UČENEC PIŠE O VELIKEM MOJSTRU
Moj učitelj Jože Plečnik
Končno smo v Ljubljani dočakali razstavo o delu velikega arhitekta Jože Plečnika, ki je vzbn-dila veliko zanimanje, ko je bila na ogled v.Potn-pidoujevem cenlru v Parizu. »Plečnik spet do-ma!« S takimi in podobnimi naslovi so časniki pospremili otvoritev razslave v Ljubljani. 0 deln enega od velikanov naše kulturne ustvarjalnosti je bilo povedanega in napisanega že precej, manj pa poznamo njegovo življenje in utrinke iz njegove delovne vsakdanjosti. Obrnili smo se na enega od njcgovih učencev, sedaj že upokojenega arhitekta Svatopluka Kasala in ga vprašali. kako je doživ-ljal leia, ko je študiral pri velikem raojslni. Na podlagi nekaj vprašanj nam je nekdanji Plečnikov učenec kar sam z veseljem napisal prispevek, ki ga objavljamo v celoti.
»Predno odgovorim na vprašanje, če sem se kdaj osebno pogovarjal s Plečnikora in kakšna je bila tema pogovora, morarn najprej na kratko opisati način študija pri Plečniku. Imeli smo risal-nico, v kat^H je imel vsak od nas študentov risalno mizo. Tam smo preživljali študentske dni od jutra do večera. Bilo nas je vedno 20 do 25 učencev. Poleg naše risalnice je bil profesorjev kabinet, kjer je prav tako od jutra do večera neumorno delal naš dragi profesor. Imenovali smo ga »fo-ter«, seveda samo med nami.
Dvakrat dopoldne in dvakrat popoldne je vsak dan prišel med nas. Šel je od mize do mize, se vsakemu osebno posvetil, korigiral in popravljal delo vsakega posebej, z vsakim vedno pokramljal o študentskem problemu in dal izčrpno smernico za nadaljnje delo. Imel je navado reči: »Takole bi bil najbolje, po mojem nesmerodajnem mnenju«. Kmalu sem razumel da »merodajno« mnenje daje mero, »smerodajno« pa smer. Plečnik se je včasih čudno izražal.
S Plečnikom sem torej govoril nekako štirikrat na dan, v času študija več tisočkrat. Bil je zgovo-ren mož, skoraj klepetav. Ni pa maral vprašanj. Vedno je rad govoril sam. Tako sem ga nekoč, ko sem risal neko pohištvo iz borovega lesa, vprašal. kakšen les je to. Odgovoril mi je hladno in kratko: »Včasih je borovec tako kot macesen, včasih pa je macesen tako rdeč kot borovec« In pogovora je bilo konec. Na robu modernih vplivov
Plečnik, ki je v svoji arhitekturi močno gojil dekorativne elemente, ni maral niti slišati za mo-derne smeri konstruktivne arhiterkture brez de-koracij zlasti francoskega arhitekta Le Corbusiera in Pereta. Ta nova struja je seveda pljusknila tudi preko naših meja. Profesor je čutil naš nemir, ko smo se mladi začeli zanimati za te misli. Plečnik se je tega bal; to lahko rečem. Zeio značilne so njegove besede. ko je dejal: »Kar zna Corbusier, znam tudi jaz, kar znam jaz Corbusier ne znaf« S takimi besedami nas je ponavadi miril, čeprav je
zlasti zadnja leta čutil vse večji vpliv moderne arhitekture.
Zivo se spominjam, kako sva obravnavala nek dekorativni element moje študijske naloge. Pleč-nik mi je takrat rekel dobesedno: »Dragee, zdi se mi, da se zaman mučiva, saj boste tako ali tako Corbusier postali. Pomnite pa, da bodo Ijudje kmalu spet potrebovali nekaj za dušo in srce«. Obrnil se je in razočaran odšel od moje mize. Bilo je to v prvem povojnem letu, ko za »dušo in srce« res še ni bilo prostora, saj smo komaj odstranili ruševine. Plečnik nam - svojim učencem - nik-dar ni rekel žal besede. Nagovarjal nas je »dra-gec«, dekletom - študentkam,. pa je običajno rekel »dragica«. Velikokrat nas je ogovoril tudi z »gospod kolega«, kar se nam je takrat zdelo sila imenitno. Rad je z nami govoril tudi nemško, to pa zato, ker je dobro poznal sočnost nemškega izrazoslovja, saj je dolgo živel na Dunaju. Rad pa je govoril tudi češko, zlasti z menoj, saj je vedel, da sem češkega rodu. Običajno mi je rekel »milač-ku«, kar v češčini pomeni dragec.
Kako je bilo če smo študentje pri svojem delu zagrešili napako ali storili kaj, kar mojstru ni bilo všeč?
Prav živo se spominjam, kako se mi je, pri skoraj dokončanem študijskem projektu primeri-lo, da sem risbo obupno popackal s tušem. Odlo-čil sem se, da bom zadevo skušal rešiti z britvico in radirko. Taka »reševalna akcija« je lahko traja-la ves dan. Bilo je mučno delo. Bil sem tako zaverovan v praskanje po papirju, da nisem opa-zil, da ob meni stoji Plečnik in me živo opazuje. Končno pa mi je rekel: »Dragec, mit viel radieren und viel messer, wird die zeichnung immer bes-ser«, kar pomeni približno - z obilnim radira-njem in ostrim nožem, postaja risba vedno boljša. Naslednji dan mi je rekel: »Dragec, lepo vam je uspelo, bilo je vredno vašega napora«.
Plečnik nas ni silil v delo, zlasti ne v površinske rešitve. Imel je navadno reči: »Vse dobro premi-sliti, vse prespati«.
Kot znano, Plečnik ni bil inženir, saj se je šoial drugače. Zato je tudi zelo težko prenašal dejstvo, da smo mi njegovi učenci takrat postali inženirji. NekoČ sem ga prosil, naj mi razloži konstrukcijo lesenega stropa. Odvrnil mi je: »Go-spod kolega, to ne sodi v arhjtekturo; vprašajte kakega inženirja«.
Dogodek, ki mi je ostal najbolj v spo-minu
Plečnika smo izmerno spoštovali in ljubili. Ne raorem tega opisati; za nas je bil skoraj nadnaiav-no bitje. Lahko rečem, da v svojem, ne prav kratkem življenju, nisem srečal boljšega človeka, nikogar doslej nisem tako globoko spoštoval, nih-če doslej mi v življenju ni dal več.
Spominov je toliko, da težko rečem, kateri mi ne najbolj ostal v spominu. Recimo tale:
S Plečnikom sva sedela v gostilni »Pod Skalco«. Naročil je dva kozarca belega vina in eno žemljo. Razpolovil jo je, pol za mene in pol zase ter rekel: »Tudi pri hrani raoramo biti zmerni«.
Pri hrani je bil menda res zmeren, je pa veliko kadil. Kolikokrat sem od strani, ko je sedel pri moji študijski mizi, opazoval rumeno ožgane, si-cer pa bele brke in brado. Kadil je vedno poceni cigarete »Ibar«. Tudi mi študentje smo začeli kaditi »Ibar«, saj smo ga hoteli v vsem posnemati. Kakšen je bil Plečnik kot človek?
Bil je izredno blag mož. Kot človek je bil asket. Na življenje je imel popolnoma samosvoje pogle-de. Posvetnih stvari ni cenil, saj jih preprosto ni potreboval. Ni imel družine, niti žene. O njego-vem odnosu do žensk ne vem ničesar in prepričan sem, da ni človeka, ki bi 0 tem kaj vedel, ker preprosto ni kaj vedeti. Pred kratkim so ga na avstrijsi televiziji imenovali »menih«. Menim, da jfkarakteristika primerna. Imel je eno samo lju-bico, ki se imenuje arhitektura. Tej ljubezni je bil predan slehemi trenutek svojega življenja.
Uporabiti obrabljene fraze, da je bil izredno raoder, inteligenten in pošten je premalo. Plečnik je bil mnogo več.
Neuklonljivo je zaupal svoji arhitekturi. Pri obravnavanju njegovega projekta cerkve v Šiški, je nek mlad redovnik predlagal določene spre-membe. Plečnik ga je odločno zavrnil rekoč: »Kar znarn, sem napravil. Popravljati ne mislim niče-sar«. Vendar je po tem pogovoru zelo trpel.
Bil je izreden Slovenec. Znane so njegove bese-de, ko je prišlo do italijanske okupacije. Nekaj študentov je nemudoma odhitelo k njemu na dom z novico: »Italijani so v Ljubljani«. Plečnik je mirno odgovoril: »Tudi Rimljani so biji«. , Bil je globoko veren mož, vendar tega svojega prepričanja ni vsiljeval nikomur. Zlasti po vojni se je dobro zavedal, da je prišel drugačen čas, s katerim se ni povsem strinjal. O tem z nami študenti ni govoril, vsaj z menoj ne. Bil je tolera-
ten. Iz Plečnikovih ust po vojni nisem slišal bese-  • de tovariš, vedno gospod. Tak je pač bil, načelen in dosleden. Prilagajal ali hlinil se ni nikomur. To v zanj po vojni ni bilo vedno ugodno.
Znal je biti tudi šegav in šaljiv. Naj opišem dogodek kateremu sicer nisem bil priča, zvedel pa sem zanj od starejših kolegov. Nekdanji jugoslo-vanski kralj Aleksander ga je ob neki priložnosti povabil v svojo rezidenco na Bledu na ogled ročno izrezljanega pohištva, ki ga je bil dobil v dar iz Turčije. Kralja se je tedaj obvezno nagovarjalo z »vaše veličanstvo«. Plečnik pa mu je po ogledu preprosto dejal: »Gospod kralj, grdo so vas ogo-ljufali«.
Za lepoto in srečo je potrebno veliko trpeti
Plečnik je bil tudi častihlepen. Mogoče izraz ni najprimernejši. Vsekakor se je zavedal svoje veli-čine.
Bil je eden prvih Prešernovih nagrajencev. Na-slednji dan nam je o tem pripovedoval rekoč: »Bilo je imenitno, peljali so me z avtomobilom.« (Skoraj verjamem, da prvič v življenju).
Kot učen mož se je zavedal modrosti, ki jo je   ; znal uveljaviti včasih tudi nasilno, kajti v svojih nazorih je bil nepopustljiv. Končno, ali ne pravi   -kitajski pregovor: Kdor nekaj ve, in ve da nekaj* ,, ve, ta je pravi učenjak. Kot tak je znal na nas, svoje učence, preliti sijaj umetnosti, ki se ji pravi arhitektura. Znal je v nas zanetiti uničujoči pla-men pohlepa po znanju, obenem, pa nas je več-krat svaril rekoč: »Arhitektura, kateri ste se udi-njali, je eno samo veiiko trpljenje. Zavedajte se, da je potrebno za lepoto in srečo veliko trpeti«.
Zelo me boli, da je v teh dneh, na Plečnikovem grobu en sam svež nagelj. - Ta je od mene.
Kar sem napisal o Plečniku, je seveda moje osebno gledanje nanj, čeprav sem prepričan, da se bodo moji kolegi strinjali s tem, kar sera napisal in opisal!
Kaj je Plečnik v resnici bil, tega ne ve še nihče. Vsi smo še vedno njegovi učenci.
SVATOPLUK KASAL