Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 G o r i z i a, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 2.500 Trie s te, Vicoio d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 L m Leto XI. - Štev. 39 Gorica - četrtek 24. septembra 1959 - Trst Posamezna številka L 30 Razgovori v Washingtonu in katoličani Hruščev v Združenih državah * Z razgovori med Eisenhavverjem in Hru-ščevom svet napravlja odločilen korak naprej: dva tako bistvena činitelja v človekovem življenju kot sta mir in sloga stopata v igro pri stisku rok teh dveh državnikov, ki trenutno držita v rokah vajeti vsega sveta. Trenutek, skozi katerega gremo, je očitno poln pričakovanj: svet ne more ostati gluh pred glasom Amerike in Rusije. Navadili smo se slediti trenutkom velikih osebnosti sedanje zgodovine s preveč človeškim kriterijem. Prisojamo jim absolutno oblast v omejenem svetu. Oba v Ameriki lahko odločata po svoji volji. To, kar bosta odločila, ne bo moglo naleteti na nobeden odpor. Kakšno mora biti stališče katoličana v teh trenutkih? Vsa oblast prihaja od Boga. Voditelji narodov so predstavniki božje oblasti. Svojo najvišjo oblast lahko uporabljajo kakor hočejo pri vladanju svojih držav. Toda na koncu bodo morali polagati račun božji oblasti, ki jo predstavljajo. Lahko nastopajo samolastno, lahko vsilijo svojo voljo; v izvajanju svoje oblasti lahko dospejo do tiranije, se pravi, lahko zagreše naj hujšo zlorabo svoje oblasti, katere se poslužujejo ne za zaščito miru, marveč kot strahotnega orožja za uničenje vseh moralnih in materialnih vrednot. Nasprotno pa je lahko vrhovna oblast v rokah voditeljev nepre-kosljivo sredstvo blagoslova za državo. Vsa strahotna odgovornost tistih, ki vladajo, sloni na teh možnostih izvajanja lastnega vladanja, ki so si povsem nasprotne. Toda za vsako njihovo akcijo bo prišlo nekoč pred božjim sodiščem neizogibno vprašanje: Kako si uporabljal oblast, ki ti je bila zaupana na zemlji? Vsaka oblast mora biti na koncu soočena z božjo oblastjo. Bog je Kralj vseh kraljev in Gospod vseh, ki gospodujejo. Pred Njim padejo vse poverilnice in se zrušijo vsi imperiji. Nesporno načelo, da vsaka oblast prihaja od Boga, nam nalaga priznanje te oblasti in našo podreditev v vsem, kar ni v opreki s službo, ki jo vsi dolgujemo Bogu, kot absolutnemu početniku vse naše biti. V sedanjem, tako važnem trenutku, skozi katerega gre svetovna zgodovina, se ne mislimo baviti z bilanco in kritiko oblasti in z njeno uporabo. Radi bi samo poudarili veliki motiv, ki je privedel Za-pad, da je odprl vrata Vzhodu. Hotel je namreč dati skrajni dokaz svoje nezlomljive volje po miru. Vsi vemo, da je lahko korak, ki je bil storjen v korist svetovnega miru, odločilen za to, da se mir zagotovi za bolj ali manj predvidljiv čas, ali pa nasprotno, da bo mir znova izpostavljen najhujši preizkušnji. Katoličan, ki upošteva to, kar smo pravkar omenili, ne more slediti temu dramatičnemu trenutku zgodovine s preprosto radovednostjo, s tem, da lovi novice po časopisih ali pred televizijskim aparatom. Nad vsakim človeškim pogajanjem se giblje Bog. On ima v rokah niti svetovne politike, čeprav dopušča ljudem, da svobodno ravnajo z njimi. Bog si pridržuje vrhovno kontrolo. Ljudje se bodo gibali tako, kakor bo on dovolil ali hotel. Ne bodo mogli iti preko njegovega pristanka, ali njegovega dovoljenja. Njegovih sklepov pa ne moremo presojati kot osamljenih dejanj. So namreč del sistema vladanja in vesoljnega predvidevanja, ki si ga je Bog zamislil od Vekomaj in ga uresničuje v času z najstrožjo zvestobo svojemu večnemu načrtu. Samo če ne vemo za ta temeljna načela nadnaravne razlage človeških dogod. kov, lahko razložimo zmotna mnenja in »ašo zelo malo krščansko, napačno reakcijo. Izrekamo namreč sodbe s presenetljivo lahkoto, brez kake osnove, razen tiste, ki nam jo nudi naša omejena inteligenca, ki je često pod vplivom naše °sebne koristi. Smo tik pred veliko obletnico: pred °blctnlco smrti papeža Pija XII.. Nesporno je bil ta papež eden najbolj vplivnih tvorov vesoljnega miru od prvega dne svojega bleščečega papeževanja dalje do smrti. Kot vrhovni pastir krščantva se je vse do smrti boril z orožjem, ki je bilo lastno njegovi visoki službi: prikazoval je nauk o miru, ki temelji na socialni pravičnosti, na spoštovanju in na medsebojnem sodelovanju med narodi, nauk, ki je dokončno prešel v ideološko dediščino katoliške Cerkve. Dvajset knjig njegovih govorov je povzetek modrih norm za vesoljni mir. Vzporedno z njegovo učeniško službo pa v rokah pokojnega Pija XII. ni poznalo odmora še eno orožje, orožje molitve. Krščansko ljudstvo je podpiralo to neutrudljivo delavnost Pija XII. za cilje miru in pod njegovim vodstvom in pod vodstvom njegovega neposrednega naslednika Janeza XXIII. ni nehalo prositi Boga za ta najvišji naravni dar. Sredi neprestanih groženj in napadov je bil ta mir v zadnjih petnajstih letih, navzlic temu, da je malo kolebal, vendarle rešen. Molče je katoliška Cerkev na ta način, ki je od mnogih nepoznan, prispevala bolj uspešno za o-hranitev miru kot vsa pogajanja in ljudske skupščine. To je resnica, ki je ne smemo pozabiti. Ne toliko zaradi pravičnosti do krščanskega ljudstva, kot zaradi (Nadaljevanje na 3. strani) Odkar je prišel na uradni obisk v Ameriko predsednik sovjetskih republik ter prvak svetovnega komunizma, Nikita Hruščev, prihajajo z onkraj oceana najneverjet-nejše ter najbolj senzacionalne novice o njegovih sprejemih in obiskih, o varnostnih ukrepih in kretanju ter o propagandno-utopi-sitčnih predlogih za mir in »raj na zemlji«. Danes se prvak komunizma ljubeznivo smehlja in hvali delavnost ameriškega naroda ter njegova prizadevanja za mir ter mirno sožitje med kapitalizmom in komunizmom ter se spušča v veselo razposajenost, naslednji dan pa že spušča puščice na račun njihovega načina življenja ter grozi, da jih bo vse »pokopal«, ter se nevljudno užali in razjezi, če ga kdo vpraša, kar mu ni po volji in po nosu. Komaj je stopil na ameriška tla, je začel poveličevati zadnji uspeh ruskih znanstvenikov, kar 'je seveda Amerikance malce neprijetno dimilo. Hruščev je prispel v Združene države z modernim reakcijskim De Gaullov načrt za Alžir Toliko pričakovana De Gaullo-va odločitev glede alžirskega problema, ki se že več let mučno vleče, je končno padla. V napovedanem govoru po radiu in televiziji > preteklo sredo zvečer je Francozom in Alžircem jasno in ne dvoumno — kot je bila njegova navada doslej — naznanil svoje odločitve. Alžircem je priznal pravico, da sami odločajo o svoji usodi ter jim predočil tri rešitve v tem smislu, o katerih bodo lahko svobodno izbirali na ljudskem glasovanju. To so: 1. popolna neodvisnost, to je ločitev od Francije ; 2. integracija, to je priključitev k matični Franciji ter 3. avtonomija v okviru Francoske skupnosti, ločena na federalni o-snovi s Francijo, ki bi obdržala nadzorstvo nad gospodarstvom, prosveto, obrambo ter zunanjo politiko. Katero od teh treh rešitev želijo, bodo Alžirci lahko povedali na svobodnem ljudskem glasovanju, ki bo po generalovih izjavah, najkasneje štiri leta po vrnitvi miru v deželo. Čeprav De Gaulle postavlja pogoj, da morajo prej prenehati sovražnosti v deželi, ni moč zanikati velikega pomena teh točnih in preciznih obveznosti, ki* si jih je vzel nase; njegov visoki ugled in avtoriteta ter lojalnost pri izpolnjevanju dane besede, jim' dajejo še posebno moralno ter politično veljavnost. Da je trdno odločen spoštovati voljo Alžircev, ni nobenega dvoma: »Smatram za potrebno, da je od danes naprej proglašena pravica do samoodločbe. V imenu Francije in republike ter v moči oblasti, ki mi jo daje ustava, da se posvetujem z volivci, se obvezujem, če mi da Bog živeti ter me bo narod poslušal, na eni strani vprašati za voljo Alžirve, kaj si končno izberejo, ter na drugi strani pozvati vse Francoze, naj to izbiro potrdijo.« Obveznost je torej dovolj jasna ter predstavlja brez dvoma pogumen korak naprej na poti rešitve alžirskega vprašanja. S slovesnim priznanjem načela samoodločbe, je šla sedanja vlada zelo daleč, kot še nobena poprej, ker v bistvu pomeni to priznanje teženj alžirskega naroda po neodvisnosti. ODMEVI V SVETU Odmevi novega francoskega načrta za Alžir so v svetu ugodno odjeknili, zlasti v zavezniških državah, ki so morale lani v Glavni skupščini ZN glasovati proti Franciji, ko je bila na dnevnem redu razprava o Alžiru. Zato se je letos general De Gaulle potrudil pripraviti liberalno rešitev pred razpravo v ZN in tako morda rešil sebe in druge iz težke zadrege. Negativno so se izrekle komunistične države ter komunistične partije na vzhodu in zahodu. Čeprav si nihče ne dela utvar misleč, da bodo De Gaullove odločitve takoj prinesle deželi mir, vendar večina javnega mnenja sodi, da je rešitev zapletenega alžirskega problema na pravi poti. Pred dvema letoma je tunizijski predsednik Bourghiba dejal: »Sem prepričan, da, če bi Francija načelno priznala pravico do samoodločbe, bi se alžirski nacionalisti začeli pogajati v tem smislu.« Od tedaj sta minili dve leti ter se je marsikaj spremenilo, vendar menimo, da če bo prevdar-nost na obeh straneh prevladala, ni še prepozno. V Franciji so načrt sprejeli z razumevanjem. Odločno proti so se izrekli le skrajneži: komunisti te kratkovidni kolonialisti. Alžirski koloni osamljeni godrnjajo, .toda več si ne upajo. Če pomislimo, da so ravno ti ljudje lani 13. maja najbolj glasno kričali ter klicali De Gaulla na oblast, lahko trdimo, da je Francija napravila velik korak naprej. — De Gaulle ne daje nobenega priznanja Alžirski osvobodilni vojski in v tem vidijo nekateri šibko stran njegovega načrta. Na drugi strani je to tudi razumljivo, ker se je moral pri izdelovanju načrta braniti pred levico in desnico. Alžirsko-muslimansko prebivalstvo je De Gaullove izjave sprejelo s prikritim zadovoljstvom in zadoščenjem, ker so naveličani in izmučeni od vojne kakor Francozi. Napadi upornikov so nekoliko pojenjali. V Tunizu so se zbrali zastopniki Maroka, Tunizije ter alžirske vlade v begunstvu na posvetovanje, kako naj odgovorijo na zadnje predloge. letalom T 114, ki je preletelo razdaljo Moskva-Washington v 12 u-rah. Američani so ga sprejeli tiho in zadržano, a vljudno. Na u-lice jih ni gnalo navdušenje, ampak grozna radovednost. Tudi na Eisenhowerjevem obrazu so opazili nenavadno resnost, zavedajoč se prav gotovo resnosti zgodovinskega trenutka, ko sta si stala nasproti predstavnika dveh največjih svetovnih velesil, ki imata v svojih rokah ključe nad usodo vsega sveta in ki sta najbolj odgovorna, da se človeštvu pripravijo boljši dnevi. Zato od Ameri-kancev ni moč več zahtevati, saj gre za človeka, ki je komaj pred tremi leti v krvi zatrl delavsko revolucijo na Madžarskem ter stalno grozi z uničenjem zahodnega sistema, na katerega je ameriško ljudstvo tako ponosno. Zato je zelo koristno, da se je Hruščev lahko osebno prepričal, kakšno »dobro« ime si je v svetu pridobil komunizem. — Naslednje dni se je ozračje malo ogrelo ter so gosta marsikje sprejeli s pravo prisrčnostjo. SREČANJE S ČASNIKARJI Dan po prihodu je Hruščev govoril pred 400 časnikarji v Klubu ameriškega tiska. Pred tiskovno konferenco je bila primerna zakuska, na katero so časnikarji povabili vse spremstvo Hruščeva: ženo Nino, hčerki Julijo in Rado, sina Sergeja, zeta Alekseja, zunanjega ministra Gromika z ženo ter pisatelja Šolohova, avtorja romana »Tihi Don«. — Šlo je vse v redu, dokler ga niso radovedni časnikarji začeli spraševati o tem in onem. Ko ga je neki novinar vprašal, kaj je počel v času Stalinovih grozodejstev, katerega je potem na XX. kongresu razkrinkal, se je močno razburil ter od jeze ni niti odgovoril. (Ker ni hotel sam povedati, bomo pa mi povedali : Hruščev si je napravil pot za politično kariero prav v dobi krvavega zatrt j a ruskih kulakov (kmetov) ter Trockijeve) opozicije in je eden tistih, ki se je istočasno s Stalinom in pod Stalinom povzdignil na oblast). Ob Luniku II. se je Hruščev pomiril ter spet potrpežljivo, kot učitelj učencem trde glave, odgovarjal na ostala vprašanja časnikarjev. Govoreč o svojem prihodnjem obisku v Pekingu, se mu je nekaj zareklo ter je zadrego takoj izrabil za svoje duhovitosti: začel se je krohotati, vleči za ušesa ter tolči s pestmi po plešasti glavi ob splošnem zabavanju vseh. Ogledujoč si Državni zavod za napredek kmetijstva pri Washing-tonu, je priznal, da Sovjeti v kmetijstvu še zaostajajo za Amerikan-ci, je še hudomušno dodal: »Ne rečem danes, niti jutri, ampak pojutrišnjem bomo Ameriko prekosili tudi na tem področju.« Polagoma se je začel v odnosih led tajati, za humor in domačnost je poskrbel Nikita sam s svojo duhovitostjo ter neizčrpnim repertoarjem ruskih pregovorov. Govoreč v Ekonomskem klubu v New Yorku, kjer se je zbralo 1200 mestnih očetov, t. j. poslovnih ljudi, je vse spravil v dobro voljo: »Vem dobro, da me je vaš predsednik povabil v Ameriko, ker ste se hoteli na lastne oči prepričati, kakšen je vendar ta Hruščev; evo me, tukaj sem.« Mestni očetje so se vidno zadovoljni prijetno zabavali ter se smejali, opazujoč samo njegove kretnje in mimiko, še predno jim je tolmač prevedel. Na koncu je zaključil, da »vsaka žaba pač hvali svojo lužo,« vendar veruje, da hoče a-meriško ljudstvo mir. GOVOR V GLAVNI SKUPŠČINI Največje pričakovanje je vladalo za napovedani govor v Glavni skupščini ZN v New Yorku. Dvorana in tribune so bile natrpane do zadnjega kotička s časnikarji in drugimi srečnimi radovedneži, ki so dobili vstopnice. Iz varnostnih razlogov so vse ob vhodu temeljito pregledali. — Po predstavitvi in pozdravu tajnika Ham-marskjoelda, je Hruščev pred 81 delegati razložil svoj senzacionalni načrt o popolni svetovni razorožitvi. Predlagal je, naj se v štirih letih vse države, male in velike, popolnoma razorožijo ter odpravijo vse vojaške sile na suhem, v zraku in na morju; ohranijo naj le policijske sile, ki so potrebne za zagotovitev notranjega miru. Atomske bombe in drugo orožje naj pod nadzorstvom uničijo, odpravijo naj se celo obrambna ministrstva ter vojaški izdatki. To je sicer zelo lep in idealen načrt, toda drugo vprašanje je, če je tudi izvedljiv. Načrt je vsaj toliko utopističen, kakor je bila utopistična Sveta aliansa, ki jo je na Dunajskem kongresu 1. 1815 predlagal ruski car Aleksander. — Hruščev je priznal, da je za to potrebno mednarodno nadzorstvo, to je brez dvoma najbolj pozitivno dejstvo, ker doslej je sovjetski delegat na ženevski konferenci stalno odklanjal tako nadzorstvo. Verjetno nismo daleč od resnice, če trdimo, da svojega razorožitve-nega načrta bi niti on sam ne tvegal sprejeti. Brez dvoma je bila zanj ta propagandistična bomba odlična poteza, zato je v isti sapi predlagal še svoj minimalni načrt, o odpravi vseh vojaških oporišč v tujini, ustvaritvi neatom-skega področja v Srednji Evropi ter sklenitev nenapadalne pogodbe med Atlantskim in Varšavskim paktom. — To v slučaju — je dejal Nikita — če bi zahodne države ne hotele sprejeti popolne razorožitve. Prav v tem grmu tiči zajec: na en ali drugi način uspavati Zahod, da bi pozabil na svojo o-brambo; da bi Amerika čimprej umaknila svoje čete in oporišča v Evropi. Ostalo bi že poskrbel on ali njegovi nasledniki... Zahodne države so načrt o popolni razorožitvi, kakor ga je predlagal Hruščev sprejeli z upravičenimi pridržki. Vsekakor je dejal Herter, ga bomo skrbno preučili. (Nadaljevanje na 4, strani) Tudi Tito bi rad šel v Ameriko V Beogradu so se vladni krogi izrazili, da bi bil obisk predsednika Eisenhovverja v Jugoslaviji dobrodošel, ko se bo ta vračal iz Moskve. Maršal Tito si še vedno želi obiskati ZDA. Enkrat so morali obisk odložiti, ker mu je bilo javno mnenje nasprotno. Zato jug. komunisti sedaj računajo, da po obisku Hruščeva v Wa-shingtonu ter Eisenhotverja v Beogradu ne bo nobene ovire več za obisk Tita v Ameriki. Novi nebotičniki v Ljubljani V severnem delu Ljubljane gradijo pet nebotičnikov, visokih 48 m. V njih bo 280 stanovanj. Računajo, da zgradijo letno v Ljubljani lt)00 novih stanovanj, a kljub temu je stanovanjska kriza še vedno občutna. V V NAS TEDEN v cerkvi VELIKI IN VAZNI DNEVI NA TRŽAŠKEM 27.9. nedelja, 19. pob.: st'. Kozina in Damijan, m. 28. 9. ponedeljek: sv. Vencelj, kralj, m. 29. 9. torek: sv. Mihael, nadangel 30. 9. sreda: sv. Hieronim, c. uč. 1.10. četrtek: sv. Remigiji, škof, spozn. 2.10. petek (prvi): sv. Angeli varuhi; sv. Teojil, spozn. 3.10. sobota (prva): sv. Mala Terezika, d. ANGELI VARUHI. Bog nas ni pustil brez obrambe in pomoči proti napadom hudobnega duha. Vsakemu izmed nas določi angela varuha. Kako angel varuh vrši svojo nalogo? Poslužuje se naše domišljije in spomina, da nam vzbuja dobre misli in nagiba voljo k dobremu. Prosi za nas in nosi naše molitve in naša dobra dela k Bogu. Ne, kakor da bi jih Bog šele tedaj videl, ampak da jih zboljšuje in napravlja bolj prijetna. Varuje nas na duši in telesu, kdaj tudi kaznuje. Ob smrti posebno branijo angeli varuhi dušo pred hudobnim duhom; po smrti jo peljejo ali v nebesa ali v vica; v vicah jo obiskujejo in tolažijo. Par zgledov: Angel je spremljal Tobija na dolgi poti, ga varoval, in mu svetoval. (Tob 5,5 sl). Angel je rešil Petra iz ječe. (Ap 12,5). Angel Gospodov je udaril Heroda, ker ni dal časti Bogu: razjedli so ga črvi. (Mt 12,23). Pri pogrebu molimo: »Pritecite angeli Gospodovi, sprejmite dušo in jo nesite pred obličje Najvišjega.« Ali moliš vsak dan k svojemu angelu varuhu? Ali poslušal njegov glas, ko te vzpodbuja k dobremu, svari pred slabim? 19. nedelja po Binkoštih Poziv k svetosti Današnja sv. maša nas opozarja na dolžnost svetega življenja, na dolžno sodelovanje z božjo milostjo in na poslednjo sodbo. Temeljna dolžnost vsakega kristjana je ta, da sveto živi; da se poduhovi in v duhu prenovi. Bog namreč ne mara grešnikov, ampak svetnikov. Treba je torej, da se trudimo za svetost. Treba je, da si priborimo svetost. Treba je, da dosežemo svetost. Brez svetosti ne bo večne blaženosti. A glej težavo, ki nas ovira in ki nam sili na usta: Kako doseči svetost? Ali ni svetost nekaj nemogočega, nekaj pretežkega? Saj je svetnikov tako silno malo; in to je dokaz (ki ne drži), da je svetost samo za svetnike, ne pa za ostale zemljane. — Ta ugovor na žalost moti mnoge ljudi. Tako zelo jih meša in moti, da na svetost niti ne pomislijo; kaj šele, da bi se borili zanjo. Navedeni ugovor, žal, ni le navaden ugovor, marveč usodna pretveza in zmota. Ta zmota ima na vesti veliko gorja in veliko, naravnost ogromno, število duš. Krščanska resnica je namreč sledeča: svetost je treba na svak način doseči; to sicer ni nekaj lahkega, ampak težka zadeva; je svetost vendarle nujno potrebna, ker brez nje ni mogoče priti v nebesa in uživati popolno srečo; prav za- radi tega svetost ni le za svetnike, temveč za vse ljudi. Vsi želijo biti popolnoma srečni; vsem je potemtakem potrebna svetost. Svetost je splošna dolžnost; to je božji ukaz in splošna dolžnost, ki veže v prvi vrsti katoliške vernike. In kako doseči svetost? — Najprej moramo biti prepričani, da nam je svetost potrebna, koristna in ukazana od samega Boga. K njej nas, kot rečeno, sili božja želja, božji ukaz, poslednja sodba in misel na večno blaženost. Pomaga pa zlasti božja milost, ki je Stvarnik nikomur ne odreče. Potrebno je, da božjo milost voljno sprejmemo, z njo zvesto sodelujemo, skrbno izrabimo in zanjo vedno znova prosimo. Nato je treba, da si svetost želimo; da zanjo molimo; da po njej hrepenimo in po njej stremimo. Ljudje si želijo greh, ki vodi v pogubo; ne želijo pa svetosti. A potrebna je svetost, ki edina vodi v srečo. Molimo za svetost! To je namreč božji dar in sicer velik božji dar. Prosimo trajno za ta dar! Nadalje se moramo resnično truditi za svetost. Varovati se moramo grehov, redno se spovedovati, boriti se zoper greh, grešne skušnjave in strasti; gojiti čednosti, moliti in živeti po božji postavi; živeti duhovno življenje; hraniti in krepiti dušo s pogostim sv. obhajilom. Potrebno je tudi, da posnemamo svetnike, nadvse pa Jezusa in Marijo. Posnemajmo svetnike, da pridemo še mi v nebesa! Iz življenja CerLvs !!]!!? t Kongres katoliških juristov V Luksemburgu je bil tretji mednarodni kongres katoliških juristov. Sklenili so, da bodo podpirali načelo, da mora vsaka mednarodna pogodba upoštevati osnovne človečanske pravice v skladu s krščanskim pojmovanjem človeka. Požar v benediktinski opatiji V znameniti nemški benediktinski opatiji Beuron je iz doslej še nepojasnjenih razlogov nastal požar, ki je uničil vsa gospodarska poslopja. Posrečilo se je rešiti samostansko tiskarno, škoda je zelo velika. Katoliške šole v Indoneziji v nevarnosti Indonezijska vlada pripravlja dekret, ki prepoveduje tujim državljanom poučevanje v šolah. S tem bodo močno prizadete šole katoliških misijonov. Centralni misijonski urad v Giakarti je ukazal, naj vse misijonske šole trenutno ustavijo delo. Misijonarji upajo, da se bo našla kompromisna rešitev za delovanje katoliških šol. Kapela na pragu puščave Na pragu saharske puščave so Beli o-četje postavili novo kapelo. Kapela je v bližini poslopij, kjer črpajo petrolej in nosi napis: »Kapela vas vabi, da se zahvalite Bogu za skrite zaklade pod peskom«. Razširjenost svetega pisma Po vsem svetu se letno proda nad 26 milijonov izvodov svetega pisma in je tako najbolj razširjena knjiga na svetu. Doslej je bilo sveto pismo prevedeno v 1.010 jezikih, od teh se jih še danes go vori 700. V Severni Ameriki so v petih letih prodali 13,500.000 izvodov, v Belgiji 150,000 letno, v Holandiji so v zadnjem tednu svetega pisma prodali 250.000 izvodov. Vatikanska tiskarna je naznanila 521. izdajo svetega pisma v italijanskem jeziku. Statistike kažejo, da je. sveto pismo knjiga, ki se je največ proda, da je prevedena v največ jezikov, da je najbolj preučevana in tudi najbolj priljubljena. — Velja to tudi za Slovence? Kongres katoliškega tiska v Franciji Francosko središče za katoliški tisk je priredilo prvi kongres. Na kongresu so obravnavali odgovornost časnikarjev. Kongresu je predsedoval pariški nadškof kardinal Feltin. u Širite »Katoliški glas Zakon in živci Eden najslovitejših angleških zdravnikov, Sir David Henderson, je v reviji Bri-tish Medical Journal zapisal, da zakon ni, kakor mnogi mislijo, najboljši pripomoček za razrvane živce. »Mnogi mladi ljudje,« pravi Henderson, »se podajo v zakon kakor v edino rešitev iz mrzličnosti in nemira življenja. Nasprotno pa zahteva zakonsko življenje vse drugačno pripravo. Razrvani živci se v zakonu ne bodo pomirili in zgrešeno je mnenje mladih živčnih deklet, ki mislijo, da bodo njihovi o-troci močnejši od njih. V zakonu se skrbi in odgovornosti še pomnožijo in le telesno in duševno zdravi in uravnovešeni ljudje so jim kos. Zdravniki bi morali biti zelo previdni, preden svetujejo mladim ljudem zakonsko življenje. Kajti nobena stvar tako ne vpliva na duševnost kakor zgrešen zakon.« Zadnji teden je bil na Tržaškem izredno razgiban. Skozi ves teden so se vrstili izredni dogodki in prav je, da jih vsaj kratko popišemo, kakor si časovno slede. ŠKOFIJSKA SINODA Škofijska sinoda je prav gotovo v vseh teh dneh najvažnejši dogodek in najpomembnejše delo. Vsebina sinode ni več nobena tajnost, vsem duhovnikom je znano, o čem se je razpravljalo in kako je sinoda potekla. Tudi ne bo dolgo, ko bodo vsi verniki zvedeli za nove postave, ki se tičejo njih samih, ko bodo te slednje izšle v tisku. Zanimiva je bila sinodna seje, v kateri smo izvolili zastopnike v razne cerkvene komisije. Lep je bil prizor, ko smo vsi duhovniki podpisovali na oltarju sinodalno listino svetemu očetu. Še bolj demokratično je bilo razpoloženje, ko smo tretji dan mogli javno vpraševati g. škofa za razna pojasnila raznih sinodalnih postav. Za nas slovenske katoličane je zelo važno to, da sinoda večkrat omenja naše narodne verske pravice, potrebe in navade. Ob zaključku sinode je imel msgr. Jakob Ukmar lep latinski nagovor, ki ga objavljamo na drugem mestu. iiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii ZLATA MAŠA NA PEČI PREDSTAVE »VESELEGA DELA ROŽNEGA VENCA« Komaj je utihnil Te Deum v katedrali, Že so se zbirale množice v dvorani velesejma k zadnji verski predstavi z naslovom: Rožni venec — veseli del. V sredo je bila deveta in zadnja predstava. Statistika pravi, da je videlo to predstavo nad 25.000 ljudi. Vsi Slovenci, ki so šli gledat to italijansko prireditev, so bili izredno zadovoljni. To predstavo vodi že nad deset let neki duhovnik iz Novare in sicer samo po velikih mestih ob raznih posebnih praznikih. Na ta način se verniki duhovno lepo pripravijo in z večjim uspehom sprejemajo božjo besedo. Ponekod imajo to versko igro kar v cerkvi — tako je bilo na primer v Gorici. Sodeluje pa na ogromnem stopnišču več sto otrok, ki z lučkami v rokah in s petjem spremljajo posamezne skrivnosti veselega dela rožnega venca. OBISK FATIMSKE MATERE BOŽJE Naslednjega dne, v četrtek 17. sept., se je v zelo deževnem večeru zbralo okoli sto tisoč Tržačanov na Velikem trgu in smo sprejeli in pozdravili kip fatimske Matere božje. Na trgu je bilo zelo veliko naših rojakov in to menda iz vseh naših vasi. To je zopet znamenje, kako se naši Ko so se pretekli teden vozili potniki po cesti mimo vasice na griču ob Vipavi, so se radovedni spraševali: Kaj pa imajo tam na oni pečini, da tako pritrkavajo vsak dan že ves teden? Bolj smo se čudili vsi, ki smo preteklo nedeljo šli na Peč pa smo videli vas'vso v zelenju, cerkev pa okinčano kot zalo nevesto. Pečani so na ta način želeli počastiti svojega rojaka č. g. Jožefa Maliča, ki je prišel mednje, da obhaja svojo zlato mašo. Pravijo, da so nove maše redke, posebno v današnjih časih, toda zlate maše so Zlatomašnik č. g. Jožef Malič še veliko redkejše. Prav zato je bilo v nedeljo tako veliko veselje na Peči in tudi po vsej dolini ob spodnji Vipavi. Saj menda v zgodovini cerkve sv. Katarine vrh kraške pečine ob V>Pav> ni bilo še toliko ljudstva zbranega okrog nje kakor zadnjo nedeljo. Prišli so prav iz vseh vasi Goriške in z bližnjega Krasa. Gospod Bog jim je bil milostljiv, zato je poslal jutro lepo kot kolač, da so bili še bolj veseli oni, ki niso mogli v cerkev, kot oni, ki so bili v cerkvi. Z nevisokega kraškega griča so uživali najlepši razgled čez vso Vipavsko dolino do očaka Nanosa in strica Čavna. Radovalo se je jesensko sonce in radovali so se z zlatomašnikom domačini in vsi ostali gostje za milosti, ki mu jih je Bog podelil v 50 letih mašni-ške službe, in za milosti, ki jih je po njem delil vernikom širom po svetu, kamor ga je zanesla njegova duhovniška gorečnost in ukaz predstojnikov, saj je obredel pol sveta. Naš zlatomašnik se je rodil na Peči dne 18. 3. 1884 pri Maličevih in je prav zato, ker mu je sv. Jožef posvetil v zibelko, dobil tudi ime Jožef. V družini so bili trije bratje, njega, Jožefa je ,zvabil k sebi sv. Janez Bosco. šel je k salezijancem v Italijo. Salezijanska družba se je takrat med Slovenci šele ustanavljala, zato je mladi Joško moral v Italijo. Tu je bil leta 1909 in sicer dne 18. septembra posvečen v duhovnika v mestu Ivrei v Piemontu. Toda njegova želja je bila vedno vrniti se domov v domovino, da bi tukaj vzgajal mladino in jo vnemal za don Boscove ideale. Ta želja se mu je izpolnila po prvi svetovni vojni, ko je prišel v salezijanske zavode v Sloveniji. Tukaj je bil med drugimi njegov gojenec sedanji župni upravitelj v Doberdobu č. g. Bogomil Brecelj. Ce smemo drevo soditi po sadu, je bil g. zlatomašnik dober vzgojitelj, priča je njegov gojenec v Doberdobu, ki je bil tudi nedeljski slavnostni pridigar. Ali duhovnikovo srce ne pozna meja. Ljubezen Kristusova nas priganja,« je dejal apostol Pavel. Zato se je sredi življenja odločil g. Jože, da gre v misijone. Leta 1924 je odjadral za Krištofom Kolumbom v Južno Ameriko, ne da bi tam odkrival zaklade, temveč da bi ljudi spreobračal. Deloval je v Cile, v Patagoniji in na Ognjeni zemlji. Prehodil je torfej Južno Ameriko od ekvatorja dol do skrajne točke na Ognjeni zemlji. Enajst let je ostal tam, ko so mu delo, trud in nezdravo podnebje razjedli telesne sile", da se je vrnil v Evropo. Zopet ga je imela Slovenija v svoji sredi, da je s svojo vedrostjo in živahnostjo vlival mladeži po salezijanskih zavodih ljubezen do Boga in do učenosti. Izkušenj mu ni manjkalo. Drugo vojno je preživel v Sloveniji in tam ostal do leta 1950, ko je moral kot italijanski državljan oditi domov v Italijo. Sprejeli so ga v beneško salezijansko provinco, v kateri deluje še sedaj in sicer v Este pri Padovi, Vsaka ptica se rada povrača v staro gnezdo. Tako tudi naš jubilant. .Koder koli je živel po svetu, vedno se je rad povračal na rodno Peč, ki mu je povrača-la zvestobo za 'zvestobo. To so pokazali Pečani tudi za zlato mašo, ko so se tako zelo potrudili, da je vse lepo uspelo. A tudi Rupenci so pomagali, posebno cerkveni zbor, ki je izredno lepo pel lat. mašo. Prišlo je na zlato mašo tudi večje število duhovnikov iz vse okolice, njim na čelu dekan msgr. Novak. Čvrstemu in čilemu zlatomašniku so v nedeljo vsi voščili: Še na mnoga leta! Tako mu voščimo tudi mi: Se na mnoga leta v zdravju in pri delu za Boga in mladino! Z junaškim zadržanjem so rešili cerkev V največjem poljskem sanatoriju v O-tvvoku, 30 km od Varšave, so se dne 18. sept. odigrali hudi neredi. Bolniki so zvedeli, da nameravajo oblasti porušiti njihovo bolniško cerkev. Vsi bolniki, tudi težje bolni, so se postavili pred cerkev z namenom, da jo bodo branili. Zagrozili so tudi, da bodo začeli z gladovno stavko in odklonili vsakršno zdravljenje. Ko je prišlo vojaštvo, da bi začelo s podiranjem cerkve, so ga bolniki sprejeli v pravem bojnem razpoloženju. Napadli so vojake z žlicami, skledami, klopmi, kamenjem, s tem, kar jim je sploh prišlo pod roko in kar so si prinesli iz gornjih prostorov. Policija je morala uporabiti solzilne pline. Bolniki so se tedaj zatekli v cerkev, kjer so vztrajali vso noč. Zjutraj je policija vdrla v cerkev in odstranila samo klopi, medtem ko je oltar in Najsvetejše pustila nedotaknjeno. Zagotovili so nato bolnikom, da cerkve ne bodo porušili, marveč jo samo prenesli v drug bolniški oddelek. Šele tedaj so se bolniki vdali. Njihovo junaško zadržanje je rešilo cerkev, vsem pa pokazalo, kako je še živa vera med Poljaki. Toda »ljudske« oblasti nastopajo povsod proti avtentični volji ljudstva? ljudje ne ustrašijo niti slabega vremena, samo da morejo izkazati Materi božji skupno z drugimi čast in slavo. Marijin kip so v veliki procesiji prenesli vedno med dežjem v stolnico, kjer je ostal do petka zvečer. SLOVENCI PRI MARIJI V petek proti večeru so Marijin kip prepeljali v cerkev Novega svetega Antona. Tam smo imeli slovenski verniki tri ločene ure češčenja. Prva je bila v petek zvečer ob devetih. Sv. mašo je daroval msgr. Silvani, po sveti maši pa je imel premišljevanje ob molitvi rožnega venca. Ko se je bližala deveta ura, je bila cerkev nabito polna. Duhovniki smo se skoraj bali, kako bo z našim petjem in našo molitvijo, ker smo mislili, da so naši verniki razkropljeni med to množico. Toda komaj začno na koru pesem »Ti o Marija«, zagrmi od vseh strani, zlasti iz sredine cerkve tako navdušeno petje in potem tako lepa molitev, da bi mi gotovo zmagali, če bi se delite nagrade. To pomeni, da si bili naši ljudje že dolgo prej v cerkvi in so se znali za svojo uro češčenja uspešno preriti naprej. V soboto zjutraj ob šestih je daroval sveto mašo prelat Jakob Ukmar, premišljevanje rožnega venca pa je opravil g. Jože Vidmar. Ob devetih je bila ura češčenja namenjena predvsem mladini. Spet je bila cerkev polna. Sv. mašo in premišljevanje je opravil msgr. Škerl. Navdušeno smo peli in molili. Mnogo otrok in odraslih je pristopilo k sv. obhajilu. BLAGOSLOVITEV TEMELJNEGA KAMNA ZA NOVO CERKEV Popoldne ob dveh je Marijin kip obiskal glavno bolnico. Ob treh in pol so kip prepeljali na Vejno, kjer se je izvršil blagoslov temeljnega kamna. Nad Napoleonsko cesto je bilo vse živo. Od vseh strani so hiteli ljudje skupaj. Na kraju samem še ni nobenega sledu o novi cerkvi. Marijin kip so postavili na preprost podstavek, ki je bil pritrjen na bor. Ob Marijinem vznožju so bili vedno trije golobčki. Blagoslov temeljnega kamna je opravil kardinal Lercaro. Ob štirih smo poslušali govor svetega očeta, ki je med drugim obujal spomine na svoje obiske v Trstu. Kraj, kjer bo stala nova cerkev, je silno lep. Nudi krasen razgled na morje, na mesto in na kraško okolico. Res primeren prostor za novo Marijino svetišče, ki naj postane žarišče vere in ljubezni za vse dežele ob zgornjem Jadranu. Marijin kip je potem obiskal še druge tržaške bolnice, nakar so ga prepeljali v Milje, kjer je ostal čez noč. GOLOBČKI . . . Od Livorna dalje spremljajo neprestano Marijin kip beli golobčki. Kot živ venček se ustavljajo ob Mariji. Mali in veliki hočejo videti - te golobčke, če so res živi. Pred dobrim mesecem se je zgodilo v Ankoni, da sta se dva napihnjena študenta posmehovala tem golobčkom in sta v posmeh spustila v polni cerkvi svojega goloba, ki pa je v njuno veliko začudenje splaval k Mariji in tam ostal. Golobčki se lahko oddaljijo, kadar hočejo. Nekateri vztrajajo 3 dni, drugi več. Nekateri so celo izdihnili na častni straži pri Mariji. Zgodovina Marjinega kipa pove, da so ga v Indiji spremljale ovce in celo sloni so po svoje izkazovali čast fatimski Kraljici. SLOVO OD MARIJE V nedeljo popoldne ob treh in pot je bil spet natrpan Veliki trg. Sredi trga je bil postavljen oltar. Sv. mašo je daroval gospod škof, ki je tudi imel priložnostni govor. Po sveti maši je bila posvetitev škofije Marijinemu brezmadežni' mu Srcu. V imenu občinske uprave ie govorit župan Franzel. Pri slovesu je bil pričujoč tudi nadškof iz Katanije, msgr. Bentivoglio. Veliko ganotje je zajelo vso množic0’ ko se je začel dvigati helikopter, da P& nese Marijin kip nazaj v Fatimo. Imel1 smo občutek, kot da nas zapušča mati' * Marijino romanje je za nami. Lepe trenutke smo doživeli ob Mariji, mnogo bratske ljubezni in medsebojnega razumevanja smo občutili. Hvala Bogu in Marii' za vse to! Sedaj se pa pričenja za nas spet navadno vsakdanje življenje, v katerem P°~ kažimo, da naša posvetitev Mariji ni prazna beseda, ampak obljuba, ki jo l’0' mo za vsako ceno držali: Biti hočein° Njeni otroci, biti hočemo dobri kristjan1- S. Z°rk° t 16 ! fefc ta] ie, •er »ii S Marijina procesija na Opčinah Na prazniku grozdja v Števerjanu Marijina procesija na Opčinah (Foto Šik, Trst) Na Tržaškem smo napisali list zgodo->ne, ki je v čast vsem katoličanom! Ve-ičastna Marijina procesija na Opčinah nedeljo 13. septembra je bila doslej naj-ečja slovenska manifestacija v vsem po-ojnem času. Ceščenje posebnega Marijina kipa iz Fatime je za tri dni spremenilo obličje mesta Trsta. Obojni kato-ičani smo jasno in javno dokazali, kako Mi v našem času častimo Marijo in 'anjo zaupamo. Krasno jesensko sonce je zvabilo na *Pčine prave množice slovenskih verni-i>v iz mesta in dežele. To je bil zadnji pogoj za veliko udeležbo. A če tudi bilo slabo vreme, bi se praznik prav ko vršil, ker je bil napovedan kot ne-enosljiv. Dobri dve uri pred slovesno Ocesijo je bila cerkev na Opčinah že 'Igo polna'. Kdo zna, koliko rožnih ven-'V so premolili naši ljudje pred proce-;|jo! Ko je takoj po sv. maši prišel tr-^ški g. škof, smo težko napravili zanj bt skozi cerkev do oltarja. Kmalu nato 6 je začela toliko pričakovana Marijina 'focesija, ki je vsako leto višek našega kupnega marijanskega praznika. Dobri iudje se veselijo te procesije, ker je z Bo besedo tako lepa, ker je tako naša, er je tako velika! Lepota procesije je lepem redu, v razvrstitvi vernikov, v 'kupnem petju in molitvi. Šolarji, Ma-! Bjine družbe, dekleta, godba, možje in Butje, skavti, belooblečeni otroci, strežni-duhoščina in vmes Marijin kip z ve-'kim spremstvom mladine in potem pev-i in končno nepregledna vrsta ženstva er vmes godba iz Trebč, — to je zapo-!fstni red naše procesije. Vzorno okrajna cerkev, slavoloki po cestah, ozalj-'Bna okna, zvonjenje in petje in molitev ^ takoj za Marijinim kipom naš višji madpastir, ki blagoslavlja in vodi to mno-vernih, kako je vse to lepo za oko 14 srce! V nekem listu sem braL da je 5Penska procesija v veliko čast sloven-'kega naroda, v drugem pa sem našel, da '> lahko velika množica lahko še lepše 'fepevala in bolj glasno molila. Tudi to j 'Bdnjo opombo si je treba zelo zapomni-in sprejeti, ker gotovo je, da smo *Biožni napraviti še lepši in še večji praz-Materi božji. Nekje je že tudi padla ideja, da bi v J°vem desetletju začeli prirejati na Op-'Bah pravi romarski dan in ne več samo opoldan: dopoldne da bi imeli napoveda-romarji eno ali več# svojih romarskih maš, opoldne vsi skupno kosilo in nato do skupne procesije bi obiskali na primer lepo cerkev na Proseku ali v Trebčah ali na Vejni, kjer bodo začeli že drugo pomlad — kakor se sliši — zidati svetišče v čast naši Kraljici in Materi. In še drug nasvet smo dobili: da bi namreč možje in fantje imeli v procesiji svoje mesto takoj za duhovščino, a spredaj v prvi del procesije naj gre samo organizirana mladina in splošpo vsa dekleta. Oba' nasveta, tako pravi romarski dan kakor preureditev procesije, sta zelo dobra in jih je ne smemo pozabiti! Ko se je po procesiji vsa ta množica zgrinjala na velik prostor za cerkvijo, smo ob delitvi podobic takoj spoznali, da je v procesiji stopalo vsaj deset tisoč ljudi in tudi več. Nato je sledil lep govor našega tržaškega g. škofa in kanonika dr. Škerla, ki sta nas oba pripravljala na slovesno posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Evharistični blagoslov', zahvalna pesem in nato razhod: premnogi so šli z mladino, ki je nesla Marijin kip v cerkev, drugi so še ostali v razgovoru z znanci ali so poslušali koncert salezijanske godbe iz .Trsta; nato pa vsi veselo proti domu z veliko zavestjo, da smo napravili Materi božji lep praznik, velik praznik. Popolnoma smo prepričani, da bo drugo leto vse naše ljudstvo prav tako stopilo v Marijino procesijo in potem naprej iz leta v leto vedno več mladine, vedno več gotovega upanja in pričakovanja nad dokončno zmago Marijinega brezmadežnega Srca! > Salezijanska godba iz Trsta in moški v procesiji (Foto Šik, Trst) Nove odredbe za šolsko leto 1959-60 Vzgojno ministrstvo je poslalo na vsa šolska ravnateljstva nove odredbe za šolsko leto 1959-60. Novi šolski koledar ima nekaj sprememb, skrajšan je čas počitnic in tudi izpiti in mature bodo prej kot običajno Šolski koledar je sledeči: 1. oktobra 1959 začetek šolskega leta na vseh šolah. Tromesečja: prvo od 1. okt. do 23. decembra; drugo od 4. januarja do 12. marca in tretje od 14. marca do zaključka šole, 28. maja. Izpiti se bodo pričeli 3. junija v poletnem roku in 1. septembra v jesenskem; mature pa se bodo pričele 20. junija v poletnem in 12. septembra v jesenskem roku. Koledar praznikov je sledeči: 1. november, praznik Vseh svetnikov; 8. december, praznik Brezmadežne; božične počitnice od 24. decembra do 2. januarja; sv. Trije kralji; 11. februar, lateranska pogodba; 19. marec, praznik sv. Jožefa; od 15. do 18. aprila velikonočne počitnice; 25. april praznik dneva osvoboditve; 1. maj, praznik dela; 26. maj Vnebohod. Končno bo šole prost dan še ob priliki farnega pa-trona. Razen teh praznikov ne bo dovoljen noben drug praznik v šolskem letu 1959-60. Avtomobilska industrija v FLRJ V Jugoslaviji zelo narašča povpraševanje po avtomobilih in motornih vozilih. Zato skušajo sedaj avtomobilske tovarne povečati svojo proizvodnjo. Motorna vozila izdeluje tovarna Tomos v Kopru, ki bo sedaj še povečala svojo proizvodnjo. Tovarna v Kragujevcu v Srbiji pa že sedaj proizvaja do 5000 avtomobilov letno. Prihodnje leto bo to število zvišala na 13.000. Po vzorcu znamke »Fiat 600« in »Fiat 1100« izdelujejo v tej tovarni avtomobile znamke »Zastava 600« in »Zastava 1100«. V kratkem bodo zgradili nov del tovarne, tako da se bo proizvodnja lahko dvignila na 32.000 vozil na leto. ! Nekatere naše prireditve postajajo že dobra in hvalevredna tradicija. Med temi je praznik grozdja, ki ga že nekaj let prireja SKPD v števerjanu. Navajeni smo, da nam beseda »praznik grozdja« kliče v spomin folklorne skupine, okrašene vozove, sprevode in' za zaključek ples. Šte-verjanski praznik grozdja ni nič tega. Vsako leto je to odlična kulturna prireditev sredi števerjanskih borovcev, združena z veseljem, dobro briško kapljico in zlatim grozdjem ne samo na latnikih, nego tudi v košarah števerjanskih deklet, da si lahko privoščiš po mili volji. Tako je bilo tudi letos, samo da še lepše kot druga leta. Temu je pripomogel Gospod Bog, ki je poslal tako čudovito lep jesenski popoldan, da je bil greh, če si ostal doma in nisi šel v božjo naravo občudovat dobroto božjo, ki je tudi jesen naredila tako lepo. S pogumom so zato pripravljali domačini oder in vse potrebno za slavje; z nestrpnostjo so se vadili Tržačani s svojim Pegom, in Števerjanci ter Jazbinci s svojimi pesmimi. Vsi so po pravici pričakovali, da bo v Števerjanu lepo. Pa tudi Goričani in vsi drugi, ki so se v nedeljo namenili v števerjan, so bili istega mnenja: Ne bo nam žal, če gremo med Borovce. In res je bilo tako. Zeleni lepaki so budili veselo upanje, ki ni ostalo razočarano. S polurno zamudo je napovedovalec začel s programom. Števerjanski pevski zbor je navzoče pozdravil z Venturinijevo Zdravico. Pozneje je isti zbor zapel še Doktoričevo Goriške trte ha besedilo J. Lavrenčiča ter Pozdravljam te, savinjski dol. Pesem Števerjancev je pod vodstvom pevovodje H. Sreberniča izvenela sigurna in melodiozna. Poleg števerjanskega zbora so nastopili še Jazbinci z moškim zborom. Odpeli so dve pesmi: Mihelčičevo Jutro na Krasu m Filejevo Od srca radosti. Potrdili so, da lepo petje ljubijo in da jim tudi trud z vajami ni pretežak. Toda glavni del je na slavju imela tržaška mladina, ki je gostovala z moderno veseloigro Peg, srček moj. Na Tržaškem to delo poznajo, ker so ga mladi študentje pod vodstvom režiserja prof. J. Peterlina že na več krajih igrali. Za nas Goričane je pa bilo novo. Zato smo z radovednostjo pričakovali, kako se bodo mladi igralci odrezali. In postavili so se kot že običajno: vrlo dobro ali, če hočete, odlično. Četudi je delo nekoliko odmaknjeno našemu svetu in običajem, ker je vzeto iz angleškega življenja, vendar je brez posebnih težav sledila tudi nedeljska publika vsemu dogajanju na odru. Je pač danes svet povsod bolj ali manj podoben, zato tudi ekstravagance v moderni angleški družini niso bile nič posebno tujega za naše ljudi. Še bolj kot to je pa igri pomagalo do popolnega uspeha nastopanje vseh igralcev, ki so se tako vživeli vsak v svojo vlogo in jo tako dovršeno podali, da ne vemo, koga bi bolj pohvalili. Vendar zasluži prvo nagrado vesela in prikupna Peg, ki ni osvajala samo src moških na odru, negp tudi srca vseh navzočih. Mislim, da smo ob njej vsi občutili, kako osvajalno moč ima v življenju veder in preprost človek. Da bi jih imeli veliko takih, kot je bila Peg! Upamo, da bomo vrle Tržačane še kdaj videli na naših odrih. In ob koncu omenimo še to, kar je bilo izven programa: obisk devinske godbe, ki se je na poti z izleta domov ustavila tudi med Borovci v Števerjanu in med odmori zaigrala nekaj komadov. Tudi njena muzika je pomagala, da se je ustvarilo še bolj domače razpoloženje med vsemi. Lepo je bilo v nedeljo v števerjanu in pa domače. Take prireditve mislim, da morejo veliko pomagati, da se ohrani v naših mladih duh požrtvovalnosti in ljubezni do lepega, kar je končno namen vsemu kulturnemu delu. , , . (r + r) Razgovori v VVashingtonu in katoličani (Nadaljevanje s 1. strani) potrebe nadaljevati z uporabo tega sredstva, če hočemo ohraniti mir, ki je neprestano ogrožan. Ne moremo se omejiti na radovedno prisotnost politične igre velikih sil. če nočemo, da bodo dejanja ljudi, ki imajo v teh trenutkih težko odgovornost, ohraniti mir in ga okrepiti, prazna, je nujno, da jih spremlja vsa sila in luč, ki ju daje molitev. Katoličani ne moremo stati ob strani ob spremembah, do katerih prihaja na svetovni pozornici. Imamo izredno važno funkcijo z mogočnim orožjem molitve. Bog upošteva ta naš doprinos in ga lahko stavi kot pogoj za uspeh ali propad tega sestanka. Prvega septembra je poteklo 20 let od druge svetovne vojne, ki je povzročila človeštvu toliko strahot. Ob neposredni nevarnosti je papež Pij XII. 24. avgusta 1939 podal po vatikanskem radiu zaskrbljen poziv, da bi preprečil to, kar je bilo že na tem, da se prične. Takrat je pokojni papež Pij XII. dejal: »Pravičnost si utira pot s silo razuma in ne s silo orožja. Imperiji, ki ne temelje na pravičnosti, niso blagoslovljeni od Boga. Politika, ki se je otresla morale, izdaja tiste, ki jo tako hočejo. Nevarnost je blizu, toda še je čas. Nič ni izgubljenega z mirom, vse pa je lahko izgubljeno z vojno. Naj se ljudje vrnejo k sporazumevanju. Naj znova prlč-no s pogajanji. Ko se bodo pogajali z dobro voljo in s spoštovanjem medsebojnih pravic, se bodo zavedli, da iskrenim in dejavnim pogajanjem nikoli ni zaprta pot do častnega uspeha. Naj nas poslušajo močni, da ne bodo postali slabotni v krivici. Naj nas poslušajo mogočni, če nočejo, da bo njihova moč uničenje, marveč da bo podpora narodom in zaščita v miru, redu in delu.« Ta poslanica najbolj odličnega branitelja miru je še danes vplivna beseda, ki naj jo narodi in vlade poslušajo in o njej razmišljajo. Na nas katoličanih pa je, da ji damo v težki url, skozi katero gre svet, trdnost in uspešnost z našo neprestano molitvijo. Osmega septembra je kardinal Spellman stopil na prižnico svoje katedrale in tam osebno prebral vernikom svoje nadškofije povabilo, naj dne 14. septembra na predvečer vzhodnega obiska vneto molijo za dosego miru. Bilo je četrtič, da je kardinal stopil na prižnico katedrale svetega Patricija, odkar je bil leta 1939 imenovan za nadškofa. To je očitni znak važnosti, ki jo kardinal pripisuje temu obisku in popolni uspešnosti molitve, s katero zaupa v božjo pomoč. Povezani s katoličani ZDA in vsega sveta prosimo Boga, da po besedah kardinala Spellmana vodi naše voditelje. Procesija rožnovenske Matere božje bo v Podgori v nedeljo 4. oktobra Wmir Humar: 5 H AltStinga do Arsa SV. PETER KANIZIJ Prvi tak svetnik, povezan z Altbti-ngom, 1 sv. Peter Kanizij. Pravijo mu »drugi a-Vjstol Nemčije«. Živel je v času Lutrove ^°rme. Stopil je v jezuitski red in po-!Bl prvoborec zoper protestantizem v ehičiji. Jezuitom in pa katoliškim kne-na Bavarskem in v Porenju se mora ^rkev zahvaliti, da ni Lutrova reforma 'lela celega nemškega naroda. Ta sveti V je v Altdtingu izvršil dejanje, ki je i No velik odmev po Nemčiji. Bilo je 4 1571. Neka sobarica grofice Fugger ^usburga je bila obsedena od hudob-duha. Ta je izjavil, da dekleta ne bo Phstil razen v Altdtingu. Zato je grof >ger z ženo in nesrečno sobarico po-Jbal v Altdting v spremstvu Petra Ka-•ja. Sveti mož je po večdnevnih zaro-'l’anjih rešil nesrečno žrtev in izgnal iz k satana. V spomin na to je ostal v Nišču Kanizijev kelih, ki ga je svetnik Pri sv. maši, in pa majhen kip M. B„ ki ga je rabil pri zarotovanjih. — Vse to je zgodovinsko dognano, kajti tedanji prošt dr. Eisengrein je o vsem sestavil točen zapisnik. SV. KONRAD PARZAMSKI Drugi svetnik, ki je z vsem življenjem povezan z Altotingom, je kapucinski brat sv. Konrad Parzamski (Bruder Konrad von Parzham). V Altdtingu je namreč star kapucinski samostan sv. Ane. Zgrajen je ob koncu kratke ulice nasproti sv. Kapeli. Tu je v preteklem stoletju živel kot skromen samostanski vratar brat Konrad. Nad 40 let je odpiral in zapiral samostanska vrata, spremljal ljube in neljube goste, tolažil žalostne in se veselil z veselimi ter pri tem delu postal svetnik. V njem se je do svetniške popolnosti izkristalizirala najznačilnejša poteza nemškega človeka: ljubezen do reda in predanost dolžnosti. Bilo je v soboto 21. aprila 1894. Brat Konrad je tri dni prej legel, ker prav ni mogel več stati na nogah. Ob 6,30 zvečer je šla samostanska družina v cerkev molit; brat bolniški strežnik je pa za hip stopil k nekemu drugemu bolniku, saj ga je brat Kon- rad zagotovil, da ga ne potrebuje. Pa se je zgodilo, da je nekdo -pozvonil na porti, vsaj tako se je zdelo br. Konradu v celici. »Kako da brat Deodat ne gre odpirat? Saj je vendar pozvonilo na porti.« In brat Konrad vstane, vzame v levo roko svečo, z desno se pa podpira na zid, da gre na porto, ker ga kliče zvonec. Na hodniku se mu pa od slabosti zavrti v glavi in padel bi, da ga ni prestregel mlad novic, ki je ravno šel mimo celice... Dobre pol ure pozneje, ko je zvonilo avemarijo, je br. Konradu odprl sv. Peter nebeška vrata, kakor je on 40 let odpiral samostanska neštetim obiskovalcem. Takšen je bil brat Konrad, ki so mu pri krstu dali ime Janez, v družini so se pa pisali Birndorfer. Pristno kmetskega stanu se je rodil leta 1818 kot deveti o-trok svojih staršev, še nedorasel je postal sirota. Ker so se bratje in sestre drugam poročili, je bila njemu namenjena velika kmetija. Do 30. leta je kmetoval, tedaj se je pa odločil, da gre h kapucinom. Svoje premoženje je razdelil domači cerkvi in revežem. V samostanu so mu kmalu po obljubah odkazali službo samostanskega vratarja (1852) ter ga pu- stili na tem mestu do smrti (1894). Povedano je že bilo, kako je bil v tej službi zvest in predan. Prav tako je bil ponižen. Zgodilo se je, da je prišel -na porto mož prosit krožnik mineštre. Brat Konrad je takoj odhitel v kuhinjo ter prinesel juhe. Prosilec jo je pokusil, potem pa jo zabrusil jezno bratu v obraz: »Take pomije jejte vi!« Brat Konrad si je mimo očistil obraz in brado ter odgovoril: »Juha vam ne gre; pojdem poiskat kaj drugega.« Zaradi tolike ponižnosti in skromnosti je ljudstvo ljubilo br. Konrada, še bolj pa zaradi njegove pobožnosti. Vsako jutro je ob 5. uri stregel pri maši v sv. Kapeli. Tri dni pred smrtjo je bil zadnjič tam. Očividci trdijo, da je bil med molitvijo tako zbran in pobožen, da se je zdelo, kot bi mu zlate krogle prihajale iz ust in se dvigale pred milostno podobo. Odhajal je iz cerkve vedno globoko zbran in zamišljen. Med dnevom je vedno rad prebiral jagode rožnega venca. Ko so po smrti odprli njegov grob, so ugotovili, da je sredinec leve roke ostal neiztrohnjen. Trdijo, da zato, ker je na tem prstu neprestano drsal jagode rožnega venca. Takšen je bil brat Konrad. Ko je umrl, mu je bil razlit tak nebeški mir na obrazu, da je gvardian samostana proti običajem ukazal, naj mu odlijejo voščeno masko. Tako imamo danes v vosku pristen odraz umrlega br. Konrada. Njegov pogreb je bil prvi njegov triumf na zemlji. Pokopali so ga na samostanskem pokopališču blizu zida, kjer je stalo zamreženo okence. Mimoidoči so ga skozi okence pozdravljali, kakor so ga v življenju skozi okence samostanskih vrat. In brat Konrad jim je začel deliti nebeških dobrot, kakor jim je v življenju delil zemske dobrote iz samostanske kuhinje. Kmalu so zaradi tega začeli proces za proglasitev blaženim br. Konrada. To veliko čast je dosegel leta 1930. Že štiri leta nato, dne 20. maja, na binkpštni praznik 1934 -pa je bil prištet med svetnike. Sedaj je Altdting dvakratni romarski kraj: Marijin in svetega Konrada. Zato vidiš romarje, kako se iz sv. Kapele vedno odpravijo še v samostan sv. Ane, kjer sredi cerkve v bogati krsti pod oltarjem leži ponižni in zvesti služabnik sv. brat Konrad. (Se nadaljuje) OB SKLEPU ŠKOFIJSKE SINODE Sv. birma v Brdih V nedeljo 20. t. m. se je vršila sv. birma v Kozani v Brdih. Presvitli g. apostolski administrator je pri tej priliki birmal nad 130 otrok iz Kozane in bližnjih vasi. Prišli so pa tudi od drugod, celo iz Italije jih je bilo nekaj. Birma je bila združena tudi s pastirskim obiskom župnije, ki je apostol, administratorja pozdravila z lepim slavolokom na vasi, ki je nosil napis: Pridi, Sv. Duh! V imenu birmancev in vaščanov je na cerkvenih vratih sprejela presvitlega birmanka, ki ga je s posrečeno izbrano deklamacijo tudi pozdravila v imenu vseh. Sledila je maša, pri kateri je prepeval cerkveni zbor pod vodstvom domačina iz Medane Ludvika Zorzuta; g. administrator msgr. dr. M. Toroš je pa govoril. Krasno vreme je privabilo v Kozano množico ljudi, domačinov iz Brd in tudi iz daljnih krajev, saj se za tako priložnost vrne domov, kdor le more. Vse slavje je poteklo v najlepšem redu, za kar gre hvaležnost predvsem domačemu gospodu župniku Francetu Černigoju, ki se je najbolj potrudil. Umrl je dr. Marij Bregant Smrt je zopet z nenadno in neizprosno roko posegla v vrste goriških Slovencev in tokrat ugrabila odličnega zdravnika dr. Marija Breganta. Prišla je res kakor tat. V nedeljo je doktor s svojo družino še bil na prazniku grozdja v števerjanu, v torek zvečer pa ga je zadela možganska kap, ki ji je še isto noč podlegel. Pogreb bo privaten, od doma ob 10.30 v Podgoro, kjer bo sv. maša in nato pogrebni obredi. Dr. Marij Bregant je bil zelo znana o-sebnost med goriškimi Slovenci. Odličen zdravnik-kirurg in odličen mož si je pridobil povsod spoštovanje in priljubljenost. V življenju mu niso cvetele rožice. Kot toliko naših inteligentov se je pred vojno izselil v Jugoslavijo in opravljal službo nica, Tomšič Ana. Zavrnjena dva dijaka. Cez II. razred: Cotič Ladislav, Ferfoglia Slavko, Ferletti Viljem, Hlede Alojz, Mi-klus Darko, Peric Boris, Persolja Boris, Pintar Boris, Tomažič Tlorijan; Petejan Friderika, Rožič Jožefa, Tomažič Vida, Mikulus Silva. Zavrnjen je bil en dijak. Zaključni izpit: Cotič Ivan, Ferfolja Darko, Persolja Orland, Sedmak Jakob, Sedmak Valentin, Stanič Branko, Terpin Alojz, Rolich Aleksander; Bregant Zmaga, Florenin Ana, Kosič Marija, Pahor Nevea. Dva dijaka sta bila zavrnjena. Smrt vzornega duhovnika Na Gočah pri Vipavi je bil 22. t. m. pogreb tamkajšnjega g. župnika Alojzija Kralja. V globokem sočustvovanju se je pogreba udeležila vsa župnija in 50 duhovnikov z vipavskim dekanom g. Brei-tenbergerjem. Pokojni g. župnik je služboval na Gočah polnih 51 let in je zraven tega oskrboval tudi visoko duhovni jo Erzelj. Leta 1954 je že opravil svojo zlato mašo. Srca vseh župljanov so ga ljubila iskreno in to mu je bilo na stara leta v veliko tolažbo. Večni mir naj bo blagemu g. župniku in večna luč naj mu sveti! Govoril dr. Jakob Ukmar, v stolnici sv. Justa, dne 16. sept. 1959. (Prevod latinskega govora) Ker smo našo sinodo srečno privedli do konca, dovolite mi, častiti sobratje, da v imenu vseh izrazim čustva naših hvaležnih src. Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas je te svete dni blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom z nebes. (2 Kor 1,3 in Ef 1,3). Hvala pa tudi našemu prevzvišenemu gosp. škofu, ki se je čudovito zanesel na božjo pomoč in se je upal, v teh nemirnih časih, napovedati škofijsko sinodo ter je ves ta čas s krepko roko vodil vsa zadevna pripravljalna dela, ki so bila obširna in težavna. Težko je namreč povedati, kakšno, ogromno delo je bilo pripraviti to sinodo, ki nima zaslombe na nobeni prejšnji. Toda tisto zaupanje ni goljufalo ne škofa ne katerega nas drugih. Saj je naša sinoda po sijaju cerkvenih obredov, po mnogoštevilni udeležbi duhovnikov in po vzorni disciplini prekosila sleherno zgolj človeško pričakovanje. Zdaj ne ostaja drugega, častiti sobratje, ko da postave škofijske sinode spoštljivo sprejmemo' in dejansko izvršimo. Niso 'sra- f r3