gD©^©Dsfe taOIfaiFC^ afegoj®
L. XII. 3-4 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 28. II. 65
NAŠA ZAHVALA
Moderna Evropa je rastla v svojo polnoletnost v stalni napetosti med kulturo in politiko. Kultura je zagovarjala svobodo umskega in duhovnega delovanja, razni politični sistemi so si zlasti po reformaciji skušali prigrabiti monopol nad kulturo, da bi zadušili njene večne klice po spoštovanju človekove osebnosti: to je po resnični svobodi mišljenja in duhovnega ustvarjanja. Do očitnega preloma med obema je prišlo po zlomu fevdalizma, ko se je država sicer otresla absolutizma, na prestole bivših cesarjev in kraljev pa postavila ljudske tribune. Kar nakrat se je pokazalo, da si je človeštvo moralo začeti graditi novo lestvico vrednot — tekma med oblastjo in svobodo traja še naprej in se verjetno ne bo zaključila do konca dni.
Ko smo letos svoje delo zastavili pod pokroviteljstvo Velikonjevega, imena, smo hoteli potrditi, da smo del te borbe, ko se upiramo slehernemu monopolu nad duhovnim ustvarjanjem. Naša domovina je na tej poti dosegla prvi in najvišji višek v borbi proti nasilju marksističnega sistema, ki je dejansko na duhovnem polju uvajal hujše suženjstvo, kakor pa ga je poznala vsa naša zgodovina.
Vemo pa, da se sodobne politične diktature motijo, če računajo, da so npr. z našim porazom v domovini zadušile glas po pravi svobodi na Slovenskem, ali pa da so nas obremenile s tolikšno infekcijo nestrpnosti, zagrenjenosti in reakcionarstva, da ne bi več znali sprejeti nove metode in bi se v emigraciji zasužnili malikom bele namesto rdeče barve.
Izhodiščna točka za nas in za vse, ki vedo, kaj pomeni svoboda za kulturnega ustvarjavca, ostaja vedno ista. Malikovanje političnih in partijskih sistemov je samo dokaz, kako se svobodni človek še boji srečati se z naj večjim zakladom: svojo notranjo svobodo in iz nje graditi temelje za svojo in svojih bližnjih duhovno srečo in osvoboditev.
Poleg Narteja Velikonje je revolucija podrla celo vrsto kulturnih deilavcev, ki so padli, ker niso klonili. Njihova poslednja vizija o pravičnem svetu je £a nas oporoka, na kateri bomo gradili osnove za pravo mesto kulture v svetu, ki nas obdaja. Njihova zvestoba do smrti je za nas nauk, poln globoke vere v zmago!
Našim borcem za svobodo duha gre vsa zahvala!
JUBILEJNA ZBIRKA
Nič ni na svetu lepšega kot storiti komu dobro dejanje, ki pri tem ne računa na morebitne sebične koristi samo zase. Kdor se je udeležil nase jubilejne zbirke, n* izkazal dobrote samo nam, ampak se je z vso vero pridružil tistim, ki vedo, da kulturno in duhovno delo ne velja samo sedanji generaciji, ampak služi za osnovo stavbi, ki jo bodo dogradili naši sinovi in prasinovi. Kdor daruje, izjavlja, da že daje mladini svoj JUBILEJNI DAR.
Darovali so: VINKO MIRT, Sao Paulo, Brazilija, 2.000 pesov; ga. MARTINA BERLOT, Ramos Mejijo, 2.000 pesov; č. g. dr. MARKO KRANJC, Rim, 2.000; g. AVGUST NOVAK, ZDA, 20 dolarjev; g. ANTON ROZMAN, ZDA, 20 dolarjev; g. DUŠAN LAJOVIC, Avstralija, 10 avstr, funtov (22 dolarjev).
VSEM NAŠA PRISRČNA HVALA.
Pisatelj Karel M a u s e r je v Clevelandu govoril na proslavi pete obletnice smrti škofa Gregorija Rožmana in je med drugim izvajal:	,,Dragi prijate-
lji škofa Gregorija Rožmana. Navajeni smo, da svoje velike može in vodnike gledamo daleč od sebe, da jih takoj po smrti razlastimo vseh človeških slabosti in napak in jih postavimo v nedosegljive višine, kamor jih komaj še sledi naše oko. — Zdi se mi, da je to povsem napačna pot, docela napačen način in da moramo vse tiste, ki smo jih spoštovali in ljubili, obdržati med nami, da jih moramo gledati kot resnične ljudi, ki so imeli iste človeške lastnosti, kakor mi, le da so nas prekašali v trdni in mogočni volji, biti iz dneva v dan boljši, ponižnejši, svetlejši. . Bili so ljudje; vsak izmed njih je bil človek, rojen iz žene, rojen v družini, sredi slovenske skupnosti. Tudi škof Gregorij Rožman.
. . . Docela zgrešeno je, če mi v svoji človeški slabosti poskušamo iz svojih vodnikov ustvarjati osebne kulte, če jim odvzamemo vse napake, vse človečke strune. Saj smo vendar med njimi živeli, saj smo jih poznali; prihajali so med nas in z nami govorili. Dokler jih bomo gledali kot ljudi iz krvi in mesa, dotlej bomo tudi lahko razumeli, koliko notranjih bojev so preživeli, koliko pretrpeli in kaj so za ohranitev svojih idealov in načrtov porabljali v duhovno tolažbo... Če bomo doumeli ta odnos, ga bomo tudi ohranili in spomin na velikega duhovnega vodnika škofa Gregorija bo še dolgo ostal med nami in bo odseval še v naših otrocih.“
(Duhovno življenje, št. 2, 1965.)
ŽIRIJO za Velikonjevo literarno nagrado sestavljajo: dr. Vinko Brumen, dr. Tine Debeljak, Božidar Fink, prof. Alojzij Geržin i č, prof. Karel Rakovec.
Opozarjamo, da poteče rok za dospelost rokopisov konec oktobra 1965 in bo izid objavljen ob božiču 1965.
Karla M a u s e r j a povest LJUDJE POD BIČEM drugi del
je dotiskana in se dokončuje dela vezave. Upamo, da bomo mogli kmalu zečeti z razpošiljanjem dela, ki ga mnogi že nestrpno pričakujejo.
doma in po svetu
— Moderni človek za oznanilo evangelija ni nič manj odprt kot prejšnje generacije, je izjavil protestantski teolog prof. Karl Barth, ko ga je intervjuval holandski ekumenični cerkveni radio. S poudarkom je zavrnil zelo razširjeno mnenje, da je v nara-vo-slovno-tehnični dobi človeka pripeljati k Bogu mnogo teže kot nekdaj.
— Na občnem zboru Krščanske kulturne zveze v Celovcu je njen predsednik dr. Zablatnik z veseljem naznanil, da se tiska prva zbirka novel mladega koroškega pisatelja Florija Lipuscha (Bora Kostaneka) ; dalje, da bo Mohorjeva družba založila pesniški zbirki Erika Prunca in Kar-lija Smolleta. Vsi Slovenci pa morajo pozdraviti sklep Mohorjeve družbe, ustanoviti Janežičev sklad, ki naj podpira stremljenja mladih koroških pesnikov in pisateljev.
— »Okrogle mize" o otroški risbi kot občilu za pospeševanje mednarodnega sporazumevanja, ki jo je priredil pedagoški institut univerze v Padovi konec oktobra v beneškem San Giorgio, so se udeležili tudi izvedenci iz Ženeve, Lausanne, Hamburga, Louvaina in Ljubljane. Hkrati je bila odprta mednarodna razstava otroških risb.
— V »Biblioteca Universale Rizzoli" je pred kratkim izšel italijanski prevod »Martina Kačurja" pod naslovom »Biografia di un idealista". Prevod je oskrbel in pripombe napisal slovenski rojak prof. Ciril Kutin, ki živi v Italiji. Prevajavec je v obširnem uvodu prikazal tudi Cankarjevo življenje in delo, čeprav Rizzolijeva zbirka navadno besedila izdaja brez pojasnjevalnega aparata.
— Med številnimi priobčitva-mi, ki so lani izšle za jubilej Nikolaja iz Kuesa, nobena ni vzbudila toliko pozornosti, kot monografija znanega filozofa Karla Jaspersa (sedaj Basel). Napeto pričakovanje, kako bo utemeljitelj moderne eksistenčne filozofije umel »prvega modernega filozofa", pa je bilo precej razočarano. Jaspersov Cusanus ni ne stvaren prikaz, ne osebna raz-ravnava, temveč pomes obojega, kjer odklanjanje sega v priznanje, neobrazložene ostre sodbe v pomembne uvidke. Ker odtrga Kuzanca od žive korenine njegove mišljave, duhovno bogastvo Kuesovo okori v nekakšen sestav, ki ga Jaspers nazadnje postavi pod vprašaj.
— V začetku novembra je bila v Ziirichu odprta v »Muzeju za umetno obrt" prva svetovna
NAČRT PARTIJE: KONKORDAT NAJ POKRIJE BOJ ZOPER VERO
(Poljski primer)
Oktobrska vstaja je omogočila kardinalu Stefanu Wyszyns>kemu vrnitev iz konfinacije na poljski primatski sedež. V tistih razburkanih dneh je na poljskega primasa pričakujoče zrla, ne samo njegova dbmovina, ves svet je vedel, da je on ključna osebnost poljskega položaja. Gomulka ne bi zmogel ohraniti notranjega miru na Poljskem brez kardinala. Od primasovih navodil katoličanom je bil v veliki meri odvisen svetovni mir. V novembru in decembru 1956 je v)ada umaknila razne proticerkvene ukrepe, prišlo je do delne ureditve odnosov med cerkvijo in državo. V januarskih volitvah 1957 je bilo izvoljenih 14 poslancev, ki so kandidirali kot katoličani.
Poljska vlada je še precej časa rada zatrjevala, da novi položaj za cerkev pomeni pravi razcvet. Za zamejstvo je to tezo povzel V svoji brošuri iz leta 1958 tudi Jan Frankowski, predsednik »Krščanske in socialne zveze". V dokumentacijo navaja primerjavo med letom 1937 in letom 1958: pred vojsko je imela Poljska 25 diecez, sedaj 25, škofijskih duhovnikov 9.700, sedaj 12.300, redovnikov 6.000, sedaj 8.000, redovnic 16.000, sedaj 28.000, cerkva 7.251, sedaj 10.168 (3.297 pridobljenih v osvobojenih zahodnih pokrajinah, 373 na novo sezidanih, 151 obnovljenih). Opozarja dalje na obstoj katoliške univerze v Lublinu, na katoliška založništva, na katoliške časopise.
Podatki so točni, vrednost kriterijev za položaj cerkve jim pa mjore dati šele zgodovinska in sociološka analiza. Pri nekaterih omenjenih dejstvih je režim popolnoma nedolžen. Gotovo je navzočnost cerkve v poljskem življenju še vedno zelo vidna. Duhovniki in redovniki morejo še vedno nositi obleke svojega poklica, verniki se zbirajo v mogočnih procesijah in na veličastnih romanjih, czenstochowska romanja — vsako leto od 10. do 15. avgusta — registrira svetovni tisk. Cerkveno premoženje je bilo 1952 podržavljeno, toda kler zaradi velikodušnosti ljudstva ne živi v revščini. Za vzgojo klera skrbi 12 malih in 24 velikih semenišč. Število gojencev je zadovoljivo, čeprav ne po vseh škofijah. Katoliška univerza — »Med Berlinom in Pekingom najdete filozofijo samo v Lublinu" — živi od treh nabirk po župnijah na leto in od podpore zamejskih prijateljev. Katoliško teološko akademijo v Varšavi pa je ustanovila država — po odpravitvi teoloških fakult na državnih univerzah — in jo vzdržuje. Sv. Sedež te akademije sicer ne priznava, vendar profesorje imenuje kardinal po privolitvi vlade. »Caritas" še obstaja, vendar po letu 1950 ni več cerkvena ustanova. Udje upravnega sveta, in predsedstva so vsi verni katoličani, vendar predstavljajo samo svojo osebo. V 800 zavodih te ustanove se more udejevati krščanska ljubezen, vendar je njih obstoj odvisen od dobre volje države. Katoliško založništvo je v glavnem last raznih gibanj, ki združujejo katoličane. Med njimi je najbolj diskutiran „Pax“ Boleslawa Piaseckega (njegov tednik »Dzis i jutro" je bil 1955 dan na rimski indeks). Piasecki priznava in se vključuje v socialistični sistem (vendar je „Paxu“ Gomulka 1961 dovolil samo 3.000 udov). Oktobra 1956 se je od tega gibanja ločil Jan Frankovski in ustanovil svoje idejno gibanje in hkrati založniško podjetje »Krščansko in socialno zvezo". Najpomembnejše in najvplivnejše je gibanje okoli revije »Znak", ki je v »oktobru" prevzelo znano staro glasilo krakovske kurije „Tygodnik Povszechni". V nasprotju s „Paxom“ »Znak" išče osnove za ureditev razmerja med cerkvijo in državo v »socialistični realnosti", ne pa v načelnem sprejetju »socialističnega sistema". Še vedno izhaja stari poznanjski „Przewodnik Katolicki" (iz 1895), toda ne sme pisati o športu, politiki, gospodarstvu, perečih vprašanjih. Je še kakšnih deset založb, med njimi so tudi škofijski ordinariati, pomembnejši sta »Paolotinum" in Alber-tinum" v Poznanju, druge izdajo le po dva, tri naslove na leto.
Za adekvatno oceno realnega položaja cerkve pod »socialističnimi" režimi je treba upoštevati ne samo to, kar cerkev ima, temveč tudi to, česar nima, pa bi nujno morala imeti, ako naj izpolnjuje svoje božje poslanstvo. Lepa pročelja raznih ustanov morejo površnemu opazovavcu zapirati pogled in zakrivati obkroževalne, ume-jevalne, odvračevalne manevre, ki jih razvija uradni ateizem, da si zagotovi prosto torišče zgolj za svojo propagando. Negotovost, ume-jenost, ateistična propaganda so glavne skrbi poljskih katoličanov. Režim se glede te rad izgovarja, da je država laična, da torej ne more biti odgovorna za protiversko propagando. »Toda to ni res, tega tudi nihče ne verjame. Kot orodje vladanja komunistične partije, je država pozitivno brezbožna. Socialistična država je ateistična." To trdi Jose de Broucker, ki je za »Informations catholkpies interna-tionales (Editions du Cerf) opisal sedanji položaj cerkve na Poljskem (L’ Eglise a 1’ Est. Pologne, 1962). De Brouckerju je najbližje gibanje »Znak", ni pa popolnoma pravičen škofom.
Kot v vsem »komunističnem sistemu" cerkev na Poljskem ne
DIREKTOR ANTON OREHAR je prejel visoko odlikovanje za rmonsignorja. Izredno počeščenje, ki se ge, vsi veselimo, ne velja samo njemu osebno: visoko priznanje je bilo izrečeno vodji slovenskih dušnih pastirjev v Argentini in urejevatvcu našega verskega življenja; sega pa daleč čez okvir. Ponosni smo, da je bilo podano odlikovanje ne samo verskemu organizatorju in voditelju, ampak pospeševatelju delavnosti na vseh poljih slovenske duhovnosti. Skupno z nami je sledil stari tradiciji slovenstva, ki pravi, da se duhovnik nikdar ni smel in mogel omejevati samo na dušnopastirsko delo. Cerkev mora prekvasiti najglobje osnove slovenstva in tem idealom je monsignor Orehar posvetil vse svoje sile. Verski tisk je pod njegovim vodstvom na višku, prav sedaj pa smo vsi priča, kako gradi streho za vse, kar služi tem namenom in načrtom. Pri tej ljubezni in skrbi Slovenska kulturna akcija ni izvzemal Ko se še gradi Slovenska hiša, smo že prišli do svojih stalnih prostorov. Pa to je samo zunanji izraz njegove naklonjenosti, za katero smo mu dolžni vso zahvalo; daje pa nam še več, ko nam rad svetuje iz t&žav in nam povsod in vedno nudi vso podporo. Iskreno čestitamo in se pridružujemo veselju ob pohvali, ki se po njem razteza na vse pri delu za iste cilje.
pozna varnosti in gotovosti. Cela orožarna Damoklejevih ymečev visi nad njenimi ustanovami in dejavnostmi. Zlasti priljubljeno je režimu izigravanje s pravno negotovostjo v davčnih zadevah. Država in pairtija stori vse, da cerkev drži daleč proč od mladine. Katoliškega mladinskega tiska ni, samo Piaceskega Slavvo Powszeehne ima tedensko prilogo za otroke. Kot pravi marksisti se poljski komunisti silno boje organiziranih katoliških gibanj. Ko so po zrušitvi stalinistov 1956 poskusili v Lublinu z organiziranjem mladine, je oblast poizkus v kali zatrla. Naklado katoliškega tiska omejujejo z administrativnimi ukrepi in tako katoliškim časopisom ne puste do večjega vpliva. Nenavzočnost cerkve se prizadeva režim kristalizirati posebno v novih industrijskih središčih, samo v tem kontekstu je razumljiv tisti boj za križ v Nowi Huti, ki je odmeval v vsem svetu. In Nowa Hu,ta je simbol nove Poljske. Koder ni cerkva, se mora pouk katekizma zatekati v zasebna stanovanja. Navajajo primere delavcev, ki so izgubili zaposlitev, ker so svoje sobe dali na voljo za verouk. S takim ravnanjem je izproženo vprašanje o enakopravnosti vernih ljudi. Za diskriminacijo navajajo razne primere: zaveden katoličan ima težave pri potnem listu, absolvent K. U. L. teže dobi službo. Podoba je, da diskriminaciji uidejo verni katoličani, ki so izvedenci.
Boj zoper ,,modus vivendi" 1956 je režim začel najprej po „par-tijski liniji", že v začetku 1957 je bila ustanovljena „Družba za laično šolo", novembra je bil dan velik poudarek kongresu „Zveze ateistov in svobodomislecev" (revija „Argumenty“). Ko je vlada po letu 1958 začela množiti ukrepe za pospešeno laizacijo šole, je kardinal, ki je čislal verouk po šolah za svoj največji uspeh v pogajanjih z Gomul-kom, velel organizacijo verouka po šolskih urah. Leto 1960 označujejo davčne šikane zoper katoliške ustanove, zlasti zoper univerzo v Lublinu. Da bi preprečili partijske manevre z duhovniškimi krožki „Caritas“ (ki jih je treba ločiti od karitativne ustanove istega imena), je kardinal to pomožno silo partije (podobno slovenskemu cemar-stvu) prepovedal. Ker se je položaj v letu 1961 zelo poslabšal, je „Znakov" poslanec Stomma v sejmu pozival k novim razgovorom med cerkvijo in državo. Ko je bil odstavljen dotedanji ravnatelj Oddelka za kult, so škofje privolili v razgovore. Seveda niso mogli sprejeti vladne kontrole nad veronaukom; ko jo je vlada dekretirala, je episkopat v pastirskem pismu odklonil poslušnost v tej zadevi. Incidenti so se vedno bolj množili. Zato je kardinal terjal sklicanje mešane komisije. V začetku leta 1962 je odločno pokazal na ateizem kot vir nesoglasij med vero in državo.
Pred začetkom koncila so bili torej odnošaji med cerkvijo in državo na Poljskem zelo napeti. Tedaj pa je posegel vmes Nikita Hruščev.
Marca 1964 so se na sedežu Združenih narodov v New Yorku razvedle informacije o tem Hruščevem posegu in o dogodkih, ki jih je povzročil. (O njih poroča Ph. Ben v „Le Monde" 21. marca 1964).
Po teh informacijah je jeseni 1962, malo pred začetkom koncila, sekretarijat sovjetske partije določil novo zadržanje nasproti katoliški cerkvi. Tedaj je ruska pravoslavna cerkev dobila spodbudo, naj išče stikov z Rimom. V Moskvi so tudi sklenili, da poizkusijo uporabiti tudi poljsko katoliško hierarhijo. Dne 3. novembra 1962 je na povabilo Hruščeva prišel v središče komunizma Gomulka. Obravnavala sta vprašanje odnosov z Vatikanom. Poljskemu voditelju ni bilo
(Dalje na 6. strani)
razstava anthropološke fotografije. Razstavilo je 284 fotografov iz tridesetih dežel 555 fotov. Ideja te razstave prihaja od Karla Paweka, utemeljitelja in večletnega urednika revije „Magnum“, ki je s svojim filozofskim pojmovanjem fotografije tej pridobil nov pomen in ceno. Svoje misli je predložil v knjigah „Totale Photographie" (Olten 1960) in „Das optische Zeitalter" (Olten 1963). Razstava hoče odgovoriti na filozofsko vprašanje „Kaj je človek?" in nosi ta naslov. Iz Švice bo prenesena v še trideset muzejev in dvanajst dežel.
— Konec januarja je umrl msgr. Jean Calvet, rektor pariškega Katoliškega instituta. Rojen je bil 1874 in je 1922 vstopil kot profesor za francosko literaturo v učiteljski zbor katoliške univerze v Parizu. Uredil je monumentalno zgodovino „Hi-stoire de la litterature frangaise" v desetih zajetnih knjigah, napisal je „Manuel de litterature francaise", več študij o Bossue-tu, Racinu, Molieru, Vignyju, pod pseudonimom Jean Quercu pa izdal „Contes de la vieille France" in esej o katoliški kritiki. Po smrti kardinala Baudri-llarta 1942 je postal prorektor, 1946 pa je odstopil, ko se je francosko zunanje ministrstvo izrazilo zoper imenovanje za rektorja. Zadnja leta je temu razgibanemu duhu še popolna slepota dodala svoje neizmerne tegobe.
— Prva predstava Henry de Montherlantove zadnje drame „La guerre civile" konec januarja v Parizu je kritiko prisilila k priznanju: „Le plus grand the-atre d’ histoire depuis Shakespeare." Snov za to zgodovinsko dramo je pisatelj prvič zajel iz rimske zgodovine, iz boja med Cezarjem in Pompejem.
— „Nova Mysl“, idejno glasilo češke partije, v januarski številki ugotavlja, da je ideološkim spopadom med komunističnimi partijami po svetu vir „znatna okrepitev nacionalnih čustev med množicami".
— Vkljub znanemu dejanskemu položaju slovenskega naroda v drugi Jugoslaviji si je sedanji podpredsednik Slovenske matice, bivši urednik Doma in sveta, prof. dr. Koblar v slovesnem govoru za stoletnico Matičino upal reči, „da se je ta čas dopolnilo največje zgodovinsko dejanje — osvobojenje vsega našega ljudstva (sicl, ne naroda!) in da je dejansko uresničena zedinjena Slovenija v enakopravni zvezi jugoslovanskih narodov tista Slovenija, ki jo je Matica nekoč mogla predstavljati samo v svoji kulturni ideji". Tudi slavnostni govorniki imajo dolžnosti do zgodovinske in aktualne resnice.
kroniko
— Gospod inž. Albin Mozetič, ki je tako nepričakovano umrl konec februarje v Londonu, je bil velik prijatelj in podpornik našega dela. Kakšna bodi vloga kulturnega dela v emigraciji, je skupno z nami zaznal že v letu 1950, ko se je priključil krogu okrog Vrednot in se kot urednik pridružil uredniškemu zboru. Navdušeno je 1. 1954 pozdravil ustanovitev Slovenske kulturne akcije in ji kot predsednik Društva Slovencev priskočil na pomoč z vsem vplivom in ljubeznijo, ki poslej ni več ponehala. Dajal nam je pobude in nas bodril, da naj vztrajamo in se za nasprotovanje ne zmenimo. Zelo smo se razveselili njegove udeležbe na naši petletnici v letu 1958, ko je v imenu vse slovenske skupnosti v Buenos Airesu prinesel na prireditev mnogo iskrenih želja in tudi zahvale za opravljeno delo. Tedaj je med drugim vzkliknil: »Poudariti moram, da se Vi pri SKA najbrž niti ne zavedate pomena in veličine dela, ki ga opra-vljate." Preobilno strokovno delo, čigar pezi je v veliki meri sedaj podlegel, mu je preprečevalo, da bi se aktivno udeleževal že pri Vred-notah sproženega dela. Ostal pa je zvest smeri! Smrt slehernega slovenskega javnega delavca nas v emigraciji zelo hudo prizadene; še dvakrat hujša pa je naša bolečina, če nam umre mlad, na poti najlepšega razvoja in poln načrtov za lepšo bodočnost. — Nam ostane zavest, kako nujna je izpolnitev našega poslanstva, tudi z zmanjšami silami; tako bomo naj-iskreneje počasitili njegov spomin! Njegovim svojcem in vsem, ki so ga ljubili pa se priključujemo z isto pobožno mislijo in presunjenostjo. — Naj počiva v miru!
— ZA SKLAD GLASA so darovali: G. Tone Kovač, Villa Ballester, 500 pesov; g. Franc Urh, San Antonio de Padua, 120 pesov; g. TV. N., Villa Ballester, 300 pesov; g. Vilko Čekuta, Kanada, 5 dolarjev; č. g. Valentin Špendov OFM, 1 dolar; g. Luis Župančič, Kanada, 2 dolarja. Vsem iskrena zahvala!
— VABILO: Slovenska kulturna akcija želi v letu 1966, to je v desetem letniku svojih knjižnih izdaj izdati tudi zbornik V R E D -N O.T E in sicer po zamisli in svežih pobudah nekaterih sodelavcev. Vse dosedanje sodelavce in nove, ki bi mogli do marca 1966 pripraviti gradivo, prosimo, da nam čimprej odgovore še s svojimi pogledi!
— Editorial Don Bosco, Don Bosco 4053, Buenos Aires, je izdala knjig-o, ki jo je napisal Anton Rant, SDB: CRISTO EN NUES-TRA HISTORIA. Avtor označuje knjigo z besedami: Folleto — guia del diagrama biblico, liturgico e historico del contenido de la Reve-lacion desde los origenes de la humanidad hasta la consumacion de los siglos. Delo spremljajo številne ilustracije. — Avtorju iskreno čestitamo.
—	Založba Sodobna knjiga, Trst, via Do-
nizetti, 3 je izdala pesniško zbirko Milene Merlak Detela:	SODBA OD SPODAJ.
Spremno besedo je napisal Le v Detela. Pri isti založbi je že izšla zbirka novel L e-va Detele: BLODNJAK. Zbranih je sedem delno že objavljenih novel. Razveseljivi noviteti na tržaškem trgu lepo priporočamo.
—	Po raznih konfliktih literarne narave, ki jih je sprožila ukinitev „Perspektiv“, so sedaj v Llubjani imenovali nov uredniški odbor glavne revije „Sodobnost“. Uredniški od-
ebra=i in eb=er|«i
ANTOLOGIJA PESMI HRVATSKEGA PESNIKA VINKA NIKOLIČA
Tine Debel j ak
Prof. Vinko Nikolič spada med najbolj znane hrvatske kulturne delavce v emigraciji. Njegovo največje delo je nedvomno petnajst letnikov HRVATSKE REVIJE, ki od. leta 1951 izhaja v Buenos Airesu ter je gotvo najpomembnejša periodična publikacija Hrvatov v zamejstvu. Prva štiri leta jo je urejal z dr. Bonifačičem (preden je ta odšel iz Argentine), toda odslej že deset let sam. Naj sedaj ob 15 letnici njegove revije poudarimo važnost te publikacije, kakršne Slovenci nimamo. Če je namreč naše Meddobje namenjeno predvsem literarni umetnosti in sodobnemu eseju, ima Hrvatska revija pou-darek še na politični in kulturni aktualni znanosti. Najmočnejši njeni prinesi so razprave zgodovinarjev hrvatske slavne davnosti, predvojnih in povojnih razmer doma in v svetu, manj pa medvojnih, kar je razumljivo. Poleg tega vodi kritiko in kroniko vsega hrvatskega kulturnega dogajanja in beleži slednjo omembo hrvatstva v nehrvatskem kulturnem svetu. Rekel bi, da je v njej obseženo torišče treh naših publikacij: Meddobja, Vrednot (razprave) in Glasu (aktualne glo-se in^ kronike) ; v kritiki, ki je pri nas šibke peta, pa nas vse previšuje. Stoji na stališču protijugoslovanstva, sodi zgodovino in sodobnost z vidika svojega cilja Samostojne Hrvatske države, ne identificira se pa z ustaštvom Paveličeve taktike. Toda kvaliteta obravnave gradiva je tolikšna, da mora revijo imeti v vidiku slednji, kdor hoče spoznati kulturno delo Hrvatov v emigraciji. Nikoliču je uspelo, da jo je postavil v središče, emigracije in vzdržal na akademski visim. Toliko ob tej priliki za 15-letnico Nikoličeve revije.
Poleg revije pa izdaja Nikolič že nekaj let tudi Knjižnico Hrvatske Revije, v kateri je izdal Meštrovičeve spomine, Pavelič-Smithovo razpravo o Trumbiču, Jarebovo o hrvatski predvojni politiki ter tudi več pesniških zbirk: antologijo hrvatskega emigracijskega pesništva Pod tujim nebom, ki jo je1 uredil sam, kakor tudi posmrtno zbirko Vidovo in zbirko pesnika Raimunda Kuperea O.P. Zdaj pa mu je ta zadnji, na prigovarjanje prijateljev, izdal Antologijo DUGA NAD PO-; RUŠENIM MOSTOVIMA za njegov ‘‘30-letni jubilej” prve-
ga pomembnejšega nastopa, ko se je pojavil 1934 v zbirki mladih Lirika grude.
P. Kupareo je iz sedmih Nikoličevih samostojnih zbirk (štiri v domovini, tri v zdomstvu) izbral 99 pemi ter jih uredil po principu nastajanja, pa tudi obenem po vsebinski zaokroženosti. In ta gre od impresionističnih pejsažev in čustvenih pesmi na očeta in njegov svet ter na mater v ljubezensko liriko in moško željo za sinom, ki se mu ni rodil. Neka čustvena mladost je v teh pesmih, ki je nisem poznal in ki spričo znane Nikoličeve poznejše rodoljubne pesmi prijetno preseneča. Najmočješi pa je nedvomno drugi del, ki prinaša močne ekspresivne pa naturalistične šibeniške akvarele v domačem čakavskem dialektu. Njihova plastična karakteristika oseb (to niso akvareli, so lezorezi) pa izraziti dalmatinski pcjsaŽ s trto in soncem se me dojmijo kot svoj čas prve Krške pesmi Bonifačiča, le da jih tu dialekt še bolj povezuje z zemljo. To je res — lirika grude, zemlje, krša in morja. Naslednji tretji del je posvečen Tugi srca: se pravi — hrvatskim grobovom, pa slovesu od domovine, upanjem, bolečinam in sanjam emigranta. Tu je Nikolič pesniški izpovedovavec hrvatskega političnega izseljenstva, predvsem njega čustvene povezanosti s tragično uscdo borcev za Hrvatsko, in osebno z zapuščenostjo, ko je ,,žejen kruha in slobode”. Tako poje grobovom mladosti, pa Hvalnice Gospodu, molitve, ko se mu mladostna bujnost umirja v obliki soneta, in ga ne zanima več toliko artizem novih figur kot adekvatnost izraza za čustva srca, osebne boli (pesmi na mater) in boli nad Hrvatsko, s katero je ves notranje zlit. Ni njegova pesem deklamiranka, vpliva pa z nežnim liričnim razpoloženjem kot pesmi naših realističnih rodoljubov romantikov. Nikolič je večji čustveni lirik kot obliko-vavec novega pesniškega izraza. Morda najboljša lirika je prav zadnji oddelek Ladja brez luke. Lepo pa zaključuje zbirko zadnja, programatična, za to priliko posebej napisana pesem, ki je dala naslov Duga, s pomembnim verzom: več se negdje zida Tomislava luka...
Takšna je antologija Nikoliča kot pesnika, ki ni najboljši pesnik hrvatske emigracije (tu so še Bonifačič, pokojni Vida, Kordič itd), je pa najznačilnejši pesnik pasivne žalosti nad hrvatsko usodo, pesnik grobov in spominov, emigracijske boli in resignacije, ki sanja sicer tudi o triumfalni vrnitvi, da nato pade v večjo melanholijo.
Antologija je izbrana lepo in z vidika pesniške liričnosti, ne domoljubne vsebine. Ta je bila v prvi emigrantski zbirki, ki sem jo ocenjaval 1. 1948 v Svobodni Sloveniji (leto I, štev. 8), preveč poudarjena na škodo pesništva. Zato me je anto-jogija lepo presenetila, zlasti z odkritjem mladega Nikoliča Šibeniških akvarelov. .
bor sestavljajo: Matej Bor, Lojze Krakar, Mitja Mejak, dr. Dušan Savnik, Vlado Vodopivec, Bojan Štih in Ciril Zobec. Glavni urednik je Mitja Mejak (doslej Drago Šega).
— Znani hamburški univ. prof. Pascual Jordan v svoji novi knjigi „Der Naturvvis-senschaftler vor der religidsen Frage“ (Na-ravoznanec pred religioznim vprašanjem) (Oldenburg—Hamburg 1964) hoče na temelju sedanjega stanja naravoslovnih znanosti pokazati, kje so spoznanja teh znanosti odprta za postavitev religioznih vprašanj ali jo celo terjajo. Knjiga hkrati daje dober vpogled v sodobno naravoslovje. Prikaz spoštuje meje naravoslovnih ved. Stavi samo vprašanja in priznava, da jih — iz naravoznan-stva — ni moč rešiti. Poštena in koristna knjiga je pisana v splošno umljivem jeziku. Pomembni fizik je med redkimi nemškimi naravoslovci, ki znajo težke znanstvene probleme jasno prikazati. Pascualova dela o kvantni teoriji in nje naobračbe na biologijo in o kozmoloških vprašanjih (zlasti o starosti in nastanku sveta) so moderni znanosti dala pomemebne pobude.
— V članku „Na smrt obsojena kultura” (Naši razgledi 6. 2. 1965) Miško Kranjec, prekmurski rojak, protestira zoper ustavitev Pomurskega vestnika, Radija Murska Sobo-
ta in Pomurske zaD' ' »Če je pred leti moral leči v grob Svfjj°b Muri”, mu je „še nekako razumljivo! |0 je za literarno in znanstveno ustvarjat Pomurja, denarja pa ni bilo, niti	0v ni bilo v obilju.
Ne književniki ne v^stveniki v svoji dejavnosti niso bili 8 , 0.,prizadeti. Lahko so telovadili po drugib.'Dah, recimo v Ljubljani.” In sedaj k8 Pik argumentira dalje: „Toda časnik i^dio sta vsekakor nekaj drugega, sta 'A^Pska propagandista naše politične, soc1' j-icne, itd. situacije”. Nato se revolucion# P^eda sladkim spominom: „V stari Jug^i 'V je Benko sam zmogel svoje glasilo1.	s svojimi Novina-
mi razmeroma kar , ° obvladal celo Prekmurje. Res je sicer i Pehno tarnal za podporami, toda od tissest tisoč naročnikov je bilo kar zadov8 P množica pristašev. Navsezadnje pa sPjj Pdi mi komunisti in sploh napredni ljudL Pjogli izdajati Ljudsko pravico in Ml8°|)0 "rekmurca.“ Sedanji kulturni položaj jft Kranjčevih besedah tak-le: „Ni gledali^ oziroma dramatiških društev, ne pevskih, r°v, ne živih Svobod to je kom. prosvetFj Dištev, n. o.). Nekoč sta Klekl in Talanlb ‘Pjala svoje Kalenda-rije, mi smo svojega .V:rgli. Likvidirali smo AT,,,’, SedA P Ha	Pnmnvaki
Svet ob Muri.	,
vestnik in Radio i a
Pa vrsti Pomurski Sobota. Ostaneta
začasno le še Pokrajinski muzej in Studijska knjižnica, da vse te relikvije vsaj pospravita, dokler še ti dve podobi ne zamreta. Glejte — še Kleklove Novine so nam ohranile podobo Prekmurja iz preteklosti — kakršnekoli so že bile. Vsaj nekaj. Mi pa, ki se tako radi na vsa usta hvalimo zastran široke kulturne dejavnosti, trohnimo v samovšečnosti svojega birokratskega bivanja.” Revolucija res marsičesa ne reši, posebno komunistična. ..
— Prijatelj v Nemčiji nam piše: „... govoril sem te dni z znancem, ki je službeno moral bivati dalj časa v domovini blizu Ljubljane. Vedel je povedati, da pripravljajo tam izdajo Balantiča v celoti. Poudarjajo med drugim, da primerjava med Kajuhom, partizanskim pesnikom, ki je tudi padel, in Balantičem, ne drži. Kajuh opeva samo partizanstvo in čez dvajset let ne bo več aktualen, ker mladina vsebine partizanstva ne bo razumela. Primerjava je z Balantičem nemogoča, ker je njegova motivika na drugi ravnini, Balantič je nadčasoven... Dalje mi je pripovedoval, da je danes v Sloveniji Ušeničnik zelo popularen! Njegove spise zelo cenijo, ker sami nimajo še nobene moralke; največ zanimanja je za Ušeničnikovo Knjigo o življenju. Doma imajo in uče nek humanizem, toda ta
ne more biti nadomestilo za moralko in zato „radi beremo Ušeničnika”, so mu doma izjavljali. ..“
— Pariška katoliška založba Špes je izdala knjigo, ki je zelo presenetila: Index Romanus, ki jo je napisal Hans Kuehner v prevodu Forest Divonna. Motto navaja besede katoliškega pisatelja G. C. Liclitenberga: „Prva knjiga na svetu, ki bi morala biti postavljena na indeks, bi morala biti Index sam.” Avtor podaja zgodovino indeksa od leta 1557 do danes in navaja usodo knjig, ki so bile po njem prepovedane. Tako so bile prepovedane knjige Alberta Velikega, ki je bil po smrti proglašen za svetnika; med prepovedanimi knjigami so bile tudi Pascalove Misli. Še v letu 1961 so dali na indeks Jezusovo življenje, ki ga je napisal pariški duhovnik Steinmann, a je ta za prepoved izvede! šele iz časopisja. Janez XXIII. je začel uvajati drugo gledanje na indeks in je sestavil posebno komisijo 30 škofov in 10 rektorjev katoliških univerz, ki bi naj sestavili strokovne predloge za usodo indeksa. Založba SPES sama dodaja komentar, ki ga zaključujejo besede:	,,Indeks je gnojišče, indeks
se je do konca diskreditiral. Indeks je bil pokopališče katoliškega intelektualnega življenja.”
—■ Prof. dr. Anton Trstenjak bo pri Mohorjevi družbi v Celju nadaljeval svojo serijo knjig' psihološke in moralne vsebine. Letos bo izšlo delo: „Če bi še enkrat živel". Njegove dosedanje knjige podobne vsebine so imele izreden uspeh in so bile kmalu razprodane.
— Za splošno delavnost članov Slovenske kulturne akcije moremo po prvih dveh mesecih leta 1965 navesti naslednje podatke: Pri pripravah za Spomenik padlim od dvajsetletnici sodelujejo: dr. Tine Debeljak (besedilo), akad. kipar France Ahčin (spomenik) in arh. Marijan Eiletz (oprema) ; pri Slovenskem gledališču pripravlja režiser Nikolaj Jeločnik uprizoritev drame Branka Rozmana:	Obsodili so
Kristusa; Marijan Marolt je v februarski številki ..Duhovnega življenja” zaključil daljšo študijo o Michelangelu: ..Vestnik” je v januarski številki objavil članek Ruda Jurčeca: Sodobnost slovenskega narodnega problema; Januarska in februarska štetevilka ,,Duhovnega življenja” sta objavili članek Alojzija Geržiniča: Temeljno vprašanje doma in zunaj. Dr. Filip Žakelj nadaljuje v »Duhovnem življenju”: Iz dnevnika Janeza XXIII. »Katoliški misijoni” nadaljujejo Alojzija Geržiniča prevod dela R. E. Huca: Po tatarskih deželah in Tibetu (predelava) ; akad. kipar France Gorše je v New Yorku prevzel vodstvo kluba Slovenskih katoliških akademskih starešin in pripravlja program rednih sestankov s predavanji (prvo predavanje je imel dr. Arnež) ; »Duhovno življenje” je v letošnji letnik uvrstilo Nikolaja Jeločnika prevod drame Diega Fabbrija: Proces proti Jezusu. — Dosedanje številke letnika 1965 revije »Duhovno življenje” so objavile naslednje članke Ruda Jurčeca:: Škof Gregorij Rožman — mučenec ljubezni do naroda (januar), Charles Baudelaire, berač božje ljubezni in Proces proti Ivani Arški in članek Komunizem in Cerkev (februar) ; Janez Evangelist Krek — glasnik občestvenosti v socialni ljubezni (marec), aprilska pa bo prinesla: Profesor Ernest Tomec -— ljubezni popolnost v zvestobi. — Arh. Marijan Eiletz je oskrbel opremo Znamenja škofu Gregoriju Rožmanu pod Katedralskimi gorami.
— Glasbeni odsek SKA pripravlja serijo petih gramofonskih plošč kvarteta Fink. Prva je v delu.
(Dalje s 3. strani)
na tem, da bi izkoristili usluge poljskega episkopata v prizadevanju za zbližanje komunističnega sveta in Vatikana. Bil je prepričan, da škofje, ki so zavedni nasprotniki komunizma, ne bodo hoteli služiti vladnim načrtom.
Vendar je nekaj dni po Gomulkovi vrnitvi deset škofov, ki so jim dotlej odklanjali dati potni list, dobilo dovoljenje za pot na koncil.
Spomladi 1963 je v Rim prišlo več vodilnih osebnosti iz različnih poljskih katoliških skupin, ki jih režim tolerira. Ti so bili v Rimu zelo dejavni, eden izmed njih je bil celo sprejet v avdienco od Janeza XXIII. malo pred papeževo smrtjo. Najpomembnejši med temi poljskimi romarji je bil Zenon Kliszko, ki velja za najbolj zaupnega Go-mulkovega sodelavca. Kliszko, ki ima v skrbi politiko režima nasproti katoliški cerkvi, se je srečal z nekater:'mi osebnostmi iz Državnega tajništva, večkrat je tudi obiskal kardinala Wyszynskega in druge poljske škofe. .
Varšavski emisarji niso skrivali „svojega utemeljenega mnenja", da je njihova vlada pripravljena podpisati konkordat z rimskim papežem, odobriti umestitev apostolskega nuncija v Varšavi, na sploh postaviti temelje za sožitje v miru med cerkvijo in komunističnim svetom. Svojim sobesednikom so dajali upati še druge perspektive za sodelovanje. Rekli so, da bo konkordatu med Vatikanom in Poljsko lahko kmalu sledil podoben dogovor med Rimom in Moskvo. „Vedeli“ so, da bi poljska vlada bila naklonjena imenovanju drugega poljskega kardinala (kardinal v Krakowu je umrl kmalu po koncu vojske).
Podoba je, da vsi ti predlogi niso ostali brez vtisa v Vatikanu. Toda iz Varšave so se izvedele reči, ki so zelo zmanjšale ceno poljskih ponudb. V neki zaključeni družbi, kjer je mislil, da so zbrani samo komunisti, je Kliszko odkrito povedal, da so vse te ponudbe režima samo taktika. Poudaril je, da boj zoper cerkev ne bo prav nič popustil, temveč bo še bolj odločen, tudi v primeru, da bi bil sklenjen konkordat. Pri tem se je skliceval na nek tajni dokument, ki ga je sestavil centralni odbor Zedinjene delavske stranke (se pravi poljske partije), ki avktoritativno določa, da pozitivno zadržanje poljskih oblasti do nekaterih pojavov v katoliški cerkvi (npr. do enciklike „Pacem in terris") prav nič ne umanjšuje nujnosti stanovitnega boja zoper vero. Nasprotno to zadržanje boj samo še poostruje po znanem načelu, da se sožitje v miru ne sme raztegniti na ideološko področje.
Kmalu za tem je tretje plenarno zasedanje poljskega centralnega komiteja izdelalo nove ukrepe zoper katoliško cerkev. Uresničevanje teh sklepov je pozimi 1963 povzročilo zelo resno napetost med cerkvijo in državo.
V takšnih razmerah je razumljivo, da so v Vatikanu prišli do prepričanja, da so bili motivi Hruščevih in Gomulkovih ponudb zgolj zunanje-politične narave in sicer zgolj začasnega značaja. Mislijo tudi, da je poljski režim s predlogom konkordata in še posebno očitno s predlogom imenovanja drugega poljskega kardinala hotel v prvi vrsti oslabiti avtoriteto kardinala Wyszynskega, ki ga komunistična vlada ima za sovražnika štev. 1, čeprav je v nevarni dobi 1956- -1957 toliko pomagal Gomulki.
Dne 13. novembra 1963 je „Osservatore Romano" v članku »Vidiki neke koeksistence" ugotovil: »Položaj cerkve in katoličanov se na Poljskem v zadnjem času neprestano vedno bolj slabša." Kot posebno zgovorno šikano navaja zaplembo kardinalovih homilij in drugih verskih govorov, ki jih je dala neka mednarodna katoliška družba natisniti in poslati na Poljsko, kjer je zbirka iz carine bila poslana naravnost v papirne mline.
F. D.
■— Pojavi nacionalizma v Jugoslaviji silijo nekega Bruna Popoviča v zagrebškem »Telegramu" 4. 12. 1964 k priznanju, »da je nacionalistična mentaliteta še vedno latentna oznamenitev zavesti ali vsaj podzavesti večjega dela naše profesionalne inteligence". »Formula Jugoslovanske enciklopedije je bila pred desetimi leti videti dovolj močna in sugestivna, da v resnici odkrije ali poudari v kulturi južnoslovanskih ljudstev trajne človečnostne vrednote in da poveže posamezne tradicije in sodobno .kulturno ustvarjanje naših ljudstev v enotno živo zavest občutka kulturne skupnosti. V naših razmerah je pa ta formula ostala vendar tudi sama preveč formalna, ni ji uspelo, da premaga vse odpore različnih okolij, ki jih je hotela povezati." Zelo pomembno priznanje, ki bi ga morali bolj upoštevati tudi marsikateri slovenski literatje: »Jugoslovanski književni kriterij je izginil in minil kot prehodna petminutna moda." Zagotavljanje »Mi ne odustajemo od istih cilje-va“, je pač le sebegoljufna tolažba.
— Pojem dobička, ki ga uči sovjetski profesor Liberman, je za poizkušnjo uveden od 1. januarja 1965 v eno podjetje težke industrije v Lvovu in v en ukrajinski rudnik premoga. Sredi 1965 predvidevajo, da bodo eno tretjino oblačilne, obutvene in tekstilne industrije upravljali po tem vodilu. Seveda je to odstopanje od »klasično-leninistične ekonomije", ki ne more vzdržati produkcijske tekme z zahodnimi ekonomijami.
— V času, ko komunisti ponavljajo katoličanom v Italiji pozive k dialogu in sodelovanju, je „L’ Osservatore Romano" 12. 1. zapisal: »Zgolj besedno spoštovanje do ‘prepričanja’ katoličanov, ki ga razglašajo komunisti, da bi se katoličani za vsako ceno zadali dialogu na dvoumnih temeljih, jih ne ovira, da bi vedno znovič ne napadali cerkve."
— . Francoska šolska televizija je s soboto 9. januarja začela s prenosi, ki so posvečeni filozofiji. Ta dan je obravnaval »Filozofijo in njeno zgodovino" prof. Hyppolite (College de France), do 13. marca se zvrste:	prof.
Canguilhem (Sorbonne):	Filozo-
fija in znanost, prof. Aron (Sorbonne) : Filozofija in sociologija, prof. Foucault (Univ. Clermont-Ferrand) : Filozofija in psihologija, prof. Ricoeur (Sorbonne) : Filozofija in jezik. Prenosi se vrše v obliki dialoga, v katerem se specialisti razgovarjajo s prof. Badiou (licej v Reimsu), ki ima vlogo sokratičnega ugovarjavca. Poslušavci morejo tako biti navzoči pri nastajanju filozofske misli/
— Zagrebški »Telegram" je 4. 12. priobčil protest »Društva književnikov Hrvatske" zoper obnašanje Brana Crnceviča, časnikarja in književnika iz Beograda, ki je v klubu zagrebških piscev »počeo na jedan škandalozan šo-vinistički način insultirati klubsko osoblje i goste, vrijedao je i hrvatski narod".
— Na »Kurirčkovem festivalu" sredi decembra 1964 je Ivan Potrč o partizanskih zgodbah za mladino trdil: »Kakor odraščajoč otrok rad sega po spominskih partizanskih tekstih (pri nas more ta literatura velikokrat izpodrivati in je tudi izpodrivala
in izpodriva indijanarice in druge različne kavbojske tekste) in kakor so ti teksti v neki šolarski in gimnazijski dobi nasploh prvo branje, kako da so pri nas naenkrat nastala negodovanja do partizanskih tekstov. In kakor so takšna besedovanja bila odsevi nekih pavšalnih presoj in obsodb, pa so vseeno bila odraz nekih kriz."
— Sredi julija 1964 so v Berlinu v gledališču Theater des Wes-tens sneli s programa glasbeni spev z gledališkimi vložki „My fair Lady“. Delo so dnevno predvajali od oktobra 1961 in je bilo nad poldrug milijon obiskovavcev.
odmevi
— ZBORNIK 1965 SVOBODNA SLOVENIJA je 22. izdanje založbe Svobodne Slovenije. Uredili so ga Miloš Stare, Joško Kro-šelj, Pavel Fajdiga in Slavimir Batagelj. Str. 368. Tisk tiskarna Vilko. Opremil je France Papež.
Uvaja Zbornik esej Milana Komarja Pogoji za dialog; obseg idej in misli aktualno podaja sedanjo podobo sveta in posreduje s tem celi publikaciji njeno mesto v sodobnosti slovenskega dogajanja. Najbolj odgovarjata temu namenu poglavje: Razprave — dokumenti - pričevanja in anketa: Kaj sodim o komunizmu. Mesto slovenstva v svetu ponazarjajo predstavitve o delu dr. Milana Komarja, p. K. VI. Truhlarja in dr. Franca Žajdela, ker so priče o deležu, ki iz naše sredine raste v korist svetovni in naši kulturi. — Zgodovinarju in sociologu bodo mnogo služile razprave, ki osvetljujejo dogodke pred dvajsetimi leti, ko je domovina padla pod komunistično diktaturo in se je začela naša emigracija. Deloma podajajo tedanjo sliko tudi sestavki, ki so obdelani pod anketo o komunizmu. Literarni del zbornika je spet močno povezan z zaglavjem Naši gorniki; gorništvo se ne podaja več toliko v svoji izrečni alpinistični| shemi, ampak predstavlja ves problem v središče zmag in porazov sodobnega človeka. Letošnjemu popisu Petra Skvarča je vtisnjen še globlje ta psihološki in individualni ton, ki ponekod zaradi tega nekoliko celo trpi zaradi razdalje z motivom samim, ker mu je odvzeto prvenstvo. Ni izključeno, da je to le dokaz, kako se vplivi globoke osebne kulture že prenašajo na vse strune naše notranjosti. Slovenci moramo biti srečni, da se nam skozi to okno odpirajo najbolj zanimiva obzorja. — Literarni de! tudi letos nima lastnega poglavja, ampak sodelujejo pisci z oddelkom Razgledi pod Našo besedo in pesmijo:	P.
Bernard Ambrožič OFM (Legenda o Jezusu in dveh učencih), Tine Debeljak (Novi pesnik med pobitimi domobranci), Ivan Hribovšek (Drevesom, Rast, Pomladna pesem), Marijan Jakopič, (Soneti) in Milena Šoukal (Poletne slike). — Koledarski del knjige izpolnjujeta poglavji Slovenci v zamejstvu in Slovenci v izseljenstvu. — Gorniški del spremljajo izredno uspele ilustracije (12 strani), Umetniška priloga pa zajema 8 strani in so reproducirana dela Bare Remec, Franceta Gor-šeta, Ivana Bukovca, Mira Župančiča, Franceta Ahčina, Milana Volovska, Franceta Papeža, Huga Velkerja, Andreja Makeka in Božidarja Kramolca.
Glavno zanimanje se posveča Anketi in ta daje knjigi glavni značaj. Vendar se izbor ponekod zašibi in se misli in motivi ponavljajo. Kakor že lansko leto je pri anketi tokrat opažno pomankanje koncentracije in sinteze, dočim bi mogli nekateri prispevki najti bolj primerno mesto že v časopisu. — Celota knjige podaja toliko gradiva, da moramo biti založbi le hvaležni, da rešuje vsako leto'toliko bogastva, ki po vsebini in obsegu res spada prav v Zbornik. Vsem knjigo lepo priporočamo, ker bomo s tem omogočili založbi, da za svoj hvalevredni trud žanje zadoščenje in črpa pogum za rast naše knjižne produkcije.
— Pisatelj Karel M a u s e r nam piše: „... Ljudem se ne da dopovedati, da smo v dvajsetih letih menda že toliko dozoreli, da sprejmemo zgodovinska dejstva tako kot so bila, ne tako, kakor si jih sami želimo. Če smo ponosni na vse dobro delo, ki ga je slovenski
protikomunistični Človek v preteklosti opravil, moramo biti toliko tudi ponižni in neustrašljivi, da priznamo napake, ki smo jih napravili. Pri vsakem delu, še tako svetem, so napake in nepopolnosti — le pri nas bi jih ne smelo biti. Čudni in nezreli smo celo po dvajsetih letih!"
—	„KATOLIŠKI GLAS" v Gorici prinaša dne 14. januarja poročilo o Meddobju, štev. 3-4. Po-ročevavec pravi med drugim: „.. .Številka je zelo pestra in vsebinsko bogata. Od razprav naj omenim zlasti tri: Rafko Vodeb pokaže... brez olepšavanj na razhod cerkvenih ljudi in umetnosti v dobi po francoski revoluciji. Z zadoščenjem pa poroča o priznanju koncilskih očetov, da verska umetnost ne more biti vezana na določen slog. Nedopustne so le izmaličene oblike. Božidar Fink je objavil analizo ustavnega položaja v Sloveniji. Najprej skuša najti pozitivne elemente... pa pride do zaključka, da jih žal negativni čisto prekrijejo. Zato ni mogoče govoriti o pravi zakonitosti... Tine Debeljak je v tej številki zaključil spomine ob Francu Finžgarju. Že samo ti spomini so tako zanimivi in odkrivajo toliko za sedaj rastoči rod novih spoznav, da se splača biti naročen na revijo. Skoro bi človek dejal: De-beljakove navedbe so dopolnilo k povsod toplo sprejeti knjigi Ruda Jurčeca „Skozi luči in sence". Pogled v čase pisatelja Finžgarja nam s silo žarometa pokaže, kako uspeh komunistične revolucije v Sloveniji ni stvar slučaja, ampak posledica premnogih napak tudi v vrstah slovenskih katoličanov, Žal je bil med njimi tudi slovenski duhovnik Fr. Sal. Finžgar. S prihodnjo številko 5-6 bo zaključen ta letnik te naše priznane in edine tovrstne publikacije v svobodnem svetu."
—	Od 12. novembra do 7. decembra 1964 je v galeriji Wolfgang Gurlitt v Miinchenu bila razstava akademske slikarke Julianne Darrovv z Dunaja. Umetnica je žena sodelavca „Meddobja“, pesnika Valentina Humarja. Po rodu je iz Texasa, diplomirala je iz literature na American Univer-sity v Washingtonu, iz slikarstva pa na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju. Pred Dunajem, kjer je V. Humar urednik in zastopnik ameriške založbe potovalnih priročnikov „Fodor’s Guide Books", je ga. Darrow bila v ameriški državni službi v Trstu in v Atenah. Poleg Združenih držav je potovala po Nemčiji. Meksiki, Franciji, Italiji, Grčiji in Bližnjem Vzhodu. V Miinchenu je razstavljala dela v olju in risbe. Uvod v razstavo prikazuje njeno ustvarjanje takole: „Harmonično soglasje oblike, barv in vsebine ter solidno, a prav tako nazorno prikazovanje bistva določenega predmeta v prostoru, to sta umetniška cilja, ki nakazujeta in določata pot slikarke Julianne Darrovv, ki odklanja danes še splošno vladajočo težnjo, naj oblika ali barve očinkujejo same. Ta smer je lažja, pogosto modna pot, ki mora peljati v dekorativno površnost. Slikarjevo prizadevanje za kar najčistejše prikazovanje življenja, sveta, prirode ne sme izključevati ne oblike, ne barve, ne vsebine, ker sveta ni moč nikoli videti in opazovati z napol zaprtimi očmi. Pri tem razpoloženju do umetniškega ustvarjanja se Julianne Darrovv loteva slehernega problema kot nečesa enkratnega, obladovanje česar ni vezano na nobeno pravilo... V vseh primerih pa ostaja cilj isti: izluščiti tisto, kar je bistvenega in to prikazati s čim preprostejšim izrazom..."
PROSIMO,
PLAČAJTE NAROČNINO!
Tik preti izzidom je tudi revija
M E D D O B J E
Vlil, štev. 5 - 6
in bomo pošiljki priložili izpise računa vsakega naročnika za pretekli letnik, ako so z naročnino morebiti še v zastanku. Lepo prosimo, da bi nam vsi čimprej poravnali, ker nam narašču-joče cene nalagajo polno novih obveznosti in nepredvidenih okolnosti. — Vsem izrekamo iskreno zahvalo.
— Varšovsko sodišče je ukazalo zdravniški pregled pisatelja M. Wankowicza, ki je bil — kot smo že poročali — obsojen na 18 mesecev ječe, ker da je obrekoval vlado. Pisatelj ni hotel apelirati na višji forum, zato bi poljske oblasti sedaj rade obšle izvršitev sodbe na osnovi izjave zdravnikov, ki po poljskih zakonih omogoča odložitev kazni sine die. Ni pa potrjena uradno vesi, da je Gomulka imel s pisateljem zasebni razgovor.
— Izvedenec za Rusijo, urednik „Civilta Cattolica", p. Ulisse A. Floridi je 30. januarja imel V Rimu zelo zapaženo konferenco o komunistični verski politiki, tudi o taktiki v dialogu s katoličani pod naslovom „Leto dni po poročilu Iljičeva“. Rekel je: „Iz nekaterih posegov sovjetskega tiska se kaže, da so novi voditelji Komunistične partije Sovjetske zveze zelo upoštevajoč prevzeli „nasvete“ Garodyja (francoski marksistični teoretik) in Togliattija vsaj v kolikor se nanašajo na verne ljudi v nekomunističnih deželah, in še posebej na katoličane." ,,Komunist", .,žurnal" moskovskega patriarha in „Nauka i religija" (glasilo antiteistov) opozarjajo komunistične aktiviste na „procese, ki se dogajajo v katolicizmu" in na „očividne diferenciacije v njega vrstah", poudarjajoč, da je zmota misliti, da so katoliške sile še enotne. Zato je po njih mnenju nadvse važno, t. i. „levičarske katoličane" vključiti v sodelovanje s komunisti. Ob sklepu je predavatelj podčrtal, zakaj so danes komunisti „s svojimi gibanji za mir, s svojimi duhovniki, ki navajajo sveto pismo in izrabljajo zgolj zahodni material, bolj nevarni kot takrat, kadar so nastopali v svoji resnični podobi revolucionarjev in zatirav-cev vere".
— Zadnje dni sept. 1964 je „Mednarodna zveza za politično
znanost" imela v Ženevi svoj šesti svetovni kongres. Štiri dni kongresnega dela so kongresisti, razdeljeni po komisijah, obravnavali teh-le šest tematov: politično voditeljstvo („leadership“) ; nove težnje v teoriji in praksi federalizma ; politična, administrativna in gospodarska decentralizacija; mednarodne organizacije; pojem človeških pravic v politični teoriji; mladina in politično življenje. V diskusijskih skupinah so razpravljali o angleški politični filozofiji (pod vodstvom prof. Poli-na), o predvidevanju v političnih rečeh (Bertrand de Jouvenel) in o sociologiji volitev (Alain Lamce-lot in Jean Ranger).
— Vittorio Gassman je dal slovo gledališču, kakor poročajo italijanski listi. Sklenil je več pogodb z raznimi filmskimi podjetji, ki ga vežejo na dolgo vrsto let. Časnikarjem je izjavil, da je razočaran nad odmevom, ki bi ga morala imeti gledališka umetnost med širšim občinstvom. Listi komentirajo, da Gassman prehaja od enega razočaranja v drugo: ko je bil pred nekaj meseci v Moskvi, se je razočaral nad komunizmom, sedaj pa podobne očitke razteguje nad gledališko umetnost. Sicer pa drži Gassmanova trditev, da je gledališka umetnost nemogoča, če ni gledaliških šol in akademij. Italija je danes brez njih, ker družbe in podjetja love „zvezd-nike", za umetnost jim pa ni mnogo mar.
— Renesansa je v srednjeveška italijanska svobodna mesta prinesla tudi to novost, da so po zgledu stare Grčije začeli ustanavljati znanstvene in umetnostne akademije. Prva taka krajevna akademija je vzrastla v mestu Salo ob Gardskem jezeru. Jezero je še za časa rimske kulture slovelo kot zbirališče pesnikov, in se je imenovalo Benecus. Pod tem imenom ga opeva pesnik Vergil in za njim Katul. Akademija v Salo je letos slavila štiristoletnico. Ob tej priliki se je tam zbrala skupina literarnih zgodovinarjev z vsega sveta na mednarodni študijski teden; največ je bilo udeležencev iz Italije, Nemčije, Francije in Anglije. Rimski literarni zgodovinarji so predavali o pesnitvah Vergila in Danteja, kjer oba omenjata Gardsko jezero in seveda tudi o D’Annunziu, ki si je po okupaciji Reke blizu Gardene zgradil Vittoriale in tam preživel zadnjih sedemnajst let svojega življenja. Francoski zgodovinarji so obravnavali bivanja Montaigna, Stendtala in Gida, Angleži so razlagali Lawrencove dneve, Nemci pa so največ poročali o Goetheju, ki je prav ob Gardskem jezeru napisal romantično pesnitev Mignon.
•—• Rerdo Gestrin in Vasilij Mirk sta avtorja zgodovinskega dela: „Slovenska zgodovina devetnajstega stoletja", ki bo izšlo 1965 pri Državni založbi v Ljubljani v zbirki Kultura in zgodovina. Pisatelja bosta spremljala dogodke slovenske zgodovine do leta 1918. Avtorja sta 1960 izdala delo Slovenska zgodovina 1813 do 1914". Novo delo bo predelana snov prve knjige in bo obsegla posebna poglavja o razvoju v pokrajinah na obrobju slovenstva in orisala njihov kulturni razvoj.
— Založba Gallimard je v prevodu izdala delo angleškega časnikarja Daniela Irvinga: Uničenje Dresdena. Časnikar trdi, da je bilo bombardiranje tega središča nemške kulture eno najhujših v drugi svetovni vojni. Ker nikdo ni pričakoval napada, je letalski napad na mesto dne 13. februarja 1945 terjal dvakrat več žrtev kot pa prva eksplozija atomske bombe nad Hirošimo (torej 180.000 smrtnih žrtev). Ista založba je tudi izdala delo Yvona Belavala: Poems d’aujoud’hui. Be-laval velja za velikega poznavalca Leibnizove filozofije. Analiza zajema zlasti pesmi Henrija Mi-chauxa in Rajmonda Queneauja.
— Na tretjem mednarodnem speleološkem kongresu 1. 1961 je bila sprejeta kandidatura Instituta za raziskavanje Krasa v Postojni (ki je ustanova Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani), da kongres leta 1965 priredi na svojih klasičnih kraških tleh. Pristojni belgrajski organ za kulturne stike z zamejstvom je kongresu uradno določilo naslov „IV mednarodni spe-leološki kongres v Jugoslaviji (Postojna — Ljubljana — Dobrovnik)". Vršil se bo od 12. do 25. septembra. Do decembra 1964 se je zanj prijavilo 470 oseb iz 25 držav z vseh kontinentov, napovedanih je 230 referatov. Institut v Postojni je poleg spele-ološkega zavoda v Cluju (Romunija) najstarejša speleološka znanstvena ustanova, v zadnjem času se jima je pridružil še po eden v Romuniji, Avstriji in Franciji. Speleologija je slovenska nacionalna veda, vendar je Belgrad poskrbel za svojo reklamo.
— Najuspešnejši avtor na new-yorškem Broadwayu je francoski dramatik Jean Louis Anouilh. Statistika pravi, da so po letu 1945 uprizorili tam dvanajst njegovih dram. Nekatere izmed njih so bile na sporedu več kot eno leto in to vsak večer, ob sobotah in nedeljah pa tudi po trikrat. Na drugem mestu je šele ameriški avtor Tennessee Williams.
GLAS" ureja Ruda Jurčec. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Ramdn Falcon 4158, Buenos Aires. Nakazila na ime Rodolfo Jurcoc. Tiska tiskarna "Baraga”, Podernera 3253, Buenos Aires-