l-_j__. Vj uma in Holfš€wi§ii. O položaju vere in corkve v Rusiji so poročali prav mnogi ljudje, ki so opa-i zovali ruske razmere z lastnimi očmi. Med tistimi, ki so v najnovejšem času obiskali Rusijo, da si ogledajo prilike, je frančiškanski pater dr. Schlund, ki jc vseučiliški profesor v Munchenu na Nemškem. Meseca septcmbra 1. 1931 je potoval v Rusijo. Kar jc videl in slišal, nakratko poroča v časnikih. V Rusiji je, da posnamemo nekoliko ugotovitcv iz njegovega zanimivega poročila, položaj vere in cerkve tako slab, da ga niti ne moremo misliti slabšega. Veliko slabši je, nego je bil za časa preganjanja kristjanov v rimski državi v prvili j treh stoletjih. Ni nam ne iz zgodovine 1 ne iz sedanjosti znan kakšen narod * brcz religije. V Rusiji pa sedaj nastaja ljudstvo brez vere. To, česar se bojijo verni ljudje in kar željno pričakujejo boljševiški poglavarji, se bode najbrž zgodilo: drugi ali tretji rod v Rusiji ne bo vcč imel religije. Rusko ljudstvo pa] je nekdaj slovelo po svetu vsled svoje religijoznosti. M?^.M Ruska pravoslavna cerkev lcži na'— smrtni postelji. Ona umira. To je usoda; cerkve, ki je bila v vsem navezana na državo. Ruski carizem si je usužnjil pravoslavno cerkev. Grob carizma zdaj preti požreti tudi njegovo zvesto podanico. Veliko, prav veliko število ruskili pravoslavnih duhovnil_ov je usmrčenih. Ker se v Rusiji take usmrtitve vršo navadno brez sodnijskega sklepa povse natihem, se njih število ne da ugotoviti. ¦Prav mnogo duhovnikov je poslanih v^prognanstvo v Sibirijo ali v druge kraje. Tisti duhovniki pa, ki so smeli ostati, živijo v največji bedi. Ne dobijo živil^ iz državnih magacinov, marveč se bed-. no hrani.jo s tem, kar jim verniki, ki sami nimajo nič, dado kot miloščino. j Pravoslavne cerkvc po velikih mestili so po večini zaprte. V Leningradu — prej Petrogradu — je odprtih kakšna; dvanajstorica cerkva, v Moskvi pa odj 360 samo okoli 24. Druge so zaprte ali! pa se uporabljajo kot prostori za kino-, in druga gledališča, kot društveni pro-Jstori boljševiških sovjetov, celo kot| brezbožni muzeji. O nobeni cerkvi, ki je( danes še odprta, se ne ve, ali je ne bodo; jutri zaprli. Treba je le, da skličejO: brezbožniki javno zborovanje ter dado, svojo zahtevo, naj se ta in ta cerkev za-j pre, na glasovanje, in stvar je končana. Ni nobenega človeka, ki bi se upal jav-<| no proti glasovati. Ponekod so začeli taj ko postopati, da cerkvene zgradbe celot no ne porušijo, marveč samo kupolo, na močnc zidove pa zgradijo nadzidje, ip, dobljeni so prostori za gostišča ali za kakšne boljševiške šole. Kar se tiče katoličanov, nihče ne ve, koliko jih je v Rusiji. Vseh 6 katoliških škofij je nezasedenih, samo v Moskvi živi katoliški škof, ki pa ne more delovati. V Moskvi je bilo pred svetovno vojno 25.000 katoličanov s 40 duhovniki, sedaj pa jih je kakšnib 200 z 2 duhovnikoma. V Leningradu je katoliška cerkev ves teden zaprta, odpre se v soboto in v nedeljo zjutraj. Nato pride nek dominikanski pater, ki živi skrito, opravi sv. opravilo, potem pa zopet odide. V Moskvi so 3 katoliške cerkve. V francoski cerkvi opravlja sv. opravilo nek škof, ki stanuje s svojim duhovnikom skrito zunaj mesta, v slovanski pa star poljski duhovnik. Kar se dostaje religijoznosti, je še opazovati pri starejših ljudoh. Ti še hodijo v cerkev, se prekrižajo in molijo na star način, poljubljajo svete podobe ter se svoje vere ne sramujejo. Mladina pa nima vere, brezbožna šola jo je ubila. Brez vere dorašča, brez vere živi in bo živela. Ne zahaja v cerkev, če pa pride tje, se nedostojno obnaša, smeji, poje, žvižga in divja. Poročevalec končuje svoje poročilo tako-le: Brez tolažbe, — brez upanja! Čudovit vpliv pridigc. Pariški ruski list »Voroždenije« je prinesel nedavno dopis svojega dopisnika Surgučova iz .Valencije na Španskem. V tem dopisu opisuje Surgučov pridigo sivolasega duhovnika don Jose Santonija na praznik »Marije, matere obupanih«, pokroviteIjice zapuščenih, predvsem vrtnarjev in cvetličark. Njeno cerkvico so bili pred kratkim napadli brezbožniki. Duhovnik je rekel: »Neumni ljudje so požgali klopi in strehe po naših cerkvah v domnevi, da bodo na ta način vpepelili tudi našo vero, srce in dušo. Kaj pa so opra,vili? Danes je res soparno pri nas, pa ne vem, ali mi jemlje sapo vonj vaših 1111/ in vrtnic, ki ste jih nasuli pred Marijo. ali pa največja sreča, ki me je doletela ,v dolgem življenju. Prej sem doznal, da trepečete od gneva in p.i.akujeto, da bo Bog z nebeškim ognjem zažgal požigalce. Ali ste pozabili, kako so pljuvali Kristusu v obraz na Pilatovem dvorišču, ga zasmehovall, a on je samo molil zanasilnežc? Mar res mislite, da se bo mašččeval za kup starih klopi? Mar res ho- čete čudeža? Takoj ga boste dobili « In don Jose je poklical starega, sključenega cerkovnika: »Mihael! Vzemi največjo puščico in prosi vernike, naj darujejo za nove klopi!« Množica je zaihtela. Srebro je kmalu do vrha napolnilo puščico. Stari Mihael je šel po drugo, po — tretjo! Don Jose je pri.el klicati s prižnice: »Dosti, bratje in sestre, imamo že dovolj!« A razburjenje se ni hotelo poleči. Neka žena si je z glavc strgala vezeno avbo in še ta je bila kmalu polna denarja, prstanov, zapestni in uhanov. »Dosti je!« je klical don Tose ljudem, ki so vedno zopet odpirali denarnice, in je udaril z roko po prižnici. »Prosil sem vas samo, da nam kupite nove klopi. Vi pa hočete zgraditi nov samostan. Imamo dosti samostanov v Valenciji, in vsi ne bodo požgani!« Don Jose si je oddalinil in vprašal: »Hoteli ste čudež. Ali ste ga videli?« — »Smo, smo!« je zaklicala množica in solze so ji vrele iz oči. »Oremus« je zaklical duhovnik in na kolenih z vso množico zapel: »Ave Maria . . .« Orgle so se oglasile tako navdušeno, kot da bi bile žive. Mati zapuščenih, pokroviteljica Valencije, je milostno sklanjala nad vcrniki svojo kronano glavo. In kdor je videl to vzhičenje in srečne solze, bo pritrdil, da bodo lahko vzklili v tem navdušenem ozračju največji čudeži! — P. Turk. O tem slovenskem misijonarju na Kitajskem se je zadnji čas veliko pisalo ne samo v Sloveniji, marveč vobče po časopisju na svetu. Boljševiški kitajski roparji so ga bili vjeli ter odpeljali s seboj. Posrečilo pa se je njegovemu škofu doseči, da so ga tolovaji pustili na svobodo, kajpada proti plačilu velike odkupnine. V zadnji številki našega lista smo o tem poročali. »Amerikanski Slovenec« je že dne 19. decembra 1931 poročal o rešitvi g. Turka z dostavkom: »Banditi so ga sicer izpustili, a kako strto je niegovo zdravje vsled surovega ravnanja. katevemu je bil podvržen od strani divjaških tolp.«