752
Alojzij Gradnik: Za srebrnike.
Ni tukaj mesta brezplodnemu prerekanju. Ali dvoje, troje bi vendar-le priporočal vsej javnosti in zlasti p. n. vladi v čim temeljitejši preudarek.
Stališče, da naredba ni izšla zakonitim potom, je — kratko povedano — birokratično. Za p. n. vlado, ki se ne sramuje takega stališča, ne bi več smelo biti mesta v resnično demokratični državi.
Da moj prijatelj ni več poverjenik, načeloma zanikujem. Nasprotno je res, da moj prijatelj slej kot prej uživa popolno moje zaupanje.
In slednjič: Vsakdo in tudi p. n. vlada se zavedaj, kaj tvega. — § 4 gornje naredbe obeta preki sod!!!! — Ali ima p. n. gospoda primerno zavarovane svoje p. n. vratove ? — Zato pozor!
Fridolin Žolna
vladni svetovavec.
Alojzij Gradnik:
Za srebrnike.
V jdel sem ga v mestnih ulic gneči
in idočega skoz tiho vas.
Videl sem ga skoro vsaki čas
v krčmah, kadar hrup je bil največji.
Kakor da bi trudil se prestreči vse besede, vsak najtišji glas, je povsod vohnjal njegov obraz. Ta obraz prihuljeno prežeči
*se mi zdel je tako čudno znan. „Kdo si?" vprašal sem ga neki dan, „Nisi, nisi ti, kaj ni v Milanu
tvoja slika v nekem samostanu? O seveda! — Kaj pa delaš tod? Svinja!" — Bil je Judež Iškarjot.