Priloga „Vrtcu".
Štev. 8. Ljubljana, 1. avgusta 1911.	teiaj.
Zjutraj.
11. Rajsko jutro sv. Stanislava.
Marijin praznik! Pesem novo zapel je v raju svetih zbor, ko so nad zemljo mrle zvezde, ko je na iztok splaval zor.
Marijo na prestolu zlatem proslavlja angelov nebroj, in zmagoslavne Cerkve vojna prepeva spev ji rajski svoj.
Njej klanja palma se mučencev, slavi devic jo beli cvet, in spoznavalcev zbor sijajni z apostoli časti jo vnet.
A enega še ni med njimi, ki rad bi danes jo častil, ki bi jo rad za lepi praznik z nebeško pesmico slavil.
V samotni celici umira deviškočisti Stanislav. Končan je boj, končane boli — že duh je v blaženstvu višav.
Danica ravno je zaprla pred dnevom biserno oko, ko je pristopil smrtni angel, odnesel lilijo v nebo.
Odprli so se rajski dvori, razmaknil se neba obok: svetnik je stopil med svetnike, pri Materi je bil otrok!
M. Elizabeta.
Dobri ljudje.
23. Veseli kuhar.
samostanu sv. Katarine na Sinajski gori je živel kuhar, ki je moral vsak dan kuhati za več kot dvesto oseb, in je bil vendar pri žarečem ognjišču vedno vesel in dobre volje. Opat, ki ga ni nikoli videl drugačnega nego veselega in jasnega lica, ga vpraša nekoč: „Kako je to mogoče, da si vkljub tolikemu trudu in naporu vendar še vedno tako vesel in zadovoljen ter nisi nikoli nejevoljen?" — „To pa prihaja odtod," odgovori kuhar, „ker vse, kar moram delati, delam iz ljubezni do ljudi in še bolj iz ljubezni do Boga! Ljubezen stori, da je vse sladko in lahko."
Dober mora biti človek, kaj ne, potem gre pa vse gladko in lahkotno!
sa lis vs
24. Srečna srečka.
Bilo je na Dunaju. V gostilni sedi pri čašici vina gospod dobrohotnega obraza. Kar se mu približa bolj ubožno oblečen mož in plašno ogovori gospoda, ki je bil bogat bankir: „Dobri gospod, jaz sem ubog drvar, moja žena in moji trije otroci so v veli ki bedi; obiskala nas je bolezen, vse smo že prodali, pri delu sem tudi že bolj neokreten in se torej zaslužek manjša. Tukaj imam srečko in hotel sem vas prositi, dragi gospod, da bi mi jo odkupili. Prihodnji teden moram plačati stanarino."
Bankir, že vajen takih prošenj, hoče prošnjika kar odsloviti, rekoč: „Jaz ne potrebujem nobene srečke!" Toda ubogi drvar ponovi svojo prošnjo tako nujno, da se kaže bankir nekoliko voljnejšega in reče: „Pa pokažite tisti papir, da vidim, ali je res kaj vreden." Drvar mu ponudi v čist papir zavito srečko. Bankir jo ogleduje ter gre nato vun, da bi poizvedel pri gostilničarju, ali mu je kaj znan ta mož. Gostilničar vé o njem pripovedovati le hvalne reči. Zato bankir plača srečko; drvar se zahvali in veselo odhiti domov.
Štiri tedne potem pokliče bankir drvarja k sebi. Ves v strahu pride ubogi drvar, češ, morda ni kaj v redu pri njegovi prodani srečki. Bankir pa ga ves vesel nagovori: „Glejte, dragi moj, vaša srečka mi je prinesla srečo!" — „To me srčno veseli," odgovori drvar, „ljubi Bog vam je poplačal vaše dobro delo."
—	„Pa uganite, koliko sem zadel?" — „Kaj vem?" — „No, pa poglejte," reče bankir in privzdigne nekoliko preprogo, ki je bila z njo miza pokrita ; ležal je tu bankovec pri bankovcu, „glejte, toliko sem zadel." Drvarju se lice razžari. „Pa, ljubi moj mož, jaz imam dovolj denarja, vzemite vi polovico, deliva si bratovski."
—	„Ne, ne, gospod, to ne gre, jaz sem vam prodal srečko; dali ste mi, kar je bila srečka vredna; veseli me, da ste bili tako srečni." Zdaj odgrne bankir vso mizo, ki je bila pokrita z denarjem. Drvarju kar sapo zapre. Ko bi bil mogel pridržati srečko, bi bil on toliko zadel, zdaj pa nima nobene pravice do dobitka. „Lahko si mislim, dragi moj," začne bankir, „kako vam
je zdaj pri srcu. Popraševal sem in zvedel, da ste pošten in priden delavec in da ubožno živite. Sklenil sem že takrat, ko sem kupil vašo srečko, da vam izplačam dobitek, ako bo zadela. Nate, le vzemite denar, vaš je. Pametno ga rabite in bodite srečni!" Bankir zloži denar skupaj in ga izroči drvarju, ki se Še vedno brani, toda dobrohotni gospod ne odneha. Lahko si mislite, kako zelo je osrečila dobro družinico drvar-jevo ta veledušnost dobrega človeka! Pa tudi nesebičnost drvarjeva je vse hvale vredna. Ave Maria.
ASSESS
Flerinova Olga.
i.
rfjl^o je bila stara deset let in je bil njen god, je šla
Flerinova Olga k teti. Teta je bivala dve uri od Radeč, v vasi Žlebovice.
Solnce je stalo visoko na nebu, ko sta šli Olga in mati po cesti iz trga. Neprijetno je žgalo in pripekalo, curkoma je tekel Olgi pot s čela.
Olga je bila vesela.
„Mama, ali je teta še vedno v tisti hiši?"
„Še, Olga."
„Ali je sama?"
„Hm, ne vem."
Samo zato je bila Olga vesela, ker je vedela, kaj da bo pri teti. Pozno bo, in takrat bosta vstopili Olga in mati v izbo.
„Dober večer!"
In teta se bo dvignila izza mize, odložila bo velika očala.
„Bog daj dober večer!"
Takrat bo zapazila še Olgo.
„O Olga, ti tukaj? — Ti majhna! Saj je danes tvoj god .. ."
In jo bo prijela za roko in jo odvedla k polni mizi.
„Na, jej Olga ! Pomaranče, fige, rozine ..."
Tako je mislila Olga med potjo in je bila vesela.
Veselo so zrle njene mlade, sanjava oči, in lica so se smehljala vsa pomladna.
Okrenila se je k materi.
„Ali je že daleč do Žlebovic?'1
Mati je postala.
,,Še eno uro 1"
„Še eno uro," je pomislila sama pri sebi Olga.
,.Še eno uro!--To je daleč, daleč . . ."
Zasmejala se je naenkrat in prijela mater za rokav.
,.Jaz imam teto tako rada!"
„Olga !"
„Res, mama!"
„No, prav, Olga !"
Stopali sta naprej . . .
Visoko na nebu je pa gorelo solnce in je pripekalo na zemljo: lilo je v polnih tokovih in je po-plaviio s svojo fopJoto in lučjo dolgo cesto.
II.
Zvečer sta dospeli Olga in mati v Žlebovice, tiho, mirno vasico za potočkom tik gozda. Sredi vasi je stala majhna hišica iri v hišici je bivala Olgina teta. Stara je bila in sključena, opirala se je na palico, če je Šla v cerkev ali kam drugam.
Olga je zagledala že od daleč hišico in obstala.
„Glej, mama! Smo že tu!"
Mati se je ozrla.
„Saj res!"
Iz hišice je že brlela skozi okno majhna lučka. Mati je stopila v izbo, Olga pa za njo.
„Dober večer, tetka !"
„Oh, Lojza, si prišla! — — In Olga!"
Podale so si roke. Teta se je hitro zasuknila in je prinesla kruha na mizo.
„Vsedita se! In jejta!"
Mati je odložila culico in jo položila na klop.
„Prinesla sem ti nekaj jajc, sestra; drago je vse dandanes, veš . . . Oh, tudi jaz sem že stara . .,"
Izvlekla je iz cule jajca in se je smehljala.
„Glej, danes je god naše Olge!"
Teta je obstala.
„Ah, Olgica!--Čestitam!"
Segla ji je v roko. Vsa stara je bila in pa roka kakor sama kost in koža.
Olga se je smehljala.
„Tetka! Jaz vas imam tako rada!"
Teta se je sklonila in jo je pobožala. „Ti Olga!"
Nato je odšla teta iz izbe.
Mati in Olga sta pa seli na klop za mizo in Čakali.
Izba je bila prav lična, lepo barvana, svete podobe ob stenah.
V kotu pa velik križ, za križem pa rože in sveče.
Sredi izbe pa miza, stoli, šivalni stroj - vse lično..
Olga se je spomnila na tetko in se je smehljala v svojem srcu lepim sanjam.
111.
Odprla so se zopet vrata, in vrnila se je teta. V roki je držala podolgasto posodo, polno kave, v predpasniku pa tiščala na enem kupu same dobre reči : potico, pomaranče in fige.
Vse to je odložila na mizo in je odnesla kruh nazaj.
„Saj je tvoj god, Olga!"
S širokocdprtimi očmi je zrla Olga na teto in na mizo; smehljalo se ji je in jo vabilo.
„Jej, Olga!"
Olga je videla na mizi kavo in potico, pomaranče in fige in je bila vesela.
„Jejta! Sestra, jej! — — Olga!"
„Kako si dobra!"
Mati je šla in je jedla. Jedla je tudi Olga in je bila vsa rdeča v lica. Teta je pa pospravila jajca in jih je položila v skrinjo.
,,Zato, da ne segnijejo."
Olga se je zasmejala.
„Tetka ! Saj jajca ne segnijejo !"
Toda teta je ni slišala ; zakaj njene oči so se smehljale in lica, vsa stara in zgrbljena, so bila vesela. .
Tako je bilo, ko je bila stara Flerinova Olga deset let in je bil njen god.
In njena tetka v Žlebovicah — s kako ljubeznijo se spominja še sedaj na njo !
Vse je bilo takrat lepo; n.i mizi je stala posoda kave, zraven je ležala potica in poleg potice pomaranče in fige, Olga je pa sedela za mizo in se je smejala z veselimi očmi.. .	Cvetinomirski.
Milan gre v vojake.
(K sliki.)
Lesenega konjička vzel, zavriskal Milan je, zapel: „Ojz Bogom d raga ma ma, a ta in ti domača ljuba trata; kotiček mi pozdravljen vsak, od vas poslavljam se vojak. Modre hlače, dopetače,
pri vojacih nosil bom ; meč ob boci, puško v roci, boben pisan, trara, rom. Krasen res je moj konjiček, uren kakor v zraku ptiček; in posebno ko z ostrogo v skok mu spešim brzo nogo. Z barvo je prevlečen sivo, gleda, a ne stresa z grivo. Nič ne je in ne rezgače, tudi plašno v stran ne skače, nič ne teče, a se giblje, če ga z roko kdo zaziblje. Kakor stric iz mesta pravi, na leseni je podstavi ! — Hi! po doli: Tam po lozi, krave, voli
in dve kozi
paganjič Andrejec pase, z njim imel bom kratke čase. Hiši naši Drejče služi, pa rad igri se pridruži. Konjca midva osedlava, bojne igre zaigrava; jaz na konjca urno skočim, z bičem svojim krepko počim. Bije konjec: pika, pok, divje vzpnesezmanovskok. Potlej zavrtim konjiča — treba ni ostrog ne biča. Pa za pas z roko posegnem, meč iz nožnice potegnem ; puško k licu si položim, pa napnetn in v daljo sprožim. Meč lesen je, ni od jekla, kri, komahnem, ne bo tekla! Puška moja kroglje nima, sprožena ne puhne dima ! Hej, tako jaz bodem prožil in tako se oborožil. Res tako jaz bil se bom, ko bom nekdaj branil dom! Daleko je res do doli, kjer pastir Andrejec voli,
kravce pase in dve kozi tam na polju, tam na lozi! Hi! Konjiček brzo z mano
Ni se treba zame bati:	Predno noč bo, če ne prej,
Božje čuvaj vas okó,	sežem zopet vam v rokó;
mene angelček krilati !	z Bogom, zdravi vsi, juhej ! —
V ne s lav.
zapekeči na poljano! Vi pa z Bogom, mama, ata, z vami sreča bodi zlata!
Spomini iz raja zlatih dni.
Spisal Bogumil Oorenjko.
tfj|?ako rad človek odpre knjigo spominov, posebno vfp spominov na svoja zlata leta ! Rad pogleda nazaj v lepe dneve, obsijane od samih solnčnih žarkov, ko mu je bilo življenje cvetna poljana. Brez greha, brez bolesti, brez kesanja so mu tekli dnevi. Nič skrbi, nič straha ni bilo v njegovem srcu, ampak sama radost. Angelvarih je spremljal vesel svojega varovanca. Če se mu je pa pripetila nezgoda, je pa pritekel k mamici, dobri, ljubeči, in ta ga je objela in poljubila, in nezgoda je bila pozabljena. O srečna detinska leta, zakaj minete tako kmalu?
Ko se zvečeri, sedem k oknu, odgrnem zastor, in lepe podobe se vrstijo pred mano druga za drugo, zlati spomini na zlate dni. In srcu se zdi, kakor da je samó sanjalo o teh dneh, da jih ni živelo nikdar. Ah, in vendar so šli ti dnevi mimo srca v resnici, kakor mimo ogledala so šli in pustili v njem slike, spomine.
Oj deca, sedaj živiš ti te zlate dni. Oko ti gleda jasno v jasni svet; nič skrbi ni v tvojih srcih, nič bolesti v tvojih nedolžnih dušah. O deca, a morda že čez deset let, morda pozneje, morda že prej, bodo vzeli slovo ti zlati dnevi; se bo priselila v srce bleda skrb; oko bo gledalo morda motno od žalosti in morda — ohrani te nebo, nedolžna deca — morda se bo tudi duše tvoje doteknila strupena roka greha. Takrat se boš kaj rada spomnila, deca mila, na lepe dni, ki so minuli, kakor minejo sanje; ki so zatonili, kakor zatone zlati žarek; ki so se raztopili, kot se raztopi srebrotkana meglica v jutru. Ljub in drag ti bo takrat ta spomin na mlade dni; na tiho, borno vasico, od katere boš morda daleč; na travnike in vrtove, kjer si igrala tolikokrat; ljub, čez vse ljub ti bo spomin na očeta, na mater, ki bosta morda že spala v tihi gomili ali pa živela daleč od tebe. In zaželela si boš nazaj v otročja leta ; a hud stražnik je čas. On govori samo: „Minulo je; ostal ti je na preteklost le spomin. Delaj v sedanjosti, da boš imel dobro prihodnjost!"
Železnica.
„Huda bo, kadar bo lezla železna kača čez naša polja," (ako so mi večkrat rekli oče. „No, sedaj bo res lezla, kakor pravijo," so rekli oče sosedu Nosanu, ki je prišel malo k nam povasovat.
Ta je prestopil dvakrat po hiši gorindol, odkimal z glavo in rekel: „E prav nič je ni treba. Čez čas bo peljala železnica do vsakega zelnika."
„Oče, kakšna železna kača bo pa lezla," sem se brž vtaknil jaz — mala živa radovednost — v raz pravo obeh možakov. „Boš že videl. Saj bodo kmalu prišli delavci, ki jo bodo gradili. Železna bo in kolesa bo imela," so me poučili oče.
Toda meni ni hotelo v glavo, kako bi mogla imeti kača kolesa. Saj sem že videl belouško in slepca, a nista imela nič koles.
„Vidiš, spredaj bo .maširia', zadaj pa vagoni, in to bo šlo kar samo naprej," so mi razlagali oče. Vendar se mi je čudno zdelo vse skupaj. Spredaj mašina. Saj sem tudi pri teti Cili videl mašino — namreč za šivanje — a nikdar nisem videl, da bi šla sama od sebe. Kaj so vagoni, pa sploh nisem vedel.
Možaka sta prišla v svojih pogovorih na druge reči. Jaz sem pa stekel na vas, da brž povem tovarišem čudno novico. Ravno pod Jaklovo lipo so se fižolkali. „Otroci, nekaj vam povem!" pridirkam jaz k njim. „Čez njive bo lezla železna kača, ki bo imela kolesa."
Vsi so se mi na glas nasmejali, Jaklov Jože pa me je zaničljivo pogledal in rekel s počasnim svojim glasom: „Kakšna železna kača? Nobena kača, ampak ,ajzenpon' bo šel." Vsi so ga pogledali s spoštovanjem. Sicer ni on nič več vedel o novi reči kot jaz; samo bolj učeno ime je poznal. In še sedaj se spominjam, da sem bil cel teden ž njim skregan, ker me je tako osramotil pred vsem zborom otrók zaradi te železne kače s kolesi.
Komaj pa je minul teden, so že prišli v našo vas čudni ljudje zagorelih, rjavih obrazov, srednje postave, širokih pleč. Ljudje so jim rekli „Čiči", Naša mirna Gorenja vas je naenkrat vsa oživela. Prišli so
ti ljudje, v hosti so si napravili svoj dom in ognjišče in začeli graditi železnico. To je bilo nekaj za nas otroke. Od začetka smo se malo bali teh ljudi, kukali smo izza grmov in premotrivali v svoji mladi učenosti njih početje. A ljudje so bili prijazni in kmalu smo si bili prijatelji. Nasuli so železno cesto, položili lesene pragove, položili železne traverze in se vozili po njih z železnim vozičkom. Posebno z nekim možem — imel je veliko črno brado - sva bila prav prijatelja. Vedno me je klical: „Janezek, dojdi simo!" - Morda je imel doma ženo in otroke in se je pri pogledu name spominjal svojega sinčka, ki čaka na očeta, ki gleda morda skozi okno, ki izprašuje mamico, kdaj se vrnejo oče in kaj mu prinesejo iz tujine, kamor so šli delat, da preživijo sebe in družino. — Ta mož je bil kuhar. Nosil sem mu skupaj drva — ravno v naših hostah so si kuhali — in dobil sem vsakrat kos polente, ki mi je bolj ugajala kot domači žganci. Ko so odjedli delavci, me je vzel mož s črno brado in me nesel na voziček, in tako sem se vozil s tujimi ljudmi na lesenih tramovih po železni cesti včasih celo popoldne. Vsi vaški otroci so mi zavidali to srečo; a jaz sem bil kaj ponosen na to in posebno Jaklcvega Jožeta sem večkrat podražil: „No, Jožek, sedaj se pa le jaz vozim z ,ajzenponom'. Kaj pa ti?" Seveda mi je hotel Jože včasih plačati mojo predrznost s svojimi moč nimi pestmi; a vselej sem mu jo nekako srečno unesel.
Tako smo živeli v Gorenji vasi, ko se je delala železnica. Otroci smo bili prav zadovoljni, manj pa naši starši, češ, ti Čiči nam bodo pogazili vso travo. A otrok se ne meni dosti za škodo, da je le njemu prijetno.
A kmalu so se poslovili ti naši prijatelji Čiči in odšli dalje proti Kočevariji. „Kaj bo pa zdaj," smo se vpraševali otroci. „Kaj bo z železno cesto?" A pravega odgovora nismo vedeli. No, kmalu pa se je raznesla vest, da pride prva mašina. Lepo popoldne je bilo, ko smo se zbrali otroci zopet v hosti, da vidimo to novo reč, ki so ji rekli „mašina". Malo v strahu smo stali ob železni progi. Kar se zasliši rezek žvižg in šumenje. V strahu se umaknemo še dalje od železniškega tira, in kmalu prisopiha velika črna reč, vsa
ozaljšana z venci, za njo pa dolga vrsta vozov. Skozi okna so gledali ljudje in se smejali.
Vsi smo začudeni gledali to reč, in ugibali, kako in kaj. Jaklov Jože me seveda brž sune v stran in reče: ,,Vidiš, to je .ajzenpon'; ne pa tisti Čiči in njih železni voziček".
„Pa ima vendarle kolesa," sem se nekako zagovarjal jaz, ki sem ga v tistem hipu imel za velikega učenjaka.
In tako je lezla vsak dan čez naša polja železna kača. A jaz sem imel vedno kot otrok velik strah pred njo. Spominjam se, kako sem dostikrat, ko sem zagledal vlak, oddaleč vpil nanj: „Oj železna kača, piči me!" In ko je prisopihal vlak bližje, sem pa bežal v kako dolino, se skril za grmovje in niti dihati si nisem upal, češ: „kaj pa, če res pride ta črni zmaj, me poišče za grmom in me pohrusta?" Šele, ko je vlak že daleč odšel, sem se splazil izza grma in boječe gledal, če me mogoče skrivaj kje čaka.
A polagoma sem se privadil. Ko sem videl, da ne gre nikdar s tira, da bi ujela tega ali onega in ga zadavila, se tudi jaz nisem več bal železne kače, čeprav se mi je dostikrat sanjalo, da me lovi po cesti.
In sedaj? Sedaj se je bojim in veselim. Kolikokrat gledam na tujem železnico in pričakujem, če bom morda zazrl v oknu obraz dragega očeta ali ljube matere. Kako se veselim, ko pride čas, da grem domov k svojim ljubim; a hitro mine čas veselja, in takrat me zopet odpelje železnica nazaj v tuje mesto od mojih dragih domačih, od mojega rodnega kraja, od doma veselja in radosti. In takrat mi je železnica v strah in bridkost.
Mati.
Kako bi se ne spominjal na vas, mati? Hudoben otrok, ki se rad, z veseljem in hrepenenjem ne spominja na mater, na voditeljico svojega mladega življenja. Kako srečni so bili dnevi, ko sem bil še v raju materine ljubezni. A sedaj? Življenje me je odtrgalo od vas in me vrglo daleč od doma, iz raja zlatih dni, iz raja materine ljubezni. O mati, mačeha je tujinal
Njen kruh je iz smeti in pepela. Njena beseda je trda, pogled njen srep in krut. A tam doma pri vas, mamica, tam je bilo vse drugače. Ljub pogled, gorak poljub, sladka beseda. O mati, zakaj sem Šel v tujino?
Kako prijeten mi je spomin na vas!
Razcvetela je pomlad, potrkal je na okno vitez sveti Juri in zaklical kmetu, da je že tala ledina, da naj vzame plug, brano in kolca. Zaklicala je kukavica iz smrekovega gozda sejavko, da naj brž pride s se-javnico in naj vrže seme v smehljajoče se brazde. In takrat sem šel z vami, mati! Šla sva in sva orala. Vi ste držali plug, jaz pa sem gonil vola. Okrog naju so pa čivkale pastiričice, potresavale s svojimi repki in pobirale črve. Vsejala sva, povlekla in povalila. O, kako hitro je minula pomlad! Solnce je zapalilo močneje, trave so pognale bilje, pšenica se je sklasila in pozlatila. Oče so šli kosit. Bilo je še zgodaj, jaz sem še spal. Zbudil me je škrjanček, vstal sem: „Mama, papat." —
„Oj ti norček moj, ali si že kaj pomolil k angel-varihu ?"
Pokleknil sem, zmolil molitvico, vi ste pa napravili zajtrk. Lonček s kavo, krajec kruha, dve skodelici — vse to ste položili v pisano košarico, pregrnili z belim prtičem: „Na, Janezek, nesi v senožet. Boš pa tam jedel z očetom, da mu ne bo dolgčas, če bi sam jedel."
Vzel sem košarico, pa sem pel in vriskal, da bi me prej slišali oče v solnčni senožeti. Prišel sem, prijel koso, ki sem jo komaj vzdignil, zamahnil z njo — zapičila se mi je, in oče so se mi smejali.
Mati so si pa privezali bliščeči bel predpasnik, vzeli brušeni srp, in šli žet rumeno pšenico. Šel sem ž njimi, legel v jamlič njive in poslušal škrjančkov spev.
A kmalu je minulo poletje. Prišla je zaspana jesen. Pospravil je kmet plod, in jaz sem moško sedel poleg očeta, ko smo vozili domov različne sadeže. Gozdovi so pordečeli, počasi je odpadalo listje, gole veje so se stezale v jesensko meglo kot proseče roke. Zapihal je mrzel sever, prišla je zima v coklah in kožuhu in me zaprla v toplo sobo.
Ej lepi so zimski dnevi na kmetih ! Čepel sem na topli pečki, igral se z godrnjavim mucem, ali pa skladal hišice z dominami, ali pa so mi mati pripovedovali o desetnici, o volkodlaku, o povodnjem možu in drugem.
O mati, dan za dnem mi je mirno tekel v vaši ljubezni! Ni bilo dneva, da bi se ne bila izkazala vaša ljubezen. Ali še veste, mamica, ali se še spominjate, kako ste me peljali k božjemu grobu? Med vrati ste mi dali svetlo šestico: „Na, boš dal vbogajme." Vzel sem in stopil za vami v cerkev. Zagledal sem misijonski križ, tekel k njemu in ponujal razpetemu Zve-Iičarju denar. Brž ste seveda pritekli za mano vi in me peljali k božjemu grobu. Ali se še spominjate, kako je bilo lepo meseca maja? Vsak dan sem hodil z vami k šmarnicam. In veste še, kako sem jokal zadnjega, ko so zapeli pevci slovo :
Z Bogom, dan's Marija pravi, z Bogom, srčno vas pozdravi...
In veste, kako sva šla na božjo pot k Mariji pomočnici na Brezje? Peljala sva se s tisto železno kačo, ki sem se je toliko bal, da ste me morali še nesti v predpasniku v voz — no saj sem bil komaj štiri leta star. In ko sem se poslovil od doma, kako ste mi vse lepo uredili. Na vsakem šivu se je poznal sled materine ljubezni.
Sedaj pa živim tako daleč od ljubeče mamice. Sam, brez prijateljev in tovarišev; sam s spomini na lepe dni, ki so minuli in se ne vrnejo nikdar več . ..
Na paši.
Ko sem pa izpolnil pet let, so nekega lepega dne rekli mati: „Janezek, danes popoldne boš šel pa past v rovtiče."
Kdo je bil bolj vesel tegfa materinega povelja kakor jaz. Saj sem Šel tisti dan prvič past. Mati so mi dali blagoslovljeno leskovo šibo od cvetne nedelje, speljali kravi — imel sem samo dve — iz hleva in ju izročili mojemu pastirskemu varstvu. In tako sem
postal tudi jaz pastirček — kar sem tako želel — in sem pastiroval do desetega leta. Ej lepi so bili ti dnevi! Z Jaklovim Jožetom — z njim sva se bila do takrat že popolnoma sprijaznila — sva pasla skupaj in se prav dobro razumela. Na visokem borovcu sva zgradila v vrhu klop, kjer sva posedala in prepevala. Lepo je bilo na tisti klopi ; videlo se je po obeh rovtfcah, po naši in po Jaklovi, tako, da sva precej videla, če ima kaka krava poželjenje, da bi šla na sosedovo. Sezidala sva si tudi veliko peč. Jože je tudi prinesel lonček; vode sva dobila v veliki skalbi in tako svasi dostikrat kuhala sadje ali krompir. Včasih je pa ta ali oni tudi staknil doma kak jajček, in tako sva prav prijetno živela v rovticah. Ko sem Šel te počitnice po pašniku, sem že videl podrto tisto pečico, in milo se mi je storilo : tako kot ta pečka se podre vse, kar človek lepega doživi.
Seveda sva se včasi z Jožetom v svoji otročji lahkomiselnosti zamotila in zaigrala, da so nama včasi ušle krave domov; da so se nama poizgubile — to se razume samo ob sebi. Kolikokrat sva jih iskala križem rovtic pozno v mrak; a so bile že doma. S strahom sva se priplazila ob takih večerih domov in si drugi dan pripovedovala, ali so včeraj pela ušesa ali lasje za plačilo take pridne pastirske čuječnosti in pazljivosti.
Da sva mnogokrat naredila kako bedarijo, tega ludi ne bo treba posebe poudarjati. Bila sva pač razposajena in poredna! Tako bi bil jaz n. pr. prav rad navadil voziti krave. Brž si jo izmisli mlada glavica. Tam nekje je ležal precej pripraven, ne predebel in ne predroben hlodiček — hm, kaj bi tu ležal, to naj bo za voz! Iz srobota, debelega kot vrv, sem napravil pa jermenček, in z Jožetom sva vpregla naši kravi in vozila gori in doli po pašniku. Tu moram pač pohvaliti brihtni glavi tedanjih naših krav. Uk jima je šel prav hitro v glavo in v par dnevih sta že tako lepo in umerjeno vlačili hlodiček kot Jaklove, ki so vedno bile vajene vožnje. Kravi se pri tem nista nič kaj na-pasli, da se je očetu čudno zdelo. No, ko sva enkrat zopet učila z Jožetom kravi voziti, kar začujem znani
očetov glas: „A, tako vidva paseta?!" In dve za uho in ena v hrbet — in od takrat nisem nikdar več učil krav, kako se vozi.
Šele pozna jesen naju je pregnala s pašnikov. Par tednov sva še pasla po njivah, nato smo se pa zaprli v tople koče, in pastirovanje je bilo vsaj za pol leta prekinjeno.	(Konec prih.)
89
Božji volek.
Pa na pragu koče svoje božji volek strže, poje, noč in dan pope va. Lepa pesem ni njegova, vendar zdi se, vedno nova, kadar v noč odmeva.
Ista se glasi po dnevi, ko se druži s pevcev spevi miljene narave. Vedno ista, enolična, vendar lepa, vendar mićna se glasi iz trave.
Mokriški,
Rešitev naloge v št. 5.
v	0	i	k	e
v	r	a	t	a
v	e	n	e	C
V	r	e	«	a
V		z	e	I
Prav so rešili: Pire
J Mara, učenka IV. raz. pri čč.
uršulinkah v Ljubljani; Wres-
a sner Alojzija, Skuhala Hermi-
na, Hlade Marija, učenke III. r.
„. pri Svetem Jurju ob Pesnici.
Fabjančič Vekoslav, učenec
„ na Brezovici, e
Odgovor na šaljivo vprašanje v št. 5.
Kurje oko.
Prav so odgovorili: Ferlič Martina in Lojzka, Abram Leo, v Novem mestu; Jošt Marica in Darinka, učenki v Ljubljani: Wressner Alojzija, Skuhala Hermina, Hlade Marija, učenke tretjega razreda pri Sv. Jurju ob Pesnici; Kramar Anton, mizar v Mateni pri Igu: Knafeljc Stanko, učenec III. razr. v Šmihelu pri Novem mestu; Fabjančič Vekoslav, učenec na Brezovici.
Odgovorni urednik Anton Kržiž.	Tiska Katol. Tiskarna v Ljubljani.