ORIENTACIJSKI POHODTABORNIKOV
Po pokal v deževno noč
V petek me pokliče Andrej: »Jutri ponoči je republiški taborniški NOT (nočno orientacijsko tekmovanje). Če letos zmagamo, dobimo pre-hodni pokal v trajno last. Pridi zvečer na sesta-nek, da bomo vadili signalizacijo.«
Nisem imela izbire. Vedela sem, da bo deže-valo, toda zaželela sem si spet stare družbe. V soboto mi je bilo že žal. V takem dežju je lahko precej neprijetno hoditi po terenu. Ko smo se basali v avto, sem še upala, da bo organizator odpovedal tekmovanje. Mislila sem, da smo mi eni redkih norcev, ki so pripravljeni tekmovati v takem vremenu. In če je premalo ekip, tekmo-vanje nekako nima smisla.
Kmalu sem nehala upati. V Horjulu smo za-gledali dolgo kolono tabornikov, ki so bili očit-no namenjeni na NOT.
Pri vrisovanju sem bila živčna, Žiga tudi, a smo vseeno vse pravilno vrisali. Pri topo-testu nisem imela težav, saj smo ves večer ponavljali znake in definicije.
Nato smo krenili v mokro noč. Prva kontrola je bila na hribu. Hitro smo bili na njem. Toda Žiga je menil, da to ni pravi hrib; zato smo pohiteli na naslednjega, ki pa tudi ni bil pravi. Ugotovili smo, da je bil prvi hrib povsem v redu in končno našli kontrolo. Na tem romanju sem uspela stopiti v potok in nekajkrat sesti v blato, tako da mi ni bilo treba več paziti, da se ne bi zmočila.
Žiga je ugotovil, da se je težko orientirati po reliefu okolice in smo odslej hodili samo še po azimutu. S kontrolami nismo imeli več težav. Na tretji kontroli sem bila že premočena do
kože,in se vedno pogosteje vpraševala, kaj nas sili, da ponoči, v dežju, megli in vetru lazimo po tem kraju, ko vsi pošteni Ijudje spe v toplih sobah.
Žiga ni izbirčen pri izbiri poti. Če kaže azimut skozi robidovje, gremo pač skozi robidovje. Strmina klanca tudi ni nikakršna ovira. Kjer ni bilo trnja, sem sedla na zadnjo plat in se tako peljala v dolino. Blata je bilo dovolj. da je lepo drselo. Andrej je od časa do časa omenil, če bi morda vseeno poiskali kakšno pot, a Žiga se je držal azimuta. Še sreča, da je bila tema, podne-vi se ne bi upala hoditi po takem terenu. Signa-lizacijo smo uspešno opravili, test iz prve po-moči malo manj in na »minskem polju« nas ni raznesla mina.    '
Z ogromno zamudo smo prispeli na cilj - v osnovno šolo Horjul, kjer so nas čakali topli tuši in suha oblačila.
Med potjo sem si obljubila, da se ne bom več pustila zapeljati v take pustolovščine, ko pa sem ležala v topli spalni vreči, sem že pozabila na obljubo.
Zjutraj smo kljub vsemu odnesli pokal, saj večina ekip ni bila tako vztrajna kot mi. Pred-vsem pa smo preživeli noč, ki nam bo še dolgo ostala v spominu. Spomin bo še lepši zato, ker je naš odred Sivega volka zmagal že tretje leto zapovrstjo in dobil pokal v trajno last, dva 'po-kala pa smo odnesli še klubovci in klubovke za doseženi prvi mesti.
In kdaj je bila ta čudovito deževna noč z veselim koncem? Med 28. in 29. marcem.
Branka Lešnjak