-----   68    -----«
Narodne stvari.
V brambo Jugoslovanov.
Časniki dunajski pišejo, da gosp. državni minister Schraerling ob priliki, ko je v finančnem odseku šlo za podporo senjskih frančiškanov s 4000 gold. iz dr-
žavne denarnice, je bil za to, da se jim izbriše ta podpora, ker ti minihi so pri volitvah dalmatinskih deželnih poslancev nasproti delali vladi in s tem očitno pokazali sovraštvo do Avstrije. Nam ni znano, kaj so pregrešili senjski frančiškani, da je gosp. državni minister tako bridko besedo spregovoril o njih; al to nam priča zgodovina, da prav ta samostan, ki je za omiko naroda mnogo koristil po šolah svojih, je bil, ki je leta 1797 po svojem delegatu patru Andreju Dorotiču v imenu dalmatinskih vasi in mest prostovoljno izročil se geslu avstrijskega carstva, — da leta 1809 je en frančiškan iz tega samostana na čelu dalmatinske depu-tacije prisegal zvestost cesarju avstrijskemu, — da Francozi, prisedši v Dalmacijo , so 3 duhovne iz tega samostana obesili kot „avstrijske punta rje" itd. To vse je storil ta samostan za Avstrijo. Misliti se mora po pravici po vsem tem, da še dandanes nepremakljiv stoji za Avstrijo.
Ce se nahaja ktera stranka, kakor se je že v dunajskih časnikih pisalo, ki neprenehoma natoicuje južne Slovane, da so podobni italijanissimom, je to natolcevanje v nebo vpijoča krivica, ki se dela najzve-stejšim narodom avstrijskim!
Palackv je leta 1848 s kratko pa tehtno besedo izgovoril program vseh Slovanov avstrijskih, rekši: „Ako bi ne bilo Avstrije dozdaj, napraviti bi jo morali sami." Ali more kdo dokazati, daje kteri koli narod jugoslovanski kdajdjansko drugače ravnal, kakor po tem programu? Ne le, da prirojena vernost in udanost do cesarskega prestola veže Slovane v Avstrijo in da je živa resnica, kar je Koseški naš rekel, da „hrib se omaja in hrast, zvestoba Slovencev ne gane", temuč tudi to je, kar je Toman v državnem zboru dobro povdaril, da tudi sebičnost avstrijske Slovane veže z Avstrijo, sicer bi jih požrla ali Nemčija ali Madjar ali Italijan, ker samotež bi bili preslabi zdržati se.
In kaj pričuje zgodovina?
So li morebiti Slovenci — krepko trdi ,,Zu-kunft" — nasprotniki Avstrije? Oni, ki nič druzega ne zahtevajo kot ravnopravnost v šoli, v uradnijah in postavodavstvu? Oni, kterih srce je Vodnik svetu razodeval, pevši „Estrajh za vse"! — oni, ki so v viharnih časih leta 1848 stali za Avstrijo kot skala, — ki so odbili „črno vojsko" (Landsturm) , v ktero so vabljeni bili od nemške strani zoper Dunaj , — oni, ki so nabirali denar za armado Jelačičevo , da je rešil Avstrijo pogube? Oni, ki po svojih narodnih zastopnikih v deželnih in državnih zborih zastavo avstrijsko tako visoko držijo?
Ali to so nasprotniki Avstrije? Ker jim protiv-niki ne privoščijo ravnopravnosti in se odkritosrčno borijo zoper to počenjanje, ali je to nasprotstvo?
Ali so dalmatinski Slovani nasprotniki Avstrije? Nikdar nikoli! V tem ko italijanissimi kujejo „unita Italia" (edino Italijo), terjajo ti Slovani zedi-njenje s Hrvaško in Dalmacijo, ki ste se 1527 iz proste volje združili z Avstrijo in hišo habsburško in ste zmiraj nepremakljivi stali pri Avstrii.
Ali so morebiti Slovani troj edine kraljevine nasprotniki Avstrije? Ni mogoče! Ogerska bojišča 1848. in 1849. leta in itališka 1848., 1849. in 1859. leta so krvave priče udanosti avstrijske. Naj vsak, kdor dvomi, se ozre na tistih 2400 hrvaških vdov , kterih možje so smrt storili za Avstrijo 1848. in 1849. leta; naj pogleda na Vojaško granico, ktera, čeravno še ne vživa ustavnih pravic, potrpežljivo Čaka ure, ki njene junake kliče v boj za Avstrijo!
-----   69-----
Ali to so nasprotniki Avstrije?! Ali je to zahvala za njih žrtovanje?
Naj bi se premislilo, kaj se govori, ali pa d o k a-zalo, da ni tako.   Facta loquuntur!
Ako pa kteri gospodje na viših mestih mislijo, da tisto natolcevanje je resnica, ki ga trosijo po svetu iz dispozitionsfonda pitani pisarji, kteri so za Me-terniha ravno tako pisali kakor za Bacha, in kterim je v mnogonarodni Avstrii nemštvo zlato tele, kteremu bi se morali vsi narodi uklanjati, jim odgovorimo le s besedami Njih Veličanstva, ki jih nismo pozabili in jih ne bomo pozabili, ker so nam edino sveto vodilo:
„Enaka bremena, enake pravice! Gleiche Lasten, gleiche Rechte!"