Poštnina plačana v gotovini MENTOR DIJAŠKI LIST XXI. ŠT. 6 V tem zvezku sodelujejo: Janko Mlakar • Ivan Lesar • Dr. Joža Lovrenčič • Dr. I. P. • Sfinks • Mlada Breda • Janez Vesen • M. P. • Stane Namen • S. K. • Crassus Mentor - dijaški list - XXI. leto - 1933-34 Vsebina 6. številke. Strma Janko Mlakar / Spomini.......................................................................121 Ivan Lesar / Tiha jesen je prihitela.....................................................125 Ivan Lesar / Jutro...........................................................................125 Dr. Joža Lovrenčič / J. J. Strossmayer...................................................... 126 Dr. I. P. / Osnovne črte iz šolske književne teorije.....................................131 Sfinks / Molk v sobi .................................................................. . 133 Mlada Breda / Muta...........................................................................134 Janez Vesen / Zimski motiv...................................................................135 M. P. / Peš na Sušak.........................................................................136 Stane Namen / Misli..........................................................................140 Janez Vesen / Hrepenenje.....................................................................140 Obzornik / Nove knjige...........................................................................141 Naši zapiski..........................................................................141 Jezikovna šola.................................................................. • 14S Pomenki ..............................................................................143 Zanke in uganke.......................................................................144 Uredniitvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 7. - Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. • Rokopisi se ne vračajo. - Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. - Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. Vsak naročnik, naj dobiva list naravnost na svoj naslov ali pa pri poverjeniku, mora poravnati naročnino v prvi polovici letnika, sicer ne bo dobil več šeste številke. Mentor izluiju v Ljubljani med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. - Izdaja ga konzorcij (odg. prof. Janko Mlakar, Ljubljana. Ilirska ulica 25). — Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič.— Tiska tiskarna Veit in drug. družba z o. z.. Vir. p. Domžale (P. Veit, Vir). - Celoletna naročnina za dijake Din 30'—, za druge in zavode Din 40'—. Posamezna številka Din 4'—Plačuje se naprej. — Stev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: L.it. 10'— za dijake. Lit. 15'— za druge: za Avstrijo: S 4’— za dijake, S 6'— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah „Kato-liških misijonov" v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge k ruje vrednost 4 švic. frunkov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letniku. V ..AI.A.SKI". SPOMINI JANKO MLAKAR TRETJI DEL Med počitnicami so dokončali novi, zahodni trakt semenišča z razgledom na sadni trg in sedanje Plečnikovo trimostovje. V drugem nadstropju je precej velika soba. Ker so obesili v nji na častno mesto sliko sv. Jožefa, smo ji rekli „Jožefova dvorana44. V nji smo imeli razne prireditve, disputacije, govore, shode in sploh vse tiste zadeve, za katere je bilo treba navzočnosti vseh štirih letnikov. Bila nam je torej res potrebna in Ata je bil prav vesel svojega dela, zlasti ob torkih, ko nas je imel tako lepo v klopeh pred seboj in nam bral na podlagi eksegeze Pavlovih pisem — „levite“. Meni pa Jožefova dvorana ni ostala v posebno dobrem spominu. V nji sem namreč doživel kot „govornik“ in ..pisatelj44 žalosten, če ne sramoten poraz. Pa o tem pozneje. Pod dvorano sta dve lepi sobi. V vsaki je prostora za štiri bogoslovce. Ko sem prišel v oktobru v semenišče, sem bil neprijetno razočaran. Nadejal sem se, da bom dobil kot drugoletnik sobo z enim tovarišem, pa mi je Ata odkazal stanovanje v prvi sobi v novem traktu. Ker je bil med mojimi tremi sostanovalci zopet Klemen, sem zrl pred seboj v duhu dolgo vrsto prečutih noči. Najlepše je bilo pa to, da mi je ravnatelj hotel, kakor mi je sam rekel, s tem celo postreči, kajti soba je bila lepa. sončna in popolnoma na novo opravljena. Poleg mene in Klemena sta bila v nji še Završnik in Eppich, ki je bil doma s Kočevskega. Dasi trd in zaveden Nemec, je vendar z nami vedno slovenski govoril. Hodil je z nami že v višjo gimnazijo in se je pošteno prizadeval, da se je dobro naučil našega jezika. Bil je sploh jako priden in pobožen fant. Ko smo prišli po večerni molitvi v sobo, smo navadno še malo pokramljali. Eppich se teh pogovorov nikdar ni udeležil, ampak je vestno držal predpisani silentium. Sploh je pa navadno prišel šele takrat iz kapele, ko smo bili mi že v „jaslicah“. Bil je pa tako obziren, da ni prižgal luči, ampak se je kar v temi spravil, da bi nas ne bil motil. Rabil je svečo samo enkrat, pa še takrat zato, ker ni hotel prelomiti silencija. Završnik ga je namreč vprašal, koliko je ura, in Eppich je prižgal svečo, vzel budilnik in mu oboje prinesel k postelji, da je lahko sam pogledal na uro. Morda se bo zdelo komu to pretirano, toda Eppichu ni bilo. Poudariti moram, da je bilo ob mojem času v semenišču vehko jako pridnih in pobožnih fantov. Naibolj sta mi ostala v spominu Prelesnik in Gnidovec. Prelesnik je bil predsednik bogoslovske knjižnice in Tomaževega društva. Udejstvoval se je tudi kot pisatelj v Cirilskem društvu in bil v svojem letniku menda najboljši. V Gnidovcu sem pa zrl drugo neizpremenjeno izdajo sv. Alojzija. Celo v prostem času mu je bil najljubši oddih molitev v kapeli. Zdaj si spleta nebeško krono doli na albanski meji. Meni je s svojim zglednim življenjem večkrat, dasi nehote, vest spraševal. Pripomnim naj še, da je bil, čeprav nekoliko slaboten, vedno vedrega duha, in da je z vsakim jako ljubeznivo občeval. So namreč, ki mislijo, da mora pobožen človek nositi po strani glavo, se vedno čmerno držati in paziti, kdaj bo mogel iz oči bližnjega potegniti „iver44 . . . MENTOR, IU33-34, št. li. Takoj prvi teden po počitnicah me je srečal ravnatelj na hodniku in vprašal, če sem zadovoljen s sobo. Povedal sem mu odkrito, da bi bil rajši z enim tovarišem v najslabši sobi, kakor s tremi v najlepši. Še isti mesec se mi je želja spolnila. Prišel sem v sobo št. 14, ki je veljala res za najslabšo. Svoje dni je bila „kadivnica“. pa ne za kadilo, ampak za pipe in cigarete. Na sredi je stal med vrati in oknom nizek podolgovat zaboj, ki je bil napolnjen z žaganjem. Ob obeh stenah so pa sloneli bogoslovci, kadili in pljuvali vanj. Ko je pa v semenišču zmanjkalo prostora, so kadivce nagnali na hodnik, kadivnico iznova ometali, da bi spravili tobakov dim ven (pa ga niso), in v nji nastanili dva dru-goletnika. Sobi se ne sme očitati, da je prijazna. Okno ima na dvorišče. Zato sva bila s tovarišem Rozmanom nedolžna nad pismom, ki ga je tisto leto dobil Ata in ga nam pri eksegezi položil na srce. Anonimni avtor je v njem primerjal semenišče z menežarijo, iz katere gledajo skozi okna biki in osli. Ker leži št. 14 med stopniščem in „Gosposko ulico“, je precej mrzle narave. Ako bi jo primerjal s „Sibirijo‘\ bi jo po pravici lahko imenoval „Alasko“. Zato sva po zimi tudi sama kurila, če sva le prišla do drv. Pri tem nama je včasih pomagala nagajivost sošolca Severja. Najrajši naju je obiskal, kadar je bila soba prazna. Ob taki priliki nama je vselej pustil svojo „vizitko“ v tej ali oni obliki. Včasih nisem mogel svetilke prižgati, ker je spremenil v nji petrolej v vodo, ali pa sem začutil, ko sem se ulegel k počitku, pod seboj nekaj trdega, kar sem po kratkem otipavanju spoznal za meter dolgo poleno. Te vrste vi- zitka mi je bila vselej dobro došla. Moj sostanovalec Rozman je bil miren, jako flegmatičen, pa tudi nekoliko nereden fant. Svetilke (elektrike še nismo imeli) smo si morali sami snažiti in nalivati. Rozman je ni nikdar (imela sva vsak svojo). Ko jo je nekoč preveč nalil, se mu je vnela vsa tista nesnaga, ki se je bila tekom mesecev nabrala v gorilniku. Naenkrat je bil pri vratih. Nad menoj je pa vpil, da sem norec, ker sem skušal gorečo svetilko ugasniti. Bal se je namreč, da bi se ne bila razpočila. Ker sem bil istega mnenja, sem jo zgrabil in vrgel skozi okno na dvorišče v sneg. Tam je ležala še dolgo potem, ko je bilo že vse kopno. Rozman si ni nabavil nove svetilke. Ker se ni hotel iz prevelike obzirnosti pri moji učiti, je končal vsak dan studium s sončnim zahodom in se nato posvetil notranjemu življenju na — postelji, če ga ni pri tem „duhovnem“ delu zmotil Ata. V obednici je bil včasih tudi nekoliko neprijeten. Kadar smo dobili za tretjo jed mesene klobase in je bil on prvi na vrsti, je navadno vse pretipal, dokler ni prišel do take, ki mu je bila ravno prav mehka. Če smo ga opomnili, da se to ne spodobi, je rekel prav počasi: „Vsak po svoje. Kadar boš ti prvi, jih boš pa ti lahko tipal.“ Od doma je dobival redno aprovizacijo, slivovko, reberca in drugo. Mesnino je hranil v klečalniku med razno šaro, med starimi skorjami, papirji, tobakom in kolarji. Za zajtrk si je navadno kuhal jajca. Sol je prinašal iz obednice, in sicer kar za cel teden. Ker jo je hranil na peči odprto, je bila že drugi dan vsa prašna. Ko sem ga nekoč na to opomnil, se je zadovoljno zasmejal in rekel: „Viš, prah mi je prav všeč. ker mi nadomestuje poper." Razburjenega sem videl samo enkrat. To je bilo tedaj, ko mu je Ata odnesel pipo. Bil je namreč tako strasten kadivec, da bi bil v slučaju ognja gotovo najprej rešil „fajfco“. Kadar ni bila v službi, je navadno slonela v kotu poleg peči. Tu jo opazi nekega dne ravnatelj, ko nama je prišel okno zapirat. „Gospod Mlakar, od kdaj pa vi kadite ?“ se je šalil. „Vi pa vendar niste za pipo, saj boste še v jetiko prišli. Gotovo vas je gospod Tomaž naučil kaditi. Ne, ne, to pipo bom kar konfisciral, sicer mi še umrjete, potem bom pa imel vašo smrt na vesti.“ Revež Rozman je pa stal ves obupan sredi sobe in ni mogel od samega razburjenja niti besedice spraviti iz ust. Sele potem je prišel do sape, ko je Ata izginil s pipo skozi vrata. .,Moja fajfca!" je vzkliknil s tresočim se glasom in planil za njim. Kmalu se je vrnil ves srečen in zadovoljen s cevko v roki. „Tja pod streho na stopnice jo je vrgel. Porcelan se je sicer razbil. „rolček" sem pa le rešil, veš, je bilo treba precej tobaka, preden sem ga tako lepo okadil/4 Pipe pa potem ni več puščal pri peči, marveč jo je rajši hranil v klečavniku med reberci in kruhom, kjer je bila varna pred Atom. Jako rad sem ga gledal, kadar se je bril. Strgal se je po obrazu, kakor bi bil imel krompir pod britvijo. Pri tem mučnem delu se je gledal v majhen košček razbitega ogledala, da je videl v njem komaj pol lica. Zato je bil vselej tako porezan in opraskan, kakor bi bil prišel izpod mačjih krempljev. Zavoljo svojili nenavadnih navad je slovel med nami kot original, ki pa ni nikomur kalil vode. Jaz sem bil z njim že zato zadovoljen, ker me ni motil ne pri učenju ne pri spanju. Že od doma sem bil navajen, da sem se glasno učil. To me je v prvem letniku jako oviralo pri študiranju. ker nisem smel tovarišev motiti. Zato sem se večkrat, zlasti ko sem se pripravljal za skušnje, zatekel na podstrešje, kjer sem lahko razgrajal, kakor sem hotel, ter dokazoval tramovom potrebnost božjega razodetja, pristnost knjig sv. pisma in jim z modroslovjem polagal na srcfe, da je svet končen. Edino to je bilo nerodno, da me je po zimi neusmiljeno zeblo, med tem ko sem se poleti potil, kakor bi bil v parni kopeli. Ko sem se koncem leta učil za skušnje, mi je neko popoldne postalo pod razbeljeno opeko tako toplo, da sem slekel talar in ga obesil poleg vrat na žebelj, ki ga gotovo ni nihče zabil v ta namen v tram. Nato pa začnem predavati „ambulando“43 kakor svoje dni Sokrat. Bil sem ravno na skrajnem zahodu prostranega podstrešja, ko je v stolnici bila ura šest. V svoji gorečnosti za fundamentalko sem preslišal zvon, ki me je klical na sprehod. Urno jo poberem čez tramove po deskah proti izhodu. Ko se pa približam vratom, zagledam tam nekoga v talarju. Sicer nisem razločil obraza, vendar sem mislil, da me je prišel Ata preganjat. Ker sem bil zaradi julijske vročine samo v belih „pyjamah‘\ sem hitro izginil na drugo stran podstrešja in začel premišljevati, kako bi prišel do talarja. Slednjič se mi je posvetilo: pobegnil sem pred — lastnim talarjem. 45 Sprehajaje se. V drugem letniku mi ni bilo treba hoditi v podstrešje ..predavat”. Lahko sem se v sobi glasno učil. Rozman je pa navadno ležal na postelji in me poslušal, če ni dremal. Sam ni nikdar študiral, saj niti knjig ni imel. Pri neki licitaciji je pobral staro, v svinjsko usnje vezano biblijo, ki je nihče ni hotel kupiti, in jo nosil s seboj v šolo, da ni hodil prazen. Svojo brezbrižnost v tem oziru je pa znal spretno opravičiti. „Lectorem unius libri timeo,"44 nam je dejal, ko smo ga zaradi tega pri neki priliki v roke vzeli. „Sicer pa, ali ni sv. pismo »knjiga knjig'4 ? Saj je v nji zbrana vsa teologija, celo cerkvena umetnost, ko je tako lepo ilustrirana.“ Njegovo mizo je krasila precejšnja zbirka samih starih knjig, katere je nabiral pri licitacijah med ostanki, pa jih seveda ni rabil za študira-nje, ampak za kurjavo. Zato ni gledal pri izbiranju pripravnega materi-jala toliko na kvaliteto kakor na kvantiteto. Bil je stipendist in je pri neki priliki malo manjkalo, da ni s štipendijo zakuril. Vzel je tri debele knjige in jih nesel v peč. „Pokaži, morda je katera kaj vredna." sem mu rekel in takoj v prvi našel štiri bankovce po deset goldinarjev. „Viš ga osla," se je zasmejal. „pa bi bil kmalu celo štiftungo požgal!" Pri polletnih skušnjah jo je še nekako izvozil, koncem leta mu je pa slaba predla. Ker je zavoljo hude vročine moja »predavanja" večinoma prespal, je bilo njegovega znanja komaj za sufix. Profesorji so mu sicer izjavili v spričevalu, da njegovo znanje »zadostuje", mu izročili svoj pozdrav (»Lecturis salutem") in mu slednjič odločno nasvetovali, naj si izbere kak drug kraj, kjer bo lahko uspešneje nadaljeval svoje znanstveno delovanje. Fant je ubogal in je šel. Pripomniti moram, da je bila v drugem letniku učna tvarina precej obilna in deloma tudi težka. Zato se je včasih pripetilo, da je profesor eksaminanta,45 ki se je zanašal, da v »lemenatu" vsak zdela, povabil, naj pride takole krog velike noči »iiber die Gasse",46 da bo popravil, kar je pri polletni skušnji slabo naredil. Marsikdo je bil pa tako nevljuden, da ni sprejel prijaznega vabila, ampak je rajši že v semestru »basal" iz semenišča. Največ preglavice nam je delala specijelna dogmatika.47 Nikomur nočem delati krivice. Mislim pa še danes, da bi nam bil moral dr. Lampe jasneje razlagati. Gospod je bil jako učen in je svoj predmet popolnoma obvladal. Toda latinske besede so mu vrele iz ust, kakor voda izpod zatvornice. Ako sem ga pazljivo poslušal, sem bil koncem ure kar utrujen ; odnesel sem pa navzlic temu prav malo. Zato smo bili navezani večinoma na knjigo, ki je bila težka po vsebini in obsegu. Večkrat mi je prav Rozman pomagal, da sem tvarino nrav temeljito predelal. Ležal je na postelji, jaz sem mu pa dokazoval dogmo „ex sacra Scriptura, ex traditione, ex ratione."48 Pa me ni vedno tako mirno poslušal kakor dr. Lainpeta. 44 Bojim se bravca ene knjige. (Sv. Avguštin). 45 „Vprašanec". 46 Neki star profesor, ki je stanoval v župnišču blizu semenišča, je vsakega, Ki ni znal pri skušnji, povabil, naj pride pozneje na njegov dom „čez eesto“ svoj poraz popravljat. Ker mu je to povedal v nemškem jeziku, se je vstalila in ohranila zgoraj omenjena fraza. 47 Verske resnice. 48 Iz sv. pisma, iz ustnega izročila, iz razuma. I 24 „Veš, to se mi zdi nekam čudno,“ me je prekinil včasih in začel s svojimi ugovori. Nato se je razvila živahna disputacija. ki je večkrat trajala noter do večerje. Fant je bil pa nekoliko trmast, da sem mu le težko dopovedal. S tem sva tako temeljito to in ono versko resnico prerešetala. da se jo je celo 011 naučil, čeprav je lepo zložno ležal s prekrižanimi rokami pod glavo. Zato je tudi dobil pri semestralni skušnji „bene“. Seveda, koncem leta . . . Sicer je pa julij prevroč za disputacije, saj sva se celo po zimi včasih pošteno razgrela, dasi nama je včasili zmanjkalo knjig in Severjevih „vizitk“‘, s katerimi bi bila lahko zakurila. Dr. Lesar nam je ..interpretiral"49 sv. pismo novega zakona. Ta predmet mi je bil igrača. Imel sem namreč pri spraševanju bratovo biblijo, ki je bila v nji vsa razlaga vestno in kaligraiično spisana. Ko sem bil nekoč vprašan, sem interpretiral celo nekaj več, kakor smo prejšnjo uro predelali. To je pa v dr. Lesarju obudilo sum. Pri odhodu iz sobe mi pravi, naj mu pokažem knjigo. „Takoo kaj. sedaj vem, zakaj znate že naprej z mojimi besedami interpretirati kaj. Odkod imate to biblijo kaj ?“ ,.Brat mi jo je dal.“ ..Bo torej treba gospodu bratu popraviti red kaj.“ S tem je bila zadeva končana. Koncem leta mi je v spričevalo zapisal „Eminenter“, čeprav sem tudi pri skušnji interpretiral iz bratove Knjige. Sv. pismo smo brali tudi v grškem izvirniku, in sicer Pavlovo pismo, ki ga je pisal Hebrejcem. Prevajali smo v latinsko, pri čemer nam je Hieronimov prevod jako dobro služil. Da nisem ubogal dr. Gorenca in bral sv. pisma v hebrejskem jeziku, se mi ne zdi prav nič škoda; nasprotno mi je pa jako žal. da nisem vsak dan vsaj enega poglavja prebral v grškem izvirniku. Tako bi bil gotovo kaj več odnesel od grščine kakor samo nekaj verzov iz Homerjeve llijade. (Dalje.) 49 Tolmačil. TIHA JESEN JE PRIHITELA IVAN LESAR Tiha jesen je prihitela in vzibala vse v svoj težki san. nad parki je umrl dan in tolpa vran na smreko priletela. Na visokem stebru sameva Amor mali. iz rok izpustil lok je in puščice, grenak spomin mu je osenčil lice. na kodre so mu suhi listi pali. JUTRO IVAN LESAR Mirno zimsko jutro mi sije v oči . . . Molčijo, molčijo luči. Na rdeče strehe sneg leti. skozi drevorede veter hiti Molčijo, molčijo oči . . . J. J. STROSSMAYER govor pri Soi.ski proslavi - dr. joža lov renči C UVOD „Narod, ki znu svoje velike može slaviti in se jih lepo spominja, tak narod je zrel in slaven in bo premagal vse težave ter zaželeni cilj prej ali slej dosegel. Tak narod nosi v duši. v zavesti in v svojem srcu vse vrline, vso moč. vse kreposti svojih velikih mož, a kar je v duši, v zavesti, v srcu naroda, to prenese sam Bog. kateremu se nihče ne more upreti, v življenje, v rešitev, v svobodo." Te besede, ki jih je škof Josip Juraj Strossmayer leta 1898 napisal Čehom ob stoletnici velikega zgodovinarja Fr. Palackega, moramo, draga mladina, vzeti, kakor bi bile pisane nam, ko smo se zbrali, da proslavimo v hvaležni ljubezni spomin velikega dja-kovskega škofa, katerega geslo je bilo „Vse za vero in domovino" in je zvest temu geslu polagal granitne temelje srečnejši bodočnosti južnih Slovanov. Josip Juraj Strossmayer! Ni ga Ilrvata, ki bi mu ne vzžarele oči ob tem imenu, in ni ga Slovenca in ne Srba, ki bi mu spomin nanj ne bil svet. in ni ga Slovana, ki bi ga to ime ne prevzelo, saj je Josip Juraj Strossmayer v svoji veliki ljubezni objemal vse družine slovanskih narodov. ŽIVLJENJE Josip Juraj Strossmaver. ki je sam rekel: „Ja sam, djeco moja. potekao od siromašnih roditelja, pa sam liožjom pomoči nešta postao“ — se je rodil 4. februarja 1815 v Osijeku, kjer je preživel ob skrbnih starših otroška leta, obiskoval ljudsko šolo in študiral gimnazijo od leta 1825—1831, zakaj gimnazijske študije so trajale v oni dobi le šest let. Kaj vemo o Strossmaverju dijaku? Če bi ne vedeli drugega nego to, da sta mu bili najljubši knjigi Vukove narodne pesmi in Reljkovičev Satir, bi bilo to dovolj. Ob narodnih pesmih se je mladi dijak navduševal za junaško prošlost svojega naroda, ob Satiru pa je z žalostjo v srcu ugotavljal, da pesnik ne pretirava, ko govori o kulturni zaostalosti ljudstva, česar je radi raznih razvad samo krivo, a v še večji meri, ker mu tujci niso ustanavljali šol. Ljubezen do naroda in domovine mu je gotovo že tedaj vzbudila željo in sklep, da posveti vse svoje delo v blagor rodne zemlje in svojih rojakov. Tako je umevno, da si je izbral po končanih srednješolskih naukih duhovniški poklic, v katerem bi najlaže deloval med narodom in ga dvigal. Leta 1831 je vstopil v djakovsko bogoslovje in 1833 ga je poslal škof Susič kot najboljšega bogoslovca v Budimpešto v centralno semenišče. Tu je že 1834 napravil doktorat iz filozofije, nakar je še tri leta študiral bogoslovje, a bil posvečen v duhovnika radi mladosti in slabotnosti šele četrto leto — 1838. Leta budimpeštanskega življenja so za umevanje Strossmayerjevega poznejšega delovanja važna, ker se je ta čas seznanil in občeval z velikim slovaškim pesnikom Janom Kollarjem. ki je v svoji zbirki „Slavy dcera“ vžigal domorodno ljubezen in budil slovanska srca v navdušenje. V mladem Strossmaverju je ogenj, ki se ga je bil navzel ob narodnih pesmih, vzpla-polal v plamen, ki je poslej rastel od leta do leta in bil v srečo ne samo Hrvatov, temveč vseh južnih Slovanov. Iz Budimpešte se je Strossmayer vrnil v domovino in bil imenovan za kaplana v Petrovaradinu, kjer pa je ostal samo dve leti, zakaj 1840 je l>il sprejet v dunajski Av-guštinej. Ob tej priliki je napisal v svoj dnevnik: „8. oktober je zame znamenit dan posebne milosti in previdnosti božje. Potrebno je, da se zato vedno Bogu zahvaljujem, a posebno te dni. Ako smem svobodno pogledati v prihodnost, me kliče Bog za velike reči in mi bo slabotnemu pomagal." 27 let je bil star Strossmaver, ko je napisal te be- sede in zgodovinar Tade Smičiklas meni, da vidijo v bodočnost in jo tako slutijo le heroji v zgodovini človeštva. Na Dunaju je napravil Strossmayer še doktorat iz teologije 1842 in se vrnil v Dja-kovo, kjer je postal profesor v semenišču in vzgajal bogoslovce ne samo v bogoslovnih vedah, temveč jih tudi budil k narodni zavesti in jih bodril za prosvetno delo med narodom. Pet let je preživel kot bogoslovni profesor v Djakovu, ko je bil leta 1847 imenovan za dvornega kaplana in direktorja Avguštineja na Dunaju. Med narodi bivše države je tedaj vrelo. Narodna zavest se je bila vzbudila in je zahtevala enakopravnost z gospodujočim nemškim narodom. Leto 1848 je leto revolucije, katere posledica je bilo priznanje enakopravnosti vseh narodov — vsaj na papirju. Strossmayer se je ta čas seznanil s slovitim češkim zgodovinarjem Fr. Palaekym in Riegerjem. kar tudi ni ostalo brez vpliva za njegovo poznejše dejstvovanje, ko se je boril, da bi se Hrvatska otresla tujega nemškega in madjarskega jarma in zaživela svobodno svoje narodno življenje. Hrvatje so upravičeno upali, da to dosežejo, saj je njihov ban Jelačič tedaj ustrahoval Madjare in rešil Dunaj, a vlada se potem ni zmenila za hrvatske želje. Strossmayer, ki je medtem 1849 postal profesor bogoslovja na dunajski univerzi, je bil še isto leto imenovan za škofa, 1850 pa posvečen in ustoličen v Djakovem, kjer je živel Bogu in narodu 55 blagoslovljenih let. Umrl je 8. aprila 1905. To bi bil v kratkem potek življenja škofa Josipa Juraja Strossmayerja, kar pa ne zadošča, da bi mogli reči: poznamo ga. Ako hočemo vsaj malo doumeti njegov vekovit pomen, ki ga ne bo nikdar zabrisal čas v analih jugoslovanske zgodovine, moramo pogledati njegova dela. STROSSMAYER V BORBI /A PRAVICE SVOJE DOMOVINE IN SVOJEGA NARODA. Sad revolucije 1848 — ustavno življenje, ki naj bi bilo pravično vsem narodom — je kmalu izginil. Od leta 1850—60 so se vrnili časi absolutizma, kateri pa prebujenih narodov niso mogli uspavati, da ne bi zahtevali več svojih pravic. Pa so morali 1860 zopet sklicati državni zbor na Dunaju, v katerega je bil pozvan tudi škof Strossmayer, ki se je odločno postavil za pravice svoje domovine in svojega naroda. Zahteval je združitev Dalmacije s llrvatsko, h kateri spada kot sestavni del kraljevine Hrvatske, Slavonije in Dalmacije, ki naj tvori samostojno celoto v državi. Poudarjajoč enake dolžnosti, enaka bremena in enake pravice v državnem življenju, je zahteval tudi, naj se uvede v hrvatske šole narodni jezik. Iste misli je z isto odločnostjo zagovarjal ponovno tudi v hrvatskem saboru. Kot odločen nasprotnik dunajskega in madžarskega centralizma, ki sta hotela zatreti sleherno samostojnost drugih narodov v državi, je v zgodovinsko pomembnih govorih bil glasnik in besednik pravic hrvatskega naroda v njegovi borbi za svobodo. Dobrih deset let je bil škof Strossinaver prvi bojevnik v vrstah svojih rojakov, ki so se strnili v ilirsko narodno stranko, katera naj bi pripravila tla končni združitvi vseh Jugoslovanov. Vse njegovo politično dejstvovanje je imelo od vsega početka jugoslovansko obiležje: iskal je ono, kar druži. Ko so se 1872 Hrvatje pogodili z Ogri in pri tem mnogo popustili v svojih zahtevah, Strossmaver ni bil zadovoljen in se je umaknil iz političnega življenja. STROSSMAVER — VLADIKA. Ko je banski svetnik Ivan Kukuljevič leta 1850 obiskal na Dunaju novoimenovanega škofa, da bi mu častital, ga je veselo sprejel in mu rekel, da je njegovo imenovanje za škofa edina pridobitev izza revolucije, da je 011 prvi narodni škof. I11 to je tudi pokazal. Ako prebiramo njegove pastirske liste in Škofijski glasnik, vidimo, kako je opozarjal duhovščino ne samo'k verski vnemi in verskemu dejstvovanju meti narodom, lenivec je iudi v slehernem pismu, v slehernem govoru in nagovoru poudarjal sveto dolžnost ljubiti narod in domovino. fujte za primer, kako je pisal 1889 kaplanu Hribarju v Ljubljano! Opominjajoč ga, naj bo goreč duhovnik, še dostavlja: „ . . . ali ujedno ljubite sa svijem žarom sve- čeniške Vaše duše i srca narod svoj, branite ga iz svih sila Vaših, pripravni budite vazda žrtvovati se za njega ter ako bi nužno bilo, pripravni budite i cijenom krvi i života svoga spasiti narod svoj!“ S takimi besedami je opominjal k domovinski ljubezni tudi svojo duhovščino. Sveta brata Ciril in Metod, naša slovanska apostola, sta bila velikemu škofu svetel zgled pri vsem njegovem delu. Njegova najiskrenejša želja je bila, da bi se slovanski narodi kdaj tudi v veri zopet zedinili. Samo nekaj njegovih besed o tem! „Ljubiino brata ne samo stoga, što je s nama jedna krv i jedan narod i što je božja volja, da s njim u stostrukom odnošaju svakidanjega života živimo, nego i stoga, što smo s njim, hvala Bogu. u najbližem srodstvu vjere naše. Vjera nam je osim jedne edine iznimke jedna ter ista.“ In zopet: „Živimo s bračom našom istočnoga obreda. Budimo zato prema njima puni ljubavi i dobrote i sjetimo se, da je najsjajniji dokaz prave vjere čista ljubav i dobrodelna, sjetiino se, da je ljubav ona silna moč, koja sve ovladuje, koji se niko ni iza smrti ustavljati ne može. Ljubimo iskreno brate, s kojom živimo, ne samo stoga, što su s nama jedna krv i jedan narod i što imamo oboji j e d 11 u b ud učnost, nego ljubimo jih i zato, jer je njihov crkveni obred lijep i veličanstven ... I jedili i drugi častimo sv. Cirila i Metoda. Ti dve sveti imeni nek nas u ljubavi i bratskoj slozi tako spoje, da ostanemo doduše svaki pri onom, što nam je sveto i milo, što nam je od vijekova duši i srcu priraslo; ali da se ujedno združimo u onom, što su nam sveti apostoli naši cije-liin životom i djelovanjem svojim preporučivali, što su nam na čas smrti svoje kano svetu oporuku ostavili, što i dan danas pred licem božjim ponavljaju, a to je, da vje-rom i crkvom jedni budeino, i to jedinstvo kano zalog sreče naše vremenite i vječne smatramo.'1 (Glasnik bisk. 1881.) 2e 1. 1859, ko je bil v Rimu. je govoril s papežem o zedinjenju ter svetoval, naj se v Rimu ustanovi semenišče, kjer bi se bogoslovci učili staroslovenski jezik, o katerem je bil prepričan, da edini more združiti v duhu sv. Cirila in Metoda vse slovanske narode v eni cerkvi. L. 1881. je bil Strossmayer v Rimu in vesel pripoveduje, da je maševal v cerkvi sv. Klementa, kjer je „zapadnu liturgiju staroslovenskim jezikom otpjevao" pred kardinali in drugimi. Ob tej priliki poudarja: ču ne samo dok živio budem, uvijek i svakim mogučim načinom u narodu našem o slozi i jedinstvu raditi, nego da ču isto i poslije smrti svoje, ako mi Bog grijehe oprosti i ako me pred lice svoje pripusti, na uvijek u slavi božjo j nastavljati u društvu sa sv. apostolima Petrom i Pavlom, sv. Ivanom i sv. Cirilom i Metodom . . .“ (Glasnik 1882) Stolna cerkev v Djakovem, ki jo je začel graditi Strossmuyer 1867 in je bila dograjena 1882 — stala je 1,200.000 fl. sam je prispeval vsoto 772.000 II — priča in bo pričala še poznim rodovom o tem njegovem prizadevanju. Posvetil jo je, kot govori napis s pročelja: „Slavi božjoj, jedinstvu crkava, slozi i ljubavi svoga naroda.“ STROSSMAYER — NARODNI DOBROTNIK. V onem času, ko je Strossmayer nastopal v državnem zboru in v hrvatskem saboru ter se boril za upravno zedinjenje hrvatskih pokrajin, je že nastopil in delal za vse večje zedinjenje: za zedinjenje vseli južnih 'Slovanov. Na prosvetnem polju naj bi se ločeni bratje najprej združili in ustvarili tako vse pogoje za končno srečno in svobodno življenje v skupni domovini. Leta 1860 je ustanovil Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti v Zagrebu, ki naj bi združila k skupnemu delu vse Hrvate, Srbe, Slovence in Bolgare. Akademijo je omogočil z velikodušnim, kraljevskim darom — 50.000 fl. Pravo življenje Akademiji pa je moglo dati šele vseučilišče. Strossmayer je zato že naslednje leto 1861 govoril v saboru za ustanovitev jugoslovanskega vseučilišča v Zagrebu. Vlada je delala razne zapreke, a škof ni popustil. Tolmačil je narodu potrebo najvišjega kulturnega zavoda in leta 1866 ob 300 letnici junaške smrti Nikole Zrinjskega je bil zopet on. ki je dal 50.000 fl kot prvo osnovo za jugoslovansko vseučilišče, ki se je pa otvorilo šele 1874. Ob otvoritvi je škof Strossmayer govoril in zopet poudarjal svoj jugoslovanski program. „Sveučilište naše ima upravo biti ono sveto ognjište, na kom se srca bratska na ljubav. slogu i jedinstvo razgrijati imaju,“ je poudarjal ter kazal, kako so Srbi in Hrvatje eno, obenem pa spregovoril tudi o Slovencih: „A što ču reči o našim prvim susjedima. brači slovenskoj? Ah, neka znaju, da čemo mi svi na uvijeke u duši i srcu našem zadržati zahvalnu uspomenu onih riječi, izuščenih po jednom od najodličnijih njihovih sinova: Bračo Srbi i Hrvati, znajte, da mi Slovenci vaše sveučili-šte smatramo kao naše vlastito sveučilište.“ Zlatile odista riječi, pune nade i utjebe! Kad sam te lijepe. uzorite riječi čuo, mene je suza radosti polila. Budimo i toj brači zahvalni, pokažimo jim svakom prilikom, da je udes njihov naš udes. da je rana njihova naša bol, da je veselje njihovo naša radost . .(Tri riječi našemu sveučilištu.) Tako je ustvaril škof Strossmaver prva dva najvišja kulturna jugoslovanska zavoda in ju tudi poslej gmotno in duhovno podpiral. Tema dvema se je pridružila še galerija slik. Izza 1859 se je začel Strossmaver zanimati za upodabljajočo umetnost in je tekom let nakupil 113 mojstrskih slik iz raznih dob in šol. Pri vsem tem pa je mislil na Akademijo, kateri jih je res poklonil in 1884 otvoril galerijo. Te tri ustanove so mu bile potem vse do smrti pri srcu. Podpiral jih je pri izdajanju učenih knjig, podpiral njihove biblioteke, akademiji je zgradil palačo, skrbel za izdajo akademskega rečnika, kupil na stotine izvodov izdaje narodnih pesmi — kratko: bil je mecen, kakršnega Jugoslovani dotlej niso še imeli. Toda njegova ljubezen in dobrota ni bila osredotočena samo na Zagreb. Podpiral je Matico srbsko, podpiral Slovensko matico, leta 1865 je podprl ustanovitev tiskarne na Cetinju — sploh, kjerkoli je bilo kako narodno društvo, slehernemu je pomagal in ga bodril k delu, ki naj pripravlja pot zedinjenju Jugoslovanov. Kot bi rad videl južne Slovane svobodne in zedinjene, tako je mislil tudi na druge Slovane. V saboru je zagovarjal slovaške narodne zahteve, mislil na Čehe z ljubeznijo, se spominjal Rusinov in Poljakov in kako so mu bili Rusi pri srcu, priča njegova čestitka v Kijev leta 1888 ob 900 letnici krsta sv. Vladimira, s katero se je bil zameril na naj višjem mestu! STROSSMAYER IN MLADINA. Strossmaver je vedel, da je vse veliko delo, ki ga je v dolgih letih opravil iz ljubezni do svoje domovine in naroda, zapisano smrti, ako se ob njem ne navduši mladina in se ne posveti z vsem ognjem mladih src in duš istemu svetlemu idealu, za katerega je on posvetil vse svoje moči in zmožnosti. Zato je veliki škof tudi večkrat govoril mladini. Predvsem dijaštvu, v katerem je videl bodoče voditelje naroda. Ob otvoritvi vseučilišča jim je govoril in govoril jim je še ob najrazličnejših prilikah in jim kazal pot, ki naj jo hodijo, da bodo vredni sinovi domovine in vedno možje na svojem mestu. Srednješolcem je nekoč spregovoril: „Danes je v naših šolah več svobode, nego je je bilo, ko sem se jaz šolal. To je prav. ker je želeti, tla se priuči dijak že od mladih nog vse ravnati ne pod vplivom strahu, nego ... z živim čuvstvom časti in ponosa. Ali čini manj je danes zunanjega strahovanja, tem bolj potrebno je, . Anibigue enuntintuni: Esperanto. Slovo, rakev, enakost, češulja, nesreča, obist, Naklo : Srečno novo leto! Ribič je ujel 5jegulj, lOpostrvi, 15ščuk. 20 sulcev. O slovenska zemlja dedna, vredna si bojev in ljubezni vredna! Dr. Janez Ev. Krek. 1. Viš, kam pes tace moli'. 2. Škole kvare dici (= deci)' tur (del hlač med nogami). 3. Obratnica: A. ti si tu, teta ! Prav so rešili: France iz Središča in Jug Fr., Studenci pri Mariboru. — (3. le delno. m l/se kar potrebuješ za gospodarstvo lahko kupiš pri GOSPODARSKI ZVEZI V LJUBLJANI ZA NAKUP ŠOLSKIH IN TEHNIČNIH m mm POTREBŠČIN n SE PRI POROČA T K GO VI N A S PAPIRJEM M. II CAR LJUBLJANA VSA TISKARSKA DELA IZVRŠUJE PO NIZKIH CENAH IN PRIZNANI KVALITETI liSKARNA VEIT IN DRUG OKUŽBA Z O. Z. VIR - DOMŽALE ilhuiiii §r Vam nudi po najnižjih cenah perilo čevlje, aktovke šolske mape, šolske torbice in druge potrebščine za dijake Ant. Krisper Ljubljana Stritarjeva ul. 3 Mestni trg 26 m .Mi LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI reg. zadruga z neom. z. MIKLOŠIČEVA C. 6 (V LASTNI PALAČI) [ obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri. NOVE VLOGE vsak čas razpoložljive, obrestuje po 3% m :frri7il m m ZAHTEVAJTE PONUDBO TUDI ZA DRUGE I APARATE „R A D I O N E“ OD II GLAVNEGA ZASTOPNIKA 1 TVRDKE | „RADIO“, r. z. z o. z. V LJUBLJANI MIKLOŠIČEVA C. 7 / TEL. 3190 VALOVI 200-2000 m. - IZBOREN SPREJEM •CELE EVROPE. - NAJVEČJA SELEKTIVNOST. - VlSOkOFKEKVE.\C!VE 1'ENTODE- POPOLNA STABILNOST. - TOČNA SKALA p Z IMENI POSTAJ.*- OPTIČNA KONTROLA ŠS POSTAJ. - BREZ BRNENJA. - MAJHNA PO- 11 RABA TOKA. M mBmsmmmmmmm NOVI RADIONE TRO-ELEKTRONSKI SUPER NOVA ZALOZBA V LJUBLJANI Kongresni trg 19. Šolske potrebščine za vse šole, učila, zvezki, barve, risalno in tehnično orodje. Knjige: šolske, leposlovne in znanstvene. Tuja literatura v vseh jezikih. Po zelo nizki ceni odlični prevodi iz klasične literature: Sophokles-Sovre: Kralj Oidipus, Euripedes-Sovre: Bratski spor, Shakespeare-Župančič: Julij Cezar, Beneški trgovec. Kdor kupuje knjige gre v JUGOSLOVANSKO KNJIGARNO vLjubliani Zbirk« tipnih slovar)« in učbenikov / Leposlovni knjižnice / Ljudske knjižnice / Zbirke domačih pisatelja« / Zbirk* mladinskih spisov / Zbirke „Kosmos“ / Možnost mesečnega odplačevanja Naročniki knjižnih zbirk uživajo 250/0 popusta pri nakupu drugih knjig iz naše založbe izvz. šolskih DOM. ČEBIN PREMOG • DRVA - KOKS LJUBLJANA WOLFOVA ULICA 1