727 2015 Odzivi Muzej krasa, stalna razstava Notranjskega muzeja v Postojni: kratko razmišljanje o vlogi muzeološkega znanja v muzejski komunikaciji Stalna postavitev Notranjskega muzeja, odprta 26. februarja 2015, je nastala v sklopu evropskega projekta IPA ADRIATIC CBC muzej. S tem je mu- zej, kot navaja strokovni vodja dr. Velušček v uvodni- ku, uresničil stoletni sen raziskovalcev in ljubiteljev krasa in krasoslovja na Postojnskem in širše. Uvodnik zaključuje z željami, da bi muzealci in raziskovalci krasa z razstavo kar najbolje pripomogli k temu, da se naš kras in vedenje o njem ohranita prihodnjim rodovom. V predgovoru razstavnega Vodnika lahko preberemo tudi, kakšen je bil muzeološki koncept postavitve. Po besedah soavtoric je bil zastavljen in- terdisciplinarno, inovativno, razlagalno, spoznavno in razpoznavno ter izobraževalno. Ogled razstave, ki je zaradi značaja muzejske stavbe obsojena na razdelitev na dve nadstropji, pre- cej potrdi besede strokovnega vodja. Posebej drži tr- ditev o senu raziskovalcev. O tem, da bi postavitev in oblikovanje sledila muzeološkemu konceptu, pa se na prvi pogled upravičeno postavlja dvom. Ampak pojdimo k dobrim stvarem, ki jih razstava premore kar nekaj. Odlikujejo se prikazi narave, po- sebej doživeti in duhovito vključeni so filmski vložki (čestitke!), odlični so posnetki gozda in tamkajšnje živadi, dobro so razloženi nastanek krasa in kraški pojavi, duhovito je umeščen ekran s posnetkom vod- nih kapelj kot ključnega elementa pri zakrasevanju, fascinanten in naravnost umetniški je zaključek raz- stave s posnetkom človeške ribice, ki se vije med ska- lami v neskončnost časa in (kraškega) podzemnega prostora. Človek odide z razstave bogatejši za mnoga nova znanja in novo razumevanje krasoslovja in kra- ških pojavov. Krasa pa vendarle ne spozna, kajti de- diščina so ljudje, znanost, kot rad zatrdi prof. Mihevc, pa je tudi kultura. Iz vsakega, še tako drobnega muzejskega priroč- nika izvemo, da je razstava specifična oblika muzejske komunikacije, kjer predmeti kulturne dediščine pri- vzemajo vlogo nosilca (interpretirane, formatizirane in kontekstualne) kulturne informacije. Muzejske razstave morajo temeljiti na znanstvenih podatkih, naloga postavitve pa je njihova multi-interpretacija in kulturna umestitev. Družbena aktualizacija je temelj- na naloga muzeja kot medija, ki naj skupaj z javnostjo nastavi kritično ogledalo (govermentalni) znanosti. Foto: Valter Leban 728 odZivi, 727–728 2015 Dolžnost sodobnega muzeja je tudi vrednotenje razi- skav, v smislu, kaj le-te pomenijo za javnost in posebej za lokalno skupnost. Muzejsko sporočilo je torej ost, naj rečem po kraško, želo komunikacije, usmerjene v lokalno javnost. Da bi zadeli v črno, morajo vsi strelci meriti v isto tarčo. Strelci na razstavi so vsi elementi razstave. Vsak zase predstavlja nepogrešljiv del celote in je hkrati celota tudi sam zase. To mora veljati za eksponate, slikovno in fotografsko gradivo, filme, za- snovo razstave v prostoru, izbrane barve, rabo svetlobe in seveda, nadvse pomembno, za oblikovanje lutk in rabo zvoka. Pri razstavi Kras že na prvi pogled lahko ugotovimo, da je oblikovanje razstave nadrejeno mu- zejskemu sporočilu. Uklanjajo se mu pomembni mu- zejski elementi, namesto da bi jim oblikovanje služilo, jih poudarilo in s tem okrepilo muzejsko sporočilo. Modno obarvanje razstavnih prostorov s težko, te- mno, kovinsko sivo barvo deluje deprimirajoče. Izbor temnih, tehnicističnih barv zožuje že tako dovolj ne- funkcionalen razstavni prostor. Muzejsko sporočilo, ki je (po izjavi vodje) usmerjeno v kras kot naravni pojav in življenjski prostor ter naj bi vzpodbujalo nje- govo ohranjanje, je z diktatom svinčeno sivega tona “leit farbe” dobesedno v ujetništvu tehnicistične mo- dne oblikovalske kaprice. Drobnjakarsko zasnovane legende, kjer je poleg (predolgih in premalo inter- pretativnih) tekstov zastopan dober izbor fotografij, ustrezajo oblikovanju znanstvene publikacije, ki se trudi biti poljudna. Oblikovanje muzejskih legend ima drugačne in zelo specifične zahteve. Ugotoviti je moč, da je oblikovanje samo po sebi sicer dobro, vendar nadvladuje muzeološki koncept in ga na kraju tudi izničuje. Pojav v muzejskem svetu ni nov, ima tudi svoje ime, pravijo mu diktat estetike. Znan pa je tudi njegov negativni učinek. Posredno je ta učinek najbolj razviden iz vloge človeka kot te- meljnega dejavnika ohranjanja in varovanja občut- ljive kraške dediščine, ki pa je na razstavi potisnjen v obrobje oblikovanja. Sodobni koncept dediščine je holističen, človeka ne ločuje, ga ne tlači v majcene okvirčke na rob znanstvenih formulacij in analiz, ga ne podreja statističnim tabelam, kajti tako oblikova- nje ima konceptualno implikacijo in negativno sim- bolno sporočilo. Ne, seveda nisem prezrla fotografij ljudi. Povsem po nepotrebnem so premajhne in stlačene med teks- te. Razstava tudi ne premore en same človeške sil- huete, na po nepotrebnem svinčeno sivih ozadjih ni podob trav, ne koscev, ne gonjačev. Ni lutk. Razstava? Da. Odlična za znanstvenike in najver- jetneje tudi za (vse) muzealce. Toda za koga vendar postavljamo razstave? Komu služijo muzeji? A naj zaključim. Že uresničitev postavitve je po vseh peripetijah z ukinitvijo muzeja, burnimi javnimi razpravami, razprtijami vseh vrst, pravi mali muzejski čudež. In dosežek. Čestitam vsem. Muzejsko delo je namreč izrazito timskega značaja in usmerjeno v po- trebe javnosti, posebej lokalne skupnosti. Ko prihaja do notranjih trenj in igre prestolov, muzej kot ključna dediščinska ustanova skrivnostno izgine v podzemlju (političnih) moči, kamor hitro ponikne tudi skrb za potrebe javnosti.1 Izpraznjen prostor pa je, tako nas uči zgodovina, pred njo pa še arheologija, na voljo izključno močnejšim. Verena Perko 1 Šola, Tomislav: Eseji o muzejima i njihovoj teoriji. Prema ki- bernetičkom muzeju. Zagreb: Hrvatski nacionalni komitet ICOM, 2003, in tam navedena literatura. Foto: Valter Leban