Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne
-	sprejemajo. . ---.....
Za odgovor znamka 15 vin.
Izhaja vsako soboto. -=
giracsanaaa&saamssrc
	i
r	M
1	
f, j; 4p	i
na leto .
pol leta t
četrt leta
K
8--
4'-
2-
Posamezne številka 2©
Inserati po dogovoru.
Stev, 26,
V Ljubljani, v soboto 4. maja
Leto 1918.
Držma irt veieifidusfrija.
Dr. M. — Baron Engel, finančni minister v Stiirkhovem kabinetu slabega spomina, ki pa slovi kot finančni strokovnjak, je izdal zanimivo knjižico »Opazovanja o državno finančni obnovitvi Avstrije". V njej se bavi z vprašanjem, kako bo mogla država popraviti svoje zrušeno, gospodarstvo po vojni. Vojna nam ogromno požre. Že po njegovih podatkih, ki so danes že zelo zastareli, znašajo vsa'k mesec izdatki poldrugo milijardo kron ali po 30 kron na osebo. Do seda j si država pomaga z dolgovi. Novi davki, dasi že tako povišani, ne bodo zadostovali niti za obrestovanje. Kake svoie bodo dosegli dolgovi do konca vojne, danes ne moremo še prav nič soditi. Na vsak način pa mora pameten gosoodar že takrat misliti, kako bode dolgove odplačeval, ko jih dela. Temu premišljevanju je knjižica posvečena. Varčevanje in vedno hujši pritisk na davčni vijak bosta imela težko vlogo. Ravno te dni se mnogo razpravlja o novem davčnem načrtu v Nemčiji, ki bo davkoplačevalce močno pritisnil. Vse to veča pomen in zanimivost knjižice, ki pa podaja samo kratke splošne misli.
Važno je Etiglovo priznanje, da »ravno finančna uprava potrebuje bolj kot vse druge upravne panoge podpore in sodelovanja parlameta, kakor je to pokazala zgodovina vsakega tudi našega ustavnega razvoja. Vsako golo avtokratično postopanje na tem polju je končno vselej bolj ali manj odpovedalo. Je tudi čisto umljivo, kajti tako občutni ukrepi, kakor so finančni, pa naj že zadevajo davčno ali kreditno politiko, morajo biti odobreni od volje naroda samega, in pri svojem izvrševanju podprti od javnega mnenja, če hočejo biti uspešni, znosni in trajnega uspeha 1" Pri taki izjavi se moramo vprašati, ali je mož prišel do tega pametnega prepričanja, šele po polomu Stiirkghove politike ali je bil že prej tega mnenja in kako je mogel v tem slučaju vstrajati v slabi tovaršiji.
Zelo pravilno povdarja Engel, da se je industrija in tudi delavstvo v mnogih slučajih hitreje, boljše in uspešneje prilagodilo vojnim razmeram kakor tako-imenovani srednji stan, ki je najhuše trpel in mu bo radi tega morala biti posvečena po vojni posebna skrb. Na tem polju bo moralo zadružništvo, ki se je med vojno zelo izkazalo, izpolniti važno nalogo. Braniti bo moralo »srednje" stanove pred veleobrati, po sredovati pri vojnih posojilih in podporah, pri dobavi surovin in obratnega materijala, pomagati pri posredovanju dela, preskrbi delavcev in vajencev in zlasti pri demobilizaciji.
Izmed vseh produktivnih stanov je med vojno najboljše opravila veleindustrija. Ta je imeia največji dobiček. Vmešavanje države ji ni prav nič škodovalo. Za svoje izdelke je dosegala naravnost oderuške cene. Znani slučaj Daimlerjeve družbe, ki je dvignil v Nemčiji toliko prahu, zelo lepo osvetljuje domovinsko ljubezen krogov, ki imajo tudi pri nas podkupljenih vse polno večjih listov, da se zavzemajo za vztrajanje do zmage. Pač pa ji je država z svojim vmešavanjem uspešno pomagala. Dala ji je na razpolaganje delavstvo, nad katero je obesila Damoklejev meč vojaških nadzornikov in jim določila nizke plače, priskrbela je pa tudi cenen materijal, ki ga je tnagari rekviriraia, tako na pr. celo zvonove. Zelo koristno bi bilo, če bi kdo preskrbel ljudstvu točen pregled, v kakem razmerju so bile cene rekviriranih zvonov z dobički veleindu-strije, ki jih je ta napravila pri prodaji iz njih narejenih izdelkov državi in ki sedaj večajo naše dolgove ter bodo pritiskali na dav:ni vijak — Največjo uslugo pa je država izkazala industriji s tem, da je vsako posamezno industrijo združila in osredotočila po centralah. Na tem potu so bile industrije že pred vojno v lastnem interesu. Razne težave, ki jim industrije same niso bile kos, je državna oblast premagala. To bo po vojni ostalo in industrije so lahko vesele. S tem so veliko pridobile, pomnoženo moč bo čutilo delavstvo, pa tudi


Peter Klemen:
Petrolej,
vsi stanovi, ki bodo navezani na njene produkte. Vsaka združena industrija bo imela monopol in bo določala monopolske cene. Ker se nam tudi po vojni obeta gospodarska vc jna in ker bi bila tudi brez nje preskrba surovin iz inozemstva zelo otežkočena in na vsak način v ozki zvezi in odvisnosti od državne politike, bo med vojno sklenjena tezna vez med državo in veliko industrijo ostal...
Edino prav in pravično je torej, da se pri razde ljevanju bremen, ki jih je državi naprtila vojna, veleindustrija prav posebno pritegne. Najenostavnejša pot bi bila podržavijenje vseh združenih industrij. Posebno utemeljeno bi bilo to pri izrazito vojnih industrijah, ki itak delajo samo za državo. Engel se za to misel ne ogreva, pač pa zagovarja udeležbo države pri podjetniškem dobičku in primerno na "zorstvo nad delavskimi plačami in cenami izdelkov.
Za vojne industrije bomo na vsak način morali zahtevati podižadjenje. Dasi se državnozasebna gospodarstva ne obnesejo posebno in zlasti v strokovnem in trgovskem oziru zaostajo za zasebnimi obrati, vendar je pri njih zveza z zunanjo politiko in zlasti z vprašanjem vojne in miru tako tesna, da je podržavijenje nujno. Trgovski oziri igrajo itak nepomembnejšo vlogo, ker je kupec itak država sama. Pri drugih industrijah bi krepko državno nadzorstvo morda boljše odgovarjalo javnim koristim, na noben način bi pa to nadzorstvo ne smelo biti poverjeno uradništvu. Tesne vezi med državnim uradništvom in bankami ter industrijami je že pred vojno vzbujalo nezaupanje. Državni uradniki, ki so kot taki imeli opravka z bankami ali jih celo nadzorovali, so kar po vrsti po vrokojitvi zasedali važna mesta v upravnih odborih teh bank. Med višjim državnim uradništvom je jako malo sinov malih kmetov, obrtnikov in delavcev, katerih koristi bi bilo treba ščititi pri tem nadzorstvu, za to jim ti stanovi ne morejo zaupati varstva svojih interesov. To nezaupanje je naše višje uradništvo v izrednih vojnih razmerah še mnogo bolj okrepilo. Mi Jugoslovani imamo pa še prav posebno veliko vzroka za nezaupanje. Po demokratičnih načelih moramo zahtevati, da bodo državne in ljudske koristi zastopali pri združeni industriji resnični zastopniki ljudstva, naši poslanci. Ti morajo dobiti vpogled v poslovanje in obrat, v celo knjigovodstvo in ti morajo poskrbeti, da bo dobilo vpogled v to tudi ljudstvo samo. Vsi dobički velike industrije so iz ljudskega dela in ljudske moči, ki se izraža v politični moči države, zato ima tudi ljudstvo pravico dobiti v to točen vpogled. Ljudstvo pa mora po svdjih Zastopnikih dobiti tudi pravico, da* b tem poslovanju odloča. Naši vojaki se niso borili zato, da bi veleindustri.ci delali z njihovo krvjo neizmerne dobičke, ljudstvo v zaledju ni za to stradalo in umiralo, po vojni ne maramo plačevati zato ogromnih davkov in neizmernih cen na pr. za železo in železne izdelke, da bi velekapitalisti "polnili svoje nenasitne žepe. Ne sme priti do tega, da bi si po vojni naši kmetje ne mogli nabaviti strojev in 'obrabljenega orodja, s katerim bi mogli zopet zboljšati zanemarjene grunte, ker bo združena železarska industrija zahtevala preoderuške cene pod državnim varstvom, za to da tudi državi odpade drobec za med vojno napravljene dolgove, od katerih je tudi precejšen del pokapal v kapitalistov žep; ali da bi celo radi tega naš rojak-begunec ne mogel zopet postaviti svoje hišice.
Naloge Narodnega sveta za Trst.
—r.— Med potrebne naloge smo našteli tudi ustanovitev slovenske posredovalnice za delo. Doslej so se naši delodajalci in delojemalci v veliki meri posluževali „Piccola", zadnji dve leti »Lavoratora". In to v našo veliko narodno škodo.
^ Italijanski delojemalci so splošno na boljšem od naših, ker imajo po mestu več vplivnih činiteljev,
predvsem na magistratu, na pošti in drugod; in znano je, da pri oddajanju oziroma iskanju službe ne prihaja v prvi vrsti kvalifikacija v poštev, ampak protekcija in te imajo Lahi dosti več.
|[N.tdalnje naše zlo v tem pogledu je sledeče. Mi smo skrbeli za dekliško šolo, a le za ljudsko. A ko deklica dovrši slovensko ljudsko šolo, kam potem? Ali naj vse sili v trgovsko šolo? Koliko poti ji ostane zaprtih! Pa tudi tega ne smemo pozabiti: dekleta, ki dovrše slovensko šolo na Acquedottu, znajo na splošno vse premalo laščine, ki jo potrebujejo kot riba vode. Kam naj s« obrne deklica s to šolo, če jo delodajalec odvrne že zaradi slovenskega spričevala, če jo zavrne, ker ne zna laščine dobro? Seveda bi bilo vprašanje rešeno, ko bi vsi slovenski podjetniki, vsi trgovci, vsi obrtniki jemali v službo izključno le slovenske moči; a žal da ni tako. Poznam podjetje, ki je leta in leta insariralo v ,,Edinosti" pod geslom: »Svoji k svojim", In gospodar je zares Slovenec; toda ko sem to podjetje klical k telefonu, sem opravil kaj le tedaj, ko j« bil na razpolago podjetnik sam; njegove uslužbenk* so mi : odgovarjale: „Non eomprendo lo' sloveno". V bližini mestne bolnice stanujeta dve slovenski družini; tri hčerke z dovršeno C. M. šolo so brez službe; pač sta imeli dve biti nastavljeni, a dotični podjetnik ju je koj odslovil, češ, da nista bili v laški šoli. In posledice ? Ena teh družin je nagovorila bližnjo vratarico, naj ne pošlje sinčka v slovensko šolo, češ, da ne bo dobil službe. Kako odpomoči ? Ali naj postane »Edinost" za nas Slovence, kar je »Lavoratore" za Tržačane v obče ? Ne bo! Koliko je slovenskih družin, ki berejo dnevnik le izjemoma!
' Edina stalna rešitev bi bila slovenska posredovalnica za delo. To bi treba ustanoviti in jo potem tako popularizirati, da bi jo vsak naš šolski otrok poznal. Parola bi morala veljati: vsako slovensko podjetje, vsaka naša trgovina imej le našince v službi: naša deklica, naš fant, ko dovrši šolo, bo znal kje naj išče službo.
Naj omenim še eno žalostno stran našega življenja. Kako da je trgovina v tako veliki meri v laških rokah ? In vendar je dobra polovica lastnikov trgovin na Krasu ali Kranjskem doma. Kot 12 leten deček je pasel krave na Planini. Mladi Kranjec, Vipavec, Kraševec ni maral več krav pasti in je dejal materi: »Mati, jaz pojdem v svet". In po načelu »s trebuhom za kruhom1 jo je vdaril v Trst. Tu SiC^i v službo k poitalijančemu trgovcu: v tem trernukiT se začne usodepolni proces: vsa nadaijn« praktična izobrazba se vrši na podlagi laščine; družba je iaška — adijo kranjska mati in tvoj jezik, b 30 ieli se fant oženi, si otvori lastno trgovino, otroci zahajajo v laško šolo in ko odrastejo, se zavedajo: »Anjche mio papa e da Lubiana". Trst je naša odprta rana na narodnem teresu. Če se kateri priseljenec reši,v je to pripisovati le okolnosti, da je stopil v službo h kakemu zavednemu Slovencu ali pa da je
se tnnogi našinci potapljajo v morje tujinstva. Zakaj ? En primer!
Trgovec Lah ima pet laških uslužbencev. Išče še dve dekleti in ju po inseriranju v listih dobi; obe sta Slovenki, obiskovali sta nemško šolo, a znata govoriti i laški in slovenski. Vstopita v službo in razume se, da se ne izdata za Slovenki, zato niti med sabo ne govorita slovenski; laški vpliv s« čim-dalje bolj pozna in ta proces se dovrši s popolnim raznarodenjem dveh Slovenk. Popolnoma drugače bi bilo, ko bi bil dotični podjetnik sprejel deklici kot Slovenki, ker potrebuje moči, ki poznajo slovenski jezik; potujčenje bi bilo zelo otežkočeno in takorekoč izključeno. V tem slučaju bi vstopili deklici v službo kot Slovenki: gospodar, ki ju potrebuje, bi se tega dobro zavedal in tudi vsi ostali uslužbenci bi vedeli: gospodični sta Slovenki, gospodar ju je vzel, da strežeta slovenskim odjemalcem. A vse to bi se godilo le tedaj, ko bi se S 1 o v e n c i posluževali v trgovini svojega jezika.
Ce hočemo lečiti bolezen, je treba poznati nje vzrok. Zakaj poprašujejo našinci vsepovsod po laško, in tudi tisti, ki so sicer zavedni Slovenci? Ker se predpostavlja, da uslužbenci ne znajo slovenščine in se tako človek izogiba neprilikam. Ko bi pa našinci vedeli, da se v tej in tej trgovini govori tudi slovenski, bi se brez dvoma tudi posluževali materinščine. To vemo iz vsakdanje izkušnje: našemu človeku na pr. ne pade v glavo, da bi pri Stoki laški govoril. Naša gospodična, ki je v neki laški papirni trgovini, mi je povedala, da v petih letih ondotnega službovanja še ni spregovorila slovenske besede: vse govori laški. Narodni svet naj bi sestavil seznam vseh trgovin, v katerih se govori slovenski. Ta seznam naj bi se radikalno populariziral. To bi vplivalo tudi na laške trgovce, ki bi morali nameščati Slovence kot Slovence. Da to gre, da to ni utopija, je jasno pokazala Goric?, kjer je bila trgovina do pred 20 leti v laških rokah. In poslednja leta? Mazzoli, zagrizen laški trgovec, je imel v trgovini samo slovenske uslužbence. Potreboval jih je.
Sledimo Goričanom! Tako bo moral Lah sprejemati v službo našince kot Slovence in naš človek, ki bi vstopil v službo k laškemu podjetniku, bi se živo zavedal: vzel me je, ker me potrebuje. Strah bi izginil, narodna zavest bi se krepila, jezik bi pridobival na veljavi. Naša krivda je, če zahtevajo dandanes skoro po vseh tržaških trgovinah .znanje nemičin«. za slovenščino pa se niti pes ne zmeni. ' In nas je 60 tisoč, Nemcev pa — peščica!
Bog ve kako
.zašel" v slovensko družbo.
Narodna društva so tista, ki so nam ohranila, kar sploh imamo.
Posredovalnica bi morala pod vplivom Narodnega sveta skrbeti, da dobi vsako naše podjetje naših ljudij, ali z drugimi besedami, da spravimo čim večje število svojih ljudi v službo k zavednim slovenskim delodajalcem: na ta način jih gotovo ohranimo narodu. To je eno. Toda pomisliti moramo, da je naša narodna trgovina vse premalo razvita, da bi mogla sprejemati v službo ves ogromni naval ■našega domačega in priseljenega življa, to se pravi: mi imamo premalo delodajalcev; vsled tega dejstva bodo morali naši ljudje tudi v bodoče v tuj^ službo. Kaj torej ?
V laških trgovinah ne igrajo naši ljudje kot Slovenci prav nikake vloge in to samo vsled dejstva, da je sedaj znanje slovenščine res nepotrebno. Kako to? Ker je občevalni jezik v trgovini — žal, da tudi za Slovence — italijanski. Ta okolnost ne spravlja samo ob ugled naš jezik, ampak je tudi vzrok, da
Od starih mož za nove dni.
J.P. Dve stvari je treba ponoviti, da ne izgK-bimo niti s prvim delom članka. Najprej to, da Glavkon zastopa mnenje večine sodobnikov, češ da izvira pravičnost iz obstoječih zakonov, zakoni pa zopet iz pogodb med slabejšimi in močnejšimi, da je torej pravica to, kar določa obstoječi zakon na podlagi medsebojne pogodbe. Pravica bi torej temeljila na zavesti lastne nemoči in premoči nasprotnika. Kako se je glasila pesem pred mirovno pogodbo v Brestu Litovskem? In kako potem ? Spomnimo se na Czerninov govor pred ogrskimi magnati v oktobru ter za časa nemške zmagovite ofenzive na za-padu čez pol leta dne 2. aprila 1918. Poprej smo čuli povsod »Verstandigunsfriede", po prisilnem miru v Brestu Litovskem pa samozavestno besedo o »zmagi meča*. Kako je dejal Glavkon ? »Kdor more in je mož kakor je treba, se ne bo pod nobenim pogojem s pogodbo zaveza!, da ne bo . . Culi smo torej nekaj znanega, nekaj prav perečega iz sodobne tekoče zgodovine.
Drugo je vprašanje o skrivnostni moči prstana, ki daje človeku popolno svobod* neomejeno osebno prostost. Kdor ga ima, ta se mora paziti, da se izkaže ali pravičnega
Urban Provizač je bil uradnik, kakor jih je sto-insto. Ni bil prevzeten, bogvari, niti v najmanjši stvari in se ni hotel razlikovati, oziroma odlikovati med svojimi stanovskimi tovariši. Rad je jedel, še rajši je pil, najrajši pa je v pisarni spal kot vsi taki ljudje, ki pravijo, da uradujejo ob uradnih urah.
V pisarni je imel, čudno se zdi sicer, poleg svoje, za dostojnost potrebne obleke, ki jo je nosil prav lepo polikano, tudi precej zanošeno zimsko suknjo, star klobuk in palico, ki ni bila več na koncu posebno kriva, a vendar se je še držala na obešalu. Bila so to pravzaprav vidna znamenja skoraj zmeraj nevidnega Urbana Provizača, ki so ga nadomestovala v njegovi odsotnosti, kajti razen strogega urnika za Morfejeve sladkosti Urban po navadi ni imel za posedanje v pisarni nič časa in zmisla.
Dopoldne je imel vedno važne opravke v ekshi-bitu, v registraturi in v ekspeditu, kjer je z gospodi kolegi razpravljal o trpežnosti papirnate in koprivnate obleke, o najnovejših slamoreznicah in najučinkovitejših ljubljanskih vinopadih. Ko je zvedel, kje so nastavili prejšnji dan dober cviček, je pripomnil, da dopoldne sploh ne pije več, in je šel k Debeli Marjeti na četrt, če ni imel za pol litra.
Popoldne bi bil naredil ravno isto, a k sreči je bilo v tisti hiši še mnogo drugih gospodov kolegov, ki jih je bilo treba tudi počastiti, kajti Urban ja čutil enake dolžnosti do vseh.
Svoj dnevni red pa je spoštoval nad vse. Nikdar ni vstal od svoje mize, če ni prej spal vsaj eno uro Nikoli ni šel :jutraj v gostilno, ne da bi bil go\oriI s kolegi o vsem, kar razburja srce in želodec, in ne da bi pristavil, kako škodljiva je zjutraj pijača.
Suknja, palica in klobuk pa "so viseli tam na obešalu sami in se menili o zmislu in nezmislu svojega življenja. Klobuk je večkrat pripomnil, da jih je obsodil Urban na vislice samo, da šefu kaže svojo točnost in zvestobo. Suknja in palica pa nista verjeli, češ, da ima gospod'pri tem višje namene. A klobuk je bil Tomaž in ni veroval.
Bil pa je Urban Provizač samec, ker pri vseh svojih obilnih poslih ni našel časa, da bi si izbral sotrudnico za svoje točno in redno dejanje in ne-hanje, četudi je bil za nehanje sam dovolj močan.
Prišel pa je tudi zanj glas iz nebes, oziroma od neke tete z dežele, ki mu je pisala, naj bo pameten in naj se oženi, češ, da je dovolj star in dovolj ! neumen, če se ne. V dokaz svojih iskrenih čustev j mu je poslala tudi kilogram svinjske masti s prošnjo, naj je ne pozabi, saj itak ne bo dolgo več.
Iskrenost in globoka mehanholija tetinega pisma, še bolj pa prisotnost svinjske masti je Urbanovo prisotnost duha popolnoma pokopala.
Nič več ni bil stari Urban. Noč ga je izpremenila. Govor mu je poslal drugačen, noge niso bile več Urbanove, roke so mu mahale po zraku, kakor bi bil nor.
Svinjska mast in ženitev sta nm rojili po glavi. Vedel je sicer, da človek v takih časih s kilogramom masti preleze vsak zid" kakor zlat osel, vendar je i imel tehtne pomisleke, ker v deželi je bilo treba tudi »več luči". Mislil si je, da opravi pri ženitvi več z lučjo kot z mastjo, vsaj bolj blagodoneče bi se stvar glasila in bolj estetičuo lice bi imela.
Zasanjal je Urban pesem o luči in svetlobi, a presfrašil se je, ko je prišel dO tega, da je lue — petrolej, smrdljivec, preko katerega pelje pot do sotrudnice pri težavah za telesno samoobrambo. Skoraj mu je prišlo slabo, ko se je zamislil v ta estetični paradoks.
A naj bo kar hoče, je dejal, sredstvo posvečuje namen, — naj torej luč, — spet se je vstrašil in čisto tiho nadaljeval: petrolej posveti moji bodoči, v daljavi sanjajoči nevesti.
O ti, luč, ti petrolejeva luč, posveti meni in njej! Neveste še ni imel izbrane niti v mislih, a vedel je, da mora biti med vsemi ženskimi bitji na svetu, | katerih ni malo, tudi eno, ki bo svetilo z njegovim petrolejem, če tudi ga še ni imel.
In Sfinga je legla na dušo Urbana Provizača. odkod, kako in kam? Uganka, kot mu je še nikoli nihče ni stavil, je razjedala njegove uboge možgane.
Nazadnje se je spomnil, da živi v času, ko dajemo blago za blago, in začel je verižno kupčijo, čisto skrivno, nedolžno verižno kupčijo, da pride do »več luči".
A žalibog se dragocena tetina mast zlep« »i hotela izpremeniti v petrolej. Dobil je zanjo najprej nekaj kilogramov sladkorja, za sladkor je nekje staknil dva para pravih podplatov. Ko se je stvarna siičen način ponovila kakih desetkrat in je do-. segel na do sedaj še zagoneten način protekeijo neke i stare branjevke na Pogačerjevein trgu, se je mast končno izpremenila v deset litrov petroleja. Za tako korenite preosnove je treba pač časa in zaicsj bi neki delala ravno mast izjemo?
Urban je imel petrolej v cinasli posodi in neznansko hrepenenje v svojem srcu.
Gospodje kolegi, ki so bili z Urbanom solidarni i v vseh ozirih, se mu hodili čestitat v urad, k«r ga
pa tam ni nihče našel, so zahajali zvečer drug za drugim k njemu na dom, da izvrše dolžnost do tovariša in pri polnih kozarcih malce podebatirajo o škodljivosti pijače ter o načinu, kako izpremeniti deset litrov petroleja v meso in kri ženskega spola z nekoliko duha in dote.
Nestor med vsemi sosvetovalci, Milan Piskač, ki je vsako vino iz spoštovanja vikal, je bil tega mnenja:
^Urban", je rekel, »pojdi po svetu, saj um ti je dan, našel boš ženo, če nisi zaspan".
Ko je Piskač na ta način oskrunil ranjkega Vodnika, je Urban Provizač vzel dopust, šel vase in tri dni ga ni bilo na izpregled.
»Težke in dolge so moje ure", je omenil čez nekaj časa prijatelju Matevžu, dasi ure že dolgo ni poznal ne v časovni ne v kovinasti obliki. »Iti moram na pot, v Ljubljani itak ni nič, pojdem v osmo deželo po nevesto. Moja duša je pripravljena, moja luč je realno tekoča, pojdem in pogledam, če bi se dala dobiti tudi nevesta in pitana žival. Časi so čudni i« delajo čudeže čez noč. Matevž, prosim te, spremljaj ms na usodepolni poti, če ti je mogoče!
Ko je Matevž po večdnevnem obotavljanju vch-dar uslišal Urbanovo prošnjo, sta se dogovorila za čas in smer potovanja, za katero je dobil Proviaač štirinajstdnevni dopust.
Tisti večer pred odhodom Urban Provizač ni mogel spati celo noč. Prišel je od vzajemnega kroka šele proti jutru domov. Iz strahu, da ne bi zaspal, ni niti legel in se je v naglici pripravljal za pot. Ni se mogel odločiti, kako naj prenaša dragoceno posodo s petrolejem. Nositi jo golo, nepokrito, se mu je zdelo nespodobno, izzivajoče. Zavil jo je v nahrbtnik kakor Martin Krpan svoje bruse v slamo, prijel je z desnico popotni kovčeg, z levico skrivnostni bedenj petroleja ter je odšel proti postaji.
ali pa krivičnega. Pastirja Giga je zapeljal na pot hudobij in krivičnosti. Postal je morilec. Kaj je povzročila neomejena svoboda ruskega, kulturno zaostalega naroda ob času boljševiške vlade ? Zopet prav zanimiva paralela ! t
Tretjo pa nam prinaša nadaljevanje. Zanimalo bo vsakogar, ker videl bo podobi iz našega življenja. Glavkon nadaljuje:
„Če bi se dobila dva taka prstana in ako bi si enega nataknil pravičnik, drugega pa krivičnež, ne bi bil bržkone noben tako trdnega značaja, da bi ostal pravičnosti zvest, se skušal vzdržati tuje lastnine; polaščal bi se, če bi mu Ie bilo koristno na javnem trgu brez strahu vzeti, karkoli bi se mu poljubilo. Vdrl bi gotovo tudi v tuje hiše, živel poljubno zakonsko življenje, ubijal in poljubno oproščal kogarkoli vezi ter počenjal take podobne reči kakor kakšen bog med ljudmi.
Pri takem početju bi se v ničemer ne ločil od onega drugega, ampak oba bi se ravnala po istem smotru.
Seveda bi to kdo smatral za tehten dokaz, da ni nihče iz lastne volje pravičen, nego le za to, ker je prisiljen, češ da za poedinca ni nikaka dobrina. Zakaj, dokler on meni, da more kjerkoliže delati krivico, jo tudi res dela. Saj vendar vsak mož meni, da krasti v zasebnem življenj u k r i v i č n o s t v e č kot pravičnost; in to mnenje vsebuje resnično jedro, čemur bo pritrdil strokovnjak v teh vprašanjih. Saj če bi kdo le hotel porabiti ugodne priložnosti ter ne hotel niti delati krivice niti ne polastiti se tujega imetja, bi ga gotovo razsodni ljudje zase imeli za največjo ne-rodo in izrazitega tepca, nasprotno bi ga pa med seboj javno hvalili ter si sipali drug drugemu pesek v oči iz samega strahu, da ne bi trpeli krivice.
Tako je torej s tem vprašanjem, Kar pa tiče vprašanje samo o življenju obeh, o katerih je tu govor, o tem bomo mogli prav soditi šele takrat, če si dobro ogledamo pravičnika in krivičnika v vsej svoji popolnosti. Druge poti ni.
Kakšna bodi torej primera?
Taka-le: niti krivičnežu ne smemo odščip-niti in prav tako ne pravičniku od pravičnosti, nego vsakega moramo označiti do izrazite' popolnosti v njegovem teženju.
Najprej krivičnika: dela naj kakor pristni strokovnjak, na pr. kot najspretnejši krmar ali zdravnik, ki loči v svoji stroki možno in nemožno, ko nekaj uporablja in drugo opušča; kadar se mu pa kaj ponesreči, zna umno popraviti. Tako naj skrbno opravlja tudi krivičnež svoje krivično delo, ampak na skrivaj, če misli biti na pravi način krivičen. Zakaj, biti mora že velika šleva, kdor se da zalotiti: skrajna krivičnost je samo tista, če je kdo le na videz pravičen, v resnici pa nikakor ne.
Treba je potemtakem nadeti vzornemu krivičnežu dovršeno krivičnost in mu ničesar ne vzeti, ampak še pustiti, da si pridobi glas pravičnosti v najpopolnejši meri. Če se mu kaj ponesreči, mu je treba dati zopet priložnost, da to poravna, in dalje, da ima dar prepričevalnega prigovarjanja za slučaj, j če je bila ovadena katera njegovih krivic, ter da po potrebi porablja vsa nasilna sredstva, in sicer ali z drznostjo in surovo nasilnostjo, ali pa po vplivnih prijateljih in z denarnimi sredstvi. —
Zdaj pa postavimo tej sliki nasproti še drugo o pravičniku: moža, preprostega in plemenitega značaja, kakor govori o njem Ajshilos, da ta noče le na videz veljati, nego res tudi biti pravi poštenjak. Zato mu moramo vzeti vsak navidezen sij. Če bi se samo kazal pravičnega, bo imel časti in darove prav radi tega, ker se bo kazal v taki luči. Ni namreč nič kaj jasno, če je tak aH radi pravičnosti same, ali pa radi daril in časti. Čist in prost mora biti vsega razen pravičnosti ter samo čisto nasprotje poprejšnjemu. Obdaja naj ga, dasi ne dela nikakršne krivice, na zunaj sij najdovršenejše krivičnosti, samo da se preizkusi v svoji pravičnosti s tem, da se ne ukloni pred slabim glasom in njega posledicami.
Nasprotno! Neizpremenjen naj hodi svojo pot do groba, v življenju na videz krivičen, v resnici pa pravičen, da se more koncem dovršene pravičnikove pravičnosti in krivičnikove krivičnosti presoditi, kdo izmed njiju je srečnejši.
Sokrates: Sment, dragi Glavkon, s kako krepkimi potezami čediš oba moža, kakor da bi za stavo izmival dve ^ohi!
Glavkon: Kakor je v moji moči. Ko ju zremo taka pred seboj, ni kot mislim, prav nič težko dokazati, kakšno je življenje vsakega njiju. Treba je povedati ! In če pri tem rišem s tako krepkimi potezami, ne misli, preljubi Sokrates, da j a z to trdim, ampak tisti, ki mesto pravičnosti bolj slavi krivičnost. Le-ti bodo dejali: »Vsled svojega posebnega značaja
bo pravičnik bičan in trpinčen, vklenjen v verige in iztaknili mu bodo oči, končno pa bo vseh strahotah pribit še na — križ. In. spoznal bo, da ne sme tega želeti, da bi bil dejansko pravičen, ampak to, da je le navidezno. Ajshilove besede pa bi bilo boljše navajati v zmislu krivičnosti. Zakaj, dejansko je krivičnež ta, ki noče biti le na videz, marveč resnično krivičen, zato ker v svojem stremljenju upošteva praktične razmere in zato tudi ne živi po videzu:
„ Globoko brazdo preko čeia zbirajoč, ki iz nje nasveti skrbni tečejo".
^ Najprej mu namreč pride v roke oblast v občini (državi), ker se zdi, da je pravičen; potem se poljubno oženi, ženi otroke svoje po svoji glavi, se sestaja in združuje s komer mu kaže, na vrh vsega obogati, ko si dela dobičke, ne da bi si težil vest glede krivičnih dejanj. Pri tekmah, zasebnih in javnih, prekosi svoje nasprotnike in jih nadkrili. Tako je bogat ter izkazuje prijateljem usluge, nasprotnikom škoduje. Bogovom daruje v obilni meri in z veliko dostojanstvenostjo dari ter postavlja krasna svetišča. Sploh, zna si pridobiti zasluge za bogove in ljudi, ki jim izkazuje svojo naklonjenost v veliko večji meri kakor pravičnik, tako da je on bogovom bolj ljub, kakor zasluži in bolj kot pravičnik".
Tako trde, o Sokrates, je krivičniku pred bogovi in pred ljudmi življenje udobnejše in boljše urejeno kakor pa pravičniku."
• • •
To je le drobček iz bogate vsebine. Škoda, da Slovenci nimamo ravno v teh dneh, ko se presnavlja ves svet in se vrši v glavah velike večine ljudi da-lekosežna in zgodovinska revolucija, ko si postavljamo sami prve temelje za svojo državno samostojnost, prestavljenega grškega originala, da bi se mogel vsak izobraženejši Slovenec poglobiti v delo svetovne slave. Porodilo bi se mu marsikaj za bližnje dni in za pozneje. Spoznal bi, da je treba srečo držav zidati najprej na nravni odnos sestavnih količin, da mora torej biti urejena po načelu: vsak delaj in vrši svojo dolžnost, a tudi vsak dobi sebi primerno plačilo. V državi mora vladati prvo načelo: vsakemu svoje in vsak po svoje za — vse! Kjer tega ni, se rodi — revolucija in propad.
To uči veliki Grk 400 let pred Kristusom, velja pa ravno tako za včeraj, za danes in za vedno.
Glejmo, da preosnujemo vso javnost na jugu v najčistejšem pomenu prave pravičnosti in naša Jugo-! slavija bo najlepše telo, najlepši organizem in na -srečnejši posnetek najvišje božje ideje — dobrega in popolnega.
Kdor pa zida na silo, se mu narodi vihar, i;ki mu zruši vse delo. To uči vsa zgodovina, uči bližnja preteklost, priča sedanjost in izpriča tudi ta svetovni požar, da so ideje silnejše kot najpopolnejši kanfcn in najostrejši meč.
Kdor zre v krvavi ples z viška večnih idej, se res grozi ob stoku in joku milijonov, a eno mu je jasno: človeštvo mora s krvjo plačati preroditev. Tudi nas Slovence je šele ogromno trpljenje po krivici — privedlo do spoznanja in prerojenja.
Jugoslovanska misel v Bosni in Hercegovini.
(Nadaljevanje.)
Sarajevo, 29. aprila.
Dr. K. — V zadnjih dveh dopisih sem rekel o Hrvatih, da se nam zanje ni treba bati; o Srbih, da sicer molče, da so pa vsi za Jugoslavijo; o muslimanih pa, da se splošno drže rezervirano iz verskih in gospodarskih razlogov, da pa jugoslovanska misel vedno bolj prodira tudi med njimi.
Takšno je sedaj dejansko stanje. Mika me, da bi na kratko očrtal stanje pred vojsko, ker le tedaj bi mogli prav videti in oceniti veliki preobrat v mišljenju in naziranju, pa tudi v medsebojnem obnašanju pripadnikov treh ver v Bosni in Hercegovini. Videli bi, da je postalo sedaj dejstvo ono, o čemur smo prej mislili, da tukaj nikdar ne bo mogoče.
A komaj je stopil na mestni tlak, se je začela v posodi čudovita godba, ki je spremljala vsak njegov korak z zamolklim pljunkanjem: štrbunk . . . štrbunk. Petrolej je v veselju ali jezi pel Provizaču snubitveno pesem. Ljudje so se ozirali za njim in se smejali, ženske s cekarji so ga vljudno ustavljale in izpraše-vale, če kaj proda.
Urban pa se ni ozrl ne na levo, ne na desno, kajti sanje so mu bile daleč nekje v osmi deželi, izven mestnega prekupavanja, visoko nad krompirjem in mastjo.
Urban in njegov prijatelj Matevž sta se našla na kolodvoru. Dobila sta stojišče na estradi starega va gona, kjer je Urban spravil svoj kovčeg in posodo petroleja. Varno in počasi kot polagamo bolnika v posteljo, je položil svetilno snov ob duri vagona, kovčeg pa je postavil k svojim nogam.
Matevž se mu je nekoliko časa skrivaj smejal, ko pa je spoznal, da je stvar resnejša, nego je mislil, se je zresnil njegov obraz in je vprašal Urbana, če bi mu njegova pomoč ne bila odveč.
Urban je ponudbo sprejel in z začudenjem pripomnil, da bi se bil že lahko prej spomnil v kako važni misiji potuje po svetu invstvar vsaj njemu ne daje povoda, da bi se smejal. Če že ne s trebuhom za kruhom, pa hodi vendar s petrolejem za ženo, z lučjo za nevesto.
Milaču se je obraz silno izpremenil. zamislil se je v resnost položaja in zaprosil Provizača, če sme sprejeti petrolej v svoje varstvo. Milostno je Urban ustregel njegovi prošnji in se globoko oddahnil, kajti zdelo se mu je, da je tali zman v ploščevini, če ga stražita dva, vendar varnejši.
A estrada se je začela polniti. Prišlo je nekaj čisto navadnih ljudi, žensk in moških, ki niso mogli več v vagon, knjti notri je že vse sedelo ali stalo ter hvalilo Boga, da niso taki kakor oni tam zunaj,
Petrolej je prišel v veliko nevarnost. Milaču je šia kri v glavo, Urban pa se ni upal niti pogledati na ono stran, kajti trenutki, snuki, noge in roke tujih ljudi so se igrali z njegovo usodo.
Kot človek, ki ve, zakaj gre, je motril prihajajoče sopotnike, s pogledom jih je prosil, naj prizanese njegovi bodočnosti, naj ne uničijo njegovega resnega načrta, ki ne more splavati niti po vodi, kajti - bila je še zima, vode ni bilo, povsodi samo led.
Že so žgoleli od ene strani vlaka do druge tresoči se žvižgi gospodov kondukterjev. ko jo primaha s širokim jerbasom mati ljubljanskega želodca, debela gospa branjevka postavi desno nogo na prvo stopnico vagonskega stopnišča, se prime z desnico za ročaj in pripomni, da bo zanjo še dovolj prostora, češ, da ni preobilna.
Provizač se je zgrozil ob tem pogledu. Nesreča se je zdela neizogibna, a v tem trenutku se je vlak stresel od severa proti jugu, zarožljal od juga proti severu, kakor da hoče preizkusiti solidnost verižnih zapon, vagon se je premaknil — proti ostni deželi...
Nepotrebno bi bilo pripovedovati, kako se je godilo Urbanu in Matevžu na potovanju s pločevinatun talizmanom. Kdor ve, kaka tema je bjla takrat po osmi deželi, bo tudi razumel hrepenenje, ki je gorelo v človeških srcih do luči v kakršnikoli obiiki.
Kljub neprestani nevarnosti jima je polagoma postala pot naravnost prijetna.
Dekleta in gospodične, ki so na postajah vstopale in izstopale, so bile silno prijazne in če je kateri petrolej nehote in proti svoji volji malo zasmrdel, je začela govoriti o nageljnih, rožah ter o onih časih, ko je zvečer pri luči čitaia romane in novele.
Neka gospodična je pri samem pogledu na plo-ščevino začela govoriti o slovenski literaturi in o psihologiji moderne ženske.
Toda ne zdi se mi umestno odkrivati stare rane bratomornih prepirov. Nam je dovolj, da vemo, da naša stvar tukaj danes dobro in trdno stoji, a na ono, kako je bilo nekdaj, je najbolje ne več misliti in pozabiti, ker brez krivde ni bila nobena stran.
Da so dosedan a moja izvajajanja prava, hočem navesti nekoliko konkretnih slučajev oziroma pojavov, ki nam dovolj jasno slikajo današnje razpoloženje in mišljenje naroda v Bosni in Hercegovini.
»Hrvatski dnevnik" ni bil nič kaj priljubljen list. S svoto protisrbsko gonjo v začetku vojske si je odbil še ono malo čitateljev, ki jih je imel. Ko pa je jugoslovanski klub na Dunaju proglasil naš program — majniško deklaracijo in je »Hrvatski Dnevnik" deklaracijo odobraval in v odločem tonu zagovarjal je bil eden najbolj priljubljenih in najbolj čitanih listov. Cim pa je presedlal in začel na zapoved vlade in od strani nadškofa Štadlerja pisati proti deklaraciji, ga nihče več ne čita. Iz vseh krajev so ga naročniki pošiljali • nazaj. Znano mi je neko malo mesto, kjer je imel »Hrvatski Dnevnik" okrog 100 naročnikov, dokler je pisal v duhu deklaracije, sedaj pa prihaja tja samo še v dveh izvodih, in 'še ta dva — brezplačno.
Na mesto »Hrvatskega Dnevnika" so ljudje začeli kupovati zagrebške deklaracijske časopise: .Hrvatsko Državo", „Novine", »Glas Slovenaca, Hrvata i Srba" in „Jug". Ker zagrebški časopisi niso bili pripravljeni na tako velik iznenadni prirastek svojih odjemalcev, niso od začetka, namreč ko je bil »Hrvatski Dnevnik" presedlal, prihajati v dovolj velikem številu v Bosno in Hercegovino. Bili so vedno vsi takoj razprodani, kakor hitro so jih prodajalci dobili iz pošte.
Tudi »Hrvatsko Riječ" in »Obzor\ ki sta bila prej zelo priljubljena lista, sedaj le malokdo čita. Nasprotno se pa čitajo in razširjajo vedno bolj in bolj deklaracijski listi in sicer čim odločnejše kateri piše, tem več čitateljev ima.
Ta pojav gotovo dovolj jasno slika pravo razpoloženje naroda v Bosni in Hercegovini glede na deklaracijo.
Drugi pojav je sledeči!
Dne 2. februarja t. 1. se je priredila v Sarajevu dobrodelna zabava »Slovanski večer". Program je bil preprost; agitacije za zabavo ni bilo nobene, 'le plakati z latinico in cirilico tiskani so nam jo naznanjali.
»Hrvatski Dnevnik" pa je prireditev strastno napadel, češ da je to protihrvatska — ker je jugoslovanska prireditev. Najel je tudi in plačal nekaj otrok, da so raztrgali plakate in sicer one z cirilico tiskane vse brez izjeme, a od onih z latinico tiskanih •'e	tu Pa *am kakšen, dočim se najraznovrst-
nejši in mnogoštevilni nemški in madžarski plakati in napisi varnejše šopirijo kot v samem Berli :u ali pa v Budimpešti.
V tej protigonji je krepko podpirala »Hrvatski Dnevnik" nemško - madžarska judovska »Bosnische Post", ki je vse napade iz »Hrv. Dnevnika" zvesto prevajala v nemščino in jih v svojem listu objavljala
Tako je po zaslugi »Hrv. Dnevnika" in »Bosnische Post" zvedela cela dežela za to prireditev in čim strastnejša je bila ta protigonja, tembolj je rastlo zanimanje za prireditev. Vstopnice so bile razprodane prav vse, še predno so bile tiskane. Zvečer 2. februarja t. 1. pa je privrelo toliko ljudstva iz cele dežele na to zabavo, da ni bila le koncertna dvorana natlačeno polna, ampak tudi hodniki in vse stranske sobe. Niti ena tretjina ljudi ni mogla v koncertno dvorano. Toda nihče se ni zato jezil. Saj jih ni privedlo semkaj toliko petje in glasba, ampak ona ideja, ki jo je bil' »Hrv. Dnevnik" tako napadel; ideja narodnega edinstva. Privreli so od vseh'strani, da s svojo prisotnostjo manifestirajo za to idejo.
Prvikrat je prišel na to zabave tudi muslimanski ženski svet.
Videli smo udeležence celo iz daljnega Cazina. In kaj to pomeni, moramo vedeti, da so morali biti štiri dni in noči na potovanju, dva sem in dva nazaj v hudi zimi, v nezakurjenih in odprtih vozovih!
Bila je to tiha, a mogočna demonstracija za narodno edinstvo in Jugoslavijo, kakoršne nihče ni pričakoval. Glavno zaslugo za to pa si je pridobil »Hr. Dnevnik" s svojo protigonjo.
Kdor je videl to neštevilno množico zbrano iz cele dežele, čital v njihovih očeh in na obrazih odločnost in navdušenje za našo stvar, in kdor je opazoval, kako prisrčno, iskreno in prijateljsko so se pozdravljali med seboj pripadniki vseh treh ver in nekdanji največji politični nasprotniki, ta pač ne more nič več dvomiti o tem, je-li Bosna in Hercegovina za svobodno Jugoslavijo.	(Dalje prihodnjič.)
Spomnite se invalidov!
Mlada črnolaska, ki je prišla tam mimo, je Matevžu pogledaia tako globoko v srce, da se je kar sam od sebe ozrl, če posoda s petrolejem še stoji na svojem mestu. Urban pa se je tega silno ustrašil, dasi je vedel, da za poročenega moža petrolej ne mere imeti nikakega zmisla.
Sčasoma se ves vagon ni menil drugega kot. o luči in onih dveh gospodih, ki na platformi varujeta čudonosno posodo.
Matevž in Urban pa sta bila tiha, nedostopna za vse piijaznosti, ker njiju ura še ni biia prišla.
Urbanov dopust je potekal. Dan prej, kot je bilo treba nastopiti zopet trudopolno službo v pisarni, se je vrnil iz osme dežele, a ne več s prijateljem Matevžem, ki ga je bil sredi pota zapustil iz aprovizsč-nih ozirov, prišel je s polnim nahrbtnikom moke in masti, v levici je nesel prazno pločevinasto posodo, držeč se za njegovo desnico pa je korakala gospa Minka Provizačeva, lepo petindvajsetletno dekle iz osme dežele.
To je ženitvena zgodba Urbana Provizača, ne izmišljena, ampak resnična in resna od enega konca do drugega.
-O. li O--
V zlato Prago!
Ceškt narod nas vabi na eno svojih najpomembnejših slavnosti. Pred 50. leti je bile slovensko odposlanstvi/ le maloštevilno, letos pa bo veliko. V 50. letih sta se oba naroda tako zbližala, da je ,	njihov praznik — naš praznik.
„ Češki narod slavi letos velik jubilej; pred 50. leti dne 16. maja je bil položen temeljni kamen češkemu „Narodnemu divacllu" in ta zlata, davno zaže-Ijena palača nad Vitavo je postala simbol njegovega preporoda in duševnega osvobojen/a.
Kras.
POLJEDELSTVO IN GOZDARSTVO; ŽIVINOREJA.
Š. — Iz prejšnjih odstavkov je jasno, da so darovi zemlje le pičli. Celo na rodovitnih tleh' ne moremo računati vedno z dobro letino, ker je podnebje tako neenakomerno. V dobrih letih so pridelki prav zadovoljivi, v suhih in viharnih jih pa ni skoro nič. Marsikdo je prebivalcem Krasa očital, da ne znajo zemlje obdelovati, da rabijo večkrat samo motiko kot edino poljsko orodje itd., da je vse to zastarelo in negospodarsko. Pa naj gre kdo s plugom in setvenim strojem in drugimi modernimi pridobitvami na one majhne koščke rodovitne zemlje in videl bo, kaj bo opravil. Celo v Istri, kjer se nahaja rodovitna prst vendar v večji razsežnosti, ne moremo drugje obdelovati, kakor na pobočju, ker so tla večkrat močvirna. oe je pobočje bolj strmo, je obdelovanje mogoče le v terasah, kar je seveda drago in za uporabo modernega poljedelskega orodja jako malo pripravno. Isto velja o terasah ob obali, ki se vlečejo ob celem bregu in so jih morali napraviti z velikimi stroški večkrat z razstreljenjem skal in prinašanjem prsti. Zdijo se nam podobe cvetoče rodovitnosti, so pa le majhne, njihovi pridelki le v slabem razmerju z delom, ki je potrebno. Donašanje zemlje je tudi sicer na Krasu važna-postavka, s katero drugje ni treba računati, vsaj v takem obsegu ne, in ki povzroči toliko dela in truda. Rodovitno prst spravijo nalivi ali vetrovi enkrat tu, drugič tam v dolino, pridai gospodar mora donašati drugo prst pogosto prav od dateč. Kako dragocena je prst, vidimo že iz tega, ker je večkrat celo predmet tatvine. Na Krku je prst na trgu naprodaj kakor pri nas sadje. Kak trud, kaki stroški!
Tukaj moramo omeniti še nekaj drugega. Kamorkoli pridemo mi tako »pametni Evropci", povsod nam je vse zastarelo, neumno, mi bi naredili vse drugače, domačini so za nič. Poglejmo orient. Iz raznih vzrokov so gornje plasti zemlje tam polne soli, ki se nahaja le malo pod površino. Domačin si ne more drugače pomagati kakor da z motiko zrahlja le najgornje dele, da ne pride do soli. Pa so prišli nemški kmetje v Palestino, gledali so in gledali, rekli so: to je neumno, vzeli so plug in šli na delo. Pa so s plugom privlekli vso sol na dan, sejali so, želi pa samo dolge obraze. Povsod moramo torej razmere preudariti in vse premisliti, potem šele smemo soditi in kritizirati.
Omenili smo, da je rdeča prst na Krasu revna na redilnih snoveh, da potrebuje torej gnojil. Kako pa je s temi? Domačih gnojil je zelo malo, umetna se pa vsled poletne suše nič kaj ne izplačajo. Semintja so izstrebiii gozd in upali na boljše uspehe; par suhih let je uničilo tudi te upe.
Globoka rodovitna zemlja in z njo bogatejša kultura nas pozdravi semintja na dnu širokih rečnih dolin, ob spodnjem teku aii ob izlivu rek, če le ni preveč močvirno. Primerjaj soško in vipavsko dolino, Krko in Neretvo v Dalmaciji. Večkrat uspevajo tam obenem oljka, murba, vino, koruza in pšenica. Visoka temperatura, močno solnčno žarjenje, zavarovana lega itd. omogočijo, večkratno izrabljanje eneiniste zemlje; in ne čudimo se, če prinašajo polje, vinograd in vrt dve tretjini vseh dohodkov zemlje, če tudi pokrivajo samo četrtino tal.
Pšenica ne trpi dosti vsled suše, pokriva 19% vsega polja; rž samo nekaj nad 4%, ječmen skoro 12 oves 4-3. Na prvem mestu je koruza s 30-7%; pravijo pa, da tolika razsežnost koruze ni ravno posledica pripravnega podnebja, temveč le posledica potrebe dobrega živila. Od vsega polja, ki tvori 12 % kraškega sveta, odpadejo nekako tri četrtine na žito, ki smo mu prišteli tudi koruzo, 4-5 78 na rastline za krmo, nad 5 na ledino, okoli 8 °'0 na sočivje ild.
Važno je vinarstvo, približno 5 7" skupne površine. 5 7° je pa skoro toliko kakor polovica vsega polja. Trta namreč sušo dobro prenaša, korenine dobijo tudi v pičli prsti kmalu zadostno hrano, zahteve trte se kraškemu svetu kar dobro prilegajo. Da pa uspehi vsled pomanjkanja kletarstva niso vedno dobri, moramo iskati vzrok deloma zopet v splošni siromaš-nosti in zlasti v pomanjkanju vode. Mali vinogradnik ne more pri stiskanju, posodi, ohranjevanju i. dr. toliko gledati na snažnost, ker mora večjidel vsako kapljo vode prinesti prav cddaleč.
Primeroma važna je oljka, akoravno je njena kultura pogosto zanemarjena in zastarela. Leta 1913 je pridelal ves avstrijski Kras 55.000 centov olja. Kakor pri vinu tudi pri oljki končna kakovost ni ista kakor bi jo pričakovali. Tudi je pridelovanje zelo nezanesljivo. Zato so celo večji posestniki opustili nadalj-ne nasade.
Sad je reja je bila že od nekdaj ena glavnih panog kmetijstva na Goriškem, 868 ha je pokritih tam s sadnimi vrtovi. Na prvem mestu je črešnja, sledijo hruška, jabolko, sliva, bieskva, aprikoza. Važna
Slaveč 50 letnico njegove ustanovitve praznujemo ne samo obletnico tega nepozabnega dne, temveč tudi veliko razdobje svojega naroda in političnega razvoja, a baš današnja doba nam bolj kakor kedaj dovoljuje zreti v svojo minulost s hvaležnostjo, v sedanjost z odločnostjo in v bodočnost z nezlomljenim zaupanjem.
Jubilejne slavnosti »Narodnega divadla" se pri-čno meseca maja s slavnostnim ciklom čeških iger v ,Narodnem divadlu", v mestnem gledališču vino-hradskem in v drugih praških gledališčih; njih vrhunec bo jubilejni dan 16. maja, ko se poleg drugih slavnosti sestane slavnostna skupščina v^Panteonu" kraljevskega muzeja češkega. Na tej spregovore: predsednik slavnostnega odbora dr. Karol Kramar, slavni češki pisatelj Alojzij Jirasek in literarni zgodovinar F. V. Iirejči. Zvečer tega dne se vrši v ,,Narodnemu divadluu jubilejna predstava Smetanove opere „Dali-bors katero premijero so pred 50. leti preslavili polaganje temeljnega kamna. Drugi dan 17. maja priredi se slavnostni večer, na čast naših milih gostov od blizu in od daleč, a dne 18. maja končuje vrsta slavnostnih prireditev z veliko ljudsko svečanostjo.
Praznični dnevi se proslave tudi izven Prage po vseh pokrajinah krone češke; bodo to prazniki 'vsega zjedinjenega naroda češkoslovaškega.
Pred 50. leti se je i adovalo z našim narodom pri polaganju temeljnega kamna „Narodnega divadla" lepo število bratov slovanskih.
Po 50. letih hrepenimo s plamtečim srcem, da bi bili dragi bratje zopet z nami v naši sredini! Vabimo Vas z odprtimi rokami in prosimo, dasi je današnja doba od one težavnejša, da bi prišli v zlato matičko Prago; udeležite se slavnih dni čeških, pridite kakor domov, vaš poset nam bo v okrepitev, a še po dolgih letih drag spomin !
sta tudi kostanj in figa. Leta 1912 so po uradni statistiki pridelali na Goriškem in Gradiščanskem 55000 centov sadja. Sadjereja Istre — fige, mandlji, jabolka, hruške, na zavarovanih mestih breskve — je omejena na vrtove in vinograde, prinesla je pa leta 1912 nad 20000 centov. Dalmacija nima pravih sadnih vrtov; na severu so v zadnjem času začeli v večjem obsegu z nassdi drevesc, kojih sadeži nam dajo znani liker maraskino. Vendar je pa množina sadia v Dalmaciji splošno zelo velika, 1. 1912 n. pr. 146 500 centov in sicer 64 000 centov fig, 20.000 mandljev, nad 32.000 centov kostanja, 28.000 grozdja itd.
Zelenjave ne pridelajo do;ti; v zadnjem času se ji je posvetila zlasti Goriška. Pridelovanje svile ima sicer povsod ugodne pogoje, zlasti na Goriškem je ta kultura že stoletja udomačena; vendar ne gre tako kakor bi bilo pričakovati, preveč je tuje konkurence in naši majhni obrati se ne izplačajo.
Na majhnem prostoru produktivnosti torej dosti raznoličnosti, a v splošnem le malo pridelka. Isto opažamo pri glavnih kraških kulturah, pri gozdu in paši. »Gozd" pokriva sicer 31 odstotkov vsega kraškega sveta, a za gozd štejejo vse, vsako tudi najmanjše grmičje. Zato ni čuda, če je njegova vrednost majhna in služi deloma več živinoreji kakor pa urejenemu gozdarstvu. Izračunili so, da prinaša 83'5 odstotkov kraškega gozda na hektar samo 2-18 kron, ostanek pa 8 48 kron. V zadnjem času — od 1. 1870 naprej, odkar obstojijo gozdarska nadzorstva — se gozdarstvo dviga, vendar le počasi. O tem v posebnem članku. Boljše vrste so se ohranile le v večjih višinah in pa tudi sicer le tam, kjer se izrabljanje vsled oddaljenosti ne izplača. Zato ti oddaljeni gozdi tudi danes ne dajo drugega kot les za kurjavo in pa oglje. V okolici Voloske delajo iz jesenov in bukev obroče za sode.
Razumljivo je iz navedenih vzrokov tudi, da so pašniki borni, da travnikov ni dosti, in da tudi živinoreja ni na visoki stopnji. V Dalmaciji in Istri sta med domačo živino ovca in koza na prvem mestu. Ovce se navadno pasejo celo leto prosto naokoli, poleti po višinah, pozimi po nižinah in ob morju. Kjer je trava pičla, ne prizaneseio nobeni rastlinici in se lotijo celo brinja; kljub temu jih pa še vsako leto več tisoč pogine, vsled pomanjkanja krme. V Istri so prepovedali prosto pašo koz, ker res vse uničijo. Da je prešičev malo, že vemo; 16 na 100 ha ni nič.
Posledica kraških pojavov se kaže tudi na govedu, neznatno je in slabo. Uvoz boljših vrst in pa prizadevanje raznih kmetijskih družb doslej še ni dosti izdalo. V Dalmaciji se mora puliti govedo za krmo z ovcami po pičli, izsušeni paši; samo v hudi zimi mu dajo malo slame za priboljšek. Plemenenje še ni uravnano. Zato je sicer dalmatinsko govedo skromno in trpežno, vreme mu ne škoduje; zato so pa tudi krave težke samo 150 do 190 kg, rejeni voli 200—350 kg. To ni niti tretjina teže goveda na severnem Nemškem in samo malo nad tretjino teže boljših avstrijskih vrst. Tudi mleka to govedo ne da dosti, redko kdaj nad 500 litrov na leto. Tudi v kraški Istri je govedo slabo ; manjka mu predvsem zdrave pitne vode, kar je eden prvih predpogojev. Na Notranjskem se mora živina večkrat zadovoljiti z nezdravo vodo mlakuž, nastanejo bolezni. Če pa ob suši usahnejo tudi te mla-kuže, je treba cele ure daleč dovažati vodo. Novejši čas je prinesel marsškako izboljšanje, vodovode, vodnjake, napajalnice, a še ne dosti. Nekolko boljše je v istrskem gričevju in primorju, a tudi tu imajo govedo bolj za vprego kot za dobavo mleka; to jim nadomešča olje. Število volov je 53 odstotkov vsega goveda, število junia pa samo 30 odstotkov. Značilno je, da so podnebne in prehranjevalne razmere neugodno vplivale na poskuse, zboljšati živino s križanjem z boljšimi pasmami. Tudi konjereja ni bogvekaj, glavna ovira je pomar.jkanje krme. Domači konji so majhni, a vztrajni. Za tovore in jahanje jih nadomeščajo osel, mezeg in mula. V Istri pride na 1000 ljudi 10 konj in 525 oslov, mezgov in mul, v Dalmaciji pa 411 in 61-1.
Narodno gospodarstvo.
JUGOSLOVANI IN INDUSTRIJA.
Dr. M. — Kot enodnevnica se je pojavil na madžarskem političnem nebu Jožef szterenyi, prvo-boritelj madžarske industrije. Madžarsko delavstvo je takoj vzkliknilo: to ni mož, ki bi mogel izvršiti pravično demokratično volivno refbrmo, avstrijska kapitalistična glasila pa so zapela slavospev madžarski industriji in Szterenyivemu smotrenemu delu za njeno rast in procvit.
Pri gradnji svoje jugoslovanske države se bomo za notranjo politiko mogli jako malo učiti od sosedov Madžarov. Vso politično moč ima pri njih maloštevilna aristokracija in pretežno židovski denarni mo-' ^otci. Ljudstvo je politično ravnotako brezpravno kakor nemadžarske narodnosti. V zunanji politiki, pod katero umevajo Madžari v prvi vrsti dogovore in poslovanje z avstrijsko polovico, so pa Madžari vse drugačni mojstri kot nemški politiki na Dunaju. Ohranili" so pač širše obzorje. Niso se hoteli omejiti samo na politični pouk iz Nemčije kakor njihovi nemški tovariši na Dunaju, ampak so gojili neprestano stike tudi z zapadno Evropo, iz katere so pridno sprejemali nove znanstvene pridobitve. Teh
stikov celo med vojno niso popolnoma prerušili. Seveda za njihovo čudno notranjo politiko zapadno evropska demokratična šola ni mogla mnogo nuditi.
To politično nadkriljenje so Madžari nad svojimi nemškimi tovariši v monarhiji posebno očitno pokazali med vojno. Žalibog to nadkriljenje mi vsi že sedaj težko čutimo in drago plačujemo. Mi obuboža vamo, Madžari bogate, ini stradamo, Madžari se m a ste —
Ko so Madžari pred 50 leti z nagodbo dobili lastno državo, so bili popolnoma brez industrije, v poljedelstvu je bila vsa njihova moč. Za industrijo ni bilo tudi nikakih pogojev, in nobenih posebnih potreb. Vendar so se Madžari z železno energijo lotili gradnje lastne industrije. Na vsak' način so hoteli ustvariti lastno industrijo, terjal jo je narodni politični ponos. Vedeli so, da šele z .ustanovitvijo lastne industrije postanejo politično neodvisni. Avstrijska industrija in madžarsko poljedelstvo, drug drugega izpopolnjujoč in drug na drugega navezana, sta gospodarska podlaga habsburške monarhije. Zavest gospodarske navezanosti na Avstrijo je bila ves čas narodna bol madžarskih politikov in gonilna sila za gradnjo lastne industrije.
Za ta cilj se madžarski politiki niso ustrašili nobene žrtve. Ne iz gospodarske potrebe in tudi ne z gospodarskimi silami, temveč s političnimi sredstvi, umetno so Madžari gradili svojo industrijo. Za to ni čudno, da stvar dolgo časa ni hotela prav uspevati. Zgodovina njihove mlade industrije je polna poizkusov, ki so se ponesrečili, vendar Madžari niso odnehali.
1 Sedaj lahko rečemo, da so med vojno Madžari svoj cilj dosegli. Nikdar ni bila vez med industrijo in državo tako tesna kot med svetovno vojno, nikdar ni mogla državna politika igrati v industrijskem razvoju take vloge kol med vojno, za to ni čudno, da so Madžari, ki so industrijo ustvarjali bolj umetno z državno politiko kot z lastnimi industrijotvornimi gospodarskimi silami, med vojno lahko dosegli, kar bi drugače še leta in leta ne bili —
Najprej so vojna in z njo združeni industrijski dobički ozdravili marsikako industrijsko podjetje, ki bi ga drugače nobena umetnost ne bila rešila poloma — Pri ogromni pomnoži t vi vojnih industrij, ki so postale nujne med vojno, so Madžari izrabili svojo politično moč in dosegli, da se je mnogo podjetij moralo ustanoviti na njihovi zemlji, ki bi se bila brez njihovega političnega vpliva gotovo ustanovilo v Cislajtaniji. Dalje so Madžari ustanavljanje industrijskih podjetij krepko pospeševali z davčno in železniško tarifno politiko, kar so lahko storili, ker že ro nagodbi Madžari nosijo sorazmerno veliko manjši del (33"6 70 skupnih bremen kakor mi, obenem pa so še dosegli, da je vojna uprava svoje potrebščine od madžarskega kmeta dražje kupovala kot od našega.
Ze sedaj se utemeljeno računa s tem, da bodo Madžari tudi v bodoče dosegli, da se bodo vse surovine, ki lih bo monarhija morala tudi po vojni iskati v tujini in ki jih gotovo ne bo mogla dobiti toliko, da bi zadostovale za vse zahteve, razdelile 'ined obe polovici po kluču za skupna bremena, dasi to z ozirom na industrijsko moč obeh polovic ni pravično in bo avstrijska industrija na ta način oškodovana. Nasprotno se že sedaj vidi, da dunajska vlada na madžarsko poljedeljstvo in njegove produkte ne more najti /likakega vpliva in ga bo po vojni še tem manj. Težave z živili bodo po vojni za avstrijsko industrijo še večje kakor sedaj' dočim bo madžarska industrija tudi v tem oziru deležna vseh ugodnosti.
Vendar avstrijska industrija ne kaže najmanjše nevolje proti Madžarom in njihovi gospodarski poli tiki. Njeni politični zastopniki se navdušujejo za madžarsko politiko in njene uspehe. Dobro umevajo njen cilj in uspehe in pogodili so tudi zase že po trebno in uspešno pot. Cislajtanska industrija se je začela seliti na — Madžarsko. Delniške družbe grade nova podjetja, nove tovarne na Madžarskem.
Tudi jugoslovanska država bo ob začetku skoro brez industrije. Imeli pa bomo zanjo ugodnejše pred pogoje: primorje in ogromne vodne sile in najvažnejše: sijajno delavstvo, ki je do danes s svojim delom dvigalo sovražno industrijo. Tudi čas bo ugoden. Po vojni bo stala skoro vsa industrija na razpotju. Industrije, ki so med vojno spremenile svoj značaj in postale vojne industrije, bodo morale mislili spet na proizvajanje izdelkov za mirovno gospodarstvo, silno pomanjkanje surovin bo zahtevalo novih potov, tudi stare industrijske delavske garde ne bo več. Vsa industrija bo stala ob novem začetku. Taka doba je kakor nalašč za ustvarjenje lastne narodne industrije.
Vse priiike kažejo, da nas Jugoslovane čaka po vojni hud boj z nemško industrijo in kapitalom. Ne samo alpski in sudetski Nemci, tudi Nemci iz rajha se nam obetajo. Proti temu boju bo boj z našimi malomeščanskimi nemškimi kričači malenkost. Ta boj se že dolgo smotreno pripravlja. Boj se bo bil ž gospodarskimi in političnimi sredstvi. Lastna jugoslovanska država bo našo odporno silo politično okrepila. Tudi s tega stališča je lastna državo naša življenska potreba.
Kakor smo se s Čehi našli v borbi za lastno državo, tako nas bo ž njimi družil tudi gospodarski boj z nemškim kapitalom in industrijo. Večji napredek in večja moč češke industrije bo zenačena z našo ugodnejšo trgovskopolitično lego.
Boj za nas ne bo brezupen. Madžarska uči. Madžarska nas pa tudi uči, da moramo imeti od začetka do konca jasen cilj, da ne smemo zamuditi nobene prilike in da moramo ohraniti vedno široko obzorje.
NARODNOGOSP DARSKE DROBTINE. XVI.
M. H. — V zadnjih mesecih beremo pogosto o takozvanem prehodnem gospodarstvu. Izraz sam na sebi ni prav nič sumljiv. Po vojski bo vsekakor neka prehodna doba, ki se bo zrcalila, kakor vsak važnejši kulturni pojav, tudi v narodnem gospodarstvu. Ampak velekapital in veleiadustrija si mislita pod prehodnim gospodarstvom vse nekaj druzega, kakor bi si mogel pod tem izrazom misliti človek normalne pameti Mislita si vzdrževanje sedanjih razmer po vojski. Tem, pač dopadejo sedanje narodnogospodarske razmere, ko niti producent niti konsument nimata besede in je tudi trgovec kot posredovalec med obema nepotreben, ko se stekajo mili jarde narodnega premoženja iz žepov, najrevnejših, revnih in manj imovitih slojev v blagajne naroda, ki mu šele iščejo domovino tam v Palestini, ko imata velekapital in veleindustrija^ absolutno oblast nad premoženjem in življenjem." Želja velekapitala stalno zasužnjiti in izrabljati producenta in konsumenta je umevna. Razumljiva je tudi želja istih po miru meča, ker sta si velekapital in mir meča v bistvu sorodna. Nasilje tu, nasilje tam.
Jj Nerazumljivo je pa nam povprečnim Zemljanom, da, izmed onega malega števila mogotcev, ki pridejo v poštev pri urejevanju gospodarskih razmer, še danes nihče ne izprevidi, da je splošna nasilna uprava vsega zasebnega premoženja nekaj skrajno nenaravnega in krivičnega in kot nekako zasebne lastnine nekaj naravnost boljševiškega in da je, če le kaj na svetu, prav ta prisilna uprava sposobna, da omaja najtrdnejše sklepe državljanov za vztrajanje
Kakor gotovo odobrava komaj komaj deset odstotkov prebivalstva cele Evrope svetovno vojsko, tako gotovo ne odobrava sedanjih vezi narodnega gospodarstva niti pet odstotkov. Po končani vojski si pa teh razmer niti misliti ne moremo. Pa vendar pišejo židovski časopisi že dolgo, da različne oderuške centrale po končani vojski ne bodo mogle prekiniti svojega usodnega delovanja.
Kaj je temu vzrok? Nezadostna organizacija delavskega in kmetskega stanu. O delavskem stanu smo bili do zadnjega časa prepričani, da je dobro organiziran. Saj je igral vkljub temu, da tvori komaj šesti del vsega prebivalstva pri političnih in gospo darskih vprašanjih neprimerno važno vlogo. Važnejšo kot kmetski stan, ki tvori nadpolovično večino prebivalstva. Vojska je pokazala, da je bila tudi delavska organizacija slaba, ker je bila popolnoma odvisna od poštenja in moralne moči voditeljev. O organizaciji kmetskega stanu se pa danes še govoriti ne more, dasi bi bila taka organizacija izredne važnosti.
Ali mislimo na pametno in potrebno organizacijo slovenskega producenta in konsumenta?
iCuKtura.
KREKOV SPOMENIK.
F, M. „Odbor za Krekov spomenik" je odločil, Ida naj se postavita dr. Kreku dva vidna s io. iaenika, eden na grobu, drugi v Ljubljani; ostala svota naj se porabi za ust nove. Odbor je prišel do zaključka, da je treba porabiti večji del denarja za »kulturne namene", češ, da to odgovarja Krekovemu duhu, med tem ko naj bi se za oba vidna spomenika določil samo manjši odstotni del zbranega denarja. Nihče ni tej načelni razdelitvi ugovarjal.
Ko se je razpisal natečaj za nagrobni spomenik, v razpisu cena ni bila povedana, zasebno pa sporočena temu ali onemu, da ne sme presegati 12.0 0 K, za spomenik v Ljubljani pa je v razpisu določenih 40.000 K. Zdi se, da je pri našem občinstvu zmagala misel, da je treba postaviti Kreku večji spomenik, ne ker ga potrebuje Krek, ampak ker ga potrebuje njegov narod, Krek in njegova ideja pa zaslužita. Težko, ali pri današnjih naglo rastočih cenah pa je morda celo nemogoče, da bi umetniki mogli izdelati večji spomenik, če se jim stavijo tako ozke meje. Ali na j mi morda radi par tisoč "kron, odklonimo in zavržemo krasne osnutke naših umetnikov ?
Da se čimpreje končajo tozadevna razmotriva-nja po časopisih in posvetovanja pri sejah, da ne bo treba dajati osnutkov naših umetnikov na pro krustovo postelj in pa, da dobita velika ideja in naš narod primeren in dostojen spomenik, bi bil najlažji izhod ta, da se zbere več denarja in se s tem tudi zveča odstotna svota, ki je namenjena za oba Krekova spomenika. Zdi se, kot d; je nabiranje denarja za Krekov spomenik skoro pooolnoma ponehalo. Nekaj nad 100.000 kron se je nabralo, sedaj pa že delj časa nismo čitali nobenega izkaza. Neverno, kaj je temu vzrok. Ali morda meni odbor, da je denarja že dovolj, ali misli, da ga ni mogoče več nabrati, ali pa je mnenja, da se nabiranje polagoma in še dalja časa lahko nadaljuje? Da denarja za spomenik nedostaja, smo videli. Da se da zlasti v današnjem času še več denarja nabrati ne bo nihče
oporekal. Kako hitro je bilo n. pr. za obnovitev slovenskega gledališča prijavljenih skoro 300.000 K, in to večinoma v Ljubljani," med tem, ko se prispevki za Krekov spomenik stekajo iz cele Slovenije ali iz celega našega juga. In končno z zbiranjem denarja za Krekov spomenik ne smemo čakati, o tem ni treba dolgo razpravljati. Vsaka stvar ima svoj čas. Sedaj Krekov spomenik, nato slovensko gledališče, obnovitev Goriške, slovenski slepci in invalidi, vojaški domovi in tako ima skoro vsak mesec svo/e zahteve. Na vsak način pa mora tudi odbor imeti trdno podlago, da more razpisavati natečaje, s ■ pogajati z umetniki in pri tem upoštevati želje in zahteve naroda.
Z n a d a 1 j n i m zbiranjem denarja bi bilo torej treba takoj zopet pričeti Koliko je še med narodom ljudi, ki bi rade volje dali prispevek za Krekov spomenik, a samo oklic v časopisih ne zadostuje; časnike požiraš, a ko si list odložil, navadno že ne veš povedati, kaj si čital. Umestno bi bilo, da se u s t a n o v i j o po okrajih ali še boljše po občinah podobori. ki naj zbirajo prispevke. Morda bi se uredilo tako, da začne s to akcijo duhovništvo in učiteljstvo, ki povabi v odbor še druge osebe iz občine, ki se zanimajo za stvar. Umestno bi bilo tudi, da bi se od časa do časa izdajali izkazi, koliko so skupno nabrale posamezne občine, okraji, dežeje in bi se na ta način uprizorila nekaka tekma. Že sedaj naj nam služi za vzgled Dalmacija, ki je v par dneh zbrala 15.000 K.
Zberimo torej denar in postavili bomo lahko Kreku spomenik, ki bo po godu vsem, nam in zanamcem.
*
V našem listu smo že svetovali, da naj se v vsaki občini ali župniji ustanovi odbor, ki naj zbira darove za Krekov spomenik. Zavedni tržaški Slovenci so to izvedli: mesto in vsi okoličanski kraji so priredili Krekove slavnosti. Tudi danes prosimo svoje ljudi, da po celi domovini napravijo podobno in tako bi se res nabrala svota več stotisoč kron in ko bi odbor videl, da se darovi znatno in stalno množe, bi vnovič lahko poprosil p i denarnih zavodih in bogatih zasebnikih. Po tej poti bi dobil gotovo toliko denarja, da bi lahko v splošno zadovoljstvo rešil vse tri svoje namene: za spomenika na grobu in v mestu bi potem lahko določil dosti večje svote, ostala pa bi tudi precejšnja svota za ustanove v kulturne in gospodarske namene. Razumljivo pa je da pri premoženju nekaj nad 100.000 K, odbor ni mogel odločiti za spomenika večjih svot, če je hotel vsaj nekaj denarja prihraniti za tretji, prvotno glavni namen, za ustanove. Le od dobre "organizacije slovenske darežljivosti je tedaj odvisno, ali naj naša domovina dobi dva veličastna spomenika in nekaj bogatih ustanov. Za vse to pa pol milijona K ne bi bilo prav nič odveč.
(Uredništvo).
KULTUME NOVICE Upoštevajte glas in do 12. maja povsod ustanovite krajevne odbore in zberite deleže po 100 K, da bo upravni odbor do 16. maja ob obletnici češkega Narodnega divadla že lahko objavil, da si je tudi slovenski narod iz lastne volje in sile ustvaril novo — slovensko narodno gledališče. — Jugoslovanska umetniška razstava bo letos v Zagrebu in v Ljubljani. — Študirajte Abditusove »Probleme malega n a r o d a"'. — Slovenska Matica bo odslej plačevala pri izvirnih spisih za polo 100 do 200, pri prevodih 50 do 150 K honorarja. Prav bi bilo. da tudi o tali založniki razglasijo, koliko plačujejo našim kulturnim delavcem. Prihodnjič objavimo honorarje „Nove Založbe".
Politika.
Ene misli! Tudi slovenska socijalna demokracija j podala jasno izjavo. Na shodu l.majnika je sodrug Kopač izjavil: »Za nas socijalne demokrate je zahteva po združitvi Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupni in samostojni državi nekaj docela po sebi umljivege in naravnega. V tem oziru se stremljenje stranke krije z onim jugoslovanskin meščanskih strank". Rekel je tudi: »Jugoslovanski socijaini demokratje nočejo biti izdajice svojega naroda. Če bo treba kdaj stopiti za jugoslovansko državo na cesto bo jugoslovansko delavstvo prvo, ki bo to storilo". Samo ti dve izjavi sta pri delavstvu rodili najburnejše odobravanje, ker sta jim bližji kot splošne besede o miru in kruhu.
Nekaj besed. »Arbeiterwille" pravi, da pravo razpoloženje nemškega avstrijskega ljudstva označujejo besede, ki so bile 1. maja v Miirzuschlagu napisane na rdečem praporu »Proč izpod »pruskega jerobstva!" V Gradcu je nemška množica burno pritrjevala klicu »Proč od Nemčije"; No in kaj pripravlja vlada? Tudi avstrijska vlada je zaplavala v vsenemski tok. Svobodno in neodvisno Ukrajino krote nemška vojaška sodišča, s čemer Avstrija soglaša na češkem bo vlada ustregla Nemcem — brez par-lameta, na naši zemlji Nemcem — brez parlamenta • stojimo pred novim absolutizmom. Naši ljudje so dovolj poučeni po naših dnevnikih in zato si samo to pravijo: kdo bo spoštoval zakon in pravico, če ju niti vlada ne spoštuje! Zakaj dvojna mera? Pa se bomo branili! Slovensko ljudstvo se zbira v tabore: 30. maj! Ali Jugoslavija ali smrt!"
tiskarna v Ljubljani
reg. zadr. z omejeno zavezo ™	Frančiškanska ulica štev. 6
se priporoča slavnim kraj. šolskim svetom in cenj. učiteljstvu v naročilo vseh uradnih šolskih tiskovin po najnovejših vzorcih. ¥ zalogi ima vsakovrstne napise na lepenki, razne mladinske spise, vse poštne tiskovine za šol. uporabo Itd. — Priporoča se v natisk uradnih kuvert in pisemskega papirja z napisom in sploh vseh v šol. stroko spadajočih tiskovin.	V zalogi vedno: K. Wider, »MOJE PRVO BERILO".
Katoliška bukvama v Ljubita
priporoča književna dela Nove Založbe:
Pran Levstik: Martin Krpan.
S 13 risbami Hinka Smrekarja
Ivan Cankar: Podobe iz sanj. Jože Debevec: Vzori in boji.
Cectiraia s
Trst.
Podružnice: «	,s	........ 1 ~.......... "
Dubro>«i»lk - Dunaj I	KUP.UJE IN PRODAJA : Devize, valute, vrednostne papirje itd
Rotor Netkovi« 1 111 srecke c' kr" razredne !oter«e'
Opatija SpSilei |	ESKONTIRA: Menice, devize, vrednostne papirje itd.
1	IZDAJA: Čeke. nakaznice in akreditive na vsa tu- in inozemska mesta.
ftrzojavai naslov: JADRANSKA § DAJE PREDUJME: na blago, ležeče v javnih skladiščih.
Telefon Štev. 257. 1 PREVZEMA: Borzna naročila in jih izvršuje najkulantneje.
začne z zopetno prodajo svojih slovanskih igralnih kart. Vsa vprašanja in korespodenca na

ii „
tovarne igrali tort" v Ljubljani.
®
; ran
51 SB
mm'^ i
ii«
DeSniška glavnica s K 12,000.000 Gšeierve: nad §€ 1,^00.000
SPREJEMA: Vloge na knjižice in jih obrestuje po čistih 4 0/° Vloge na tekoči in žiro račun proti najugodnejšemu ob-restovanju. Dviga se lahko vsak dan brez ozira na moratorij. Rentni davek plača banka iz svojega.

lin Milita ia i. Ljubljani
reglstr. acdlrugs a omejeno savszs.
letni zaklluiki
Rezervni zaklad nad K 1.00000
Ustanovljena leta 1881.
plakati m vabiSa m
sf&ode in ve' celice
w»Ii««derflie|ša uredba sn tiskanj e !iit«w, knjig,	muzikaSS! Itd.
r
** Ml
Priporočamo tvrdko f Pm §
Jos. Petelinca "
v Ljubljani.
Tovarniška zaloga ši valnih strojev, njih posameznih delov, igel in olja, ter potrebščin za šivilj e in druzega galanterijskega blaga.
Šivalni stroji raznih sistemov in oprem na razpolago, še garantirano staro blago.
--—-
Sv. Petra nasip 7. blizu frančiškanskega mostu, levo ob vodi, 3 hiša.
Nleka
f
I
kupi po nalvISil dovoljeni ceni
: mnz- : ?*u ni . i-
ugodnejšimi dobavnimi pogoji*
Dalje ima Mlekarska zveza v zalogi vm mlekarske potrebščine, kakor tudi različne mlekarske izdelke, zlasti razne vrste sira p* primerm mm.
centrala za skupni nalitip in prodalo v Liuttoilasii
_______. reg!sSr®wana sada-uga a omejeno zaveso. ————
Stalna zaloga poljedelskih strojev s
avtorjev, alatilaie, vtteljev, slamorezaic, reporeznic, brzopariinikov, plugov, bran, čistilnikov itd.
Prodaja:
aaetaik faajil, kolonijalnega in špecerijskega blaga ter poljskih pridelkov.
Zaloga:
Sravaik ia deteljHife semen, pes©, korenja, repe. ———
priskttga ieaafoga i« ogrskega vina, žganja itd.
Lastna izdelovalnica in prekajevalnica klobas. Lastna željama. ■
!fd;:.:tolj: Konzorcij J^ov«a. - *"^eve*»i ^^ Uimt «*ati»$ar,	poslanec. - Tisk: Učiteljske tiskarne v Ljubljani.