Ellen Keyeva — učiteljica. (Konec.) Kakor mii otopi razum in volja, istotako postane površen v svoji pravičnosti do sebe in do drugih, površen v svojem čuvstvovanju sploh. Vsa intelektualna vzgoja pa je brez ppmena, če ji ni podlaga močno razvito dnševno čuvstvovanje. Samo oni, ki je imel zmožnost vzljubiti samo nekaj ljudi tako globoko, da bi umrl zanje, samp pni je zmpžen, da živi krasnp življenje za mnpgp drugih. Rekli smo, da ni mogoče otroku, da bi razvil svojo osebnost in moči, ki spe v njej, če mpra študirati vse predmete Pb enem v dolpčenih porcijah. In zato pravi Ellen Keyeva: Otrok si naj izbira predmete, ki ga interesirajo in za katere ima talent. sam in naj se poglobi vanje. Sam naj najde učenec pot. sam naj si poišče svoj smpter, kakor mu je dano, in pptem bo tudi natančnp vedel, česa se mu je lotiti, sppznal bo, v kplikp sp se mu razvile dušne mpči, kakp daleč bo mpgtel Driti z njimi. Kar se tiče glavnih predmetov: zgpdpvine in zemljepisja, prirpdoznanstva in matematike, bi se ne smeli nikdar poučevati vzporednp, ker ppglpb- ljenje ni mogoče. Glavni učni pripomoček v tej moderni šoli je muzej. Toda tu ni učitelj, ki vodi celo tropo otrok kakor ovce Pd omare do. omar^, kot se godi pri nas. Ne, muzej ima za otroka šele takrat vrednost, če ga pozna iz lastnega raziskovanja Šele takrat lahko reče učitelj učencu: Pojdi in si oglej, kar se tiče tvojega predmeta in preštudiraj natančno! Učitelju niti ne bo treba iti z njim. Razen muzeju pripisuje Ellen Keyeva veliko vzgojno vredmost knjigam in umetnosti sploh. Vsaka šola naj bi imela veliko knjižnico, v katerih bi bile vse najznamenitejše knjige domačih mož in pa prevodi znamenitih pisateljev drugih narodnosti. Vsi prostori namenjeni učencu, kakor tudi zunanjost poslopja naj bi tvorili harmpnično celoto, za vsako šolo zahteva tudi znamenitih slik - ali vsaj kopij. Ker samo, ako otrok takorekoč živi v umetnosti, se rnu mpre razviti iskrena ljubezen do umetnosti. Ako prouči umotvore dpdobra. tedaj samp si mpre ustanpviti sampstpjno sodbo o njih. V tej šoli bi bili otrpci približnp dio petnajstega leta. Gpjenci bi bili pripravljeni za življenje, in sicer nekateri s tp, drugi z drugo stroko, in potem bi mogli vstopiti v uporabne ŠPle, kakor jih imenuje Keveva. šole za klasične studije, razne znanpst!, za umetnpst in rokpdel- stvo, za stanove in urade. Iz šole izgine vsa plašnost, ves strah za dosego smotra izginc, saj je ta obstal samo zaradi tega, ker ni učenec nikdar vedel, ali njegove moči zadostujejo, saj jih ni nikdar poizkusil; vse to bo minulo. Ne, šola bo imela takrat samo en smoter: narediti sebe nepotrebno in pustiti življenje in srečo na svoje mesto. In v tej šoli tudi ne bo nobenih izpričeval, nobenih pohval; tudi izpitov ne bo. saj bo vendar vsak učenec sam deloval na to, da doseže samostojnost. da se izpopolni v tem, kar ga zanima. Samo, če si učenci sami zažele izkušenj, tedaj se te vrše. toda učenci se morejo javiti k izkušnjam pppolnpraa neodvisnp drug od drugega. Če pa samp malp mislimp na to, da bi se vse te sanje, ki jih sanja Ellen Keveva, mogle kdaj uresničiti, tedaj moramo pred vsem vzgojiti učitelje v tem smislu. Patentirana pedagogika bi se morala umakniti individualni, in samp oni učitelj. ki bi se znal z ptroki igrati, z njimi živeti, se učiti pd njih in jih ljubiti, samp dptični bi smel biti aprobiran. Na učiteljišču bi mu bilo treba biti samo eno leto, že pptem, ko je dovršil najvišje šole. Pri aprobaciji pa bi ne odločevala samo kpmisija, temveč v prvi vrsti otroci! Zakaj samo otroci vedo dobrp, kdp jih razume in kdo jim hoče dobrp. Łj, in kašfie načrte ima Ellen Keyeva še za učiteljstvo! Njeni učitelji bodo imeli le malo ur na dan, veliko miru in jako veliko plačo, da se bodo brez skrbi za obstaijek lahko posvetili nadaljnim študijam. Službena doba pa bi znašala največ 20 !et! Nikar pozabiti, da so tp samo sanje, in Ellen Keyeva jih sanja daleč. daleč proč pd Kranjske, najmanj takp daleč kakor je daleč solnce od zemlje! Po preteku teh dvajsetih let stopijo potem učitelji v razsPdišče na učiteljiščih. Pripada jim tudi nalpga, da vzame vsako leto vsak izmed njih nekaj, največ 5 gojencev učiteljišča s seboj na pptovanje po domovini in tujini! Zrelostno izpričevalo, ozirpma zrelostni izpit gojencev odpade, saj si ga je prislužil v pogovoru s svojimi voditelji na potovanjn in med vsp učnp dpbp. Ellen Keyeva pravi h kpncu p svpji šoli: Mpje sanje se ne bodo tako dolgp uresničile, dokler bodp države žrtvpvale vse za militarizem. Šele kadar se kpnča to. takrat bo prodrlp sppznanje, da Ieži obramba države v ŠPli, v vzgpji ptrpk, vzgpji velikih individualnpsti. Vkljub temu pa, da se zde te sanje skoraj neizvedljive, vendar ni pstalp delp brez uspeha. Prvi so bili Angleži, pptem Nenici. ki sp ustanpvili nekaj špI pp tem principu. A zato. če so jih ustanovili na Angleškem, Francoskem in Nemškem, imajo še strašanskp dclgo pot do Avstrije, posebno pa do Kranjske. In morda bi bilo pri nas najbolj treba reforme, reforme v vseh ozirlh. Saj so nas zatirali povsod, na vseh kiajih, tako da smo si časih komaj upali dihati. & skrito ni ostalo; mordia je ravno to vzrok, da smo si vendar obdržali svoje mnenje. In sedaj smo si upali ven, čeravno je komaj teden dni tega, ko se nam je reklo, da naj nikar ne nastopamo, ker blamiramo sebe in njih. Njih namreč, ki so nas vzgojili. Izpričevalo so si dali s tem sami. Morda bi blamirali. a ne toliko sebe, kakor njih, če bi nastopili samo s tistim, kar so nam dali na pot v življenje oni. Vzgojili smo se v mnogih ozirih sami, a ravno zato bomo znali vzgpjiti učenčevo individnalnost, da se bo zavedal svoje mt)či, kakor zahteva to Ellen Keyeva. Sarn naj si črta pot, po kateri mu bo hoditi, ljubi naj delo ne zaradi plačila, nego zx>raui dela samega in zaradi svpjih bližnjikpv. Izpolnil bp svoj čas popolnoma, tako da bo lahko slednjič rekel: Vso moč seni uporabil, nič je nisem zapravil. Popisoval bo življenje resno, ljubil ga bo in imcl bo moč. ga živeti. Ne bo ljubil smrti in r.e bo imel vzroka zapuščati živ-ljenja, ki je lepp. in če mu ne bo lepo, si ga bo znal ustvariti lepega. V tem bo dobil svoj pcklic in pomen.