mm ¿T Janez Dolenc Anton Andrejčič Viki Grošelj Luka Karničar Matevž Lenarčič Erna Meško France Avčin Stanko Sreš Janez Bizjak Zvone Korenčan, Drago Metljak Mladi vrh v osvobodilnem boju Drenovci Ivan Vertelj-Hanza Vetrimo glave Durmitor 81 Zamrznjeni slap Klopotec Kaj vse zmore gams! »Ati, Triglav!« Lhotse 81 Mednarodno srečanje o varnosti v alpinizmu Društvene novice Varstvo narave Iz planinske literature Alpinistične novice Razgled po svetu Na kratko ... 557 563 566 571 576 578 580 581 582 583 585 590 602 605 606 610 614 Naslovna stran: Človek in gora (Po Stenarskimi vratci) — Foto Tone Skarja Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana - Glavni In odgovorni urednlk: MarUan Krišelj, naslov: 61000 Ljubljana, p. p. 44 61109 Uub Jana Uredniški odbor ing Tomaž Banovec, ing. Janez Bizjak, Aleš Doberlet (fotografija) Stanko Hribar d plI. smo se P save račUnstvi in molitvic. Kdor je znal več molitvic, ta je b.lod icnjak. Sola ?e bilfsicerobvezna, ee pa si manjkal, ni bilo posledic. Zato sem šolo vcas,h »spr.caU Osebno pozimi da sem se nasankal. šolo sem obiskoval šest let (od 7 do 13. leta m oofstarostitoievletih od 1903 do 1909). Šolanje je bilo za nas otroke naporno. Do šo e sem Ime? uro daleč. Pozimi, ko sem gazil meter ali dva.snega • Pn končani šoli sem se učil v Bovcu za mizarja. Ce je se Trentar v Bovec, je reKei. »Grem v B'c? Tu šem obiskoval tri leta obrtno šolo. Poleg stroke smo se učil se ¡Povenščine risanja in petja. V risanju sem bil odličnjak Tako sem delal pri mojstru n n amfo e n o š ti H leta Učna doba je bila sicer tri leta, toda če si imel hrano in stano-S ori mo s u kot jaz po tem si moral delati še eno leto brez plačila da s. odsluži hrano ^n stanovanje za tri leta. Pri mojstru sem se naučil izdelovati tudi krste; barval sem jih črno in jih lepo pološčil. Tako krsto sem odpeljal na dom pokojneqa in prejel zanjo krajcar napitnine. Ko sem hodil v »štero« v Gornji log, sem spal na senu kjer so spali tudi berači. Tam sem si nalezel uši. Leta 1913, pri 17 letih sem se vrnil v Trento. Pravega dela ni bilo. Bil sem zelo navihan ln m.a.tL®e )e 5est0 z,e'° j^jla name. Prijelo me je, pa sem jo pobrisal, kar peš seveda, cez Vrsic m Korensko sedlo na Koroško, v Strmec; tam sem se udinjal za pastirja. Pasel sem 250 ovac Na leto sem zaslužil 50 goldinarjev in še napitnino povrhu in to 10 krajcarjev od vsake ovce. En goldinar je veljal sto krajcarjev ali dve kroni. Skupaj sem zasluzil 75 goldinarjev in še enega jarčka povrhu. Po letu dni ovčjereje sem 1914. leta odšel na Gornje Štajersko. Zaposlil sem se v rudniku premoga v Fohnsdorfu. V rudniku je vladala neznosna vročina. Nisem vzdržal; sklenil sem, da bom pobegnil. Toda ponoči so mi ukradli denar in delovne čevlje. Tako sem moral ostati. Vročine m dela sem se privadil in sem skoraj štiri leta delal kot »knap«. Dnevna mezda je bila štiri do pet kron. Za hrano sem dal krono. Rudniško komando!6 ^ zastonJ- Med Prvo svetovno vojno smo rudarji delali »pod vojno Sedem mesecev pred koncem vojne sem dezertiral; odšel sem domov. Žandarji so me kmalu iskali zato sem se skrival; pobegnil sem spet na Gornje Štajersko, v Pustervvald Tu sem dela na kmetiji. Nekaj dni pred koncem vojne sem odšel spet v rudnik v Fohnsdorf Bila je velika zmešnjava: štrajk rudarjev, upor vojakov v Judenburgu. Bil sem pnca dogodka v gostilni, ko je neki vojak po nesreči ustrelil natakarico, ki je ščitila avstrijskega oficirja Avstrijski vojaki, ki so prihajali z ruske fronte, so namreč propagirali boljševizem Večina rudarjev je imela partijske knjižice. Tako knjižico, bratovo SSTavfgesUu^okT ^ 1941 S6Žgal' ker SGm 86 bal" da bi priš,a ob kakšni' Po končani vojni sem se skrivaj pretihotapil domov; tam so bili že novi gospodarji -e'f'kiir 1red nJ.,miJ® bil odveč. Ko sem povedal, da sem brez vsega, sem dobil nekaj obleke, obutev m tudi kruh. ki ga v Trenti ni bilo. Kasneje so Italijani delili še »fasengo«. Hoteli so se pac prikupiti. zashjžka^pa nabilo*6™ V Pomanikanju- Pesel sem koze. kmetoval. pravega dela in Tako sva z bratom 4. januarja 1920. leta pobegnila čez Veliki Kot severno od Jalovca v Tamar. To so bili moj. najtežji trenutki v gorah. Snega je bilo čez dva metra, v zametih mpiS^f0" Plhala Je °stra bu-;i\da so mi ledene iglice vsa lica razbrazdale. Obraz fZ T pa V d®sn(\da bl, se iz°gnil ledenim bodicam. Bratu se je ustavila znll%z7a%zepuin°c pns'a v tamar' kj6r sva v pastirskem sju zak-i,a L^^tI' sem SpraŠJeYa! P°Ldel" vse d0 Ljubljane. Lahko bi postal edino financar ali zandar. To pa mi m dišalo. Ostal sem v Kranjski gori. bližje goram in Trenti Pr lož-nostno sem dela kot mizar, »malar«, zasebno sem kuhal apno, pa tudi za vo sko PrTsankSeRa7Vn0rd' s Upnf%Pi,|g?rah 07d P°nC' Jaj0vpa do Triglava- na Mangrt, Mojstrovko! Si Min M n ai Skrlat,C0VZ^arovanih plezalnih poti na Prisank in Mojstrovko tedaj se ni bilo. Na Jalovec smo hodili od Špičke — zavetišča seveda še ni bilo — čez Mannt naT?Trja na i®!"? Kot {KStako Sedlo) ali skozi 0zebnik- Najbolj všeč ml to b la pot na Jalovec s Kotskega sedla po severozahodnem grebenu. Pričel sem udi plezati, vodil sem turiste cez severne stene Jalovca, Mojstrovke, Razorja, Prfsanka Skrlat.ee, Triglava. Po plezalni smeri na Prisank in Mojstrovki je bila pozneji zgra ena in nadelana zavarovana plezalna pot. ' m Leta 1926 sem vodil na Prisank dr. Trilerja, advokata iz Radovljice in nekeca učitelia kl!ub iemuJezelo ffi vT^n S3j je Prem°-gel 96 Nosil ie dvojna oTala^ve S r e kljub temu zelo slabo videl. Do prvega snežišča nad slapom je bila oot že nadelani Jlfa se ne- ^¡čela se je »plezanja«. Nad Hudičevim stebrom jPe bfla »zagata*' Cez plat, sem moral na nekem nerodnem mestu preskočiti kar dva metra Učitelia sem vodil naprej proti vrhu Prisanka. Dr. Triler pa je zaradi slabe vidhivos? megle in dežS nf nnk JgT/SeM° hod'1 ™ nama in se zaP|ezal- da ni mogel nikamor Priči je klica« Srečrnavrh"" ^ M' P°maga' iZ ^ ^ >epo privezanega''"pripeUai Pogodba za vodništvp je veljala samo do vrha, zato sta odšla dr Triler in učiteli s Pri sanka sama po nadelani poti na Vršič. Za to vodništvo sem dobil sto dinarjev S^iPSiai rnmmmmsm. Dr Triler ni pozabil, kako sem skočil na Prisanku čez plati dva metra daleč, kako sem qa'reševal in ga varno pripeljal na vrh. Predlagal mi je, da bi plezala po slovenski smeri čez severno triglavsko steno. Izmikal sem se, češ da stene ne poznam. Dr. Tr.ler mi je obljubil, da bo prinesel od dr. Turne skico te slovenske smeri. Res mi jo je prinesel. To skico imam še zdaj. Samo, da bi me pregovoril, mi je dvakrat podaril ves zivez iz zajetnega nahrbtnika. Končno sem le pristal s pogojem, da ves teden pred turo ne bo pil alkohola. Obljubil je že, vzdržal se pa ni! Določenega dne, 8. septembra sem ga pričakoval v Aljaževem domu v Vratih^ Prisel ie toda kakšen! Na sebi je imel hlače dokolenke, tako da je kazal gola kolena. Nosil je velikanski nahrbtnik, v njem pa je bilo po mojem živil in PUaSzavestede^Zavecerjo si je naročil »šnicelj«. da krožnika pod njim sploh ni bilo videti. Kljub <*ljub. da ne bo pil me je vprašal, ali si lahko privošči pivo. Odgovoril sem mu: »Lahko toda jaz /a to nič ne vem!« Seveda je potem sledilo še drugo pivo in mogoče se tretje Sam sem se moral delati nevednega in nevidnega z opozorilom, da jutri o teh »pirih« ne vem zlTčeTsem pripravljal prtljago. Po mnenju dr. Trilerja bVmora' ^^^^ ^tem parov gojzerjev še težak nahrbtnik s hrano za teden dni. To je bilo nemogoče, zato sem ga olajšal za vse, kar ni bilo potrebno. Naslednjega jutra sva pešačila po poti čez Prag proti vstopu v slovensko smer. Večerno popivanje je kmalu pokazalo slabe posledice. Dr. Triler je v/edno pogoste e omenja počitek sto korakov hoje in pet minut počitka Pri macesnih v žlebu je bil ze precej izčrpan. V žlebu je bila snežnica. Želji dr Trilerja. da bi se v zleb. po. vodo nisem ustregel, ker sem bil mnenja, da bi mu ledeno mrzla voda škodovala, saj e b i ves prepoten. Ustnice je imel razpokane do krvi. Z velikimi težavami sva le prip e^^^ črno steno. Spet sva naletela na snežnico. Kaj sem mogel. dr. Triler 10 je p.I z večjim užitkom kot pivo. Bilo je že pozno in dr. Tri er n, hotel vec .naprej Želel Je. da b. tu prenočila. Plezal sem sam naprej, da bi poiskal primeren prostor za bivak Dr. Tr.ler a sem pregovoril, da sem našel za bivak lepo polico. Svetila jei luna prit aka je. mraz n tista »lepa polica« je bila samo vodniška prevara m tudi dr. Triler e uv.de!, da e najbolje če pleza niprej. Največ težav je bilo pri plezanju Cez prag^ Moj varovanec je sprva okleval, da bi stopil čezenj. Ko sem mu odločno vele da mora prit. do mene in pri tem začel vleči za vrv. se je bil le voljan premakniti. Vlekel sem kar sem ime moč saj je težki dr. Triler skoraj visel na vrvi. Zahteval je naj vrv popustim Nisem mu hote ustreči- nejevoljen je odvrnil: »Jaz sem doktor!« »Tu sem jaz doktor « sem mu vrnM in tako se |e znašel na vrhu praga. Zaradi kratkih hlač ie ^el gola olena mocno odrgnjena. Dr. Triler je plezal v copatah, sam sem bil v nogavicah, pa tudi bos. Stopala sem si utrjeval tako, da sem hodil bos po ostrem kamenju al. pesku. ~aran,0 Dne 9 septembra sva srečno prišla do Kredarice. Tu naju je čakalo novo razočaranje. Namesto zažeiene jedače in p^ače v toplem planinskem domu in prijetne družbe sva ostala pred zSden enimi vrati/Malo mi je bilo žal, da nisem pust, kaj vec z,veza v nahrbtniku Odšla sva proti nekdanjemu Aleksandrovemu domu. Toda tudi tu so bila »pofkna«« zaprta Pred sosednjo stavbo doma, ki je bila odprta a naeni da bi se vsaj malo ogre a. Potem pa sva odšla lačna v Krmo. Dr. Iriier mi ie p ačal za vodništvo 400 dinarjev. Poleg tega pa mi je podaril še 400 dinarjev za kotje dejal, tisto »potegavščino«, ko je šlo po vrvi čez prag - m sploh za uspesno plezalno turo. Pozabil je bil vse napore. Neizmerno je imel rad gore. Več let sem vodil po gorah nekega Dunajčana. Ta mi je plačeval samo dnevnico po ceniku 120™inarjev V koči mi ni plačal nikoli niti za^tZ^S^sen odklonil hrano in pijačo po 40 dinarjev. Zaradi »ohernosti« se mi je zameril, tako da sem odklonil ¿tm^ žilt« ** ništva mi ni dalo ka prida zaslužka. Pozimi ni bilo drugega dohodka, kot da sem pKvS led v Pišenci Sklenil sem, da odpotujem v Ameriko. sem si zaslužil s kuhanjem apna. Pogoj za potovanje tja da s. dob 1 ne keqa sorodnika, da te bo vzdrževal. Takega potrdila pa mi teta ni poslala in tako nisem postal Amerikanec. Denar za vožnjo sem porabil za gradnjo nove h.se V Koči na Gozdu sem se spoznal z oskrbnico Minko. Temu po^^ ipta Postal sem oskrbnik te koče, kjer sem b.l celih 12 let. UskroniK teoaj m nrpipmal nobene plače Zaslužek mu je prinašala samo kuhinja. Dohodek od prodanih p M ač Tn prenočiš č e pr i pada planinske mu društvu, čim večji je bil promet v kuhinj, tem večji ^e b,f zaslužek oskrbnika in seveda tudi kuharice če si je turist azelel oečeneaa piščanca, ki je brezskrbno brskal pred koco. je bil ta v p.cl.h dveh uran Khen 'm pečen Priljubljena jed je bila tudi »fouš juha«, to je preprazeno goveje meso kot za golaž z začimbami, potem sirov in »šprecov« (skutin) zavitek ali »strudelj« SL hran? in pijačo je oskrbni k'vsakemu turistu napisal blok. Vanj je bilo treba vp.sat, tudi vstopnino dveh dinarjev in prispevek za gorsko reševalno službo ravno toliko. Oskrbnik je moral biti tudi gorski reševalec. V Ljubljani sem obiskoval leta 1933 vodniški in reševalni tečaj ter opravil izpit. Oskrbnik je bil dolžan reševati in pomagati, če je nekdo omagal, se izgubil ali ni znal naprej. Poznati je moral vsa pota in gore v okolici koče, svetovati turistom glede nameravane ture, opozarjati jih na nevarnosti, predvsem na snežiščih, na nevihte v gorah, saj je bil oskrbnik najboljši »vremenolog«. Reševalna akcija se je začela že, če so se slišali iz stene klici na pomoč. Ko smo iskali ponesrečenca ali pogrešanega turista, smo si pomagali samo s klicanjem. Če greš iz Koče na Gozdu pod Prisank in vpiješ proti steni, se to dobro sliši, ravno tako narobe, če nekdo kliče iz stene. Reševanje je bilo brezplačno. Včasih je »padla« kakšna nagrada. Pod prvim oknom je na snežišču spodrsnilo študentu. Mrtev je obležal v žlebu. Obut je bil v navadne nizke čevlje. Iz Ljubljane so javili, da se ni vrnil domov neki turist. Ponoči sem šel sam pogledat proti Oknu. Pod njim je sedel »izgubljeni sin«, pri odprtem nahrbtniku. »Kam pa vi greste?« me je vprašal. »Po vas!« — »Joj, jaz sem pa mislil, da ste .švercer'!« Pot skozi okno je držala na italijansko stran. Neznanec ni hotel takoj v dolino. Z ruševjem sva zakurila ogenj. Zjutraj sva se spustila h koči. Povedal mi je, da je ostal na gori namenoma ponoči, ker piše knjigo o gorah. Za »reševanje« mi je sam dal 50 dinarjev. Pet medicincev je lezlo na Prisank. Nad oknom se je eden ponesrečil. Zlomil si je nogo v gležnju. Naravnal sem ta gleženj in pritrdil opornice. Medicince sem vprašal: »Zakaj niste že sami vsaj zasilno zavarovali poškodovani gleženj?« »Tega se v šoli še nismo učili!« »No, takih .medicincev' dosti poznam!« sem zaključil debato. Ponesrečenca so odnesli v dolino jeseniški reševalci. Pred prenosom je obvezani medicinec dejal: »Ko bom zdrav, bom pri vas opravil izpit!« In res sem uravnal zlomljeni del tako dobro, da so dali v bolnišnici na nogo samo še — »gips«. Reševal sem tudi alpinista Mirka Kajzelja. Ponesrečil se je v Zadnjem Prisanku. Reševali so tudi dr. Miha Potočnik, Čopov Joža in Miha Frelih. Po reševanju sem imel vsa razbrazdana stopala. Plezalk nisem imel, plezal sem v nogavicah, ki pa so se na ostrih skalah hitro strgale. Ponesrečenega toda živega Kajzelja je prenašalo v dolino dvanajst ljubljanskih reševalcev. V Špiku sta plezala prvenstveno smer v severozahodnem grebenu znana plezalca Pavla Jesih in Lipovec. Iz letovišča v Martuljku so sporočili, da že dve noči iz stene signalizirajo neki plezalci in kje da je gorska reševalna služba, da ne gre na pomoč. Sel sem poizvedovat v steno in kakih sto metrov pod njima nekje pod Dibonovo polico sem ju opazil ter samo vprašal, če sta zdrava. Zanimalo ju je, kaj delam v steni. Odvrnil sem, da sem prišel sem samo malo pogledat. O reševanju nisem omenil ničesar. Kasneje sem zvedel, da sta dajala signale svojim opazovalcem na »rajskih livadah«! Reševal nisem samo v Prisanku, ampak tudi v stenah Škrlatice, Razorja, Vel. Mojstrovke Vel. Rokava. Pri reševanju na Vel. Mojstrovki sem dobil »pruh« (kilo). Tedaj je reševal tudi Gandi. Tudi sam sem rad plezal. V Mali in Veliki Goličici v Prisanku sem preplezal prvenstvene smeri. Bil sem tudi vodnik za zimske smuške ture. Zaradi državne meje Koča na Gozdu ni imela pravega izhodišča za vrhove. Dostop na Prisank je bil mogoč samo po italijanski strani. Leta 1926 mi je pokojni predsednik planinskega društva iz Kranjske gore Jože Lavtižar predlagal, da bi zgradil pot čez severno steno Prisanka. Pogodila sva se za ceno 10 000 dinarjev. Društvo je bilo obvezano preskrbeti orodje in material. Pri Koči na Gozdu smo si napravili zasilno kovačnico. Kovač je bil Pavel Mošič iz Kranjske gore. Pot je pomagal delati Anton Kravanja, pd Kopiščar in Anton Mlekuž, pd. Tona, oba iz Trente. Zjutraj smo se okrepčali z zabeljenimi koruznimi žganci. Zvečer smo pospravili vase golaž s polento. Podnevi v steni pri delu je bila edina hrana »špeh« in kruh, za pijačo pa snežnica. Norma za en dan je bila 15 lukenj v živo skalo, globokih 15 cm. Luknje smo vrtali z dletom. V razpoke in »mehko« skalovje smo zabijali tudi od 30 do 50 cm dolge kline. Na več mestih smo morali skale razstreljevati. Nad pozneje po meni imenovano »Hanzovo steno« smo se dva dneva trudili, da bi prekucnili veliko skalo čez steno. Majala se je, ni pa hotela iz svojega mesta. Zato smo jo navrtali in razstrelili. Nad »Hanzovo steno« je bila včasih »Hanzova kapelica« s klopco. To je bil primeren kraj za počitek in zavetišče pred nalivi No, nekomu je bil napoti svetnik v kapelici, drugemu klop. Za »turnom« je bila luknja velika za dva delavca. Tu sem predremal vsako drugo noč, pokrit z eno »dekco« Predaleč in naporno je bilo, da bi se vsak dan vračali v kočo. Za zajtrk je bila navadna črna kava pa kruh, podnevi »špeh«. To, kar je napisal Anton Blažej v Planinskem vestniku leta 1953, da je za »turnom« predor več metrov dolg in širok ter en meter visok ne drži. Ta predor je samo navadna luknja za dva človeka. Tudi tisti gams ni bil tako »štorast«, da bi se ponesrečil, če je bilo meso, je bilo od na planini ponesrečene živine Pod vrhom Prisanka smo nabili čez gladko prepadno steno kline in napeli vrv Turisti pravijo, da te vrvi ni več oziroma, da je pretrgana. Na vrh Prisanka sem nesel še 36 kg zicne vrvi, dolge 36 m, ki smo jo potem potegnili skozi kline. Tudi to žično vrv je 569 strela raztrgala. Po mojem bi morala biti žična vrv speljana še nekaj metrov od zadnjega klina v zemljo, da bi tako preprečili škodo zaradi strele. Pot na Prisank je bila nadelana v dveh mesecih. Poimenovali so jo po meni. Vstop poti je pri slapu. Čez »Hanzovo« steno pripelje do prvega snežišča in po policah drži proti oknu. Na višini 2000 m, preden se odcepi pot skozi okno, so nad potjo in pod njo okamenele morske školjke. Od odcepa za okno se pot vzpne za »turnom« proti vrhu »Hudičevega turna« in čez sedlo skozi »raufnig« desno na drugo polico do odcepa na levo proti vrhu na Mali Prisank. Istočasno kot pot na vrh Prisanka je bila nadelana tudi pot proti prvemu oknu, ki je nevarna zaradi stalnih snežišč. Pod oknom se tej poti priključi Kopiščarjeva ali Jeseniška pot. Ko je bila pot na Prisank zgrajena, so jo preskusili domačini in drugi turisti. Vsi so me hvalili, med njimi tudi župnik Karel Čuk. Predsednik našega planinskega društva Lavtežar mi je dejal: »Z zlatimi črkami boš zapisan v knjigo spominov!« — Danes se mi zdi, kot da je vse pozabljeno ... Poleg te poti sem zgradil tudi zavarovano plezalno pot na Malo Mojstrovko. Tudi na ta vrh je peljala pot samo po italijanski strani. Leta 1928 je pokojni Stanko Tominšek. tedaj gospodar Erjavčeve koče, izrazil željo, da bi nadelali novo pot po severni strani Mojstrovke. Pogodila sva se za stroške v znesku 10 000 dinarjev. Pot mi je pomagal graditi Anton Kravanja, p. d. Kopiščar iz Trente. Hrano sva imela v Erjavčevi koči za dnevno ceno 25 dinarjev. Podnevi sva jedla v steni, večinoma okisano meso. Pot je bila gotova v 18 dneh. Tudi to so poimenovali po meni: »Hanzova pot«. Poleg novo nadelanih poti na Prisank in na Mojstrovko sem obnovil Kremžarjevo pot na Kočno, zgradil sem umik Zrela na poti od Češke koče na Savinjsko sedlo, leta 1929 novo plezalno VVestrovo in Pogačnikovo pot na Šmarno goro oz. Grmado, pot k izviru Savice v Komarči. Na Grmadi sem pri nadelavi poti naletel na modrasa, dolgega 85 cm. Seveda sem ga ubil. Po sedmih letih oskrbništva in zakona mi je umrla žena, leta 1938. Do razpada Jugoslavije leta 1941 sem gospodaril v koči skupaj z dvema pomočnicama. Po zasedbi so Italijani zaprto Kočo na Gozdu izropali. Pokradli so sto litrov vina in vsa živila. Utrpel sem škodo v znesku 37 000 dinarjev. Za Italijani so prišli Nemci. Ti so kočo uporabljali v vojaške namene. V letih 1941 in 1942 sem opravljal spet samo priložnostna dela. Leta 1942 so se v okolici pojavili prvi partizani. Povezan sem bil z znanim revolucionarjem Ivanom Krivcem. Leta 1943 sem pasel živino na kranjskogorskih planinah v Klinu in okrog Vršiča in tako sem postal obveščevalec. V sedanjem Mihovem domu so bili stalno nastanjeni Nemci, v Tičarjevem domu Italijani, Erjavčeva koča je bila pa prazna. Tatinski italijanski vojaki so mi na Vršiču ukradli dva vola. Leta 1944 je bilo zaradi izdaje zaprtih 28 aktivistov in pristašev OF. Tudi mene so zaprli v Begunje, za dva meseca in pol. Iz zapora me je rešil hotelir Paar z Bleda. Po izpustitvi sem še naprej sodeloval z OF. Maja 1945 sem odšel po prihodu IV. divizije kot borec Jeseniško-bohinjskega odreda na Koroško. Poleti leta 1945 sem prevzel oskrbništvo Erjavčeve koče na Vršiču. Koča je bila pod upravo PD Ljubljana-matica in kasneje pod upravo PD Jesenice. V Erjavčevi koči je bilo po osvoboditvi nastanjenih tudi 200 delovnih brigadirjev. Bila je tolikšna nesnaga, da sem moral čistiti vse to, kar z lopato, in metati na kupe. Vem, da sta v bližini koče dva grobova. V prvem je pokopan eden, v drugem verjetno dva pokojnika. V koči je bilo na lesenem stropu več lukenj. V prešernosti in vinjenosti so nekateri streljali v ta strop, ne da bi se zavedali, da so zgornji prostori polni brigadirjev in bi lahko prišlo do nesreče! .„ _ , Ker v Erjavčevi koči nisem bil zadovoljen, sem sprejel oskrbnistvo Koče na Gozdu. Znova sem se oženil in z ženo Ivanko sva gospodarila v koči dve leti. Ko sem bil še pred vojno oskrbnik, za delo nisem dobival plačila, temveč so, kot že rečeno, pripadali dohodki od kuhinje oskrbniku, dohodki od pijač in prenočišč pa planinskemu društvu. Po novih predpisih je oskrbnik prejemal plačo, vsi dohodki pa so postali last planinskega društva. Zato sem izgubil veselje do oskrbništva. Raje sem šel drvarit. Nisem še dolgo podiral dreves, ko sem prevzel posle upravnika počitniškega doma Ministrstva za gradnjo. To delo sem opravljal samo leto dni. Gorništvo me je povezovalo vsa leta tudi z lovom. In tako sem postal državni lovec v revirjih Kranjska gora in Planica. Deset let sem bil vse do upokojitve lovski nadzornik. Z našim maršalom Titom sem se večkrat srečal. Pri Koči na Gozdu se je nekoč ustavila kolona avtomobilov. Videl sem, da je prispel Tito, in po fantiču sem mu poslal šopek planik. Tito je sporočil zahvalo. Ko je bil Tito na Vršiču v »Poštarci«, sem kot lovski nadzornik dobil nalogo poskrbeti, da bi Tito ustrelil divjega petelina. Prvi dan ni bilo uspeha. Zato sem predlagal, da iz bližine lovišča odstranijo osebne avtomobile, ker sem menil, da to divjad moti; čeprav neradi, so avtomobile le umaknili. Uspeh lova so bili ustreljeni ruševci. Seveda ni izostala »plava kuverta«. Doma hranim fotografijo, na kateri so Tito, Miha Marinko, 570 Boris Kraigher, cesar Haile Selasie'in moja lovska »malenkost«! neni 3 v nin™ V KoC,^a Gozdu se e,n visok obisk- Spremljali sta ga dve usmi-kSla TnnnpPJ Jn,?Je medla S^?t£Ta in ko je bil "Puter" nared' Je -usmlljenka. za-čm domač kruh 56 ta "r°jeni puter' 30 "usmi|ienO" namazali na S pokojnim Knafeljcem sva si bila glede okroglih markacij navzkriž. Sam sem bil za šoktfSlo^n^ai1^ bi k/iale tUdi STer POti- 0kr0*le markaciie tega ne bfh1lpJnndnlSjr -a 30 P^olgovate markacije nemškega izvora. Menim, da če markacije akacije v rdece-beli ali rdeče-beli-rdeči barvi, bi to bile slovenske da je danes ma,° Pravih oskrbnikov, da je Koča na Gozdu zelo n?a7 i tudl njegova pot na Prisank ni dobro vzdrževana, kar je slišal od drugih narečno ime J k ne PriS°jnik' ker je P™ V™ ¡n domače dfnikn/itv^Hn Sau in,Z n,jim njegovo del° vred Pozabljeno. Potolažil sem ga, uLvil n i^tn ■ 1 Je u b,° P,ezau P° zavarovani poti na Prisank in Mojstrovko, se bo ustavil pri vstopu in prebral na tabli: -HANZOVA POT« LVfil0 "fn^anz.a zlvf1 v spominih vseh pravih ljubiteljev gora še dolgo, dolgo vrsto Ih/lioLo • ne,vld,mo k0'lca- Hanza si je ustvaril sam svoj planinski spomenik še za življenja m morda ne ve dovolj, kako planinci, ki plezajo po njegovi poti ali poteh fn i3SS-hvah,-° i,Zn°St in 'erte smerK P° katerih nas je želel popeljati, da bi S 1UI Pravi. stlkz neomadeževano gorsko naravo. Zati je najmanj, kar smo dolžn videl!; da ni ffloTaman. Jem° nje9°V° V °bČ° k°riSt zastavlJeno del° mu damo No, tudi Hanza je molče soglašal z mojim mnenjem. S? 7fl0hTpwnPVLbilaH0ba zadokvo|jna' da sva obudila njegovo trpko življenjsko pot, v celoti se zahtevnejšo od njegovih posameznih planinskih, a obenem pestro zanimivo do no PS'h spoznani kl.?.mo j»]I s tem, da jih tu v skromnem obsegu, mislim dajem na n?0;', res ojtegnil. pozabi. Hanzova življenjska pot pa še ni končana'in žeLo da se dolgo ne bo. Naj bo ta zapis, ki mu je sam dal jedro, skromen prispevek k 3' Ij.vemu življenjskemu jubileju, 85-letnici. ki jo praznuje letos. Da bi jo le praznovai ? m V trdT,m PrePr'čanju, da bo šlo še veliko ljubiteljev gora po stopinjah ki nam jih je prvi izklesal v trajen spomin - Ivan Vertelj, naš Hanza stopinjah, VETRIMO GLAVE (Sestavek za knjigo Lhotse '81) VIKI GROŠELJ Težko plezanje v orjaški steni, plazovi nas neprenehoma zasipavajo, padajoče kamenle neprestano sneženje. Vsak dan preži na nas veliko nevarnosti. Postali smo del Ttene teZoaT kZnn!?: ?V,m° ?SJim° zunj0' V takem oko,ju človek deloma otopi kljub temu pa se kopici v nas strahotna psihična napetost. Nosimo jo v sebi toliko časa v?a,?h ,mSheMn all,neP°memben dogodek ne izbije sodu dna. libruhi so včasih resni' Prav v«?p kar ni Pa/° nePr.'oakovani, prav vsakega pa skušamo obrniti v šalo Prav vse, kar ni v neposredni zvezi s steno in delom v njej, nam rabi za ventil kier sproščamo to napetost. Tedne in tedne si izoliran od normalnega sveS. Ga aš ko EP Slai« ?.T Pukjf 03 k°nCU «celjske oble, gledaš neprenehno iste obraze in postave ki delajo s e kretnje, uporabljajo iste besede. Prime te. da bi ponorel in treščil do bo zUaSefai1eavSer° ^ n3tanČn° ^ b° ^ Ž'iC° med ^^ a'^a kak° si •.. nekje pod velikim previsom zagrmi. Sredi strmega ledišča, pripet na vrv ooabdam s7nT;ltr rm>/az drvi naraVn0Sl nTe- Prl,eP'm se 06 sten°- Astrah,' sneoa tmt ŠZtnlŽT™ 9™t6 me 5*0ra/ °^trga od stene~ šumenje padajočega nnSi% Strahotna teza snežnega stožca nad mano. Šibka svetloba. Pritisk počasi ffiSH*™^^?. opazuiem plaz■ki se počasi - ^ ^ 571 Še eno zanimivost sem opazil na tej odpravi. Prav vsak od nas se v vecim primerov sramuje svojih slabosti in jih nikoli ne prizna, pa čeprav so se kako človeške. In tako alpinist na odpravi ni nikoli sam kriv, če naloge ne opravi do konca. Krivcev jes vec. Slabo vreme na primer, čeprav so imeli prijatelji nad njim ravno tako slabega. Ali pa nenadne bolečine v trebuhu, ki so se začele, tik preden bi moral vstopiti v steno, ponehajo pa takoj po vrnitvi v bazo, saj je na mizi ravno kosilo in tega ne velja zamuditi Sem lahko prištevam še razne zobobole, glavobole, bruhanje in bljuvanja, crvicenja in slabosti, ki pa po čudežu prenehajo, takoj ko se vrneš v bazo. Matija nas glavni vrac [kadar ni na odpravah, se gre zdravnika v Kliničnem centru v Ljubljani), namreč nikoli ne more odkriti vzrokov teh nenavadnih bolečin. Sicer pa je tudi on eden glavnih krivcev za vse težave, ki jih imamo. Sploh ne zna v eni sekundi pozdraviti vnetega grla in v dveh sekundah zaustaviti močne driske. Skoraj vedno nam da ničvredne tablete in včasih je celo nesramen! Ko recimo prideš k njemu, da ti v hipu odpravi hud kašelj, ki si qa dobil zaradi hudega mraza in suhega zraka v velikih višinah, ti da kakšne tablete in reče- »Če ti to ne bo pomagalo, pa pojdi za kakih 14 dni na morje!« V večernih nakladaških debatah smo ugotovili, da vsak od nas več ve o medicini. No važno je, da nikoli noben alpinist ni nič kriv in da je njegovih slabosti kriv kdo drug. Zdravnik je za krivca vedno primeren. tokrat sem prepozen. Plaz me ujame, še preden se s prsmi pritisnem ob steno. Prostor med menoj in njo se bliskovito napolni. Telo se kljub krčevitemu naporu odmakne od stene Zakričim v onemogli grozi. Sila plazu mi spodbije še noge. Ležim na drsečem snegu grabim v plazečo se gmoto. Usta imam polna. Naočnike mi je vzelo. Vrv, na katero seni pripet, pa kot po čudežu vzdrži pritisk plazu in težo mojega telesa... Dnevi počitka v bazi so kot nalašč za fizično, še posebej pa za umsko sprostitev Ne-končne in včasih strahotno neumne, a zato toliko bolj ognjevite in zagrizene debate se po kosilu zavlečejo do večerje in po njej pozno v noč. Najbolj priljubljen, ze kar klasičen izraz za te debate je »nakladanje«. Nakladamo o politiki in veri, o ženskah in alpinizmu, o cenah in ribolovu, o mikroklimi in polnokrvnosti in sploh o vsem mogočem Vse te včasih res butaste debate pa prinašajo obilo zabave, smeha in, kar je najpomembnejše, prinašajo sprostitev. Kadar se kdo od nakladačev se posebej razvname ali začne pretiravati, se takoj ob njem pojavi kdo od prijateljev in brez besed začne oponašati človeka z lopato, ki bo nesebično pomagal nakladacu odpeljati vse kar je naložil. Pretiravanja so včasih takšna, da se v nekaj minutah nabere toliko materiala, da ga devet tater ne bi moglo odpeljati. Andrejevo telo je napeto kot lok. Le s konicami derez in cepinov je v stiku s pre-padno vesino, pokrito s črnim požledom, trdim kot kost. Vsakih nekaj minut po vesmi pribmijo kosi ledu in kamenja. Vsakič trdno stisnem vrvi in zamizim. Pada/ocj izstrelki udariaio na led in skale tako, da votlo tleska in v nosnicah začutim vonj po žveplu. Ko odprem oči. je Andrej začuda še vedno tam, kjer je bil. Krog in krog niega /e videti sledove padajočih izstrelkov. Počasi se njegovo telo še bolj vzpne. Led za¡eci pod udarcem cepina in prijatelj je za korak više ... Iz nakladanja smo priredili celo tekmovanje za zlato lopato. Bilo je tako resno da smo izdelali tri majhne lopatke z napisi 1.. 2. in 3. nakladač. Tekmovanje ije bilo silno zagrizeno Končna uvrstitev je prinesla pričakovan razplet, saj so trije prvouvrsceni daleč prekosili vse druge tekmovalce. Izdelali smo si tudi sila resen in natančen pravilnik o tekmovanju. Zaradi njegove pomembnosti za poznejše rodove ga objavljam v celoti. Pravilnik o tekmovanju za zlato lopato (v nadaljnjem tekstu ZL): 1. Tekmovanje za ZL je namenjeno plemeniti veščini nakladanja, je povsem amatersko in ni v skladu s samoupravnimi normami. 2. Sodeluje lahko vsak član odprave LHOTSE 81 razen tistih, ki ne izpolnjujejo pogojev iz člena 1. .-.-ti 3 Nakladanje je samo ustno, vnaprej nepripravljeno, predvsem pa mora krepiti zvekalne mišice. Popolnoma nepomemben je vsak intelektualni delež. 4. Teme nakladanja so neomejene. 5 Nakladajoči mora imeti vsaj enega poslušalca, ki dokazano ne spi pregloboko. Naklada se v bratskih jezikih, ki jih mora poslušalec obvladati, ni pa nujno za nakladaca. 6. Kraj nakladanja ni omejen, da je le v mejah permita nj. vel. nepalskega kralja Birendre. . „ 7. Pri nakladanju ocenjujemo: volumen, specifično težo in gostoto naloženega in umetniški vtis o naloženem. 572 8. Odvažanje naloženega gre izključno na stroške nakladača. gia?ovka°n;Žr2ZTna93OVtršč°etČd^bVft:j ttT^^ Č',an0V odprave s bajnim zadovoljijo s štihaiicami naravne velikostf ki br°naSt? lopato' Dru9i se lahko mmm^mss^ predsednik: Matija Horvat član: Neje Zaplotnik član: Janez Majdič "¡^iT^TMi ^Mc^"' ^ ^^ ^ da * in kako se pleza. Ker je birnovinar tnrPi nrnf° PraV,e naS ,jf !e učil' M J'e alpinizem nastopati v konkurenci. ZaradiSržSfhi"1 nakadač' v, začetku ni smel nazadnje le dodelili B licenco Sj^ DriohnSS S,eJ?° nak adanJu- ^o mu Brez vsakega dvoma bi zmagal pa je odDotoval ^ n^Ii h™ St*nmark smučanju, ga morali diskvalificirati. J odpotoval ze nekaj dni pred nami domov in smo Vsakfč k^zagrriri^se0stisnemo ^ob^otranio^u» ^ vkJ»™ " lede»° močan, c,a bi\aš odnes/oTglo,bL T^oraT ^Sl ^ ^ b° tako tem* sam SKiA « ^^T^T?^ "F* našo pošto, in nazaj. Vedno smo ga neštrono Ska^ Pnnt i d° Lu.k,e' kJer Je Pre^el m domačimi. Bil je edina vez z iekimsTtomkter ti ni t li^K-i6 ^ 2 domovino plazov, s svetom, kjer je temperatura T 20 namesti n vi b? .Pnvezan, kjer ni k. j,h imaš rad (pa tudi tisti, ki jih ne mara! preveč? ° J® SV6t' kjer Žive vsi tisti- velikolaatleževafo, ~ P%?o°n^ol ffi? ijS ? ^ ^ V LukIi * Pisem, že tako smo težko čakal tistih oe? Hn 52 £-P-?8t!r se Je nekajkrat vrnil briz prišel poštar), večkrat pa se Je ta ¿as ?J:,rikrat3remo SPat. potem pa bo pomeni pismo od doma v tlLih norirdnevfh rl^ni^"3 deS6t ali petnaJst dni- Kai ki je kdaj to poskusil. 6Vlh nevarnostl mraza in garanja, ve le tisti, po kratkotrajnem nakladanju že odpravljali bilo več pričakati Nka pr te".!v^ dane» «« " ob brljivki. ki je razsvetljevafa s ponjavo pf^rito ipdMnUvi \/3|i -'■n0 .mo!pe čemeli turobno. In v tistem se pr kaže poštar M 1 J» Jedilnico. Vzdušje je bilo zares ar:i ■a^-tsi.ssfeissrteh^ ks^^-^ffia mrrs^srer^s-ff »Doma je že prava pomlad!« »V Prištini ga nekaj serjejo! »Umrl je Joe Luis! ^^pa^MuSltaf^iSf (GUnC'je S° kraj Pri Za ^de lokalpa- »Messner je izjavil, da bodo steno Lhotseja splezali šele leta 2000-« »Rokometaši Slovana so v finalu!« Cene so poskočile za 50%!« »V Trzinu sta dva lopova oropala poštarja" »Križaj je tretji! ... Prav «*» Preselim daleč O tem, ka doživljamo tu, moje misli oa sesedl. p^ IZ nHhrSf h) 'r. se konca v silovitem prepiru, ali je košarka bolj inteligenten špor kot °db°Jka,al! Tam nekje med naftno krizo in polnokrvnostjo je bila vlčerja. Janez pa pre%aTo kuhano' "" * ZVeZe S Kathmanduiem' iuha J® bila premrzla, meso 'nrimlfnTnTZlft 8k0Zl S'°'e fk?zi kož°- prav do kostL bikova maska dobesedno zlomi V ledenem Peklu ™ višini 8000 metrov človeka Ura je polnoč. Kar nekam upehani od strastnih besednih dvobojev se odpravljamo spat Gledam obraze prijateljev. Poraščeni so in ožgani, umazani in shujšani, veliki in majhni otozn. m rezec., cez vse pa lega senca utrujenosti in zaspanosti J DURMITOR 81 LUKA KARNIČAR Vlak drvi z »jugoslovansko« hitrostjo skozi neštete predore Ženska nasproti mene se je že davno naveličala risati črtice za vsak predor posebej; zdaj se ji je ob vsakokratnem srečanju s temo izvije le globok vzdih in seveda tisti značilni: »Opet, jao ...« »Fantje, na naslednji postaji izstopimo!« „„ustniki Vlak se ustavi, niti ne zapiska, in že se znajdemo z vel.k.m. prevehkim. n^btmk. in šotorom seveda, sami na železniški progi - okrog nas pa strm. bregov. smrekovega gozda. Kje pa so hribi, tisti skalnati, da bi z lažjim srcemprenasal. nasoropotijopovro-čem popoldanskem soncu? Seveda Mojkovac je 70 km oddaljen <°dJabljaka, kamor smo namenieni in kot je iz avtobusnih zvez razvidno — torej se ne bomo tako kmalu tam Zato s edi globok poseg v žepe in po uri in pol, ko se je sonce za ta dar. zeí naveličalo silatl na Črno goro, smo se znašli v samem središču »črnogorskega Bleda« -v labliaku V samopostrežni si kupimo večerjo ter se otovorjeni s hitrim, m odločnim, korak napotimo v smeri Črnega jezera, kot da bi to točno vedeli, kam gremo, kje bomo postaviH šotor . Vsi smo žedobro oznojeni. ko po lepo markirani poti pridemo; toliko daleč da so množice neokusno razmetanih vikendov za nam,. Nedaleč od zadn ega s, v gozdu najdemo primeren prostor in šotor je eden dva tri, postavjen No potem so nal čuvaji ves teden iskali, da bi nam povedali, da tako ne smemo sotor.ti, ker je bližnji vikend od »gospoda sodnika« iz Beograda. Na srečo smo se s tem, čuvaj, srečal, šele zadnji dan, ko smo že pospravili. Razšli smo se kot prijatelji. Prvi dan smo se spoznali z vsemi trgovinami, mesnico, pekanjo in drugimi znamenitostmi kraja. Po kosilu v prijetni senci smo se pripravljeni na vsa mogoča presenečenja odpravili proti goram, ki jih še niso uspeli prav videti. Samo obrisi so nam burili domišjijo. No komu pravzaprav? RaduS"8^ alpinistu, ki mu razvnemajo domišljijo le t ste stene, kjer se se ptice na¿veckraJ ne morejo odpočiti. Murnu, mlademu pripravniku, prvič malo dlje od doma. se nepokvar enemu željnemu kaj videti in doživeti. Pa še mo a malenkost, ki se je trudila, da bi kot Terpa n ko? mama' čim bolje kombinirala skupne želje. In kartakoj moram povedati, da smo kljub velikim razlikam v alpinističnih izkušnjah preživel, cudov.te dni v stenah, v majhni kočici na planini in v »mestu«. „. . , . . Ko smo minili gozdno mejo, je vročina še bolj pritisnila. Toda moci nam n. jemala to,t durmitorske gore in stene so se začele prikazovat, druga za drugo kot b. se dosie skrivale Po poti, ki se je vila malo navzgor, malo navzdol, smo se pocas, pomikali, proti nE Lokve er so se pasli konji, govedo, in še ovce so včasih pripeljal« mimo. ZagIedafi smo tudi prve lesene kočiie Tn kar naenkrat Terzijin Bog« (2260 m) s; svojo čudovito SV steno, ki nam je do konca ostala v spominu kot najlepša. Mogoče zato, ker smo jo prvo zagledali, morda zaradi oblike, morda zaradi njene beline ne vem Tako smo se nastanili na tej planini, v majhni kočici, kjer¿mo ravno trije lahko ležali. Prijetno je bilo to naše zavetišče — zadnji dan smo se kar težko Poslovih <>d njega. Tudi vodo smo imeli v bližini, tako da kot ,mama' s kuho nisem imel problemov. V bliz-iii ko^ smomnetoj dn^ imeli za sosede marljive markaciste in moram reci, da so svoje delo kar dobro opravljal — seveda, kar se tice barvanja. IRMIN STEBER Za prvo plezalno turo smo izbrali prav steno Terzij nega Bogazaiv osrodnjem delu preplezali Zasavsko smer. Kot vse dni, smo tud, prvi dar, vatah ^^^^i doline v dopoldanskih urah dosegli rob stene ,n z vrha se nam J« na .fS čamvnik obsf-Karlice prikazala domala dva km široka stena Šljemena - m sonce je kot čarovnik obsi okraini desni steber in nam hote o pokazati, kam moramo se danes. Hitro smo__si tt eSno po travnatem J pobočju Terijinega Bogaza navzdol in nmti «stphru Steber le le počasi popuščal in me nekajkrat spravi celo na Kolena tako da nismo prej ¿pazlil bližajoče se nevihte kot šele ob prvih kapljicah, z njim, pa je priš?o tudi nezasMšano grmenje. Pohiteli smo. V.zgornjem delu se je^vaula toča grmenje pa je bilo že prav oglušujoče. Zadnji raztezaj je bila lahek zato smo, ses razve i in kar se da hitro odbrzeli čez greben na drugo stran v kotanjo, odkoder smo se spustM'i pod steno čez nekaj snežišč in melišč na varno, čeprav vs do koze premo-čenf se je bilo kar prijetno stisniti pod bivak vrečo. Po slab, un cepenja e zace o sonce soet siliti skoz oblake, tako da smo na planino prišli le se do tri četrt mokri, Kočica topel čaj in prepečenec pa nekaj narodnih in dobra volja nas m vec zapustila, zakajZin steber? Vsako leto" kadar smo šli v tuje gore, je bila Irma z nam, in ne samo, da je preplezala vse, kar smo mi preplezali, še razvaja nas je v taboru in nam kuhala take stvari, da so se nam tokrat, ko smo bili brez nje, lahko le sline cedile. Pa zato tudi, ker ima Šemi, ki ni mogel z nami, v načrtu poleg stebra zlesti zahtevno novo smer — pa naj bosta še tam daleč v Črni gori skupaj — Šemijev kamin in Irmin steber. LEDENA PEČINA POD OBLO GLAVO Za šopi rosne trave skrite markacije nas vodijo pod poraslim Čvorovim Bogazom čez travnata pobočja proti Obli glavi. Sem in tja tudi čez robove in škraplje in znajdem se na robu brezna. Takoj na robu se prične strmo snežno pobočje in na dnu, glej — ko se privadimo na polmrak — čudovite kraške tvorbe, stalagmiti, stalaktiti, stebri — na kristalni ledni ploskvi. Kot že tolikokrat, se je narava kiparka poigrala tudi z najbolj nehvaležnim kiparskim materialom — ledom in ustvarila čudovito kraško dvoranico sredi najhujše avgustovske pripeke. Prijetno ohlajeni se zaženemo v severno steno Oble glave in kar vrtimo se po 250 m visoki steni. Plezali smo s tako vnemo, da je Murn po treh pre-plezanih smereh kar rad počakal na vrhu in se je ravno dobro oddahnil, ko sva z Radom preplezala še SV steber — najtežjo smer v tej steni. ČRNO JEZERO Pravijo, da zdrav človek lahko veliko spi in veliko jé. Če je tako, smo bili mi več kot 100 °/o zdravi, če bi sklepali po hrani. Ze po tretjem dnevu smo se bili prisiljeni spustiti v dolino po nove zaloge. Seveda pa smo nabavni dan porabili tudi za tisti del zdravja, ki se mu pravi higiena. In Črno jezero je s svojo višino 1500 m — čudovita kopalnica. Sicer verjetno nismo zganjali najvišjega nudizma v Jugoslaviji, a vseeno smo bili deležni pogledov, kot da nekateri še vedno ne bi vedeli, da nimajo samo oni pipce za odtok odvečnega piva ali pa ,šabese', kakor hočete. Na kratko — kopanje v jezeru je bilo čudovito. Saj veste, kako je, ko potegneš z nog od znoja trde nogavice in se prepustiš prijetni kopeli in se potem preoblečeš v sveže perilo. »Prileže se!« Plavanje je pa sploh zelo koristno in gotovo bi še velikokrat preplaval jezero v vseh smereh, če ne bi na KOTG vsaj .triindvajsetkrat' spreminjali pogojev za udeležbo na odpravah in mi je prijatelj še pravočasno tako mimogrede omenil, da sem le še »rezerva« in tisto, kar so pisali po časopisih, pač ne drži — za to, da bi pa vsakemu posebej sporočali o spremembah v ekipi, pa tako ni časa. Tisti, ki so za skupaj, se tako ali tako kar naprej videvajo. No, nič ne de. Za plavanje pa tako vsi vemo, kako zelo veča vitalno moč pljuč. In zakaj Črno jezero? Čudovita prostranstva borovih in smrekovih gozdov okrog jezera mu dajejo značilen temen odsev — kot motni lesk žalostnih ženskih oči. JEZERSKA SMER Ko sem doma prebiral lepo opremljen plezalni vodnik za Durmitor, sem si zaželel tudi kakšne nove smeri, take, ki bi ji lahko dali ime po našem kraju, ki bi bila lepa, težka, naravna, ne stisnjena med množico drugih ... In doma nisem vedel, kje bo to. Toda, že prvi dan na planini smo si bili na jasnem, da je to lahko le zahodni del SV stene Terzijinega Bogaza. V vsem tem delu ni v vodniku še nič zarisanega in lepo belo vitko steno prepredajo zajede, ki obetajo prehode. Vsak dan smo jo opazovali — sence so nam vedno znova odkrivale nove možnosti in prišel je dan, ko sva v upanju na možnost priplezati do vrha stala ob vstopu. Velika zajeda naju 'je pripeljala v votlino in že takoj je prišlo prvo razočaranje. Rado je kot drugi kmalu nad vstopom zagledal star kro-par. Zajeda se je nadaljevala, midva pa sva iz votline zavila v sredino desnega dela stene in »kropar« naju ni več motil. Plezanje iz votline v osrednji del stene nama je pobralo kar precej moči, meni pa je pomagal še težak nahrbtnik in mi je bilo precej toplo tudi brez sicer tako prijetnih jutranjih sončnih žarkov. Počasi sva se prebila v sredino stene pod velikansko zajedo v obliki Y, vso črno in mokro. V začetku mi je nudila čudovito gvozdenje, ko pa je bil na vrsti Rado, se je pričelo — vse bolj krušljivo, vse bolj sluzasto. Počasi je napredoval, zatikal zagozde, nekaj malega je tudi zabil, kmalu po tistem, ko mi je sporočil, da je skala že nekoliko boljša in da je že v redu, Rado zakolne, potem še enkrat prav potiho, ob tem pa mi razloži, da to velja slabo zabitemu klinu, kot da ga je sam hudič zabijal, samo da bi naju spravil v slabo voljo. Za njim sem se potegnil resnično brez volje, kmalu pa sem videl, da ne bom prišel čez, če mi bo vse »dol padlo«. Ne vem, kako mi je uspelo razočaranje zamenjati s humorjem, in potem me ni zapustil prav do vrha. Kmalu sva bila iz črne zajede in se znašla v lahki grapi, od koder sva zavila spet odločno desno v kamin, ki je bil v svoji izpostavljenosti in 577 ne preveliki težavnosti čudovit. Vmes je bila še travnata polica in raztežaj na sam vršak. Točno tako, kot sva si zamislila. Samo — kaj pa tista dva klina, spodnji in tisti v zajedi? Še zdaj mi ne da miru. Upam, da bom kmalu zvedel, kdo je tod že plezal in če je plezal tam kot midva, je opravil lep vzpon — če pa ne, je najin košček Jezerske vsaj varianta. »Aj prov?« Trije člani AO Jezersko (Luka Karničar, Rado Markič in Rihard Murn) so v avgustu 1981 opravili v stenah Durmitorja (Terzijin Bogaz, Šljeme, Bandijerna, Oba glava) 30 vzponov — med njimi pa so preplezali tudi 4 prvenstvene smeri. ZAMRZNJENI SLAP MATEVŽ LENARČIČ Šelestenje snežink je motilo tišino, ki se je vlekla od veje do veje, od debla do debla v gozdu za Mojstrano. Tudi šumi ob dotiku snežink s suhimi vejicami in listi so se bili izgubili v globoki snežni odeji, ki je ukrivljala in lomila goste krošnje smrek. Ptiči so najbrž čutili težo novega snega, kajti v goščavi ni bilo slišati običajnega živahnega razgrajanja. Živali so se prepustile zimskemu mirovanju, da bi se tako pretolkle skozi hude dni zime. S prijateljem s trdnimi, težkimi koraki podirava svet naravnih zakonitosti. Včasih sprostiva vejo debelega pokrivala. Kot puščica se požene v zrak, nekajkrat zaniha in obstoji, kot v posmeh drugim vejam, v povsem novem položaju. Sneg je naletaval v debelih, mokrih kosmih, ki so na vročem čelu puščali mokre srage. Po dolgih tednih zelo nizkih temperatur je nastopila odjuga. Če se ne bi namenila preplezati zaledenelega slapa, bi se verjetno tudi midva razveselila te otoplitve, ki oznanja prvi dih pomladi, tako pa nama je sprva šumenje, potem pa bučanje slapa le krhalo upanje na plezarijo. Čez nekaj minut sva razočarana obstala sredi grmade odlomljenih kosov debelih ledenih sveč. Zgornji del slapa, nad previsno zamrznjeno ploščo, je bil kopen. V takih razmerah je pametna le ena odločitev, toda kljub temu je trajalo precej časa, da sva se odločila — za vrnitev. Še vedno sva ostala v tem arhitektonsko neresničnem svetu zamrznjenih vodnih kapljic, ki so pršele od padajočega curka in zapolnjevale zrak daleč naokrog. Usedale so se na veje, skale in z ledenim oklepom brisale grobe poteze raztreščenega grušča in ostre robove na novo odlomljenih sveč. Občutek mehkobe so dajali tudi veliki, debeli, majhni in tanki kapniki, ki so še vedno vztrajali v izpodjedenih previsih konglo-merantne stene slapa. Navsezadnje nama je bilo žal le tega, da je ostalo premalo svetlobe za fotografiranje. Sklenila sva, da poskusiva srečo še v Tamarju. Od prijateljev sva zvedela, da so pod Slemenovo špico poskušali preplezati neke slapove, vendar jim to še ni uspelo. Upanje, da bo tam nižja temperatura, se je uresničilo. Že v Ratečah je bilo precej bolj mrzlo kot v Mojstrani. Cesta do Planice je bila splužena, kopice snega ob robovih so kazale, da je tu zima bolj ostra kot drugod. Odjuga tu še ni načela tanke, a trde in zglajene plasti snega nad asfaltom. Pot do Tamarja so nama utrli številni nedeljski tekači na smučeh. V trdi temi sva se znašla pred domom. Blodila sva okrog vogalov, padala do pasu v sipki pršič in zaman skušala odkriti zimsko sobo. Končno so nama drobni izklesani oprimki in stopi le pokazali pot po zidu navzgor do majhnega okna, ki je bil nastežaj odprt. Z negotovimi občutki sva se povzpela in z težkimi zasneženimi zimskimi čevlji stopila na lepa tla, obložena s ploščicami. Poznala sva oskrbnika; spraševala sva se, kaj bi storila, če bi nenadoma stopil pred naju. Najbrž bi takoj zbežala. Jutro je bilo mrzlo in megleno. Nase sva navlekla vse, kar sva premogla. Sled je vodila med velikanskimi kupi snega, pod katerimi je bilo skrito grmovje. Z očmi sva spremljala stopinje v gazi in skušala ugotoviti, koliko je šlo pred nama in kdaj je to bilo. Megla je zakrila vse tisočere lepote in zanimivosti s snegom preobloženega gozda. Sicer pa tako nisva bila pripravljena na romantično doživljanje narave. Ukvarjala sva se s povsem drugačnimi mislimi. Skrbelo naju je. kakšen bo slap na pogled ali bodo 578 ledene sveče dovolj trdne za varen vzpon. Različna vprašanja so nama rojila po glavi Slap v Tamarju Foto Matevž Lenarčič in zdelo se nama je, da so lahko življenjsko pomembna in to je bil glavni razloq, da je romantika morala počakati nekje v ozadju, v podzavesti. Megla je odprla pogled na pokrajino, ki je bila prej podobna pokrajini v Kanadi ali na Aljaski kot pa tule pod Jalovcem. Izpod gostega stropa nepredirne megle so se spuščali trije različno visoki in široki prameni sivega ledu, ki so v vznožju stene izginjali v kaosu razlomljene in nagubane gmote, pokrite z globokim snegom. Obstala sva tik pod slapom. Nabuhli, navpični odstavki so bili na videz previsni. Poleti tu m nikjer videti mogočnega curka vode. Po temni skali, v kateri so našle svoj življenjski prostor modrozelene alge in različni mahovi, polzijo in curljajo le majhni potočki Ko pritisne mraz, se tanke plasti zmrznjene vode vedno znova nalagajo druqa vrh druqe in tako se polagoma te plasti zdebele v meter in čez debel led. Ledno kladivo in cepin sta precej dobro držala, medtem ko dereze nikakor niso hotele v trdo podlago. Zato sva bolj praskala in spodrsavala, kot pa lepo plezala. Sklenila sva da bova, kjer se bo le dalo, varovala na skali ob slapu. Kamniti skladi, ki jih dan in noč razjeda voda, imajo malo razpok torej tudi malo možnosti za zabijanje klinov Debelo uro je trajalo, da je v skali obtičal dovolj trden klin. Na tihem sem občudoval prijatelja ki Je ves ta cas zmrzoval na stojišču, pri tem pa ni spregovoril niti ene nejevoljne besede. Ne morem si misliti kaj bi se ob podobnih priložnostih dogajalo na primer v Paklenici. Najbrž bi vsi vprek plezali čez naju. pa čeprav bi bili le raztežaj pod vrhom in bi ura se ne bila pozna. Nekateri pač hočejo vsak trenutek dokazovati, kako so dobri pa čeprav na račun manjše varnosti. Prijatelj se je mučil v naslednjem raztežaju, meni pa je pogled uhajal mimo njeaovih derez v črne, previsne plati Travnika. Veter je v presledkih prožil plaziče novega pršiča ki je v oblakih padal cez steno, kjer se je kmalu razsul in se pomešal z zrakom tako da od začetnega curka ni padlo do vznožja prav nič. Vse skupaj je bilo podobno mračni nepristopnosti, pa čeprav so se na nebu že odpirale krpe modrine. Led je bil vedno boljši in po štirih raztežajih plezanja in po dveh raztežajih plavanja v strmem pršiču sva se lahko med drevjem podričala do vznožja. Napetost, ki je tako značilna in morda tudi potrebna pri vsakem tako zahtevnem vzponu, je povsem popustila. Ledeni slap ni več sam zapolnjeval celotnega zornega kota najinih pogledov in misli. Pridružila se mu je zimska narava z Šitami, Jalovcem, Poncami, s sledovi gamsov, zajcev. Prevzel naju je občutek zadovoljstva, ki bi ga nama težko skalil tudi najhujši sovražnik. 21. 2. 1981 sva z Borisom Simončičem (oba ZAO) preplezala srednji slap v Tamarju (130 m, 60—900). KLOPOTEC ERNA MEŠKO Jesen je. lepa prleška jesen. Sonce je razlilo svojo toploto čez ta mehki gorički svet. Lahen vetrič je zagnal mnoge klopotce po naših vrheh. In ko privrši močna sapa, se začno dostojanstveno oglašati tisti veliki, ki jih je videti in slišati daleč naokoli. Klopotec, simbol naših goric! Lahko bi tudi rekla: Klopotec — naša ljubezen. Za mojega štiriletnega vnuka Damjana to slednje prav gotovo drži. Rada imam ljudi, ki imajo srce polno ljubezni, da jo lahko razdajajo mnogim, ki so je žejni in je stradajo. Ampak, da bi kdo nekaj ali nekoga imel tako zelo rad, kot ima mali Damjan rad klopotec, tega pa še nisem videla. Pozna več klopotcev v naši bližini. Posebno ga je skrbelo, kako bo očka, ki se je poškodoval, letos spravil veliki klopotec na njegovo soho tam gori na Lahonščaku, pri tistih zasanjanih treh macesnih. Najbližji mu je tisti na bregu pri naših brajdah. Ni posebno velik, je pa nenavadno klepetav. Ko se Damjan zjutraj zbudi, še kar v pižami steče pred hišo in gleda in posluša, če se klopotec vrti. Včasih pribiti žalosten nazaj in se pritožuje, da klopotec »nima vetreka in se nemre vrteti«. Pa se zgodi, da se pripode temni oblaki. In že je Damjanova glavica polna skrbi, ali bo tudi grmelo in se bliskalo in se mu smili klopotec, saj bo ves moker od dežja. Z velikimi očkami čaka tolažilnih besed, da ne bo tako hudo in da je klopotec junak, ki se ničesar ne boji. Pred kratkim je prihitel v kuhinjo in v eni sapi povedal, da klopotec »plahta« (šepa), da nekaj ni v redu, ker ne poje tako kot po navadi. Urno se je odpravil na breg in opazil, da klopotcu manjka en maclek*. Maclekom pravi Damjan »klik-klak«. Več dni je ubogi klopotec bil invalid. Damjanu pa njegova ljubezen donj** ni dala miru, dokler končno ni našel zgubljenega »klik-klaka«. S kakšnim veseljem je pribežal domov z maclekom v rokah! Bil je ponosen, da ga je prav on našel. Ima pa Damjan lep majčken klopotec, ki ga nosi seboj — dobesedno noč in dan. Atek mu ga je naredil s 15 cm dolgim ročajem, da ga lahko drži v svoji ročici. Ta držaj je tako gladek, kot bi bil iz ebenovine. Saj je lahko, ko pa ga vedno obrača v ročicah. In če ga za hip odloži in ga potem takoj ne najde, na ves glas zajoče in vsi mu moramo pomagati poiskati njegovega ljubljenca. Ko gre zvečer spat, mora seveda tudi klopotec počivati na njegovem zglavniku ali v ročicah. In ko se zbudi, je ena izmed njegovih prvih misli — klopotec. Ko še ni znal reči »klopotec«, ga je po svoje imenoval »poten«. Tudi sedaj ga še pogosto tako imenuje. Zdaj ga že zna tudi lepo narisati. Pri tem ne pozabi na nobeno njegovo značilnost. Posebno metla mora biti košata, da zajame dovolj vetra. . , , . . „ i Ko ga še ni znal sam narisati, je dostikrat prosil odrasle, naj mu ga narišejo. Posebno je bil srečen, če mu ga je narisal oče in to velikega, do vseh potankosti, ob njem okoli pa trsje'. Oči so se mu svetile, ko je ogledoval tega lepotca. V jedilnem kotu visi na steni lepa umetniška podoba našega »vrha s klopotcem«. Damjan ta kraj dobro pozna in ko gleda sliko, se kar naprej sprašuje, zakaj da se ta klopotec nikoli ne vrti. Prevelika uganka za njegovo otroško glavico... Velike ljubezni do klopotca se je nalezla tudi že dveletna Breda. Njene črne očke tako naqajivo vabijo da bi se je kdo usmilil in ji narisal »poten«. Tako je slišala Damjana in tako ga imenuje tudi ona. Nekaj razločka pa vseeno je. Če Damjan vztraja, da mora biti okoli klopotca trsje, prosi Breda, da narišem še rožico. In ko je to storjeno, potem vsa zažari od veselja in glasno poudari »hvala«. _ Z zadovoljstvom ju gledam in jima želim, da bi ju vse življenje spremljalo veselje, ki sta ga kot otroka užila v čudežnem svetu klopotcev in cvetja. _t,n * maclek — kladivce, ki tolče po klopotcu •• donj — do njega KAJ VSE ZMORE GAMS! FRANCE AVČIN LStlrj -kot aPLniSt sr,ečeLval neštetolJ,h0V UPravičeni P°nos nad PHmatom. ki so si ga pHdobTv od s S ?iani Jm,gih^°ra P° 5Yetu' zat0 i51' lahko le mislimo- kak° težko je prodreti s tujim člankom v njihovo vodilno gorniško glasilo Mountain. Hudičevo pomembne stvar, mora sporočati tak članek, da je tudi Angležem dovolj tehten za objavo Po tej m.? J1h n^.-U8pe.h ^ Lh0tS6jU C6l° 23 raZV9jene An^že izJemno dejanje, sice ^¿r^ m °Srednjega d6la V NedJolo zelo 584 V nreišnii to ie 80 številki, je Mountain v krajšem komentarju o Lhotseju dodal še zanimiv pripis da je z uspešnim vzponom čez Južno steno posta a znana Messnerjeva prerokba o problemu leta 2000 kar malo smešna. Kot vemo je Messnerg V s,o , adn kniiai ocenil Južno steno Lhotseja za tako težko, da je ne bo n.hce uspel preplezati o?ed letom 2000 Relnhold ima s slovenskimi alpinisti smolo (spomnimo se njegovih propadlih prerokb za Makalu in za Zahodni greben Everesta), knjiga je .zala prav v t.st.h dneh ko so naši alpinisti problem 2000 že rešili. „ Nekatera dejanja bi morali alpinisti obešati na velik zvon. Na tujem, se posebej pa doma NihčI ni bo stor tega namesto nas. In prav nič ne bo pomagalo tarnanje, da alpinizem pri nasletma priznanja, ki si ga je_drugod posvetu že zdavnaj pr.s uz.l . da je v domačih razmerah v podrejenem položaju v primerjav z drug.m. šport,. Ne uprkrat amDak neprestano moramo judi okrog sebe prepričevati, da so nekatere nase odpve z7jaugos|Pave, o8 veliko pomembnejše kot vsakotedenska ¡^o^ prve ah druqe liqe In da so kljub visoki ceni mnogo cenejše od nedeljskih tekem. v svetu domišljavcev in povprečnežev vrhunski alpinisti ne smejo bit, skromni. Te lepe besede ie Taffl Wa tef Bonattl. Še slabša od skromnosti je premajhne. mform.ranost. Noben izgovor ne koristi .kadar alpinisti zatajijo v informacijah, ki so ih do zrn dat, o svojem HpI.i Ali naravnost povedano: Ob ugodnih in laskavih odmevih o Lhotseju na tujem HrSnsri^ SdovoimfL SJ:1«? V teh m ie bito povedani o Lhotsiju tako malo. da ne presega ravni novic : občnih toda to % bil le intervju s Kunaverjem in Škarjo. kaj novega o juzn. sten. pa nismo mmrnrnmmMM mMimmmmm mmmm^^ mpnsilp ne oa Planinski vestnik in Alpinistične razglede. sssšisssssa šehboliVme moti nekaj drugega. Nerazumljiva odsotnost Lhotseja v AR in PV'Je voda iSSSSSiSfil Itsr-8 a,p,nlsme 51 o potrebnosti odprav in da jim ni žal za energijo, kadar je treba ponagajati ali naspro-tovat'. Posamezni odpravi. Osebno sem prepričan, da smo v Himalaji premalo pričujoči, kljub Lnotseju in Dhaulagiriju v enem letu smo manj navzoči kot, denimo, Čehi in Poljaki. Pa menda ne bo kdo dodal, da smo pač gmotno na slabšem od njih? Veliko manj smo na očeh, kot bi si zaslužili glede na kvalitetno raven našega alpinizma, glede na^ neuvrščeni Nepal ali Indijo in glede na tradicionalno dobre odnose s tema dvema državama! Če je Planinski vestnik glasilo Planinske zveze Slovenije, če so Alpinistični razgledi interno glasilo slovenskih alpinistov in če je PZS boter in glavni plačnik odprave Lhotse 81, se spodobi, da bi o odpravi zvedeli sveže novice NAJPREJ iz glasil PZS. Tako pa so bili prispevki o Lhotseju objavljeni povsod drugod, le v planinskem tisku ne! Zdi se mi tako, kot bi človek šel na dolgo potovanje in bi iz tujih krajev pošiljal pozdravna pisma z opisom poti vsem znancem in prijateljem, le domov, oziroma tistemu, ki mu je_plačal in omogočil pot, ne bi namenil ničesar. Včasih je na PZS veljalo, da mora vsaka odprava v tuje gore takoj po vrnitvi posredovati Planinskemu vestniku svoje poročilo in slikovno gradivo. Spomnim se, kako so člani himalajskih odprav svojčas podpisovali posebno izjavo, s katero so se zavezali, da bodo na koncu napisali članek za Planinski vestnik. Včasih je bila to dolžnost! Ne vidim razloga, še manj pa opravičila, zakaj bi to moralo biti zdaj vljudna prošnja! Pripis: Napisano za Alpinistične razglede in za Planinski vestnik prve dni letošnjega novembra. Če se bo do objave opisano stanje zboljšalo, bom vesel, da sem se zmotil in prenaglil! MEDNARODNO SREČANJE O VARNOSTI V ALPINIZMU (Tehnično poročilo) ZVONE KORENČAN, DRAGO METLJAK Srečanje je bilo od 13,—18. septembra 1981 v Meilerhutte v Bavarskih alpah in ga je letos organizirala DAV. Sklepe smo sprejemali po vsestranski presoji in so skupek najboljših detajlov v tehniki različnih narodov. Sklepi so neobvezno priporočilo. Navezovanje: Brez dvoma so za navezovanje edino primerni plezalni pasovi. Sedežni pas ali plezalni sedež je nevaren, ker je vezava pasu v višini telesnega težišča ali celo nižje. Pri kontroliranem padcu do 4 metrov plezalec sicer ostane v vsaj približno Skica 1 Skica 2 Skica 2 a 585 navpičnem položaju, vendar zelo trpe trebušne mišice, velik pritisk pa je tudi na ledvice, saj je ledveni trak pri sedežu nujen. Pri nekontroliranem padcu pa plezalca vedno obrne na glavo, še prej pa lahko zlomi hrbtenico in tilnik. Prsni pas prav tako ni priporočljiv, padec je boleč, viseči pa si ne more dosti pomagati, ker visi na podpazdušnih mišicah in zelo težko uporablja roke. Kombinirani plezalni pas je najprimernejši, ustrezati pa mora naslednjim zahtevam: 1. Trak, ki objema prsni koš in je kombiniran z naramnicama, naj bo širok in naj bo navezan tako, da pri visenju ne vleče navzgor (pod pazduho), ampak naj samo preprečuje zgornjemu delu telesa omahniti nazaj. 2. Ledveni trak naj bo širok in nameščen čim niže, nekje na zgornjem delu sedala, da ne pritiska na ledvice. S pomožnim trakom ali trakovoma naj bo na hrbtu zvezan s prsnim trakom, da ne zdrsne navzdol. Trak ne sme biti prekratek, da pri visenju še dodatno ne stiska. 3. Pasova okrog beder morata biti široka, saj pri padcu in pri visenju najbolj obremenjujeta telo. 4. Sedežni in prsni del sta spredaj lahko spojena na dva načina: a) ledveni trak spnemo s sponko, oba bedrna pasova, ki sta nanj pritrjena, pa potekata čez trebuh do prsnega dela, kjer vse štiri trakove zvežemo z vrvjo (skica 1). b) prsni in sedežni del zvežemo z isto vrvjo, vendar tako, da je med obema deloma vozel (skica 2), ali, kar je še bolje, dva vozla (skica 2 a). Zaključek: — Za navezovanje je edino primeren kombiniran plezalni pas, ki je seveda lahko eno-delen. — Pas zvežemo s pomožno vrvico, najbolje 0 11 mm, kar je predvsem ugodno, ko se moramo odvezati z glavne vrvi pred spusti. Vrvico zvežemo s podaljševalnim vozlom ali z osmico. — Plezalno vrv z vrha speljemo pod gornjim pramenom pomožne vrvice in jo z vpleteno osmico ali s podaljševalnim vozlom zvežemo okrog srednjega vozla vezave (skica 2 in 2 a). , — Pri visenju je tako obremenjen predvsem sedež, prsni del pa preprečuje zgornjemu delu telesa, da bi omahnilo nazaj. — Prsni del mora biti zvezan nad žličko, pri alpinistkah pa nad prsmi, ker pod njimi zvezan prsni del lahko pri padcu poškoduje prsi. — Vpleteno osmico glavne vrvi lahko navidezno zmanjšamo, če pri izdelavi vrv vpeljemo po vstopajoči in ne po izstopajoči vrvi kot običajno (skica 3). Tak vozel se postavi povprek, pri obremenitvi pa se skrči in ne raztegne kot normalna osmica. Nemci in Švicarji sicer uporabljajo stari vodniški vozel (pol osmice), ker pa pri obremenitvi enako zategne kot osmica, so vendar sprejeli našo pripombo, da ima osmica večjo površino in jo je laže razvezati. Opomba: V DAV teče zelo zanimiv test plezalnih pasov. Plezalec, navezan na plezalni pas, sedi na stolu, vrv pa skozi dvoje kolesc na stropu poteka do uteži. Utež spuščajo z različnih višin in s hitroslikovno kamero snemajo položaje telesa (hrbtenice in tilnika) pri potegu vrvi. 586 Skica 3 Vrvi S poskusi so dokazali, da dve 9 mm vrvi, ki sta istočasno obremenjeni, zdržita v vponki in na ostrem skalnem robu 40% večjo obremenitev kot enojna 11 mm vrv. Zato se vedno bolj uveljavlja plezanje z dvojno vrvjo (Zwilling), ki jo uporabljajo kot enojno vrv, varujejo pa v posebni dvojni — metuljasti vponki, ki je še v prototipni fazi, s polbičevim vozlom. Varovanje. Z dinamometrom smo merili sile v različnih vrveh in vezavah pri simuliranem padcu. Pri klasičnem ramenskem ali bočnem varovanju se je izkazalo, da je bila sila na prvi varovalni klin kar 7000 N, če je bila sila v vrvi k padlemu 3500 N, in sila v vrvi k varujočemu ravno toliko. Brez varovalnega klina pa je bil varujoči obremenjen s 3500 N (skica 4). To seveda velja za precej statično varovanje, saj je dinamična sila težavna in zahteva mnogo vaje. Celo poklicni GV z Južne Tirolske ni uspel dinamično —• bočno ustaviti 8-metrskega padca 80 kg težke uteži: grdo ga je vrglo. Na skici 5 so prikazane mejne sile, ki povzroče premik človeka. Pri predolgem samovarovanju in bočnem ali ramenskem varovanju varujočega vzdigne in obrne. Če pa je samovarovanje pravilno (kratko), so sile v obeh vrveh enake (skica 5), torej je bolje, če varovanje z ramen ali bokov prestavimo v klin. Sil v vrvi pa tudi pri padcu oziroma zdrsu drugega v navezi ne smemo podcenjevati. Plezalec, ki je stal na tleh in je bil na kratko privezan na stropni tram, je poskočil samo s stopali in pri tem povzročil v vrvi silo 1350 N. Upoštevati moramo tudi raztezek vrvi, ki je pri drugem plezalcu vedno neugoden (skica 6). Iz povedanega sledi, da je najvarnejše varovanje s polbičevim vozlom. Polbičev vozel v pravilni vponki, ki ga držimo napetega (ne zategnjenega) v pravi smeri, z orokavičeno roko, zdrsne, ko sila v vrvi prekorači 3500 N, in je torej varovanje drugega, tudi če zaniha, vedno statično, varovanje prvega pa vedno, kadar je padec omembe vreden, dinamično. Ko sila v vrvi prekorači 3500 N, vozel zdrsne in energija padca se v določenem času uniči. Primer: 80 kg utež smo po 8-metrskem prostem padu ustavljali na 3—5 metrih zavorne poti z eno roko, seveda z rokavico, saj bi nas hitro tekoča vrv sicer ožgala. Skica 7 Vponka za izvedbo polbičevega vozla mora biti široka, da se vozel lahko prevrže (glej članek D. Metljaka v AR). V ozki vponki se vozel zagozdi in lahko pride do statičnega varovanja. Vponka mora biti varovana z matico. Najboljše so angleške »clock« vponke z varovalko pod vzmetjo, ki jo z eno roko zasučemo in odpremo, ko pa se zapre, se sama zaskoči. Vrv jo pri prehodu ne more odviti kot lahko klasično matico. V Nemčiji je pošla v enem tednu, žal je veljala kar 30 DM. Stojišče je v glavnem izvedeno tako kot dosedaj; varujoči je z bičevim vozlom vpet v sidrni klin, vponka za varovanje s polbičevim vozlom pa je vpeta v trak (ali vsaj 7 mm debelo pomnoženo vrvico), ki povezuje sidrni in prvi varovalni klin (skica 8). Tako vpetje je pomembno iz treh razlogov: a) vponka pri spremembi smeri obremenitve spreminja lego, tako da sta oba klina vedno enako obremenjena, b) ko drugi plezalec preide stojišče in pleza naprej, se vponka avtomatsko obrne za njim, kar v klinu ni vedno možno, c) takšno sidrišče je dodatni elastični element med padlim in klinom. Če so klini na stojišču slabi, jih lahko za izvedbo sidrišča uporabimo več (skica 9). Pri izdelavi sidrišča vedno zasučemo samo en pramen, tako da vponka, če izpade en klin, ostane v sidrišču. Za izdelavo sidrišča z zatiči (nuti) moramo uporabiti najmanj dva zatiča za varovanje in enega za samovarovanje, saj le dva zatiča skupaj zagotavljata prestrezanje obremenitev v vseh smereh (skica 10). Če so zatiči izvedeni s togimi jeklenicami, jih moramo podaljšati s trakom, da bi stalno gibanje vponke ne potegnilo zatičev iz špranj. S povitim izdimim trakom še povečamo togost jeklenic, ki rabita za ročaj, s katerim lahko zatič vtaknemo v špranjo, ki jo z roko še ne dosežemo. Pri plezanju z dvojno vrvjo varujemo z dvema polbičevima vozloma v metuljasti vponki 588 ali v dveh vponkah, nameščenih druga vrh druge (skica 11). Skica 8 Skica 9 Zelo priročne so tudi že gotove zanke z dvema vponkama, katerih ena je vpeta na plezalno vrv, druga pa na prsni del pasu. Ko plezalec pripleza do klina, vpne drugo v klin in že lahko nadaljuje. Nosilne zanke (čez eno ramo In pod drugo pazduho), na katere ovešamo železje, se pri težkem prostem plezanju ne obnesejo, ker je vsa teža na zgornjem delu telesa. Bolje je železje ovesiti na sedežni del pasu. Varovanje s ploščico (z vzmetjo) odsvetujemo, ker nam sunek, če nismo pazljivi, iztrga vrv iz rok, in takrat v ploščici ni trenja. Še nekaj zanimivosti: — Švicarji imajo zelo posrečen reševalni vitel, ki ima klasične ročice zamenjane z enim samim, okrog 1,2 m dolgim gonilnim drogom. — Pri poučevanju vozlov se na zahodu ogibajo najlonskega vozla, ki se, če ga često ne kontroliramo, razrahlja in odveže. — Glede športnega plezanja smo si edini, da naj čas ne igra nobene vloge, temveč le varnost in estetika. — Pri izdelavi škripca za dviganje padlega, so zadrgo na vponko že vsi zamenjali z garda vozlom. -V- ■HBral Pogled z Vitranca na Mojstrovko in Jalovec Foto A. Sušnik draitetnici OT)©WO©(§ PREDSEDSTVO PZJ V KAMNIŠKI BISTRICI V petek in v soboto dne 30. in 31. oktobra je Kamniška Bistrica imela v gosteh predsedstvo Planinske zveze Jugoslavije in pa večino članov odprave Lhotse 81. Ustrezna pozornost na seji predsedstva PZJ je veljala akciji »Kredarica«, torej poteku obnavljanja te naše visokogorske postojanke. Na seji je predsedstvo sprejelo tudi podrobno poročilo o odpravi Lhotse 81, vsi člani odprave pa so prejeli najvišja priznanja PZJ, plakete PZJ. V govornih poudarkih, ki so veljali oceni te odprave, je bilo zlasti poudarjeno, da je rezultat tega izredno zahtevnega dela — kolektivna prizadevnost vseh članov odprave, saj so s tem dejanjem neposredno prispevali k temu, da sodi danes Jugoslavija na eno izmed vodilnih mest v svetovnem alpinizmu. Plakete je članom odprave podelil predsednik PZJ Božo Škerl, na slovesnosti pa so med drugim bili tudi Marjan Lenarčič, predsednik ZTKJ, Ljubo Jasnič, predsednik ZTKOS, Tomaž Banovec, predsednik PZS in dr. Miha Potočnik, častni predsednik PZS. IVAN MICHLER — 90-LETNIK Rodil se je 10. novembra 1891. leta v Ljubljani, kot sin meščanske družine in je 590 že v zgodnji mladosti občutil veliko lju- bezen do gora. Najprej jih je gledal le od daleč in je le ugibal, kako bi jih mogel opazovati in občudovati od blizu. Našel si je družbo prijateljev, ki so imeli podobne želje — dr. Josipa Cerka, prof. Pavla Kunaverja, Bogumila Brinška, Rudolfa Badjuro, Kovača, I. Tavčarja in druge; z njimi je opravil sprva manjše ture na Šmarno goro in v Polhograjske Dolomite. Potem so šli še v Kamniške planine; najprej po poteh, dokler nista s Kovačem po naključju naletela na znanega alpinista iz Gradca, po imenu Meisnerja, ki je vsako leto prihajal v naše gore na dopust. Povabil ju je v steno. Tedaj pa je občutil nekaj velikega. Začel se je zavedati, da niso samo pota njegova ljubezen, pač pa tudi stene, visoke, prepadne in nevarne. Zaželel si je še plezanja in tako je postal alpinist in jamar skupaj z drugimi »dre-novci«. Komaj so čakali dneva, ko so lahko zapustili mrko in megleno Ljubljano in odhiteli v gore. Zmeraj pa je bil z njimi tudi Ivan Michler. Skoraj ni steze, ne stene v Kamniških planinah, ki se je ne bi njegov »gojzer« dotaknil, da je ne bi preplezal. Tudi severna triglavska stena mu je bila pri srcu poleti in pozimi in neštetokrat je bil njen gost. Svetovna vojna je prekinila delo »drenovcev«. Tudi planine so to občutile; niso jih več obiskali prijatelji; klici v stenah so utihnili, tudi vriskanja ni bilo več. Po vojni pa so gore spet oživele. Med prvimi jih je šel po- zdravit tudi naš Ivan; povedal jim je, da je bilo ves čas hudo, da jih je pogrešal, a jim je ostal zvest. Zdaj, ko ne more več v tista skrivna gorska zatišja, kjer je bil včasih presrečen, pa gore zdaj gleda vsako jutro in vsak večer iz svojega stanovanja na Vrhniki, kjer uživa svoj pokoj kot učitelj. Lepe se mu zdijo še zdaj in ko vidi mlade vrhniške planince, ki ob sobotah hitijo s polnimi nahrbtniki na avtobus, ki jih bo peljal proti Kamniku ali proti Kranjski gori, mu oči zablešče v tihi sreči in v spominu, ko je bil še sam na teh poteh. Ob visokem jubileju mu želimo še mnogo zdravja, še mnogo, mnogo lepih pogledov proti zasneženim planinam, ki jih jutranie in večerno sonce ožarja, da so še lepše in še bolj skrivne; kakor da bi prav one vedele za vso njegovo ljubezen, kakor da bi vedele, da je njihov sin, da je v gosteh pri njih izkoristil vsak prosti trenutek, da jih ljubi in jih obožuje. Tovariš Michler, zahvaljujemo se vam za mnogo modrih naukov, za vaša skrbno pripravljena predavanja na taborih, kamor ste radi hodili obiskovat mladino. Za obletnico mu čestitata tudi upravni odbor PD in MO, katerega častni član in nadvse dober prijatelj in planinski tovariš je. Na mnoga leta! Vrhniški planinci MLADINSKI ODSEK PD VELENJE Naše pravo planinarjenje se je začelo že v nižjih razredih osnovne šole. Za to so nas navdušili mladinci — planinci, mentorice in tudi starši. Prvi naši koraki so bili namenjeni okoliškim hribom šaleške planinske transverzale. Začeli smo se izobraževati v planinskih šolah. Prehodili smo že šaleško planinsko pot, Koroško, Savinjsko, Trdinovo in Vorančevo planinsko pot ter Kurirska pota Dolomitov, Zasavsko planinsko pot in Slovensko planinsko transverzalo. Udeležujemo se spominskih pohodov: Bratstvo edinstvo v Makedoniji, Po poteh Partizanske Ljubljane, XIV. divizije, I. Celjske čete in Po poteh Djure Djakoviča. Mladinski odsek dela v okviru PD Velenje in vključuje že okrog 800 članov — planincev. Zapisani smo planinam. Njim smo dolžni zahvalo za premnoga svoja najlepša, najmočnejša in najgloblja doživetja. Koliko lepot naše domovine je prav zaradi planin v nas, zato se jim ne bomo nikoli odrekli! Znova in znova nas vabi prebujajoča pomladna pokrajina, veličastnost poletnih dni, mogočnost razgledov in skrivnostnost strel in neviht, slikovitost in prelestnost jesenskih barv, zasnežene strmine, tovarištvo na skalnatih in gozdnih poteh in brezpotjih, domačnost planinskih bivakov in koč. Vabi nas sonce in svež zrak, ki nam krepita zdravje, dajeta odpornost in dobro počutje. Zaradi potov pa smo lažji, okretnejši in vedri. Učimo se spoštovati in ljubiti naravo in ljudi. Pogosto slišimo melodije domoljubne pesmi »Oj, Triglav, moj dom«. Ko je tujec segal po naših planinah, so to pesem peli na vsakem izletu v gore. Tudi mi čestokrat zapojemo, ko se po-vzpnemo visoko vse do širnih razgledov. Tedaj nas prevzame nepopisen ponos nad zmago s samim seboj in goro ter lepoto naše domovine, ki nam jo bodo pomagale spoznavati tudi naše gore. saj stojijo trdno kot branik našega miru in svobode, zato jo bomo znali tudi braniti, če bi bilo to potrebno. Vsaka pot, ki jo prehodimo, nas naredi tudi v obrambnem pomenu močnejše. Med tem ko se srečujemo z lepotami gorskega sveta, ki ga tvori razčlenjeno skalovje, grušč, previsne stene in očrneli kamni pa svet obraščen z nizkimi borovci ali visokimi smrekami, jelkami in macesni, doživljamo čiste jutranje in zasanjane večerne zarje in slepeče bleščanje zvezd v nočni tišini. Merimo svoje moči in premagujemo utrujenost, strah in tesnobo. In zmagujemo! In koliko je bilo prijetnih srečanj z ljudmi, živalmi, drevesi, cvetlicami? Kakšna sreča, če vidiš samotnega gamsa ali pa zagle-daš trop divjih koz, ki se zapodijo čez plaz. Doživetja se nizajo in nas bogatijo, ostajajo neizbrisni spomini. Za počastitev praznika Dneva planincev smo se spet odpravili na našo planinsko transverzalo. Prehodili smo jo štafetno. Sončno vreme je naredilo naš pohod prazničen. Prehodili smo pot, ki jo je od 1974. leta prehodilo že 755 planincev. Na poti smo zbrali 21 žigov. Odprta je bila kot 18. transverzala v SRS. Spet smo hodili po obrobju zelene šaleške doline, ki je bogata z naravnimi, etnografskimi in kulturno zgodovinskimi znamenitostmi, predvsem kraji in spomeniki iz NOV. (Iz pozdravnega pisma mladih planincev PD Velenje ob Dnevu planincev) KVIZ — PZS Tudi za letošnji tečaj planinskih vodnikov je bilo veliko zanimanja. V Vratih se je zbralo v soboto 24. in v nedeljo 25. oktobra okoli 130 udeležencev iz vse Slovenije. Zastopana so bila tale planinska društva: Delo iz Ljubljane, Jugobanka iz Ljubljane, Gornik iz Zaloga, PTT iz Maribora, Kranj, SCT iz Ljubljane, Vuzenica, Muta, Vodniki iz Mengša, Litostroj, TAM Maribor, Mariborski tisk, Maribor matica, MTT Maribor, Rimske Toplice, Ruše, Prebold, Litija, Sa-turnus iz Ljubljane, Domžale, Cinkarna iz Celja, planinski vodnik iz Celja, Tomos Koper, Lesnina iz Ljubljane, Postojna, Slad-kogorska Sladki vrh, Dol pri Hrastniku, Lisca Sevnica, Železar iz Štor, Viator Ljubljana, Zabukovica, Bohor-Senovo, Polzela, Železničar iz Celja, Lovrenc na Pohorju, Vitanje, Ravne na Koroškem, Fram, Rašica, IMP iz Ljubljane in Radovljica. Z lanskega zbora planinskih vodnikov na Peci smo se torej preselili v dolino Vrat, v Aljažev dom. Vabilo na enotni četrti redni zbor so razposlali pravočasno, ker je bila akcija predvidena in je bila objavljena v planinskem koledarju za zadnji konec tedna v oktobru, kar je bilo morda malce pozno. Zbor se je začel v soboto popoldne. Predavanja so bila izmenično v dveh skupinah. O pravni odgovornosti je govoril načelnik komisije za alpinizem tov. J. Mirnik; o gorskih nesrečah in vzrokih je govoril načelnik GRS Bine Vengust. Znanje o prehrani pa je doživeto posredoval ter ob tem opozoril na marsikaj novega — dr. Florjan Terčelj. Razpravo o delu in problemih so vodili Lojze Motore, Danilo Škerbinek in Božo Jordan. V nedeljo zjutraj smo opravili vzpon do bivaka 4. Tu smo obnovili vozle, tehniko varovanja in vodstva skupine. Sodelovali so člani postaje GRS Mojstrana, za kar jim gre vse priznanje in zahvala. Tehnični del je vodila Marinka Koželj. V domu je bilo bivanje zelo prijetno in je vse potekalo v najlepšem redu. Udeleženci ali pa njihova domača planinska društva so plačali za bivanje po 300 din na osebo, stroške organizacije zbora pa je nosila KVIZ pri PZS. Na zboru so opravili tudi registracijo za leto 1982. To delo opravlja in vodi pri KVIZ Zvone Kosmač. Vsak planinski vodnik je moral prinesti s seboj potrjen seznam izletov, ki jih je vodil. Tu je bilo nekaj spodrsljajev, zato bo za boljše delo na tem področju potrebno izdelati bolj jasna in bolj podrobna navodila. V razpravi je sodelovalo kar precej udeležencev s tehtnimi vprašanji, kar kaže na to, da ljudje o tem delu precej razmišljajo. Marsikaj bo potrebno še storiti za boljši PROGRAM šolanja PLV (le-ta je trenutno v pripravi), poskrbeti za učno literaturo in morda še dopolniti pravilnik. Žal pa vse to delo sloni le na ramah prostovoljcev in zato delo ne more tako hitro napredovati, vendar pa bo to treba urediti, saj je vsako leto kak tečaj, ki prinese nove zahteve in izkušnje. Trenutno je tečaj v Zasavju, ko bodo opravljali izpite za vsak predmet posebej, ne pa o celotni snovi skupaj kot doslej. Tudi tečaj na Koroškem bo dal prav gotovo nove pozitivne rezultate. Ljubljanski tečaj začenja s poskusno turo na Nanos. Te poskusne ture bi morale biti natančneje določene, ker predstavljajo pogoj za sprejem kandidata na tečaj. Treba bo določene ture opredeliti po področjih, ki ustrezajo tem zahtevam. Tudi v Mariboru razmišljajo, da bi pričeli drugi tečaj. Za nasledje leto smo predlagali, da bi bil zbor za prvi del v dvorani. Tako bi bili Del udeležencev srečanja PV v Vratih Foto T. Krlsper Zadnji pri spustu po vrvi 25. 10. 1981 Foto Božo Jordan lahko vsi skupaj, ker nas je zdaj že kar precej, ali pa bo zbor potrebno deliti. Morda se bomo zbrali v zadružnem domu v Solčavi, prenočili v planinskih kočah ali domovih v okolici in v nedeljo po skupinah šli na turo in opravili. B.J. PLANINCI TREH DEŽEL V ČEDADU Sedemnajsto srečanje planincev treh dežel je letos bilo od 17. do 18. oktobra v Čedadu. Slovensko skupino je vodil dipl. ing. Tomaž Banovec, v njej pa je bilo vsega 13 članov, med temi veteran srečanj dr. Miha Potočnik. Navzoči so bili tudi planinci slovenskih zamejskih društev tako, da naše govorice kljub obilici Avstrijcev in Italijanov nismo pogrešali in smo se počutili dokaj domače. Uradni del srečanja sta pričela predsednik sekcije CAI v Čedadu advokat dr. Pelizzo in županov namestnik v Mestni hiši, potem pa smo si ogledali starodavni langobard-ski tempelj in takoj zatem odšli v hotel Roma, kjer se je pričelo delovno zasedanje. Prvi del je bil posvečen planinski mladini. Slišali smo več kratkih referatov; iz njih smo razbrali, da je mladinska dejavnost v tem delu Julijske Krajine zelo živahna in zajema najrazličnejše oblike: izlete, tečaje, seminarje, pa tudi načrtno raziskovalno delo, v katero je vključeno precej mladincev iz 3. in 4. razredov srednjih šol. Slednji so se pod vodstvom mentorjev lotili raziskovanja porečja reke Nadiže. Kraje obiskujejo peš, se pomenkujejo z domačini, ubirajo stare, že opuščene stezice, jih na novo odkrivajo in oštevilčijo. Delo pestre srečanja z znanimi alpinisti in drugimi predstavniki. Izsledke na koncu tudi ovred- 593 notijo; pozornost posvečajo najrazličnejšim vidikom — planinskim, geografskim, geološkim, naravoslovnim in naravovarstvenim, zgodovinskim, vremenoslovskim in drugim. Poskus kaže, da je možno združiti težnje šole, društva, planinske organizacije in drugih. Začeto delo bodo nadaljevali tudi prihodnje leto. V razpravi sta se oglasila tudi naš predsednik T. Banovec in predstavnik avstrijskih planincev K. Kuchar, ki sta povedala, kako je delo z mladino organizirano v okviru planinskih društev PZS in sekcije OAV. Razprava se je iztekla s sklepi, da so stiki mladincev koristni, da bi naj bili redno vsako leto in trajali več kot dva dni, saj bo le to omogočilo tesnejše delovne odnose. Posebna točka dnevnega reda je bila namenjena trojezičnemu slovarčku planinskih izrazov. Neznanje jezika razdvaja, razumevanje pa zbližuje. Zato naj bi izdaja takega slovarčka pripomogla k lažjemu sporazumevanju in morda tudi k lažjemu obvladovanju tuje literature. Posebna prednost slovarja je v tem, da uporabniki spoznavajo prave izraze in da so ti enotni. To je vsekakor spoznala tudi UIAA, ki pripravlja dokaj obsežen večjezični slovar. Ta bi bil lahko osnova in izhodišče, četudi bo morda nekoliko obsežnejši, kot bi ga želeli za začetek planinci treh dežel. Priprave je prevzel predstavnik CAI dr. F. Slataper iz Trsta, s katerim bosta sodelovala po en član slovenske in avstrijske delegacije. Nosilci naloge si bodo seveda pomagali še s sodelavci, člani svojih organizacij. Čaka jih naporna naloga, ki pa bo vredna truda; marsikateremu planincu, ki hodi v gore v stičišču treh dežel, bo slo var omogočil, da bo imel več veselja na svojih popotovanjih. V zadnji točki dnevnega reda je znanstvenik Gualtiero Simonetti predstavil svoje delo — drobno knjižico »Piante legnose del Friuli Venezia Giulia«, priročnik, ki obravnava rastlinstvo na območju Julijske Benečije. Knjižico je založil CAI, sekcija Čedad. V bistvu gre za ključ, ki omogoča spoznavaje rastja, v dobro piscu in založniku pa lahko štejemo, da so imena rastlin zapisana v vseh treh jezikih, še posebej pa v jeziku domačega prebivalstva v dolini Nadiže in v furlanščini. Pisec je v spremnih besedah izrazil prepričanje, da so ljudska imena rastlin pomembne del kulture, treba jih je ohraniti, »ker bodo sicer izginile za vedno«. V nedeljo smo ob razmeroma dobrem vremenu obiskali planinsko kočo Rifugio »Sen. G. Pelizzo« ter se polnoštevilno povzpeli na zeleni Matajur, ki nam žal ni naklonil razgledov na bližnje gore. Skrivala jih je megla in le včasih je iz nje pokukal drzno odrezani Krn. V koči smo se poslovili in domenili za prihodnje srečanje, ki bo 16. in 27. oktobra 1982 v Kranjski gori ali Škofji Loki. 594 Predlog predsednika Banovca je bil spre- jet z odobravanjem in ponovnimi ugotovitvami, kako pomembno je medsebojno spoznavanje. Le-to bolj kot vse drugo prispeva k strpnosti in sodelovanju. Če ob tem sprejmemo še kakšne posebne sklepe in še kaj naredimo, je toliko bolje, bolje. Pavle Šegula IZ ZAPISNIKA 46. POSVETA DELEGATOV MDO PRIMORSKE Posvet je bil v soboto, de 10. oktobra v Novi Gorici. Delegati primorskih PD so se pogovarjali o dopolnitvah statuta PZS in so ugotovili, da nimajo predlogov za spremembo statuta. Menijo tudi, da ni obenih ovir za sprejem pravilnikov o poslovanju in upravljanju planinskih postojank, o upravljanju in razpolaganju z gospodarskimi skladi PZS in o minimalnih tehničnih pogojih za zgraditev, ureditev in opremo planinskih postojank. Tudi o pravilniku o Knafeljčevi diplomi so sklepali. Mnenja so, da je vsebinsko dober, da pa ga je treba strokovno še dopolniti. Posebno pozornost so posvetili akciji »planinska dejavnost po šolah«, ko se bo treba še bolj povezati z vodstvi šol in se dogovoriti o konkretnem sodelovaju in delovanju. V zvezi s planinskim koledarjem so odprli možnost, da bi bil Dan planincev v letu 1983 v Lepeni in pri Krnskem jezeru. V tem letu bodo namreč na Primorskem velike prireditve ob 40-letnici pomembnih zgodovinskih dogodkov. In še nekaj zanimivosti, ki so se zvrstile pod točko Razno: 21. novembra bo SPD Gorica slavilo 70-letnico; januarja 1982 se primorski alpinisti pripravljajo na odhod v Argentino. Povzpeli se bodo na Acon-caguo, najvišji vrh v Andih. Pri uredništvu Primorskih novic so pripravljeni odpreti stalno planinsko rubriko. HOM Na planinski postojanki Hom je bilo v oktobru že tretje srečanje prve generacije planinskih vodnikov MDO Savinjska. Med gosti, ki so se poleg planiskih vodnikov udeležili srečanja, so med drugimi bili tudi: tov. Jože Jan, predsednik IS SO Žalec, tov. Danilo Škerbinek in tov. Lojze Motore, predstavnika PZS. Uvodni govor je imel predsednik MDO Savinjska. V njem je poudaril, da je srečanje posvečeno tudi 40-letnici vstaje in OF, ko so prav planinci bili tisti, ki prenašajo izročilo NOV mladini, ko jih vodijo po skrivnih partizanskih poteh, k spomenikom v tišini gozdov; pri tem delu slej-koprej prednjačijo planinski in mladinski vodniki. Govoril je tudi o premikih na področju planinstva, pri delu z mladino, pri vključevanju novih članov v planinske Božo Jordan vrste, na področju varstva narave, na področju planinskega gospodarstva itd. Ko je govoril o delu planinskih vodnikov, je poudaril, da le-ti predstavljajo osnovo pri kadrih, ki delajo na planinskem področju. O planinskih vodnikih so spregovorili tudi drugi govorniki. Tako tov. Jože Jan ni pozabil izrednega razmaha telesne kulture in planinstva na področju občine 2alec; tov. Škerbinek je izrazil zadovoljstvo, da je delo planinskih vodnikov v MDO povezano in delo usklajeno, pohvalili pa so tudi njihovo delo z mladino, saj so PV in MV tisti, ki so prenesli duh celodnevne šole v naše šole: kot zunanji sodelavci šol vodijo planinske skupine, vodijo izlete, planinske šole itd. S planinstvom se uresničuje misel o neposredni povezavi združenega dela in šole. Delavci Cinkarne, železarne Štore, železničarji itd. so prevzeli patronat nad posameznimi šolami. Njihovo delo je povezano. Po prvem delu srečanja se je razvila razprava o tem, ali naj bodo srečanja v centrali ali po regijah, o klubih transver-zalistov, o tem ali je hoja po transver-zaiah planinstvo, o načrtu za delo v letu 1982 itd. Na srečanju je osrednja pozornost veljala življenjskemu jubileju prof. dipl. ing. Boža Jordana, ki je 8. 10. 1981 praznoval 50-let-nico svojega življenja. Božo Jordan je rojen na Notranjskem, izhaja pa iz generacije, ki jo je prof. Tine Orel v celjski gimnaziji navdušil za planinstvo. Prvič pa ga je popeljala v planine — mama in sicer na Polževo goro. Po končanem študiju je bil dve leti profesor na gimnaziji, I. 1961 je začel predavati na Tehniški šoli v Celju, kjer je postal predstojnik strojnega odseka in kjer predava še danes in ga kot profesorja, predavatelja, zelo spoštujejo. Bogato je njegovo delo v planinstvu. Kot inštruktor varstva narave, kot planinski vodnik, kot funkcionar v različnih organih planinske organizacijo razdaja sebe za planinsko stvar. Spominjamo se njegovega dela, ki ga je opravil za Savinjsko planinsko pot, za Vodnik po Posavju, za uresničitev ideje, da bi v spomin na pohod XIV. divizije, v spomin na veličastno pot slovenske vojske, kot vedno rad poudari, uredili planinsko vezno pot. Omembe vredno je njegovo delo na področju gojenja tradicij NOV, spomnimo se neštetih ur, ki jih je žrtvoval, da je odkril, kje je delovala bolnica Celje, in njegovega prispevka k organizaciji vsakoletnega spominskega pohoda k bolnici; njegova je misel, da bi s planinskimi pohodi popeljali planince k posameznim spomenikom NOV v Savinjski dolini, njegovi prispevki ob teh prireditvah, njegove so zamisli žigov, našitkov itd. Nemogoče je našteti vse, kar je že doslej postoril v planinstvu, zato ni bila odveč zahvala planincev, ko jih je prav Božo popeljal v svet gora in jim vcepil ljubezen do gora, do lepot slovenske zemlje. Ravnal se je po načelu, da je potrebno spoznati lepote domovine, ijih vzljubiti. Kdor bo ljubil svojo domovino, jo bo branil s srcem. Marsikdo se s hvaležnostjo spominja nevsiljenih besed, ki jih je Božo izrekel na tem ali onem predavanju, na pohodu, na izletu, ko je opozarjal na lepote, na etnografske spomenike, na spomenika obeležja in na varstvo narave. Planince opozarja na misel tovariša Kardelja: Človek, ki uničuje naravo okoli sebe, tudi človeka ne bo spoštoval. Zato ni naključje, da je tov. Jan v svojem nagovoru poudaril prav njegovo bogato delo tako na področju planinstva, kot na področju telesne kulture. Božo je že štiri leta predsednik IO Telesno-kulturne skupnosti Žalec. Za vloženo delo, za dosežene rezultate na področju telesne kulture in planinstva mu je izročil zlato značko občine Žalec. Tov. Škerbinek je poudaril, da je planinstvo v občini Žalec in v MDO Savinjska doživelo močan impulz, saj so k temu pripomogli mnogo planinski vodniki in med njimi prva generacija, ki jo je vzgojil tov. Božo Jordan. Organiziral je prvi tečaj, enega izmed neštetih, bil predavatelj na tem tečaju in še danes vodi in usmerja delo teh planinskih vodnikov. Ko je tov. Jordanu izročal zlati častni znak PZS, je omenil tudi njegovo delo v komisiji za vzgojo in izobraževanje, delo na drugih planinskih področjih, predvsem pa kot planinskega vzgojitelja, predavatelja, picca različnih prispevkov s področja planinstva itd. Tov. Motore se je jubilantu zahvalil za njegovo delo v KVIZ. Ko mu je izročal darilo, je dodal, da tov. Božo mnogo piše za planince, piše za tiste, ki nato to znanje prenašajo na druge, na tiste, ki radi zahajajo v gore, ljubijo gore. Mnogo je brošur, zapisov, programov, različnih drugih prispevkov, opisov poti, ki jih je napisal, izredna je njegova pomoč pri organiziranju raznih prireditev, kjer je njegova pomoč nenadomestljiva. Poudaril je, da Božo nikoli ne odreče pomoči. Zahvalil se je tudi ženi, ki mu vedno stoji ob strani pri njegovem delu. V imenu planinskih vodnikov je spregovoril tov. Vrečar, izročil mu je umetniško sliko in spomenico, v kateri je poudarjeno dejstvo, da je Božo vedno razdajal sebe za planinsko stvar, in izrekel prepričanje, da bo še naprej tako bogato svetoval temu ali onemu. V imenu koordinacijskega odbora planincev železničarjev Jugoslavije je priznanje železničarjev izročil predsednik PD Železničar Celje tov. Florjančič. Ko se je tov. Božo zahvalil za prejeta priznanja, je poudaril samo eno: rad hodi v gore, se rad razdaja za planinstvo in bo tako tudi vnaprej. Na srečanju je bil tudi Blaž Črepinšek, ki je prav tako prejel priznanja ob petdesetletnici. Prireditev se je zaključila v prijetnem planinskem vzdušju, za katerega je poskrbel orkester Štoklas. Franc Ježovnik 30 LET PD ŠENTJUR Praznovali so na Resevni 20. sept. letos. Pred tremi desetletji so se prav tu srečali prvi planinci, ki so zastavili nalogo, da ustanovijo planinsko društvo. Sprejeli so tedaj obveznosti: Zgraditi planinsko postojanko na partizanski Resevni; urediti planinske poti in jih ustrezno markirati; zbrati čimveč članstva, še posebej med mladinci in pionirji, organizirati pohode in tako mlade spoznavati z lepotami naše prelepe domovine. Najprej so postavili leseni razgledni stolp na Resevni. Člani so opravili precej udarniških ur, so dali les in tako se jim je ta želja uresničila. Skupaj z organizacijo ZZB NOV Šentjur so začeli razmišljati o novem planinskem domu. Pobudo so sprejeli tudi SO Šentjur in organizacije združenega dela iz Šentjurja in Štor. S skupnimi napori, z združevanjem sredstev in materiala, prostovoljnega dela članov PD, krajanov, delavcev, pa tudi šolarjev in gojencev kmetijske šole Šentjur so 1961 zgradili planinsko postojanko. Dom ima 36 ležišč, prostora pa približno 596 za 100 do 150 obiskovalcev. Te dni so tekla na domu dograditvena in adaptacijska dela, vredna približno 300 000 din. Zidarska, pečarska in pleskarska dela je opravilo Komunalno obrtno podjetje iz Šentjurja, planinci pa so za ureditev doma prispevali 800 udarniških ur. Slovesnost ob 30-letnici so združili tudi s 40-letnico vstaje slovenskega naroda in ustanovitve OF, saj je prav tu pod Resevno začelo organizirano odporniško gibanje že leta 1941. Na Resevni je izkrvavela pod nemškimi streli vsa celjska četa. Še posebno okrvavljena je bila Resevna na pragu svobode. Sredi marca 1945 se je na tem področju zadrževal drugi bataljon Kozjanskega odreda. Štel je 120 borcev. Z bataljonom se je na Resevni zadrževal tudi okrožni komite KPS. Nemci so 18. 3. 1945 obkolili Resevno z okoli 7000 vojaki. V boju je padlo 90 borcev II. bataljona, med njimi tudi Cvetka Jerin in Dušan Lah. To je bil najbolj žalosten dogodek med NOB v tej občini, zato danes upravičeno imenujejo ta kraj »Partizanska Resevna« in to je tudi eden temeljnih razlogov, da so se borci in planinci ter DPO Šentjur odločili, da ta kraj primerno urede. Za urejanje tega področja je izdelan ustrezen samoupravni sporazum, v katerem so opredeljene naloge posameznih podpisnikov od DPO, SO, IS, SIS, ZB, KS pa tudi društev in družbenih organizacij. Društvo šteje 240 članov, med katerimi je 50 mladincev in 100 pionirjev. Letos so imeli 15 izletov; začeli pa so že zimske pohode .po poteh in spomenikih NOB. Uspeli so se tudi povezati s šolo in pridobiti tudi nekaj pionirjev za izlete. Tako so bili izleti številni in to večkrat po 60 do 80 članov. Nekateri člani so tudi prehodili Savinjsko krožno pot; ob tej slovesnosti so jim predstavniki MDO — Savinjska podelili značke. Prejeli so jih: Jože Zupane, Kati Zupane, Ivan Zorenč, Dragica Zorenč, Miha Ferlež, Jožica Ferlež, Ivan Straže, Dragica Straže, Jani Straže, Mojca Straže. IO je predlagal, da sprejmejo priznanja ustanovni člani društva, dosedanji predsedniki in prizadevni člani. Priznanja so pa prejele vse DO in DPO v Šentjurju. Za najvišje priznanje so predlagali dolgoletnega predsednika in tudi ustanovnega člana in še zdaj gospodarja doma na Resevni tov. Jožeta Gaberška, prejel je zlati znak PZJ. Priznanja MDO Savinjska so prejeli: planinski vodnik, alpinist in vodja izletov Jože Zupane, tajnik, vodnik in vodja izletov Ivan Straže, mentorica mladinskega odseka in vodnica izletov Milena Kajtna. Priznanja PD Šentjur — dosedanji predsedniki: 'ing. Ladislav Grdina, Franc Zabukov-šek; ustanovni člani: Franc Gradišnik, Andro Kopinšek, Anton Jenštrle, Avrelij Roje; zaslužni člani: Miran Gaberšek, Marica Romih, Lado Tacer. Društvo je prejelo priznanje PZS in medaljo MDO — Savinjska. Za sodelovanje so podelila spominska darila še PD Rogaška Slatina sliko Donačke gore, PD Zabukovica pa izdelek Keramične iz Liboj in TTKS Šentjur. Na prireditvi je imel pozdravni govor predsednik društva mag. Stane Flander, za glavnega govornika so izbrali predsednika 10 občine Šentjur ing. Ludvika Mastnaka; zbor pa so pozdravili tudi Danilo Škerbinek (PZS), Adi Vidmajer (MDO Savinjska), PD Rogaška Slatina, PD Zabukovica in TTKS Šentjur. Za prijetno planinsko vzdušje pa so skrbeli moški in ženski pevski zbor, folklorna skupina ter mladinci iz Hruševca in Vinko Cverle s svojimi sodelavci. PD Šentjur ima svoje prostore v Ul. Dušana Kvedra 2; članske zadeve lahko urejajo vsak četrtek od 14. do 15. ure. Ivan Straže NOVICA IZ IRAKA 10. 10. je bil sestanek iniciativnega odbora za ustanovitev planinske sekcije na P-202 D. V predlogu o dejavnosti te sekcije zasledimo, da se bodo ukvarjali predvsem z urejanjem okolja v naseljih; izdelali bodo idejno skico za propagandni otok s panojem, na katerem bi objavljali planinske novice in druge informacije in propagandna obvestila. Domenili se bodo tudi za način izvedbe »Aleje Maršala Tita«, kjer bo zasajenih 88 dreves; urejali pa bodo tudi zelenice, se dogovorili o programu pohodov in izletov in organizirali planinsko knjižnico. Za bodoče vodstvo je iniciativni odbor predlagal Draga Kozoleta za predsednika, Metko Rinaldo za podpredsednika, Metko Muraus za tajnika, Jožeta Duhovnika za gospodarja, Vlasto Vujčič za blagajnika. Rajmunda Kosca pa za propagandista. To društvo naj bi se imenovalo Planinsko društvo P-202 D »Hilkurd« — lraq. Motiv za naziv so dobili po najvišji gori v Iraku — Hilkurdu (3600 m), to društvo pa ima sedež na nadmorski višini 28 m. na ravnini sredi puščave, oddaljene od Bagdada približno 90 km. M. K. PO POTI KMEČKIH UPORNIKOV Ob 400-letnici kmečkih uporov je PD Bohor, ob sodelovanju Zveze prijateljev mladine Posavja, uredilo krožno pot »Po poti kmečkih upornikov 1573«. Ta nova pot je povezana z željo, da bi naš mladi rod še bolj spoznal zgodovino naših dedov in ohranil spomin na hude, a velike dni slovenskega in hrvatskega naroda med NOB. Pot teče po dolinah in drži skozi kraje, kjer so nekoč stali mogočni gradovi. Začne se v Planini pri Sevnici. To ni v starem tržnem naselju, ki še danes nima dokončne dobre cestne povezave s celjske strani. Kraj je znan po uporu, skozi pa je šla tudi 14. divizija, ko je zapuščala področje Bohorja. Kraj si je vredno ogledati, zlasti lep pogled je s starega gradu. Skozi kraj drži tudi Transverzala kurirjev in vezistov NOV Slovenije in sevniška planinska trim pot (PV 1981, B. Dolinar: Planinska trim pot občine Sevnica). Potem gre naprej čez Lisično, Kozje, Podsredo, Trebčo v Bistrico ob Sotli. V okolici Trebče je nov spominski park, na kar nas opozarjajo table ob cesti (Ur. I. SRS, št. 1-4/81). V Bistrici si bomo ogledali novo šolo. kip matere maršala Tita. v bližnji okolici pa njeno rojstno hišo pa še kaj. Potem gremo v Kumrovec, ogledali si bomo rojstno hišo tovariša Tita, na vrhu pa nov spominski dom. Tu je tudi naš začetek Zasavske planinske poti; morda bomo našli tudi žig Zagorske planinske poti pa še kaj. Po novi cesti se bomo odpeljali pod Cesargrad, v gostilni pred spomenikom na razpotju pa bomo dobili žig. Potem je treba v breg do Klanjca. Žig je sicer kakih 90 stopnic pod galerijo, blizu železniške postaje ali pa bomo morda našli le žig Zagorske planinske poti. Malo daljša je pot do naslednje točke — Stubice. Pri Gubčevi lipi se prične »Partizanski put Medvednicom«. V gradu je žig in muzej. Ne bomo pozabili tudi na veliki spomenik kmečkim upornikom. Tako smo prišli pod Medvednico; gremo proti Zagrebu. Lahko kar po trasi ZPP v Podsused (Susedgrad). Ob glavni cesti bomo našli žig in se v hipu znašli na moderni cesti. Poiskati je treba pot čez Savo, za Samobor. S ceste bomo krenili v Nedeljo in naprej proti Reki. Pri blagovnici, sredi naselja Kerestinec, gremo levo in smo po kilometer dolgi vožnji že pri dvorcu Kerestinec. Pri veliki spominski plošči je na drevesu oznaka simbola poti — (rdeča tabla z glavo Gubca in rumenim napisom: Po poti kmečkih upornikov). Prav na vseh postojankah tega simbola ni več. Morda bomo imeli srečo, da nam bodo razložili, kako je tu nekoč bil žig in da ga zdaj ni več. Sicer pa je bolje, da se zdaj. ko je pouk, oglasimo v OŠ v Nedelji. Prekoračimo še Bregano in Savo. V Brežicah predstavlja muzej naslednjo točko. Kraj si bomo natančno ogledali in se morda oglasili tudi v bližnjih čateških toplicah. Pa gremo v Krško, kjer bomo v novem hotelu Sremič dobili žig. Tu lahko občudujemo našo prvo »nuklearko«. Potem gremo spet čez Savo .in v Leskovec na Krško polje. Grad morda spominja na Prešernovega prijatelja A. Gruna. Tu dela znani kipar-medaljer V. Stoviček, avtor Ka-juhove bralne značke. Pot drži po desnem bregu Save do zadnje točke, ta je v Sevnici in tja je treba čez novi most. Tu bomo dobili zadnji žig in sicer v recepciji hotela ali pa prvi žig za sevniški trim. Sredi naselja se odcepi cesta na sever in je le okoli 20 km do začetka naše poti. Seveda 597 pa gremo lahko zdaj po planinsko trimsko pot ali pa po poti, ki nas z začetkom poveže čez vrh Bohorja. Morda bo kdo rekel — to ni planinska pot. To je odvisno od tega, kako jo prehodiš in kako si na njej iščeš povezave. Res ni predpisana povezava posameznih točk poti po točno določeni trasi, tudi posebej ni označena. Je pa zgodovinska pot in se s planinskimi potmi križa, povezuje in dopolnjuje. Morda je prikladna prav za jesenska slaba vremena, ko se je lahko zapeljemo na eno izmed točk in si ogledamo morda muzej ali pa gremo kar tako, na kratek sprehod. Za vodilo nam bo rabil Vodnik po posavskem hribovju (PZS 1978) in nekaj zvezkov zbirke Vodniki po kulturnih in naravnih spomenikih Slovenije (Obzorja, Maribor). V samem vodniku po poti je tudi kratek opis kraja in značilnosti, na priloženem listku pa seznam krajev, kjer je na voljo žig. Doslej je to pot prehodilo 3487 pohodnikov (do 23. 9. 1981). Božo Jordan MENINA JE SPET OŽIVELA Vsi tisti, ki so bili pred kratkim na Menini planini, so bili prijetno presenečeni. Pot zdaj kažejo obnovljene markacije, na vrhu pa je obnovljen dom; v soseščini raste manjša koča, na Vivodniku pa se dviga pod nebo razgledni stolp. Vse to je sad prostovoljnega dela planincev PD Gornji grad. Pa ne samo planincev, saj nastaja na Menini tako rekoč rekreacijski center za bližnjo in daljno okolico. Sad tako povezanega dela je vsakoletno srečanje borcev in planincev na Menini. ki je bila med vojno ena izmed glavnih žarišč narodnoosvobodilnega boja; sad takega dela je bil tudi trimski pohod, ki so ga planinci organizirali skupaj s TVD Partizan Gornji grad in še bi lahko naštevali. Planinci Gornjega grada radi pokažejo lepote Menine in žele, da bi to planino planinci čimbolj poznali. Predvsem pa žele, da bi se na njej srečevala planinska mladina. Tako so v oktobru organizirali I. srečanje mladinskih odsekov PD MDO »Savinjska«. Srečanje je lepo, čeprav se ga je udeležilo le 70 mladih planincev, članov PD Ljubno, Celje, Mozirje, Gornji grad in Zabukovica. Začetek je tu in organizator je prepričan, da bo prihodnje leto na Menini še več mladih. Na srečanju so poudarili vse glavne elemente planinstva — prostovoljno delo, gojenje tradicij NOV, varno hojo — organiziran pohod s poukom, kako je treba hoditi, kako vodimo kolono in kako se orientiramo na neznanem terenu. Udeleženci so se zbrali v prelepem sobotnem jutru na prelazu Črnivec (902 m) in odtod odšli na Menino in sicer čez planino Ravni in Travnik. Na Travniku so priskočili 598 na pomoč krovcem, ki so prekrivali streho planšarske staje. Podajali so opeko, da je delo hitreje steklo. Po prihodu v planinski dom so se okrepčali s čajem in že jih je čakala prva naloga: povzpeti se je bilo treba na najvišji vrh Menine, na Vivodnik. Ob razglednem stolpu je bil obvezen planinski krst. Po sestopu h koči so pripravili drva za kres. Ob kresu jim je udeleženec NOV tov. Franc Tivšek pripovedoval o bojih na Menini planini. Po šaljivem programu je zadonela partizanska in planinska pesem; zapela je tudi harmonika. Naslednji dan so udeleženci pohoda obiskali Šavnico (Goli vrh 1426 m), pri osrednjem spomeniku NOV so se poklonili padlim borcem in pohod zaključili pri domu na Bibi, pri jezeru Biba. Po vrnitvi v planinski dom so pomagali pospraviti drva za zimo, nato pa so odigrali še nogometno tekmo. V nedeljo ob dveh popoldne so shod zaključili. Planinci iz PD Zabukovica so šli na Vransko, drugi pa v Gornji grad. Razšli so se s spoznanjem, da so taka srečanja potrebna in zelo pomagajo navezovati prijateljske stike. Srečanje so pripravili prizadevni mladinci iz Gornjega grada, ki jih vodi Franc Pohovnik. To je bil prvi poskus, kako organizirati srečanje mladine v Savinjskem MDO, odkar je vodstvo prevzela Fanika Lapornik, ki je v MDO odgovorna za delo z mladino. V načrtu je še zimsko srečanje na Šmohorju; pionirji-planinci iz Celja, Štor in Zabuko-vice se bodo srečali na Homu ob zaključku Savinjske poti; načrtujejo srečanje mentorjev planinskih pionirskih skupin in tako naprej. Delo je zastavljeno, uspeh je tu, tu je torej tudi vzpodbuda za delo v prihodnje. , „ . , Milan Polavder VEČER V PLANINSKEM DOMU NA HOMU Zadnje dni oktobra je bila na Homu svečana seja, ki so se je udeležili odborniki in tudi sorodniki planincev, ki so veliko pomagali pri delu v društvu, pa so med tem časom umrli. Sejo so sklicali ob 10-letnici, ko je društvo zaradi različnih okoliščin ostalo praktično brez vidnih sodelavcev. Spomladi tega leta se je pri prevozu iz postojanke ubil gospodar društva tov Edi Oblak, potem je nenadoma umrl tajnik društva tov. Štefan Žafran, v decembru pa je v prometni nesreči umrl še predsednik društva tov. Slavko Miklavc. V uvodnem govoru je predstavnik društva spregovoril o temeljih, ki so jih postavili rajni planinski tovariši pri delu v društvu, ko so ob teh dogodkih poprijeli novi člani vodstva — in delo je teklo naprej. Govornik pa se je ob tem spomnil tudi tistih, ki so umrli v gorah: Hedvike Vasle in Andreja Potrata — ta dva so vzele Savinjske Alpe, Romana Miklavca je pokopal Kamnik; pa tudi vseh drugih — Stanka Vasle, Draga Ocvirka, Anice Čadej, Jožeta Poteko, dr. Jožeta Rasievvicza, Franca Kovača. S posebnim spoštovanjem se je govornik spomnil tudi nedavno umrlega predvojnega komunista in borca, predsednika Obč. odbora ZZB 2alec tov. Rudija Cilenška. ki je rad sodeloval pri vseh prireditvah in proslavah v društvu in veliko pripomogel, da se je v društvu razvila gojitev tradicij NOB. 1 Po tem govoru se je razvil razgovor o spominih na dneve, ko je Drago zasadil prvo lopato na Homu, kjer danes stojita dva planinska domova; ko je Slavko nič kolikokrat sam urejal dostope h koči; ko je Anci stopil pred svojo godbo in so zaigrali vesele planinske pesmi pred postojanko ... Skratka večer je bil poln spominov in se je spremenil v delovno sejo. Potrebno je bilo pripraviti vse za evidentiranje kandidatov tako za Zbor KS SO Žalec kot TKS Žalec. Planinci želimo, da imamo tudi v teh organih člane, ki bodo znali razložiti pomen dela na planinskem področju pa pomen dela za planinstvo našega delovnega človeka. Opravili so razne tehnične priprave za delo v zimskih mesecih. Potrebno bo organizirati predavanja, razdeliti transverzalne značke in urediti društvene prostore. Med udeleženci je bilo nekaj takih, ki praznujejo ta ali oni življenjski jubilej. Med njimi je bila tudi Zorka Godler, letos je dopolnila 50 let in je veliko prispevala za razvoj planinstva v Keramični industriji Li-boje in v KS Liboje. Žal je društvo prepozno poslalo predlog za planinski znak in ga bodo tov. Zorki Godler izročili kasneje. Med udeleženci je bil tudi Srečko Čulk, st.: spomladi je ob svoji 60-letnici prejel priznanje Obč. konference ZSMS Žalec Mladina ga je vzela za svojega, ga za njegovo delo z mladino, predvsem s pionirji nagradila, postal je del njih, postal je »malo starejši pionir«. Samo letos je vodil več kot 10 pionirskih izletov. Bronasti znak OF sta dobila tudi tov. Milan Podverzan; ta je takoj po smrti tov. Oblaka prevzel odgovorno delo gospodarja društva in to delo zelo uspešno opravlja tudi danes ter predsednik društva tov. Miro Petrovec. Oba letos praznujeta 50 let. KK SZDL jima je izročila to družbeno priznanje ne samo za delo na področju planinstva temveč za vsesplošno družbenopolitično delo v KS. Potrjujeta znano resnico, da se aktivni planinci ne zapirajo v ozki krog društva, temveč da so aktivni kjerkoli je to potrebno in tako ni akcije v KS, kjer ne bi bilo planincev. Srečanje se je končalo z razgovorom o delu v prihodnje. Franc Ježovnik SEJA S PLANINSKO TEMATIKO Seja SO Žalec v oktobru je spet potrdila da postaja planinstvo v občini Žalec del življenja v tej občini. Bila je na Vranskem, torej ob vznožju Dobrovelj. Izbor KS je imel simboličen pomen. Bila je ob 40-let-nici ko je bil 26. 10. 1941 prvi frontalni boj z okupatorjem na Slovenskem, tu na Čreti — Dobrovlje. Na seji so obravnavali družbeni dogovor o namenski uporabi turistične takse za leto 1981. To področje pa je znano po tem, da je turizem zelo razvit, ima pa še veliko možnosti prav na Dobrovljah. V razpravi so predlagali, naj bi to takso uporabljali tudi za urejanje planinskih poti, saj so te poti tudi del našega turizma. Planinska markacija nam kaže pot k skromnim spominom iz NOB, kaže nam pot v naravo, kjer dobimo nove moči za delo; z njimi spoznavamo vedno nove kotičke naše domovine. Prav markacije na Dobrovljah so kažipot skritih steza, samotnih kurirjev, partizanov; na Dobrovljah nam kažejo pot tja, kjer sta padla Vera Slander in Kraigher. Marsikaj bo še potrebno še odkriti in urediti, recimo pot k Strukljevim pečinam, kjer je bila partizanska bolnišnica, ko bi Ikaj več pomagala družba, saj je delo doslej slonelo v glavnem le na markacistih. Sekretar TKS Žalec, znani planinski aktivist, tov. Adi Vid-majer je na seji poročal o telesnokulturni dejavnosti v letu 1981. Med drugim je dejal: »... Planinska društva (6) so v svoje članstvo pritegnila največje število občanov, kar 4000. Društva organizirajo redno vsako leto pionirsko planinsko šolo in prirejajo akcijo ciciban-planinec, pionir-pla-ninec ter veliko število izletov — pohodov z obujanjem tradicij NOB. V tem letu so društva organizirala že več kot 200 izletov in 14 orientacijskih pohodov. Nenehno traja akcija NIČ NAS NE SME PRESENETITI — TELESNA KULTURA V OBRAMBI DOMOVINE. Vse akcije v občinskem merilu vodi koordinacijski odbor za planinstvo in se povezuje s programom MDO PD.« Franc Ježovnik POHOD »PO POTEH BREŽIŠKE ČETE« V okviru ZTKO Brežice je PD Brežice v sodelovanju z Občinsko strelsko zvezo in RK Brežice opravilo Pohod »Po poteh brežiške čete 1981«. Letošnji že 5. tradicionalni orientacijski pohod in množični pohod za vse občane je bil v nedeljo dne 25. 10. 1981 v Srom-Ijah pri Brežicah. V orientacijski pohod je bilo vključeno tudi streljanje z zračno puško za pionirje in malokalibrsko puško za mladince in člane ter met bombe za mladince in člane. Tekmovalnega dela se je udeležilo 72 tričlanskih ekip vseh kategorij. 599 Sodelovali so: šole, organizacije, društva, pripadniki JLA, člani KS, člani ZRVS iz vseh krajev brežiške občine, Litije, Celja in PD Japetič iz Samobora. Množičnega pohoda se je udeležilo 320 predstavnikov vseh društev, organizacij ter mnogi občani, ki so v lepem sončnem dnevu hodili po poteh iz NOB mimo spominskih obeležij. Poseben poudarek tej masovni športni manifestacij je dala slovesna zaobljuba 120 pripadnikov JLA iz garnizona Cerklje. Slovesnosti so se udeležili mnogi starši mladih vojakov iz vseh delov naše domovine. Kulturni program so priredili pripadniki JLA in občani KS Sromlje. V tekmovalnem delu so dosegli najboljša mesta: — pionirji: Obrambni krožek OS Brežice, pred PD Brežice in OMG Brežice, — mladinci: Gimnazija Brežice, pred 00 ZSMS Brežice in 00 ZSMS Artiče, — člani: AK '.Brežice pred PD Celje in OMG Brežice. Prehodni pokal za najboljšo KS so osvojile ekipe KS Krška vas. Med ekipami ZRVS se je najbolje uvrstila ekipa Velike doline. Anton Ajster HOJA PO GORAH* Po dolgotrajni vožnji in če nisi že prej dobro vajen hoje in treniran, počivaj prvi dan, prilagodi se zraku in ne forsiraj koj napornih, dolgotrajnih tur. — Izlete in ture kombiniraj tako, da ne hodiš gori in doli po isti poti. Vstajaj rano — ne prespi najlepših prizorov! Potovanje v jutranjem hladu ob popevanju ptic je najlepše in najugodnejše, zrak je rano najbolj čist, sijajni solnčni vzhod in daljni razgled — divota izrednega užitka! Uredi si potovanje tako, da prideš v plan. koče ali sploh pod streho še pred nočjo ter se za prihodnji dan dobro odpočiješ. Dobro spanje — pol življenja! — V breg hodi polahko, posebno spočetka — počasi se tudi daleč pride. Navadi se na * Sem ljubiteljica planin, članica PD Ravne že 30 let in tudi ljubiteljica lepega slovenskega jezika. Zato vas prosim, ne zamerite mi, da se obračam na vas s prilogo oziroma s prepisom navodil za »hojo po gorah«. Navedeno besedilo je natisnjeno namreč na »lepi svileni ruti«, ki jo lahko kupite (v mojem primeru) v planinski postojanki na Peci. , Prepisano besedilo vam pošiljam zato, da bi morda le preprečili tako mrcvarjenje slovenščine ali pa da bi vsaj PD «takih rut ne prodajala več. Ruta stane 70 din, kar ni ravno preveč, poceni pa tudi ni. Ob besedilu pa so natisnjeni (povečani) žigi planinskih postojank (predvsem s Pohorja), ki pa tudi po-600 trebujejo lektorjeve roke. enakomeren, zmeren korak in ne pehaj se — če ni treba. 300—320 m višine na 1 h ali do 60 X strmo v breg na 1' je dovolj. Med hojo imej vedno ovratnik odprt. Potrudi se, da se navadiš dihati skozi nos, pri zaprtih ustih — zelo važno posebno na zimskih izletih! Po strminah se opiraj s kolcem ali palico vedno proti bregu in ne proti dolini, stopaj oprezno, mirno, brez bojazni. Pri plezanju bodi previden; oprimi se skalovja in se potegni kviško zmerom tako. da tiščiš pri tem ob kamen, ne pa ga samo prosto zagrabiti in se kar obesiti na vsako skalo! — Nikar ne posedaj cele ure, a kadar sedeš, sedi komodno in v zatišju. Če so tla mrzla ali mokra, vlažna, podloži si, kadarkoli pa si poten ali prezno-jen _ obleci urno rokavnik in se dobro zapni ali se drugače dobro ogrni — če piha veter ali ne!! — Milena Šuler, Ravne na Koroškem OČIŠČEVALNA AKCIJA POD TRIGLAVOM Šest članov odseka za GS in VN pri PD Radeče je od 16.—18. oktobra očistilo okolico Zasavske koče na Prehodavcih. Omenjena akcija je del letnega delovnega programa gorskih stražarjev — varuhov, narave. Če bi merili po količini odpadkov, ki so jih pustili nevzgojeni, nezaželeni obiskovalci gora, lahko, žal, zapišemo, da je bila akcija uspešna. Pot smo pričeli v dolini Zadnjice, se povzpeli na Prehodavce in uredili tamkajšnje smetišče, naslednji dan pa nadaljevali čiščenje po Dolini Triglavskih jezer, Komar-če do Savice. „ Največ je bilo seveda embalaže »tetra-pak«, več kot prejšnja leta pa je bilo steklenic za alkoholne pijače. Zdi se, da planinci še vedno precej spoštujejo stara navodila in »spravljajo« ostanke svojih mahe pod kamne, rušje in drugam v naravo in da torej vrečka za odpadke še ni postala obvezni del nahrbtnika, To navado lahko tudi štejemo za vzrok onesnaženja. To nase »žalostno« delo je spremljalo čudovito vreme, bolj je spominjalo na avgust kot na pozno jesen in po številu ljudi, ki smo jih srečali v gorah, lahko mirno rečemo, da jih ni samo vsako leto več, pač pa se je tudi »sezona« v gorah podaljšala. Žal pa je med gorniki tudi vedno več takih, ki »posredno« poskrbe za organizacijo očiščevalnih akcij... Marija Lipovšek V VRŠAC K NOVIM PLANINSKIM POBRATIMOM V minulih letih se je PD Ilirska Bistrica povezovala v krogu pobratenih planinskih društev s petimi tovrstnimi društvi iz vseh socialističnih republik: PD Kamenjak Ri- Povodom 40 godišnjice ustanka i revolucije naroda i narodnosti Jugoslavije, kao i 80 godišnfice organizovanog planinarstva u SR Srbiji VRŠAC — ŠIROKO BILO, 19. 09. 1981. jeka (SR Hrvatska), PD Pobeda Beograd (SR Srbija), PSD Prenj Mostar (SR Bosna in Hercegovina), PD Ljuboten Tetovo (SR Makedonija) ini PSD Subra iz Herceg Novega (SR Črna gora). Krog pobratenih planinskih društev pa se je letos znova povečal za novo planinsko društvo, tokrat za Planinarsko smučarsko društvo »Vršačka kula« iz Vršca SAP Vojvodina, ki je bilo na letnem srečanju članstva vseh pobra-timskih društev 19. in 20. septembra letos slovesno sprejeto v to izvirno obliko med-društvenega povezovanja na medrepubliški ravni. Družina tako povezanih planinskih društev že šteje čez 10 000 članov. Na slovesnost v Vršac je šla desetčlanska delegacija domačega društva, ki je poleg samih planincev vključevala tudi predstavnike družbenopolitičnega življenja občine in telesnokulturne skupnosti pa tudi ekipo radioamaterjev. Bistriški planinci so šli na pot z vlakom in bili prijetno presenečeni že ob prihodu vlaka v Beograd, kjer so tamkajšnji po-bratimi, kljub veliki zamudi vlaka, poskrbeli za nemoten potek programa srečanja. Pot do Vršačkih vinogradov, Vršca in planinskega doma na Širokem Bilu je kljub avtobusni vožnji izzvenela v planinskem vzdušju in veselju ob srečanju s toliko pobratimi in mnogimi že starimi znanci iz vseh dosedanjih srečanj ter skupnih planinskih pohodov. Na slovesnosti so zvečer v tovariškem vzdušju predstavniki vseh društev skupaj z novim pobratimom, gostiteljem letošnjega srečanja, slovesno podpisali listino o razširitvi kroga pobratenih PD z novim članom. Zadnji dan so planinci vseh društev družno opravili še planinsko pot po »Vršački transverzali« in tako osvojili spominsko značko te poti. Slovo od pobratimov je pomenilo obenem tudi obljubo, da se bodo vedno srečevali na skupnih prireditvah pa tudi na vseh pomembnejših društvenih prireditvah. Na- slednje leto bo gostitelj podobnega srečanja pobratimsko PD Pobeda Beograd, ki bi članom pobratimskih PD rado predstavilo planinski svet Šumadije in njihov planinski dom na Rajcu. Krog pobratenih PD bi se tedaj razširil še za eno PD iz SAP Kosovo. Bistriški planinci so se v Beogradu poklonili še spominu tov. Tita v Hiši cvetja in se z letalom vrnili domov, zadovoljni nad uspešno opravljenim poslanstvom. Mirjam Ražem mmtm petrawe PRIZADEVANJA NARAVOSLOVCEV NA SLOVENSKEM IN NJIHOV PRISPEVEK K NARODNI KULTURI Razstava od začetkov do ustanovitve univerze 1919 brez dvoma pomeni dogodek, ki ga je treba omeniti, kajti naravoslovne znanosti na Slovenskem so kar tesno povezane z gorsko naravo in imajo stoletno tradicijo, prav tako muzejstvo pri nas in je torej dosti možnosti, da v teh institucijah spoznamo najtehtnejše značilnosti razvoja tega znanstvenega področja. To pa je včasih zelo težko, saj bi se slejko-prej v grmadi ohranjenih eksponatov preprosto — izgubili. Zavoljo tega so taki pregledi, kot je omenjena razstava, izrednega pomena za širšo javnost. Vsekakor ob tem ne moremo mimo imenitnega dejstva, da je prav Slovenija področje, kjer najdemo na relativno majhnem prostoru izredno mnogo naravnih zanimivosti, ki so znanstvenega pomena in so pritegovale strokovnjaka že dosti zgodaj. Tako najdemo na primer na razstavi ime A. Matiolija (1500—1577), ki sodi med prva imena mož, ki so se v naših krajih zanimali za naravoslovje; tu najdemo imenitno ohranjen Flussijev herbarij iz leta 1696 pa primerke iz Hladnikovega herbarija, iz herbarija Valentina Plemlja, Karla Dežmana, Baltha-zarja Hacqueta (1739—1815) in drugih; razstavljen je tudi Florjančičev zemljevid Kranjske, ki ga je izrisoval polnih deset let, in še bi našli kaj zanimivega, saj je bilo pravzaprav vse, kar smo našli v tej Prešernovi dvorani, v dneh, ko je razstava trajala, to je do 7. novembra, namenjeno spoznavanju najimenitnejših mejnikov v zgodovini našega muzejstva oziroma naravoslovja. Bil sem na tej razstavi kot radovednež, ki si je želel s to priložnostjo vsaj malce približati predstavni svet, ki ga ponuja velika množica ohranjenega gradiva. In tako je pritegnil mojo pozornost Hacquetov list iz herbarija z znano in poprej tudi skrivnostno Scabioso Trento, Scabiosa terglau-ensis, in pa z delom Zoisove, za tiste 602 čase največje zbirke mineralov. Razstavo so pripravili: Prirodoslovni muzej Slovenije, SAZU in NUK s pomočjo še nekaterih drugih naših znanstvenih institucij. Ta znanstveno-kulturni dogodek je doživel ustrezen odmev tudi v naši jav- n°StL M. K. PRIZADEVANJA NARAVOSLOVCEV NA SLOVENSKEM Faksimile iz dela Karla Clusia Stirpium Nomenclátor Pannonicus (1583) Fruraentum turcičUm,torc>k bu*. F um us fcerrx, fed epeyf,h.e. felcm. Fungus, gomba. Fungus dactylites» quero, Germani ^ÍXaütad) vocaot, xomorchók» (Fungus ínfimo nafcens, K.ygyo R00^*' Fungus aureus, quem GermaniRayfíC appellant, Vr gomba. Fungui tubtrofus, cheporkc. G. C^lla, bugtii. ■GaUium.ceyfugoriitoHUjZentluatl veraga, b.e.flo«San&i lohsnnis Bap. Genciana, qux vulgo cruciaca dicituf, zent Lazlo kiraly flue, hoc eft, S. .Aadislai Regis hexba. A Ladi«taa Vngariae Rege,«ius nominif primo: quifanCticognomen adeptui cí>, propter Tartarorum ex Vngaria ex-pulflonem,eumaute feruntprimum toca VngariaáTartaris pulfum.in Dad* fui* TranfyluaráarnprofugiíTe,ln vrbero Claudl* JUGOSLOVANSKI NARODNI PARKI 1 Risnjak 2 Plitvička jezera Paklenica MI jet Kozara Sutjeska Fruška gora 8 Oerdap 9 Biogradska gora 10 Durmitor 11 Lovčen 12 Mavrovo 13 Galičica U Pelister NOVI JUGOSLOVANSKI NARODNI PARKI V letu 1981 so bili v Jugoslaviji razglašeni kar štirje narodni parki: razširjen Triglavski narodni park, o katerem smo prav na kratko že poročali, Kornatsko otočje v SR Hrvatski, Tara in Kopaonik v SR Srbiji. S Triglavskim narodnim parkom smo uzakonili varovanje najznačilnejšega dela južnoapneniških Alp na ozemlju Jugoslavije. Če med našimi narodnimi parki prevladujejo takšni v gorskem svetu, je po tej plati gotovo nekaj izjemnega NP Kor-nati, saj je to poleg otoka Mljeta naš edini »morski« narodni park. Otočje ob prelomu ni le brez primere slikovito, ampak so zanj značilne številne naravne znamenitosti in precejšnja prvobitnost. Zaradi vedno močnejšega turističnega pritiska preti Komatom preobrazba in upajmo, da jo bo predpis o zavarovanju preprečil ali vsaj omilil. Del sedanje meje tretjega »novinca« med narodnimi parki, pogorje Tare, poteka dokaj nenaravno, saj teče po Drini, po republiški meji med SR Srbijo in SR Bosno in Hercegovino. Tako je zunaj parka zanimiv in lepo ohranjen levi, bosanski breg reke. To pomanjkljivost bodo skušali premostiti z ustanovitvijo medrepubliškega narodnega parka, ki bi bil kot tak edinstven v Jugoslaviji. Najtežje pa je opredeliti in utemeljiti Kopaonik kot narodni park, saj je to gorato področje človek že močno preobrazil. Prihodnjič bomo natančneje predstavili narodni park Komati in Tara. Peter Skoberne Simonetti, G., 1981: Plante legnose del Friuli Venezia Giulia. Club Alplno Italiano. Sezione »Monte Nero«, Cividale del Friuli. Na 17. srečanju planincev treh dežel so nam gostitelji — planinci iz Čedada predstavili priročnik oziroma ključ za določanje lesnatih rastlin, ki jih srečujemo predvsem v predgorju Julijskih Alp. Namesto uvoda nam je avtor citiral besede, ki jih je Kugy namenil našemu edinemu alpskemu botaničnemu vrtu — Juliani v Trenti, veljajo pa za ves gorski svet: »Vsak planinec bi se moral, vsaj jaz tako mislim, vendarle nekoliko spoznati v svetu rasti in. Kako drugače bo potem užival gore! Mar le-teh ne pozna samo na 603 pol, če mu ostaja nepoznano vse žitje ¡.i cvetje, ki jih izpolnjuje?« Prvi del ključa nam razloži nekaj osnovnih pojmov iz morfologije rastlin (predvsem obliko listov, cvetov, socvetja...). Drugi del podaja kratek seznam družin po sistemu. Določevalni del je razdeljen na štiri skupine: na ovijalke, na grme, ki so manjši od človeka, na grme oziroma drevesa, ki so visoka do pet metrov, in na drevesa, ki so višja od petih metrov. Glavni razlikovalni znak je list. Botanika, ki je vajen, da za vsako rastlinsko vrsto najde točno določen »družinski« predalček z bolj ali manj točno določeno zapovrstno številko, v prvem hipu malce moti, ker je njegov sistem postavljen na glavo. Za laika pa je verjetno tak ključ veliko bolj uporaben, zlasti ker je ilustriran z več kot 300 črno-belimi risbami avtorja. Po ključu lahko določimo okrog 160 lesnatih rastlin. Zadnji del priročnika je abecedni seznam vseh opisanih vrst. Na prvem mestu je najbolj važno latinsko ime z imenom družine, ki ji pripada. Nato si sledijo italijanski, italijanski narečni, nemški, slovenski izraz (z nekaj tiskovnimi napakami so uporabljena imena iz Male flore Slovenije) in nazadnje še imena, ki jih uporabljajo Slovenci v dolini Nadiže. Drobna knjižica v žepni izdaji s sedemdesetimi stranmi je velik prispevek k popularizaciji naravoslovja in hkrati tudi laiku dosti pomaga pri spoznavanju rastlinstva, ki ga srečuje na svojih planinskih poteh. Nada Praprotnik V. POSVETOVANJE O NARODNIH IN REGIJSKIH PARKIH JUGOSLAVIJE NA T ARI I. posvetovanje o narodnih parkih Jugoslavije je bilo že leta 1967 na Plitvičkih jezerih. Takrat se je začelo zanimanje širše javnosti za to obliko zavarovanja naravnih znamenitosti. II. posvetovanje je bilo leta 1978 prav tako v narodnem parku Plitvička jezera. Tema posvetovanja je bila posvečena vlogi, pomenu in skupni akciji zavarovanja, ureditve in samoupravnega organiziranja narodnih parkov. III. posvetovanje je bilo leta 1979 na Brezovici. Razpravljali so o problemih organizacije in finansiranja narodnih in regijskih parkov. IV. posvetovanje je bilo leta 1980 na Dur-mitorju. Glavna tema je bila posvečena metodologiji dela prostorskih planov v narodnih parkih. V. posvetovanje je bilo v dneh od 23. 9. do 26. 9. 1981 na Kaludjerskih barah na Tari v Srbiji, na področju pravkar razglašenega narodnega parka. Reperati v prvem delu so obravnavali temo Izdelava in medsebojna odvisnost posameznih planov v narodnih in regijskih parkih. Referenti so načeli probleme planiranja iz različnih aspektov, tako iz turističnega, krajinskega, memorialnega, ekološkega, ureditve voda in izgradnje hidroenergetskih sistemov in ne nazadnje tudi vloge in pomena splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite na območju narodnih in regijskih parkov. Drugi del referatov je bil namenjen temi: Zaščita živalstva in usklajevanje posameznih republiških in pokrajinskih akcij na tem področju. Referenti iz posameznih republik in pokrajin so poročali o zaščiti redkih in ogroženih živalskih vrst na svojem področju. Tretji del posvetovanja je bil namenjen planom in programu ureditve področja planinskega masiva Tare in Sušice ter kanjona Drine kot narodnega parka. (O NR Tara bomo še poročali.) Med posvetovanjem sta bili odprti še dve razstavi: razstava naravoslovne fotografije Stevana Kolaro-viča in razstava ptičev iz muzejske zbirke Pokrajinskega zavoda za varstvo narave iz Novega Sada. Predstavljeni so bili predvsem tisti redki in ogroženi ptiči, ki so kandidati za Rdečo knjigo in ki jih bomo morda že čez nekaj let lahko občudovali samo še v muzejih. Nada Praprotnik živk, žuželk In členonožcev. Cela kopica praktičnih navodil in nasvetov iz avtorjeve dolgoletne prakse nam bo lahko prihranila pred uničenjem marsikateri meter filma, po drugi strani pa tudi pojasnila lastne napake. Vseskozi občutimo avtorjevo povezanost z naravo, saj se venomer prepletajo tehnične podrobnosti z umetnostjo spoznavanja, približevanja in upodabljanja delov narave. V tem pa je tudi čar naravoslovne fotografije! Knjiga je opremljena s preglednimi skicami in z zgovornimi črnobelimi ter barvnimi reprodukcijami, kar ne le poveča mikavnost priročnika, ampak ga tudi vsebinsko dopolnjuje. Na 160 straneh je avtorju uspelo predstaviti poglavitnejša področja fotografiranja v naravi, pozornemu bralcu pa se bodo pokazale številne nove možnosti za fotografsko udejstvovanje. Za nadaljnje delo rabi na koncu knjige objavljen pregled pomembnejše literature in nekaj uporabnih tabel. Priročnik odlikuje tudi lep, tako zgoščen, a razumljiv jezik. Prav zato je treba opozoriti bralce na previdno branje, saj je v knjigi toliko drobnih, a zelo dragocenih nasvetov, ki se nepozornemu bralcu lahko kaj hitro izmuznejo. Posebno pozornost zasluži tudi avtorjev odnos do narave. Najbolj neposredno ga občutimo v poglavju Ogrožena narava. Ob tem omenja tudi etiko fotografiranja v prirodi: pri snemanju ničesar ne poškoduj in ne uniči! »Vsekakor bo tudi fotografu koristilo, če ne bo imel rastlin in živali zgolj za zanimive motive, ampak bo videl v njih živa bitja z vsemi posebnostmi, ki so se razvile v milijonih in milijonih letih« (str. 146). Na koncu naj dodam le to, da bi bili prav veseli podobnih priročnikov, ki bi podrobneje predstavljali posamezna področja. Ta knjiga jih predstavlja le pregledno. Peter Skoberne m pDamoDsIka itetraitas JURIJ KURILLO: S FOTOAPARATOM V NARAVI Planinci ne zahajajo le v visokogorje, ampak jih mnogokrat zamikajo tudi predgorja ali gričevnat svet, gozdovi in obrežja rek. Vedno več je takih, ki z izletov ne prinašajo cvetja, ampak na fotografijah zabeležene vtise in spoznanja. Razmeroma lahko je na uporaben način slikati veselo skupino planincev, spomin na prijeten konec tedna. Mnogo več fotografskega znanja, ustvarjalnosti in poznavanja narave pa zahteva fotografiranje prirode. Vsem. ki se že ukvarjajo ali pa se žele spoprijeti s fotografiranjem v naravi, bo dobrodošla knjiga Jurija Kurilla S fotoaparatom v naravi, ki jo je jeseni leta 1981 izdalo Časopisno založniško podjetje Kmečki glas. V naši majhni Sloveniji se lahko pohvalimo z odličnimi fotografi, ipa tudi z zelo razvitim fotoamaterstvom, zato je razumljivo, da se sicer počasi, pa vendarle pojavljajo originalni fotografski priročniki domačih piscev. Knjiga, o kateri je govora, sodi med splošne priročnike za naravoslovno fotografijo. Izredno dragocena bo predvsem za tistega, ki bi se rad usmeril na določeno področje, si kupil potrebno opremo; zaradi praktičnih nasvetov, ki izhajajo iz bogatih avtorjevih izkušenj, pa jo bodo radi vzeli v roke tudi »stari fotografski mački«. Snov je razdeljena na tri dele: Fotografska oprema, Kako fotografiramo in Med rastlinami in živalmi. V prvem poglavju se je avtor pri opisovanju opreme omejil na tisto, ki je najprimernejša za potrebe naravoslovnega fotografa. Prikaz je zgoščen, vendar dokaj popoln in nazoren. Omenjene so tudi novosti fotografske industrije (npr. kromo-geni črnobeli film), na kratko predstavlja tudi nepogrešljivo dodatno opremo kot na primer maskirni šotor in drobna pomagala. Oprema je sicer nujen, a ne zadosten pogoj za dobro fotografijo. Naslednji korak je poznavanje in obvladovanje tehnike fotografiranja, temu pa je posvečeno drugo poglavje. Zanimiva je tekoča razlaga osnovnih pravil osvetlitve, ostrine in kompozicije s stališča naravoslovne fotografije. Več pozornosti je posvetil avtor fotografiranju iz bližine in s teleobjektivi, saj sta to dva najpogostejša načina prikazovanja narave. Čeprav so osnovni pojmi v knjigi razloženi, je začetnikom vendarle treba svetovati, da si morebitne nejasnosti razložijo s pomočjo priročnika Draga Kocjančiča Fotografirajmo, snemajmo. Ljubitelje narave — fotoamaterje bo prav gotovo najbolj razveselilo tretje poglavje, kjer avtor prav na kratko predstavlja posebnosti fotografiranja dreves, zelišč, nižjih rastlin, sesalcev, ptičev, plazilcev, dvo- KRANJSKI ZBORNIK Za občinski praznik, ki ga v Kranju praz-njujejo 1. avgusta, je izšel Zbornik občine Kranj 1975—1980. Za planinstvo je še posebej omembe vreden podatek, da najdemo v tem Zborniku širok oris dela PD Kranj po področjih od splošnih ugotovitev planinskega delovanja, do gradenj objektov, alpinizma, kakor tudi rast in razvoj G RS postaje Kranj. Avtorji Matej Kranjc, Emil Herlec in Franc Ekar so zbrali bogato gradivo o delu PD Kranj pod naslovom »80 let organiziranega planinstva v Kranju«; tako na 8 in pol straneh in z 11 slikami izčrpno predstavljajo planinstvo s tega področja Slovenije. Zbornik tako pred- 605 stavlja uporaben vir podatkov o dogajanju, o delu v občini, kar velja v tem pogledu še posebej za popularizacijo planinstva. (Glej tudi sestavek Kranjski zbornik 1980 v 11. št. PV — op. urednika.) F. E NAŠE PLANINE 7-8/81 Po motiv je tokrat urednik šel v masiv Mt. Blanca, ki prikazuje Dom du Rochefort. Na kratko iz vsebine: prof. Krunoslav Milas je prispeval zapis z naslovom Veliko srce prijatelja Milorada, kar obenem predstavlja tudi uvodni sestavek; Deklica z gora, prof. Smilja Petričevič; izviri na Papuku, Ivan Jakovina; Planinci in pastirji, Miče Viličič; Na zidovih Sokolgrada, Uzeir Biširevič; Po-Ijička planina, Ante Margetič; Miro Lay na popelje od Durmitorja na Vrani kamen. Priložnostni zapis: A zdaj si najdimo prenočišče — govori o zgodah in nezgodah v gorah, v katere je »kritično« vpleten tudi »Dom na Veliki planini«. Vtis iz Slovenije — Jutro na Srednjem vrhu Josipe Štibrič. Potem najdemo še Zapis o Velikem Stolcu dr. Kruna Vidriča, Pripoved o planinski knjigi; Petar Lučič — Roko se spominja prof. Via-dimirja Blaškoviča ob njegovi 80-letnici; svoje mesto ima tudi jamarstvo, pozornost pa pritegne zapis dr. Željka Poljaka Še o »mokrih planinah«, II. del, v katerem obravnava »pijančevanje v gorah« predvsem v povezavi na odmevnost članka »Zato bratje, pijmo ga«, ki ga je objavil v NP 11-12/80-283. Nadaljuje se tudi seznam veznih poti in Tz v Jugoslaviji. Novice in seznam, ki so doslej prehodili Velebitsko planinsko pot končujejo to zanimivo številko. No, na zadnji strani platnic pa ponuja svojevrstno presenečenje pesmica, njen notni zapis — Na Gorenjskem je fletno ... M. K. KRASY SLOVENSKA 4, 6/81 Ob bližnji 800-letnici je v prvih dveh člankih 4. št. govor o Dunajski Stredi (J. Macsai, J. Dunajovec). Z. Hochmuth nas vabi v lip-tovsko pomlad, M. Huba in P. Kresanek pa nas v besedi in podobi seznanjata s seniki in planšarskimi kočami kot planinskimi zavetišči. V 35. nadaljevanju razprave o ta-transkih vrhovih (I. Bohuš) je na vrsti Mnich. Jamarje bo zanimal Hipmanov prikaz najgloblje jame v ČSSR Stary dvor (doslej 322 m). O čistem plezanju in o prihodnosti alpinistike razmišlja ing. I. Die-ška. V prilogi je nadaljevanje vodnika po Slovaškem rudogorju (konec v 6. št.). V 6. št. je na prvem mestu prikaz mesta Lučenec (L. Volek), o raziskovanju veliko-moravskega zgodnje srednjeveškega naselbinskega kompleksa pri Nitrianski Blat-nici piše dr. A. Ruttkay. V 37. nadaljevanju prikaza Tater je na vrsti Prostredny hrot (2441 m). Na Ružinsko (umetno) jezero nas vabi J. PacI, spomine na tatranska jezera pa obuja J. Vričan. Bivak na Sninski skali opisuje D. Dugas. Etnološki nadih preveva članek o spravilu sena (ing. L. Milan). F. V. ZASEDANJE »IKAR« V BOVCU MED 1. IN 4. OKTOBROM 1981 Med 1. in 4. oktobrom je bilo v Bovcu redno letno zasedanje IKAR (Mednarodna komisija za gorsko reševalno tehniko). Tokrat je bila Jugoslavija že drugič organizator tega posveta. V normalnem roku se je prijavilo okoli 80 delegatov, bilo pa je tudi več takih, ki se niso prijavili, pa so kljub temu prišli. Po podatkih se je zasedanja udeleževalo 110 udeležencev iz dvanajstih evropskih držav. Iz prekomor-skih držav, Kanade in ZDA, ki sta tudi članici te organizacije, letos ni bilo zastopnikov. V Sloveniji bomo prihodnje leto proslavili 70-letnico ustanovitve Gorske reševalne službe, zato je tovariš Vlasto Kopač v ho-606 telu Kanin priredil manjšo, a zelo zanimivo razstavo fotografij gorskih nesreč. Razstavljeni so bili tudi nekateri reševalni pripomočki in to od prvih preprostih sani do nosil na smučeh in sodobnega akija. V petek, 2. oktobra 1981, je bilo plenarno zasedanje. Zastopniki posameznih držav so poročali o zimskih vremenskih in snežnih razmerah v njihovih deželah minulo zimo in o žrtvah, ki so jih terjali snežni plazovi pa tudi o gmotni škodi, ki so jo plazovi povzročili. Posamezni poročevalci so navajali podatke o številu žrtev v plazovih med planinci, alpinisti, turnimi smučarji; smučarji so poročali o nesrečah na organiziranih smučiščih, med lovci, delavci na cestah, gradbiščih in elektrarnah, med vojaki itd. Skupaj je v Evropi v minuli zimi preminulo v snežnih plazovih 129 ljudi in sicer 60 turnih smučarjev, 7 alpinistov in alpinistov smučarjev, 21 smučarjev zunaj organiziranih smučišč, 4 pa na organiziranih smučiščih in trije delavci. 21 žrtev so zajeli plazovi na cestah in v vozilih, štiri pa v zgradbah. Pri opisu posameznih nesreč predstavlja nazbolj nenavaden primer, ko je v norveškem fjordu plaz, ki se je utrgal visoko na obrobju, zgrmel v fjord in padel na čoln, v katerem sta bila dva ribiča. Snežna gmota je čoln potopila, ribiča pa sta utonila. Zanimivo je bilo tudi predavanje g. Andreja Rocha iz Švice, ko je govoril o stabilnosti snežne odeje v povezavi z namernim, umetnim proženjem snežnih plazov; predavanju so predvsem prisluhnili člani minerske sekcije, ki deluje v okviru podkomisije za snežne plazove pri Gorski reševalni službi v Sloveniji. Gospod Nila Faarlund, delegat iz Norveške, meni, da smo se ljudje v mestih že preveč odtujili naravi, da ne poznamo več nevarnosti, ki nam groze zlasti v zasneženih gorah. Predlagal je, naj postane jezik strokovnjakov o snegu in plazovih razumljiv vsakomur, ki zahaja v gore in v zimsko naravo. Sleherni naj bi iz vremenskih poročil in napovedi ter opozoril, ki jih izdajajo nacionalne službe snežnih plazov, nedvoumno spoznal na kakšne vremenske in snežne razmere bo naletel, kakšno opremo bo potreboval in kako se bo nevarnosti izognil. Opozoril je tudi na potrebo po priročnih in preprostih vsakomur razumljivih kriterijih ter metodah za sprotno ugotavljanje stopnje nevarnosti pred plazovi (Norveška metoda ugotavljanja stabilnosti snežne odeje!). Dr. Wilfried Fritsche, profesor za elektroniko na Tehnični visoki šoli v Gradcu, je poročal o metodah in rezultatih meritve debeline snežne odeje pojemanj (ugašanj) kozmičnega sevanja v snežni odeji, pri odvisnosti od njene debeline in nato od debeline novega snega pa o zaščiti nevarnih cestnih odsekov, ki so na udaru snežnih plazov, z elektronskimi napravami. Le-te bi, brž ko bi se v višjih legah začela snežna odeja premikati, sprožile ob cesti varnostni sistem, na ustreznem semaforju bi se na primer prižgala rdeča luč, spustila bi se zapornica in podobno. Seveda pa bi moralo med plazom in področjem, ki ga le-ta ogroža, preteči dovolj časa, da bi se lahko vozila, ki bi bila na ogroženem področju, ipravočasno lahko umaknila. Zaradi časovne stiske je predstavitev sonde za lociranje ponesrečenca v plazu, opremljenega s »pipsom«, odpadla, oziroma so jo prenesli na naslednji dan. Po večerji je Aleš Kunaver popeljal udeležence zasedanja IKAR — ob izbranih barvnih diapozitivih — za dve uri v Himalajo. Predavatelj je bil za trud nagrajen z dolgotrajnim aplavzom. V soboto 3. oktobra 1981, je delo potekalo po sekcijah. Zasedale so zdravniška komisija, komisija za opremo in reševalno tehniko komisija za snežne plazove in komisija za letalsko reševanje. Popoldne sta bili na dnevnem redu dve ekskurziji. Prvo je popeljal dipl. ing. Pavle Šegula na Škripe in na Prestreljeniške pode; tam so si ogledali novo postajo »C« v sistemu kaninskih gondolskih žičnic in nasip, ki naj bi snežne plazove, ki nastajajo pod Pajki in kjer jih prožijo z eksplozivom, preusmerjal. Ogledali so si tudi obe odstreljevalni žičnici, ki delujeta v sistemu varovanja postaje »C« in bližnjega smučišča pred snežnimi plazovi. Druga skupina je šla v Log pod Mangrtom, kjer so letalci — reševalci prikazali reševanje »ponesrečenca« iz Loške stene s helikopterjem, ki ga je za to priložnost dal na razpolago RSNZ SRS. Temu prikazu je sledila demonstracija sonde, ki jo vleče helikopter tik nad tlemi za sabo s hitrostjo okoli 2 m/sek. Sonda sprejema signale pipsov, ki jih imajo žrtve plazu pri sebi in jih ojačevalec v helikopterju pojača. Akcijski radij mirujoče sonde je približno 17 m. Brž ko prisluškovalec v helikopterju zasliši signal, da pilotu oziroma ostalim članom posadke znak, ki točko, kjer domnevajo, da je žrtev v snežnim, označijo, potem pa iskanje nadaljujejo. Tako »prečešejo« v 7 minutah približno 10 000 m2 plazu. Na označenih točkah na tleh pa nato reševalci s finim sondiranjem iščejo ponesrečenca. Zvečer, po skupni večerji, sta pozdravila goste načelnik Gorske reševalne službe PZS tov. Bine Vengust in sekretar občinskega komiteja ZK iz Tolmina. Moški pevski zbor »ISKRA« je zapel nekaj narodnih in umetnih pesmi, folklorna skupina s šentviške gore pa je zaplesala nekaj domačih plesov. Vsako točko posebej so navzoči nagrajevali z burnim ploskanjem. V nedeljo dne 4. oktobra 1981 je bilo plenarno zasedanje, na katerem so vodje sekcij poročali o delu na zasedanju in predlagali sklepe, ki naj bi jih skupščina IKAR sprejela. Najdlje so delegati IKAR razpravljali o vabilu Kanade, kjer naj bi bilo v letu 1982 prihodnje zasedanje. Končno so se delegati z glasovanjem odločili, da sprejemajo vabilo Kanade in da se bodo prihodnje leto srečali na zasedanju v Caglia-riju v Ameriki. Tako je bil program IKAR za letos izčrpan. Predsedujoči gospod Erich Friedli iz Švice, predsednik tega zbora, se je zahvalil gostitelju za gostoljubje, udeležencem pa za disciplino, delovno vnemo in za uspešnost pri izvajanju nalog. Vreme pa žal ni bilo naklonjeno. Deževalo je neprestano, megle pa so zakrivale okoliške gore in so se kot nalašč — ob zaključku pričele raztepati, tako da so udeleženci vsaj ob koncu videli Bovško in Trento v sončnem siju. F. Bernot 607 PRVO P LE ŽALSKO SREČANJE (Les Alpes št. 9, 1981) V začetku junija je mladinska sekcija CAS organizirala prvo plezalsko srečanje, kamor so povabili plezalce — mladince pa tudi člane — alpiniste iz SZ Švice. V programu so imeli troje plezalnih tekmovanj, potem razgovor o filmih Paula Etterja in Robyja Barlocherja. To srečanje pa je navrglo tudi nekaj izkušenj, ki bodo uporabne pri organizaciji takih srečanj. Ibergereggški »alpinodrom« je skoraj idealni prostor za take aktivnosti; ima več tekmovalnih smeri, je dovolj prostora za gledalce in dovolj poti za druge plezalce. V okolici je dovolj prostora za parkiranje in so tudi možnosti za prenočevanje. Na voljo je celo dvorana. Določeno tveganje predstavlja le število udeležencev, ki ni znano vnaprej in — vreme. Vse tri tekme (prosto plezanje, plezanje z merjenjem časa, ocenjevanje težavnosti) so potekale po predvidenem programu. Vse poti so bile opremljene s klini na način, ki si ga lahko le želimo. Plezalci so bili varovani od zgoraj in v smeri so že poprej očistili vse kamenje, ki bi utegnilo kakorkoli tekmovalce ogrožati. Najprej — prosto plezanje: izbrali so dve smeri z različno težavnostno stopnjo: IV-f— in VII—. Obe je bilo treba prosto preplezati (ali free) torej brez vrvi in brez klinov. Ocenjevali so dinamiko, spretnost in vtis. To ocenjevanje ima seveda v sebi precej subjektivnega, toda nudilo je dosti užitka pri gledalcih, zanimivo pa je bilo tudi za plezalce same. Plezanje z merjenjem časa: Tudi tu so tekmovalci lahko izbirali med dvema smerema —V oziroma VI+ stopnje. Izračunavanje časa z uro je bilo preprosto. To plezanje se je seveda hitro sprevrglo v tekmovanje, ki ga ne moremo primerjati z resničnim plezanjem. V tem primeru ne moremo več govoriti o lepoti, eleganci ali etiki plezanja. Plezanje z naraščajočo težavnostjo: to tekmovanje bi lahko podnaslovih — »Kdo pride više?« Smer je bila tako začrtana, da je prve metre zmogel vsak tekmovalec, težavnost je postajala iz metra v meter večja. Smer je bila povsem navpična: ko je plezalec dosegel mejo svojih sposobnosti, je preprosto zanihal v prazno in vrv ga je spustila do vstopa. Ta igra je bila gledalcem zelo všeč. To je brez dvoma odličen način testiranja resničnih sposobnosti, kajti hitrost in eleganca se tu združita še z močjo. Na splošno presenečenje sta dva plezalca preplezala smer v celoti (težavnostna stopnja približno Vlili). To srečanje se bo verjetno »zdelo čudno« prenekateremu alpinistu, vendar pa najbrž ne bi smeli več meniti, da je športno ple-608 zanje — daleč od hribov. To srečanje je bilo sicer predvsem namenjeno zabavi mladih alpinistov, obenem pa so organizatorji tako želeli razkriti čim večjemu številu alpinistov, kaj je integralno prosto plezanje; je pa to tudi priložnost, da dobe morebitni »formalni predsodki« svoje pravo mesto. S to prireditvijo so vsekakor uspeli, žal pa ni bilo navzočih dosti alpinistov, kar kaže, da tovrstna oblika športnega alpinizma še ni prodrla v širše alpinistične plasti, ugotavlja poročevalec v Les Alpes Toni Baur. B. B. ALPINISTIČNI TABORI V PAMIRU IN KAVKAZU V LETU 1982 Uprava mednarodnih alpinističnih taborov SZ, 119270 Moskva, objavlja razpis taborjenj za alpiniste, ki jih bo organizirala prihodnje leto. Pamir I bo imel za izhodišče tabor v Ačik Tašu, 3700 m. Iz taborišča so možni dostopi na Pik Lenina, Pik XIX. Partijskega kongresa in druge vrhove Alajske verige, visoke od 5000 do 6000 m. Prihod v Moskvo 15. ali 17. 7. 1982, vrnitev v domovino 13. in 15. 8. 1982. Cena S 1200. Pamir II bo imel dvoje baznih taborov. Iz tabora na ledeniku Fortambek bodo alpinisti oblegali Pik Komunizma po najlažji smeri, Pik Abalakova in Pik Suloeva ter še nekatere vrhove v verigi Petra Prvega. Iz tabora na stičišču ledenikov Moskvin in Walter bodo osvajalci Pik Komunizma odhajali na goro po težjih smereh ali pa naskakovali Pik Korženevske. Prihod v Moskvo je 13. in 15. 7. 1982, vrnitev v domovino pa 11. in 13. 8. 1982. Od Ačik Taša do baznih taborov bodo udeleženci potovali s helikopterjem. Cena S 1300. Skupinam vsaj osmih alpinistov je na voljo tura od južnega vznožja Pik Komunizma na ledenik Beljajeva. Na željo je mogoče organizirati v Pamiru tudi trekinge, o ciljih in podrobnostih pa se mora organizator dogovoriti z vodstvom tabora. Kavkaz 82 obsega alpinistično dejavnost v predelu Elbrusa z možnostmi vzpona na vrhove, kot so Užba, Shelda. Čatin Tau, Ullu Tau Čana, Donguz Orun, Elbrus in druge. Planinski romarji bodo prekrižarili sedla glavne gorske verige in predgorja, obiskali pa Georgijo, Svanetijo, soteske Adyl Su, Adir Su in druge slikovite predele. Prihod v ¡Moskvo 7. ali 31. 7. 1982, vrnitev 30. 7. oziroma 23. 8. 1982. Kavkaz 82 — Zima z izhodiščem na področju Elbrusa. Program obsega tridnevno bivanje v Moskvi, smučanje ina Elbrusu in Čegetu. Možen je vzpon na Elbrus in spust z vrha na smučeh ali pa vzponi 1. in 2. tež. stopnje na druge vrhove. Glede programa se je treba z upravo dogovoriti posebej. Na voljo sta dva termina « prihodom v Moskvo 17. 2. oziroma 4. 3. 1982 z odhodom 5. 3. in 20. 3. 1982. Kavkaz 82 — Pomlad z izhodiščem na območju Elbrusa. Dejavnost kot v zimskem programu, podrobno se je treba dogovoriti z upravo tabora. Prihod v Moskvo 18. 5., odhod 2. 6. 1982. Cena letnega tabora je S 800, stroški za zimski tabor znašajo S 600, enako za spomladanski termin. Na teh taborih lahko sodelujejo le alpinisti. Morebitni interesenti naj se povežejo s komisijo za odprave v tuja gorstva. Pavle Šegula TRAGEDIJA NA MOUNT REINIERU Mount Rainier, 4392 m visoko goro v zvezni državi Washington, nekateri imenujejo lepotica ameriškega severozahoda. Je sredi narodnega parka, ki nosi isto ime. Uprava parka skozi vse leto organizira razne plezalne, ledeniške in smučarske tečaje. Letošnji spomladanski alpinistični tečaj se se je končal tragično; na skupni turi na vrh Rainerja, vodilo je 6 vodnikov, je plaz zasul kar 11 gornikov. Janez Bizjak IZ POROČILA PREDSEDNIKA UIAA Poročilo predsednika UIAA Pierra Bossusa postavlja na prvo mesto varnost planincev. Ob raziskavah, ki jih je UIAA že opravila na cepinih, vponkah, vrveh, čeladah in plezalnih pasovih, pričakujemo že v bližnji prihodnosti še preskuse o varnosti pomožnih vrvi, derez, klinov in zagozd; še vedno pa mnoge živo zanimajo raziskave, ki se ukvarjajo z načini učinkovitejšega varovanja v snegu. Dognanja je treba v še izdatnejši meri posredovati planincem —• uporabnikom. Ob tem pa jih opozoriti na subjektivno obarvano poslovno reklamo. Še vedno so aktualni znaki za klic v sili. Pridružujejo 'se jim raznovrstni nasveti, med njimi tudi napotki za turne smučarje. Nova medicinska komisija ima v načrtu medicinski priročnik, ki bo zajel probleme planincev v visokih gorah. Predsednik se ogreva tudi za razvoj in poenotenje sistemov za obveščanje o 'krajevnih razmerah in vremenskih napovedih. Gorske nesreče so v zadnjem času sprožile močan odziv nekaterih posameznikov, ki pa niso upoštevali posebnosti alpinizma. To je spodbudilo organizacijsko komisijo, da se je lotila izdelave dokumenta o tveganju in odgovornosti plezalcev. Ta naj vsem organizatorjem, združenim v UIAA, onemogoči enoten nastop ob možnih oblastvenih ukrepih, ki bi zadevali plezanje, posameznim strokovnjakom pa naj bi olajšal ugotavljanje vzrokov gorskih nesreč. Svojeglavi vodje odprav v Ande in Himalajo pogosto ogrožajo svoboden razvoj alpinizma. Komisija za odprave bo na tem področju poskusila stvari zasukati na bolje. Omeniti velja, da se središče alpinistične dejavnosti pomika čedalje bolj v velegorja Azije in Amerike. V poročilu beremo še o potrdilu kakovosti za tisto vodniško 'literaturo, ki upošteva napotke o opisu smeri in njihove težavnosti po uveljavljeni mednarodni lestvici. Lep prispevek pomeni tudi petjezični slovar planinskih izrazov in fraz; izšel naj bi še letos. Posebej pa je predsednika zanimal planinski film in varstvo okolja, stik z drugimi organizacijami in zgodovina UIAA. Leta 1982 bo petdeset let od ustanovitve UIAA; ob tej priložnosti bo izšla brošurica z opisom dosedanjega dela. Ko predsednik govori o problemih upravljanja UIAA, šteje za veliko oviro v izvajanju nalog in sklepov število vključenih organizacij; to namreč zahteva dosti časa, preden so posamezni problemi usklajeni in začeto delo dokončano. Pavle Šegula p® swsta SLOVENSKA PLANINSKA POT Da ni zgolj v domačih gorah lepo, ve zdaj že tudi 10-glava skupina oddelka SGW Kamen, pravi poročevalec v časopisu Sauer-land Zeitung, v številki za oktober/november 1981, ko poroča o doživetjih te skupine na Slovenski planinski transverzali. Letos so se znašli na delu te Tz in so takoj na začetku mogli ugotoviti, da bo na tej poti kar precej zahtevnih spustov in vzponov, ki jih bo treba opraviti kar v enem dnevu. V planinskih kočah v Sloveniji so se morali prilagoditi razmeram, ki v teh kočah vladajo. Elektrike skoraj nikjer ni, pravijo, generatorji so pogosto v okvari, vodo črpajo iz vodnjakov ali pa jo love s streh. Ustrezno temu so urejene tudi sanitarije. Prijetno pa so bili presenečeni nad tem, kako so domačini pripravljeni v vsakem primeru pomagati in so navdušeni na njihovim gostoljubjem. Po ročevalec dodaja tudi, da je sodelovanje planincev z obeh strani meja, torej z jugoslovanske in avstrijske, vzorno urejeno. V tej turi so udeleženci, med njimi so bile štiri dekleta in šest fantov, prehodili 300 'kilometrov, premerili 11 000 višinskih metrov pri vzponih in 10 200 višinskih metrov pri spustu. Sestavek je opremljen tudi z dvema fotografijama, ko ena prikazuje skupino na vrhu Storžiča, druga pa primer dobro zavarovane planinske poti, kar poročevalec Hans Hangelbrauck še posebej pohvali. M. K. VELIKI SLAPOVI POTOMAKA PRI WASHINGTONU Le malokdo, ki pride v Washington, ve za nenavadno zanimive velike slapove reke Potomak (Great Falls of the Potomac), ki so le kakih 20 km oddaljeni od središča mesta. Mogočna reka, nekaj sto kilometrov dolga, ki zadnjih 80 km teče precej mirno po dolgi ravnini na severozahodu mesta, pada v slapovih v nekako dva km dolgo granitno tesen, le nekaj metrov nad morsko gladino. V mestu samem je tok povsem umirjen, struga reke predstavlja že del morja s plimo in oseko. Reka je meja med državama Virginia in Maryland, ki mejita na District of Columbia. kar je uradno Washington z nekaj nad 600 000 prebivalcev. V resnici je mesto velikanski kompleks z okoli tremi milijoni prebivalcev, od katerih živi le majhen del v pravem Washingtonu. Do slapov prideš na marylandski. to je severni strani, na levem bregu reke. po Canal Street, ki sega še čez hitro krožno cesto, Beltway 495, ki teče po Virginiji in Marylandu okoli vsega mesta. Po kanalski cesti prideš na Mac-Arthurjev bulvar, ki pripelje do prvega pristopa h kanjonu pri restavraciji Old Angler's Inn (Pri Starem Ribiču). Tam lahko parkiraš. Cesta se potem vzpne v hrib, ker se moraš dvigniti od visokih bregov rek pod slapovi do prav tako visokih bregov nad slapovi. Kmalu prideš do ceste Velikih slapov (Great Falls Rd.), kjer se začne 2,4 km dolg spust k slapovom. Pri parkirišču je muzej o kanalu Chesapeak Bay — Ohio (Great Falls Tavern). Muzej je majhen in je brez vstopnine, kar je v ZDA večinoma samo po sebi umevno. Tam dobiš tudi brezplačno literaturo o kanalu. Ob muzeju teče prekop z zapornicami od zaliva Chesapeak do reke Ohio. Zgrajen je bil pred več kot 150 leti, prav takrat kot železnica, tako da mu je pobrala veliki dobiček, s katerim so računali. Prekop je večkrat podrl narasli Potomak, tako da so ga končno leta 1924 povsem opustili. Danes se vozijo ob njem kolesarji in sprehajajo pešci, pozimi pa je poln drsalcev. K slapovom prideš čez prekop, ki pa je zdaj podrt, ker je leta 1972 ob hurikanu Agnes voda odnesla del mostu na otok, ki loči manj zanimivi zahodni vodni krak od glavnih slapov, ki so na Virginijski strani. Če ni dežja, je mogoče priti čez skoro suho strugo na otok in po njem do slapov. Teh je več. V glavnem sta dva res velika; curka sta tako močna, kot je recimo vode v Savi pri Ježici. Ob lazenju po velikanskih, divje razrezanih skalah, ki segajo skoro 30 m visoko, imaš vtis, da si v pravih hribih nad rastlinsko mejo. Lažji dostop do slapov pa je na virginijski strani, to je na desnem bregu reke. Greš ali po Canal Street do Beltwaya, čez most in na cesto Georgetown Pike proti slapovom. Ali pa greš že v Washington na George Washington Parkway do Beltwaya in nato po njem do ceste proti slapovom. Za parkiranje avtomobila plačaš 1 S- Pri parkirišču je v stavbah virginijskega državnega parka kino za filme o slapovih in drugih naravnih zanimivostih, muzej z literaturo o slapovih, predavalnica, bife. Z več razgledišč vidiš slapove, ki se jim lahko po skalah še bolj približaš. Posebna steza drži mimo prostora za piknikovanje v smeri toka več kilometrov daleč nad kanjonom. Med potjo vidiš, kako neverjetno reka naraste ob velikih povodnjih, na primer Jeta 1972 ob hurikanu Agnes, največ pa leta 1924. Tedaj so slapovi popolnoma izginili, voda v kanjonu pa je narasla za več kot 30 m. Tudi na tej strani so gradili prekop, da bi se slapovom izognili. Med 1785 in 1802 je Patowmack Co. na iniciativo G. Washingto-na zgradila 5 krajših prekopov,, s katerimi so obšli brzice in slapove in tako napravili reko plovno do Cumberlanda v Alleg- henyskih gorah. Od tod so tovorili žito, moko, žganje, tobak, kože, rudo in les do Georgetowna, predmestja Washingtona, ki se začne pri Watergate. Večina čolnarjev je čolne potem razdrla, jih prodala kot les nakar se je peš vrnila domov skoraj 150 km daleč. Ves promet pa je prenehal že prav kmalu, ko je leta 1828 kupila vse pravice kanalska družba Chesapeak-Ohio, ki je potem zgradila na nasprotnem bregu reke že prej omenjeni prekop. Na neki tabli tudi piše, da si se z zapornicami postopno dvignil skoro 23 m visoko. Tolika je višinska razlika normalne vodne gladine pod slapovi in nad njimi. Čeprav je na virginijski strani direkten dostop do slapov saj ne glede na vreme, in prav zanimiva steza ob pritoku Potomaca [»Difficult run«), česar ni na marylandski strani, je pa mnogo bolj zanimiva »kozja steza« (Billy Goat Trail), .ki teče na marylandski strani približno od muzeja do resta- vracije »Pri Starem ribiču«, na MacArthur Blwd. Niti ni treba priti do muzeja, če hočeš samo na to stezo in se zadovoljiš s tem, da prepešačiš pot nazaj po kolesarski poti. Natančno vzeto imaš isto zahtevo tudi, če začneš pri parkirišču oz. muzeju, ker se moraš vrniti k parkiranemu avtu. Kozja steza je celo zaznamovana s svetlo sivimi lisami, ki so na nekaterih mestih zelo potrebne. Za nas, ki smo vajeni »nezgrešljivih« markacij, so seveda taka znamenja prav zanikrna. Ker .pa nas je res malo manj kot dva milijona, vendar ne moremo računati s tem, da bi izumili kaj pametnega, kar bi bilo mogoče uporabiti tudi v velikem svetu, pa tudi če gre le za markacije. Za kozjo stezo piše, da moraš imeti dobro obutev, kar menda vsaj nekoliko preplaši dame z visokimi petami. Potrebno je pa tudi imeti dober občutek za ravnotežje da zmoreš malo več kot tri kilometre dolgo 611 pot, ki bi jo naše planinsko društvo gotovo na nekaterih mestih opremilo s klini ali varovalno vrvjo. Toda Američani so neverjetno trdni ljudje in se ne ustrašijo nobene težave, če sila tako nanese. Štiri ali petkrat se spustiš z vrha kanjona skoro do vode, nekajkrat moraš prečkati ozke skalne robove, ko imaš občutek, da ne zahteva toliko ravnotežnega znanja in telovadbe nobena naša planinska zavarovana pot kot ta kozja steza v neposredni bližini Washingtona. Mnogo bolj neprijeten je strupeni bršljan (poison ivy), ki bujno uspeva na nekaterih odsekih poti in za katerega je marsikdo izredno občutljiv. Stvar je veliko bolj neprijetna kot naše koprive, ki opečejo takoj, medtem ko se pokaže učinek dotika s strupenim bršljanom šele čez 6 ur, ko ne moreš prav ničesar več ukreniti. Nerodno je tudi to, da si tem bolj občutljiv za strupeno rastlino, čim večkrat si prišel z njo v stik. Prvič jo najlaže preneseš. Na drugi strani imata strupeni bršljan in strupeni hrast prelepo blesteče zelene liste. Oba uspevata prešerno na spominskem otoku Theodorja Rosevelta sredi Potomaca v samem Washingtonu. Po skoraj navpičnih stenah kanjona se vadijo v trdnem granitu številne plezalne skupine z vrvmi, klini, zaponkami itd., da jih je veselje gledati. Po vodi pa se prevaža cela vrsta kanujev, za katere so nekatere brzice kar trd oreh. Glavni slapovi so seveda neprehodni za kanuje. Čolnarjenje uspeva le ob nizki vodi, ki teče lepo počasi. Precej drugače je ob nalivih in po dolgem dežju, ko narasla voda prav divje dere. Takrat je tudi hoja po kozji stezi prav zaradi vode v nižjih legah in pri mnogih majhnih pritokih Potomaka prav neprijetna, če ne celo povsem nemogoča. Mogoče ni odveč misliti na to, da se bo kdo izmed naših obiskovalcev Washingtona poleg vladnih palač, uradov, muzejev in drugih zanimivosti tudi odločil, da bi videl to prav nepričakovano zanimivost v sicer močno ravninskem vzhodnem območju ZDA. 612 A. Peterim NEMŠKO ALPSKO ZDRUŽENJE IN ODPRAVE V LETU 1983 Alpska šola nemškega alpskega združenja (DAV) objavlja v 3. številki svoje revije Deutscher Alpenverein načrt odprav na Kitajsko v letu 1983. Pravzaprav gre v tem primeru za ekspedicije v kitajsko Himalajo, ko je Kitajska planinska zveza že odobrila enega osemtisočaka in troje sedemtiso-čakov in sicer: šhiša Pangma (8046 m) po normalni poti na začetku monsumskega obdobja v letu 1983. Mt. Minga Konka (7590 m); tehnično zelo zahtevna gora, ko je potrebno izvrstno znanje v ledni tehniki. Tudi ta vrh načrtujejo za predmonsumsko obdobje v letu 1983. Mt. Mutzagata (7546 m) v Sinkiangu. Ta vrh ne predstavlja velikih tehničnih problemov, objavlja razpisovalec, terja pa zavoljo razdalje več časa. Obisk načrtujejo za julij 1983. Mt. Kongur v Sinkiangu (7719 m) zahteva vzpon po ledeniku, vendar ni večjih težav pri vzponu. Tudi tega načrtujejo za julij 1983. In še zadnji vrh Čomolungma (5047 m). V obliki trekinga v impresivni himalajski svet. Načrtujejo prav tako za poletje oziroma za jesen 1983. Poročevalec pa ne sporoča, koliko taki ekspedicijski podvigi na Kitajsko veljajo v — denarju. M. K. PLEZALSTVO, KAJ JE TO? V letošnji septembrski reviji Die Alpen razmišlja avtor, ki se je pod svoj sestavek podpisal z »Nicolet«, o plezalstvu takole: Nehajte se že vendar prerekati o možnostih, o težavnostnih stopnjah, o izrazih, ki jih uporabljajo »drugi«, tisti, ki ne mislijo tako kot vi... Alpinist je predvsem, vsaj moral bi biti, skromnež, molčečnež, je srečen, da je našel »svojo pot«. Zakaj izgubljati potem toliko besed, da bi poskusili prepričati tistega, ki ne misli tako kot vi? Pri 17 letih me je oče povedel v Diable-rets čez Pas du Lustre. Zdaj jih štejem 67 in še vedno plezam. Trajanje, to je tisto, kar šteje. In verjemite mi, 50 let alpinizma brez hujše nesreče — zaradi tega je bilo vredno živeti! Zakoračiti v jugo-vzhodno steno Douves Blanches z enim samim klinom v žepu ali pa če se znajdeš ob vznožju severne stene Mt. Blanca de Cheilon in ugotoviš, da si pozabil kline, pa se potem maščuješ tako. da preplezaš raz Galllet, o tem ni treba razlagati niti v časopisih niti v Les Alpes. Že pred 30 leti smo splezali na vrh Strahl-horna, ne da bi si sneli smuči. Tedaj nismo govorili o ekstremnem smučanju, čeprav smo se spustili v dolino brez padca. Drugega dne pa Britannia, prečenje Allalin-passa, Alphubeljocha s spustom po čudovitem ledeniku Fée, polnem razpok, in potem vrnitev v Saas s smučmi na hrbtu. Vrv ob vzponu in spustu — to da; toda brez vodnika! Vsa velika prečenja — kot na Grand Com-bin, peš ali na smučeh, neskončni Dolent z bivakom v Combe des Fonds, pa tisto na Aiguilles Dorées, na l'Herens. pa še sem jih veliko pozabil, so bila dolga leta naš najboljši način v preživljanju prosteqa časa. Nismo smeli računati na helikoptersko pomoč. Morali smo se prilagajati, morali smo se naučiti postati trši, morali smo se često odpovedovati in to je zelo zahtevno. Čisto počasi, z vsako turo bolj, smo postajali alpinisti. Ali je to »iskanje najpopolnejšega osebnega fizičnega razcveta«? Moqoce da! Toda predvsem: ljubili smo — in jaz jo še vedno ljubim — to utrujenost, ki sledi dostopnemu pohodu. Ljubili smo in jo še vedno ljubim — to rahlo tremo tik pred odhodom iz zavetišča. Ljubili smo tucfi tisti objem, ki me vedno gane — te lepe, zardele skale, ki jih naenkrat obsije sonce, ko pokuka tam izza ozebnika. ki je še ves v senci in zamrznjen. Ali je »resnično prosto plezanje, ki ponudi priložnost za osebni razcvet«, tisto? Mogoče, da! Nikoli niso bile potrebne dolgovezne fraze, da smo si stisnili roke na vrhu. In kadar smo se, ob zelo lepem vremenu, malce predolgo zadržali »tam zgoraj«, nam je zadostovalo nekaj besed, da smo se sporazumeli. Torej še enkrat: pustite vsakomur, naj po svoje občuduje svoje gore. Tisoči alpinistov plezajo, se vzpenjajo, zabijajo kline, vendar vsak vse to doživlja po svoje. Toda vsem tem različnim tisočem priporočam: Ljubite svojo goro, pa vas bo tudi ona ljubila, kajti narobe je tako zelo nevarno ... B. B. m tafiík® SIGNAUX INTERNATIONAUX D'ALARME EN MONTAGNE INTERNATIONALE ALARMSIGNALE IM GEBIRGE INTERNATIONAL ALARM SIGNALS IN THE MOUNTAINS SEGNALI INTERNAZIONALI D'ALLARME IN MONTAGNA SEÑALES INTERNACIONALES DE ALARMA EN MONTANA MEDNARODNI ALARMNI SIGNALI V GORAH: OUI JA YES SI DA FUSÉE OU FEU ROUGE ROTE RAKETE ODER FEUER RED FUSE OR FIRE RAZZO ROSSO 0 LUCE ROSSA COHETE DE LUZ ROJA RDEČA RAKETA ALI OGENJ CARRÉ DE TISSU ROUGE ROTES QUADRATISCHES TUCH SQUARE OF RED CLOTH QUADRATO DI TESSUTO ROSSO CUADRADO DE TEJIDO ROJO RDEČA KVADRATNA RUTA NOUS DEMANDONS DE L'AIDE WIR BUTEN UM HILFE WE NEED HELP OCCORRE SOCCORSO PEDIMOS AYUDA PROSIMO ZA POMOČ O NON NEIN NO NE NOUS N'AVONS BESOIN DE RIEN WIR BRAUCHEN NICHTS WE DONT NEED ANYTHING NON ABBIAMO BISOGNO DI NIENTE NO NECESITAMOS NADA POMOCI NE POTREBUJEMO FURLANOVO ZAVETIŠČE (915 m) Furlanovo zavetišče pri Abramu (Na Nanosu), 915 m, je stalno odprto, ker tam stanuje gozdni manipulant z družino; prenočišča so zasilna na senu. Informacije: Nada Kostanjevic, Vipava 67. Pozimi cesta ni vedno plužena. Do konca vasi Sanabor cesto redno vzdržujejo in je celo asfaltirana. PTT NOVICE ŠT. 16/81 Na Triglav — sestavek, ki zavzema celo stran in ga bogate še štiri fotografije, napisala pa ga je Pika. Živahno, zanimivo, predvsem pa izčrpno, kar dokazuje, da je v tem okolju, kamor prihajajo Ptt novice planinska misel globoko zasidrana. FERRALIT DANES Glasilo del. kol. Ferralit iz Žalca v svoji 10. št 1. letnika objavlja razpoloženjski prispeven S poti na Jalovec z dvema fotoara-fijama. Veseli nas, da tudi v glasilu združenega dela najde pot — planinstvo NAŠ DELAVEC 10/81 Skupna revija slovenskih časnikov za delavce na začasnem delu v tujini redno spremlja tudi planinsko življenje pri nas. V tej številki objavlja: Bilo je veselo — zapis oziroma reportaža o obisku gora naših delavcev na tujem (Planika iz Ra-vensburga na Triglavu, Triglav iz Stuttgarta na Peci in Raduhi, Lastovke iz Ingolstadta v Moravcih). Ne smemo prezreti tudi fotografij Karla Pesjaka, ki je na Švedskem doživel z njim lep uspeh (srebrna plaketa) in je v tej reviji objavljena »njegova« Široka peč. NA TRGATEV Z VIHARNIKOM PD Viharnik je v soboto, 17. oktobra, na željo svojih članov, organiziralo delovno akcijo — obiranje grozdja. Za pomoč pri organizaciji so poprosili KK Ormož, ki jim je pri tem z veseljem pomagal. Na delovni akciji je bilo 50 članic in članov; trgatev so opravili kakovostno in v splošno zadovoljstvo KK Ormož. Obirali so na Kogu, po končani akciji pa so se popeljali še po »vinski cesti«, mimogrede skočili v Miklavž in tam nakupili jabolka za ozimnico, nato pa so si pod strokovnim vodstvom ogledali še vinsko klet v Ormožu in v dvorani za degustaoijo poskusili nekaj vrst vina, letnik 1979. Po mnenju udeležencev je akcija dobro uspela, društvo pa bi tudi v prihodnje take možnosti uvrstilo v delovni načrt. Aleksander čičerov TRENTO 1982 Mednarodni festival planinskih in raziskovalnih filmov bo prihodnje leto od 25. aprila do 1. maja v mestu Trentu. To bo že Vipavski planinci in domačini pred Blažonovo domačijo na Nanosu avgusta 1923 trideseti festival, ki pregleduje filmske dosežke v planinstvu, alpinizmu, jamarstvu, raziskovalnih področjih, in sploh z življenjem v gorskem svetu. Tudi tokratni festival nima v svojem konceptu bistvenih sprememb in dopolnil in tako lahko pričakujemo, da bo tudi ob tem festivalu zapisanih na rob dosti tudi kritičnih pripomb. RODNA GRUDA 11/81 Objavlja tokrat s planinskega področja: informacijo o Planinskem vodniku za »gosta-planinca z Bleda, Bohinja in Kranjske gore«, ki sta ga izdala medobčinska Gospodarska zbornica za Gorenjsko in predsedstvo gorenjskih PD. Spominski park v Kamniški Bistrici — komemorativni prostor, posvečen gornikom, ki so svojo življenjsko pot sklenili v Kamniških Alpah. OBVESTILA PZS št. 6/81 Vsebujejo tokrat obsežen material, ki ga sestavlja zapisnik GO PZS, 12. 9. 1981 na Krvavcu in pa vabilo za naročilo priročnika Knjigovodstvo pri drugih (in določenih) uporabnikih družbenih sredstev. Priložena je naročilnica; in pa vabilo Zveze naj vsa PD poravnajo prispevek od članarine za leto 1981, kolikor seveda tega že niso storila. INTERTRADE 7—9/81 Glasilo delovne organizacije Intertrade je, kot mnoga druga glasila organizacij združenega dela, pozorno tudi na planinsko delo med delavci. Dopisniki njihovega PD Oč-nica so marljivi, saj najdemo v 7. in 8. št. poročilo o realizaciji društ. delov, programa (v I. polletju letos se je izletov udeležilo kar 535 članov) in pa sestavek Marinke Zalter Lepote Belih in Samarskih sten. V deveti številki pa planinsko tematiko zavzemata dve strani. Pišejo o turi na Triglav (Ivica Lenarčič), o izletu v Kamniške, o planinski šoli in vabilo na tečaj za GS. Vzpodbudno, delovno in za zgled. AJDNA NA TV Ajdna, gora nad Potoki, visoka 1048 m, je postala še bolj znana kot je bila. TV je namreč 23. 10. prikazala film, ki sporoča javnosti nekaj najnovejših podatkov ob odkritjih iz zanimivega najdbišča kulture iz predslovanskega oziroma poz-norimskega obdobja (5.-7. stoletje). Film so posneli sodelavci ljubljanske TV pod strokovnim vodstvom dipl. arh. Andreja Valiča, ki vodi odkopavanja na tej atrak-616 tivni gori. PD ŠENTJUR — SPOMINSKI PARK Idejni načrt za ureditev spominskega parka »Resevna« predvideva ureditev spomenika z okolico, zasaditev 88 dreves v spomin na tov. Tita, gradnjo in modernizacijo ceste do spomenika ter pomožnih športnih prostorov, cestno povezavo s Svetino, ureditev II. faze planinske postojanke ter postavitev razglednega stolpa. POPRAVEK Popravek podatka v članku Še nau jenou fletn bite, PV 9/81 stran 411: Zofija Grošelj ni bila doma v Dravljah, ampak je bila rojena v Vižmarjih, umrla pa je v Srednji vasi v Bohinju; Mirko Kregar, Vižmarje. SIGNALI 16/81 Signali so še naprej zvesti planinstvu, ko redno objavljajo to ali ono novico iz planinskega življenja. Tokrat objavljamo na strani 7 kratko poročilo o letošnjem Dnevu planincev na Krvavcu. Poročilu so dodali tudi sliko. INFORMATOR 1/81 Planinska zveza republike BiH tokrat objavlja uvodnik, v katerem razlagajo namen in pomen Informatorja, namenjenega za potrebe članstva v okviru republike; v nadaljevanju bomo našli poročilo o delu predsedstva PZ BiH in o delu komisij. Potem bomo našli v Informatorju med drugim tudi poročilo o posvetovanju planincev Jugoslavije o varstvu narave, o oblikovanju občinskih planinskih zvez, o obisku planincev v Spominskem centru Josip Broz-Tito v Beogradu, o VI. zletu planincev BiH, zveznem prvenstvu v planinski orientaciji in na koncu še koledar dejavnosti do konca leta. KRIČAČ RTV Tudi to glasilo, ki ga RTV izdaja za svoje člane delovne skupnosti, redno posveča ustrezno pozornost planinskemu življenju. 14. letošnja številka objavlja sestavek Francka Podobnika, novinarja, z naslovom: Dvanajst pogumnih članov na Mont Blancu; v njem opisuje obisk »strehe Evrope«, ki so se ga udeležili nekateri člani PD RTV konec avgusta letos. ODMEVI Z GORA V DECEMBRU Prva oddaja v tem mesecu je bila posvečena novicam in informacijam iz planinskega sveta s stalnim naslovom To in ono s planinskega sveta. 11. december bo pla- ninsko obarvan z Dnevnikom nekega alpinističnega pripravnika. Tekst piše Metod Humar in v preprostem, a prijetnem stilu obnavlja doživetja s svojih alpinističnih »popotovanj« po gorah. To bo že druga oddaja s tem naslovom. Če bo v prihodnjem letu oddaja Odmevi z gora ostala na sporedu, bomo prav gotovo imeli še priložnost prisluhniti Metodovemu pripovedovanju. Tretja oddaja v decembru pa je namenjena cikličnemu razmišljanju o planinstvu, ki smo ga naslovili Planinstvo in družba. Ti teksti so doživeli kar precejšen odmev in je zato prav, če jih vsebinsko nadaljujemo, saj predstavljajo snov, ki je družbeno aktualna, planinstvo pa skuša razčlenjevati z vsemi faktorji, ki nastopajo v naši družbi in zagotavljajo pozitiven razvoj te dejavnosti. In zadnja oddaja v letošnjem letu? Vabimo kar k poslušanju. Bo to pač zadnja oddaja in bo seveda lahkot-neje zastavljena. In še: Uredništvo si pridržuje pravico, da spremeni morebitni vrstni red vsebin ali pa 'jih iz opravičljivih razlogov tudi spremeni. KOČA NA KAMNIŠKEM SEDLU (JERMANOVA VRATA, 1884 m) IN COJZOVA KOČA NA KOKRSKEM SEDLU (1791 m) Obe ti dve koči oskrbuje Planinsko društvo Kamnik in sta odprti v sezoni od 15. ali 20. junija do oktobra meseca, odvisno od vremena. Cojzova koča na Kokrskem sedlu ima 45 stalnih ležišč ter 30 pomožnih. Koča na Kamniškem sedlu pa 22 stalnih in 8 pomožnih ležišč. Kokrsko sedlo — Cojzova koča 1791 m — v ozadju Grintavec 2558 m Foto Jože Ftičar 617 Mihelčičev dom na Govejku Cojzovo kočo so zgradili leta 1897; Kočo na Kamniškem sedlu pa so postavili 1905. leta, povečali v I. 1953, zdaj pa jo obnavljajo. Obe ti dve znani planinski koči sta v oskrbi PD Kamnik od ustanovitve tega društva leta 1893. MIHELČIČEV DOM NA GOVEJKU PD Obrtnik ima dom v oskrbi od leta 1951, pred tem pa je bil lastnik oz. upravljalec Obrtniška zadruga z. o. j. Prvotno stavbo — stari planinski dom, ki stoji še danes, so kupili leta 1932. Člani, ki so dom odkupili, so se odločili za zadružno obliko, s čimer so želeli doseči trdno gospodarsko povezanost in jamstvo za uspešno delo. Po vpisu zadruge v zadružni register leta 1935 in sprejemu sodnega sklepa o lastništvu posestva se je pričelo organizirano delo. Nov dom so zgradili leta 1951 s prostovoljnim delom članov-obrtnikov in njih svojcev. Dom je postal priljubljena izletniška točka, znana širom po ljubljanski okolici. Dom je imel spočetka obrtniško sobo in tri dodatne sobe z desetimi posteljami. Izletniki so prihajali s kolesi in peš do vznožja pri Legastiji v Trnovcu ter se povzpeli po kolovozu do doma. Med vojno je bil dom v nemški okupacijski coni, uprava pa v 618 Ljubljani. Med NOB je bil dom pogosto zatočišče partizanov, h katerim se je priključil tudi tedanji oskrbnik. Nemci so ves inventar odpeljali v Medvode, le nekaj malega je poskril oskrbnik. Med NOB je uprava skrbela za zbiranje prispevkov za internirane člane in njih svojce. Po vojni so dom začeli popravljati, tedaj je vznikla tudi misel za nov dom in tako je bila otvoritev leta 1951. Delo je več kot 40 let vodil tajnik društva tov. Ivan Mihel-čič; leta 1978 je tragično umrl v prometni nesreči. Zaradi njegovih zaslug so dom imenovali — Mihelčičev dom na Govejku in je odprta turistično-planinska postojanka in predstavlja pripravno izhodišče za smeri Govejek—Osovnik—Škofja Loka; Go-vejek—Osovnik—Sora—Medvode; Govejek—Tošč—Grmada—Katarina—Polhograj-ski Dolomiti; Govejek—Robež (kmečki turizem). To področje je opisal že pisatelj France Bevk v romanu »Ljudje pod Osojnikom«; Jan Plestenjak pa je napisal pretresljiv roman Lovrač; poglavitna oseba je lastnik posestva, ki ga je odkupila zadruga. Tudi roman Bogatajevi in Herodež se godita v tem okolišu. Zmogljivost doma je 28 postelj, odprt pa je vse leto. Do oje drži dobro speljana cesta, ki jo redno oskrbujejo in jo pozimi plužijo. Informacije: Mihelčičev dom na Govejku, pošta Medvode — 61215, telefon 611 429. BRALCEM PLANINSKEGA VESTNIKA! Planinski vestnik, glasilo slovenskih planincev, se je tudi letos skušal približati jedru planinskega dela v planinskih društvih odsekih, komisijah, planinskih sredinah, vse od osnovnih planinskih aktivov do meddruštvenih odborov in zveze. Koliko mu je to uspelo, je seveda odvisno od skupne ocene pa tudi od tega, koliko so se posamezniki in planinska društva oglašala v našem glasilu; koliko je bilo na terenu zanimivega, kar je bilo koristno in da so zvedeli tudi drugi; koliko je bilo opravljenega dela v društvu, odseku, katerega rezultate bodo uživali tudi drugi planinci po Sloveniji. Reči moramo, da je v dopisovanju prisotna velika marljivost, doslednost in tudi skrb, kako na kratko, vendar pa temeljito izoblikovati novico, sporočilo, da bo le-tako našlo pot med najširše sloje bralcev planinskega glasila. Dobrih 270 dopisnikov, takih občasnih pa tudi stalnih, rednih, ni majhna številka. Če nič drugega, pove to, da je naše glasilo pri planincih priljubljeno, da potrebujejo njegove strani za potrditev svojega dela in da torej vestnik opravlja v veliki meri tisto poslanstvo, ki ga je kot glasilo prevzelo že tedaj, ko je nastalo. Zavedamo pa se, da so še ledine, ki jih bo treba z vašo pomočjo preorati ali pa že preorane vsaj dognojiti, jim dati hraniva, da bodo znova zaživele in si našle tisto potrdilo, zaradi katerega se vsak mesec sproti znajdejo v družbi »rubrik v Planinskem vestniku«. Glasilo pa ne skrbi samo za svojo kakovost, za ažurnost v sporo- čilih, ampak ga pesté tudi težave, ki jih sicer poznamo in sodijo na gmotno področje. Visoki tiskarski stroški so glasilo stabilizacijsko približale tistim zmogljivostim in tistemu dejstvu, ki ga označujemo z gmotnim položajem in mu, kljub vsej in vsestranski skrbi, nismo kos. In tako nam novo leto nalaga nove skrbi, čez katere pa ne bi mogli, če se ne bi j »Danes so naše planine izraz svobode človeka, delavca, naroda. Planine so odprto srce, v katerem Jepro-štora za vse, kf imajo radi naravo, njene lepote in vse druge bogate vrednote, k, J.h nosijo plan ne s seboj « 620 (Dr. Marjan Rožič, ob XI. planinskem taboru ljubljanskih planinskih društev na Šmarni gori. 1981) PLANINSKA ZALOŽBA PRI PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE 61000 Ljubljana, Dvoržakova 9 Vam nudi: STENSKI KOLEDAR 1982 jugoslovanske himalajske odprave v sliki in besedi — Cena koledarja je 150 dinarjev. — Naročila sprejemamo pismeno ali po tel. št. (061) 312 553. — Koledar pa pošiljamo tudi po povzetju. (Na plačila po položnici pripišite »za koledar«.) — Ob nakupu najmanj pet koledarjev dajemo 15% rabat. PLANINSKA ZALOŽBA PRI PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE 61000 Ljubljana, Dvoržakova 9 Vam nudi: Za obdaritev najmlajših, imamo na zalogi Slikanico z zanimivim besedilom o prvih pristopih na Triglav — ŠTIRJE SRČNI MOŽJE. Slikanica je izšla v seriji kurirčkovih zgodb. Cena pa je 78 dinarjev. Na voljo je tudi: Nova izdaja Taborniškega priročnika »Igre«. Cena 80 dinarjev. Poleg tega imamo na zalogi še naslednje edicije, ki jih priporočamo za novoletno darilo: Prof. Janko Ravnik: — Lepa si zemlja slovenska, 750 dinarjev. Prof. Janko Ravnik in prof. Marjan Lipovšek: — Odsevi in obličja, 700 dinarjev. Nejc Zaplotnik: — Pot, 110 dinarjev. Tone Škarja: — Everest 1979, 800 dinarjev. PLANINSKA ZALOŽBA pri PZS želi svojim cenjenim odjemalcem in vsem, ki uporabljajo na svojih izletih ter turah planinsko, vodniško in orientacijsko literaturo srečno ¡it zadovoljno novo leb!