UNIVERZA SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV V LJUBLJANI
ZBORNIK
ZNANSTVENIH RAZPRAV
IZDAJA
PROFESORSKI ZBOR JURIDIČNE FAKULTETE
VI. LETNIK 1927-28
V	LJUBLJANI, IQ28
SAMOZALOŽBA PROFESORSKEGA ZBORA JURIDIČNE FAKULTETE V LJUBLJANI
NATISNILA TISKARNA „SLOVENIJA" V LJUBLJANI
V isti založbi so izšle še te-le publikacije:
1.	Zbornik znanstvenih razprav. I. letnik 1920—21. Cena 30 Din.
—	Vsebina:
Prof. dr. A. BILIMOVIČ: Nekoliko misli o narodnogospodarski vedi. — Aliquot sententiae de nationalis oeconomiae scientia.
Prof. dr. r riranem uradu iurisdictione a equestris Teut>
Prof. M. J jalno pravno Slavorum coni Prof. dr. (
Ouid ponderis Prof. dr. 1 cerkev in drža’ ecclesiastica, t Prof. dr. S skega prava v quae ad amov< nalia regni Sei Prof. dr. 1 recentibus phi Prof. dr. J De librorum n Prof. dr. I\
De decreto, qi
2. Prof. d	—	— —■
Cena Din 35.-
3. Zbornik znanstvenih razprav. II. letnik 1922-Din 40.—. — Vsebina:
Prof. dr. J. 20LGER: Kršitev mednarodnih obveznosti in njena pravna posledica (mednarodna krivica). — La violation de 1’ obliga-tion internationale et sa consdquence juridique (le delit international).
Prof. dr. L. PITAMIC: Državno in meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema. — Le droit constitutionnel et le droit international envisages comme systeme unique.
Prof. dr. S. LAPAJNE: Meddržavno in medpokrajinsko stečajno pravo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. — Le droit international et interprovincial de faillite dans le Royaume des Serbes, Croates et Slovenes.
leškem inkorpo-do 1772. — De »fficium Ordinis .
wansko primer-necessaria ad n?
daj in sedaj. — t et nune liabeat. jegov pomen za auetoritate cum
?a medpokrajin-v?. — De regulis, ra civilia regio-)ectant.
filozofiji. — De
jvskih knjig. —
ijske svojine. — strialis pertinet. Učbenik 1922.
-1923.
Cena
UNIVERZA SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV V LJUBLJANI
ZBORNIK
ZNANSTVENIH RAZPRAV
IZDAJA
PROFESORSKI ZBOR JURIDIČNE FAKULTETE
VI. LETNIK 1927-28
V	LJUBLJANI, 1928
SAMOZALOŽBA PROFESORSKEGA ZBORA JURIDIČNE FAKULTETE V LJUBLJANI
NATISNILA TISKARNA ^SLOVENIJA" V LJUBLJANI PREDSTAVNIK ZA TISKARNO ALBERT KOLMAN V LJUBLJANI
44ŽW7-
50952
OloolCoo-S
Kazalo. — Table des matieres.
Univ. prof. dr. HI. Bilimovič:
Nove metode proučevanja konjunktur in gospodarska prognoza ........................ 1
Univ. prof. dr. Metod Dolenc: Zločinec iz prepričanja. (Prinos k vprašanju o smo-treni določitvi kazni)	...	22
Univ. prof. Mihail Jasinski:
Iz istorije Kastavskog statuta ........................... 52
Univ. prof. flleks. Maklecov: Zmanjšana vračunljivost v načrtu za edinstveni kazenski zakonik kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev	.	.	73
Docent dr. Hlbin Ogris:
Statistika kreditnih zadrug v Sloveniji za poslovno leto 1S26.................. 94
Univ. prof. dr. Janko Polec: Razpored sodnih instanc v slovenskih deželah od 16. do 18. stoletja............. 116
Univ. prof. dr. Gjorgje Tasič:
Jesu li ministri činovnici	?	143
Univ. prof. dr. HI. Bilimovič:
Les nouvelles methodes de I’etude des conjonctures et la prčvision economique	1
Univ. prof. dr. Metod Dolenc:
Le Criminel par conviction. (Reflexions sur le problč-me de la fixation equitable de la peine)................... 22
Univ. prof. Mihail Jasinski:
De I’ histoire du statut de Kastav ........................ 52
Univ. prof. Hlex. Maklecov:
La responsabilitč restreinte dans le projet du Code Pe-nal du Royaume de Serbes, Croates et Slovčnes ...	73
Docent dr. Hlbin Ogris:
Statistique des coopčra-tives de credit en Slovenie pour I’ annee 1926	....	94
Univ. prof. dr. Janko Polec: Hpertpu des tribunaux dans les provinces slovčnes du 16« au 18« siecle	....	116
Univ. prof. dr. Gjorgje Tasič:
Les ministres sont-ils les fonctionnaires dans le droit yougoslave?................143
Univ. prof. dr. Aleksander Bilimovič:
Nove metode proučevanja konjunktur in gospodarska prognoza.
Ekonomska veda je že davno ugotovila, da ne poteka gospodarski proces enakomerno, temveč v ritmičnih valovanjih: vzgonu sledi zastoj, potem se prične nov vzgon, kateri se čestokrat konča z hudo krizo. Pri tem pa ne gre za krize, provzročene po kakih eksogenih vzrokih (na pr. panevropska povojna kriza), ampak za endogene krize, ki rastejo iz narodnogospodarskega procesa samega in predstavljajo eno izmed faz »rhytmische Be-wegung«, »Auf und Ab«, »Systole in Diastole«, kakor se izraža Werner Sombart, »Konjunkturschwankungen«, kakor pravijo drugi moderni nemški pisatelji, ali »Business Cycles« (cykles des affaires, g. cikli), kateri izraz so uvedli novejši ameriški nacionalni ekonomi.
Periodično ponavljajoče se krize so vzbudile že od polovice 19. stoletja (ko je 1. 1860 izšla 1. izdaja knjige C le men t d u g 1 a r’ a) veliko pozornost ekonomskih pisateljev in teorija
o	krizah ima velikansko literaturo (staro literaturo do 1. 1895 navaja E u g e n v o n Bergmanu v svoji knjigi »Die \Virtschaftskrisen: Geschichtc der nationalokonomischen Kri-sentheorien«. Stuttgart. 1895; literaturo do. leta 1922, dasi nepopolno, podaja Arthur Spiethoff v članku »Krišen« v novi izdaji Handw. d. Stwiss.; gl. tudi Adolf L d w e. »Der gegenvvartige Stand der Konjunkturforschung in Deutschland« v »Eestgabe fiir Lujo Brentano«, 1925, Bd. II; v slovenščini dr. Jože Lavrič »Gospodarske krize« v »Času«. XXII. 1927 28, zvezek 1. in 2.; novejšo literaturo in novo klasifikacijo teorij o krizah podajata nova izdaja knjige W e s 1 e y’j a C. M i t c h e 11’ a »Business Cyclcs. The Problem and Its Setting« N.-Y. 1927, str. 1—60 in knjiga Dr. Walter’ja H e i n -
r i c h’ a »Grundlagen der universalistischen Krisentheorie«. Jena. 1928, str. 1—192). Nimam namena podajati pregleda teh teorij in drugo drugemu nasprotujočih naziranj o vzrokih kriz (končuje z zadnjo varijanto monetarne teorije Rudolfa S t u c k e n’ a. »Theorie der Konjunkturschwankungen.« 1926, z novo kalkulacijsko teorijo Dr. F. S c h m i d t’ a »Ein Rechen-fehler als Konjunkturursache« v »Vierteljahrshefte zur Kon-junkturforschung«. 1. Jg. 1926. 4. Erganzungsheft. 1927 in z univerzalistično teorijo dr. W a 11 e r' j a H e i n r i c h’ a. 01. tudi članek prof. dr. Emanuela H u g a V o g e 1’ a »Die Theorie des volkswirtschaftlichen Entvvicklungsprozesses und ilire Fort-bildung durch eine evolutionare Konjunkturtheorie« v Jahr-biicher fiir Natok. u. Statistik. 128. Bd. III. F. 73. Bd. 3. lieft. 1928).
Omeniti moram le, da se, vkljub svoji raznoličnosti, odlikujejo starejše teorije o krizah s tem, da mislijo predvsem na krize; druge faze g. cikla so zanje le predigra oz. epilog krize. Druga poteza teorij o krizah obstoja v tem, da iščejo vzroke kriz in si celo stavijo nalogo najti en končni vzrok, causam finalem kriz. Toda g. proces je pluralističen in ta naloga doslej ni še rešena, najbrž se sploh ne da inonistično rešiti. Vsled tega ostala teorija o krizah, vkljub vsemu svojemu napredku, še zmerom zelo abstraktna in ne more priti do ožjih stikov z g. prakso. Že vsled raznoličnosti odgovorov na vprašanje o vzrokih kriz se ni mogla praksa posluževati rezultatov teh teoretičnih raziskavanj. O debatah teoretikov glede vzrokov kriz pravi Mitchell to-le: »In consequence, their discussions had an agreable direetness, which our generation may envy, but cannot vvisely imitate« (op. cit., str. 1).
Praksa si je našla druga sredstva, ki veliko bolj vstrezajo njenim potrebam. Ta sredstva ji ponuja na ameriških tleh rojena nova struja v proučevanju fluktuacij g. procesa. Namesto kriz proučuje ona vse faze konjunkturnega cikla. Namesto kavzalne teorije podaja le simptomatiko ali, kakor se izraža Pierrc Gi neštet, »semeiologie« konjunktur, t. j. detajlni opis in analizo konkretnih oblik posameznih njihovih faz. V tem oziru je nova struja bolj plitka od kavzalne teorije. 1 oda ta svoj nedostatek nadomešča s tem, da uporablja obširni statistični rnaterijal in ga obdeluje s pomočjo zelo natančnih modernih metod matematične statistike. S tem je ekonomska veda krenila
na novo pot, ki obeta velike uspehe. Seveda to ne zmanjšuje potrebe po nadaljnjem razvoju kavzalne teorije. Ce se sedaj včasih opazuje rivaliteta med logizirajočo teorijo in statisti-fieirano simptomatiko, je to samo prehodna doba, kateri mora slediti doba bolj široke sinteze. »Un jour devra venir, piše Albert A f t a 1 i o n, ou 1’economie theorique et la statistique economique constitueront non pas deux domaines separes, mais deux disciplines qui se penetreront intimement pour leur plus grand progres a 1’une et a 1’autre« (»Le probleme des previsions economiques« v »Revue d’ec. pol.« 1927, N. 3, str. 859). Tudi izraziti zastopnik nove struje M i t c h e 11 pravi: »To win as mucli knowledge as we can of business cycles, we must combine ali that we can learn from theory, statistics and history« (op. cit., str. 360).
Poglejmo torej, kako sc razvija in v čem obstoja omenjena nova struja. Njeni predhodniki so bili Jevons, Soetbeer, Juglar, Neumann-Spallart, de F o v i 11 e. Toda njena prava domovina so Zed. drž. Sev. Amerike in njen začetnik je podjetni ameriški publicist Rogcr Babson, ki je
I.	1903 osnoval privatni informacijski urad »Babson Statistical Organisation«. Ta urad je začel pošiljati svojim naročnikom posebna poročila z g. »barometrom«, katerega indikacije temeljijo na 25 vrstah statističnih podatkov. Hitro potem se je osnoval drug tak urad »Brookmire Economic Service«. Znanstveno obdelovanje na konjunkture nanašajočih se podatkov pričenjajo Anglež Sir W i 11 i a m B e v e r i d g e, Francoza Levasseur in Lucien M a r c h, posebno pa Američana H e n r y L u d -well Moore in Wesley Mite h el 1. Važen nadaljnji korak je storil 1. 1917 od Harvardske univerze osnovani »The Harvard Committee on Economic Research«, katerega predsednik je prof. Charles J. B u 11 o c k, ravnatelj pa znani raziskovalec novih matematično-statističnih metod prof. W a r -ren-M. Persons. Delo Harvard Committee, ki ga vodijo ugledni učenjaki, oskrbljeni z vsemi pripomočki, ki jih morejo v to svrho nuditi bogate Zed. drž. Sev. Amerike, pomeni pravo ustvaritev novih načinov znanstvenega proučevanja konjunktur. Rezultate svojih raziskavanj publicira Harvard Cotnm. v svoji reviji »The Review of Economic Statistics«. Po vzorcu Harvard Comm. so bile osnovane in intenzivno delujejo druge podobne institucije, in sicer: National Bureau on Economic Research,
i*
Bureau of Labour Statistics, Federal Reservc Board, Pollak Foundation for Economic Research, Bureau of Business Con-ditions pri »Alexander Hamilton Institut«. Nikdar se še ni trošilo toliko dela nacionalnih ekonomov, statistikov in matematikov ter toliko privatnega denarja za proučevanje g. pojavov. Novo gibanje se je preneslo tudi v Evropo. L. 1922 je bil pod vodstvom London School of Economics and Political Science in nar.-gosp. instituta cambridge’ske univerze osnovan »London and Cambridge Economic Service« pod predsedstvom že omenjenega prof. B e v e r i d g e’ a in pod vodstvom znanega statistika prof. A.-H. B o vv 1 e y’ a. Ta institucija izdaja svoj »Month-ly Bulletin«. V Parizu se vrši proučevanje konjunktur od leta 1923 dalje pod vodstvom »Institut de statistique« pariške univerze. Rezultati se pod uredništvom L u c i e n’ a M a r c h’ a pri -občujejo kot »Indices du mouvement general des affaires en France et en divers pays« v »Revue politique et parlementaire«. L. 1926 je bil pri »statistisches Reichsamt« v Berlinu osnovan pod vodstvom Dr. Ernst’a Wagemann’a »Institut fiir Konjunkturforschung«, ki izdaja gori omenjene »Vierteljahrs-hefte zur Konjunkturforschung«. V Italiji publicira v zvezi z univerzama v Padovi in Rimu poseben komite pod predsedstvom prof. Corrado Gini’ja »Indici del movimento eco-nomico italiano«. Tudi na Dunaju je bil 1. 1927 osnovan pod vodstvom Dr. F r i e d r i c h’ a von H a y e k’ a »Oesterr. Institut fiir Konjunkturforschung«, ki izdaja svoje »Monatsberichte«. Slični instituti obstojajo na Švedskem, Norveškem, v Sovj. Rusiji in v drugih državah. Društvo narodov, katero bi moralo koncentrirati in v internacionalnem obsegu sumirati konjunkturna raziskovanja posameznih narodov, je doslej zelo malo storilo v lom oziru, dasi je valovanje g. življenja brez dvoma pojav, ki povečuje nesoglasja med narodi in otežuje vzdrževanje miru med njimi, kar je glavna naloga Društva narodov. Le 1. 1924 je bilo to vprašanje stavljeno na dnevni red in se je 1. 1926 pri Mednarodnem uradu dela organiziral »Comite mixte« ekspertov pod predsedstvom prof. A. W. F1 u x’ a ter s soudeležbo prof. B o w I e y’ j a, M a r c h’ a, prof. O i n i’ j a, dr. F u r 1 a n’ a, dr. W a g e m a n n’ a in dr., ki je sklenil priobčevati v »Bulletin de statistiques« »Les barometres economiques« (gl. publikacijo Društva narodov »Rapport sur 1’oeuvre de la Societe des Nations dans le domaine economique. Geneve. 1927). Tako se širijo novi
ekonomski laboratoriji, v katerih se proučava pulzacija sodobnih narodnih gospodarstev.
Poglejmo, kako se vrši to proučevanje.
Prvi problem obstoja v izberi »barometrov«, kakor jih imenujejo Američani, ali »indices annonciateurs«, kakor jih imenujejo Francozi. To so statistične številke, ki imajo reprezentativno in simptomatično vrednost; nanašajo se namreč na vrsto karakterističnih g. pojavov, po katerih je možno soditi
0 splošnem stanju g. konjunktur, kakor sodi zdravnik o stanju človekovega zdravja po njegovem pulzu, temperaturi itd. Kaj naj izbere za svoje »indekse« nacionalni ekonom? Marsikateri avtorji so hoteli najti en edinstveni indeks (1'indice unique), ki naj bi karakteriziral vso konjunkturo. Van Berlie m je smatral za tak indeks gibanje blagovnih cen. Mentor Bounia-
1 i a n — brezposelnost, F a r r — število zakonov, v zadnjem času IrvingFisher — izpremembe (rate of change) kupne moči denarja (The Problem of Business Forecasting. Boston and N.-Y. 1924: IV. I. F i s h e r. Fluctuations in Prices-Levels; gl. tudi P. G i n e s t e t. Les indices du mouvement general des affaires.
1925,	str. 145). Toda noben edinstveni indeks ne more podati popolne slike konjunkture. Vsled tega sc uporablja več indeksov, nanašajočih se na različne strani g. procesa, in sicer na produkcijo, premet, trgovino, konzumpcijo, poslovanje borz in bank, blagovne cene, mezdo, obrestno mero, tečaje efektov, količino denarja v obtoku itd. Ker pa preveliko število indeksov otežuje zbiranje in obdelovanje statističnih podatkov ter zmanjšuje preglednost celotne slike, se po navadi omejujejo na manjše število najbolj reprezentativnih indeksov ter radi večje preglednosti grupirajo po več sorodnih indeksov, ki varijirajo skupaj in sin-, hronično, v totalne indekse (les indices totalisateurs). Pač pa ima tako grupiranje tudi svoje nedostatke, ker totalni indeks je zmerom manj občutljiv, diagnoziranje konjunktur pa potrebuje občutljive indekse. Zavoljo tega se prične delo z velikim številom indeksov, toda pozneje se ti indeksi znanstveno prerešetajo, na koncu koncev pa ostane minimum najbolj reprezentativnih indeksov. Tako na pr. je Harvard Comm. imel prvotno 50 indeksov, pozneje 24, katere je grupiral v 5 skupin, nato se je omejil na 12, dokler ni slednjič izbral samo 6 indeksov, katere grupira v 3 skupine. Seveda, je vsak izmed teh indeksov sestavljen iz velikega števila homogenih podatkov. Vsako teh
3 skupin predočuje liarvard Comm. s pomočjo krivulje; na ta način so nastale znamenite Harvardske krivulje A, B in C (glej izrezek teh krivulj v knjigi MitchelTa, str. 294). Krivulja A reprezentira »Speculation«, t. j. stanje špekulacij skega trga; sestavljena je iz 2 indeksov, in sicer: tečaja delnic cele vrste delniških družb in kliringa bank v New-York City, ki tvori središče špekulacijskega trga. Krivulja B reprezentira »Busi-ness«, t. j. stanje poslovnega ali blagovnega industrijskega in trgovinskega trga; sestavljena je tudi iz 2 indeksov, in sicer: blagovnih cen na debelo in kliringa provincialnih bank, katerih promet je zvezan z blagovnim trgom. Krivulja C reprezentira »Money«, t. j. stanje denarnega ali kapitalskega trga; sestavljena je iz 2 indeksov, in sicer: obrestne mere pri kreditih od 60 do 90 dni in od 4 do 6 mesecev. Iste krivulje uporabljata tudi London Economic Service in pariška univerza, toda zadnja jt vzela samo po en indeks za vsako krivuljo, in sicer: tečaj 194 delnic, blagovne cene in eskontni odstotek. Berlinski kon-junkturni institut dodaja temu še indekse, nanašajoče se na produkcijo in zunanjo trgovino ter na dohodke in konzumpcijo. Kakor vidimo, gre povsod za kritično izbero relativno majhnega števila za dotično narodno gospodarstvo najbolj karakterističnih indeksov.
Ko so indeksi izbrani, pride na vrsto drugi problem, obstoječ v obdelavi in analizi izbranih indeksov. Uprav v tem, in sicer v posebnih matematičnih metodah obdelovanja statističnih podatkov, leži težišče nove struje v proučevanju konjunktur. Trojni razvoj je omogočil njen nastanek. To so: 1. napredek g. statistike v smislu izboljšanja statističnega gradiva, 2. napredek matematične teorije o tržnem mehanizmu (A u g u s t i n Cournot, S t a n 1 e y J e v o n s, Leon W a 1 r a s, V i 1 -tredo Pa reto, Irving F i s h e r in dr.) in 3. napredek matematične statistike. Zadnja temelji na verjetnostni teoriji. Za njen razvoj so bili posebno važni spisi H a 11 e y’a (tabele umrljivosti), O u e t e 1 e t’ a, v novejšem času pa W i 1 h e 1 m’ a L e x i s’a o matematični statistiki prebivalstva (od 1. 1870) in raziskavanja F. Y. E d g e w o r t h’ a (od 1. 1887) ter L. B o r t -ki e w i c z’ a (Das Gesetz der kleinen Zahlen, 1892). Veliko vlogo igra v matematični statistiki teorija o korelaciji, katere začetek imamo pri A. B r a v a i s’ u (1846), Siru F r a n c i s’ u G a 11 o n’ u (1888), v biometričnih spisih prof. K a r 1’ a P e a r -
s o n’ a (»Contribution to the Matliematical 'rheory of Evolution« v »Philosophical Transactions of the Royal Society of London« A. Vol. 186 in dr.), v spisih Edgeworth’a in statistika
O.	U n 1 y’ j a Y u 1 e’ a, katerega knjiga »An introduction to the theory of statistics« (1911) je podlaga knjigi prof. Emanuel’a C z u b e r’ j a »Die statistischen Forschungsmethoden« (Wien. 1921). 01. tudi učbenik statistike prof. A r t h u r’a L. Bowley’a (»Elements of statistics«, London. 1907), spis o korelaciji Rusa Evgenija E. Sluckega (Teorija kor-relaciji, 1912), učbenik matematične statistike Poljaka Or-ženckega (Petrograd. 1914) in spise ruskega statistika-matematika prof. A. A. Č u p r o v’ a (T s c h u p r o w. Grund-begriffe und Grundprobleme der Korrelationstheorie. 1925 in dr.), tudi E. M. E x n e r’ j a »Ueber die Korrelationsmethodc« (.lena 1913), H. Brun s’a »NVahrscheinlichkeitsrechnung und Kollektivmasslehre« in ruskega prof. L. K. L a h t i n’ a »Kurs teoriji vjerojatnostej« (Moskva. 1924). Razvoj specialnih matematičnih metod za proučevanje konjunktur so pospeševali Američani P o y n t i n g, H o o k e r, Norton, Moore, predvsem pa W a r r e n M. P e r s o n s (članki v »Review of Economic Statistics«, januar in april 1919, ki so pozneje izšli kot »Indices of Business Conditions« in njegov članek »Statistics and Economic Theory« v isti reviji, julij 1925, o katerem pravi M i t -c h e 11, da je »the best account of the devclopment of statistical methods now utilized by economists«, op. cit., str. 197). Omeniti je treba tudi knjigo Mar cel’a L e n o i r’a »Etudes sur la formation et le mouvement des prix« (Pariš. 1913) in iz novejše literature gori citirano knjigo P i e r r e’ a G i n e s t e t’ a, knjigo E d u a r d’ a L a c o m b e’ a »La prevision en matiere de crises economiques« (Pariš. 1926), gori citirani članek Albe rt’a A f t a 1 i o n’ a in njegovo knjigo »Monnaie, prix et change. Ex-periences recentes et theorie« (Pariš 1927), razpravo Dr. H e r -m a n n’ a H e n n i g’ a »Die Ausschaltung von saisonmassigen und sakularcn Schwankungen aus Wirtschaftskurven« v »Vier-teljahrshefte zur Konjunkturforschung« (L Jg. 1926. Erganzungs^ heft 1. Berlin. 1926), slednjič »Handbook of Matliematical Statistic, edited by H. L. R i e t z« (Boston. 1924) in njegovo »Matliematical statistic« (1927). Ameriška literatura je izčrpno navedena v večkrat omenjeni M i t c h e 11’ o v i knjigi. Kritiko o harvardski metodi sta podala: K. G. Kar s ten (»The Har-
vard Business Indexes — a new Interpretation« v »Journal of the American Statistical Association.« Dec. 1926) in učenec prof. A. A. Čuprov’a Oskar Anderson (»On the Logic of the Decomposition of statistical Series into separate Compo-nents« v »Journal of the Royal Statistical Society«. Vol. XC. Part. 111. 1927 in »K metodologii statističeskago izučenija ko-njunktury«, »Ruskij Ekonomičeskij Sbornik«. XI. Praga. 1927).
Tu ne bom podrobno razlagal matematičnih metod, ker bi to zahtevalo preveč prostora. Razložim le glavno vsebino in smisel teh metod, ne da bi se pri tem poglabljal v njih matematično tehniko.
Uporaba matematično-statističnih metod za proučevanje konjunkturnih ciklov se da porazdeliti v te-le etape: 1. izbrani reprezentativni statistični podatki se zbirajo za vsak mesec od izvestnega leta naprej; dobiva se na ta način več statističnih vrst ali, če jih predočimo grafično, več krivulj. 2. Vsaka izmed teh vrst oz. krivulj sc podvrže tako zv. »čiščenju« (adjustment); s tem sc dobivajo tako zv. »ciklične« krivulje, ki so najbolj prikladne za ugotovitev konjunkturnih fluktuacij posameznih g. pojavov in relacij med njimi. 3. Medsebojno razmerje med različnimi g. pojavi se ugotavlja in izračunava s pomočjo korelacije. 4. Na temelju dobljenih rezultatov se karakterizirata stanje in potek posameznih g. pojavov in po njih stanje in potek konjunktur (gosp. diagnoza). Slednjič 5. Potom posebnih ko-relacijskih enačb se izračunava najbolj verjetni nadaljnji potek posameznih g. pojavov oz. celotne konjunkture (gosp. prognoza).
Prva etapa ne predstavlja nič posebnega. Vzamejo se navadne vsakomesečne (za kmetijsko produkcijo oz. za dividende vsakoletne) absolutne številke ali pa tako zv. indeksne relativne številke. Iz teh številk sc napravi prvotna ali efektivna krivulja.
Druga etapa je veliko bolj komplicirana. Vsaka efektivna krivulja predočuje časovne fluktuacije dotičnega g. pojava pod vplivom različnih činiteljev in je vsled tega sestavljena iz več komponent. Treba je porazdeliti krivuljo v posamezne komponente in izločiti ciklične fluktuacije, očiščene od drugih iz-prememb. To je ravno gori omenjeno »čiščenje«.
G. pojavi kažejo predvsem daljše izpremembe v gotovi smeri, ki se vrše vsled delovanja več ali manj stalnih vzrokov, na pr. prirastka prebivalstva, napredka produkcijske oz. trans-
portne tehnike itd. 'lake daljše izpremembe se imenujejo »sekularne« izpremembe (Secular Trend, tendance seculaire, sžikulare Schwankungen). Tako na pr., če vzamemo krivuljo produkcije železa za 10 let, bomo videli, da fluktuira produkcija od leta do leta navzgor in navzdol, pač pa se bo že na prvi pogled videla stalna tendenca naraščanja. Sekularne izpremembe pomenijo tiste izpremembe, vsled katerih poteka narodno gospodarstvo zmerom naprej in se nikdar ne vrača k svojemu izhodišču (gospodarstvo kot zgodovinski unikum). Te izpremembe po navadi ne predstavljajo paralelnih izprememb vseli strani gospodarstva, temveč se pri tem izpreminjajo tudi medsebojne relacije posameznih strani, nastajajo torej kvalitativne izpremembe g. ustroja ali, kakor jih imenujejo, strukturne izpremembe. Da izločimo take sekularne izpremembe, je treba poiskati pravilnejšo črto (premico ali parabolo), ki bi večkrat presekala efektivno krivuljo in katere odkloni od te krivulje bi bili čim najmanjši. To je ravno trend-črta, katera se išče s pomočjo metode najmanjših kvadratov, namreč da mora biti vsota kvadratov odklonov krivulje od trend-črte minimum, čemur je vstreženo, ako je prvi odvod (derivacija) te vsote enak 0 in je drugi odvod pozitiven. Trend-črta se zmerom določa za daljšo dobo, toda treba je pri tem paziti na to, ali se ni med tem časom izpremenila razvojna smer; to se vidi po tem, da krivulja ne oscilira več po obeh straneh, ampak ostaja vedno na eni strani trend-črte; potem je treba na novo izraču-liiti trend-črto. Ko dobimo trend-črto, izrazimo ordinate efektivne krivulje v % % ordinat trend-črte. S tem eliminiramo sekularne izpremembe in dobimo krivuljo, ki vsebuje le odklone navzgor in navzdol od trend-črte.
Nato je treba eliminirati drugo komponento krivulje, katero vsebuje večina g. krivulj, to so variacije od meseca do meseca, ki sc imenujejo sezonske variacije (seasonal variations, va-riations saisonieres, saisonmassige Schwankungen). Obstoja več načinov izračunavanja teh variacij; najbolj znan je način, ki ga je vpeljal W a r r c n M. Persons v prakso Harvard Comm. Izračuna se relacija vsakega meseca do predhodnjega (to so tako zv. link relatives, chaine de rapports, Gliedziffern), nato se vzame mediana relacij za isti mesec v vseh letih; tako pridemo do 12 tipičnih relacij; vse te relacije reduciramo na januar in tako dobimo korigirane relacije (indices lies corrigčs);
nato vzamemo aritmetično sredino 12 korigiranih relacij in izrazimo vsako teli relacij v % % te sredine. To so končni sezonski koeficienti. Veliko bolj enostaven je način, ki ga uporabljata
A.	L. B o w 1 e y in K. C. S m i t h. Vzame se aritmetična sredina ali mediana vseh številk za vsaki mesec, izračuna se dalje aritmetična totalna sredina vseh teh 12 sredin oz. median in koeficient vsakega meseca se izrazi v % % te totalne sredine. Primerjal sem rezultate Persons’ove in te druge metode, razlike so neznatne, dela in časa pa druga zahteva veliko manj.
Ako delimo ordinate od sekularnih izprememb očiščene krivulje s sezonskimi koeficienti, dobimo novo krivuljo, očiščeno tudi od sezonskih variacij.
V	tej krivulji ostaneta le dve komponenti, in sicer konju n k t u r n e ali ciklične fluktuacije in nek r e z i d u a I n i dodatek (residual variations, variations residuelles), katerega provzročajo različni slučajni vzroki. Da izločimo čiste ciklične fluktuacije, bi morali eliminirati še ta rezidualni dodatek. Toda ravno vsled slučajnega značaja te komponente se doslej še ni posrečilo najti načina za njeno eliminiranje. Možno pa je reči, da, če ne deluje kak pomembnejši perturbacijski činitelj (vojna, prevrat, epidemija, potres, poplava, večji tehnični izumi, stavke), potem nastopa kot tak slučajen činitelj po navadi le letina, katera posebno močno moti pravilnost cikličnih fluktuacij v agrarnih deželah. Novejša proučevanja zveze letine z meteorološkimi pojavi (gl. »The Problem of Business Forecasting«. N.-Y. 1924: Chapt. XIX. .1. B. K i n c e r »Forecasting crops from weather conditions«, kjer so podana številna raziskovanja o meteoroloških ciklih ter o korelacijski zvezi med letino in temperaturo oz. padavinami v mesecih vegetacijske dobe) pa so pokazala, da se tudi na tem polju opazuje izvestna pravilnost. S tem se statistika približuje eliminiranju tega sestavnega dela rezidualne komponente. Razen tega Oskar Anderson priporoča izločati ta »slučajni« rezidualni dodatek na ta način, da se s pomočjo sukcesivnega končnega diferenciranja eliminirajo vse »gladke« komponente (sekularna, sezonska in ciklična) in ostane le ta rezidualni dodatek (»Ueber cin neues Verfahren bei An-wendung der ,Variate Difference’ Methode« v Biometrika. Vol. XV. August 1923 in »Ueber die Anwendung der Differenzen-methode (Variate Difference Mcthod) bei Reihenausgleiclmngen,.
Stabilitatsuntersuchungen und Korrelationsmessungen« v Bio-inetrika, Vol. XVIII. November 1926).
Na ta način se dobivajo krivulje, ki vsebujejo v precej čisti obliki ciklične ali konjunkturne fluktuacije (cyclical fluctuations, rein konjunkturmassige Schwankungen). IVI i t -c h e 11 pa jih vendar imenuje bolj oprezno »cyclical — irregular fluctuations«. Ciklične oz. konjunkturne fluktuacije se periodično ponavljajo, tako da bi se narodno gospodarstvo zopet vračalo k svojemu izhodišču, ako bi ne bilo sekularnih in rezi-dualnih izprememb. Konjunkturne fluktuacije ne prinašajo s seboj globokilrstrukturnih izprememb g. ustroja.
Različni g. pojavi kažejo zelo različne po svoji amplitudi ciklične fluktuacije, kar otežuje njih primerjanje. Vsled tega je treba še izenačiti amplitudo teli fluktuacij. To se doseza s tein, da se za vsako krivuljo izračuna kvadratična sredina odklonov (Karl P e a r s o n’ova »Standard deviation«, H. B r u n s’ova »Streuung«, ecart quadratique moyen, Standard-abweichung). Fluktuacije vsake krivulje se izražajo v svojem posebnem merilu, namreč v enotah svojega povprečnega kva-dratičnega odklona, kateri je tem večji, čim večja je amplituda fluktuacij dotične krivulje. S tem se izgladijo razlike fluktuacij in tako dobimo očiščene (adjusted) ciklične krivulje s približno enakimi amplitudami fluktuacij. S tem je končana druga etapa.
Tretja etapa obstoja v proučevanju razmerja med različnimi g. pojavi, t. j. razmerja med fluktuacijami dotičnih krivulj.
To razmerje more biti teh-le vrst: 1. Popolna d i s k o r-d a n c a — fluktuacije dveh krivulj so popolnoma različne.
2.	Popolna konkordanca — fluktuacije dveh krivulj si popolnoma odgovarjajo. Taka konkordanca more biti: a) d i -rektna — enake fluktuacije v eni in isti smeri; to je koincidenca, kograduacija ali paralelizem krivulj, in b) obratna
—	enake fluktuacije v o b r a t n i smeri; to je kontragraduacija, antiparalelizem krivulj. 3. Delna ali p a r c i e 1 n a konkordanca — fluktuacije dveh krivulj niso popolnoma enake (niti direktno niti obratno), temveč le deloma vstrezajo druge drugim. Taka konkordanca more biti zopet dvojna: a) Razmerje med dvema krivuljama je lahko tako, da vsaki ordinati ene odgovarja le e n a ali nekaj določenih ordinat druge. To je funkcionalna zveza, katere posebno podvrsto tvori
kavzalna zveza, b) Toda med dvema izpremenljivkama je možna še druga zveza, in sicer taka, da vsaki količini ene izpremenljivkc vstreza velika množina, velika skupina količin druge izpremenljivke, katere pa so vendar na gotov način razdeljene z ozirom na svojo večjo ali manjšo verjetnost. C z u b e r formulira to razmerje tako-le: »dass zu einem Werte von X verschiedene Werte von Y gehoren, dass sie aber eine bestimmte durch X bedingte Verteilutig auf-weisen« (op. cit., str. 114). Tako večznačno verjetnostno zvezo sta G a 11 o n in P e a r s o n imenovala »k o -relativno« zvezo (correlation, korrelative .Abhangigkeit, M a r c h in O i neštet jo imenujeta »covariation«). Značaj korelativne zveze se kaže uprav v gori omenjeni razpredelbi različno verjetnih količin, ki se karakterizira z aritmetično sredino in s povprečnim kvadratičnim odklonom od te sredine.
Korelativna zveza je tipična za razmerje med različnimi g. pojavi. Dokler je ekonomska teorija iskala med njimi samo enoznačno funkcionalno zvezo, posebno pa kavzalno zvezo, ni mogla priti do konkretnih kvantitativnih rezultatov, ki bi jih mogla uporabljati praksa. K tem rezultatom pa prihaja ekonomska veda s pomočjo korelacije, v čemer je ravno njen pomen za ekonomsko vedo.
Obstoja več metod za ugotavljanje in izračunavanje korelacije, počenši z najbolj enostavnimi, ki podajajo le prvo grobo aproksimacijo, in končuje z natančno P e a r s o n’ o v o metodo izračunavanja k o r c 1 a c i j s k e g a koeficienta in stopinje njegove sigurnosti (verjetne napake). Korelacijski koeficient je količnik (kvocient), katerega števec (divizor) je aritmetična sredina produktov parov vzajemno si vstrezajočih odklonov obeh krivulj od njunih sredin, imenovalec (dividendus) pa produkt povprečnih kvadratičnih odklonov teh krivulj. Ako je korelacija popolna in prehaja v popolno konkordanco krivulj, potem postaja korelacijski koeficient enak +1 (direktna ali pozitivna korelacija) ali —1 (obratna ali negativna korelacija). Ako med krivuljama ni nobene korelacije, tako da obstoja med njima popolna diskordanca, tedaj je korelacijski koeficient enak
0.	Korelacijski koeficient se giblje med +1 in —1 ter je korelacija tem popolnejša, čim bolj se korelacijski koeficient približuje enoti. Korelacijska zveza se da izračuniti ne samo med dvema pojavoma (dve izpremenljivki), ampak tudi med 3 in več
pojavi; to je tako zv. totalna korelacija (multiple correlation), temelječa na vrsti dvočlanskih p a r c i e 1 n i h korelacij. Z izračunavanjem korelacijskih koeficientov se zaključuje tretja etapa.
Četrta etapa. Posamezne ciklične krivulje karakteri-zirajo stanje in ciklične fluktuacije posameznih g. pojavov. Kompleks korelativno zvezanih enotnih ali na podlagi korelacije zgrajenih totalnih cikličnih krivulj (indices totalisateurs) pa karakterizira ciklične fluktuacije splošne g. konjunkture. Po stanju krivulj, iz katerih sestoji ta kompleks, je možno vsled tega soditi o fazi, v kateri se nahaja dotično narodno gospodarstvo v izvestnem momentu. Drugače rečeno, v teh krivuljah in njihovem medsebojnem razmerju imamo objektivno in do izvestne mere matematično natančno sredstvo za d i a g 11 o -z i r a n j e konjunktur.
Peta etapa. Na podlagi korelacijskega koeficienta se izračunavajo enačbe regresije (naziv, ki ga je uvedel G alt on v svoji razpravi o pojavih podedovanja). Te enačbe nam kažejo, katera najbolj verjetna ordinata ene krivulje vstreza vsaki ordinati druge oz. več drugih krivulj. V teh enačbah je glavni praktični smisel korelacijskega računa, ker se s tem ustvarja surogat funkcionalne zveze, ki dovoljuje, da z zadostno verjetnostjo izračunamo eno krivuljo po drugi oz. po več drugih krivulj. Ce leži korelacijski koeficient dosti blizu 1 in če je izračunan za vrsto let, potem je verjetna napaka zelo majhna. Smatra se, da je že korelacijski koeficient, presegajoč 0,60 in vsaj 6krat večji, kakor verjetna napaka, zadostno zanesljiv ter so zadostno zanesljive na njem zgrajene enačbe regresije. Zanesljivost na tej podlagi izračunjenih količin poveča še to, da je po verjetnostni teoriji (G a u s s’ova krivulja, katero Francozi imenujejo »chapeau de gendarme«) napaka tem bolj redka, čim večja je.
Sedaj še zadnji korak. Korelacija more biti k o n k o m i -t a n t n a (sinhronična) in d i s k o m i t a 111 n a. V prvem primeru se odgovarjajoče fluktuacije vršijo istodobno, na pr. v istem mesecu. V drugem primeru pa obstoja med fluktuacijaini krivulj časovni interval (decalage, Verschiebung) in sicer tako, da prva krivulja za gotovo število mesecev prednjači s svojimi fluktuacijaini drugi (»lead«, precedent) ali pa zaostaja za njo (>lag«, successif). To časovno razmerje med krivuljami je zelo važno. Čestokrat ne najdemo med krivuljama nobene korelacije
ali zelo majhno korelacijo, ako vzamemo sinhronične ordinate, ako pa pomaknemo eno krivuljo za gotovo število mesecev naprej ali nazaj, je korelacija veliko večja. To je v zvezi s tem, da se izprememba enega pojava čestokrat v izpremembah drugega ne pokaže takoj, temveč še le po preteku gotovega roka. Konjunkturna raziskovanja posvečajo takim intervalom veliko pozornost. Raziskovalci izračunavajo korelacijske koeficiente pri »lag’u« v 0, 1, 2, 3 ... in —1, —2, —3 . . . mesecev ter gledajo, pri katerem intervalu je korelacijski koeficient največji.
Taka raziskavanja imajo tem večji pomen, ker se uprav tukaj odpirajo vrata, ki vodijo k gosp. prognozi. Ako nam jc znana korelacija med pojavom A in enim ali več drugih pojavov B, C . . ., katerih fluktuacije prednjačijo za 1, 2, 3 in več mesecev fluktuacijam pojava A, potem moremo na podlagi nam znanih fluktuacij pojavov B, C ... in enačbe regresije za dotično število mesecev vnaprej izračuniti fluktuacije pojava A s točnostjo, odgovarjajočo višini korelacijskega koeficienta.
V	tem imamo torej tisto magično formulo »Sezam, otvori se!«, katero je doslej zastonj iskala ekonomska veda.
Res, da je ta prognoza le verjetna, toda velika verjetnost se le malo razlikuje od popolne natančnosti. Res, da velja ta prognoza navadno le za par mesecev, toda za prakso, in sicer za budžetno, davčno, carinsko, tarifno, mezdno državno politiko, za diskontno politiko bank, za borze in celo za privatna industrijska in trgovinska podjetja je to že nekaj zelo važnega. Res, da je ta na korelaciji temelječa prognoza le simptomatika ter ne govori še nič o vzrokih, ker, ako en pojav pravilno sledi (»lag«) drugemu, še ne smemo iz tega sklepati, da je »post hoc« že obenem »propter hoc«. Vkljub vsemu napredku statističnih metod ostaja ugotovitev vzrokov še dalje domena ekonomske teorije. Toda celo brez znanja vzrokov ima gori razložena prognoza zelo važen praktičen pomen. Seveda, taka prognoza je komplicirana in delikatna stvar, ki potrebuje za svoje izboljšanje še veliko sistematičnega in trajnega dela.
Ni mogoče povedati vseh uspehov, ki jih je doslej dosegla nova struja v proučevanju konjunktur in poteka posameznih pojavov. Navedem le nekaj primerov v svrho ilustracije.
Statistično opazovanje dolge vrste g. ciklov je ugotovilo to-le:
1. Ciklične fluktuacije niso samo bolezenski pojavi kriz, ampak neko fiziologično ritmično valovanje g. življenja, katero se opazuje tudi v vseh drugih granah življenja.
2. Razen daljših »sekularnih« izprememb in sekularnili ciklov približno po 50 let, se povsod opazujejo kratki cikli, ki se zopet delijo v »minor cycles«, v Zed. drž. Sev. Amerike enake povprečno 42 mesecem ali 3Vž letom, in »major cycles«, objemajoče 2, včasih celo 3 male cikle in odlikujoče se po bolj hudi krizi.
3. Vsak kratki ciklus sestoji iz druga drugi pravilno sledečih faz. M i t c h e 11 deli sodobne cikle v 4 faze, in sicer: a) o ž i v -ljenje (revival, Erholung), b) vzgon (prosperity, prospe-rite, Aufschwung), kateri se konča s kreditno napetostjo (financial strain, tention, Hochspannung), c) kriza (recession, crise) in d) zastoj (depression). Ciklus ni simetričen in faza krize je krajša od faze oživljenja, t. j. krivulje padajo bolj strmo, nego se dvigajo.
4. Glavno novost predstavlja karakterizacija posameznih faz g. ciklov s pomočjo gori razloženih cikličnih krivulj. Posebno interesantne so v tem oziru A, B in C krivulje Harvard Comm. Po raziskavanjih tega komiteja te 3 ameriške krivulje pravilno sledijo druga drugi, namreč fluktuacije pričenja A (tečaji efektov), njej sledi čez 6—8, povprečno čez 7 mesecev krivulja B (blagovne cene) z najvišjim korelacijskim koeficientom +0,81; krivulji B pa čez 4—6, povprečno čez 5 mesecev sledi krivulja C (obrestna mera) z najvišjim korelacijskim koeficientom +0,83; slednjič, razdalja med fluktuacijami C (stari ciklus) in novimi fluktuacijami A (novi ciklus) ni tako pravilna, vendar je najčešče enaka 22—38 mesecem, povprečno torej 30 mesecem. Dolžina celega cikla znaša potem 32—52, ali povprečno 42 mesecev. Pač pa je razdalja med fluktuacijami C in obratnimi fluktuacijami A (med dviganjem cen in padcem obrestne mere in obratno), po MitchelTu enaka 6—12 ali povprečno 9 mesecem z naj večjim v tem primeru negativnim korelacijskim koeficientom —0,67. V istem redu se vrstijo označene krivulje tudi na Angleškem, iz česar je razvidno, da je ta red nekaj stalnega. Vendar pa v zadnjih letih motijo v Zed. drž. Sev. Amerike to pravilnost marsikateri novi vplivi. O tem se ■vodi živahna diskusija med ameriškimi konjunkturisti.
Posamezne faze se dajo s pomočjo krivulj Harvard Comrru karakterizirati tako-le:
I. Oživljen j e (revi val): A — tečaji efektov se dvigajo dalje; špekulacija je živahna; B — blagovne cene se začenjajo dvisati; kupčija se oživlja; C — obrestna mera doseže minimum in se proti koncu začne dvigati.
II. Vzgon (p r o s p e r i t y): A — tečaji efektov dosežejo maximum in se ustavijo; B — cene se dvigajo dalje; kupčija je živahna; C — obrestna mera se dviga dalje.
Napetost (financial strain): A — efekti začenjajo padati; špekulacija je deprimirana; B — cene šc rastejo, dosežejo maximum in se ustavijo; kupčija pojema; C — obrestna mera sc dviga dalje.
III. K r i z a (r e c e s s i o n): A — efekti dosežejo minimum; B — cene padajo; kupčija je slaba, C — obrestna mera doseže maximum in sc ustavi.
IV. Zastoj (d e p r c s s i o 11): A — efekti se začenjajo dvigati; špekulacija se oživlja; B — cene padajo dalje in dosežejo minimum; kupčija je v zastoju; C — obrestna mera pada.
Stanju teli krivulj vstreza izvestno stanje produkcije, bančnih bilanc, uvoza in izvoza, konzumpcije, podjetniških in delavskih dohodkov ter zaposlenosti delavcev (gl. sheme v »Viertel-jahrshefte zur Konjunkturforschung« 1. Jg. 1926, Heft 1. in 3., ter članek Dr. L. A 1 b e r t’ a Ha h 11’ a »Zur Fragc des wirt-schaftlichen Erkenntnisinhaltes der Bankbilanzziffern, ib., 1. .Ig.
1926,	Erganzungsheft 4. 1927). Po stanju teh krivulj je možno natančno d i a g n o z i r a t i stanje konjunkture v dotičnem momentu. Obenem je s tem podana možnost prognozirati prihodnjo fazo in po fluktuaciji ene krivulje pričakovati izvestne fluktuacije drugih krivulj.
Kako natančno se dajo s pomočjo enačb regresije prognozirati posamezni g. pojavi, to lahko predočim z zgledom. Posnemajoč ameriško metodo, izračunava berlinski »Institut fiir Konjunkturforschung« cene prašičev na podlagi vrste predhodnih podatkov, in sicer: 1. relacije med ceno krmil in ceno žive teže prašičev za 12 mesecev naprej, 2. cene krmil za 5 mesecev naprej in 3. količine svinj za 12 mesecev naprej. Bodoča cena prašičev se določa potem za 5, celo do 11 mesecev naprej. Kakor je razvidno iz diagramov, priobčenih v »Vierteljahrs-liefte zur Konjunkturforschung« (2. Jg. 1927. Sonderheft 2.:
Die Prognose der Schweinepreise. Berlin. 1927, str. 23. in 31.), se po regresijski formuli prognozirana cena v toliko ujema z dejansko ceno ne samo za predvojno, ampak tudi za povojno dobo, da je korelacijski koeficient blizu +1 (za predvojna leta +0,94).
Veliko je* pričakovati tudi od prognoziranja letine s pomočjo »multiple correlation«, kakor ga izvršuje od 11. 1925 in 1926 United States Department of Agriculture.
Pokazal sem, kako se razvija, v čim obstoja, kaj je dosegla in kaj obeta nova matematično-statistična metoda proučevanja konjunktur. Nočem zaključiti svoje razprave, ne da bi omenil, kako važna bi bila organizacija takega proučevanja konjunktur tudi v Jugoslaviji.
Za to so predvsem potrebni statistični podatki (indeksi), ki bi se zbirali in se hitro objavljali za vsak mesec oz. pri kmetijski produkciji ali pri dividendah za vsako leto. Za detajlno karakterizacijo vseh strani g. življenja bi bili potrebni približno ti-le podatki:
A. Produkcija: I. Kmetijstvo: Obdelana površina in letni pridelek glavnih vrst žita na 1 ha (1) in (2); II. Industrija: produkcija premoga (3), glavnih lesnih produktov (4), cementa (5), dovoljenja za nove zgradbe v glavnih mestih (po vrednosti oz. kubaturi teh zgradb) (6), število zavarovanih delavcev (7) in brezposelnost (8).
B. Cirkulacija: I. Promet: železniški (tono-kilome-traža prevažanih tovorov) (9), vodni (dohod in odhod ladij v jadranskih in donavskih pristaniščih po tonaži) (10—11); II. Trgovina: zunanja (uvoz in izvoz) (12—13), notranja (čekovni promet Narodne banke, drugih glavnih bank in poštne hranilnice) (14—16).
C. K on z u m p c i j a (domača produkcija +uvoz —izvoz): premoga (17), petroleja (18), bombažnih tkanin (19) in tobačnih izdelkov (20).
Č. Cene: 1. Indeks blagovnih cen na debelo (kakor ga publicira na pr. »Privredni Pregled«) (21); 11. Budžetni indeks (kakor ga izračunavajo na pr. za vsako četrtletje »Letna poročila inšpekcija dela«) (22); III. Mezda (23).
D. Kap it ali: nove emisije (24), borzni promet z efekti (25), tečaji efektov (državnih, bančnih in industrijskih) (26—28),
bančni depoji (29), bančni menični portfelj (30), obrestna mera (državnih obligacij, eskonta, vlog nevezanih, vezanih za 3 in 6 mesecev) (31—35), dividende glavnih delniških družb (36) in število konkurzov (37).
E. Denar: množina bankovcev v obtoku (38), kritje bankovcev (39), tečaji zdravih valut (na pr. dolarja in švic. franka) (40—41) ter borzni promet z devizami in valutami (42).
F. Finance: glavne vrste državnih dohodkov in izdatkov (43—44).
Ta seznam potrebnih podatkov se precej ujema z načrtom informacijskega oddelka zagrebške trgovinske in obrtniške zbornice (gl. »Jugoslovenski Lloyd« 1927. št. 6).
Nekateri izmed navedenih podatkov se zbirajo že sedaj, treba jih le redno in hitro objaviti za vsak mesec. Druge treba zbirati, kar bi ob dobri volji in ob razumevanju važnosti proučevanja konjunktur ne tvorilo nepremagljivih težkoč.
Vse te podatke bi trebalo s pomočjo korelacije grupirati v skupine z ozirom na njih sinhronizem in konkordanco ter izbrati za vsako skupino najbolj reprezentativne indekse.
Pričeti akcijo pa bi bilo možno po vzorcu Harvard Comm. že z majhnim številom za karakterizacijo konjunktur najbolj važnih podatkov, in sicer vzeti za krivuljo A — borzne tečaje glavnih efektov in čekovni promet Narodne banke; za krivuljo B — indeks blagovnih cen na debelo in čekovni promet poštne hranilnice, in za krivuljo C — privatno eskontno obrestno mero.
Drugi del problema predstavlja organizacija zavoda, kateri bi prikupljal vse navedene statistične podatke, jih znanstveno obdeloval in izračunaval vsakomesečne g. barometre. To nalogo bi morala pravzaprav prevzeti nase direkcija državne statistike, kakor je v Nemčiji storil statistisches Reichsamt. Toda, ako ne Izvršuje te naloge državna statistika v marsikaterih drugih v tem oziru boljše organiziranih državah, težko bi bilo pričakovati to od manj organizirane jugoslovanske državne statistike.
Vsled tega morajo prevzeti organzacijo konjunkturne statistike druge institucije in organizacije, in sicer: bodisi Narodna banka z drugimi večjimi bankami (gl. dr. Aleksandar Jovanovič »Proučavanje privrednih konjunktura« v »Arhivu za pravne i društvene nauke«. Knj. XVI. Br. 1. Januar. 1928), bodisi industrijske in trgovinske zbornice (na pr. načrt zagrebške zbornice
in njenega generalnega tajnika dr. Adolfa Čuvaja). Od teh institucij osnovani zavod ali institut za proučevanje konjunktur bi moral biti v zvezi na eni strani z gospodarskim svetom, finančnim ministrstvom ter ministrstvom za trgovino in industrijo, na drugi strani pa z borzami, zvezami industrijcev, glavno zadružno zvezo, delavskimi zbornicami, borzo dela, osrednjim uradom za zavarovanje delavcev, mestnimi občinami večjih mest in agilnejšimi oblastnimi samoupravami. Vsi omenjeni organi in institucije bi morali podpirati to važno g. akcijo, brez katere ne more sedaj izhajati nobeno moderno narodno gospodarstvo, posebno pa narodno gospodarstvo, ki je precej navezano na zunanje trge in hoče priti do ožjih kreditnih stikov z drugimi narodnimi gospodarstvi. Omenjena podpora bi morala biti seveda predvsem denarna, toda vsote, potrebne za vzdrževanje konjunkturalnega instituta, niso tako velike (zagrebški načrt jih računa za 1. leto na Din 120.000),; zavoljo tega bi morala glavna podpora obstojati v dobavljanju potrebnega statističnega gradiva.
Slednjič še zadnja opazka glede znanstvenega vodstva proučevanja konjunktur v Jugoslaviji. Znanstveno vodstvo bi moralo obstojati v nasvetih glede potrebnih statističnih podatkov, njih kritične presoje, glede izbere matematično - statističnih metod, glede tega, kako naj se konstruirajo barometri, kako naj se publicirajo in znanstveno komentirajo. Tako znanstveno vodstvo bi moral bodoči jugoslovanski konjunkturalni institut poiskati na domačih univerzah, ravno tako kakor so ga našle Zedinjene države Severne Amerike, Anglija in Francija na Harvardski univerzi, londonski visoki šoli in pariški univerzi. Univerze so dale v teh državah predvsem neobhodno potrebne specielno izobražene znanstvene moči. Tudi v Jugoslaviji je potrebna pomoč univerzitetnih strokovnjakov, ker ne sme biti proučevanje jugoslovanskih konjunktur enostavna kopija tega, kar se vrši drugod, ampak nijansirana adaptacija novih metod z upoštevanjem vseli posebnosti jugoslovanskega narodnega gospodarstva. Drugo pa, kar morejo dati univerze in kar je posebno važno za informacijsko vlogo konjunkturalnega instituta, je objektivnost konjunkturnih raziskavanj. To objektivnost je od univerzitetnih strokovnjakov pričakovati prej, nego od kogarkoli drugega.
Les nouvelles mčthodes de l’etude des conjonctures et la prevision
čconomique.
Par Alexandre Bilimovitch, professeur d’economie politique a l’uni-versite de Lioubliana (Yougoslavie).
Resume.
Les anciennes tlieories n’etudiaient pas les eycles economiques entiers, mais exclusivement les crises, puis qu’elles consideraient les autres phases des cycles comme des prologues ou des epilogues des crises. Un autre trait caracteristique des ces tlieories est qu’elles cherchent toujours les causes des crises et meme elles veulent trou-ver leur cause unique et finale. Jusqu’a present le resultat de ces essais est suivant: les differentes tlieories donnent de differentes reponses sur la question des causes des crises. Cest pourquoi la pratique economique (d’abord dans les Etats Unis et plus tard dans les autres etats), sans nier 1’importance des nouvelles recherches theoriques, a clioisi une autre voie pour atteindre ses buts. Au lieu de s’ occuper des crises exepsionnellement, on etudie toutes les phases des cycles economiques et, au lieu de penetrer dans le mecanisme causal, on se borne de la symptomatologie ou, comme s’exprime M. Ginestet, de la semeiologie des conjonctures. Logique-ment ce nouveau mouvement scientifique est. moins profond que la theorie des crises. Mais pratiquement il a ses avantages. 11 donne a 1’aide des methodes contemporainnes de la statistique mathema-tique des resultats concrets, tres importants pour la vie pratique. De plus il donne la possibilite des previsions economiques. Ces previsions ne peuvent etre efficaces que pour une duree assez courte, mais elles se font remarquer par un haut degre de la probabilite.
Ayant marque 1’histoire de 1'apparition du nouveau mouvement dans 1’etude de conjonctures et ayant note qu’il est redevable au progres dans le rassemblement des materiaux statistiques, dans la theorie economique mathematique et dans la statistique mathema-tique, l’auteur explique les differentes etapes dans la moderne etude des conjonctures. Ces etapes sont suivantes: 1) 1’election des iridices annonciateurs, 2) la composition des series de ces indices et la construction des courbes statistiques, 3) 1’elimination des courbes cycliques, 4) la constatation et le calcul de la concordance entre les differents phenomenes economiques a 1’aide de la theorie de la cor-relation, 5) prenant comme base les resultats precedants le diagno-stic des phases conjoncturales et enfin 6) a 1’aide des equations correlatives la prevision des futures fluctuations des conjonctures.
Apres la deseription des symptomes typiques des differentes phases des cyc!es economiques, rauteur souligne Timportance de 1’organisation des etudes des conjonctures en Yougoslavie. En meme temps il montre en quoi cette organisation doit elle consister. LMnstitut Conjonctural Yougoslave pourrait etre organise par la Banque Nationale ou par une des Chambres d’industrie et de
comnierce. De meme que dans les Etats Unis, en Angleterre et en France l’etude scientifique des conjonctures se fait avec la par-ticipation active du Harvard University, de London School of Eco-nomic and Political Science, du Cambridge University et de l’uni-versite de Pariš, en Yougoslavie a 1’etude des conjonctures doivent etre attires les forces scientifiques des universites du Royaume des Se.rhes, Croates et Slovenes. Une pareille organisation donnera non seulement des collaborateurs specialises, mais assurera l’indispen-sable objectivite de l’etude.
Univ. prof. dr. Metod Dolenc:
Zločinec iz prepričanja.
Prinos k vprašanju o smotreni določitvi kazni.
Pregled vsebine: I. Pojmovna opredelitev: § 1. Pravna zabloda. § 2. Zločinec ali zločin iz prepričanja? II. Izvori nagibov k zločinu. § 3. Prepričanje v pravnem smislu. § 4. Predmet prepričanja. III. Izjemno stališče zločinca iz prepričanja de lege lata. § 5. Splošne ugotovitve glede funkcije kazni. § 6. Sedajšna zakonodaja. IV. Izjemno stališče zločinca iz prepričanja de lege ferenda. §7. Švica, Nemčija, Avstrija, Grška, Čehoslovaška, Italija. § 8. Naša kraljevina. V. K r I m i n a 1 n o p o 1 i t i č n i vidiki. § 9. Potrebnost ustanovitve norm za zločince iz prepričanja v obče. § 10. Predlogi za edinstveni kazenski zakonik v naši kraljevini.
I.	Pojmovna opredelitev.
§ 1. Pravna zabloda. Ni, da bi morali biti nagibi storitve zločina vselej s pravili etike v nasprotstvu. Stari Rimljani so poznali delicta pro tirnico, Germani srednjega veka so razločevali »častne« in »nečastne ‘zločine«, pa tudi Dušanov zakonik smatra neke kazni za izrazito sramotilne, druge pa ne. Nravstveni zakoni so pač najširši temelj kazenskega zakona, ali obsega obojih zakonov se ne krijeta. Razlogi smotre-n o s t i odločujejo, ko pretvarja država kot rcprezeHtan-tinja občega reda nravstvene zakone v norme svojega kazenskega prava. Čim bolj komplicirane postajajo družabne razmere in čim tesneje se skuša kazensko pravo približevati nravstvenim zakonom, tim bolj sc poznajo vplivi samovoljnosti zakonodaje. Njeni ukazi se morajo ozirati na socialno strukturo, ki je v vednem razvoju, njene nravstvene norme postajajo kulturne norme.1
1	Prim.: Mommsen, Romisches Strafrecht. str. 90, 91; Bi n din g, Handbuch des Strafrechtes, I., str. 202, in osobito M. E. M a y e r, Rechts-
normem und Kulturnormen, zlasti str. 28 nasl. in str. 64 nasl.
Zanimiv primer sokoba med nravstvenimi in kazenskopravnimi zakoni sc kaže v t. zv. pravni zablodi (Rechtswahn), ki temelji v avtosugestivnem čvrstem prepričanju kršilca kazenskopravne norme, da udejstvuje uspevek s polnim pravom, češ njegovo dejanje ustreza njegovemu čutu o pravu in pravici. Klasičen primer take pravne zablode je udejstvitev deliktič-nega dejanskega stana v prepričanju, da treba Boga prej slušati kot ljudi.2 So pa temelji pravnih zablod lahko zasidrani tudi še v političnem, socialnem, etičnem pojmovanju stvari.
Zločinec iz prepričanja pa ni v pravni zablodi, dasi mu je, sociološko gledano, soroden. Zločinec v pravni zablodi smatra za svoje pravo, kršiti kazenski zakon, zločinec iz prepričanja pa se zaveda, da nima prava, kršiti kazenski zakoniti predpis, ali on to vendar le stori, ker smatra, da njegovo dejanje ustreza neki dolžnosti, ki jo on stavi po etični vrednosti in važnosti nad dolžnost pokorščine napram zapisanemu državnemu kazenskemu pravu. Izvor njegovega dejanja ni zmota o pravu, ampak zavest, da mora iz višjih nagibov kazensko pravo kršiti.
Razlika je zgolj psihološka.
§ 2. Zločinec ali zločin iz prepričanja? Če hočemo logično premotriti nalogo, ki jo imej država kot zakono-dajalka, ko rešuje vprašanje, ali, oziroma kako naj zaščiti pravne dobrine, ki jih kršijo takšni zločinci, moramo problem, ki nas tu zanima, poglobiti v dvojni smeri.
Predvsem si lahko zamislimo pojmovno zločinca iz prepričanja, logično pa odklanjamo pojem »zločin iz prepričanja«. Zločin je emanacija zločinske volje, izvedene do uspevka; ka-rakteriziran ni po način u postanka te volje, ampak 1 e po vsebini volje. Dolus in culpa imata svojo normativno-usta-novljeno vsebino, nagibi, ki so vedli do ostvaritve volje, pri ostvaritvi njih eksistence in vsebine ne pridejo vpoštev. Samo zločinec kot nosilec te volje, ki je vedla do zločina, more biti subjekt volje, le pri njem gre za nagibe, iz katerih je volja bila porojena in izvedena.
3 Prim.: Stooss, Lehrbucli des oest. St. R., str. 94; Doerr, Das deutsche Strafrecht, str. 56; Rittler-Lammasch, Grundriss des oest. Strafrechts, str. 119; Liszt-Schmidt, Lehrbucli des deutsch. Str. R., str. 173; Ž i v a no v i č, Osnovi kriv. prava, opšti deo, str. 295—303.
Druga ugotovitev se tiče v bistvu istega fenomena, pa je vendar-le za-se upravičena. Zločin gre vedno le zoper normo, on je raz stališče kazenskega zakonika obsodbe vreden (objektivni moment). Protiven dolžnosti,’ki jo nalaga kazenski zakon pojedinemu individuu, pa je zločin jedino le raz stališče individua samega (subjektivni moment). »Vsako dejanje, ki je protivno normi, je torej obenem nujno protivno dolžnosti (sc. individua)«
—	uči moderna teorija.3 Toda praksa in zakonodavec se utegneta vprašati tudi še narobe: Ali je vsako dejanje, ki je protivno dolžnostim, tudi že protivno normam? Z drugimi besedami: Ali ni mogoč primer, v katerem bi kršenje neke dolžnosti vendar ne moralo pomeniti kršitev norme? Če v že gori navedenem primeru vzamemo individuum, ki zavestno hoče služiti raje Bogu, kot državi in zato na pr. odreče državi plačilo davkov na manifestanten, od države nomo-logično zabranjen način, z motivacijo, da se bodo davki uporabljali za brezverske in protiverske namene: ali ni mogoče tu zavzeti stališče, da pomeni "norma, ki je dana od samega Boga, višjo vrednost nego norma, dana samo od države, da torej proti dolžnosti storjeno dejanje individua objektivno ni proti normi, ker se le-ta pogrezne v nič, čim ni v skladu z dolžnostmi individua do Boga? — Brez dvoma v predzgodovinski dobi človeštva, ko se je smatral ves zakon za emanacijo božje volje, kot božji red, ni bilo sokobov označene dvojne dolžnosti. Kršitev (človeških) zakonitih norm bi bila po sebi neeksistentna. Danes se je tako pojmovanje umaknilo pojmovanju, da država samostojno ureja pravne razmere po smislu najpravičnejšega prava. Država ne priznava nad sabo nikakšnih višjih zakonov več, ona ustvarja represivne sankcije za vsako zanikanje njenih imperativov.
Porečemo torej, da bi morala praksa in zakonodavec proglasiti, da je kršitev dolžnosti, naložene individuu s kazenskim zakonom, vselej protivna normi, da pa ima kaznivost za posledico samo pod pogojem, da vsebuje poleg specialnih sestavin kazenskopravne norme tudi še vse generalne sestavine občega dela kazenskega zakonika. Kdor nima sposobnosti za uraču-
3	Ql.: Do h na, Die Rechtswidriitkeit als allcin KiiltiKes Merkmal im Tatbestande strafbarer Handlungen; osob. str. 70 nas!. Prim. tudi D o I a p -če v, Nepravda i vina, kritični beležki vrhu ponjatijata (Sofija, 1925), str. 201 nasl.
njanje, ni zločinec, dasi jo objektivno (protivno normi) in subjektivno (protivno dolžnosti) grešil zoper imperativ kazenskega zakonika.
Prva posledica teli ugotovitev je, da zakonodavec, ki se lioče lotiti problema pravične in srnotrene kazni za zločinca iz prepričanja, ne bo smel ustanavljati »zločinov iz prepričanja« kot diferencirano vrsto zločinov v o b č e, a m pak le »zločince iz prepričanja«, pri katerih pa sme in mora in thesi vpoštevati nagibe za postanek z 1 o č i n č e v e volje, da z a b r a n j u j e njeno udejstvovanje, dasi smatra zločinec svojo dolžnost, pokoravati se svojemu prepričanju za višjo od dolžnosti, ki mu jo nalaga kazensko pravna norma.4 Država, ki hoče zaščititi pravne dobrine z represivnimi sredstvi, torej po pravici ne vpraša, ali ima zločinec pri svojem dejanju še tako čvrsto prepričanje o dobroti ali napačnosti državnih kazenskopravnih norm, ona mora negirati tudi iz te strani eksistenco zločina iz prepričanja.
V	dobi veljavnosti strogega klasicizma v kazenskem pravu, ki je kaznovalo v prvi vrsti, če ne izključno, dejanje = zločin, dosledno ni moglo biti govora o »zločinih iz prepričanja«, na osebnost zločinca = človeka, pa se — z malimi izjemami — itak ni norm prikrajalo. Pa tudi tedaj, ko so se pričeli deliti po naporih moderne kazenskopravne šole zločinci v skupine ali razrede, zastopniki klasične šole niso dopuščali »zločincev iz prepričanja«, dasi so sami že priznavali znak »mišljenja« za kriterij njihove razdelitve zločincev po skupinah in dasi jim pojem »političnega mišljenja« gotovo ni bil tuj. Tu ni bilo niti za povratne zločince iz prepričanja nobene izjeme. Kajti za povratnike ni bilo drugega kriterija nego: »V danem primeru izrečena kazen naj odloča, ali je nekdo označen na zunaj (ausserlich) za zločinca.«s
4 Seveda se v književnosti pogosto uporablja izraz »zločini iz prepričanja« (menda po analogiji »politični zločini«); ali to veljaj le kot eliptični izraz za zločine storjene od zločinca iz prepričanja. Gre za vpoštevanje psihologične oznake, katere stvar brez psihe, kot je »zločin«, ne more imeti.
5 01.: H o e k e 1, I)ie Einteilung dur Verbrecher in Klassen (1908), str. 51 nasl., str. 95.
Velika zasluga moderne, zlasti v. Lisztove sociološke šole je bila in ostane, da se je prav v zadnjih desetletjih pričelo razlikovati med »zločinci iz prepričanja« in »navadnimi zločinci«. Kajti, da bi jih šteli med »zločince ob priložnosti« (Gelegenheitsverbrecher), za to ne bi bilo niti zunanjih, niti notranjih razlogov. Toda s tem pa seveda še ni rešeno vprašanje: Kdo je zločinec iz prepričanja v tem smislu, da zasluži neko razlikovanje od navadnih zločincev, in dalje ali naj mu gre radi morebiti ugotovljene razlike neka izjemna pozicija v kazenskem pravu? —
II.	Izvori nagibov k zločinu.
§ 3. Prepričanje v pravnem smislu. Izraz »prepričanje« se nahaja v k. pr. r. v § 258 za kazenskopravne sodnike, v § 313, 316 za porotnike, v c. pr. r. v § 272 za civilnopravne sodnike, — ali definicije »prepričanja« kot psihičnega fenomena iščemo zaman. Le toliko smemo vendarle posneti iz teh predpisov, da gre za o s t v a r j e n j e (realizacijo) sodbe na podlagi izvedenega dokaznega postopka, pri čemur je dokaze najvestnejše primerjati in po izkustvih iz življenja oceniti, tako, da se more sodba podpreti s konkretnimi razlogi. Con-viction raisonnee je potrebna in predpisana, conviction intime ali sentie ne zadostuje.
Teh strogih zahtev zakona, veljavnega za sodišče, pa ne smemo staviti za prepričanje, ki je nastalo po pravni zablodi,, niti ne pri prepričanju tistega zločinca, ki čuti dolžnost kršiti kazenskopravno normo, iz višjega svojim nazorom v stvari ustrezajočega imperativa vesti. In vendar je že sodno prepričanje v resnici le najvišja subjektivna verjetnost o resničnosti ali pravilnosti nekega dejstva. C. J. A. M i 11 e r m a i e r definira prepričanje kot neko stanje, v katerem naše smatranje za resnično temelji na popolnoma zadovoljujočih, v naši zavesti se nahajajočih razlogih.'1 Prepričanje je čut gotovosti, uči S i g -vv a r t. Gre torej za neko psihologično pridobljeno stanje naše vednosti. Tudi moderni kriminalist Radbruch pravi, da se
(1 »Die Lehre vom Bevveise«; cit. po Gross, Kritninalpsychologie, str. 194.
prepričanje spozna po prevdarku tistega, ki iž njega nekaj stori.7
Vsa ta opisovanja se vijejo in sučejo okoli nekega psihološkega procesa, ki naj dozori do izvestne stopinje verjetnosti, kjer nastane po naravnih zakonih mišljenja zastoj.8 Toda vprašanje je: Ali je dovolj za zločinca, ki dela iz prepričanja, da ostane v obče pri zastoju o verjetnosti, mari — ne bomo zahtevali, da naj se »zločinec iz prepričanja« razlikuje od navadnega zločinca v tem, da pride do izvestnega zaključka o resničnosti (ali pravzaprav: o naj višji verjetnosti za pravilnost svojega dela) raz stališče etike? Če vpoštevamo, da je objekt njegovega r a z m i š 1 j e v a n j a in p r e -vdarka kazenskopravna norma, ki hoče o b -jektivirati etične ali kulturne principe raz stališče države, moramo zahtevati, da se k r e č e zločinec iz prepričanja prav do svojega zastoja pri n a j v i š j i verjetnosti edino le v okviru etike.
In še nekaj bomo zahtevali. Ne sme biti dovolj, da zločinec svoje prepričanje, ki je bilo nagib za kršitev zakonite norme, samo zatrjuje, on bo moral obstoj tega prepričanja podpreti z navedbo dokazov o postanku in razvoju činjenic, ki so ga privedle do prepričanja, tako da mu bo mogel sodnik, ki naj presoja nagibe, slediti in dobiti sam prepričanje o resničnem obstoju prepričanja pri zločincu.” Njegovo boljše prepričanje tudi ne bo smelo biti samo trenotno navdahnjenje, niti prepričanje od včeraj, ampak globoko v njegovi duševnosti zasidran produkt razmišljanja, sostavina njegovega osebnega značaja, nastalega pod biologičnimi pogoji njegove telesne in duševne narave in pod vplivi zunanjih okolnosti v svetu, v katerem je dotlej živel.10
7 Oboje citirano po Krik W o 1 f, Verbrechen aus Ueberzeugung, str. 10 (1927).
8 Mimogrede bodi omenjeno, da psihologija dokazov še ni dognala objektivnega merila za primerjavo individualne jakosti subjektivnih verjet' nosti med saboj.
9 Prim. W o I f, 1. c., str. 14.
10 Ql.: Adolf L e n z , Die biologische Vertiefung des Schuldproblems; Schw. Zeitschr. f. Straf. R., 41. Jahrg. (1928), str. 177 nasl. — Prim. tudF Birkmayer, Schuld und Gefahrlichkeit in ihrer Bedeutung fiir die Strafbemessung (1914), str. 119.
Pravi smisel prepričanja, ki naj zločinca iz prepričanja »odlikuje« od navadnega zločinca je torej prepričanje o višji dolžnosti, ki jo postavlja in terja od njega etika. Tako prepričanje se je moralo izobličiti po borbi za prvenstvo med dvema dolžnostima. Obe pozna zločinec dobro, pa jih slednjič razvrsti tako, da dobi njegov etični čut prednost pred čutom obvezanosti, da spoštuje kazenskopravne norme. On jih pozna, te kazenskopravne norme, ve, da nima pravice, zanemariti jih, in navzlic temu jih krši. Tako prepričanje utegne včasih postati fiksna ideja, ki se stopnjuje do prisilnih predstav, torej do patološkega pojava, ki izključuje krivdo. Takšnih primerov pa se ne dotikamo. Predmet naše raziskave so le tisti primeri, kjer nastopa storilec analogno kot država glede problema stanja skrajne sile (etat de necessite, Notstand). Država normira, da ni kaznivosti za tistega, ki pogubi, uniči manjvredno pravno dobrino, da reši višje vrednosti pravno dobrino. Zločinec iz prepričanja postopa zavestno slično: Notranji konflikt dveh dolžnosti razreši tako, da ono, ki jo smatra za manj važno, žrtvuje, za to da ustreže namišljeni višji dolžnosti. Bistvo pravne zablode je, da smatra to avtosugestivno za svoje pravo; zločinec iz prepričanja pa nima prepričanja prava, da tako postopa, ampak se zaveda, da stavi iz lastne volje in neopravičeno eno dolžnost nad drugo, prevzemajoč za svoje delo na-se izvestne kazenskopravne posledice. Resnično, ni vsak človek sposoben za doživetje takšne notranje borbe z orisanim izidom. Toda le tisto prepričanje bo priborilo pri sodniku priznanje izjemnega stanja, čigar motivacija bo taka, da raz stališče obče nravnosti paralizu-je oponašanje kazenskopravne nenravnosti storjenega dejanja. Ne razvije se v vsakem milieuju »zločinec iz prepričanja«, pravi Len z po pravici!11
§4. Predmet prepričanja. Iz predidočih izvajanj nujno zaključujemo, da se mora sodnikova presoja zločinčevega prepričanja ozirati tudi na predmet storjenega zločina. Ne gre tu samo za vrsto pravne dobrine. Vsaka pravna dobrina se da seveda in thesi kršiti od zločinca iz prepričanja. Tu se pa vpraša po dejanskem stanu zločina, kateremu naj koncedira
11	L. c., str. 177 nasl.; prim. tudi istega avtorja »Grundrlss der Kri-minalbiologie«, str. 97.
zakonodavec nekakšno izjemno stališče, če ga stori zločinec po svojem etičnem prepričanju. Naj bo dovoljeno, da prinesemo nekaj primerov po od nas zamišljenih četverih skupinah:
a) Zdravnik žrtvuje namenoma zdravje ali celo življenje bolnika, ker hoče pri tem dognati neko za znanstvo zelo važno dejstvo, od katerega si obeta za higieno človeštva silne koristi. Njegovo dejanje s stališča javnega reda, ki naj ščiti tako važne pravne dobrine, kot so življenje ali zdravje ljudi, ne bomo smatrali za nekaznivo, priznali pa mu bomo radi izjemno stališče napram navadnemu zločincu.
b) Bolj oprezno bomo postopali pri zločincih iz praznoverja, pri dvoboju kot družabnem pojavu t. zv. kavalirskih dolžnosti, ki pa niso ničesar druzega več nego pretrefakt davno preživelih srednjeveških predsodkov. Celo znani legendarični primer sv. Krispina, ki je baje kradel usnje bogatašem, da ga je podarjal revežem za obutev, smel bi se semkaj šteti. Vsekakor je tudi imovina kot pravna dobrina lahko tangirana po dejanjih zločinca iz prepričanja. Na drugi strani pa moramo pokazati na kršenje pravne dobrine imovine pri hajduku, ki počne (glej § 243 srb. kaz. zak.) »u zemlji sam za sebe ili u društvu s drugima njemu ravnima samovlasno živiti u nameri da kaznima dela čini«. Hajduk zaničuje državo in temelje državnega reda; ali ima pravo tako živeti, seveda sploh ne vpraša. Dovolj, da ima voljo za tako samolastno življenje, pa jo udejstvuje. Torej ni v pravni zablodi, pač pa stavi udobnost takega življenja po svojem zločinskem prepričanju nad dolžnost, pokoravati se zakonu. Tudi njegova volja je zasidrana v nekem prepričanju, ali višje etične dolžnosti, ki bi silila zločinca z neodoljivo silo k dejanju, ni. Vsi pod b) navedeni zločinci, bi mogli sicer drugače postopati, pa nočejo. Briskno ali nebriskno omalovaževanje norm kazenskega zakonika v teh primerih je vedno opozicija zoper državni red, samovoljno merjenje svoje moči z onimi silami, ki vzdržujejo javni red. Ni nobene podlage za upravičenost diskrepance zločinčevega prepričanja o dopustnosti njegovega dejanja in prepričanja države, da je treba njegovo dejanje kaznovati. Oboje »prepričanj« gre tu vzporedno.
c) Drugačna je stvar v primerih, kjer gre za udejstvovanje socialno- oziroma državno- ali strankarsko-političnih idej, dalje
izvestnili vcrskili idej. Politični zločinci (kot Brutus, Tell, Max Adler) priznavajo obči javni red, ali baš v o k v i r n 1 e -1 e g a, morda celo v s v r h o pravilnega vzdrževanja tega reda, smatrajo za svojo dolžnost, da svoje prepričanje v pojedinem vprašanju pridvignejo nad priznavano dolžnost pokoravati se kazenskemu zakonu.'in) Enako verski zločinci, ki n. pr. odklanjajo v okviru priznanega občega javnega reda dolžnost vojaške službe z moriltiim orodjem.
d)	Čisto drugačne zaključke pa dobimo pri presojanju primerov, kjer gre za naziranje, češ, da je obstoječi javni red docela zastarel, da ga treba sploh odpraviti. Semkaj spada n. pr. slučaj, o katerem poroča resna revija. V Berlinu se vrše t. zv. »Atelierfeste«. Poleg atelijeja se nahajajo zatemljcne sobe z modroci po tleli, kamor izginjajo od časa do časa gostje obeh spolov paroma. Te slavnosti prirejajo »Socialdemokraten des lirtken Fliigels«, ki smatrajo odpor žena zoper zlorabo spolnih odnošajev pri teli slavnostih za »biirgerliches Vorurtheil«.1' Na dlani leži, da je tak »Atelierfest« v Nemčiji pregrešek zvodništva (§ 180 k. z.), v republiki Avstriji ali v Sloveniji pa najmanj prestopek zvodništva (§ 12 t. c k. z.). Označeni ljudje torej počenjajo zločine z zavestnim negiranjem državnih n o r m, ki so jim zgolj predsodki, češ da spadajo med staro šaro. Pa dočim gre tu za neko primeroma še ne prenevarno socialno naziranje, ustvarjeno pač izven okvira javnega reda, imamo še drugo vrsto idejno jednakih zločinov, namreč tistih, ki udejstvujejo zoper državni red naperjena dejanja na podlagi komunističnega ali anarhističnega naziranja o svetu. Njih sorodnost s hajduštvom leži na dlani. Razlika je le ta, da se hajduki ne brigajo za državni red, oni ga b r i s k n o »negligirajo«, komunisti in anarhisti pa ga b r i s k n o »negirajo«, še več, namenoma uničujejo ter v ta namen prepovedujejo in izpove-
ua) Pritn. v a n C a 1 k e r : Wesen und Sinn politischer Parteien (1928); kot svrh'0 politike označuje, da učinkuje na obrazovanje zajedničnega življenja.
12	Posneto točno po uvodni razpravi Rosa Mayreder: »Biirger-liches Vorurteil« v »Neue Generation«, Berlin-Nikolasee, 1928, str. 115 nasl. Autorica sama obsoja tiste ateljeske slavnosti.
dujejo propagando dejanja. Njihovo naziranje sre včasih tako daleč, da sc stopnjuje do fanatičnosti.13
Fo tej naši grupaciji ne bo več težko razbrati tiste primere, v katerih se sme govoriti o takšnem prepričanju, ki mu sme država priznati neko izjemno stališče, in po katerem naj se z zločincem iz prepričanja drugače ravna kakor z navadnim zločincem.
A priori je odrekati izjemno ravnanje z zločinci, ki snujejo svoje naziranje izven okvira obstoječega občega javnega reda. Država ima pravico samoobrambe. Da se ne rušijo njeni temelji, zasidrani v zgodovini zadnjih dveh tisočletij pod vplivom krščanske kulture, za to izdaja norme s sankcijo kazni za njih kršitve. Ne samo pravico, ampak dolžnost ima država, da stavi kršitve norm, ki ščitijo pravno dobrino samoobrainbene pravice države, pod najostrejše sankcije. Ona, država, ima enako pravico kot dolžnost, zabranjevati vsako izjemno tretiranje takšnih zločincev, pa makar bi jim se moralo priznati, da so storili delikt pod pritiskom svojega svetovnega naziranja. Takšen pritisk označiti kot etično silo, ki se upa staviti svoje prepričanje nad prepričanje države, ne pritiče posamezniku, ampak le državi kot reprezentantinji celokupnosti, v kateri mora pojedinec spričo svojega neznatnega pomena napram ogromni večini ostalih državljanov izginiti.
To načelo vidimo že udejstvovano v zakonodajah, ki se pečajo s problemom izročitve političnih zločincev iz države v državo: Izjemni položaj, ki ga priznavajo kulturne države političnim zločincem, da so izvzeti od izročitve, prestane, ko gre za take politične zločince, ki rušijo državne temelje. Francoska republika je z zakonom iz 1. 1893, 1894 izločila anarhistične delikte iz števila političnih in dopustila njih izročitev. Institut mednarodnega prava je na svojih zborih v Oksfordu, 2enevi in na konferenci v Rimu (1898) ustanovil za anarhiste dvoje načel: 1. da se ne priznavajo za politične zločince raz gledišče predpisov o meddržavnih izročitvah zločini, ki so naperjeni zoper temelje vsakega socialnega ustroja (contre les bases tle toute organisation sociale); 2. da se izročitve ne dopuščajo niti za kompleksna in koneksna politična kazniva dejanja, razen ako
13	Glej R a d b r u c h, Der Ueberzeufiungsverbrecher. Zeitschr. f. d. Kes. Str. R. Wiss. 1924, str. 34—38.
sc tičejo zločinov najtežjih vrst raz gledišče morale in občega prava.14
Samobrambena tendenca moderne kulturne države, ki je v skladu z ravnokar navedenimi tezami, se opaža tudi v izjemnih zakonih, izdanih po svetovni vojni zoper komuniste in anarhiste, v katerih je za njihove delikte radi njih socialnc nevarnosti zapretena tudi smrtna kazen, da si je sicer ta kazen za politične zločince ustavno zabranjena.1"10
Po dosedajšnih naših izvajanjih skupina zločincev, ki so gori pod d) navedeni, ne more biti deležna nobenega izjemnega tretiranja od strani države, pa makar bi se zločinci sklicevali na svoje »boljše prepričanje«.17 Pri ostalih skupinah, ki ne postopajo izven okvira javnega reda, ampak ga sicer priznavajo, toda omalovažujejo ali prezirajo, bodemo morali raz stališče absolutno potrebne ohranitve javnega reda, torej raz sociološko stališče, tipizirati etične vrednote prepričanja, a tisto tipiziranje se bo ravnalo po vzrokih, zakaj in kako je prepričanje nastalo.
Izločiti moramo vsako koristoljubje in samo-
1	j u b I j e, vse seksualne nebrzdanosti, ki spreča-vajo obstoj rodbine kot podlage države, vobče vsako mišljenje, ki izvira iz egoističnih ali egocentričnih n a g n e n j. Pripustili pa bomo kot etično vpo-števno samo socialno-altruistično usmerjenje kot »kvalificirano prepričanje«. Ostali bodo potem takem kot primeri, ki so vredni posebnega tretiranja, oni gori pod a) navedeni brez
14	Glej: Cubinski, Problem izjednačenja prava; str. 31; Živa-
li	o vid, Osnovi krivičnega prava, I., str. 34 nasl.
1,1 Glej zakon o varnosti države z dne 2. avgusta 1921 v primeri s el. 9 Vidovd. ustave. Edino na gori obrazloženi način se more opravičiti zapre-titev smrtne kazni za delikte iz zakona z dne 2. avg. 1921.
18 O pojmu socialne nevarnosti v razmerju do krivde se razvija v zadnjem času čedalje obširnejša literatura: gl.; M a x Griinhut, Gefiihr-liclikeit als Schuldtnoinent, str. 87 nasl. Aschaffenburg-Festschrift (Monats-sclirift f. krim. Psych. und Str. R. Ref. 1926, priloga), dalje: Wolf, Strafrechtliche Schuldlehre (1928), str. 21 nasl.
17	Zanimivo je, da komunistični kaz. zak. Sovjetske republike od svoje strani tudi ne priznava izjemnega stališča tistim političnim zločincem, ki rušijo razredno moralo. Dasi pojma krivde ne priznava, sklicuje se vendar na moralično ucenjevanje kaznivega dejanja, seveda s stališča razredne morale, in zagrožava, čeprav le za ta čas, smrtno kazen za zelo veliko ■ število deliktov. Gl.: M a k 1 e c o v, Das Reclit Sovjetrusslands (1925), str. 374; Maurach, System des russischen Strafrechts, str. 180.
pridržka, od o n i h pod b) in c) n a v e d e n i h pa samo tisti, ki so prosti vsake sebičnosti.
Reasumiramo: Izjemno stališče more priznati kulturna država le tistim zločincem iz prepričanja, č i j i h prepričanje se snuje iz njihovih osebnih lastnosti, razvitih po vplivih okolice, v kateri so živeli, in je zasidrano v dolgotrajnem, pasivno prirojene m uccnjevanju o svoji vrednosti v toliki meri, da nad-k r i 1 j u j e vrednosti državnih kazenskih norm in da se mora za to udejstvovati (pozitiven, psihološki moment), ne da bi rušilo temelje vsakega socialnega ustroja (negativen, sociološki moment). Samo po sebi je umljivo, da ni več govora o zločincu iz prepričanja, če je le-to posledica duševne bolestne razpoloženosti, dozorele do nesposobnosti za ura-čunjanje.
Po našem mišljenju je torej zločinec iz prepričanja psiho-loško-sociološki tip, nosilec nekega kolektivnega duha, ki hoče ustvarjati boljše pravne dobrine, kakor jih nudi sodobni pravni red, ne da bi hotel rušiti pravni red v svoji celoti.1810
III.	Izjemno stališče zločinca iz prepričanja de lege lata.
§ 5.. Splošne ugotovitve. Zločin ostane zločin, dasi ga je storil v našem smislu kvalificiran, altruistično navdahnjen
18	Socialna nevarnost od danes, postane lahko socialna blagodat od jutri. Prim. Pitami c, Pravo in revolucija, str. 6: »Tako je včasih revolucija pozitivnega pravnega reda po narodnostnih, verskih alii gospodarskih prajvilih upravičena.« Primeri tudi še Pitamic, Država, str. 13, str. 193. Naš narod govori rad o »svetem prepričanju«; prav gotovo tega epiteta ne bi rabil za anarhiste in komuniste.
“ Radbruchov tip je zgolj kriminalno-psihološki, če pravi, da prepričanje ne sme biti aktivno pripravljeno, ampak da mora biti pasivno priraslo. (Glej Radbruch: Ueberzeugungsverbrecher; Zeitschr. f. d. Ges. Str. R. Krim. 1924, str. 34.) Temu nasproti'označuje W o 1 f (I. c., str. 25) zločinca iz prepričanja samo kot sociološki tip. Ni uvideti razlogov, zakaj bi združitev obeli karakterizacij ne bila možna.
zločinec, bodisi da pojmujemo kazenskopravno krivdo kot »oči-tavnost« (Vonverfbarkeit),20 bodisi da vidimo v njej »odnos med storilcem, ki je ravnal proti svoji dolžnosti, in njegovim antisocialnim dejanjem«."1 Krivda je pri zločincu iz prepričanja na vsaki način objektivno podana. Sme se pa vprašati spričo posebne strukture te krivde, ali naj velja baš ista zapretitev kazni za njo, kakor za vsak drugi zločin, ki ni storjen od zločinca iz prepričanja. Odgovor na to vprašanje je odvisen od funkcije, ki jo polaga država v svoja sredstva kazni.
O bistvu in pomenu kazni obstoje različne teorije. Vendar do pred kratkim ni bilo v nobeni državi kazenskega zakonika, ki bi se upal zastopati samo eno teoretično ugotovljeno funkcijo kazni.22 Še le kazenskemu zakoniku (Ugolovnyj kodeks) za Sovjetsko Rusijo (z dne 22. novembra 1926 v preosnovani obliki z dne 6. junija 1927) je uspelo izvesti ekstremno enotnost pozitivistične kazenskopravne teorije po vzoru ponesrečenega in od Italije same že opuščenega prednačrta E n r i k a F e r r i j a (iz 1. 1921).23 Toda če preskusimo zapored vse možnosti funkcij kriminalne kazni, namreč funkcijo pravičnega povračila (reakcije zastran pravičnosti. Reclits-Strafe), specialno-prevencij-sko (poboljševalno) funkcijo v pogledu na storilca, generalno-
20 Glej: Frank, Strafrecht, 17. izd., str. 132; Liszt-Schmidt, Lehrbuch des deutschen Str. R., str. 206, 215; W o 1 f, Verbrechen aus Ueberzeugung, str. 17.
21 Glej S to o s s v oceni zadnje izdaje od Eberli. Schmidta oskrbljene izdaje Lisztov e ga Lehrbuch des d. Str. R. v Schweiz. Zeitschr. f. Str. R. Mi smo za definicijo po Stoossu, ker ne gre za očitavnost, ampak za očitanje. To pa ni zunanji odnos, ampak produkt sodbe.
22 Glej osobito Mittermaier, Die Straftheorien ta kriminalpsycho-logischer Betrachtung, Schweiz. Z. f. St. R. 1926, str. 138.
23 Zelo značilno je, da E n r i c o E e r r i reklamira ta zakon za dete svoje šole in za naslednika) svojega progetto preliminare iz 1. 1921 (glej njegovo razpravo »Le princip de responsabilitč lčgale dans le nouveau code penal russe 1927 et dans le projet de code pčnal pour Cuba 1926« v Revue intern. de Droit penal, 1928, str. 34 nasl.), dočim N. K r y 1 e n k o, ki je bil sotrudnik pri zasnovi zakonat, to odločno odklanja (glej njegovo brošuro: Die Kriminalpolitik der Sovjetmacht, 1927). Enrico Ferri se je enako, kot gori navedeno, pohvalil tudi v spremni besedi k Daniel, Gefahrlichkeit und Strafmass, str. IX. Ruskemu sovjetskemu kaz. zak. je sličen doslej samo še načrt kaz. zak. za Kubo (1926).
prevencijsko (ostraševalno) v pogledu na okolico storilca, slednjič očuvalno funkcijo (Sicherungsstrafe)'4 videli bomo sledeče:
Poboljšati se kvalificirani zločinec iz prepričanja s kaznijo ne da. Saj izhaja iz nazora, da je njegovo prepričanje daleko boljše, »svetejše« kot »oficielno-državno«. Kdor zanika napram državi njeno specialno pravno normo, da-si priznava generalno pravni red, ustanovljen po državnih zakonih, postopa pod silo tako intenzivnih nagibov, da bi ga niti ponovne kazni ne »poboljšale«, t. j. prepričale o pogrešnosti njegovega prepričanja, ampak bržčas bi ga napravile po znanih izkustvih, da rodi sila odpor, za fanatika ;2r’ kazen bi ga le potisnila v patološko bolestno razpoloženje, da bi utegnila pri njem nastopiti nesposobnost za uračunjanje.
Generalna prevencija bi ob kaznovanju altruistično navdahnjenega zločinca iz prepričanja ne mogla biti učinkovita. Nasprotno, sočutje z žrtvijo svojega »svetega prepričanja« bi se ob prestrogi kazni razpalilo, našlo prozelitev, morda vedlo celo do množičnih deliktov (Massendelikte).
Glede očuvalne funkcije, ki korenini v kalkulaciji onemogočenja, da storilec-človek nadalje krši kazenskopravne norme, bomo najradikalnejšo uporabo, to je uničbo storilca s smrtno kaznijo, odklonili že kot načelni nasprotniki smrtni kazni. V kolikor more kazen na prostosti učinkovati očuvalno, pa pride vprašanje na vrsto, ali je res vsak zločinec iz prepričanja — nevaren. Na občnem zboru JKV (Internationale kriminalistische V er -
24 Zanikati to funkcijo kazni pri nekih vrstah represivnih sredstev, namreč pri smrtni kazni in kazni na prostosti (za to bi jo raje imenovali hipotetično-očuvalno funkcijo) bi se reklo, zapreti oči pred dejstvom, da je hotel uvesti tudi E 11 r. F e r r i smrtno kazen kot očuvalno sredstvo, da se sovjetski Ugolovny kodeks pri vseh svojih zapretitvah poslužuje »socialnih zaščitnih mer«, seveda v prid »de 1’organisation sovietiste« in smrtne kazni le »comine mesure exceptionelle de defense de 1’ Etat des travailleurs« (citati so iz razprave Fe rrijeve, navedene v prejšni opombi). Prim. tudi še M a u r a c h, 1. c., str. 152 nasl., dalje razvrstitev funkcij kazenskih sredstev v 2Ivanovič, Dualitet krivičnih sankcija, str. 33 nasl.
25 Prim. Wolf, 1. c., str. 22, 23 (»Da spricht man nicht vom Ueber-zeugten, sondern vom Verbohrten.«) Glede deliktov, za katere je zagrožena smrtna kazen, prim. Tagancev, Ruskoe Ugolovnoe pravo (II. del, stran 1132), ki piše, da se »deistvia po boljšei časti, ne iz ličnbhb; razscetovb; pobuždenij, prestupniki politiceskie fanatiki vsego menjše dostupni podav-ljajustemu čustvu straha«, in omenja na str. 1333, da hlepe po aureoli političnega mučeništva.
einigung) v Kopenhagenu je bilo oddano mnenje, da je potrebno in umestno, politične zločince izločiti iz vrste onih, zoper katere se smejo očuvalna sredstva odrejati. In v resnici sociološko premotrenje kvalificiranega zločinca iz prepričanja ne dopušča sklepa, da bi bilo nujno potrebno, možnost vsakega revolucijskega pokreta sprečavati s prav tistimi kaznimi, kakor so dane za prostaške ali navadne zločine. Kajti le-ta se znači v zgodovini človeštva včasih kot edini ventil, po katerem se dajo odpraviti neznosne verske, politične ali gospodarske razmere in nadomestiti z boljšimi. Torej tudi očuvalna funkcija kazni pri kvalificiranem zločincu iz prepričanja praviloma ne prihaja vselej v poštev.20
Po našem mnenju ostane torej za kvalificiranega zločinca iz prepričanja kriminalnopolitično polnega vpoštevanja vredna samo funkcija povračila s stališča obče pravičnosti. Ne bomo rekli, da se naj država »osveti« storilcu, ki je zagrešil iz altruističnih nagibov zločin. Elementa osvete vobče ne potrebujemo več, da-si je dediščina vseli stoletij od prvega početka. človeštva pravne zgodovine."7 Država pa mora raz stališče javnega reda in pravičnosti skrbeti za to, da se njene norme iz kazenskega zakonika spoštujejo, ona sme in mora konstatirati tudi v vseh tistih primerih, kjer mora odreči vsaka prevencija in kjer ni treba očuvalne funkcije (kot n. pr. pri najmanjših deliktih, storjenih s psovkami, malimi tepeži in sl.), da se je prekršenje zgodilo in da za to kršitelja iz nujne potrebe, da vzdržuje zaupanje pri svojih državljanih v normirani pravni
26	Nasprotno stališče nastopa prof. dr. med. G a u p p, Der Ueberzeu-gungsverbrecher, Monatsschr. f. Krim. Psych. und Strafrechtsreform. 1926, str. 409, pa brez globljega utemeljevanja.
*7 Prim. Dolenc, Problem izvrševanja kazni na prostosti v kraljevini SHS, sep. izdaja iz Zb. znanstv. razpr., IV. (1925), str. 2. Temu nasproti glej: Šilovič v oceni prej navedene razprave v Mjesečniku (Zagreb) 1926, str. 31, ki odklanja funkcijo »pravedne odmazde«, češ, da nismo sposobni, da jo dosežemo. Glej o tem teoretičnem sporu polemiko med Radbruchom, Rechtstheorie und Rechtssicherheit, (Deutsch. Jur. Z. 1925, str. 1287 nasl.) in Richardom S c h m fl d t o m (Gesetzmassige und regel-freie Strafrechtspflege, ibid., str. 1291 nasl.). Mi smo odločni pristaši Oetker-Schmidtovega Udruženja kriminalistov, ker ne uvidimo, da bi bilo nekaj kriminalnopolitično pogrešilo, kar ne samo tli — ampak krepko plapola v dirši' človeka od prvega početka do danes in se je še le pred nekoliko desetletij začelo osporavati. Prim. tudi še izvrstna izvajanja o »odmazdi« v Zivanovič, Dualitet krivičnih sankcija, str. 26 nasl.
red, ukori, kaznuje s tem, da mu odvzame ali utesni neko pravno dobrino (prostost, imovino). Kazen ni dobrota, ampak njeno nasprotje! Za izvedbo take povračilne ideje pa ni potreba, da se pri kvalificiranem zločincu iz prepričanja poseže po istih ali enakih kazenskih sredstvih, ki jih država uporablja za navadne zločince in ki se v bistvu značijo za neko zlo, namenjeno, da zločinca v očeh drugih ponižujejo; ukor it vena konstatacija naj se giblje v drugi smeri.
§6. Seda j š n ja zakonodaja. Kriminalnopolitični vidik, ki smo ga ravnokar ugotovili, se da vsaj in nuce zazreti tudi v kazenskopravni zakonodaji sodobnih kulturnih držav.
Ako se omejimo le na pokrajinske zakonodaje kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, naj omenimo na kratko sledeče:
V	bivši Avstriji je bil izdan cesarski odlok z dne 28. oktobra 1849, publiciran še le z naredbo just. ministrstva dne 26. junija 1864. Ta velja še dandanes v Sloveniji (s Prekmurjem) in v Dalmaciji in daje nekoliko predpisov glede političnih zločincev. Po le-teh ostanejo kazenska sredstva za politične zločine ista kot za navadne zločince, toda izvršujejo se vsaj kazni na prostosti na blažji način. Pogodnosti obstoje v tem, da so ločeni od drugih hudodelcev, da smejo imeti svojo obleko in posteljno perilo ter odeje, da ne opravljajo snažilnih del, smejo kaditi in niso primorani sprejeti odkazano jim delo. Ta naredba ima zakonodajno moč, ker je izdana in splošno publicirana v času absolutističnega režima.28
Naravnost v kazenski zakonik pa je sprejeta neka določba, ki se tiče političnih zločincev v Srbiji (§ 14). Ta določba govori
o	robiji in o okolnostih, pod katerim se robijašcm natikajo okovi. Po tretjem odstavku tega § 14 ni izključeno, da pride tudi politični zločinec v okove. Ako pa je bila prvotna kazen robije izrečena brez okovov, smejo se obsojencem v kaznilnici vendar le okovi nadeti in sicer kot disciplinska kazen za disciplinske
28 Ne sme pa biti položaj takšen, da so bili ti zločinci obsojeni obenem radi prostaškega zločina. 01. K as er er, Mat., 111., str. 291 nasl., Lam-masch-Rittler, Grundriss d. oest. Str. R., str. 103; Dolenc, 1. c., str. 11.
prekršaje; samo pri političnih zločincih in maloletnikih je takšno discipliniranje zabranjeno.20
Na Hrvatskem in v Slavoniji je bil izdan med svetovno vojno zakon z dne 18. junija 1918 o državni vozi in državnem zaporu, ki naj nastopita na mesto težke ali navadne tamnice, odn. strogega ali navadnega zapora za politične delinkvente ter jim dovoljuje mnoge in važne olajšave pri prestajanju kazni na prostosti. Delikti, ki se smatrajo za politični, so vseskozi taki, pri katerih je storilec lahko altruistično-navdahnjen zločinec iz prepričanja. Izmena kazenskega sredstva ni arbitrarna, ampak obligatorna. V § 2 leg. cit. so napovedani celo »posebni zavodi«, ki naj se uvedejo za izvrševanje kazni na prostosti za takšne obsojence.'"'
V	Vojvodini veljavni kaz. zakonik pozna posebno vrsto kazni na prostosti za zločince, ki jih smemo imenovati politične, h katerim pa zakon šteje tudi osebe, ki so bile radi dvoboja obsojene, namreč državni zapor, ki se izvršuje v posebnih državnih jetnišnicah. To sredstvo se uporablja pri pregreškili, za katere je izrečena kazen na prostosti izpod 5 let, pri hudodelstvih pa, če gre kazen, ki je bila izrečena na pet ali več let. Sme pa trajati državni zapor od 1 dne do 15 let.81
Storilci, ki so zakrivili kaznivo dejanje po tiskovnem zakonu z dne 6. avgusta 1925 imajo v vsej državi privilegirano stališče v naslednji smeri: Tiskovno sodišče ocenjuje njihova dejanja glede značaja in če se jim prizna značaj političnega kaznivega dejanja, razsoja o tem, a) ali naj obsojenec prestaja kazen na prostosti ločeno od kaznencev, ki so bili obsojeni radi prostaških zločinov, in sicer v primernih prostorih, b) ali se sme obsojenec siliti k obveznemu delu ali naj se sme baviti z delom, ki si ga sam izbere, ki pa mora ustrezati
2“ 01. Živa novic, Osnovi kriv. prava, op. d„ str. 321, 323, kjer je naveden tudi red za kaznilnice; Dolenc, 1. c., str. 16.
M Glej Š i 1 o v i č, Kazneno pravo, str. 365, Dolenc, 1. c., str. 14. Do ustanovitve »posebnih zavodov« še ni prišlo, pač pa se izvršujejo kazni političnih zločincev iz vse države v kaznilnici v Srem. Mitroviči. — O značaju »političnih'deliktov« in pri tem tudi o gori cit. zakonu se je med Hrvati v poslednjem času precej pisalo: Poli te o: Politički delikt (1921); Werk in Politeo (Nova Evropa 1922); Dolenc; Država i politički zločinci (Mjesečnik, 1925, str. 97—107).
31	Gl.: Dolenc, Problem izvrševanja kazni na prostosti itd., str. 20.
razmeram kazenskega zavoda, c) ali sme nositi svojo obleko in dobivati svojo hrano. Sodišče sme vse te olajšave hkrati dovoliti; ni pa navedeno, ali sme eno ali drugo ali pa vse izključiti, pa priznati samo tiste olajšave, ki so odrejene v 3. (milejša disciplina) in 4. odstavku (bivanje na zraku 3 ure na dan). Po našem mnenju ni izključeno, da se prizna samo ena ali druga od omenjenih olajšav.8"
Po vseh določbah, ki smo jih navedli, se vije kot rdeča nit kriminalnopolitična ideja, da je za izvestne delikte — bodisi točno po §§ih navedene, bodisi splošno kot politične označene — kazen na prostosti, ki je odrejena po kazenskih zakonikih, pretrda, preveč ponižujoča in da jo je treba izpremeniti v custodia honesta. Vsekakor je svobodni sodni prevdarek, kedaj se sme custodia honesta uporabljati, zelo utesnen, ker so zločini kazuistično označeni (enumerirani) in preko teh mej sodišče iti ne more. Ipak je s tem implicite od zakonodavca priznano, da za izvestne kategorije zločinov obče funkcije kazni nimajo učinka. Neizgovorjeno, ker neopaženo, pa je ostalo, da zaslužijo izjemno stališče glede izvršitve kazni samo tisti zločinci, ki so storili zločin iz altruistično-navdahnjenega prepričanja pod pritiskom svojih, ne povsem zavrgljivih idej.33 Če pa tega momenta v zakonodaji ni ali če sodišče ni po zakonu primorano primerno ga vpoštevati, potem se nam zdi, da celokupni kompleks vprašanj o smotre-nosti in primernosti kazenskih sredstev še ni pravilno rešen.
32 Honigsberg, Zakon o štampi, str. 146, izvaja, da se el. 92 strinja povsem s čl. 1. glave 111 zakona od 14. maja 1907, ki je izpremenil prejšni hrv.-slavon. tiskovni zakon, ter da je bila z naredbo z dne 27. junija 1907 določena kaznilntea v Mitroviči za izključno mesto izvrševanje takih kazni. Gori postavljenega vprašanja o obsegu olajšav pa se njegova izvajanja niso dotaknila; enako o tem vprašanju ni govora v komentarju M u h e. Zakon o štampi (str. 90), niti v sistematičnem prikazu F r a n k - a, Osnovi pravai o štampi.
33 F e r r i, Le princip de responsabilitč legale (v Revue intern. de Droit penal, 1928, str. 43) pravi celo o političnih zločincih, da so individui, »dont la vie anterieure n’a pas 1’honnetete austere, qui characterise le vrais delinquants politiques«.
IV.	Izjemno stališče zločinca iz prepričanja de lege ferenda.
§ 7. Švica, Nemčija in Avstrija, Grška, Č e h o-slovaška, 11 a 1 i j a. Od osnutkov zadnjega desetletja za pre-osnovani kazenski zakonik pride časovno najprej švicarski vpoštev (izdan 23. julija 1918). On je ustanovil kot kazni na prostosti vozo (Zuchthaus), ječo (Gefdngnis) in zapor (Haft).
V posebnem delu je za posamezne zločine zagrožena kot kazen ali ena sama vrsta kazni na prostosti ali pa alternativno dvoje vrst kazni, voza ali ječa, odnosno ječa ali denarna globa (Busse).
V primerih alternativne zagrozitve kazenskega sredstva naj sodišče izbere milejše kazensko sredstvo in ga odmeri »po krivdi storilca«; vpošteva naj nagibe, poprejšnje življenje in osebne razmere krivca. Med olajšilnimi okolnostmi je na prvem mestu naveden primer, ko je storilec storil pregrešek (hudodelstev sploh ni!) iz nagibov, ki so vredni spoštovanja (achtungswerte Griinde). O zločinih, storjenih iz političnih nagibov ni več nikjer govora. Tu je torej zakonodavec že opustil kazuistično naštevanje, kedaj naj se izreče milejše kazensko sredstvo. Toda značaj custodiue honestae ni nobenemu izrečno priznan.
Da se je kazuistična metoda priznavanja custodiae honestae baš v dobi po svetovni vojni izkazala za zgrešeno, povdarja naj-odličneje »utemeljitev«, ki je pridodana osnutku novega kazenskega zakonika za N e m č i j o iz 1. 1925: »Katere vrste kaznivih dejanj utegnejo biti v pojedinih primerih diktirane po idealnih nagibih, tega zakonodavec ne more v naprej izračunati. Tu more le splošno pravilo pomagati, po katerem v primeru, da so izpolnjeni določeni pogoji, nastopi pri vsakem kaznivem dejanju custodia honesta kot kazen na prostosti.«34 V 8. poglavju o kazenskih sredstvih navedene kazni so smrtna kazen, voza (Zuchthaus), ječa (Gefdngnis) in zapretje (Einschliessung). Traja naj zapretje najmanj 1 teden, najdalje 15 let. Toda kazen zapret j a ni nikjer primarno zagrožena. Samo v 9. poglavju o izmeri kazni je rečeno (§ 71): »Na mestu voze ali ječe nastopi zapretje istega trajanja, ako je odločilni nagib pri storilcu obstojal v tem, da se je smatral za primora-
34	Glej: Amtl. Entwurf eines ali«, deutsch. Strafgesetzes; II. dul (Be-griindung), str. 51.
nega k dejanju na podlagi svojega nravstvenega, verskega ali političnega prepričanja.3"
Iz političnih vzrokov se je rodila namera, da se izdela za Nemčijo in Avstrijo, če že ne isti, pa vsaj bistveno jednak nov kazenski zakonik. O uradnem projektu za nov k. z. Nemčije so se vršila na Dunaju posvetovanja strokovnjakov obeli republik. Leta 1927 izišli avstrijski projekt se razlikuje glede problema, ki nas tu zanima, v tem, da navaja kot glavna kazenska sredstva le vozo, ječo in zapretje, toda glede zapretja ne navaja nobene določbe o trajanju. Tudi v avstrijskem projektu ni kazen zapretja pri nobenem deliktu naravnost zagrožena. Toda v § 72 (ustrezajočem § 71 nem. proj.) je rečeno: »Na mesto zagrožene kazni voze ali ječe stopi zapretje enakega trajanja, če je storilec ravnal izključno iz spoštovanja vrednih nagibov in dejanje ni že radi vrste in načina izvršitve ali radi od storilca zakrivljenih posledic posebno zavrgljivo.« Po dolgotrajnih skupnih posvetovanjih nemških in avstrijskih delegatov dotičnih parlamentov je prišlo do sporazuma. Tako se je čitalo v vseli komunikejih. Če pogledamo v oficijelno izdajo sklepov prvega čitanja kazenskopravnega odseka avstrijskega parlamenta,3" vidimo, da je stališče avstrijskih delegatov zmagalo. Tekst za skupen kazenski zakonik Nemčije in Avstrije se je prilagodil popolnoma stališču avstrijskih delegatov!
V opombi 27 navedeni Richard S c ii m i d t pravi v svojem Grundriss des deutscli. Str. R., Anlian.it, str. 12, da se znači kazen »der Einschliessung« kot »moderne Umformung der friilieren Festungshaft«. O tej kazni pa pravi v knjigi na str. 153: »Sie ist ais Ehrenstrafe custodia honesta zur Bestrafung solcher Delikte geschaffen, \velche auf individuelle politische oder soziale Anschauungen zuriickfiihrbar sind. Sie sind bei Z\vei-kampf ausschliesslich, in der Regel aber vvahlvveise neben Zuchthaus, das in solchen Fallen nur bei ehrloser Gesinnung des Taters verhangt \verden soli, oder neben Gefangnis angedroht.« Vse to naj bi pomenilo tudi kazensko sredstvo »zatočenje« srb. k. zak. Toda projekt za naš jedinstveni kaz. zak. se ni pomaknil niti za las naprej v smislu napredka, dasi ima velik del države že svoj zakon O' državni vozi ali državnem zaporul
36	Gl.: Beschliisse erster Lesung des Strafrechtsausschusses betrefiend den Entvvurf zu eiiiem Bundesgesetz, womit ein Strafgesetzbuch iiber Ver-breelien und Vergehen erlassen wird (Vorlage der Bundesregierung, 49 der Beilagen zu den stenograph. Protokollen des Nationalrates III. Gesetz-gehungsperiode), str. 8. (Doslej t. j. do 24. maja 1928, ko to pišemo, je izšel v tisku le »obči del«).
Naj navedemo iz motivov, pridodanih nemškemu projektu, še naslednje markantne misli, ki so v skladu z našimi izvajanji v § 5: »Storilec je moral ravnati v izpolnjevanju svoje namišljene dolžnosti; ta nazor mora koreniniti v njegovem političnem, verskem ali nravstvenem prepričanju. Nikakor ne zadostuje, da storilec svoje početje smatra po svojem temeljnem pojmovanju za umestno in pravilno. Misel o namišljeni dolžnosti ne sme biti samo sodoločevalna, ampak ona mora storilca resnično obvladati in vsa druga uvaževanja potisniti v ozadje. Kakor hitro so tudi nizkotni nagibi, kot pohlep po moči, koristoljubje, osvetoželjnost ali krutost, vplivali na storilca, ni več mesta za uporabo § 71.« Kriterij »brezčastnega mišljenja« je odpadel, na njegovo mesto stopa »objektivno ugotovljiv psihološki izvid«.37
Leta 1924 nastali načrt kaz. zakonika za Grško se naslanja še docela na nemški načrt kaz. zak. iz 1. 1919.'s Pozna smrtno kazen, vozo, ječo, zapretje (Einschliessung), zapor in denarno kazen, poleg tega tudi očuvalna sredstva. Zapretje sme trajati do 20 let (v nemškem načrtu 1919 — 15 let), vendar ne izpod 3 dni. Kjer zakon pripušča izbero med vozo ali ječo in zapretjem, sme izreči zapretje samo, če se ugotovi, da dejanje ni nastalo iz nečastnega mišljenja. V posebnem delu je taka izbera dopuščena tudi pri veleizdaji, izdaji domovine, pri dvoboju in še pri mnogih drugih deliktih. O političnih deliktih ni nikjer govora.
C e h o s 1 o v a š k i načrt (iz 1. 1926) za kaz. zak. predlaga kot glavne kazni na prostosti (smrtna kazen, ki se je nahajala še v prednačrtu iz 1. 1921, je docela eliminirana); vozo-in pa ječo, vsako s šesteriini stopnjami trajanja. Voza difamira, ječa nima onečaščujočih učinkov ali posledic. Ta načrt odklanja uvedbo custodiae honestae; vplivi švicarskega načrta pa so jasno vidljivi. Motivirano je to postopanje z naslednjimi stavki: »Uredba ječ bo omogočevala, da se bo tudi s političnimi zločinci ravnalo na pristojen način, če ne bodo dejanja učinili iz nizkotnega nagiba. V kolikor pa drugi zakoni dopuščajo kazen custo-dia honesia še pri drugih dejanjih, kot n. pr. pri dvoboju i. sl., utegne ta kazen prelahko dobiti značaj stanovske predpravice
37	Glej v opombi 34 cit. osnutek, str. 51.
3S	Prim. Ve n tu ra s, Entvvurf eines Griechischen StrafKesetzbuches
(Samml. ausserd. St. G. Biicher, Nr. 47), str. 14.
za pripadnike imovitejših slojev, kar pa načrt izbegava«. Na drugi strani pa načrt vendar le pripušča, da ministrstvo pravde po zaslišanju »centralnega svetovalstva za kazenske izvršitve« dovoljuje političnim zločincem v jetnišnicah (§ 121 načrta), oziroma v kaznilnicah (§ 116 načrta) izvestne olajšave in ugodnosti.
Italija je dobila v avgustu 1927 svoj drugi osnutek30 za reformiran kazenski zakonik.4" Čisto nov je postopek tega projekta v tem pogledu, da se izrečno definira politični zločin in sicer po obeli spornih teoretičnih vidikih hkrati (švicarska teorija, Labandova teorija).41 Toda vse to je navedeno le za politične zločine, storjene bodisi od domačega, bodisi inozemskega državljana v inozemstvu, in tvori izjemo, da nastopi pregon le po zahtevi ministra pravde. V čl. 64 je na prvem mestu med olajšilnimi okolnostmi navedena sledeča: »l’avere agito ver cause di onore o per altri motivi di particolare vuiore morale o sociale«. Priznati se mora, da pojde tu bodoči zakono-davec, če sledi načrtu, do skrajnih mej, ker hoče vpoštevati že d e 1 n o moralno ali socialno vrednost, a posledice tega tako dalekosežnega naziranja o vpoštevnosti blagih nagibov so: Če je podana označena olajšilna okolnost kot jedina, sme se spremeniti smrtna kazen v ječo (reclusione) od 24—30 let, dosmrtna voza (ergastolo) v ječo ne izpod 10 let, vse druge kazni pa se zmanjšajo za dve tretjini zagroženega trajanja. Ako pa obstojajo poleg te olajšilne okolnosti še druge, stopa na mesto smrtne kazni ječa 15 let, na mesto dosmrtne voze ječa 6 let, vse druge
39 Prvi »progetto preliminare« iz I. 1921 je bil zasnovan po pozitivistični teoriji brez kazni; autor mu je bil Enrico Furri, ta načrt je bil mišljen gori v op. M in a\
,0 Prikaz idej drugega osnutka je podan v B u n g e, Die Reform des ital. Strafreclites, Deutsche Jur. Zeit. 1928, str. 138, a se ne dotika našega problema. Drugi prikaz gi. U g o C o n t i, Sul progetto preliminare di un nuovo codice penale italiano (Sctnveiz. Zeitschr. f. St. R., 1928, str, 56 nasl.). Na strani 61 je pojasneno: »La pena tipica carceraria & la reclusione, scomparsa lai pena parallela della detenzione: la quale avrebbe dovutO' reservarsi ai delitjuenti di ecezione e d’ occasione, ma non fu mai vera-mente tradotta in atto, per difficolta, sopra tutto, d’ordine pratico« ... O' zločincih iz prepričanja ni govora.
41 Cl. 7 tega projekta pravi, da je politični zločin, *ogni delitto che offende un diritto o interesse politico dello Stato, overo un diritto politico del cittadino. E altresi considerato delitto politico comrne determinato itt tutto o in parte da motivi politici o sociali«.
kazni pa se zmanjšajo, toda ne izpod ene šestine. Posebnih določb za tretiranje zločincev iz altruistično-navdahnjenega prepričanja ni. Določbe, kako naj se izvršujejo kazni, so prido-dejanc pri vsaki vrsti kazenskega sredstva; o kakšnih olajšavah za politične zločince ni nikjer spomina. To si smemo razlagati tako, da fašistična mentaliteta, pod čije patronanco se ustvarja nov kazenski zakonik, noče priznati, še manj pa hoče trpeti poleg sebe drugo politično prepričanje, nasprotno, ona bi ga najraje, če le mogoče s kaznimi, ki so generalno-preventivno usmerjene, popolnoma zatrla.
§ 8. Naša kraljevina. Osnutek za jedinstveni kazenski zakonik naše kraljevine je glede kazenskih sredstev zasnovan na podlagi in po vzorcu švicarskega osnutka. Pozna onečaščujoče in neonečaščujoče kazni. To sicer ni nikjer izrečno navedeno, ampak da se sklepati zlasti iz priznanja, da so motivi zločinca lahko spoštovanja vredni. Ta misel je bila v komisiji za izdelavo projekta jedinstvenega kazenskega zakonika iz 1. 1921 še dalje izgrajena.42 Za onečaščujoče delikte se zagrožava smrtna kazen, robija in strogi zapor, za neonečašču-jočc pa zatočenje, zapor in denarna globa. Po svoji genezi je »zatočenjc« nedvomno naslednik nemškopravnega kazenskega sredstva »Festungshaft«. Pri tem je ostalo tudi v obeh osnutkih, ki sta bila izdelana za predložbo narodni skupščini, toda ne od zakonodajnega sveta ministrstva pravde, ampak samo od trojice članov tega sveta.'2 Pri odmerjevanju kazni je v teh načrtih rečeno (§ 59), da je kazen odmeriti po stopnji storilčevi kazenske odgovornosti in da se je pri tem ozirati na okolnosti »koje utiču da kazna bude veča ili manja, naročito zločinačka paklost, koja se ugleda u učinjenom delu, pobude sa kojih je delo uči-njeno, cilj u kome je delo učinjeno, neposredni podstrek na izvršenje dela, raniji život učiniocev i njegove lične i ekonomske prilike, mera uvidjavnosti, posledice dela, da li se za ovo kaje
,2 Elaborat je izšel kot »Projekat kaznenog zakonika za kraljevimi SHS«, Državna štamparija 1922. Utemeljitev je zelo kratka, pa ni skupno delo komisije, ampak le nekaterih članov komisije.
,:l Prvi osnutek je bil predložen narodni skupščini dne 18. febr. 1926 od ministra Gjuričiča, drugi, ki je že vpošteval nekoliko izprememb osnutka jz posvetovanj v pododboru zakonodajnega odbora razpuščene narodne skupščine, ki so se vršile kar na brzo roko, pa dne 3. novembra 1927 od ministra dr. Dušana Subotiča.
i	da li se trudio da popravi posledice«. Pri obstajanju ene ali več olajšilnih okolnosti se izvrši lahko ublaženje kazni. Važen je še predpis § 62: »Ode zakon dopušta izbor izmedju više vrsta kazni, stroža vrsta če se izreči, kad je krivično delo poteklo iz nečasnih pobuda ili ako ono pokazuje zao karakter učiniocev.« Taka izbera je v posebnem delu dopuščena pri dolgi vrsti deliktov. (Pripomnjeno bodi, da delikta dvoboja ni več v osnutkih.) Nikjer ni govora o političnih zločincih ali zločincih iz prepričanja.
Dne 3. nov. 1927 pa je bil narodni skupščini predložen tudi še načrt zakona o izvrševanju kazni na prostosti. Ta pa vsebuje v 4. glavi »Postupak sa političnim osudjenicima« podrobne določbe, od katerih navedemo sledeče: Blažje je postopati z obsojenci: 1. ki se po posebnih zakonitih predpisih smatrajo za politične krivce, 2. katerim sodišče, bodisi prve, bodisi višje instance prizna ob izročitvi sodbe oblastvu za izvrševanje kazni na prostosti z ozirom na naravo dejanja tiste olajšice, ki so v tej glavi navedene. Slede te olajšice, med katerimi so važne: prestajanje kazni v posebnih zavodih ali oddelkih, skupni zapor, lastna obleka in prehrana. Tudi disciplinske kazni so pri političnih zločincih drugačne kot pri navadnih. Pripominjamo, da »posebnih zakonitih predpisov« o tem, koga je smatrati za političnega krivca, v naši zakonodaji doslej še nikjer nismo zasledili.
V.	Kriminalno-politični vidiki.
§9. Potrebnost ustanovitve norm za zločince iz prepričanja v obče. Pregled veljavne sodobne kazenskopravne zakonodaje in osnutkov kazenskih zakonikov zadnjega desetletja nam je pokazal razdvojenost pri obravnavanju problema, ki je predmet te razprave. Na eni strani se zločinec iz prepričanja pojmovno ne priznava kot poseben tip, k večjemu da se dovoljuje političnemu zločincu izjemno stališče pri izvrševanju kazni na prostosti. Na drugi strani pa o političnem zločincu ni posebej govora ter more sodnik ž njim postopati tudi kot z navadnim zločincem, ali unešen je nov moment pri tipiziranju zločincev, ki se ne omejuje samo na političen značaj dejanja, ampak obstoji v prepričanju zločinca, ki premaga čut dolžnosti.
da mora kazenskopravne norme spoštovati. Glede te vrste deliktov pa kolebajo projektanti: nekateri opredeljujejo okvir, v katerem se sme to prepričanje Ribati, točno (nravstveni, politični, verski značaj), drugi pa označujejo tisto prepričanje na splošno kot spoštovanja vredno. Katera obeh glavnih struj zastopa kriminalnopolitično boljše in za to priporočljivejše stališče, o tem gre spor.
Če si predočimo vse to, kar smo izvajali gori v §§ 4 in 5, potem se bomo mogli odločiti samo za skupino, ki priznava opravičenost izjemnega stališča za zločinca iz prepričanja, seveda v tistem kvalificiranem smislu, kot smo ga gori ustanovili. To je psihološko in sociološko utemeljeno.
V psihološkem pogledu, t. j. glede problema, kako postane človek zločinec — je uvaževati, da je duša osebe, ki pride iz resno pridobljenega lastnega prepričanja do zločina, kar se tiče nravstvenih vprašanj, pobud in ovir, drugače ustvarjena nego ona zločincev iz priložnosti ali iz navade." Kje je težišče višje pravne dolžnosti v najsubtilnejših vprašanjih nravnosti, to se ob danem času ne da vselej enostavno in točno spoznati. Če pa država sama to dejstvo uvideva, ne more apo-diktično trditi, da vest zločinca na noben način ni v skladu z vestjo državnih predstaviteljev. Za to naj ne gre s kaznijo dalje, nego je to potrebno za povdarek svoje avtoritete in eventualno za samoobrambo s tem, da sprečava nadaljevanje napadov na njene pravne dobrine (povračilna, event. očuvalna funkcija kazni).
V sociološkem pogledu, t. j. glede problema, kaj pomeni zločin za društvo, pa stojimo pred dejstvom, da evoluira vse naziranje, tudi pravno in da se vse pojmovanje pravnih funkcij države kot take od časa do časa bistveno izpreminja. So ljudje, ki slutijo vsled svojega finejše razvitega instinkta razvoj problema v bodočnosti veliko prej in bolje kot povprečna masa ljudij iste države. Te osebe so danes zločinci, a jutri ali po-jutrajšnem heroji, ki jih bo tedajšni pravni red blagoslavljal.45
“ Glej Q a u p p , 1. c., str. 409.
,s Radbruch, Einfiihrung in die Rechtsvvissenschaft, 5.-6. izd., naveže na isto misel na str. 101, 102 sledeče: »Deshalb felilt liier der Staatsgewailt die sittliche Ueberlegenheit iiber den Verbrecher, die ihr sonst eignet, mag sic ihn nun mit der Vergcltungstheorie als Bosewicht oder mit
Na tem mestu treba povdariti, da se pojem tega kvalificiranega zločina iz prepričanja nikakor ne krije s pojmom političnega zločinca. Ta dva pojma predstavljata, grafično prikazano, dva kroga, enega večjega za zločinca iz prepričanja, drugega manjšega za političnega zločinca. Ali ta dva kroga se ekscentrično sečeta, njuna skupna ploskev pa je zelo majhna. Že to uvaževanje nagiblje k nazoru, da ni umestno pojem zločinca iz prepričanja utesnjevati na pojem političnega, še manj pa seveda oba pojma istovetiti. K vsemu temu pa pridejo še težave, da je zelo težko definicijo političnega zločinca podati točno, osobito v primeru, da je osnovni delikt prostaški delikt (n. pr. tatvina, goljufija), a nagib k zločinu političnega značaja.
Pojem političnega delikta pa je treba tudi negativno opredeliti, namreč da anarhizem in komunizem ne spadata vanj, ker nista pozitivna, ampak negativna prepričanja, ki stremita po rušenju temeljev države in družbe. Nobena pametna in previdna država, ki zastopa zavestno kulturne interese družbe, ne more smatrati anarhizem ali komunizem za etično prepričanje, ki bi moglo ustvariti podlago za kulturni razvoj človeške družbe, vsaj dokler so ljudje na svetu osebe z različnimi čuti in potrebami.
Poleg čistega, nesebičnega političnega prepričanja prihajajo za izjemno tretiranje kvalificiranih zločincev iz prepričanja še prepričanja v poštev, ki temelje na verskem, nravstvenem, pa tudi znanstvenem momentu. Formula, ki jo je dal uradni načrt za reformo kaz. zak. v Nemčiji, se nam ne zdi izčrpna. Čista znanstvenost ostane znanstvenost brez ozira na to, ali ustreza nravnosti ali ne, in je vendarle vsega vpoštevanja vredna.4" Pravilno pa daje baš omenjeni načrt sodišču možnost, da ugotovi glede nagiba zločinca, ali temelji na nravstvenem, verskem ali političnem prepričanju (mi bi dodali še: na znanstve-
der Sicherungstheorie als Tor oder Kranken betracliten. Sie hat vielmehr den Ucberzeugungsverbrecher als sittlich ebenbiirtigen Feind zu betrach-ten . . . Zuchthaus oder gar Ehrverlust hatte selbst in Zeiten hochstehen-der politischen Leidenschaft gegen Manner reinen Wollens, wenn aucli noch so irrigen Weges, uiemals verhangt \verden sollen.« Če čitamo te krepke stavke, ali si moramo misliti, da je Radbruchova karakterizacija kazni za zločinca iz prepričanja zadeta, če se mu diktira naše »zatočenje«?!
Radbruch, Der Ueberzeugungsverbrecher, 1. c., str. 37, je nasprotnega mnenja, da je z znanstvenim prepričanjem enako ravnati kakor z nravstvenim.
nem prepričanju) in ali je jakost prepričanja kot j e d i n a gibalna sila brez najmanjše sebične primesi premagala čut dolžnosti pokoravati se kazenskopravnim normam.
Oblika, ki je bila sklenjena od skupne parlamentarne komisije Nemčije in Avstrije (gl. zg. § 8), se nam zdi preohlapna, ker ne pove, kateri nagibi se smejo smatrati za spoštovanja vredni. Tudi drugo zakonodavno misel negativne narave (»dejanje se sme značiti za posebno zavrgljivo«) ne bi hoteli priporočati, ker je skoro vsaka beseda v njej zagonetka ali pa kavčuk.47
V književnosti je nastalo tudi vprašanje, ali se sme uporabljati zapretje (custodia honesta) kot nadomestilo za smrt-n o kazen. Ne glede na to, da smo načelni nasprotniki smrtne kazni, mislimo, da tam, kjer zakon zagrožava edino le smrtno kazen, sploh ne more priti to vprašanje vpoštev, ker gre gotovo za absolutno zavrgljivo dejanje; kjer jo pa predvideva alternativno s kaznijo na prostosti, ni zadržka, da sodišče izpremeni vozo ali ječo v zapretje, če so ostali osebni in stvarni pogoji podani. Pri pazljivem čitanju dotičnih določb v tem pogledu vprašanje ne more biti sporno.
§ 10. Predlogi za edinstveni kazenski zakonik v naši kraljevini. Dosledno doslejšnjim izvajanjem predlagamo, da naj pride v § 38, ki govori o kaznih na prostosti, kot 4. odstavek še dostavek: »Za dela, koja su potekla iz čisto-političkog, verskog, moralnog ili naučnog ubed-jenja o opravdanosti svoga počinjenja primeniče sud, koji izrica kaznu, kaznu lišenja slobode u državno uze. Ovo izvršiče se sasvim odvojeno od ostalih kazna i na naročito blaži način.« Med določbe, ki razlagajo obče pojme, bi bilo uvrstiti posebno točko, da se anarhistična in komunistična kazniva dejanja ne smejo smatrati za politična dejanja v smislu tega kaz. zakonika.
V našem ljudstvu je mnogo vroče krvi. Ideje dozorevajo tu vehementno, ekspansivno. V kolikor so proste vsake sebičnosti, so vsekakor vredne vpoštevanja, vsaj ko gre za izvrše-
47 Duševni oče te formule je pač Wach, ki je, ocenujoč novi načrt kaz. zak. za Nemčijo (Der neue Strafgesetzentvvurf, Deutsch. Jur. Z. 1925, str. 531) rekel: »Mir will scheinen, dass nachvvievor zur Wahl der Ein-schliessung Handeln aus nichtelirloser oder aus achtungswertcr Gesinnung geniigen solite.«
vanje kazni za zločine zločincev iz prepričanja. Tudi je vpo-števati, da imamo v velikem delu države — Hrvatska s Slavonijo — adekvatni zakon o zločincih iz prepričanja, ki je že ustvaril izvestne tradicije, katere ne gre brez tehtnih razlogov v nemar puščati.
K našim predlogom bi še pripomnili, da zahtevajo vsekakor velike umstvene in nravstvene sposobnosti sodnikov. Grajalo se je že drugod, da gre zakonodavec v tem pogledu predaleč. Nam se zdi to vprašanje odveč. Če damo sodniku oblast, da izreka smrtno kazen, ali se naj pomišljamo, da mu dopustimo precenjevanje okolnosti, ki ublažujejo neke vrste kazni? Sicer pa ima pravico, izrekati »državno uze« in »državni zapor« že velik del sodnikov naše kraljevine. To, kar se je dalo tam izvesti, v drugih delih države tudi ne bo neizvedljivo.48
Na vsak način pa smo zoper to, da bi še le ex post, t. j. po pravnomočnosti obsodbe, drug sodniški kolegij ali pa drugi svet določal način izvrševanja, kakor hočeta naš načrt za zakon o izvrševanju kazni na prostosti, oziroma čehoslovaški načrt za kazenski zakonik to uvesti. Način izvrševanja kazni mora biti integralna sostavina sodbe. O možnosti ali nemožnosti uporabe custodiae honestae naj.se razpravlja javno na glavni razpravi, naj se javno krešejo mnenja obtožitelja in branitelja ali obtoženca samega, slednjič naj bo zoper izrek v tej stvari tudi dopustno pravno sredstvo, ki je predvideno za izpodbijanje sodbe glede izmere kazni. Potem pač ne bo mogoče trditi, da bo uredba custodiae honestae pomenila neko ustanovo »privilegija za izvestne staleže«!
,8 Prim. izjavo Radbrucha, Deutsch. Jur. Zeitg. 1925, str. 1289: »Ohne Vertrauen in den Richterstand ist cine Neuordnung des Strafrechtes unmoglich.« Prof. dr. F. E x n e r (Leipzig) pa piše, ocenujoč Wilmannsovo remek-delo o zmanjšani vračunljivosti (Deutsch. Jur. Zeitg. 1928, str. 745): »Fiir unrichtig lialte ieh es, wie dies jetzt so hiiufig geschicht, unter Hin-\veis auf unsere heutigen kriminalpsychologisch unvorgcbildeten Richter strafrechtliche Reformvorschlage fiir die Zukunft abzulehnen. Unsere Jugendstrafrechtspflege scheint mir zu beweisen, dass auch die Justiz mit ihren Zvvecken wiichst.« Kar velja za Nemčijo, naj bit za naše sodnike ne veljalo? — In, vendar pravimo, da naj se sodniški naraščaj že v pripravljalni dobi, da, tudi že na vseučiliščih, uvaja v moderno kriminalno psihologijo.
Resume.
Le Criminel par conviction.
Reflexions sur le probleme de la fixation equitable de la peine.
Les actes incriminables commis par le criminel par conviction ne naissent pas d’ une opinion erronee de droit — comme c’ est le fait cliez le criminel monomane — mais, bien au contraire: il naissent en parfaite connaissance de 1’ illegalite avec la supposition que la norme du droit criminel doive etre violee par raisons superieures
—	On ne peut pas parler logiquement que du criminel (jamais du crime) par conviction. De ce fait, le legislateur ne doit pas creer des crimes par conviction comme un genre differencie des delits generaux, mais il peut bien statuer des normes speciales pour les criminels par conviction.
11	faut avant tout preciser la notion juridique de la conviction. On n’ y peut entendre que la probabilite la plus vraisemblable en y ac-cordant la preference d’ une valeur ethique et il faut que cette notion se presente comme le produit le plus intime de 1’ individu tel qu’ il s’ est forme sous 1’ influence des conditions biologiques de la vie psychique et physique du milieu. Pour etre comprises, toutes le composantes ayant exerce leur influence sur la formation de 1’ individu ainsi fait doivent etre demontrables. Comme il s’ agit toujours d’ une lutte entre deux devoirs, a savoir les devoirs de la loi crimi-nelle et ceux de 1’ etliique, nous y avons un etat reconnu par 1’ Etat dans son cj)de criminel sous la notion d’ etat de necessite.
Comme objet de la conviction de 1’ enfreignant on peut mettre en compte tout bien de droit. En ce qui concerne la supposition que la conviction doive etre enracinee dans une conception ethique pour etre prise en consideration juridique, 1’ auteur divise les faits en quattre groupes et examine ceux la ou 1’ exception pour un criminel par conviction parait etre justifiee du point de vue penal. — Comme critere essentiel il allegue la condition que la conviction reste dans les limites de 1’ ordre de droit existant. S’ il en est ainsi on peut a la rigueur accorder au coupable une exception de faveur (particulierement pour des crimes commis par altruisme) dans les cas contraires une faveur ne doit pas etre admise (particulierement pour les crimes commis par des motifs anarchistes ou communistes).
En considerant la question comment la faveur d’ exception soit concedee, il faut tenir compte des fonctions de la peine. La consideration de la prevention speciale et de la generale ne touche-rait a rien, la fonction de la surete de la societe manquerait presque regulierement; ce n’est que la fonction de reprobation de la peine ■qui est toujours a considerer. Pour realiser cette fonction de la peine seule, il n’ est pas necessaire d’ appliquer des peines prevues pour le criminels communs, on ne doit pas punir le fait, mais 1’ au-leur de ce fait punissable — 1’ homme.
L’ auteur discute dans son memoire aussi 1’etat juridique des •differentes regions du royautne SHS de lege lata et de lege ferenda, les propositions a cet effet des projets de la loi penale suisse, alle-mand, autrichien, grec, tchecoslovaque et italien et examine a la fin critiquement les dispositions a cet effet du projet pour le Code Cri-minel uniforme du royaume SHS. Ouant a ce dernier, 1’ auteur con-state qu’ une prise de position speciale en face du probleme du criminel par conviction y manque completement.
Uuant a la question de politique penale, a savoir si la conviction doive etre particulierement caracterisee normativement d’ apres sa naissance ou bien qu’il suffise de la signifier siinplement comme for-mee »par des motifs estimables«, 1’ auteur se met au premier point de vue, il voudrait meme que le cadre y fut enlargi et aupres des moments religieux et ethiques il voudrait y comprendre aussi des moments purement scientifiques qui tous devraietit etre consideres dans la question de la conviction favorisee. —
La peine afflictive pour les criminels par conviction devrait etre une custodia honesta, cependant, elle devrait etre prononcee comme telle dans le jugement meme pour que la possibilite d’ application en put etre discutee aux debats au fond et decidee en voie de recours conjointement a la Contestation du jugement.
Univ. profesor Mihail Jasinski:
Iz istorije Kastavskog statuta.
Sadašnji članak je u tesnoj vezi sa našom raspravom, koja je bila štampana god. 1924. pod naslovom: »Kada i na koji način je bio sastavljen Kastavski statut?«,1 jer on predstavlja sobom drugi (i poslednji) deo našega istraživanja o Kastavskom statutu. U toj raspravi mi se ne samo podrobno zaustavili na pitanju o vremenu i načinu sastavljanja Kastavskog statuta, nego smo takodje dodirnuli pitanja o rukopisima, štampanim izdanjima i naučničkom obradjivanju spomenutog statuta. Ovde, u sadašnjem članku, mi govorimo o ostalim pitanjima, koja se odnose na istoriju Kastavskog statuta i to: 1. o sistemu i sadržini ovog važnog spomenika, 2. o njegovim izvorima, 3. o vrlo interesantnoj sudbini Kastavskog statuta u toku XVII—XVIII v., i 4., najzad, o značenju ovog statuta, kao jednog od najstarijih pravnih spomenika južnih Slovena.
I.
Kastavski statut, ako se ima u vidu ne samo osnovni njegov tekst od 57 kapitula, nego i obe-dve posebne i kasnije mu dopune (od polovine XVI. do polovine XVII. v.), je po svom obimu došta opsežan spomenik. U pojedinosti on znatno nadmašava obimom Vinodoloski zakon. U ovom pogledu od sviju poznatih nam statuta na hrvatskom jeziku Kastavski statut ustupa samo Poljičkom statutu (statuti Krčki i Kastavski su gotovo jednaki po svom obimu).
Iz prethodnog našega članka, koji je posvečen pitanju o vremenu i načinu sastavljanja Kastavskog statuta, mi več znamo,
1	»Zbornik znanstvenih razprav« izd. juridične fakultete v Ljubljani, sv. lil (lil. letnik 1923/24), str. 119—137, i zasebni otisak, Ljubljana 1924, str. 1—19.
da se osnovni ili glavni njegov tekst (t. j. prvih 57 kapitula) sastoji od četiri dela, koja su formulisana barem u tri maha ili u tri različita roka u toku vremena od godine 1400 pa do početka XVI. v. uključno. Na ime, kao što smo več o tome imali slučaj govoriti," glavni tekst Kastavskog statuta po vremenu svog for-mulisanja deli se na ove 4 posebne grupe članova: prvi i naj-stariji deo obuhvata kapitule od 1. do 25. uključno; drugi se deo, koji nema samostalnog značaja i samo neposredno dopunjuje prvi, počinje .26. i završava 31. kapitulom; zatim treči se deo, koji je, slično prvom, takodje veoma važan po svojoj sadržini, sastoji od niza kapitula — od 32. do 48. uključno i najzad u če-tvrti deo ulaze poslednja 14 kapitula — od 49. do 57. uključno. Mi smo več dovoljno govorili o razlozima navedenog sada raz-deljivanja na delove, na koje se ne samo po vremenu svog sastavljenja več i po svojoj sadržini deli naš spomenik, i tu nečemo da ponavljamo po drugi put naše razloge. Mi čemo se obrnuti zato neposredno pitanju o sistemu i sadržini Kastavskog statuta kako u njegovoj celini, tako i u pojedinim gore navedenim delovima.
Nabrojena četiri dela našeg spomenika nisu spojena u jedno-stavan sistematski kodeks ili, tačnije, u zbornik pravnih normi, več su spojeni u jednu celinu u kronološkom redu, t. j. u redu raznovremenog upisivanja u glavni tekst spomenuta četiri sa-stavna njegova dela. Sa ovim se tvrdjenjem ni u koliko ne kosi onaj več od nas spomenuti ranije3 fakat, da su redaktori statuta ponekad pokušavali da pri njegovom dopunjavanju više puta dovedu u neki sistem sa prvotnim tekstom dopunske kapitule koji su mu se pripisivali. Tako se položaj 30. i 31. kapitula, čije je formulisanje bilo nesumljivo ne ranije od početka XVI. v. i koji u tekstu statuta prethode čitavom nizu kapitula koji su sastavljeni ranije od ova dva člana (na ime još za Fridrika III.), može objasniti samo težnjom redaktora za sistematizacijom. Ali pokušaji sistematizacije ove vrste suviše su neznatni i neinnogo-brojni i ne daju nikako mogučnosti da se tvrdi da je težnja redaktora za sistematizacijom nadmašila Drosti kronološki red. Naprotiv, kronološki se red, koji je lakši za srednjevekovne kodifikatore, obično javlja kao prevladjujuči pri rasporedu svih
2 Vidi našu raspravu: »Kada i na koji način je bio sastavljen Kastav-ski statut?«, str. 11—13.
3 Ibid., str. 11—12 i prim. 21.
kapitula, koji dopunjavaju prvobitni tekst statuta ili prva njegova 25 članova. Drugim rečima, naredbe, koje ulaze u sastav osnovno.? ili glavnog teksta statuta od 57 kapitula, rasporedjene su ne u sistcmatskom nego pretežno u kronološkom redu. Ali ako zbog toga nije od koristi da se traži ma koji odredjeni sistem u spomeniku u celom njegovom obimu, ipak se ne daje poricati da su pojedine norme, koje ulaze u sastav harem nekih od spo-menuta 4 dela našeg spomenika, rasporedjene u nekom sistemu ili u nekom doslednom redu. Naročito treba da sc ovo kaže o prvom delu glavnog teksta Kastavskog statuta, koji sastavlja njegovu stari ju i osnovnu jezgru i koji se odnosi po našem miljenju na 1400 g., pa takodje o trečem delu (t. j. kapit. 32—48.), čije se formulisanje odnosi poglavito na doba prelaska Kastav-štine pod vlast Friderika 111. U ispravnosti ove naše primedbe mi cemo se uveriti pri kratkom pregledu sadržine glavnog teksta statuta, — pregleda na koji mi odmah i prelazimo.
Oba spoinenuta sada dela našeg spomenika, koja mi prizna-jemo kao najviše sistematska, pokazuju se istovremeno i najvaž-nijima i najinteresantnijima po svoj sadržini. Prvi i u isto vreme najstarji deo Kastavskog statuta, t. j. njegovih prvih 25 kapitula, koji čine osnovnu jezgru našega statuta, predstavljaju gotovo potpuno završeni kodeks i uz to kodeks pretežno normi krivičnog prava. Zaista od 25 kapitula, koji ulaze u sastav ovog dela statuta, 14 i to kapituli od 6. do 19. uključno, posvečeni su normama kaznenog prava. Interesantno je, da se večina tih normi odnosi na kradju (o kradji govore 10 kapitula) i samo 4 kapitula od spomenutih 14 kapitula govore o raznim drugim zločinima, i to: 1) kapit. 8. govori o prevari pri kuplji-prodaji uz pripomoč nepravilnih mera svake ,vrste (t. j. mera dužine, sadržine, težine i t. d.), što se kažnjava dvostruko manje od nekih vrsti kradje (napr. kradje u mesarnici, na mlinu i na cesti); 2) kapit. 9. govori o nanošenju udaraca ili rane, što sc kažnjava dvostruko lakše od uvrede rečima; 3) u kapitulu se 10. govori o uvredi rečima (o psovki) i 4) u kapitulu 19. o nanošenju udaraca (govori se o nanošenju udaraca koine-god na svom zemljištu). Dodače-mo, da kap. 11. govori ne samo o kradji na cesti, nego i o razboju, koji se kažnjavao smrču. Dakle najstariji deo statuta govori o ovim zločinima: o nanošenju rana i udaraca, o uvredi rečima,
o	razboju, o prevari i o kradji svakojake vrste. Obrača na sebe
pažnju čutanje Kastavskog statuta o ubistvu. Teško je reči, čime se objašnjava ova okolnost. Ovo je čutanje tim čudnovatije, što statut susedne Veprinačke opčine izmedju drugih zločina spo-minje takodjer i ubistvo, koje se kazni smrču. (v. Veprin. stat., čl. 13 po našem izdanju).
Sto se tiče kradje, Kastavski statut zna ne samo za običnu kradju, nego i za razne vrste kradje kvalifikovane. Na najteže se vrste kradje odnose: 1) kradja konja ili vola (kap. 12.) koja se kažnjava smrču bez mogučnosti otkupa; 2) kradja u »peč-nice«, ili pekarnici, i u kovačnici za koju se polaže ili smrtna kazna ili otkup sa sto libara (kapit. 7.) i 3) kradja u gradu (kap. 6.), na gumnu (kap. 15.) ili u pčelinjaku (kradja košnice sa pčelama, kap. 16.), koja se u svim spomenutim slučajeviina kažnjava odsecanjem ruke ili globom (otkupom) od 5 maraka (t. j. 40 lih.). Kradja u »bekariji«, t. j. mesarnici (kap. 15.), i u »mali-nici«, t. j. u mlinu (kap. 13.), »na pristanišče«4 (kap. 14.) i na cesti (kap. 11.) kažnjava se samo velikom globom od 100 libara.5 Kradja, koja bi bila učinjena van spomenutih mesta i uopšte van granica grada (»vane, na kuntrade«) vukla bi za sobom (kapit. 17.) srazmerno nevisuku globu pri čemu se razlikuje kradja po danu i po noči; za prvu se od njih polaže, povrh dvostruke oštete u korist oštečenog i uplate sudijama »zaroke«, globa u 8 lib., a za drugu — dvostruka globa, t. j. 2 marke ili 16 libara (kap. 17.). Sem toga kap. 18. Kast. statuta spominje još jednu nekoliko zagonetnu vrstu kradje: »ki bi sam pred sobom k r a I, plača libar 8, ako bi vane grada; ako li bi u gradu, pet marak (t. j. 40 lib.).« Prema pretpostavci V. Mažuraniča ovde se, kao što i u sličnom po sadržini 10. članu Veprinačkog statuta, govori o »žeparskoj kradji«.'1 Ali mi smo imali več slučaj dokazati u našoj raspravi o Veprinačkog statutu, da sc s ovim tumačenjem ne možemo složiti i da se u malo čas citovanim članovima kako Veprinačkog, tako i Kastavskog statuta ne go-
’ Kastav nije ležao pri moru ili reci, ali je on, očigledno imao svoju luku ili svoje pristanište pri moru, kao Veprinac i Moščenice.
* Neznam, zašto V. Mažuranič (Prinosi za Irrv. pravno-povjest. rječnik, str. 533) misli, da se po Kast. statutu za kradju u mlinu i na pristaništu odredjivala ili kazna smrču ili otkup — 100 maraka. Iz odffovaručih članova našejc spomenika ne izlazi nikako da se u ovim slučajeviina do-puštaia spomenuta alternativa.
“ V. Mažuranič: Prinosi za hrvatski pravn.-pov. rječnik, str. 533.
vori nikako o džepnoj kradji, nego baš o slučajevima simulirane ili izmišljene kradje.7
Ne treba se čuditi, što Kastavski statut dodeljuje toliko pažnje normama kaznenog prava i naročito kradji. Pretežna pažnja prema kaznenom pravu svojstvena je svim uopšte starim zakonodavnim spomenicima, koji po opštem pravilu naročitu pažnju obračaju na kazneno pravo i srazmerno malo dodiruju gradjansko pravo. Što se tiče izobilja u Kastavskom statutu normi, koje se odnose na kradju, ova pojava je svojstvena ne samo ovom statutu, Veprinačkom, Vinodolskom, Dubrovačkom i ostalim statutima primorskih opčina, nego i drugim starim spomenicima slovenskog prava, napr. Ruskoj Pravdi.
Pregledani najstariji deo Kastavskog statuta sadrži u sebi takodje i norme gradjanskog i sudskog prava, ali su odredbe našeg statuta koje se odnose na ove grane prava i nemnogo-brojne i dosta siromašne svojom sadržinom. Na gradjansko se pravo odnose samo 4 (21.—24.) a na sudsko 3 (4.—5. i 20.) kapitula. Sva četiri člana, koji se tiču gradjanskog prava posvečeni su obveznom pravu. U njima se zabranjuje: 1) sklapanje makakvih pogodbi ili ugovora (»patti«-pacta) i posebice kuplja-prodaja od crkvenog zvonjenja u veče do zvonjenja u jutru (»Ave Maria«), t. j. u toku nočnih sati (kapit. 21.); 2) svaka kuplja od sina (»od tuja sina«), kčeri, sluge i sluškinje bez dozvole njihovih roditelja i domačina (kap. 22.) i 3) samovoljan odlazak sluga i sluškinja od svojih domačina (kap. 23.) pa takodje odpuštanje poslednimi bez dovoljnih uzroka svojih sluga (kap. 24.). Što se tiče tri odredbe koje se odnose na sudski postupak, u njima se govori: 1) o posledicama kako nedolazka u%sud posle trečeg pozivanja (naroka, ili citationis) tamo (kap. 4.), tako i otpora izvršenju sudske odluke bez davanja apelacije (kap. 20.) i 2) o torne, kad, u koje doba godine, ne može da se prinosi »rota« (prisega, zakletva), koju odredjuje sud (kapit. 4. i 5.).
Odredbama, čiju smo sadržinu mi malo čas ukratko izložili i koje se odnose na kazneno, gradjansko i sudsko pravo, pret-hode tri prva člana statuta (kap. 1.—3.), koji su posvečeni odredjivanju odnosa Kastavske opčine prema predstavniku vla-dalačke ili gospodske uprave po pitanju uplate svakogodišnjeg
7 M. Jasinski: Zakoni grada Veprinca. Zbornik znanstvenih razprav sv. V. (1926), str. 263—264 i zasebni otisak (Ljubljana, 1926.), str. 16—17.
uloga (dače) od 100 maraka (800 lib.) i desetine od vina, ovaca, koza i svakog žita. Na posletku sve se gore izloženo završava kapitulom 25., čija se sadržina odnosi na policijsko pravo.
Dakle 25 kapitula, koji ulaze u sastav prvog i zajedno s ovim najstarijeg dela Kastavskog statuta i koji su posvečeni gore spotnenutim vranama prava, razmešteni su u ovom redu: Kapituli 1.—3. govore o odnosima u finansijskoj sferi ka-stavske opčine prema feudnomu gospodaril Kastava (a kasnije prema državi), ili, tačnije, prema predstavniku njegove vlasti — kapetanu;
kapit. 4.—5. posvečeni su normama sudskog prava; kapit. 6.—19. — normama kaznenog prava; kapit. 20.—24. — sudskom i gradjanskom pravu i kapit. 25. sadrži u sebi odluke policijskog karaktera.
Nije tnoguče da se ne prizna da se pregledani deo Kastavskog statuta, koji predstavlja, kao što več znamo,8 prvobitni njegov tekst ili najstariju redakciju našeg statuta (redakciju još od 1400 g.), javlja kao kompleks najvažnijih i neophodnih za svoje doba pravnih normi, koje su uzete od običajnog prava i koje ga, razume se, nisu iscrpele. Potpuno u saglasnosti sa duhom svih starih zakonodavnih zbornika i najstarija redakcija Kastavskog statuta obrača glavnu pažnju na kazneno pravo i sudski postupak. Ne može se takodje ne priznati da se pregledani deo našeg statuta, koji stoji u znatnoj meri za sebe prema delovima koji dolaze za njim i predstavlja nešto potpuno zavrženo, odlikuje još dovoljnjom sistematičnošču. Izmedju poje-dinih kapitula koji ulaze u njegov sastav primečuje se dosta velika veza i doslednost. Teško je barem da se veča doslednost traži ili očekuje od spomenika, koji je sastavljen na granici izmedju XIV. i XV. st.
Izostavimo na vreme kapitule 26.—31., koji čine drugi deo glavnog teksta Kastavskog statuta (dopunski), i predjemo na grupu kapitula 32.—48., koji ulaze u sastav trečeg dela našeg spomenika i odnose se po vremenu svog formulisanja pretežno (t. j. za izuzetkom možda neitinogih kapitula) na epohu prelaza Kastva pod vlast Fridrika 111. Ovaj deo sadrži u sebi niz normi u s t a v o t v o r n o g karaktera. Mi nečemo, da se zaustavljamo
14	Vidi našu raspravu »Kada i na koji način je bio sastavljen Kastav-ski statut?«, naročito str. 8—14.
podrobno na sadržini svakog od spomenutih (32.—48.) kapitula,. buduči da bi nas ovo primoralo da damo više ili manje punu sliku upravnog, sudskog i ekonomskog uredjenja kastavske opčine i uopšte sliku unutarnjeg života i dosta prostih domačih interesa ove srednjevekovne autonomne opčine. Nego mi čemo se ograničiti samo da ukratko ukažemo na suštinu sadržine spomenutih kapitula, koji ulaze u sastav trečeg dela našeg spomenika. Prvo, tu se dosta podrobno govori o pravima i dužno-stitna dva suca, koji se svake godine biraju (na godinu dana) od broja 12 opčinskih starešina ili savetnika. Ovi su se pak poslednji, kao što se vidi iz istih članova kao i iz drugih mesta našega statuta, takodje hirali, ali doživotno, i javljali glavnim organom izborne vlasti, koji je upravljao poslovilna opštinskim. Uzgred sa odredjivanjem prava i dužnosti opčinskih sudaca kao i takodje i starešina govori se medju ostalim o funkcijama i pravima kapetana (koji se imenuje od vrhovne vlasti) i njegovim odnosima prema opštinskoj upravi u sferi suda. Dalje se u spomenutim gore kapitulima govori takodje sa dovoljnom pu-nočom o pravima i dužnostima izbornih opštinskih činovnika: »satnika« (kap. 42.—43.) i »markara«, t. j. poreznika (kap. 47.), koji se svake godine biraju na broju tri lica (»muževa«) po jedilom od triju takozvanih »četa«, na koje se u teritorijalnom odnošaju delio grad Kastav. Paralelno s odredjivanjem prava i dužnosti nabrojenih izbornih činovnika (starešina, sudaca, satnika i markara) u istim članovima mi sretamo niz odredaba, koje se odnose na sudsko, gradjansko i policijsko (administrativno) pravo. Tako u vezi s funkcijama sudaca podrobno se govori o prvoj i drugoj apelaciji (kapit. 32, 33, 36) i o zabrani obračati se na viši sud, mimo opštinski sud, t. j. sud prve instan-cije (kap. 38). Iz sfere gradjanskog prava naročitu pažnju za-služuje odredba koja se sadrži u 45. kapitulu i posvečena je pitanju o prelazu po nasledstvu opčinskih senokosa (»seno-žetja«). Ova odredba od koje veje prastara slovenska starina i koja jako podseča na neke analogične odredbe »Ruske Pravde« (spomenika XI.—XII. v.), ukratko glasi ovakvo: posle smrti gospodara takve »senožeti« ona prelazi na najmladjeg -sina, u nedostatku sinova — na udovicu umrlog, koja i vlada ovim senokosom sve dotle, dok ostane pošteno m u d o v i -c o m ili, kako se izražava naš spomenik, »dokle pošteno udrži vdovičastvo«.
Pregledani se od nas treči deo glavnog teksta Kastavskog statuta, koji je posvečen poglavito odredbama ustavotvornog karaktera, završava več nama poznatim i više puta citovanim 48. kapitulom,0 gde se izmedju ostalog govori o odnosima Ve-princa i Moščenica prema Kastvu u sferi suda po kaznenim poslovilna.
Da se završi naš kratki pregled sadržine glavnog teksta Kastavskog statuta mi treba da se zaustavimo, ma u nekoliko reči, na sadržini drugog i eetvrtog dela našeg spomenika koji nemaju samostalnog značaja, več se javljaju kao dopuna ili prvom najstarijem delu statuta ili celom statutu i koji sastoje se od niza odredaba mešovitog karaktera i formulisanih razno-vremeno.
Nevelika grupa članova, koji ulaze u sustav drugog dela našeg spomenika (t. j. kapit. 26.—31.), vrlo je raznolika po svojoj sadržini. Prva tri kapitula iz ovog dela (kap. 26.—28.) predstavljaju zapis starih običaja i poredaka (»imamo zakon«) i tiču se manastira sv. Jakova u Opatiji, o kojetn se neretko spo-minje u našem statutu i s kojim je bez sumnje Kastav imao neke bliske odnose. Na ime, tu se govori o vašaru na dan sv. Jakova i čuvanju reda na njemu pa takodje o nahrani od manastira učesnika litije na praznik Vaznjesenja (Spasov-dan). Prvi od ovili kapitula (26.) se sem toga direktno odnosi i na kazneno pravo. Tu se veli da krivci u kradji, svadji i tuči na vašaru pa takodje u kojoj drugoj »nepodobnoj« stvari plačaju globu od 5 inaraka (40 libara). Kap. 29., koji je takodje zapis stare pravne norme, zabranjuje opčinskim starešinama da izlaze na sudu u ulozi odvetnika, izuzev slučajeva zaštite interesa crkve ili »uboge sirote«. Na posletku od dva poslednja kapitula (30.—31.) ovog dela koji se javljaju kao rezultat zakonodavne delatnosti kapetana J. Faturnara i sviju starešina Kastva i koji se odnose, kao što več znamo,10 na početak XVI. v. prvi (30.) sadrži u sebi normu policijskog prava (o prodaji vina), a drugi (31.) je dopuna kaznene norme, koja je izložena u 10. kapitulu, i govori o odgovornosti za »riči nepoštene« koje su izgovorene na sudu za vreme njegove sednice. Oba dva ova kapitula okolišno svedoče, da su oni uključeni u tekst statuta kasnije od pismenog formuli-sanja kapit. 32.—48., koji sadržavaju u sebi norme ustavotvor-
" Ibid., str. 4, 5, 6, 10, 13, prim. 22. Ibid., str. 6.
nog karaktera i sastavljeni su poglavito početkom vladavine Friderika III.
Isto su onako raznoliki po svojoj sadržini i lišeni svakog sistema i oni dopunski kapituli, koji ulaze u sastav poslednjeg ili četvrtog dela glavnog teksta statuta i formulisani su približno u doba od druge polovine XV. do početka XVI. v. i možda čak ne u jedan mah, nego u više mahova. U ovim se kapitulima poglavito govori o načinu uživanja kastenika, ribolova i opčin-skih šuma. Ali usred ovih kapitula ima i takvih, koji služe di-rektnom dopunom kapitula, koji ulaze u sastav prvog i trečeg dela našeg spomenika. Takvi su baš kapitul 51., koji govori o »zaroku« (odredjuje se njegova razmera), o kojem se spominje u kapitulima 17. i 18., i kapitul 52., koji dopunjava 25. kapitul. Takvim se pak u suštini javlja i kapitul 57., koji govori o pravima i dužnostima »dvornika« i koji služi na taj način dopunom niza kapitula 32.—47., koji govore o pravima i dužnostima raznih drugih opčinskih činovnika.
Takva je u kratkim potezima sadržina osnovnog teksta Kastavskog statuta od 57 kapitula ili statuta u sopstvenom smislu. Ali, kao što je poznato, ovom su tekstu pridruženi dva posebna dodatka ili skupine zakona docnijeg vremena, pri čemu prvi od ovih dodataka obuhvata zakone koji su sastavljeni god. 1546. i 1585.—1614., a drugi — niz dekreta koji se odnose več na polovinu XVII. v. (1647—1652).11 Zaustavimo se ukratko na sadržini prvog (ranijeg) od tih dodataka. On, kao što se več zna, podeljen je u Tomičičevom rukopisu na 16 članova uz to se numeracija tih članova javlja kao neposredni nastavak nume-racije kapitula osnovnog teksta statuta.12 Večina je zakona, koji su ušli u sastav ovoga (prvog) dodatka, izazvana domačim pretežno ekonomskim interesima kastavske opčine ili sitnim lokalnim dogadjajima13 pa zato nemaju opšteg pravno-istorijskog
11 O ovim se dodacima podrobnije govori na str. 16—17 naše pret-Jiodne rasprave o Kast. statutu.
12 Što se tiče drugog dodatka o kome tačno nije poznato, od koga i kada je on pridružen Kastavskom statutu, mi ga ostavljamo na strani u našem pregledu sadržine statuta, tim više što je on dosta kasnog porekla.
13 Sadržina ovih zakona podrobno je prikazana u odlikovanoj Sveto-savskom nagradom raspravi djaka jurid. fak. Ljubljansko« unlverziteta C. Mikuža: »Notranji ustroj avtonom. mest. občin vzhodne Istre po Kastav-skem, Veprin. i Moščen. statutu.« V. Pravni Vestnik (Trst) 1927, št. 10—12, Str. 137—163.
značaja. Tako prvih pet članova tog dodatka (kap. 58.—62.), koji se javljaju rezultatom lokalnog zakonodavstva 1546. g.r stvoreni su radi predupredjivanja u buduče sukoba izmedju Stanovnika Kastavske i Veprinačke opčine povodom uživanja opčinskih dobara, a zatim govore o dobrima, koja su odvojena od Kastavske opčine za uživanje mesnog kapetana, t. j. kapetana Kastva. Prvi iduči posle njega kapitul (63.) govori o pred-uzimanju mera za obustavljanje u buduče povečavanja dugova po isplati poreza u korist države. Dalje ide niz zakona (kapit. 64.—65., 68.—71., 73.) policijskog karaktera, koji se odnose pretežno na čuvanje reda, mira i bezopasnosti u gradu Kastvu (povečanje gradske straže, zabrana nošenja oružja i ost.). Ali ipak usred zakona slične vrste mi sretamo dve odluke, koje imaju važniji značaj i predstavljaju opšti interes: ti zakoni ili dopunjuju ili razjašnjavaju odgovarajuče članove osnovnog teksta statuta. Takvim se zakonima javljaju članovi 66. i 67. Prvi je od ovih zakona sastavljen krajem 1598. i posvečen pitanju o redu ili načinu zadovoljavanja (isplate) kreditora po obavezama za dugove, na ime tu je prikazano, da se za zadovo-ljavanje (isplatu) poverilaea u početku upotrebljava pokretno imanje dužnika, a zatim tek nepokretno. Drugi pak od spome-nutih članova (kap. 67) govori da se prema pravome smislu »jednog kapitula od zakona«, t. j. Kastavskog statuta (ima se na umu očigledno 41. kapit. ovog statuta), u slučaju smrti jednog od 12 savetnika, njegovo mesto mora popunjavati putem odredjenog izbora, a ne putem nasledstva ili putem preporuke.
II.
Istorija sastavljenja Kastavskog statuta, koja je več nama poznata iz prethodne naše rasprave, jasno pokazuje da i ovaj statut, kao što i statuti Veprinački i Vinodolski, nije bio sastavljen u direktnom ili tačnom smislu ove reči. Kastavski statut se javo kao rezultat ne novog zakonodavnog rada, t. j. rada, pri kome stvaraju iznova potrebne pravne norme, več kako rezultat pismenog formulisanja onoga, što je postojalo več odavna u obliku starih pravnih običaja, samo ranije nije bilo oblačeno u pismenu formu. Kao posledica pismenog formulisanja starih običaja javio se ne samo stariji deo našeg statuta, koji se odnosi
ria 1400. g. (kapit. 1.—25.), nego i iduči i dopunjavajuči delovi tog statuta izuzcv malobrojne kapitule, iz čijeg se sadržaja, ili pojedinili izraza može zaključiti da su se oni javili kao posledica uporednog novog mesnog zakonodavnog rada. U korist tvrdje-nja, da je osnovnim izvorom ili materijalom za Kastavski statut bilo staro običajno pravo, svedoči ne samo istorija postanka ovog statuta (pri njegovom napisanju su pretežno uzete več gotove norme koje su odavna postojale u usmenoj formi), nego i sama njegova sadržina, koja se po svojoj suštini javlja kao staro slavonsko pravo (sa veoma neznatnim, harem u oblasti kaznenog i privatnog prava, uticajem italijanskog prava), pa takodje analogija sa dva druga statuta Kastavštine — statutom Vepri-načkiin i Moščeničkiin. Tako se ceo Veprinački statut, kao što je rečeno u njegovom uvodu, javio kao posledica odluke starešina i drugih opčinskih vlasti Veprinca da se stave na papir stari »zakoni« sa ciljem da se predupredi u buduče njihova promena i narušavanje.14 U uvodu je pak u Moščenički statut obeleženo, da je večina njegovih članova uzeta iz starih gradskih knjiga (»punti od stareh kvaderni«); osim toga se u ovome statutu neretko mogu sresti ukazivanja na postanak pojedinili njegovih članova, koja svedoči, da su oni uzeti iz starog običaja: »Gosp. vicekapitan je pital, kakav je zakon (t. j. običaj) .... J odgovorili su stareji . . . .« (pod god. 1525); ili (pod god. 1546): »Pital je gosp. kapitan, kakav običaj je .... ki da su odgovorili . . . .« i t. d.ir’
Na posletku i u samom Kastavskom statutu ima ukazivanja, rna da i ne toliko čestih, kao u Moščeničkom, i ne toliko odlučnih i jasnih, kao u Veprinačkom statutu, na to da ogromna večina kapitula našeg statuta ne sadržava u sebi kakvih novina več se javlja samo zapisom starog običajnog prava, koje se u sva tri statuta Kastavštine naziva starim »zakonom«.10 Tako mnogi
14 V. o torne podrobnije u našoj raspravi: »Zakoni urada Veprinca.« Ljubljana, 1926. k., str. 7—12.
15 Moščenički statut u izdanju Dr. K. Kadleca (Praha, 1924. g.), str. 38, 39 i dr.
“ Svi ovi statuti a naročito Veprinački rado nazlvaju svoje stare običaje svojim starim »zakonima«. U ostalom je ova pojava, kao što se to ■vidi iz juridičkih spomenika ne samo slovenskih več i drugih naroda, bila veoma rasprostranjena u srednjem veku. Vidi našu raspravu »Prehod od ustnega običajnega prava k pisanem zakonu.« Ljubljana, 1925. g.
kapituli Kastavskog statuta (kap. 26, 28, 29, 44, 45, 47, 56. 57) počinju rečima: »Imamo zakon« i »Je (jest) zakon« (uz što u svirn ovim slučajevima ima se na umu stari običaj),17 ili se pak u objašnjavanje svoje sadržine pozivaju na »stari običaj i zakon« (kapit. 52) i na to »kako je prvo od staroga vrimena držano« (kapit. 35).
U ostalom u našem statutu, čak u njegovom osnovnom tekstu, ima direktnih ukazivanja da su se neki njegovi kapituli (n opste ipak nemnogi) javili posledicom uporedno novog mes* nog zakonodavnog rada. Takva ukazivanja nalazimo, prvo, u kapitulima 30. i 31., koje smo gore citirali i u kojim se direktno govori da su oni sastavljeni na temelju »odluke« kapetana i starešina (»svi stareji«), a drugo, u kapitulima 51., 53. i 54. iz kojih se vidi da oni sadrže u sebi nove dopunske odluke (»za to narejujemo«, »za to ordinamo«, »jošče narejujemo i hočemo«), pri toni u poslednjem od malo čas navedenih kapitula (kapit. 54) ipak je rečeno da on samo ponovo potvrdjuje odgovarujuču raniju odluku (»narejujemo i hočemo, da bude udržano naše prvo odlučenje . . .«).,H Što se tiče zakona, koji su ušli u sastav prvog dodatka Kastavskom statutu (kapit. 58—73), skoro su se svi oni, izuzev kapit. 67. (ovaj je kapitul samo nova potvrda a delimice razjašnenje toga, što je ušlo več u 41. kapit. osnovnog teksta statuta), javili kao posledica zakonodavne delatnosti mesnih vlasti i izazvani potrebama života koje su se pokazale u toku vremena. Ovo se s očiglednošču vidi iz idučih izraza, koji se stalno sretaju skoro u svakom od kapitula spomenutog dodatka statutu: »Za to. . . vice kapitan i poštovani stareji . . . razmisliš e, ordinaše i odlučiše: da od sada u na-pridak . . .« (kap. 68.); »kapitan, suci, svetnici i pulčane odlučiše, o r d i n u j u i zakon čine: da ovi satnik . . .« (kap. 64.); »od sada ...narejujemo i s t a t u t u j e m o, da . . .« (kap. 65., 66.); »zato od sada . . . postavljamo
‘7 Takav se pak početak, takva uvodna formula (»imamo zakon«) bež Siimnje podrazumeva i u onim mnogim kapitulima Kastavskog statuta, koji se za kratkoču počinju samo rečima »jošče« ili »ošče« (podrazumeva se »jošče imamo zakon«), Vidi, kap. 26, 32, 36 i dr.
18 U kapitulu je ipak 52, koji je takodje formulisan, kao edinka mesne zakonodavne vlasti (»za to meso narejujemo . . .«) učinjen poziv na »stari običaj i zakon«, iz čega se vidi, da je odluka samo pismeno formulisanje -norme starog običajnog prava.
p e n u libar što vsakoinu, da niina nijedan . . .« (58.); »zato sada o r d i n u j e m o svi skupa, da od sada u napriedak . . .« (72) i t. d.
Dakle po pitanju o izvorima Kastavskog statuta mi imamo pravo da utvrdjujemo, da je kao prvi i g 1 a v n i j i izvor njegov bilo staro običajno pravo koje dotle nije bilo zapisano, a drugi i istovremeno sporedni — ona novostvorena pravila, koja su imala u vidu da popune praznine, koje su se pokazale pri primenjivanju statuta na praksi.
Za punoču slike preostaje nam da rečemo nekoliko reči o Kastavskim zakonodaocima, t. j. o torne, komu je u Kastvu pripadala zakonodavna vlast. U Kastvu, kao i u Moščenicama i Veprincu pa takodje kao i u mnogim drugim primorskim auto-nomnim opčinama, nije postojalo jedino opšte i stalno pravilo u pitanju, kome su pripadale zakonodavne funkcije. Iz podataka, kojih ima u osnovnotn tekstu Kastavskog statuta i u oba — dva mu dodataka, vidi se da su u Kastvu davali zakone ili, kako se izražava naš spomenik (kap. 63., 64., 65., 73.), — »štatu-tuju (ordinuju, odlučuju, narejuju, dekretaju) i zakon čine« ili 1. kapetan (vice-kapetan, nainesnik) sa sucima i ostalim licima iz kolegije 12 savetnika ili starešina (kap. 30, 31, 35, 51—54, 65., 68., 70.—71.), ili 2. kapetan i starešine sa 12 predstavnicima > od puka«, koji su sastavljali tako zvani »mali svet« (kap. 63.), ili 3. kapetan i starešine zajedno ne samo sa »malin«, nego i s »veljim svetom« (»svet veli« — kap. 81.), uz što su u sustav poslednjega (t. j. veljeg sveta) ulazili 24 predstavnika od »puka« ili stanovništva (kap.79.),koji su se nazivali »deputatima g. Kastva« (kap. 72: ». * . buduči sakupljeni poštovani suci, i svetniki i skupa z onemi dvajset tere četiremi deputanemi grada Kastva . . .«) i večem (kap. 80.: »veče ti 24 od puka, ki buduči se skupili . . .«) ili prosto »pulčanima« (kap. 64.). Katgod su u zakonodavnom radu primali učešče ne samo mali i veliki saveti več povrli toga »nekoliko starac od puka, ki bihu se skupili na današnji dan« (kapit. 74, dekret od 24. jula 1647). U tim slučajevima, kad su zakone izdavali ne samo starešine sa kapetanom na čelu, svi skupljeni stvarahu »jedan svet« (kapit. 77), t. j. kao neku zakonodavnu kolegiju. Na temelju podataka kojih ima u statutu nije moguče ipak učiniti zaključak, u kojim slučajevima je kapetan izdavao zakone samo sa kolegijom starešina i u kojim slučajevima je imao učešče u ovom radu mali svet i 24 pred-
stavnika od grada ili tako zvani »veli svet«. Kako izgleda, sve se odredjivalo ne toliko karakterom i važnošču pitanja, koja su tražila zakonodavnog rešetija, koliko prostim slučajem, t. j. slučajnim prilikama vremena, mesta i ost. spolajšnjih okolnosti u svakom pojcdinorn slučaju.
III.
Slično mnogim drugim statutima (upojedinosti slično Po-ljičkom i Dubrovačkom a od česti i Vinodolskom statutu) Kastavsk je statut, čije se početno pismeno fortnulisanje odnosi još na 1400 g., vrlo dugo sačuvao svoju silu, t. j. moč dejstvu-jučeg lokalnog zakonika. Ali po svoj prilici za dugotrajnost svoga postajanja Kastavski statut nikako nije imao da zahvali tim povoljnim političkim i istorijskim prilikama, koje sli pale napr. u udes Poljici i Dubrovniku, več isključivo toj odvažnosti i tim neobičnim nastajanju i uporstvu, sa kojima je Kastav uvek branio i čuvao svoj statut kao emblem svojih starih sloboda, svoje široke sudsko-upravne autonomije. Pored česte promene vladaoca (vlastele)19 i navale spoljašnjih neprijatelja (Turaka i Mletaka) slobode Kastva i njegov statut duže vremena nisu bili uzloženi nikakvoj opasnosti. Crni su dani za Kastav i za njegove slobode postali samo od druge četvrti XVII. v., t. j. kad je on prešao u ruke isusovaca, spočetka (1625. g.) isusovačkog samostana u Judenburgu, zatim (1630. g.) monastira na Reci.
Čim su judenburški isusovci postali vlasnici Kastavske oblasti, oni su zaželjeli da povečaju svoje dohotke od ovog svog poseda. Oni su mislili da je ukupna godišnja plača od 100 maraka (800 libara), koja je bila odredjena od davnina za uživanje od Kastavaca opčinskih zemalja i sankcijonisana Ka-stavskim statutom (kapit. 1. i 47.), suviše neznatna. U mesto ove plače oni su zamislili da ustanove odredjenu godišnju plaču
Literatura o istorijskim sudbinama Istre i naleglog njo] Istarsko-Kraškog područja, u koje su ulazili Kastav, Veprinac i Moščenice, je ukazana u našoj raspravi »Kada i na koji način je bio sastavljen Kastavski statut?«, str. 7, prim. 17. — Kastav je koji je g. 1465. (1466) dospeo pod vlast Habsburgovaca, prelazio u XVI—XVII. v. iz ruku u ruke kao zalog ili zbog drugih uzroka k raznim liciina: gospodarima Kozljika bradi Barbo, zatim VVolfrangu Schrantzu, barunti Wagenburgu i grofu Thonhausenu.
O	vaj je poslednji g. 1625. poklonio Kastavsku oblast jezuitskom samostanu u Judenburgu (u Štajerskoj).
od svakog Stanovnika Kastva, koji vlada opčinskom zemljom. U ovoj su svrsi isusovci odlučili da učine podroban popis sviju kastavskih zemalja ili seoskih dobara i sastave za Kastav urbar,20 nalik na onaj, koji je več postojao u drugim mestima i upojedinsti u susednoj Pazinskoj grofiji. Kad su se Kastavci počeli protiviti tom rešcnju, judenburški su isusovci izmolili u drugoj polovini 1628. g. previšnji mandat, na čijem su osnovu u Kastav bili poslani dva činovnika (komesara) da provedu popis stanovništva i njegovog imanja i sastave urbar. Ali izvršiti to ni je pošlo za rukom čak ni komesarima, ne gledajuči na primljene energične mere (bila je izvršena smena organa op-činske uprave). Šta više, uzbudjeni nasrtajem na svoja stara prava Kastavci podali su žalbu vladaru, o kojoj smo več imali slučaj spominjati.21 U ovoj su vrlo interesantnoj žalbi, koja je poslana u martu 1629. g., Kastavci govorili, da oni od davnina biraju sami sebi suče i ostale opčinske činovnike; da oni imaju svoju samoupravu i sud prve instancije; da za uživanje zemlje nista više od desetine i 100 maraka (godišnje ukupne plače) ne plačaju; da protivno svemu ovomu, što je zajamčeno njihovim statutom, isusovci sad hoče da uvode niz novina i zahtevaju od svakog Stanovnika naročitu rabotu i da hoče da ustanove urbar, kao da Kastavci nisu gradjani, nego seljaci.22 Označena je žalba ipak ostala bez posledica i početkom augusta 1630. g. ponovo je bilo početo izvršivanje gore spomenutog mandata od 20. septembra 1628. g., t. j. popis zemalja i sastavljanje urbara.
20 U srednjem su veku vlastela cbično sama stvarala (ponekad uz sodelovanje stanovništva) urbare (registre tlake ili rabote i dače, inventare i torne slično) za svoja vlastelinstva i za svoje podložnike (kmetove). Urbari se, čiji je glavni cilj bio urediti odnošaje izmedju vlastele i podložnika i u kojim se, sem popisa zemalja i raboti, često ipak sretaju i pravne norme opčeg karaktera, javljaju ne samo kao jedan od važnih izvora za upoznavanje narodnog gospodarstva i statistike, več i za pravnu i kul-turnu istoriju dotične epohe uopšte. Najstariji se od štampanih hrvatskih urbara (v. Monum. hist.-jurid. Slavor. meridion., vol. V. 1894) odnosi na prvu polovinu XV. v. (i to takozvan. Zakon za hrvatske Vlahe županije Cetinske, od god. 1436). Najstariji se urbari i dosada čuvaju u arhivama (medju ostal, i u Ljubljanskoj pokrajinskoj arhivi) i još nisu obelodaneni putem štampe.
21 V. našu raspravu: »Kada i na koji način je bio sast. KastavskL statut?«, str. 15, prim. 27.
22 K. Kadlec: »Iz istorije opčine Moščenica«, 203 knj. »Rada Jugoslov. akademije«, str. 132.
Onda su Kastavci odmah podigli uzbunu, uz što su u bližem ribnjaku bili udavljeni dva gospodska poslužitelja, a kuča (zgrada), gde su se nahodili činovniei, koji su bili prislani za popis zernalja i sastavljanje urbara, i predstavnik isusovačke kolegije (rektor judenburškog samostana), potpala je opsadi koja je trajala dotle, dok buntovnici nisu iznudili od opsadjenih lica obečanja da oni neče biti kažnjeni i da če niliova stara prava i stare povlastice biti sačuvani i na buduče.
Ova je pobuna sem kaznenog procesa, koji je bio proveden protiv pobunjenih Kastavaca i trajao mnogo (više od 5) godina imala još ove dve posledice, važne za Kastav i njegov stari statut: 1. krajem septembra 1630. g. su s odobrenjein cara Ferdinanda 11. Kastav i sva Kastavština prešli od isusovaca judenburških isusovačkom manastiru na Reci, i 2. u martu 1635. g. je bila izdana prcvišnja resolucija koja je ukidala »stare zakone« Kastva, t. j. njegov stari statut, za izuzctkom nekih njegovih članova, i ustanovila novi statut. Komisija je, kojoj je bilo poručeno stvaranje novog statuta, uzela iz starog statuta prema direktnom ukazivanju spomenute rezolucije samo neke članove, koji nisu protivrečili »dobrim običajima«.
Novi je statut, koji je znatno suzio sudsku kompetenciju opčinskih sudaca i ukinuo predjašnje pravo tih sudaca i drugih izbornih činovnika razdeljivati opčinska imanja, šume, pasišta i izvlačiti od njih dohotke (prodavati drvo i ostalo) u korist opčine, u isto vreme znatno povečao porezno breme Kastavaca i potpuno njih potčinio vlasti rektora isusovačkog samostana. Ovom je rektoru novi statut ne samo ostavio na raspoloženje celokupni! jurisdikciju nad čitavom Kastavštinom nego 1 vlas-ništvo nad svima postoječim opštinskim imanjima. Njemu pak dano je i pravo da ili sam postavlja za svaki od sastavnih delova Kastavštine (Kastav, Veprinac i Moščenice sa njihovim područjem) jcdnog ili nekoliko sudaca i nekoliko starešina ili da dopušta da mesno stanovništvo izabira ova lica (suče i starešine), koja su zatim bila utvrdjivana od rektora.
Novi je statut g. 1635, koji se i svojom pravnom prirodom i po glavnoj svrsi svog sastavljanja veoma približuje urbarima i čije je primenjivanje počelo od kraja 1637. g., ne samo izazvao u Kastvu sveopšte nezadovoljstvo, več je bio uzrokom nove pobune. Ova je pobuna pčela več iduče 1638. g. i moralo se nju ugušiti šilom. Očevidno statut 1635. g. imao je u vidu više
interese isusovačkog samostana nego cilj, koji je bio ukazan u uvodu u Moščenički statut i koji je tamo formulisan ovim rečima: »J zato za mirneje živet, kmeti s gospodom i gospoda s kmeti na veki, oče hit zapisano sve ovde zdola pravo i verno, kako sc je pervo overševalo.«
Stalni sukobi izmedju stanovništva Kastva i gospodara Kastavštinc"3 i ceste žalbe prvog na druge su trajali ne samo u toku XVII. v., nego i kasnije. Istrage po ovim žalbama neretkosu trajale čitavih godina.24 Češče puta Kastavci za zaštitu svojih sloboda i sa ciljem protesta protiv uvoda novih poreza su pri-begavali novim pobunama. Poznato je da su takve pobune izbijale: 1661. g., kad su Kastavci medju ostalim udavih vla-steoskog kapetana, 1692. g. povodom novog poreza od svake glave, 1695., 1709. i čak 1793. g.26
Iz svega se ovog može zaključiti, da novom statutu 1635. g., pored formalnog ukidanja starog statuta, nije pošlo za rukom da izgura iz prakse ovaj poslednji i da je stari statut, blago-dareči uporstvu Kastavaca i njihovim stalnim protestima sa-čuvao de facto svoju raniju moč, razume se izuzev finansijske odnose izmedju stanovništva i vladalaca Kastva, koji su se u interesima poslednjih normirali nešto drugačije nego je to bilo tormulisano u starom statutu.
U potvrdu ovc pretpostavke pre svega govori niz kapitula, koj se nalaze u drugom (nedovršenom od prepisivača Tomi-čiča)"11 dodatku starom statutu i koji se odnose na god. 1647— 1652. Tako iz kapitula 76. i druge polovine kapitula 81. vidi se da je Kastavska opčina zadržala sebi pravo naredjenja i uživa-
23 Ukazivanja se na te sukobe medjuostalim iinaju u nizu članova drugog dodatka Kastavskom statutu; vidi kapit. 75, 77, 78 i 80.
24 Naprimer istraga i pregovaranja su se povodom žalbe, koja je bila poslana od Kastavaca god. 1647., završila samo god. 1661., kad je postala vladina odluka u ovoj stvari.
2r’ O borbi Kastavaca za svoje s lob od e i stari statut vidi K. Kadleca »Moščenicky statut« (Rozpravy češke akademie, tr. 1, č. 53), str. 12—14, i njegov pak posebni pregled (odlomak iz njegovog istraživanja o Moščenič. statutu) pod naslovom: »Iz istorije opčine Moščenica. (Rad Jugoslov. akademije, knj. 203, str. 132—134). Podrobniji se podaci o istome, kao i o sadržini novog statuta iz g. 1635 nalaze kod Koblera »Memorie par la storia della liburnica citta di Fiume«, I, str. 249—276.
2“ Ovog dodatka sasvim nema u taljanskom prevodu Kastavskog statuta.
nja opčinskih imanja.27 Još su izrazitiji kapit. 77. i prva polovina kapitula 81. U prvom je od njih zapisan dekret »maloga i velega sveta« g. Kastva (s učeščem u savetu takodje mesnog »plovana« ili paroha) od drugog februara 1650. g., koji je zahtevao od isusovaca smene ondašnjeg kapetana i naimenovanja na njegovo mesto drugog, koji bi se pridržavao kastavskih »zakona i običaja« ili kako je rečeno u navedenom dekretu: »da bi naša gospoda P. ježoviti dali jednoga drugoga dobra kapitana, ki nas bude u našeh zakone h i običajeh držal«. U kapitalu se 81. koji sadrži dekret »vsega sveta« od 2. aprila 1652. g. izražava medju ostalim energični protest protiv nekog sudbenog rešenja isusovaca, koje je sastavljeno u martu iste godine u Reci. Glavan je motiv ovog protesta da je spomenuto sudbeno delo po starom običaju pripadalo mesnom kastavskom sudu »buduči da
0 v i grad i pravda ima oblast s u d i t kriminal
1 c i v i 1«.
Ova stalna pozivanja Kastavaca na njihove stare običaje i zakone, na njihove stare povlastice očigledno nisu bila prazne reči, nisu bila jedno samo spominjanje nečega ranijega, što je več potpuno izgubilo svoju snagu i svoj značaj.
Na posletku u korist pretpostavke, da je stari Kastavski statut produžavao faktično da čuva svoju snagu, snagu dejstvujučeg zakona, govori i onaj poznati več nam fakat28 da se ovaj stari statut sve vreme do XVIII. v. uključno oprezno čuvao »v orma-rici va zide na lože (t. j. u kuči) komunskoj«20 i da je god. 1759. pisar (kancilcr) Kastavske kapetanije Tomičič po zvaničnom nalogu (po nalogu kapetana g. Kastva i mesnih opčinskih su-daca) prepisao ovaj statut »iz stareh knih zakona«. Prepisao je, razume se, ne zbog naučničkih ili kojih god drugih sličnih ciljeva, več zbog ciljeva praktičkih.
Dakle mi imamo pravo da mislimo da je Kastavski statut, čije se prvotno pismeno formulisanje odnosi na 1400. g., egzisti-
37 I ovo, kao što se može zaključiti iz kap. 76., nije izazivalo nikakvog protesta od Strane naimenovanog od isusovaca kapetana M. Dumiča. Interesantno je da su kroz 2% godine Kastavci zatražili od isusovaca smeni-vanje is tog kapetana (v. kap. 77. i fiaš tekst dole).
2H Podrobnije vidi našu raspravu »Kada i na koji način bio je sastavljen Kastavski statut?«, str. 1—2 i prim. 4. i str. 16—17.
a“ Kapit. 75. Kastavskog statuta počinje ovako: »V dan . . . u gradu Kastve ukuče ili na lože komunskoj...«
rao kao mesni zakon posle 1400. g., još nc manje od 4 stoleča, čuvajuči, barem u očima kastavskog	stanovništva	i njegovih
opčinskih vlasti, svoj raniji autoritct.™
IV.
Na završetku naše« dosta prostranog istraživanja o Kastav-skom statutu mi čemo reči nekoliko reči o njegovom značaju, kao pravno-istorijskog spomenika. Več se iz prethodnog našeg izlaganja vidi, kako je velik značaj ovog spomenika za pravnu istoriju nc samo južnih Slovena nego i Slovena uopšte. Mi smo več spominjali81 da takvi poznavaoci pravne istorije raznih slovenskih naroda, kao što su M. Vladimirski-Budanov, Fr. Rački32 pa takodje (dodajemo tu) T. Zigelj i K. Kadlec,” jedno-glasno priznaju (a frrof. M. Vladimirski-Budanov je i konkretno to dokazao u svojoj gore citovanoj monografiji o Kastavskom i Veprinačkom statutu)34 da su pravne	norme,	koje	su ušle	u
30 Ne bezuspešna borba Kastavaca za svoja stara	prava	i slobode	ne
predstavlja jedini primer u istoriji autonomnih opčina Primorja. U Trsatskoj su opčini, koja se, kao što se zna, služila Vinodolskim zakonom, postojali takodje i urbari, medju ostalim urbar iz 1610. god., ko ji je imao’ za cilj da reguliše odnošaje izmedju Trsačana i ondašnjega zakupnika Trsatske gospo-štine Gaspara Kneziča. Kad je sin i naslednik poslednjega zatražio od Trsačana rad u vinogradu, koji oni pre toga nikad nisu vršili, oni se torne od-lučno opreše. Za vol ju je Kneziča Grobnički kapetan zapretio Trsačanima »da če ih sve popaliti, ako ne dadu rabote«. Na ovu pretnju Trsačani smelo su odgovorili, da su oni složni, da predje poginu nego da se pokore. Kao rezultat, Knczič je bio primoran da ustupi i da svečano u javnoj skupštini 15. januara 1635. g. prizna za pukom Trsatskim sve njegove »zakone i običaje«. Vidi R. Lopašič: »Hrvatski urbari«, str. 154 i pret-foodne (Mon. hist.-jurid. Slav. merid., vol. V.). — Sudeči po ovom primeru može se sa velikom verovatnosti predpostavljati (drugim tačnijim po-dacima sem tih, koji su gore od nas u tekstu navedeni, mi ne raspolažemo), da je isusovački samostan na Reci morao na kraju k ra jeva da popusti Kastavcima u nji h ovoj težnji da sačuvaju svoj stari statut.
31 Vidi našu raspravu o vremenu i načinu sastavljanja Kastavskog statuta.
32 Monum. hist.-jur. Slav. merid., sv. IV., str. LXXVI.
33 T. Zigelj: »Slovanskč pravo« (češki prevod engleskog teksta »Lec-tures on Slavonic law« od Zigelja); str. 202. — K. Kadlec: Moščenicky statut, str. 27.
34 »Neizdanye zakony jugozapadnih Slavjan« (Žurnal Minist. narod-noga prosvjesezenija, sv. CCX1II, Petrograd, 1881. g„ str. 93—124).
Kastavski statut, mnogo starije od XV. v. u od 1400. g. upojedinosti. I zaista po starosti mnogih svojih normi Kastavski statut (kao što se može lako u torne uveriti pri uporcdjenju oba statuta) tesko da ustupa Vinodolskom zakonu (od g. 1288.); a po autoritativnom mišlenju prof. Vladimirskog-Budanova Kastavski statut malo je mladji iz broja ruskih spomenika samo od Ruske Pravde. Dakle Kastavski statut (ili kao on sam sebe zove Zakoni grada Kastva«) pripada broju najstarijih spomenika lirvatskog prava i zajedno s tim javlja se kao jedan od najsta-rijih spomenika slovenskog prava uopšte.
Dodačemo rečenome da se u sferi bar kaznenog i gradjan-skog prava norme našeg statuta po duhu i po sadržini javljaju kao norme slovenskog prava samo sa veoma neznatnim uplivom italjanskog prava. Do takvog zaključka dolazi i prof. Vladi-mirski-Budanov, koji je podrobno ispitivao sadržinu Kastavskog
i	Veprinačkog statuta (uporedo sa Ruskom Pravdom), i prof. K. Kadlec, ispitivač Moščeničkog statuta veoma bliskog po svom postanku i sadržini Kastavskom statutu.
Veliki se interes Kastavskog statuta leži još u torne što on dodeljuje izvanredno veliku pažnju (veču od mnogih drugih statuta) organizaciji i ustrojstvu autonomne slovenske opčine, kakva je bila opčina Kastavska, i daje potanku sliku unutarnjeg života te opčine sa svim njenim domačim svakodanjim, ponekad veoma sitnim interesima i brigama. U ovom pogledu on nesum-njivo nadmašuje ne samo Veprinački i Moščenički statut nego
i	Vinodolski zakon.
Najzad Kastavski statut ima važnost još i u tom pogledu, što on zajedno sa svoja dva docnija dodatka lepo ilustrira ne-običnu stalnost i konzervatizam starih normi, stvorenih pogla-vito pravnim običajem. Ne gledajuči na tok vremena i promenu okolnosti, naš statut, koji se pojavio još u srednjem veku, sa-čuvao je svoju snagu, svoju moč, kao što smo več videli, čak i u XVIII. veku.
Resume.
Cet article se trouve etroitement lie avec la reclierclie precedente du meme auteur sur le statut de Kastav (»Quand et de quelle maniere fut compose le statut de Kastav?« par M. Jassinsky, 1924). II lui sert de contination etant precisement consacre aux questions qui se rapportent a 1’histoire du monument susdit: au systeme et au sujet
du statut, a ses sources, a son sort en XVII—XVIII s. et a son importance.
Le statut de Kastav, forme a plusieurs reprises et consistant de quatre parties differentes, ne presente pas en somme un reeueil sistematique des regles juridiques. Les plus systematisees sont la premiere et la troisieme parties du statut. Ln meme temps ces parties sont les plus riches en matiere: la premiere partie (de l’annee 1400) se distingue par les regles du droit penal, et la troisieme par les regles qui se rapportent	a	1’autonomie	administrative	et
judiciaire de la cite Kastav.
La source principale du statut indique etait 1’ancien droit con-tumier eneore inedit. Un eertain nombre de reglements (comparati-vement pas grand), provoque par les nouvelles exigences de la vie, etait le resultat des travaux legislatifs des autorites locales (anciens du cite et representants de le population dans le »petit« et »grand conseil«),
Le statut de Kastav, formellement annule par 1’autorite souve-raine de 1’Ltat en 1635 malgre cela continua de conserver son pouvoir jusqu’a la fin du XVIII siecle (grace a Pobstination de la population dans 1’affaire de la defense de son autonomie).
L’importance du statut de Kastav parmi les autres monuments des Slaves (non seulement de ceux de Sud) est tres grande, car ses reglements datent d’un temps plus a n c i e n que le commencement du XV s. (a cette epoque se rapporte	sa	formation)	et	leur	sujet
est tres riclie et varie.
Univ. profesor Aleksander Maklecov.
Zmanjšana vračunljivost v načrtu za edinstveni kazenski zakonik kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
§ 1. Uvod.
Če bi nekdo vprašal, kakšne določbe načrta za edinstveni kazenski zakonik kraljevine SHS (= NKZ SHS) smatramo kot posebno važne z ozirom na celoten značaj naše bodoče kazenske zakonodaje, bi morali odgovoriti: to so pred vsem določbe o zmanjšani vračunljivosti.
Nismo osamljeni v takem pojmovanju pomena tega vprašanja. Avtor novejše, globoko zasnovane in obenem najobsežnejše monografije o zmanjšani nevračunljivosti nemški psilii-jater prof. Karl Wilmanns izraža isto misel že v naslovu svojega velezanimivega spisa: »Tako zvana zmanjšana vračunljivost kot centralni problem načrtov nemškega kazenskega zakonika.«1
Ta problem ni samo radi tega pomemben, ker z uvajanjem kriterija zmanjšane vračunljivosti se korenito izpremenja v kazenskem pravu in v doktrini od vekomaj utrjen pojem vračunljivosti, marveč tudi vsled tega, ker je zvezana s tem ustanovitev cele vrste novih kaznovalnih in očuvalnih institucij.
Moramo že vnaprej reči: če bi ostalo v praktičnem izvrševanju kazni in očuvalnih sredstev vse po starem tudi po.uveljavljanju novega kazenskega zakonika, potem uvajanje kriterija zmanjšane vračunljivosti ne bi pomenilo nobenega koraka na-
1	Prof. dr. Karl Wilmanns. Die sogenannte verminderte Zurechnungs-fahigkeit als zentrales Problem der Entwiirfe zu einem Deutschen Straf-gesetzbucli. Berlin. 1927. — Ql. tudi Projekat i motivi kaznenog zakonika za Kraljevimi Srbi ju. 1910. (Odvojeno mišljenje člana komisije g. dr. Dušana M. Subotiča, str. 734.)
prej, marveč le navidezno reformo, ki bi prinesla več škode kot koristi.
Preosnova kazenskega prava v 20. stoletju se vrši naenkrat v več evropskih državali: v Jugoslaviji, v Čehoslovaški, Poljski, v Nemčiji, Avstriji, Italiji, sovjetski Rusiji in drugod. To dejstvo ima tako pozitivne, kakor tudi negativne strani. Lahko zasledujemo reformno gibanje v tujini in prevzamemo to, kar se nam zdi koristno in posnemanja vredno. Na ta način se tako rekoč ckonomizira zakonodajalčevo delo. Na drugi strani pa tiči v tem nevarnost površnega posnemanja tujih zgledov. Gotova ideja se nam zdi moderna in napredna — zakaj je ne bi uresničili v naši zakonodaji? Tako postopanje privede vendar včasih do tega, da ne vpošteva zakonodajalec najvažnejšega pogoja vsake reforme: ali so podani ravno v naši državi vsi predpogoji — tako gmotni, kakor tudi idejni, — za izvestno preosnovo, ali je k njej pripravljeno družabno mnenje ali jo bo pravilno ocenilo ljudstvo?
Mnenja smo, da obstoja taka nevarnost tudi pri uvajanju kriterija zmanjšane vračunljivosti. Čeprav se s čisto teoretskega stališča pridružujemo številu zagovornikov tega kriterija, vendar nismo prepričani, da so tla za njegovo uveljavljanje v bodočem kazenskem zakoniku kraljevine SHS že pripravljena in da so podani tudi drugi predpogoji za to.
Moramo objektivno ugotoviti, da se čujejo tudi v Nemčiji lik pred uveljavljanjem novega kazenskega zakonika glasovi, ki svarijo pred uporabo tega kriterija" med drugim iz razloga, ker bo zahtevala ustanovitev zavodov za očuvanje nevarnih psihično manjvrednih zločincev veliko denarja, ki ga država nima. Navajajo tudi to, da formalno juridična izobrazba sedanjih sodnikov ne daje jamstva za pravilno uporabo ukrepov napram manj vračunljivim. Pa ravno v Nemčiji je problem zmanjšane vračunljivosti najbolj izdelan in je literatura o tem predmetu naravnost velikanska tako, da obsega samo seznam literature v zgoraj navedenem spisu Wilmannsa 42 strani z navedbo 1389 knjig in člankov! Vrhu tega vidimo v Nemčiji številne poskuse medsebojnega sporazuma med pravniki in psihijatri glede pojma zmanjšane vračunljivosti in ukrepov napram manjvračunljivim osebam.
’ Gl. m. dr. Dr. Hans Luxenbur)jer. Die sogenannte verininderte Zu-rechnungsfahiKkeit. Monatsschrift fiir KriminaIpsychoIoKie. 1928, 5. Heft, str. 312.
V srbskem pravnem slovstvu je izzval ta problem v dobi sestavljanja srbskega osnutka kz 1910 precejšen interes pred vsem med člani komisije za sestavo tega osnutka.3 V nadaljnem se skoro nihče ni bavil — ex professo — s tem vprašanjem.4 V motivih NKZ SHS 1922 najdemo o tem samo nekoliko besed/’ Le vprašanje očuvalnih sredstev je bilo predmet temeljite razprave prof. T. Zivanoviča, toda ta razprava jc posvečena teoretski presoji splošnega vprašanja o vzajemnem razmerju kazni in očuvalnih sredstev." Moramo pozdraviti inicijativo stalnega odbora kongresa jugoslovanskih pravnikov, ki je uvrstil vprašanje zmanjšane vračunljivosti v program IV. kongresa v Skoplju.
§ 2. Problem zmanjšane vračunljivosti v novejšem znanstvenem slovstvu.
V okviru naše razprave se moramo omejiti le na kratek pregled različnih naziranj o zmanjšani vračunljivosti v novejšem znanstvenem slovstvu. Ta pregled ima edini namen: pokazati, v čem obstoji prav za prav status controversiae, in označiti osnovne ideje, ki so vplivale na novejšo zakonodajo. Pravnozgodovinske podatke najde čitatelj v izvrstnem spisu prof. Kahla7 in v znanem zborniku Gottschalka.8
Skoro vsi novejši kazenski zakoniki in načrti (razen morebiti italijanskega osnutka 1921 in sovjetskega kz 1927) se označujejo kot kompromis med različnimi smermi kazensko-pravne doktrine (v prvi vrsti klasične in sociološke šole), ki je bil
11	Gl. Projekat i motivi, str. 169—173. Odvojena mišljenja k. dr. Milu-tina Miljkoviča (str. 720—723) in dr. Dušana M. Subotiča (str. 734—740),
4	Gl. vendar dr. Josip Šilovič. Kazneno pravo. 1920. Str. 83 in nasL Dr. Dušan Subotič. Deoba zločinaca s obzirom na antisocijalnu volju. (Arhiv za pravne i društvene nauke. 1921, str. 351, 352.) — Dr. Mih. P. čubinski. Problem izjednačenja prava u ujedinjenom Kraljevstvu SHS. 1921, str. 57
in 74. — Dr. Ladislav Honi'gsberg. K projektu kaznenog zakona za Kraljevimi SHS. »Mjesečnik« (Zagreb), str. 101—105. Dr. Ivan Herzog: Pri-medbe k projektu k. z. sa strani psihijatrije. »Mjesečnik« 1924, str. 23, 24. Dr. Toma Zivanovič. Osnovi krivičnog prava. Opšti deo. 1922, str. 260, 261.
6 Kratko objašnjenje k. z. za Kraljevinu SHS. 1922, str. 90. Glej tudi Eksposč g. dr. Dušana Subotiča. 27. — IV. 1926, str. 4, 5.
' Dr. Toma Zivanovič: Dualitet krivičnih sankcija: kazne i mere bezbednosti. 1926.
7 Dr. Kahl. Geminderte Zurechnungsfahigkeit. Vergl. Darstellung des deutschen und auslandischen Strafrechts. Allg. Teil. I. Band. Berlin. 1908,
" A. Gottschalk. Materialien zur Lehre von der verminderten Zurechnungsfahigkeit. Mitt. d. JKV., 11, Beiheft. 1904.
dosežen radi praktične preosnove kazenske zakonodaje. Kompromisno stališče se očituje tudi v določbah o zmanjšani vračun-Ijivosti, pri čemer morajo zakonodajalci vpoštevati v tem oziru tako mnenja pravnikov, kakor tudi psihijatrov.
To kompromisno stališče oblikujemo lahko tako-lc. Kakor prehaja dan le počasi v noč in ne moremo ugotoviti točne meje med njima, isto tako ne moremo ostro ločiti duševnega zdravja in duševne bolezni. Isto velja tudi z ozirom na duševne anomalije, ki vplivajo na kazensko odgovornost človeka. Med duševnim stanjem vračunljivega in nevračunljivega obstoja še širok vmesen prostor »ein breiter Zvvischengebiet«, kakor pravi profesor \Vilmanns.1'
Iz tega dejstva izhajajo tudi motivi srb. NKZ 1910: »1 naukom i iskustvom je nesumnjivo dokazano, da ima takvih duševnih stanja, koja se ne mogu nazvati ni zdravljeni ni duševnim bolestima, več koja stoje izmedju zdravlja i bolesti.«"’
Kazensko pravo se mora ozirati na to, da je veliko število oseb duševno manj vrednih, ne da bi bile naravnost umobolne. Pri takih osebah sta pojmovanje narave in značaja dejanja ali sposobnost protiviti sc protidružabnim nagonom oz. življenskim skušnjavam bistveno zmanjšana.11 Po sedaj veljavnem pravu se more to dejstvo vpoštevati deloma na podlagi določb o olajšujočih okolnostih (gl. n. pr. § 46, tčk. a) in d) b. avstr. k. z. 1852). Vendar omiljenje kazni pri manjvračunljivih še ne rešuje vprašanja.
Duševne anomalije manjvračunljivega subjekta so čestokrat trajne. Od kratkodobnih kazni na prostosti ni v takih primerih pričakovati niti poboljševalnega, niti strahovalnega upliva. Nevarnost povratka pri takih osebah je večja, kot pri normalnih. Izkušnja uči, da jc med duševno manjvrcdnimi-manjvračunljivimi
“ Wilmanns, op. cit., str. 4. Prof. dr. Ernst Schultze. Psychiatrie und Strafrechtsreform. Berlin. 1922, str. 21. Francoski kriminalist R. Garraud povdarja, da »1’ humanitč ne peut pas etre divisče en deux blocs, celui des fous et celui des raisonnables. II y a des demi-fous« . . . R. Garraud. Prčcis de droit criminel. 1926, str. 255. Glej tudi: Grasset. Les demi-respon-sables. 1907 (passim).
10	Projekat i motivi, str. 169. — Cubinski, op. cit. — C. Stooss, Ver-minderte ZurechnunssfahiEkeit und sichernde Massnahmen. Oesterr. Z. fiir Strafrecht. 1911, str. 306.
11	Gl. med dr. Dr. Adolf Lenz. Grundriss der Kriminalbiolosie. Wien. 1927, str. 148.
precejšnje število nevarnih protidružabnih elementov. Proti tej skupini manjvračunljivih so neobhodno potrebni posebni ukrepi v obliki očuvalnih sredstev.
Uporaba kazni proti manjvračunljivim se opravičuje v doktrini s tem, da vpliva kazen tudi na take subjekte in udejstvuje tudi v tem primeru svojo splošno funkcijo. Psihični defekti manjvračunljivih bodisi intelektualni, bodisi voluntaristični služijo kot razlog za omiljenje kazni. V kolikor pa pripadajo manjvračun-ljivi vrsti konstitucionelno patoloških subjektov, se mora kazen prilagoditi posebnostim njihovega abnormalnega psihičnega življenja. Ce ostane kazen brez zaželjenega učinka, se morajo le-ti oddati še dopolnilno v zavode za očuvanje oz. zdravljenje na nedoločeno dobo in sicer, dokler traja nevarno stanje dotičnika ali pa bolezen.
Kar smo pravkar rekli, tvori takorekoč le posplošeno shemo praktičnih predlogov o tem predmetu. Ta shema je značilna vsaj za večino novejših načrtov, ki so nastali kot rezultat kompromisa različnih naziranj. V nekaterih točkah se posamezni načrti med seboj razlikujejo. Toda glavna načela so enaka. Skoro vsi so soglasni v tem: 1. da veljavno pravo ne zadovoljuje v zadostni meri potrebam individualiziranega ravnanja napram manjvračunljivim; 2. da je treba uvesti v k. z. legalno opredelbo zmanjšane vračunljivosti; 3. da naj se pri odmerjanju, kakor tudi pri izvrševanju kazni, vpoštevajo individualna svojstva manjvračunljivih in 4. da so poleg kazni potrebna tudi očuvalna sredstva. Ta sredstva naj se uporabljajo proti duševno manjvrednim, ki so po svojem psihičnem stanju posebno nevarni za družbo.
§ 3. Ugovori proti kriteriju zmanjšane vračunljivosti.
Pojem zmanjšane vračunljivosti je izzval ostre ugovore pred vsem s strani kriminalistov klasične šole, kakor tudi deloma s strani nekaterih psihijatrov.12 Poskusimo po možnosti na
12	V kazenskopravnem slovstvu so nasprotniki tega pojma: v. Birk-m e y e r. Was liisst von Liszt voin Strafrecht iibrig. Str. 102. F e 1 ix D e 1 -bruck: Zum Schutze der Oesellschaft gegen gemeingefahrliche Geistes-kranke und vermindert Zurechnungsfahige. Monatsschr. f. Kriminal-Psych. 1904/1905, str. 121—123. — Hugo Hdgel: Die Behandlung der Minder-wertigen. lbid., str. 333—341. Ernst Bel in g: Die Vergeltungsidee und ihre Bedeutung fiir Strafrecht (passim). Wilhelm Sauer: Grundlagen
kratko resurnirati mnenja nasprotnikov kriterija zmanjšane vračunljivosti.
Nekateri avtorji smatrajo, da je zmanjšana vračunljivost naravnost brezmiseln pojem. Trdijo namreč, da med vračunljivostjo ni in ne more biti ničesar vmesnega: non datur tertium sive mediiim inter duo contradictoria. To misel je oblikoval že nemški kriminalist Berner v svojem spisu »Orundlinien der kriminalistischen Imputationslehre« (1843): »Obstojajo različne stopnje protipravne volje, toda samo ena vračunljivost.«13 Istega mnenja sta v jugoslovanskem pravnem slovstvu Dr. Dušan M. Subotič in Dr. Miljkovič.14
Nejasnost in raztegljivost pojma zmanjšane vračunljivosti povzroča nevarnost za sodno prakso, pravijo nadalje nasprotniki tega pojma. Cramer ga označuje kot »kautschuckartiger Begriff«.15
Uporaba kriterija zmanjšane vračunljivosti bi bila odvisna od subjektivnega preudarka psihijatra in sodnika. Veliko lažje je ugotoviti mejo med vračunljivostjo in nevračunljivostjo, nego dvojno mejo med vračunljivostjo na eni strani in zmanjšano nevračunljivostjo in popolno neprištevitostjo na drugi. S tem je zvezana nova nevarnost: čut odgovornosti psihijatra-veščaka je sedaj zelo velik, ker gre za to, ali bo obdolženec oproščen radi nevračunljivosti, ali pa obsojen, eventualno tudi na težko
des Strafrechts. 1921, str. 632. August Finger: Das Strafrecht. I. Bd. 1912, str. 319—322, in dr.; v ruski literaturi N. S. T a c a n c e v. Ruskoe ugolovnoe pravo. Str. 413. V jugoslovanskem pravnem slovstvu: Dr. D u šan M. Subotič (op. cit.) in dr. Miljkovič (op. cit.). Med psihijatri naj navedemo: Graschey: Ueber geminderte Zurechnungsfahigkeit. Allg. Z. f. Psych. 45, 524—540. 1889, v novejši dobi W i 1 m a n n s , op. ciit. str. 363 in passim.
13 »Es gibt verschiedene Stufen des vviderrechtlichen Willens, aber es gibt nur' eine Zurechnungsfahigkeit.« Isto misel ponavlja v novejšem kazenskopravnem slovstvu Sauer (op. cit., str. 633): »Eine Abstufung der Zurechnungsfahigkeit gibt es nicht, nur eine Abstufung der Schuld.«
14 ». . . Smanjena vračunljivost je ni manje ni više da jedan apsurdan pojam. Jer, pre svega, niti se uračunljivost, sa gledišta pravnog može deliti u stupnje, niti se kazna prema tim stupnjima može odredjivati.« Dr. Miljkovič, str. 722. »Jedna krivična radnja može izvesnom licu biti ura-čunata u krivicu ili ne. Nešto treče pravno ne može postojati.« Dr. Dušan M. Subotič, str. 737.
15 Cramer. Die strafrechtliche Behandlung Minderwertiger. Verhandl. d. 27. DJT., 4, str. 408—417.
kazen.1" Z uvajanjem novega kriterija se bo odkrila še tretja srednja pot, namreč spoznanje zločinca za manjvračunljivega. Iz tega nastanejo lahko dvojne zmote: kot manjvračunljive se bodo smatrale v nekaterih primerih osebe, ki so pravi umobolni, v drugih pa psihično polnovredni subjekti.
Posebna nevarnost tiči, po mnenju nemškega psihijatra Wilmannsa, v tem, da bodo priznane za manjvračunljive osebe, ki kažejo le začetne znake prave psihične bolezni (n. pr. para-litiki, tzv. shizofreniki itd.). Sedaj zadošča sodniku že resen dvom o tern, ali je krivec vračunljiv; v takih primerih ga lahko smatra za kazensko neodgovornega. Kriterij zmanjšane nevra-čunljivosti bo služil sodniku takorekoč kot dobrodošli izhod takrat, kadar ima pomisleke glede mnenja psihijatra-izvedenca.17 Z druge strani se je bati, da bo zločinec v primerih, kadar vzbuja zločin kot tak splošno stud, obsojen kot manjvračunljiv, čeprav je v resnici umobolen.18
Kot ugovor proti zmanjšani vračunljivosti se navaja tudi to, da privede uporaba tega kriterija včasih do prevelike popustljivosti baš vsled tega, ker je zmanjšana vračunljivost »ein uferloser und kautschuckartiger Begriff«. Ze nemški psihijater Cramer19 je naglašal, da more zagovorništvo, naslanjajoč se na moderni nauk o degeneraciji, skoro v vsakem primeru plcdirati za zmanjšano vračunljivost. In ravno spričo raztegljivosti in nejasnosti tega pojma bo težko ugovarjati proti temu. Za sodobno psihijatrijo je značilno naziranje, da tvorijo večino zločincev duševno manjvredni scil. manjvračunljivi subjekti.20 Tudi nekateri laiki zastopajo isto stališče.21
16 Wi’lmanns, op. cit., str. 258. R. P. Werner. »Geistig Mindervvertige« oder »Geisteskranke«? Berlin. 1906. Dr. Ivan Herzog, op. cit., str. 21.
17 Wilmanns, op. cit., str. 257.
Kobler. Der Vergeltungsgedanke und seine praktisclie Bedeutung.
1909,	str. 288.
lu Cramer. Gericlitliche Psychiatrie. 4. Aufl. 1904. Citirano po Wil-manns, str. 260.
20	Wilmanns (str. 74) citira n. pr. mnenje v. Hesserta (7. Int. Kongress f. Krim. Anthr. Koln. 1912, str. 425): »Es ist ja eigentlich das Gesetzbucli wesentlich ein Strafgesetz gegen dic geistig Minderwertigen. Nur in Aus-nalimsfallen kommen andere unter die Rader.« Dr. Alfred Serko (Ueber Simulation von Geistesstorung. 1919, str. 4) pravi med dr., da ». . . sich
die tiefgehende Erkenntnis durchdrang, dass wir im Verbrechen nichts anderes als wiederum nur ein Symptom abnormaler Geistesartung seiner Trager zu erblicken haben, den Ausdruck einer psychischen Degeneration,
Nekateri kriminalisti, med njimi v prvi vrsti znana zastopnika klasične šole v. Birkmeyer in Hogel, protestirata proti tzv. . psihijatrizaciji« kazenskega prava. Pojem zmanjšane vračun-ljivosti bo služil za psihijatre kot locus minoris resistentiae. Trdnjava kazenskega prava bo kmalu osvojena od strani psihijatrov.
V	kazenskem pravu bi nastopila na ta način na mesto pravosodja čista samovolja (». . . in das Strafrecht wiirde an Stclle der Rechtspflege blanke Willkiir treten«).22
Uveljavljanje kriterija zmanjšane vračunljivosti, po mnenju kritikov, bi dalo povod k upravičenim očitkom, da služi ta kriterij kot sredstvo tzv. razredne justice. Imoviti ljudje bodo imeli večjo možnost doseči, da se spozna obdolženec za manj-vračunljivega, nego siromašni. To dobroto bodo uživali predvsem ti družabni elementi, katere označuje neki pisatelj kot »Friichtel aus gutem Hause«.
Končno pravijo nekateri kritiki, da bodo zavzemali tzv. duševno manjvredni subjekti privilegiran položaj v kazenskem pravu. Resna in stroga kazen bi ostala samo za dejansko boljše, psihično zdrave zločince. Na ta način bi nastalo takorekoč dvojno kazensko pravo (ein Doppelstrafrecht): poleg splošno veljavnega še neko jus singulare za manjvračunljive osebe.
§ 4. Teoretska upravičenost pojma zmanjšane vračunljivosti.
Kakor je razvidno iz tega pregleda, je izzval kriterij zmanjšane vračunljivosti jako ostro, rekli bi neusmiljeno kritiko. Toda to je usoda vsake nove ideje in vsakega reformnega gibanja. Pri presojanju posameznih ugovorov je treba oceniti njih resnični pomen.
Trditvi, da je zmanjšana vračunljivost naravnost absurden pojem, se nikakor ne moremo pridružiti. Saj vračunljivost v njeni novejši koncepciji ni ničesar drugega, kot sposobnost pojmovati faktično in socialno stran (naravo in značaj) svojega
einer Abweichung von der »gesunden Norm«, begriindet in angeborenen oder ervvorbenen Schadigungen der hochsten Gehirnleistungen«. Glej tudi:: Aschaffenburg. Das Verbrechen und seine Bekampfung. 3. Aufl. 1923, str. 219.
21	Gl. ii. pr. Vandervelde. Les anortnaux et la defence sociale.
” Gl. Kalil, op. cit., str. 45—47 in citirani spisi v. Birkmeyerja in Hogelja. Dr. Miljkovič, op, cit., str. 723: »Ništa lakše danas nije, pa da od strani psihijatra bude izvesno lice oglašeno kao umno dekadentno.«
dejanja ali v smislu tega pojmovanja delati (§ 21 odst. 1. NKZ SHS 1927). Ta sposobnost je pri posameznih subjektih popolna in nedotaknjena, pri drugih je zmanjšana v primeru s psihično normo povprečnega človeka, še pri drugih, n. pr. pri umobolnih in tistih, ki se nahajajo v nezavestnem stanju, pa manjka popolnoma. Pri tej koncepciji vračunljivosti, ki se je vtrdila v novejši kazensko-pravni doktrini in v moderni zakonodaji, po našem mnenju, ni mogoče reči, da se sploh ne da deliti na stopnje. S čisto logičnega stališča je torej težko ugovarjati pojmu zmanjšane vračunljivosti.23 Avtorji, ki pravijo, da se razlikuje vračun-ljivost od nevračunljivosti kot dan in noč ali pa kot življenje in smrt, ne vpoštevajo v zadostni meri zaključkov novejše psihija-trije, ki je dognala, da obstojajo številne in raznovrstne psihične anomalije, ki stoje nekako v sredini med duševnim zdravjem in duševno boleznijo v ožjem pomenu besede.
Na istem stališču stoji srbski NKZ 1910,24 kakor tudi NKZ SHS 1927.
Legalna definicija zmanjšane vračunljivosti bi bila v resnici skoraj nemogoča, če bi hotel zakonodajalec našteti v njej raznovrstne duševne anomalije ali tzv. »klinische Tatbestiinde«. Toda, kakor je pokazal to prof. Kahl v svojem delu o zmanjšani vra-čunljvosti, je naloga take legalne opredelbe ugotovitev juri-d i č n i h pojmovnih znakov, katere rabi zakonodajalec tudi v drugih primerih, kadar hoče opredeliti vpliv zavesti in hotenja na pravno odgovornost."”
Slično kot pri vračunljivosti uporablja zakonodajalec pri oblikovanju kriterija zmanjšane vračunljivosti tzv. biološko-psihološko oz. psihijatrično-pravno metodo.'"
s:l Prof. Ernst Schultze ima prav, ko trdi: »Raumt man psychischen Mangeln einen Einfluss auf die Zurechnungsfahigkeit, so muss man ihn im praktischen Leben abstufen konnen und darf sich nicht mit einem schroffen aut-aut begniigen . . .« V slovenski psihijatrični literaturi gl. Ivan Robida. Psihične motnje na alkoholski podlagi. Lj. 1920, str. 43. Glej tudi Ivan Robida. Shizofrenska onemoglost in kazenska prisodnost, str. 13.
** Projeikat i motivi1, str. 169.
“ Kalil, op. cit., str. 67. Glej tudi dr. Toma Živanovie. Osnovi krivič-nog prava. Opšti deo. 1922. (§ 68. Smanjena podobnost za uračunljivost), str. 261, 262.
Glej o tem našo razpravo »Pogoji nevračunljivosti v načrtu za edinstveni k. z. kraljevine SHS«. »Slovenski pravnik«. 1928.
V	tem oziru tudi NKZ SHS 1927 ne tvori izjeme, kakor je razvidno iz besedila § 21 tega načrta:
»Ni odgovoren, kdor v času storitve dejanja ni mogel pojmovati narave in značaja svojega dejanja ali v smislu tega pojmovanja ravnati (psihološki kriterij) vsled duševnega raz-strojstva ali motnje zavesti ali nerazvitosti uma ali slaboumnosti (biološki kriterij).
Ako je bilo eno navedenih stanj (biološki kriterij) tako, da je bilo vsled tega pri storilcu v času storitve dejanja pojmovanje narave in značaja ali da je bila možnost ravnanja temu primerno zmanjšana (psihološki kriterij), more sodišče omiliti kazen po prosti oceni.«
S tem se seveda še ne prejudicira vprašanje, ali se je zakonodajalcu posrečilo tako oblikovati psihološko merilo kazenske odgovornosti v primerih zmanjšane vračunljivosti, da bi nudil sodišču zanesljiv kriterij pri presoji konkretnih slučajev. K temu se bomo vrnili še pozneje.
Nevarnost tzv. »psihijatrizacije« kazenskega prava, ki je baje nerazdružljivo zvezana z uveljavljanjem kriterija zmanjšane vračunljivosti, je, po našem prepričanju, skrajno pretirana. Tako stališče bi bilo morda upravičeno, če bi sploh gledali na sodelovanje psihijatrov z nezaupanjem in jih tretirali kot sovražnike kazenskega prava. Nevzdržljivost take pozicije je očividna. Ne da bi zanikavali težkoč, ki stoje čestokrat na potu pri sodelovanju sodnika in psihijatra-veščaka, moramo vendar odločno priznati, da je sodelovanje pravnikov in psihijatrov v področju kazenskega prava plodno in koristno za razglabljanje problema kazenske odgovornosti, za nauk o vzrokih in o tipih zločinstva ter o individualiziranem ravnanju ž njimi. Moramo naravnost reči, da je preosnova kazenskega prava v novejši dobi rezultat skupnih prizadevanj kriminalistov in psihijatrov.
Z nekaterimi izjemami priznavajo skoro vsi novejši psihi-jatri pozitivno vlogo kazenskega prava in splošno in specielno-preventivno funkcijo smotreno urejene kazni. O tem ne pričajo samo teoretske izjave psihijatrov, marveč pred vsem dejstvo, da sodelujejo na številnih kriminalističnih in penitenciarnih kongresih, v komisijah za preosnovo kazenskega prava itd. Velika in plodna je vloga psihijatra-veščaka v kazenskem postopanju,
kakor tudi pri izvrševanju kazni na prostosti in očuvalnih ukrepov.
Znan izrek »du choc des opinions jaillit la verite« velja brez dvoma tudi v tem primeru.
Bojazen pred prevelikim vplivom psihijatrov ni upravičena, že radi tega ne, ker bo pripadala sodna oblast tudi v bodočnosti sodnikom, ne pa psihijatrom, in sodišče bo presojalo mnenja psihijatrov-veščakov po načelu proste ocene dokazov (gl. § 274 načrta kaz. pravdnega reda za kraljevino SHS).
Povsem pravilen je tudi ugovor prof. Kahla proti znanim predbacivanjem, da ustvarja kriterij zmanjšane vračunljivosti novo, preje neznano kategorijo zločincev in predpostavlja neko vrsto juriš singularis. Kategorija duševno manjvrednih zločincev obstoja v resnici — proti temu skoro nihče ne ugovarja. Odtod je nastala potreba uvesti napram njim jus speciale z ozirom na njih krivdo in posebne naloge zaščite družbe pred takimi zločinci. S tem se ustreza zahtevi po smotreni individualizaciji, ki je eden bistvenih smotrov moderne kriminalne politike. Kahl naglaša, da nihče ne predlaga jus singulare, nekako privilegirano izjemno pravo, marveč le jus speciale, ki upošteva svojevrstnost duševno manjvrednih delinkventov, ter jih loči od duševno zdravih in intaktnih oseb.27
Nekateri pisatelji so mnenja, da se manj bistveni psihični defekti, ki vračunljivosti ne izključujejo, lahko vpoštevajo v okviru v zakonu predvidenih olajšujočih okolnosti.28 Na tem stališču stojijo tudi nekateri kazenski zakoniki. Tako smatra n. pr. avstr. kz. 1852 kot olajšujoči razlog »iz kakovosti storilca« med dr., »če je (storilec) slabega razuma« (§ 46, črk. a). Iz novejših načrtov uvršča čehoslovaški nkz 1926 (§ 77) zmanjšano vračunljivost med razloge omiljenja kazni (»sniženl trestm' sazby«).=0 Mnenja smo, da ima sistem NKZ SHS, kakor tudi nemškega, švicarskega in nek. dr. načrtov, nedvomne prednosti
17	Kahl, op. cit., str. 69.
Kakor se zdi, istoveti prof. T. Živanovič raznovrstne olajšujoče okolnosti, ki so predvidene v § 59 srb. k. z., z zmanjšano vračunljivostjo. Celo slučaj (§ 59 št. 3 srb. k. z.), »če je krivec storil zločin, prevzet od čustva človečnosti«, kvalificira, kot »osnov, koji umanjuje podobnost za uračun-Ijivost«. (Živanovič. Osnovi (krivičnog prava, str. 261.) »Čustvo človečnosti« je, po našem mnenju, spoštovanja vreden nagib dejanja, nikakor pa ne vzrok, ki zmanjšuje vračunljivost.
3’ Glej Pripravne osnovy trestniho zakona. Praha. 1926, str. 70.
in to predvsem z vidika smotrene sistematike. Če uvaja zakonodajalec legalno opredelbo zmanjšane vračunljivosti, potem mora biti tozadevna določba neposredno zvezana z določbo o vzrokih nevračunljivosti.
Zgoraj navedeni razlogi privedejo do naslednjih zaključkov. Pojem zmanjšane vračunljivosti je logično upravičen. Njegovo uvajanje v kazenski zakonik ustreza nujni zahtevi individualizacije. ker zakonodajalec mora vpoštevati dejstvo, da eksistira vrsta duševno manjvrednih individuov, ki so potrebni posebnega ravnanja ž ijjimi.
§ 5. Problematika zmanjšane vračunljivosti s posebnim ozirom na N K Z SHS.
S tem, kar smo pravkar rekli, nikakor ne zanikamo izrednih težav, ki bodo sledile uveljavljanju kriterija zmanjšane vračunljivosti v novem KZ SHS. Zavedamo se tudi velikih in odgovornih nalog, ki so s tem zvezane za državo kot tako in za organe, ki jim bo poverjeno izvrševanje kazni in očuvalnih sredstev. Prvo vprašanje, ki ga mora rešiti zakonodajalec, je kolikor mogoče točna legalna opredelba zmanjšane vračunljivosti. Obstoja namreč opasnost, da bo obseg pojma zmanjšane vračunljivosti preširok. In to lahko rečemo ravno o definiciji v § 21, odst. 2 NKZ SHS 1927. Po tem paragrafu je zmanjšana vračun-Ijivost podana, če je sposobnost pojmovanja narave in značaja dejanja in temu primernega ravnanja zmanjšana, brez nadaljne omejitve, ki jo vsebujejo drugi načrti.
Tako zahteva n. pr. nemški načrt 1927 (§ 13, odst. 2) bistveno zmanjšanje dotične sposobnosti. Motivi nemškega načrta povdarjajo, da slehern malenkosten psihičen nedostatek (»jeder geringftigige geistige Mangel«) še ni zadosten razlog za priznanje zmanjšane vračunljivosti ter se lahko vpošteva v okviru rednega odmerjanja kazni.1"’ Analogno omejitev predvidevata tudi čl. 85 italijanskega projekta iz 1. 1927:*1 in § 77 čehoslovaškega načrta iz 1. 1926.
30 »Geringere geistige Miingel koniicn als Strafbeniessungsgrunde inncriialb des ordentlichen Strafrahmens anreicliend ilire Beriicksichtiguug finden (§ 69).« Entwurf eines Allgemeinen Dcutschen Strafgesetzbuches nebst Begriindung, Berlin 1927, str. 15.
31 Progctto preliminare di un Nuovo Godice Pčnale. Ottobre 1927. Roma 1927.
Prof. Kalil predlaga, da se naj kot zmanjšana vračunljiva Sinatra le oseba, ki se je nahajala za časa storitve dejanja v bolezenskem stanju, ki ni bil le začasen (»in einem nicht bloss voriibergehenden krankhaften Zustande«).32 Za slučaje akutne zmanjšane nevračunljivosti sicer zdravega človeka naj veljajo splošni predpisi o odmerjanju kazni.” Njih razmejitev od pravnega področja zmanjšane vračunljivosti je jasno izražena v kriterijih bolezenskega in kroničnega stanja (»in den Kriterien des krankhaften und c h r o n i s c h c n Zustandes).34
Omejitev pojma zmanjšane vračunljivosti samo na duševna stanja, ki imajo bolezenski značaj, zagovarjajo razen Kalila tudi Aschaffenburg, Cramer, Leppmann, Weingart, Klein-feller in dr. VVilmanns33 trdi sicer, da meja med duševnim zdravjem in duševno boleznijo ni niti absolutna, niti stalna, ter odvisi posebno od idealnega pojma duševnega zdravja dotičnega individua, vendar smatra tudi on, da je ta znak bistven z ozirom na legalno opredelbo zmanjšane vračunljivosti. Omejitev zmanjšane vračunljivosti samo na primere trajne psihične anomalije, ki jo predlaga Kahl, ni dobila splošnega priznanja (pro Kahl, Weingart, contra Reich, von Calker, Wil-manns3"). Ne moremo se spuščati v podrobnosti tega precej kompliciranega vprašanja in navajamo samo to-le. Ta omejitev je že radi tega potrebna, ker se mora zakonodajalec odločiti le za to, kar se da doseči in kar ne presega praktičnih in v prvi vrsti finančnih možnosti države. S tem hkrati prepreči nevarnost preširokega razlaganja kriterija zmanjšane vračunljivosti, tako n. pr. prištevanje fiziološkega afekta in navadne pijanosti isti.37
37 Nemški NKZ 1927 (§ 69) vsebuje določbo, po kateri inora sodišče pri odmerjanju kazni vpoštevatii med dr. »das Mass der Einsicht des Tiiters und den Einfluss krankhafter oder ahnlichen Storungen auf seinen \Villen«.
33 Kahl, op. cit., str. 67.
:M Glej Wilmanns, op. cit., str. 47.
33 »Gevviss wird der Gesetzgeber nicht vermeiden konnen, die krank-iiafte Natur der Zustande verminderten Zurechnungsfahigkeit im Gesetz zum Ausdruck zu bringen.« Ibid., str. 50.
38 Wilmanns, op. cit., str. 46, 47.
37 Glej n. pr. T. Živanovič, op. cit., str. 260, 261. Ob tej priliki bodi omenjeno, da je vseboval nemški NKZ 1925 posebno klauzulo, da določba
Z našega stališča je torej želeti, da bi NKZ SHS prevzel zgoraj navedene omejitve pojma zmanjšane vračunljivosti.
Moramo računiti tudi s tem, da smatrajo psihijatri kot manjvračunljive zelo raznovrstne subjekte, »ein grosses und merkwiirdiges Menschenvolk«, kakor se izraža Cramer: »Duševno doslej normalne osebe pod vplivom začasnih momentov, ženske za časa menstruacije, nosečnosti in poroda, rojeni slaboumni, patološki in pogrešni spolno perverzni subjekti (krank-hafte und lasterhafte sexuell Perverse), psihopatične osebnosti vseh vrst, čudaki in rojeni zločinci (Sonderlinge und geborene Verbrecher), umobolni v začetku svoje bolezni oz. taki, ki so okrevali.«"8 Zastopniki psihijatrije priznavajo, da obsega pojem zmanjšane vračunljivosti veliko raznovrstnih anomalij, katere stoje na meji med vračunljivostjo in nevračunljivostjo. Novejša psihijatrija vendar ugotavlja, da med različnimi oblikami zmanjšane vračunljivosti (akutne intoksikacije, organski procesi in tzv. bolezenske varijacije norme ali patološke konstitucije), prihajajo v prvi vrsti v poštev patološke konstitucije. Le-te so prirojene in ostanejo vsaj praviloma več ali manj iste tekom vsega življenja. Sem spadajo prirojene oblike slaboumnosti, bolezenski značaji, n. pr. patološki lažnjivci, histerični značaj, neurasteniki, seksualno perverzni itd.:,° Med tzv. procesi, t. j. izrazi anatomskega obolenja možganov, je vpoštevati, po mnenju Wilmannsa, lažje oblike epileptične slaboumnosti, prve pojave senilne in arterio-sklerotične slaboumnosti in zlasti kroničnega alkoholizma.40
o zm. vračunljivosti ne velja »bei Bevvusstseinstorungen, die auf selbst-verschuldeter Trunkenheit beruhen«. Poti tem se umeva, kakor pojasnjuje Wilmanns (str. 31), »der selbstverschuldete Rausch des gesunden Dureh-schnittsmenschen«.
M Cramer. Citiramo po VVilmannsu, op. cit., str. 19. Glej istotam mnenja Kraepelina, Sommerja, Wollenberga in E. Schultzeja, ki se med seboj razlikujejo.
3’ Dr. Dušan Subotič istoveti zmanjšano, vračunljivost s slaboum-
nostjo, kar pomenja, po našem mnenju, skrajno omejitev pojma zm. vračun-
ljivosti. Glej Dr. Dušan M. Subotič. Deoba zločlnaca s obzirom na anti-
socijalnu volju. »Arhiv za pravne i društvene nauke.« 1921, str. 349, 351
in 352.
M Wilmanns, str. 32.
Drug odličen psihijater Ernst Schultze prišteva h kategoriji rnanjvračunljivih epileptike in epileptoide, histerike in neuraste-nike, traumatike, psyhopate, alkoholike, morfiniste in kokainiste, seksualno perverzne, lažje slaboumne in dr.
Seveda se ne moremo spuščati v presojanje čisto psihiatričnih vprašanj. Navedli smo mnenja nekaterih novejših psihi-jatrov o tem predmetu samo, da bi bili na jasnem glede osnovnih kategorij oseb, iz katerih se po mnenju psihijatrov rekrutirajo manjvračunljivi zločinci.
S pravnega vidika, s katerega mora izhajati kazenski sodnik, razlog spoznanja kake osebe za manjvračunljivo ne tiči v bolezni ali bolezenski konstituciji kot taki, temveč v posledicah, ki jih povzročata le-ti v duševnem življenju človeka (psihološki kriterij zmanjšane vračunijivosti). Vendar pri rešitvi vprašanja uporabe kazni oz. očuvalnih sredstev napram manjvračunljivim mora sodnik vpoštevati v konkretnem slučaju tudi biološki vzrok zmanjšane vračunijivosti. Saj zavisi uporaba tega ali onega ukrepa od značaja psihične anomalije, ki je ugotovljena v konkretnem slučaju. Medsebojno razumevanje sodnika in psihijatra je bistveni predpogoj smotrenega delovanja v tej smeri.
§ 6. Ukrepi napram manjvračunljivim v N KZ SHS.
V	okviru te kratke razprave moremo se samo nakratko dotakniti sicer jako važnih vprašanj uporabe kazni oz. očuvalnih sredstev in izvrševanja teh ukrepov napram manjvračunljivim.
NKZ SHS 1927 (§ 21, odst. 2) dopušča v primerih zmanjšane vračunijivosti fakultativno omiljenje kazni po prosti oceni. Glasom § 61 osnutka sodišče ni vezano v takih slučajih niti na vrsto, niti na mero kazni, ki je predpisana za kaznivo dejanje.
V	tem oziru sledi osnutek zgledu srb. NKZ 1910. Motivi srb. NKZ povdarjajo, da velja načelo omiljenja kazni napram manjvračunljivim kot pravilo, ki vendar dopušča izjeme, kajti so tudi taka dejanja, pri katerih milejše ravnanje ni umestno. Neomejeno pravico omiljenja kazni določa srb. NKZ po zgledu švicarskega načrta in sicer radi tega, ker smatra, da se omiljenje kazni v okviru olajšujočih okolnosti v nekaterih primerih lahko izkaže nezadostno.41
41 Glej Projekat i motivi str. 171, 172.
Načelo fakultativnega omiljenja kazni zagovarja v jugo-slovenski znanstveni literaturi psihijater Dr. Ivan Herzog.4"
V	splošnem je značilno, da se zavzemajo za fakultativno omiljenje kazni baš psihijatri. Na predlog znanega nemškega psihijatra Ernsta Schultzeja je »Deutscher Verein ftir Psyhia-trie« na svojem zborovanju v Kasselu (1925) priporočal sistem fakultativnega omiljenja kazni.Na stališču obligatnega oini-ljenja kazni napram manjvračunljivim stoji nemški nkz 1927, med pravniki pa posebno Reinhard Frank.44
Po našem mnenju je fakultativno omiljenje kazni edino pravilno in to v prvi vrsti v interesu generalne prevencije. Obligatorno omiljenje bi pomenilo, da smatra lahko vsak duševno manjvreden subjekt milejše ravnanje ž njim takorekoč za svojo pravico.'" Ozirati se moramo tudi na to, da je število duševno manjvrednih oseb v sedanji družbi izredno veliko. O tem pričajo raziskovanja Monkemollerja, Grulile, Sieferta, Thoma, Geel-winka in dr.4" Država se ne sme razorožiti napram številnim čestokrat parazitnim elementom družbe le iz razloga, ker so
,a Dr. Ivan Herzog, op. cit., str. 23: »Dok jc s jedne Strane sigurno i pravo, da ti svi individui, koji nisu krivi, što jih je mačuha priroda s ne-dovoljno snage bacila u vrtlog životne borbe, ne nose svu težinu društvene odmazde . . . (Ali) neugodno se kasnulo našega pravnega osječanja, kada bismo vid jeli, da je naše psihijatričko vještaštvo pridonjelo, da se blaže kaznijo ili pače rješijo histerički klevetnik, fantastički pseudološki hoh-štapler, surovi alkoholičar, moralno insani zločinac.« V istem smislu tudi Metzger. Vertnindert Zurechnungsfahige und Gevvohnheitsverbrecher. »Der Gericlitssaal.« 1928, str. 84, Ebermayer in Kalil.
,:l Allg. Z. f. Psych. 83, 365—367. 1926. Glej VVilmanns, op. cit., str. 52.
“ R. Frank, Zurechnungsfahigkeit und Trunkenheit nach dem Ent-uurfe zu einem deutschen Strafgesetzbuch. »Blatter f. Gefangniskunde,«
1910.	Str. 235—258.
** Prof. Čubinski navaja tudi ta razlog, da »smanjeno uračunjivi-može izvršiti najužasnije zločine, za koje su potrebne najsuravija represija i naj-ozbilnije mere bezbednosti«. Čubinski, op. cit., str. 73.
48 Prim. interesantne podatke, navedene v 6. predavanju VVilmannsa »Was wissen wir iiber die Verbreitung der verni. Zurechnungsfahigen in den Kreisen der Rechtsbrecher?« Wilmanns, op. cit., str. 53—54. Enrico Ferri pravi »que les vrais« alienes, — les fous »a grand orchestre* — sont assez rares en comparaison des psycho-neuropathcs, des dčsequilbrčs (demi-fous), qui ne manquent ni de conscience de leurs aetes ni de volonte«. Enrico Ferri. La mesure de surete doit — elle se substituer a la peine ou simplement la completer? »Revue internat, de droit penal.« 1926, NN 2—3, str. 212.
psihično defektni. Kazenska pretnja vpliva tudi na to skupino ljudi. Smotreno urejeni ustroj kaznilnih zavodov utegne imeti učinek vsaj na en del takih zločincev.47
Omiljenje kazni pri manjvračunljivih pride v poštev takrat, kadar imamo opraviti z osebami, naprarn katerim bi uporaba kazni prinesla več škode kot koristi.
Pravica omiljenja kazni po prosti oceni (§ 61 NKZ SHS) je po svojem bistvu neomejena. Mnenja smo, da bi bilo morda previdnejše, prevzeti sistem omejenega omiljenja približno v smislu § 73 nemškega NKZ 1927. Neomejena pravica omiljenja naj bi se izvajala le naprarn nedoraslim manjvračunljivim osebam.
NKZ SHS se ne omejuje le na to, da dopušča omiljenje kazni pri manjvračunljivih, marveč upošteva tudi dejstvo posebne nevarnosti nekaterih vrst duševno manjvrednih oseb. Ze srb. NKZ 1910 se je postavil na to stališče. Če bi se zakonodajalec omejil samo na omiljenje kazni, potem bi večkrat nastala resna nevarnost za družbo od strani teh, ki so prestali kratko kazen. Vzrok te nevarnosti tiči, po mnenju avtorjev SNKZ, v zločinski navadi dotičnikov oz. v naravi kroničnega bolezenskega stanja (»Osnov ovoj opasnosti može ležati ili u torne što je nekom prešlo u naviku vršenje izvesnog dela ili u prirodi hroničnog bolesnog stanja n. pr. perverziteta i dr.«4'1 Srb. NKZ izhaja iz prepričanja, da večina manjvračunljivih niti ni nevarna za družbo, niti tako bolna, da bi potrebovala posebnega zdravljenja. Vsi tisti naj prestajajo kazen v kaznilnem zavodu skupaj z ostalimi obsojenci. Manjvračunljivi pa, ki jih moramo prištevati težjim primerom zmanjšane vračunljivosti in ki ogrožajo hišni red kaznilnih zavodov, ne da bi spadali v posebne zavode, naj se oddelijo od ostalih obsojencev in izroče posebnim oddelkom (kaznilnih zavodov?).
Poleg omenjenih obstojata, po mnenju SNKZ, še dve skupini manjvračunljivih krivcev. V prvo spadajo oni, čijih zdravstveno stanje zahteva posebnega zdravljenja. Ako niso opasni, naj se oddajajo v interesu njihovega zdravja v kak zavod za
M Posebno naglaSa »die psychotherapeutische Bedeutung des Straf-gedankens« Fr. W. Foerster v svojem spisu »Scliuld und Siihne«. 3. Aufi. 1920, str. 82 in passirn. Glej tudi Kalil, op. cit., str. 72. — Schultze, op. cit., str. 24.
Projekat i motivi, str. 17,3.
zdravljenje ali očuvanje ali celo zasebnikom, ki prevzamejo nase njih negovanje in očuvanje. Sem spadajo n. pr. alkoholiki, morfinisti itd. Če takšen obsojenec ozdravi, preden poteče rok obsodbe, mora prestati ostanek roka v kazenskem zavodu.
Drugo skupino tvorijo oni, ki ogrožajo javno varnost. Proti takim manjvračunljivim zločincem so potrebna sredstva, s katerimi se more družba uspešno braniti pred njimi. Srb. NKZ predvideva izročitev takih krivcev v posebne zavode za zdravljenje ali očuvanje. Bivanje v takih zavodili naj traja vse dotlej, dokler se z zdravniškim pregledom ne ugotovi, da to ni več potrebno. Ako se nadaljnje bivanje v zavodu izkaže kot nepotrebno, preden poteče rok obsodbe, se mora obsojenec vrniti v kaznilni zavod. Izročitvi v posebne zavode sledi potemtakem eventualno prestajanje kazni v navadnih kaznilnih zavodih. Tudi topot se doba bivanja v posebnem zavodu všteva v dobo kazni.4”
NKZ SHS 1927 se v glavnem naslanja na navedene določbe srbskega osnutka. Ako smatra sodišče, da zahtevajo interesi javne varnosti izročitev nevračunljivega storilca ali onega, pri katerem obstoja zmanjšana vračunlji-v o s t, v kak zavod za zdravljenje ali očuvanje, odredi sodišče tako izročitev.
Oddaja v kak zavod za zdravljenje ali očuvanje odredi sodišče tudi tedaj, kadar smatra, da je to v interesu zdravja nevračunljive osebe ali onega, pri katerem obstoja zmanjšana n e v r a č 11 n 1 j i v o s t.
Ako smatra sodišče, da zadošča mesto tega ukrepa zaščitni nadzor, odredi ta nadzor.
Izpust določa sodišče, kadar smatra po zdravniškem pregledu, da je nadaljnje zdravljenje ali očuvanje nepotrebno.
Doba, ki jo je prestal manjvračunljiv obsojenec v zavodu za zdravljenje ali očuvanje, se všteva v dobo kazni, ako je obsojen na kazen na prostosti. Ako v trenutku izpusta iz zavoda za zdravljenje ali očuvanje še ni potekel rok izrečene kazni, mora (dotičnik) prestati ostanek kazni v kaznilnem zavodu (§ 51 NKZ SHS).
'* Projekat i motivi, str. 172, 173. Glej tudi Kratko objašnjenje projekta kaznenog zakonika za Kraljevimi SHS. 1922, str. 87.
§ 54 NKZ SHS predvideva eventualno določitev zaščitnega nadzora nad onimi, ki so izpuščeni iz kaznilnih in očuvalnih zavodov. Zaščitni nadzor obstoji v tem, da se izpuščeni zavaruje pred nevarnostjo novih kaznivih dejanj, da se privadi na redno življenje in da se mu olajša gospodarski obstanek.
Podrobnejše odredbe o izvrševanju očuvalnih sredstev so prepuščene uredbi pravosodnega ministrstva (§ 58 NKZ; gl. tudi § 426 načrta kazensko-pravdnega reda).60
V načrtu zakona o izvrševanju kazni na prostosti iz 1. 1927 je predvidena še ta-le določba: Posebni oddelki bodo ustanovljeni za telesno pohabljene in za manjvračunljive obsojence, kakor tudi za duševno obolele obsojence, če bi za nje ne bilo posebnih zavodov (§ 2, odst. 3).51
V okviru pričujočega članka se moramo omejiti le na nekoliko kritičnih opazk glede očuvalnih sredstev napram rnanj-vračunljivim v NKZ SHS 1927 in v osnutku zakona o izvrševanju kazni na prostosti.
Kriterija za uporabo teh sredstev sta po NKZ SHS: 1. nevarnost zločinca za družbo; 2. interes zdravja manjvračunlji-vega. Naj še tako široko pojmujemo naravo očuvalnih sredstev, je vendar težko smatrati ta drugi kriterij kot primeren za kazenski zakonik. Če manjvračunljivi ni opasen za družbo, potem ne spada skrb o njegovem zdravju v področje kazenskega pravosodja.62 To je popolnoma jasno!
NKZ SHS predvideva namestitev manjvračunljivih oseb v zavode za očuvanje in zdravljenje na absolutno nedoločeno dobo. Izvajanje tega ukrepa zahteva na vsak način garancije proti eventualnim zmotam in zlorabam. Saj pomenja ta ukrep naj večjo omejitev osebne prostosti! Neobhodno bi bilo
50 Predlog zakona o sudskom krivičnom postupku za Kraljevinu SHS. Br. 70.373. 3. novembra 1927. god.
51 Predlog zakona o izvrševanju kazne lišenjem slobode. Br. 70.375. 3. novembra 1927. V prvotnem načrtu, ki ga je izdelal dr. Nikola Ogorelica (gl. »Arhiv za pravne i društvene nauke«, 1921), so bili predvideni tudi naslednji ukrepi. Za namestitev oseb, ki so obsojene na prisilno delo, na zdravljenje ali očuvanje v interesu javne varnosti, bodo ustanovljeni1 posebno v to svrho določeni zavodi, za katere izda uredbo minister pravde. Ako bi se ta očuvalna sredstva morala izvršiti v kakem kaznilnem zavodu, bodo v to svrho ustanovljene po možnosti oddvojene zgradbe (§ 5). Izraz »osudjenih na lečenje« (§ 5) se nam ne zdi primeren.
52 Na istem stališču stoji dr. Lavoslav Honigsberg, op. cit., str. 105.
potrebno uvesti vsaj one garancije, ki jih določa nemški NKZ 1927 (§ 60), namreč obligatno periodično revizijo tega ukrepa od strani sodišča.5’ Določba S 51, odst. 4 NKZ SHS pa ne veže sodišča na noben rok. Jedva je treba povdarjati, da tiči v tem velika nevarnost za eno največjih pravnih dobrin — za človeško svobodo!
To so, po našem prepričanju, najočitnejši nedostatki določb NKZ SHS o tem predmetu. Podrobnejša analiza in'kritika teh določb presega meje naše kratke razprave.
Na koncu naših izvajanj se moramo povrniti k teinu,,, kar smo navedli v začetku. Ali je vse pripravljeno za praktično izvedbo ukrepov, ki jih predpostavlja uveljavljanje novih pogojev kazenske odgovornosti na podlagi določb o zmanjšani vračunljivosti? Ali razpolaga država z materialnimi sredstvi za zgradbo posebnih oddelkov kaznilnih zavodov, zavodov za očuvanje in zdravljenje? Ali imamo kvalificirane kandidate za odgovorno funkcijo vodij takih zavodov? Ali je zajamčeno sodelovanje zadostnega števila psihijatrov pri izvrševanju potrebnih zdravniških ukrepov? Nemara celo skrajni optimist ne bi utegnil odgovoriti na vsa ta vprašanja pozitivno.54 In če je temu tako, potem bi imel tudi tisti, ki, kakor avtor pričujočega članka, priznava teoretsko upravičenost kriterija zmanjšane vračunljivosti, resne pomisleke glede uveljavljanja tega kriterija v bodočem kazenskem zakoniku kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
5:1 »Die UnterbrinKung in einer Heil- oder Pflcjteanstalt oder in der SieherunKSverwahrung darf drei Jahre nur iibersteigen, wenn das Oericht sje vor Ablauf dieser Zeit von neuem fur zulassig erkliirt oder anordnet. (§ 60, Abs. 30 In den Fallen des Abs. 3 . . . ist je vor Ablauf von weiteren drei Jahren die Entscheidun}; des Gerichts von neuem einzuholen, wenn das Oericht niclit eine kiirzerc Frist hierfiir bestimmt.«
“ Načelno se popolnoma pridružujemo mnenju prof. Dolenca, »da za vršenje kazenskopravnega pravosodja država ne sme imeti nobenih pomislekov glede stroškov«. Dr. Metod Dolenc. Problem izvrševanja kazni na prostosti v kraljevini SHS. Zbornik znanstvenih razprav. IV. letnik. 1925. str. 79.
La responsabilite restreinte dans le projet du Code Petial du Royaume de Serbes, Croates et Slavenes.
Alexandre Makletsov, professeur a 1’universite dc Lioitbliana.
Resume.
Le probleme de la responsabilite restreinte a une grande im-portance au point de vue theorique ainsi qu’au point de vue pratique. L’auteur etudie la ciuestion de la responsabilite restreinte dans la litterature scientifiaue moderne et analyse les objections contre l’emploi du criterium de la responsabilite restreinte dans le droit positif. 11 arrive a des conclusions snivantes: 1) la conception de la responsabilite restreinte est fondee au point de vue logique et psychologique; 2) 1’introduction de ce criterium dans la legislation correspond au besoin de 1’individualisation quand il s’agit d’appliquer les	peines	et les mesures de surete	contre	les criminels defectueux.
II est	necessaire cependant de	limiter	la definition legale de la
responsabilite restreinte par les caracteres d’une anomalie psychique essentielle et durable (non passagere). Le criterium susmentionne ne	peut jouer de role positif qu’a	la condition si le legislateur ne
se	borne	pas de definition legale	de la	responsabilite restreinte.
mais s’il cree en meme temps toutes les institutions indispensables pour la lutte efficace contre les criminels defectueux.
Docent dr. Albin Ogris:
Statistika kreditnih zadrug v Sloveniji za poslovno leto 1926.
R. Splošne pripombe.
Pomembnost, ki gre zadružnemu hranilništvu v slovenskem gospodarstvu, očituje že prvi pogled na delež, ki ga ima na celotni vsoti hranilnih vlog, ki jih upravljajo vse tri vrste naših denarnih zavodov. Regulativne hranilnice so jih koncem leta 1926 izkazovale 624 milj. Din, banke ca 680 milj. Din, zadružni zavodi pa eno milijardo. Pri tem pa sta dva bančna zavoda pravzaprav le zadružna organa, spojna člena med kmetsko-zadružnim in bančno-podjetniškim kapitalom, in mora v tesnih naših razmerah bančni kapital iskati venomer bolj ali manj očitno, neposredno dostikrat in še pogosteje posrednim potom zaslombo pri zadružnih prihrankih. Zadružni denarni kapital je samorasel in neodvisen na vse plati. V gospodarsko razvitejših in imovitejših narodih zadružni kapital po svoji količini ne zavzema tako dominantnega položaja, kakor pri Slovencih, pa vendar posvečajo pri njih ne samo poklicani javni činitelji, temveč tudi širši razumniški sloji zadružni statistiki dosti več pažnje, kakor bi ob posebnih naših okoliščinah naša javnost morala smatrati za svoj interes in svojo dolžnost. To zlasti še zavoljo tega, ker je naš narod med najmanjšimi iz majhnih narodov na evropski celini ter se problem malega naroda nam stalno skomplicira in spleta z notranjim problemom malega človeka. Tako je tudi najmanjši aktivum v slovenski gospodarski bilanci vse pažnje vreden, koliko več še le organizacije, ki upravljajo glavni del narodovih prihrankov.
Relativno vzeto in v primeri z nekaterimi pokrajinami v naši državi se je življenje v Sloveniji tekom zadnjih par gene-
racij zares skomercializiralo, se je okrepila srednja obrt, se znatno povečalo število industrijskih obratov ter bančnih zavodov; pa tudi ta relativnost je zelo relativna, kajti kar se tiče omembe vrednih podjetij, ki poslujejo na slovenski zemlji, slovenski živelj ne razpolaga niti s šestino njih kapitala. Svobodni smo sicer že desetletje in samostojni v političnem oziru in v zadevah kulture, ampak za to veliko pridobitev bo vstvarjati še le solidnejšo gospodarsko podlago. Zdaj gre za to, da se gospodarsko osamosvojimo v lastni domačiji. Tudi bratska medsebojna edinost se mora koncem koncev nasloniti na zelo realne vsakdanjosti, ako naj ni kmalu po njej. Kljub njeni banalnosti vseeno ni zametavati vsakdanjo resnico, da nikjer in nikoli niso dozoreli sadovi kulturnega naprezanja, ako je neprestano in preglasno na vrata bila skrb za obstanek, in da je svoboda ostala samo pri besedi, ako je na gospodarskem poprišču narod še dalje tlačanih
Ker se v zadružnem posojilništvu zbira glavni, osnovni del domačega denarnega kapitala, ker je ta del nadalje najstalnejši izmed vseh ter večinoma s trudom priborjeni plod kmečkega in obrtnega gospodarjenja, bi statistika kreditnih zadrug pri nas morala biti več kakor samo papirnata zanimivost. Saj je miniaturna, pa zanesljiva slika celotnega slovenskega gospodarstva, in zbirati take slike redno leto za letom spada vendar k načelom gospodarske miselnosti; kajti, ni racionalnosti brez podrobnega pregleda, brez možnosti, v zasebojnih razdobjih primerjati dosežene uspehe in zagrešene hibe. Slovensko zadružništvo ni tako obsežno, da bi se letno, kakor drugod, ne dala sestaviti dosti podrobna in natančna statistika. Le zgodovinskim okol-nostim in omalovaževanju centralnih statističnih uradov je naprtiti krivdo, da po več kakor polstoletnem delovanju slovenskega zadružništva še danes nimamo popolnejše njegove statistike. Za to ni moja krivda, ako sam enkrat tvegam poskus, četudi mi nalogo lajša in krajša ozko odmerjeni prostor.
Številčni sestavki te črtice so napravljeni po bilančnih podatkih. Za leto 1926 so upoštevane bilance vseh kreditnih zadrug razen onih, ki niso poslovale oziroma so bile v likvidaciji ali konkurzu. Prvih je sedem, drugih pa sedemnajst. Za leto 1912 ni bilo več dobiti računskih zaključkov 27 hranilnic, deloma ker so večinoma že davno likvidirale ter se bilance niso shranile, oz. poizgubile, uničile itd., deloma pa tudi zato, ker 1. 1912 sploh
niso več redno poslovale oz. niso nikoli poslovati pričele. Do malega so se te posojilnice nahajale vse v majhnih krajih ali pa so propadle kot konkurenčne zadruge. Za leto 1926 je naše gradivo torej popolno, za 1. 1912 ga nam pa manjka samo 1% in to takšnega, ki ga brez škode lahko pogrešamo, ostali del je po svoji količini, še bolj pa po svoji kakovosti dovolj reprezentativen, da izsledki statistične primerjave obdržijo neokrnjeno svojo spoznavno vrednost. Za obe leti se je upoštevalo ono slovensko ozemlje, ki tvori danes območje ljubljanske in mariborske oblasti. Zaradi primerjave je bilo predvojno leto težko izbrati. Da najdemo normalne, tipične, iz zadružnega poslovanja izvirajoče spremembe, bi smeli primerjati le normalna leta; normalno pa za zadružništvo (kakor za ostalo gospodarstvo) ni nobeno leto izza prevrata, niti relativno normalno; za zadružništvo pa tudi niso bila normalna ona leta od 1912 do 1914, prejšnja leta pa so že v preteklosti, ki je že preveč oddaljena. Zato si smemo izbrati tudi pred vojno nenormalno leto in se je vzelo leto 1912 zato, ker je bilo za zadružništvo tipično krizno leto. Krizo aneksijskih trzavic je slovensko zadružništvo sijajno prestalo. Občutilo jo je pravzaprav le v nekoliko zmanjšanem dotoku hranilnih vlog in pogostejših dvigih, nego so v prejšnjih letih bili normalni. V tem letu so zadružne zveze v polni meri izkazale svojo eksistenčno potrebo kot izravnavališče kreditnih potreb in kreditnih ponudb. Sicer je pa glavna naloga naše statistike, podati le podobo leta 1926, leto 1912 naj služi le kot priložnostna ilustracija, kakor pač more s pridom služiti. Tudi na izčrpnost ni misliti in več kot besedilo, naj povedo sami številčni sestavki. Iz njih se vsekakor podajajo vsaj glavne plati in poteze našega kreditnega zadružništva in oni pokažejo tudi najvažnejša razmerja med glavnimi deli notranje zadružne strukture. Le to in samo to je namen tu podati. — Da se številčni sestavki preveč ne porazdrobe in preglednost preveč ne zabriše, namenoma ne ločimo med obema sistemoma, Schulze-jevim in Raiffeisenovim. Pri nas namreč prve nimajo one specializirane vloge kot v diferenciranejših narodnih gospodarstvih; saj živijo po pretežni svoji večini v čisto kmetijski okolici in se morejo kakor tehnično tako gospodarsko uveljaviti na podoben način in z istimi funkcijami kakor rajfajznovke. So izjeme med njimi, pa, dasi pomembne, tako maloštevilne, da s posebnimi številčnimi sestavki z njimi še ne moremo na tem mestu ra-
čunati. Primerjavo z zadružno-statističnimi izsledki iz drugih držav na tem omejenem mestu ne kaže izkoristiti. Vsaka tuja, če še tako interesantna statistična številka pove kot do skrajnosti strnjen kos gospodarske zgodovine sama za sebe le malo in zahteva, ako naj spoznavno koristi, posebno razlago o gospodarski zgodovini in zadružnem sistemu v svoji deželi. Ali v takem primeru bi črtica razrasla več, nego ji zdravo.
Kreditne zadruge so nabavne zadruge. Glavni svoj smoter, nabavo, pribavo čim najugodnejšega kredita svojim članom, nameravajo doseči tako, da s solidarnim, bodisi omejenim, bodisi neomejenim jamstvom vseh članov vstvarijo najprej ugodno pravno podlago, potem pa po konkretnih okolnostih skušajo pridobiti čim najceneje takšna in toliko sredstev, kolikor jih je za zaprošene kredite vsakokrat treba. Čim najugodnejša pribava teh sredstev in njih čim ugodnejša prepustitev kreditojemalcem je prva osnovna funkcija zadružnih hranilnic, vse druge funkcije so le pomožne, potrebne za to, da se prva sploh omogoči. S tem seveda ni rečeno, da se dejanski pri mnogih posojilnicah osnovna funkcija ob spremenjenih okolnostih ne umakne drugim, sekundarnim; čisto gospodarsko vzeto tvorijo potem take hranilnice bogato odstopnjevane prehode med zadružnim hranilništvom in bančnim podjemanjem. Kreditna samopomoč je vstvariteljica zadružnih hranilnic kot pomožnih svojih organov, nadaljnji razvoj pa se individualnim okolščinam primerno usmeri potem v najrazličnejših pravcih; kaj rad jo usmeri k obliki delniške družbe. Zato in še iz drugih razlogov gre kreditnemu zadružništvu v vsakem narodu neka specifična, različna pomembnost; na vsak način je povsod samosvoj organizem, malokje je pa ta organizem tako tesno in neizločljivo včlenjen v vse gospodarsko življenje vsega prebivalstva, kakor baš pri Slovencih.
Samo po sebi se razume, da kreditojemalci svoji zadrugi takoj spočetka nikjer ne morejo dati na razpolago kakšne večje glavnice, kakor je potrebna za nabavo prvih tehničnih pripomočkov in za začetek poslovanja; v narodu tako mnogoštevilnega malega človeka, kakor pri Slovencih, celo ne; tako pri nas tudi šulcejevke, ki morajo vendar stremeti za relativno visoko glavnico, ne izkazujejo v primeri z njih tujimi sredstvi niti zdaleka ne tako močnih lastnih deležnih glavnic^ kakor v gospodarsko močnejših deželah. Pri naših rajfajznovkah so deleži članov še posebej malenkostni in so bolj nekaka formalnost, da se zadosti
7
zakonu. Tudi glavni deleži šulcejevk, ki so itak po navadi v stalni posesti majhnega števila ljudi, so pri nas skromni. Le samo 6 zavodov ima 1. 1926 deležno glavnico, ki povprečno dosega skoraj 200.000 Din, niti ne borih 15.000 zlatih dinarjev, več nego dve tretjini vseh kreditnih zadrug pri nas nimata deležne glavnice nad 5000 Din. Tu je valutni prelom povzročil občutno skrajšanje in le polagoma skušajo posojilnice, vsaj novoustanovljene, uvesti članske deleže v večjih zneskih. Višini le-teh pa je z ozirom na kreditojemalce stavljena meja prav blizu. Stanje deležne glavnice 1. 1926 in njega primerjavo z onim 1. 1912 vsebujeta sestavka I. in II.
Da je drugi glavni del lastnih sredstev, javne rezerve, pri naših zadružnih hranilnicah razmeroma tako skromen, so v glavnem zakrivila vojna posojila, katerim so z odpisi rezerve padle kot žrtev, poleg teh posojil pa je v tem oziru hudo razsajala preračunitev na dinarsko valuto. Dosti več ko tretjina hranilnic nima 1. 1926 rezerv, ki bi posamezno presegale 10.000 Din, le 8'5% t. j. 35 vseh je, pri katerih rezerve (redne in vse izredne skupaj) presegajo 100.000 Din (gl. sestavek III.); one pripadajo v glavnem Schulze-jevemu tipu. Naj si bo sigurnost in varnost vlog pri zadružnih hranilnicah še tako popolna, vsekakor je želeti, da v svojem lastnem interesu poskrbe za čim višje rezerve; ne samo radi tega morda, ker je po tendencah, ki se vedno pogosteje pojavljajo v vsem sedanjem gospodarskem ubadanju, pričakovati, da se razmerje med dosedaj močno ponudbo in manj intenzivnim povpraševanjem po kreditnih sredstvih obrne in bo tudi rezerve pritegniti za prideljevanje kreditov, temveč enostavno zato, ker še tako soliden zadružni zavod ni varen pred nenadnimi izgubami in se te izglade še najbolj poceni s pritegnitvijo nalašč za to nabranih rezerv. Ker je davčna režija vsled izdatne mere, s katero so se kreditne zadruge poslužile člena 262 fin. zakona za 1. 1922/23, zadnja leta skoraj odpadla, in pri rajfajznovkah tudi davčna prostost ni bila zaradi tega več vezana na nekako preozko iy2%no razliko med pasivno in aktivno obrestno mero, je hranilnicam preostalo več sredstev, da, kar se tiče rezerv, izpolnijo deloma veliko praznoto, ki je nastala vsled popolne razvrednotitve vojnih posojil. To ugodno priliko jim v isti meri nudi novi zakon o neposrednjih davkih, tako da je omogočeno tudi rajfaiznovkam, nabrati si vsaj 3% no, ako že ne 5%no rezervo. Leta 1926 tega
stanja nista še dosegli celi dve tretjini hranilnic, onih 54 hranilnic, rezerve katerih presegajo 5% tujih sredstev, spada pretežno k šulcejevkam.
Krizno leto 1912 je v tem oziru, kakor priča sestavek IV., bilo na boljšem, kajti ne samo, da je tedaj odstotek hranilnic, pri katerih odstotno razmerje med rezervnimi in zaupanimi sredstvi ne dosega 3%, bil manjši, tudi odstotek zavodov z nad 5%nimi rezervami je bil dokaj višji. Kakor je razbrati iz sestavka V., je pred vojno tudi razmerje med lastnimi (vsoto deležne in rezervne glavnice) in tujimi sredstvi bilo ugodnejše; to razmerje je znašalo 1 : 1—50 1. 1912 pri 64-4% vseh hranilnic in 1. 1926 pri 50-8%, medtem ko so na drugi strani tuja sredstva več ko 80krat presegala lastna 1. 1912 pri 20'1% in 1. 1926 pri 32‘6% vseh zadružnih kreditnih zavodov.
Glavni vir, iz katerega črpajo jemalci zadružnega kredita, so hranilni depoziti in v drugi, pomožni vrsti izposojila zadruge pri svoji zvezi in — bolj poredkoma — tudi drugod. S kreditno funkcijo se je pri zadružnih denarnih zavodih združila, oziroma jo pogostoma že zasenčuje druga velevažna gospodarska funkcija, namreč da so zbirališče in hranilišče onih najštevilnejših malih in drobnih prihrankov, ki so bili doseženi v kmetijskem in obrtnem gospodarstvu. Zlasti v narodu, kjer so, kakor pri nas, dohodkovne razmere tako prevladaj oče večine prebivalstva ostale na relativno zelo nizkih stopnjah in se denarni kapital mora zbirati polagoma z neznatnimi posameznimi zneski in to večinoma v malih zadružnih zavodih, je tempo, v katerem narašča ta kapital, izredno važna zadeva. Ne samo za kmetijske varčevalce same, temveč prav za vse sloje, ker je vse gospodarsko ubadanje teh glede svojih uspehov odvisno od uspehov kmetijstva. Mera, v kateri kmečki in tudi drugi sloji s hranilnimi vlogami kakor pri zadrugah tako pri drugih denarnih zavodih utrjujejo v gospodarskem pogledu negotovo bodočnost, priča o večji ali manjši meri racionalne gospodarske miselnosti, o doseženi sposobnosti, razmotrivati o svojem gospodarjenju ne samo po inomentanih skrbeh in nagibih, temveč tudi iz razširjene perspektive, računsko-disciplinirano. Cim večji je oni del naroda, ki je svojo gospodarsko miselnost uravnal v tej smeri, tem manj je že vsled te svoje miselnosti odvisen od slučajnih gospodarskih motnjav, ki utegnejo nastati okoli njega.
Sestavka VI. in VII. govorita o tein, kako je lepo polagoma sestopnjevana organična piramida našega kreditnega zadružništva, kako gosto in smotrno so se po deželi razpredli vsi širši in ožji in najožji dotoki, po katerih se ljudski prihranki privajajo najbolj koristni, najbolj rentabilni porabi. Od drobnih zavodov v gorskih kotih pričenši, ki spričo neštevilnega in siromašnega prebivalstva ne morejo zbrati več kot do 100, do 200 ali celo do
500.000	naloženih dinarjev, se niza vrsta preko onih številnejših v ljudnatih vaseh po dolinah ter v okrajnih trgih, ki zmorejo že več kot milijon, se nadaljuje po krepkih hranilnicah v podeželskih mestih, ki se ponašajo že z več milijoni, ter konča z majhnim številom pravih ljudskih bank v centralnih mestih, kjer zadružni denar navezuje najrazličnejše stike s trgovskim in industrijsko-podjetniškim. Višina one stopnje, na katero je posamezna hranilnica dospela na statistični piramidi, seveda ne zavisi zgolj le od vnanjih pogojev, temveč tudi od poslovne spretnosti zadružnih funkcionarjev, od veščega obratovanja, od nesebične požrtvovalnosti vodstva, v splošnem pa od moči, s katero se je zadružna misel utrdila v posameznih krajih. Tudi starosti ne gre taka vloga; kajti izmed 156 hranilnic, ki imajo 1. 1926 manj kakor 500.000 Din vložne glavnice, jih imati dve tretjini za seboj že najmanj 151etno poslovno dobo in le 31 je tako mladih, da štejejo kvečjemu 5 poslovnih let.
Da moremo višino hranilnih vlog (t. j. skupne vsote kakor onih na knjižice tako onih na tek. račun) primerjati v obeh naših statističnih letih, je bilo treba izbrati skupno valutno merilo, katero pa more ob tako radikalnih spremembah biti le kupna moč denarja. Preračunavanje zgolj po intervalutarnem tečaju bi podalo le nominalno vrednost in prineslo številke, ki imajo kaj malo spoznavne vrednosti. Zato so se iz razlogov, navedenih že opetovano drugod, tudi v tej statistiki predvojne številke pomnožile, oz. so se one iz 1. 1926 delile s 14. Da smo v tem pogledu bili premalo optimistični, bi bilo težko dokazati. Po tem računu se pokaže, da pomeni vsota vseh hranilnih vlog 1. 1926 komaj polovico vsote, dosežene 1. 1912. Ako ostanejo valutarne razmere nespremenjene in dotok hranilnih vlog ne bo preveč opešal v primeri z dosedanjimi leti, bo treba še dobrih 5 let, preden dosežemo stanje, ki je bilo doseženo že pred 15 leti. Zlasti večji zadružni zavodi se bodo morali požuriti, kajti oni so v tem
oziru procentualno še najbolj zaostali; nad 500.000 zlatih kroti so 1. 1912 bile vložne glavnice vredne pri 17-9% vseh hranilnic, 1. 1926 pa še le pri 4-7% vseh zavodov. Narobe razpolagajo z vložnimi glavnicami do 200.000 zlatih Din 1. 1926 več ko 4 petine (86'2%) vseh kreditnih zadrug, medtem ko so v krizi 1. 1912 do te vsote razpolagale le tri petine (gl. sestavek VIII).
Drugi glavni vir zadružnega kredita, izposojila zadrug, v 1. 1926 ni tekel še tako izdatno, kakor je moral v predvojnih letih, ki so za kmeta bila še trša, kakor so danes. Le ena sedmina vseh zadrug se je 1. 1926 zatekla k tej pomoči in še dve tretjini te sedmine so pasiven kredit izkazovale povprečno samo do zneska 31.000 Din, mnogokrat niti ne zategadelj, da iz njega dado kredit svojim članom. Tako ostane le neznatno število 21, t. j. 5% hranilnic, o katerih je domnevati, da so v večji meri črpale iz tega vira za to, da pomorejo svojim zadružnikom (gl. sestavek IX).
Sestavek X priča, da so bile hranilnice v predvojni dobi v mnogo obilnejši meri potom svojih zvez navezane na medsebojno pomoč; trem sedminam iz njih niso zadostovale lastne in vložne glavnice in tudi odstotno razmerje med takimi izpo-sojili in vsemi (lastnimi in tujimi) sredstvi 1. 1912 ni bilo tako ugodno.
Da morejo zadružne hranilnice vršiti svojo bistveno nalogo, posredovati cenen kredit kmečkemu in obrtnemu stanu, to jim izza 1. 1914 razne okoliščine dokaj olajšujejo. Že samo dejstvo, da po svoji vrednosti celokupna vsota dolgoročnih posojil koncem 1 1926 ne dosega niti 30% celokupne vsote v 1. 1912, dokazuje tc dosti, ako bi tega podrobneje ne izkazovali sestavki XI in XII. Značilna je nadalje še razlika med posameznimi vsotnimi stopnjami dolgoročnih kreditov v obeh statističnih letih (gl. sestavek XI). Leta 1926 je po valoriziranem stanju (sestavek XIII) 84-7% vseh posojilnic izkazovalo taka posojila posamezno le do vsote
100.000	zlat. Din, 1. 1912 pa 47% ; narobe znaša 1. 1912 odstotek posojlnic, pri katerih vsota dolgoročnih posojil presega 200.000 zlat. Din, 32-1%, 1. 1926 pa samo 5-l%. V teh razlikah se očituje še razdolžitev slovenske kmetije v vojnih letih in v prvih letih po nji; v zadnjih treh letih se pa okrepljuje zopet obratna tendenca. Pri zadrugah, ki se nahajajo na ozemlju ljubljanske oblasti, so znašala dolgoročna posojila (v 1000 K oz. Din);
leta	1913............... 46.805	K	leta	1920	....	10.766	Din
leta	1918 .............. 16.582	»	leta	1921	....	20.800	»
leta	1919 ............... 4.705	»	leta	1922	....	50.191	»
Izza 1. 1924 počenši je zadolževanje kmetije v primeri s prejšnjimi leti zavzelo zopet večji obseg. To dokazuje tudi statistika Zadružne Zveze v Ljubljani.
Ako pregledamo po posameznih stopnjah razmerje med dolgoročnimi posojili v % vseh zaupanih sredstev, se nam nudi le druga, pa stvarno ista slika kakor v drugih sestavkih (glej sestavek XIV); kajti ta posojila tvorijo do 50% vseh zaupanih sredstev 1. 1926 pri 46-1% vseh hranilnic, 1. 1912 pa pri 11-9% ; v obratni smeri pa presegajo 80% vseh tujih sredstev 1. 1926 pri 22-5% in 1. 1912 pa pri 59-6% vseh hranilnic. Od strani hranilnic je kmetijskemu kreditu torej še znatna rezerva na razpolago, čeprav bi seveda boljše bilo, ako bi to sredstvo ostalo neizrabljeno oz. se moralo izrabljati le v investične in melioracijske svrhe. Ne služi kot posebna opora tej tiadi seveda, če rentabilnost kmetijskega obratovanja zopet vidoma pada, ako odporna konkurenca naše kmetijske pridelke iztlačuje iz velikih tržišč ali pa jim cene na njih do skrajnosti klesti, dočim dispariteta med industrijskim in poljedelskim cenovnim indeksom noče dovoliti, da se znižanim iztržkom za kmetijske plode prilagodi tudi višina režije.
Mnogo izdatneje kakor pred vojno, dajejo — kakor kažeta sestavka XV in XVI — v naših letih kreditne zadruge kratkoročen kredit na tekoči račun. Kot kreditojemalci prihajajo vpoštev v prvi vrsti fizične osebe, poslužujejo se pa tega kredita tudi blagovne in produktivne zadruge. Kratkoročen je ta kredit z najmanj 50% samo po imenu, dejanski bi bilo dobro polovico prišteti k dolgoročnim kreditom. Pri katerih zadrugah in v kakšni višini, o tem nam naše gradivo ne more povedati ničesar, kakor nam ono sploh tudi ne dovoljuje statistično ugotoviti zelo važne plati zadružnega poslovanja, n. pr. v kakšne svrhe so se porabili izplačani krediti (dolžnost rajfajznovk je, da to porabo tudi kontrolirajo), ali morda za poravnavo starih dolgov, ali za melioracije in nabavo inventarja, ali morda za neproduktiven konzum in plačilo davkov. Iz bilanc kajpak tudi ni posneti smernic in splošnih načel, po kterih so vodstva dovoljevala kredite in h katerim kategorijam posojilojemalcev spadajo po svojem številu in višini zaprošenih kreditov hranilnični dolžniki.
Po vojni iz pretežne večine računskih zaključkov ni razvidno niti število vložnih knjižic in posojilojemalcev. Tudi zadruge ne sestavljajo več v bilančnih objavah sezname vlog in le malo-katera nudi še kronologičen pregled o glavnih panogah svojega poslovanja. Skoraj polovica njih ne navaja niti več obrestne mere. Vso takšno in podobno statistiko bi mogle izvesti samo zadružne zveze ali pa kmetijski oddelki pri velikih županih.
Ako iz navedenega razloga zgrnemo kratko- in dolgoročna posojila pri posameznih posojilnicah v skupne vsote, dobimo pregled sestavka XVII, ki je v svoji enostavnosti nazoren dovolj, da pogreša lahko vsako nadaljno pojasnilo.
Depozite, katerih ne porazdeljujejo kot kredit svojim članom, nalagajo hranilnice bodisi kot vezane vloge bodisi na tek. račun pri svoji zvezi in tudi pri raznih denarnih zavodih. Naposled imenovani način naložitve ne odgovarja več zadružni misli in je vedno stvar zadružne discipline, da odvajajo naložbene pre-viške samo svoji zvezi. Ko se je po vojni na našem denarnem trgu pojavila večletna napetost in je obrestna mera za vloge daleč prekoračila predvojne meje, ni zmanjkalo kreditnih zadrug, katere je zvabila višja obrestna mera bančnih podružnic. Iz zadružnega stališča je bil to čin gospodarske kratkovidnosti in je zato bilo prav, da so zadružne zveze opetovano svarile. Iz bilanc je bolj redkoma razvidno, ali leži naloženi denar pri zvezi ali drugod. Sestavka XVIII in XIX prikazujeta precejšnje razlike v obeh statističnih letih, dasi valutama razlika precej zatemnjuje primero. Jedna od zvez za 1. 1926 še ni objavila računskih zaključkov, tako da je otežkočena tudi primera med celokupno vsoto njih vlog in celokupno vsoto naložb njihovih članic. Ako zadevne postavke omenjene zveze iz 1. 1925 zvišamo za 10%, najdemo, da leži več nego polovica zadružnih naložb drugod, ne pa pri zvezah. Tudi Zadružna Zveza v Ljubljani ugotavlja za 1. 1927, da se dobršen del naložb njenih članic nahaja pri bankah.
Razliko med obema statističnimi leti morda reliefno označuje razmerje med celokupno vsoto vlog in celokupno vsoto naložb; to razmerje je bilo 1. 1912 približno 7-4 : 1, 1. 1926 pa 3T : 1. Drugo plat te panoge hranilniškega poslovanja osvetljuje sestavek XX, v katerem pada v oči razlika med odstotkom hranilnic, ki jim razmere dovoljujejo sploh kakšno naložbo, in
odstotkom onih, ki tega ne morejo. Tudi glede svoje višine v primeri s tujimi sredstvi so razlike v odstotnih deležih posameznih skupin hranilnic nad vse poučne.
Sestavek XXI, v katerem so celokupni prejemki hranilnic valorizirani na predvojno stanje, pravi, da povprečno dohodki 1. 1926 ne dosegajo onih iz 1. 1912, leta hude preskušnje. Pri tem pa je pred vojno zadružne hranilnice obremenjevalo brez izjeme še davčno breme in so znervoznjene razmere tlačile še v splošnem višino dohodkov. Leta 1926 znašajo celokupni dohodki vseh hranilnic 63-6 milj. Din, na tej vsoti pa je s 61% udeleženo onih 10 zadružnih zavodov, ki izkazujejo v tem letu dohodke preko 1 milijon Din.
Ker je zadruga le organ kreditne samopomoči in gre vendar za to, da se potom čim večje skrčitve razlike med pasivno in aktivno obrestno mero in na druge načine kredit čim najbolj poceni, so poslovni prebitki hranilnic kajpada vse prej kot impozantni. Poslovni prebitek, ki ga je izkazovala 1. 1926 največja ljubljanska banka, že sam skoraj doseže celokupni prebitek 411 zadružnih denarnih zavodov. Ce pa odštejemo onih 26 hranilnic, ki izkazujejo prebitek nad 50.000 Din, celokupni prebitek ostalih 385 hranilnic 1. 1926 ne doseže niti borih 3 milijonov Din, torej le toliko, kolikor je n. pr. že sama mariborska Posojilnica 1. 1926 svojim vlagateljem dala na vložnih obrestih. Izmed 18 zadrug (gl. sestavek XXII), ki so 1. 1926 ostale brez poslovnega prebitka, jih 13 izkazuje izgubo v skupnem iznosu 69.038 Din. V letu 1912 je kljub skrajno težavnim razmeram le 3*7 % vseh hranilnic ostalo brez prebitka, 39‘4% jih ga je izkazalo do 500 K, 38'5% od 501 do 2000 K, in samo 7'3% nad 5000 K; najnižji je znašal tri krone, najvišji pa 81.162 K. V odstotkih vseh prejemkov računano (gl. sestavek XXIII) prikazujeta absolutna števila najnižje stopnje v obeh letih sicer čudovito, pa le naključno soglasje, zadnje 4 stopnje pa pravijo, da ima danes čisti prebitek pri 41’6% vseh hranilnic na kosmatih prejemkih zvišani delež. Izdatke za dobrodelne namene izkazujejo posojilnice posebej in st v naši statistiki niso šteli v režijo; pri rajfajznovkah poraba prebitkov za darila itak ne ustreza načelom in so ta za to bolj neznatna in redka.
Celokupna režija (osebna in stvarna — brez davčne) pri zadružnih denarnih zavodih v Sloveniji 1. 1926 ne dosega osebne
in stvarne režije, ki jo v istem letu n. pr. izkazuje Ljubljanska kreditna banka. Po sestavku XXIV malodane polovico posojilnic režija 1. 1926 ni stala niti 5000 Din, jedne mesečne plače bančnega uradnika, pri onih 9'4% posojilnic, ki jih je stala nad relativno še zmiraj skromno vsoto 50.000 Din, je to s pogledom na njih obsežnejše poslovanje samoumevnost. Da so, v odstotkih kosmatih prejemkov preračunani, upravni stroški 1. 1926 pri pretežni večini hranilnic večji kot 1. 1912, priča sestavek XXV. Razlogi so na dlani in v glavnem prav isti, ki po vojni v primeri z drugimi izdatki in celokupnimi prejemki podražujejo režijo kakor v pridobitnem tako v gospodinjskem gospodarstvu.
Izračunavati likvidnost posameznih zadrug bi ne prineslo posebne koristi, in se da sila težko izvesti, ako naj imajo dobljeni izsledki kakšno vrednost. 2e narava posojil na tekoči račun je dvolična, v postavki: »vrednostni papirji« se skriva še precej vojnih posojil, 20%nih priznanic, in druge manj likvidne vrednosti. Tudi naložbe pri denarnih zavodih niso povsod čisto likvidne. Sicer pa vprašanje likvidnosti pri zadružnih zavodih že zato ne igra praktično omembe vredne vloge, ker imajo v kritičnih časih najboljšo zaslombo pri svojih zvezah, ki imajo ves interes na tem, da jih s svojimi velikimi sredstvi izmotajo iz še tako opasnega položaja.*
B) Tabelarični sestavki.
Sestavek I. — Deležne glavnice leta 1926.
Stopnje	Število zavodov	v Vsote glav- v <yo nic (v 1000 Din) 0/			Povprečje
— 500 Din . .	. 213	51-8	44	1-9	205
501— 1.000 » . .	. 58	14T	42	1-8	726
1.001— 5.000 » . .	. 86	20-9	203	8-7	2.362
5.001— 50.000 » . .	. 44	107	601	25-6	13.659
50.001—100.000 » . .	. 4	1-0	282	12-0	70.545
nad 100.000 » . .	. 6	1-5	1.174	50-0	195.742
Skupaj .	. 411	100	2.347	100	5.709
* Nadaljevanje te statist, črtice o kreditnih zadrugah izhaja					v »Narod
nem Gospodarju«.
Sestavek II. — Primerjava deležnih glavnic v letih 1912 in 1926				
Stopnje		Število zavodov	V%	0/ v /0
		1. 1912	1. 1912	1. 1(126
— 500	Din 		0	0	51-8
501— 1.000	» 		5	1-4	14-1
1.001— 5.000	» 		110	29'9	20-9
5.001— 50.000	» 		183	49-7	107
50.001—100.000	» 		22	6-0	ro
nad 100.000	» 		48	13-0	1-5
	Skupaj . . .	368	100	100
Sestavek 111. — Rezervne glavnice leta 1926.				
Stopnje	Število v	Vsote rezerv	V	Povprečje
(v 1000 Din)	zadrug «/()	(v 1000 Din)	%	
0	. . 22 5'3	0	0	0
— 5	. 71 17-3	148	0-7	2-086
5— 10	. 65 15-8	484	27	7-447
10— 15	. 48 11-7	605	2'9	12-597
15— 20	. 37 9'0	624	3-0	16-867
20— 25	. 32 7-8	724	3-5	22-612
25— 50	. 66 16-1	2.299	11-2	34-827
50— 75	. 25 6-1	1.553	7-5	62-117
75—100	. 10 2-4	874	4'2	84-439
100—200	. 21 5-1	2.957	14-4	140-822
nad 200 . .	. 14 3'4	10.326	50-2	737-541
Skupaj .	. 411 100	20.593	100	50-105
Sestavek IV.	— Rezervne glavnice v % zaupanih sredstev			
	1. 1912 in 1926.			
Stopnje	Število zadrug-	v	Število zadrug v	
	1. 1912	%	1. 1926	%
0		 44	12-0	22	5-3
pod 1 %		 42	11-4	104	25-3
nad 1 %		 84	22-8	86	20-9
» 2%		 67	18-2	65	15-8
» 3%		 41	11-1	48	11*7
» 4%		 17	4-6	32	7-8
» 5%		 21	5-7	19	4-6
6—10% ,		 40	10-9	24	5-9
11—20% ,		 7	1-9	8	1-9
nad 20%		 5	1-4	3	0-8
Skupaj . . . 368		100	411	100
Sestavek V. — Razmerje med lastnimi in tujimi sredstvi v 1. 1912 in 1926.*
Stopnje	Število zadrug	V	Število zadrug	V
	1. 1912	%	1. 1926	UA>
1—10 		. . 37	10-1	21	5-1
11— 20 		. . 65	17-6	49	11-9
21—30 		. . 60	16-3	65	15-8
31— 40 		. . 39	10-6	47	11-4
41— 50 		. . 36	9-8	27	6-6
51—60 		. . 26	7-1	27	6-6
61— 70 		. . 13	3-5	25	6-1
71— 80 		. . 18	4'9	16	3-9
81— 90 		. . 13	3-5	21	5-1
91—100 		. . 7	1-9	13	3-2
101—200 		. . 33	9-0	54	13-1
nad—200 		. . 21	5-7	46	11-2
Skupaj .	. . 368	100	411	100
Sestavek VI. — Hranilne vloge (na knjižice in tek. račun)
leta 1926.
	Stopnje	Število	V	Vsote vlog	v°/o	Povprečje
(V	1000 Din)	zadrug	%	(v milj. Din)	cel. vsote	v 1000 Din.
	250 . .	. 84	20-4	10.6	l-i	126
250-	500 . .	. 70	17-0	26.0	2-7	371
500-	750 . .	. 54	13-1	33.0	3-3	611
750-	1.000 . .	. 41	io-o	35.6	3-6	870
1.000-	2.000 . .	. 67	16-3	96.3	9'8	1.437
2.000-	3.000 . .	. 45	11-0	110.4	11-3	2.453
3.000-	4.000 . .	. 17	4-1	59.3	6-0	3.490
4.000-	- 5.000 . .	8	1-9	36.3	3-7	4.542
5.000-	-10.000 . .	. 13	3-2	94.1	9-6	7.240
10.000-	-15.000 . .	4	1-0	43.9	4-5	10.983
15.000-	-20.000 . .	2	0-5	33.0	3-4	16.509
nad	20.000 . .	6	1-5	400.2	40-9	66.705
	Skupaj .	. 411	100	978.9	100	2.381
* Računski zaključki šulcejevk večinoma ne vsebujejo podatkov o porazdelitvi poslovnih prebitkov; zato so se prišteli v celoti k tujini sredstvom. Iz tega vzroka nastala razlika je minimalna.
Sestavek VII. — Hranilne vloge leta 1912.
Stopnje	Število
(v 1000 K)	zadrug
— 50	  83
50— 100	  74
100— 150	  46
150— 200	  32
200— 250	  16
250— 500	  51
500— 750	  29
750—1000	  15
1000—5000	  20
nad 5000	  2
Skupaj . . . 368
V %	Vsote vlog (v 1000 K)	V 7«
22-6	2.285	1-6
20-1	5.446	3-7
12-5	5.552	3-8
8-7	5.533	3-8
4-3	2.561	1*8
13-9	18.115	12-4
7-9	18.189	12*3
4-1	12.750	8-7
5-4	36.380	24-7
0-5	39.928	27-2
100	146.739	100
Sestavek VIII. — Primerjave med stanji vlog 1. 1912 in 1. 1926.
Stopnje		Število zadrug	v °/0	v %
(v 1(00 K)		1. 1020	1. 1026	1. 1912
— 50		198	48-1	22-6
50— 100		86	20-9	20-1
100— 150		37	9-0	12-5
150— 200		34	8-2	8-7
200— 250		16	3-8	4-3
250— 500		22	5-3	13-9
500— 750		8	1-9	7*9
750—1000		2	0-7	4-1
1000—5000		6	1-4	5-4
nad 5000		2	0-7	0-5
	Skupaj . . .	411	100	100
Sestavek IX. — Stanje izposojil leta 1926.
Stopnje	Število	Vsote	Povprečje
(v 1000 Din)	zadrug	(v	1000	Din) (v 1000 Din)
—100 ................................ 38	1195	31.4
100—200 ................................. 9	1254	139.4
200—300 .................................. 3	739	246.4
300—400 ................................. 4	1456	364.2
400—500 ................................  1	444	444.7
nad 500 ................................ 4	3680	920.1
Skupaj ...	59	8773	148.6
Sestavek X. —	Izposojila 1. 1912 in 1926 v			% vseh (lastnih	
	in tujih) sredstev.				
Stopnje	Število zadrug 1. 1912	v% 1. 1912	Število zadrug 1. 1926		V% 1. 1929
0%	209	56-8		352	85-6
— 20%	91	24-7		36	8-8
21— 40%	31	8-4		11	27
41— 60%	22	6-0		6	1-5
61— 80%	8	2-2		5	1-2
81—100%	7	1-9		1	0-2
Skupaj . . .	368	100		411	100
Sestavek XI.	— Stanje dolgoročnih posojil leta 1912.				
Stopnje (v 1000 K)	Število zadrug	V %	Vsote posojil v (v milj. Din) U/Q		Posojila v /o hranilnih vlog na knjižice
— 50	94	25-5	3.0	2'5	70-1
50— 100	79	21-5	5.7	4-9	83-9
100— 150	48	13-0	5.9	5-1	82-8
150— 200	29	7-9	4.8	4-1	100-0
200— 300	29	7'9	6.4	5-5	63-0
300— 400	21	5-7	7.4	6-3	65-7
400— 500	17	4-6	7.7	6-6	83-5
500—1000	32	8-7	22.4	19-1	93-6
nad 1000 . . .	. . . 19	5-2	53.9	45-9	76-7
Skupaj .	. . 368	100	117.5	100	79-9
Sestavek XII.	— Dolgoročna		posojila	koncem	leta 1926,
Stopnje (v 1000 Din)	Število	v	Vsote posojil	V	Povprečje
	zadrug	%	(v milj. Din)	%	v 1CO0 Din
— 250	161	39-2	21.5	4-5	134.0
250— 500 ...	85	20-7	30.7	6-4	361.1
500— 750	51	12-4	31.0	6-5	608.7
750—1000 . . .	25	6-1	21.7	4-6	871.8
1000—2000 . . .	48	11-7	68.1	14-3	1.420.5
2000—3000 . . .	21	5-1	45.9	9-7	2.189.4
3000—4000 . . .	9	2-2	30.8	6-5	3.427.5
4000—5000 . . .	3	0-7	13.2	2-8	4.401.8
nad 5000 . . .	8	1-9	212.9	44-7	26.614.5
Skupaj . . .	411	100	476.2	100	1.158.7
Sestavek XIII. — Primerjava med dolgoročnimi posojili 1. 1912 in valotiziranimi dolgoročnimi posojili 1. 1926.
Stopnje (v 1000 Din)	Število zadrug 1. 1926	o; v /o 1. 1920	V% 1. 1912
— 50			70-8	25-5
50— 100 			 57	13-9	21-5
100— 200 			10-2	20-9
200— 300 				2-7	7-9
300— 400 		2	0'5	5'7
400— 500 			 0	o-o	4-6
500—1000 			07	8-7
nad 1000 			 5	1*2	5-2
	Skupaj . . .	411	100	100
Sestavek XIV. — Dolgoročna posojila I.			1912 in 1926	v %
	vseh tujih sredstev.			
Stopnje	Število zadrug v "/o 1. 1912 1. 11(12		Število zadrug 1. 1926	v °/n 1. 1921)
— 10% .		 2	0-5	9	2-2
11— 20% .		 5	1-4	20	4-9
21— 30% .		 3	0-8	48	17-7
31— 40% .		 20	5-4	52	12-7
41— 50% .		 14	3-8	60	14-6
51— 60% .		 24	5-7	44	10-7
61— 70% .		 32	8-7	48	11*7
71— 80% .		 52	14-1	37	9-0
81— 90% .		 67	18-2	39	9-5
91—100% .		115	31-3	32	7-7
nad 100% .		 37	io-i	22	5-3
	Skupaj . . . 368	100	411	100
Sestavek XV. — Kratkoročna posojila (na tek. račun)				
	1, 1912 in 1926 v % tujih sredstev.			
Stopnje	Število zadrug 1. 1912	V% 1. 1012	Število zadrug 1. 1926	v% 1. 1926
—10% .		 45	71-4	62	45-3
11— 20% .		 12	19-0	26	19-0
21—30% .	9	3-2	20	14-6
31—40% .		 2	3-2	7	5-1
41—50% .		 1	1-6	7	5-1
nad 50 %		 1	1-6	15	10-9
	Skupaj ... 63	100	137	100
Sestavek XVI.	— Kratkoročna posojila (tek. račun) leta 1926					
Stopnje	Število '/ndrug	V	Vsote posoj	1 v	Število zadrug v %	
(v 1000 Din)	1. 1026	°/o	v milj. Din	%	1. 1912	1. 1012
0 .	. . 274	66-7	0	0	305	82-9
— 250 .	. . 86	20-9	6.7	3-5	34	9-2
250— 500 .	. . 12	2-9	4.7	2-5	11	3-0
500— 750 .	. . 11	2-7	6.4	3'4	2	0'5
750— 1.000 .	1	0-3	0.7	0*4	5	1-4
1000— 5.000 .	. . 17	4-1	20.1	10-5	10	27
5000—10.000 .	7	1-7	50.4	26-3	0	o-o
nad 10.000 .	3	0-7	102.4	53-4	1	0-3
Skupaj .	. . 411	100	191.7	100	368	100
Sestavek XVII. — Vsa posojila (dolgo- in kratkoročna) v %				
Stopnje	tujih sredstev 1. 1912 in 1926. Število zadrug v u/n Število zadrug			V % 1. 192«
	1. 1912	1. 1912	1. 192«	
— 20%		 6	1-6	20	4-9
21— 40%		 19	5-2	72	17-5
41— 60%		 32	8-7	101	24-6
61— 80%		 76	20-7	86	20-9
81—100%		197	53-5	105	25-5
nad 100%		 38	10-3	27	6-6
	Skupaj . . . 368	100	411	100
Sestavek XVIII. — Naložbe leta 1912.
Stopnje	Število	v	Vsote	naložb	v
(v 1000 K)	zadrug	0j	(v	milj. K)
0	  72	19-6	0	0-0
— 5	  84	22-8	0.1	0'8
5— 25	  71	19-3	0.8	4‘5
25— 50	  57	15-5	2.1	10*6
50—100	  32	8-7	2.2	11 2
100—500	  47	12-8	9.9	50'0
nad 500	  5	1-3	4.5	22'9
Skupaj ... 368	100	19.8	100
Sestavek XIX. — Naložbe leta 1926.
Stopnje	Število	V	Vsote naložb	V	Povprečje v 1000 Din
(v 1000 Din)	zadrug	7o	(v milj. Din)	%	
0 . .	39	9-5	0	0-0	0
— 50 . .	75	18-2	1.2	0-3	16
50— 250 . .	102	24-8	13.9	4-4	136
250— 500 . .	64	15-6	22.3	7-4	349
500— 750 . .	41	io-o	25.4	8-0	621
750—1000 . .	23	5‘6	19.6	6-2	855
1000—5000 . .	59	14-4	106.2	33-7	1.800
nad 5000 . .	8	1-9	126.2	40-0	15.776
Skupaj . .	411	100	315.1	100	766
Sestavek XX. — Naložbe v		% vseh tujih sredstev		
	v letih 1912 in 1926.			
Stopnje	Število zadrug 1. 1912	Odstotek zadrug 1. 1912	Število zadrug 1. 1926	Odstotek zadrug 1. 1926
0%		 71	19-3	39	9-4
— 5%		 106	28-8	52	12-7
6—10%			 39	10-6	22	5-4
n—20%	. . 		 46	12-5	48	11-7
21—40%	. . 		 55	14*9	73	17-8
41—60% .	. . 		 33	9-0	91	22'1
nad 60% .		 18	4-9	86	20-9
	Skupaj . . . 368	100	411	o O-
Sestavek	XXI. — Celokupni prejemki v			letih 1912	in 1926.
Stopnje (v 1000 K)	Število zadrug 1. 1912	Odstotek zadrug 1. 1912	Vsote prejemkov 1.191 (v milj. K)	Število 2 zadru« 1. 1926	Odstotek zadrug 1. 1926
— 5	. . . 102	277	0.3	221	53-8
5— 25	. . . 168	45-7	1.8	155	37-7
25— 50	49	13-3	1.7	16	3-9
50— 100	32	8-7	2.2	12	2-9
100—1000	15	4-1	2.5	0	o-o
nad 1000	2	0-5	2.5	0	o-o
Skupaj	. . . 368	100	11.2	411	100
Sestavek XXII. -		- Poslovni prebitki leta 1926.			
Stopnje (v 1000 Din)	Število zadrug	Odstotek zadrug	Vsote prebitkov Odstotek (v milj. Din) vseh vsot		Povprečje
0 . .	18	4*4	0	0	0
— 1 ..	61	14-8	0.02	0-4	441
1— 5 . .	127	30-9	0.34	5-2	2.712
5— 10 . .	90	21*9	0.63	9-6	7.084
10— 25 . .	64	15-6	0.98	14-8	15.387
25— 50 . .	25	6-1	0.91	13-7	36.566
50—100 . .	18	4-4	1.23	18-5	76.862
nad 100 . .	8	1-9	2.51	37-8	314.587
Skupaj .	411	100	6.65	100	16.203
Sestavek XXIII. — Čisti prebitek v %				vseh prejemkov	
	1. 1912 in 1926.				
Stopnje		število zadrug 1. 1912	Odstotek zadrug 1. 1912	Število zadrug 1. 1926	Odstotek zadrug 1. 1926
— 5%		164	44.6	164	39-9
6—10%		139	37.8	76	18-5
11—15%		45	12.2	71	17-3
16—20%		13	3.5	44	10-7
21—25%		1	0.3	34	8-3
nad 25 %		6	1.6	22	5-3
	Skupaj . . .	368	100	411	100
Sestavek XXIV.		— Upravni stroški leta 1926			
Stopnje (v 1000 Din)	Število zadrug	Odstotek zadrug	Vsota v milj. Din	Odstotek vseh vsct	Povprečje
— 1	. . 46	11-2	0-02	0-2	436
1 — 2*5	. . 67	16-3	o-ii	1-1	1.746
2.5— 5	. . 85	20-7	0-30	2-9	3.608
5—10	. . 76	18-3	0-56	5-3	7.385
10 — 25	. . 69	16-8	1-09	10-3	15.910
25 — 50	. . 29	7-1	1-02	9-7	35.376
50 —100	. . 20	4'7	1-36	12-8	68.010
100 —250	. . 13	3-2	2-20	20-8	169.730
nad 250	. . 6	1-5	3-91	36-9	652.958
Skupaj	. . 411	100	10-61	100	25.809 8
Sestavek XXV. — Upravni stroški v % vseh dohodkov 1. 1912 in 1926.
Stopnje	Število	zadrug	Odstotek	Število	zadrug	Odstotek
1.1912 zadrugi. 1912	1.192«	zadrugi.	1926
— 5 %	  217	59-0	112	27-3
6—10%	  109	29-6	117	28‘5
11—15%	  27	7-3	89	21*6
16—20%	  8	2'2	43	10'4
21—25%	  2	0-5	21	5-1
nad 25%	  5	V4	29	7'1
Skupaj ... 368	100	411	100
Resutne.
Statistique des cooperatives de crčdit en Stovenie pour V atuiee 1926.
Le mouvement cooperatif qui commence a se developper en Slovenie il y a 60 ans, se presenta dans ce pays surtout en forme des cooperatives de credit agricole; pendant la derniere decade du siecle precedent apparaissent les premieres cooperatives d’achat et de vente, destinees a la population agricole, et plus tard aussi les cooperatives, fondees par les travailleurs industriels. Au commen-cement du siecle present la differentiation se fit plus riche et au-jourd’hui il n’y pas beaucoup de branches d’activite economique dans lesquelles au pays slovene n’aurait pas reussi 1’idee organisatrice du cooperativisme. Mais presque la moitie des cooperatives composent toujours encore les cooperatives de credit agricole, dont le nombre en 1926 atteignit 419. Elles sont la base financiere de tous les autres cooperatives agricoles.
La guerre mondiale et plus encore ses effets economiques ont cause des changements profonds dans la composition dc leur mo-yens, dans leur structure et leur fonctionnement; leurs moyens propres se sont sensiblement diminues, la relation entre eux et les moyens confies est devenue defavorable; la plus grande partie des reserves est disparue a cause de la depreciation totale des titres des emprunts de guerre et des rentes d’avant-gurre et plus tard sous les effets de la demonetisation de la couronne autrichienne.
Leur depots a epargne ont atteint a la fin de l’annee 1926 a peu pres un milliard dc dinars, mais le pouvoir d’achat de cette somme est encore beaucoup inferieur a celui de 150 millions de couronnes, laquelle somme fut atteinte a la fin de 1’annee 1912.
Un autre changement profond se fit par le remboursement presque total des credits que rendirent possible la population agricole ses revenus nominellement eleves pendant les annees 1916—
1922. De 1’autre cote 1’accroissement des depots a epargne augmen-tait la liauidite de moyens, la disponibilite desquelles venait au bien du eredit des banques, chez lesquelles les cooperatives et leur Unions placerent leur grands excedents. Encore a la fin de 1926 une troi-sieme des moyens des cooperatives ne trouve pas d’autre em-ployement.
Univ. prof. dr. Janko Polec:
Razpored sodnih instanc v slovenskih deželah od 16. do 18. stoletja.
Pregled vsebine: Uvod. — I. Sodstvo za kmetske podložnike in slobodine. — II. Mestno in trško sodstvo. — III. Sodstvo za plemiče. — Rčsumč.
Uvod.
R a n k e je za svojo dobo upravičeno tožil, da zgodovina vse premalo prikazuje razvoj novejših notranjih državnih ustanov, upravnih in sodnih instanc, dočim se najboljši učenjaki trudijo, omogočiti vpogled v državno življenje starih Rimljanov in Atencev.1 Ta očitek za današnjo dobo ni več povsem utemeljen. Pravna zgodovina skoro vseh kulturnih narodov v zadnjih 50ih letih marljivo raziskuje in vspešno prikazuje tudi notranje državne ustanove novega veka v njihovem razvoju. I za slovenske dežele, ki se teritorialno krijejo z bivšimi tzv. notranjeavstrijskimi deželami, se je v navedenem času v okviru avstrijske pravne zgodovine in povestnice posameznih pokrajin marsikaj pojasnilo tudi glede pravnih institucij, ki so bile do dobe Marije Terezije v posameznih pokrajinah več ali manj različne. Izza kmalu desetletnega obstoja ljubljanske univerze se pa pravna zgodovina v naših deželah motri z drugega, etničnega stališča. Temeljne raziskave profesorja Metoda Dolenca, izhajajoče od instituta gorskih pravd, so v tem razmeroma kratkem času osvetlile pravno življenje Slovencev v preteklih stoletjih na podlagi zapisnikov ljudskih sodišč od 16.—18. stol. gotovo bolj, nego vsa prejšnja prizadevanja. A neobdelana ledina je še obširna. Le monografično retrogradno raziskovanje posameznih pravnih ustanov nas more voditi do daljnih vspehov.
1	Citirano po: E. Rosenthal, Gesch. d. Gerichtswesens u. d. Ver-vvaltungsorganisation Baierns, 188P, I. str. V.
Na tem neobdelanem polju se mi zdi važno vprašanje, ki je deloma v zvezi z navedenimi raziskavanji prof. Metoda Dolenca: katere sodne instance so bile — zlasti poleg usihajočih ljudskih sodišč — v slovenskih deželah od 16. do 18. stoletja.
To razdobje je zanimivo v marsikaterem pogledu. Izza Maksimilijana I. so od konca 15. stoletja stremeli vladarji bivših avstrijskih dežel, da izenačijo v svojem ozemlju ne le stanovsko, marveč tudi teritorialno razcepljeno pravo. Odtod živahno prizadevanje vladarjev, izdati čim več pokrajinsko, običajno ljudsko pravo uničujočih zakonov in vstvariti kolikor možno centralno urejene, vsaj več pokrajin obsegajoče sodne instance in oblastva, ki bi zajamčile enakomerno vporabo pisanih zakonov. S tem stremljenjem se je deloma križal napor deželnih stanov, ki so tudi zahtevali zakonov, a iz nagibov, ki so bili nasprotni onim vladarjev, namreč da ohranijo v zakonodaji po državnih zakonih ogrožene deželne običaje, posebnosti in privilegije.2 Odtod tudi mnogovrstnost sodišč, nele po stanovih, marveč tudi po načelni organizaciji, takih, nastalih iz starih sodišč z demokratsko, ljudsko ustavo in onih z državnimi organi ali vsaj pod pretežno državnim vplivom. Tako šobila v tej dobi še stara ljudska sodišča.3 Gosposko, ograjno sodišče (Schrcmnen-gericht) ima začetkoma še zelo »ljudski« značaj, a ga vedno bolj izpodriva učeno sodstvo; poleg tega sodišča dobiva vedno več vpliva dež. glavarstvo — katero ima sicer stanovske organe, ki se pa postavljajo čimdalje bolj pod državnim vplivom, — in notranje-avstrijska vlada kot državno organizirano vrhovno sodišče. Koncem te dobe, v prvi polovici 18. stoletja, sta se gosposko, plemiško ograjno sodišče in dež. glavarstvo kot sodna instanca popolnoma združila v državno organizirano deželno
2 A. L u s c h i n, Oesterr. Reichsgesch., str. 351.
3 Valvasor IX., str. 95; Metod Dolenc, Slovenska ljudska sodišča v dobi od 16. do 18. stoletja (v rokopisu spisa, ki ga mi je dal avtor ljubeznjivo na razpolago in izide v Radu Jugosl. akademije znanosti v Zagrebu); Pravosodstvo cistercienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja, Zbornik znanstvenih razprav, Izdaja prof. zbor jur. fak. III, 1—118; Pravosodstvo' klevevške in boštanjske graščine do konca 17. do začetka 18. stoletja, Zbornik znanstvenih razprav V, 153—247; Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih bukev, Časopis za zgodovino in narodopisje 1927.
sodišče (Landrecht).* Šele ko je v 18. stoletju moč deželnih stanov popolnoma opešala, je državno izenačujoče zakonodaj-stvo in sodstvo z državnimi sodniki zmagalo ter so se sodne instance poenostavile. Zato pa je sodstvo v dobi od 16. do 18. stoletja še tako razcepljeno in tako zelo težko pregledno. Radi tega je kolikor možno poenostavljen goli pregled in razpored instanc tega razdobja po našem mnenju zelo potreben, čeprav nam ob trenutnem stanju raziskav še razpoložljivih virov zaenkrat še ni možno razložiti postanka in razvoja poedinih institutov sodne organizacije.
Naš pregled temelji predvsem na sodobnem prikazovanju sodstva zlasti v delih: Nicolaus de Bcckmann, Idea iuris statutarii et consuetudinarii styriaci et austriaci cum iure romani collati, Gradec 1688, Ferdinand von R e c h b a c h, Ob-servationes ad stylum curiae Graecensis, Gradec 1680 in Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, knjiga IX.
Metodično rešimo stavljeno si nalogo najlažje in morda najbolj pregledno, ako motrimo sodstvo po posameznih stanovih, za katere je bilo to v glavnem različno urejeno: I. za kmetske podložnike in proste neplemiče, II. za meščane in III. za plemiče, čeprav kavzalno sodstvo to razdelitev deloma križa.
I. Sodstvo za kmetske podložnike in slobodine.
a)	Splošne instance.
1.	V civilnih stvareh so bili kmetje (podložniki) podsodni svoji zemljiški gosposki (Grundobrigkeit),r' kolikor niso bila ljudska sodišča, kvaterni sodi, gorski zbori itd., o katerih bo spodaj govora, pravosodna oblast tudi še za podložnike. Zemljiške gosposke, kakor znano, v naših, bivših notranje-avstrijskih deželah niso imele territoria clausa, marveč so izvrševale oblast le nad svojimi podložniki, stanujočimi večkrat v različnih delih dežele." Podsodnost zemljiških gosposk se je raztezala na v s e civilnopravne zadeve podložnikov, izvzemši causae matrimo-
1	Euiten Planer, Recht u. Richter in den innerosterr. Landen
Steiermark, Karnten u. Krain, str. 70—73.
“ Rechbach, Observationes, str. 115; lep primer: Anton Skubic,
Pravda ribniških kmetov 1. 1573. v »Slovencu« z dnč .11., 12. in 13. mar-
ca 1926, št. 58—60.
6	M o j e »Kraljestvo Ilirija«, str. 128.
niales (zakonske spore), ki so spadale pod cerkveno sodstvo.7 Organizacija teh zemljiških sodišč je še nerešen problem, dokler se ne preiščejo še ohranjeni razmeroma maloštevilni zapisniki patrimonialnih sodišč. Zdi se pa, da vsaj v prvem času našega razdobja zemljiški gospod ni izvrševal sam ali po svojem organu sodstva kot sodnik poedinec, marveč, kakor pri srednjeveških sodiščih na tzv. nemškopravnem ozemlju sploh, ob udeležbi in sodelovanju prisednikov, bodisi da so bili to župani, duhovniki ali stanovski drugi.8 Apelacija proti sodbam zemljiških sodišč je bila dopustna na deželnega glavarja in od tega na notranje-avstrijsko vlado (»Regiment« v Gradcu).9
Fred deželnim glavarstvom so se reševale tudi tožbe glede desetinskih dajatev tako upravičencev kakor obvezancev.10 Bilo je pritožbena instanca podložnikov proti sodbam ljudskih sodišč: gorskih zborov in najbrže tudi kvaternih sodov.11 Razsojalo je o zahtevku zemljiškega gospoda do drugega zemljiškega gospoda, da vrne njegove podložnike, ki jih pridržuje (Stellung der Erbholden).12
Deželno glavarstvo je izvrševalo tudi sodstvo nad tzv. slo-bodini (Freisassen), t. j. onimi oslobojenimi podložniki, ki so se odkupili zasebnega podložništva in so bili neposredno podložni le deželi.13
2.	V k a z e n s k i h zadevah podložnikov je bila podsodnost različna po tem, je li bilo kaznivo dejanje lahkega ali težkega značaja, je li so bile causae minores ali causae maiores seu criminales, »Malefiz«.
7Beckmann, Idca iuris, str. 185; L us c hi n, Gesch. d. altern Gericlitswesens, str. 174 sl.
" Metod Dolenc, Slovenska ljudska sodišča v dobi od 16. do 18. što- • letja, § 11.
' Beckmann, Idea iuris, str. 184; Rechbach, Observationes, str. 47.
10 Er to er g, Gbservationes X, 7. (rokopis, gl. op. 58).
11 Rechbach, Observationes, str. 115; E r b e r g, Obs. X., odst. 8,
navaja, da je šla tožba podložnikov gledč nasilnega odvzema in motenja v posesti podložnih zemljišč na dvorno pravdo ograjnega sodišča.
13 ibidem, X, 12; d r u g a č e D o 1 e n c, Kost. Plet. III, str. 30 i n Odkod — vsobenjki, ČZN. 1928, op. 25, ki navaja primer sodstva nepristranskega sodišča v takem sporu.
13	Rechbach, Observationes, str. 103.
Kot causae minores so se smatrale zlasti injurije, t. j. verbalne in dejanske žalitve, nenamerne telesne poškodbe (Schlagereien), tudi težke, če iz teh ni nastala smrt, izvzemši, če se je podložnik uprl, in sicer ne v silobranu, zemljiškemu gospodu ali njegovemu organu in se ga dejansko lotil.14 V teli malih kazenskih rečeh je sodilo zemljiško sodišče pod istimi kompetenčnimi omejitvami ljudskih sodišč kakor v civilnih stvareh.
V težkih kazenskih stvareh so bili podložniki podsodni deželskim sodiščem (Landgericht, judicium criminale). Prvotno eno deželno sodišče za vso deželo, ki ga je upravljal deželni gospod sam, ali v večjih deželah, n. pr. na Štajerskem, vsaj za ozemlja posameznih nekdanjih grofij, se je tekom časa razcepilo s tem, da je podeljeval deželni gospod deželsko sodno oblast določenim večjim gosposkam za njihovo okrožje. Tako okrožje je obsegalo več zemljiških gosposk. Zato je bila v naših deželah v predmetnem razdobju cela vrsta takih, posameznim zemljiškim gosposkam podeljenih deželskih sodišč, ki so izvrševala v določenem zaokroženem ozemlju deželsko kazensko sodstvo v težjih primerih nad neplemiči.10
Deželska sodišča so bila v notranje-avstrijskih deželah dvojna: privilegirana, ki so smela sama izvrševati tudi krvno sodstvo, t. j. sodstvo nad življenjem in smrtjo in pa n e p r i v i 1 e g i r a n a, ki so smela izvrševati krvno sodstvo le na ta način, da so potem, ko se je v uvodnem postopku spoznalo kako dejanje kot težje (Malefiz),w poklicala krvnega
14	B e c k m a n n, Idea iuris, str. 264, 265. Ožje dežeiskosodni red (Landgerichtsordnung) za Kranjsko z 18. febr. 1535, ki izvzema iz malih . kaz: stvari telesne poškodbe. Prim. M. Dolenc, Pravosodstvo' cister-cienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja. Zbornik znanstvenih razprav III, str. 31, a prim. tudi str. 41.
“ Prim.: Erlauterungen zum histor. Atlas der osterr. Alpenlander. Herausgeg. von der Kais. Akademie der Wissenschaftcn in Wien. 1. Teil. Salzburg, Oberosterreich, Steiermark. 1917; 4. Tell. Karnten, Krain, Gorz u Istrien. 1914. (Kranjsko zadevajoči del je sicer že tiskan, pa še ni izšel.) T s c h i n ko w i t z, Darstellung des politischen Verhaltnisses der verschie-denen Gattungen von Herrschaften zur Staatsverwaltung itd. Graz 1827, I, str. 390 sl.; L u s c h i n, Gesch. d. altern Gerichtswesens, str. 103 sl.
16	Tudi vinogorski zbori so vršili tako uvodno postopanje. (Prim.: Dolenc, Kost. Plet. III, str. 41, 42, 78, 93.)
sodnika (Bannrichter), ki je oblikoval (formiral) proces, vodil razpravo in izrekel po povprašanju prisednikov sodbo. Svoj sedež so imeli ti krvni sodniki v naših deželah v Gradcu, Celju, Ljubljani in Celovcu;17 podrejeni pa so bili v vsaki deželi drugemu oblastvu; od teh jih je moralo deželsko sodišče v primeru potrebe zahtevati: na Štajerskem od notranje-avstrijske vlade v Gradcu,"* na Kranjskem od deželnega vicedoma1" in na Koroškem od deželnega glavarja.20
Za sodbe deželskih sodišč je bila notranje-avstrijska vlada revizijska in sploh za deželska sodišča nadzorstvena instanca.21
Po B e c k m a n n u (str. 399) so se sodbe dež. sodišč predlagale splošno pred izvršitvijo n.-a. vladi v Gradcu »ad revi-dendum et approbandum, si sint iustae sententiae«. Le v prav jasnih primerih se je to opuščalo. Kesneje, ko se je s tem vlada preveč obremenjala, se je odredilo, da se predlože ex officio le oni primeri, ki se jih je smatralo primerne za pomiloščenje (Beckmann, str. 266, Landgerichtssachen).
3.	Poleg patrimonijalnega sodišča zemljiškega gospoda za civilne in male kazenske stvari imamo v tej dobi, ne samo na Dolenjskem, marveč tudi v drugih slovenskih pokrajinah ljudske sodne zbore, takozvana »k v a t e r n a sodišča«,22 ki so na-
17 Beckmann, Idea iuris, str. 262—266.
Na Kranjskem so bila privil, dež. sodišča (izven mest): Ljubljana, Goričane, Pleterje, Pazin, Kastav; na Koroškem: Ortenburg, Hollenburg, Sonnegg (Rechbach, Observ. 69); na Štajerskem: Herberstein, Neu-berg, Gutenhag, Vurberk in Ormož (Rechbach, Observ. 27). Prim. tudi: M. Dolenc, Postanek in pomen instrukcij za krvna sodišča na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem. Časopis za zgod. in narodop. IX, 1912, zlasti str. 98 sl. ter Pravosodstvo cistercienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja. Zbornik znanstvenih razprav III, 10; zlasti pa: Planer, Recht u. Richter in den i. o. Landen Steiermark, Karnten u. Krain, str. 19—54; Hermann, Handb. d. Gesch. d. Herzogt. Karnten, I, str. 338 sl., 358; II, str. 130, 143. — Glede posebne pravice deželskega sodstva graščine in trga Bela peč v sosednih koroških gosposkah (tkzv. Strassengericht) gl. Valvasor XI., str. 643, 644.
18 Rechbach, Observationes, str. 26, 27; Beckmann, Idea iuris, str. 37, 263.
‘“Rechbach, Observationes, str. 110.
20 Rechbach, Observationes, str. 69.
21 Rechbach, Observationes, str. 25, 26; Beckmann, Idea iuris, str. 37, 399.
22 M. Dolenc, Pravosodstvo cistercienške opatije v Kostanjevici in
jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja. Zbornik
slednik starih več.2:t O tem sodišču vemo danes v splošnem, da se je njegova sodna oblast glede stvarnega obsega skladala z ono patrimonijalnega sodišča.24 O njegovem razmerju do patri-monijalnega, o času zborovanja, postopku itd. pri sedanjem stanju raziskav še ne moremo reči dokončnega. Prof. Dolenc, ki je opozoril na ta sodišča v slovenskem kmetskem pravnem krogu, se glede njihove kompetence naslanja predvsem mr določilo, ki ga je našel v prvem kostanjeviškem folijantu zapisnikov gorskih in kvaternih pravd iz 1. 1590; »Ouottember-recht im Kloster, wie von Altersherkhumen alle Ouattember-mitvvocli — Was sonst in Verhoerstag nit abgehandelt mag \verden, zu diesetn Tag zu verabschieden.«25
To določilo tolmači tako, »da naj vse zadeve, ki se niso mirnim potom poravnale pred gosposko, pridejo kakor sporne zadeve pred ljudsko sodišče«.20 Po Dolencu- naj bi torej imelo sodišče zemljiškega gospoda le pristojnost poravnalne instance,
znanstvenih razprav III., str. 13 in Slov. ljudska sodišča v dobi od 16. do IS. stoletja 1. c. §§ 7, 18; Jos. M al, Čas XIX, str. 184 — in prijazno sporočilo prof. Dolenca, ki je našel kvaterne sode tudi v spisih blejsko gosposke. Anton K a s p r e t, O večah, ČZN. 1907, 4 i. str. 216, 222.
2:1 Gl. o teh: Anton K a s p r e t, O večah, ČZN. 1907, 4 1. str. 214—222.
2,1 Plane r, Recht u. Richter in den i. o. Landen Steiermark, Karnten u. Krain, str. 21, pravi med dr.: »An die Grundobrigkeiten \vurde auch die Gerichtsbarkeit der Župengerichte iibervviesen, als Erzherzog Ferdinand diese letzteren, soweit sie noch bestanden, im J. 1525 aufhob.«
25 Dolenc, Kost.-Plet. III., str. 13; A. L u s c h i n (Ein Protokoli der Stadt Stein in Krain aus den Jahren 1502/03, Mitteil. des Musealvereines fiir Krain, 1905, str. 58), je našel to sodišče tudi v sodstvu mesta Kamnik. Tukaj
so se vsi meščani — ki so imeli sicer itak redno sodstvo pred mestnim sodiščem — pod predsedstvom mestnega sodnika sešli v postu trikrat s presledki enega tedna v sodnem zboru (tajdingu). Na teh sodnih zboirih se je
razpravljalo ne le o pravnih sporih, marveč tudi o splošnih mestnih zadevah. iKako ukoreninjeni so bili ti zbori v ljudski zavesti, se kaže v tem, da so se najbrže še iz te dobe ohranili tri zaporedne nedelje v postu pri Sv. Primožu nad Kamnikom cerkveni shodi (cerkve kot shajališča kvaternih shodov, pričetek z mašo gl. Dolenc, Kost. Plet. III, str. 35).] L u s c h i n pravi, da so taki tajdingl v avstr, mestih in trgih zelo pogosti, zlasti tam, kjer dotični kraji niso imeli krvnega sodstva in se je hotelo v občini vedno osvežiti poznavanje mej svojega sodstva napram zahtevam deželsko-sod-nega oblastva. Prim. tudi primer, ki ga navaja Dolenc, Kost. Plet. III., str. 39; Vrhovec, Zgod. Novega mesta, str. 64; K a s p r e t, O večah, ČZN. 1907, str. 219 (trška veča v Radečah decembra na kvaterni petek in v Laškem); Dolenc, Kost. Plet. III., str. 13.
28	Dolenc, Kost.-Plet- III., str. 13.
ki so jo imeli kesneje gospodarski uradi.27 Kvaterni sodi pa naj bi bili kompetentni v vseli zadevah, ki niso spadale pod nobeno kavzalno instanco (pred gorske zbore ali povšje pravde). Tvorili naj bi nekako nadomestilno sodišče.28
Ti kvaterni sodi so se shajali, kakor pove že ime, v kvaternih tednih, v Kostanjevici n. pr. vsako kvaterno sredo, in sicer po nekod v cerkvi.20
Glede okrožja kvaternega soda še ni ničesar dognanega.30 Komaj je obsegalo povsod le podložnike enega zemljiškega gospoda, ki so bili v naših deželah večinoma raztreseni.31 Odprto vprašanje je tudi še, če so mu bili podsodni 1 e podložniki. Dolenc pravi,32 da je moralo prihajati prve čase h kvatemim sodom celokupno podložništvo. To sklepa iz tega, ker je v kostanjeviških sodnih zapisnikih najti nekaj primerov izključenja iz sodnega zbora. Pozneje so se zbirali na kvaternem sodu le tisti, ki so imeli sami kakšno pravdo ali drugačen posel pri sodišču.33
Sodbe kvaternih sodov so sklepali ljudski sodniki pod predsedstvom kakega veljavnega moža; prisednikov je bilo največkrat 12 do 13.34 Pri teh razpravah je bil navzoč tudi zemljiški gospod sam ali njegov uradnik. Dolenc meni, da so se kot nekak prehoden štadij ohranila ljudska sodišča napram že v 16. stol. prodirajočemu patrimonijalnemu sodstvu baš tako, da so zemljiški gospodje prevzeli vodstvo ljudskih sodišč.85
Glede pritožbene instance zoper sodbe kvaternega sodišča še ni mogoče nič dokončnega reči. Iz zapisnikov je pač povzeti, da so se pritožbe vlagale, a pritožbena instanca ni razvidna.3" Po splošni organizaciji te dobe, je bila ta instanca najbrže deželno glavarstvo.
27 Dolenc, Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine od konca
17	do začetka 19. stol., Zbornik znanstvenih razprav V., str. 176.
23	Dolenc, Kost. Plet. III., str. 39.
29 D o 1 e n c, Kost. Plet. III., str. 35.
39 D o 1 e n c se v tem pogledu ne izraža. Veče so se po K a s p r e t u, ČZN. 1907, str. 221 vršile pač za vse podložnike ene graščine.
31 Dolenc, Klevevž-Boštanj, V., str. 165.
32 Dolenc, Kost. Plet. III., str. 13.
33 D o 1 e n c, istotam.
33 Dolenc, ravnotam.
33 Dolenc, Klevevž-Boštanj, V., str. 184.
30 Dolenc, Kost. Plet. III., str. 23.
b)	Kavzalne instance.
Kavzalna sodišča v naših deželah, zlasti na Dolenjskem so bila vinogorski zbori in povšje pravde.
4.	Gorskizboriso bili poleg avtonomnopravnih funkcij, ki so se izvrševale z občo sodbo (Gemeinurtett) od vse h prebivalcev gorice, sodišča za civilne in manjše kazenske stvari, in sicer n e izključno za podložnike, marveč kavzalna sodišča za vinogorske zadeve vseh tistih, ki so imeli na vinski gorici svoj vinograd.'17 Kompetenca teh sodišč je bila torej »v pogledu osebnosti, ki so spadale v vinogorsko juris-dikcijo, širša kot patrimonijalna, glede stvarnosti pa izključno kavzalna, vendar tako, da je morala biti z vinogorsko zemljo v ozki zvezi«.3” Na vinski gorici so imeli namreč poleg gorskega gospoda in njegovih podložnikov vinograde še druge osebe: meščani, duhovniki, plemiči itd. Nad vsemi je imel vlastelin, nazvan »gorski gospod«, svojo oblast nalik oni zemljiškega gospoda. Ta oblast se je imenovala »gorska palica«.
Avtonomne zadeve glede vinogradništva je razpravljal za okrožje gorskega gospoda »gorski zbor«, sestavljen iz mejašev in sogornikov. Mejaši so bili tisti posestniki vinogradov, ki gorskemu gospodu niso bili s svojo osebo podložni, sogorniki pa so bili njegovi osebno podložni.so
Pri obravnavi avtonomnih zadev v obči sodbi so bili obvezani vsi člani dotičnega okrožja udeleževati se gorskih zborov, pri razpravi posameznih sporov, kar se je imenovalo »sedeti v srenji« (im Ring sitzen), pa le določeno število mejašev in končno mejašev in sogornikov kot sodnikov-prisednikov (Assessoren); to število je bilo 12 in 24. Ti prisedniki so bili ali stalno izbrani ali pa pozvani od primera do primera.40 Sklepali so z večino glasov.41
"Dolenc, Kost. Plet. III., 14; Klevevž-Boštanj V., str. 185. — :.-Pravo, ki se je uveljavilo na gorskih zborih, je imelo svojo formalno avtoritativno podlago v gorskih bukvah Ferdinanda I. iz 1. 1543, toda materialno se je snovalo iz predpisov slov. prevodov gorskih bukev, ki' so ustrezali običajnemu pravu, kakor se je mej ljudstvom tekom dveh in več stoletij izobličilo.« (Klevevž-Boštanj V., str. 174.)
38 Dolenc, Klevevž-Boštanj, V., str. 185.
19	D o 1 e n c, Kost. Plet. III., str. 15.
'° Dolenc, Kost. Plet. III., str. 14, 15, 29, 31; Klevevž-Boštanj V., str. 5, 167, 168, 184.
41 Dolenc, Kost. Plet. III., str. 113; Klevevž-Boštanj V., str. 243.
Predsedoval je gorskim zborom poseben sodnik-starešina, drugod zopet graščinski oskrbnik, župan dotičnega kraja, itd.42
Za čas sestanka gorskega zbora sta bila določena eden ali dva dneva v letu po starih šegah.43
Pritožbe zoper sodbe gorskih zborov na Kranjskem so bile kakor na Štajerskem načeloma dopustne (v smislu čl. 5. gorskih bukev) na deželnega kletarskega mojstra. Vendar pa se v praksi — vsaj za časa Erberga okoli 1. 1700 — niso vlagale na to instanco,44 marveč na deželno glavarstvo, ker takrat ni bilo na Kranjskem posebnega kletarskega sodišča.45
5.	Drugo kavzalno sodišče je bilo takozvano »p o v š j a pravd a«. To je bilo pristojno za spore glede lova na povhe, ki je bil v večji meri običajen v nekaterih krajih na Dolenjskem. Sestajal se je ta sodni zbor vsako leto v torek po binkoštih.40
Glede notranjega vstroja povšjih sodišč je iz sodnih zapisnikov razvidno, da je veljalo zanje v obče »pravo gorskih bukev in v podrobnostih tudi običajno pravo, izobličeno v smislu starih šeg in navad«.47
“Kaspret, O večali, CZN. 1907, str. 216; Dolenc, Kost. Plet. 111., str. 33. Klevevž-Boštanj, V., str. 167; gl. tudi M e 11, D. steierische Wein-bergrecht u. dcsscn Kodifikation im J. 1543, Sitzungsberichte der pliil.-histor. Klasse dunajske akademije, 207 zv., 4. razpr., str. 13 sl.
13 Dolenc, Kost. Plet. III., str. 33, Klevevž-Boštanj V., str. 166.
“ Dolenc, Kost. Plet. III., str. 21. Klevevž-Boštanj V., str. 186. — Rechbach, Observattones, str. 55—57, razpravlja o inštanci kletarskega sodišča na Štajerskem, pa niti ne omenja take na Kranjskem; Planer, Recht und Richter, str. 96.
45 Erberg, Observattones (gl. op. 58), X., odst. 8 navaja: Ingleichen gehen der Bergholden Beschwerden wider ihre Bergherrschaft vor die Landtshauptmannschaft, weilen in Krain kein besonders Khellergericht ge-ordnet, sondern solches die Landtshauptmannschaft selber ist. Dahin wer-den die Appellations v. der Bergthaiding devoluirt, ist durch Erkhandtnuss der Hh. u. Landtleuth in Hoffthaiding Montags nach Laetare Anno 1521 per modum pragmaticae statuiert, die Foolia lauten also: Dieweflen der Berg-richter in Nahmben des rechten Bergherrn das Bergrecht besitzet, demnach dingt nioderst (?) anderswo billiher als in namben des Landtsfiirsten an den Landtshauptman und welcher Theill sich derselben auch beschvvort, so von Landtshauptman ergehet, der mag an die Rom. kays. Mayt. als Herrn und Landtsfiirsten appellieren. — V koliko so gorske bukve (1. 1543) pravni položaj izpremenile, je seveda drugo vprašanje.
“Dolenc, Kost. Plet. III., str. 14.
47 Dolenc, Slov. ljudska sodišča v dobi od 16. do 18. stoletja, § 18.
c)	Izredne instance.
6.	Kot izredno civilno sodišče, ki prihaja v poštev tudi48 za kmetske podložnike, je šteti tzv. nepristransko sodišče (»Unparteiisch Gericht«, iudiciiim arbitrarnim vel delegatum). Taka sodišča so se po Beckmannu (str. 184, 544) sestavljala v dveh primerih: a) ako se toži zemljiški gospod sam s svojimi podložniki radi zemlje ali pravic, da ni »iudex in propria causa«, b) ako se toži podložnik tujega gospoda s podložniki sodnega gospoda »in personalibus causis«, da ne bi razsodil v prilog svojim podložnikom v škodo tujemu tožitelju. Beckmann pravi za Štajersko, da v prvem primeru določi zemljiški gospod »ad suspicionem vitandam« tako sodišče in imenuje za razsodnika advokata; ta pa določi za svoje prisednike tri do štiri druge advokate. V drugem primeru pa da se sestane tako nepristransko sodišče na zahtevo tožnika. Slednjič more odrediti v posebnih primerih nepristansko sodišče i višja instanca, deželni glavar ali v gorskih pravdah kletarski mojster.
D o 1 e n c'*9 je našel v vinogorskih pravdah dokaj primerov sodstva nepristranskega sodišča, zlasti v kostanjeviškem, pleterskem in blejskem okrožju, a tudi mnogo primerov, kjer v nasprotju z načeli, ki jih izraža Beckmann, sodi redno sodišče v pravdah med zemljiškim gospodom in njegovimi podložniki. Vidi se, da ni bilo obveznega predpisa, marveč, da je bil le običaj (v on der Landsobrigkeit autgebrachter Branch),"'0 da sodi v takih primerih razsodišče kot nepristransko sodišče. Dolenc je sploh našel, da so prišle ne glede na primere, ki jih navaja Beckmann, pred nepristransko sodišče posebno imenitne ali važne zadeve ali posebno nujne pravde.
Po Dolenjskem so se pri nepristranskem sodu postavljali sodniki po prosti volji zemljiškega gospoda. Število teh prisednikov ni bilo stalno. Pač pa je bil vsaj prve čase običaj, da so se izbirali le izmed takih oseb, ki niso spadale pod podsodnost zemljiškega gospoda. Predsedoval je kak veljak iz sosednih gosposk, kak župnik ali dvorski sodnik.51
4“ O razsodišču kot nepristranskem sodišču za plemiče gl. Hermann, Handb. d. Geschichte des Herzogt. Karnten, I., str. 361.
10 Dolenc, Slov. ljudska sodišča v dobi od 16. do 18. stoletja, S 19.
“Dolenc, Kost. Plet. III., str. 33.
“Dolenc, Kost. Plet. III., str. 33.
II.	Mestno in trško sodstvo.
1.	V civilnih zadevah so vsi prebivalci mest ali trgov, torej meščani, v mestu bivajoči tujci in oni plemiči, ki so izvrševali v mestu meščansko obrt, podsodni mestnim sodiščem.52 To je tvoril navadno mestni sodnik z notranjim mestnim svetom.53 Pritožbe zoper sodbe mestnih ljudi	gredo	na	Štajerskem	na
gospoda in deželana, ki mu dotično	mesto	ali	trg pripada	in
eventuelno na deželno glavarstvo kot na tretjo instanco. Na Koroškem in Kranjskem gre pa pritožba	na deželnega vicedoma.54
5a B e c k m a n n, Idea iuris, str. 316.
53 Luschin, Oesterr. Reichsgesch., str. 448 in Gesch. d. altern Ge-richtswesens, str. 199 sl.
“Institut vicedom o v (vice domini), zlasti v bivših avstrijskili deželah, doslej še ni raziskan. Rosenthal, Gesch. d. Gerichtswesens u. d. Vervvaltungsorganisation Baierns, 1889, I., str. 275, op. 1, sodi, da je nastal v cerkvenih kneževinah. Razvoj v Koroški, kjer so imeli, bamberški in salcburški škofje svoje vicedome (Rechbach, Observ. 81—100) govori za to podmeno. V notranje-avstrijskih deželah so bili vicedomi predvsem finančni organi deželnega kneza. Njihova prva naloga je 'bila', skrbeti, da se v deželno-knežjem urbarju (Stockurbar) zaznamovane dajatve in pristojbine redno plačujejo1, zaračunavajo in hranijo. Kot finančni organi so imeli neko jurisdikcijo nad zastavljenimi gosposkami (Pfandschillingsherr-sehaften), t. j- onimi gosposkami, ki so jih deželni knezi za posojila zastavljali denarnim velikašem. Iz tega izvira njihovo sodstvo v sporih mej podložniki take gosposke in njihovimi gospodi, kakor tudi imetnikov zastavljenih zemljišč (Pfandschafter) med seboj. Skupno (conjunctim) so imeli sodstvo vicedom in deželni glavar, ako' toži imetnik zastavljene gosposke deželana ali gospod in deželan imetnika zastavljene gosposke. V prvem primem je šel vicedom k deželnemu glavarju in je oddal svoj glas za prisedniki, v drugem pa deželni glavar k vicedomu in je oddal svoj glas za onimi deželnih svetnikov (Landrate), ki so jih imeli vicedomi za svoje prisednike (Rechbach, Observationes, 64, 74, 109, 110; Valvasor, IX., 5, 79).
Kot finančni organi so imeli deželni vicedomi na Kranjskem in Koroškem tudi nadzorstvo finančnega poslovanja deželnoknežjih mest in trgov in to, da se mestni dohodki pravilno uporabljajo, deželne doklade vplačujejo in javna pota vzdržujejo (Rechbach, Observationes, 75, 111; glede Kranjskega po ces. odločbi z dne 9. dec. 1625 (gl. vicedom. spise v vicedomskem arhivu muzeja v Ljubljani, fasc. 144, IV, št. 8). Na Štajerskem je imela to nadzorstvo mest notranje-avstrijska vlada (R e c h b a c h, Observationes, 23; B e c k m a n n, Idea iuris, 400). Iz te nadzorstvene pravice nad mesti se je najbrže razvila na Kranjskem in Koroškem apelacijska instanca vicedoma glede sodb mestnih sodišč (Rechbach, 15, 75, 109; Valvasor, IX., 78), na Kranjskem in Koroškem (Rechbach, Observationes, 17) i pravica potrjevati mestne sodnike. (Za Štajersko in za mesto
Proti razsodbam vicedoma je bila dopustna pritožba na no-tranje-avstrijsko vlado/'5
Na Štajerskem so bila mesta in trgi pasivno neposredno podsodni notranje-avstrijski vladi, izvzemši v zadevah stanovskih posestev (Herrengiilten). V teh so podsodni ograjnemu sodišču.6"
2.	I kazensko sodstvo so mesta po istih organih kakor civilno izvrševala sama, ako so imela lastno deželsko-sodno oblast/’7 vendar pa so imela le nekatera mesta privilegirano deželsko-sodno oblast, dočim so se morala druga posluževati krvnega sodnika, kakor ostala neprivilegirana deželska sodišča.
Ljubljano je imela notranje-avstrijska vlada pravico potrjevati sodnike in podeljevati krvno sodno pravico vsako leto mestnim sodnikom v onih mestih, ki so imela krvno sodno pravico (Aclit und Bann). (01. R e c h -bach, Observationes 14, 15; Luschin, Oesterr. Reichsg. 448.) Prav tako jc imel deželni vicedom na Kranjskem in Koroškem kot finančni organ deželnega kneza in temporalibus nadzorovalno pravico nad deželno-knež-jiini župnijami in beneficiji, pravico zapore in. inventure ob smrti teh beneficiantov in sodelovanje ob instalaciji. — Na Štajerskem ima to oblast n.-a. vlada (R e c h b a c h, Observationes, str. 3, 76, 111).
Na Kranjskem je imel dež. vicedom iz razlogov, ki še niso pojasnjeni, pravico, nastavljati dež. krvnega sodnika (Bannrichter). Deželska sodišča so ga morala od njega zahtevati (R e c h b a c h, Observationes, str. 111).
Bil je na Kranjskem tudi prizivna instanca proti sodbam višjega rudarskega sodnika (Reclrbach, Observationes, str. 153).
Vicedomski uradi so se razpustili šele 1. 1747. v posameznih deželah. (Prim.: Planer, Recht u. Richter in den i. o. Landen Steiermark, Karnten ti. Krain, str. 72; M ii 11 n e r, Geschichte d. Eisens in Krain itd., str. 185.)
Na Kranjskem in Koroškem so imeli deželni vicedomi mnogo obsežnejšo oblast nego na Štajerskem, kjer je postavil deželnega vicedoma šele nekaj stoletij kasneje cesar Maksimilijan I. 1. 1498. mesto »Landschreiber-ja« na čelo deželne finančne uprave (Luschin, Oesterr. Reichsgesch., str. 211, 271, 436, 457).
“ Rechbach, Observationes, str. 112; Luschin, Oesterr. Reichsgesch., str. 457; prim. tudi: Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, str. 63.
“"Rechbach, Observationes, str. 18.
"Luschin, Oesterr. Reichsgesch. str. 448; Planer, Recht und Richter in den i. o. Landen Steiermark, Karnten u. Krain, str. 22; Beck-in a n n, Idea iuris, str. 263. Po tem (str. 263) so imela v slovenskem delu Štajerske pravico nastavljati svojega krvnega sodnika (Bannrichter) ta-le mesta: Celje, Maribor, Ptuj, Radgona, Slov. Bistrica, Slovenjgradec. Glede Kranjskega je vprašljivo, je-li razen Ljubljane imelo še kako drugo mesto pravico do lastnega krvnega sodnika. V a 1 v a s o r (XI., str. 488) poroča sicer, da je imelo Novo mesto še pred Ljubljano lastno pravico krvnega
III.	Sodstvo za plemiče.
1. Redna civilna personalna instanca gospodov in d e -želanov (Herren- und Landleute), to je onih plemičev, ki so bili člani stanovskega dež. zbora, in realna instanca za zemljišča, vpisana v knjigo stanovskih zemljišč (Giiltbuch), je bil tzv. S c h r a n n e n g e r i c h t (forum nobilium). Ime tega sodišča prihaja od Schranke = ograja (Gerichtsschranke), ki je ločila sodišče od strank.58 Wolf-Cigale prevaja Schrannengericht v deželno sodišče, Vrhovec59: gosposko sodišče in Dolenc00: ograjeno sodišče; morda je točneje »ograjno« sodišče. V starejšem času se je imenovalo to sodišče »Hof-thaiding«.01
sodstva (Acht und Bann), vendar pa se je kasneje posluževalo- krvnega sodnika za Kranjsko (Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, 140). Ob pomanjkanju primernih domačih prisednikov so jih jemali iz sosednih mest. Kostanjevica, Krško in Novo- Mesto so sestavljali skupno krvni sodni zbor. (Dolenc, Pravosodstvo kostanjeviške opatije v letih 1631 do 1635, CZN. XI., 1914, str. 50.) Glede koroških mest gl. Hermann, Handb. d. Gesch. d. Herzogt. Karaten, I-, str. 345, 356; II., str. 131, 132.
58 August D i m i t z, Das Landschrannengericht in Laibach v Mitthei-lungen der juristischen Gesellschaft, Bd. II., H. 9, str. 233, in poseben odtis.— O tem sodišču zlasti rokopis Daniela barona Erberga »Observationes Practicae inciyti Praetorialium Aulicoru,mque Judiciorum Dicasterii, quibus ex legibus fundamentalibus cxcelsi Ducatus Carnioliae (vulgo Landshand-vest) institutis Patriis Dictorutn Judiciorum aliisque vetustissimis rnonu-mentis explanatur nec non rebus Judicatis aliisquc allegationibus illustratur stylus dictae Curiae Vernacule Hofthaydung. Opus Posthumum Joa. Da-nielis Lib. Baronis ab Erberg Domini in Lustthal olim hujatum Excelsorum Statuum Deputati antehac vero Advocati dein Archigrammatei nec non Snpremi Pronvinciae Secretarii J. C. undequaque Famigeratissimi«. Rokopis z XXXVIII. poglavji v ljubljanskem muzeju. Citiram: »Obs.« ter rimsko številko poglavja in arabsko številko odstavkov poglavja. — Gl. o tem rokopisu: L u sc h in, Oesterr. Reichsgesch., str. 380. Tam tudi str. 378 izdaje notranje-avstrijskih »L a n d s c h r a n n e n o r d n u n g e n«. — Aug. D i m i t z, Gesch. Krains, IV., str. 74, 75. — Plane r, Recht u. Richter in den i. o. Landen, str. 68.sl. — Hermann, Handb. d. Gesch. d- Herzogt. Karaten, I., 360, 361; Globočnik, Uebersicht der Verwaltungs- u. Rechts-gesch. d. Landes Krain, str. 19.
Vrhovec, Ljublj. meščanje, str. 58.
00 M. Dolenc, Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine od konca 17. do začetka 19. stoletja, Zbornik znanstvenih razprav, V., 244, op. 111.
01 Obs. I., 2; D i m i t z, Landschrannengericht, str. 233; Valvasor, str. 68 nasl., L u s c h i n, Reichsgesch., str. 457.
Vsebovalo je v sebi dvoje instanc, ki se nista nikdar povsem strnili in iz katerih je izhajalo, namreč tzv. »Landrechte« in »Hofrechte«.02 Prvo je nastalo iz »Landthaidinga« (placitum generale), periodičnega sodnega zbora deželanov, ki se je sestajal pod predsedstvom deželnega gospoda ali njegovega namestnika na določenih zborovališčih v svrho sodstva za dobo treh dni;03 drugo sodišče, »Hofrechte« pa je nastalo očividno iz »Hofthaidinga«, sodnega zbora, ki se je vršil po potrebi kot zborno sodišče za plemiče pod predsedstvom deželnega kneza ali njegovega dvornega sodnika.04 Ta dvojni forum istega deželnega ograjnega sodišča se je kazal do njegovega prestanka v 18. stoletju v različni stvarni kompetenci, v različni zasedbi, različnem postopku in različnem časovnem sestanku. Dupliciteta sodišča se je kazala tudi v tem, da se je moglo od enega fora na drugega ekscipirati.06
Pod tzv. deželno pravdo00 (in die Landrechte) so spadali spori proti gospodom in deželanom, tičoči se lastnine (Eigen), stanovskih zemljišč (Landgiiter, landschaftliche Herrengiilten) dednega nasledstva, tožbe iz pogodb, potem vse tožbe o prestopkih zoper varnost časti (verbalne in realne injurije).07 Dalje sq se obravnavale pri »deželni pravdi« tudi fevdne zadeve (razen na Štajerskem, kjer je bilo posebno fevdno sodišče)08 in slednjič je bila »deželna pravda« tudi instanca gospodov in
02	Qt?s. II., 4—6; D im; it z, 1. c., str. 233; Valvasor, IX., str. 14 in 94; Rechbach, Observationes, str. 50; Planer, Recht und Richter, str. 6Hnasl.
03	L u s c h i n, Oesterr. Reichsgesch., str. 194 in Gesch. d. iiltern Ge-richtswesens, str. 47 sl.
I^u sc h in, Oesterr. Reichsgesch., str. 195 in Gesch. d. altern Ge-richtswesens, str. 66 sl.
65 Qbs. II,, 7.
08 O pomenil »pravda« za »ius« gl. Dole n c, Klevevž-Boštanj, V., str. 163, op. 24; isti, Pravni izrazi v prevodih vitiogorskega zakona, Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino II., str. 86.
07	D im it z, 1. c. 234; — po Valvasorju, IX., str. 14 so spadale injurije pred »dvorno pravdo«. Obs. VII., 10, razpravlja o tej točki obširno. Po avgsburškem libelu, da spadajo na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem tožbe radi žaljenja časti pred deželno ali pa pred »dvorno pravdo«. Po § 2 reda ograjnega sodišča (Landschrannenordnung) iz 1. 1571 pa da spadajo na Kranjskem ti spori pred »deželno pravdo«. Tam so se tudi v praksi obravnavali.
1,8 Rechbach, Observationes, str. 60, 61, 108; Obs. VIJ., 11.
deželanov v nespornih zadevah/9 Bila je zanje zapuščinsko in konkurzno™ sodišče,71 varuška instanca,72 dovoljevala je amortizacije73 itd.
Pred »dvorno pravd o« so se razpravljale posestne tožbe in tožbe radi nasilnega odvzema stvari ali nasilnega pregona s kakega zemljišča (Gewalt- und Spalienklagen).14 Zato se je razloček med »deželno« in »dvorno pravdo« izražal tudi tako, da se je reklo, da je prvo iudicium petitorium, drugo pa posessorium.75 Naravno, je tudi, da se posestne tožbe, ki jih je uvedlo šele recipirano rimsko pravo, in so po svojem namenu zahtevale hitrejšega postopka, niso razpravUale pred »deželno pravdo« z dolgotrajnim postopkom,7'1 marveč predi dvornim sodnikom,, ki je sodil hitreje, manj, oblično, po krajšem' postopku.
Tudi še po združitvi instanc »deželne« in »dvorne pravde« v ograjno, sodišče se je kazal razloček prvotno bistveno različnega postopka v glavnem v tem, da v »deželni pravdi« deželni glavar ali deželni upravitelj (Landesverweser) kot predsednik razprave ni, kakor? v »dlvorni, pravdi«, po po.vprašanju prised-nikov odločil, marveč je imenoval enega izmed prisednikov (indicem, RechtsimclmK da bi ta izrekel, potem ko je o stvari poročal in povprašal prisednike, sodbo.77
Dalje je bilo po starem običaju potrebno* da so stranke prišle pred »deželno pravdo« osebno. Tega običaja so se deželni stanovi strogo držali in ga branili napram nasprotnim poveljem deželnega kneza.78 Pred »dvorno pravdo« pa so mogle priti stranke poljubno osebno ali pa so, poslale zastopnike. Apelacija proti sodbam v »dvorni pravdi« ni bila dopustna, marveč je bilo
“"Po Rechbachu, Observationes, str. 45, 46, 71, 72 je na koroškem in Štajerskem bilo za te kompetentno deželno glavarstvo; prim. tudi L u s c h i n, Oesterr. Reichsgesch., str. 457.
70	Obs. VII., 6;
71	Obs. VIL, 9.
73 Obs. VIL, 8; dTugače L u s c h i n, Oesterr. Reichsgesch., str. 457.
73	Obs. VIL, 12.
74	Valvasor, IX., 14; D i m i t z, L c., str. 234.
76 Obs. VIL
70 Valvasor, IX., str. 14 pravi; »Die iibrige Streit- u. Klag-Handel, so in dem offcntlichen Landgcricht vor- u. bisvveilen in zeli en Ja hren nicht zum Ende kotnmen.«
77	D i m i t z, L c., 237.
73 Obs. XXIII.; Dim it z, I. c., str. 235.
možno zaprositi le revizijo.79 Daljne razlike na pr. v pozivu pred sodišče80 segajo že pregloboko v postopek ograjnega sodišča, ki bo predmet druge razprave.
Razprave po »dež. pravdi« so se vršile časovno ločeno od onih po »dvorni pravdi«, različne dni, in sicer prve na ponedeljek, druge delavnik nato.
Predsednik sodišča81 je bil deželni glavar kot »caput totius nobilitatis«. On sklicuje sodišče in predseduje zasedanju ali je pa poveri svojemu namestniku. Ta je v »deželni pravdi« vedno deželni upravitelj (Landesverweser),s~ v »dvorni pravdi« pa je deželni oskrbnik (Landesverwalter).B3 Deželni upravnik in deželni oskrbnik se nista mogla medsebojno niti substituirati, razen ako je bil deželni upravnik postavljen hkrati za deželnega oskrbnika ali pa je bil izrecno substituiran.84
Na Kranjskem se je prve čase volilo ob začetku zasedanja 12 do 16 prisednikov. Ker pa ti večkrat niso prihajali k razpravam, je prosila dežela cesarja Maksimilijana L, da bi dovolil vsako leto iz deželnih naklad 1000 goldinarjev za odškodnino prisednikom (asesorjem); pristal pa je cesar le na 600 goldinarjev. Odslej so se volili prisedniki izmed gospodov in deže-lanov za celo leto navadno v zasedanju o sv. Juriju in so se vpisavaii v sodne zapisnike. Ko so dodali deželni stanovi plači še nekaj iz svojih sredstev, je postala služba prisednikov ograjnega sodišča stalna. Najprvo jih je imenoval deželni zbor, izza
1.	1675 pa ograjno sodišče samo.80 Stalni organ je bil tudi pisar ograjnega sodišča (Lundschrunnenschreiber),m ki je vodil zapisnike in izdajal sodne listine. Svoje prejemke je dobival iz sodnih pristojbin. Važno vlogo v postopku so imeli
7” R c c h bach, Observationes, str. 52; Valvasor, IX., str. 14.
80 Obs. XXI.; D i m i t z, 1. c., str. 235—237.
81 D i m i t z, 1. c., str. 233, 235; Obs. V.
82 P i m i t z, 1. c., str. 233; Valvasor, IX., str. 4, 14; IX., str. 73, pravi, da je dež. upravitelj »Praetor Provinciae, Landrichter oder Land-vogt«; Beckmann, Idea iuris, str. 262.
83 Valvasor, IX., str. 4, 70; ta je zastopal dež. glavarja v »dvorski pravdi« in v vseh nesodnih stvareh.
81 Obs. III., 6; v Valvasorjevem času sta bili te dve dostojanstvi združeni v isti osebi, Valvasor, IX., str. 4; za Koroško; gl. R e c h -bach, Observationes, str. 71.
85 Obs., IV., D i m i t z, 1. c., str. 238.
80 D i m i t z, 1. c., str. 239; Obs., VI.
stalni zapriseženi advokati ograjnega sodišča (Landschrannerutdvokaten).87 Nastavljalo jih je sodišče samo; imeli pa so pravico zastopstva pri vseh sodiščih in so služili procentualno po vrednosti spornega predmeta. Za časa cesarja Maksimilijana I. so bili v Ljubljani trije odvetniki ograjnega sodišča, za Erberga okrog 1. 1700 štirje.88
Stalni in plačani organi so bili dalje k o m i s a r j i za zaslišavanje prič (Zeugenverhdrskommissare),m in sicer eden za Gorenjsko in eden za Dolenjsko, dalje sodni izvršilni organ (Weisbote)B0 in dostavi j alci (Landbote).91
Po uredbi Albrehta II. so se morali deželni sodni zbori <Landrechte) zbirati po šestih tednih. Kasneje so se shajali letno šest- do sedemkrat, vselej za nekaj dni. Pozneje, ko so se posli pomnožili, se je vršilo zasedanje dva- do trikrat, a trajalo je štiri do pet mesecev, dokler sc niso obravnavali vsi spori.'12 Ker je bilo preje zasedanje trajalo le dva do tri dni, se jc tudi kasneje, še ko je trpelo več mesecev, imenovalo: »en dan« (»der Tag«), Ves postopek pred »deželno pravdo« je bil vravnan na štiri dni, tako, da se je onemu, ki je vložil tožbo, določil za postopek drugi dan, t. j. prihodnje zasedanje; v enem zasedanju se ni smel vršiti več nego en čin postopka.03 Vendar se je moralo tožniku določiti dan prihodnjega zasedanja. Stranke so morale priti v nedeljo pred začetkom vsakokratnega zasedanja v Ljubljano in se zglasiti v ponedeljek, ko se je zasedanje redno začelo, pri sodišču poleti ob 6. uri, pozimi pa ob 7. uri zjutraj. Najprvo se je določil kraj in čas prihodnjega zasedanja. Kraj zasedanja je bil navadno Ljubljana v deželni zbornici (Landstube); izjemoma, zlasti v času kuge, vršila so se zasedanja tudi drugod, na pr. 1. 1555 v Loki in 1579 v Kranju. Ko se je določil kraj in čas prihodnjega zasedanja, se je to
s7 Obs. XVI., XVII.
88 D i m i t z, I. c., str. 239, 240. Po D i m i t z u je bilo 1. 1790 v Ljub-
ljani 25 odvetnikov, 1. 1793 na Kranjskem 28 odvetnikov. Stanovi so prosili
cesarja Leopolda II., da se število zniža na 12 ali 8, da se jim da letna
plača 1000 goldinarjev, dočim bi oni svoj zaslužek odrajtovali plačilni
blagajni.
so D itn it z,	1.	c.,	str.	240.
Dimit z,	1.	c.,	str.	240.
01 Dimit z,	I.	c.,	str.	240.
“ Dimit z,	1.	c.,	str.	237.
"•1 D i m i t z,	1.	c.,	str.	236.
naznanilo pismeno sodnemu izvršilnemu organu (Weisbote), ki je ob odprtih durih sklep javno oznanil. Nato še-le so zasedli prisedniki svoja mesta in razprava se je pričela."4
Poleg gospodov in deželanov so bili podsodni ograjnemu sodišču vsi prelati in duhovniki,96 ki so imeli pravico sedeti v deželnem zboru, in to v vseh temporalnih stvareh, ki niso spadale pred duhovsko sodišče, torej v tožbah radi terjatev, stanovskih zemljišč, dedščine itd.
Ograjnemu sodišču podsodni so bili tudi plemiči in deželam, ki n i s o imeli v deželi svojega domovališča, ako se je tikala tožba v deželi ležečega stanovskega zemljišča (Landgut, Giilt), dalje če so sklenili pogodbo, iz katere je izhajala obveznost, v deželi pred tzv. »Landschadenbundom«, če si jim je pozivnica k sodišču vročila še v deželi in so šele potem odpotovali iz dežele, in slednjič, ako v deželi sicer niso bili stalno stanovali, pač pa večkrat tukaj bivali.00 Sicer pa so bili podsodni ograjnemu sodišču tudi n e d e ž e 1 a n i, ki so imeli stanovsko zemljišče (vpisano v tzv. Giiltbuch, t. j. knjigi stanovskih zemljišč), n. pr. nobilitirani meščani, v vseh zadevah, tičočih se teh zemljišč.1'7
2.	V ostalih civilnih zadevah je bila za gospode in deželane redna instanca deželno glavarstvo. Zlasti je odločalo deželno glavarstvo v malotnih zadevah, če vrednost spornega predmeta ni presegala 10 funtov,98 v sporih o retraktni pravici ne le ex iure consanguinitatis, marveč tudi ex iure et praerogativa deželanstva,99 v posestnih tožbah, ako ni trajala posest že leto in dan100 (na Koroškem 26 tednov),101 o tožbah proti gospodom in deželanom radi mezde, plačila pisarniških pristojbin, zdravniških in odvetniških honorarjev, funeralij,102
M Obs., XI., XII.; Dim it z, 1. c., str. 237, 238.
“ Obs. VIII.
““ Obs. IX.
87 Obs. IX., 3.
“a Obs. X., 24. — »Res minutae«; okrog 1. 1700 sc je smatral 1 funt =
1	goldinar.
"" Obs. X., 14—17; gospodje in deželani so imeli pravico prvenstvenega kupa na stanovskli zemljiščih sodeželanov.
100 Obs. X., 11. Samo »Jahr- und Tags-Posess« utemeljuje posessorium ordinarium.
101 R e c h b a c h, Observationes, str. 67.
,os Obs. X., 9.
zakupnine, v sporih iz zadolžnic, v katerih se je deželno glavarstvo prorogiralo,103 slednjič je odločalo o arestih in prepovedih proti gospodom in deželanom104 in razsojalo o tožbah oskrbnika (Pfleger) proti zemljiškemu gospodu in nasprotno.105 Spori o davkih, dež. nakladah (dacu), mitničini, kontribuciji so se obravnavali pred stanovskim odborom (Verordnete Stellc).10°
Deželno glavarstvo je odločalo v vseh zadevah kolegijalno pod predsedstvom deželnega glavarja oziroma njegovega namestnika v prisotnosti najmanj treh priscdnikov.107
3.	V malih kazenskih stvareh gospodov in dežel a n o v je sodil deželni glavar ali deželni oskrbnik kot njegov namestnik z v to odrejenimi plemiči in deželani navadno brez odvetnikov in sicer, ako je bil delikt notoričen, brez tožnika, ex officio, vedno pa summarissime »inspecta sola facti veritate«. To se je godilo zlasti pri dvobojih in nenamernih telesnih poškodbah.1"8 V teh primerih je sodišče odločevalo z večino glasov in kaznovalo navadno z denarno globo. Ako pa je spoznalo to sodišče sodrugov, da je okrivljeni gospod in deželan zakrivil težko kaznjivo dejanje (Malefiz), je izreklo, da je v kazni in
loa Obs. X., 21.
104 Obs. X., 22.
106 R e c h b a c h, Observationes, str. 102.
108 Obs. X., 26. — Na Koroškem je imel stanovski odbor tudi sodstvo »in omnibus causis« nad plačanimi dež. uradniki, ki niso bili deželani ali plemiči ter je bil njihova zapuščinska in varuška instanca. Odločeval je v vseh stvareh, ki so se tikale izvršbe (Spannung) na stanovska zemljišča (Giilten) in stanovske zemljiške knjige (Giilfrbuch). Tudi je imel stanovski odbor sodstvo nad mestom Celovec, ki ga je Maksimilijan I. daroval pleno iure deželi (Landschaft). V poslih stanovskih zemljišč je bila dopustna revizija proti odločbi stanovskega odbora na dež. zbor (gesamte Landschaft); proti odločbam v civilnih stvareh dež. uradnikov in mesta Celovca pa apelacija na n. a. vlado. (Rechbach, Observationes, str. 79—81). — Po Rech-bachu (Observ., str. 114) je tudi na Kranjskem odločeval stanovski odbor
o	zadevah dež. naklad (dača) in o (spornih) pri- in odpisih stanovskih po^ sestev, prav tako na Štajerskem (R e c h b a c h, Observ., str. 59). Dočim pa je bila tukaj dopustna revizija na deželo (Landschaft), se more na Kranjskem pritožiti le pri dež. stanovih, ti dovolijo narok pred posebnim odborom, kjer se stvar znova razpravlja. Proti tej razsodbi ni nobenega pravnega leka več.
107 R e c h b a c h, Observationes, str. 104; Valvasor, IX., str. 5. Prvi jih imenuje »geschvvorne Herrn Land-Rat u. Beisitzer«, drugi le »Beisitzer«.
108 Obs. IX., 5; Rechbach, Observationes, str. 44, 68, 69, 104, 105; i- u s c h i n, Oesterr. Reichsgesch., str. 457.
nemilosti cesarjevi <»in Straf mul Ungnud (les Kaisers«). Nato ga je izročilo mestnemu sodišču v Gradcu, oziroma v Ljubljani, ki je oblikovalo (formiralo) proces in izreklo sodbo. Ta ni bila dokončna, marveč je bilo treba, da se je o tem poročalo notranjeavstrijski vladi v Gradcu. Ta je sodbo ali potrdila ali ex causis limitirala. Končno se je poročalo dvoru; njegove odločbe je bilo treba počakati. Ako se je smrtna sodba potrdila, ga je deželni glavar s pritrdilom sodrugov javno degradiral, preden ga je izročil krvniku.100 Na Koroškem je sodilo deželno glavarstvo, ki je imelo v tej deželi največjo oblast v kazenskih stvareh, tudi v težkih kriminalnih primerih, izvzernši criinen laesae Majesta-tes, o katerem je, kakor tudi na Štajerskem in Kranjskem sodila neposredno notranje-avstrijska vlada.110
4. Plemiči nedeželani, t. j. nobilitirani, ki niso bili člani deželnih stanov (kakor tudi vsi cesarski in državni uradniki na Kranjskem in Koroškem, ki niso bili plemiči in deželani), so podsodni v vseh pravnih zadevah, izvzernši one, ki so se tikale stanovskih zemljišč (Giill), deželnemu glavarstvu.111 Izvzeti so bili le plemiči, stanujoči v mestih, ki izvršujejo meščansko obrt; ti so bili podsodni mestnemu sodišču.112 Pač pa sodi dež. glavarstvo tudi o kaz. stvareh župnikov in benefici-jatov ces. ustanove in tujih prepotujočih plemičev.118
5. Po posebnem zgodovinskem razvoju je imelo deželno glavarstvo na Goriške m večjo sodno oblast nego v ostalih notranje-avstrijskih deželah. Deželno glavarstvo je sodilo plemiče, deželane in nedeželane v vseh civilnih in kazenskih stvareh. Predsedoval je deželni glavar ali deželni oskrbnik, prisedniki pa so bili gospodi in deželani, ki jih je volil deželni zbor vsako leto šest. V rednih civilnih pravdah je bilo potrebno pet, najmanj pa štirih prisednikov, v sumarnem postopku treh, najmanj pa dveh sodnikov. Dež. glavarstvo, ki se je kot sodišče imenovalo navadno »tribunal«, je bila tudi prizivna instanca za vsa nižja sodišča, tudi za mestno sodišče v Gorici.
100 B c c k m a n n, Idea iiiri«, str. 266; R e eh b a eh, Observationes, st. 44, 45, 104, 105; L us c h in, Oesterr. Reiehsgesch., 457.
110 R e c	h b a c h,	Observationes,	str.	67.
111 R c c	h b a c h,	Observationes,	str.	45, 67,	102.
112 B e c	k m a n n,. Idea iuris, 178;	R e	c h b a c h,	Observationes, str. 46.
113 R e c h b a c h,	Observationes,	str.	103.
V kazenskih stvareh je pritegnil deželni glavar k razpravi poleg letno izvoljenih prisednikov še nekaj drugih gospodov in deželanov.114
6. Proti sodbam deželnega glavarstva je bila v civilnih stvareh dopustna apelacija na notranje - avstrijsko v 1 a d o v Gradcu. To kolegijalno urejeno vrhovno reprezentanco deželnega kneza za notranje-avstrijske dežele je ustanovil nadvojvoda Karel 1563 na prošnjo notranje-avstrijskih stanov. Proti odločbam vlade sc je mogla zaprositi revizija pri tajnem svetu vladarja (Geheime Ratstelle). Razen tega je bila notranjeavstrijska vlada revizijska instanca v kazenskih zadevah proti sodbam deželskih in mestnih sodišč ter deželnega glavarstva.
Bila pa je tudi prva instanca v vseh onih pravnih sporih, kjer je bila država stranka, n. pr. v tako zvanih pravdah komornega prokuratorja (Kammerprokuratursachen), v zadevah, kjer so bili prihajali v poštev cesarski privilegiji; dalje so bili tej ustanovi immediatc podsodni člani vladinega kolegija in dvorni uradniki; za te je tvorila vlada tudi zapuščinsko in varuško oblast.115
7. Od 14. stoletja dalje, se je razvilo v bivših notranjeavstrijskih deželah tudi za plemiče posebno kavzalno sodstvo v vseh onih zadevah, ki so bile v zvezi z rudniki. Razvoj rudarskega sodstva je bil v posameznih deželah različen.
Na Kranjskem je bil poleg krajevnih rudarskih sodnikov (Unterbergrichter) postavljen 1. 1573 višji rudarski sodnik (Oberbergrichter). Ta naj bi vsake kvatre (Quatember) objezdil vse rudnike in fužine in izvrševal rudniško in rudarsko policijo. Po tzv. karolinškem rudarskem redu z dne 30. jan. 1576 naj bi bil višji rudarski sodnik prva instanca v vseh rudarskih zadevah, izvzeinši težke kazenske stvari, zlasti za spore med rudniškimi lastniki (Qewerke). Proti njegovim razsodbam je bila dopustna
114	R e c h b a c h, Observationes, str. 117—121; prim. glede pravosod-stva na Bovškem, str. 146, 147; C z o e r tli g, Das Land Gorz und Gradiška, str. 834 sl.
“Beckmann, Idea iuris, str. 397—404; Rechbach, Observatio-nes, str. 1—43; L us c hi n, Oesterr. Reichsgesch., str. 457. Luschinova trditev, da je bila n. a. vlada prva instanca za nestanovsko plemstvo, je po-motna tudi za Štajersko. Prim. Rechbach, Observationes, str. 45. — Planer, Recht und Richter, str. 97 sl.
pritožba na deželnega vicedoma. Tretja instanca je bila no-tranje-avstrijska vlada skupno z dvorno komoro.11"
Na Koroške rti in Štajerskem je bil razvoj v toliko različen, da je bila kompetenca krajevnili rudarskih sodnikov večja; imeli so sodstvo prve instance v rudarskih zadevah. Vrhovni rudarski sodnik (Obrist-Bergmeister) na Koroškem in Štajerskem je bil že prizivna instanca.117
8.	Navedene sodne instance za plemiče in višjo duhovščino s pretežno stanovskim značajem so v vseh bivših notranjeavstrijskih deželah naenkrat prenehale, ko je bila vlada sredi 18. stoletja prisiljena vsled propada deželnih stanov in njihovih institucij postaviti na njihovo mesto nove državne ustanove. Te je zahteval že duh časa in lastno stremljenje vlade po centralno urejeni državni upravi. Grof H a u g w i t z je izvršil te reforme tudi v naših pokrajinah. L. 1747 je postavila vlada v poedinih deželah kameralno-, komercijalno- in politično reprezentanc o, t. j. ces. dež. vlado. Tej so podredili 1. 1748 ustanovljene okrožne urade (Kreisamt). Reprezentanci so pridružili »z reprezentanco združeno deželno sodišče« (mit der Re-prusentation vereinigtes Landrecht) z deželnimi svetniki (Land-rut) kot sodniki, ki jih je država postavila. Na čelu reprezentance je stal deželni glavar, ki je bil hkrati tudi vodja še preostale stanovske uprave. Vse prej deželnemu glavarstvu in ograjnemu sodišču podsodne stvari so se, vsaj na
119	Alf on s Mii line r, Geschiclite des Eisens in Krain, Gorz und Istrien, 1909, str. 132—196 (zelo obširna in zanimiva zgodovina postanka in razvoja rudarskega sodstva na Kranjskem, v kateri pogrešamo le natančno opredelbo kompetence); Valvasor, II!., str. 383; Rech bacli, Observationes, str. 113; Globočnik, Ueberblick der Vervvaltungs- und Rechtsgeschichte des Landes Krain, 1888 (poseben odtis iz Lai'bach. Ztg.), str. 20, 21; Globočnik, Uebersicht der Verwaltungs- und Rechtsgeschich-te des Landes Krain, 1893, str. 67, 68, 120.
117 13 ec k man n, Idea iuris, str. 40, 41; Rechbach, Observationes, str. 60, 78.
Ostanki kavzalnega sodstva duhovskih sodišč, ki je bilo v prejšnjih dobah precej razsežno, so za našo dobo še premalo preiskani, da bi mogli njihovo kornpetenco za ta čas določno opredeliti (prim. Globočnik, Ueberblick der Vervvaltungs- und Rechtsgeschichte des Landes Krain, 1888, poseben odtis iz Lalbacher-Ztg., str. 24 sl.). — Isto velja za židovska sodišča. (Prim. Planer, Recht u. Richter, str. 23, 56.)
Štajerskem, podredile »združenemu deželnemu sodišč u.118
Kot prizivna instanca se je ustanovila apelacijska komora (Appellationskammer) v Gradcu za Štajersko in Koroško, v Ljubljani pa za Kranjsko, Goriško in celo Primorje z Reko vred; bili sta neodvisni od notranje-avstrijske vlade. Revizijska instanca je bil tajni svet (Geheimer Rut) v Gradcu.
Ograjno sodišče je bilo prestalo. Vicedomski uradi so prenehali; njihove politične agende so prešle na reprezentanco, sodni posli pa na deželno sodišče.
Leta 1782 se je izvršila popolna ločitev sodstva od uprave. Ustanovila so se c. kr. d e ž e 1 n a s o d i š č a (k. k. Lundreclite) v posameznih deželah, in sicer za Koroško in Kranjsko skupaj v L j u b 1 j a u i (Kdrntner-kraiiiisches Landrecht), ki sta se pa 1791. zopet ločila v dvoje samostojnih sodišč, v Ljubljani in Celovcu. Hkrati sta se deželni glavarstvi, to je deželni vladi v Ljubljani in Celovcu združili s skupnim guber-nijem v Gradcu. Kot sodna apelacijska instanca se je ustanovilo prizivno in kriminalno višje sodišče < Appellations- und Kriminalobergericht) v Celovcu za vse notranje-avstrijske dežele.111’
11" Planer, Recht u. Richter, str. 72.
Na Kranjskem sta delovali sodišče dež. glavarstva (landes-hauptmannschaftliches Gericht) in ograjno sodišče vsaj l. 1747 še ločeno. 0<1 cesarja imenovani dež. svetniki so poslovali poleg starih prisednikov teh sodišč in so sodili tudi v ograjnem sodišču. Pri tem se je za prehod k novim razmeram razloček med »dež. in dvorno pravdo« odpravil in postopek okrajšal. (R a i g e r s f e l d o v i spisi, fasc. XX. v Narodnem muzeju v Ljubljani.)
1111 Planer, Recht und Richter, str. 72, 73. Prim. za to dobo tudi: Sigmund Adler, D. adelige Landrecht in Nleder- u. Oberosterreich u. die Gerichtsreformen d. XVIII. Jahrhunderts; Robert 13 a r t s c h, Wiener Ge-richte im Vormarz, oboje v Festschrift zum 31. Deutschen Juristentag, 3.-6. Sept. Wien, 1912, in posebna odtisa; Luschin, Oesterr. Reichs-geschichte, str. 529 sl.; Alphons Domin-Petrushevecz, Neuere osterr. Rechtsgesch., str. 32 sl.
Glede a p e 1 a c. komore v Ljubljani, ki se doslej še nikjer ni omenila: R a i g e r s f e 1 d o v i spisi, fasc. XVII v Narodnem muzeju v Ljubljani; glede zgodovine ostalih reform sodstva za dobe Marije Terezije, ki za n.-a. dežele še nikakor ni pojasnjena, gl. tudi Raigersfeldove spise, fasc. XX in XXI.
Uredba sodstva podložnih kmetov v patrimonijalnih sodiščih in meščanov v mestnili sodiščih130 pa je ostala skoro neizpremenjena, in sicer v onih delih, ki so tvorili nekdanjo francosko Ilirijo, do francoskih reform, v ostalih delih pa do 1. 1848.121
Resam e.
Apercu des tribunalix dans les provinces slovenes tla 16e au lSe siecle.
Dans les provinces de 1’ Autriche Interieure (Carinthie, Styrie, Carniole et Gorica), habites par les Slovenes, il y avait, du 16e au 18e siecle, quantite de tribunaux. II y en avait, d’ abord, plusieurs pour les diverses classes, puisqu’ on ete juge par confreres. Puis, les souverains s’ efforcaient a centraliser la justice et a introduire des juges, nommes par eux ou, au moins, places sous leur influence. Comme, cependant, plusieurs classes, specialement la noblesse, s’y opposaient, les souverains ne pouvaient executer leur dessein que graduellement, et pour cette raison il y avait plusieurs tribunaux differents meme pour une classe. Aupres des anciens tribunaux du peuple, qui lentement s’ effacaient, il y en avait d’ autres qui corres-pondaient, plus ou moins, aux tendances des souverains. Une revue — tant que possible simplifiee — de ces tribunaux est done necessaire. Nous la donnerons d’ apres les classes principales qui entraient alors en consideration: les paysans, les bo ur ge o is, les n o b 1 e s.
I.	Pour les paysans, nous avons les tribunaux suivants:
1 la justice seigneurial e, qui s’ etend fortement depuis le 16e s.; elle jugeait toutes les causes civiles et les causes crimi-nelles moins importantes;
2 le »k v a t e r n i sod«, tribunal du peuple, appele d’ apres les Ouatre-Temps, qui traitait les m e m e s affaires que la justice seigneuriale. II jugeait habituellement sous la presidence du seigneur ou de son delegue dans 1’ assemblee des juges du peuple d’ un district determine, et s’ assemblait les semaines des Ouatre-Temps d’ apres les coutumes locales. Ses rapports avec la cour de justice patrimoniale ne sont pas encore tout a fait eelaircis.
120	Kot pritožbena instanca podtožnikov-kmetev se je ustanovilo naj-
preje »iudieium deleRatum in causis subditorum«; od 1. 1748 sem so se
obravnavale pritožbe pri okrožnih uradih. (Raigersfeldovi spisi-,
fasc. XXI v Narodnem muzeju v Ljubljani.) V kazenskih stvareh so
bila zanje pristojna še vedno deželska sodišča. Glede razširjenega kazen-
skega sodstva mestnih sodišč gl. D o m i' n - P e t r us h e v e c z,
Neuere osterr. Rechtsgesch., str. 168 sl.
m Gl. moje, Kraljestvo Ilirija, str. 127sl.
3 les t r i b u n a u x p r o v i 11 c i a u x, qui jugeaient les cau-ses criminelles graves (causae maiores). Ils etaient administres par les seigneurs, auxquels le souverain conferait la jurisdiction crimi-nelle pour plusieurs seigneuries, et etaient divises en tribunaux p r i v i 1 e g i e s et n o n p r i v i 1 e g i e s: les premiers pouvaient i n d e p e 11 d a m m e n t eondamner a mort, les seconds devaient appeler' le juge crirninel provincial (Bannrichter) qui presidait 1’ audience.
4 Aupres de ces tribunaux generaux, les paysans avaient en-core des tribunaux s p e c i a u x :	les »v i n o g r a d s k i zbor i«, tribunaux des vignerons, et les »p o v š j i sodi«, tribu-naux pour les affaires concernant la ehasse aux loirs.
Les »v i n o g r a d s k i zbori« traitaient les causes admini-stratives communes et jugeaient toutes les causes civiles ainsi que les causes criminelles moins importantes, relatives aux vignes de leur district, concernant non seulement les paysans mais aussi seigneurs, ecclesiastiques etc. qui possčdaient des vignes sur la montagne du seigneur et etaient sous sa »baguette de la montagne« (»gorska palica«).
Les »p o v š j i sodi« traitaient toutes les affaires concernant la cliasse aux loirs, en usage specialement en Basse-Carniole.
5 Les t r i b u n a u x i m p a r t i a u x (arbitraux) etaient des tribunaux extraordinaires, qui se reunissaient liabitu-ellement seulement quand le seigneur lui-meme participait au conflit, et qui traitaient aussi toutes les causes plus ou moins importantes que ne pouvaient pas traiter les tribunaux du peuple. Cette espece de tribunal existait aussi pour les autres classes.
Le tribunal d’appel des paysans etait en general 1 a c a -p i t a i n e r i e p r o v i n c i a I e (Landeshauptmannschaft).
II. Pour les b o u r g e o i s et pour tous les habitants de la ville, il y avait pour toutes les causes civiles et criminelles les t r i -bunaux municipaux. Le tribunal d’appel contre les jugements des tribunaux municipaux etaient, en Carinthie et en Carniole, le v i c e d o m de la province, en Styrie, le seigneur de la ville et le gouvernement de 1’Autriche Interieure a Graz.
III. Pour les n o b I e s, qui etaient membres de la diete provin-ciale, nous avons dans chaque province, a 1’ exception de Gorica, pour les causes civiles le tribunal »des b a r r e s« (S c h r a n -nengericht). Ce tribunal s’etait developpe du Landthai-d i n g, tribunal provincial, s’ assemblant a certains jours sous la presidence du souverain ou de son remplacant, et du H o f t h a i -d i n g, tribunal pour les n oble s, qui se reunissait en cas de besoin sous la presidence du souverain ou du president de la cour aulique. Pour cette raison, il y avait deux manieres de procčder, separees, aussi temporellement. Le droit de la province (Landrechte) etait en general indicium petitorium, le droit de la cour (Hofrechte) iudicium posessorium. Le president du tribunal etait le capitain provincial
ou son remplacant, les assesseurs, seigneurs et membres de la diete provinciale, nommes a permanence.
La capitainerie provinciale (Landeshauptmann-schaft) jugeait les causes c r i m i n e 11 e s et les causes c i -v i 1 e s m o i n s i m p o r t a n t e s ainsi que les causes administra-tives de nobles, membres de la diete provinciale, et toutes les causes des nobles, qui n’ etaient pas membres de la diete provinciale, sous la presidence du capitain provincial ou de son remplacant; les assesseurs etaient nobles de la province.
Le tribunal des mineš, organise differemment dans les diverses provinces, etait, depuis la fin du 15e s., tribunal special en affaires m i n i e r e s aussi pour les nobles.
Le tribunal d’ a p p e 1 pour les causes civiles et criminelles des nobles etait le gouvernement de 1’Autriche I n t e -r i e u r e a Graz.
Au milieu du 18e s., quand 1’ etat des choses demandait un nou-veau reglement, les tribunaux pour les nobles furent reformes. Le tribunal provincial, organise par 1’ R t a t, devait juger les causes civiles et criminelles, les tribunaux des villes et des paysans, cependant, restaient les memes, dans la partie des provinces slo-venes, formant 1’ Illyrie francaise, jusqu’ aux reformes francaises, dans les autres parties jusqu’ en 1848.
Univ. profesor dr. Gjorgje Tasič:
Jesu li ministri činovnici?
Ovo pitanje nam služi kao primer veoma karakterističan za naklonost pravnika da pojmove i principe shvate »statistički«, t. j. kao apsolutne, kao odgovarajuče stvarnosti na jedan apso-lutan način tako da ona može biti pomoču njih obuhvačena i sta više deducirana u potpunosti.1
Ova naklonost opaža se naročito kod pravnika iz ovili razloga. Na prvom mestu, što je, pod uticajem ideje svemočnosti zakonodavca i potpunosti (savršenosti) njegovog dela, zakona, dedukcija dobila preterani značaj.2 Pravnici su sebi stvorili veru da se iz nekoliko osnovnih opštih pojmova i principa daju izvuči rešenja za sva moguča konkretna pitanja, na siguran i nesumnjiv način. Na drugom mestu razlog je, što pravo više ili manje u svima svojim sferama posmatra stvari na izvesnoj distanci, po jednom kriteriumu koji pogadja, p r os e č n o, a ne individualno »živo«, dakle što ih posmatra »apstraktno«. Pravniku se pak čini pri primeni norama na konkretne slučajeve, gde ima mnogo puta i, u jednom smislu, uvek, da kaže d a ili n e, da mu može pružiti izvesnost koja mu je potrebna — samo logika koja pojmove oštro odvaja.
Nema sumnje da tu ima dubljih razloga, dubljih nego su to izvesne dogme i verovanja, politička ili socialna — kakva je
1 To bi bila naklonost ka tzv. realizmu ■ontološkom. Njega g. R e n a r d definiše tako da je po njemu »pojam jedna stvarnost savršena, potpuna, dovršena; za neke, pojmo vi bi imali monopol stvarnosti . . .« (La valeur de la Loi, 1928, p. 32).
2 Dakle ja priznajem da ona ima važnu ulogu u pravu. V. o torne članak: Das Logische im Recht. Von Julius Moor, Professor der Reclits-pliisophie an der Universitat Szeged (Ungarn), (Sonderabdruck aus der
Internationalen Zeitschrift fiir Theorie des Rechts« II. B. 3. H. Briinn, i92S), gde je naročito jasno pretstavljen značaj dedukcije.
ona o svemočnosti zakonodavca — kao i priroda i potrebe prava kako smo to pokazali. Njih demo naci u naklonosti samog našeg razuma, u osobini ljudskog duha da bude zaveden iluzi-jom da svojom logikom i čak i z svoje logike, može da objasni pojave u svetu. To je pretpostavka, bez koje se ne daju razumeti drugi razlozi, gore navedeni, za naklonost pravnika da statički mislc. Čini mi se da če ostati kao jedan od pozitivnih rezultata moderne filozofije (nekoliko pravaca u njoj koji ka-rakterišu moderno doba), što nam je otkrila da su naši pojmovi samo funkcionalne vrednosti, da su oni perspektive u ovom ili onom praven, relativni prema sistemu, u kome imaju svoje mesto, odn. prema celini, koja nije nikad apsolutna u kojoj se posmatraju. Oni služe samo kao izvesne Staniče na putu ka daljem teoretskom saznanju i praktičnoj orientaciji čoveka, kao oslonci i pomočni instrumenti za njegovo napredovanje u saznanju i u praktičnoj pobedi prirode i društva.3
Za naše pitanje je karakteristično da se tu i nesvesno uzirna za polaznu tačku da ima samo dvoje: ministri su činovnici u potpunosti i ministri nisu činovnici u potpunosti. Našavši oslonca u činjenici da se ministri od Strane zakonodavca tretiraju kao činovnici, u materialnem pogledu, zaključilo se da su oni u opšte činovnici kao da se ta dva pojma potpuno poklapaju, i ako se oni samo delimično poklapaju. Tu je iluzija u tolikoj meri močna, da se ispuštaju iz vida pozitivnopravni propisi veoma važni, da se zaboravlja na to da se izuzeci, barem po tradicionalnem mišljenju, tumače restriktivno.
Tu se čini inače još i ta pogreška da se ne razlikuje teoretsko od praktičnog gledišta. Medjutim prva stvar koja ima da se učini u ovom slučaju, ako hoče da se dodje do jednog pravilnog i sigurnog rezultata, jeste da se napravi razlika izmedju teoriske i pozitivnopravne strane ovoga pitanja. Po teorijskoj strani ono glasi, da li se ministar može smatrati kao činovnik. Ovde nije mesto da razvijemo naše mišljenje o torne u vezi sa podelom francuske teorije na vlasnike (gouvernants) i agente (agents) kao i sa analognom podelom nemačke teorije i teorije u opšte (svih naroda) na vladu i upravu. Reči čemo da je po našem
:l U vezi s tim vidi članak Dr. J. Spektorskog, Evolucija pravne sistematike (Arliiv za pravne i društvene nauke, april 1928) kao i moje napomene u prikazu knjige dr. T. Živanoviča, Konstrukcija trodeobnog sistema Krivično g Prava i t. d. (Arhiv, mart-april 1927).
mišljenju ministar jedan politički organ i po svom položaju, svom odnosu prema Kralju i Parlamentu odn. po načinu na koji dolazi na položaj i ostaje na njem, kao i takodje po svom poslu koji obavlja jer je on taj koji daje direktive u radu i u njemu je koncentrisan rad njegove grane na ovaj ili onaj način.
Sa pozitivnopravnog gledišta to ne isključuje da bi ministar bio podvrgnut izvesnim odredbama činovničkog zakona i da se u pogledu svojih ličnih, materialnih prava tretira kao drugi činovniei, i još manje da važe izvesne opšte odredbe o svima službenicima. Sa gledišta pozitivnog prava ne smemo se obma-nuti našim klasifikacijama, koje su uvek samo aproksimativne. U istini, ministar čak i oglašen kao činovnik on je samo više ili manje podvrgnut propisima kojima i drugi činovniei; a oglašen za politički organ, on može po o v o j ili o n o j strani biti takodje podvrgnut propisima kojima i činovniei, i da se po dotičnoj strani prema tome smatra za činovnika.
Medjutiin naš zakonodavae, čije gledište hočemo ovde da utvrdimo, u tom pogledu ne pokazuje jednu odredjenost. Kad on na jednoj strani kaže (čl. 1. zakona o činovnicima gradjan-skog reda) da za ministre ne važe drugi članovi zakona o činovnicima osim čl. 27, 46 i 247 i odredbe o penzijama, a s druge ih naziva činovnicima, odn. službenicima — onda je to na prvi pogled neka protivrečnost. U istini, zakonodavae ih može obeležiti i činovnicima, u koliko nam svi gornji članovi pokazuju da i oni, kao i činovniei imaju tri stanja (aktivno stanje, stanje u penziji i stanje na raspoloženju) i njihove godine činovničke službe mogu se pretvoriti u ministarske i ministar-s>ke u činovničke. Iz toga još ne izlazi da su oni činovniei u opšte i da su oni to u rezultatu. Nema sumnje da sam fakt da nije njihovo stanje rezervisano za jedan specialan zakon ne znači da oni nisu činovniei; ali obično če se rezervisati jedan specialan zakon za kategorije drukčije nego što su one pred-vidjene u dotičnom zakonu. 1, sem toga, da bi oni bili činovniei potrebno je da zadrže izvesne osobine i u specialnom zakonu, koji bi se doneo. 1 to je ono što je odlučujuče. Ali ministri, koji dolaze po povercnju, i odlaze kad ga izgube u Parlamentu ili kod šefa izvršne vlasti, več se po tome bitno razlikuju od sviju drugih činovnika dobijajuči obeležje političkih organa.
Drugi propisi, koji se navode kao dokaz da su ministri činovniei ništa više ne mogu da nam pruže. Čl. 167 fin. zak.
1926/27 pokazujc nam isto što i ostali. Ministar, koji plača po-rez — jer tu se radi o plačanju poreza — smatra se činov-nikom v a n kategorija. Čl. 41. zak. o budž. dvanaestinama za avg.-nov. 1927 naprotiv baš potvrdjuje da za ministre važi nešto savršeno drukčije. Na ime u pogledu jednog od važnih uslova za vršenje državnih funkcija u opšte — uslova koji nije vezan samo za činovničku službu — donet je d r u k č i j i propis za ministre nego za druge činovnike. Čl. 248. Z. Č. odredjuje da poslanici na strani imaju rang i položaj ministara. Time nije sebe stavio zakonodavac pred dilemu da prizna ili da su ministri činovnici ili da poslanici na strani nisu činovnici. Jer poslanici na strani mogu biti činovnici, pa da za njih ipak mogu da važe propisi o rangu i plati, koji i za ministre. Ako bi se htelo da pojam ranga i položaja protumači na kakav drugi r.ačin, izašlo bi samo to da ministri na strani jesu ministri a nisu činovnici. Ono, što je tu glavno, jeste kakve če posledice proizači za ministre n a s t r a n i, a ne i za ministre (obične). Najzad što se tiče čl. 73. Ustava koji ubraja ministre u činovnike (izuzetno ih tretirajuči kad budu izabrani za poslanike), valja ga razumeti u vezi s drugim članovima Ustava. U ovome slučaju, istina, oni su obeleženi kao činovnici; ali oni to i mogu s obzirom na to da su oni obeleženi drugim propisima kao činovnici, propisima koji se odnose na njihovo materialno stanje. Jer mi se možemo služiti relativnim pojmovima, samo ako pri tome dobro pazimo da su oni relativni i u svom daljem rezonovanju ne načinimo ih apsolutnim i pogrešno iz toga iz-vlačimo zaključke. Takvim pojmovima tim pre može se služiti zakonodavac, koji neče i ne može strogo naučno da sistematiše (koji čak, iz dovoljno opravdanih razloga koje ne možemo ovde razvijati, i ne treba). U ostalom, on je u ovom slučaju, kao i u nekim drugim, mogao samo iz opreznosti reči da za ministre ne važi propis koji važi kao pravilo z<j činovnike, ili obrnuto da on važi i za njih uvrščujuči ih pri tome u činovnike. Jer mogao bi pretpostaviti da če ih oni koji ih budu pri-menjivali smatrati, odn. obrnuto da ih neče smatrati, u konkret-noj situaciji kao činovnike.
Sva ova diskusija nije, medjutim, bez praktičnih posledica u pozitivnom pravu. Kada je zakon ograničio primenu zakona
o	činovnicima na odredjene njegove članove, numerično ih navodcči, onda se po tradicionalnom tumačenju takvih slučajeva
(izuzetaka) ne može uzeti da za ministre važe i drugi propisi ovoga zakona. To što ih je nazvao činovnicima u članovima, čije je važenje proširio i na ministre, može samo da znači da ih on smatra za činovnike, i pored toga što je odredio da za njih važe samo dotični članovi. Tu ne možemo tražiti nikakvu protivrečnost. Jer sasvim je moguče da ih neko smatra kao činovnike sa teoretskog gledišta, a da ih praktično tretira samo po izvesnoj strani kao činovnike i da isključi šta više primenu večine članova. Zbog čega? Zbog toga, što bi članovi, koji se primenjuju na ministre, po n j e g o v o m mišljenju davali ovima u dovoljnoj meri karakter činovnika. Druga je stvar u koliko bi to mišljenje bilo opravdano. Ali mi imamo prava da konstatujemo da zakonodavac nije do kraja predvideo sve situacije i da institucije nije sagradio dosledno i potpuno. Tako n. pr. fali norma koliko može trajati stanje na raspolo-ženju kod ministra. Iz toga, jer zakonodavac nije to predvideo, t j. jer nema nikakvog p r o p i s a, ne može se zaključiti da i nema nikakve norme i da prema torne zakonodavac ne sme uneti ono čega nema. Tako zaključuje medjutim D r. 2. M i 1 a -d in o vic (koji inače sasvim pravilno, teoretski, obeležava ministra kao politički organ). U istini, kad zakonodavac nije rekao ništa, onda to znači da on nije regulisao pitanje. Da se zaključi da ministar na raspoloženju ima da ostane trajno u tom stanju, odn. dokle ne stekne pravo na penziju — treba dokazati postojanje jedne norme, iz koje se to ima deducirati. Ode je ona? Pošto je nema, onda ostaje kao oslonac ideja stečenog prava, koja je u stvari prirodnopravna koja nije pozi-tivnopravna i koja nas se ovde ne tiče. U ovom slučaju traži se, šta više, da se činovniku zagarantuje buduče pravo koje se tek stvara. Da bi se moglo govoriti u opšte o povredi stečenog prava, potrebno je da je ono več i s t e č c n o na osnovu jednog zakonskog propisa.
Sigurno i jedino moguče rešenje bi bilo ono, koje bi našlo oslonca u zakonima. Ali mi se ovde nalazimo pred jednom pražil i n o m zakonskom. O toj stvari nema nijednog propisa. Me-diutim mi moramo nači jedno rešenje, negativno ili pozitivno. Ne bismo morali samo u slučaju, ako bi u našem pravu važio sistem refčre legislatif, t. j. sistem po kome bi zakonodavac rezervisao za sebe pravo da popunjava, samo on i niko drugi, zakonske praznine. Istina da nigde ni u Ustavu ni u
zakonima nijc rečeno ni jedno ni drugo — u sadašnjem Ustavu n i j e nista rečeno izrično ni o torne da li zakonodavna vlast ima pravo autentičnog tumačenja. Ali danas je iz razloga pravne sigurnosti i brzine u radu pravo popunjavanja praznina od slučaja do slučaja priznato u praksi organima, koji primenjuju zakone, i u poslednjoj instanci sudovima.4
H teli ne hteli, dakle, mi se nalazimo u situaciji da moramo usvojiti jedno od dva rešenja: bilo rešenje da se ministri ne rnogu n i k a d a otpustiti iz službe dokle su na raspoloženju, t. j. da ostaju trajno u tome stanju, bilo da mogu.
Po čl. 1 Z. Č. propisi o raspoloženju ne važe za ministre. No ovo nema nikakvih praktičnih posledica, što se tiče same mogučnosti stavljanja na raspoloženje, jer čl. 247. istog zakona, koji je došao da zameni posebni zakon o tome od 31. mar-ta 1923, pokazuje jasno da ministri mogu biti stavljeni na raspoloženje. To če biti, nema sumnje, otstupeli ministar, pošto ministar u aktivnoj službi zavisi samo od poverenja Parlamenta i' Kralja. Ali to ima posledica za gore postavljeno pitanje, na ime za vreme trajanja. Nemoguče je prhniti da ministar može ostati trajno na raspoloženju, jer takva jedna privilegija morala bi biti predvidjena, kao i druge, koje imaju ministri, i s druge strane takav jedan teret za državnu kasu ne može se pretpostaviti. Ostaje dakle da je rok od red j en (ograničen); u ovom slučaju mesto da organi koji primenjuju zakon s 1 o -bodno odredjuju to vreme, valjalo bi uzeti da važi isti propis koji i za činovnike. To bi bilo, izgleda, najpravičnije i naj-celishodnije.
Neka se ne varamo ovde. Popunjavanje koje ovde črnimo nije nikakva dedukcija, več samo praktično ocenji-v a n j e šta bi valjalo uzeti kao najbolje u nedostatku zakonske odredbe. Što se tiče analogije, ako o njenoj upotrebi ovde u opšte može biti reči, ona je u toliko upotrebljena u koliko državni i socialni interesi i u ovom slučaju, kad je reč o mini-strima, ne dopuštaju da jedna služba bude u jednom izvan-rednom položaju.
1 Ovde ustavljamo na stranu pitanje da li bi sudovi odista bili poslednja instanca i, ako su, po čemu su to. Verovatan razlog bi bio u tome, jer su oni činioc koji je na prvoin mestu pozvan za zaštitu zakonitosti
i	u tome da i u »normalnim« slučajevima sudovi imaju veliku aktivnu ulogu.
Teorija da je ministar činovnik tu nam ne može pomoči, jer i ako važe odredbe zakona o činovnicima o njegovoj plati i penziji, one su materialno d r u k č i j e, i sasvim bi bilo moguče da bi i ovde, kad je reč o trajanju stanja na raspoloženju, bile takodje drukčije. U tome cilju je potrebno odmeriti dobro čelu stvar s obzirom na sve momente u pitanju, a koje smo mi istakli, pa doneti zaključak.
Ima još puno pitanja vezanih za ministre na raspoloženju, koja zaslužuju pažnju sa gledišta tumačenja zakona; ali ovde nije naše da ih ispitujemo. Mi čemo se zadržati samo na jednom od njih.
Reč je o tome da li general (aktivni), koji postane ministar može i dalje ostati generalom u aktivnom stanju ili na raspoloženju."
Ovo je pitanje rešeno zakonom o ustrojstvu Vojske i Mornarice od 1923. Rešeno je na taj način da oficir može biti na raspoloženju, t. j. ne vršiti svoju službu, najviše 3 meseca, izuzev vojvode (V. Čl. 109. i čl. 110. citiranog zakona). Po isteku toga roka on mora vršiti svoju službu ili prestati to biti. Kad postane dakle ministar, jedan general po isteku od tri meseca prestaje to biti, pošto očevidno nema nikakvih razloga koji bi govorili da je to potrebno za vršenje ministarske službe. Ali dotle on bi mogao biti na raspoloženju. Istina, da čl. 110. govori o tome da »je oficir na raspoloženju ministru vojnom«. Ali to ne menja stvar pošto jedan oficir može biti ministru na raspoloženju po objektivnim potrebama službe, odn., ako to pro-širimo putem analogije, interesima državnim. Glavno je da je
0 Od ©vok pitanja valja razlikovati pitanje da li vojnik (general) može zauzeti još koje drugo ministarstvo sem ministarstva vojnog. Ovo pak pitanje u stvari se ima da rasčlanf na tri razna pitanja. Na prvom mestu radi se o tome da li se može pored ministra vojnog uvesti još koje drugo stručno lice u vladu. Na drugom mestu radi se o tome da li to stručno lice može biti uzeto iz vojske. I na trečem mestu da li je izbor toga lica stavljen u discreciomi vlast kraljevu. Ono što nam izgleda ne-mogučim i kod nas, to je ovo poslednje, pošto je praksa bila stalno su-protna, i upravo stvorilo se jedno običajno pravo da kralj ima diskrecionu vlast samo u pogledu ministra Vojske i Mornarice. Moguče je medjutim ne samo prvo nego i drugo, i to iz razloga, jer uzimanje stručnog lica iz vojske nikako ne mora značiti davati mogučnosti uticaju vojske, koja se ir jednom demokratskom sistemu u opšte ima da drži neutralno. Od toga dakle da li to znači ili ne znači uticaj vojske prema konkretnoj političkoi konstalaciji, zavisi i odgovor.
takva mogučnost data, i da ona nije nikako stvar čudi i dobre volje več potreba državne funkcije, lstina da bi se mogla po-vlačiti neka razlika izmedju raspoloženja iz zakona o činovni-cima i ovog. Ali ni tu se ne može nači nikakva p r i n c i p i e 1 -n a razlika. Ostaje prema torne da se vidi da li u tom roku (od 3 meseca) general postavši ministrom ne mora kidati svaku vezu sa svojotn službom. Da ministar ne može ostati i dalje oficirom, argumentiše se time da su činovničko stanje i mini-starsko nepodudariii. Ne može biti jedno lice ministrom, koje je zavisno od zapovesti vojnih vlasti i odgovorno je disciplinski i krivično nadležnim vojnim institucijama (Argument u Parlamentu poč. prof. Poliča). Ali dodaje se još jedan argumenat koji se deducira iz toga da je ministar takodje činovnik, tako da jedan činovnik koji postane ministrom biva samo unapredjen. IJnapredjenje pak znači, kao što je poznato, napuštanje nižeg ranga i službe za viši rang i službu. (To je argument dr. L. Kostiča). Sa našeg gledišta, gore izloženog, o pitanju je li ministar činovnik, mi možemo lako ministra smatrati u ovom položaju, ne više kao činovnika, več kao narodnog poslanika. U ovom položaju, ministarsko zvanje nam liči na zvanje poslanika, i prema tome ono bi moglo imati isti efekt kao i izbor za narodnog poslanika, t. j. ministar bi se imao kao činovnik da stavlja na raspoloženje. Razume se da se ovakvo rešenje može primiti jedino pod uslovom da status činovnika na raspoloženju nije u suprotnosti sa parlamentarnim režimom. Ali on i nije u suprotnosti. Tu može biti izvesnili nezgoda. Ali u svakom slučaju, ako se pojam stanja na raspoloženju suzi na ono, što ostaje u saglasnosti sa neophodnim uslovima za pravilno vršenje nove funkcije i sa načelom podele vlasti, one ne mogu biti velike. Sem toga, ako se uzme da se stanje na raspoloženju ima da smatra isto onakvim kakvo je kad jedan činovnik postane narodni poslanik (čl. 126. treča alineja), onda nema prepreke da se pojam raspoloženja ne shvati u saglasnosti sa neophodnim uslovima za pravilno vršenje nove funkcije i sa načelom podele vlasti.
Kad je ministarska služba ovde približena poslaničkoj, onda tu nema nikakve primene čl. 94. Z. Č. koji ne dopušta da činovnik vrši drugu službu koja bi ga smetala u vršenju njegovih stalnih dužnosti. Valja samo obratiti pažnju na dve stvari. Najpre na to da general na raspoloženju ne vrši svoju službu
i da se praktično mnoge odredbe koje bi došle u kolizija sa odredbama koje se odnose na ministra koji vrši svoju funk-eiju, ne primenjuju (t. j. n e m a j u p r i 1 i k e da se primenjuju). A za tim valja isto tako obratiti pažnju na to da mi imamo prava da baš, i ako nastupa kolizija, stavimo u prvi red norme koje se odnose na službu ko j a se vrši. Takve situacije nisu retke u pravu. Ja sam imao prilike da razvijem svoju teoriju o kolizijama, i imao sam sreče da je nadjem potvrdjenu od novi-jeg uglednog francuskog pravnog filozofa g. R e n a r d a, koji joj daje, oslanjajuči se na francusku praksu veliki značaj.'
*
Pitanje je li ministar činovnik kod nas ima čitavu jednu svoju istoriju.
Ovo pitanje u srpskom pravu (pre rata) raspravljao je opširno g. dr. K. Kumanudi i rešio ga u pozitivnem smislu.7 Ali čini nam se da je njegov interes bio više pozitivnopravni, i ne može se nači nijedan njegov zaključak, koji bi se mogao obeležiti pogrešnom dedukcijom ili apriorističnim.
Kad se pogleda, medjutim, kritično šta znači to upravo da je ministar činovnik kod glavnog pretstavnika ove ideje pod Vidovdanskim Ustavom g. S. Jovanoviča, videče se da je po njemu ministar činovnik u koliko po zakonu i za ministra postoje tri stanja: aktivno, u penziji i na raspoloženju, i pre-tvara činovničke godine službe u ministarske i obrnuto.8 »Ali, ako večina odredaba činovničkoga zakona nije primenljiva na ministre, otuda još ne izilazi da ministarska služba nije činov-
6 Odgovornost prava po principu jednakosti tereta (aprila, marta 1923, str. 99—104). V. G. Kenard, napred cit. delo, septieme leeon: la clas-sification idealiste des lois.
G. dr. Laza Kostič je tačno konstatovao izlažuči pravnu situacija poslanika koji postane ministar da praksa »dobro čini što ne izvodi iz njih punc konsekvencije, i što činovnike-poslanike smatra za vreme trajanja mandata lišenim svili činovničkih obaveza. Kad se to ne bi činilo, sukobi bi bili neminovni. Ovako, jedan se pravni propis žrtvuje drugotne, sukobi se otklanjaju i nelogičnosti pravpog sistema ispravljaju« (st. 88). Ali on nije svestan dovoljno suštine kolizije, i zato i odviše akceptira da se tu radi o »povredi zakona«. Sem toga čini mi se da on konkretno nalazi više tih kolizija nego što ih ima (V. 87—88, Iz činovničkog prava, 1928).
7 Administrativno pravo kraljevine Srbije, 1909. Ministri § 1 Pravni položaj ministara.
8 Ustavno pravo Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 1924, str. 388.
nička. Ona tri stanja, koja postoje kod činovnika: aktivna služba, raspoloženje, penzija, — postoje i kod ministara. O raspoloženju i penziji ministara važe opšti propisi činovničkog zakona, u koliko ne bi bilo propisano drukčije. Godine činov-ničke službe pretvaraju se u ministarske, i obrnuto. Sve to svedoči da zakon nije smatrao činovničku i ministarsku službu kao raznorodne.« 0 Pogreška je samo u torne, što on ministre obeležava u o p š t e kao činovnike, a oni su to u izvesnom obziru samo. Sem toga on je u jednom slučaju izveo jednu dcdukciju, što se tiče pitanja o trajanju stanja na raspoloženju.10
G. dr. M. Ilič je pokušao da svestrano obrazloži tu tezu, iscrpljujuči sve pozitivnopravne argumente.11 Ali, kao da je imao u vidu samo teorijsko posmatranje pitanja; ne gledeči na to mi smo baš iz istih primera koje nam je on pružio izvukli suprotne zaključke. Cela naša analiza napred u glavnom se obazire na njegovu argumentaciju.
G. dr. L. Kostič, rešavajuči pitanje može li general koji postane ministrom ostati i dalje general, pošto se odlučio za tezu da je ministar činovnik, sasvim prirodno hoče da je i primeni u ovom slučaju;12 ali onda se baš pokazuje da u njoj nešto fali u samom početku.
Jedini je od onih, koji su pisali o ovome pitanju, koliko mi znamo, dr. 2. Miladinovič stao na gledište da ministar nije činovnik.13 On daje takodje tačnu argumentaciju navodeči da kao razloge da »ministar ne mora imati nikakvog ispita niti kakve kvalifikacije.« Ministri su politički ljudi koji dolaze na čelo pojedinih grana državne uprave poverenjem Narodne Skupštine
i	Kralja. Odredbe o njihovom materialnom stanju su unete u činovnički zakon, da se ne bi morao donositi o torne specialan zakon. U torne svemu se slažem, kao što se vidi iz izlaganja. Ali ne slažem se s njim nikako što se tiče trajanja stanja na raspoloženju ministara.
" op. cit. st. 361.
111	op. cit. st. 361.
• 11 Njegov komentar zakona o činovnicima i ostalim državnim služ-lienicima gradjanskog reda, 1927, st. 5—7.
12 Iz čin. prava, 1928: Ministri-generali. V. takodje: činovnici i ministr' na raspoloženju.	....
1:1 O ministrima na raspoloženju (Arhiv za pravne i društvene nauke, april 1925).
Les ministres sont-ils les ionctionnaires dans le droit yougoslave?
Dans la sciencc juridique yougosIave est 1’opinion regnante que les ministres sont les fonctionnaires.
L’ auteur essai de demontrer que cette opinion ne porte pas. En premier lieu, elle ne distingue pas le point de vue de la theorie et celui du droit positif. En deuxieme lieu, elle n’ est que le produit facheux de la logique »statique«, notre penchant a voir dans les notions les formes, correspondant a la realite, la vie reelle, parfaite-ment, »les realites completes, achevees, definitives,« d’ apres les termes du Mr G. R e n a r d — penchant qui domine particulierement le raisonnement des juristes.
En s’ appuyant sur le fait que la loi sur les fonctionnaires civils du 31 juillet 1923 reconnait aux ministres les avantages materiels (traitement et pension de retraite), aussi bien que la position d’ activite, de retraite et mise en disponibilite, en principe comme aux autres fonctionnaires, les partisans de 1’ opinion regnante ont tire la conclusion que les ministres sont les fonctionnaires comme tous les autres fonctionnaires. Si en depit de cela ils constatent, eux niemes, que la plupart des dispositions de la dite loi ne s’ appliquent pas aux ministres, cela confirme seulement que ces auteurs sont suggeres par la logique »statique« qui ne connait que le dillemme: ou ou nori, les ministres sont les fonctionnaires ou ils ne le sont pas du tout. En realite, ils peuvent 1’ etre partiellement, plus ou moins, sous un aspect et pas sous 1’ autre, dans une relation et pas dans I' autre.
De 1’ Identification de ces deux notions ces auteurs ont deduit la solution meme pour les cas qui ne sont pas prevus par les lois en general, sans consideration de 1’ article l'rde la loi sur les fonctionnaires civiles qui enumere quels articles de cette loi peuvent s’ appli-quer aux ministres.
Du point de vue de la theorie les ministres sont, d’ apres 1’ avis de 1’ auteur, les organes politiques, particulierement pour la raisori qu’ ils sont nomtnes et renvoyes comme les facteurs politiques, en vertu de la confiance de la majorite du Parlement. (Cela ne veut pas encore dire qu’ ils sont en meme temps les gouvernants dans le sens de la doctrine realiste de Duguit.) C’ est du point de vue du droit posilil que le probleme pose acquiert une forme interessante. En ce qui concerne ce point de vue, 1’ auteur constate qu’ il y a des que-stions dont les solutions ne sont pas donnees dans la loi sur les fonctionnaires ni dans les autres. Ce sont les lacunes des lois qu’ on dcit combler et notamment par 1’ appreciatioti des interčts. Dans ce cas n’ importe pas, si la loi sur les fonctionnaires civils enumerent les dispositions a appliquer aux ministres. La doctrine que les ministres sont les fonctionnaires peut conduire, en appliquant sans autre dans ces cas les dispositions reglant le statut des fonctionnaires, aux conclusions contraires aux exigences de 1’ opportunite et de la justice.