V preudarek gospodom poslancem! |koraj v vseh avstrijskih deželah stopa na površje učiteljsko graotno vprašanje. Vse avstrijske učiteljske zveze pa so storile vzajemnb tudi potrebne korake, da pride ta pereča zadeva tudi na razgovor že v prihodnjem zasedanju državnega zbora. Prva in poglavitna naša zahteva je in ostane, da se urede učiteljskeplačevsoglasju s placarai c. kr. državnih uradnikov zadnjih trehplačilnih razredov. V tem pogledu se je dosegla na temelju izborne učiteljske organizacije pri vsera učiteljstvu avstrijskera popolna edinost in solidarnost. Od te zahteve ne moremo odjenjati dotlej, da doženemo njeno uresničenje. Tudi naša ,,Zaveza", ena najdelavnejših v krogu avstrijskih učiteljskih zvez, je te dni potrebno ukrenila, da pride to vprašanje na dnevni red v vseh slovenskih deželnih zborih. Takisto bodo storile ostale učiteljske zveze po drugih deželah. Upajmo, da ne brez uspeha! — Res je, da so peticije, katere viaga avstrijsko učiteljstvo že dolgo vrsto let na razne deželne zastope ter na državni zbor, skoraj nebrojne. Znano nam je tudi, da se je že marsikdo naveličal, poslušati naše opetovane prošnje za — kmh; a uverjeni naj bodo dotični gospodje, daje šeranogotežje prositi in prosjačiti nego — dajati. Uspehi se najčešče komaj izplačajo: malo denarja, dosti zmerjanja, kakor se to v obče godi vsem »beračem" in drugi »lačni gospodi". Da so naše zahteve pravične in opravičene, se je v zadnjem času že dovolj dokazovalo, a tudi priznalo. Vendar si dovoljujemo, o tem še nekaj omenjati. Z večjo človeško izobrazbo rastejo vštric tudi človeške potrebe in zahteve. Okus postane fineji in izbirčneji na zunaj in na znotraj: bodisi glede obleke in brane, bodisi glede duševnih užitkov itd. Učitelju dajte torej ali primerno plačo, s katero bo mogel svojemu duševnerau razvoju primerno in dostojno živeti, ali pa rau znižajte nivo njegove duševne izobrazbe, da ne bo tako bridko čutil svojega pomanjkanja! Ko je država preustrojevala vse šolstvo, ko je poskrbela za izobraženo učiteljstvo, bi bila raorala v soglasju s tem preskrbeti temu učiteljstvu i primernih služ- benib prejemkov. Da ni na to pazila, je bil velik pogrešek, ki ga obouti učiteljstvo in tudi šola. 0 veliki važnosti ljudskega šolstva in učiteljstva ne bortio tu obširneje razpravljali. Saj se je o tem govorilo in pisalo že toliko, da je o tem gotovo vsak razsoden člo^ek na čistera. Le žal, da se je to priznanje rodilo nekoliko pozno! Dovoljujemo si pa opozarjati na dejstvo, da je raed službenimi prejeraki ljudskega učiteljstva in pa raed plačami c. kr. državnih uradnikov zadnjih treh placHlnih razredov — zlasti še po regulaciji uradniških plač — velikanska razlika. In vendar mora priznati vsak nepristranski človek, da se sme učiteljstvo glede na predidočo svojo izobrazbo vsaj enačiti s c. kr. državnim uradništvom omenjenih dijetnih razredov! Ako pa upoštevarno učiteljevo napornejše delo, njegovo važnost in potrebo za vsak narod, se nam pokaže ta razlika še mnogo večja! Pa vzemimo za zgled konkreten slučaj. Poznamo ranogo svojih sošolcev, ki so bili prisiljeni zaradi nesposobnosti in slabega napredka zapustiti učiteljišče ter si preskrbeti drugod eksistenc. Nekaj jih je šlo k davkariji, drugi k pošti, tretji k vojakom itd. Mi, ki srao bili tedaj polni svetega navdušenja za lepo svoje zvanje, smo jih rnilovali tedaj. In danes? Oni isti naši sošolci so že davno v državnih službah v X. ali celo v IX. plačilnera razredu in miluje zro na nekdanje svoje »sposobnejše" kolege, hvaleč usodo, da jim je še pravočasno zabranila nadaljevanje študij pedagoških. Poleg boljših službenih prejemkov pa uživajo oni še druge ugodnosti, ki jih v obče podajejo večji kraji, v katerih je navadno nastavJjeno c. kr. uradništvo. Mi se pa ubijarno po gorskih sarnotnih zakotjih sredi med neizobraženim ljudstvora z neuko mladino, izpostavljeni kaj pogosto raznim sovražnim elementom. Marsikateri omaga v dvojnem boju, marsikdo pa se uspešno bori, šireč kulturo polagoraa dalje in dalje nalik požrtvovalnira raisijonarjem, zaničevanira, preganjanira in trpečira pomanjkanje! Ustvariti učiteljstvu za njegov težavni trud vsaj sigurno gmotno stanje, bi morala biti ena prvih, glavnih nalog in dolžnosti*narodnih voditeljev in poslancev naših. No, res je: na naše opetovane prošnje se tuintara kaj stori; vendar so ti uspehi jedva znatni in se — žal! — ne strinjajo niti z dejanskimi potrebami ueiteljstva, niti z zakonitimi določbami o učiteljskih prejemkih. Na temelju jasnega besedila § 55. državnega ljudskega šolskega zakona z dne 14. vel. travna 1869. 1. bi pravzaprav učiteljstvu ne bilo treba toliko prosjačiti za izboljšanje gmotnega stanja. Deželo, ki nas je vzela v službo, bi lahko s pomoejo tega paragrafa prisilili, da narn preskrbi primerne plače. — Priznati pa je tudi, da mnogi deželni zastopi navzlic svoji dobri volji in simpatijara, ki jih kažejo napram učiteljskemu stanu, ne morejo povsem ustreči opravičenira njegovim zahtevam, ker jim to često zabranjujejo slabe deželne finance. Žal, da nam to dejstvo ne more izboljšati neugodnega našega položaja, in zato se učiteljstvo s tem razlogorn ne more zadovoljiti; ono je prisiljeno, vztrajati pri svojih zahtevah dotlej, da mu ustvarijo merodajni krogi primerno ugodno gmotno pozicijo. Zategadelj naj bi deželni zastopi ter p. n. gg. državni in deželni poslanci nekoliko premišljali, ali bi se ne dalo to vprašanje znabiti kako drugače rešiti. — Poleg dežel ima od šolstva pač največjo korist država. Ona si je tudi pridržala na vse šolstvo pravico najvišje voditve in najvišjega nadzorstva ter iraa vsled tega šolstvo in učiteljstvo skoraj v svoji popolni oblasti. Dasi morajo skoraj vse šolske stroške, osobito pa učiteljske plače, pokrivati posainezne dežele, je vendar ljudsko šolstvo pravzaprav državno. Umevno je vsled tega teženje slovenskega učiteljstva po podržavljenju ljudskega šolstva; saj bi se ne izpremenilo v tem slučaju nič drugega nego to, da bi ljudski učitelji postali c. kr. državni uradniki, ki bi kot taki imeli tudi priraerne službene prejemke. Uverjeni pa smo tudi, da bi s podržavljenjem Ijudskega šolstva zlasti na Koroškem, Priraorskem in Štajarskem le pridobili; saj izgubiti itak ne moremo več. Tudi bi država uredila vse avstrijsko šolstvo enakomerneje. S tem, da so se izročili stroški za ljudsko šolstvo posameznim deželam, se je ustvaril v posameznih avstrijskih kronovinah glede na šolstvo in posredno fcudi glede na izobrazbo in splošni napredek jako neenak položaj. Po naravi bogatejše in vsled tega že prej kolikortoliko na višji stopinji kulture stoječe dežele so i potem laglje skrbele za svoje šolstvo, za nadaljnji uspešni duševni in gniotni razvoj svojih deželanov, dočira se je moglo v revnejših deželah razvijati šolstvo pod manj ugodnimi pogoji. Vsled tega pa so te dežele še bolj zaostale v vsakem oziru in morajo torej trpeti dvojno izgubo. 0 tern iraanio v Avstriji jasne dokaze. Država bi torej rnorala skrbeti za enako izobrazbo vseh narodov v vseh deželah. Seveda se slišijo proti temu kaj tehtni ugovori. Bogatejše, produktivnejše dežele ne raarajo ničesar slišati o tem, da bi se primanjkljaj ubožnejših dežel pokrival z njihovimi prebitki. Na videz ta razlug res drži, a vendar se da kolikortoliko izpodbiti. V deželah, kjer nimajo zelo razvitega šolstva, se po navadi ne raorejo uspešno razvijati tudi obrtnost, kupčija in druga podjetja. Sirovi deželni pridelki se ne izdelujejo doraa, arapak roraajo iz dežele, in glavni dobieek od njih imajo vendarle naprednejše sosedne dežele. lsto opazujemo tudi pri kupčiji in v prometu. Narodu, deželi, ki je glede izobrazbe žaostala za drugimi, ne pomagajo dosti ne ceste ne železnice. Res, da spravi svoje pridelke laglje v denar, da nekoliko voč zasluži, a ta zaslužek je trd, tlačanski! Boljše in lajše dobičke spravljajo v žep izvedenejši, izobraženejši ,,tiijci". — Tako se to neenako razraerje nekoliko zravna. Na popolno podržavljenje ljudskega šolstva v tera smislu pa za zdaj ni misliti, ker so pomisleki napram taki preosnovi v raznih politiških krogih zelo veliki. Zlasti pa so ti ideji nasprotni bratje Čehi, ki so proti vsaki centralizaciji v državi. Brez Cehov pa je v Avstriji skoro nemogoče doseči kaj uspešnega. Pačpajeopravičena zahteva, da prispeva k stroškomzaljudskošolstvovsaj deloraatudi država. Za tako rešitev učiteljskega vprašanja, s katero bi se ne tangiralo avtonomistiških teženj rnnogih politiških strank, bi se dalo mogoče pridobiti večino v državnem zboru. Proračun za vojaške namene se vsako leto pomnoži za več milijonov. A ker se smatra to kot ,,državna potreba", se ta pomnožitev vselej tudi odobri. Naše mnenje je, da je višek ,,državnih potreb" dobro ljudsko šolstvo, oziroma šolstvo vobče. Seve, za šolstvo, za učiteljstvo, ki vzgaja državi dobre, zavedne državljane, patrijotično vojaštvo itd. ni dobiti potrebnega kredita! — Končno še nekaj. Prepričani srno sicer docela, da oni »unheimlicher Geist", ki ga je navajal v moravskem deželnera zboru škof B a u r, še ni prodrl med učiteljstvo. A če se ne bodo i tu ustvarile ugodnejše razmere, se je bati, da učiteljstvo res zaide v ono strujo. To pa bi utegnilo imeti zelo slabe posledice za vso državo. Na državni upravi je tedaj, da pravočasno prepreči pretečo nevarnost, da odpravi neugodno materijelno stanje učiteljstva, ki bi ga utegnilo sčasora privesti do obupnih korakov. nZaveza slov. učit. društev" je predložila, kakor smo že v začetku omenjali, v zvezi z vsemi drugimi avstrijskimi učiteljskimi zvezami c. kr. vladi, oziroma državnemu zboru (potom posameznih klubov) utemeljeno -spomenico" (katero sta priobčila v celoti i naša strokovna lista), v kateri se učiteljstvo zavzema za premembo že omenjenega § 55. v nastopnem sraislu: aNajmanjša učiteljska plača, pod katero se ne sme iti na nižje, naj bode odmerjena tako, da dobe učitelji in uoiteljice po sposobnostnem izpitu za obče ljudske šole v pričetku najnižje prejernke c. kr. državnih uradnikov XI. plačilnega razreda. Avanzovanje v plači se ima vršiti v nadaljnji službeni dobi tako kakor pri najnižjih treh plačilnih razredih c. kr. uradništva. — One učiteljske osebe, ki imajo maturitetno izpričevalo učiteljišča, naj uživajo eksistenčni minimum letnih 600 gld." Umestno bi pa bilo, da se v soglasju s to »spomenico" izreko i deželni in okrajni zastopi, posamezne občine in druge pristojne korporacije. Gospode tovariše, pa tudi druge prijatelje svoje opozarjamo, da naj delujejo v svojih krogih v ti sraeri. Zlasti pa priporočamo to zadevo gg. državnim in deželnim poslancera. »Zaveza" se je v to svrho obrnila potom nekaterih klubov slovenskih, oziroma hrvaških deželnih poslancev, da uplivajo na to, da se v soglasju in v podkrepljenje gori navedene ^spomenice" v vseh slovenskih in deloma slovenskih deželnih zborih stavijo in sprejmo primerne resolucije, v katerih se izrekajo deželni zbori za prej navedeno premembo § 55. ter zaeno izrekajo zahtevo, da prispeva k stroškom za ljudsko (in meščansko) šolstvo kot drugi najvažnejši interesent tudi država in sicer v toliko, da bodo učiteljske plače enake plačara c. kr. držav- nih uradnikov XI., X. in IX. (oziroma za učiteljstvo raesčanskih šol X., IX. in VIII.) dijetnega razreda. Ako se nam ta akcija posreči — in o dobri volji naših gg. deželnih in državnih poslancev ne dvomimo — smerao upati boljše bodočnosti. Ker se pa to seveda ne bo zgodilo kar v kratkem, se pridružujemo kranjski učitelji za zdaj peticiji ,,Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani." D. Č.