Zapiski, ocene in poročila
ZAKAJ V PREKMURJU SAMO DVOJEZIČNE SOLE?*
Problem dvojezičnih šol v Prekmurju je star in boleč deset let, torej toliko časa, kolikor obstajajo dvojezične šole. O zgodovini nastanka teh šol imam pomanjkljivo znanje, ker se mi tudi ni zdelo potrebno, da bi mu šel globlje do vzrokov. Zanimalo me je predvsem današnje stanje in predvsem sem iskal poti, kako bi pomagal staršem in otrokom, da se te razmere, ki so danes prav tako pereče, kakor so bile pred desetimi leti, končno popravijo in uredijo tako, kakor predpisuje ustava in zakon in kakor to želijo starši otrok, ki pa do sedaj teh pravic niso mogli in niso smeli uveljavljati.
Ideja o dvojezičnih šolah je vzniknila v zveznih političnih forumih. Namen nazadnje ni bil slab, saj je bilo mišljenje tako, da bi z dvojezičnimi šolami, kjer bi se učilo pol ure v enem in pol ure v drugem jeziku, pripomoglo prvič k zbližanju med matičnimi narodi v Jugoslaviji in drugimi narodnostmi, drugič pa naj bi te šole pomagale k zbližanju s sosednimi narodi. Vendar v teh priporočilih zvezni politični forumi pravijo, da naj se dvojezične šole ustanavljajo samo tam, kjer bi se s takim načinom šolanja strinjali tudi njihovi starši.
Ustanavljanje takih šol, kjer bi se poučevalo pol uie v enem in pol ure v drugem jeziku, da bom bolj natančen, kjer bi pri pouku bila zastopana enakovredno oba jezika, so se lotili v Vojvodini in Sloveniji. V Vojvodini so se ravnali po ustavi in zakonu. Nekaj takih dvojezičnih oddelkov so ustanovili kot eksperiment po privolitvi staršev. Kolikor sem dobil gradiva iz Vojvodine o tem pouku in kolikor so mi povedali slovenski pedagogi, ki so bili v Vojvodini, so po kratkem obdobju take dvojezične oddelke ukinili in se vrnili k prejšnjemu šolanju otrok v materinem jeziku. Sistem dvojezičnega pouka se je izkazal kot neuspešen in nenaraven in je zdaj v Vojvodini že pozabljen. Prišli so do sklepa, da so za tak dvojezični pouk potrebni naslednji pogoji: 1. da so tu otroci družin, v katerih govorijo oba jezika, 2. da otroci brezhibno govorijo oba jezika, 3. da učitelji brezhibno obvladajo oba jezika, 4. da starši dovolijo, da njihov otrok obiskuje tak dvojezični oddelek.
• Prebrano na izrednem občnem zboru Slavističnega društva Slovenije v Kranju 27. septembra 1969.
260
v Sloveniji je z dvojezičnimi šolami šlo drugače. Niso jih ustanavljali samo kot eksperimentalne oddelke ob slovenskih in madžarskih oddelkih, ampak so slovenske in madžarske oddelke v celoti nadomestili z dvojezičnim poukom. Tega niso storili s privolitvijo staršev, ampak so dvojezične šole ustanovili proti njihovi volji. Na Primorskem je z londonskim sporazumom urejeno šolstvo tako, da imajo Italijani italijansko šolo, če to hočejo. Tudi na Primorskem je bil pred desetimi leti predlog, da bi se ustanovile dvojezične šole, pa so ta predlog Italijani odklonili in odklonili so ga tudi Slovenci. Slovenci so imeli srečo, da je tudi njih ščitil, vsaj indirektno, londonski sporazum. Italijanski in slovenski prosvetarji na Primorskem so mi zelo slabo ocenili dvojezični pouk.
Da sem se temeljiteje oprijel dela okrog dvojezičnih šol v Piekmurju in da sem se odločil, da bom sprožil ta problem v javnosti, je bil vzrok, ker so mi v teh desetih letih pripovedovali o dvojezičnih šolah prizadeti starši otrok in me prosili pomoči. Povedali so mi, da njihovi otroci slabo izhajajo v nad.iljnjem šolanju, da je redovanje v teh dvojezičnih šolah nerealno in testi neresnični, ker so jih napravili zato, da utrdijo pozicije dvojezičnega šolstva. Nobeden izmed učiteljev, ki poučuje na dvojezičnih šolah v dveh jezikih, torej v slovenščini in madžarščini, nima odgovarjajočega izpita iz obeh jezikov. Večina madžarskih učiteljev, ki poučujejo tudi v slovenščini, je končala učiteljišče v Subotici; nekateri med njimi niso kos navadnemu slovenskemu pogovornemu jeziku. Pri slovenskih učiteljih, ki so končali učiteljišče v Murski Soboti ali Mariboru, je z madžarščino najbrž isto.
Ko sem starše otrok opozarjal na njihove pravice, so mi dejali, da na njih zelo pritiskajo. Vsakega, ki se po sestankih ali občinski skupščini oglasi glede nevzdržnega stanja na teh šolah, proglasijo za šovinista. Videl in izkusil sem, da je bil pritisk glede dvojezičnih šol res izredno hud. Celo meni so v Ljubljani skušali nekateri ljudje z najvišjih mest v prosveti preprečiti neki članek, še preden sem ga napisal in oddal. Ko sem v Lendavi zapisoval izjave staršev, se izmed staršev nihče ni upal pod svojo izjavo za javnost dati svojega imena. Sele pozneje, ko je bila javnost seznanjena z njihovim položajem, so dobili pogum in razgrnili slabosti in težave, ki jim jih je prinesla dvojezična šola. Republiški politični forumi in prekmurski organizatorji so ustanavljali te šole, ne da bi jih bili prej sami preučili. Leta 1962 je republiška skupščina sprejela celo zakon, ki je te šole v obmejnih prekmurskih krajih obvezno predpisoval, in to tudi v slovenskih vaseh, kakor sta Benica ali Kobilje.
Ta protiustavni zakon iz leta 1962 je skupščina leta 1965 sama spremenila. Po novem zakonu je madžarska manjšina dobila iste pravice kakor italijanska. Sedmi člen Zakona o šolah z italijanskim jezikom oziroma z madžarskim jezikom in o dvojezičnih šolah pravi takole: »V šolah z italijanskim oziroma madžarskim učnim jezikom se poučujejo vsi predmeti v jeziku ustrezne narodnosti. V šolah z italijanskim oziroma madžarskim jezikom je obvezen učni predmet tudi slovenski jezik.«
Ta zakon, ki daje svobodno odločanje pri šolanju italijanski in madžarski manjšini in s tem seveda tudi slovenskim staršem, v Prekmurju niso realizirali. Imeli so ga spravljenega v miznici. Informacij o tem zakonu ni dal staršem ne republiški sekretariat za kulturo in prosveto, ne republiški zavod za pedagoško službo, ne soboški zavod. Se danes se neki predstavnik soboškega zavoda za pedagoško službo upira temu, da bi Slovenci in Madžari v obmejnih šolah v Prekmurju dobili tudi slovenske in madžarske oddelke. Poudaril bi še rad, da taka dvojezična šola ne prispeva prav nič k utrjevanju sožitja med Slovenci in Madžari, to pa naj bi bil njen glavni namen. Trdim z vbo odgovornostjo, da vnaša v te kraje celo nepotreben nemir.
Na simpoziju UNESCA leta 1960 v Angliji so dvojezično šolo odklonili tudi strokovnjaki, ki so se tam zbrali iz 19. držav Evrope, Azije in Afrike. Tega simpozija se je udeležil tudi jugoslovanski zastopnik, hrvaški jezikoslovec, pedagog in pisec učbenikov za tuje jezike Zlatko Muhvič. On v svojem poročilu o tem simpoziju takole pravi: »O dvojezičnih šolah, v katerih bi bil pouk v obeh jezikih, o takih dvojezičnih šolah nisem na seminarju slišal prav nič. Prisotni delegati niso imeli v tem pogledu nobenih izkušenj, ker se zdi, da tak pouk komaj kje obstaja. Napredovalo se je samo v tem, da je pouk nekaterih predmetov v enem, nekaterih pa v drugem jeziku. — Otroci z dvojezičnega področja, ki obvladajo samo en jezik, ne obvladajo pa drugega jezika v taki meri, da bi se mogli vključiti v pouk v tem drugem jeziku, naj se ne vključijo v dvojezične oddelke. Mislim, da bi bilo zanje boljše, da se učijo tuji jezik kot predmet...«
Danes je problem dvojezičnega šolstva pred slovensko javnostjo. Starši, slovenski in madžarski, so končno spregovorili. Polemika v časopisih jim je dala toliko poguma,
261
čeprav pritisk nanje še traja. Posamezni občinski politični ljudje v Lendavi se namreč ne morejo sprijazniti s spremembami, posebno pa so trdoživi učitelji na dvojezičnih šolah, ker so pač gmotno ogroženi. Niso pa starši z usodami svojih otrok dolžni skrbeti za kruh teh učiteljev, ampak mora to storiti občina.
Starši, posebno slovenski, so enotni v zahtevi po slovenski šoli z madžarskim jezikom kot predmetom. Svojo zahtevo po slovenski in madžarski šoli so vložili na ustavno sodišče in republiško skupščino. Na sestanku komunistov 29. avgusta t. 1., prisotnih je bilo okrog 200 ljudi, so posebno slovenski starši enotno zahtevali slovensko šolo. Slišal sem na tem sestanku predlog po pomoči Slavističnega društva Slovenije. To željo staršev sem potem povedal B. Kreftu in A. Slodnjaku. Prosil sem ju, naj Slavističnemu društvu, ki je le dolžno reči svojo besedo, posredujeta to željo in naj društvo podpre starše pri republiški skupščini in ustavnem sodišču. Vesel sem bil, da je Slavistično društvo zdaj celo mene povabilo na svoj izredni občni zbor, kjer bi želel tudi jaz prispevati nekaj k rešitvi tega zelo mučnega in škodljivega problema v Prekmurju, Dovoljujem si, da v imenu slovenskih in mnogih madžarskih staršev v obmejnih krajih v Prekmurju, posebno pa seveda v svojem imenu, izrazim željo po tej pomoči. Slavistično društvo naj podpre zahtevo, da se v šolah v Prekmurju odprejo slovenski in madžarski oddelki, in kdor hoče, naj svoje otroke pošilja tudi v oddelek dvojezičnega pouka. To omogoča tudi zakon, posebno pa še ustava, ki v svojem 39. členu pravi: »Vse šole in drugi izobraževalni zavodi delujejo v skladu z načelom, da je treba v enakih pogojih vsakemu občanu omogočiti, da si pridobi znanje in izobrazbo po svojih zmožnostih in nagnjenju.«
Ferdo Godina Ljubljana