PERSPEKTIVE IMAGOLOGIJE Tone Smolej Filozofska fakulteta, Ljubljana Namen razprave1 je osvetliti nekaj problemov imagologije in nakazati nekoliko perspektiv na danih primerih iz francoske književnosti. hnagological perspectives. The aim o f this paper is to discuss some prob­ lems concerning imagology and provide insights into them on the basis o f examples taken from French literature. I Medtem ko se mlajši slovenski komparativisti šele uvajamo v imagolo- gijo, pa je naša zgodovinska veda že ustvarila nekaj pomembnih raziskav na tem področju.2 Poudariti velja, da slovenski zgodovinarji v svojih imagoloških raziskavah znatno upoštevajo tudi literarna dela. Guyard (1951: 112) je namreč v svojem kratkem pregledu zgodovine francoske imagologije očital zgodovinarju Georgesu Ascoliju, da v svojih knjigah o francoskem mnenju glede Britancev v šestnajstem in sedemnajstem sto­ letju {La Grande-Bretagne devant I'opinion frangaise depuis la guerre de Cent ans jusqu'a la fin du XVT siecle in La Grande-Bretagne devant I'opinion frangaise au XVIIs siecle), ki sicer uvajata imagološke pristope, sploh ne navaja primerov iz literarnih del. Imagologija je ena najbolj interdisciplinarnih panog primerjalne knji­ ževnosti. Moura (1992: 273) poudarja, da se imagološke študije uvrščajo med literarno zgodovino, politično zgodovino in psihologijo. Mnogi vidijo danes v takšni interdisciplinarnosti imagologije prednost, drugi so včasih videli veliko slabost, ki da ogroža celotno primerjalno književnost. Wellek (1953: 4) je na primer menil, da se - tudi zaradi imagologije - literarna veda raztaplja v psihologijo in sociologijo. Veda, ki se najbolj približuje literarni imagologiji, je nesporno zgodo­ vina. Literarna dela, ki vsebujejo podobe različnih narodov, je zelo težko obravnavati brez natančnega zgodovinskega konteksta. Brez poznavanja francosko-švicarske vojaške zveze v času Ludvika XI. bi bilo nemogoče govoriti o podobi okrutnih švicarskih vojakov, ki se pojavljajo tudi v kasnejši francoski literaturi. Voltaire je v epu Henriada (La Henriade, 1723) zapisal, da so Švicarji barbari, katerih edini poklic je vojna, saj prodajajo svojo kri vsem, ki jo hočejo plačati (»Barbares dont la guerre est l'unique metier / Et qui vendent leur sang a qui veut le payer«).3 Oko­ liščine francosko-pruske vojne lahko znatno razjasnijo podobe Nemcev v zbirki Medanski večeri {Les Soirees de Medan, 1880). Spomnimo se le racionalnega pruskega častnika iz Zolajeve novele Napad na mlin (L'Attaque au moulin), ki sili francosko mladenko v izbiro med očetom in zaročencem. Sicer pa je že Gustave Lanson poudarjal, da so vojne zelo pomemben dejavnik pri oblikovanju podobe nekega naroda o drugem (Fischer 1981: 85). Imagoiogija se občasno navezuje tudi na sociologijo. S pomočjo so­ ciologije francoske kulture 17. stoletja je mogoče razložiti pojav 'turkerij' v Molierovem Žlahtnem meščanu (Le Bourgeois Gentilhomme, 1670), ki povedo mnogo o francoski klasicistični podobi Orienta. Daniel-Henri Pageaux (1989: 135) meni, da neka podoba nastane, ko se Jaz zave Drugega, podoba o Drugem pa nosi tudi podobo o meni. S takšnimi raziskavami posega imagoiogija na področje socialne kognitivne psihologije. Chateaubriandov Potopis iz Pariza v Jeruzalem in iz Jeruza­ lema v Pariz (ltineraire de Paris a Jerusalem et de Jerusalem a Paris, 1811) pove mnogo več o romantični psihi pisatelja kot pa o Sveti deželi. Bolj kot podobe Orienta pisatelja zanimajo ostaline lastne francoske križarske kulture v tej deželi. Sicer pa se Chateaubriand obnaša kot 'lite­ rarni kolonizator', saj meče denar mladim beduinom, ki se uče francoskih vojaških ukazov. V Chateaubriandovem primeru bi lahko celo govorili o nezavedanju Drugega. Tako kot socialna psihologija se tudi imagoiogija ukvarja s stereotipi. Pageaux (1989: 139) jih definira kot posebne oblike podob. Gre za signal, ki avtomatično napeljuje na eno samo možno interpretacijo. Zdi se, da tradicionalna imagoiogija raziskuje zlasti heterostereotipe (skupke pred­ stav, kijih pripadniki nekega naroda uporabljajo za pripadnike drugega).4 Hugo Dyserinck (1977: 193) pa priporoča tudi raziskovanje avtostereo- tipov (predstav, k ijih ima neki narod o sebi) oziroma samopodob ('auto- images'). Sam je denimo raziskoval avtostereotipe pri flamskih pisateljih, ki so ustvarjali v francoskem jeziku (M. Maeterlinck, E. Verhaeren, G. Rodenbach).5 V bodoče pa bi se veljalo posvetiti še metastereotipom (predstavam nekega naroda o tem, kaj si drugi narodi mislijo o njem). II Z imagologijo pa se prekrivajo tudi druge discipline primerjalne književ­ nosti. Elisabeth Frenzel (1966: 46) omenja v sklopu tematologije tudi t. i. geografske motive (npr. motiv 'umirajočih Benetk' pri Byronu, Mussetu, Platenu, Wagnerju, Nietzscheju, Barresu in Hofmannsthalu). Takšni mo­ tivi so ključnega pomena zlasti za imagologijo. Naša disciplina raziskuje tako podobo, ki si jo o neki deželi ustvarijo tujci (npr. Baudelaire o Belgiji v delu Uboga Belgija - Pauvre Belgique), kot tudi podobo dežele pri domačih avtorjih (npr. Baudelairova podoba Pariza v Pariških prizorih - Tableaux Parisiens). V presečišču imagolo- gije in tematologije so tudi motivi različnih dejavnosti literarnih oseb, ki so tesno povezane z njihovo narodnostjo. Pri raziskavi francoske podobe Anglije ne moremo mimo motiva kvekerja. Spomnimo se le dobrega kve­ kerja iz Vignyjeve drame Chatterton (1835). Drugačno vlogo, saj gre za tujca v pariškem okolju, pa igra poljski politični emigrant Wenceslas Steinbock v Balzacovem romanu Teta Liza (La Cousine Bette, 1846). Tudi prevodoslovje je lahko v sozvočju z imagologijo. Velikokrat je v prevodih opaziti nacionalne stereotipe. Hrvaški vstajnik zoper Habsbur­ žane Fran Krsto Frankopan je komaj nekaj let po nastanku Molierovega Georgesa Dandina (1668) le vlogo prevaranega naslovnega junaka pre­ vedel v slovensko narečno govorico. Veliko literarnih zgodovinarjev (Po­ gačnik 1990: 79) meni, daje slovenski jezik uporabil v funkciji komične­ ga, kar je povezano s takšno podobo Slovencev v hrvaški književnosti. Upoštevati pa bi bilo treba tudi povezave med literaturo in drugimi umetnostmi,6 npr. filmom. Zanimivo bi se bilo vprašati, ali Melvillov film Molčanje morja {Le Silence de la mer, 1949,) ohranja podobo o Nemcu kot Vercorsova novela, na podlagi katere je film nastal. Med splošno literarno vedo in imagologijo so prav tako skupna stiči­ šča. S pomočjo genologije (histoire de genres, Gattungstheorie) bi lahko razpravljali, katera literarna vrsta ustvarja največ podob o Drugem. Brez dvoma gre za epiko. S tem pa nočemo zanikati zmožnosti lirike za ustvar­ janje podob. Victor Hugo je napisal pesniško zbirko Pesmi o Jutrovem (Les Orientales), k ije leta 1829 uzakonila francosko romantično podobo Orienta, ki je Chateaubriandov Potopis zaradi obremenjenosti s francosko prisotnostjo v teh krajih še ni bil sposoben podati. Leconte de Lisle pa v svoji poeziji (Maziljenje Pariza - Le Sacre de Paris, 1871) ni v ničemer zaostajal za proznimi podobami okrutnih Prusov. Edino dramatika v ust­ varjanju podob o Drugem vidno zaostaja za obema vrstama. V francoskih komedijah sicer nastopajo predstavniki drugih narodov, vendar predvsem zaradi komičnih učinkov njihove govorice. Vse to pa ne ustvarja po­ membnih podob o Drugem. Van Putzeboum, ki mora v Feydeaujevi ko­ mediji Poskrbi za Amelijo (Occupe-toi d'Amelie, 1908) zaradi dediščine poskrbeti za junakovo poroko, bi bil lahko tudi Nemec ali Španec, nje­ govo flamskost izražajo zgolj ponavljajoče se kletvice: godferdeck (god- ferdom). Zanimivo bi se bilo vprašati, v katerih literarnih obdobjih so se pisa­ telji najbolj in najmanj zavedali Drugega. V ospredju je gotovo roman­ tika. To je bil čas, ko je Mme Stael zasnovala svoj očarajoči pogled na Nemčijo (O Nemčiji - De 1'Allemagne, 1810), ko je Chateaubriand med prvimi v svetovni književnosti ubesedil podobo Amerike (Atala, 1801), ko je Merimee ustvaril razburljivo sliko Španije (Carmen, 1845). Te po­ dobe so znatno vplivale na podobo omenjenih dežel v nadaljnjih literar­ nih obdobjih. V nasprotju z romantiko pa so razsvetljenske podobe Dru­ gega povezane zlasti z družbeno satiro. To velja za Voltairovega Kandida (Candide, 1759), predvsem pa za Perzijska pisma (Lettres persanes, 1721), v katerih je Montesquieu naslikal satirično podobo Francije Ludvika XV. skozi oči dveh simpatičnih Perzijcev. Najmanj podob pa bi našli v obdobju francoskega klasicizma, ki je bil preveč zavzet s podobo lastne, francoske veličine. Izjema je le klasicistična podoba Orienta. Po­ doba sosednega naroda pa igra pomembno vlogo v francoski odporniški literaturi v času druge svetovne vojne. Spomnimo se že omenjene Vercor- sove novele Molčanje morja (1942), ki so ji komunisti očitali, da je preveč-blaga do Nemcev. V tem času pa ustvarjajo tudi 'kolaboracioni- stični' pisci, ki slavijo nacistično veličino (npr. Robert Brasillach v delu Naša pred-vojna - Notre avant-guerre, 1941). Omenjen pristop je diahron, možen pa je tudi sinhroni: npr. podoba tujih žensk v času francoske romantike. Primerjava Hugojeve ali Nerva- love orientalne ženske z Merimeejevo Carmen bi bila zelo impresivna.7 III Zdi se, da bi se morala imagologija v bodoče posvečati tudi reakciji, ki jo sproža književnost opazujoče dežele (pays regardant) v opazovani deželi (pays regarde). Peruanec Miro (1968: 26-27), k ije raziskoval Voltairovo podobo njegove dežele, seje zabaval ob dejstvu, da ima inkovska kraljič­ na Alzira v dramatikovi istoimenski drami pravzaprav arabsko ime. Jude- rias pa je menil, da so podobe o Španiji, ki so si jih ustvarili tujci, zlasti Francozi, »smešne manifestacije otročje domišljije, odlično znamenje ne­ vednosti ter očiten dokaz sovraštva in zlobnosti«.8 Povsem drugačen je odnos slovenske literarne vede do Nodierove po­ dobe Napoleonovih Ilirskih provinc. V romanu Jean Sbogar (1818), ki se dogaja v bližini današnje italijansko-slovenske meje, je Nodier sloven­ skemu prebivalstvu regije pripisal balkansko plesno folkloro, kar pomeni, da se ni pretirano ukvarjal s kulturno raznoličnostjo narodov, ki so živeli v Iliriji. Medtem ko je v svojem literarnem delu združeval vse slovansko prebivalstvo v enotno tvorbo, pa je v svojih strokovnih spisih (npr. v spi­ su o ilirski prestolnici Ljubljani z naslovom Laybach9) pravilno ločeval med različnimi jeziki provinc. Starejša slovenska literarna veda, ki je vselej poudarjala pomen Napoleonove okupacije za razvoj slovenskega razsvetljenstva nasproti poprejšnji dolgoletni habsburški vladavini, je Nodiera tudi pod vplivom jugoslovanskega združevanja visoko častila: Jugoslovani [sic!] smo mu hvaležni za njegove misli in načrte, ki so bili tako bistrovidni kot vredni pohvale. Pred njim so bile naše dežele cesarstvu le odsek na poti proti Orientu. Nodier pa je s svojim delom na kraju samem in v kasnejših Spominih vzbudil zanimanje za zatirani narod, ki mu je naredil uslugo tudi s svojim pretiravanjem (Tavzes 1933 XV). IV Včasih imamo vtis, da imagologija preučuje (pre)malo pomembna lite­ rarna dela. Resnici na ljubo je treba reči, da se imagologiji všečne podobe kažejo tudi v manj pomembnih, celo trivialnih literarnih delih, ki vselej potrjujejo smernice 'visoke' literature. Alexandre Dumas in Jules Verne, odlična trivialna pisca, sta ustvarila veliko del z imagolološko snovjo. Prvi je med drugim napisal roman Pruski teror (La Terreur prussienne, 1867) o pruski zmagi nad manjšimi nemškimi mesti, ki so nostalgične podobe preteklosti (Digeon 1959: 25-26). Dumas je torej že napovedoval podobo imperialističnega Nemca, ki se sicer pojavi v francoski književ­ nosti dobro desetletje kasneje. Verne pa je v svojem romanu Petsto Begumovih milijonov (Les cinq cents millions de la Begum, 1879) opisal znanstvenika, ki podedujeta veliko vsoto denarja. Francoz Sarrasin z denarjem ustvari naselbino Mesto blagostanja, Nemec Schultze pa Mesto jekla, s katerim ogroža prvo. Francoskega znanstvenika reši šele Alzačan Bruckmann, kar ima gotovo simboličen pomen (Leiner 1991: 194-195). V Imagologiji bi lahko tudi očitali, da se ukvarja s preveč regionalnimi problemi. Vendar pa so vselej najbolj zanimive in hkrati najbolj domiš­ ljene prav podobe nekega naroda o svojih sosedih. Podobe Nemca v fran­ coski književnosti so nesporno regionalno obarvane, hkrati pa so lahko tudi univerzalne. Spomnimo se mnogokrat navajane teze filozofa Elma- Marieja Caroja o dveh Nemčijah, filozofski in militaristični: V nemškem narodu sta dve morali ali zavesti: zavest univerz in zavest bojišč; zavest knjig in zasebnega življenja, ki nima nič skupnega s politiko. Lahko bi rekli, da obstajata dve Nemčiji: prva idealistična in sanjava, dru­ ga pa čezmerno dejavna na svetovnem prizorišču, skrajno koristolovska in grabežljiva.10 Če bi primerjali - kot je nakazal že Klein (1987: 90) - podobe, ki sijih je o Nemcih ustvarila angleška literatura (Forster v Howardovem kotu, Conrad v Lordu Jimu, Lawrence v noveli Pruski častnik), s tistimi iz francoske literature, bi prišli do zaključka, da sta obe književnosti zaznali razliko med napadalnimi in idealističnimi Nemci. V tem primeru bi lahko govorili o primerjalni imagologiji Nemcev v zahodnoevropski književno­ sti. Najbrž pa ni evropskega naroda, ki v sosednjem ne bi zaznaval idea­ lističnih in imperialističnih tendenc. Takšen dvojni heterostereotip je mogoče povezati z deskripcijo tujega prostora, ki jo analizira Pageaux (1989: 146-147). Za nas je najbolj zani­ mivo njegovo razmišljanje o mitifikaciji tujega prostora. Nekateri kraji so poveličani, drugi prekleti. Včasih je opazno nasprotje med peklenskim področjem (lieu infernal) - kaosom in rajskim prostorom (espace paradi- siaque) - locus amoenus. Pageauxjev pogled je mogoče smiselno dopol­ niti z gradivom iz francoske književnosti. Posvetimo se najprej opisom, ki jih je mogoče označiti s Pageauxjevim izrazom 'lieux infemaux'. Pripovedovalec se zaveda podobe o Drugem, vendar deželo, ki jo ogleduje, iz različnih razlogov zavrača. V francoski literaturi so znani Baudelairovi vtisi o Belgiji (iz že omenjenega dela Uboga Belgija), ki so nastali pod vplivom pesnikove neozdravljive bolez­ ni. Baudelaire hvali Boga, da ga ni ustvaril Belgijca, zavrača Belgijke in povsod vidi le vohune. Hkrati pa meni, da je Belgijec pekel v samem sebi." Baudelairova Belgija je torej dejanski pekel. Drugačno vlogo pa ima Voltairova podoba Vestfalije, ki jo je opaziti na prvih straneh njegovega Kandida: Gospod baron je bil izmed najmogočnejše gospode v Vestfaliji, zakaj nje­ gov grad je imel vrata in okna; velika dvorana je bila celo s tapetami okra­ šena. Izmed vseh psov njegovih dvorišč seje sestavila za silo lovska tropa Leiner (1991: 71) je na podlagi opisov Nemčije v Voltairovih popotnih spominih dognal, da palača omenjenega vestfalskega gospoda spominja na domovanje kralja Friderika Viljema, okrutnega očeta Friderika Veli­ kega. Če je Voltaire z opisi Vestfalije ustvaril parodijo Prusije (parodie), pa je v zasnovi Eldorada ustvaril raj (paradis) za vsakega filozofa: Še prej pa so jima razkazali mesto, javna poslopja, kipeča pod oblake, trge, okrašene s tisoči stebrov, vodnjake s čisto vodo, vodnjake z rožnato vodo; nadalje napeljavo za likerje od sladkornega trsa, ki so neprestano curljali po velikih trgih, tlakovanih z neke vrste dragim kamenjem, ki je izpuhte­ valo duh, podoben nagrlinovemu in cimetovemu vonju. Kandid bi bil rad videl sodno palačo; rekli so mu, da je ni in da se sploh ne tožarijo: pov­ prašal je, ali imajo ječe; rekli so mu, da ne. Kar gaje še bolj presenetilo in mu napravilo še večje veselje, je bila znanstvena palača, v kateri je videl dva tisoč korakov dolgo dvorano, vso napolnjeno z matematičnimi in fizikalnimi inštrumenti (K, 97). Eldorado je torej rajska država, kjer se ne tožarijo, marveč se le ukvar­ jajo z znanostjo. Voltaire naj bi bil pred prihodom v Prusijo prepričan, da je kralj-filozof Friderik Veliki udejanjil takšno idealno državo, vendar je bil kmalu razočaran (Leiner 1991: 71). To naj bi potrjevala tudi Kandido­ va izjava: »To je [= Eldorado] vse kaj drugega kakor Vestfalija in grad gospoda barona.« (K, 96). Lahko bi rekli, daje Voltaire v Kandidu nasli­ kal tako 'lieu infernal' (Vestfalija) kot potencialni 'espace paradisiaque' (Eldorado) tedanje Prusije. Ker Friderik ni zmogel udejanjiti raja filo­ zofov, g a je Voltaire naslikal v obliki utopije.13 Medtem ko je francoski razsvetljenec le sanjal o takšni utopiji, pa je v Rousseaujevem tudi neko­ liko utopičnem delu O družbeni pogodbi (Du contrat social, 1762) prepoznati ureditev filozofove rodne Ženeve. Če pisatelja ne zanima politični ali filozofski ustroj dežele in le brez­ skrbno opisuje lepote dežele, potem govorimo o arkadijskih opisih.14 Ti so že opazni v Rousseaujevih predromantičnih zaznavah čudovite švicar­ ske pokrajine v romanu Julija ali Nova Heloiza (Julie ou La Nouvelle Heloise, 1761), najočitnejši pa so v francoski romantiki. Poglejmo si od­ lomek Chateaubriandovega opisa vasice WaldmUnchen: Ut mos, je v Waldmiinchenu vsak dan predstava in med njene prve gle­ dalce se štejem jaz. Ob šestih zjutraj prečeše vso vas navzgor in navzdol njen stari veliki in sloki pastir; pri tem trobenta na ravno trobljo, ki je dolga šest čevljev in se zdi od daleč kakor prekla ali pastirska palica. Najprej izvabi iz nje tri dokaj ubrane kovinske glasove, nato pa zatrobenta nekaj galopu ali kravjemu balu podobnega in posnema pri tem mukanje krav in kruljenje prašičev. Fanfaro sklene z zategnjenim in kolcajočim falzetom. Tedaj pridrvijo z vseh koncev krave in junci, teleta in biki; njihovo mukanje napolni ves vaški trg; z bližnjih stezic se vsujejo navzdol ali zrinejo navkreber še novi, uvrstijo se v sprevod in krenejo na pašo. Za njimi se pritrese od strani eskadron krulečih prašičev, ki so podobni mer­ jascem. Ovce in jagnjeta, ki se pririnejo med njihove repe, uberejo meke- taje tretji del koncerta in z dodatno skladbo se uvrsti vanj še gaganje gosi: čez četrt ure vse izgine.15 Na takšne nostalgične arkadijske opise Nemčije je seveda znatno vpli­ vala Mme de Stael, s katero se Voltaire nikakor ne bi strinjal. Medtem ko je avtorica dela O Nemčiji v Nemcih videla iskrene in zveste ljudi, jih je imel pisec Kandida za prostake. Podobno bi lahko rekli tudi za švicarsko pokrajino. Olivier de Magny bi raje doživel vihar na morju, kot da bi se nahajal v alpskih pokrajinah (Jost 1956: 136), Rousseaujev Saint-Preux pa s pomočjo švicarskih Alp doživlja notranje prerojenje. Celo v Belgiji, ki jo je večina prezirala, so nekateri francoski pisatelji vendarle našli nekaj privlačnosti. Gautier je občudoval razvoj belgijskih železnic in se navduševal, kako je mogoče z novo hitrostjo drugače dojemati stvarnost (Pichois 197: 42). Pisatelji so torej v isti deželi v različnih časovnih obdobjih videli bodisi 'raj' (utopični ali arkadijski) bodisi 'pekel'. V istem narodu pa so odkrivali tako idealistično kot imperialistično tendenco. VI Literarna imagologija raziskuje podobe Drugega v določeni literaturi, njeno literarno gradivo pa je uporabno tudi v zgodovini, sociologiji in so­ cialni psihologiji. V posameznih literaturah je opaziti predvsem pozitivne ('rajske', idealistične) in negativne ('peklenske', imperialistične) podobe. Imagologija ugotavlja zlasti stereotipne podobe posameznega naroda v določeni književnosti, jih kronološko razvršča in jih skuša razložiti, hkrati pa jih primerja s stereotipnimi podobami drugih narodov v isti lite­ raturi. Tako opozarja na banalnost in škodljivost stereotipov, s čimer lah­ ko prispeva vsaj k boljšemu poznavanju, če že ne k večjemu razumevanju med posameznimi narodi. OPOMBE 1 Pričujoča razprava je nekoliko prirejena različica članka »Teaching imago- logy today«, ki je v angleškem prevodu Martine Ožbot izšel v reviji Arcadia. Zeilschrift Jiir Allgemeine und Vergleichende Literalunvissenschaft 34 (1999), 313-322. 2 . . . Prim. Igor Grdina: »Podoba Žida v slovenski literaturi«. Kronika 37 (1989), 267-277. 3 Voltaire: La Henriade. Poeme en dix chants. Chant X. (Paris: Librairie de Firmin Didot Freres, 1841), 181. Zanimivo, d a je Voltaire zapisal k temu verzu naslednjo opombo: »Z izrazom barbari označujem le tiste Švicarje, plačance voj­ vode mayenskega, ki so bili v Parizu - kot pravijo sočasni zgodovinarji - izredno nasilni, nikakor pa ne ves njihov narod, poln poštenosti in zdrave pameti, ki je eden najbolj spoštljivih na svetu, saj skuša ohranjati svojo svobodo in nikoli ne zatira drugih [...].« 4 Definicije heterostereotipov, avtostereotipov in metastereotipov povzemamo po Musku (1994: 27). 5 Hugo Dyserinck: »La pensee nationale chez les auteurs flamands d ‘expres- sion franfaise de la generation de 1880«. Actes du IVe Congres de I'Association Internationale de Litterature Comparee. (The Hague, Paris: Mouton & Co., 1966), 309-316. 6 Film sam na sebi ponuja mnogo podob o različnih narodih. O problemu podob Rusov v poljskih filmih je, denimo, pisal znani režiser Krzysztof Zanussi (1995: 215-216). Sicer tretjerazredni film avstralskega režiserja Richarda Fla- nagana Zvok ploska ene roke (The Sound o f one Hand Clapping), ki govori o problemih slovenskih izseljencev na Tasmaniji (alkoholizem, samomori, depre­ sije), je prav zaradi tujčevega pogleda na slovenski značaj doživel v Sloveniji uspeh pri intelektualni publiki. Isto velja tudi za njegov istoimenski roman, po katerem je film nastal (Jurak 2000: 107-118). Tudi v muzikologiji so imagološke prvine. Že Richard Strauss je opozarjal, da se tamburini uporabljajo v orkestru, ko se prikazuje določena plemena. Posamezni narodi imajo dejansko glasbilne atribute: Italijani mandolino, Španci kitaro in kastanjete, Cigani pa tamburin in violino. Ko pa skladatelj želi prikazati kolorit drugega naroda, uporablja posebne zvrsti njihove glasbe (npr. barcarolo, mazurko itd.). Glinka pa je npr. konfrontacijo ruskih pesmi s poljsko plesno melodiko uporabil za prikaz narodne ne/kulturnosti (Nachtsheim 1887: 267-268). Pageaux (1998) pa je postavil temelje za imagologijo stripa, ko je preučeval francoske avtostereotipe pri Asterixu Goscinnyja in Uderza. Hergejevo Otokar­ jevo žezlo {Le Sceptre d'Ottokar) iz serije Tintin pa prinaša mnogo klišejev o bal­ kanskih državah. 7 Zametek takšne študije je poglavje »Images o f race, class and gender in nine­ teenth-century French culture« iz knjige Georges Bizet. Carmen Susan McClary (Cambridge: University press, 1992). 8 Julian Juderias: Črna legenda (La leyenda negra). Citirano pri Hoffmannu (1961: 135). 9 Charles Nodier: Laybach. La Quotidienne. 15. 1. 1821. Citirano pri Maix- nerju (1960: 63). 10 Elme-Marie Caro: Dnevi preizkušnje (Les jours d'epreuve). Citirano pri Digeonu (1959: 160). 11 Charles Baudelaire: Pauvre Belgique. Texte publie par Jacques Crepet et Claude Pichois. (Paris: Editions Louis Conard, 1953), 197. 12 Voltaire: Kandid ali optimizem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1988, 57. Odslej citirano s kratico K in številko strani. 13 Dubois (1968: 8) poudarja, da ni povsem jasno, ali je izraz utopija pove­ zovati z besedo outopia (dežela, ki je ni) ali eutopia (dežela, kjer je dobro). Kakorkoli že, za Eldorado velja oboje. 14 Prvotna grška pokrajina Arkadija je bila revno in golo področje, zato je Teo- krit svoje Idile postavil na Sicilijo. Mit Arkadije z bujnim rastjem, večno pom­ ladjo in brezdeljem za ljubezen je ustvaril šele Vergilij v svojih Eklogah. Tem smernicam je sledila tudi italijanska renesansa, zlasti Jacopo Sannazaro v svoji Arcadiji (Panofsky 1994: 298-304). 15 Chateaubriand: Spomini z onkraj groba. Prevedla Djurdja Flere. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989, Knjižnica Kondor 251, 187-188. LITERATURA DIGEON, Claude, 1959: La crise allemande de la pensee frangaise (1870-1914). Paris: PUF. DUBOIS, Claude Gilbert, 1968: Problemes de I'utopie. Archives des Lettres mo- dernes 1 (IV). DYSERINCK, Hugo, 1977: Komparatistik. Eine Einjuhrung. Bonn: Bouvier Verlag Herbert Grundmann, Aachener Beitrage zur Komparatistik 1. FISCHER, Manfred S., 1981: Nationale Images als Gegenstand Vergleichender Literaturgeschichte. Untersuchungen zur Entstehung der komparatistischen Imagologie. Bonn: Bouvier Verlag Herbert Grundmann, Aachener Beitrage zur Komparatistik 6. FRENZEL, Elisabeth, 1966: Stoff- und Motivgeschichte. Berlin: Erich Schmidt Verlag. GUYARD, Marius-Franfois, 1951: La litterature comparee. Paris: PUF, »Que sais-je« 499. HOFFMANN, Leon-Frangois, 1961: Romantique Espagne. L'image de VEspagne en France entre 1800 et 1850. Princeton: Princeton UP, Paris: PUF. JOST, Francois, 1956: La Suisse dans les lettres franqaises au cours des ages. Fribourg: Editions universitaires, collectanea friburgensia 3. JURAK, Mirko, 2000: »Richard Flanagan's Novel on Slovene Immigrants in Australia«. Essays on Australian and Canadian Literature / Eseji o avstralski in kanadski književnosti. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 107-118. KLEIN, Holger, 1987: »Zerrspiegel? - Bilder von PreuGen-Deutschland in engli- scher Prosa, 1890-1914«. Europa und das Nationale Selbstverstandnis. Ima- gologische Probleme in Literatur, Kunst und Kultur des 19. und 20. Jahr- hunderts. Ur. Hugo Dyserinck in Karl Ulrich Syndram. Bonn: Bouvier, Aachener Beitrage zur Komparatistik 8, 71-101. LEINER, Wolfgang, 1991: Das Deutschlandbild in der franzosischen Literatur. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. MAIXNER, Rudolf, 1960: Charles Nodier et L ’lllyrie. Paris: Didier. MIRO, Cesar, 1968: Alzire et Candide ou l'image du Perou chez Voltaire. Paris: Centre de recherches hispaniques. MOURA, Jean-Marc, 1992: »L'imagologie litteraire: Essai de mise au point histo- rique et critique«. Revue de litterature comparee 66, 271-287. MUSEK, Janek, 1994: Psihološki portreti Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, zbirka Forum 4. NACHTSHEIM, Stephan, 1987: »Anmerkungen zur Frage einer Imagologie der Musik«. Europa und das Nationale Selbstverstandnis. Imagologische Prob­ leme in Literatur, Kunst und Kultur des 19. und 20. Jahrhunderts. Ur. Hugo Dyserinck in Karl Ulrich Syndram. Bonn: Bouvier, Aachner Beitrage zur Komparatistik 8, 245-281. PAGEAUX, Daniel-Henri, 1989: »De I'imagerie culturelle a 1'imaginaire«. Precis de la litterature comparee. Ur. Pierre Brunei in Yves Chevrel. Paris: PUF, 133-161. PAGEUX, Daniel-Henri, 1998: »Asterix le gaulois. Modele de Fran?ais ou Fran- fais modele? De I’imagerie au mythe politique«. Le bucher d ’Hercule. Histoire, critique et theorie litteraires. Paris: Honore Champion, 163-173. PICHOIS, Claude, 1957: L'image de la Belgique dans les lettres franqaises de 1830 a 1870. Esquisse methodologique. Paris: Nizet. PANOFSKY, Erwin, 1994: »Et in Arcadia ego: Poussin in elegična tradicija«. Pomen v likovni umetnosti. Prevedel Igor Zabel. Ljubljana: Škuc, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Studia humanitatis, 295-319. POGAČNIK, Jože, 1990: »Slovenski fenotip v hrvaški književnosti«. Sodobnost 38/1, 74-92. TAVZES, Janko, 1933: »Introduction«. Charles Nodier: Statistique Illyrieme. Ar­ ticles complets du Telegraphe Officiel de 1'annee 1813. Ljubljana: Satura. WELLEK, Rene, 1953: »The concept o f comparative literature«. Yearbook o f Comparative and General literature 2, 1-5. ZANUSSI, Krzysztof: »National stereotypes in films«. Stereotypes and Nations. Ur. Teresa Walas. Cracow: International Cultural Centre, 211-218. ■ IMAGOLOGICAL PERSPECTIVES__________________________ Literary imagology deals with images o f the Other in texts o f a given lite­ rature, and can also be o f interest to historians, sociologists, and social psy­ chologists. In individual national literatures, one can usually distinguish between positive ( ‘paradisiacal’, idealistic) and negative ( ‘infernal’, imperia­ listic) images. Imagology endeavours to identify stereotypical images o f individual nations in a given literature, to examine them from a chronological staindpoint and to explain them, often in a comparative light. Trying to make evident how banal and useless (or even detrimental) stereotypes are, it can potentially enhance our knowledge o f the Other and thus promote interna­ tional understanding.