^ SLOVENSKA BGELA.
Leposloven tednik. Čislo 33.	v četvertek 12. avgusta 1852. III. tCcaj.
Boj z drakonam.
(Iz V. Jarnikove zapuščine.) (Konec.)
» » bežim prav varno zailniško, „In v'germe skrit' mam časa, »Zveplenih smolnih kuglic slo »Storiti hilro s kvasa: »Peržgem na tihim kuglice, »In polle skrit pa veržem je, „K'je k žretju se odperlo, »Tak zmotjeniinu v gerlo.
„On zverne se, bluva, kriči, „Mogoč pa ni mu vstali, „Sedaj zgubiti časa ni, „In hitro smert mu dali; »On pride h germu, kir sim skrit, „Dokler ga davi ogenj vlit, „Sim kremple mu odsekal, „Sedaj ne bode vlekel.
»Sedaj se šele začne boj, „Kdo more ga izreči? „S kervjo in hlaparn gobec svoj „Napolnjen ma goreči ; »On pihne sem en blisk na me, „Kar je mogoče vmeknem se »V germovje ino zide, »De zver na me ne pride.
»Sdaj skočim, pred se zognem mu »Moj oginj že požira, »Si škodje sam v ponavlanju, »Ves ranjen strašno vmira ; »Rep vijsjoč zagrabi me, »In sukajoč na kamenje »Še v vmiranju me bèrkne, »Po tem še le pokerkne.
»Oes dolgo se še le zbudim »Na kri no peč postlani, „Jes bolečin več ne terpim, »Zdaj gor! da se oznani: »Svanilda je odrešena, „Knezija pa bres pristraha, „Kak v česti vas imamo,
»S tem djanjam spričuvamo. >
On obmolči, knez pa stoji Zameknjen v to veselje, Deklic pohvala se glasi Mu proti s duše cele; Divica žlahlna le sedi Sramliva med deklicami, In misli, kajšna hvala Bi se junaku dala.
Knez besednik odgovori : »Spomin mu bom postavil, „Tam na teržišču tote dni »Bo rod še rodu pravil! „Iz skale zdolbi se drakón, „V spomin, kak strašen je bil on, „In viteza česlili, »Celovc to zver mej v ščili !
»Jez kar, jez kar, le moja hči „Ti more poverniti;« On zreče, in od nje se zdi, Da hoče to storili; In Knez Svanildo vitezu, Na serce polno stisne mu, In vse želi slovečo Vpiječ obema srečo.
Zlata tica.
(narodna pripovedka
ali storia.)
Kralj je imel na svojim vertu neizrečeno lepo jablano, ki je zlale jabel-ka rodila, kterih pa nikoli niso dobili mogli. Vsako jutro je enega manjkalo. Noe in dan je poslavljal straže k drevesu, da bi lala zasačil, ali tudi naj boljši stražniki ga niso nikoli nobenega dobili, ki bi bil po jabelka hodil, pa je vender slednje julro enega manjkalo. To enkral ni nič pomagalo in vojaki so se že vstavljali stražit hodili. Intel pa je kralj Iri sinove. Dva starejša sla bila bolj poredna in manjšega nisla kej preveč mogla. Rekel je kralj ludi sinom stražit hoditi, in pervo noč je šel naj starejši. Vzel je puško, jo dobro nalolkel in hodil je gori in doli in gledal okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel, pa ga ni bilo^ celo noč nobenega; toda jabelka je drugo jutro le manjkalo. Drugo noč gre srednji sin. Hodi z nabito puško gori in doli, kakor pervi, in gleda okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel nad jab'ano, pa le nobenega ni bilo, ali jabelka je le manjkalo. Tretjo noč gre mlajši in nalolče na mestu s svinčenim zernjem z grahom puško, češ, da talu ne bom ustrelil, in ga le spoznal, kakšen tiček je to, ki zna lako krasli, da ga ni če ne zasači. Vslopi se zvečer pod drevo, vpre oči v jabelka, in gleda, ne da bi se količkaj kam ozerl, koj naprej vanje. Kar prileti okoli polnoči izpod neba tako tiho, da se kar nič ni slišaio, lič in se spusti na drevo. Prime s kremplji jabelko, la pa pomeri, sproži in mu Iri peresa odstreli. Tic se vstraši, pusti jabelko in zleli. Sin pa pobere peresa, in vidi, da so bile iz čistega zlala Una dva brata slišali slrel berž vstaneta, prile-tita k mlajšemu in ga prašala, od kod je prišel tat. Ali on jima reče: Gledala bi bila, bi ga bila pa vidila. In gre k ocelli in mu pokaže tiste tri peresa in ker so bile zlale, je kralj sam sebi djal: Kako lep mora pač še le tič bili, ki ima take peresa Kaj bi ga rad imel, in na glas pravi : Kdor ga mi prinese, bo kralj. Slaršega Je po kraljestvu mikalo, vzel je brešno in puško in šel je tiče iskat. Sel je v gojzd, češ, v gojzdu so tiče naj rajše, jo bom ondi že kje dobil. Hodil in hodil je po gojzdih in se oziral po drevesih, da bi lieo vgledal, ali zlatega tica ni bilo na nobenem. Pride do (ratine in ker je bil lačen, gre raz konja, sede na tla, vzame brešno iz torbe in jesti začne. Pride pa k njemu medved in ga prosi, da bi mu kej dal, in pravi: Daj še meni malo jesti, ker sim lačen. Ali on se oberne, zareži nad medvedom in pravi: Sej bo za me komaj dosti, boin pa še tebi dajal. l'oberi se od mene; za te in za take, kakor si ti, so v gojzdu zverine. Pojdi, pa jih lovi. Medved se oberne; pravi: Le počakaj, sej se ti bo še slaba godila. Zarenči in gre. In kadar se on najé, gre dalje in dobe ga roparji. Vzamejo mu vse, kar je imel, denarje in konja in ga žugajo še celò umoriti, ker jim je rekel, da naj ga spuste, ker je kraljev sin. Ker jih je pa le za božjo voljo prosil, da naj 11111 saj življenja ne vzamejo, so rekli, da drugače ne, če jo z njimi potegne in se tega loti, kar oni delajo, in z njimi hodi ropat. Kaj če? Se bog, da ga umorili niso. Sel je z njimi in bil je ropar. Leto je preteklo, pa staršega sina le ni bilo domu. Reče srednji sin očetu, da zdaj meni on po zlalega tiča ili. In oče ga spusti, ker
je obljubil ob lelu domu priti, naj dobi lica ali ne. In da mu konja, puško, denarja in brešno. Napravi se, zasede konja, in gre po ravno tislej poti, po kterej je pervi šel, in gleda po drevesih v logu po zlatem tiču. Ali tiče ni nikjer vgledal. Tudi on pride do tiste traline in ker se je zläkotil, se vstavi, skoči s konja, vzame brešno iz torbe in začne jesti. Spel pride tisti medved, in ga prosi, da bi mu kej dal, ker je lačen. Ali tudi ta ga zapodi, kakor pervi in pravi: Polieri se od mene. Zate in za take, kakor si ti, so v gojzdu zverine. Pojdi, pa jih lovi. Medved se oberne in pravi: Le počakaj, sej se ti bo še slaba godila. Zarenči in gre. In kadar se on najé, gre dalje in dobe ga roparji. Vzamejo mu vse, kar je imel, denar in konja in žugajo ga umoriti, ker ga je starji brat spoznal in se bal, da bi očetu ne povedal, kaj je on. Ali ker prosi in le prosi, mu prizanesó, če z njimi potegne in to dela, kar oni. Kaj če V Se bog, da ga umorili niso. Sel je z njimi in bil je ropar. Leto je preteklo, pa srednjega sina tudi ni hotlo biti nazaj. Zdaj reče očetu še mlajši sin, da hoče ludi on iti po_ zlatega tiča. Oče pa mu pravijo: Dva sla že šla in ju ni nazaj. Še ti češ iti, da tudi tebe ne bode. Ostani doma, vidiš, da le imam še edinega, ali hočeš, da še tebe zgubim? Ali sin ni dal miru. Tako dolgo je naganjal očeta, da so ga spustili, mu dali konja, denarja in brešno. In jezdil je po ravno tislej poti, kakor njegova brala in prišel je na ravno listo tratino, kjer sla bila prejšnje in poprejšnje leto njegova brata. Gre raz konja, vzame brešno iz lorbo in začne jesti. Spet pride medved, ga prosi : Daj še meni malo jesti, ker vidiš, da sim lačen. Ta pa, dobrega serca, kakor je bil, reče: O, le tukaj z menoj jej, kakor hočeš, in kakor se ti ljubi. Bo že bog drugo dal, če zmanjka. In medved je žerl in zeri, da je uneinu le čisto malo ostalo. Še seže v torbo in sprazni jo popolnoma. Ali medved spet žre, da unega malo doleli. Pa medved še le ni bil sit. Pravi mu: Daj mi še konja, da ga snem, in se najem, ker sim lačen. »I" — pravi on —- „sej bi ti ga že dal, pa nimam potlej na kom jezdili. Medved: Boš pa mene jezdil. On: Kakó bom tebe jezdil, vsak, kdor me bo vidil, se mi bode smejal. Medved: Jaz te bom naravnost tje „pripeljal, kjer je tisla reč, ki je greš ti iskat. On lo slišali si-misli: Ce ti veš, da grem jaz kej iskat, tudi veš, kje se dobi, in reče:" Ino! ga pa snéj, da se naješ, in lakoto zamoriš. In medved plane v konja, ga razmesari in se najé. In kadar se je najedel, mu medved reče: Zdaj pa vreži leščevo šibo, kar je je eno leto zrastlo, zasedi mene in prinesel te bom do zlatih tičev. In vrezal je leščevo šibo, kar je je eno leto zrastlo, zasedel medveda in dirjala sta, da sla pridirjala do skale. Pri skali se medved vstavi in pravi: Tukaj v tej skali je cela lenja zlatih tičev v zlatih kletkah. Mahni s leščevko po skali. Odperla se bo, pojdi v njo, vzemi naj pervega tiča, ki ti v roke pride, in nikar ne zbiraj, da se stražniki ne zbudé in te ne vjamejo. Šel je z medveda, mahnil s leščevko p.i skali in skala se odpre. On stopi v lep prostoren kraj. Na obeh straneh so zlati tiči v zlatih kletkah viseli, pa lič za ličkom lepši. On gre od tiča do tiča, pa vsak mu je bolj všeč da pride do konca votline, kjer je bil naj lepši lič. Tega vzame in se oberne. Ali preden do konca pride, se straže zbudé, ga primejo in mu hudo žugajo in ga prašajo, zakaj je hotel tiča ukrasti. Ta pa se še nikoli lagal ni in pové vse od konta do kraja. In obljubili so ga spustiti, in mu tiča dati če jim pripelje tacega in tacega konja, ki ga mu ni v devetih deželah enacega.
Ko pride iz votline do medveda, mu reče medved: Vidiš, zakaj me nisi poslušal in koj perve lice, do ktere si prišel, vzel? Jaz vem sicer za tacega konja; ali poslušali me moraš in storili, kakor ti bom rekel. Vzemi leščevko, sedi spet na me, in misli si, da bi bil rad tam, kjer so tisti konji, da jih ni v debelih deželah lacih. In vzel je leščevko, zasedel medveda in si mislil: O da bi bil pač lam, kjer so tisti konji. In komaj je mislil, prec je bil pred skalo. Medved mu reče: Vdari spet s šibo po skali in skala se bo odperla, in dobil boš konj celo čedo. Odvezi pervega, ki do njega prideš in nikar ne zbiraj, da se stražniki ne zbudé in te ne vjamejo. Gre z medveda, vdari s šibo po skali, odpre se in ogne v votlino. JVa obeh straneh so siali konji privezani, lepi, da bi jih kar gledal, in konj za konjem lepši, in zadnji na koncu jame je naj gorši. Tega odveže in iz jame pelje, ali od kopitnega ropola se stražniki zbudé, ga primejo in mu hudo žugajo. Prašajo ga, kakó je to, da je hotel konja ukrasti. Pové jim vse po pravici od konca do kraja, in obljubili so ga spustiti in mu konja dali, če jim pripelje morsko deklico. On obljubi in gre iz jaine. In kadar k medvedu pride, ga pokrega medved kakor pervikrat: Sej sini ti pravil, zakaj me nisi poslušal. Pač vem kje in kako bi se dala morska deklica dobili. Tukaj doli ni daleč morje. Pojdi v mesto in nakupi si vsake verste kramarske robe, pojdi na breg morja in tamkaj prodajaj. Prišle bodo tri morske deklice, in klera li bo naj bolj všeč, samo s tisto kupčuj. Kadar bo nakupila in liotla odili, naj ti dà roko, da bo veči sreča. Takrat pa ti misli, da bi bil rad pri konjih in precej boš in tako delaj skozi in skozi. To reče in medved gre svoj pot dalje. On pa gre in gre, da pride do mesta. Tukaj si nakupi vsake verste kramarskega blaga, trakov, šivank in družili lacih reči. S to robo gre k morju, in ondi razpoloži na prodaj. Prišle so tri morske deklice. Ena lepša ko druga. In ki se mu je naj lepša zdela, s tisto samo je kupčeval. In kadar je nakupila, jej reče, da naj mu v roko seže, da bo večja sreča. Seže mu v roko in on si misli : Ko bi bil pač pri konjih. In kakor bi z očmi trenil, je bil z morsko deklico pri konjih. Dali so mu pred obljubljenega konja in vsi zamaknjeni so gledali morsko deklico, pa se je niso mogli nagledati. Sede nanj in preden gre, jih prosi, da bi smel deklici še za slovo v roko seči. Radi so mu dovolili, veseli, da so le deklico dobili. On jej seže v roko in misli : O ko bi bil pač jaz lam, kjer so zlati tiči! In ko bi z očmi mignil, je bil pri zlatih tičih, on, morska deklica in konj. Vsi veseli ogledujejo konja, tako lepega in polnega ognja! Prec mu prinesó naj lepšega zlatega tiča, v naj lepšej zlalej kletki, ko še s konja ni šel. Ali kakor je tiča dobil in deklico za roko prijel, si je mislil: O ko bi bil pač jaz pri medvedu! In prec je bil pri medvedu, on, morska deklica, konj in zlati tič. Medved mu reče: Zdaj imaš vse in sreča te čaka. Samó enega se varuj ; varuj se mesa z vi-selnic ali višal (galg) kupovali. Medved to reče in gre svój pot. Ta pa jezdi z morsko deklico dalje proti domn in pride v mesto. V mestu pa je polno ljudi ukup vrelo. To se mu čudno zdi in popraša nekega, ki mem njega pride, kaj to pomeni. Vprašani pa mu pové, da dva tatu obesit peljejo. Bliže gre, da vidi, kdo sta ta dva nesrečnika in spozna svoja starejša brala. Praša, kaj sta storila in povedo mu, da sla nekaj precej ukradla. Smilita se mu, sej sta vender brata. Praša, ali bi se ne mogla rešiti. »O pač,« mu rekó ; če se še enkrat toliko plača, kar sta vzela. Ker je dosli denarja še od doma iinel^ našteje odkupščino in gre
svoj pot i ž mesta. Brala, zvedili, tla sla smerli rešena, bi bila rada vedila , kdo ju je odkupil in prašala sla vsacega, kje da je rešenik. In pokazali so jima pot, po klerem je iz mesta šel. Gresla za njim, in ko ga zagledala, ga spoznata, da je brat in da nese zlato lieo domu. Zbojita se, da bi doma ne povcdel, kaj se je z njiirta že godilo. Gresla in ubi-jela ga in puslita mertvega na poli. Vzameta konja, morsko deklico in zlato lieo in gresta domu. Vse se ju je veselilo, posebno pa oče kralj. Konja so deli v hlev, ali odsihmal se je bil tako shudil, da ni smel nihče k njemu ih so mu mogli od zgor doli zobali dajali; in morska deklica je bila tako žalostna, da ni mogla kar besedice govorili, in zlata tica, je kar glavo pobešeno nosila, in ni ga dala glasu iz kljunčka. Vsi so mislili, da je bo zdaj in zdaj konec. — Medved pa pride do merliča na poti: Skoplje neko korenino, jo stolče na kamnju, kane nje sok mert-veinu V usta in prec je oživel in ozdravel. Medved je zginil in nič več se ni slišalo od njega. On pa gre v razterganej obleči domu. Nihče ga ni poznal. Praša po svojem konju. Vse ga debelo gleda in misli, da je nor. Pokažejo mu konja v hlevu in pravijo, da ne sme nihče blizo njega. On gre k njemu. Konj ga vgledali, začne vesel restati in se mu da božati in gladili, kakor bi bila naj bolj krotka živina. Vse stermi. Popraša spet: kje je moja tica, moja zlata lica? Dajte mi jo nazaj. In šel je na ravnost v kraljevo stanovanje v listo izbo, kjer je lica v kletki visela. Komaj ga lica zagleda, začne na ves glas tako prenebeško prepevati, da se je po celem gradu razlegalo, kakor bi sami nebeški angelci godili. Kralj slišati lieo tako lepo prepevati, prilliti v stanico, in od dru-zegà kraja morska deklica, ki se jej je to čudno zazdelo. Komaj njega vgleda, razpne bele ročice, skoči k njemu, ga objame, se ga oklene in na serce pritisne, ko ila bi ga več ne bolla spustiti. Oče, vsega lega priča, ne ve, kaj bi rekel. Spozna svojega sina, in ko zvè, kako sla brata z njim ravnala in kaj se je z njima godilo se razhudi in zupové oba starejša sina obesiti, kar sla si tako obilno zaslužila. Mlajšemu pa je dal kraljestvo in naredili so veliko svalovščino in oženil se je z lepo morsko deklico. So dobro jedli in dobro pili. Jaz pa sim bil ludi zraven, sini tudi jedel in ludi pil. Ali pa še jedó in pijó, ne veni; samo lo vém, da, ko se je morska deklica spet njega oklenila, in on nje, sim tudi jaz slegnil svoje roke in stisnil ljubico na serce, da se je še zdaj oklenjene deržim. —	Zapis. M. Valja ve c.
Razpis darila za naj boljšo zgodoviiio dovééanstva.
Odbor druživa za povèstnico in starine Jugoslàvenov je razpisal sledeče darilo:
Korist zgodovine je tolika in lolikrat dokazana, da je noben v njej količkaj znajden človek tajiti ne inore. Alj vsaka spisana Zgodovina pa ne donese človeku jednake koristi. Kakor vsako drevó ne rodi u vsakej zemlji, temveč potrebuje svojej naravi primerne zemlje: lako se inora tudi napisati zgodovina, da bravci, klcriin je namenjena, si iz nje koristiti
morejo. Tako se morajo tudi popisati dogodbe clovècanstva po njega potrebah.
Žalibog! dozdaj se nimamo take zgodovine, iz k t ere bi nas narod nauke zajemati mogel, ki nam jih dogodbe nèkdajnih in sedajnih narodov obilno podajo. To vidili je odločil neki gospod v Rèci, ktcremu živa ljubezen do naroda in domovine v njegovem žlahtnem sercu plameni, tej potrebi odpomagati ter je izročil družtvenej vodnii 100 cesarskih cekinov darila za naj boljšo zgodovino človečanslva spisano v ilirskem jeziku. Tej žlahlnej nameri velikodušnega rodoljuba zadovoliti, poziva s tim vodnija vse «pisatelje da napišejo tako delo ter jih tukaj kratko podučuje, kako da se pri tem dèlu ravnajo.
Zgodovina clovècanstva je tolika, da je človečje življenje prekratko, se je temeljito naučiti kam še le vso sam napisati in potrebam kakega naroda priravnati. Vodnija loraj ne tirja preobširnega dèla, v kterem bi se natanko vse znane dogodbe sveta pripovedovale; pa bi se tudi ne zadovolila s kakim načerlom zgodovine, v kterem bi se važne dogodbe samo mimogrede opominjale, in njih početki in nasledki ne razlagali. Zakaj ta knjiga ni namenjena šolani, v klerih učilelj natanko vse razlaga, o čem se je v učencovej knjigi komaj omenilo. Temveč z nje se bodo tisti učili, ki so v šolah zgodovino le poverimo pregledali; al j pa kteri morebili še okusili niso živolvorne vode, s kleroj napaja zgodovina svoje učence. In ravno sem spada večina našega naroda. Te verste ljudi se imajo naučiti iz ove knjige minulosti človečanslva, se naučiti djanja in življenja po pravilih, uzelili iz tisučletne skušnje. Da kratko rečem, oni imajo vse koristi deležni poslali, kterekoli si našinec, učeči se dobre alj zle sodbine narodov, pridobili zaniore.
Ta zgodovina mora bili pisana v slavenskem duhu. Tudji spisavci zgodovine malo česar o Slavenih pišejo in še to, kar pišejo, je vse narobe pisano. Potrebam našega naroda tedaj ne zamore zadovoljili kak prevod bodi že naj boljšega ptujega dela, ampak spisatelju je trèba, da slopa samodflno in da jemlje obzir na dogodbe sveta iz narodnega gledišča. Obširno imä povedati, kar se o Slavenih zna in kaj da sega do sodbine slavenskoga naroda. S tim pa se ne pravi, da mu je vsako dogodbo po našem kalupu obračati, zakaj resnica inora vsakega zgodovine spisatelja vodili. Nje se še za vlas ne-sme ogniti, temveč spisalelj mora delo tako napisali, da iz njega vsak bistroumen bravec lahko sprevidi; kaj je slavenski narod bil in kaj bi od njega biti moglo ; zakaj je on dosedaj za drugimi zaostal ter kaj mu je storiti treba, da doteče ostalih slavnih in izobraženih narodov Europe, ki so ga daleko za seboj zapustili, in kaj, da jih ludi preteče.
V pripovedovanju se ima spisalelj deržali vernosti, zato je boljše ako obširnejše popiše one dogodbe, o klerih resničnosti nikdo nedvo-tni; kakor da zabrede do kake zgodovinske prepirke alj da pripoveduje same basni.
Dogodbe naj razklada prag ma lički, to je da razloži njihove uzroke in nasledke; drugače bi bil ves njegov trud podoben vertu, ki je s golimi nerodovitnimi sadikami nasajen. Pri toni dèlu naj se pa Iverdo derži prèd m e tn osti (objektivnosti) in ne vrinuje svojih misli alj želj zgodovini človečanstva. Nauk, ki ga izrodi iz dogodb, naj bo samolok, ki sam od sebe z rečenoga izvira. Bez zgodovinske vernosti bi mu bilo vse delo zastonj. Od nje naj ne odstopa ne iz strahü ne iz strasti; naj
ne zakriva lega, kar se je zarès dogodilo, zato ker drugomu v glavo ne gre, in se ne da zapeljati pri onih dogodbah, ki bi se njegovemu sercu omilili vtegnile.
Slog mora biti razločen vendar pa gladek, jezik razumljiv in pravilen.
Tako sosfavljeno in po drugej roci prepisano delo naj pošlje spisatelj vodnii tega družtva. Iv lomu naj doda zapečaten listeč, v kterem ima zapisano bili njega ime in kraj stanovanja. Zvunaj pa naj se zapiše kaka prislovica, ki bode potem tudi na samem delu zapisana. Vodnija bo presodila poslana dela in onomu, ki tu razloženomu načerlu naj bolj odgovori, prisodilo darilo od 100 cesarskih cekinov. Razun lega poderži .spisatelj pravico lastnine do svojega dela in vodnija, ako hoče, mu bode pri izdavanju njegovega dèla na pomoči.
Spisi se morajo oddati do 1. avgusta 1854.
Ivan Kukuljevič:	Ivan Perkovac:
načelnik druživa.	tajnik.
Književni pregled.
Ilavno je pri našem knjigarju na svillo prišla prav podučivna in kratkočasna povest pod naslovom: »Bog nikomur dolžen ne ostane," svobodno po nemškem poslovenjena. Preslava je gladka in lahko-razumljiva. Priporočimo to knjižico vsim prijalljem šol za šolska darila. Lepo vezana velja 24 kr. sr.
*	Dolgo pričakovani časopis »S k ola« za češke učitelje je že na svillo prišel. — Ravno tako misli neki češki spisatelj nov list za mladost pod naslovom: P i-it e I m lade že" izdajati začeti. — Razun teh listov se bode v Praze pod vrednišlvom preslav nega prof. Dr. Pur k y ne in blizo s podporo češke malice izdajal prosionarodni časopis pod nad-pisom: »Zäbavy prirodovèdecké.« Širji program se najde v 2. svezku Musejnika.
*	»Vseslovanskega slovnika« od Fr. Šumavsky-ga je izšel pervi in drugi svezek v jednein sošitku brez pervih dveh pol, ktere se zavolj neke preosnovc preliskujete. Po tem takem je bil prejšni pervi svezek samo za ogled izdan.
*	Za p je spisal v češkem jeziku zemljopis austrianskega cesarstva s zgodovinskimi prislavki. Dobi se v Pragi za 30 kr.
*	Ceski spisatelj Tom i ček je sostavi! slaročesko slovnico za višji gimnazium. —
Zmes.
* » slednjej glavnej skupščini narodnega musea češkega se je zvolil za predsednika per acclamationein g. grof. Krislian Waldstein. Prejšnemu predsedniku, kteri je odstopil, vitezu Neubergu se je od celega sbora očitna in serčna hvala izrekla. Do odbora so bili voljeni gospodi: Safarik,
vitez Masoch, Dr. Beer in Havle. Za revisore knjigovne so bili voljeni gospodi: Šafarik, Strobach i Zap.
*	Kakor se sliši, hoče nèko anglicansko družtvo slavili železnico iz Belgrada na Carigrad in Skadar. Angličanski konzul jo hoče že do leta 1855 golovo imeti.
*	Visoko ministerslvo ukaje pozvalo slavnega Dr. Miklošiča, naj izdela slovstveno — zgodovinsko čitanko slovenskega jezika za višji gimnaziuin. Da bi samo skoraj na svitlo prišla, zakaj nobene reči ni tako treba, kakor te. Da bode knjiga dobro soslavljena, ni dvomiti. Za lo je nam ime soslavljavca porok. Zakaj dozdaj še ni nobene knjige pripravne za čitanje na višjem giinnaziu. In »zgodbe svetega pisma" alji pa »ezopovc basni" v najvišjih razredih čilali, se nani vender že čudno zdi.
'* Nekteri rodoljubi si prizadevajo, da se po primeru Zagreba i Bèlgrada tudi v novem Sadu narodno igrališče povzdigne. Naše v Ljub-lani tudi že lerdno stoji!
Slovenski pregovori.
Nabral V. K u r n i k.
Prepovedana pot derži v prepovedan kot. — Pes, ki le molči in nič ne laja, globoko zobe zasaja. — Kdor zna strune vbrali, more lahko igrali. — Kdor po sili iz domačega praha hiti, se na plujem v bialo vsede. — Vsaki v svoj rog trobi. — Pri praznem žepu je Irèba globoko seči. — Terjavcu ni trèba stola ponujati. — Vsaki na svoj mlin vodo obrača. — Vseh križov se človek navadi. — Tat pred svojo senco beži. Visokim smrekam vihar verhe lomi. — Ko stari hrast pade, zruši dostikrat mlade. — Boljša je jedna iskra božjega spoznanja, kakor gromada posvetnega modrovanja. — Kertove dežele se nobeden ne vbrani. — Ptuja peka nema teka. — Polž takrat prilliti, kadar se črez prelaz zverne. — Boljši je kos terdega kruha v roci, kakor obljubljen hleb. — Košatija visoko hodi. — Terdo na lerdo se rado razruši. — Jedilo leto je dolgo, več jih pa kmalo mine. — Pod soncem je vse mogoče. -Ako sam ležiš, se skerčiš kakor hočeš. — Vsaki je v svoj žep moder. Vse o svojem času pride, kar je rojeno, smerli ne odide. — Kdor dolgo zbira, temu zbirek ostane. Dober glas gre v deveto vas. Tudi slab glas terpi en čas. — Ga ni podjeda od hudega soseda.—Dober sosed je bolji, kakor deset slricov. — Prava snaga ne seže samo do praga. — Lehko je ženo dobiti, težko jo rediti. — Prerezana nit se ne more več scèiili.— Za kerta ni trèba piota okolj verla. — Rokodelstvo če ne leče, pa kaplja. — Rudcča brada rada zbada. — Rudeča brada pol gada. — Kdor s ptujim dnarjem hišo zida, na svoj grob kamenje nosi. —
S m e s n i c a.
Svajcarju, kleri je na slraži zaspal,„je vzela topova krogla glavo, tako da je daleč proč odletela. To drugi Svajcar, kleri je zraven njega stal, viditi, reče: Ha, kadar moj tovarš vstane, le se bode čudil, kam da mu je glava prišla. —
Odgovorni izdatel in tiskar: Ferd. ž I K lei n ma j r v Celovcu,