SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LX (54) • ŠTEV. (N°) 5 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES • 22 de febrero - 22. februarja 2001 W-. 1 . J. J ' 1 " Se emigraciji čas izteka? Oblast je ujetnica naivečie stranke DRŽAVNI ZBOR BREZ NADZORNE MOČI Tokrat bi se povrnil k še vedno nerešenemu vprašanju obstoja in vloge Komisije Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Njen pomen za krepitev si it ov s Slovenci v zamejstvu se Precej splošno priznava, pomembno vlogo Pa bi morala odigrati še pri opredelitvi °dnosa do Slovencev po svetu. V prejšr\jem mandatu je imela komisija v načrtu oblikovanje listine, podobne reso->ucyi, ki govori o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in o nalogah državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije v tej zvezi, ki jo je parlament soglasno odobril leta 1996. Res je, da Se z izseljenci in zdomci »ukvarjajo" izseljenske organizacije, Svetovni slovenski kongres, Cerkev, nekatere znanstvene ustanove in še kdo, vendar so naše skupnosti in Posamezniki, ki živijo po svetu, in njihovi Potomci po številu, kulturnem, znanstvenem, gospodarskem potencialu, duhovni in čustveni bližini tako pomemben dejavnik Za naš narod, da se ni mogoče sprijazniti z nevednim, brezbrižnim, stihijskim obna-^liem. Tu ima jasne dolžnosti tudi država Italija ne more biti zgled skrbi za manjšine in izseljence, vendar je v zadnjih letih opazno spremenila smer. Ne gre le za Izjemno pozornost do Italijanov v Sloveniji m Hrvaški v zadnjem desetletju, gre tudi za milijonske množice izseljencev in njihovih Potomcev. Parlament je pred kratkim zanje določil zajamčene sedeže v parlamentu: dvanajst v poslanski zbornici in šest v Senatu. Že prej so uvedli volitve njihovih zastopnikov v posebno javnopravno Predstavniško telo. Novembra je v parlamentu v Rimu zasedalo 166 parlamentarcev 'talijanskega izvora z vsega sveta. Vseh je več kot 300. Predsednik poslanske zborni-Ce Violante je takrat izjavil: „Tistih 60 milijonov ljudi italijanskega izvora, ki živijo du tiyem, predstavna bistveno sestavino dalijanske zgodovinske dediščine.” Predsednik republike Ciampi pa jim je med dru-8Un dejal: ,,Danes je Italija odprta država, °brryena navzven. Italijanstvo, ki ga vi Predstavljate v svetu, ki je zaradi modeme tehnologije vse mai\jši in vse bolj povezan, Ambiciozno delo profesorja Normana ^ftviesa Evropa: Zgodovina (Europe: A History, popravljena izdaja - Pimlico 1997; Prva izdaja - Oxford University Press 1996), Upokojenega predstojnika Šole za slovanske in vzhodnoevropske študije Londonske Univerze je bilo pred nekaj leti vsekakor knjiga, o kateri so govorili mnogi. Berljivo delo za različne generacije bralcev, nikakor de specialistično, ampak pregledno spreha-lurye po evropski zgodovini od ledene dobe sk°raj do danes, razgrnjeno na več kot *300 straneh, se je v nasprotju s sodobnimi Obodnimi sintezami evropske zgodovine Poskušalo izogniti običajnemu ignorants-tvu in predsodkom, namreč prevelikemu P°udarjaryu zgodovine zahodnoevropskih držav in - v boljših primerih - kvečjemu še J*Usije. Daviesova zgodovina kontinenta Kaže posebno pozornost za vzhodno Evro-P°> avtor je menda hotel še posebej pouda-bti pomen »manjših držav ali narodov" v Vr°pski zgodovini. Ob nedavnem prazno-drilu desete obletnice slovenske odločitve je za nas velika moč v mednarodnih odnosih.” Problemi naših ljudi v svetu seveda niso enostavni in so različni od države do države, od roda do roda. Njihovo reševanje zahteva tudi razmislek o tako kočljivih zadevah, kot so odnos med narodno zavestjo in obvladovanjem jezika, med staro domovino oz. domovino prednikov ter lastno družbeno in državno zasidranostjo, med ohranjanjem izročila in vrhunskimi izmenjavami in tako dalje. O položaju v ZDA, kjer je naša naj večja skupnost, lahko na primer beremo v članku novega predsednika Svetovnega slovenskega kongresa Borisa Pleskoviča (Glasilo, december 2000) osupljive sezname uspešnih Slovencev, ki jih označnje ,,ljubezen do domovine in nesebična želja, posredovati svetovno mrežo poznanstev svojim kolegom v domovini”, a tudi misli znanega časnikarja Pavleta Borštnika v analizi političnega položna v Sloveniji po volitvah (Ameriška domovina, 4. januarja 2001): „V preteklosti so se podobni članki (tudi moji) navadno zaključevali z retoričnim vprašanjem: kaj pa emigracija? V letu 2001 lahko zapišemo samo eno: emigraciji se čas izteka. Zapustila je dobro vidno sled v slovenskem povojnem svetu, iz objektivnih razlogov pa ni mogla premagati pregrade, ki jo je ločevala od naroda doma.” Ali bomo prav zdaj, ko je svet vse maryši, ko imamo elektronsko pošto, internet, televizijske satelite, videokonference, možnost potovary, opustili možnost, da okrepimo naše skupnosti, Kjer so po svetu še močne, in vsaj skušamo drugod ohraniti nekaj žarišč slovenstva? Potreben je vsaj minimalni program o tem, kaj je treba niyno obdržati in kaj novega storiti, tudi z gmotno in personalno pomočjo iz Slovenije (tisk, radio, televizija, spletna stran, jezikovna, kulturna, cerkvena žarišča, atašeji za izseljence, organizacije, obiski za mlade, strokovne in kulturne izmenjave ipd.). Potrebna pa je tudi drugačna zavest v matici. Skupno s civilno družbo ima za to svoje odgovornosti in dolžnosti tudi parlament. Ivo Jevnikar v Družini za samostojnost in neodvisnost si je bilo zato nemara vredno (ali pa je vsaj zabavno) ogledati, kaj je imel ugledni zgodovinar povedati zanimivega o Slovencih oziroma slovenski državi. Pikanten drobec je najti v okvirčku z naslovom Illyria: razlagajoč, da sta Slovenija in Hrvaška v jugoslovanski federaciji pod popolnim nadzorom Titovih komunistov vse od leta 1945 hlepeli po avtonomnosti, avtor zapiše, da je bil statistični letni prihodek na prebivalca »najmanjše in najbogatejše” članice federacije, torej Slovenije, podoben avstrijskemu, doda pa še malce zlovešči stavek: ,,Le čas bo pokazal, ali bosta negodni republiki Slovenija in Hrvaška kaj mary kratkega veka kot že zdavnaj pozabljene Ilirske province, katerim sta nekdaj pripadali.” (Davies, str. 731) Desetletje po začetku »negodnosti” sme slovenska država z veseljem ugotoviti, daje že za več kot enkrat preživela življenje, ki ji ga je določil ugledni britanski zgodovinar. /. B. v Književnih listih Čeprav je od dogodkov v Državnem zboru Republike Slovenije preteklo že nekaj tednov (medtem je naš list imel zaslužene počitnice), ne moremo spregledati tega dogajanja, ker je bistveno za vse bodoče obdobje sedarye vlade. Polemika, ki se je končala 1. februarja, pa je potekala skoraj tri mesece, dejansko odkar je bil znan izid volitev in je zmagoviti dr. Drnovšek pričel sestavljati široko vladno koalicijo. Pogajanja so tekla v parlamentu in predmet je bila sestava nadzornih teles. Ti odbori izvajajo poleg drugega kontrolo nad delovanjem vlade na področju javnih financ in vamostno-obveščevalnih služb. Opozicija, takoimenovana koalicija Slovenija, ki jo sestavljata Bajukova Nova Slovenijna (NSi) in Janševa Socialdemokratska stranka (SDS), je zahtevala, da morajo biti opozicijski poslnci v teh komisijah v večini, ker sicer svoje nadzorne naloge ne bi mogli uspešno izvrševati. Po pravilniku državnega zbora opoziciji pripa-daio predsedniška mesta teh nadzornih organov, vladajoča koalicija pa je tudi sicer obljubila, da bo opoziciji v njih priznala večino. Vendar tega potem ni izpolnila. Prišlo je tudi do farse, ko so hoteli med opozicijo prišteti tudi stranko mladih, ki sicer ni podpisala koalicijskega sporazuma, a je vedno delovala z vlado in od nje dobila tudi nekaj stolčkov. V teku pogajanj, ki so se raztegnila tedne in tedne, je opozicija zagrozila, da bodo njihovi poslanci odstopili od vseh vodstvenih mest v državnem zboru, če se ne ugodi njihovim zahtevam. A koalicijsko vodstvo parlamenta na zahteve Bajuka in Janše ni hotelo pristati. Bajuk je v iskaryu rešitve celo sprejel, da opozicija v nadzornih komisijah ne bi imela večine, a pod pogojem, da ima že tretjina članov nadzornega telesa pravico zahtevati od vlade dokumentacijo o sumljivih postopkih. Tudi Janša je podprl ta Bajukov predlog. Predsednik Državnega zbora Borut Pahor (Združena lista) je v pricipu sprejel to zahtevo, a koalicijska večina je končno izglasovala po svoje, proti opoziciji. Zato so poslanci koalicije Slovenija Nesreča v Bariločah Peteklo nedeljo, 18. februarja, se je manjša skupina bariloških rojakov, članov SPD pod vodstvom Dinka in Bogdana Bertonclja podala na Cerro Capilla, Kjer so opravili čiščenje steze do bivaka za 50-letnico društva. Ko so se že vračali, je na nevarnem prehodu Dinku spodneslo, tako da je padel po 40 m globokem pobočju. Utrpel je hude poškodbe. Prvi poizkus reševanja s helikopterjem se je ponesrečil zaradi nastopajoče noči. Iz globočine ga je prinesla šele reševalna ekipa planinskega društva. Ob dveh ponoči je bil interniran v sobo intenzivne nege v bolnici. Ob zaključku našega lista je bilo njegovo stanje zelo delikatno. odstopili z vseh vodstvenih funkcij v Državnem zboru in njegovih komisijah. Kljub temu bodo, kot so pojasnili, odgovorno opravljali svoje delo v delovnih telesih in na parlamentarnih sejah. V Sloveniji je tako položaj kaj jasen: vladna večina ne trpi ugovora niti nadzorstva. Opozicija pa je potisnjena v starye, v katerem ne more izvrševati svoje nadzorne fukneye. Časopisje na splošno ni poudarilo važnosti tega stanja. A Radio Ognjišče je v svojem komentarju poudaril nevarnost nastalega položaja: »Lahko se vprašamo, kaj še bo? Koliko gospodarskega kriminala in proračunskih mišmašev in drugega se bo zgodilo v tem mandatu zaradi te drobcene besedice - večina. Opoziciji glas slabi, njena nadzorna funkcija bo ostala na ravni, ki jo bodo mediji prav radi poimenovali- dvigovanje prahu za prazen nič. A s tem prahom se bo gotovo vsaj nekaj zadušilo-pomen demokracije. Kjer velja le beseda ene strani, je demokracija postavljena na kocko. In če se ta kocka prevrne, lahko splava po vodi naša prihodnost.” Zanimiv pa je bil tudi komentar v dnevniku Delo (ki ga nikakor ne moremo smatrati za »opozicijskega”). Tam je Matjaž Albreht zapisal: »Vse to pa bo vodilo v še večje stapljanje dveh vej oblasti: izvršilne in parlamentarne. Že v prejšnjem mandatu smo bili priča poizkusom, da bi parlament postal oroclje izvršilne oblasti. Tokrat je čedalje bolj očitno, da postajata obe veji oblasti ujetnici največje stranke. To se je prvič pokazalo s podpisom koalicijskih pogodb, ki natančno določajo obnašanje poslancev, kar je popolnoma v nasprotju z nadzorno funkcijo, ki bi jo moral imeti parlament... To pa je nevarno, sty se v Sloveniji še ni končalo obdobje tranzicije in apetiti oblastnikov bodo še veliki.” Kritike in pa strah, kai bo rekla Evropa k takim »demokratičnim” dejavnostim, so povzročile, da je vlada delno popustila. Komisija za poslovnik je podprla predlog o spremembi poslovnika državnega zbora, ki bi tretjini poslancem v komisijah za nadzor nad vamostno-obveščevalnimi službami in javnimi financami omogočala nemoteno opravljati nadzor nad delovanjem izvršilne oblasti. Poslanci koalicije Slovenija se še niso dokončno odločili, ali bodo vztrajali pri odstopu z vodilnih funkcij v DZ. Omrtvelost preplašenost Smo spet zlezli v novo režimsko omrtvelost, v novo potuhnjenost in novo preplašenost? Je po zatonu OF namesto nje na pohodu OR? Je res danes na Slovenskem možno v polni sproščenosti, brez sence kakršnekoli bojazni, v čisti državljanski neoma-deževanosti govoriti samo čez nadškofa dr. Rodeta in katoliško Cer- kev? Alojzij Pahor v Družini STRAN 4: Program prireditev za 2001 Slovenska država še obstaja! Naša skupnost živi Iz življenja v Argentini Tone Mizerit Vroče poletne dni so mnogi rojaki porabili za počitniške dopuste. Zato je štev. 5 našega tednika izšla šele 22. februarja. Mnogi rojaki so se pa zbirali v svojih krajevnih Domovih pri družabnih in verskih opravilih ter organizirali otroške počitniške kolonije, katere so vodili požrtvovalni sodelavci Domov. Tudi letos so naši mladi misijonsko obiskovali najbolj revne argentinske province in tamk^jšpjim prebivalcem nudili pomoč v denarju, oblačilih in živilih. To plemenito delo vršijo že mnogo let. Zedipjena Slovenija je dobila poročilo o strokovnem seminarju v Sloveniji, katerega se udeležujejo naše učiteijice slovenskega jezika, ki poučujejo na slovenskih šolali v tujini. Iz Argentine se jih je udeležilo iz Buenos Airesa 14, iz Bariloč 3, iz Mendoze in Rosarija po 1. 16. decembra je bilo v Mendozi prijetno kulturno prijateljsko srečanje kvarteta Lipa iz Bariloč (sestavljajo ga Martin Bajda, Janez Rode, arh. Andrej Duh in Janez Mež- Dve prireditvi v Ljubljani MARKO FINK V DON PASQUALE Letošnje predstvave v februarju v Operi je pričela opera Don Pasquale od Gaetana Donizettija. Dirigent Loris Voltolini, režiser Vinko Moderndorfer. Glavno vlogo je pel naš basbaritonist. Marko Fink kot gost. Vidno je bilo, da njegov glas daleč presega dmge, sicer dobre pevce. Posebno je bilo značilno njegovo odlično igranje. Za vse to je seveda na koncu in tudi že med petjem žel veliko aplavzov. Pri pripravljanju te opere je kot korepe-tiror sodeloval tudi prof. Ivan Vombergar. Pri drugih operah v teh sezoni bo poleg Marka Finka pel še Janez Vasle. PROSLAVA PREŠERNOVEGA PRAZNIKA V Cankarjevemu domu so na predvečer državnega praznika izročili nagrade letošnjim Prešernovim nagrajencem, ki so: Glavni nagrajenec je slikar Gustav Ga-muš za ves opus; nagrado iz Prešernovega sklada pa so dobili Gregor Bakovič za igralsko vlogo Ariela, godalni kvartet Tartini, Ivo Prančič za svojo razstavo, Nataša Prosenc za video, Peter Semolič za pesniško zbirko, in dirigentka Karmina Šileč za projekt Vampirabile. Slavnostni govornik je bil letošnji na- MOČAN POTRES V INDIJI Katastrofalni potres 7,9 stopnje po Richterjevi lestvici, ki je prizadel Indijo, naj bi terjal do 100.000 smrtnih žrtev, je sporočil ind(jski obrambni minister George Fernandes. Doslej so sicer našli le približno 7000 trupel, vendar je zelo malo upanja, da bi bili med 100.000 zasutimi pod ruševinami še preživeli. Sklad ZN za pomoč otrokom (UNICEF) je sporočil, da je med žrtvami potresa in med ranjenimi kar 60 odstotkov otrok. Ranjenih my bi bilo okrog 200.000 ljudi, pol milijona ljudi pa je ostalo brez domov. Reševalci iz Nemčije, Švice, Velike Britanije, Francye, Madžarske in drugih držav nadaljujejo iskanje morebitnih pr eživelih s posebnimi napravami. Žarišče potresa je bilo 20 kilometrov SV od mesta Bhiy v državi Gudžarat, kjer naj bi bila porušena večina stavb, najbolj pa je prizadel prestolnico Ahmedabad. Zaradi potresa je prišlo do motenj v telekornu- nar) s prenovljenim mendoškim domačim zborom. Pridružili so se jim tudi ,,Fanlje na vasi” vseh starosti in ,,Los Chanares”. To bratsko srečanje ob nepretrganem petju je trajalo skoro do zore. Ob zaključku leta smo dobili iz Slovenije sporočilo, da je Martin Magister (rojen v Argentini) novi kondicijski trener obdravskega prvoligaša. Predhodno je Martin sodeloval leto dni z Luisom Van Gaalom pri Barceloni. Odslej bo skrbel za telesno pripravljenost igralcev. Dobrodelni odsek Zveze slov. mater in žena kljub počitnicam vrši svoje dobrodelno delo med rojaki. Po krajevnih Domovih so svete ure za prvi petek, v Slovenski hiši pa so ob prvih sobotah molitvene ure. Molimo za pričevalce za namene prvih sobot, to je za duhovniške, redovniške in misijonske poklice ter za družine, da bi otroke navduševale za duhovniške poklice. D-Ova za tisk ref. Zed. Slovenije Maša za pokojnim J. Škerbcem v Ljubljanio. Na 30. dan po smrti delegata prelata Jožeta Škerbca je bila v Ljubljani v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru darovana zary spominska maša. Daroval jo je dr. Andrej Poznič ob somaševanu Janeza Riharja in drugih duhovnikov. Maše so se udeležili mnogi Slovenci, ki so se zadrye čase preselili v Slovenijo, kakor tudi nekateri člani učiteljskega tečaja in drugi turisti iz Argentine, pa tudi prijatelji naše skupnosti, kakor dr. Andrej Beyuk s soprogo Katico, dr. Peter Vencelj in Veselka Šorli-Puc, dr. Janez. Arnež, Janko Moder in drugi. V pridigi je dr. Poznič omenjal osebne spomine na pokojnika, po maši pa smo se znanci po stari navadi zadržali še dolgo v pogovoru pred cerkvijo. TD grajenec. Dosedaj je bil to vedno lanski, a to pot so spremenili pravila - moral bi namreč govoriti lanski laureat - jezuit in slikar Marko Rupnik. Po slavnostnem delu je zbor Carmina Slovenica pod vodstvom Karmine Šileč virtuozno odigral v baletnem in lahkotnem ritmu razne slovenske narodne pesmi. Spomryale so se nekoliko na našega Nikolaja Jeločnika. nikacijskem omrežju, čutili pa so ga tudi v Pakistanu, Nepalu in Bangladešu. NA KUBI ŠE PO STAREM Šele po dveh tednih pripora dveh čeških državljanov na Kubi - eden je parlamentarec, drugi pa borec za človekove pravice - je uradna Havana češke oblasti prvič seznanila s primerom. Češkemu diplomatu v kubanski prestolnici so izročili pisno izjavo, v kateri je Kuba od Češke zahtevala opravičilo, ker je, že vrsto let ,.podaljšana roka ZDA pri zatiran,ju Kube”. Češki predsednik Vaclav Havel je tovrstno opravičilo seveda zavrnil. Češka državljana, Ivana Pilipa in Jana Bubenika, so na Kubi aretirali 12. januarja zaradi srečai\ja s kubanskimi oporečniki. Več kot 160 parlamentarcev pa je medtem v SE v Strasbourgu podpisalo peticijo, s katero od Kube zahtevajo takojšnjo izpustitev Čehov. Izpustitev je prišla po dobrem mesecu zapora Tri tedne je dolga doba, da bi jo kar tako preskočili in začeli (po počitnicah) pisati samo dnevne novice. Potreben je torej vsaj kratek pogled na celoto političnega delovanje v tem obdobju. Vse pa seje sukalo v mejah predvidljivega. Torej: nič posebnega. STABILNOST VLADE To vprašanje kroži po državi od samega nastopa Povezave. Vprašanje zavisi od razumevanja, soglašanja in sodelovanja obeh strank, ki tvorita vladno koalicijo: radikalizem in Solidarna fronta. Čeprav je ob samem nastanku Povezave Fronta imela več volilne moči, je politična tradicija, zlasti pa izkušnja radikalnih kadrov položaj obrnila. Na smolo skupka levih strank je blodeče nastopanje vodje in sedaj bivšega podpredsednika Alvareza pustilo Fronto brez pravega vodstva in celo brez prave smeri delovanja. V teh treh tednih je prišlo do več sestankov med vodji radikalizma in Fronte. Sem v prvi vrsti spada tudi srečanje med predsednikom De la Ruo in Alvarezom. Vendar vse lepe in tolažilne besde ne morejo prikriti razpoke, ki je nastala med obema vladnima partnerjema in ki je ni mogoče zatajiti. Pojavi se ob vsaki priložnosti, ko gre za kakšno važno vladno vprašanje. To je lahko vprašanje senata in korupcije v iljem, pranja črnega denarja in vloge predsednika Centralne banke, predsednikovih dekretov ali pa zadržanja do Kube in njenega vodje Castra. Poglejmo hitro vsakega od omenjenih problemov. Čeprav je sodnik Liporaci ustavil postopek proti obtoženim senatorjem, je skupina tožilcev, zadolženih za raziskovanje tega problema, zahtevala nadaljevanje sodnega postopka proti sedmim izmed njih. Iz vrst radikalizma so hitro padle kritike na tožilce (ki so priznali, da ni stvarnih dokazov korupcije), vsa Solidarna fronta pa je stoje ploskala obnovljenemu postopku. Na podlagi raziskovanja severnameri-ških kongresistov je bilo objavljeno, da se v Argentini perejo izredne količine umazanega denarja, predvidoma izhajajočega iz trženja mamil. Vsa fronta (in tudi velik del peronizma) je navalila na predsednika Centralne banke. Obtožba: Pedro Pou premalo nadzira razne bančne velevloge in tudi ni priložnostno parmanentami komisiji izročil vrednih podatkov. Radikali, s predsednikom De la Ruo na čelu, pa vztrajajo, naj Pou ostane na svojem mestu. Da pospeši ekonomski zagon, ki je nastal spričo „oklopnih ukrepov” mednarodnih finančnih krogov, je predsednik države mimo (nad) parlamenta z dekreti uveljavil kar trideset različnih določil, ki bi sicer zahtevala zakonski postopek. Peronizem se je (v napadu amnezije, saj je Menem v zadevi dekretov bil pravi revolucionar) soglasno izrekel proti dekretom in je temu pritegnil tudi del Solidarne fronte. Pa še zaplet na področju zunanje politike. Kubanska vlada je nekje zvedela, da ,,naj"bi” Argentina v Združenih narodih volila proti Kastrovemu režimu v zadevi človekovih pravic. To pa je povzročilo hudo kri na Kubi, ker so se nadejali, da bo levičarska vlada v Buenos Airesu pač spremenila zadržanje, ki je bilo za dobo Mene-ma stalno proti Havani. Padle so izjave, tako kubanskega poslanika kot zunanjega ministra, ki so grobo obsojale argentinsko zadržanje („petolizci ameriške vlade"). Še sedaj teče polemika med radikali in Fronto, kakšno naj bo končno zadržanje Argentine. Omenimo, da je Fronta strogo prokubans-ka, radikali pa imajo nenehne pomisleke.-Kot levičarska stranka simpatizirajo s Kubo, a neka nejasnost se vleče še izza časa vlade predsednika Illia. Radikali (vključno Alfonsin, ki leta 1983, ko je nastopil kot predsednik, ni povabil Castra), niso Kubi nikoli odpustili, da je v Salti pričela revolucionarno vojno, ko je v Buenos Airesu vladal radikalni ustavni predsednik Arturo Illia. STABILNOST OPOZICIJE Vsi ti zapleti sicer nikakor ne bodo povzročili kakega „padca vlade”, hudo pa motijo normalen razvoj delovanja države in njenega gospodarstva. Razna vprašanja pa se pojavljajo tudi v opoziciji. Mnogokrat smo že pisali o problemih neenotnosti, v katere stalno zapada peronizem. Ista poželenja (predsedniška kandidatura 2003) glavnih voditeljev, težnja po povratku bivšega predsednika Mene-ma, pa tudi različno gledarye na posamezne vladne ukrepe so doslej precej atomizi-rali stranko. Prav v tem pa smo zadrye dni opažih konkretne premike. Trye najmočnejši pero-nistični veljaki, guvernerji Carlos Ruckauf, Jose Manuel de la Sota in Carlos Reute-mann so sklenili, da se snidejo še ta mesec in dosežejo medsebojno soglasje. Glavne točke sporazuma bi bile skupno riastopanje na prihodnjih volitvah, enotno zadržanje do vlade in pa napor, da bi bivšemu predsedniku Menemu odvzeli vso notrnjno moč v stranki in tako preprečili, da bi se čez dve leti udeležil tekme za predsedniško kandidaturo. Oni sami pa bi prepustili vprašan)e predsedniške kandidature volji članstva na notranjih volitvah. Do novosti prihaja tudi v skrajno kaotičnem peronizmu v prestolnem mestu. Tukaj se poniya za vodstvo (dejansko ga zahteva) poslanka Irma Roi, ki kot sirena s svojim peljem za sabo vabi še bivšega peronista Gustava Beliza. Ta je že nekajkrat pokazal voljo do povratka v skupno čredo, a si še ni na jasnem, kako rešiti svoje razmerje do Cavalla. Cavallo sam pa tudi nima stvari jasnih-Nenehno približavarye vladi mu ni prineslo političnih obresti v stranki, razmerje z Be-lizom je bilo vedno zapleteno in zavezništvo s posameznimi peronističnimi krogi postaja problematično. Desnica tako ne najde pravega izraza, ki bi pritegnil glasove sicer precej številnih možnih volil' cev. Problemi pa se kažejo tudi na sknynj levici, ki zaman išče jasnega izraza.. Sedaj se v provinci Buenos Aires bistveno suče okoli kandidature duhovnika Farinella. A je težko, da bi njegova osebnost kristalizirala kak enoten nastop. OB ROBU, A NE OBROBNO Še dve zadevi bi si ogledali, ki sta običajno v drugi vrsti zanimanja, a nikakor nista dnigotnega pomena. Prva je pojav uskokov, ki po svoje tudi pretijo stabilnosti vlade. Ti se pojavljajo tako v radikalizmu kot v Solidarni fronti. Omenili smo že, da sta najvidnejša predstavnika te skupine radikalna poslanka Elisa Carrio in socialistični votlja Bravo. Carrio je zadi\je dni znova zaslovela kot gonilna sila boja proti pranju nelegalnih fondov. Sploh je pritegnila pozornost tudi zaradi svojega konvertifstva-Skor;y brezverka se danes ponaša z branjem Svetega pisma in deli svetega Janeza od Križa. Že pred leti smo opozarjali na ryen pojav, ki danes zadobiva vso politično važnost. Druga snov pa je sprememba ustroja sindikalnih organizacij. Stvar je sicer nekoliko potišala, a nikakor ni zaspala. Obstaja in deliye vladna komisija, ki je zadolžena za pripravo osnutka nove zakonodaje v tem smislu. Vlada sedaj sploh ne more upati na kako uzakonitev novih norm. Računa na novo sestavo senata po volitvah, v nasprotnem primeru pa na predsedniški dekret, ki je postal že vsakdanje oro