Zoper sirup nekrščansltega foka Nevarnejši kot telesni, je duhovni strup. 0 njem je Slomšek zapisal leta 1837. v knjigi za mladeniče »Zivljenja srečen pot« te pomenljive besede: »Kakor ima hudobni duh po svetu pomagalce, ki mu ljudi zapeljujejo, kar sam storlti ne more, tako ima tudi svoje pisarje, kateri za njega pišejo in duhovni živež po svetu prodajajo, ki je z duhovnim strupom pomešan.« Kateri so ti pisarji? Pozneje jih je kot škof tako opredelil, da sedijo v uredništvih nekrščanskih listov in v ~obah, kjer se pišejo zapeljive bukve. »Najhujše zlo naše dobe,« tako se glasi njegova ostra obsodba, »je popačeno in zlorabljeno časnikarstvo in njega sad razširjanje zlobnih knjižur in pohujšljivih dnevnikov.« Zapeljive knjige pa vplivajo na dušo kot žganje na telo. »Več ko žganja popiješ, huje te bo žejalo; več ko zapeljivih bukev in lažnivih novin prebereš, manj boš vedel, kaj je resnica in prav. Na duši pijan, dušo umo-il in ob pamet boš.« Proti takim produktom tiska mora vsak pravi katoličan odločno nastopati: braniti jim mora prihod v svoj kraj; če pridejo, jih je treba pobrati in zažgati kakor kužne smeti. Ljudem mora nuditi poštene bukve in časopise in pravične novine ter skrbeti, da je v njegovem kraju katoliška resnica in pravica doma. S porabo nekrščanskih knjig, slabih listov in časnikov ustvarjeno sdzobraževanje ljudstva brez krščanske resnice je ravna steza k najhujšemu zdivjanju, kakor nam to zgodbe današnjih dni tolikanj grozovito izpričujejo«.