Razmišljanje ob knjigi Managerski diskurz: etične, politične, ideološke in komunikacijske dimenzije
lev kreft
Univerza v Ljubljani, Slovenija
V Koloseju, kjer vrtijo najudobnejše filme v najudobnejših okoliščinah in ki stoji v btc - ta pa je najudobnejše mesto, v katerem nihče ne živi, vsi pa nakupujejo in se imajo dobro -, ima svoje mesto tudi knjigarna, ki ponuja najudobnejše knjige. Najudobnejše knjige govorijo o tem, kako lahko postanete sam svoj manager. Z drugimi besedami, ponujajo vam veščine, s katerimi ne postanete le sam svoj mojster (kako naredite omaro, kako popleskate spalnico, kako uporabljate računalniški program in kako zadovoljite svojega partnerja), take, ki jih za telebane napišejo netelebani, temveč vam te najudobnejše knjige omogočijo, da postanete manager lastnega življenja, ki si vešče izoblikuje samopodobo (telesno in duhovno, vserazsežno) in podobo za druge. Tako kot velja, da zadene žogo v koš samo tisti, ki je vidno prepričan, da bo zadel, še preden je sploh vrgel na koš (in koneč končev samo takemu sploh podajaš žogo), velja tudi, da bo uspeh dosegel samo tisti, ki mu je že pred tem jasno zapisano v vsem njegovem žitju in bitju, da je poosebljen uspeh. Samo-podoba je retuša, ki pomeni radiranje nezdravih sestavin in navad trupa in osebnosti, pa tudi prav tako uspešno preganjanje zlih misli in nečistih poželenj. Nihče se ne rodi popoln, toda vsak lahko postane popolnost sama, saj za to zadošča, da sami v to verjamete in da drugi verjamejo vam. Sprva se zdi, da je težava najbrž v tem, da vam drugi verjamejo samo, če jim vsaj malo lažete, in da sebi verjamete samo, če ste o tem popolnoma prepričani. Toda začetek manager-skega prijema je prav v tem, da pozabite na tovrstne pomisleke in se naučite zaupati sami sebi tako, kot želite, da vam zaupajo drugi. Tu ne gre niti za vero niti za vednost, gre za zaupanje, ki je pred obema: managerski nauki se namesto z metodologijo prinčipielnega dvoma začenjajo z metodologijo prinčipielnega samozaupanja. Podoba za druge je uspešno manageriranje drugih tako, da učinkovito sodelujejo pri vaši lastni samopodobi, da postanejo sodelavči pri čaščenju/upoštevanju/povzdigovanju vas samih, da podležejo vaši želji in da ne motijo vašega velikega duha in telesa. To, čemur se po starem reče stvarna literatura, je zdaj že nekaj popolnoma drugega. Stvarna literatura je v nasprotju s fikčijo - lepo književnostjo - pri-
povedovala o stvareh, ki so in kakor so: o tujih krajih, ki jih najbrž ne boste nikoli videli, o prečudovitem rastlinskem in živalskem svetu, ki ga sicer ne bi opazili, ter o imenitnih ljudeh in njihovih življenjih, ki bi jih sicer skoraj gotovo prezrli. Sodobna »priročniška« književnost pa ni niti stvarna niti fiktivna, temveč dobesedno nestvarna: v njej se neprestano prikazuje, kako je treba poslovati s samim seboj, torej s podjetjem, ki ne ponuja nikakršnega posebnega blaga - izdelka, razen samega sebe. To je pravzaprav ideal managementa: idealno poslovanje, pri katerem ni več fizike, ki zaradi trenja povzroča izgubo energije in številne dodatne stroške, temveč: samo še metafizika, ki nič: ne stane, prinaša pa čisti dobiček. In dobiček je mogoče izraziti še v mnogo bolj metafizični metafiziki, kot je metafizika denarja in kitajskih samopremikajočih se miz. Gre za čisto metafiziko samoiz-polnitve, ki ustreza krščanski govoriči o drugem (krstu) in tretjem (smrt z obetom odrešenja) rojstvu skupaj. Kar je tudi prvi stavek in prvi obet, ki ga vsaka od teh knjig obljublja že na prvi strani. Kaj prvi strani, na platničah in zavihku. Če jim verjamete, ste s tem že takoj na dobičku. Če jim ne verjamete, ste na izgubi, saj vaša nejevernost škodi samo vam samim: ko bi verjeli, bi stvar delovala v vašo korist, če ne verjamete, je videti neumna in plehka, a to je samo videz, saj ste na izgubi vi sami. Tertulijan je z besedami »čredo, quia absurdum est« imel v mislih prav to: samo absurdno je vredno verjetja, ker se božanska odrešujoča moč lahko kaže samo v podobi absurda. Absurd ni protislovje. Protislovje je gonilna sila, saj je razrešljivo in nagnjeno k razrešitvi, absurd je pomiritev, saj je trdno nerazrešljiv in večen. Tako je, rečimo, sveta trojiča, zaradi katere so se politeisti in monoteisti norčevali iz kristjanov, češ, trdite, da verjamete v enega samega boga, pa jih imate v resniči kar tri, dokaz za obstoj enega samega boga. Kajti nekrščanski monoteisti, pa naj so jim še tako blizu po svojem striktnem monoteizmu, poznajo samo tistega enega samega boga, ki se kot čarovnik iz Oza skriva za zaveso in je v resniči nekakšen sprenevedajoč se prevarant, medtem ko politeisti poznajo samo brezštevilne podobe boga, le tistega enega samega ne poznajo in ne priznavajo, tako da so vsi njihovi bogovi samo privzdignjene človeške podobe. Samo krščanski bog, ki se kaže v treh svojih repre-zentačijah, je pravi monoteistični bog, ker ni nikakršnega četrtega boga, ki bi se skrival za zaveso in bi se v teh treh podobah prikazoval, niti ni enega samega boga, ki se ga ne bi dalo niti omenjati, kaj šele prikazati, temveč je ta en sam bog ravno proizvod lastnih treh reprezentačij - ni posebna, od lastnih prikazovanj ločena bitnost, saj biva kot en sam prav tako, da se prikazuje v treh podobah. Z drugimi besedami, bog je proizvod lastnega diskurza. To je tudi prva trditev
knjige: managerski diskurz je govorica, ki napolnjuje svet po dolgem in pocez, pa še nekaj vec kot to je: nastopa v vlogi univerzalne govorice in govorice univerzalnega. Podoba sveta, ki ga manager in management univerzalno naseljujeta, se kaže kot naravno stanje, iz katerega ni mogoCe izstopiti in je vedno obstajalo. Smo torej v globalnem btc Cityju, prisiljeni v izbiro med tremi možnostmi. Lahko sledimo, lahko podvomimo in lahko zavrnemo. Sledenje je logiCno -z njim gremo s tokom managerske govorice. Dvom je videti kot kri-tiCna izbira, toda kritika je znanstveno orodje krepitve tistega, kar se kritizira, in pripomoccek, ki kritizirajoccemu priskrbi vzvišen položaj, ne da bi za to moral kaj misliti ali kaj narediti. Zavrnitev pomeni misliti in delovati, in to je smer, ki jo z vsemi tveganji ubirajo avtorji knjige.
Prav zato je kljucna pozornost usmerjena v diskurz/govorico, vkljuccno z empiricnim delom, pri katerem metodološko ne gre niti za pridobivanje »mnenjske podobe« niti za pridobivanje informacij, temvec za pridobivanje vzorcev govorice. Pri tem je pomembna oznaka, da managerski diskurz izkljucuje utopijo in da se z utopicnih položajev tudi ne moremo nadejati, da se bomo pritolkli do vpogleda v managersko govorico. Pomembna je zato, ker se v tranzicijskih -postsocialisticnih situacijah še ohranja nekaj spomina na tisto de-dišccino socialisticne, tudi samoupravno socialisticcne govorice, ki je bila govorica absoluta, vendar tako, da je utopijo upoštevala kot nekaj, kar se že tukaj in zdaj uresnicuje ali ji vsaj samo še nekaj malega manjka do popolne uresnicitve (po navadi ji je bil napoti kak subjektiven dejavnik, ki se je ob stiskah povampiril v notranjega in zunanjega sovražnika). Managerska govorica je lahko govorica »mehkega« absoluta oziroma »mehkega totalitarizma« prav po tem, da vsakršno utopicnost že vnaprej izkljucuje in je ne razpira niti kot kako krivo vero. Pravzaprav izkljucuje vsakršno politicnost. Po tej plati manager ustreza filistru, za katerega najpopolnejši managerski nasvet bi se lahko zapisala popravljena Aristotelova misel: »Clovek je poslovno sposobna, a popolnoma nepoliticna žival.« Zato seveda ostajajo glede na normalna pricakovanja nekateri odgovori presenetljivi, vendar celoten empiriccen material v interpretaciji, ki jo razvije besedilo, povsem utemeljeno kaže, da se zaznavno-ideološka matrica ni spremenila, temvec se je samo premaknila. Vecina se postavlja na pot med egiptovskim suženjstvom (ki pa je res za mnoge imelo in še ima pomen zlasti zaradi »egiptovskih loncev mesa«) v obljubljeno deželo, ki vodi (kot je bilo na zaccetku tranzicije mnogokrat receno) skozi pušcavo - vendar se to potovanje skozi cas dogaja tu in zdaj, na tem ozemlju in v tem casu, torej v zaprtem okviru
dežele. Okvir pa je vsaj rezerviran tudi do kapitalizma in tudi po tej plati napeljuje na misel, da se konfliktnosti ne bo mogoče kar tako zlahka izogniti, kot da bi šlo za kak naključen pojav. Učinek se kaže še bolj, ko od opredelitev do socializma, demokracije in kapitalizma preidemo k odnosu do pravičnosti, saj je razkorak tu še večji in posledično je še bolj vidno razmerje, v katerem se pravičnost zgolj pričakuje (od oblasti ali od tistih, ki oblast lahko usmerjajo, in to zagotovo nismo »mi«, ki govorimo). Predvsem pa je raziskava razkrila izredno velik razkorak v pogledih na pravičnost med uporabniki ma-nagerskega diskurza, ki v tem pogledu pravzaprav diskurza ne »kupujejo«, temveč gredo proti njemu, in produčenti tega diskurza, za katere pravičnost ni toliko pomembna in se ne povezuje z enakostjo kot pri »navadnih« uporabnikih ali pa je nekaj, kar ima v najbližji prihodnosti izginiti. Managerski diskurz torej prisega na manager-sko svobodo, ki ni svoboda ljudi, temveč svoboda »poslovanja«, ter izključuje pravičnost in enakost.
Raziskovanje je zajelo tudi uporabo metafor v managerskem dis-kurzu, ki pomeni nastavek za razmislek, načet že na začetku knjige: če je management po plati diskurza tako blizu postreligijski govoriči in je še najbliže nekakšni veščini (techne ali ars), mar ne gre za neko posebno tropično/privzdignjeno govoričo, torej tisto, ki ji je v antičnem pojmovanju pripadala oznaka »visoka govoriča« - megaloprepis, česar ne kaže enačiti z modernim (Burkovim ali Kantovim) pojmovanjem vzvišenega, saj je to govoriča, ki je trdno vezana na sočialni položaj: govori jo lahko samo tisti, ki že vnaprej govori z visokega položaja. V to smer namreč kaže tudi ugotovljeno dejstvo, da je jezik managementa postal dominanten in avtoritativen jezik postsočiali-stičnih družb, ki stopa na mesto nekdanje dominante - samoupravne govoriče. In če je bila govoriča samoupravljanja nekaj »lokalno spe-čifičnega«, je govoriča managementa jezik globalizačije same.
V sklepnem besedilu se odpirajo tisti konteksti in vprašanja, ki dobljene ugotovitve postavljajo na način Zeitdiagnose (ne duha časa, kajti managerski diskurz ni kak duh časa, ki bi mu bilo treba oziroma bi se mu dalo postaviti nasproti drugačnega, avtentičnega in samo-lastnega duha!), ki sega tako v okvire postsočialističnega bivanja kot tudi v globalizačijo na splošno. Pri tem je treba opozoriti, da je govo-riča tistega, za katerega se predpostavlja, da ve, po izvirni lačanovski rabi še nekaj dokaj običajnega, tako rekoč: modernega: v modernosti se ve, za koga se predpostavlja, da ve, med pogoji za to pa je tudi, da ta ni »nor«, da torej sam ve, da ne more samega sebe predpostavljati kot tistega, ki ve - podobno kot velja tudi za kralja, ki je kralj samo zato, ker ga imajo podložniki za kralja (Marx) in bi bil popolnoma in
do konča nor, ko bi se imel za kralja zato, ker je to »on sam« (Žižek). V managerskem diskurzu pa je vpisana prav ta skrajna norost: govori ga subjekt, ki sam zase predpostavlja, da je subjekt, za katerega se mora predpostavljati, da ve. Angleži so kralja, ki je imel o sebi tako mnenje, skrajšali za glavo, kraljevskosti pa določili varuha, dokler se ni našel boljši nosileč vednosti. V managerski govoriči se torej kraljevi dve telesi stapljata v eno samo. Knjiga z naslovom Managerski diskurz: etiCne, politične, ideološke in komunikacijske dimenzije, ki jo je uredil Tonči Kuzmanič, je po svoji metodologiji in interpreta-čiji inovativna in hkrati dobro pripravljena, predvsem pa kar kliče po kritiki, tudi s pozivom na konču. V tem ima neko prednost pred managersko govoričo, ki jo obravnava: v managerski govoriči kritike managementa sploh ni mogoče formulirati.