomo za vsak najmanjši prekršek rezali glave najsposobnejšim, najboljšim menežerjem, da s tem razodevanjem izgubljamo ugled tudi komunisti, partija ...
Drugo pomembno spoznanje je, da je ob takih rečeh dobro vedeti, koliko smo v
resnici pripravljeni na razčiščevanja. Do kod!
Prisluhnite vsem tem pozivom z vrhov, naj v bazi začnemo razčiščevati nepravilnosti, klicati na odgovornost, naj obračunamo s kršitelji dogovorov, sklepov...
V bazi se lotimo razčiščevanj, tu in tam tudi koga vržemo iz zveze komunistov. In kaj potem? Ta kritična analiza in očiščenje morebiti še seže do občinske ravni, višje težko. Jaz celo mislim, da je to in tako tudi prav. Kajti, če smo izbojevali ravolucijo in če bi zdaj baza v resnici in celovito začela razčiščevati bi to bila potemtakem »kontrarevolucija«. Zato nikar siliti delavce v razčiščevanje nepravilnosti, to je »kontrarevolucija«!
— Mislite, da je nepravilnosti, nereda, kriminala in nemorale v naši družbi že resnično toliko, da niti v zvezi komunistov ni moč več utrditi vrst?
»Za vas sem slišal mnenje, da ste ostri, zdaj ugotavljam, da ste povrhu še provokator. Vi ste si izborili svoj prostor, vas že sprejemajo takšnega, kot ste in kakor pišete, vi že dolgo niste več v igri.«
— Mar bi moral zdaj planiti v jok? Ali ste vi, ste prepričani, da ste vi v igri? D0 nedavnega ste bili »perspektivni kader«, kot se temu reče. Evidentirali so vas celo za člana CK.. Ali je prav razčiščevanje razemr v Cinkarni pripomoglo, »da ste sedaj ponovno na preizkušnji«?
»S svojimi, za nekatere kroge preradikalnimi stališči, resnično nisem oseba, ki h* okoli sebe zagotavljala navidezni mir, vendar bi bilo špe; kulativno trditi, da bi zaradi tega izpadel iz kadrovskih kombinacij!«
— Večina krivcev za nastale razmere v Cinkarni je ceneje odnesla kožo. Zaupani so jim bili takoj novi odgovorni položaji. To je za Celje že nekakšno pravilo. Skozi ves pogovor se nisva dotaknila sindikata, vašega sindikata. Kakšen je vaš sindikat?
»Kaj bi želeli slišati?«
— Hvala. S čim se zdaj ukvarjate?
»Prevzel sem odgovorno politično delo. Precej se uk; varjam z mladino. Končno m1 je ostalo več časa za moja otroka, družino in stroko-Rad bi končal tretjo stopnjo-“ Janez Seve?

UPE SVEDER: SAMOZAŠČITA
{ ZA </5AK
Kv /a/	^