Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 25.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
[
Wk
Leto XXXVI. - Štev. 29 (1811)
Gorica - četrtek, 19. julija 1984 - Trst
Posamezna številka Lir 500
Praznik naše mladine Odmev na krivične procese
Beseda »jamboree« ima za vsakega vitev skupne Slovenske zamejske skavt-	1
skavta in skavtinjo skoraj pravljični pomen. Takoj prikliče spomine in čustva, ki so povezana z najlepšimi skavtskimi doživetji: bivanje na prostem pod šotorom, kovanje novih prijateljstev, izleti in pohodi, igre, skrbno pripravljeni taborni ognji, globoka verska doživetja, zavest narodne povezanosti, pesmi in veselje. To je sicer značilnost tudi poletnih, »običajnih« taborov.
Jamboree pa je veliko več. To je redka priložnost, ko postavijo svoje tabore v neposredno bližino in izvajajo skupno določeni program bratje in sestre iz različnih krajev, po možnosti z vsega sveta.
SVETOVNI TABORI SKAVTOV
Jamboree v prvotnem pomenu je namreč svetovni tabor skavtov. Ko si ga je v letih prve svetovne vojne zamislil ustanovitelj skavtizma Robert Baden-Powell, je taboru določil to ime, ki nima jasnega izvora in pomena. Sam je šaljivo zapisal, da je njegov koren »jam« — marmelada in da je torej jamboree — tabor-marme-lada, mešanica mladih različnih narodov, jezikov, veroizpovedi, ki jih povezuje bratsko čutenje na temelju skavtskih idealov.
Taki svetovni jamboreeji se redno vrstijo vsaka štiri leta, vsakokrat v različnem kraju. Slovenski skavti s Tržaškega so imeli leta 1963 priložnost, da so si tak svetovni tabor ogledali tisto leto na Maratonskem polju v Grčiji. Še danes se takratnih doživetij spominjajo s čisto posebnimi čustvi in nekakšnim domotožjem po mladih letih.
Jamboree pa je postal tudi naziv za vsak izredni skavtski tabor, ki nosi v sebi prvine združevanja in slovesnosti. Zato je tudi naziv »Slovenski zamejski jamboree« povsem na mestu.
LETOŠNJI JAMBOREE NA KOROŠKEM
V	ponedeljek 16. julija se je začel v Globasnici na Koroškem 3. slovenski zamejski skavtski jamboree. Kakih 300 mladih fantov in deklet s Koroške, Goriške in Tržaške se je ta dan utaborilo pod Peco. Postavili so pet podtaborov: koroškega, dva povezana goriška, ki ju vodi Mauro Leban, in dva tržaška, ki ju vodita Marjan Jevnikar in Tomaž Simčič. Zraven je še tabor nekoliko starejših tržaških članov in članic, ki so pod vodstvom Eve Fičur pred prihodom v Globasnico opravili pohod po Koroški iz Celovca proti vzhodu.
POMEN TEH TABOROV
Zakaj predstavlja ta tabor pravi praznik naše mladine? Nobena skrivnost ni, da tabori za skavte niso nikakšna prireditev, manifestacija. Staro geslo je, da je tabor višek skavtskega življenja. Nanj se člani pripravljajo na rednih sestankih vse leto. Na taboru se krešejo in usklajujejo značaji, ko je treba zaživeti v družbi, ko je treba pokazati organizacijski čut, delavnost, odprtost. Narava, delo, skavtski in duhovni voditelji, stik z domačini, pomembni obiski — vse to od pira nove poglede.
Za skavta )e najbolj naravno, da svoje praznike praznuje s taborom. Letošnji jamboree so predlagali koroški bratje in sestre, ker praznujejo 25-letnico ustanovitve organizacije v Celovcu. Letos pa praznuje srebrni jubilej tudi organizacija skavtinj v Trstu, ki pomeni začetek ženskega skavtizma v zamejstvu.
PRVI IN DRUGI SKUPNI TABOR
Prvi jamboree je bil leta 1976, v letu potresa, pri vasi Pinedo v pordenonski pokrajini (stekli pa so tudi delovni tabori za pomoč potresencem v Terski dolini in Benečiji). Nad 250 fkavtov in skavtinj s Tržaške, Goriške in Koroške je tako proslavilo 25-Ietnico začetka skavtskega gibanja v zamejstvu z rojstvom Slovenskih tržaških skavtov v škednju v Trstu. Jamboree je bil odločilen za ustano-
ske organizacije.
Drugi jamboree je bil leta 1979 v Koritnici pri Logu pod Mangartom. Pobudniki so bili predvsem Goričani, ki so praznovali 15-letnico goriškega skavtizma, obenem pa sta bili poudarjeni dvajsetletnici tržaških skavtinj in koroških skavtov. U-deležencev na petih podtaborih je bilo nad 350. Ta jamboree pa je povezan tudi z žalostnim spominom na prometno nesrečo, ki je terjala mlado življenje tržaškega skavtskega voditelja Marjana Cia-nija.
SPORED LETOŠNJEGA JAMBOREEJA
Letošnji jamboree obsega zelo podroben in zanimiv spored: od spoznovanja narodnih, kulturnih in političnih problemov Koroške in Primorske do tržaškega, goriškega in koroškega tabornega ognja, od dneva zbranosti ob prisotnosti najvišjih dušnih pastirjev do taborne olimpia-de, pohoda na Peco, dneva skavtskih spretnosti in dneva izražanja.
Pogumno zvesti izročilu! To je geslo, ki so ga prireditelji določili za tretji jamboree. Zvesti katoliški veri in cerkveni skupnosti, saj je skavtska organizacija, kljub temu, da ne dosega vsega, kar bi želela, na mladinskem katoliškem področju to, na kar lahko najbolj ponosno po kažemo. Zvesti narodni skupnosti in slovenskemu izročilu, kar se je na zunaj pokazalo na nedavnem slovenskem zborovanju za narodne pravice na goriškem Travniku in o čemer zelo jasno govori tudi izbira letošnjega tabornega prostora na preizkušenih koroških tleh. Zvesti skavtskim načelom in vzgojni metodi, ki je oblikovala že toliko naših aktivnih ljudi in javnih delavk ter delavcev, ki jim »služba bližnjemu« ni prazna beseda. \ tudi pogumno zvesti: brez kompleksov in strahov, a tudi kritično in odprto.
Vsa naša javnost je lepo vabljena, da se z našimi skavti vidno poveže v nedeljo 22. junija na tabornem prostoru v Globasnici, kjer bo osrednja prireditev 3. zamejskega jamboreeja. Ob 11. uri bo slovesno dviganje zastav. Sledila bo maša na prostem. Ob 16. uri pa bo slavnostni taborni ogenj.
V	letih 1948 in 1948 je piišlo v Sloveniji do tako imenovanih »dachauskih procesov«. šlo je za skupino oseb, ki so bile med zadnjo vojno internirane v zloglasnih kazenskih taboriščih v Dachauu in Buchen-vvaldu. Te osebe so se povezale v taboriščne odbore. Njih inamen je bil ustvariti neike vrste odporništvo in se pripraviti na konec vojne. Zgodilo pa se je, da so nekatere teh oseb uživale neke ugodnosti s strani gestapovske uprave (da so lahko hodile ven iz taborišča, bile zunaj zaposlene, sprejemale obiske svojcev).
OBDOLŽENI SODELOVANJA Z OKUPATORJEM
Ko je prišlo 'leta 1948 do preloma z In--formbirojem in je jugoslovanski režim videl nevarnost vseipovsod, je prišlo tudi do sumničenja teh oseb, ki so delovale v taboriščnih odborih. Bile so obtožene sodelovanja z Gestapom. Tako je prišlo do procesov, ko sta vojaško in (kasneje (Okrožno sodišče v Ljubljani več bivših internirancev, članov teh taboriščnih odborov obsodile na hude zaiporn; kazni, nekateri pa so bili tudi obsojeni na simrt in je bila sodba izvršena.
Nekaj let pozneje so svojci teh 'krivično obsojenih žrtev, potem pa tudi razne organizacije internirancev doma in po svetu začeli opozarjati, da sodbe niso bile dovolj utemeljene in da je treba te procese ponovno preveriti. Tako je izvršni odbor centralnega (komiteja Zveze komunistov Slovenije (ZKS) leta 1968 imenoval posebno komisijo, ki je ugotovila, da je bil dokazni postopek pomanjkljiv, da so bile storjene hude napake, nekatere (smrtne obsodbe) tudi nepopravljive. Gospodarska in politična blokada Jugoslavije ob sporu s Stalinom, stalni vdori oboroženih protirežimskih skupin iz tujine in splošno nezaupanje do vsakogar, ki ni bil stopro-centno »na liniji« so pripomogli k temu. da so bili sodelovanja z Gestapom obtoženi ljudje, ki so bili člani protifašističnih taboriščnih odborov. Ti odbori so v očeh režima dobili pečat gestapovske organiza-
cije, sodelovanja z okupatorjem pa je bi! osumljen vsakdo, ki je v jetnišnicah in taboriščih užival določene ugodnosti.
IZJAVA O DACHAUSKIH PROCESIH
Tako centralni komite ZKS kot predsedstvo republiške konference SZDL sta v zvezi s temi krivičnimi procesi izdala leta 1977 obširno izjavo, ki pa ni prišla v javnost, temveč je bila namenjena le vodstvu ZK in SZDL v republiki in občinah.
V tej izjavi, 'ki je ibila te dni objavljena v sredstvih javnega obveščanja, torej po sedmih letih!, je rečeno, da je do zlorab res prišlo, da so bile uporabljene nedovoljene metode in sredstva, kaikršne so uporabljali za časa Stalina in Informbi-roja, da pa to še ni bil stalinizem, 'ker ni šlo pri »dachauskih« procesih za spopad med posamezniki in pridobitev oblasti, kar naj bi bilo tipično za stalinistične procese.
V izjavi je še rečeno, da so obsodbe izhajale iz ocene, da je bil agent Gestapa vsakdo, ki je imel kakršno koli vlogo v jetniški notranji upravi ali kateri koli taboriščni ustanovi oz. če je podpisal takoim. »lojalnostno« izjavo, kar naij bi že pomenilo pristanek za sodelovanje z okupatorjem.
Na osnovi teh ugotovitev je javno tožilstvo sprožilo leta 1971 in 1976 obnovitvena postopka. Vrhovno sodišče je ocenilo zahteve za utemeljene in obnovo procesov dovolilo. Tako je.prišlo do ustavitve kazenskega postopka in razveljavitve sodb. O tem je bila obveščena tudi javnost.
BILI SO ŠE DRUGI KRIVIČNI PROCESI
Ce sta torej CK ZSK in RK SZDL v primeru »dachauskih« procesov priznala svojo odgovornost, pa sta se istočasno ogradila od zahteve, da je treba rehabilitirati okupatorjeve sodelavce bodisi iz vrst belogardistov, domobrancev ali in-fortmbirojevcev. Ti ostajajo še vedno izdajalci.
■	Sv. oče je sprejel v Castelgandolfu skupino 160 Poljakov in se spomnil štirih članov KOR-a (odbor za obrambo državljanskih pravic), ki jim sodijo v Varšavi. Papež 'je dejal: »Molimo zlasti za tiste, ki jim sedaj sodijo v naši domovini. Molimo tudi za tiste, 'ki so fv ječah in še zlasti za one, ki so tam zaradi ideoloških razlogov. Naj bi čimprej dosegli svobodo! Molimo za našo domovino, da bi bila resnična domovina za vse Poljake in bi mogli vsi v njej živeti v skladu s svojo ti-točletno 'krščansko in človečansko tradicijo. Da bi v neodvisni državi tudi narod bil neodvisen, <da bi bile spoštovane pravice ljudstva, ki je zanje toliko pretrpelo in žrtvovalo toliko življenj.«
Papež s Pertinijem na snegu
Sv. oče Janez Pavel II. si je sredi poletne vročine zaželel gorskega zraka in smučanja. Pri tem se je spomnil na svojega prijatelja Pertinija in ga povabil, da ga spremlja. Ta se je vabilu odzval in tako sta se v ponedeljek 16. julija sestala pri goriški koči Adamello (3554 m). Papež je vneto smučal, Pertini pa ga je gledal in občudoval. Nato sta sedla h kosilu. Predsednik republike je papežu znova poudaril, da mu pomeni to prijateljstvo mnogo, saj mu daje vzpodbudo pri njegovem vsakdanjem delu, sv. oče pa je s svoje strani dejal, da so Italijani lahko srečni, da imajo takega predsednika.
Izjava Enotne delegacije
Enotna slovenska delegacija ugotavlja, da nekaterim političnim krogom in upravnim oblastem očitno ni bil pogodu uspeh enotne in množične slovenske manifestacije na Travniku v Gorici.
Policijske oblasti so prijavile sodišču nekaj mladincev, češ da sc si pri opravljanju redarske službe ob manifestaciji prisvajali vlogo javnega funkcionarja, čeprav so to delo opravljali tudi na nekaj dni pred manifestacijo izraženo željo predstavnikov varnostnih sil, naj prireditelji prispevajo k nemotenemu poteku in vzdrževanju reda. Enotna slovenska delegacija izraža solidarnost vsem prijavljenim mladincem, tudi tistim, ki so bili prijavljeni zaradi lepljenja plakatov, izraža solidarnost njihovim staršem, vsem pa zagotavlja vsestransko pomoč.
2 upoštevanjem okolnosti in drugačnim zadržanjem javnih oblasti ob podobnih priložnostih si prijav ni mogoče drugače razlagati kot poskus ustrahovanja Slovencev in pritiska, da se v bodoče ne bi udeleževali manifestacij s tako vsebino.
Enotna slovenska delegacija najodločneje zavrača ponovne odkrite in prikrite poskuse nekaterih političnih sil, da bi glede vprašanja uzakonitve narodnostnih pravic vključevali v programe krajevnih uprav zahtevo po preštevanju Slovencev. Slovenski narodni skupnosti je treba v duhu ustave zagotoviti enake pravice na celotnem narodno mešanem ozemlju, ne glede na številčno prisotnost v posameznem kraju.
Trst, Gorica, Videm, 9. julija 1984
Po kosilu se je Pertini podal s helikopterjem v dolino do Villafrance pri Veroni, pri čemer ga je papež spremljal. Slednji se je nato vrnil na smučišče in šele v poznih popoldanskih urah naslednjega dne odpotoval v Castelgandolfo.
Huda železniška nesreča v Divači
Divača je pomembno železniško vozlišče, saj je tam odcep proti Pulju, obenem pa povezuje Trst z Ljubljano. V sotobo 14. julija se je na tej postaji ustavil brzec Beograd-Pulj z nad 600 potniki. Bilo je ob 6,13, ko je po istem tiru pripeljal za njim hitri tovorni vlak. Strojevodja Franc Vodopivec je spregledal dva rdeča signala in se zaril z lokomotivo v zadnje vagone brzega vlaka. Povzročil je pravo razdejanje. Pri tem je izgubilo življenje 31 oseb, 33 pa jih je bilo ranjenih, od katerih štirtje hudo. V opravičilo strojevodja bi bilo reči, da je bil sam v 'kabini in že 15 ur na vožnji.
Tako v Sloveniji kot v Srbiji (od tam je bila večina potnikov) so ponedeljek 16. julija razglasili za dan žalosti. Nesrečo je omenil tudi sv. oče pri svojem opoldanskem nedeljskem nagovoru. Dejal je, da moli za žrtve, svojcem pa izraža svojo solidarnosti in jih zagotavlja, da jim je v bolečini blizu.
■	Severnoameriško vojaško letalo z 9 osebami na krovu in namenjeno v Nairobi v Keniji je kmalu po vzleti z vojaškega oporišča Sigonella pri Kataniji zaradi o-kvare v enem od motorjev strmoglavilo in se vnelo. Nihče od oseb, ki so potovale, ni preživel nesreče.
Seveda pa je bilo tudi v tem v zvezi cela vrsta procesov, ki so bili krivični in bi zahtevali revizijo in razveljavitev. Naj omenimo samo proces zoper pisatelja Narteja Velikonjo, primorskega rojaka, ki je bil obsojen na smrt in usmrčen (čeprav napol hrom) zaradi članka v »Zimskem zborniku« leta 1944, v katerem je komuniste obtožil krvavih grozodejstev, ki so jih v času revolucije vrš,'li nad prebivalstvom. Prav tako so bili krivični procesi proti tolikim duhovnikom. Naj omenimo samo pokojnega nadškofa Pogačnika, pomožnega škofa 'Leniča ali beograjskega nadškofa Turka. Teh procesov do sedaj ni še nihče obsodil ali razveljavil. Imenovani so bili pomiloščeni, ne pa rehabilitirani.
POGUMNA STA! IŠCA
Moramo pa reči, da v Sloveniji marsikaj ni več skrivnostno. Pisatelj Branko Hofman je v povesti »Noč do jutra« razkril grozote Golega otoka, kjer so prestajali kazen obsojeni infonnbirojevoi, pisatelj Igor Torkar pa je v knjigi »Umiranje na obroke« opisal krivične postopke sodišč zoper nasprotnike sedanjega režima.
V	knijigi najdemo tudi topel odnos do protikomunističnih borcev.
Nekaj prav novega pa so gotovo izjave, ki jih je dal te dni član predsedstva ZKJ Mitja Ribičič urednikom beograjske revije Nun. Ce pomislimo, da je bil Ribičič po vojni v vodstvu OZNE, potem mu moramo priznati, da se je v njem naredil velik miselni preobrat. Med drugim je dejal:
»Obnašamo se kot partija na oblasti, ki ne čuti potrebe, da bi se borila in prepričevala, saj ja vse v naših rokah. Partija določa ministre, predsednike, vodi kadrovsko politiko, naložbe... Vse to formalno izvršuje prek forumov Socialistične zveze. Toda v teh forumih spet sedijo sami komunisti. Oblast je pokvarljivo blago, lahko zarjavi, lahko začne verjeti, da je vse moč uresničiti s silo države, čeprav je vse bolj jasno, da je to nemogoče... Le zakaj vidimo sovražnika na vseh straneh? Zakaj smo nestrpni do vsakega mišljenja, zakaj se zaradi ene pesmi trese vsa Jugoslavija, zakaj o drobnarijah razpravljamo na državnem vrhu, zakaj vsak izgred in pojav pride v nekatere naše biltene?«
Na vprašanje, kaj misli o jugoslovanskih oporečnikih, je Ribičič odgovoril: »Ce nekega pesnika, sociologa ali filozofa postavimo pred sodišče namesto da bi na knjigo odgovorili s knjigo, nesprejemljiva stališča zavrnili strokovno, potem počnemo prav tisto, kar si opozicija želi.«
Ribičič je omenil tudi Berlinguerja, ki je rad ponavljal, da v PCI ni korupcije. Pri jugoslovanskih funkcionarjih pa najdemo svojevrstno pojmovanje privilegijev in kriterijev, »kdo je »zaslužen«. Tako funkcionarji, ko se vrnejo v svoja okolja, še vedno držijo stanovanja, ki pripadajo federaciji. Po Beogradu krožijo zgodbe o pokojnini Jovanke Broz in hiši, ki jo gradijo zanjo. »Zavzemam se,« je rekel Ri bičič, »da skupščina Jugoslavije javno določi pokojnino za predsednikovo vdovo in sprejme zakon o tem, kakšno stanovanje ali hiša ji pripada in iz katerih skladov je to treba zagotoviti. Na ta način se v samem začetku lahko prepreči vsaka možnost porajanja mitov in polresnic.«
Kaj pa zapiranje pesnikov? »Menim, da gre za veliko politično škodo za ugled naše države, ko pred sodišči razrešujemo razlike v mnenjih. Jaz ne bi uprizarjal procesov zaradi tega, ker je imel nekdo drugačno stališče od mojega.«
Nekaj dni nato je bil v Sarajevu obsojen na osem let ječe dr. Vojislav Šešelj. Njegova krivda: mislil je drugače kot misli partija. Te misli je zapisal in to je bilo dovolj, da so ga kaznovali. Kajti še vedno je v Jugoslaviji misliti s svojo glavo zločin. Saj je pred leti isto doživel v Kranju časnikar Viktor Blažič. In premnog pred njim in za njim.
J. K.
Zlitomišnilki sinit bramiskega ndškifa v Novem nesni
Že pred štirimi leti v Beogradu, ko je bil msgr. Alojzij Turk posvečen za nadškofa jugoslovanske prestolnice, smo računali na njegovo zlato mašo. Takrat je bilo zastopstvo ACM iz Trsta in Gorice številnejše. Med tem smo v Gorici izgubili zvestega člana Arturja Koshu-to, v Trstu pa požrtvovalno Ivanko Furlan. Trst in Gorico sva zastopali le dve članici. Našli sva se na ljubljanski avtobusni postaji, pretreseni od 'Strašne železniške nesreče v Divači, za katero smo zvedeli po radiu v avtobusu. Bil je to žalosten uvod v veselo pričakovanje novomeškega slavja.
Prestopili sva na avtobus za Novo mesto. Vročina je bila neznosna in proti večeru sva prispeli na cilj. Novo mesto se nama je prikazalo v čisto novi luči, da sva ga komaj prepoznali. Hiše obnovljene in svetle, še več je bilo čisto novih sgradb, nad vsemi pa kraljuje kapiteljska cerkev s svojim značilnim zvonikom. Prva najina pot je bila do cerkve. Skrbne redovnice, ki so se izredno potrudile in veliko žrtvovale za uspeh tega slavja, so že bile v zadnjih pripravah.
Med dvema mlajema je visel transparent: »Beograjski nadškof, naš zlatomaš-niik, prisrčno pozdravljeni!« Tudi medve sva se v duhu pridružili temu pozdravu.
Zlatomašnika sva našli v proštiji. Srečanje je bilo nadvse iskreno in prisrčno. Žarometi so že razsvetljevali mogočno kapiteljsko cerkev in zvonik, in -ko sva se poslovili, se nama ni nrav nič mudilo v hotel k počitku. Svežina večera je bila po dnevni pripeki tako vabljiva, prav tako čudoviti mir, ki je ovijal ves Kapiteljski grič. Za nama je prišel še zlatomašnik msgr. Turk: »Niso me počakali, vsi so že odšli!« In je začel razlagati zgodovino cerkve, prve v romanskem slogu in druge v gotskem, zato je notranjost nekoliko poševna, a ta značilnost nič ne moti lepote božjega hrama. Zvonik ima za podlago štirioglati stolp, še iz turških časov.
V	poznejših stoletjih so na tem velikem štirioglatem podstavku dvignili pod nebo značilni zvonik.
Noč je bila kratka in v jutranji zori so se zamajali zvonovi kapiteljskega zvonika in naznanjali daleč naokrog, da je napočil dan, ki ga je naredil Gospod.
Ob devetih so se močneje oglasili zvonovi in sprevod se je bližal cerkvi. Prvi so prišli v cerkev farani iz Komende, od koder je doma kapiteljski prošt Jože Lap. Vsi, žene, dekleta, moški in otroci so bili oblečeni v čudovito lepe gorenjske narodne noše. Nad 60 jih je bilo. Zlato vezane avbe so vzbujale občudovanje, rožmarin in nagelj v cekarjih deklet pa je pričal o njihovi zvestobi izročilom in ljubezni do pristnega slovenstva. Za nošami je stopala duhovščina, zadnja ljubljanski metropolit dr. Alojz Šuštar in zlatomašnik beograjski nadškof msgr. A-lojz Turk. Zelo številni domači pevski zbor je intoniral mogočno Ti si Peter skala. Cerkev je bila vsa v cvetju in banderih, nad krasnim gotskim prezbiterijem se je dvigal napis, ki je izražal zla-tomašniškovo najglobljo čustvo: »Hvaležen sem Njemu, ki mi jc dal moč!«
Raz kora je zadonel drugi prisrčni pozdrav:	»Zlatomašnik, bod pozdravljen!«
Sledili so še drugi pozdravi, naijprej g. prošta Jožeta Lapa, ki je izrazil svoje in vseh faranov iskreno zahvalo zlato-mašniku, sinu dolenjske zemlje, da se je vrnil med nje po 50 letih plodovitega duhovniškegra življenja. V župniji Prečni, 4 km proč od Novega mesta, kamor je spadal njegov rojstni kraj Bršljin, je prejšnjo nedeljo imel prvo zlatomašniško slavje, potem ko je v tej cerkvi obhajal tudi svojo prvo -sveto mašo. Takoj po novi maši je odšel na daMno pot, v čisto nove kraje in med ljudi, ker se ni mogel ustavljati prošnji svetniškega škofa Gni-dovca.Samo Bog mu je dal moč, da je vztrajal v nadčloveških naporih, dokler ga ni božja volja pripeljala v Beograd in ga nagradila s škofovo častjo. .
Sledili so še drugi pozdravi in zahvale. Novomeščani so darovali zlatomašniku krasno m-itro, simbol škofovstva.
Evangelij te nedelje je bi-l za zlatomašnika tako pomenljiv in zato je glavni govornik, ljubljanski metropolit dr. A-lojz Šuštar navezal svoj govor na božjega sejavca.
»Pred nami jc sejalec 50 plodovitih let. Sejal si zlato seme božje besede. Naj ti Bog bogato povrne žrtve in nesebično ljubezen, ki si jo tako bogato razdajal iz zakladnice svoje svečeniške gorečnosti...« škof Šuštar se je v govoru spomnil tudi vseh tistih, ki so prejšnji dan našli ' smrt med razbitinami vlaka in prosil
Škof zlatomašnik msgr. Turk v trenutku, ko deli sv. obhajilo
Boga milosti za umrle in tolažbe za preživele.
K sv. obhajilu je pristopila vsa cerkev in zahvalna pesem je kronala vso veličastno slavje. Pred običajnim »ofrorn« se je zlatomašnik ganjen zahvalil vsem, ki so pripomogli, da je 'ta krasni praznik tako lepo uspel. »Če bi se ponovno rodil in bi mi bilo dano na izbiro, bi si izbral isto pot,« je rekel. Žene v cerkvi so jokale, ko je pripovedoval o ženi Albanki, ki je vse življenje molila, da bi ne umrla brez svete popotnice.
Ljubljanski škofijski kancler je prečital papeževo pismo zlatomašniku, kjer ga i-menuje svojega dragega sobrata v škofovski službi in se z njim veseli za obilne darove, ki mu jih je Bog podelil v njegovem svečeniškem življenju. »... Pregledali smo tvoje delo, skrb in ljubezen, ki te je gnala k vedno večji gorečnosti, ko si iskal, da bi bili vsi eno imed brati, ko si pisal knjige in revije, apostol življenja Cerkve beograjske nadškofije. Kristus Kralj ti je dal največje dostojanstvo v tej škofiji, naj še nadalje blagoslavlja tvoje delo in trud. Božji blagoslov nate in nad vse tvoje božje ljudstvo. Janez Pavel II.«
Poslovili sva -se od zlatomašnika nadškofa Turka, ko je v spodnji dvorani na kapitlju sedel med pevci, ki so mu priredili razgiban koncert slovenskih narodnih pesmi. Polglasno je prepeval z njimi in prav gotovo ga bo lepota naših pesmi spremljala in ga krepila pri nadaljnjem delu v beograjski nadškofiji. Zora P.
Kardinal Tomašek 85-letnik
Praški nadškof, kardinal František To-baše-k je 30. junija dopolnil 85 'let starosti. Praško nadškofijo vodi že skoraj 20 let. Za kardinala ga je imenoval papež Pavel VI. Tomašeik je danes poleg še enega škofa edini, ki v enajstih škofijah na Češkoslovaškem svojo s'užbo lahko še opravlja. Sv. oče je kardinalu poslal osebne čestitke.
Sl Sv. oče se je v sredo 11. julija po splošni avdienci preselil v svojo poletno rezidenco v Castelgandoifo, kjer bo ostal vse poletje. Ob nedeljah opoldne bo imel tudi v tem kraju običajna srečanja z verniki, ob sredah pa se bo v helikopterju popoldne vračal v Vatikan na splošne avdience. V Vatikanu so tudi potrdili vest, da bo papež 11. in 12. oktobra obiskal otoško državo Santo Domingo v Karibskem morju. Na tem otoku je 12. oktobra 1492 Krištof Kolumb prvič stopil na ameriška tla.
M Po dolgih natezanjih je končno Pie-tro Longo, glavni tajnik PSDI in minister za proračun odstopil. Začasno bo vodil njegov resor ministrski predsednik Cra.\i. Ko bo le-ta končal preverjanje s strankami vladne koalicije, bo imenoval novega ministra, ki naj bi bil seveda iz vrst iste stranke kot Longo. g Dosedanjega jugoslovanskega veleposlanika v Rimu Marka Kosina bo nasledil 56 letni Ante Skataretiko, doma z o-toka Visa v Jadranskem morju. Od leta 1982 je podpredsednik izvršnega sveta (vlade) SR Hrvatske, predtem pa je bil župan v Splitu, še prej pa zaposlen v zveznem tajništvu za zunanje zadeve. Po izobrazbi je diplomirani ekonom.
■	Predsednik francoske republike Mitte-rand je po radiu in televiziji naznanil, da umika sporni Savaryjev šolski zakon, ki je bil krivičen do zasebnega šolstva in ga je tudi Cerkev odločno odklonila. Tudi je Mitterand napovedal spremembo ustave, tako da bo v bodoče v Franciji mogoče izvesti tudi ljudska glasovanja (referendume).
8 V libanonski prestolnici Bajrutu je prišlo do antilibijskaga atentata. Sedem zakrinkanih in oboroženih moških je vdrlo v poslopje libijskega poslaništva, nastavilo dinamit in zgradbo razstrelilo. Odgovornost za atentat si je prevzela »brigada Musa Sadr«. Omenjeni Sadr je bil vodja šiitske verske skupnosti v Libanonu. Leta 1978, ko se je mudil v Libiji, pa je skrivnostno izginil. Prste pri tem naj bi imel libijski samodržec Gedafi.
El Levičarski sandinistični režim v Nikaragvi si pomaga tudi s tem, da ima v svoji vladi več Cerkvi neposlušnih duhovnikov. Tako je zunanji minister Mi-guel D’Escoto iz redovne družbe Marv Knoll, minister za kulturo je trapist Er-nesto Cardenal, duhovnik Edgar Parra-les zastopa Nikaragvo pri Organizaciji a-meriških držav, sedaj pa je še jezuit Fernando Cardenal, brat Ernesta, postal minister za vzgojo. »Vse to je dokaz, da se pri nas vero spoštuje,« je izjavil vodja sandinistov Daniel Ortega. Cerkev seveda misli drugače, saj ti duhovniki s svojo nepokorščino do predstojnikov, vnašajo zmedo v vrste vernikov. Vrhovni predstojnik jezuitskega reda p. Kolvenbach je že naročil provdncialu v Nikaragvi, naj jezuita Fernanda Cardenala opozori, da je njegovo mesto v vladi nezdružljivo z njegovim poklicem in če bo vztrajal na svojem stališču, naj podvzame ukrepe, ki jih cerkveni zakonik predvideva, čeprav bi bili boleči.
Protest nigerijskih škofov
Novi vojaški režim generala Buharija v afriški državi Nigeriji se bavi z mislijo, da bi muslimansko koransko pravo postalo osnova zakonodaje v tej državi in bi veljalo za vse državljane, tudi ne-muslimane. Katoliški škofje v Nigeriji na čelu s kardinalom Dominikom Ekan-dem so se tej nameri odločno uprli ter dali posebno izjavo, v kateri zahtevajo spoštovanje človekovih pravic, svobode vesti in vere, ki bi bile z uvedbo nove zakonodaje ogrožene, škofje opozarjajo na položaj v Sudanu, kjer je bil pred kratkim duhovnik italijanske narodnosti p. Jožef Manara zaradi »posesti alkoholnih pijač« po islamskem pravu obsojen na javno bičanje, ječo in izgon iz države. P. Manara je namreč imel pri sebi mašno vino. Razglasiti posest mašnega vina za zločin bi pomenilo »odpraviti pravico do obhajanja svete maše«, pišejo nigerijski
škofje, kajti ni sv. daritve brez vina.
Dejstvo je, da se odnosi med kristjani in muslimani v številnih afriških državah zaostrujejo. Važno vlogo igrajo pri tem bogate arabske države (predvsem Saudska Arabija in Libija); te želijo s svojim denarjem islamiziratii vodilne plasti v črnskih afriških državah.
Nesmiselna vojna v Perzijskem zalivu
Posebna komisija iranskega parlamenta je ugotovila, da so znašali doslej stroški vojne z Irakom 163 milijardd dolarjev. Računajo, da ima podobne gospodarske izgube tudi Irak, ki naj bi doslej potrošil v vojne namene 150 milijard dolarjev. Iranska vlada stavlja kot enega izmed pogojev za prenehanje sovražnosti povrnitev vojnih stroškov.
N o va m asa v Za vratcu
Ko nam je letošnja novomašna številka »Družine« kot vsako leto prinesla slike in podatke slovenskih novomašnikov, smo se tudi verni Slovenci v zamejstvu razveselili razmeroma visokega števila novomašnikov (23) za slovansko Cerkev. Vemo sicer, da je bilo to število še pred nekaj leti še več ko enkrat večje, vendar smo veseli tudi tega števi.ia in se imamo lahko za srečne, zlasti če se primerjamo z drugimi narodi na potrošniškem zahodu.
Številni zamejci smo se tudi udeležili mašniškega posvečenja, ki ga je na praznik sv. apostolov Petra in Pavla v Novi Gorici podelil koprski škof — zlatomaš-nik dr. Janez Jenko dvema redovnima in štirim škofijskim diakonom.
Temu prazniku so potem v dveh naslednjih nedeljah sledila novomašna slavja, 1. julija na Kapeli, na Gočah in v Hrenovicah ter 8. julija v Zavratcu in v Črničah.
Posebno lepa je bila hova maša v Zavratcu v idrijski dekaniji, kjer sta novo mašo hkrati darovala dva rojaka: Evgen Gantar iz Zavratca in Lojze Kržišnik z Veharš v soseski Medvedje brdo.
Župnija Zavratec je precej razsežna in obsega naslednje vasi oz. naselja: Zavratec, Medvedje brdo, Dole in Potok. Vati pa niso strnjene kakor tu na Primorskem, marveč so domačije navadno precej oddaljene druga od druge; tudi pot do cerkve je dolga in naporna zlasti pozimi, ko zapade mnogo snega in nastanejo ob burji veliki zameti. Župnija ima sedaj nekaj več kot štiristo prebivalcev Že na začetku fare so stali mogočni mlaji, posebno pa je bilo pri cerkvi m ob domovih novomašnikov: vsi prav domiselno postavljeni in ckusno okrašeni z venci in napisi. Ker sta obe cerkvi v župniji za tako izredno slovesnost: dvojno novo mašo odločno premajhni (v cerkvi ne bi bilo zadosti prostora niti za svate), so se farani odločili, da postavijo ob pokopališču pod cerkvijo oder s streho, kjer je bil prostor za oltar, novomašnika in starše, duhovnike in pevce, verno ljudstvo pa je bilo na travniku pred o-drorn, kjer je pobožno sledilo obredu do konca,
Pod oltarjem je pozdravil novomašnika član župnijskega sveta, nato pa sta sestri podarili bratoma novomašni križ, pri čemer velja pripomniti, da je križ za novomašnika Evgena delo domačega urnet-ntka-samouka Lojzeta Kogovška. Domačim so sodelovali z branjem pri maši in s tem, da so prinesli k oltarju domačega kruha in vino. Za uvod k raznim delom so spregovorili' brat novomašnika Lojzeta Janez — župnik v Ccpovanu, rojak Ivan Albreht — župnik v Ajdovščini, domači župnik in drugi bivši dušni pastirji v Zavratcu.
Novomašni govor pa je imel župnik iz Doberdoba, ki je bil tudi več let župnik v Zavratcu. Čestital je vsemu farnemu občestvu za izredno slavje: dve novi maši na en dan in ker je v 14 letih dalo Cerkvi štiri duhovnike. Posebej pa je poudaril, kako je k novi maši odločilno pripomogla najprej družina potem pa vsa župnija, ker poklici poženejo in rastejo le v krščanskih župnijah in v živih župnijskih občestvih. V zvezi s tem je govornik tudi naglasil, kako pomembno je bilo za rast poklicev delo rajnega župnika Ivana Miklavčiča, ki je bil 34 let župniji dušni pastir, voditelj, učitelj in oče. Pri tem je spomnil na besede, ki jih je zapisal F. S. Finžgar: »Ko sem kot študent prepotoval naše kraje, tudi Primorsko m Koroško, sem spoznal, kako to ljudstvo
želi, da bi imelo med seboj izobražene ljudi, ki ga imajo zares 'n nesebično radi... Vse to me je vleklo, da bi kdaj živel med njimi, jih ljubil in jim koristil. Za tako delovanje se mi je zdel duhovniški poklic ikot nalašč.«
Da so še te besede med slovenskim ljudstvom tudi dandanes zmeraj aktualne, je pokazala ogromna množica vernikov (do dva tisoč) in med njimi zlasti veliko mladih, ki so prišli na novo mašo od vseh strani.
Spodbudno je bilo videti, kako so vsi sodelovali pri sv. maši s skupno, glasno molitvijo in petjem, kadar je bilo na vrsti ljudsko petje, posebno ob zahvalni pesmi na koncu slovesnosti. Najlepši prizor pa je bil gotovo velika udeležba navzočih pri sv. obhajilu, ki so ga poleg novomašnikov delili še štirje duhovniki.
Da je slovesnost tako lepo uspela, pa je bilo odločilno tudi prelepo poletno vreme kot ga letos do zdaj še skoraj ni bilo.
S TRŽAŠKEGA
Počitniška kolonija SLOKAD v Dragi
Lepo število otrok je 2. julija prihitelo s starši v prijetni počitniški dom v Dragi. Mnogi starši so sami bili kot otroci v tej koloniji, saj jo ima Slokad že 20 let. Starši so jih izročili dobremu vodstvu, prepričani, da bodo v zanesljivih rokah. In tako je tudi res. V nedeljo 15. julija so spet prišli starši v kolonijo na obisk svojih otrok. Povsem razumljivo je, da se ob takih priložnostih tudi točijo sladke ali grenke solze: otrok je navezan na starše in hočeš nočeš čuti pomanjkanje bližine matere in očeta.
Otroci so veselo pripovedovali, kaj vse so že doživeli v koloniji: z naj večjim veseljem govorijo o kopanju pri Suhem Rtiču naprej od Milj. Ker petkrat so se tam kopali ob lepem vremenu. Vsak dan hodijo na sprehode tja do Jezera, v Bo-tač do Matere božje na Pečah in do Glinščice. Veseli so vsakdanjega sprehoda v gozdič, kjer so si razne skupine uredile med borovci svoja poletna »bivališča«. Imeli so že odlične obiske: inž. Jevnikar in dr. Simunič sta jim prikazala dva filma o potovanju po Ameriki in po Nepalu. Radi gledajo zabavne filme kot »Pet norcev gre v vojno«. Obljubljeno jim je bilo še marsikaj drugega: izlet v Lignano in seveda kopanje istočasno, pa tudi o-gled raznih krajev kot Štivan pri Devinu.
Starši so v koloniji slišali tudi veselo sporočilo, da bo prihodnjo nedeljo 22. julija, zaključna prireditev. Pokazali bodo, kaj vse se lahko ctroci naučijo v tako kratkem času ob dobrih vzgojiteljicah. Zvedeli so, da bodo otroke lahko odpeljali domov 25. julija zvečer ali 26. julija zjutraj.
Obisk staršev je olepšal in razveselil nastop tržaškega čarodeja Ivana Valeti-ča, ki pogostoma nastopa pri naši mladini. Otroci in starši niso in niso nehali s ploskanjem spretnemu možu, ki jih je imenitno zabaval dobre pol ure. Tako so starši odhajali zadovoljni in otroci — razen par izjem — niso jokali ob odhodu.
Druga izmena kolonije v Dragi prične 27. julija. Ce želi kak otrok priti v to drugo izmeno, ima še čas. Dobrodelno društvo Slokad sprejme rado tudi kako dobro mamico ali mladenko, ki bi bila pripravljena pomagati v koloniji! Naj kar telefonira na št. 226117.
Letošnje skupno tržaško romanje
Vršilo se je od ponedeljka 2. do petka 6. julija. Glavni cilj romanja je bila božja pot v Marijinem Celju (Mariazell), vendar smo obiskali tudi Dunaj.
Tja in nazaj smo potovali skozi Slovenijo. Prvi dan smo dospeli v Maribor opoldne. Zbrali smo se v stolnici, kjer nas je že čakal dr. Stanko Janežič, ki je sedaj rektor mariborskega bogoslovja. Vodil je somaševanje, nas toplo pozdravil in govoril o svetniškem škofu Antonu Martinu Slomšku, ki počiva v grobnici za glavnim oltarjem stolnice. Kosilo smo imeli v hotelu »Orel«.
NA DUNAJU
Popoldne smo nadaljevali pot. K sreči na meji pri Šentilju ni bilo posebnega prometa. Precej hitro smo Sli naprej. Do Dunaja je že delno končana avtocesta. Pozno zvečer smo prišli na cilj. Na Dunaju smo stanovali v dveh modernih hotelih »Aqui-la« in »Acadamia«. To sta dejansko dva devetnadstropna domova za univerzitetne študente. Večina sob je dvoposteljnih. Postrežba je bila dobra. K počitku smo šli, ko je bila ura že enaijsf.
V torek zjutraj smo imeli zajtrk po sedmi uri in tako vedno vse dni potovanja, Z avtobusi smo se potem odpeljali k maši v Votivkirche. To jc velika gotska cerkev, ki ima dva 99 m visoka zvonika. Zgraditi jo je dal cesar Franc Jožef v zahvalo, 'ker ni postal žrtev atentata. Zato se imenuje Votivkirche; slovensko bi rekli cerkev zaobljube. Somaševanje je vodil in pri maši govoril g. Jože Kunčič.
Po maši smo šli v središče Dunaja. Spremljala sta nas dva študenta, ki na Dunaju obiskujeta univerzo. Veličastna je občinsika palača in v njeni bližini avstrijski parlament. Med palačama dveh muzejev je kip cesarice Marije Terezije, zato se tudi trg imenuje po njej. Nasproti ie cesarski dvor Ho-fburg. Ogledali smo si ga samo od zunaj.
Po kosilu smo se z avtobusi odpeljali na ogled opatije v mestu Klesterneuburg, pa smo ostali razočarani, ker tega nismo mogli storiti. V tem samostanu je živel menih Pius Parsch, ki je odločno rvplival na spremembe v bogoslužju. Nato smo se povzpeli na hrib Kahlenberg, odkoder je krasen pogled na Dunaj. Kahlenberg je znamenit zato, iker je od tu poljski kralj Jan Sobieski 12. septembra 1683 napadel Turke, ki so že več mesecev oblegali Dunaj in jih odločilno premagal. Lani so bile spominske slovesnosti na to zmago. Na Dunaj je prišel sam sv. oče in prav 12. septembra obiskal Kahlenberg.
Pod Kahlenbergom so vinogradi s krajem Grinzing. Ob poti je veliko kmečkih gostiln, v katerih dobro postrežejo s hrano in pijačo. Poskrbljeno je tudi za veselo glasbo. V eni takih gostiln smo imeli večerjo in se potem precej pozno vrnili v hotel.
V sredo smo imeli mašo v stolnici sv. Štefana. Somaševanje je vodil in pridigal dr. Lojze Škerl. Po maši smo si ogledali stolnico, ki je zares mogočna. Zanimivo je, da je bil prvi dunajski škof ravno Slovenec Slatlkonja. V cerkvi ima spomenik.
Sledil je obisk grobnice habsburške cesarske rodbine, ki je v kripti kapucinske cerkve. V kripti je 144 bronastih krst. Tu so položili k zadnjemu počitku 12 cesarjev in 15 cesaric. Mogočen je sarkofag Marije Terezije. Pred njim je krsta njenega sina cesarja Jožefa. Obiskovalci se radi ustavljajo pred krsto cesarja Franca Jožefa, njegove nesrečne žene Elizabete in prestolonaslednika Rudolfa. Kripta kliče v spomin izrek, da tako mine slava tega sveta.
Popoldne smo se odpeljali v Schonbrunn, kjer je bila poletna rezidenca avstrijskih cesarjev. Kraj si je prva izbrala cesarica Marija Terezija. V stavbi je menda 1.400 prostorov. Ogledali smo si del soban, ki so zares lepe. Pred palačo so skrbno negovani vrtovi.
Od lam smo se pomaknili k visokemu televizijskemu stolpu ob Donavi (Donau-thurn). Del naše skupine se je tudi povzpel z dvigalom 170 m visoko, kjer je vrteča se restavracija. Ker je bilo megleno, ni bilo posebnega razgleda.
V Praterju nas je nato čakala večerja. Ugotovili smo, da nam strežejo ljudje z jugoslovanskega juga. Razpoloženje je bilo izredno veselo. Prater )e dejansko ljudsko zabavišče. Posebno privlačno je 54 m visoko kolo s ‘kabinami. Seveda smo morali poskusiti tudi to vožnjo.
MARIJINO CLLJE
V četrtek smo imeli dopoldne prosto. Razkropili smo se po mestu, si ogledovali trgovine in ugotovili, da cene niso ravno nizke. Marsikdo je vendar kaj kupil.
Po kosilu smo zapustili Dunaj in se odpeljali proti Mariazell, ki je oddaljeno približno 130 km. Cesta se vije sprva med skrbno obdelanimi polji, potem pa zavije med gore. Marijino Celje leži 900 m visoko. Dobili smo sobe in potem večerjali. Po večerji ob 19.30 smo imeli še sv. mašo. Somaševanje j-; vodil g. Stanko Zorko. Kmalu nato smo šli k počitku.
Tako je prišel zadnji c’an naše romarske poti. Mašo smo imeli ob 8. uri. Somaševanje je vodil dr. Lojze Škerl. V govoru je nanizal naše domače probleme in vabil k medsebojni povezanosti in pomoči ter k zaupanju v božjo Previdnost.
Od maja do oktobra je v Marijinem Celju slovenski benediktinec, ki drugače živi v Mariboru. Sedaj je na razpolago romarjem slovanskih jezikov. Obvlada celo ruščino. Po maši je razložil zgodovino in pomen cerkve.
Lani 13. septembra je bil tu na obisku sv. oče Janez Pavel II. in še vse spominja na njegov obisk. V baziliki je grob madžarskega kardinala Mmdszentyja. Številne sveče pričalo, da ga obiskujejo madžarski romarji iz domovine in drugod po svetu. Marijino Celje je zelo obiskana božja pot.
PROTI DOMU
Po kosilu smo zapustili Marijino Celje in za slovo zapeli »Vse prepeva«. Vožnja je potekala mirno. Nekaj več časa smo se morali ustaviti na meji. Večerjo smo imeli v restavraciji v Tepanjah pri Mariboru.
V	Trst smo prišli malo pred polnočjo.
Ali je Tomanje-potovanje uspelo? Upam si reči, da. Seveda so bila razna presenečenja, ki jih ni mogoče predvideti. Na Trojanah je začel odpovedovati en avtobus. Šofer je poklical Trst in izprosil za drugega, ki naj bi nas dohitel v Mariboru. Tako se je tudi zgodilo. Šveda smo na ta račun izgubili nekaj časa. Avstrija nas je sprejela z dežjem. Vsak dan je deževalo vsaj trikrat razen zadnji c.an. Na Dunaju je bilo hladno, v Marijinem Celju pa naravnost mraz.
Romanje je organiziral odbor tržaške Duhovske zveze, glavno skrb pa 'je imel njen predsednik g. Jože Kunčič, ki zares zasluži našo zahvalo. Bivanje na Dunaju mu je pomagal organizirati rektor Korotana g. Tomažič. Tudi njerrrm hvala.
Čas množičnih romanj, ko nas je šlo na pot po 500 ali celo 700, je seveda minil. Letošnjega romanja se je udeležilo 108 ljudi, med njimi je bila celo skupina deset otrok. Manjše skupine pa imajo prednost, da se lažje premikajo in se lepo med seboj spoznajo.
S. Z.
19. ŠTUDIJSKI DNEVI DRAGA ’ 8 4
park Finžgarjevega doma - Opčine
Petek 31. avgusta: ob 17.00 predstavitev sodelujočih;
ob 17.30 Ključna vprašanja slovenstva v očeh zamejske generacije (diskusija o rezultatih ankete).
Sobota 1. septembra: ob 16.00 slovesno odprtje, nato predavanje Vprašalna pola sodobnega slovenstva.
Nedelja 2. septembra: ob 10.30 predavanje Med vero in nevero;
ob 16.00 predavanje Kje, domovina si? (Po vsakem predavanju diskusija). Nedeljska služba božja bo ob 9. uri v parku na prostem.
Posebej opozarjamo, da bodo študijski dnevi vse tri dni potekali v parku Finžgarjevega doma na Opčinah!
Praznovanje na Ve j ni
Leto za letom se na Ciril-Metodovo nedeljo zbiramo tržaški Slovenci na Vej-ni. Na god sv. bratov, 5. julija, so se ob njunem oltarju (mozaik T. Kralja) zbrali ožji člani ACM k sv. maši. širša slovesnost pa sledi naslednjo nedeljo. Letos je to bilo 8. t. m.
Vsakikrat je vsebina tega praznovanja bogata in pomembna. Predvsem ekumenska: da se spomnimo -pravirov našega slovenskega katolištva« in počastimo dostojanstvo onih, ki so nom to sporočilo prvi oznanjali. Naš hvaležen spomin je ta dan še posebej romal do stolnice v Kopru, kjer se je vršila jubilejna slovesnost zlate maše škofa Jenka. Po njegovi zaslugi delujeta med nami dva duhovnika iz njegove škofije.
In končno nas še vedno izziva naša stara bolečina, da v kelih novega maš-nika položimo naše skupne prošnje, da bi vzbrstela med nami mladika, ki bi nadaljevala Ciril-Metodovo poslanstvo in okrepila naše duhovske vrste.
Letošnji novomašnik iz Goč, Stanko Fajdiga, se je odzval vabilu, da ponovi ob tej slovesnosti pri nas svojo novo mašo. Z njim sta somaševala srebrnomašnik g. Štan-ta, misijonar, ki je iz Madagaskarja prišel domov na oddih ter srebmo-mašnik g. Prelc, župnik iz Vrem. Prisostvovalo je tudi nekaj naših domačih duhovnikov.
Če je ta prireditev priložnost, da se Bogu javno zahvalimo 71 duhovnike, nas pa z druge strani zasenči vprašanje, kaj je z našim krščanstvom, da si še nismo izmolili slavljenca, ki bi zrasel na naših tleh? Je upravičena bojazen, da smo se morda uvrstili v množico tistih tradicionalnih kristjanov, ki se jim duhovno vesolje ne zna povzpeti prek osebnih neposrednih koristi in želja?
Prejeli smo prvine duha, da jih izpopolnjujemo. Sv. Ciril in Metod, škofa Slomšek in Baraga, Leopold Mandič in drugi naši slovenski preroki so nam zapustili pravo duhovno enciklopedijo na temeljih evangelija. Po njih nam je Bog spregovoril in po njih nas še vedno kldče k zrelejšemu, bolj odgovornemu krščanstvu. Brez te zavzetosti bomo še naprej nemočno stali pred zevajočo praznino, ki je noben kompjuter ne bo mogel zapolniti.
In vendar, iz lepih misli, ki so jih mladi predstavniki naslovili novomašniku in obema srebmomašnikoma, smo razbrali veliko čustvene globine in smisel za prave ideale. Zaupajmo! Prerok Elija je sedemkrat poslal svojega služabnika na o-gled neba, kdaj se bo pojavil tako za-željen oblaček z dežjem. Ponižno bomo še naprej vztrajali v molitvi, čeprav bi preizkušnja morala trajati sedemkrat sedem let. Iz skrivnostnega območja duhovnosti bo Gospod nekoč tudi za nas poklical tistega, ki bo prisluhnil glasu: »Hodi za menoj!«
Slikoviti mladostni prispevek narodnih noš in skavtinj je lepo uokvirilo sveto dogajanje na oltarju. Pevskemu zboru pa hvala za mogočno »Hvalnico vesolja« in sploh za lepo petje. Je kdo, ki bi mogel opisati naše občutke, ko zadonijo note »Novomašnik bod' pozdravljen«?
Zbor pevcev in duhovniki-gostje so bili povabljeni na bratsko »agape«, ki se je zaključila z večernim koncertom ob mizi.
Hvala Bogu, za vse lepo, ki smo ga to nedeljo doživeli!	F.	V.
V tem Domu duhovnih vaj nad Trstom bodo v dneh od 10. do 12. avgusta duhovne vaje za žene in starejša dekleta. Prijaviti se je treba po telefonu (040) 220332
Matura na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu
Licej »F. Prešeren«:	Kristina Guštin
(46/60), Martina Legiša (54), Fabio Malalan (50), Pavla Mojca Mljač (39), Mari-janka Rebula (48), Peter Starc (42), Tanja Starc (45), Tatjana Zaccaria (48) in Ingrid Zorn (43). Nihče ni bil odklonjen.
Šola za otroške vzgojiteljice na učiteljišču »A. M. Slomšek«: Martina Bubola (7,08), Morena Foraus (8,33), Tanja Gombač (7,00), Marjana Granduc (7,66), Daria Gruden (7,91), Doriana Jurincich (6,66), Sandra Stopper (7,16) in Monika Tomsic. Odklonjena ni bila nobena dijakinja.
Poklicni zavod za industrijo in obrt »Jožef Stefan«: a) za tehnike električne in elektronske industrije: Luciano Batti-sti (36 na 60), Claudio Cobal (36), Gio-vanni Fabian (36), Nicola Grgič Filipovič (45), Davide Furlan(36), Mitja Jankovič (36), Teo Kralj (54), Stojan Parovel (40), Walter Skerk (45), Boris Skerk (44) in Ivo Tul (40). Ena dijakinja ni izdelala.
b) za tehnike kemijske industrije: Luciana Matitti (38), Silvana Sancin (40) in Vesna Smotlak (36). Ena dijakinja ni izdelala.
Notranji minister v Trstu
Potem ko je notranji minister Scalfaro obiskal že skoro vse dežele, je pretekli ponedeljek 16. julija prišla na vrsto tudi dežela Furlanija-Julijska krajina. Spremljal ga je podtajnik Ciaffi in načelnik policije Porpora. Srečanje s predstavniki naše dežele je poteklo na sedežu tržaške Trgovinske zbornice. Osrednja ugotovitev je bila, da je stanje na področju javnega reda in varnosti v primerjavi z drugimi zadovoljivo, čeprav ne manjka problemov kot so gospodarska kriza in mladinska brezposelnost, kar bi utegnilo, če se ne bo ustrezno ukrepalo imeti negativne posledice v družbeni sestavi.
V	poročilu, ki ga je prebral načelnik policije Porpora, je med drugim rečeno, da »tvorijo Furlanijo-Julijsko krajino delovni in mirni ljudje, ki ne povzročajo posebnih skrbi na področju javnega reda in varnosti.« Hudih kaznivih dejanj je malo: lani je bilo 8 umorov in 39 ropov, ni primerov ugrabitev ali izsiljevanja, tudi ni zaenkrat opaziti sledov o mafijsiki ali drugi podobni zločinski mreži. Ugotovljenih uživalcev mamil je 2464, kar postavlja našo deželo nekam na sredo lestvice. Mamila so lani terjala dve smrtni žrtvi, toliko kolikor letos v prvih petih mesecih. V trgovanju z mamili ima Trst, zaradi svoje zemljepisne lege posebno vlogo in je pravi terminal za mamila, ki prihajajo v Italijo po »balkanski poti«. Zaradi razpečevanja mamil so organi javne varnosti prijavili lani 415 oseb, 192 pa letos. Na splošno je bilo vseh prijavljenih oseb lani 7.451, od katerih 1.960 tudi aretiranih, letos pa je bilo za zapahi 782, prijavljenih pa 3.129.
Prevratniška dejavnost po mnenju Por-pore ni zaskrbljujoča. Sicer sledijo nekaterim brigadistom, ki so bili izpuščeni na svobodo, pacifistom, ki se sučejo o-krog vojaških objektov v deželi in dejavnosti skupine Autonomia operaia. Za desničarsko prevratniško dejavnost ugotavlja, da »je danes brez napadalnosti. Nekatera trenja, 'ki so jih ustvarili skrajneži med tržaškim prebivalstvom in slovensko manjšino, je nevtraliziralo odločno zadržanje policije«, piše še v poročilu.
Minister Scalfaro se je v svojem posegu dotaknil vseh nakazanih problemov, čeprav je opozoril, da jih ni prišel reševat, ampak se z njimi predvsem seznanit. Del svojih izvajanj je minister posvetil tudi odnosom med Italijo in Jugoslavijo ter slovenske manjšine v Italiji.
»Mislim,« je dejal, »da je v interesu vseh, da imamo z Jugoslavijo čimbolj človeške odnose, odnose tesnega sodelovanja, v tem smislu je zelo pomemben dejavnik manjšina. Zaščita manjšine je znak demokracije in kulture in prav iz kulturnega vidika ima manjšina pravico do svojega jezika, zgodovine in tradicij. Jasno pa je, da če mislim na slovenske šole, moram misliti tudi na šole večine. Le-ta nima več pravic, ampak tiste, ki pripadajo vsakemu človeku in morajo biti torej enake za vse.-< O odnosih med večino in manjšino je minister spregovoril tudi na srečanju s časnikarji. Odločno je poudaril, da ima vlada vso politično voljo, da pozitivno reši vprašanja naše skupnosti.
Praznovanje farne zavetnice
SV. MARIJE MAGDALENE v BAZOVICI v nedeljo 22. julija
» sv. maša ob 10.30 • veselo srečanje na igrišču Slomškovega doma ob 20. uri: KONCERT SALEZIJANSKE GODBE (40 godcev); med odmori bo zabaval ČARODEJ IVO VALETIČ Poskrbljeno bo tudi za žejne!
V	primeru slabega vremena bo vesela prireditev v kinodvorani
Dolina
Škofov obisk slovenskih šol v dolinskem območju. V okviru župnijskih vizitacij je tržaški škof Bellomi v spremstvu škofovega vikarja dr. L. Škerla obiskal najprej osnovno šolo, tojer so ga čakali naši učenci (40 jih je bilo). Občuteno so zapeli nekaj pesmi pod vodstvom prof. glasbe Vihre. Sledil je pozdrav g. škofa in razgovor z učenci. Vsakdo ie lahko opazil, kako se zna naš škof približati otrokom, ki so postavili precej vprašanj, na katera je nadpastir odgovarjal kot ljubeči oče. Učenci so mu izročili v spomin lesen krožnik, okrašen z narodnimi motivi.
Sledil je obisk vrtca, kjer so malčki v obeh jezikih (2 Italijana) pozdravili svojega škofa. Pesmi in prizorčki so bili pod vodstvom učiteljic prisrčno izvajani, kakor znajo le otroci.
Nato je g. škof prišel v srednjo šolo »S. Gregorčič«. Sprejeli sta ga dve dekleti v narodnih nošah. V dvorani je dijakinja povedala zgodovino šole, nakar so učenci peli in recitirali, da jih je bilo veselje poslušati. Msgr. Bellomi jim je priporočil pridnost in poštenost.
Pri zakuski se je srečal s profesorji, ki so mu zastavili razna vprašanja, ki zadevajo našo manjšino. G. škof je nanje jasno in prepričljivo odgovarjal. Hvaležni smo učiteljicam, profesorjem in ravnateljema, da so tako skrbno pripravili in izvedli spored ob uspelem obisku.
Prvo sv. obhajilo. Bilo je 20. maja. Udeležilo se ga je 9 otrok (3 iz Prebenega in eden z Mačkolj). Lepo je gledati naše malčke, ki prvič pristopajo k božji mizi. Pri slovesnosti je pel otroški zbor, prvo-obhajanci so pa čitali berili in izrekli prošnje. Cerkev je bila po zaslugi s. Pavle okusno in bogato okrošena.
Praznovanje zavetnika sv. Urha 4. jul. Kakor je že navada, smo ta dan imeli slovesno mašo, ki se je je udeležilo veliko ljudi, čeprav je bil delavnik. Cerkev je bila lepo ozaljšana. Sledil je koncert domače godbe na pihala. Celo uro je na dvorišču Mladinskega doma izvajala lepe in zahtevne komade. Vsi smo godcem hvaležni za požrtvovalnost. Zakuska, ki so je bili nato deležni, je bila samo skromna oddolžitev za prijetni večer. Za to gre zahvala našim ženam z redovnicami na čelu ter našemu Zorkotu, predsedniku Mladinskega doma. Med pogovorom in sikupnim petjem narodnih in domačih pesmi smo se zabavali do pozne ure. Lepo je bivati z brati: to smo okusili tudi to pot in si želimo še takih večerov.
Izgon desetih duhovnikov
V	Nikaragvi razkriva levičarski sandini-stični režim vedno bolj svoj pravi obraz. Tako se je prejšnji teden žalostno proslavil z izgonom desetih duhovnikov, ki so bili dejavni na območju nadškofije Managua. Od teh desetih duhovnikov so štirje Španci, dva Italijana, dva iz Kostarike, po eden pa iz Paname in Kanade.
Začelo se je tako, da je režim dal zapreti duhovnika Luisa Amado Peha pod obtožbo, da se je pečal s protirevolucionarno dejavnostjo in podpiral protisaindi-nistične upornike. Njegovi duhovniški so-bratje so v njegovo podporo izvedli protestni pohod po ulicah nikaragovske prestolnice, ki se ga je udeležil tudi sam nadškof Miguel Obando y Bravo. Oblasti so tega komaj čakale, saj so nekaj ur nato že izdale nalog za izgon omenjenih desetih duhovnikov.
Nadškof je dejanje odločno obsodil in dejal: »Sandinistični režim hoče izločiti Cerkev z odstranjevanjem duhovnikov, ki so zvesti papežu in cerkvenemu načelstvu. Nahajamo se v prisotnosti marksistično-leninističnega režima, ki se ne more sprijazniti z neodvisnostjo Cerkve.«
Tudi sv. oče je ta izgon označil kot »težak in boleč dogodek-«. Ob splošni avdienci v sredo 11. julija je pozval navzoče vernike, naj -molijo za Nikaragvo ob težki izgubi, ki je prizadela škofijo Ma-naguo, katera že tako -rpi na pomanjkanju duhovnikov. »Prosim Gospoda, da razsvetli odgovorne, da prekličejo svoj odlok, ki je očitno škodljiv za tamkajšnjo Cerkev' in ljudstvo.«
Koroški teden med Slovenci v Italiji
Lansko leto so Korošci priredili »Primorski teden«, ko so tam gostovale razne kulturne skupine z Goriškega in Tržaškega ter Slovenske Benečije. Letos bomo v zameno imeli »Koroški leden« v deželi Furlani ji-Julijski krajini. Tako je bilo sklenjeno na skupni seja ZSKP in SP.
Koroški teden bo zajel celotni slovenski prostor v naši deželi od Kanalske doline do Milj in se bo vršil od sobote 13. do nedelje 21. oktobra. V tistem tednu bodo na raznih krajih nastopile različne kulturne Skupine s Koroškega: pevski zbori, dramske skupine, lutkarji, vižarji, instrumentalni ansambli, srečanja ob okrogli mizi.
Natančnejši spored bo pravočasno objavljen.
Skupno goriško-tržaško romanje v Lurd
Lurd ostaja privlačen, čeprav se ga ponovno obišče. Če bi se vprašali, zakaj, bi morda lahko rekli: iker se v njem vsi, naj pripadajo kateremu koli narodu, jeziku in rasi, čutijo bratje in sestre med seboj; nadalje: ker v njem premnogi najdejo luč vere, drugi si jo okrepijo, tretji se vračajo močnejši v prenašanju križa, ki jim je bil naložen. V Lurdu se nadalje v zakramentu sprave udeleženci vračajo k Bogu. V evharistični in marijanski procesiji popoldne in zvečer izpovedujejo vero v evharistično skrivnost in Marijino božje materinstvo.
Vsako leto poskrbijo za romanje v Lurd tudi škofijska združenja UNITALSI. Glavni namen teh združenj je omogočiti bolnikom obišk tega kraja milosti. Pridružijo se jim duhovniki, bolničarji, svojci in mladi prostovoljci pa še številni zdravi. Potujejo v znanem »vijoličastem« vlaku.
Tudi goriški in tržaški UNITALSI storita to enkrat na leto. Letos je bilo to romanje istočasno: v tednu med 1. in 8. julijem. Vodila sta ga goriški nadškof p. Bommarco in tržaški msgr. Bellomi. Goriški vlak je štel 533 udeležencev, tržaški nekaj nad 500.
Vse pobožjnosti so bile skupne: maše, procesije, križev pot. Goriški nadškof je zlasti priporočil zadevo obnovitve dijaškega semenišča in molitev za duhovne poklice. Zelo mogočna je bila koncelebri-rana maša v podzemski baziliki sv. Pija X. Predsedoval ji je nadškof iz Marseilla kardinal Etchegaray. Ob njem je bilo 25 škofov, 600 duhovnikov in 30.000 vernikov, ki so se zbrali z vseh celin. Tu se nihče ni čutili manjvrednega, saj se je molilo v raznih jezikih, 'kot je to tudi pri večerni procesiji s svečkami. Tedaj je tudi slovenska zdravamarija prišla do izraza. Kot že tolikokrat je bila molilka Marija Rutar. Ostale skupne goriško-tržaške maše so bile enkrat pri votlini Marijinih prikazovanj, enkrat v baziliki sv. rožnega venca, dvakrat na travniku pred votlino onstran reke Gave.
V	obeh skupinah so bili tudi slovenski romarji. Žal pa niso imeli svojega duhovnika, da bi jih povezoval. V prihodnje naj bi se vsakič, ko se tako romanje organizira, tudi mislilo na to. Seveda bi morale dati roko tudi naše organizacije, verske, kulturne, vzgojne, skavti in skavtinje. Kar nas je pa bilo, smo hvaležni Bogu in Mariji za lurško doživetje. Obogatili smo se z zavestjo, da se v Lurd splača iti in se spet vrniti. - Udeleženka
Bralci pišejo
Ali smo še res marsičemu nedorasli?
Na Goriškem se je 23. junija vršil 1. avtomobilski rallcy (zakaj ne dirka?) vo gričih okrog Gorice. Njegova posebnost je bita, da se je začel o mraku in končal proti jutru, povzročil mnogo hrupa in vzbudil zlasti pri prebivalcih gosto naseljenih krajev veliko negodovanja. Sad tega negodovanja je bilo tudi odprto pismo Z več podpisi, objavljeno v »Primorskem dnevniku« 28. junija letos.
Temu je 13. julija v istem časniku sledilo pismo prav obratne vsebine, ki ga je podpisal Danilo Stekar. Ne bom ocenjeval športnih vidikov tega dopisa, ker me osebno noben šport ne privlači, želel pa bi se ustaviti pri trditvi, ki se tiče naše slovenske skupnosti in s katero se ne strinjam.
Dopisnik pravi namreč med drugim, da »hrup, ki naj bi motil nočni počitek, vendarle ni uspel "predramiti” večine slovenskih vaščanov, saj je bila njihova prisotnost silno omejena. Povsem odvečno je obenem modrovati, da bi se moral večinski narod pobliže soočati z našo stvarnostjo, pa še marsikdo njegovih predstavnikov ne ve, da so določene vasi sploh slovenske in mu sami kratimo še to, dasi skromno možnost, da se o tem mimogrede morda osebne prepriča.« Pismo se končuje s svojevrstnim modrovanjem, ko pravi, da ima tudi športna prireditev mimo ožjega tekmovanja še drug pomen (da tu še gre,op. pisca), končuje pa: »Očitno pa smo (beri Slovenci) sami marsičemu nedorasli.«
Zame je tako iznašati j e o naši nedoraslosti milo rečeno neutemeljeno. Vprašujem pisca, v čem Slovenci kratimo večinskemu narodu možnos'', da se pobliže spozna oz- sooča z našo stvarnostjo a’i pa da odkrije, katere vasi so sploh slovenske. Čas bi že bil, da večinski narod spozna Slovence, saj tu živimo že stoletja. Seveda mu bo to postalo vedno težje, če bo po vaseh prišla zlasti na kulturnem področju v veljavo neka nepotrebna dvojezičnost, ki jemlje Italijanom še tisto zadnjo možnost, ki obstaja, da se prepričajo o pristnih slovenskih krajih.
Mislim tudi, da bi se predstavniki ve-činskega naroda, beri političnih strank in drugih njihovih organizacij sami morali zanimati za kraje, v katerih neposredno prebivajo. Da vedo, kje živimo, dokazujejo pogostne volitve, ko se italijanske stranke vneto pulijo za naše glasove.
Nadalje: na slovensko prisotnost neprestano opozarjajo vaški prazniki, ki jih prirejajo naša kulturna prosvetna društva. Nanje tudi italijanskega občana o pozarjajo dvojezični lepaki na vsakem vogalu. Na nas opozarjajo pogostne o-krogle mize, razprave na občinski, pokrajinski, deželni ravni, zadnje čase tudi v Benečiji. Vso deželo je razgibala naša zahteva po globalni zaščiti, ki se v Rimu zagonetno zavlačuje in preklada z enega datuma na drugega. Da ne omenjam dela Enotne slovenske delegacije, ki večinski narod iz dneva v dan z našo problematiko sooča.
Res se sprašujem, ali naj bi prav neka avtomobilska dirka, pri kateri smo Slovenci »omejeno« sodelovali pomenila za nas neko nedoraslost. Raje recimo, la smo že siti obljub.	Remo	Devetak
Slovenci na 68. shodu nemških katoličanov
Zaključil se je v nedeljo 8. julija na olimpijskem stadionu v Miinchnu. Udeležencev je bilo nad sto tisoč. Na vrhu tribun na južni strani so bili kot gostje tudi povabljenci iz Slovenije (člani in predstavniki župnijskih pastoralnih svetov).
Vseh prireditev, ki so se pričele 4. julija, je bilo okrog tisoč; povprečno jih je vsak dan obiskalo 120 do 130 tisoč ljudi, večina mladih. Organizatorji shoda nameravajo denar, ki so ga ljudje darovali pri osrednji naibirid v nedeljo med sklepno mašo porabiti za gradnjo posebnega središča v pomoč ženam v stiski pred rojstvom in po rojstvu otroka.
Pobudo za povabilo slovenskih gostov je dal p. Franz Hapek iz redovne družbe Srca Jezusovega, ki se jc lani udeležil srečanja urednikov zahodnonemšikih verskih listov v Ljubljani ter bil prevzet nad slovensko gostoljubnostjo. V okviru gibanja »Srebrni galeb« (Silbermovve) so dobili stanovanje pri bavarskih družinah. To gibanje je na letošnji shod povabilo škofe, duhovnike in laike iz vseh koncev Evrope, da bi z njimi okrepilo prijateljstvo in razumevanje ter odprlo čut za pripadnike drugega naroct.i. To gibanje je tudi pripravilo »Evropske večernice« v mtinehenski stolnici, pri katerih je eden od prisotnih izrekel tudi prošnjo v slovenščini. Sledilo je prijateljsko srečanje na dvorišču stare škofijske stavbe. Na njem se je zbralo 1.130 gostov iz 22 držav. Iz Jugoslavije jih je bilo kar 215, med njimi kardinal Kuharič.
V	petetk 6. julija so se Slovenci na večer zbrali v cerkvi Sv. Duha, kjer imajo naši zdomci že 13 let nedeljsko mašo. Somaševanje je s 60 slovenskimi duhovniki vodil mariborski pomožni škof dr. Smej, ki je govoril najprej v nemščini, nato pa še v slovenščini o pravem liku
kristjana in pomembni vlogi duhovnika pri naših zdomcih.
Naši udeleženci shoda so obiskali tudi »Mali Sehonstatt«, kjer so se seznanili s sehonstattskim marijanskim gibanjem, se popeljali v Dachau ter poromali na bavarske Brezje, v častitljivi Altotting.
Trije bratje duhovniki
Letos ima celovška škofija tri novomaš-nike. To je tembolj razveseljivo, ker lani ni bilo nobenega. Še bolj razveseljivo pa je, da je eden od treh novih duhovnikov Slovenec, doma v župniji Sele pod Karavankami. In posebno je še zlasti to, da novomašnik Peter Olip ima že dva brata duhovnika. Hanzi (Ivan) jc bil posvečen pred desetimi leti, Stanko pa pred dvema. Taki primeri so gotovo redki, v današnjih časih še posebej.
Šport;
Mednarodni odbojkarski turnir za pokal mesta Gorice
V	tednu od 22. do 28. julija se bo v Gorici vršil prvi mednarodni turnir v moški odbojki za ekipe izpod 17 let, ki se ga bodo udeležile državne reprezentance iz Italije, Francije, Belgije, Nizozemske in Švedske. Turnir organizira odbor-ništvo za šport goriške pokrajinske uprave, ki ga predstavlja dr. Mirko Špacapan za SSk, ob sodelovanju z goriško občino in mestno ustanovo za turizem. Tekme bodo v telovadnici igoriškega telovadnega društva (UGG) na Battistijevem trgu.
Vsak večer bosta na sporedu po dve tekmi (ob 19. in 21. uri), medtem ko bo prvi večer, in sicer v nedeljo 22. julija ob 21. uri prijateljska tekma med selekcijama Furlanija-Julijska krajina in Slovenije; v moštvu F-Jk bosta nastopala tudi dva atleta goriške 01ympie-Terpin Lučko Batistič in Simon Terpin, selektor moštva pa bo arh. J. Cej. Naj omenimo, -da bosta moštvi F-Jk in Slovenije sestavljeni iz igralcev izpod 20 let.
Zaradi pomembnosti in zanimivosti turnirja pričakujejo organizatorji velik odziv prebivalstva, ne samo tistega, ki sledi dnevno športnim manifestacijam, temveč tudi vseh tistih, ki so v poletnih mesecih doma. Goriška pokrajinska uprava hoče namreč postreči domačemu prebivalstvu kakovostno predstavo, ki bi jo sicer lahko uprizorili v kakem večjem letoviščarskem kraju.
Vstopnina za obe tekmi vsakega večera bo znašala 4.000 lir, na voljo pa bodo tudi abonmaji za celotno prireditev (10.000 lir za vpisane v državno odbojkarsko zvezo in za mladino izpod 16 let,
15.000	lir za ostale), ki so v predprodaji ali na sedežu pokrajinske uprave ali pa v prostorih Wall-Street Institute v Gorici.
OBVESTILA
Zelo važno: Odhod iz Gorice že ob 4,30!
Vsem udeležencem potovanja v Španijo sporočamo, da bo odhod s Travnika v Gorici v soboto 28. julija že ob 4,30. To je nujno potrebno, ker odhaja ladja iz Genove ob 13. uri, mi pa moramo biti v pristanišču vsaj do 12. ure. Prosimo, da se drug drugega obvestite!
Odhod iz Gabrij ob 1,45, iz Doberdoba ob 5. uri.
Na upravi lista dobite tudi potovalko z raznimi turističnimi napotki in prospekti. Dvigniti jo je treba da petka 27. t. m.
•
Zlata maša v Gabrjah. V nedeljo 22. julija bo v župnijski cerkvi v Gabrjah msgr. Anton Osekar, glavni dušni pastir slovenskih izseljencev v Argentini ponovil zlato mašo, ki jo je imel v Buenos Airesu 8. t. m. Sv. maša se prične ob
10.	uri. G. zlatomašnik je sošolec letošnjih zlatomašnikov beograjskega nadškofa msgr. Turka in koprskega škofa dr. Jenka. Vabljeni vsi, ki ga poznajo, zlasti gg. duhovniki in tisti, ki so bili z njim v Argentini.
Občinska uprava Sovodnje razpisuje natečaj za eno mesto občinskega delavca. Prijave se sprejemajo do 4. avgusta 1984 do 13. ure. Prijavi se lahko vsakdo, ki izpoljnjuje v tem razpisu navedene pogoje. Podrobnosti o natečaju se dobijo na sedežu občinske uprave v Sovodnjah.
V	župnijski cerkvi sv. Jakoba v Trstu bo na praznik sv. apostola Jakoba st. v sredo 25. julija ob 17. uri sv. maša v slovenskem jeziku.
Skavtsko taborjenje. Volčiči in veverice s Tržaškega bodo taborili od 1. avgusta do 11. avgusta v Rovtah pri Logatcu.
Spored od 22. do 28. julija 1984
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Zaklad Sierra Madre«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Toč ali kabaret... 14.10 Kulturna srečanja. 15.00 Na počitnicah. 16.00 Turizem. 17.00 Klasični album. 18.00 Marija Petaros: »Danes zjutraj pri nas doma*.
Ponedeljek:	8.20 Trim za vsakogar.
9.00 Otroški kotiček. 9.40 Film. 10.10 Koncert RTV Ljubljana. 11.35 Zapiski na robu. 12.00 Ivan Tavčar: »Izza kongresa«.
13.10 Ženski zbor iz Plovdiva v Bolgariji.
14.10 Še nekaj zanimivosti z Grete. 17.10 Klasični album. 18.00 Monografija.
Torek: 8.20 Turizem. 8.45 Konjiček za vsakogar. 9.10 Zdravniški nasveti. 9.40 Niti življenja. 10.10 Koncert. 11.30 Zapiski na rob« 12.00 Ivan Tavčar: »Izza kongresa«.
14.10 Jugoslovanski konzulat v Trstu. 15.00 Mladi mladim. 17.10 Klatični album. 18.00 Milan Begovič: »Brez tretjega«.
Sreda: 8.20 Trim za vsakogar. 8.45 Domače živali. 9.15 Iz našega vsakdana. 9.45 Pesniki. 10.10 Koncert RAI iz Turina. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 Ivan Tavčar: »Izza kongresa«. 13.20 Slov. oktet v Kult. domu v Trstu. 14.10 Pri Marjanci pod mag-dalenskim gričem. 16.00 Folklora narodov Jugoslavije. 17.10 Klasični album. 18.00 »Dober večer my Lady.<.
Četrtek: 8.20 Turizem. 8.45 Konjiček za vsakogar. 9.10 Zdravniški nasveti. 9.40 črtica. 10.10 Koncert. 11.30 Zapiski na robu.
12.00 T. Svetina: Ukana. 14.10 Sprehodi po tržaških predmestjih. 16.00 Natečaji slov. popevk v začetku stol. 17.10 Modest Musorgski: Soročinski sejem, opera.
Petek: 8,20 Trim za vsakogar. 8.45 Domače živali. 9.10 Po poteh kralja Ludvika
II.	9.40 Slovenska poezija. 10.10 Koncert Glasbene matice v Kult. domu v Trstu. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 T. Svetina: »Ukana«. 13.20 Zbor »Danica« iz Št. Vida v Podjuni. 14.10 Sprehodi po tržaških
predmestjih. 17.10 Nabožna glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.00 Otroški kotiček. 10.10 Koncert 11.30 1. Trinko ob 120-letnici rojstva. 12.15 Na počitnicah.
14.10	Okostnjak v omari. 16.00 Po sivetu sem in tja. 17.10 Klasični album. 18.00 Toč ali kabaret...
DAROVI Za sklad »Katol. glasa«; N. N. 20.000; N. N. 100.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: P. F.
60.000 lir.
M. R.: za »Katol. glas« 5.000, za lačne po svetu 50.000 in za gobavce 100.000 lir.
Za cerkev na Repentabru: družina Biz jak v spomin 20-letnice smrti očeta Mihaela Sirk in 404etnice treh padlih bratov Sirk 50.000 lir.
Za cerkev sv. Andreja v Trebčah: N. N. ob krstu Debore Pohlen 55.000 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici: Marija Ražern 30.000; družina Pepi Križmančič 10.000; skupina Pija X. 10.000 lir.
Za cerkev sv. Marije Magdalene v Bazovici: Serazinovi ob smrti očeta Jožefa 150.000; sestra Elda in Štefanija Fabretto v spomin Valerije in Marcantonia Zadro 100.000; N. N. ob krstu 50.000; sin v spomin Ane Lavrenčič 50.000; Marija Ražem 20.000; N. N. 20.000; Tittv Smecchia 15.000; Marija Štefanova 10.000; Fabio Fenfoglia 10.000; Vida Mlač iz Albisole - Savona 10.000; Nada Kralj 5.000; Valerija Sonkoup 5.000; štajnerjevi 5.000; Geletti 5.000; Marija Žagar 5.000 lir.
V	spomin na pok. Jožefa Merkuja darujeta Sandra in Silvo Močnik za Pastoralno središče pri Sv. Jakobu v Trstu
25.000 in za cerkev na Repentabru 15.000. Za misijonarja Štanta: N. N., Gabrje
50.000; A. P., Gorica 30.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
» Banca Agricola Goriziac«g, 3 Kmečka banka Gorica—i
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzorcija ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA, KORZO VERDI 51, TEL 84206/7 — TELEX 460412 AGRBAN
• Knjige
• Šolske potrebščine
• Nabožni predmeti
GORICA Travnik, 25 Tel. 84407
SLOVENSKI HOTEL »BL
Lastnik: VINKO LEVSTIK