Vuzeniška podružnica Sv. Primož
Anton Martin Slomšek je bil do 1844. leta nadžupnik v Vuzenici.
*


5^'	'
-
Swr



; JsT> ■«,
«■:*. ,>T
M,
.. v-»:£
•, << ”•> ■ • jpo
%V
„£jrf; v
>-, i-J-.
Vji
1 VSptr .v’ j? J1 ■;
.»v>
rY*> >
fr < ■ r&JL.
V v W*-
Duhovno življenje
m i r m r\ o a inrn i rm n n _■_■_ ■	"	-	1	-———	"	——————
BUENOS AIRES - LETO 68	***
>■ "f r- ' i'-v' Sfetf . \
V V
SEPTEMBER 2001
DR.LAMBERT EHRLICH
--- * t tMNiCAH Ac* Jy Vl!*»JAM:
rOE|U£- LUA$Kf MLADENI
iHfsa.
StO/|li*»rSVlTfNJ
FbŠUuNI
Jtudint
VIKTOR ROJIC
Ir	
	
	y;
Od zgoraj in od leve: 1. Ljubljanski nadškof dr. Franc Rode posveča letošnjega novomašmk« ^ Jereba (ki je bil lani nekaj tednov v Argentini). 2. Njegova nova maša je bila 8. julija v Šmartinu pfCl ju. 3. Nova slovenska zaveza je postavila prof. dr. Lambertu Ehrlichu na Žalah nov nagrobnik-Janez Juhant in msgr. Janez Zdešar mašujeta (15. julija) v cerkvi Vseh svetnikov na Žalah ob 0 p’ ci Ehrlichove mučeniške smrti. 5. Mariborski škof dr. Franc Kramberger somašuje z dvab ^ duhovniki ob romanju „treh Slovenij" na Sv. Višarje (Foto: M. Šušteršič). 6. Nadškof dr. Fra0 blagoslavlja sveži grob prelata Jožeta Škerbca na pokopališču v Skriljah (4. julija). 7. Ze I
. i	i . Ai i________ __:___i: i___-L..	-----:-------
UVODNIK______________________________________________________
LJUBEZEN DO CERKVE
Lojze KUKOVIČA
\Z
rj e pri otroškem katekizmu smo se naučili, da sta M največji krščanski zapovedi ljubezen do Boga in / JL ljubezen do bližnjega. In da je v teh zapovedih obsežena vsa človekova svetost. Boga je treba ljubiti z vsem srcem in nad vse drugo, bližnjega pa, kakor ljubimo sami sebe, ali še bolje, kakor nas je ljubil Kristus. Teh osnovnih zapovedi nas Cerkev ob vsaki Primerni priložnosti spomipja, da se ne bi nihče mogel izgovarjati pred Bogom, da jih ni poznal.
Pri tej drugi božji zapovedi nas, oprta na božjo besedo, Cerkev uči tudi, kdo je naš bližnji in kako moramo to ljubezen izvrševati v vsakdanjem življenju. Oprta predvsem na Jezusov nauk in na njegov zgled nam govori, daje naš bližnji vsak človek, kije potreben naše pomoči in mu moremo pomagati. To je pokazal Kristus predvsem z zgledom svojega življenja. Kot učlovečeni Bog je hodil po palestinskih mestih in vaseh deleč dobrote vsem, ki so bili v potrebah in stiskah. Končno je za vse nas dal tudi svoje življenje, da bi se nihče, ki bi veroval vanj kot Odrešenika, ne pogubil, ampak imel večno življenje.
To vse kot kristjani vemo in se na njegovem zgledu učimo in navdihujemo, kako ga v lastnem življenju posnemati.
Je neka ljubezen do bližnjega, na katero pa morda premalo pomislimo in Premalo govorimo. In jo morda tudi predalo gojimo. Je to ljubezen do Cerkve.
T>o Cerkve kot božje ustanove in skupnosti vseh tistih, za katere je Kristus Prelil svojo kri, ki jo ljubi kot svoje skrivnostno telo ter svojo mistično nevesto. Ni treba spominjati, da smo Cerkev vsi, ki smo bili s krstom vcepljeni v Kristusa, po katerem smo bili in smo deležni njegovega božjega življenja.
Ljubimo to Cerkev, našo duhovno •Pater, ki nas je rodila za življenje božjih °trok, ki nam to življenje z zakramenti brani in, če treba, tudi izgubljeno vrača?
Posebej še, ali res ljubimo tudi tako •uienovano ,,uradno” Cerkev, nosilce syete hierarhije - papeža in škofe? Vča-8*h inra človek vtis, da premnogi kristjani prav radi kritizirajo in celo obsojajo ' ° Cerkev. Tega je bila seveda Cerkev deležna v vseh dobah svoje zgodovine.
Kdaj pa ni imela nasprotnikov in celo s°vražnikov, ki so jo blatili in vse hudo
i-^uhov
zoper njo govorili in jo seveda tudi krvavo preganjali, kot to delajo še danes? Temu se ni čuditi, saj ji je Kristus sam to naprej napovedal. Kot njega mnogi niso sprejeli, tako je svojim napovedal, da tudi njih ne bodo sprejeli, da jih bodo gonili pred sodišča in v smrt.
Toda v vseh časih je bilo mnogo tudi njegovih učencev, njegovih prijateljev, ki, kot bi hoteli tekmovati z njegovimi nasprotniki, iščejo v njegovi Cerkvi raje temne strani kot svetle. Kot da bi jih kdo postavil za njene tožnike in sodnike. Tega smo veliko videli in doživljali zlasti v času med in po zadnjem vesoljnem koncilu. Iz vseh krajev in slojev katoliškega sveta so se oglašale ostre kritike in napadi na Cerkev. Včasih so celo kot z neko prikrito naslado znova prinašali na dan temne strani iz cerkvene zgodovine: Aleksander VI., Galileo Galilei, Giordano Bruno, križarske vojske, inkvizicija in še in še. In to brez potrebe, saj je Cerkev že neštetokrat priznala, da ni bilo vse v njeni zgodovini dobro in svetlo.
Cerkev svojih slabosti, napak in grehov ne skriva. V vsaki resnejši knjigi cerkvene zgodovine se vsakdo lahko pouči, kaj je Cerkev bila in storila v 20 stoletjih svojega potovanja po tej zemlji. Vendar tisti, ki svojo Cerkev resnično ljubi, se raje spominja neizmerno veliko dobrega, ki ga je Cerkev svetu storila. Z žalostjo v srcu si seveda ne bo skrival tudi mnogih senčnih strani njene zgodovine. A ker Cerkev ljubi kot svojo duhovno mater, jo bo skušal razumeti in po moči tudi opravičiti. Če kdaj tega ne bo mogel storiti, ji bo odpustil, kot želi, da se njemu odpusti, kadar kaj slabega naredi. So pa kristjani, ki ne delajo tako. Le preradi se ustavljajo le pri njenih napakah in slabostih, so pa zelo zadržani, ko gre za priznanje njenih dobrih strani.
Ob neki priložnosti je Pavel VI. govoril o tej vrsti kristjanov, ki da kažejo kot neko stalno nerazpoloženje in celo nek odpor do Cerkve. Zdi se, kot da so bolj blizu nasprotnikom Cerkve kot pa njenim prijateljem. Kot da se bolj veselijo kritičnih glasov proti Cerkvi kot pohvalnih v njeno dobro. In kot da bi čutili za svojo dolžnost, da razgaljajo njene napake in slabosti. Tega ne dela-
LJUBLJANSKI NADŠKOF IN SLOVENSKI METROPOLIT GOVORI___________________
Živeti resnično, dobro in lepo
PRIDIGA OB SKLEPU LJUBLJANSKEGA MISIJONA,
CERKEV SV. JOŽEFA, 16. APRILA 2000
Franc RODE
znanjati moramo krščansko vero kot resnično, dobro in lepo. Krščanstvo kot resnično: ne klonimo pred miselnostjo, ki vse relativizi-ra, ki govori o dveh resnicah, največkrat pa resnico zanika. In če rečeš, da je krščanstvo resnično, si že militanten in agresiven in ogrožaš druge. Ne bojmo se reči: Krščanstvo je resnica. Jezus pravi: ,, Jaz sem pot, resnica in življenje.” Njegovo kraljestvo je kraljestvo resnice. „Jaz sem zato prišel na svet, da izpričam resnico,” je dejal pred Pilatom.
To, kar verujemo Je resnica. To niso izmišljotine ali bajke. Človek, ki ima srečo, da je spoznal resnico, diha svobodno in ima silno dragocen občutek, da je v pravem. Nasprotno pa, živeti v zmoti in laži, naj bo to na ravni misli ali življenja, je sila težavno in boleče. Samo resnica nas osvobaja, samo v ozračju resnice svobodno zadihamo. Kristjani imamo to neizmerno milost, da nam je resnica dana, ne zaradi naših zaslug, resnica, ki nam odpira brezmejna obzorja misli in daje najglobljo radost našim srcem. Sv. Avguštin je rad govoril o gaudium de veritate, o vese-
lju zaradi resnice. V resnici je samo veselje, v zmoti pa tesnoba, negotovost in potrtost.
Brez dvoma je resnica tudi zunaj krščanstva. Drugi vatikanski koncil našteva vrednote in resnice, ki so v drugih religijah in jih velja spoštovati. Vendar
moramo vedeti, da je samo v katoliški Cerkvi polnost Božje resnice.
To dejstvo bi nam moralo vlivati velikanski pogum in samozavest. Mi pa se pogosto zapiramo vase in ohranjamo miselnost geta, in se bojimo. Priznajmo: dosti strahu je še med nami. Toda dokler se bomo bali, bo nekaj narobe v tej deželi. Vsak Slovenec, ki se boji, zmanjšuje stopnjo demokracije v Sloveniji, kajti demokracija pomeni, da se zavedaš svojih pravic in dolžnosti ter obenem zahtevaš, da jih drugi spoštujejo, kcrt moraš sam spoštovati pravice drugih. Če ne zahtevamo svojih pravic, kvarimo politično, družbeno in psihološko ozračje dežele. Samo suvereni in svobodni ljudje so zdravje za Slovenijo. Kristjani smo prvi, ki moramo biti suvereni in svobodni. Pred kom naj bi bili v zadregi, če pomislimo na miselno, kulturno in duhovno bogastvo, ki ga nosi v sebi evangelij in je ustvarilo najvišjo civilizacijo v svetu? Pa bi se sramovali, da smo kristjani? To vendar ne sodi nikamor.
Krščanstvo moramo predstaviti koti dobro. Da, krščanstvo je dobro in zdravo,
jo toliko, da bi pomagali zboljšati Cerkev, ampak kot da so poklicani izkopavati na dan že davno priznane in obžalovane slabosti Cerkve. Kdor resnično ljubi Cerkev kot svojo mater, tega ne dela. Kot ne bi delal s svojo telesno materjo, tudi če bi ta ne bila takšna, kot bi morala biti.
Kristjan se seveda zaveda, daje Cerkev tudi grešna. Je sveta, je pa tudi potrebna neprestanega očiščevanja. Sveta je, ker je svet ryen Ustanovitelj, sam učlovečeni božji Sin; sveta, ker oznanja svet nauk, božje resnice; sveta, ker ima v zakramentih vsa potrebna sredstva posvečevanja, po katerih Kristus posreduje svojim božje življenje - milosti, s katerimi to življenje ohranja in krepi in, če gaje človek z grehom zgubil, mu ga tudi vrne. To je božji element v Cerkvi. A tudi v človeškem elementu v njej, v vernikih, je veliko, zelo veliko lepega in svetniškega. Le da so do tega „kritični kristjani” navadno precej slepi. Kot da bi jih slabosti in greh v Cerkvi bolj privlačili kot toliko prelepih strani.
Tudi Cerkev je torej naš bližnji in smo jo zato dolžni ljubiti. Pavel VI. je nekoč dejal: „Cerkevje naš najbližnji
bližnji”, ker so to naši bratje v veri, pripadniki iste božje družine. Še več, je naša duhovna mati, od katere smo prejeli in še prejemamo brez števila dobrot. In kot njeni dobri otroci se bomo raje veselili njene lepote in dobrote, o njenih slabostih in grehih pa govorili le, kadar je res potrebno. Kristjan ne zapira oči pred stvarnostjo, kot daje bilo in je v Cerkvi vse prav in dobro. A tudi s Cerkvijo moramo ravnati po istem načelu, po katerem hočemo, da se ravna z nami. Da se ima razumevanje z našimi slabostmi in pripravljenost, da se nam jih odpusti-Cerkev se ne boji resnice, kadar se ji jo pove z ljubeznijo in prizanesljivostjo. Ni pa pravično in tudi ne služi resnici, če jo kdo kar naprej obtožuje, kot da bi se vtem naravnost naslajal. Čemu vedno znova kazati na madeže v Cerkvi?! Nihče ne taji - in drugače tudi ne more biti - da se je Cerkve na njenem dolgem, dvajset stoletij dolgem romanju po poteh zgodovine- prejelo neka) prahu. Noben dober njen otrok se temu ne bo čudil h) je zato ne bo obsojal. Čudil se bo kvečjemu, da seje m prijelo več prahu. Raje pa bo pod to prašno obleko gledal njeno svetniško svetlo podobo svoje matere. ^
_________________________OB 200-LETNICI ROJSTVA BL. ANTONA M. SLOMŠKA
ker nas rešuje strahu in tesnobe. Krščanstvo je eno samo veliko veselje. Človeka vznemirja ,,od zore do mraka, od mraka do dne” tisti kragulj, ki kljuje srce.
In kaj je to? To je ena sama reč: smrt. Če bi bil človek prepričan, da je smrt premagana in da je rešen smrti, potem ni več strahu, ni več tesnobe. In glejte, krščanstvo je prav to: smrti ni, Kristus jo je premagal s svojim vstajenjem. Obljuba, ki nam je dana, je nesmrtno življenje in gledanje iz obličja v obličje ter poveličanje našega bornega telesa; je izpolnitev vsega hrepenenja in vseh želja našega srca.
Krščanstvo je torej bistveno dobro in zdravo za človeka.
Krščanstvo je zdravo tudi zaradi odpuščanjta grehov. Vsi potrebujemo besedo odpuščanja, ki nas rešuje in uvaja v svobodo Božjih otrok. Edino, česar se mora kristjan bati, je večno pogubljenje. Danes o tem sicer ne govorimo radi. Vendar je v rimskem kanonu, ki ga pri maši molimo bolj poredko, ravno pred Povzdigovanjem prošnja: ,,reši nas večnega pogubljenja”. Če to ne bi bila realna možnost za vsakega, Cerkev ne bi za to molila. Večno pogubljenje je možno. S tem je vse izgubljeno. Navsezadnje, kaj Pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?
Krščanstvo je zdravo, ker nas postavi v stik z Nevidnim. Ta možnost povezanosti z Bogom je milost, ki nima cene. Človek se nikoli ne more tako pogovarjati 2 drugimi, kakor se lahko pogovarja z Bogom. V naših odnosih z drugimi je vselej, hočeš nočeš, nekaj poze. Pred Bogom to ni mogoče. Pred njim - to je jasno - se nujno pokažemo takšni, kakršni smo, z odkritim obrazom, v popolni razgaljenosti.
To je veliko vredno za življenje duha,
2a psihično zdravje, za osebno pristnost. Dejansko nas vsak pristen stik z Bogom Postavlja v resnico, okrepi našo istovetit in daje dramatično intenzivnost aašemu življenju.
Krščanstvo je lepota. Najprej notranja 'ePota, in to nam da čutiti Oče. Jezus Pravi:,,Nihče ne pride k meni, če ga Oče no pritegne.” Prositi za milost, da nas Bog Pritegne s svojo lepoto. Da bomo čutili, da i Bog vabi k nečemu, kar je neskončno lePo, da bomo občutili lepoto naše vere, ^ePoto Cerkve. Te lepote je v Cerkvi na Pretek. Lepo je naše cerkveno petje, lepe s° naše cerkve, lepi so naši obredi, lepe s° naše procesije, lepi so naši prazniki. In v vsem tem je veliko veselja. Lepota je v jsdru krščanstva. To lepoto moramo l2ražati v svojem življenju in mišljenju.
SLOMŠEK, UČENIK ZA VSE ČASE
Govor na Slomu na Slomškovo nedeljo, 2U. septembra 2000
Zorko SIMČIČ
,, Hvalimo sloveče može in očake svoje še v njihovih rodovih. Njihova trupla so v miru pokopana in njihovo ime živi od roda do roda. Njihovo modrost naj ljudstva pripovedujejo in slavo njihovo naj srenja oznanjuje. ”
poštovani! Tako je nekoč začel Slomšek - s Sirahovimi besedami -življenjepise raznih naših velikih mož v preteklosti in dodal: „Kdor svojih slavnih prednikov ne časti, njihov vrli naslednik biti ne zasluži.” In kmalu zatem: „Pometi starih junakov slavo in si pripravil mlajšim pogin.”
Mi pa danes in tu na pjegovi Ponikvi oznanjamo slavo njemu. Vendar pa bolj kot slavnostni govor bodo to preproste misli o enem največjih sinov, kar jih je rodila slovenska mati, preproste besede nekoga, kije nekoč kot fantek v Mariboru strmel, ko so otroci izročali škofu Ivanu Tomažiču 400.000 podpisov s prošpjo, naj jih pošlje v Rim papežu, da bi razglasil Antona Martina za blaženega.
Danes, ob dvestoletnici Slomškovega rojstva, slavimo tega velikega moža, ki skupaj s Prešernom nesporno predstavlja glavna stebra slovenstva, ki pa je hkrati tudi ena najbolj paradoksalnih figur v naši zgodovini.
Človek paradoksa. Otroke nadvse milo prosi, naj imajo starše radi, včasih pajih ne samo strogo svari, ampak nara-
Vzor vse lepote pa je evharistična daritev. To je čudovita drama odrešenja, ki se ponavzočuje pred nami. Zato bi morala biti ta drama izvedena vedno z veliko notranjo zbranostjo in spoštovanjem in tudi skrbno pripravljena s strani mašnika, vernikov in pevskega zbora. Vsaka maša bi morala biti dovršena umetnina, ker je to trenutek najvišje lepote.
Tako torej. Živeti našo vero kot resnično, dobro in lepo. V močni zavesti, da to nagovarja vsakega človeka. In v tem prepričanju iti k bratom in sestram ter jim oznanjati veselo oznanilo o zmagi nad grehom in smrtjo v Jezusu Kristusu.
vnost strahuje. Kakor ljubeči brat opominja starejše, hkrati pa jim je s pastirskim pismom zmožen tudi zagroziti: „To pismo vas bo enkrat na božji sodbi tožilo, ako me ne poslušate.”
Govori o ,,veseli šoli”, o „veselju letnih časov”, iz srca mu privrejo verzi, da „na svetu lepše rožce ni, kakor je vinska trta”, ki pove, da bo tudi sam trte sadil, prijatelje vabil, še sam ga bo pil - hkrati pa se vsak teden trdo posti in mrtviči. „Še ko so ga mrtvega dvignili iz njegove postelje, so našli v njej šibo,” je zapisal njegov prvi življenjepisec.
Ali pa ko se samo zdi, da gre za paradoks: njegov odnos do narodnosti. Po tolikih letih propagiranja internacio-nalizma, univerzalizma, ko si pa danes tudi kristjan kdaj po svoje tolmači besedo „katholikos”, se nekateri Slomška bojijo: „Prevelik, nevaren poudarek na vrednoti naroda! ” Toda ne zavijemo okoli

ogla, ko zaslišimo druge, ki ne morejo razumeti, da je ta samozavesten Slovenec mogel zapisati: ..Nacionalizem bo pripravil najstrašnejšo medsebojno uničevalno vojsko, ki bo vodila ljudi, da bodo podivjali drug proti drugemu, kakor da so ljudožerci.” Kako je mogoče obsojati narodni čut, hkrati pa reči, da „ stvar, ki naj nam draga bo kakor presvetlo oko, je naša slovenska domovina”? A nikar se ne čudimo: še danes in to celo zelo izobraženi ljudje ne ločijo vedno patriotizma od bolnega nacionalizma.
Slomšek je danes med nami slavljen, ker je svojo religiozno komponento razvil do viška, a je slave vreden tudi kot mislec, ki mu pa tudi še danes ni dano odgovarjajoče mesto v naši zgodovini. Sicer pa je tako, da ima slavje smisel samo, če lastnosti slavljenca občudpje-mo, pa tudi, če vrednote, ki jih je živel, sami zaživimo.
In kaj lahko danes pri Slomšku predvsem občudpjemo? Njegov krščanski realizem.
On kot kristjan sicer ve, daje človek nasvetu zato, „daBoga časti in se naposled zveliča”, in vendar posveti vse svoje sile, da bi rojake naučil brati.
On veruje, da „bošje kraljestvo ni od tega sveta” in vendar ne neha opozarjati, da je treba rešiti slovenskega človeka pred begom v tpje (asimilacija) ali begom v vseenost, celo v nič (nihilizem), kar prej ali slej prinaša smrt ali pa vsaj omrtvi.
On ve (kot bi dejal neki francoski mislec),,, daj e samo globoka vera evropskega človeka pred stoletji bila zmožna zgraditi tako mogočne katedrale, kakršne je” - pa vendar, daje za zgradbo bilo potrebno tudi znanje geometrije, gradbene tehnike.
On je seveda predvsem duhovnik in torej opozarja svoje učence, daje izhodišče vsega svetost, pa vendar nikoli ne pozabi poudarjati študija. „ Kakor je res, da znanje samo brez ljubezni napihne, je pa tudi res, da ljubezen brez znanja zablodi.” In nekoč drugič dodaja:,,Treba se je samo-posvetiti. A zato je treba negovati tudi znanost. Vzemi soncu svetlobo, vzemi duhovniku znanje, pasi bosta enaka. ” Kar pa seveda ni veljalo samo za duhovščino...
Kakšen učitelj za ljudstvo, katerega en del misli, da se da priti do narodove blaginje zgolj na os-
novi nekih naravnih vrednot, morda celo brez ryih, zgolj z iskanjem konsenza, soglasja med različnimi interesi, pogli-havanja, medtem ko se drugi del tolikokrat umika samo v nadnaravo, v mistiko, poudarja zgolj milost. Kakor da ta ne bi predpostavljala narave.
Skoraj petdeset let naše polpreteklosti je ob vladi totalitarizma pri marsikom Slomškovo podobo izmaličilo, pri nekaterih celo zabrisalo. Kakor beremo v enem od pred kratkim izdanih Slomškovih beril: „Krajšali so ga, ideološko ga vtaknili v preživeto ropotarnico utilitarističnih piscev, izkoristili njegovo nasprotovanje idejam francoske revolucije.” Spet nekateri drugi, kakor da nepoučeni o zgodovinski situaciji, v kateri je Slomšek deloval, govorijo o njegovi infantilni pedagogiki, o Slomškovih nekakih primitivnih nedeljskih šolah. Toda nihče ne bo začel zidati hiše pri strehi, bi dejal Slomšek, in šele nato postavil zidove ter končal s fundamentom. Primerjati, kaj so v tistih časih ustvarjali misleci pri Francozih, Nemcih, ne pa vzeti v poštev, da je bil pri nas tedni * citiram Slomška - „že skornj v vsaki vasi kdo, ki zna brati” - je znak nevednosti, če že ne intelektualne nepoštenosti. Toliko bolj, ker je znano, daje isti Slomšek že pred 140 leti postavljal temelje tudi za prvo visoko šolo v Mariboru.
Ljudi označujemo z etiketami, ki si jih pripravimo že vnaprej. Namesto da bi prisluhnili dobi in človeku. Namesto da bi z že napol pozabljene resnice odpihali
Stolnica šest stoletij stare lavantinske škofije v Št. Andražu v Labodski dolini na Koroškem
j	1
I	tj «
	~ ¥
£	
£‘ ” h
1 i
prah, kakor s predolgo pozabljenega dragocenega kamna, pa si ga znova ogledali, ob tem morda celo kaj novega odkrili. Recimo samo: danes vsi kristjani govorijo o ekumenizmu, o zedinjenju z vzhodno Cerkvijo, vemo, da sta danes sveta brata Ciril in Metod poleg svetega Benedikta sozavetnika Evrope - toda ali pomislimo, daje Slomšek gledal v to smer že pred sto leti, ko je ustanavljal svoje bratovščine?
Ali pa: kolikokrat smo prebirali Slomškove nasvete o lepem pisanju. Toda ali pa se nismo prav zadpje čase vprašali, ali ni v tistih vrsticah najti morda sploh prvi slovenski zapis, nekak uvod v stilistiko?
Ali pa: potem ko smo zlasti zadr\ja leta, v času lastne države dostikrat razmišljali o osnovah naše državnosti, smo se upravičeno ustavljali ob velikem Matiji Majarju Ziljskem, ki je leta 1848 prvi izrekel zahtevo po Zedinjeni Sloveniji. Vendar, mar se zadnje čase zgodovinarji ne ustavljajo ob dejstvu, da pa je Slomšek - in to leta 1821, torej četrt stoletja pred ,,pomladjo narodov” - govoril, kako skozi naše dežele tečejo Sava, Drava, Mura, Savinja, ki so daleč narazen, ki pa se nazadpje prijazno snidejo.
Našim rekam bodimo podobni tudi mi: Slovenec je Kranjec, Slovenec Korošec in Štajerc, bratje smo drug drugemu. Po poti omike se približujmo drug drugemu in srečen bo čas, ko bode v jeziku slovenstva ena hiša, eden rod, eno slovenstvo, en govor!” To je govoril leta 1821, kakor da postavlja temelj slovenskega narodnega programa. Kot pravijo danes naši zgodovinarji:,, Potegnil je pozornost iz zgodovinskega prava” (ki je upoštevalo le države) na naravno pravo.” Če že ne moremo govoriti o Slomškovem zgod-pjem političnem čutu - takrat nu> je bilo 21 let - o čutu, ki ga je vedno imel in to kot le malokdo med sodobniki, tako slovenskimi kakor tujimi - vsaj... kakšna vizija!
Vsekakor: že ko je on od časa do časas kakšnim pastirskim piš-mom stopil v sredo dogajanja, o čem bi danes govorila njegova sodobna,,Svetla resniza v zmes-hani svet”?
Kaj bi povedal danes, ko vidimo okoli sebe, kakšno erozijo je doživela zavest naše narodne | identitete, ko ne samo že top0

pristajamo na asimilacijo v zamejstvu in zdomstvu, ampak hkrati skoraj brezskrbno stopamo v proces globalizacije. Ko vendar opažamo, da celo v matici pri mnogih ne gre več le za pomanjkanje narodnega ponosa, ampak že zgolj - osebnega ponosa.
Kaj bi nam danes povedal glede zvestobe sebi, svojemu? Vrsto lekcij nam je dal. In eno še posebno. Vendar nam ta ne more biti jasna, če se ne vživimo v čase, v katerih jo je izrekel. Smo leta 1845. Avstrija že stoletja vlada Evropi. Dunaj je politični center in to ne samo Evrope. Cesar ima oblast, kakršne ni imel do takrat noben vladar. Avstrijski kardinal nima sicer duhovne oblasti, kakršno ima papež, toda brez dvoma ima večji vpliv na dogajanja po Evropi kakor rimski škof. Pa zve Slomšek in sicer od kardinala Schvvarzenberga, ,,da so mu na Dunaju (vladni krogi) slovenstvo očitali.” ->,Pa mene to očitanje kar ne moti,” piše Slomšek. „Mislim, naj vsakdo dela po svojih okoliščinah, ali to že svetu ugaja ali ne. Qui autem judicat me, Dominus est. (Tisti, ki me sodi, je Gospod). Slovenska mati meje rodila. Slovenska me je dojila, naj me Slovenščina tudi svojega sina ima.”
In ne: kaj bodo rekli! Kaj si bodo na dvoru mislili o meni! Qui autem judicat me... Seveda danes, ko je beseda avtoriteta kvečjemu predmet posmeha, ko se vsakdo upira vsakomur, ko mislimo, da brez nekega upora sploh ne moremo dokazati svoje intelektualne moči, seje težko vživeti, kaj je v tistih časih pomenilo zavzeti tako stališče. In seveda potem ' tako delovati.
Relativizem glede nacionalne identitete je pravzaprav razumljiv, saj se poraja vzporedno z materializmom, pri nas Pa seveda tudi zaradi posledic mentalitete nekega utopičnega univerzalizma, kije narod gnetlaskoraj 50 let. Toda mar he najdemo nejasnih pojmov glede zvestobe svojemu rodu kdaj tudi med ljudmi, ki so se rdeči ideologiji upirali? Celo Kted kristjani. Kakor da ne bi poznali Kristusovih besed, kakor da ne bi vedeli, da je on res prišel odrešit „Jude in poga-ne”, daje res naročil učencem, naj gredo »učit vse narode", da pa je sprva naročil, naj ne stopajo v samarijska mesta,,,mar-Več k izgubljenim ovcam hiše Izraelove”. Ke pomislimo, da se ta Kristus, ki bi se Upravičeno mogel zjokati nad zmotami ^ten ali nad moralnim propadanjem Kima, zjoče nad - svojim Jeruzalemom. Ka čeprav ve, da mu to mesto pripravlja
Angel
zvestobe
Anselm GRON
"IV >T no8‘ se bojijo tega, da bi se v l\/I zvestobi vezali na kakega člo-1 ▼ -1- veka, ker predobro vedo, da ne morejo garantirati zase in svoja čustva. Premnogi so doživeli, kako sta si ženin in nevesta prisegla večno zvestobo. In že po kratkem času se je zakon razbil. In kljub temu hrepenimo po ljudeh, ki so zvesti, ki držijo z nami, ki nam dajejo varnost in gotovost.
Zvestoba ne pomeni biti zvest svojim načelom ali svojim nalogam. To je bolj izpolnjevanje dolžnosti. Zvestoba je nazadnje vedno zvestoba kaki osebi. In zvestoba predpostavlja ljubezen. Zvest sem lahko samo temu, ki ga ljubim. V zvestobi je skrito hrepenenje, da lahko vse v zaupanju stavim na tega, ki ga ljubim, da sem pripravljen vedno znova poslušati klic tega, s katerim sem se povezal.
Zvestoba ni nekaj statičnega, temveč pripravljenost, da grem s kakšnim človekom kakšno pot, in obljuba, da bom skozi vse svoje lastne spremembe vendarle zvest in zanesljiv. Če kakemu drugemu človeku obljubimo zvestobo, ne moremo nikoli zase garantirati. Toda meni pomaga obljuba Boga, daje zvest. V 2. pismu Timoteju je zame tako tolažilno mesto: „Če smo mi nezvesti, on ostane zvest” (2 Tim 2,13). Da mi ostane zvest, tudi če jaz postanem nezvest, to mi daje gotovost, da bo moje življenje uspelo, vseeno, ali bodo v njem
notranji in zunanji prelomi.
Če o kakem človeku rečemo, da je zvest, ne mislimo samo na zakonce, ki so zvesti svoji medsebojni povezanosti. Marveč mislimo na ljudi, na katere se lahko zanesemo. Ni nam jih treba stalno snubiti. Ti ljudje držijo z nami in so nam zvesti. In to nam dobro dene. Vemo, tudi če dolgo nismo nič slišali o njih, da lahko računamo nanje.
Želim ti angela zvestobe na tvoji strani, ljudi, ki so ti zvesti, na katere se lahko zaneseš. In želim ti, da angel zvestobe usposobi tudi tebe, da boš zvest. Potem boš doživel, kako dobro deneš drugim ljudem in kako v muhavosti svojega srca najdeš svoj pravi jaz. Ni treba, da se zvestoba izraža v spektakularnih prisegah zvestobe. Kaže se v tvoji zanesljivosti, v tvoji pripravljenosti, da z drugim držiš ves čas njegovega življenja, da greš z njim vse njegovi poti spreminjanja, ne da bi mu obrnil hrbet.
Takšno zvestobo spremlja poseben blagoslov. V takšni zvestobi čutimo angela, ki nas usposablja za to. Kajti ne moremo je doseči sami od sebe. Takšna zvestoba daje ljudem občutek, da je sredi nestalnosti našega sveta nekaj, kar jim daje oporo in trdna tla. Tukaj vedo, da so za nekoga drugega važni. In to jim pomaga, da vidijo svojo lastno vrednost in da ostanejo sebi zvesti kljub vsem razočaranjem.
smrt. Ostaja Jud, čeprav vidi celo, pomislimo na srečanje s poganom, da tolike vere ni našel niti v Izraelu in ki (res da za preizkušnjo pogankine vere) pove „daje poklican samo k izgubljenim sinovom Izraela”. In vendar je prav On dal osnovo zdravemu univerzalizmu, tistemu, ki ne eliminiraposamičnosti, ampak ki jih združuje, ki ne govori o zlitju ampak o ohranjanju posamičnosti. Tudi narodnih.
Morda se na tem mestu kaže ustaviti ob dvojem. Prvič, da so danes časi res drugačni in da bi Slomšek danes gotovo marsikaj drugače povedal, uporabljal
tudi drugačne metode in daje marsikaj obrobnega preživeto: vendar pa je še bolj res, daje v njem najti odgovore na vsa bistvena vprašanja tudi sodobnega Slovenca. Ali ne bi torej kazalo bolj poudarjati to slednje, kakor pa kdaj z neko bolestno kritičnostjo omenjati drugo?
In drugič: danes res ni več borbe proti nemškutarstvu, toda ali ob našem že pravcatem nespoštovanju lastnega jezika in oboževanju tujega ne ustvarjamo tople grede za podoben proces?
Dalje prihodnjič

SV. AVGUŠTIN NAS UČI
Božje obljube in obljube sveta
in moj, nočem, da zavidaš blaginjo tistim, ki uživajo tukaj lažnjivo in zapeljivo srečo, s katero samo gojijo svoj napuh, medtem ko je njihovo srce mrzlo do Boga in brezčutno za delovanje milosti, ker ne rodi nobenega sadu.
Hočem, da ne tekaš za vidnimi rečmi, ampak za nevidnimi, kajti vidne so minljive, nevidne so pa večne. Obljube sveta so vedno varljive, medtem ko božje nikoli ne varajo. Toda, ker se zdi, da svet daje, kar obljublja na tej zemlji mrtvih, medtem ko Bog čaka z izpolnitvijo obljub v bivališču
živih, se pogosto naveličaš čakati gotovo srečo in raje daješ prednost varljivi.
Poslušaj besedo Svetega pisma: Gorje tistim, ki zgubijo potrpljenje in hodijo po krivih potih! Toda če ti delaš pogumno in s trudom zaupno čakaš Boga, boš cilj zasmehovanja otrok večne smrti, tistih, ki govorijo o sreči časnih užitkov, ki resda razveselijo za trenutek, a se potem sprevržejo v krute grenkosti.
Pogosto boš slišal govoriti: ,,Kje je tisto, kar se ti obljublja po tem življenju? Kdo se je vrnil od tam, da te zagotovi o resničnosti tega, kar veruješ? Mi se veselimo ob polnem uživanju naših užitkov, ker pač ne pričakujemo drugega kot to, kar vidimo, medtem ko se ti mučiš, ko se odrekaš tem užitkom in pričakuješ to, česar ne vidiš.”
Prisvajajo si celo besede sv. Pavla: Jejmo in pijmo, kajti jutri bomo umrli. Toda poglej, kako te isti apostol opozarja: Slabe družbe pokvarijo dobre navade. Pravični, bodite budni in varujte se greha. Varuj se, da takšne slabe druščine ne pokvarijo tvojih dobrih navad, da te ne oropajo upanja in ne oslabijo tvoje potrpežljivosti in te ne zavedejo na kriva pota.
Ker imaš torej takšno upanje, živi v zaupanju in modre naj bodo tvoje besede, da boš znal v tej stvari vsakomur odgovoriti, kar je primerno. Odgovori
jim: ,,Kje so vaši užitki, ki ste jih iskali na krivih potih? Ne vprašujem vas, kje bodo ti užitki po tem življenju, ampak kje so sedaj in kaj so sedaj. Katera stvar od tistih, ki jih ljubiš, ne premine? Saj ne moreš zaustaviti niti enega dneva, še več, niti ene ure. Bi mar človek kdaj privolil v greh, če ne bi bil slep ali če bi razmišljal, potem, ko ga je storil? Prav lahko bi videl, da je največja norost želeti si minljiv užitek, ki pusti v duši samo očitke vesti.”
Vi se norčujete iz mene, ker sem stavil svoje upanje v večne reči, ki jih ne vidim, medtem ko vi, sužnji užitkov, ne veste, kaj se bo zgodilo z vami jutri, ko boste morda doživeli namesto sreče, ki ste o njej sanjali, kakšno veliko nesrečo. Pa tudi če uživate srečo, ki jo pričakujete, ali jo boste mogli obdržati, da se vam ne bi izvila iz rok? Norčujete se iz mene, ker pričakujem večnih dobrin, ki ne bodo nikdar minile, ki jih bom prejel, če bom znal hoditi po Gospodovih potih in se odpovedati užitkom, ki minejo.
Vi niti za trenutek ne prenehate upati na svoje užitke, čeprav pogosto prevarajo vaša pričakovanja. Ti vam neprestano vžigajo vaše želje, ko se vam želje izpolnijo in užitki prenehajo, ko enkrat minejo, so vam pa v muko. Tudi jaz se jih poslužujem po potrebah ze-mskega romanja, a ne polagam vanje svoje sreče, da je ne bom oropan, ko bodo prešli ti časni užitki. Resje, upora-
bljam dobrine sveta, a kot bi jih ne uporabljal, ker svoje korake usmerjam proti Stvarniku sveta. Hočem namreč ostati v njem in uživati nekoč njegovo večnost. Kako da se me drznete vprašati, kdo da je povedal ljudem, kaj nas čaka po smrti? To je storil tisti, ki je že 4 dni mrtvega obudil k življenju in ki je tudi sam vstal tretji dan, da nikoli več ne umrje. In predno je umrl, nas je ta, ki mu ni nič skrito, poučil o življenju po smrti, ko nam je povedal priliko o ubogem Lazarju, ki je počival v Abrahamovem naročju in o bogatinu, ki je gorel v peklu. Zdaj pa le še naprej govorite:
, Jejmo in pijmo, saj jutri bomo umrli!" Da, oni še naprej ponavljajo, da bodo jutri umrli, toda medtem, ko tako govorijo, so v resnici že mrtvi.
Ti pa, ki si namenjen za vstajenje, sodržavljan svetih angelov, božji dedič in sodedič Kristusov, ne posnemaj tistih, ki bodo jutri umrli, medtem ko se danes utapljajo v vinu. Temveč kakor pravi isti apostol: Naj ti slaba druščina ne pokvari dobrih navad; bodi trezen in ne greši. Hodi po ozki, a varni poti, ki te vodi v obširno mesto nebeškega Jeruzalema, mesto naše večne matere. Upaj z vso trdnostjo to, česar ne vidiš, in pričakuj potrpežljivo, česar še nimaš, v zaupanju, da bo zvesti Kristus izpolnil svoje obljube.”
+
Gospod, usliši molitev, ki jo iz dna negotovosti tega sveta dvigam k tebi-
t
govor na srečanju članov živega rožnega venca v slovenski hiši
Marija in rožni venec za današnjo dobo
Dane VREČAR SDB
A nimatorka Živega rožnega venca J \ ga. Marjetka Selan meje naprosi-Al. la in mi svetovala, naj bi pri maši na srečanju članov Živega rožnega venca posvetil pridigo temi: Marija in rožni venec za današnjo dobo.
Če bi nas danes Marija vprašala, ,,kaj pravijo ljudje o meni, kdo da sem?”, bi najbrž hitro preleteli vso Novo zavezo, si osvojili odgovore vseh svetopisemskih pisateljev in začeli naš odgovor s sv. Pavlom in ji odgovorili: Glej, Marija, Pavel te skoraj ni poznal. Nikdar ni imenoval tvojega imena. Edino, kar pravi o tebi, je, da si žena: „Ko je pa prišla polnost časov, je poslal Bog svojega Sina, rojenega iz žene...” (Gal 4,4). To je prvo, kar je bilo Zapisano o tebi. Za Pavla si bila kakor neznanka. To je bilo takrat v petem desetletju (57?) prvega stoletja. Kakšnih deset let za Pavlom te je prvi imenoval po imenu evangelist Marko. Pa ne, da bi ti bil kaj dosti naklonjen, ker te imenuje samo dvakrat, pa še takrat skupno s tvojo družino, ki je šla iskat Jezusa v neko hišo. Mislili bi lahko, daje Jezus ob pamet, ker je oznanjal nove stvari: „Kdoje moja mati in kdo so moji bratje? Kdor namreč izpolni božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati.” (Mk 3,35). Marko te predstavi, Marija, z družinsko skupino, ki dozdevno ni bila naklonjena Jezusovemu ravnanju
in najbrže ni razumela njegovega poslanstva. In drugič, Marija, te imenuje Marko, ko je prišel Jezus v svoj rojstni kraj in ga niso sprejeli. Mnogi so se pohujšali nad njim, ker je tvoj sin: „Ali ni to tesar, sin Marije...?” Jezus jim odgovori: ,,Prerok je brez časti samo med svojimi sorodniki in na svojem domu.” (Mk 6,1-4).
V desetletju 80-90je napisal svoj evangelij Matej. Premišljuje o Mariji z globokim spoštovanjem. Kljub temu pa jo postavi za Jožefa. Jožefu oznani angel Jezusovo spočetje, Jožef naj pazi na Jezusa in ga pelje v Egipt, njemu pove angel, kdaj naj se vrne. Marija pa je tiho, ne ukrepa, imenovana je komaj mimogrede. Vendar Matej nima tako trdih izrazov kot Marko in jih zelo omili. Marija je pri Mateju bolj upoštevana.
Ko pa napiše Luka svoj evangelij deset let po Mateju, predstavi Marijo v vsej veličini kot protagonistko. Vse se dogaja okrog nje: angel Gabrijel njej naznani Jezusovo spočetje, ona mu določi ime, ona govori in celo oporeka angelu, dobi od njega naziv ..milosti polna” in nič se ne zgodi brez njenega privoljenja, zato je blagrovana kot,,blagoslovljena med vsemi ženami, vsi rodovi te bodo klicali: Srečna ti, ki si verovala.” Pri rojstvu je sama, ko povije svojega Edinorojenca in
ohranja vse to v svojem srcu. Luka jo predstavi kot aktivno ženo, ki hiti, poje, se čudi, trpi in že nam jo predloži kot vzor vernika, ki posluša Besedo.
Približno v istem času, ko je Luka napisal svoj evangelij, je leta 95 bila napisana knjiga Razodetja-Apokalipsa. V tej knjigi se govori o ..skrivnostni ženi”. Obdana je s soncem, luno ima pod nogami in ovenčana je z vencem dvanajsterih zvezd. Noseča je in vpije zaradi porodnih bolečin. Rodi sina, kije Maziljenec. Sin ji je vzet v nebo, zmaj pa je začel preganjati Ženo in ostale njene sinove, ki so se skrili v puščavo (glej Apk 12). Ta žena j e poveličana Marija, simbol Cerkve. Nekaj let pozneje je tudi Janez napisal svoj evange-
Katerih reči se bom moral veseliti in zaradi katerih vzdihovati? Vesel sem Preteklih reči in vzdihujem zaradi tistih, ki me še čakajo. Morda zato, ker sem Preživel tolikere in ker sem premagal tQliko drugih, naj bi ne vzdihoval več? Morda bi moral prav zato, ker so še tako daleč, reči, po katerih hrepenim, še bolj jokati, dokler jih ne dosežem? Morda se Prav zaradi pogostih pohujšanj in zaradi vedno večje hudobije, tudi ljubezen Mnogih ohlaja ? Kdo mi bo dal vode za 'Hojo glavo in mojim očem vir solza ? Gospod, usliši mojo molitev in moje Prošnje: prisluhni mojim solzam. Ne molči mi! Ne, Gospod, ne molči mi, da tooja ušesa ne oglušijo za večno. Ne toolči mi, poslušal te bom. Reci moji duši: Jaz sem tvoje rešenje.
Jaz sem tvoj stanovalec. Sem bil tvoj stanovalec tudi, ko sem bival s hudobnimi duhovi. Toda hudoben je bil hišni gospodar, ki sem ga imel tedaj. Sedaj sem že s teboj, a le kot najemnik. Začasni stanovalec sem tukaj, od koder bom moral oditi, ker ne morem biti vedno tukaj. Tam, kjer bom za vedno, tam bo moj resničen dom, tukaj pa sem samo stanovalec. Svoj resnični dom pričakujem od tebe, dom, ki ni narejen s človeškimi rokami, ampak je večen v nebesih. Če je ta nebeški dom večen, potem ne bom več samo stanovalec, ko bom prišel tja.
Gospod, moj Bog, da bom mogel priti k tebi, me naredi blaženega v tebi. Proč od mene zlato, proč oblast; nič od
tega zemskega nočem več, ker so vse te reči prazne in preminejo skupaj z življenjem. Naredi me blaženega v tebi, kajti tebe ne bom nikdar izgubil. Naredi me blaženega v tebi, kajti srečen je narod, ki ima Gospoda za svojega Boga.
Daj mi sebe, moj Bog; daj se mi, ker te ljubim in če je moje srce majhno, naredi, da te bo bolj vneto ljubilo. Nimam mere, da bi vedel, koliko ljubezni mi še manjka, da se moje življenje zlije v tvoj objem, iz katerega se ne bom nikoli več ločil. Vem namreč samo to, da se ne samo zunaj sebe, ampak tudi v samem sebi ne počutim dobro, če nisem s teboj in daje vse bogastvo, ki nisi ti, moj Bog, zame prava revščina.
Prevedel Lojze KUKOVIČA

lij. Bilo je že v začetku drugega stoletja. On pa povzdigne Marijo, pa čeprav je ne imenuje po imenu, do naj večje povišanosti, v Kani galilejski in pod križem.
Avtorjem Nove zaveze ni bilo lahko razumeti Marije. Počasi so jo odkrivali, vse tja do vrha tedanje zgodovine Cerkve. Za njimi pa sojo odkrivali bolj in bolj vsi krščanski rodovi skozi dve tisočletji, vse do danes. Tudi v našem času, med samimi kristjani obstajajo različne drže do Marije. Nekateri jo gledajo hladno, drugi ne-zaupno in za mnoge je Marija pasivna podoba glede njihove vere. Nekateri imajo celo ljubeznivo ravnanje do nje v molitvi, vendar brez preseganja. So pa tudi tisti in to ste vi, njeni častilci, ki ste odkrili v Mariji ne samo novo gledanje nanjo, ampak tudi model življenja, katerega je treba posnemati. Lik, kije intimno združen z Vzorom, ki je njen sin, Jezus Kristus. Takšna se nam danes predstavlja Marija.
Drugi Vatikanski koncil nam jo predstavlja kot,,pretopljeno po Kristusu v Svetem Duhu v en sam organizem Kristusove ljubezni”. Marija se celostno ,,drži Gospoda in je postala z njim en sam Duh”.
Tako priobčeno in povezano z Gospodom naj bi jo gledali vsi njegovi častilci. Marijina in Jezusova ljubezen sta se tako približali, da Marijino srce govori Jezusovemu srcu, da njeno srce gleda njegovo Srce, da srce sliši Srce, da srce mimo sedi pred Srcem in posluša, da srce uživa Srce, da zamaknjeno, srečno, mimo, pozorno srce živi v Jezusovem srcu. Takšna je Marija, ki jo danes časti Cerkev, takšno gleda. Takšna se nam predstavlja Marija v današnjem času.
V tem kontekstu zrenja Marije bi bila lahko danes molitev rožnega venca. „Na-loge in prednosti Device Marije imajo vedno za svoj cilj Kristusa..., dokler ne pride Gospodov dan...” Tako nas uči II. vatikanski koncil. Ta tudi naroča, naj se molitev rožnega venca, ki gaje v stoletjih priporočala Cerkev, visoko ceni. „Mari-jin psalterij”, kakor so ga pobožni kristjani radi nazivali od vsega začetka, „je kakor poganjek na steblu liturgije”, ki z njo harmonizira tako, da postane najboljša priprava na evharistijo.
Rožni venec je ,,učinkovita šola življenja v Kristusu ob Marijinem vodstvu”. Njegove „prvine spadajo med najbolj častitljive, kar jih ima Cerkev v svoji molitveni zakladnici. Tako svetopisemski je, da ga nekateri imenujejo kar 'evangelij po Mariji’”. Njegove skrivnosti pomagajo, „da v duhu spremljamo glavne stopinje Kristusovega in Marijinega živ-
ljenja”. Z zaporednim premišljevanjem teh stopinj ,,se nadihamo ozračja vere, upanja in ljubezni”. In kakor se lepo izraža R. Guardini, je „tiho spočitje v resnici in v življenjski polnosti Troedinega Boga, tiho ostajanje pri skrivnosti Kristusovega učlovečenja, smrtne žrtve in poveličanja..., vztrajanje v Marijinem življenjskem območju, katerega vsebina je Kristus”. „Medtem ko jagode drsijo med prsti..., dobita naš duh in naše srce prostor za razgovor z Bogom... Kdor tega ne vidi, ni dorastel rožnemu vencu.” Molitev rožnega venca naredi, da moremo „videti Jezusa Kristusa z očmi njegove Matere. Ne more se priti do pravega razmerja do Kristusa mimo njegove Matere.”
,.Človek dobro vidi le s srcem,” pravi Mali princ (Sant Exupery). Marija zre angela in vidi razkritega Jezusa. Gleda Nevidnega v vidnem. Ko molimo rožni venec, postanemo vsi Marija in gledamo razkritega Kristusa. Vstopita ljubezni in se približata in gledata. Ljubezen je oko in ljubiti je videti. Srce govori Srcu. Ta zadnji stavek bi bil morda najlepši povzetek tega, kar je molitev rožnega venca.
Rožni venec resno moliti je za nas bistvenega pomena. Nevarnost za nas ni v tem, da ga ne bi radi molili, temveč da bi ga molili diletantsko.
-	Moliti ga diletantsko, to je površno in neresno, če ga ..pustimo zunaj našega duha, dovolj daleč od sebe, 'na poti’, da njegova luč ne more vplivati na naše vsakdanje delo, na naše drže, naša dejanja. Z njim se malo okopamo, nato pa pustimo, da njegova živa voda izhlapi”.
-	Diletantsko moliti rožni venec pomeni, ..brskati po njem, odbirati in kaj zavreči. Notranjega navdiha in slasti, ki nam ju daje Sveti Duh na sledeh Gospodovih misli, občutij in hotenj”, morda zaradi naše lenobe, ki nas potiska v hitro zdrdrano molitev z občutkom opravljene dolžnosti.
-	Diletantsko moliti rožni venec pomeni tudi moliti ga nekaj časa z vero, upanjem in ljubeznijo, potem pa pozabiti na takšno držo, kot bi bilo Marijino povabilo gledati z njo Jezusa le trenutno.
-	Diletantsko moliti rožni venec pomeni tudi, da ga molimo kot izključno psihično, katarzično in moralno očiščenje, kot bi bila molitev rožnega venca samo ritmična pomirjevalna in uspavalna pesem.
-	Diletantsko moliti rožni venec je tudi v tem, kadar nas ne pelje v spreobrnitev k Jezusu Kristusu, k Bogu.
+
V
NAMENI
APOSTOLATA MOLITVE ZA SEPTEMBER
Ideal za mlade
Splošni: Da bi mladi ljudje tretjega tisočletja odkrili svetel ideal, ki bi dal smisel in vrednost njihovemu življenju.
Misijonski: Da bi se prebivalstvo Indonezije, sestavljeno iz mnogih etničnih, jezikovnih, kulturnih in verskih skupnosti, zavzemalo za graditev pravične in demokratične prihodnosti v sožitju in medsebojnem spoštovanju.
Slovenski: Da bi nas zgled blaženega Antona Martina Slomška navdihoval pri delu za splošno in versko izobrazbo.
Za sklep naj navedem tudi vzklik papeža Janeza Pavla II:
„0 blagoslovljeni Marijin rožni venec, sladka veriga, ki nas veže z Bogom; vez ljubezni, ki nas druži z angeli; stolp zveličanja sredi naskokov pekla; zanesljivo pristanišče ob splošnem brodolomu človeštva, - mi te ne bomo nikoli več zapustili. Ti boš naša opora ob zadnji uri; tebi zadnji poljub ugašajočega življenja. In zadnji vzdihljaj naših ustnic po tvoje milo ime, Kraljica presvetega rožnega venca, naša ljuba Mati, pribežališče grešnikov, mogočna tolažnica žalostnih. Ti bodi vedno češčena, zdaj in vselej, na zemlji in v nebesih. Amen.”
Naj zaključim to premišljevanje o Mariji in rožnem vencu za današnji čas s kitico stare slovenske pesmi iz Št. lija pri Velenju, ki nas spominja, kako se je po družinah blagoglasno slišala ob zvonenju skupna večerna molitev rožnega venca: „V bogaboječih hišah se sveti rožni venec zebra,
kleči po starem oče in z njim družina vsa.”
VIRI:
lQue dice la biblia sobre la Vir gen Maria?, Ariel Alvarez Valdes
Leto svetnikov IV: Rožnovenska Mati božja, A. Strle
Communio 2001-2: Molitev in Božja beseda, Madeleine Delbrel
Pogumno naprej, Janez Jalen, Rožnovenska Mati božja, „B”	*

Marija Pomočnica kristjanov,
zavetnica Patagonije in Ognjene zemlje
Metka MIZERIT
|"'\ atagonija je ogromna pokraji-na, ki se rasteza od Rdeče reke (Rio Colorado) do Ognjene zemlje. Zapadni del je gorat svet, vzhodi pa visoka planota. Že v 19. stol. s° tu živeli Indijanci iz rodu Tehuel-ches in Mapuches na kontinentalni atagoniji, Vomana in Onas pa na Ognjeni zemlji. Danes živijo v rezer-Vacijah na jugu.
Jezuiti so bili prvi misijonarji, ki i° skušali pokristjaniti patagonske ■'dijance. Imeli so misijonsko poslanko v bližini jezera Nahuel Hua-P'- Med prvimi je bil tukaj duhovnik "ascardi, kije spreobrnil precej Indijancev iz rodu Poyas in Puelches.
'a nekem misijonskem potovanju s° ga Indijanci mučili in ubili. Za ^jirn je še več misijonarjev umrlo IT|učeniške smrti. Da bi spreobrnili Nagonske Indijance, so Spanci organizirali več odprav na jug. Največ-Je Zasluge za pokristjanjenje Patago-..'Je pa imajo salezijanci, ki so s svo-1)1 misijonskim delom ponesli v te ^raje češčenje Matere Božje. Don °sko, ustanovitelj salezijanske druž-
je častil in širil pobožnost do arije Pomočnice kristjanov. Pod Jeno varstvo je postavil svoje usta-'l0Ve in njih apostolsko delovanje.
Patagonija - prvo misijonsko polje salezijanske družbe
t Pilo je leta 1875; don Boško je imel j* rat šestdeset let. Zdelo se je, da je končal svoje delo. Njegove ustanove cvetele ne le v rodni Italiji; razširjale so ^ tudi v Franciji in Španiji. Vendar don PrvS*C0V° srce n* bil0 mirno. Njegove j e sanje, da bi postal misijonar, se niso Polnile. Tam za morjem so še vedno ^mitivni narodi, ki čakajo, da jim bo toSvetila luč evangelija. Večkrat je začutil vefreC° željo, da bi postal misijonar; ^ n° je moral odlašati. Vedel je, da i^r5. Vsaj po svojih duhovnih sinovih je is'1' to poslanstvo. Dvakrat v življenju
ta božji klic.
Prvič je bilo leta 1854. V Turinu je
razsajala kolera; vsak dan je umrlo na desetine ljudi. Don Boško je pomagal, kjer je mogel. Tudi njegovi učenci so stregli bolnikom; med njimi je bil tudi Janez Cagliero, ki sije nalezel kolere. Ko so zdravniki že izgubili vsako upanje, da bo ozdravel, mu je don Boško napovedal, da ga bo presveta Devica ozdravila. Postal bo duhovnik in odpotoval daleč, zelo daleč. Kasneje je don Boško razložil svojo napoved. V prividu je gledal, kako seje umirajočemu dečku približal golob z oljčno vejico v kljunčku. Večkrat se je z lističi dotaknil dečkovih ustnic in končno je vejico spustil na blazino. Za zglavjem je videl postave divjakov, ki so proseče gledali dečka. Poleg sta stala dva velika vojščaka; prvi je bil črn, drugi bronasto
rjav. Simboli privida so bili jasni. Golobje pomenil polnost darov Sv. Duha, ki jih prejme škof ob posvečenju; divjaki pa njegove bodoče vernike. „Nekdo med vami bo postal škof,” je napovedal don Boško svojim fantom leta 1855.
Privid seje dopolnil leta 1871. Don Boško je v sanjah videl divjo, nepoznano deželo. Na zapadu se je dvigala gorska veriga. Visoki, kruti ljudje so prebivali v tej deželi. Bili so bronaste barve, odeti v živalske kože; kot orožje so držali v rokah sulice in zanke. Nekateri so lovili divje zveri, drugi so se borili z vojaki, oblečenimi na evropski način. Vso planoto so pokrivala človeška trupla. Naenkrat se je pojavila med njimi skupina misijonarjev. Približali so se divjakom in jim začeli razlagati evangelij. Divjaki sojih napadli, umorili in razkosali. Med divjim vpitjem so nataknili njih telesne ostanke na sulice.
„Tedaj sem pomislil,” je pripovedoval don Boško: „Kdo bo torej spreobrnil te divjake?” V tistem trenutku je zagledal novo skupino misijonarjev. Ni jih bilo veliko, prihajali so veselo, veliko mladih jim je sledilo. „Umorili jih bodo, kot prejšnje,” je pomislil don Boško. Pazljivo jih je opazoval in mnoge spoznal. Bili so njegovi duhovni sinovi — salezijanci. Hotel jih je ustaviti, ker je mislil, da gredo v gotovo smrt. Bližina novih misijonarjev je razveselila divjake. Odložili so orožje, zginil je njihov divji videz in z živo simpatijo so sprejeli prihajajoče. Duhovniki so se pomešali med divjake in jih pričeli učiti. Veliki otroci puščave sojih krotko poslušali in ponavljali njihove nauke. Čez nekaj časa so misijonarji začeli moliti rožni venec in divjaki so jim v zboru odgovarjali. Tudi peli so z navdušenjem.
Tedaj se je don Boško prebudil in jasno spoznal, da bodo nekoč njegovi duhovni sinovi odpotovali v daljno deželo v misijone. Vedno se je spraševal, kdo so tisti divjaki, ki bodo prvi prejeli luč svete vere. Najprej je pomislil na Abesinijo,
>

kasneje na Kitajsko, ker je prav tedaj neki misijonar prišel v Turin iskat duhovnikov, da bi jih popeljal tja. Don Boško se je z njim pogovarjal in spoznal, da to ni dežela, ki jo išče. Potem seje obrnil na Avstralijo. Ko seje poučil o značaju, navadah in videzu tamkajšnjih prebivalcev, je spoznal, da to niso divjaki njegovih sanj. Končno so se njegove misli ustavile v Indiji. Zdelo se mu je, da je našel, po čemer je hrepenel. Nekatere svoje duhovnike je celo navduševal, da bi se učili angleščino. Tedaj je iz Rima pisal konzul Republike Argentine in v imenu nadškofa iz Buenos Airesa zaprosil za misijonarje, ki bi evan-gelizirali brezmejne predele na jugu republike. V to pokrajino spadajo Patagonija do Magallanesove ožine in Ognjena zemlja. Neskončne ravnine so bile naseljene z divjimi plemeni, za katere so tedaj pristaši Darvvinove teorije mislili, da so našli izgubljeni člen med opico in človekom.
Ko seje don Boško poučil o razmerah v tej daljni deželi, je spoznal, da so to ljudje, ki jih je videl v svojih sanjah. Sprejel je prošnjo, odbral in poučil svoje duhovne sinove, da bi odprli pot bodočim misijonarjem. V prvi salezijanski skupini so bili štirje duhovniki in šest laikov. Vodil jih je duhovnik Janez Cagliero, ki je kot deček zbolel za kolero in je don Boško ob njegovi bolniški postelji imel prvi privid o misijonski deželi. Preživel je ostale prve misijonarje; trideset let je apostolsko deloval, postal škof ter vatikanski diplomat in umrl kot kardinal leta 1926.
Salezijanci so prišli v Argentino leta 1875. Kako veliko apostolsko polje je bila Patagonija. Žetev je velika, delavcev pa malo. Nič zato, prvi skupini je sledila druga, kljub težavam, zaprekam in revščini. Prišli so pod varstvom Marije Pomočnice kristjanov, katere največji
čudež je bil gotovo rast in razvoj misije nov salezijanske družbe.
Don Boskovim sinovom so se pri' družile leta 1877 hčere Marije Pomočili' ce. Dvajset let po prvi odpravi je puščav3 zacvetela. Vse razsežno ozemlje pampc preko Patagonije do Ognjene zemlje f bilo civilizirano in osvojeno za evangelij; Nadaljevali so svoje misijonsko delo, učil1 in vzgajali Indijance, jih spreobračalii6 krščevali njihove otroke. Lep sad teg3 prizadevanja je gotovo blažena Laura Vi' cuna, ki je bila učenka v zavodu hčer3 Marije Pomočnice, in Ceferino Namufl' cura, sin poglavarja indijanskega pleme' na Aravkancev; za katerega je postopek da bi bil prištet k blaženim, v teku.
Salezijanci so ustanavljali šole, pred' vsem kmetijske, rokodelske, umetnosti in tehnične, kar je pripomoglo k razvoj6 poljedelstva. Vse šole so postavili p0<* varstvo Marije Pomočnice kristjanov, ^ je bila 27. oktobra 1947 proglašena Z3 zavetnico argentinskega poljedelstva.
Bazilika Marije Pomočnice kristjanov v Buenos Airesu.
Salezijanci in hčere Marije Pomoči* ce so v Južni Ameriki širili pobožnost d6 Marije Pomočnice kristjanov. Zidali31 cerkve Njej posvečene; od majhni*1 skromnih kapelic do mogočnih veličas1' nih templjev. Prva, ki so jo zgradili1 Buenos Airesu je bila bazilika v mest111 četrti Almagro.
Že leta 1878 je nadškof mons. Feded' co Aneiros dal salezijancem v upravlja11 je cerkev sv. Karla Boromejskega. Iste?’1 leta je bila ustanovljena župnija in nj£l’ prvi župnik je bil salezijanec Estet*61 Bulot. Tuje nastalo središče salezijans^1 družbe. Ustanovili so šolo, oratorij itd'
Leta 1899 seje pojavila misel, da bi3,1 25-letnico prihoda salezijancev v Argel’ tino začeli zidati novo cerkev. Prebiva1 stvo mestne četrti Almagro je h id1 naraščalo in stara cerkev je bila prem6* hna. Duhovnik Jose Vespignani, salez' janski inšpektor v Argentini, sijezamis1 •> in se navdušil za novi tempelj. Od nadff jenih je dobil dovoljenje, da je prišel, Argentino njegov brat duhovnik in am , tekt Emesto Vespignani. Ta je nate6 načrte in vodil gradnjo.
Novo cerkev je blagoslovil škof ^ lezijanec Santiago Costamagna 21. m6*'v 1910. Isti dan je blagoslovil tudi gla^ oltar. 24. maja, na praznik Marije Pom0 niče kristjanov, je škof Costamagna h**1
No V E KNJIGE
JAROSLAV KIKELJ
Pričevalec vere in veselja
Maribor, Slomškova založba, 2001, 279 strani Božidar FINK
pv vajseto stoletje je dalo Sloven-1 cem toliko mučeniških pričeval-cev, kot nikoli v zgodovini. Eden °d njih je v postopku beatifikacije, mnogo j1*1 je bilo javno imenovanih pred enim 6t°m na spominski proslavi v Kočev-s^em rogu. Več tisoč njih pa nas bo Vedno množično spominjalo na vrednost Zadnjega žrtvovanja.
Slomškova založba v Mariboru je Začela izdajati dela, ki naj pobliže prikažejo osebnosti za vzor in zasebno j^ščenje. V tej zbirki je letos kot prva izšla Kni'ga o Jaroslavu Kiklju. Gradivo je zbral uredil ter spremna besedila napisal 'nko Škafar, ki je z veliko skrbnostjo j^kazal osebnost še ne 23-letnega štu-enta medicine in člana Katoliške akcije, Kl 9a je po naročilu vodstva Osvobodilne ronte podnevi na cesti v Ljubljani ubil 0rnunistični morilec.
Kaj naj Kikelj pomeni, da se ga je redno spominjati, je nakazano že v pod-aslovu knjige: Pričevalec vere in vese-ia> Potem pa v začetnem citatu sv. r9nčiška Šaleškega: Svetnik, ki je ža-
losten, je žalosten svetnik. Jaroslav Kikelj se naj nam predstavi kot oseba, ki kaže z zgledom, kako se je mogoče pripravljati na bližnjo smrt in večnost ter hkrati ohranjati vedro razpoloženje.
V knjigi najdemo nadrobne podatke o Kikljevem rodu, krajih bivanja, šolanju in študijih, pa potem o izvenšolskih dejavnostih, posebej o prizadevanjih v Fantovskem odseku in pri mladcih v Katoliški akciji. Avtorje našel podatke in oznake v spominih matere in obeh sestra, patrov kapucinov, drugih duhovnikov in bogoslovcev ter številnih mladcev, ki so vsi napisali spomine na Jaroslava po njegovem pogrebu. To gradivo se hrani v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani.
Iz teh neposrednih spominov je torej v glavnem sestavljen prikaz življenjske poti Jaroslava Kiklja, njegovega resnega gledanja na življenje v družbi in pri študiju, temeljito poznavanje dramatičnih dogajanj v vojni in revoluciji ter njegovega iskrenega zakramentalnega in molitvenega življenja. Obenem pa nam kaže vedrega, vedno prijazno nasmejanega in
za vse dobro pripravljenega mladega človeka, ki mu niti smrtne grožnje niso zatemnile obraza ali ga oplašile pred javnim izpovedovanjem prepričanja.
Urednik je zbral v knjigi vse o slavnostnem pogrebu prvega mučenca študentovske Katoliške akcije z govorom škofa Rožmana in o sramotnem pa ponesrečenem obrekovanju žrtve, ki so ga razširjali revolucionarji. Knjigo dopolnjuje pregled uporabljene literature in slikovno gradivo.
Posebno pomembno je poglavje z
8°slovil tudi kapelico in oltar, kjerkralju-k'P Marije Pomočnice kristjanov.
R bazilika je umetnina, ponos mesta vUenos Aires. Je 67 metrov dolga in 27 ^°ka. Zidana je v romansko lombards-m slogu. V zunanjosti je elegantna, s°ka stavba, zvonik meri v višino 64 ? etrov in še križ. V zvoniku je osem °nov, uglašenih na notno lestvico. Na te°Ce>ju nad glavnimi vrati je kip Presve-§a Srca Jezusovega; izklesan je iz bele-Marmorja. Na obeh zunanjih stranskih ■ nah so visoka okna, pod njimi so strans-str *taPe*'ce- V stičišču srednje ladje s anskima križnima se dviga osmerokot-na kupula.
S| Notranjost bazilike je spojitev treh °gov: romanskega, gotskega in baroč-l®a, ki so med seboj v skladnem in droioničnem razmerju.
Več	tempelj, kripta bazilike je pos-
I ,ena rajnim vernim dušam. Je tridelna Ja, ki jo podpirajo mogočni, osme-
Duh0
rokotni stebri. Tudi gornja cerkev je tridelna ladja. Glavni oltar je umetniško isklesan iz marmorja in posvečen presvetemu Srcu Jezusovemu, Kristusu Odrešeniku. V obeh stranskih ladjah so kapelice z marmornatimi oltarji v romansko-lombardskem slogu. Ob glavnem oltarju so na obeh straneh stopnice, ki vodijo v prezbiterij in do oltarja Marije Pomočnice kristjanov. V tej zgornji kapelici so prekrasni vitraji svetega Jožefa in svetega Frančiška Šaleškega na levi strani; svetega Karla Boromejskega in svetega Alojzija na desni. Čudovit Marijin kip je delo francoskega kiparja P. Belouina. Ima zelo zanimivo zgodovino, ker je prišel v Buenos Aires iz Pariza.
Kip je blagoslovil don Boško in so ga častili v Menilmontatu, predelu Pariza. Leta 1880 je francoska laična vlada zaprla 260 moških samostanov in kasneje razgnala 30.000 redovnikov. Zaplenili so veliko cerkvenih stavb in šol, med njimi
tudi salezijanske. Da bi rešil kip Marije Pomočnice kristjanov, ga je neki salezijanski laični sodelavec odnesel na svoj dom. Arhitekt Emesto Vespignani je leta 1904 potoval v Francijo, da bi dobil svete predmete za novo cerkev v Buenos Airesu. Zvedel je za kip Marije Pomočnice kristjanov in ga, po posredovanju don Boskovega naslednika don Miguela Rua, odpeljal v Buenos Aires. Začasno so kip postavili v kripto nove cerkve. Ko so baziliko dokončali in jo blagoslovili, so kip prenesli v kapelico zgornje cerkve, kjer je še danes. 12. junija 1942 je sveti oče Pij XII. cerkev povzdignil v baziliko. 24. maja leta 1956 je kardinal Santiago Luis Copello, nadškof mesta Buenos Aires, slovesno kronal Marijin kip z zlato krono.
V Almagro, k Mariji Pomočnici kristjanov, romajo številne množice vernikov, ki se priporočajo presveti Devici. Ta deli milosti vsem, ki se k Njej zatekajo. _
VISOKOŠOLEC - PRIČEVALEC ZA VERO_______________________________
"T" eta 2000, 16. junija, je katoliška cerkev na Slovenskem slovesno 1 J razglasila slovenske pričevalce za vero. Med prebranimi imeni med mašo v Kočevskem Rogu in razglašenimi slovenskimi pričevalci za vero je tudi Jaroslav Kikelj, ki je v svojem kratkem življenju prepotoval vso Slovenijo in pripada vsemu slovenskemu ljudstvu.
Jaroslav ali Jaro, kot so ga pogosto
naslovom Beseda urednika, v katerem avtor omenja nagibe, po katerih seje lotil zbiranja gradiva, zlasti pa je treba pohvaliti njegov odlični prikaz okvira tiste dobe, ki je opremljen z zanimivimi opombami in citati.
Uredniku Vinku Škafarju smo dolžni veliko zahvalo, ker je pokazal današnjemu mlademu rodu vzornika v življenju in smrti, vsem pa približal poznavanje resnice o zgodovinskih dogajanjih in vzrokih. Posebno mu morajo biti hvaležni nekdanji mladci in drugi člani Katoliške akcije, saj je s to knjigo odlično prispeval k bolj objektivnemu gledanju na to uradno apostolsko organizacijo, ki jo je komunistična propaganda očrnila do skrajnosti. S pričujočo podobo mladca pa stopa tudi v nasprotje z nekaterimi katoliškimi krogi, ki razlagajo, da je KA ustvarjala politično in kulturno elito med katoliškimi Slovenci ter da je prav ta, napačno pojmovana in deloma tudi napačno usmerjana elita, povzročila najhujši razdor v katoliškem taboru neposredno pred drugo svetovno vojno in tudi med njo (Družina 19-6. maja 2001, str. 23). Podoba Jaroslava Kiklja, kolikor je uokvirjena v Katoliško akcijo, navaja vsaj na kritičen odnos do tako neargumentirane, celo povsem izkrivljene ocene. ■
Življenjska pot Jaroslava Kiklja
(1919-1942)
klicali, seje rodil 15. maja 1919 na Opčinah pri Trstu, kjer je bil njegov oče Mihael, sicer doma iz S tržišča pri Grahovem, železničar. Z ženo Alojzijo, doma iz Sovodenj pri Gorici, najstarejšo hčerko Almo in še dojenčkom Jarom se je morala mlada Kikljeva družina zaradi očetove službe na železnici že leta 1919 preseliti v Bistrico v Rožu na Koroškem in leto pozneje na Jesenice, kjer so dobili še hčerko Cveto; tam so ostali do leta 1929, ko je oče Mihael umrl. Mama Alojzija se je po moževi smrti s tremi osnovnošolskimi otroki preselila v mariborsko predmestje, na Studence. V Maribora je že leta 1929 najstarejša hčerka Alma začela obiskovati klasično gimnazijo, Jaro in Cveta pa sta nadaljevala osnovno šolo. Leta 1930 se je Jaro pridružil svoji sestri Almi na mariborski klasični gimnaziji, ki jo je končal z odličnim uspehom.
Četudi so Kikljevi na Studencih v Mariboru zamenjali tri podnajemniška stanovanja, so vsa leta ostali blizu cerkve sv. Jožefa, ki sojo oskrbovali patri kapucini iz bližnjega samostana. Dijak Jaro se je kmalu po prihodu na Studence povezal s kapucini, predvsem pa še s kapucinskimi bogoslovci, ki so obiskovali mariborsko visoko teološko šolo, in se ob njih navdušil za bogoslužje, pri katerem je rad dejavno sodeloval. Leta 1936 je pomagal pri uvajanju zborne maše tako, da je med duhovnikovo latinsko mašo glasno bral slovensko mašno besedilo, čeprav so bili pri maši kapucinski bogoslovci. Na Studencih je vodil Fantovski odsek in tako postajal pravi apostol studenških fantov. Postal je tudi predsednik Slomškovega okrožja fantovskih odsekov, ki je štelo 14 odsekov.
Zadnje leto gimnazije se je Jaro že v Mariboru tesneje povezal z gibanjem mladcev, ki so bili ena izmed predhodnic današnj ih eklezialnih (cerkvenih) gibanj, in po prihodu v Ljubljano, jeseni 1939, kjer je študiral medicino, zavzeto deloval pri povezovanju katoliških študentov medicine, kjer so bili zelo močni skojevci, to je člani Zveze komunistične mladine Jugoslavije. Zaradi izjemno prijetnega značaja in drugih prikupnih fantovskih
lastnosti so ga študentje medicine izvoli' li za voditelja katoliške študentske orga' nizacije Vir, ki jo je zelo poživil.
Zal so Italijani kmalu po začetku ok**' pacije, že leta 1941, razpustili in prepO' vedali vse študentske organizacije in za' htevali, da se vsi voditelji dotedanji*1 organizacij včlanijo v enotno študentske organizacijo, ki so jo imenovali Ljubi' janska univerzitetna organizacija (LTJOk Zagrozili so, da bodo v nasprotnem p*1' mera univerzo zaprli, študente, ki so p**' bežali v Ljubljano iz nemškega zasedbe-nega območja, iz Gorenjske in Štajerske' pa izgnali. Zaradi reševanja štajerskih i*1 gorenjskih študentov pred nasil**0 nemško mobilizacijo je takratni rekto* ljubljanske univerze dr. Milko Kos nap*' sal ohranjeno pismo bivšim predsed' nikom razpuščenih študentskih organ*' zacij, „da ne bi bilo primemo in na meS' tu, če bi imenovani odklonili imenovanj6 v odbor LUO”. Prav zaradi reševanj*1 ljubljanske univerze in predvsem štaje*j skih in gorenjskih študentov sta tud* stražar Franček Zupec, doma iz Slovenj ke Bistrice, in mladec Jaroslav Kik^U sprejela imenovanje. Oba sta bila p*e' pričana slovenska narodnjaka, velika Sl°' venca in dobra katoliška vernika. ozaveščena kristjana se nista mogla p**' družiti Osvobodilni fronti, kije bila, p°^ vodstvom Komunistične partije, zag°' vomice revolucije. To neprostovolj*11' članstvo v odboru Ljubljanske univerz*' tetne organizacije je prišlo zelo prav K°' munistični partiji, ki je Župca in Kiklj3 povsem krivično razglasila za ..narod*11’ izdajalca” in jima zagrozila z umoro**1 Tako so predstavniki Varnost**1’ obveščevalne službe Osvobodilne fro**|e 16. marca 1942 umorili Frančka Župca i*1 že čez dva dni, 18. marca, Jaroslava K*^ lja, ko je odhajal od kosila iz najcenep1 Ljudske kuhinje v Ljubljani, na Streli^1 ulici. Zaradi izjemne Kikljeve priljubijo nosti med vrstniki in zaradi zelo prosbl nega zločina so morilci, da bi z\°c\ lahko opravičili, ponaredili Kikljevo e
tografijo tako, da so Kikljevo glavo m0*1^ w tirali na fotografijo nekega fašistične?1, vojaka. Vendar so se zaradi slabe 1°*^ montaže ujeli v svojo lastno past, saj J

bila obleka fašista osvetljena z desne, Kikljev obraz pa z leve strani.
Kikljev pogreb je bil javen protest zoper umor in že tiho, čeprav boleče, slavje, ker je ljubljanska univerza dobila krščanskega pričevalca in mučenca. Nenavadno je bilo, da je pettisočglava množica za sklep pogrebne slovesnosti zapela zahvalno pesem „Tebe Boga hvalimo” in tako izrazila Bogu zahvalo za mučenca, kije bil čist kot kristal in nedolžen kot jagnje.
Marmornat kip jagnjeta na žrtveniku, ki ga je izdelal ljubljanski kipar Ivan Zajec, avtor Prešernovega spomenika na ljubljanskem Tromostovju, in nagrobnik s preprostim okvirjem in kamnito vazo za rože, delo svetniškega in največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, nakazujeta umorjenega Jaroslava Kiklja kot nedolžno jagnje, ki je žrtvovano na oltarju. Tako sta velika slovenska umetnika na simbolni način izrazila splošno prepričanje, daje bil Jaro nedolžna žrtev revolucije. Zato ni čudno, da so se mu kot pričevalcu in mučencu takoj po smrti začeli mnogi priporočati.
Ob Kikljevem nagrobniku, ki je danes, žal ohranjen samo še na fotografiji, je pesnik Mirko Kunčič ob prvi obletnici smrti, leta 1943, zapel:
„Nad tvojim grobom jagnje v pomlad hrepeni...”
Neznani* pesnik ,,Hinko” je v taborišču Spittal v Avstriji med leti 1945
in 1950 napisal tole pesem:
Jaroslavu
K kot živ studenec je zvenel tvoj smeh, I Izviral je v globini nežne duše,
K Ki čista je bila kot prvi sneg...
L Le spi, moj Jaro, mučeniški sen!
J Jesenski dež - solze na grobu ruše, U Utripi ti so - venec krizantem.
(*) „Neznani" pesnik je pokojni p. Bazilij OFM, nekdanji dijak begunske gimnazije in v taborišču urednik dijaškega lista ,.Cvetje v tujini", pozneje kot frančiškan pa dušni pastir med rojaki v Avstraliji in urednik mesečnika,,Misli”. - Op. ured. DŽ.
Govor ljubljanskega škofa na pogrebu Jaroslava Kiklja
„Večni Bog, čigar 'modrost z močjo sega od kraja do kraja in vse koristno urejuje’, sprejmi našo molitev, ki ti jo pošiljamo od tega svežega groba:
Zahvaljen bodi, Gospod, za prvega mučenca, ki si ga blagovolil dati naši Katoliški akciji, ker si nam s tem dal poroštvo blagoslovljenega uspeha.
Zahvaljen bodi za prelepo dušo našega Jaroslava, ki si jo z vsakdanjim angelskim kruhom ohranil v bleščeči lepoti svoje milosti med vsemi boji viharnih mladih let.
Zahvaljen bodi za vso ljubezen in
Jaroslav Kikelj leži na parah v eni od Plečnikovih kapelic na ljubljanskih Žalah (iz pogrebnega albuma, ki ga hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani).
radost in za svetal zgled, ki si ga izžarjal iz njegove duše med vse, katere si pripeljal v njegovo družbo.
Zahvaljen bodi, Gospod, da si njega in njegovega tovariša Frančka, ki tu skupaj počivata, priličil svojemu Sinu, našemu Odrešeniku, krivično obsojenemu, kruto umorjenemu, osramočenemu in še po smrti oklevetanemu. Verujemo, da dopuščaš to zaradi tega, da jima moreš nakloniti vso brezmejno blaženost, ki jo je Jezus obljubil: 'Blagor vam, kadar bodo vse hudo zoper vas lažnivo govorili: Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih.’
Prosimo te, ponovi tudi zdaj, kar si tolikokrat storil v zgodovini svojega kraljestva, da bo mučeniška kri vnetega apostola Katoliške akcije zbujala vedno številnejše in vnetejše vrste mladih apostolov, ki bodo ob svetlem zgledu našega mučenca v moči evharističnega kruha živeli s Teboj povezani močno nadnaravno življenje, pripravljeni na vse žrtve v veliki ljubezni do Tebe in v očiščeni ljubezni do svojega naroda, da bo zaživela mladina, ki ne bo iskala rešitve v nemoralnih zablodah brezbožnih voditeljev, ampak v Tvojih postavah in v Tvoji volji.
Pravični Sodnik, ki si maščevanje sebi pridržal, rotimo Te, maščuj se za nedolžno prelito kri. Maščuj se tako, kakor si maščeval kri svojega prvega mučenca Stefana, da si spreobrnil preganjalca Savla v svojega najgorečnejšega apostola. Gospod, maščuj se nad neznanimi samozvanimi krivičnimi sodniki, nad brezvestnimi morilci in nad vsemi, ki od strasti zaslepljeni njihove zločine podpirajo in odobravajo in še po smrti lažnive klevete v opravičilo zločina širijo, maščuj se tako, da jim snameš mreno zablode z zaslepljenih oči, da zagledajo svetlobo Tvoje resnice in ljubezni in se iz preganjalcev Tvojega kraljestva spreobrnejo v Tvoje zveste služabnike. To bodi prvi sad mučeniške krvi!
Se enkrat, Gospod, bodi tisočkrat zahvaljen za svojega zvestega služabnika Jaroslava, ki v Tebi živi na veke. Amen.“
Škofova poslanica
V nedeljo, 22. marca 1942, na dan Jarovega pogreba so v vseh ljubljanskih cerkvah prebrali poslanico ljubljanskega škofa Rožmana, ki se glasi:
„Ze drugič v tem tednu je morilčeva krogla ubila katoliškega akademika na ulicah našega mesta. Drugič je bilo uniče-
TO OBDOBJE SLOVENSKE CERKVENE ZGODOVINE MORAJO NOVI RODOVI POZNATI
VW?FWVWWWWWWVWVWWWWW
Pripis k „lhfe¥(im(y mdly
®s
Marko KREMŽAR
\ § letošnji devetnajsti številki \ J ,,Družine” je bil objavljen čla-V nek zgodovinarja Franceta M. Dolinarja ,,Novi red”, v katerem lahko poleg mnogih posrečenih ugotovitev naletimo tudi na nekatere precej površne in celo krivične poglede. Če se omejim le na odstavek, v katerem omenja avtor delovanje Cerkve in posebno še slovenske Katoliške akcije pred vojno, bi opozoril na naslednje trditve:
cerkveno... življenje (je bilo)... vsaj na zunaj izredno pestro in razgibano.	preveč je stremelo za bleščečimi
zunanjimi manifestacijami in premalo gradilo notranje temelje pristnega ’bibličnega krščanstva’.”
„ V duhu papeževe okrožnice Divini Redemptoris (Pij XI., 1937) je bilo izrazito protikomunistično usmerjeno. Bilo je tudi vse preveč aktivistično in premalo duhovno poglobljeno.”
,,Katoliška akcija, ki je od leta 1936 delovala po enotnih pravilih za vso Slovenijo, je ustvarjala politično in kulturno elito med katoliškimi Slovenci. ”
,,...napačno pojmovana in deloma tudi napačno usmerjena elita, (je) povzročila najhujši razdor v katoliškem taboru neposredno pred drugo svetovno vojno in tudi med njo."
Zelo verjetno lahko avtor vse gornje trditve utemelji z raznimi citati iz del, ki
so bila,,kritično” napisana v pol stoletja po koncu vojne in revolucije. Manj verjetno pa je, da bi dobil take poglede na delovanje katoliške Cerkve iz pričevanj kristjanov, vernikov, k[ so omenjano dobo živeli in preživeli. Če bi bile gornje trditve objavljene nekaj desetletij prej, bi nanje lahko odgovorili člani generacije, ki so jo sooblikovali. A teh ni več. Kolikor jih ni pobrala revolucija, so odšli k Stvarniku iz različnih delov zemeljske oble, ker se jim je naravno iztekel čas. Zato verjetno ne bo odveč, da se ob gornjih trditvah zamislimo taki, ki smo doživljali tiste čase kot mladoletni, a ne brezbrižni opazovalci.
Cerkveno, ali bolje, versko življenje neposredno pred vojno je bilo pri nas res razgibano, in ne le na zunaj. Oba kongresa, Evharistični in Kristusa Kralja, ki ju ima avtor verjetno v mislih, nista bila le zunanji manifestaciji. Če rečem, da sta bila zunanji izraz globokega verskega doživljanja, seveda tega ne morem dokazati drugače kakor s svojimi popolnoma subjektivnimi, a zato ne manj resničnimi vtisi. Na kongresa nismo šli manifestirat, ampak skupaj, občestve-no molit. Seveda smo bili ponosni na nastope, a središče je bila takrat, celo za občinstvo mojih let, evharistija. Prepričan sem, da je tako doživljala katoliške kongrese večina slovenskih
vernikov. Za tiste, ki pa so nanje gledali od zunaj, je bila to seveda le manifestacija. Vendar ali se ne godi isto pri vsaki sveti daritvi? Neverni vidijo obred, okrasje, kipe in sveče, pa ne razumejo, kaj se dogaja. Vidijo le zunanjost, ker je duhovnost nevidna.
Mladinski dnevi, ki so tudi potekali v tem času, pa niso bili verska manifestacija. Ker je šlo predvsem za telovadne nastope in podobne prireditve katoliške mladine, bi od nastopajočih težko pričakoval ob tej priložnosti izraze globlje duhovnosti. Če bi se Cerkev ponašala le s temi nastopi, bi bila kritika upravičena. A ni bilo tako. Duhovno prenovitveno delo pri nas se ni zanašalo na zunanji videz. Bilo je globlje zasnovano.
Danes je lahko vsakemu jasno, da je bil komunizem tudi pri nas, že v letih pred drugo svetovno vojno, res največja nevarnost za narodov miren obstoj. Celo večja kot nacizem in fašizem, ki sta nam bila tuja in od velike večine Slovencev zasovražena. Komunizem pa je počasi prodiral med nas. Vsak slovenski kristjan je lahko vedel, če je le hotel, daje komunizem ne le neveren, temveč protiveren, to je krščanstvu sovražen. Kaj seje godilo v Rusiji, v Ukrajini in v Španiji, ni bila skrivnost. Da komunizem v svojem internacionaliz-mu nima smisla za koristi naroda, je bilo tudi znano iz teorije in iz prakse. Ko so kasneje pristaši partije oznanjali v svojem revolucionarnem zagonu, da ,,če ostanejo le trije Slovenci, glavno je, da bodo komunisti”, večjega dela katoličanov niso presenetili. Jasno jim je bilo nasprotje med propagandnimi gesli tako imenovane NOB in cilji partije, ki seje te posluževala.
Da je bila Cerkev ,,izrazito protikomunistično” usmerjena, je res, vendar, mar naj bi bila usmerjena „pro-komu-nistično”? Komunizma ni obsodila kot zablodo šele leta 1937 z okrožnico Pija XI. Ta papež je vtem pogledu le dopolnil nauk svojih prednikov Leona XIII. in Pija IX. Zgodovina je stališče Cerkve potrdila. Doktrina, ki je povzročila na svetu nad sto milijonov smrti, je bila in je vredna vse obsodbe. In vendar cerkvena obsodba komunizma ni slonela na političnih temeljih. Nauk, ki je bil po svojem bistvu ateističen, borbeno brezbožen in globoko nemoralen, je zahteval od Cerkve jasno besedo. Če Cerkev tedaj ne bi učila, kot je, bi bila kriva. | Njena zvestoba svoji nalogi, tudi za '
no življenje mladega študenta, ki ni nikomur nič žalega storil, ni nikogar izdal, ni sebe ne nikogar drugega prodal, ki je v vzorni ljubezni služil Bogu in svojemu narodu in zato jemal nase težke žrtve. Zakaj je neki skrivni sodni zbor obsodil ta dva sinova slovenskih mater na smrt? Zakaj se je dvignila bratska roka zoper njiju? Ne v zaščito narodove koristi, ne v blagor ljudstva, ne za lepšo bodočnost, ampak da dosežejo svoje brezbožne cilje, ki so narodu v časni in večni pogin.
Bratomor je v nebo vpijoč greh in temu grehu se pridružuje še drugi, ko se poskuša z lažjo omadeževati svetla čast obeh mučenikov. V sak kristjan in zaveden Slovenec mora take zločine obsoja-
ti kot greh pred Bogom in zločin pred narodom. Soudeležuje pa se teh grehov vsak, ki jih odobrava in s kakršno koli podporo pomaga, da se morejo izvrševati.
Ko obžalujemo nedolžne žrtve in sočustvujemo z obupanimi starši teh žrtev in ko obsojamo te v nebo vpijoče grehe, prosimo Boga, ki vidi nedolžno prelito kri, naj opere s slovenskega naroda madež bratomornega boja, naj omehča srca morilcev, da v kesanju rešijo svoje duše večnega prekletstva. Molimo za duše ubitih žrtev, da najdejo v Bogu mir in večno blaženost in da sprosijo od Boga milost, da bo njihova mučeniška kri seme novih navdušenih kristjanov med nami.

ceno nerazumevanja in klevetanja, je vredna občudovanja in bo nekoč tudi priznanja.
Takratno cerkveno življenje naj bi bilo po avtorjevem mnenju preveč aktivistično in premalo duhovno. Od kod je pobrana ta trditev, si lahko predstavljamo. To je star očitek iz vrst 'personalis-tov' Kocbekove vrste, ki so ob vsej poduhovljenosti, o kateri so tako radi govorili, pristali v postelji z najbolj materialističnim in nasilnim ideološko-poii-tičnim sistemom zadnjega stoletja.
Površni kritiki predvojnega življenja v katoliški Cerkvi pri nas radi zapadejo trditvam, da je bila ta takrat,,aktivistična”, kar naj bi menda pomenilo, da je bila usmerjena navzven. To utemeljujejo, kot kaže, z ugotovitvijo, da se je imenovalo njeno takrat najnovejše gibanje ,,Katoliška akcija”. Ali je ime res zadosten dokaz za tako trditev? Ali je ne bi kazalo preveriti s še živimi člani in duhovnimi asistenti nekdanje KA?
Kdor se vsaj malo poglobi v predvojno delovanje slovenske KA, bo lahko brez težav opazil, da je prav v njenih vrstah pričela poganjati tista duhovnost, o katere pomankanju so upravičeno tožile generacije pred njo. Marijine kongregacije in organizacije KA so usmerjale svoje člane najprej k večji osebni pa tudi liturgični duhovnosti. Značilnost KA Pa je bila, da je hkrati pripravljala svoje člane za apostolat, za službo bližnjemu, ali kot bi rekli danes, za novo evan-gelizacijo. Mar to ni bilo 'biblično krščanstvo’? V tem pogledu je bila slovenska KA, po belgijskem vzorcu, da-leč pred gibanji, ki so pod podobnim imenom delovala drugod.
Seveda so bile storjene pri iskanju Primernih delavnih metod tudi napake. Tem lahko prištejemo še človeške na-Pake, ki se jih ne morejo izogniti niti najbolj poduhovljeni cerkveni redovi, niti svetniki in končno še napake, ki so bile včasih posledica prevelike zagnanosti tega ali onega. A pri vseh resničnih in namišljenih napakah je KA vzgojila med nami cel rod zavednih, globoko vernih, požrtvovalnih katoličanov, ki so svojo vero jemali resno in so se čutili zanjo odgovorni. Število komunističnih žrtev iz vrst Katoliške akcije je vsekakor močan dokaz žive vere, duhovnosti in Pokončnedrže, ki jojeopažati pri mučencih tiste dobe tudi po drugih deželah. Ali misli morda kdo, daje mučeništvo stvar slučaja? Prej bo držalo nasprotno: ko-
munisti so jih morili, ker so poznali njihovo dosledno krščanstvo, ki je koreni-nilo v duhovnosti, iz katere so ti ljudje črpali moč za svoje življenje, po veri pa tudi pripravljenost na trpljenje in smrt.
Za vsaj majhno osvetlitev slovenske KA je primerno pojasniti, da je bila pri nas ta organizirana po Zvezah, to je po stanovih. Čeprav so za vse veljala ista osnovna pravila, so bile delovne in do neke mere tudi vzgojne metode različne. Zveza mladih katoliških delavcev, ki je delovala pod vodstvom dr. Mihelčiča, se je v marsičem razlikovala od Zveze katoliških dijakov, mladcev, katere je oblikoval prof. Tomec. Zveza katoliških nameščencev in Zveza katoliške kmečke mladine, na primer, sta bili prav tako v marsičem različni od prvih dveh. Kar je vezalo vse v enoto, je bilo teženje po globlji osebni duhovnosti in doslednem krščanskem življenju tudi v javnosti. To se je kazalo v vzpodbujanju k molitvi in duhovnem branju, v zakramentalnem življenju, v pogostih osebnih in občes-tvenih mašah, pa v duhovnih vajah in, če se je le dalo, po osebnem duhovnem vodstvu. Ta duhovnost pa ni smela biti obrnjena v samozadovoljni duhovni egoizem, temveč jo je bilo potreba posredovati, širiti v okolju. Odtod sovraštvo komunistov do članov KA, ki je rodilo med revolucijo in po njej našemu narodu nepregledno vrsto mučencev. Prepričan sem, da sodobni kristjan ne more pravilno ocenjevati dogodkov med revolucijo pri nas, če ne gleda nanje skozi perspe-
ktivo tistih rojakov, ki so sprejeli nase mučeništvo. Teh je veliko več kot jih je trenutno zapisanih v odgovarjajočih seznamih. Njihovo resnično število nam bo ostalo skrivnost, dokler ne prestopimo meje časa.
Komunisti pa svojih žrtev niso le pomorili, ampak so jih tudi oklevetali. Tudi o članih in o organizaciji KA so razglasili klevete, ki so na drobcih resnice zgradile strukturo laži. Te laži, ki so bile zvesto širjene med rojaki tudi s pomočjo režimu vdanih kolaboracionistov iz katoliških vrst, moramo poslušati in brati še danes. Zanimivo bi bilo raziskati koliko trditev, ki se tičejo slovenske KA, temelji na Virih’, ki so bili pisani na pobudo partije.
Oglejmo si še trditvi, da je KA vzgajala politično elito in s tem privedla do razkola med slovenskimi katoličani. Ker KA ni bila politična organizacija in so njene mladinske, dijaške in delavske zveze članom celo prepovedovale politično delovanje, bi moral avtor svojo trditev poskušati utemeljiti. Vedeti bi moral, da v Zvezah, kjer je bila vzgoja mladih članov KA najbolj intenzivna, o kakih političnih smernicah ni bilo sledu. Verjetno pa je, da bi se vsaj nekateri od teh mladih ljudi kasneje res posvetili tudi političnemu delu, vendar, mar ni to tudi ena od nalog kristjana?
Zanimivo, daje poslabševalno uporabo izraza 'elita’ zaslediti, kadar gre za katoliško skupnost, medtem ko se za člane komunistične partije, ki so se s
Škof Gregorij Rožman, ki vodi Kikljev pogreb, na njegovi levi kanonik Anton Vovk, poznejši prvi ljubljanski nadškof in božji služabnik.

svojo rdečo knjižico resnično vedli kot 'elita’, zdi to nekako samoumevno. In vendar v katoliških vrstah ni bilo takih elitističnih krogov. Organizacije mladinske KA so vzgajale člane, da bi postali dobri kristjani in le posredno tudi bodoči javni delavci, ki naj bi narodu služili, v nasprotju s takimi, ki so se naroda posluževali v svojo korist.
Kar pa se razkola v katoliških vrstah tiče, si bodimo najprej na jasnem, za kakšen razkol gre. Edini resnični razkol med obema vojnama se je dogodil v katoliških vrstah ob odločitvi krščanskih socialistov in njih somišljenikov za sodelovanje s komunisti, ki so se sistematično pripravljali za revolucijo po sovjetskem vzorcu. To je resnično razcepilo katoliško skupnost in sicer še predno je bila v Sloveniji uradno ustanovljena Katoliška akcija.
Pri poudarjanju potrebe po edinosti v Cerkvi kaže pojasniti, da se v njej edinost ne ustvarja okrog kogarkoli. Papež s škofi je v Cerkvi steber edinosti. Kdor z njimi sodeluje, edinost veča, kdor jih ne posluša, edinost razbija. Kot znano, je slovenska KA spoštovala in dosledno podpirala svoje škofe ter bila do konca zvesta cerkvenemu nauku in navodilom papežev. Težko torej, da bi njenim članom smeli očitati razbijanje enotnosti. Ta očitek bi bil primernejši za tiste kristjane, ki so iskali,,alternativnih” poti mimo cerkvenega učiteljstva.
Današnji krščanski skeptik naj bi se vprašal, kdo je bližji cerkveni edinosti, tisti, ki sprejmejo, če treba, za svojo vero in zvestobo Cerkvi mučeništvo, aji oni, ki sodelujejo z njihovimi mučitelji? Če ne lastni, slovenski, še nerazglašeni mučenci, naj osvetlijo takratni položaj med nami vsaj španski, od Cerkve priznani mučenci in pričevalci vere. Omenjeni razdor med slovenskim katoličani se je namreč poglobil prav ob primeru španske revolucije. Tisti, ki so zagovarjali takrat in še dolgo potem španske komuniste, bi se morali o pravilnosti svojih stališč zamisliti vsaj zdaj, ko je celo dvomljivcem lahko jasno, daje šlo tudi revolucionarjem v Španiji za preganjanje vere. Potemtakem so naši škofje že takrat pravilno učili in svarili. Kdor se je odločil za pot v nasprotno smer, je Cerkvi škodil in povzročil v njej needinost.
Vsi drugi spori tistega časa, kot na primer med mladci, člani dijaške KA, in stražarji, ki so se pod vodstvom prof. Ehrlicha tudi vzgajali v katoliškem duhu, pa niso bili več kot notranji prepiri. Med njimi ni bilo idejnih razlik, temveč naravno tekmovanje. Oboji so delovali, vsak na svoj način, med dijaki in visokošolci. Če je KA bolj poudarjala verski apostolat, so se v akademskem klubu Straža intenzivneje pripravljali na javno delo.
Prof. Ehrlich je namreč pravilno presojal, da morajo katoliški laiki v politiki čim prej nadomestiti duhovnike, ki so to
Kratke novice
SANTIAGO DE CHILE - V Čilu, kjer katoliški laiki zmeraj bolj opazno nastopajo v javnosti, so začeli konec avgusta z intenzivnejšo akcijo, ki bo skušala pridobiti naklonjenost javnega mnenja za neločljivo „zakramentalno zvezo zakoncev”. Predstavniki te široko zasnovane kampanje so izjavili, da se zavzemajo za osnoven model, ki naj bo „zakon za vedno”, sloneč na verskem principu in v okviru zakonitosti, v nasprotju s sprejemanjem razporoke, ki jo propagirajo nekatere politične skupine.
LJUBLJANA - Profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Janez Malačič, strokovnjak za demografijo, je izračunal, če bo sedanje stanje rodnosti v Sloveniji veljalo še prihodnjih petdeset let, da nas bo Slovencev v petdesetih letih samo še milijon. (Mladika)
delo opravljali v dobi generacije, ki ni imela za tako delo pripravljenih dovolj laičnih delavcev. Vzgoja pri mladcih pa ni bila politično usmerjena in je bila v tem pogledu bolj dolgoročna. Ker so mladci in stražarji delovali in iskali članov v istem okolju, je do trenj vsekakor prišlo, a ta niso vplivala odločilno na zunanje delo enih in drugih.
Zanimivo je, da očitajo danes nekateri tem, idejno jasnim katoliškim ljudem, razcepljenost, drugi pa z ne manjšo gotovostjo, monolitostin enoumnost, ki naj bi tedaj vladala v Cerkvi. Zdi se, da je nekaterim težko razumeti, da je ob zvestobi cerkvenemu nauku različnost potrebna, čeprav privede lahko do trenj-Brez nje bi res padli lahko v podobno enoumje, kot ga je morala prenašati domovina zaradi politične 'monolitosti' skoraj pol stoletja in še malo čez.
Da ti 'spori' niso bili nikak razkol, lahko pričam iz osebne izkušnje. Ko smo kasneje kot begunci mladci in stražarji študirali na graški univerzi, smo ohranjali vsak svoje združenje, pa opravljali verske vaje in pobožnosti skupno. Nekatere so organizirali eni, druge drugi, sodelovali smo vsi in ne spomnim se, da bi se kdaj sporekli.
Gornji pogledi so izraz osebnih doživetij. Menim, da zaslužijo, da bi jih upoštevali vsaj toliko, kot tiste, ki so bili zapisani, da bi opravičevali kolaboracijo nekaterih vernikov s komunisti, g
8. julija 2001 je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu MARTINA PAULA FILIPIČ, hči Tomaža in Monike, roj. Zupanc.
Botra staji bila Pavlina Zupanc in Pavel Filipič, krstitelj pa župnik Franc Šenk.

III.
PISMO
enemu izmed mladih
Dragi.
praviš, da naj Tebi in Tvoji 'klapi' napišem še kakšno pismo. Bom. In z veseljem! Vendar... preden začnem, ali ti lahko povem zgodbo o nekem gospodu?
Gospod N.N. je živel v petem nadstropju. Nekega dne se je v nadstropje nad njim vselila družba fantov, ki so ,,gojili rock”. Ni znano, če je šlo za hard rock ali za soft rock, vsekakor pa je šlo za zelo glasni rock. Tak, ki ga je slišati skozi moderne (=tanke) zidove. Mož se pritoži. Nič. Fantje ko da ga sploh ne razumejo. Nova pritožba. Nič. Pritožba na občino. Nič. (Oziroma:.zadevo naj uredi hišni svet.”). Pritožba na policijo. Nič. (Oziroma odgovor: „...lastnik stanovanja trdi, da so besede o oglušujočem igranju smešne in daje videti, da g. N.N. ’ne ve, kaj je v resnici pravi rock’. Poleg tega: oni da vedno igrajo pri zaprtih oknih...”)
Gospod N.N. je po nekaj mesecih zrel za opazovalnico, toda - to se zgodi celo izven filmov! - nenadoma se pojavi rešitelj! Ni sicer James Bond, 007, je pa to neki Prijatelj, ki mu svetuje, nas si z iglo predere bobniča obeh ušes, pa bo videl: sveti mir!
Gospod N.N. res tako naredi in - točno! - sveti mir! Grobna tišina. Krasno!
Dragi, gotovo si že zaslutil, da z g. N.N. nekaj ni v redu, vendar... ne bomo nič rekli. Se ne. Bomo pa zaslutili, daje bedak, potem ko zvemo, da je še isti dan Plačal abonma za sedem sinfoničnih koncertov v naslednji sezoni, ,,saj nadvse ljubi glasbo”.
No, gre za izmišljeno štorijo. Se pa dogajajo zgodbe, ki pa žal niso izmišljene. 9 e°i takih bi ti danes pisal. Tebi in Tvoji
simpatični klapi.
Koliko besed, izumov in podobnega, nekoč ultramodernega, je ostarelo, še več ~ 'Zginilo. Kako se torej ne bi nasmehnili, K° ' recimo - na neki razstavi zagledamo K°maj se še premikajoči star Ford (prvi ntodel!), ki ga nosi napis: TUDI JAZ bEM NEKOČ BIL ZADNJI MODEL...
S kratka: čas teče, prinaša novosti, hkra-11 Pa marsikaj za vedno potisne v ozadje,
E*uhov
v pozabo. Pač - minljivost.
Se pa kdaj zgodi tudi - obratno...
Pred kakšnimi 50, 60 leti si lahko dostikrat videl, kako so sredi družbe mladih nenadoma koga začeli tolči po glavi z zvezki ali pa kar z rokami, to pa zato, ker je povedal kakšen star, oguljen vic. Za nameček pa je trpin navadno še slišal: „A veš, zakaj je Kajn Abela ubil? Ker je pravil stare vice.”
Stare smešnice, navadno uganke, so pa bile - na primer - take: „Kakšna je razlika med krtačo in veverico?” In medtem ko si tuhtal, si zvedel: „Ne veš? Položi oboje k drevesu. Kar spleza gor, je veverica, kar ostane doli, je krtača.” Ali: ,,Kaj je višek potrpežljivosti?” In ker nisi vedel, si bil podučen: ,,Da pri konvoju vlaka, ki ima deset vagonov, zadnji vagon toliko časa žgečkaš, da se strojevodja na lokomotivi začne smejati.” Še posebno duhovita se nam je zdela uganka, kako v Afriki loviš leve. Ne veš? Preprosto! Zagradiš prostor, narediš vhod vanj, nad vhod pa napišeš s kitajskimi znaki „vhod samo za slone”. Ker lev ne zna kitajsko, vstopi. Pa ga imaš!
Vsi ti in taki vici so bili že takrat stari (in so torej po bioloških zakonih umrli) -celo pozabljeni so že, toda - ostal je eden, ki pa je doživel obratno pot.
„Te boli glava? A veš, kaj je najbolj preprost način, da te glavobol neha?” Seveda nisi vedel, zato si pa požiral aspirine. Nakar si zvedel: „Da si glavo odrežeš.”
Na to smešnico sem se spomnil oni dan, ko sem prebiral učeno nemško razpravo, pa uvidel, da nimamo samo mi Butal, ampak da morajo v Nemčiji imeti svojo Butalcensdorff.
Neki tamkajšnji genij namreč piše, kako so vsega zla - od osebnih travm pa do vojn - krivi... principi. Predvsem pa dogme in poudarjanje vrednot: resnice, patriotizma, ipd. Vojske - recimo - da se porojevajo samo zato, ker imajo ljudje narodnost za vrednoto. Če bi to vrednoto zrelativizirali, še bolje pa seveda, če bi se je znebili, bi za vse večne čase zavladal mir. (Da na Kitajskem, kjer so vsi Kitajci kitajske narodnosti, kljub temu od časa do časa pošljejo nekaj stotisoč svojih ljudi na drugi svet, to genialnemu piscu ni prišlo na misel.)
Še posebno nevarne, pravi omenjeni avtor, so pa seveda religiozne vrednote. Logično: predvsem krščanske. Ko ljudje ne bi imeli nečesa - recimo - za sveto, ne bi čutili, daje kaj lahko nesvetega. Tako pa doživljajo občutek bogokletstva, si kvarijo živce, trpijo. V hipu, ko bi se znebili svetega, bi ves problem odpadel. Preprosto. Mas claro - agua" bi dejali Argentinci.
Psihiater te šole pomiri pacienta s tem, da mu najprej zmanjša občutek krivde, nato pa občutek sploh odpravi. Priti je torej treba do „zdrave apatije”. Ljudem, ki so bolj občutljivi in torej kandidati za bodoče travme, je treba pa že vnaprej pomagati. Ob smrti očeta ali matere, recimo, nekateri „doživijo kar kolaps”, se sesedajo. In vendar je preventiva preprosta! Do matere (očeta, ipd.) začni najprej gojiti čustveno distanco („to je prva faza”), potem počasi pa tudi rahlo antipatijo (op.: z nekoliko spomina na mladostna doživetja v družini boš za to gotovo našel razloge...). Ko ti „subjekt” (beri: oče, mati) umre, ne samo, da ne boš trpel, morda se boš celo oddahnil.
Fino, kaj!
Kako je že bilo? „Fant, a ne veš, kako se znebiti glavobola? Odreži si glavo!”
In nauk tega razmišljanja? Upam, dragi moj, daje prebavljiv, čeprav... se utegne komu zdeti ne preveč vzgojen...
Če beremo Sveto pismo, vidimo, daje I

Misijonar Tomaž Mavrič
med
Lazarist Tomaž Mavrič je po treh letih obiskal svoje domače v Argentini, kjer se je zadržal od 25. aprila do 24. junija. Rojen je bil v Buenos Airesu, tu končal osnovno šolo in gimnazijo, zadnja leta pa je bil gojenec Baragovega misijonišča v Slovenski vasi v Lanusu. Iz Baragovega misijonišča je šel na študij teologije v Ljubljano in bil tam posvečen leta 1983 v duhovnika. Potem je deloval deset let v Kanadi na slovenski fari Brezmadežne v Torontu, se vrnil za tri leta v Slovenijo, zdaj pa že štiri leta misijonari v Rusiji. Njegov delokrog je za Urali, v azijskem delu Rusije v majhnem mestu Nižnij Ta-gil, s 400.000 prebivalci. V tednih, ki jih je preživel med nami, je izrabil priložnost, daje obiskal nekaj tukajšnjih slovenskih središč in govoril rojakom o svojem misijonskem delu v Sibiriji in o verskem položaju v bivši Sovjetski zvezi. V nedeljo, 17. junija, zjutraj je govoril v cerkvi Marije Pomagaj tudi rojakom, ki hodijo k uram duhovnosti. Sledi povzetek njegovega pripovedovanja.
- Zadnja leta komunističnega režima v Sovjetski zvezi, za časa Gorbačeva, je v Rusiji nastala malo večja verska svoboda. Sv. oče se je tedaj obrnil na redove in kongregacije, naj mu pošljejo misijonarjev na ta področja. Odziv na to papeževo prošnjo je bil lep. Letos obhajajo 10-letnico vzpostavitve katoliške Cerkve v Rusiji. V začetku je imel škof v Moskvi in Novosibirsku - škof največje škofije na svetu - le dva duhovnika. Danes pa je to
nami
ozemlje razdeljeno na dve škofiji, v katerih deluje 80 duhovnikov.
Prva naloga, ki jo škofa naročata misijonarjem, je: „Poiščite katoličane, raztresene po vsej Sibiriji.”
Osnova cerkvene skupnosti so žene, babuške, stare od 70 do 80 let, ki so ohranile vero ves čas komunizma. Srečavale so se naskrivaj po domovih, parkih pa pokopališčih, da so molile.
Kako in kje najti katoličane? Največ je potomcev Nemcev in Poljakov. Nemci so živeli ob Volgi, kamor jih je povabila ruska cesarica. Imeli so svojo škofijo. Ko je Hitler napadel Rusijo, jih je Stalin ra-
človek v vseh časih grešil. Smo grešniki! Pač posledica izvirnega greha, padca prvih staršev. Skratka (in tako po domače povedano): nekako smo opravičeni, „imamo pravico” biti grešniki.
Nikjer v Svetem pismu pa ni rečeno, da imamo kristjani pravico biti - neumni.
Vsekakor: ko se tolažim s tem, da imam „pravico biti grešnik”, mi prihaja na misel nekaj malce hudobnega...
Neki naš propagator »eliminiranja ali vsaj relativiziranja vrednot”, borec za »orientalsko ravnodušje”, pristaš »gojenja apatije” itd., ima krasen avto (40.000 $). Že dvakrat so mu ga hoteli ukrasti, a gaje rešil alarm. Toda nekoč,
nekega lepega dne... Vsekakor: ah, kako mu želim (joj, meni grešniku!), da bi se tudi on pravočasno napolnil z apatijo (»prva faza”): da bi za zdaj naprej začel prezirati avto, potem pa - sčasoma, postopoma - ga tudi preklinjati (,,Prekleto! Kakšni stroški z avtom!” - „Pa kaj so na davkariji znoreli!” - ,,Hudiča, spet so zvišali bencin!”, itn.) - vse do zgodovinskega trenutka, ko mu bodo avtomobil sunili, on pa... zmagovalec nad vrednotami in čustvi, bo ostal ravnodušen, miren, neobčutljiv.
Kdo ve... morda se bo celo - oddahnil...
Stari striček Simon
zkropil po vsej Sibiriji in, če je le mogel, razbil družine. Pozneje so se skušali raztreseni družinski člani, ki so še ostali živi, zopet zbrati. Sedaj duhovniki iščejo te skupine, jih skušajo povezovati, družiti, čeprav jih že ni veliko.
Župnija g. Tomaža obstaja šele malo časa. K maši hodi 40 ljudi, predvsem starejših. Vseh skupaj bi bilo 50 župlja-nov. Da vedo zanje in so prišli z njimi v stik, je največ 100 vseh skupaj. Obseg župnije je za dve Sloveniji. Ima dva duhovnika za pomoč in sedaj so se pridružile še tri slovaške redovnice. Po vaseh in mestih bodo iskali novih vernikov.
Ljudje, ki so ostali zvesti katoliški veri, se navadno niso upali predajati te vere svojim otrokom iz strahu pred kaznimi. Niti babuške ne, ki so na nek način vršile vlogo duhovnika. Bile so voditeljice v svojih raztresenih verskih skupnostih. Duhovnik jih je mogel le na dobo več let po enkrat obiskati. One pa so krščevale otroke, nosile obhajilo bolnikom. Babuška iz njihove skupnosti seje morala voziti do duhovnika dan in pol, da ji je izročal Najsvetejše za bolnike. Seveda so bila ta opravila smrtno nevarna.
Druga skrb je socialno področje. Komunizem je zapustil veliko materialno revščino, še več pa moralne, duhovne revščine. Pod komunističnim sistemom starši niso imeli več vpliva na svoje otroke.
Komunizem je vzel smisel življenju. Brez temelja vere je položaj postal brezupen. Ruski človek se sicer zna boriti, ker je žilav, če pa mu manjka upanja, omaguje. Zato se vdaja pijači, in ne samo moški, ampak tudi ženske. Kot posledica tega so vsepovsod zapuščeni otroci, prepuščeni samim sebi. Mnogokrat zbeže od doma.
Pod komunizmom so imeli otroške vrtce, sedaj imajo sirotišnice, a država nima denarja zanje. Otrokom je treba pomagati z obleko, hrano. Potikajo se v skupinah po hodnikih javnih stavb, po raznih hišah ali pa prenočujejo in prezimujejo po kanalih, po katerih tečejo cevi s toplo vodo.
Tretja skrb je delo za ekumenizem-
Kaj vse poizkuša sedanji papež na polju ekumenizma, zlasti med pravoslavnimi! A stiki z njimi so neuspešni, ker katoličanom ne zaupajo. Očitajo jim željo po nadoblasti in s prizadetostjo govorijo o starih krivicah, ki naj bi jim jih v preteklosti storili. Katoličani jim zaman skušajo dokazovati, da nimajo namena, da bi jih osvajali, itd.
Četrta naloga pa je: Imeti odprta | vrata za vse neverne. In teh je ogromno!

+
Podpisani sem našemu misijonarju, sinu pok. Jožeta Mavriča, mojega nekdanjega sošolca iz Ljubljane, in nečaku pok. župnika Marka Mavriča, mojega sošolca iz begunskih taborišč v Avstriji, stavil vprašanja, ki sledijo.
Kdaj si se odločil za misijone?
-	V misijone sem si želel že od majhnega, ko so prihajali v Baragovo misijonišče misijonarji, ko sem o njih bral ali so mi pripovedovali o njihovem delu. Tako je Bog dal, da sem pred štirimi leti (1997.) lahko odpotoval v Rusijo.
Ali si se že prej učil ruščino?
-	Ko sem šel tja, še nisem znal ruskega jezika. Sele po prihodu v Nižnij Tagil sem se ga začel učiti s pomočjo učiteljice, kije znala angleško. Zdaj se lahko pogovarjam z ljudmi o preprostih, vsakdanjih stvareh, pisati pa še ne znam, a se bom moral naučiti tudi tega.
Pred štirimi leti si prišel na župnijo v družbi poljskega sobrata. Ali je krajevni tisk kaj registriral vajin prihod?
-	Ne, mislim, da niso o tem nič pisali. Midva sva prišla v Nižnij Tagil dva meseca kasneje kot so veliki tovornjaki s prikolico pripeljali sem cerkev. To pa je bila zanje senzacija. Nižnij Tagil je bil prej namreč zaprto mesto, to je, da tujci niso 'ničli dostopa vanj brez posebnega dovoljenja. Ko je bila cerkev postavljena, pa so Poročali, da jo je prišel škof posvetit. Zanje je bila zanimivost tudi prihod treh sester usmiljenk, saj uniformiranih redovnic prej še niso nikoli videli.
Kako ste prišli do te cerkve, kdo jo je plačal?
-	Za to cerkev nam je denarno pomada nemška katoliška organizacija Reno-vabis. Zgradili sojo pa prostovoljci druge nemške organizacije, ki se imenuje Kir-che fur Osten. Takih cerkva je v Rusiji danes čez trideset. Naša cerkev stoji na zapuščenem pokopališču, ki nam ga je dodelila občina. Teren je slab, močvirnat. Z-ato so morali narediti močno bazo in zabiti dva metra globoko v zemljo betons-Ke oporne stebre, predno so začeli nanje graditi cerkev. V globini dveh metrov je namreč zemlja vedno zmrznjena in služi za temelje zgradb. Tako je tam možno graditi kljub močvirju.
Ali si imel opravke po ruskih uradih Duhovno življenje • SEPTEMBER 2001
in morda prišel v stik z mestnimi funkcionarji?
-	Srečal sem se že z mestnim županom in tudi podžupanom. Z oblastjo imamo normalne odnose. So prijazni in ne morem reči, da bi nas trenutno ovirali pri našem delu. Tudi v Rusiji imajo do tujcev posebno spoštovanje. Ko poveš, da si katoliški duhovnik, se zgodi, da kdo ne pozna katoliške Cerkve. Če pa omeniš ime papeža Janeza Pavla II., takoj vedo, zakaj gre, njega pa vsi poznajo. V začetku sem imel tolmača, domačina z župnije, ki me je spremljal. To je bilo potrebno ne samo zaradi mojega neznanja ruščine, ampak tudi zato, ker je dobro poznal ruski sistem, njihovo mišljenje in način poslovanja. Tako smo hitreje dosegli, kar smo želeli, drugače bi nas marsikdaj „vrteli”.
Kaj je zdaj tvoja glavna naloga v Nižnijem Tagilu?
-	Najprej hočemo utrditi tukajšnjo katoliško skupnost. To pomeni marsikaj. K nedeljskim mašam hodijo predvsem starejši ljudje. Najbolj oddaljeni imajo tudi 20 km daleč do cerkve. K maši se sicer peljejo lahko z avtobusom, ki pa se včasih pokvari in ustavi. Drugič je spet hud mraz, ko stari ne morejo dolgo čakati na vozilo, ne da bi se prehladili. Zato, da smo oddaljenim olajšali pot v cerkev, smo oskrbeli kombi, kijih gre čakat na določene točke v mestu. Drugo, kar imamo tudi v načrtuje, da zgradimo za cerkvijo malo
večjo sobo za naša srečanja ter napeljemo vodovod. Nekateri ljudje prihajajo od daleč in bi jim radi nudili možnost, da se malo ustavijo in kaj popijejo. Edini prostor, ki ga imamo zdaj na razpolago za vse, in ga rabimo tudi za naša srečanja, je cerkev. Ker je cerkev za naše vernike tako svet prostor, je nočemo uporabljati za obednico, da bi v njej tudi jedli. Radi bi tudi uredili prostor okrog cerkve, da bo prijaznejši. Zdaj je tam še polno zapuščenih starih nagrobnih spomenikov, ki ne služijo več svojemu namenu. Če Bog da, bomo namesto mnogih zapuščenih nagrobnikov postaviti enega samega, skupnega. Poleg omenjenega pa je naša stalna naloga iskati in odkrivati katoličane na našem področju, da pridejo po letih in desetletjih spet v stik z duhovnikom in po njem z zakramentalnim življenjem. Teritorij naše katoliške skupnosti je zelo velik. Poleg Nižnija Tagila so na njem raztresena še druga mesta in vasi.
Kje prihajate v stik z zapuščenimi otroki?
- Sodelujemo z rusko šolo, kije zraven cerkve. Naše sestre učijo otroke ročnih del. Na ta način skušamo pomagati in se srečavati enkrat ali dvakrat na teden s 50 otroki. To delo je dolgoročno. Na prvem mestu hočemo doseči, da se otroci ne bi počutili zapuščeni, ampak bi občutili, da jih ima nekdo rad in se zanima zanje. Temu se posvečata predvsem dve naši
Dve od treh slovaških redovnic, ki so prišle lansko leto v Nižnij Tagil, da pomagajo na župniji Naše Gospe iz Fatime.
____________________________GOVOR V ŽUPNIJSKI CERKVI NA SELIH PRI KAMNIKU
sestri, ki imata zato svojo karizmo. Moramo pa biti pri tem previdni. Direktorica šole nas je že nekajkrat opozorila: ,,Nič verskega!” In mi to spoštujemo. Tretja redovnica - usmiljenka - pa se posveča starejšim in bolnikom.
Kdo vas finančno podpira? Ali ni vaših vernikov premalo in so preveč revni, da bi to zmogli?
-	Pomagajo mi darovalci iz Slovenije in iz Kanade. Kadar zidamo, se obračamo pa na nemški organizaciji Renovabis in Kirche fiir Osten. Kljub temu, da so naši verniki revni, jih skušamo navajati, da prispevajo, kar morejo. Na mesec naj bi vsakdo daroval po tri četrt dolarja ali 70 centov za vzdrževanje cerkve. Se to je za marsikoga pretežko. Od vernih, ki hodijo k maši, ni nobeden bogat. Verski tisk jim delimo zastonj, a jih tudi navajamo, da bi prispevali vsaj en rubelj na mesec (30 rubljev = 1 dolar). Podobno je z mašnimi intencijami: 1 rubelj za vsako ime, za katerega se daruje sveta maša.
Pa starost vaših vernikov?
-	Prvo polovico sestavljajo starejši od 70 let navzgor, drugo polovico pa mlajši, srednje starosti. Nato sta še dve ali tri mlajše družine, njihovi otroci in nekaj mladih.
Blizu tvojega misijona deluješe drug slovenski misijonar?
-150 km od nas proti severu misijona-ri drug slovenski lazarist, Lojze Letonja, kije bil prej na Madagaskarju. Tudi on ni sam in deluje, enako kot jaz, skupaj z lazaristom poljskega rodu.
Kaj meniš o prihodnosti ruskega naroda?
-	Po krivdi komunizma, kije gnjavil ta narod več kot 70 let, je v takšni krizi kot še nikoli. Mi poznamo Rusijo po izrednih talentih, po umetnikih in športnikih, koliko pa je tega, o čemer se ne govori! V Rusiji je pet milijonov zapuščenih otrok! Zavodi so se iz otroških vrtcev spremenili v sirotišnice. V normalnih ruskih družinah je eden, največ dva otroka. Premnogi Rusi obeh spolov se v obupu in revščini vdajajo pijači. „Novi” Rusi, razni funkcionarji in mafija, pa imajo denar, si gradijo luksuzne hiše, si privoščijo najdražje avtomobile itd., ker bogatijo na nepošten način. Molimo, da bi se Bog usmilil ruskega naroda in ga rešil pred verskim, moralnim in družbenim propadom!
Stane SNOJ
Ob stoletnici roj stva duhovnika in pesnika
GREGORJA MALIJA
(1901-1983)
Edo ŠKULJ
■ 'V uhovnik in pesnik Gregor Mali I se je rodil pred sto leti, in sicer -1—^ na Gregorjevo, zato je dobil ime po papežu Gregorju Velikem. Rodil seje v Znojilah, v kmečki družini, ki je bila trdno zasidrana v krščanskem izročilu. Se v tujini seje takole spominja:
„Rojstna hiša, žar spomina, / s srcem, z dušo te objemam, / zate se v tujini vnemam, / moja radost, bolečina (...) Miza, stoli, svete slike, / rožni venec in kropilnik, / križ, oltarček in hranilnik / tvoje so bile odlike” (937).
Take so bile torej odlike rojstne hiše, h kateri se še enkrat povrne:
„Pozdravljena, domača hiša / Svetišče si mladosti moje, / zaklad tvoj znamenje je križa / in zibelka bogastvo tvoje. / Z molitvijo si posvečena / očeta, matere, družine, / s cvetovi sreče ožarjena, / s sadovi žrtve, bolečine” (691).
Imel je zdrav odnos do staršev. Odnos do matere je opisal v pesmi Brez matere:
„Solze so vrele mi z oči, / ko sem ti
klical Z Bogom, mati! / S teboj so v tihi grob odšli / vsi moji zemeljski zakladi.
/ Srce po tebi krvavi; / na svetu zame ni veselja, i da bil bi tam, kjer zdaj si ti, / le toJe moja srčna želja” (614).
Če je imel do matere čustveni odnos, pa mu je bil oče vzornik:
„Moj oče pred menoj stoji, / obraz ves poln je gub, skrbi; 1 okorne, delavne roke, lav prsih zlato je srce (...) Moj oče! Delal, molil si, / pri Križanem iskal moči; / odločno si se bojeval,
/ zato sem te za vzor izbral” (621).
Ni čudno, da se mu je v tako zdravem okolju vzbudil duhovniški poklic. Kakor iz lastne izkušnje je zapisal: „Pred Marijino podobo / deček mlad je prosil, / naj bo tudi on duhovnik, / da Boga v rokah bo nosil (...) Letos novomašnik / stopil je k oltarju,
/ sebe daroval je / Jezusu - Vladarju” (644).
Po osnovni šoli j e verjetno na pobudo in morda tudi s pomočjo selskega župnika Antona Jamnika odšel „v šole”. Študiral je na klasični gimnaziji v Ljubljani in maturiral leta 1922. V času študija je stanoval v Marijanišču. Po maturi seje vpisal na Teološko fakulteto UL in diplomiral leta 1927. Stanoval je in se na duhovniško službo pripravljal v bogoslovnem semenišču. Posvečen je bil na Petrovo 1927. Takrat je molih „Nevreden svete sem časti, / to dobro vem, Marija, / zato naj tvojih milosti / mi venec pot ovija (...) O prosi Vsemogočnega, / duhovnikov ljubeča Mati, / da večno zvest, Brezmadežna, I ti mogel bom ostati!” (634).
Ko je bil v šesti šoli, je s Koroškega za prefekta prišel dr. Gregorij Rožman, s katerim je ostal vse življenje v prijateljskih odnosih. V Marijanišču je bil njegov vzgojitelj, na Teološki fakulteti pa profesor cerkvenega prava. Ni čudno, da gaje prosil za pridigarja na novi A maši, ki je bila v tej cerkvi 12. julija "

1927. Ta prijateljski odnos seje še okrepil, ko je leta 1930 dr. Rožman postal ljubljanski škof. Ob njegovi smrti mu je zapel pesem s pomenljivim naslovom Duhovnemu očetu v slovo, v katero vplete njegovo škofovsko geslo: Križa teža in plačilo:
„Zlomila ni moči mu križa teža; / pogumno jo je vse življenje nosil. / Ni begala ga zvite zlobe mreža: / od zgoraj luči je goreče prosil. / Odšel je zdaj h Gospodu po plačilo, / v katero upal je v bridkosti svoji. / Le truplo krije tuje zemlje krilo'’ (615).
Po novi maši je bil osem let kaplan, najprej šest let v Žužemberku, nato pa dve leti na Vrhniki. Leta 1935 se mu je uresničila želja, da bi postal župnik. Škof Rožman ga je imenoval za župnika v Ajdovcu v neposredni bližini Žužemberka. Tu se je z vso vnemo mladega in pobožnega župnika vrgel v pastoralno delo. Vodil je razgibano župnijsko življenje, posebej pa je kot rahločuten pesnik skrbel za lepoto bogoslužja. Doživel je evharistični kongres leta 1935 in kongres Kristusa Kralja leta 1939. Takrat so se že zgrinjali temni oblaki nad Slovenijo. Leta 1941 seje začela vojna in komunistična revolucija, ki mu je naslednje leto tako zaznamovala življenjsko pot. V noči 11. decembra 1942 so partizani zažgali župnijsko cerkev. Kaj pomeni župniku, če mu v nesreči župnijska cerkev pogori, si lahko predstavljamo. Kaj šele, če mu jo zažgo iz sovraštva! Dogodek je opisal v morda najbolj stvarni od vseh svojih pesmi Ko cerkev je gorela:
„Nemirna noč objela je župnijo,
/ k počitku so odhajali ljudje, / tedaj v bližini streli zagrmijo, / vsa srca v strahu, grozi zadrhte.
Brezbožna zver je v jezi zapla-mtela, / iz sebe strele, ogenj bruhala, / župnijska cerkev v vasi se je vnela, / ponos, tolažba ljudstva vernega.
Ko zarja jutranja je noč pregnala, /župnijske cerkve nič več ni bilo,
/ zločincev množica jo je požgala, Iz njo tudi sveto Rešnje nam Telo.
Zidovi črni so iz tal štrleli / kot neme priče v zimski, mrzli zrak, / ljudje so od bolesti onemeli, / objela sta jim duše groza, strah (...)
Župnijo silna žalost je objela, / postala groblja, razvalina je, / iz cevnih src molitev je privrela:/„Bog, zapuščenih duš usmili se!”
Dogodek v Ajdovcu deli njegovo življenje točno na dve polovici, vsaka po 41 let: 1901-1942 in 1942-1983. Kolikor je bila prva polovica svetlejša, toliko je druga bila bolj žalostna. Lahko bi celo rekli, daje ključna beseda prve polovice njegovega življenja domovina, druge pa tujina. S tem je vse povedano.
Tukaj se začno moji spomini nanj. Ob koncu druge svetovne vojne je moral pred svobodo poiskati zavetje za državnimi mejami. Bili so težki in kruti časi: že za telo, kaj šele za duha! Najprej koroška taborišča, nato od leta 1948 Buenos Aires, kjer je moral kot tujec v tujem okolju in v tujem jeziku znova začeti duhovniško pot kot kaplan. Ponovno osem let! Nekolikšno olajšanje je pomenilo, ko je prišel za duhovnega pomočnika v slovensko versko središče v Buenos Airesu, ki smo mu rekli kar Slovenska hiša. Taje imela bogoslužni prostor, ki je bila najprej kapela, danes pa je že kar čedna cerkev Marije Pomagaj. V pesmijo takole opiše:
„Kapelica Slovenske hiše, / kako si draga, ljuba mi! / V njej so naše Brezje male, / kjer vro studenci milosti (...) Marija, sveta božja Mati, / v naročju Jezuščka ima, / izseljence slovenske vabi / na pot življenja večnega” (736).
Čeprav ni bil uradni rektor cerkve, to je bil delegat msgr. Anton Orehar, pa je on skrbel zanjo; skrbel za bogoslužje, predvsem pa za spovedovanje. Vedno je bil na voljo. Njemu je tudi ostal naslov župnika. Vsi drugi so imeli svoje naslove, on pa je bil „Gospod župnik”. Ker msgr. Orehar ni imel nobenega posluha, je Gregor Mali s svojim čudovitim baritonom in natančnim posluhom odpel vse pevske vloge. Posebno je bil ponosen, ker je smel pri pasijonu na veliki petek peti vlogo Kristusa, kije ravno baritonska vloga. Tega se dobro spominjam, saj sem kot bogoslovec bil ceremoniar.
Bogoslovci smo ga kot izredno gorečega in zavzetega duhovnika zelo spoštovali. Rektor semenišča dr. Franc Gnidovec, doma iz Ajdovca, je imel novo mašo leta 1938, ko je bil župnik Gregor Mali, do katerega je ohranil veliko spoštovanje. To spoštovanje seje kazalo tudi v tem, da gaje redno obiskoval in večkrat povabil v semenišču na obisk oziroma na obed. Takrat smo se večkrat z njim zapletli v prijeten klepet. Spoštovali smo ga kot duhovnika in občudovali kot pesnika. Nekoč je izjavil, da je slovenščina bolj bogata kot španščina. On je pač bolj poznal slovenščino kot španščino, mi pa bolj španščino kot slovenščino. Zato smo se vprašljivo spogledali. Danes se ne bi več. - Kar s ponosom lahko povem, da je bil na božič 1965 med svati na moji novi maši.
Življenjske izkušnje nam povedo, da začnemo ceniti zdravje, ko ga več nimamo. Nekaj podobnega je z domovino. Ker nam je nekaj vsakdanjega, nam ničesar ali pa vsaj zelo malo pomeni. Ko je človek v tujini, je pa drugače. To še bolj občutijo rahločutni ljudje, kot so pesniki. Gregor Mali ni bil izjema. Vsako priložnost izrabi, da se spomni domovine, svoje ljube Slovenije. Na primer v pesmi Bog, hvalnice ti pojem:
„V Sloveniji sem rojen, / v Sloveniji doma, / Slovenija kraljica / je mojega srca. / Ni lepše domovine / kot ti, Slovenija, / gore, planine tvoje / so biseri sveta. / Bled, Triglav,
Zemeljski ostanki slov. dušnih pastirjev Janeza Kalana in Gregorja Malija čakajo vstajenja v skupnem grobu na pokopališču Villegas občine La Matanza.
_______________________IZ KNJIGE ^MOBILIZACIJA GORENJCEV V NEMŠKO...
Bohinj, Brezje, / Gorjanci, Pohorje / še vedno me v tujini / na poti spremljate!”
Pretiravanje? Sploh ne! Morda pretiravanje za tistega, ki tega še ni okusil. Pravijo, da pesniku v tujini še pesniška žilica usahne? Njemu sicer ni, vendar je potožil:
„Moje strune zdaj molčijo, / nič več pesmi ne pojo, / v tugi, žalosti medlijo / s svojo rano in boljo. / Zdaj mi reže kruh tujina, tuji svet obdaja me. / Kje si, moja domovina? / O, kako pogrešam te!” (803).
Tako je potekalo njegovo življenje: s telesom v tujini, s srcem v domovini. Slovenska skupnost gaje zelo spoštovala, zato se ga je spomnila ob življenjskih jubilejih. O tem pričajo članki v slovenskem časopisju iz Buenos Airesa: 50-Iet-nica, 60-letnica, 70-letnica, 80-letnica, pred vsem pa zlata maša leta 1977, ki je pomenila pravi verski in narodni praznik za vse Slovence iz Buenos Airesa.
Umrl je na god sv. Ane leta 1983 v Buenos Airesu, v tujini. Ni se mu izpolnila želja, ki jo je izrekel v pesmi Kje si, domača hiša?:
„0 Bog, le prošnjo eno /pred smrtjo mi usliši: / potočim zadnjo solzo / naj v svoji rojstni hiši” (740).
Naj kot človek, ki se vse življenje ukvarja s cerkveno glasbo, spregovorim o njegovih pesnitvah, ki so postale osnova za slovenske cerkvene pesmi. Samo v ljudski pesmarici Slavimo Gospoda ima devet besedil. Pa to niso kakšne zakotne pesmi, ampak take, ki jih vsak dan pojemo. Zal, ko pojemo, ne pomislimo na skladatelja, kaj šele na pesnika! Razen Marij ine Prelepe cvetke trgamo (SG229) so vse pesmi mašne ali darovanjske. V tridesetih letih 20. stoletja so namreč zelo poudarjali, kako morajo pesmi slediti mašnim delom. Zato so priporočali nove mašne in darovanjske pesmi, ki jih do tedaj ni bilo obilo. Gregor Mali ima tri mašne pesmi: Ponižno stopimo pred Božji oltar (SG 387), O Bog, kisipodaril (SG 389) in prelepo Zvonovi so zapeli (SG 404); darovanjskih pa pet. Kdo ne pozna pesmi Mašnik k darovanju (SG 408) ali Oče večni na oltar (SG 410)? Pa tudi Zdaj duhovnik kruh in vino (SG
415)	, Zemlja, morje, vsa narava (SG
416)	ali Zemljo, Bog, si nam podaril (SG
417)	niso zakotne.
V Cerkveni zborovski pesmarici pa srečamo kar 21 skladb z njegovimi besedili. Da so skladbe prišle v to zbirko, je že zagotovilo njihove kakovosti. Tolikšno
SPOMINI
na vračanje domov iz nemške vojske leta 1945
(2)	Stanko MERLAK
^ I aslednji dan smo dobili malo čr-|\l nega kruha. Vsak bi ga lahko M pojedel vsaj trikrat toliko, pa ga ni bilo. Okrog poldneva pride v barako neki možak, malo pogleda po baraki. Po pregledu se ustavi blizu vrat in pogleda mene ter mi da znak, naj vstanem z ležišča. Nato mi nekaj reče - nisem ga razumel takoj, kaj hoče. Potem vpraša, ali govorim kaj francosko. Odgovoril sem, da zelo malo. Tako sva se le sporazumela, nekaj z besedo, nekaj z gibi rok, da rabi dva delavca. Nekako smo se dogovorili, da grem jaz in še moj sosed, ki sva bila najbliže vrat. Res sva se napotila za njim. On je bil s kolesom, midva pa peš. Blizu barake je bila majhna pisarna in je tam javil, da greva midva z njim. Nihče ni vodil evidence, koliko jih je v baraki, vse je šlo samo po ustnem dogovoru z nekim uniformiranim uslužbencem. Vse je šlo gladko. Peljal naju je na neko lepo cesto, ki je vodila na vojaško pokopališče. Na tem velikem vojaškem pokopališču je bilo ogromno grobov iz prve svetovne vojne. V podaljšku pa je bilo novo pokopališče za padle vojake druge svetovne vojne. Vse je bilo lepo postavljeno v vrstah, vsi enaki križi, enake poti med določenim številom grobov. Vse je bilo v ravni liniji in lepo zasajeno z drevjem. Najino delo je bilo, da sva ob robu ceste
lepo oplela ter nasula novega peska, kjer je bilo potrebno. Možak je dal vse potrebno orodje in pokazal je, kje bova dobila pesek. Nato je možakar izginil s svojim kolesom. Čez daljši čas se je zopet pojavil s kolesom. Na prtljažniku nad zadnjim kolesom je imel pripetih pet štruc kruha. Tiste značilne francoske oblike, težke vsaka po 0,5 kg. Eno je vzel iz prtljažnika in prelomil čez polovico ter nama vsakemu dal polovico. Prav res nama je prišla prav, da sva malo potešila lakoto. Delala sva do sedme ure zvečer. Nato smo odšli nazaj v barako ter se dogovorili še za naslednji dan za delo.
Drugi dan smo šli isto pot in opravljala sva enako delo na pokopališču. Proti večeru smo se vrnili v barake. Ob vhodu v barako je pričakal tisti uniformirani uslužbenec in sta z našim vodjem nekaj časa govorila, nato sta odšla.
Naslednji dan smo zopet odšli na pot. Od nekod sta prišla dva stražarja s konjem. Sredi dopoldneva smo krenili naprej in to samo Slovenci. Poljaki so še ostali. Od tukaj nas je šlo že 18 ujetnikov Slovencev. Tu so bili že pred nami.
Po celodnevni hoji smo prišli v neko čudno bivališče. Vhod je bil na enem vogalu v obliki tunela. Ko smo prišli skozi ta čudežni vhod, se je pokazalo veliko dvorišče. Ograjeno je bilo z vseh štirih ^
število uglasbitev je najboljša ocena za pesnika. Skladatelji so že ob branju občutili, kako jim besedilo poje in kar kliče po uglasbitvi. Njegovih besedil so se lotili najvidnejši slovenski cerkveni skladatelji. Stanko Premrl je izbral Pozdravljen oče, naš vladika ob obisku škofa. Franc Kimovec je vzel mašno Najsvetejše opravilo in darovanjsko Zemlja, morje, vsa narava. Najbolj so bila všeč njegova besedila Matiji Tomcu, ki je izbral predvsem evharistične: A ve, Jezus, Ko srce nemir objema, O tabernakelj, moj zaklad, Slava ti večna, hostija sveta, pa tudi darovanjsko Sprejmi, Bog Oče večni in priljubljeno božično Zvezde gorijo. Na
njegova besedila je Lojze Mav zložil štiri nepozabne skladbe: postno Na Oljski gori, obhajilno O hostija, skrita ter Marijini O Marija, moje sonce in V dušo mi sije mila podoba. Tudi strogi Jože Klemenčič je izbral dve Marijini: Ko te Stvarnik je ustvaril in V tebe upamo, Gospa. Celo Emila Hochreiterja so zamikala njegova besedila: O brezmadežna Devica in Ponižno stopimo pred božji oltar. Brez njegovih uglasbenih besedil bi bila slovenska cerkvena glasba manj bogata. Za konec še to:
Naš slavljenec je bil Gregor; Mali po priimku, Veliki po imenu, velik v življenju!
strani z enonadstropnimi stavbami. Videle so se samo spodnje strani stavbe z dvorišča, streha in ostale stene so bile vse globoko v zemlji. Na tem dvorišču je bil zopet tisti rutinski pregled. Po vsem tem cirkusu so nas namestili v prvem nadstropju v neki večji sobi. Te stavbe so bile vse polne ujetnikov. Katere narodnosti so bili ostali, ne vem, razen nas Slovencev. V tem kraju je bil zelo oster režim. Takoj so prepovedali gledati skozi okna. Zadrževanje v bližini okna je bilo tudi strogo prepovedano. Dvorišče je bilo res veliko, na njem so bili vedno štirje stražarji, vsak pred svojo stavbo. Vedno so opazovali, da ne bi kakšen ujetnik pogledal skozi okno. Res se je zgodilo - drugi dan si je neki ujetnik dovolil in je odprl okno ter pogledal po dvorišču. Stražar pred tisto stavbo ga je takoj opazil in tudi takoj streljal nanj in ga menda zadel v ramo. Kje je to zbirno taborišče bilo sploh ne vem, ker daleč naokrog ni bilo nobenega naselja. Bilo pa je najbolj strogo zastraženo. Kaj je bil temu vzrok, mi ni znano.
Po dveh dneh bivanja smo zopet odšli na pot, tokrat z nekim tovornjakom. Zopet se je naša slovenska skupina povečala za nekaj članov. Vozili smo se od sredine dopoldneva do poznega popoldneva. Zvečer so nas odložili v neki večji dobro ohranjeni stavbi. Zopet pregled prtljage, enako skrbno, z istim obvestilom kakor vedno pred vsako kontrolo. Pri komer bomo dobili orožje ali kaj podobnega, bo takoj usmrčen. V tej zidani stavbi smo dobili neko kislo juho in majhen košček trdega kruha. Ležišča so bila prekrita s slamo, bila pa je že zelo zdrobljena. Drugo jutro se je začelo govoriti, da je to zadnja postaja in da bo naslednja Pariz.
Res se je tako zgodilo po dveh nočeh v tem kraju, blizu mesta St. Germain. V tem kraju se nam je pridružila še ena skupina ujetnikov Slovencev. Nato so nas vodili naravnost proti Parizu. Že po tem se je to poznalo, ker se je promet začel gostiti, na cesti seveda v glavnem vojaška vozila. T udi hiše so bile z vsakim kilometrom gostejše in večje. Sedaj je bila skupina že nekako okrog 50-60 mož, nekateri v civilnih oblekah.
Vsi tisti, ki so prišli iz osrednje Francije, so prejeli civilne obleke od Rdečega križa. Tisti pa, ki smo prišli od Atlantika sem, smo bili še vedno v nemških vojaških oblekah. Nekako sredi popoldneva smo šli čez most preko Seine. Čez nekaj časa pešačenja smo šli skozi znani Slavolok zmage. Potem smo zavili desno po neki ulici. Po nekaj kilometrov hoje
smo še enkrat zavili v desno skozi velika obokana vrata na veliko dvorišče. Tukaj so nas zapustili vsi trije stražarji s konji vred. Lepo počasi smo si malo ogledali okrog sebe in posedli, kamor je kdo mogel. T udi na tleh je bilo dobro. Bili smo v glavnem tiho, ni bilo kakšne posebne debate, saj ni nihče vedel, kaj bo prinesel naslednji dan. Le počasi so se začeli približevati neki civilisti ter so nas ogledovali. Nihče pa ni ničgovoril v nobenem jeziku. Bili smo res strašni za pogledat. Okrog sebe smo imeli raztrgane nahrbtnike, bili smo umazani, izmučeni. Cape na nas so bile še vedno nemške vojaške, vojaški čevlji obrabljeni na petah vse do hrbtnega jermenčka in tudi marsikateri brez podplata.
Ko smo takole zrli drug v drugega, pa zagledam nekega civilista, ki mi je bil nekako znan. Potem on zakliče proti meni, ali si ti Stane? Jaz sem, ti pa Maks, res je, je sledil odgovor. Vprašam ga, kje si dobil civilno obleko, ali so jo poslali od doma. On odvrne: dobil sem jo pri Rdečem križu. Naslednje vprašanje: koliko časa si že tukaj? Približno tri tedne, sledi odgovor. Od ostalih civilistov pride vprašanje, ali ste Slovenci. Seveda smo. Na ta način je minilo nezaupanje med tistimi, ki so bili v civilu, in med nami, ki smo še vedno bili oblečeni v vojaške cape. Dodelili so nam dva večja prostora. Tu ni bilo več običajnih pregledov. Drugo jutro so nam pokazali, kje je
voda, da smo se lahko malo umili. Stražarjev tukaj ni bilo, znotraj teh stavb je bilo dvorišče, kjer smo se lahko čez dan zadrževali. Bila je tudi daljša miza in nekaj stolov ter klopi. Moj kolega Maks -sovaščan, mi je rekel, da hodi dopoldne zlagat neki jugoslovanski časopis. Daga tiskajo tam pod Eifflovim stolpom, in da je tam tudi vojaški ataše Jugoslavije.
Tretji dan, ko smo bili nekateri na dvorišču, je prišel neki gospod in prisedel k meni ter se predstavil, da je Belgijec. Govoril je nemško. Vprašal meje, od kod sem doma. Povedal sem mu, da iz Slovenije. Nadaljnje vprašanje je bilo, ali sem vajen dela na kmetiji. Seveda, sem odgovoril, saj sem vse otroštvo preživel na kmetiji pri stricu. Povabil me je, če želim, da lahko grem z njim v ZDA, kjer ima ranč. Rekel je, nekaj časa bi lahko delal pri njem, pozneje bi lahko poiskal kaj drugega. Odgovoril sem, da nameravam domov, ker doma je najbolje. Jaz nisem rojen za tujino in tudi razne obljube mi ne prijajo. Pojasnil mi je, da naslednji dan zopet pride, in da naj čez noč dobro razmislim, kje bo bolje. Res je prišel drugi dan sredi popoldneva. S sabo je prinesel škatlo piškotov. Usedel se je nasproti mene in odprl tisto škatlo s piškoti. Takole se bomo lažje kaj pogovorili in malo pojedli zraven debate. Tokrat je bil tudi moj kolega Maks zraven ob meni. Belgijec je zopet začel že znano temo, zopet sem odgovoril, da sem
SPOMINI NA VRAČANJE DOMOV IZ NEMŠKE VOJSKE LETA 1 945__________
se odločil za domov. Nato je še kolega Maks potrdil, da sva namenjena oba domov v Slovenijo. Nato je povzel besedo on. Rekel je naslednje: Ali vidva sploh vesta, kaj se dogaja v Sloveniji? Kaj? sva oba hkrati vprašala. Odgovoril je: Tam v Sloveniji komunisti pobijajo vse, ki so bili v Nemčiji na delu ali pa v nemški vojski. Vse to zagotovo vem, da se res dogaja. Seveda midva mu tega nisva verjela, zakaj bi pobijali kar od kraja, če nisi nič hudega nikomur naredil. Vse to govorjenje so slišali tudi vsi tisti, ki so sedeli v bližini. Videlo se je, daje nastalo nekakšno vznemirjenje.
Naslednji dan je bilo že vse na trnih, kaj vse se dogaja v Sloveniji. Bilo je res vse nemirno in tudi nekakšen strah, ker nikomur ni niti na misel prišlo, da bi se moglo kaj takega dogajati. Vse je prišlo na ušesa tudi upravi tega zbirnega mesta. Na hitro so nas sklicali vse na dvorišče, bilo je kar polno dvorišče. Tako se je videlo, da nas je Slovencev tukaj kar precejšnje število. Nekako čez kakšno uro seje pojavil človek v uniformi. Predstavil se je, da je vojaški ataše nove Jugoslavije v Franciji. Začel je z govorom pol v slovenščini, pol pa v srbohr-vatskem jeziku. Vidim, da vas je Slovencev veliko tukaj. Govori se, da vse pobijejo, ki se vrnejo domov. To ni res, ker rabimo delavce za delo, da se čimprej zgradi porušena domovina. Nič se ne bojte, kar vrnite se domov.
To je bil prvi stik z javno osebo med nami. Do sedaj ni niti enkrat prišel nobeden v zbirni center, ki bi bil nas kaj nagovoril. Več vprašanj so mu postavili glede stanja v novi Jugoslaviji. Glede odgovorov je bil bolj skop in dvoumen ter nas ni navdušil za vrnitev domov. Sestanek se je hitro končal, ker ni bilo konkretnih odgovorov. Šli smo narazen bolj razočarani kot prepričani.
Naslednji dan je zopet prišel Belgijec. Zopet meje nagovarjal, naj se odločim za v ZDA. Jaz sem mu odgovoril enako kot prej že dvakrat, da grem domov, pa naj se zgodi karkoli. Rekel je, kaj pa, če bi se oba z Maksom odločila, bi bilo manj domotožja. Naju je vleklo le domov, tako da s tem predlogom ni bilo nič. Prav, je rekel, če sta se odločila, potem smo za danes zaključili pogovor. Ker že čez tri dni odpluje ladja v ZDA. Nakar se je korektno poslovil in nama zaželel, da bi se ne kesala, ker sva se tako odločila. Šel je skozi izhod v svoj avtomobil in prinesel še eno škatlo piškotov ter rekel: Razdelite si med seboj. Drugi dan je življenje teklo po starem načinu naprej.
Dopoldne je Maks zopet šel do Eifflovega stolpa zlagat neki jugoslovanski časopis. Mislim, daje bil naslov Demokratična federativna Jugoslavija. Tisti dan meje Maks nagovoril, naj grem z njim, da bom videl od blizu ta znameniti stolp. Po daljšem oklevanju sem se le odločil. Najbolj me je skrbelo, ker sem bil še v nemški obleki, on pa v civilni. Rekel mi je, saj je čisto blizu, bova šla po kar najbližji poti. Tukaj civilisti ne pogledajo nikogar, pa naj bo ujetnik ali civilist. Res sva bila prav kmalu pred Eifflovim stolpom in poslopjem, v katerem je bil tisti vojaški ataše. Maks je na hitro zložil tisti časopis. Jaz sem si malo ogledal naokrog. Tam je bil še neki uslužbenec, ki je premetaval neke papirje in zemljevide. Naenkrat opazim neki mali zemljevid, na katerem je na prednji strani pisalo Zedinjena Slovenija. Vprašal sem, ali lahko pogledam. Rekel je, lahko boš videl, kako je velika Slovenija. Res sva si z Maksom pozorno ogledala. Tuje bila zarisana meja na zahodu, precej daleč za Trstom in Benečijo. Na severu pa tudi daleč za Celovcem in Beljakom. Kar prijetno je bilo pogledati ta zemljevid. Katero društvo ali urad ga je izdal, pa nisem opazil. Vprašala sva uslužbenca, ali ga lahko vzameva s seboj. Odgovor je bil: to pa ne.
Delo je Maks zaključil in vrnila sva se v zbirni center. Po poti je šlo vse po sreči. Zelo malo ljudi sva srečala in nihče se ni obregnil ob naju. Ko sva se vrnila, se je govorilo, da gremo naslednji dan naprej, kam, pa ni nihče vedel. Zares so drugi dan sredi dopoldneva ukazali vse pospraviti in počakati nadaljnjih navodil. Okrog opoldneva smo dobili nekaj čiste hrane in malo kruha. Sredi popoldneva je res prišel neki vojaški tovornjak. V njem sta bila dva ameriška vojaka.
Tako se je začel odhod iz Pariza. Na prvi tovornjak je šlo 20 ljudi. Prišel je drugi tovornjak in s tem tovornjakom sva šla tudi midva z Maksom. Ko se je vkrcalo 20 ljudi, je odpeljal tovornjak za prvim. Tako kaže, da so tovornjaki prihajali drug za drugim, dokler se zbirni center ni izpraznil. Koliko tovornjakov je odpeljalo od tod iz Pariza, ne vem, ker so vozili v precejšnjih presledkih. Od začetka sploh nismo vedeli, v katero smer gremo. Ni bilo prave orientacije. Nekako približno pred mrakom smo zagledali napis Dijon. Nekateri smo se tu že vozili z železnico. Tako smo slutili, da nas peljejo proti jugu, seveda so to bila le ugibanja. V Dijonuje bilo malo postanka, da so si bili tovornjaki malo bolj blizu drug za drugim. Nekaj se jih je tu ustavilo in opazili smo, da nas vozijo samo ameriški tem-
jKratke novice
BUENOS AIRES - Aprila 2002 bo preteklo 300 let, odkar je prvih pet uršulink prispelo v Ljubljano. Ta veliki zgodovinski dogodek bodo uršulinke praznovale na različne načine vse leto. Letošnjega avgusta so razposlale pismo vsem nekdanjim učenkam uršulinskih šol, v katerem jih vabijo na to praznovanje. Pismo so poslale ne samo nekdanjim gojenkam v Sloveniji, ampak tudi tistim, ki živijo razkropljene po svetu, če so le dobile njihov naslov. Tudi v Argentino je prišlo več pisem.
LJUBLJANA-Prešeren je dobil spodbudo za svojo znamenito pesem Zdravljica iz Primorske, in sicer od duhovnika Matije Vrtovca (1784-1851), župnega upravitelja v Šentvidu pri Vipavi (Podnanos), ki je v Novicah leta 1834 pozval Prešerna, naj zapoje hvalo vinski trti. (Mladika)
nopolti vojaki. Po krajšem parkiranju sta se šoferja zamenjala. S to potezo smo bili prepričani, da se peljemo nekam daleč. Mrak se je še zgostil, tovornjaki so startali drug za drugim. Koliko jih je bilo, ne vem. Kakšnih deset gotovo. Šoferji so se prehitevali in se smejali tistemu, ki je vozil malo bolj počasi. Zelo so bili ti vojaki - šoferji živahni, žvečili so žvečilni gumi in med vožnjo napihovali mehurčke. Vozili so nas celo noč, cesta je bila ravna in široka. Noč je bila kratka, saj je bilo v začetku julija.
V jutranjih urah smo prišli do mesta Tournus. V tem kraju je bil daljši postanek. Malo iz mesta so tovornjaki ustavili v precejšnji razdalji drug od drugega. Na vsak tovornjak so dali nekaj paketov suhe hrane, da smo malo pojedli. Oskrbeli so tudi tovornjake z gorivom, točili so direktno iz vojaške cisterne. Ravno tako so tudi vojaki šoferji pospravili svojo suho hrano. Okrog poldneva so tovornjaki zabrneli, šoferji so se tudi zamenjali. Zapeljali so zopet na ravno in precej široko cesto. Tudi precej hitro so vozili. Po kakšni dobri uri vožnje smo prišli do večjega mesta, mislim Macon. Ustavili niso. Vozili so kar hitro naprej proti mestu Lyon. Tja smo prispeli sredi popoldneva. Tu je bil čisto kratek postanek. Kar hitro so odpeljali naprej. Prav tu so vozniki zavili desno na bolj ozko cesto. S tem so nas še bolj zmedli. Res ne vemo, kam nas peljejo.
Dalje prihodnjič

,rBariloški vrabčki" v Sloveniji
O njih je že marsikaj poročala ..Svobodna Slovenija” in med drugim tudi, da so ti „Vrabčki” peli kot slavčki, kakor je zapisalo ..Delo”. V Slovenijo so odleteli z Ezeize 21. junija.
24. julija se je zborček osmih mladih pevcev, ki ga sestavljajo Mihaela Jerman, Magdalena Jerman, Veronika Jerman, Marjana Jerman, Marko Filipič, Franci Jerman, Nadja Magister ter Nataša Jerman, z zborovodkinjo gospo Lučko Kralj Jermanovo in s spremljevalko gospodično Mirjam Oblak, vrnil nasmejanih obrazov s pevske turneje domov v Argentino. Od naštetih je kar šest dirigentkinih vnukov; petje otrok od 11. do 13. leta starosti, tri so pa mladenke. Medtem ko so čakali na letališču, da jih avion odpelje v Bariloče, so doživeli lepo presenečenje, saj jih je prišel osebno pozdravit škof Ruben Oscar Frassia, ki je bil do nedavnega škof v Bariločah. Njegovo srečanje je bilo tako prisrčno, da jih je bilo ganljivo videti. Očetovsko jih je povabil v bar, da so sede okrog mize nekaj popili in mu kot stari znanci pripovedovali svoja doživetja. (R. O. Frassia je novi škof na Avellanedi, pod katerega območje spada zdaj tudi okrožje Lanus.)
„Vračamo se zadovoljni in hvaležni Bogu, da so otroci spoznali domovino svojih dedov, in da so jo tako močno doživeli,” je Povedala gospa Lučka na Ezeizi. „Na turneji smo Imeli enajst koncertov in mislim, da Uspelih. Ljudje so bili navdušeni, mnogi so Uas poslušali s solzami v očeh ...„
+
Pa začnimo od začetka. V Buenos Airesu do leta 1999 nismo nič vedeli o tem bariloškem otroškem zboru. Zato sem podpisani vprašal gospo Lučko:
Kdaj ste ustanovili Vrabčke?
- Sploh ne vem, če sem „Vrabce” kdaj zavestno ustanovila. Leta 1994 sem začela delati s skupino desetih otrok, ki so peli Predvsem v bariloški stolnici, večinoma pri slovesnih mašah. Od leta 1997 naprej pa so skupino sestavljali samo otroci iz slovenskih družin in je zato pouk potekal vedno v našem jeziku. Imena nismo imeli, peli smo anonim-n°, saj je šlo le Bogu v čast in hvalo. Peli smo todi v krajevni slovenski skupnosti ob kakšni Prireditvi, pogrebu, redno pa v stolnici, sami, Pa tudi z mešanim zborom. Tam so se otroci Uavadili marsičesa, zlasti so počasi izgubljali tremo. Včasih sem slučajno rekla: „Ti,
vrabec, zakaj pa pozno prideš?" ali pa: „To ste vrabci!” - No, tak ptiček, preprost, nič važen, „vrabček, mlad lenuh, vrabček potepuh...”, kot pravi pesmica. Pa mi na lepem pridejo s predlogom:,,Zakaj pa ne bi šli pet na Mladinski pevsko glasbeni večer 1999 v Buenos Aires?” Imeli smo res že kar veliko repertoarja. „No, pa pojdimo! ” In ime? „Kaj, ime? - Bariloški vrabci!” Tako smo se prvič pod tem imenom pojavili na omenjenem mladinskem pevskem večeru v Buenos Airesu v Slovenski hiši.
Kolikokrat na teden imate (ste imeli) pevske vaje?
-	V začetku smo vadili enkrat, kasneje dvakrat na teden, ko pa smo zvedeli, da nam je Ministrstvo za kulturo odobrilo prošnjo, ki jo je v našem imenu predložilo Izseljensko društvo Slovenija v svetu, smo pa pljunili v roke: vadili smo trikrat, zadnji mesec in pol pa celo štirikrat na teden.
Kako so vas sprejeli na letališču na Brniku?
-	Na Brniku smo doživeli zelo lep sprejem. Poleg Boštjana Kocmurja z družino, ki nas je sprejel v imenu društva Slovenija v svetu, mojega sina Marka z družino ter župnika iz Doba pri Domžalah, g. Vlada Pečnika, je bilo mnogo ljudi, s katerimi se poznamo, ki so bili v Argentini ali pa so sorodniki. Med njimi je bilo kar precej tudi mladih. Spekli so nam potičke, slano pecivo,
sladko pecivo, pijačo, so nas slikali, mi smo jih pa pozdravili s pesmijo Triglav moj dom. Bilo je res lepo presenečenje. Z letališča so nas z vso prtljago, kije ni bilo malo, odpeljali g. Kocmur, g. župnik Pečnik in sin Marko s svojimi kombiji naravnost v Škofove zavode, ki so bili zaradi letnih počitnic prazni in kjer smo stanovali prve tri dni.
Kakšne skladbe je vseboval vaš repertoar?
- Na programih je bil natiskan celoten repetoar, ki smo ga nudili, razdeljen na tri dele: cerkvene pesmi, slovenske narodne in umetne pesmi ter argentinske in druge pesmi. Ker smo peli ne samo v dvoranah, ampak tudi po cerkvah, smo temu primerno izbirali pesmi.
V prvem delu sta bili dve skladbi gregor-janskega petja: Victimae Pascali, sekvenca izleta 1048, in AlIeluia.Assumptaest Maria', nato pesmi Santa Maria, strela do dia ter De muitas guisas, iz 12. in 13. stoletja, katerih avtorje Alfonso el Sabio, štiriglasni Kyrie neznanega avtorja, Gaudent in coelis, skladba Richarda Deeringa, dvoglasni motet in orgle, Christe Redemptor omnium, katere avtor je C. Monteverdi, triglasni zbor, dve violini in orgle, Akathistos, najstarejši spev Materi Božji, ki so ga otroci deklamirali in peli ob spremljavi orgel, Ave Maria, katerega avtorje C.C. Saint-Saens - glas in orgle, Spavaj, sinko moj, skladba Maxa Regerja, ki smo jo izvajali triglasno s flavto in čelom, ter Nada te turbe, skladbo neznanega avtorja na besedilo sv. Terezije Velike, ki smo jo izvajali triglasno, s kljunasto flavto in orglami. Moram povedati, da nas je na skoraj vseh cerkvenih koncertih spremljal na orgle Ivan Vombergar. Pri eni pesmi je igral tudi tenorsko flavto. Tako je bilo to srečanje dvakrat veselo.
Slovenske narodne in umetne pesmi smo peli triglasno in štiriglasno. Ta del je vseboval pesem Srečna ptička Vinka Vodopivca na besedilo Anice Kralj, narodno Tam gori za našo vasjo v priredbi E. Adamiča, narodno Jaz bi rad cigajnar bil v priredbi Luke Kramolca, Dve snežinki, katere avtor je Rado Simoniti, narodno Gozdič je že zelen v priredbi Jakoba Aljaža, narodno Bratci veseli vsi, narodno Ciganice iz Štrekljeve zbirke v priredbi Rada Simonitija, Jezusupušeljček, skladba Ivana Grbca na ljudsko besedilo, Ivana Grudna Lahko noč v priredbi R. Simonitija, Jakoba Aljaža Triglav moj dom, narodno Srce je žalostno v priredbi Jožka Kovačiča, narodno Svetlo sonce v priredbi U. Vrabca, Cvetka Golarja Majolčica v priredbi Vinka Vodopivca, ljudsko Venci beili v priredbi Franceta Marolta, pesem Sonce, katere avtor je Rado Simoniti, ter Uspavanka Emila Adamiča.

Tretji del je vseboval: Echen coplas, companeros, bailecito, argentinska folklora, triglasno, No llores niha honita, španska ljudska, priredil A. Pompey, triglasno, Ay si, ay no! - Que le daremos al Nino honito? -Huachito torito, argentinske ljudske božične pesmi, triglasno, Duerme mi niho, baskovska božična v priredbi L. K. J., triglasno in sopran, Rio Chanchamayo, ljudska iz Peruja, ob spremljavi charanga, Coplas de Varavi, ljudska iz severa Argentine, glas, kitara in tolkalo, Carnavalito quehradeho, indokreo-lski ples v priredbi Emilia Dublanc-a, štiri-glasno.ZtimtotifeMzvtiat^argentinskaljuds-ka, dvoglasno ob spremljavi kitare, in De longe tamhem se ama, brazilska folklorna, triglasno in sopran solo.
S takšnim programom smo hoteli povedati: prvi del gre Bogu, drugi del gre staršem in dedom, prednikom, naši kulturi, našemu jeziku, tretji del pa zemlji, na kateri so ti otroci rojeni, katero ljubijo, ki je njihove prednike sprejela in jim dala svobodo.
Kje so ljudje zvedeli za vaše koncerte?
- To turnejo je organizirala Slovenija v svetu. Dala je tiskati visoko število programov in jih razdelila. Poleg repertoarja je bilo na programu sporočeno kje, kdaj in ob kateri uri bodo naslednji koncerti. To je privabilo ljudi, da so nas nekateri prišli poslušat celo večkrat. Radio Ognjišče je intervjuval ne samo mene, ampak tudi otroke in predvajal pesmi, ki smo jih peli na koncertih, komentiral ter napovedoval prihodnje koncerte. Tudi Radio Slovenija je že prvi dan na Taboru v Škofovih zavodih imel svojega poročevalca, ki se je pogovarjal z menoj, snemal
koncert in oddajal posamezne pesmi. Še zadnji dan pred odhodom smo se slišali po radiu. Število poslušalcev je rastlo z vsakim koncertom tudi zaradi osebnih priporočil, ko je šel glas od ust do ust.
Omenjena radia sta sodelovala z nami še na drug način. Janez Dolinar z Radia Slovenija je bil naš napovedovalec na koncertih v Škofji Loki in v Ljubljani, Matjaž Merljak z Radia Ognjišče pa skoraj na vseh drugih koncertih.
Po ploskanju ste lahko ugotavljali, katere pesmi so med občinstvom najbolj vžgale. Katere?
- Ploskanje ni vedno resnični termometer, čeprav po drugi strani zelo važen. Slovenski človek zelo spoštljivo posluša petje. V prvem delu smo peli religiozno glasbo in prosili, naj ne bi bilo ploskanja do konca štiriglasnega Kyrie. Potem seje stopnjevalo. Težko odgovorim. Pesmi so bile različnega značaja: otožne, vesele, nepoznane, žalostna Venci vejlije izzvala solze, zadnja slovenska Triglav moj dom je pa seveda močno navdušila. Slovenska publika je različno ploskala, vendar se je povsod stopnjevalo, do velikega navdušenja ob perujski tožbi ali veselem Carnavelito s štiriglasno harmonizacijo. Ob teh dveh skladbah nas j e spremljal sin Marko Jerman s charangom, kar jima je dalo poseben čar. Seveda je dvanajstletni Marko Filipič, ki ima zdaj zelo dobro tehniko in je izgubil strah, navdušil s sopransko baskovsko uspavanko ob spremljavi triglas-nega zbora in Magdalena Jerman, ki je pela z vsem srcem, je s solom brazilske pesmi izzvala velik aplavz. Oba mlada solista sta
Koncert v kapeli Loškega gradu v Škofji Loki. „Vrabčke” je spremljal na orglah tudi prof. Ivan Vombergar.
pevsko tehniko pridno vadila, zato sta se dobro odrezala.
Na enem od koncertov je bil nekdo, kije še isti dan napisal pesem in nam jo poslal. Glasi se:
Oj drobni vrabčki, daljne vam dežele, kako so zvonko vaše pesmi pele, saj blagovestniki ste nam, klicarji, raduj srce se, naj vsak'mur pravi.
Je domovina dedov tukaj bila, njih delo rok, narava je krasila, vesela pesem njih je ugasnila, iz trpljenja dobro seme vzklilo.
V tujini kruh z znojem bil grenak, domovino nosil v srcu naš rojak, povsod, kjer bil ponosno si obstal, sinu, hčeri, vnuku slovensko pesem dal.
Hvala vam, ker ste veliki domoljubi, čeprav v nesrečo gnal vas brat - pogubi, ljubezen vaša vrača se v deželo, kjer zibel tekla je in mati pela.
Emilijan Pevec, 11. julija 2001
Kje ste imeli največ publike?
- Morda v Mengšu in Celju. V Celju je bila nabito polna cerkev. Celjski opat Jezernik je izpred ambona pevce posebej pozdravil kot ..pričevalce” in pojasnil, da so s svojimi nastopi po Sloveniji pričevalci, ker so ohranili vero, slovensko besedo in zvestobo svojim prednikom.
Katere slovenske kraje ste spoznali na tej pevski turneji?
- Spoznali smo zelo veliko Slovenije, vozili in prevozili, se metali v morje v Piranu, večerjali nato v Črnem vrhu, obiskali Bled in Brezje, Vrhpolje na Vipavskem, skočili v Gorico, v Stično, potem pa spali kot grofje na Reberci na Koroškem. Tam so nas zelo
prijazno sprejeli in nam razkazali vso lepo Koroško! Kaj smo tam videli poleg Celovca, Ve-trinja in poleg obiska pri In-zkovih v Svečah, bi vam lahko . povedal samo g. Nužej Tolma- J
J

jer, ki nas je prevažal. Obiskali smo galerijo kiparja Goršeta, peli v Št. Petru, potem pa imeli koncert v prelepih Selah.
V tej vasi smo peli ne vem do kdaj v noč.
Selani prekrasno pojo! Pred našim koncertom je zapel najprej mešani zbor dve pesmi, nato pa še njihov otroški zbor dve pesmi. Tudi mi smo se dobro odrezali, po koncertu so nam pa pripravili večerjo. Pridružilo se nam je nekaj pevcev, predvsem moških, ki so prepevali lepe koroške pesmi. Iz Sel smo se vrnili domov šele ob treh zjutraj! Bili pa smo tudi v Postojnski jami, na Gradu, v starem delu Ljubljane, v Škofji Loki, v Celju, v Kranju in šli skupaj z Rastjo XXX. v Kočevski rog, kamor sta nas spremljala g. Anton Drobnič ter župnik in voditelj Rafaelove družbe Janez Rihar, ki nam je tam maševal. 25. junija smo bili tudi na posvečenju novo-mašnikov v nabito polni ljubljanski stolnici, kjer smo poslušali čudovito ljudsko petje. Obiskali smo g. nadškofa Franca Rodeta, ki nas je prijazno sprejel, in smo mu tudi zapeli.
Poleg g. Kocmurja in mojega sina Marka, ki sta nam nudila prevoz, smo imeli na razpolago večkrat tudi kombi župnika g. Vlada Pečnika. On je bil naš gostitelj in nam nudil prijetno bivališče na deželi, kjer smo se lahko v miru naspali in odpočili, kar smo še posebej Potrebovali po vsakem koncertu.
Na turneji vasje spremljala Mirjam Oblak...
-	Nimam besed, da bi se ji dostojno zahvalila. Nešteto stvari nam je uredila, dobila stike celo za snemanje koncerta, Zavijala darilca, iskala informacije, kadar smo jih potrebovali, kontrolirala potne liste in vozovnice, likala žametaste hlače, itd. itd. Vse je pa vršila veselo in navdušeno. Bogplačaj, Mirjam!
Bi želeli ob koncu še kaj dodati?
-	Naj izrabim priložnost, da se na tem mestu v imenu skupine in svojem Prav prisrčno zahvalim predvsem društvu Slovenija v svetu, ki je turnejo °rganiziralo, Ministrstvu za kulturo, ki nam je omogočilo vožnjo v Slovenijo, ler prav vsem gostiteljem, ki so nas tako gostoljubno sprejeli.
Po uspešni pevski turneji širom slovenske dežele, na kateri ste nas,
S°spa Lučka, tako odlično predstav-Ijnli, izrekam vam in vašim „Vrab-čkom” iskrene čestitke in zahvalo v 'ntenu vse naše slovenske skupnosti v Argentini!
Stane SNOJ
DUHOVNO ŽIVLJENJE JE OBJAVILO
X____________________
"\

... PRED 60 LETI (1941)
Po Argentini in po domovini
Pač ne bo nikogar, ki bi opustil lepo priložnost, da vidi in sliši nekaj lepega in zanimivega in razveseljivega v salonu Az-cuenaga 158.
Prelep film nas bo prenesel v zasnežene poljane, koder se bomo sankali, drsali, kepali, hlode vozili in doživeli spet lepoto božiča na Slovenskem.
Nadalje nas bo g. Domicelj, dobri poznavalec argentinskih planin, popeljal v veličastne Ande.
Najbolj si pa vsakdo želi spet videti svoj domači kraj. Slovenske vasi, domovi in poljane bodo oživeli pred našimi očmi.
Pevski zbor nam bo oživel prelepo slovensko pesem, otroci pa nam bodo dali nekaj nedolžnega veselja, tako da bo prav gotovo vsak vesel, kdor bo prihitel na to prireditev, katere moralni namen je, sez-
naniti tudi tukajšnje ljudi z našim narodnim bogastvom, zato
Povabite tudi svoje tukajšnje znance in prijatelje, naj se udeleže te naše prireditve, katera bo imela zadostno kasteljansko razlago za tiste, ki po naše na umejo.
Vstopnina je $1. Za otroke do 12 leta pa $0.50.
Ker pričakujemo precejšnjo udeležbo tudi s strani tukajšnjih domačinov, je zelo važno naše zadržanje, da bodo odnesli o nas same lepe vtise.
Dvorana San Jose je prostorna in krasna; leži pa na kraju dobrega dostopa blizu Pl. Once na višini Rivadavia2400, Azcue-naga 158, to je med Rivadavio in Canga-llo. Iz Avellanede in Pineyra služi omnibus 16 in 59. Od drugod pa vsa vozila, ki tečejo po Rivadaviji ali Corrientes, Bart. Mitre in Cangallo. Iz Pl. Once je 4 kvadre.
... PRED 50 LETI (1951)
SEPTEMBER
l: Slovenci so pozdravili fatimsko Marijo v L anusu, ko je postal na tamošnji fari župnik rojak Janez Hladnik. Po argentinskih župnijah roma kip fatimske Gospe, pa jo je Hladnik povabil v nastajajočo župnijo, v cerkev sv. Jožefa (San Jose de Pompeo), ki je prav ta dan postala župna cerkev.
2: Zjutraj ob 8. uri je bila redna nedeljska slovenska maša in pridiga, ki jo je imel Anton Orehar. Pokazal je med drugim na nesebično delo Janeza Hladnika za Slovence. Lepa slovesnost je bila opoldne, ko je Janez Hladnik sprejel novo župnijo v posest. Popoldne so Slovenci iz Slovenske vasi imeli svojo pobožnost: sv. rožni venec, govor župnika Košmerlja o poslanstvu fatimske Marije in litanije, ki jih je vodil dr. F. Žakelj.
23: Misijonska molitvena ura in misijonski sestanek DSV s sledečo kino-predstavo sta bila v Ramos Mejiji.
Slovensko semenišče se je preselilo iz San Luisa v Adrogue. Ustanovljen je odbor, kateremu predseduje urednik Fran-
ce Kremžar in katerega naloga je zbirati sredstva za preureditev obstoječih zgradb in pa oskrbeti trajno vzdrževanje.
30: Mladinski organizaciji SFZ in SDO sta pripravili prireditev za semenišče v prostorih, kjer bo deloval. Zjutraj so se zbrali pri sv. maši, ki jo je opravil rektor dr. Odar, nato pa se je na semeniškem vrtu razvil vesel dan z govori, prizori in petjem. Prireditve se je udeležilo okrog 600 ljudi.
Moj prijatelj za leto 1952 je duhovni koledarček, ki gaje izdalo SDP v Buenos Airesu in v njem Ahčin, Gnidovec, Hanže-lič, Jaklič, Geržinič, Jurak, I. Lenček, Orehar, Odar in Žakelj obravnavajo vprašanja, ki so važna za življenje slovenskih emigrantov. Izšla je knjižica Z Bogom v tujino, ki jo je napisal v ZDA živeči duhovnik Ivan Lavrih. Zbral je 50 nedeljskih premišljevanj, ki so namenjena predvsem rojakom, kjer ni slovenske pridige. Izšla je tudi Naša beseda, berilo za dopolnilne slovenske osnovne šole v Argentini, katero sta priredila Aleksander Majhen in Martin Mizerit, izdala pa Svobodna Slovenija.

Oče piše sinu
Anton NOVAČAN* - Argentina, Svobodna Slovenija, 23. 2. 1950, str. 5.
Od domotožja bil sem ves bolan, ko pride pismo mi čez ocean, od tebe, sin moj, tisto drobno branje, da boste tam imeli birmovanje; da pojdeš k birmi letos tudi ti, da si izbiral botra in da si naprosil že priletnega Matevža, ki je možak, ne majavec in mevža. To mene veseli - in da si zdrav -me veseli - da v šoli je vse prav, da vsak nasprotno bere vse, kar more, ko vtepajo vam Marksove nazore...
Pa žogo, pišeš, da bi rad imel, za ribe trnek in za zbor svirel - si pevovodja? - sem čez oceane zvene mi včasi tiste pesmi znane, ki jih od vas prinaša radio, da sem mehak in da mi je hudo...
Tedaj objemam v duhu tebe, sina, grenko občutim, kaj je domovina! Zadeneš misel, ko vprašuješ kdaj, veliko mojo misel, kdaj nazaj? Od nje na tujih tleh srce boleha, a vam doma edina je uteha...
Kako je kipnil naš slovenski kvas! Postavil ga je tujec - ne za nas! Testo je naše šlo čez rob posode, zdaj nimamo ne kruha ne svobode! Zatorej, sin moj, od srca želim, naj praznik tvoj ne bo obredni dim!
Naj se nad vami v cerkvi razsvetljeni prikazali jeziki bi ognjeni - Obstre naj vas po vrsti sveti Duh, da zveste, kaj je laž in kaj napuh, kdo poniglav in kaj je vera kriva, kje se razbojnik za besedo skriva...
Vse drugo gre naprej in gre okrog, motor stoletij, silni večni Bog, pripelje nas nazaj in vas ohrani, verujte tam, da je na naši strani! Jaz v bluzi sivi delovni ves dan teptam, garam umazan in oklan, zvečer doma, ko zlezem iz slačila, ogledam si že kupljena darila. Bo žoga... Trnke in svirel dobiš, pa športne čevlje in še kak drobiž, od ust pritrgam si za srce mlado en liter ob nedeljah in - asado.
Pozdravim te, pozdravljam hrib in dol, domačo vas, današnjo njeno bol...
In znaj, ko toži šmarni zvon v doline, da v njem je nekaj moje bolečine...
* Dr. Anton Novačan je umrl 22. marca 1951 v mestu L. N. Alem v provinci Misiones, kjer je živel.
Bil je najstarejši slovenski protikomunistični književnik v tujini.
Kratke novice
BEOGRAD - Od naslednjega šolskega leta naprej se bo v srbskih šolah spet poučeval verouk. Ministrski predsednik Zoran Djindjič je s tem uresničil obljubo, ki jo je izrekel začetek julija pri nekem srečanju z zastopniki verskih skupnosti. Verouk so uvedli kot izbirni predmet. Učenci v osnovnih in srednjih šolah bodo lahk izbirali med veroukom ali predmetom ,,demokracija, človekove pravice in strpnost”.
Verski pouk v šoli bo mogoč za krščanske Cerkve ter za judovsko in muslimansko veroizpoved. Verouk so v Srbiji odpravili v 40. letih dvajsetega stoletja.
Daje prišlo do uvedbe verouka v srbskih šolah, se je v javnosti več mesecev veliko diskutiralo. Nasprotniki so zahtevali referendum. Po nekem povpraševanju je 76 odstotkov srbskih staršev za uvedbo verouka v šoli. Več kot 21 odstotkov jih je celo menilo, da bi moral biti ta predmet obvezen za vse. (Nedelja)
LJUBLJANA-V svoji decembrski šte-
vilki je ljubljanska Nova revija posvetila temeljito raziskavo o „Čistkah med profesorji na ljubljanski univerzi” in da so pri tej raziskavi sodelovali Peter Vodopivec (O komunistični univerzitetni politiki in izključevanju učiteljev in sodelavcev univerze v Ljubljani), Tone Wraber (Poročilo o delu prve komisije za rehabilitacijo univerzitetnih učiteljev), zgodovinar Aleš Gabrič (Odpuščanje zaradi politično ideoloških vzrokov) ter Vladimir Simič (Partijska moč in oblast na ljubljanski univerzi). (Mladika)
SOFIJA - V glavnem bolgarskem mestu Sofiji nameravajo do maja prihodnjega leta postaviti kip papeža Janeza XXIII. Angelo Roncalli je bil več kot deset let apostolski nuncij v Bolgariji. Kip bodo postavili v spomin na to njegovo delovanje pri njih, stal pa naj bi pred stolnico sv. Jožefa. Po Janezu XXIII. se že imenuje ulica v turškem Carigradu, kjer je tudi bil v vatikanski diplomatski službi.
VATIKAN - Prihodnjo pomlad (v Evro-
pi) naj bi papež obiskal še eno izmed večinsko pravoslavnih držav - Bolgarijo. Vest je bila objavljena ob robu srečanja med predsednikom bolgarskega parlamenta in apostolskim nuncijem v Sofiji, nanjo pa se je takoj negativno odzvalo vodstvo bolgarske , pravoslavne Cerkve. Metropolit Gelasij, tajnik svetega sinoda, je izjavil, da pravoslavna Cerkev papeža ne bo povabila, naj obišče Bolgarijo. V političnih krogih očitno drugače presojajo vrednost napovedanega papeževega obiska, saj v njem vidijo dogodek izjemnega pomena za to balkansko državo. (Družina)
CASTELGANDOLFO - Papež Janez Pavel II. je 25. julija namenil iz Castelgan-dolfa vsem mladim po svetu, prav posebej Kanadčanom, priložnostno poslanico pred prihodnjim sedemnajstim svetovnim dnevom mladih od 22. do 28. julija 2002 v Torontu. Srečanja mladih se bo 27. in 28. julija udeležil tudi sam, saj je zapisal: „Dragi * mladi prijatelji! Vidimo se v Torontu!” Vodilna misel pa bodo Jezusove besede: Vi ste sol zemlje ... Vi ste luč sveta!

POT DO MODROSTI
dr. Hubert POŽARNIK
rva zgodba: Neka žena sanja, da hodi po tržnici. Za prodajno mizo zagleda Boga. Presenečena in radovedna ga vpraša, kaj prodaja. ,,Vse, kar srce poželi,” ji odgovori Bog. „To je čudovito,” se razveseli žena in doda: ,,Ce je tako, potem si želim duševni mir, ljubezen, pamet, srečo in upanje. In ne le zase, ampak za vse ljudi na Zemlji.” Bog se nasmehne in odvrne:,,Bojim se, draga žena, da si me napačno razumela. Jaz ne prodajam sadežev, ampak semena zanje.”
Žena se je prebudila in dojela. Od človeka samega je odvisno, ali bo vsadil v sebi semena, ki mu jih ponuja Bog, da bodo iz njih zrasli plodovi njegovega dela in življenja.
Druga zgodba: Mož se je odločil urediti vrt. Zato ga je prekopal in nasadil najlepše rože. Vendar pozneje niso vzcvetele le te, ampak regrat. Moža je to hudo jezilo. Zato je storil vse, da bi ga iztrebil. A vse zaman. Zadnje njegovo upanje je bil izkušen vrtnar, ki je živel v oddaljeni vasi. Ko mu je povedal za svoje tegobe in ga prosil za nasvet, se je ta zamislil in rekel:,,Predlagam vam, da se naučite ljubiti regrat.”
Na poti domov se je možu posvetilo, da je tudi mir med ljudmi mogoč le, če se naučimo ljubiti druge, čeprav niso čisto po naši želji.
Tretja zgodba: Stari mož vpraša modreca: ,,Ko sem bil mlad, sem hotel spremeniti ves svet. Sredi življenja sem ugotovil, da mi to ne bo uspelo. Zato sem hotel spremeniti vsaj ljudi okoli sebe. A tudi to mi je spodletelo. Sedaj sem star in brez moči in volje za karkoli. Povej mi, zakaj moji dobri nameni niso obrodili sadu? ■■Zato,” mu odgovori modrec, „ker nisi Pričel spreminjati sebe.”
Tetri zgodbe - podobnih bi lahko našli brez števila - dajejo slutiti, da pomeni biti moder daleč več kot imeti šolsko znanje ali visok inteligenčni količnik. Da je res tako, vidimo iz značilnosti, ki tvorijo bistvo modrosti. Značilnosti modrih ljudi so:
*	Ne zaznavajo samo tisto na površini, ampak vidijo skozi, v globino in vse z vsem povezano.
*	Ne živijo le od danes na jutri, samo zase ali za svoje najbližje.
*	Ne zatajujejo sebe, vendar se trudijo krotiti sebe in očistiti svoje potrebe.
iz naše kronike
Metka MIZERIT
Občni zbor na Pristavi se je vršil v nedeljo, 29. aprila, po sv. maši pod vodstvom predsednika inž. Francija Schiffrerja. Po uvodu so sledila poročila odbornikov in nato volitve novega odbora, ki je sledeč: predsednik Janez Jelenc, podpredsednik inž. Franci Schiffrer, tajnik Franci Klemenčič, blagajničarka Flelena Dolinšek, mladinski referent Edvard Kenda, kulturna referenta Dominik Oblak in Matjaž Čeč, družabna referenta Andrej Golob in Martin Križ, gradbeni referent arh. Ivan Kogovšek, gospodarja Rudi Gričar in Marko Čop, referentka za mladenke in mladce Marija Zurc Čeč, odbornica Zorka Gris, nadzorni odbor Tomaž Maček in Marjan Kopač.
Zveza slovenskih mater in žena zelo živahno deluje. Odsek Našega doma San Justo je pripravil svoje letno kosilo. Najprej je vse navzoče pozdravila predsednica Doma gospa Mici Malavašič Casullo, potem pa predsednica krajevnega odseka gospa Nežka Lovšin Kržišnik. Po okusnem kosilu je bil še bogat srečelov, za pomoči potrebne rojake.
V	torek, 12. junija, so gospe pripravile zimske živilske zavoje, katere so razdelile potrebnim rojakom.
V	San Martinuje zveza imela svoj redni sestanek pod vodstvom predsednice gospe
Ančke Podržaj. Šle so tudi v mesto in si ogledale Teatro Colon in nekdanjo tržnico Abasto. Na naslednjem sestanku pa je govorila gospa Marija Slabe o svojih spominih na prva leta po vojni.
V sredo, 4. julija, je imela Zveza svoj redni sestanek v Slovenski hiši. Govorila jim je prof. Metka Mizerit in sicer o temi: Čile in zdrave tudi v jeseni življenja.
Slavnostni sprejem na veleposlaništvu.
Slovensko veleposlaništvo v Buenos Airesu je v ponedeljek, 25. junija, slovesno praznovalo deseto obletnico osamosvojitve države Slovenije. Odpravnik poslov opolnomočeni minister Tomaž Kunstelj in obrambni ataše v Washingtonu Janez Kavar sta priredila sprejem za diplomatska predstavništva in predstavnike slovenskih organizacij v Argentini. Dvorec je bil slavnostno okrašen. Opolnomočeni minister je nagovoril vse navzoče in nazdravil slovenski državi. Med povabljenimi gosti se je razvil prijateljski razgovor. Ob zaključku so slovenski povabljenci zapeli državno himno na čast slovenski državi, ki obhaja desetletnico.
Pravljica o izgubljeni sinički. Vsako leto šolski odsek Zedinjene Slovenije priredi Alojzijevo proslavo za otroke slovenskih
■	Čutijo veliko spoštovanje pred življenjem in stvarstvom.
■	Vidijo, kako se svet vrti, a so kljub temu zmožni nesebične ljubezni.
■	So polni hvaležnosti in upanja.
■	Znajo ločiti dobro od slabega, lepo od grdega, važno od nevažnega.
■	Čutijo odgovornost zase, za druge ljudi, prihodnje rodove in naravo.
Ali lahko postanemo modri in kako? Na prvi del vprašanja je odgovor: ,,Da.” Vsak človek je deležen modrosti, ki mu prišepetava, kako pravilno živeti. Poleg tega je vsak tudi zmožen vladati nad svojimi dejanji. Če želimo postati modri, je treba potemtakem le skrbneje, kot to počnemo v vsakdanjem življenju, poslušati glas, ki prihaja iz našega razuma in srca. Troje nam lahko pri tem močno pomaga:
1.	Če se želimo izogniti usodi planinca, ki se je vse življenje trudil priti na vrh hriba, a ni začutil nobene slasti in veselja,
ko je nanj končno prišel, ker je ugotovil, da se je podal na napačen hrib, je treba od časa do časa narediti pregled in obračun svojega življenja. Če se izkaže, da smo zgrešili pot in s tem sebe ali da cilj, ki smo si ga zastavili, ni vreden napora, potem nam ne preostane nič drugega kot ubrati drugo življenjsko pot ali izbrati drug življenjski cilj.
2.	Modrost se ne rojeva v vrvežu in hrupu vsakdanjega življenja, ampak v miru in tišini. Pojdimo zato v cerkev tudi takrat, ko ni maše, in se prepustimo gobokemu premišljevanju. Presenečeni bomo, kako nas bo to umirilo, duševno okrepilo in očistilo. Prav tako pojdimo večkrat sami v naravo.
3.	Vzemimo večkrat v roke Sveto pismo in druge duhovno bogate knjige. Skušajmo brati počasi, ne preveč naenkrat in nauke ter spoznanja upoštevati v vsakdanjem življenju.
IZ NAŠE KRONIKE_________________________________________________
Slavnostni govor na obletnici Slovenskega doma v San Martinu je imela Darinka Zorec. (Foto: M. Vombergar)
sobotnih šol. Letos seje vršila v nedeljo, 1. julija, v Slovenski hiši. Sveto mašo, kije bila v cerkvi Marije Pomagaj, za vse pokojne katehete in učitelje, je daroval pater dr. Alojzij Kukoviča, katehet v Prešernovi šoli v Caste-larju. Pri sveti maši je bilo ljudsko petje; vodili so šolski otroci iz Balantičeve šole, San Justo, pod vodstvom Anice Mehle in Marije Štrobelj. Po sveti maši je napovedovalec čestital patru dr. Alojziju Kukoviči k zlatomašnem jubileju.
Pred spomenikom je bil poklon žrtvam vojne in revolucije. Spregovoril je predsednik Zedinjene Slovenije Tone Mizerit. Otroci, starši in učiteljice so se pomaknili v dvorano in zasedli vse prostore. Predsednik Tone Mizerit in tajnica prof. Neda Vesel Dolenc sta, v imenu Zedenjene Slovenije in Medorganizacijskega sveta, podelila odličje g. Francetu Vitrihu za njegovo 28 letno delovanje na področju slovenskega šolstva.
Vse navzoče je gospa Mirjam Batagelj popeljala v svet pravljice o izgubljeni sinički. Otroci so z zanimanjem in skrbjo sledili materi sinici, ki je iskala in končno našla izgubljeno hčerko. Spevoigro je uglasbil Tomaž Tazon; njegova mama, gospa Mirjam, pa je napisala besedilo. Predstavili so igro učenci Prešernove šole iz Castelarja in nekateri odrasli. Režiser Miha Gaser je učence skrbno in odlično pripravil; čutilo se je, da otroci igro doživljajo. Pri klavirju je spremljala spevoigro gospa Anka Savelli Gaser, ki je skupno z Mojco Jelenc naučila pevske točke. Kostume sta pripravili Metka Oblak, Sonja Ahčin in starši otrok. Čudovito
sceno sta izdelala Andrej Golob in Dani Čop, koreografijo si je zamislila Monika Kenda, program pa Marjan Vivod. Za luči je poskrbel Martin Križ, za zvok pa Marko Čop in Sandi Gaser. Šepetalki sta bili Magda Češarek in Nadica Grohar. Otroci in odrasli smo uživali pri odlično odigrani pravljični igri.
Domobranske proslave po okrajih.
Razen osrednje žalne prireditve za naše domobrance, ki jo pripravi Zedinjena Slovenija, so spominske proslave tudi po vseh okrajih. kjer živijo Slovenci.
V	San Justu je bila prireditev 24. junija. Govornica je bila gospa Cilka Vombergar Lipar, ki seje v svojem nagovoru spominjala poleg ostalih tudi svojih mučenih in pobitih sorodnikov. Po govoru je bila odrska predstavitev v režiji Blaža Mikliča in ob veličastni sceni Toneta Oblaka.
V	Carapachayu je bil govornik predsednik Doma Franci Žnidar, ki je razložil pomen vsakoletnih proslav predvsem mladini, da bodo spoznali zgodovino in junake, ki so dali svoje življenje za domovino in krščanske vrednote. Andreja Papež Cordoba je nato prebrala del spominov domobranca, ki se je rešil iz Kočevskega Roga. Andrej Žnidar pa oporoko mladega fanta, mobiliziranca v nemški vojski.
V	San Martinu so pripravili spominsko proslavo v nedeljo, 10 junija. Govoril je Ivan Korošec, domobranec, kije preživel Teharje. Opisoval je grozote, ki so jih doživeli zaporniki v taborišču smrti in njih poboje.
Spominski govor na centralni domobranski proslavi v Slovenski hiši je imel Marjan Loboda. (Foto. M. Vombergar)
Sledilaje akademija z recitacijami in petjem.
Na Pristavi so imeli spominsko proslavo 10. junija. Miha Gaser je pripovedoval svoje spomine na vojno in revolucijo, kiju je doživljal kot otrok. Nato so se posamezne družine spomnile pobitih svojcev; pri križu so prižgali svečko, položili šopek rož in dodali sliko umorjenega sorodnika.
Tudi v Slomškovem domu so se spomnili pobitih domobrancev in vseh žrtev vojne in revolucije. Spominski govor je imel prelat Jože Guštin, kije osebno doživljal revolucijo. Med drugim seje spominjal vseh žrtev v župniji Šentjernej, kjer je bila revolucija še posebno krvava, saj je bilo tam preko petsto žrtev. Sledile so recitacije pesmi, ki jih je izbral dr. Štefan Godec. Fantje in možje pa so pod vodstvom Jožeta Omahna peli domobranske pesmi.
V Slovenski vasi so imeli domobransko proslavo v nedeljo, 24. junija. Spominski tekst ..Podari nam mir”, je napisal režiser Martin Sušnik. Mladi recitatorji pa so ga občutno podali.
Praznovali so tudi deseto obletnico samostojnosti slovenske države. Za to priložnost jih je obiskal Janez Kavar, vojaški ataše iz Washingtona. Po proslavi so se poslovili od predstavnika Republike Slovenije, Tomaža Kunstlja, ki odhaja v domovino.
Bariloški vrabčki na pevski turneji v Sloveniji. Otroško-mladinski oktet iz Bari-loč, ki združuje osem mladih, v Argentini rojenih Slovencev, je v sredo, 4. julija, odpotoval na pevsko turnejo v Slovenijo. Vodi jih znana pevovodkinja gospa Lučka Kralj Jerman. Peli so v Šentvidu pri Ljubljani, na Dobu pri Ljubljani, v Školji Loki, Domžalah in v Ljubljani. Nato so se odpeljali na Koroško, kjer so nastopili v Selah. Po vrnitvi v Slovenijo so peli še v Kranju, Vrhpolju na Vipavskem, v Loki pri Mengšu. Pevsko turnejo po domovini svojih starih staršev so zaključili 13. julija v opatijski cerkvi v Celju. Povsod so odlično peli in želi navdušenje in pohvalo, oni in gospa, ki jih vodi in pevsko vzgaja. Čestitamo!
V Argentino je dospel novi veleposlanik Republike Slovenije, gospod Bojan Grobovšek. Na letališču Ezeiza so ga sprejeli odpravnik poslov Tomaž Kunstelj in prva sekretarka veleposlaništva Anita Pipan ter častni konzul Herman Zupan. Sprejemu so se pridružili še predsednik Zedinjene Slovenije diplomirani časnikar Tone Mizerit in tajnica prof Neda Vesel Dolenc, predsednica Našega Doma San Justo Mici Malavašič | Casullo in urednik Svobodne Slovenije Tine

Debeljak. V imenu Republike Argentine pa je bila na letališču predstavnica ceremoniala Zunanjega ministrstva.
V	nedeljo, 1. julija, je v Našem domu v Sanjustu predaval pater dr. Alojzij Kukoviča o temi,,Seksualna problematika in verska svoboda”. Predavanja se je udeležilo lepo število starejših in mlajših, ki so z zanimanjem sledili sodobni temi. Sanhuška skupnost je ob tej priložnosti čestitala patru dr. Kukoviči k zlatemu jubileju njegovega duhovništva.
V	Argentino je prišel, na delovni obisk, pesnik in igralec Tone Kuntner z gospo Sonjo. Vodil je gledališki seminar v okviru Slovenske kulturne akcije. Obiskal in predstavil pa se je tudi v naših Domovih in slovenskih šolah.
Zelo živahno je bilo na Eseizi v petek, 29. junija. 25 naših abiturijentov (med njimi tri dekleta iz Mendoze) je pod vodstvom Bogdana Magistra odpotovalo v Slovenijo na obisk domovine starih staršev. To je bilo poslavljanja, veselja in ganjenosti. V Sloveniji so bili 14 dni in obiskovali poletno šolo in potem si ogledali najlepše kraje tam v nebesih pod Triglavom.
Naši rojaki v Mendozi so tudi pripravili spominsko proslavo. Po sveti maši, ki jo je daroval g. Jože Hom je sledila akademija. Zamislil si jo je arh. Božidar Bajuk, ki je bil tudi govornik. Spomnil se je naših mučencev in tudi dr. Janeza Janeža, ki se je rešil in potem svoje življenje posvetil kot misijonski zdravnik. Udeleženci so nato gledali video o delu dr. Janeža.
40. obletnica smrti ravnatelja Marka Bajuka. V soboto, 23. junija, je Društvo Slovencev v Mendozi pripravilo spominski koncert, ker je bil pokojni predvsem velik glasbenik. Govornik je bil Stane Snoj, ki je za to priložnost prišel iz Buenos Airesa. Pokazal je lik nadarjenega glasbenika, pevo-yodja, skladatelja, ravnatelja, ustanovitelja begunske gimnazije in plemenitega človeka, zvestega Slovenca in gorečega kristjana. Nato je nastopil oktet in zapel več pesmi, eno v Priredbi Bajuka, mešani pevski zbor pa je Zapel sedem Bajukovih pesmi.
V	Mendozi so tudi praznovali deseto °bletnico osamosvojitve Republike Slov-er|ije. Slavnostni govornik je bil Vinko Rode. Sodeloval je oktet, recitrali pa so tudi domovinske pesmi. Novoizvoljeni predsednik, ■fernej Bajda, seje zahvalil za sodelovanje in Vse navzoče povabil na prigrizek in napitni-
co z dobrim mendoškim vinom.
Bariloške novice. Rojaki v Bariločah se redno zbirajo na prireditvah. Na prvo soboto v juniju so pripravili „gorenjsko večerjo” z bogatin tipičnim jedilnikom.
10. junija so imeli spominsko prireditev, posvečeno domobrancem in vsem žrtvam vojne in revolucije. Sv. mašo je daroval misijonar Tomaž Mavrič, ki je bil na obisku pri svoji družini. Potem so položili venec pred spominsko ploščo. Govor je imel Milan Magister ml. Kulturni program sta pripravila srednješolski tečaj in osnovna šola. Nastopili so z recitacijami. Zapeli so tudi Bariloški vrabčki pod vodstvom gospe Lučke Kralj Jerman. Tudi kvartet Lipa je zapel nekaj pesmi. Za konec so vsi navzoči zapeli „Moja domovina”. Oder so pripravile gospe Marta Malovrh Jerman, Danica Jerovšek Mavrič in Anica Arnšek Magister.
Nogometna ekipa „Zedinjena Slovenija” se je podala na športno turnejo v Slovenijo. V soboto, 14. julija, so se poslovili v Našem domu v Sanjustu. Predsednica Doma gospa Mici Malavašič je pozdravila vse navzoče. Med gosti je bil novi veleposlanik Republike Slovenije Bojan Grobovšek in pesnik Tone Kuntner z gospo ter odpravnik poslov Tomaž Kunstelj. Navzoči so prisostvovali tekmi na malem igrišču. Sledila je večerja in kulturni program, kjer je pesnik in gledališčnik Tone Kuntner prebral nekaj pesmi iz svoje zadnje zbirke „Mati Slovenija”; recitiral je Cankarjeve besede, ki opisuje-
Na domobranski proslavi v Slomškovem domu je bil govornik prelat Jože Guštin. (Foto: M. Šušteršič)
Na domobranski proslavi na Slovenski pristavi v Castelarju je bil govornik Miha Gaser. (Foto: M. Čeč)
jo Slovenijo, kot raj pod Triglavom, za konec pa Prešernovo Zdravljico.
Mladinski dan v San Martinu. V nedeljo, 15. julija, je bil v San Martinu 33. mladinski dan. Zgodaj zjutraj so se začele tekme v odbojki. Ob 11. uri je bila mladina pri sveti maši, ki jo je daroval gospod Franci Šenk. Vsi skupaj so potem odšli na kosilo in nato nadaljevali s tekmovanjem. Popoldne je bil kulturni program. Naraščajniki in naraščaj-niče so predstavili ritmično vajo z zastavami. Pozdravni govor je imel predsednik zveznega odbora SDO-SFZ Gregor Modic in predsednik Zedinjene Slovenije Tone Mizerit, nato pa še predsednik mladinskih organizacij iz San Martina, Martin Vomber-ger. Sledil je nastop mladih, ki so letos pokazali pustne šege v Sloveniji. Nastopili so vaški fantje, zeleni Jurij, kurenti, laufarji in ciganka. Fantje in dekleta so zaplesali še narodne plese. Razdelili so pokale za prva mesta v odbojki; pridobili sta si jih ekipi iz San Justa, tako dekleta kot fantje. Na mladinskem dnevu sta bila navzoča tudi gosta iz Slovenije pesnik Tone Kuntner in gospa Sonja. Veliko mladih in starejših se je potrudilo, da je mladinski dan v San Martinu tako lepo uspel.
Slovenska kulturna akcija je v soboto, 7. julija, priredila predavanje, ki ga je imel prof. dr. Milan Komar pod naslovom; „Kaj nas uči zlom komunizma”. Znani filozof je praznoval osemdesetletnico svojega življenja.
POVEJ MI, KAKO SE SMEJEŠ, PA TI POVEM KAJ SI!

jjJvJv 311 Mfchn
uvoženo as sasmaaoB
■	Marsikdo j e samo zato v opoziciji, ker ni prišel v poštev za kakšno pozicijo.
■	Meščansko desnico najbolj srdito napada meščanska levica.
■	Moje poreklo je neoporečno: moja prababica je bila prakomunistka.
■	Zgodovinarji ponarejajo preteklost, ideologi prihodnost.
■	Slejkoprej ugotovijo, daje bila zadnja revolucija pravzaprav predzadnja.
■	Kam plovemo? Povedal vam bom, ko bom ugotovil, od kod piha veter.
■	Po peti demokratizaciji bomo laže zadihali.
■	Socialistični kleptomani so se v kapitalizmu prelevili v kapitalistične kleptomanijake.
■	Kolikšne obresti prinaša predsedniku deponirana partijska izkaznica?
■	Nič ne povezuje ljudi trdneje kot skupni greh.
■	Najprej je bil proletarec, nato lumpenproletarec, zdaj pa je lump.
■	Na kulturnem polju je pridelek tem manjši, čim več je na njem gnoja.
■	Kajn je vložil prošnjo za posmrtno rehabilitacijo Abela.
„Kaj res niste mogli več rešiti svojega prijatelja, ki je končaj pri Ijudožrcih?"
,,Žal ne več. Ko sem tja prišel, je bilo njegovo ime na jedilnem listu že prečrtano."
-h
,,Mama, ali čarovnice lahko letajo?"
,,Saj čarovnic sploh ni. ”
,,To že vem, ampak ali lahko letajo?”
~h
Popotnik gleda, kako odlaga kmet na vrtu gnoj.
„ Oprostite, kam pa odlagate gnoj?”
,,Na jagode."
„Čudno, mi pa dajemo na jagode vedno smetano. ”
-h
V škotski kuharski knjigi se začne recept za palačinke takole:
,, Sposodiš si dve jajci...”
+
,,Zakaj me ne vprašaš, kaj mi je?”
,,Kaj ti je?”
,,Oh, ne sprašuj!"
-h
,,Zakaj pravijo tvojemu šefu slepič?"
„Kerje vedno razdražen in popolnoma odveč."
Mladi berlinski prodajalec časopisov kriči: „ Velikanska goljufija v Berlinu! Že 47 žrtev I”
Starejši gospod kupi od njega časopis. Po nekaj korakih opazi, da mu je prodal starega. Ze se obrne, da se mu bo pritožil, ko ga zasliši kričati: „ Velikanska goljufija v Berlinu! Že 48 žrtev!”
-h
Da so zakonski prepiri že od nekdaj na svetu, spoznamo po tem, ker izkopljejo arheologi mnogo več zdrobljenih loncev kot pa celih.
-h
Po nakupu pravi žena možu: ,,Na, vzemi ti otroka v roke, kozarce daj pa meni - saj tebi pade vse iz rok!"
-h
,, Ugotovili smo torej, "pravi učitelj učencem in učenkam, ,,da so moški možgani večji od ženskih. Kaj sledi iz tega?"
Neka učenka:,, Da torej pamet ni odvisna od velikosti možganov."
-h
Učitelj:,, Kdo mi lahko po ve zgled za to, da ni vse, kar se sveti, zlato?"
Ves razred v en glas:,, Vaše hlače. ”
-h
Gospod pripoveduje sme-šnico o goseh. Njegovemu sosedu pri mizi je smešnica močno všeč in pravi:,,Odslej bom prav gotovo ob vsaki gosi, ki jo bom videl, mislil na vas."
+
Mladi oče je vozil po parku
v vozičku svojega dojenčka, ki se je drl na vse pretege. Govoril je: „Pomiri se, Filip, pomiri se!”
Mimo je prišla ženska in mu rekla: ,, Občudujem vaše potrpljenje z vašim Filipom!"
,,S kakšnim Filipom! Filip sem jaz!”
KJE JE KAJ
Ljubezen do Cerkve -
Lojze Kukoviča.............225
Živeti resnično, dobro in lepo -
Nadškof Franc Rode.........226
Slomšek, učenik za vse čase -
Zorko Simčič...............227
Angel zvestobe - Anselm Grun 229 Sv. Avguštin nas uči -
Lojze Kukoviča.............230
Marija in rožni venec za današnjo dobo - Dane Vrečar SDB......231
Marija Pomočnica kristjanov, zavetnica Patagonije in Ognjene zemlje -
Metka Mizerit..................233
Jaroslav Kikelj - Božidar Fink.. 235 Življenjska pot Jaroslava
Kiklja.........................236
Pripis k „Novemu redu” -
Marko Kremžar..................238
Pismo enemu izmed mladih lil. -
Striček Simon..................241
Misijonar Tomaž Ma vrič med nami -
Stane Snoj.....................242
Ob stoletnici rojstva duhovnika
in pesnika Gregorja Malija -
Edo Škulj.....................244
Spomini na vračanje domov iz nemške vojske leta 1945 -
Stanko Merlak.................246
„Bariloški vrabčki” v Sloveniji -
Stane Snoj....................249
Duhovno življenje je objavilo. 251 Oče piše sinu -
Anton Novačan.................252
Kratke novice...... 240, 248 252
Pot do modrosti -
Dr. Hubert Požarnik...........253
Iz naše kronike - Metka Mizerit 253
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo.
Direktor: mons. dr. Jure Rode - Urednik: arh. Jure Vombergar - Tehnični urednik: Stane Snoj - Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Tel.: +54-11-4636-0841 - Fax: +54-11-4636-2421 - Registru de la Propiedad Intelectual N1 90.877- Oblikovanje in tisk: Talleres Graficos VILKO S.R.L. - EE. UU. 425 - C1101AAI Buenos Aires, Argentina - Tel.: +54-11-4362-7215 - Fax: +54-11-4307-1953 - E-mail: vilkot8ciudad.com.ar
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trovvell Ave. Toronto M6M - 1L5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Riso rta 3, Trieste, Italia. GORICA, Riva Piazzuta 18,34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 2001: $ 55,- in izdatki za pošto; drugod U$S 55,- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jorge Rode, Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina.
Od zgoraj in od leve:
1.	Na praznovanju 90-letnice g. Lojzeta Sedeja, sodelavca in dobrotnika
naše revije, v Slovenski hiši.
2.	Po dviganju zastav v mendoškem Slovenskem domu ob praznovanju
10-letnice slovenske države.
3. Slovensko pristavo v Castelarju je mladina ogradila z novo mrežo.
4- Z domobranske proslave na Slovenski pristavi v Castelarju. (Foto: M. Čeč) 5. Recitacija pesmi ..Slovenska beseda" Ljubke Šorli na proslavi slovenskega javnega prazni-a v Mendozi [F°to: Marija F.
Srintai).
P!:in7- igra ” asa in medved"
^49. obletnico 'adnikovega doma in ; °bletnico šole lrir>eja Friderika Barage
V Sl°venski vasi (5. avgusta)
( oto: Franci Sušnik).
1
Od zgoraj in od leve:	,
1.	Salezijanec Dane Vrečar mašuje na letnem srečanju c|an°j in članic Živega rožnega venca v cerkvi Marije Pomagai- 1
2.	Profesor dr. Milan Komar, osemdesetletnik, predava v . Dvorani škofa Rožmana v Slovenski hiši o temi: ,,Kaj nas a
zlom komunizma".
3.	Pesnik in igralec Tone Kuntner na Slovenski pristaviv
Castelarju (Foto: M. Čeč).
4.	Naši nogometaši so resno trenirali, predno so se sl' pomerit v Slovenijo... (Foto: Marko Vombergar)
5.	Na Medkrajevnem turnirju v odbojki so zmagali fantj6 5 Slovenske pristave.	a
6.	Pri dekletih je zmagala ekipa iz sanhuškega Našega d°
7.	Pri fantih sta se za prvenstvo v zadnji igri pomeril' sanhuška in moronska ekipa... (Foto: M. Čeč)
	It u
|_ ]	
■J/ \x| f/l 1*	r/.j	X '\X V 1/
	
= 5	FRANGUEO PAGADO
Correo Argentin	Concesičn N6 6395
	TARIFA REDUCIDA
	KIP OKCH
La Vida Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Misičn Catolica Eslovena. Director: Mons. dr. Jorge Rode Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual N8 90-87T^
— "	”	, V..	/-n r-» i__r- .	< ..j i i • , „	zt-n/N., a A i r-._ «•	.